številnih malih mest ipd., oziroma opozarja na probleme, ki se ob analizi od­ pirajo in o katerih se — celo med »planerji« — mnogokrat vse preveč raz­ pravlja brez resnih argumentov oziroma znanstveno argumentiranih krite­ rijev. Vrišerjeve raziskave, zbrane v tej študiji, bodo zato načrtovalcem družbenogospodarskega, zlasti pa regionalnega razvoja SR Slovenije še po­ sebej gotovo več kot samo dobrodošle. Vladimir Kokole Ivan Gams: Kras, zgodovinski, narodopisni in geografski oris. Sloven­ ska matica, Ljubljana, 1974, 359 strani, 60 slik, 87 risb in 9 prilog s foto­ grafijami. Knjiga je zaokrožen in celovit oris krasa, kakršnega smo v zadnjem času čedalje bolj pogrešali. Pogrešali ne samo zato, ker je kras med najbolj svojevrstnim i pokrajinskim i tipi pri nas, tem več tudi zategadelj, ker je teh pokrajin v Sloveniji in Jugoslaviji veliko, za kultiviranje nemara še preveč. In še zato, ker velja Slovenija v svetu za klasično deželo krasa in je v znanstvenem svetu zanjo še veliko zanimanje, čeprav odkrivajo in razisku­ jejo kras vsepovsod po svetu. Vse to obvezuje, da skrbimo za tovrstno tra­ dicijo ne le raziskovalno tem več tudi popularizacijsko. O našem krasu imamo sicer čedalje več razprav o posameznih kraških potezah in posameznih kra- ških pokrajinah, pogrešamo pa celovitejših pregledov krasa kot celote ozi­ roma pokrajine. To vrzel skuša zapolniti Gamsova knjiga, ki je dragocena ravno zaradi sintetične narave, saj jo je avtor zasnoval monografsko. Ni se namreč om e­ jil le na kraški relief in njegovo morfogenezo, čeprav je temu — razum­ ljivo — posvetil osrednjo pozornost, pač pa nas sproti seznanja še z drugimi prirodnimi značilnostmi kraškega sveta, zlasti z vodnimi, mikroklimatskimi, pedološkimi. Še pomembnejše pa je, da je Gams svoje delo razširil s po­ glavjem »Človek na slovenskem krasu« in vtisnil knjigi širšo, geografsko naravo. V zadnjih letih so sicer izšle na tujem dve, tri knjige o krasu, vendar so tematsko ožje, v bistvu pravzaprav geomorfološke. Naš avtor pa je kras osvetlil bolj celovito, saj med obravnavanjem kraškega reliefa osvet­ lju je še druge prirodne poteze kraške pokrajine, vmes pa osvetli tudi tiste, ki so posledica svojevrstnega kultiviranja kraškega sveta. Avtor pa je želel dati knjigi tudi priročno obliko. Dodal je namreč abecedni seznam uporabljenih geografskih imen in terminov ter seznam risb, s čemer je knjiga bolj pregledna in uporabna. Izostal pa je, žal, seznam fotografskih prilog. Knjigo je založila Slovenska matica, namenjena je torej predvsem šir­ šemu krogu izobražencev in manj strokovnjakom. Gams je zato knjigo za­ snoval poudarjeno pregledno in zelo logično razvrstil celotno snov. To pa je podal tudi jezikovno in slogovno vešče in nazorno ter jo hkrati bogato po­ nazoril s slikami, podkrepil pa z risbami. Avtor pa se kljub poljudnosti knjige ni hotel odreči njeni strokovni zahtevnosti. Zato jo je pripravil, kakor je za znanstvena dela v navadi (citati, literatura, dokazi) in poskrbel za teoretično ozadje obravnavanih vprašanj, za njihovo metodološko osvetlitev ter za strnjene preglede nad raziskovalnimi dosežki, razgrnil pa je tudi še odprta vprašanja. Na avtor­ jeva strem ljenja opozarja še povzetek v angleškem jeziku na koncu knji­ ge ter angleška legenda v risbah. Žal pa tega ni pri slikah in prilogah. N i lahko uskladiti zahtev po poljudnem podajanju snovi in hkrati po strokovno neoporečni in izčrpni vsebini. Tega se je tudi avtor dobro zave­ dal, vendar je obe nalogi zadovoljivo združil in dobro izpeljal. Snov je kljub poljudnemu slogu zelo racionalno razporedil, podajanje logično raz­ v ija l in strnil ter tako vseskozi obdržal nadzor nad sicer zelo obsežno in raz­ novrstno snovjo. Vodilno nit je obdržal, ker je ostajal vseskozi pri bistve­ nem tako glede teoretskih izhodišč in metodoloških izpeljav kakor glede pri­ kazanih pojavnih oblik, ki jih je izbral za dokaz in ponazoritev. V vseh teh pogledih je avtor zanesljiv in do različnih teorij, ki so v današnjem krasoslovju, posebno v kraški