Matej Pelicon
SKUPINE ZA SAMOZAGOVORNIŠTVO OSEB
Z MOTNJO V DUŠEVNEM RAZVOJU
V CENTRU DOLFKE BOŠTJANČIČ, DRAGA
UVOD
V uvodu želim predstaviti populacijo otrok,
mladostnikov in odraslih oseb z zmerno,
težjo in težko motnjo v duševnem razvoju,
ki so vključeni v opisane samozagovorniške
skupine. Na ta način bo pomen teh skupin
lažje razumljiv.
Skoz zgodovino obravnave te populacije
smo v Sloveniji uporabljali različne termine.
Ves čas je šlo za to, da se z ustreznim ter-
minom najbolje zajame njene značilnosti in
posebnosti. Najprej so želeli razmejiti
populacijo v odnosu do duševno bolnih. S
tem se je že leta 1969 ukvarjal Lev Milčinski.
Razmejitev še danes ni jasna in razčiščena,
saj še sedaj Zakon o socialnem varstvu v svo-
ji opredelitvi posebnih socialnih zavodov
ti dve populaciji obravnava skupaj. Ljudje,
ki v teh zavodih delajo, počasi spoznavajo,
da je obravnava vsake populacije speci-
fična, vsaka zahteva svoje posebne metode
dela in ima različne kadrovske zahteve.
Edini veljavni pravni akt, ki definira in
klasificira otroke in mladostnike ter mlajše
polnoletne osebe z motnjo v duševnem
razvoju, je Pravilnik o razvrščanju in razvidu
otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih
oseb z motnjami v duševnem razvoju. (Ur.
1. RS št. 18/77).
Ta pravilnik razdeli navedene osebe z
motnjami v razvoju v štiri skupine:
a)	Lažje duševno prizadeti otroci, ki ima-
jo tako zmanjšane sposobnosti za umsko
delo, da ne morejo biti uspešni pri rednem
vzgojnoizobraževalnem delu in potrebu-
jejo posebne oblike usposabljanja.
b)	Zmerno duševno prizadeti otroci, ki
imajo zmanjšane sposobnosti za samostoj-
no delo, so pa sposobni vzdrževati kontakt
z okolico, pridobiti navade in skrbeti za
svoje osnovne potrebe ter se priučiti za
preprosta opravila (IQ 36-50).
c) Težje duševno prizadeti otroci, ki
imajo tako zmanjšane sposobnosti, da so
omejeni v gibanju, govoru in skrbi za svoje
osnovne potrebe ter nesposobni za samo-
stojno delo. Lahko pa se priučijo za najbolj
enostavna opravila (IQ 21-35).
č) Težko duševno prizadeti otroci, ki
imajo tako slabo razvite umske sposobnosti,
da so tako omejeni v svojih sposobnostih
gibanja, govora in skrbi za svoje osnovne
potrebe, da potrebujejo stalno varstvo, po-
sebno oskrbo in nego (IQ manj kot 21).
V prispevku se bom ukvarjal z otroki, ki
so vključeni v zavod Center Dolfke Boštjan-
čič. To so otroci in mladostniki iz točk b, c
in č ali otroci z zmerno, težjo in najtežjo
motnjo v duševnem razvoju po najnovejši
terminologiji.
Te kategorije vključuje tudi Mednarodna
klasifikacija bolezni, poškodb in vzrokov
smrti (9. revizija, 1990). Ta uvršča motnjo
v duševnem razvoju pod šifre od 317 do 319
in je primerljiva zgornji razvrstitvi, in sicer:
317	- lažja duševna zaostalost (sinonimi:
debilnost, slaboumnost, defekt visoke stop-
nje, lažja duševna nenormalnost...) IQ 50-
70
318	- druga označena duševna zaostalost
318.0	- zmerna duševna zaostalost (sino-
nima: imbecilnost, zmerna duševna subnor-
malnost) IQ 35-49
318.1	- težka duševna zaostalost (sino-
nim: težka duš. subnormalnost) IQ 21-34
318.2	- globoka duševna zaostalost (sino-
nim: globoka duševna subnormalnost) IQ
175
MATEJ PELICON
manj kot 21
319 - neoznačena duševna zaostalost
Svetovna zdravstvena organizacija opre-
deljuje motnjo v duševnem razvoju kot splo-
šno umsko podpovprečno funkcioniranje,
začeto v zgodnjem otroštvu.
