—   287   —
Kratkočasilo berilo.
Zajterk,
(Obraz iz vojaškega življenja.)
Bilo je leta 1814. Napoleon, ob svojem času nepremagljiv vojskovodja, pred kterim se je cela Europa tresla, je bil pobral svoje kopita; združene enropejske armade so ga bile vgnale, kakor Slovenec pravi „v kozji rog" in tirale ga čez francoske meje do glavnega mesta Pariza. Francia, mogočno cesarstvo, se je sker-čila zopet na svoje stare meje, in pomirje, po kterem je cela Europa hrepenela, je bilo storjeno. Začeli so tedaj posamezni polki združenih armad zopet zapuščati Francosko in se povračevati na svoj dom.
Tako vidimo neko jutro polk A. C. R. marširati že blizo francoske meje po prav prijetni planjavi. Juterno soluca je rajskolepo s svojimi žarki zlatilo prijazno okolico, in po izgledu veselih ptičic, ki so žvergolele Stvarniku prijetno juterno pesem, so tudi vojaki,  čeravno še
na ptuji zemlji, polno veselja prepevali domače pesmice. In zakaj bi ne? saj je bilo mnogo terpljenja in nevarnost srečno prestano, in kar je bilo čez vse, bili so s slednjim korakom bližej svoji dragi domovini. Tri mlade častnike D., M., P., ktere že delj časa kakor priserčno in zveste prijatle, pa tudi kakor hrabre junake poznamo, kterih ojstre meče so v marsikaki bitvi Francozi nemila okusili, tudi danes nahajamo v verstah omenjenega polka, jahajoče berzne konjiče.
Skoraj celo preteklo noč v spolnovanju svojih službenih dolžnost na nogah, se ni bilo čuditi, da so njih želodci pričeli precej ostro tirjati svoje pravice. Al do postaje je bilo še precej dalječ, ob cesti tudi nobene hiše; le kakih pet sto korakov od ceste je stal samoten pa čedno zidan mlin, »Kaja — reče častnik D. svojima to-varšema — „ko bi si tamle v mlinu zajterka poiskali ?a „Hajdia — odgovorita tovarša — „kake pol ure se prav lahko pomudimo, in če potem konjiče kolčikaj poženemo, dotečemo še prav lahko polk pred dohodom na postajo". Rečeno storjeno. Naši častniki nalašč nekoliko konje pri-deržujejo in zadaj ostajajo, in ko se polk okoli nekega gojzdiča okrene, spodbodejo oni svoje berzne konjiče, in jo vlijejo, kakor po zraku, proti mlinu.
Med vratmi dvorišča stoječi mlinar, mlad čverst mož, pozdravi prihajoče častnike po omikani šegi izobraženega Francoza, in na njih vprašanje in prošnjo: je li bi mogli tu za plačilo kaj zajterka dobiti ? jim prijazno odgovori: „Da! kar koli zapoveste, častni gospodje! kave ali čokolade, ali, če hočete, vam urno zakoljemo in pripravimo tudi par pišancov?a „Prijatel! — mu odgovorijo s konj stopivši — nam se naprej mudi; dajte nam, kar se nar urnejši pripraviti zamore." „Ze prav" — prijazno mlinar odgovori — „zajterk bo urno pripravljen; tudi za vaše konjiče, ki so zlo trudni in lačni viditi, bomo po-skerbeli". In v tem pokliče čez dvorišče gredočega hlapca, kteremu častniki konje s prošnjo izročijo, naj jim jer-menje nekoliko odjenja in jih na dvorišču kam priveze. Zdaj mlinar svoje goste z besedami: ^prosim gospodje, ako Vam je drago, potrudite se z manoj" pelje v vežo in tu po lepih širocih stopnicah v zgornjo hišo v lepo pospravljeno sobo. Tu predstavi z besedami: „ti gospodje so poterkali na vrata naše gostoljubnosti, že-lječi kaj zajterka dobiti" naše častnike svoji mladi zali ženki, ki je, z ljubeznjivim pervorojenim detetom na ročju, prijazno do vrat častnikom nasprot prihitela, pozdravljajoča jih z prijaznim „dobro došli!" — Urno je hotla zdaj dete v lepo, snažno opravljeno zibelko položiti in hiteti v kuhinjo; al mlinar jo prijazno zaverne: „Ne trudi se, ljuba moja, kavo bo dekla že sama lahka pripravila, ker mora še urno stopiti po dobre smetane v vas; ostani ti le tu pri gospodih, da jim dolgčas no bo; in da ložej kave pričakajo, hočem prinesti med tim kapljico dobrega domačega vina in plečeta za prigriz".
