DUHOVNI
PASTI R.
Izhaja vsak mesec. — Velja 8 K na leto.
f XXV. letnik.	V Ljubljani, november 1908.	XI. zrezek.
1	L	J
Praznik vseh svetnikov.
/. Sreča, zgled in priprošnja svetnikov.
Videl sem veliko trumo, katere nihče ni mogel prešteti.	Raz. 7, 9.
Nebesa so se razgrnila ob strašni smrti prvega mučenca sv. Štefana, in zaklical je: „Glejte! vidim nebesa odprta in Sinu Človekovega stati na desnici božji." (Dej. ap. 7, 5.) In spet so se odprla nebesa pred strmečimi očmi ljubljenca Gospodovega sv. Janeza, pregnanega zavoljo Kristusove vere na otok Patem. In videl je izvoljence božje izmed vseh Izraelovih rodov izvzemši rod Danov, ki je bil posebno vdan malikovalstvu. Potem pa je videl veliko trumo, katere nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov, in rodov, in ljudstev in jezikov stati pred sedežem in pred Jagnjetom, bili so oblečeni v bela oblačila, in palmove veje so bile v njih rokah. In so vpili z velikim glasom rekoč: „Čast Bogu našemu, ki sedi na sedežu, in Jagnjetu."
Tudi pred našimi dušnimi očmi odpre danes sveta Cerkev — nebesa. V duhu nam pokaže sedež troedinega Boga, ki ga obdajajo angelski in svetniški zbori, pokaže vse svetnike in svetnice božje, ki so doslej prejeli krono pravice ter nam nasproti molč svoje roke vabeč nas k sebi v večna prebivališča. Kdo izmed nas bi se tega srčno ne veselil ? Sveta Cerkev nas v pristopu današnje svete maše k temu pozivlje rekoč: „Veselimo se vsi v Gospodu praznovaje praznik v čast vsem svetnikom, ob katerih slovesnosti se veselč angeli, soglasno hvaleč Sina božjega “
38
Pastir 1908
Sv. cerkveni učenik Beda pa pravi: „Danes slavimo ob skupnem veselju slovesnosti praznik vseh svetnikov, katerih se raduje nebo, katerih varstva se veseli zemlja in se sveta Cerkev venča z njih zmagoslavjem."
Ko so nam odprti nebeški nepregledni prostori, oglejmo si srečo, zgled in priprošnjo izvoljencev božjih, da nam njihova sreča da slutiti našo srečo, da nam njihov zgled pokaže pot k tej sreči, da nam njihova priprošnja pomaga pogumno in stanovitno hoditi po tej poti.
Svetnike moramo hvaležno občudovati, skrbno posnemati in se jim zvesto priporočati. Zato obrnimo sedaj svoje dušne oči v njihovo srečo, zgled in priprošnjo.
1.	Sveti evangelij nam današnji praznik našteva tako imenovanih osmero blagrov : Blagor ubogim v duhu, blagor krotkim, blagor žalostnim, blagor lačnim in žejnim pravice, blagor usmiljenim, blagor jim, kateri so čistega srca, blagor mirnim, blagor zavoljo pravice preganjanim!
Kdo so ti tolikanj od samega Jezusa blagrovani? To so presrečni prebivalci nebeški, ki so hodili po teh stopinjah in kateri so za vse to, kar jih je stalo mnogo truda in premagovanja, prejeli „nevenljivo krono" od Boga in katerim se je vse to, kar jim je bilo poprej težavno in mučno, spremenilo v neizrečeno prijetnost. D&, blagor jim, blagor jim, srečni na vse veke! „Ti so kupili," kakor uči sv. Avguštin, „z revščino — bogastvo, z žalostjo — veselje, z delom — pokoj, z nizkostjo — visokost, s smrtjo — življenje."
Dragi v Kristusu! Vsaj danes zapustimo za nekoliko časa zemljo! Sursum corda! Vstopimo v vedno svetlo palačo izvoljencev božjih, ki jo je zgradil sam Bog, in v kateri jim odkriva vse svoje veličastvo! Opazujmo natančno to tako povzdignjeno, tako veselo in tako oveseljujočo družbo, kjer bomo tudi mi imeli svoj prostor, ako ne bomo tako nespametni, da bi izključili same sebe! Preglejmo zbore angelske in nadangelske, zbore kerubov in serafov! Opazujmo častitljivo družbo očakov, prerokov, apostolov, občudujmo zmagoslavno četo svetih mučencev in svetih devic vseh stanov, vsake starosti, obojega spola; glej tam časti in spoštovanja vredni zbor papežev in cerkvenih učenikov in katoliških duhovnikov, ki so se moško borili za Kristusa in neumrjoče duše! Ondi najdeš tudi zveličane iz svojega
stanu ti kmetovalec, ti delavec, ti siromak! Čas trpljenja in dela in bojev je kmalu minul, zato so za vselej ovenčani „s slavo in častjo" in vtopljeni v morje radosti in sreče prav, kakor piše sv. Pavel: »Naša sedanja, kratka in lahka nadloga nam pripravlja neizmerno visoko, večno čast, katera vse preseže." (II. Kor. 4, 17.)
Vrhunec in sredotočje njihove sreče je Bog sam, on, ki je neusahljiv vir vse sreče, najpopolniše bitje. Razvetljuje jim um s polnostjo svoje luči, napolnjuje jim voljo z najbogatejšim mirom in vse njihove zmožnosti s svojimi neizmernimi dobrotami. Zveličani v nebesih gledajo, ljubijo, hvalijo. Gledajo najvišjo lepoto, in to gledanje popolnoma prevzame njihovega duha. Ljubijo najvišje dobro, njega, ki je zgolj dobrota, in uživanje tega nasituje njihovo srce. To uživanje je mirno, ker jim te posesti nihče več ne more vzeti. Hvalijo Boga, njihovi hvalospevi, izraz njihove radosti, hvaležnosti in ljubezni bodo večni, kakor čuti, ki jih jim navdajajo te hvalnice.
O sveto mesto božje, prebivališče svetnikov, kjer traja vse večno in ni nič minljivega, kjer imajo blaženi vse ter jim ničesar ne manjka, kjer je vse mir in veselje brez primesi razburjenosti in grenkobe! Neizrečeno lepa nebesa, ako vas ne morem razumeti, pa vas morem vsaj zaslužiti!
Sreča svetnikov, rečem, nam da slutiti tudi našo srečo, sreča svetnikov užiga tudi v nas srčno hrepenjenje po svetih nebesih. Tudi za nas je nebeški raj ravnotako pridobljen, kakor oni neprešteti množici, ki jo je videl sv. Janez v skrivnostnem razodenju. „Videl sem veliko trumo . . .“ Kri Jezusova nam daje najsvetejše pravice do nebes; naša skrb pa bodi, da jih zares dosežemo.
2.	Zgled svetnikov nam kaže p o t v nebesa in nam po-lajša njene težave. Svetniki so hodili po pravem, po dobrem potu, zakaj prišli so srečno na svoj cilj.
Slavni francoski pridigar Bourdaloue je na vseh svetnikov dan govoril med drugim tudi to-le: Kaj je to — svetnik? jSvetnik je resnična, vidna, prijemljiva in poosebljena evangeljska popolnost. Ako nam Bog pokaže svetnika, pravi nam, kakor nekdaj Mozesu, ko mu je dal videti podobo svetega šotora: „Glej, da storiš po podobi, ki ti je bila pokazana na gori." (II. Mojz. 25, 40.) To je živa podoba, kakršen bi tudi ti moral biti ali postati. Zgled tega svetnika ti pove, kaj si tudi ti dolžan svojemu Bogu, svojemu bližnjemu in samemu sebi. „Glej, da storiš...!" Pogled
38*
na svetnika je pridiga, ki je vsem razumljiva. Ona nas razsvetljuje in osrčuje, ko odstranja od nas vse, kar nas bega in neopravičeno plaši. Le poglejmo!
Mi se motimo ter ne presojamo prav resničnega zasl u ž e n j a. Mi štejemo le velike božje darove, kakor n. pr. če je kdo zamaknjen, če se more nad svojimi grehi veliko solziti ter zavoljo še ne pridobljenih čednosti žalostiti. Toda koliko svetnikov ni prejelo niti ene same take izredne odlike. Koliko jih je, ki so se takih darov bolj bali, kot veselili, ali jih pričakovali ! Sv. Bernard je prosil Boga, naj mu da menj notranje tolažbe in več moči v križih, menj notranjega veselja in več ljubezni, menj sladkosti in več prave gorečnosti. Sv. Frančišek Ksaver je čutil nekako tiho bolest vsled premnogih tolažb in je klical: „Dovolj je. Gospod, dovolj!“
Mi se motimo nad pravo vrednostjo posameznih d e 1 in dejanj. Nešteto velikih svetnikov je opravljalo vse svoje življenje le navadna opravila. Kaj je delala Marija posebnega? Koliko teh, ki jih vidimo v nebesih, so čisto skriti živeli na tem svetu ! Bili so prešinjeni goreče vneme za sv. vero, ne da bi jo nesli venkaj čez morje med divja ljudstva; pokorili sc se, ne da bi to oznanjali okrog.
Mi smo v zmoti glede ovir in zaprek, ki jih najdemo v sebi meneč, da so protivne resnični svetosti: hude strasti, morda povečane po brezštevilnih povratkih v greh ... Ali so mar izvoljenci božji bili brez skušnjav? Ali jih mar ne slišimo tudi pritoževati se, da se jim meso upira zoper duha. Sv. Pavel toži: Jaz, nesrečni človek! Kdo me bo rešil od telesa te smrti ?“ In odgovarja: »Milost božja po Jezusu Kristusu, Gospodu našem.'1 (Rim. 7, 24. 25.) Ali nimamo mnogo svetnikov, ki so ravno s tem postali veliki svetniki, da so modro znali krotiti svoje hude strasti? Veličastvo, ki ga uživajo, merimo po njihovih zmagah, — zmage pa ni brez boja, — in z ozirom na padce in na moč grešne navade, ki je nastala iz tega. Koliko odličnih svetnikov je, ki so bili veliki grešniki! Njihov zgled dokazuje vedno in nepobitno, da svetost ni nemogoča, da je s pomočjo milosti, katere nikoli ne manjka, zelo lahka, da donaša tudi radosti, ki so neprimerno čistejše, kakor posvetno veselje.
Poveličani prijatelji božji so nam slednjič ne le osrčevavni zgledi, ampak tudi mogočni v a r i h i. O vsakem izmed njih
moremo reči s sv. Bernardom: „Na zemlji so ga videli, da je bil v zgled, v nebesa je bil povzdignjen, da bi bil varih in po močnik."