Prav tako se motnja v duševnem razvoju
ne obravnava več kot bolezen, ampak kot
stanje, ki nepretrgano obstaja in zavre men-
talni razvoj. Multidisciplinaren pristop k
temu problemu se kaže tudi v različnih
smereh opredeljevanja motnje v duševnem
razvoju. Tako nekateri avtorji izhajajo iz
rezultatov testiranja inteligentnosti, drugi
iz težav v socialnem prilagajanju, tretji iz
etiologije oziroma osnovnih vzrokov mot-
nje v duševnem razvoju. Tako npr. L. Ben-
derjeva 1. 1938 opredeli motnjo s socialno
nesposobnostjo v smislu nezmožnosti teh
oseb v skrbi za samega sebe — so nespo-
sobne za delo, potrebujejo nadzor, vodenje
in skrb zaradi zaščite njih samih in drugih
pred njihovimi nerazsodnimi dejanji (Bu-
žan 1994: 9).
Rezultat vseh teh definicij in pristopov
je še veljaven omenjeni pravilnik o razvršča-
nju, ki upošteva klinične, psihometrične,
socialne in vzgojnoizobraževalne kriterije.
Pri iskanju in definiranju skupnih zna-
čilnosti take populacije je nujno upoštevati
njeno heterogenost. Kljub temu so številni
strokovnjaki le uspeli identificirati dolo-
čene značilnosti te populacije, ki so izredno
pomembne pri organizaciji življenja in dela
teh otrok.
Motnja v duševnem razvoju ni bolezen,
ki bi se jo dalo zdraviti, pač pa je stanje.
Strokovnjaki s področja medicine in bio-
logije si ves čas prizadevajo, da bi odkrili
vzroke za nastanek motenj v duševnem
razvoju s ciljem preprečevanja ali omilitve.
Ti strokovnjaki dosegajo, da se niža število
nepojasnjenih vzrokov za nastanek motnje
v duševnem razvoju.
Praviloma se taka prizadetost povezuje
z dodatnimi razvojnimi motnjami ali kom-
binacijami motenj (Rusanovei <2/. 1986:15).
Tak primer je lahko otrok s cerebralno para-
lizo ali z epilepsijo, nemiren s hudimi mot-
njami v socialnem kontaktu, destruktiven,
agresiven ali avtoagresiven otrok.
Tako motnjo v duševnem razvoju sprem-
ljajo tudi številni drugi pojavi, kot so ne-
razvitost ali zelo počasen razvoj govora,
zmanjšana ročna spretnost, slaba kontrola
telesnih potreb, nesposobnost v skrbi za
lastno varnost in zdravje itn.
Pri tem je izredno pomemben tudi vpliv
teh otrok na svoje družine in narobe. To
tematiko bom obdelal v posebnem poglav-
ju. Tukaj jo omenjam zato, ker je specifično
delovanje družine s takim otrokom ena
bistvenih značilnosti te populacije, saj teh
otrok ni možno obravnavati izolirano od
svojcev.
Izredno pomembno za populacijo otrok
z zmerno, težjo in najtežjo motnjo v dušev-
nem razvoju je nujnost usposabljanja ozi-
roma vzgoje in izobraževanja za vse otroke
teh kategorij. Vsi so sposobni za večjo ali
manjšo stopnjo vzgoje in izobraževanja, ki
je tudi nujno potrebno in je njihova te-
meljna ustavna pravica. Pri tem morajo za-
radi izredne prepletenosti različnih motenj
sodelovati različni strokovnjaki.