morfogenezi, še kako žive, tudi strpen, čeprav ponekod opazimo avtorjevo zadržanost. Vendar je glede vseh teh izhodišč očitno, da je pisec knjige vedel, kaj hoče. Na te poteze knjige namenoma opozarjam. Proučevanja krasa so se namreč v zadnjih desetletjih doma in še bolj po svetu zelo razmahnila in napredovala, hkrati pa se je poglobila tudi teoretska problematika krasa. Zato je vsakršna podobna sinteza o krasu ne samo zahtevna, temveč v mar­ sičem kočljiva, a zato nič manj potrebna. Avtor pa se je ravno teoretske in metodološke problematike krasoslovja lotil razgledano, vešče in povečini tudi objektivno, kar ni vselej lahko. Da je bil avtor zahtevnemu delu kos, se mora zahvaliti lastnemu dvaj­ setletnemu načrtnemu proučevanju krasa, med katerim je objavil preko 40 razprav s tega področja. Tako je knjiga pravzaprav avtorjevo življenjsko delo. V zgodnjo sintezo o krasu ga je nagnilo tudi dejstvo, da že nekaj let predava na univerzi študentom geografije predmet »Geografija krasa«. Zato je očitno tudi po tej plati stremel po zaokroženi, ustrezno poglobljeni ter sodobni m onografiji o krasu. Knjiga bo zato študentom geografije dobro­ došel učbenik. Avtor pa v tej knjigi ni samo fizični geograf ali celo le geomorfolog, pač pa je očitno, da gleda na kras v široki pokrajinski luči. vključno z n je­ govimi antropogeniini sestavinam i vred. Te poglede je začel Gams uresni­ čevati tudi pri svojem raziskovalnem delu. Poglavje »Človek na slovenskem krasu« je zato v knjigi morda najbolj sveže ne le v stvarnem, tem več tudi v metodološkem in problemskem pogledu. S tem je Gams krepko zakoračil na pot širšega, regionalnega proučevanja krasa kot svojevrstnega živ ljen j­ skega okolja, ki se mu je tudi človek svojevrstno prilagajal in ga svoje­ vrstno spreminjal, a pri tem, žal, razrahljal v njem vrsto zelo pomembnih ravnovesij. Tudi drugod v knjigi naletimo na navedbe o krasu kot kulturni pokrajini, v že om enjenem poglavju pa nam avtor prikaže marsikaj novega, ali pa že doslej znane posamične ugotovitve dopolni, strne in pregledno za­ okroži. V njih je tudi marsikatera pobuda za nadaljnja proučevanja. Želeti je, da avtor to pokrajinsko usmeritev pri bodočem raziskovanju krasa še poglobi. Gams je pristaš kvantitativnih raziskovalnih metod (analiz, merjenj, računov), vendar so posploševanja z meritvami ravno tako tvegana kakor z golim opazovanjem. Zato je spodbudno, da vseskozi opozarja na razvojne razlike enakih kraških potez, ki jih pogosto jem ljejo za bolj homogene in enostavnejše kot so v resnici, pa naj bodo to površinske ali podzem eljske oblike, vode, prsti, kamnine ali klima. Vse to opozarja, da morejo meritve sicer osvetliti posamezne fizikalne in (bio)kemične poteze kraških procesov, da pa so zaradi številnih dejavnikov, ki se pri tem vpletajo njihovi pokra­ jinski učinki lahko kaj različni. Ravno pokrajinske razlike opozarjajo, kako so poleg specializiranih raziskav potrebna tudi širša proučevanja. Avtor se je te problematike tudi zavedal. Zato strpno niza različne teorije o posa­ meznih kraških procesih in oblikah ter jih sooča tako v metodološki kakor izkustveni luči. Logično sprejem a spoznanja, da so enake kraške pojavne oblike lahko različnega nastanka, kar pomeni, da so istovrstna proučevanja po posameznih kraških pokrajinah toliko bolj potrebna. Zato te oblike tudi razvršča na različne načine: po vzrokih, procesih, dimenzijah, starosti, po­ ložaju itd. Krasoslovje je zelo pestro in široko raziskovalno področje in v njem so­ deluje čedalje več strok. Zato je že zasledovanje vseh teh spoznanj za po­ sameznika morda prezahtevno. Se težje je ta spoznanja združevati v vzročno- funkcijske celote, vendar so te potrebne zlasti na pokrajinski ravni, torej kot pokrajinska sinteza. Težko bi to opravil specialist, lažje morda skupina strokovnjakov. A prej nemara tisti med njimi, ki jih že osnovna stroka sili k širini, sintezi in celovitosti. Ni moj namen, da Gamsov kras ocenjujem s kateregakoli ožjega področja. V tem primeru bi bil nemara bolj