3.	To pa je tretje, kar nam oznanja današnji praznik. Po priprošnji svetnikov moremo tudi mi doseči srečni cilj, katerega so oni dosegli. Svetniki prosijo za nas; to je verska resnica. „Kdo more dvomiti," pravi spet Bourdaloue, „da njihova priprošnja več pripomore k našemu zveličanju, kot naše lastne molitve?" In poda ta-le vzrok: „Mi molimo po željah svojega srca, ki niso vselej pravične in ne prav urejene. Mi ne prosimo vselej za to, kar nam pomaga doseči najvišje dobro v nebesih. Svetniki pa, ki v luči božji gledajo naš pravi blagor prosijo nam samo to, kar nam je v resnici koristno. Njihove molitve so uspešne, ker so vse v popolnem soglasju z namerami in nameni božjimi. Jezus Kristus se je v evangeliju zavezal, da nam bode dal vse, česar ga bomo prosili. (Jan. 15, 7.) Ker pa je vedel naprej, da bomo to obljubo njegovo večkrat zlorabljali, ko ga bomo česa takega prosili, kar bi nam postalo škodljivo, privzel si je svetnike kot posredovavce, kateri proti nam samim za nas prosijo, ako česa takega prosimo, česar bi ne smeli. Tako ostane v pravici, ne da bi nezvest postal svoji besedi. Ne usliši nas, ker usliši tiste, katere mi prosimo, naj pospešujejo pri Bogu naše zveličanske zadeve."
Razen tega „je molitev svetnikov že sama na sebi veliko mogočniša, kot so naše molitve, ker veljava osebe, katera moli, povišuje vrednost molitve. Dostaviti še treba, da svetniki, ker so popolnoma nesebični, z dosti čistejšo ljubeznijo prosijo za nas, in vidna pričujočnost božja stori, da molijo veliko pazniše in vsled svoje ljubezni tudi mnogo srčniše."
Resnično je torej, da zveličani sredi svoje sreče ne pozabijo naših potreb. Kakor so si svesti svoje lastne sreče, ravno-tako so skrbni za naš blagor.
Kako povzdiguje naše zaupanje in kako radostna je za nas misel: Vsi svetniki so naši zvesti prijatelji, ki uživajo vso veljavo pri Bogu; zakaj moč, katero jim on daje, da nam pomagajo, je precejšen del njihovega plačila. Vsi nam ponujajo svojo pomoč. Od nas zahtevajo le, da pobožno mislimo nanje, da za nje in z njimi zlasti pri sveti maši zahvaljujemo troedinega Boga.
Sklenem: Veselimo se, predragi v Kristusu, večne sreče svetnikov in svetnic božjih in živimo po njihovem
zgledu tako, da jo bomo enkrat tudi mi z njimi vred uživaliI V imenu vseh nas k temu opominja apostol narodov: »Odpovejmo se hudobiji in posvetnim željam, ter trezno, pravično in bogaboječe živimo na tem svetu, čakajoči zveličanskega upanja in častitljivega prihoda velikega Boga in Zveličarja našega Jezusa Kristusa." (Tit. 2, 12. 13.) V ta namen jih tudi kličimo danes in pogosto na pomoč, posamezne in skupno: »Sveta Marija in vsi svetniki, prosite za nas, da postanemo vredni obljub Kristusovih !“ Amen.	Val. Bernik.
2. Kateri nauk nam kliče v spomin današnji
praznik.
Veselite se in veselja poskakujte, ker vaše plačilo je veliko v nebesih!
Mat. 5, 12.
Ako je človek s težkim in velikim delom preobložen in mu že upanje gine, bo li mogel vse zvršiti, potem mu rade misli vhajajo na njegov konec in tolaži se, češ, saj bo vsega enkrat konec, tudi trpljenja, in če to prestanem in pretrpim, bo plačilo tem lepše. In res, čim več človek trpi, tem z večjim veseljem prejme plačilo.
Predragi v Kristusu! Sveta vera nas uči, da smo mi romarji na svetu, ki romamo skozi puščavo tega sveta v neznano večnost. Marsikaj moramo pretrpeti na tej poti, mnogo truda prenesti. V vsem tem pa nas navdaja le ena tolažba: saj bo kmalu vsega konec in Bog nam bo dal svoje plačilo. Današnji dan nas opominja naša mati sveta katoliška Cerkev, da obrnemo svoje duhovne oči tje gori v sveta nebesa, kjer se že neštevilni služabniki božji pri Bogu vesele in uživajo plačilo za svoje zemeljske trude. Danes nam govori sveta Cerkev, da vsa ta rajska večna sreča tudi nas čaka, ako bomo posnemali nje, katerih spomin danes slavimo. Kako lepo našteva evangelij zveličanske čednosti: »Blagor ubogim v duhu, ker njih je nebeško kraljestvo. — Blagor krotkim, ker zemljo bodo posedli. — Blagor žalostnim, ker bodo razveseljeni. — Blagor lačnim in žejnim pravim, ker bodo nasičeni. — Blagor usmiljenim, ker usmiljenje bodo dosegli. — Blagor jim, ki so čistega srca, ker Boga bodo gledali. — Blagor mirnim, ker otroci božji bodo imenovani. — Blagor zavoljo pravice preganjanim, ker njih je nebeško kraljestvo."
Oh, kako lepo, kako prijetno se prilega žalostnemu, potrtemu človeškemu srcu ta osmeri blagor. Ker se spominjamo danes vseh svetnikov, bi se spodobilo, da bi vam kaj povedal o nebesih. Toda saj vam je znano, kaj pravi sv. Janez v skrivnostnem razodenju: „Oko ni videlo, uho ni slišalo in v srce človeško ni prišlo, kaj je Bog pripravil tistim, ki njega ljubijo!" Nekoliko bomo tudi spoznali nebeško veselje, ako premišljujemo kakšen je tasvetvprimeriz nebesi, kakšno je naše življenje v p r i m e r i z n e b e š k i m veseljem.
Ozrimo se okrog po svetu in pregledujmo življenje ljudi. Vse se trudi v potu svojega obraza, vse hiti za srečo. In čeprav mu zopet in zopet izpodleti, vendar je ne spusti izpred oči, vendar le vedno drvi za njo. Pa kako plačilo ima človek za vse to ? Morda doseže kdaj pravo neskaljeno veselje, morda kdaj pozabi, da ta svet je dolina solza? Ne, nikoli ne 1 Čim dalje živi, tembolj se množe njegove bridke skušnje, tembolj se prepričuje, da pravega miru, sreče in zadovoljnosti ne sme iskati na tem svetu, temveč kje drugje.
Neki imeniten in bogat gospod je sezidal nekdaj veličastno palačo in jo je dal lepo okrasiti. Ko je zidanje dovršil, povabil je k sebi vse sorodnike, znance in prijatelje na pojedino. Med obedom je vzel v roko kozarec in hotel ponosno piti na svoje lastno zdravje. V svojem napuhu je vprašal goste, ni li on v resnici srečen človek, nekak bog na svetu. Vsi so mu priliznjeno pritrjevali, da srečnejšega pod solncem ni, nego je on. Le eden izmed gostov je sodil drugače. Ta vstane in pravi: „Gospod, v vaši hiši je res vse prav lepo, le nekaj manjka. Pozabili ste zazidati neko luknjo!" Ko gaje gospodar začuden pogledal, kaj neki bi manjkalo, odgovori isti odkritosrčni mož: „Ta luknja so hišna vrata, skozi katera vas enkrat ven poneso tje med grobove na božjo njivo. Tedaj bote morali vse svoje zaklade drugim prepustiti in to veličastno palačo zameniti z majhno, tesno hišico, ki bo zbita iz štirih ali iz šestih desk." Ta resna beseda je gospoda tako pretresla, da je zapustil svet in vso njegovo prijetnost ter poslej živel le za Boga.
Koliko je še sedaj takih ljudi na svetu, ki se zanašajo le na svoje bogastvo, na svojo visoko čast in imenitnost, na svojo telesno lepoto in moč, a tega ne pomislijo, da vse to je le od danes do jutri, da prej ali slej bodo morali vse to zapustiti. In kar jih sedaj v očeh ljudi poveličuje, to jih bo enkrat pred Bogom morda globoko poniževalo. Spoznali bodo, kako zelo
so se v življenju molili, kako so pravo srečo zgrešili in le za senco sreče se drvili. To jih bo mučilo in peklo, ker videli bodo, da vse največje veselje tega sveta in vsa sreča se niti primerjati ne more z onim veseljem, z ono srečo, katero bi lahko vživali v nebesih med vsemi izvoljenimi.
Srečen je tisti človek, ki to spozna že na tem svetu, ki svoje srce odtrga svetu in ga povzdigne k Bogu, od katerega izhaja vse dobro. Ko je španski vojvoda Frančišek Borgias videl na mrtvaškem odru vso spremenjeno kraljico Izabelo, katera je bila poprej neizrečeno lepa, je zaklical:	„Oh, svet, zdaj te
spoznam!" Postal je redovnik.
Kristjani, da bi tudi mi mogli reči, da poznamo svet, da bi vedeli, kako malo se smemo nanj zanesti, kako goljufiv je, potem bi gotovo bolj skrbeli za svojo dušo nego za umrljivo telo. —
Vsi oni svetniki in svetnice, katerih spomin danes obhajamo, nas o tem uče in nam pričajo, da je prazen trud srečo in zadovoljnost iskati na tem svetu. Svetniki so nam svetilnice, ki nam razsvetljujejo težavno trnjevo pot, ki pelje skozi temo tega sveta. Za temi svetili moramo hoditi, njih ne smemo nikoli izpred oči izgubiti, če se res hočemo izveličati. V svetnikih najde lahko vsakdo vzgled za svoj stan, za svoje razmere. Kdor hodi po njih stopinjah, ta je gotovo varen, da se ne bo zgubil, da bo prišel za njimi v nebeško domačijo.