V interdisciplinarnem timu so nastala
tudi temeljna strokovna načela pri obrav-
navi oseb z zmerno, težjo in najtežjo motnjo
v duševnem razvoju. Strokovni delavci, ki
delamo na teh področjih, ne razumemo teh
načel kot demagoške parole ali predgovor
v strokovnem tekstu, ki mu pozneje nihče
več ne posveča pozornosti, temveč čisto
konkretno kot meter ali tehtnico, s katero
tehtamo, kar delamo: od metod, oblik, pro-
gramov, postopkov, procedure, konceptov,
predpisov, do elementov socialne politike
(Parazajda 1994).
Vsa načela izvirajo iz temeljnih pravic
oseb z zmerno, težjo in najtežjo motnjo v
duševnem razvoju, sprejetih na Generalni
skupščini OZN in že ratificiranih v Sloveniji.
Ta načela so:
1.	načelo individualizacije, načelo indivi-
dualne obravnave
2.	načelo interdisciplinarne obravnave
3.	načelo celovitosti obravnave
4.	načelo aktivnosti in zaposlitve.
Vedno bolj pa spoznavamo, da so te ose-
be premalo vključene v procese odločanja
o najosnovnejših stvareh v svojem življenju.
Osnova za to pa je, da si ustvarjajo pozitivno
sliko o sebi. Ena od oblik za take spremem-
be so tudi skupine za samozagovorništvo.
176
SKUPINE ZA SAMOZAGOVORNIŠTVO OSEB Z MOTNJO V DUŠEVNEM RAZVOJU...
SAMOZAGOVORNIŠTVO KOT POT
V RESNIČEN SVET
Samozagovorništvo oseb z motnjo v dušev-
nem razvoju se je začelo na Švedskem v
sedemdesetih letih in pozneje razširilo in
razvilo zlasti v ZDA in Angliji. Osebe z
motnjo v duševnem razvoju želijo biti
tretirane kot odrasle osebe, ki sprejemajo
lastne odločitve — odločajo o svojem živ-
ljenju. Kljub temu, da te osebe potrebujejo
več časa, da se kaj naučijo in razumejo, nima
nihče pravice sprejemati odločitev name-
sto njih.
Imeti morajo možnost, da delajo napake
in se na njih učijo. S tem dobivajo možnost
in moč govorjenja, lastnega mnenja in po-
stajajo del sistema, ki odloča, kje bodo živeli
in delali. Sprejemanje lastnih odločitev je
najpomembnejši korak v učenju za odra-
slost.
Samozagovorništvo je združilo osebe z
motnjo v duševnem razvoju, da si lahko de-
lijo ideje, se učijo od prijateljev in si dajejo
oporo. S tem da se družijo, se spoznavajo
in razumejo. Z druženjem in razumevanjem
med prijatelji odraščajo v svojem poslan-
stvu. Želijo, da vsa etiketiranja izginejo, saj
so najprej ljudje, ki v polni meri partici-
pirajo v življenju družbe. Kot samozagovor-
niki morajo vedeti, kako dajati podporo, da
lahko govorijo o svojih najpomembnejših
stvareh. Želijo biti enaki drugim.
Pomembne besede, ki jih zajema njihova
ideja samozagovorništva: enakopravnost,
demokracija, razvrednotenje, dostojanstvo,
omogočiti, priložnost, brezobziren, segre-
gacija, diskriminacija.
Gre za besede, ki imajo zanje pozitiven
in negativen predznak
Kaj je samozagovorništvo za osebe, ki so
vključene v gibanje samozagovorništva?
Pravica glasu za vsakega, biti aktiven, pri-
zadevati si za svoje pravice, imeti pravico
lastnega izbora, biti z ljudmi, druženje, po-
magati tistemu, ki potrebuje pomoč, skrbeti
zase, prihajati na sestanke, biti poslušan,
samozastopanje, enake pravice, ljudje in
srečevanja, prijatelji in prijateljstvo.
Kaj je samozagovorništvo strokovnja-
kom, ki so bili vključeni v delavnice o
samozagovorništvu? Pravice in izbira, izbor.
priložnost, kontrola, govoriti, znati izreči,
predstaviti primer, neodvisnost in samo-
stojnost, predstaviti stališča koga drugega,
dvigniti glas, reprezentirati druge, vplivati
na druge.