kritičen. Pomembnejše pa je, da je Gams pokazal raziskovalno in kom pilacijsko ši­ rino ter potrdil umestnost tovrstne krasoslovne sinteze. Iz neverjetno obilne in raznovrstne literature — domače in tuje — je pronicljivo odbral, kar je bistveno, živo in problemsko ter pokazal pri tem široko razgledanost po svetovni literaturi. Da pri tem ni zablodil, se mora zahvaliti posluhu za teo­ rijo, ki mu služi kot trdno ogrodje celotnega dela, nadalje smislu za m e­ todologijo, na katero se opre, pa tudi lastnim terenskim izkušnjam, ki jih ni malo. Pomembno je, da avtor ne šteje spoznanj za dokončna, tem več kot tre­ nutno stopnjo krasoslovnega raziskovalnega razvoja. Pri tem ni pretirano historičen in poseže nazaj toliko, da osvetli sedanja raziskovalna razpotja, ki jih je zlasti v kraški m orfogenezi morda kar preveč. V vseh teh pogledih je Gams nedvomno uspešen. Potrdil je upravičenost in umestnost nakaza­ nega kraškega krajinoslovja. Zal pa ima knjiga druge, čisto nepotrebne pomanjkljivosti. Te sicer niso bistvene in prej tehnične kakor vsebinske narave. Kakor je namreč Gamsova knjiga po idejni in vsebinski zasnovi enotna, trdna in skladna, s smislom za širino in celovitost podajanja, pa je na drugi strani v števil­ nih nadrobnostih preohlapna, pom anjkljiva in nedodelana, nemara celo površ­ na. Avtor za drobne stvari očitno nima dovolj smisla in potrpljenja. Pri tem ne gre morda za zahtevo po pretirano izpiljenem in natančnem delu, tem­ več za pričakovanje, da bo knjiga tudi v drobnem zanesljiva in uporabna. Nepopolne in nezanesljive so zlasti navedbe virov (avtorjev, letnic, imen, številčnih podatkov, obrazcev), skratka vse tisto, kar terja zamudna pre­ verjanja po literaturi in virih sploh. Zato je knjiga premalo zanesljiva zlasti tedaj, ko bralca s pomočjo virov napoti v poglabljanje. Pri vnovičnem prebiranju knjige se ne moremo znebiti vtisa, da je knjiga napisana v naglem, ustvarjalnem zamahu, ki ga bržkone ni nareko­ vala časovna stiska, tem več prej nakopičeno znanje, ki je avtorja tiščalo in sililo v zamah. In nemara šele potem, ko je bil tekst napisan, je avtor iskal in dodajal navedbe, vire, podatke ipd. in bil pri tem premalo zavzet in skrben. Zal tudi korekture niso bile opravljene dovolj vestno in je zato v knjigi preveč tiskarskih napak. Vse te pom anjkljivosti po nepotrebnem zm anjšujejo vrednost knjige. V celem je seveda Gamsov kras uspelo delo, ki nima le ožje strokovne vrednosti, tem več je za nas Slovence tudi kulturno pomembno. Knjiga o krasu je lep dosežek avtorja, slovenskega krasoslovja in geografije sploh. Knjiga bo koristna za geografe in zlasti za študente geografije, pa tudi za jam arje in seveda za širši krog slovenskih izobražencev, uporabna pa bo nemara tudi za bolj aplikativne zasnove. Gamsovo kn jigo o krasu moremo šteti za nadaljevanje Melikovih knjig o Sloveniji v tem smislu, da po splošnih geografskih orisih Slovenije pri­ hajajo na vrsto poglobljeni pregledi posameznih tipov slovenskih pokrajin, čeprav knjiga ne obravnava le domačih kraških pokrajin. Darko Radinja V ladim ir Bračič, P tu jsko polje . Historično socialnogeografska študija. Knjižna zbirka Pedagoške akademije Maribor, I. zvezek. Izdala katedra za geografijo. Založba Obzorja, Maribor 1975. Strani 218. Vse dosedanje Bračičevo strokovno delo sodi v okvir dolgoletnega, že na zborovanju slovenskih geografov v Mariboru leta 1954 zasnovanega prizade­ vanja slovenskih geografov, da nadaljujejo proučevanja pokrajin severo- vhodne Slovenije, še posebno podeželskih, predvsem tudi v obliki regionalnih monografij. V ta okvir se je Bračič aktivno in uspešno vključil ne samo kot aktiven član organiziranega dela, ki so ga opravljali mariborski geo­ grafi v sodelovanju z osrednjim geografskim raziskovalnim središčem v Ljub­ ljani, temveč tudi kot individualni raziskovalec. K seriji zgoraj omenjenih monografij pa je razen s svojim i »Vinorodnimi Halozami« prispeval zdaj še s svojo knjigo o Ptujskem polju, pokrajini, ki je tudi še pogrešala siste­ matične proučitve.