Toda, kristjani, pomisliti moramo, da naše življenje je vedna vojska, je prava dolina solza. Svetniki, ki so hodili proti nebesom, niso bili brez trpljenja, niso jim bile rožice na cesto nastlane; ne. hodili so trnjevo pot in poleg tega so bili obloženi še s težkim križem nadlog in težav, katere jim je Bog naložil; ako pa jim Bog tega ni naložil, naložili so sami sebi križ zatajevanja, katerega so nosili radovoljno do svoje blažene smrti. Kako lepo pravi sv. Bernard: „Komur je začel Kristus sladak postajati, njemu mora svet postajati grenak!" To so skušali vsi svetniki. Sveti Pavel kliče: „Želim biti rešen in bivati s Kristusom!" Sv. Ignacij je rekel: „Oh, kako se mi studi svet, ako nebeško veselje premišljujem!" Pobožni p. Baltazar Alvarez je nekdaj več dni zamišljen hodil okoli. Vprašali so ga, zakaj tako hodi, in odgovoril je: „Skušam, da bi mogel tako živeti, kakor bi bil sredi afrikanske puščave, in da bi bilo moje srce tako prosto vsega posvetnega, kakor bi bilo zares v puščavi."
Kristjani, ali razumemo prav te čudne besede? Razumeti jih moremo le tedaj, ako ta svet in nebesa prav ocenjujemo ter oboje prav med seboj primerjamo. — Povejte mi, kaj pa je na tem svetu res prijetnega, dobrega, sladkega; kaj je, kar bi nas na vse večne čase moglo zanimati? Naj je stvar še tako prijetna, kmalu se je naveličamno. Po vrhu tega, koliko trpljenja, koliko bridkosti in žalosti treba tukaj prestati. In v nebesih, ali je tudi tako? Tam je vse drugače. V skrivnostnem razodenju beremo: „Bog bo obrisal solze iz njih oči, smrti ne bo več, ne trpljenja, ne žalovanja, ker vse prejšnje bo minulo." Tam bo le veselje in veselje. In tega veselja ne bo nikoli konca, tega veselja se nikoli ne bomo naveličali, ker Boga samega, neskončno svetega, bomo gledali iz obličja v obličje. Kako lepo se glasi neka pobožna pesem! ^Poznate dom, na zemlji ne leži, od kater’ga bridko srce govori; kjer vtihne mil glas, solze ne teko, kjer dobri srečo, slabi moč dobo? Poznate ga! Le nanj mi mislimo ves čas sedanj’!"
Da, le na nebesa mislimo vedno, tje gori v svojo pravo domačijo imejmo uprte vedno svoje oči in svet se nam bo začel studiti; spoznavali bomo vedno bolj, kako nesrečni smo tukaj, kaka sreča nas pa čaka v svetih nebesih!
Kolikokrat se sliši tožba: Jaz imam že na tem svetu vice, ali celo pekel! Ljubi moj kristjan, nikar ne godrnjaj zato, nikar se tega ne brani! Boga zahvali, da imaš že tukaj vice ali pekel, da jih na onem svetu ne boš okusil! Le tukaj se zatajujmo, tukaj se vicajmo, tukaj se peklimo, da bomo enkrat onkraj groba tega rešeni, da nam precej po noči bridke smrti napoči večna nebeška zarja! Amen.	B. V.
Spomin vernih duš.
Nauk o vicah.
O vi vsi, ki mimo greste po potu, pomislite in glejte, če je kaka bolečina, kakor bolečina moja, ker me je Gospod vinogradu enako obral, kakor je govoril ob dnevu svoje srdite jeze.
Jerem. 1, 12.
„0 vi vsi . . .“ Tako toži in jadikuje prerok Jeremija v imenu oropanega, razdejanega in opustošenega mesta Jeruzalemskega. Jeruzalem je bilo glavno mesto, najbogatejše, največe
in najobljudnejše mesto cele judovske dežele in sedež judovskih kraljev. Toda pogreznilo se je tekom časa v pregrehah in hudobijah, dasi so vneti božji preroki neprenehoma opominjali in klicali k pokori. Jeruzalem pa ni maral za te opomine, mera pregreh je bila polna, napočil je čas kazni. Kralj Nebuhodonozor, bič v božjih rokah, je oblegel in si prisvojil trdovratno mesto. Ukazal je judovskemu kralju izbosti oči, njegova dva sina umoriti, Salamonov tempelj in celo mesto razdejati in požgati, judovsko ljudstvo pa je peljal v asirsko sužnost. Ko je bilo torej mesto tako opustošeno in razdejano, je prerok Jeremija na razvalinah prepeval svoje žalne pesmi. „0 vi vsi,“ tako je prepeval v solzah utopljen, „ki mimo greste po potu, glejte in pomislite . ..“ Kakor je nekdaj tožil in jadikoval prerok nad razdejanim mestom in nad svojimi v sužnost odpeljanimi sobrati, tako toži in žaluje danes naša mati, sveta katoliška Cerkev, nad svojimi otroci, ki trpe v gorečih verigah, v sužnosti vic. Ogrnila se je sv. Cerkev v črno žaljno obleko, ona se trudi, da bi utolažila božjo jezo nad onimi dušami s sveto daritvijo in molitvijo vernikov, ona nas pelje tja ven na grobe mrtvih in nam kaže njih strohnjene kosti, skratka: ona si vse prizadeva, da bi se naša srca usmilila vernih duš v vicah. Slušajmo torej glas svete Cerkve in ozrimo se danes na množico onih trpinov, ki so vsi spoznavali eno vero z nami; mnogi med njimi pa so bili naši pradedi, naši starši, sorodniki, otroci, brati, sestre, ljubi prijatelji in znanci. Napočil je za nje dan božje jeze, z njimi ravna Bog po svoji neskočni pravičnosti, oni trpe neznosne bolečine; v tem trpljenju se obračajo do nas, ki jim edini moremo pomagati rekoč: »O vi vsi, ki mimo greste po potu,“ ki ste še potniki na potu življenja, „o pomislite in glejte, če je kaka bolečina kakor je bolečina naša!" Manus Domini tetigit me .. . Božja roka nas je zadela in je ravnala z nami, kakor ravnajo z vinogradom ob času trgatve. Oropani smo, opustošenj in v prah poteptani. „Miseremini mei, miseremini mei, saltem vos amici mei!" »Usmilite se nas, usmilite se nas vsaj vi, naši prijatelji. Vi edini morete olajšati naše gorje, vi edini okrajšati naše trpljenje." Tako milo vzdihujejo verne duše, tako tožijo zlasti današnji dan, ko smo se zbrali tukaj njim v pomoč. Ovažujmo te tožbe resno, premišljujoč resnico: 1. d a je prav gotovo kraj, kateremu pravimo vice in da je 11. trpljenje na onem kraju neizrečeno veliko trpljenje. .	___________
1.	Vice so kraj, kjer duše trpe časne kazni za grehe, za grehe, za katere v življenju še niso zadostile. Na ta kraj pridejo duše tistih, ki so sicer umrli v milosti božji, pa morajo za svoje grehe trpeti še časne kazni. Ločiti moramo torej od vic nebesa in pekel. Vice so neki tretji kraj, popolnoma drugačen od nebes pa tudi drugačen od pekla. Da je prav gotovo tak kraj, to nas uči sveto pismo, o tem nas prepričujejo sveti očetje in to nam narekuje tudi zdrava pamet. Že v stari zavezi beremo, da je vojskovodja Juda po neki hudi bitki, v kateri je bilo mnogo vojakov pomorjenih, poslal 12.000 drahem srebra v Jeruzalem, da se ondi v templju opravljajo spravne daritve za umrle vojake. Vprašam, kakšen pomen bi bila imela ta daritev, ako bi bile duše onih mrtvih ali v nebesih ali pa v peklu? Če je Juda pustil za ranjke moliti, se je zgodilo to zaradi tega, ker jih je mislil na takem kraju, kjer so se čistile njih duše malih grehov, to je, prepričan je bil Juda, da so vice. Zato hvali sv. Duh sam vernega vojskovodjo rekoč: „Sancta ergo et salubris est cogi-tatio pro defunctis exorare, t. j. Sveta in dobra je misel moliti za mrtve." (11. Mak. 12, 46.) — V novi zavezi nas pa uči mili Zveličar sam, da so vice, opominjajoč nas pri sv. Matevžu: „Hitro se spravi s svojim zopernikom, dokler si z njim v življenju, da ne boš v ječo vržen. Resnično povem ti, ne pojdeš venkaj od ondot, dokler ne plačaš zadnjega vinarja." (Mat. 5, 26.) Vprašam dragi, kakšna je ta ječa, kjer se še po smrti poplačuje dolg? So li to nebesa? Oh ne, saj v nebesih ni nobenega dolga, nobenega računa več. Jeli to pekel? Tudi ne, saj pekla nihče več ne zapusti, tu je večna kazen. Očividno je tedaj, da ta ječa, o kateri govori Zveličar, ne more nič druzega biti kakor vice. Enako govori Zveličar o grehih, ki se ne odpuste na tem, pa tudi ne na onem svetu. Iz tega sledi, da so kazni, ki se šele na onem svetu odpuste in izbrišejo. Kje se pa to godi ? Mar v nebesih? Ne, saj v nebesa ne more nič pregrešnega, nič nečistega. Pa tudi v peklu ne, saj tu se ne da nič več izbrisati. Mora torej biti še neki tretji kraj, kjer se nekateri grehi še izbrišejo, in ker ta kraj niso nebesa in ne pekel, mora biti ta kraj oni, katerega imenuje sveta Cerkev „vice.“ — S temi in še z drugimi mesti iz svetega pisma utemeljuje sveta Cerkev svoj nauk o vicah.