Wolfensberger (1977) poudaqa pomem-
bnost akcije kot bistven element samozago-
vorništva. Zanj so samozagovorništvo samo
stvari, ki skoz poseben trud pomagajo v
reševenju bistvenih vprašanj. Gre za akcijo,
ki vpliva na obstoječo situacijo.
Osnovni smisel samozagovorništva je
razvijanje posebnih veščin pri osebah z mo-
tnjo v duševnem razvoju in spreminjanje
odnosa do teh oseb v smislu njihovega
polnopravnega vključevanja v družbo. Kot
ljudje imajo pravice, vendar niso niti vedeli,
kaj so njihove pravice in kako jih izkoristiti.
Tega se morajo naučiti.
PREPRIČANJA, VREDNOTE IN PRINCIPI
SAMOZAGOVORNIŠTVA
PREPRIČANJA IN VREDNOTE
Prepričanja in vrednote so stvari srca, stvari,
v katere verjamejo.
Biti najprej človek. Vsi ljudje so najprej
ljudje, ki se jih mora obravnavati z dosto-
janstvom in spoštovanjem
Imeti svojo identiteto. Vsakdo mora biti
sprejet, kakršen je. Vsi smo enkratni.
Sprejemati lastne odločitve. Vsak človek
ima pravico sprejemati lastne odločitve, ki
jih moramo spoštovati. Vsak ima pravico
delati napake in se na njih učiti. Ljudem, ki
jim je potrebna večja podpora in pomoč,
moramo omogočiti, da sami sprejemajo
odločitve in ne odločati namesto njih.
Verjeti v lastno vrednost kot človeka. Od
rojstva so vsi ljudje enaki in tako jih mo-
ramo obravnavati. Vsakemu moramo poma-
gati, da sprejme sebe.
Vedeti, da drugi ljudje verjamejo vate
kot človeka. Nihče ne sme biti zaradi svojih
težav diskriminiran, ampak mora biti ob-
ravnavan enako in imeti možnost izbirati
svoje prijatelje.
177
MATEJ PELICON
PRINCIPI
Principi SO usmeritve, ki jim sledijo v
sprejemanju odločitev.
Usposobiti. Dajanje opore mora človeka
usposobiti, da sprejema lastne odločitve, ne
glede na rizik, ki ga odločitev vključuje.
Človek mora sam zaprositi za pomoč osebo,
ki ji verjame.
Dati vsem enako priložnost. Vsak človek
mora imeti enako priložnost, da ima pod-
poro kot enakopraven član skupnosti. Tudi
osebam v institucijah moramo omogočiti,
da sprejemajo lastne odločitve (to je ne-
mogoče, dokler so te osebe v institucijah).
Živeti kot ostali, skupaj z ostalimi.
Nedopustno je izdvajati ljudi iz skupnosti.
Vsi imajo pravico, da prispevajo v skupnost,
da v njej rastejo in se razvijajo.
Neetiketiranje. Ljudje imajo pravico, da
se jih sprejema, kakršni so, zato se jih ne
sme etiketirati. Etiketa človeka razvrednoti.
Deinstitucionalizacija. Biti v instituciji
ni human način življenja. Institucija jemlje
in določa človeku vse stvari, zaradi katerih
je vredno živeti: veselje, srečo, ljubezen,
nežnost in željo po življenju.
CILJ SKUPIN ZA SAMOZAGOVORNIŠTVO
Cilj skupin za samozagovorništvo je uspo-
sobiti ljudi z motnjo v duševnem razvoju,
da so sami svoj zagovornik. Da je lahko taka
oseba svoj zagovornik, mora imeti razvit
občutek lastne vrednosti, znati mora izbi-
rati, sprejemati odločitve in komunicirati z
okoljem. To pomeni imeti pozitivno razmi-
šljati o sebi, prepoznavati lastne sposobno-
sti, delati na svojih slabostih, razvijati tople
odnose in razumevanje. Poseben pomen na
področju komnikacije ima poslušanje dru-
gega. Komunikacijo se spoznava kot dvo-
smeren proces. Gre za proces učenja komu-
nikacije in pomoč drugemu v komunikaciji.