In s tim odide. Naši gosti se niso mogli prečuditi, najti tu na samoti tako omikane in prijazne ljudi, al — saj bili so še na francoski zemlji, v tako imenovani domovini naj večje svetne izobraženosti in omike. — Precej dolgo jim je bilo sicer treba čakati obljubljenega vina in plečeta; s toliko večjo slo so se pa potem naši častniki gostili in pili na zdravje mlinarice in vse hiše*
Mlinar, kakor se je čutilo, je mogel imeti posebne opravila odzunaj opravljati, ker je bil, kakor hitro je vino prinesel in ga poln prijaznosti na mizo postavil, sopet sobo berž zapustil. Toliko več si je pa mlinarica prizadevala, častnikom po mogočnosti dobro postreči; pridno jim je tudi kozarce nalivala in jih pripravila tako v prav dobro   voljo.
Zvediti, kako so tudi konji preskerbljeni, gre zdaj eden oficirjev P. doli na dvorišče. Doli pridši najde nekoliko ljudi, ktere je bila, kakor se je vidilo, menda ra-
—    288   —
dovednost sem privabila. Konj sicer tu ni bilo nikjer privezanih, kakor so poprej prosili, najde jih vendar kmali v bližnji prostorni in snažni stali. Predložilo ee jim je bilo dobrega sena, ktero je, kakor se je vidilo, konjičem prav dobro teknilo; bili so pa tadi razse-dljani". To se mu je čudno zdelo. „HmK, si misli. „to je bilo pač nepotrebno, pa, dobri ljudje so skerbeli tudi za živino*.    (Konec sledi.}
—   291    —
Kratkočasno berilo.
Zajterk.
(Konec.)
V sobo k tovaršema nazaj dospevši oficir ne najde od obljubljene kave se nobenega sledu, dasiravno je bilo pol are že skoraj preteklo in se našim gostom čas pri-bližaval, odriniti od tod. Na urnost svojih konjičev se zanašaje vendar še nekoliko posedijo, toiikoveč, ker jih je mlinarica v njih mislih poterdovala, da kava mora vsaki čas gotova biti.
Neizrekljivo krasno okolico ogledovat, stopi zdaj častnik M. k odpertemu oknu, — al kaj zagleda na dvorišču? Bled kakor prazna ruta se oberne po sobi, kri-čaje: „tovarša! izdani smo, — glejta! kaj kaj se na dvorišču godi". Doli je bilo vse polno kmetov, oboroženih s puškami, vilami in kosami, žugajočih s pestmi proti odpertemu oknu. V sredi med njimi se je sukal — mlinar; al ne potolažiti je skušal on razserdeno množico, ampak kakor mogočen zapovednik je delil izdajavec tu Bvoje povelja. — Pač so zdaj spoznali svojo nepremišljenost , da na ptuji zemlji, kjer je zastran še vedne vdanosti do Napoleona ptujo armado, ki je Francosko le s svojo veliko močjo v berzd&h deržala, vse pisano gledalo , so se tako dalječ oddaljili od svojega polka, al to premišljevati je bilo zdaj prepozno. Treba je bilo kaj druzega duhtati, ker dober svet je bil drag.