Ta nauk, dragi v Gospodu, je tako star, kakor je stara sveta Cerkev sama. Zakaj že Tertulijan se sklicuje na stalno iz-
ročilo, ko govori o daritvi za duše mrtvih. In res nam kažejo take molitve najstarejše mašne knjige, ki so se ohranile. Znano je zlasti, kako je že v četrtem stoletju prosila umirajoča Monika svojega sina, sv. Avguština, rekoč: „Sin, ob oltarju Gospodovem ne žabi moje duše.“
To pa, dragi, kar nas uči sveto pismo, kar nam zatrjuje stalno izročilo svete Cerkve, to se tudi najlepše ujema z našo pametjo. Poglejmo! Bog je pravičen, zato plačuje dobro z večnim veseljem; Bog je pravičen, zato kaznuje hudobno s peklenskim ognjem. Bog je pravičen, zato tudi najmanjše prestopke ne more pustiti brez kazni, kaznovati jih mora ali tu na tem svetu, ali pa v večnosti. In koliko takih malih prestopkov zakrivi človek dan za dnevom in vsi so kazni vredni. Ako se torej sami ne kaznujemo v življenju s pokornimi deli, čaka nas kazen tam na onem svetu. To velja že samo o malih grehih. Toda, dragi bratje, koliko smo morda pa že tudi zakrivili smrtnih grehov! Po smrtnem grehu pa si zaslužimo časno in večno kazen. Večna kazen se nam odpusti, če se grehov skesano spovemo. Ostane pa vendar le še časna kazen. O dragi moji, močno se bojim, da marsikateri izmed vas nimajo pravega pojma o odvezi, katero deli spovednik v zakramentu svete pokoie. Recimo, da se spoveste kakega smrtnega greha in recimo da se ga spoveste odkritosrčno, skesano in s trdnim sklepom. Duhovnik vam da na to odvezo. Marsikdo izmed vas si morda misli, sedaj je vse odpuščeno, vse poravnano, sedaj nimam nič več storiti, nič trpeti. O kako napačno je tako mnenje! Li ne veste, dragi, da si nakopljete s smrtnim grehom dvojno: dolg in kazen. Kdor se smrtno pregreši, ta Boga neskončno užali in to je dolg za greh. Kdor se smrtno pregreši, ta je zapadel dvojni kazni: večni v peklu in časni v tem življenju, to je kazen za greh. Prvo, t. j. dolg za greh se nam zbriše v zakramentu svete pokore, Bog nas zopet spozna za svoje otroke. Toda vse drugače je s kaznijo. Le večna kazen v peklu se nam odpusti, časna kazen pa ostane. To časno kazen moraš odslužiti ali tu na tem svetu s spokornim življenjem, ali pa tam na onem svetu s trpljenjem v vicah. To je vzrok, da je sveta Cerkev v prvih stoletjih nalagala vernikom tako težke in dolgo trajajoče pokore. Hotela je s tem svoje otroke obvarovati pokore na onem svetu. To je vzrok, zakaj so se sveti spokorniki tako ostro pokorili po puščavah in samotnih krajih. Hoteli so se obvarovati pokore na onem svetu. To je
vzrok, da vzklikne sv. Avguštin rekoč: »Nihče, in naj bi v tem življenju tudi nikdar ne grešil smrtno, se ne sme drzniti zapustiti ta svet brez pokore." Sv. Avguštin je dobro vedel, da se moramo tudi za male grehe, in nikdo ni brez njih, spokoriti ali tu ali pa tam. Da bi bilo mogoče, z ono majhno pokoro, katero naloži spovednik, zadostiti za dolg in za kazen, potem bi se bila motila sveta Cerkev, ki je nekdaj nalagala tako ostro pokoro, motili bi se bili oni sveti možje, ki so se tako ostro pokorili, motil bi se bil sv. Avguštin, ki nasvetuje pokore tudi onim, ki so se le z majhnimi grehi pregrešili. Toda ne, dragi v Gospodu, ni se motila sveta Cerkev, niso se motili sveti spokorniki, ni se motil sv. Avguštin, pač pa se motimo mi, ker smo tako mehkužni, da tako malo poplačujemo časne kazni tu na tem svetu s spokornimi deli. Te časne kazni, katerih tu ne poplačamo, so vzrok, da biva toliko duš v vicah, ki morajo poplačati tam po besedah Gospodovih: vse, do zadnjega vinarja. In oh, predragi, kako strašno je tam, tam v vicah plačati, zadostiti!
II. Sveta vera nas uči, da trpe duše v vicah razne hude muke, katere jim je prisodila božja pravičnost. V mašnih molitvah omenja Cerkev zlasti trojne muke. Ko namreč mašnik po povzdigovanju moli za mrtve, prost, naj Bog verne duše popelje na kraj, kjer bodo uživale hladilo, luč in mir. V vicah torej mora biti ogenj, tema in nepokoj. Da, v vicah je ogenj in kakšen je ta ogenj. Ogenj v babilonski peči, katero je kralj Nebuhodonozor za tri mladeniče dal sedemkrat bolj zakuriti kakor po navadi, se ne da niti primerjati ognju, s katerim božja pravica očiščuje duše v vicah. Da, bolečina, katero povzročuje ta nadnaravni ogenj, je tako velika, da daleč prekosi vse muke svetih mučencev. Ta bolest je bolj neznosna kakor vse gorje na celi zemlji skupaj. Saj je Bog v svoji jezi vstvaril ta ogenj, da maščuje njegovo užaljeno svetost.
Ogenj v vicah žge in peče, sveti pa ne. V vicah je tema. Slep človek je največi revež na svetu. A še bolj mučna kakor očesna slepota, je naši duši negotovost, dvom v imenitnih, celo življenje odločilnih stvareh. Tema pokriva dušam v vicah to, kar bi edino rade gledale — Boga. Koprne in mro za božjim obličjem, kakor hrepeni slepec po zlatem solncu. In da bi vsaj vedele, kdaj bo konec te grozne teme! „Kako dolgo," tako vzdihujejo, „kako dolgo bo še ta moja bolečina trpela ? Morda še 50, morda še 100, par 100 let, morda celo do vstajenja, do konca sveta?
O blaženi trenutek, ko bom združen z Bogom, kdaj, oh kdaj boš zame napočil?" Da Boga ne vidijo, to je ona tema, ki muči duše v vicah, in kadar molimo »večna luč naj jim sveti," jim želimo, da bi čim preje gledale Boga.
Tretja muka v vicah je n ep o ko j. Sv. Avguštin, ki je natanko poznal človeško srce, je dejal, da je ustvarjeno samo za Boga, kakor oko za luč, in le Bog ga more popolnoma zadovoljiti. Zase si nas ustvaril, in nepokojno je naše srce, dokler ne počiva v tebi, o Bog!" Dokler so bile duše ranjcih še na svetu, so imele to in ono, kar jim je bilo v veselje in tolažbo, s čimer so se motile in tolažile v žalosti. Po smrti je telo pač našlo pokoj v grobu, a duša nima pokoja. Žene jo k Bogu, pri katerem bi se, vsa vpehana in izmučena, tako rada odpočila, pa ne more do njega. In ta nepokoj poveča še množica in velikost grehov, ki so edini vzrok ločitve od Boga. Dokler so živeli na zemlji, mislili so tako lahkomišljeno o grehu, kakor mi živeči še vedno mislimo. Male laži, potrata dragocenega časa, nepotrebno govorjenje, mehkužnost, nevolja, mlačnost v molitvi itd. vsi ti prestopki zdeli so se jim tako neznatni kakor se zde malenkostni še vedno nam. In vendar te malenkosti niso bile malenkosti v božjih očeh. Ta zavest jih peče v dnu duše in poveča le njih nepokoj. Tako je nepokoj gotovo najhujša kazen, ki jo trpč duše v vicah. Zato pa tako pogosto molimo: »Gospod jim daj večni mir in pokoj!" in naše zadnje voščilo, ki ga zapišemo mrtvim na grob, se glasi: »Naj v miru počiva!"
Toda, dragi v Gospodu, kaj pomaga ranjkim to voščilo, ako je samo na kamenu zapisano, ako si ne prizadevamo, da se to voščilo tudi vresničuje? O, ali ne bi naša vera popolnoma ugasnila, ko bi nas ne ganilo gorje ubogih duš ? Bomo jih li pustili dalje trpeti, ko je njih rešitev v naših rokah ? O zdi se mi, da slišim, kako nas kličejo in pretresljivo upijejo: Miseremini mei ... In dragi v Gospodu, če ste le še toliko trdosrčni, da vas glas vere ne gane, glasu krvi se ne morete ustavljati. Ozrite se v ono ječo, koga vidite tam ? Glejte pred vami vstaja podoba ranjke matere, ranjkega očeta, ki so za vas tolikanj skrbeli, vas tolikanj ljubili. O kako vam milo stegujejo roke nasproti: Sin, hči usmili se me! Pred vami vstajajo otroci, brat, sestra, mož, žena, sorodniki in mili prijatelji. Glejte, vsi ti imajo pravico vas prositi, da, od vas zahtevati pomoč. Ne bodite nehvaležni, ne bodite trdosrčni. Venci in lučice, s katerimi boste okrasili grob
ranjkih, so pravzaprav le vam v tolažbo ob današnjem žalostnem spominu, ranjkim pa v resnici nič ne pomagajo. Pomaga jim edino le vaša molitev, vaša dobra dela, sveto obhajilo in daritev svete maše. O ne bodite skopi do svojih ranjkih, da ne bodo oni, ki pridejo za vami enkrat, skopi do vas, kadar bo treba vam v vicah plačati vse do zadnjega vinarja. Amen.
Iv. Renier.
Dvaindvajseta nedelja po binkoštih.
(Zahvalna nedelja.)
O poslušanju božje besede.
Učenik, vemo, da si resničen in pot božjo po resnici učiš. Mat. 22, 16.
Naš božji Zveličar je zadnja tri leta svojega zemeljskega bivanja samo božjo besedo oznanjeval. In ničesar ne hvalijo sveti evangeliji bolj kakor ravno gorečnost, s katero je verno liudstvo poslušalo sveti nauk. Naj je pridigoval v hiši v Kafar-navmu, v tempeljnu ali na javni ulici: povsodi ga je poslušala brezštevilna množica. In če je šel iz kraja v kraj, šlo je dobro ljudstvo za njim; pozabili so na vse svoje svetne opravke, pozabili na jed in pijačo, pozabili na same sebe, samo da so mogli poslušati nauke iz ust Mesijevih. Tolika je bila gorečnost pobožnega ljudstva.
Tudi pismarji, celo farizeji, njegovi najhujši sovražniki, so se mešali med poslušavce, četudi jim je govoril v najbolj ostrih besedah in jim očital vse njih napake, pregrehe in hinavščino. In morali so mu, četudi težko in neradi, vendar priznati: »Učenik, vemo . . .“ In' čim ostreje jih je očitno prijemal, tem bolj so bili prisiljeni izjaviti: »Tebi ni mar za nikogar in ne gledaš na osebo ljudi." Čimbolj so ga torej iskali, da bi ga mogli kje v besedi vjeti in zatožiti, tembolj jih je zavrnil in osramotil, kakor smo slišali v današnjem svetem evangeliju.
To je torej moč besede božje, ki nevednega pouči, hudobneža pripelje na pravo pot, gane grešnika in presune trdo-vratneža. In po pravici pravi sv. Pavel, da je močna, da je ostrejša nego dvorezen meč, da seže do duha in duše, do kosti in mozga (Hebr. 4, 12.).
Ta moč božje besede mi danes veleva, naj vam govorim in vas poučim, kako treba poslušati božjo besedo. — Bog nam je blagoslovil tudi letos poljske pridelke, hvaležne se mu bomo skazali, če poslušamo njegovo besedo, ki se nam oznanja v cerkvi.