Odnos staršev do samozagovorništva je
pogojen z njihovim prepričanjem o veliki
odvisnosti teh oseb od staršev. Obremenjen
je z nezaupanjem staršev v take sposobnosti
njihovih otrok.
SUPORT(PODPORA)
Za dosego teh ciljev samozagovornik po-
trebuje podporno osebo — svetovalca. Sve-
tovalec pomaga pri spoznavanju predpisov
in pravil. Taka oseba pomaga v nepredvid-
ljivih situacijah. Svetovalec ne sme vplivati
na mnenje samozagovornika in ne sme po-
pravljati ali spreminjati izrečenih in napi-
sanih besed samozagovornika. Svetovalec
mora vedeti, kdaj samozagovornik dolo-
čene stvari ne razume in mu pomaga to
razumeti.
VODJE IN SVETOVALCI SKUPIN
Vsaka skupina ima vodjo in svetovalca, ki
mora biti tudi sam dober samozagovornik,
poznati skupinsko delo in skupinsko dina-
miko, saj te skupine delujejo po podobnih
pravilih kot skupine za samopomoč.
Veščine, potrebne za vodenje take sku-
pine, so: teoretska znanja o skupinski dina-
miki; znanja o metodah in tehnikah skupin-
ske dinamike; empatija; spoštovanje pogle-
dov in stališč drugih; prepričanje, da lahko
vodi skupino.
Vloge vodji in svetovalcev skupin za
samozagovorništvo, ki so se razvile skoz
delo s skupino: spodbujanje in vodenje
diskusije v zgodnejših fazah dela skupine;
poučevanje v veščinah, kot sta izražanje in
poslušanje; pomagati skupini določiti pra-
vila delovanja; podpora različnim akcijam
(npr. organizacija prevoza, rezervacija sob,
pisanje pisem); podpora v razvoju strategij
v sprejemanju odločitev; zbiranje infor-
macij o tečajih, knjigah.; podpirati osebje,
ki želi spoznati samozagovorništvo; infor-
miranje staršev.
Zelo pomembno je tudi to, da samozago-
vorništvo ni nekaj, ki obstaja samo znotraj
skupine, ampak se mora vključiti v vse
aspekte družbenega življenja.
Samozagovorništvo pomeni tudi spremi-
njanje odnosa vseh strokovnjakov do oseb
z motnjo v duševnem razvoju.
178
SKUPINE ZA SAMOZAGOVORNIŠTVO OSEB Z MOTNJO V DUŠEVNEM RAZVOJU...
MODELI SAMOZAGOVORNIŠTVA
Poznamo dva modela samozagovorništva:
individualno in skupinsko.
Za nas je bolj pomemben skupinski
model, ki ima štiri oblike:
•	individualna: neodvisna od institucije
- brez nasprotovanja interesov strokovnja-
kov; sama skupina nosi odgovornost za
svoje delo;
•	specialna skupina: znotraj strokovnih
ali starševskih organizacij, ki jim organizira
sredstva za delo (prostor, finance);
•	koalicijski model: večje skupine za za-
stopanje ljudi s posebnimi potrebami raz-
ličnih področij: motnja v duševnem razvoju,
motnja v telesnem razvoju, CP, slepi, ki
zastopajo skupen in vsako področje tudi
svoj interes;
•	skupina v okviru institucije, kjer te
osebe živijo in delajo. Taka skupina ima
zagotovljena sredstva. Problem teh skupin
je v nasprotujočih si interesih. Predvideva
se, da taka skupina nima samostojnosti v
delovanju navzven.
USTANOVITEV SKUPINE V NAŠEM CENTRU
Z idejo skupin za samozagovorništvo sem
seznanil našo centralno strokovno skupino.
Ob tem sem pripravil tudi naslednja izho-
dišča za oblikovanje takih skupin v našem
Centru.
MODEL, OBLIKA IN SESTAVA SKUPINE
Skupine v našem centru bi delovale kot
zgoraj opisana skupina v okviru institucije.