Hinavska prijaznost in izdajstvo mlinarja jih strašno razserdi; vedili so scer, da proti toliki množici se braniti in uiti, je clo nemogoče; al terdno sklenejo, pustiti življenje svoje le po naj dražeji ceni in braniti ga do zadnje kaplje kervi. Urno pripašejo svoje odpasane ostro sablice, in tako hočejo pričakati napada. Al pripravni čas za to se še ni bil približal. Mlinarica, ki je začudeno pogledovala, kaj se godi, in kakor se je čutilo, od unanje nevihte nič vodila ni, je bila še v sobi. Njo z detetom vunkaj dobiti, je bila zdaj glavna skerb mlinarja, toraj z nekim peklenskim posmehovanjem stopi med vrata, pomigajoč ji s perstom k sebi. „Ne za stopaj se ne bo ganila žena tvoja od nas!" zagromi s potegnjeno sabljo pred mlinarja stopivši častnik D., „vedi, gerdi izdajavec, da življenje žene tvoje in otroka tvojega je privezano na življenje naše, in popred kakor se nam en las izpuli, boš vidil obadva merliča pred seboj. Ako ne odpraviš urno urno zbrane derhali od tod, in nam ne dopelješ nasedljanih konj pred vezne vrata, si ti sam v malo trenutkih umorivec lastne žene in otroka". — Kakor strelja iz jasnega obnebja presunejo mlinarja gro-meče besede te. Morebiti bi si bil še kaj spremišljeval, al pri poslednjih besedah tudi njegova tovarša potegneta sablji. Oficir M. vzame trepajoči mlinarici otroka iz naročja, in P. se tesno vstopi k nji, ktera straha vsa plaha kar besedice ziniti ne more". Urno dopolni moje povelje", zagromi še enkrat D. nad mlinarjem, ki zdaj skerbno vrata izbe za sabo zaklene, in se ves plašan in bled zmuza po stopnicah na dvorišče k razserdeni množici, ki je enako kervoločnim volkovom čakala smertnega plena. —
Ves prepaden straha stopi mlinar med množico, in jo prelepo začne pogovarjati in tolažiti, razjasoujoč ji, kaka nevarnost preti njegovi ženi in njegovemu otroku. Al kmetje vsi serditi začno z zobmi škripati in preklinjati, in če bi ne bila mlinarja vsa soseščina tako obraj-tala, bi bil pred ko ne mogel z ženo in otrokom vred žalostno smert storiti. Terpelo je še tako precej dolgo, preden je z raznimi obljubami očistil mlinar dvorišče raz-serdenih gostov.
Zdaj gresta na njegovo povelje dva čversta hlapca na stražo pred dvoriščine vrata, tretji pak pripelje nase-dljane konje pred vežo. — Ves trepeči gre mlinar zdaj to vojakom naznaniti. Oficir D., gledajoč skoz okno iz-polnovanje svojega povelja, in vidši, da je vse v reda, gre zdaj z mlinarjem pervi, — oficir M. z otrokom v naročji v sredi, in oficir P. z mlinarico poslednje: vsi trije gole sablje v rokah, po stopnicah na dvorišče. Tu se vsede D. narpoprej na konja in reče mlinarju: „ker je naše življenje morebiti še vedno v nevarnosti, nas bosta en čas spremila ti in tvoje dete" — in pri tih besedah migne svojemu tovaršu, da mu otroka na konja poda. „Tam, kjer se pot z veliko cesto sklepa, dobiš zopet svojega otroka nazaj" — reče dalje častnik D.— vendar glej, da urno za nami stopaš, ker polagoma laziti nam čas ne dopušča". Pri tih besedah se še una dva oficirja na konja voedeta. Milo zdaj mlinarica zajoka. „Ne jokaj se, kmalo boš dete svoje zopet vidila", reče eden vojakov — in ni jih bilo več na dvorišču.
Straha poln je koračil mlinar za urno jahajočimi častniki, toiikoveč, ker je od deleč nove trume kmetov vidil se bližati; vendar srečno do ceste dospejo, kjer vsemu vpehanemu mlinarju oficir otroka poda z besedami: „ Sprejmi svojega otroka, in kadar doraste, uči ga bolj gostoljubnega in resničnega biti, kakor si sam!"
Urno zdaj konje spodbodejo in zdirjajo po cesti. V bližnjem gojzdu so jim sicer ene kroglice žvižgale okoli ušes, ktere so v germovju poleg ceste skriti kmetje, kakor k slovesu, za njimi pošiljali, al srečno so odšli tudi ti nevarnosti in vsi vpehani  dotekli polk.   ko  se je
ravna na postaji vstopal v red in so bobnarji ropotali k molitvi. Če še nikoli, jim je danes šla molitev gotovo iz serca, — al od njih dogodbe očitno govoriti, se jim ni zdelo varno« Cez dolgo potem še le se je zvedilo v polka, kako je bil tem trem gostom napravil francoski mlinar „zajterka.                                    Jos. Levičnik.
—   292   —