1. Sveta dolžnost vsakega kristjana je, da posluša božjo besedo. — Bistveni del nedeljske in prazniške službe božje je oznanjevanje besede božje od strani duhovnikov in poslušanje od vaše strani. Božja in cerkvena zapoved velita: »Posvečuj praznike." In brez oznanjevanja in brez poslušanja božje besede pa gotovo ne posvečujemo dovolj dni Gospodovih in praznikov svete cerkve. »Kdor je iz Boga," je dejal Kristus judom, »posluša besedo božjo; in zato je vi ne poslušate, ker niste iz Boga." Kdor torej hoče biti »iz Boga" t. j. otrok božji, ta mora tudi rad božjo besedo poslušati. In kdaj naj jo posluša, če ne ob nedeljah in praznikih, ko se oznanuje ? Tisti se torej zelo motijo, ki menijo, da so že dovolj storili za Boga in svojo dušo, če so ob imenovanih dneh pri kaki kratki sveti maši, ki menijo, da lahko brez zadostnega vzroka izostanejo od pridige, da pridige poslušati ni zapoved, marveč samo svet. Ne, dolžnost vsakega je poslušati besedo božjo ; zakaj drugače je nemogoče, da bi dovolj poznali svoje verske dolžnosti in ohranili v sebi tisto gorečnost, ki je potrebna za pravo krščansko življenje. In zato je tridentinski cerkveni zbor naložil duhovnikom dolžnost, naj ob nedeljah in praznikih oznanjujejo vernikom božjo besedo. Če je torej dolžnost duhovnikov, verske resnice oznanovati, sledi iz tega, da je dolžnost vernikov, iste poslušati.
Kdor tedaj brez postavnega vzroka ob nedeljah in praznikih ni pri pridigi, ni pri celi službi božji, ker se pridiga že od apostolskih časov k njej šteje. Torej pridiga, sveta maša in molitev, to je popolna s|užba božja.
In k temu nas mora priganjati že zgled prvih kristjanov. Kolikrat so morali ti obhajati svojo službo božjo ponoči in sicer v kakih gorskih kotlinah, podzemeljskih prostorih in poslušati božjo besedo v vedni nevarnosti za življenje. Kolikrat so hodili dolga, nevarna pota, da so utešili svojo žejo po resnici. In zdaj si mislite, kako soparno in vroče je pač moralo biti včasih v kaki cerkvi pod zemljo, kjer je bilo natlačeno polno ljudstva, in vendar so zdržali v teh prostorih po več ur. In radi
so hodili in bili so ljudje kot mi. Jeli sedaj v naših zračnih svetlih cerkvah tudi tako? Ali se je res treba med pridigo iti hladit pred cerkev, da ne rečem kaj hujšega.
Zlasti bi morali besedo božjo radi poslušati, ker je to za nas zelo koristno. „Človek živi, od vsake besede, ki pride iz ust božjih.“ Beseda božja je seme iz katerega vzkale sadovi čednosti in dobrih del in eno samo zrnce rodi stoteren sad, če pade na rodovitna tla. To je luč, ki nam sveti na popotovanju po puščavi tega življenja v obljubljeno deželo, zvezda, ki nas vodi k Jezusu. To je ogenj, ki požge grehe, hladilen dež za naše suhe duše, tolažba v solzni dolini. In sv. Avguštin pravi: „Tvoja božja beseda, o Bog, je kruh, ki redi in daje moč.“ Se bomo li mi tedaj temu božjemu daru odtegovali?
II Poslušajte pa pridige, če je le mogoče, v s v o j i domači cerkvi. Dobri duhovni pastirji poznajo najbolje svoje ovce in vedo najbolje za njihove potrebe, poznajo njih mišlenje, zato mislijo kot mislijo te, govore kot govore te; zato so tudi zanje te pridige najboljše. In to daje tudi pogum in gorečnost duhovniku, da govori potem tako, da gre ljudem v srce. Zakaj je bil pač sv. Krizostom tako goreč in slaven pridigar? Zato ker so ga njegovi verniki tako v obilnem številu in tako radi poslušali.
Dalje posluša dober kristjan pridige rad z veseljem in pazljivo Sv. Krizostom pravi: „Kakor je posebno poželenje po kaki jedi znamenje dobrega telesnega zdravja, tako je poželenje po božji besedi znamenje nepokvarjene duše!“ In kako hrepene res nekatere pobožne duše po tem božjem kruhu in ne gledajo na to, kdo pridiguje, če je pridigar dober v besedi in govorjenju, saj vedo, da Bog ni dal vsem enakih talentov; marveč njim je samo zato, kaj se pridiguje.
Treba je tudi, kar se oznanuje s prižnice, vedno obračati na samega sebe. „Ne sodite, da ne boste sojeni; ne zametujte, da ne boste sami zavrženi. Kaj vidiš pezder v očesu svojega brata. . . 1“ Te ostre besede božjega Učenika so kakor nalašč za tiste, ki med pridigo ali pozneje mislijo ali govore : „To naj si zapomni ta in ta; to je letelo natega in tega.“ Taki ljudje poslušajo božjo besedo v svojo škodo in ne v korist. Hočejo biti sodniki drugih in govore v svojem srcu s farizejem v tempeljnu: „Bog, zahvalim Te, da nisem tak kakor drugi ljudje, kakor ta ali ta!“ Kje je tu ponižnost, kje ljubezen do bližnjega? Vsaka pridiga je takorekoč ogledalo, ki se kaže s
Pastir 1908.	39
prižnice. In ali vidi oni, ki se gleda v ogledalo obraz kakega drugega in ne svoj? „Kakor ti kaže ogledalo," pravi sv, Bernard, „nesnago na tvojem obrazu, madeže na tvoji obleki, tako ti kaže božja beseda madeže na tvoji duši, pregrehe tvojega življenja." Kdo je brez greha? Kdo se še ni nikoli spodtaknil? V veliko stvareh grešimo vsi, in ni ga, ki bi mogel reči: „Jaz sem čist, sem brez greha!" Torej bo tudi vsaka pridiga kolikor toliko zadevala vsakega. Če bi se pa zgodilo, da bi kdo res ne imel greha, o katerem se pridiguje, res ne potreboval nauka, ki se priporoča, tedaj naj ponižno hvali Boga, da je to, kar je; naj zaradi tega ne zaničuje drugih, ki imajo morda tak greh; marveč naj moli zase, da bi ga Bog še nadalje milostno tega obvaroval; moli pa tudi za grešnike, da bi se spokorili in živeli.
Konečno si je treba iz vsake pridige tudi kaj zapomniti za življenje in to čez teden premišljevati in se razgovarjati o tem. Ker kaj pomaga hoditi po vodo, pa jo na potu proti domu stresti? Marveč treba je to hraniti in kadar pride kaka nevarnost, skušnjava, to porabiti in obrniti v svoj prid.
In zdaj ponovim na kratko vse to: „Dolžnost je, da hodite radi v cerkev, poslušajte božjo besedo kakor prvi kristjani, ker to je za vas koristno in potrebno; poslušajte jo če le mogoče v domači cerkvi, in sicer z veseljem in pazljivo, obračajte nauke vedno na se in iz vsake pridige si vsaj nekaj zapomnite. In če bodete tako delali, bodete lahko dali .cesarju, kar je cesarjevega; Bogu, kar je božjega.' Vsemogočnemu bodete vedno dajali najlepšo dejansko zahvalo za njegove dobrote." Amen.
f Ant. Lombar.
Triindvajseta nedelja po binkoštih.
O smrti.
Odločeno je človeku enkrat umreti.
Hebr. 9, 27.
Štirje Jetni časi se večkrat primerjajo človeškemu življenju. Lepa cvetoča pomlad, ko vsa narava oživi, ko se vse veselo giblje in dela, da na jesen kaj doseže, je podobna zorni mladosti, kateri teko najlepša mlada leta, leta cvetu in zelenja, leta veselja in upanja. — Poleti se človek zaradi velike vročine
večkrat poleni, naveliča se dela, večkrat mu žugajo viharji, grom in strela, marsikako bridko skrb prestane, kaj bo na jesen. Tako je človeku v odrasli moški dobi. Komaj stopi iz mladih let, že si mora služiti hruh, delati mora v potu svojega obraza, s težavo prenaša vročino svojega življenja, marsikdaj se poleni. Tudi njemu žugajo viharji nesreč in bridkosti dušnih in telesnih; marsikaka skrb ga vznemirja, kaj bo na jesen njegovega življenja in kaj šele na zimo. — Pa pride jesen, pusta, čmerna, meglena jesen, ko se človeku nič ne ljubi, ko ne more človek več delati zunaj. Taka pusta jesen napoči tudi človeku, ko mu jamejo pešati moči, ko se mu nič več ne zljubi, ko več ne more delati. Oj, kako hudo je, ako človek na jesen nima kaj spraviti, nima s čemur bi se živel; a še hujše je, ako človek na svoja stara leta nima nobenega veselega spomina na preteklo življenje, ako ima le obilo dolgov na svoji duši, kateri ga tako silno skrbe, da nima pokoja, bo li mogel pred Bogom vse te dolgove poplačati do svoje zime — do smrti. Oh to je res bridko! — ln potem pa pride zima, mrzla, snežena in ledena zima, ki zamori vse življenje v naravi in napravi sveto tihoto povsodi. In tako pride tudi človeku mrzla zima, mrzla žena bleda smrt, ki ustavi kri po žilah, ki napravi sveto tihoto, ko se umiri za vselej naše srce, ko nas pokrije črna zemlja. Kakor si počije trudna zemlja pod sneženo odejo, da se spomladi oživljena zopet zbudi v celem krasu, tako se mora počiti tudi naše truplo pod črno odejo, da mu, ako je božja volja, napoči tam v pravi domovini večna srečna rajska pomlad.
Kristjani, kako očividno je vse to; a vendar svet tako malo 'na vse to misli. Odkod to? Sama navada je temu vzrok! Dan-nadan se odpira grob, in grob za grobom se zopet zapira; dan-nadan slišimo mrtvaško zvonenje, čujemo, da tega in tega ni več med nami, a kaj vse to pomeni, na to si ne domislimo, kakor bi nas to ne čakalo. In vendar! Že stari pogan Horacij pravi: „Omnes una manet nox.“ Torej ena smrt čaka nas vse; ravno tista bridka kosa, ki je pokosila že milijone in milijone ljudi, pokosila bo tudi nas.
Premišljujmo torej danes, v tem pustem jesenskem času, ko nas tudi sveti evangeljski dogodek na to opominja — smrt, ter odgovorimo na dve vprašanji: 1. kaj je smrt, 2. odkod smrt?