Center bi skupinam zagotovil prostor za
delo, ustrezne termine, eventualne denar-
ne potrebe.
Skupino bi sestavljali predstavniki otrok,
mladostnikov in odraslih oseb iz posamez-
nih domov. V skupini bi bilo do deset oseb.
Vključevanje otrok iz domov za imobilne
otroke je stvar razgovora na centralni stro-
kovni skupini.
PRAVILA SKUPINE
Skupina bi delovala kot kombinacija pravil
skupin za samopomoč in neke vrste formal-
nih sestankov, ki naj bi skupini skoz svojo
formalnost dali poseben pomen (dnevni
red, zapisnik, kava.). Skupina bo izmed svo-
jih članov izbrala vodjo skupine in njego-
vega namestnika.
Skupina bi se srečevala v sejni sobi
Centra ob točno določenem dnevu in uri.
Dnevni red oziroma teme za razgovor bo
skupina določala sproti. V primeru, da
bodo potrebni dogovori po domovih, bodo
člani skupine obveščeni predhodno. S
pomočjo svetovalca skupine jih bo obvestil
predsednik.
SVETOVALEC SKUPINE
Skupina naj bi zaradi praktičnosti imela vsaj
dva svetovalca. Vloga svetovalcev bo vsaj na
začetku zelo pomembna, saj bodo morali
delovati tudi v smeri zagovorništva, ob tem
da bodo usmerjali skupinsko dinamiko
VSEBINE
Vsebin, o katerih naj bi skupina razprav-
ljala, v pripravi skupine ne moremo dolo-
čati, saj si jih bo skupina sama izbirala. Pred-
videvamo lahko, da bo skupina govorila o
pomembnih stvareh, ki vplivajo na osnovno
bivanje, o prostem času, praznovanjih,
športnih igrah. V prihodnosti pa naj bi
skupina oblikovala in posredovala svoje
mnenje in zahteve v urejanju njihovega
formalnega položaja.
Posebno vrednost naj bi imela možnost,
da ti ljudje lahko izrazijo svoje počutje,
občutke in želje.
ZAČETEK DELA SKUPIN IN PRVA SPOZNANJA
Na osnovi teh izhodišč smo na sestanku
centralne strokovne skupine Centra spre-
jeli odločitev o oblikovanju takih skupin.
Dogovorili smo se, da oblikujemo skupi-
ne po enotah. Z delom so začele skupine v
179
MATEJ PELICON
domovih za mobilne otroke in mladostnike
in tudi skupina imobilnih otrok in mladost-
nikov v Malem domu v Ljubljani.
Skupine smo oblikovali tako, da smo na
začetku izbrali sposobnejše otroke in
mladostnike s poudarkom na sposobnostih
razumevanja in komunikacije. Na tej stopnji
dogovarjanja smo prišli do spoznanja, da
morajo svetovalci teh skupin poznati tudi
razne oblike nadomestne komunikacije. To
pomeni, da je krog tistih otrok, mladost-
nikov in odraslih oseb, ki lahko odločajo o
svojem življenju, širši.
Dogovorili smo se, da bo imela vsaka
skupina dva svetovalca. To sta vodja doma
in socialni delavec. Vsi svetovalci imajo
veliko izkušenj v skupinskem delu. Zave-
damo se, da bi za dosego temeljnega poslan-
stva te skupine potrebovale zunanje sveto-
valce. Sedaj smo v prvi fazi, fazi učenja teh
otrok in mladostnikov v skupinski dinamiki
in komunikaciji, kar je osnova za razvijanje
širšega poslanstva teh skupin. Takrat bomo
tudi sami razmišljali, kako poiskati in us-
posobiti neodvisne svetovalce teh skupin.
Zavedati se moramo, da je to zelo dolg pro-
ces.
Pred vsakim srečanjem udeležencem
razdelimo vabila. Že reakcije otrok in mla-
dostnikov v tistem trenutku so bile izredno
zanimive. Tako si je npr. neko dekle pripra-
vilo nahrbtnik in vanj dalo copate. Drugo
dekle, ki zaradi administrativne napake va-
bila ni dobilo, se je zjokala in se počutila
prikrajšana. Te reakcije dokazujejo, da je tak
pristop zanje nekaj posebnega.
Že na prvem srečanju smo želeli ustvariti
občutek pomembnosti. Delavke iz naše
kuhinje so postregle s kavo in sokovi, tako
kot na vseh »zaresnih« sestankih.
Na prvem srečanju smo dali poudarek
pravilu poslušanja tistega, ki govori. Začeli
smo tako, da smo celoten čas prvega sre-
čanja porabili za predstavljanje. Vsak od
nas, tudi svetovale, smo se širše predstavili.
Pri tem so bila bolj ali manj potrebna us-
merjena vprašanja, odvisno od sposobnosti
komuniciranja posameznika. Tudi taka, ki
so zahtevala samo odgovor da ali ne. Vpra-
šanja so bila tudi tako usmerjena, da so člani
povedali, kaj in koga imajo radi, kdo je
njihov najboljši prijatelj, kaj najraje delajo
in česa ne. Takoj smo spoznali, da nas na
teh vsebinah čaka še ogromno dela.
Po končanem predstavljanju smo izmed
otrok in mladostnikov izvolili vodjo sku-
pine in njegovega namestnika. Oba bomo
vključevali v organizacijska opravila v zvezi
z delom te skupine in ju spodbujali v vo-
denje srečanj, seveda z našo pomočjo.
Prvi občutki so dobri. Tako kot bo sku-
pina potrebovala dolgo pot, da postane sku-
pina odločanja o svojem življenju, tako mi
potrebujemo čas, da v svojih glavah spreme-
nimo določene stvari, ki so bile doslej za
nas razumljive same po sebi.
180
SKUPINE ZA SAMOZAGOVORNIŠTVO OSEB Z MOTNJO V DUŠEVNEM RAZVOJU...
Literatura
V. BuŽAN (1994), Intelektualni razvoj otrok z zmerno in težjo motnjo v duševnem razvoju.
Ljubljana: Filozofska fakulteta (magistrsko delo).
Deinstitucionalizacija —život u zajednici ( 1998). Zagreb: Udruga za promicanje inkluzije (gradivo
s posveta).
М. Eck; (1976), Moj otrok je drugačen. Ljubljana: Zveza društev za pomoč duševno prizadetim.
D. Macílajk: (1990), Izziv samopomoči in medsebojne pomoči: Vloga socialnega delavca in potreba
po edukaciji. Socialno delo 29, 1-3: 190-193
L. Milčinski, S. Stikovič: (1994), Današnje statije za duševno ahnormne in motene osebe v Sloveniji.
Ljubljana: Psihiatrična klinika.	'
Omrežje in imenik organizacij družbene skrbi za osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju
v Republiki Sloveniji (1990), Ljubljana: Pedagoška akademija.
D. Parazajda (1994), Osnovna načela pri delu z osebami s težjo in najtežjo motnjo v duševnem
razvoju ter mreža v Sloveniji. Gradivo posveta Problematika skrbi za odrasle osebe s težjo in
najtežjo motnjo v duševnem razvoju. Postojna: Socialna zbornica Slovenije.
M. Peucon (1995), Reintegracija in normalizacija družine z otrokom z zmerno, težjo ali najtežjo
motnjo v duševnem razvoju. Ljubljana: VŠSD (diplomska naloga).
o. Rusanova, m. Budič, L Kalčič, D. Parazajda, J. Ulaga (1986), Prostorska problematika družbene
skrbi za varstvo in usposabljanje zmerno, težje in težko duševno prizadetih oseb v SR Sloveniji.
Ljubljana: FAGG.
J. Ramovš (1990), Sto domačih zdravil za dušo in telo 1. Celje: Mohorjeva družba.
—	(1994), Sto domačih zdravil za dušo in telo 2. Celje: Mohorjeva družba.
—	(1991), Slovenska sodala med včeraj in jutri. Ljubljana: UZZSV.
B. Stritih (1993), Normativi in standardi v socialnem varstvu. Ljubljana: VŠSD.
181