1. Kaj je smrt? Rekel sem, da pravi pogan Horacij: „Omnes una manet nox.“ Enkrat se mora pot smrti nastopiti. Torej že pogan je veroval, da je smrt rn-kak prehod od enega kraja do drugega. Kdor torej umrje, mora se od nekod ločiti in nekam drugam priti! Odkod odidemo in kam pojdemo, ko umrjemo, kristjani dobro vemo. Smrt je sovražnica življenja, sovražnica reda in lepote. Njen dih je razdejanje, ona ne zna drugega nego podirati. Ta smrtni dih je prešinil vse višine in globine v naravi, ta dih je prevzel vse čase, vsa ljudstva, ta dih je prevzel vse, karkoli živi pod solncem.
Smrt je torej gospodarica in sovražnica vsega živega. O tej vladarici nam je nekaj znanega, nekaj pa neznanega. Znano nam je: 1. da pride gotovo. 2. da pride kmalu, 3. da loči od vsega, 4. da pride le enkrat in potem nikoli več ne, ker odloči enkrat za vselej. To torej vemo o smrti!
1. Pride gotovo! Ali res, da smrt gotovo pride tudi po nas? Kaj pa, ako bi jaz rekel: „Morda.“ Saj ta „morda“ nas velikokrat dobro potolaži in nam upe vzbudi; če nimamo drugega, pa pravimo: „Morda“ pa bo vendar le to-le!“ Ti se tolažiš, n. pr.: Morda bom jaz dolgo živel, morda bom postal bogat, morda bom postal imeniten in slaven, morda bom dobil bogato nevesto ali morda bom dobila lepega ženina itd., in vsak tak morda se utegne prej ali pozneje spremeniti v resnico. Sedaj pa dostavimo: „morda bom umrl!“ — ali tudi tukaj velja „morda?“ Ne, ljubi moj, ne „morda“, da boš umrl, temveč gotovo, prav gotovo.
O prvih očakih se bere v svetem pismu, da so živeli silno dolgo. Adam je živel 930 let, Set 807 let, Enos 905, Malaleel 890, Jared 962, Matuzala pa celo 969 let, itd. Ti možje bi mogli skoro reči: morda jaz ne bom umrl, morda je smrt name pozabila. A tudi na te ni pozabila ista smrt, čeprav so živeli skoro 1000 let. O vsakem izmed teh kakor tudi o Matuzalemu, ki je živel najdalje, pravi sveto pismo: ln dopolnila so se leta, ko je živel ta in ta, in je umrl.
Glejte, dopolnil se je čas Adamov in je umrl, umrl je Set, postal je Enos prah in pepel, strohnel je Jared in tudi sam Matuzala je šel za njimi v grob. Abraham, Izak, Jakob so Šli za svojimi očaki, Mozes je umrl na gori Nebo, in kralj David je rekel Salamonu: Jaz grem pot vsega sveta." Da, pot v grob, to je pot vsega sveta! Kje so kralji izraelski, in njih mogočni
rodovi ? Kje so vsa ljudstva, katera je vladal Babilon ? Kje so stari asirski in perzijski narodi? Kje so slavni Grki in Rimljani? Njih imena so pač še ostala, a njih samih že davno ni več; zginili so, kakor zgine voda na peščeni zemlji.
2.	Glej, kristjan vse to čaka tudi tebe. Pride čas, ko ne bo več sledu po tebi, ko nikdo ne bo vedel, da si ti kdaj živel. In kdaj bo to ? Kmalu, preje kakor si misliš! To torej tudi vemo, da dolgo ne bomo živeli, da bomo kmalu umrli!
Kaj pa si človek, čeprav si popolno zdrav ? Ti si jabolko na drevesu, ki nosi črva v svoji sredi. In kaj je tvoje življenje? Iskra, ki hitro ugasne, sopar, ki se hitro shlapi. In na ta veter, na ta sopar zida človek svoje načrte in nade ! Smrt nosiš v svojih prsih, ali bolje smrt nosi tebe v svojem naročju, ker okoli tebe je polno reči, ki te v tem hipu lahko premaknejo na uni svet. Kako opravičene so besede svetega pisma: Spomni se, da smrt se ne mudi! (Eccli. 14, 12.) Med teboj in med smrtjo je le en korak, kakor uči sveto pismo (I. Reg. 20, 3.). Življenje ni drugega nego podaljšan boj zoper smrt. Čemu ješ in piješ, čemu spiš! Edino le za to, da smrt odganjaš od sebe, kolikor časa se da. In vendar, človek, vsak udarec tvojega srca te pelje bliže k smrti. Vsaka ura, vsaka minuta te vodi bližje k grobu. Glej, kako kmalu pojdeš tudi ti tje, kamor jih je že šlo toliko pred teboj!
In ko pride tisti hip, ločil se boš od tod in šel drugam.
3.	Ločil se boš torej, poslovil se boš! Od česa pa! Od vsega, kar ti je zdaj dragega ali pa tudi težavnega. Smrt ima koso, ki prereže vse vezi, ki nas vežejo na ta svet. Starše, brate in sestre, prijatelje in znance, vsa posestva in veselice . . . vse, vse, prav vse je treba zapustiti, oh zapustiti za vselej, da se nikoli več, človek, k njim ne vrneš. Celo to telo, katero tako ceniš, tako zanj skrbiš, celo to telo boš moral zapustiti, vreči v grob, da se bodo črvi ž njim nasitili. Toda ali smrt res prav nič ne pusti? Ali res vse pokonča? Le nekaj nam pusti — naša dela, bodisi dobra ali pa hudobna, pusti nam tudi veselje ali žalost nad našimi deli.
Kristjani, ako to pomislimo, izprevidimo, kako modra in dobra učiteljica je bela smrt.
4.	In Še nekaj vemo o smrti! Smrt pride le enkrat; tedaj ko pride se ne da preprositi z nobeno prošnjo. Vse na svetu je tako urejeno, da ako enkrat človeku izpodleti, da se še popraviti. Ako kaj zgubi, najde morda zopet ali pa drugod dobi
toliko več. Toda umrje pa človek le enkrat, in kakršna smrt, taka je cela večnost, ki se nikoli več ne da popraviti. Sveto pismo pravi: „Če pade drevo na jug ali na sever, ostalo bo tam, kamor je padlo." (Eccl. 11, 3.) Pregrešno življenje se da še v smrtni uri z božjo pomočjo popraviti, toda smrt v grehih je grozna nesreča, ki se na veke ne da več popraviti. Ako umrješ v milosti božji, pridobil si vse, in sicer za vselej; ako umrješ v sovraštvu božjem, zgubil si vse tudi za vselej . . . Oh ta strašen trenotek, ta trenotek naše smrti, od katerega je odvisna cela večnost! Kristjani, kakšen bo za nas ta grozen trenotek!
Premišljevali smo torej, kaj vse nam je o smrti znanega: da bomo umrli gotovo, kmalu, da se bomo ločili od vsega, da bomo umrli le enkrat.
Kaj pa o smrti ne vemo? Smrt bo prišla gotovo, toda kdaj, kje in v kakih okoliščinah nas bo zadela, tega pa ne vemo. Kristus pravi: „Ob uri, ko se ne nadejate, bo prišel Sin človekov." (Mat. 24, 44.) In na drugem mestu pravi: „Glej, jaz pridem kakor tat. (Apoc. 16, 15.) Kdaj neki pride smrt po nas; morda je bliže, kakor si mislimo. In ali vemo, bomo li imeli kaj dni ali kaj ur, da bi se pripravili na smrt? Ali bo naša smrt mirna ali silovita? Ali bo prišla počasi ali naenkrat? Ali nas bo pokosila v postelji, ali na cesti, ali na polju, ali v družbi, ali v razvalinah, ali v vodi ali kje ? Ali bomo mogli prejeti poprej svete zakramente za umirajoče ? Dragi moji, vse to nam je neznano ! In ako smo le radovedni, kaj bo z nami, zvemo odgovor iz svetega pisma: „Čujte in molite, ker ne veste ne ure, ne dneva! Bodite pripravljeni!" Ko je vse tako skrito glede našega konca, prisiljeni smo, da moramo vedno na to misliti, vedno Bogu služiti. Hitra smrt tega ali onega, o kateri slišimo skoro vedno, to so klici božji, ki nam done v ušesa: „Bodile pripravljeni!"
Neki učenec je vprašal učitelja, koliko časa sme lahkomiselno v grehih živeti. Učitelj mu odgovori: „Celo življenje, samo en dan pred smrtjo se spreobrni!" Učenec poskoči in zavriska samega veselja, češ, mlad sem še, to se bo še živelo! Toda kmalu potem pa pride zopet k učitelju in mu pravi: „Gospod, nekaj sem še pozabil vprašati! Kdaj pa bom umrl, da se vem en dan prej pripraviti?" „Tega pa tudi jaz ne vem!" odgovori učitelj, „torej najbolj kaže, da se še danes pripraviš!"
Marsikdo si morda želi, da bi vedel za Čas svoje smrti. A hvala Bogu, da nam je Bog to prikril, sicer bi marsikdo obupal, marsikdo pa v grehih trdovratno živel in se pogubil. Kako dobro

je, da ne vemo za čas svoje smrti, uči sledeča zgodba, katero pripoveduje sv. Antonin.
Neki blag mladenič je živel jako lepo in pobožno. Posebno je skrbel za svojo zadnjo uro. Prosil je Boga, naj mu naznani, kdaj bo umrl. Bog mu je prošnjo uslišal. Nekdaj se mu prikaže angel, ki mu pove, da ne bo še precej umrl in da mu bo Bog pred smrtjo tri poslance poslal, naj se pripravi. Mladenič tako zavarovan, vedoč, da smrt ni še pred durmi, se vda lahkomiselnosti in vsem pregreham, ki iz lahkomiselnosti izhajajo. Postal je velik grešnik in bil je vedno vesel, vedoč, da nevarnosti še ni. Nekdaj jaha skozi gozd. Napadejo ga roparji, ki ga ranijo, a z največjo težavo jim vendar ubeži. Komaj se mu rane zacelijo, gre s prijatelji na barko. Vzdigne se tak vihar, da so vsi že mislili, da so izgubljeni. Bili so vsi zbegani, le naš mladenič je bil miren. Kmalu potem ga napade huda mrzlica, ki ga spravi v največjo nevarnost. Starši in vsi prijatelji so mu prigovarjali, naj se da prevideti, a on se je branil, češ, angela še ni bilo niti enkrat. Bolezen se hujša vedno bolj. Angel mu pride naznanit srnrt. Mladenič se mu upre in se začne prepirati ž njim, češ, da je goljuf, ker mu je obljubil tri poslance pred smrtjo, pa je le enkrat prišel. Angel ga opomni, da prvi poslanec so bili roparji, drugi morje, tretji ta bolezen. Mladenič namesto, da bi ga prosil, naj mu še malo prizanese, da se spokori, jame se rotiti in kleti in v tem svojo dušo izdihne. — Kaj je temu pomagalo, da je vedel čas svoje smrti ? Ko bi tega ne prosil in ne zvedel, živel bi gotovo vedno pošteno in pobožno. A pogubilo ga je le to, da je vedel čas svoje smrti.
Zato, ljubi moji, Boga zahvalimo, da nam je čas smrti tako modro prikril! Ako smo pripravljeni, nič se nam ni bati!
11. Ko sem vam pokazal, kaj. je smrt, pokazati vam hočem še, odkod smrt?
Pekla ni Bog ustvaril, temveč upor zoper Boga. Tudi smrt ni delo božje, ker Bog ni ustvaril nič hudega. Vsemogočnost njegova in ljubezen sta naredili raj na zemlji, v katerega je bil postavljen človek, osrečen z vsemi dobrotami. To pač, ljubi moji, to je bilo delo ljubega Boga! Toda tisti, ki je ustvaril človeka v popolnosti, po svoji podobi, tisti ga gotovo ni okužil s smrtnim dihom, ki ga vsega izpremeni in izroči gnjilobi in črvom Ne, bitja kakor je smrt, gotovo ni ustvaril Bog; nekdo drugi jo je naredil, gotovo kak sovražnik Boga in ljudi! Da, ljubi moji, tako je! Le poglejte satana in njegovo peklensko nevoščljivost! Iz volje Adamove in Evine je zvaril gnjilobo greha in jeza božja je nad njim kot prokletstvo. Tukaj imamo zibelko smrti. Apostol Pavel nam to pove, ko pravi: „Po enem človeku je prišel greh
na svet in po grehu smrt in tako je smrt na vse prešla, ker so vsi v njem grešili. (Rim. 5, 12.)
Torej po grehu je prišla smrt! Greh je torej oče smrti! In ta hčerka greha, smrt, ta je oblastna, ki se ne boji nikogar. Kakor se ji zdi, gre skozi mesta in vasi, obiskuje hiše — in kosi. Nobeden se ne izogne njenemu prodirajočemu dihu, njenemu težkemu udarcu. Tudi tvoj ponos, tvoja lahkomiselnost smrti ne premaga. V smrti vidiš, kaj greh obrodi. Seštej grehe svojega življenja, pretehtaj nesrečo, katero boš moral še zaradi njih pretrpeti in potem se boš ustrašil samega sebe, ustrašil svoje lahkomiselnosti.
Toda iz kolikih grehov pa je prišla smrt, smrt, ki ima toliko strašnih nasledkov? Ali iz tisoč? Ali iz sto grehov? Ne, iz enega samega greha! Oh greh, kakšna strašanska pošast moraš biti v božjih očeh! O grešnik, obložen z grehom, glej kakšno breme nosiš !
Na vrhu Golgote vidim tehtnico; na eni strani je Adamov greh, na drugi kaplja kri Kristusova — in Adamov greh je ložji, kri Kristusova je težji, je zmagala. In ako je zmagala, ali ni mogla tudi smrti same umoriti in pokončati; zakaj smrt še vedno gospodari, zakaj se raj ni več vrnil na zemljo?
Vojskovodjo Korijolana ni pregovoril nikdo drugi nego smrt, da se je usmilil Rimljanov. Atila je pregovoril papež pred Rimom. Toda čeprav je Sin božji v svoji krvi klečal v Getze-manu in prosil: Oče, če mogoče. . . Čeprav je bil ves s krvjo zalit in nesel težak križ na Golgoto, vendar Oče nebeški, ki je bil v raju z enim grehom razžaljen, se ni dal utolažiti, Sin božji je moral umreti na križu.
O smrt, ti sad greha, enega samega greha, ki še vedno gospodariš, čeprav je tekla obilno sveta rešnja kri, o smrt, kako mogočno oznanuješ strahovitost greha! Grešnik, trepetaj pred to pošastjo!
Nemški cesar Maks I. je zadnja štiri leta svojega življenja povsod, kamor se je peljal, vozil s seboj mrtvaško krsto. Njegov vnuk, cesar Karol V. je odložil cesarsko krono in stopil v samostan. Še ko je živel si je dal napraviti pogreb, pri katerem so ga nesli v odprti rakvi. To ga je tako prevzelo, da je kmalu potem blaženo umrl. Kristjan, tudi tebe bodo nesli ven iz tvojega ljubega domu, in nikoli več te ne bo nazaj. To bo tvoja zadnja pot. Skrbi, da bo vsaj ta pot srečna, ker srečna enkrat, srečna bo za vselej! Amen.	f J. Benkovič.
Poslednja nedelja po binkoštih.
Zakaj se bo prikazal sodnji dan sveti križ.
In takrat se bo prikazalo znamenje Sinu človekovega na nebu
Mat. 24, 30.
Preroki starega zakona so popisovali v vznešenih, mogočnih besedah moč, slavo, čast in oblast prihodnjega Odrešenika. Toda glej, kakšen je bil njegov prvi prihod? Jezus Kristus se rodi na svet v ubožnem hlevu v mrzli noči, popolnoma nepoznan in pozabljen, zavržen. Ali je to mar Odrešenikova moč in oblast, slava in čast? Zato pa moramo prerokbe o mogočnem in veličastnem prihodu Gospodovem obračati na njegov drugi prihod, na prihod k poslednji sodbi. Da, ko je prvič stopil Jezus Kristus na svet, tedaj je po besedah sv. Pavla „storil samega sebe v nič, vzel nase podobo hlapca, ljudem se upodobil in po vnanjem bil najden kakor človek," (Filip, 2, 7.) a drugače bo, popolnoma drugače, ko pride drugič. *Bog očitno pride, naš Bog ne molči, ogenj se vnema pred njegovim obličjem, in okoli njega je močan vihar. Kliče doli nebo in zemljo, da bi sodil svoje ljudstvo." (Ps. 49, 352.) Gospod Jezus Kristus sam napoveduje v današnjem evangeliju svoj glasni, očitni, strašni, veličastni in grozepolni drugi prihod, napoveduje tudi znamenja pred svojim prihodom, napoveduje prihod svetega križa pred sodbo, ker nič drugega ne moremo razumeti pod znamenjem Sinu človekovega, kakor sveti križ. Kaj lepo pravi cerkveni pisatelj Origen, ko razlaga te evangeljske besede: „Ko se je prvič pokazal sveti križ na Kalvariji, je otemnelo solnce in po vsi zemlji nastopila tema. Tako bo pa tudi o drugem njegovem prihodu obledela luč solnca, lune in zvezd, ko se bo isti križ prikazal na nebu, kakor da bi blišč in žar in lesket Gospodovega križa povžil in premagal svetlobo nebesnih teles." Pa zakaj se bo prikazal sveti križ ob prihodu Gospodovem, vprašamo se radovedno? Zato se bo pred drugim prihodom Gospodovim prikazal na nebu sveti križ, da se pokaže konečna zmaga nauka križa nad hudobnimi, pokaže zmaga križa v pravičnih. In o tej resnici hočemo danes nekoliko premišljati, sebi v tolažbo, pogum in pokrepčanje našega upanja, znamenju našega odrešenja pa v čast in slavo!
„Ljubil me je in se zame izročil" (Oal. 2, 20.), tako mora vsakdo zaklicati vspričo križa sv. Pavlom. Da, zgolj ljubezen je privedla Sinu božjega iz nebeškega veličastva v to borno življenje in na sramotni bridkosti polni križ. Pa ne ljubezen dobrotnikov in prijateljev, marveč ljubezen do tistega revnega človeštva, ki se je drznilo zaklicati Bogu ošabno besedo: „Ne bom služil1*, ljubezen do ljudi, ki so žalili Boga na vse načine, ta ljubezen je pribila Kristusa na križ. O neizmerna nezapopadljiva ljubezen božja, kdo naj te razume, kdo zapopade? Kaj bi bilo torej pač bolj naravno in spodobno, ko to, da bi tudi svet ljubil iz vsega srca in vse duše njega, ki se je dal iz ljubezni do nas grešnih ljudi pribiti na les križa; po vsej pravici pričakujemo, da vsklikne svet, kadarkoli pogleda na križ, z besedami visoke pesmi (2, 5.): „Ljubezni omedlujem." Toda, oj črne nehvaležnosti. Ljudje našega časa se malo menijo za brezmejno ljubezen presvetega Srca Jezusovega, ki se je dalo za nas prebosti na križu, malo jim je mar znamenje odrešenja, malo mar nauk križanega Boga. In zakaj so gluhi za pridigo, ki jo tako glasno oznanja sveti križ ? „Prišel bo čas, ko ne bodo trpeli zdravega nauka, temuč si bodo izbirali po svojih željah učenike, kateri žgačejo ušesa" (II. Tim. 4, 3.), tako je napovedoval sv. Pavel, in kar je napovedoval apostol narodov, se godi dandanes. Bohotno in bujno poganjajo in rastejo kakor po dežju gobe vedno novi nauki, ki obetajo sreče na tem svetu brez zatajevanja, brez pokoril, brez pokorščine, brez ponižnosti, brez uboštva. Zatajevanje, pokora, pokorščina, ponižnost, uboštvo — ha, to boli naše meso, to ni človeku prijetno, a'nauk, ki obeta popolno srečo na tem svetu, pa ne zahteva nobene teh stvari, ta nauk boža ušesa, godi mesu, streže pože-ljivosti. ..Odvrnili so se, da bi bili brez jarma" (Os. 7, 16.), da, jarem Gospoda jim je pretežak in zato so se ljudje vrgli slepo v naročje najrazličnejšim zmotam našega časa, samo da bi se iznebili nauka križa. Pa da bi se bil svet zadovoljil s samim preziranjem križa! Ne! Celo zaničuje, zasramuje, sovraži današnji svet sveti križ, sovraži z vsem sovraštvom stare kače, hudobnega satana, ki tira svoje pristaše v boj proti križu. Dragi v Gospodu, nikar ne mislite v svojih srcih, da pretiravam. Evo vam dokazov! Znameniti nemški pesnik Goethe, (ki vsaj nekaterim izmed vas gotovo ni neznan), se je osmelil reči in zapisati, da mu je križ zopern kakor strup in kača in bogokletno postavlja križ s tremi zopernimi stvarmi v eno vrsto, njegovih besed si dobesedno tu
na svetem kraju ne upam navajati. To je prav peklensko sovraštvo do križa! — In neki drugi nemški pesnik in pisatelj, Prutz po imenu, je zapisal 1. 1862. nekaj verzov, v katerih se brani z vso odločnostjo, da bi na njegov grob postavili sploh kak križ, ker ga je vselej zabolelo v srce, ko je videl križ! In ta človek je bil profesor, učitelj mladine, kakšna je pač ta izšla iz njegovih rok! — Še en zgled, pa iz Avstrije. Leta 1883. je zapovedala šolska gosposka na Dunaju, da naj se iz šolskih sob odstranijo podobe Kristusove. Leta 1891. (24. marca) je odredil okrajni šolski svet, da se smejo katoliški otroci v šoli sicer prekrižati pred molitvijo, pa ne izgovarjati besed: „V imenu Očeta“ in 1. 1892. je deželni šolski svet to potrdil; čujte, to se je zgodilo na Dunaju, v srcu katoliške Avstrije ! Tako delajo sovražniki križa pri nas z znamenjem našega odrešenja. Leta 1893. je sicer ministrstvo za uk in bogočastje preklicalo oni naredbi okrajnega in deželnega šolskega sveta, pa zakaj ? Zato, ker je nastala med dunajskimi katoličani silovita razburjenost in razjarjenost. Dandanes je seveda na Dunaju verska zavest probujena, in dunajski katoličani so nam vsem v zgled! Ali naj vam, dragi v Gospodu, še povem, kako so na Francoskem pometali križe iz vseh državnih šol, ali naj govorim o groznih bogokletnih dejanjih, ki so se godila na Laškem za časa papeža Pija IX. Dovolj, dovolj bodi o tem, ker res je in gotovo, žal da le preres, da svet sovraži križ in ga preganja in odstrani kjer le more. Ali bi bil Bog še pravičen, vprašam vas, ko bi ne kaznoval teh bogokletnih sovražnikov križa? Ne, Bog ne bo pripustil, da bi se tudi le zdelo, da je premagan križ, marveč predno bo prišel Jezus Kristus sam v oblakih neba z močjo in oblastjo sodit svet, se bo prikazalo znamenje svetega križa. To bo zastava, za katero se bo iz nebes doli razvrstila procesija, ki spremi Sodnika do sodnega stola, to bo tehtnica, na kateri se bo odločila usoda vseh ljudi, to bo dokaz, da ima Jezus Kristus pravico soditi, ker nas je odrešil na križu.
In kaj bodo storili tedaj oni preklinjevalci in zasramovalci, sovražniki in zaničevalci svetega križa, kaj bodo storili, ko bo pred njih preplašenimi očmi zažarel v nebeški svetlobi in krasoti in sijaju in blišču sveti križ? Nemški umetnik Frd. Briitt je leta 1894. v Berolinu razstavil krasno sliko, ki predstavlja Kristusa zmagalca. Na nebu se žari in blišči sveti križ, poleg njega pa stoji Kristus sam. Pred križem pa stoji množica ljudi, eni zaup-
ljivo stegajo k Zveličarju svoje roke in veselje jim sveti z obraza, drugi skesano sklepajo roke k molitvi, a tretji si pokrivajo stiskajoč pesti obraz in beže, četrti pa s povzdignjenimi pestmi prete Kristusu, in gledalec meni, da sliši iz njih tesno stisnjenih ustnic grozne kletve. Tako bodo morali sodnji dan sovražniki križa jeze se peneč pripoznati, da je bilo zastonj njih prizadevanje. Pripoznati bodo morali, da so premagani in kesali se bodo abotnosti, da se niso oklenili križa, iz katerega izvira vsa moč in tolažba in milost. In ta srd in ta žalost in to kesanje bo povzročilo silen jok, kakor danes napoveduje sveti evangelij: „ln jokali bodo vsi narodi zemlje!" Križ pa bo blestel in žarel in svetil dalje in se ne bo več skril, dasi bodo tudi tedaj želeli njegovi sovražniki, da se zopet skrije. Kristus bo vnovič premagal svet s križem, vprvič ga je na Kalvariji, pa ne popolnoma, ker se premnogi niso hoteli vdeležiti milosti odrešenja, a sedaj bo zmaga križa nad hudobnimi popolna.
Zmagal bo pa tedaj sveti križ tudi v dobrih in pravičnih ljudeh; kakor se bo prikazal pogubljenim v strah in grozo, trepet in žalost, tako se bo pokazal izveličanim v veselje in tolažbo, srečo in blaženost. Oh kolikokrat so se jim poprej v življenju rogali sovražniki križa, češ, „kaj vam pomaga, da pobožno in sveto živite? Vam se godi slabo, nam pa, ki se ne menimo za Boga, se godi skozinskoz dobro." Tako so govorili hudobni, ko so še bivali na zemlji. A poslušajte, kako govore zdaj, ko se sveti na nebu zmagoslavno sveti križ: „Ti so, ki smo jih imeli nekdaj v zasmeh in zasramljiv pregovor. Mi neumni smo imeli njih življenje za nespamet in njih konec za nečast. Olej, kako so zdaj šteti med otroke božje in njih del je med svetniki. Mi smo zgrešili pot resnice, — utrudili smo se na potu hudobije in pogubljenja in smo hodili po težavnih potih, za pot Gospodovo pa nismo vedeli." (Sap. 5, 39.) In to priznanje bo veselilo pravične, ki so hodili na zemlji pot križa, in vzradostili se bodo, ko bodo videli znamenje odrešenja, katero jim je bilo na svetu edina tolažba in opora, srce jim bo igralo veselja, ker spričalo se bo, da so si izbrali pravo pot, da so modro storili, da so hodili po potu križa Gospodovega. Veseli bodo, da niso poslušali hudobnega sveta, ki jim je slikal križ kot nespamet in pohujšanje, veseli da niso verjeli mamljivim obljubam in zapeljivemu vabljenju, marveč ubogali Jezusa, ki jih je vabil za seboj rekoč: „Kdor hoče priti za menoj, vzemi svoj križ, in hodi za
menoj.“ ln zdaj so prišli do Jezusa, prišli do konca svoje poti, zmagali so s svojim križem in s križem Kristusovim svet, hudobo in pekel. Kadar sprejema škof izvoljene, Bogu posvečene device, da store slovesno redovno obljubo, tedaj prepevajo presrečne neveste Kristusove: „Kraljestvo sveta in ves lišp posvetnosti zaničujem zaradi ljubezni Jezusa Kristusa mojega Gospoda, katerega sem videla, katerega sem vzljubila, v katerega sem verovala, po katerem sem koprnela." Tako bomo tedaj prepevali radosti polno vsi, ki bomo stali pred križem Gospodovim, ako smo v življenju hodili po poti križa: peli bomo: „Zaničevali smo kraljestvo sveta in ves blišč posvetnosti zaradi ljubezni našega Gospoda Jezusa Kristusa." — „Veselimo se v križu Gospodovem, v katerem je življenje, odrešenje in vstajenje, v katerem smo bili odrešeni in oproščeni." Glejte predragi v Gospodu! tako bo prihod svetega križa pravičnim v neizmerno veselje, ker pokazala se bo'v njih zmaga čednosti nad grehom, križa nad hudobijo.' ln ravno za to, da se bo ta zmaga pokazala pravičnim v veselje in tolažbo vpričo vseh ljudi vseh časov in narodov, vseh jezikov in govorice, vseh krajev in dežel, zato bo zablestel pred prihodom Sodnikovim sveti križ.
Gotovo bi bili vi, predragi v Gospodu, nejevoljni, ako bi vas vprašal, kako hočete gledati sveti križ pred drugim prihodom Zveličarjevim, kajti samoobsebi se razume, da vsi iz srca želimo, da bi nam bilo tisti strašni dan jeze znamenje svetega križa v veselje in tolažbo. Dobro. Ako to hočemo, potem moramo sedaj v življenju gledati sveti križ, (zlasti sveti misijonski križ) najprvo s kesanjem. Glejte, predragi v Gospodu, Jezus Kristus je zmagal naša srca s tem svetim križem, zmagal jih zato, ker smo se prav iz srca že skesali vseh svojih grehov, kesali se jih tu pred križem, zato, ker so le ti grehi naši prizadejali ljubemu Jezusu take muke. Daši je Gospod milostno nam odpustil grehe, se jih vendar še večkrat, da kadarkoli pogledamo sveti križ, kesajmo, da tako pride v našo dušo oni stud do greha, ki nas bo zanaprej varoval padca. — Glejmo nasveti križ s pogumom; pri tem križu smo storili svoje trdne sklepe, in kdo bi dvomil, da nismo bili res voljni odslej služiti Bogu in le samo Bogu? Pa naši trdni sklepi naj ne bodo kakor strela, ki trešči v vodo, marveč kakor strela, ki trešči v streho, da gori in zgori. Trdni sklep naj sežge vse bližnje priložnosti v greh, da ne pademo nazaj v prejšnje grehe. Pogumni bodimo pri tem, ker bojazljivec še nikdar ni
zmagal, pač pa vselej podlegel. — Glejmo slednjič na sveti križ z zaupanjem. Glejte, sveto kri, ki teče iz ran od žebljev prizadetih, ta sveta kri nam daje tudi moč. Kristus ni samo učil sveto živeti, ni samo sam sveto živel in sveto umrl, marveč nam je tudi zapustil moč in pomoč, da tudi mi sveto živimo in sveto umrjemo. In zato, če nam hudo de, premagovati sebe, krotiti svoje meso, zapustiti priložnost v greh, da, če se nam trga srce v prsih pri vsem tem, ne obupati! Kristus nam je zapustil svete zakramente ; njegova presveta kri nas umiva v zakramentu svete pokore, okrepčuje v zakramentu presvetega Rešnjega Telesa. Zatorej ne obupati v tem boju, marveč poslužimo se zakramentov in zmagali bomo že tu na tem svetu v sebi hudo poželenje. Predragi v Gospodu, če bomo tako gledali sveti križ, pod katerim se je začelo naše pravo spreobrnenje, potem nam znamenje križa sodnji dan ne bo v strah in trepet, marveč v tolažbo. Da, ono veselje pa, ki ga bomo čutili pri pogledu Gospoda ob njegovem drugem prihodu, ne bo nikdar več minulo, ker bo večno, nebeško veselje; in tega večnega veselja nad zmago križa stori nas Gospod Jezus Kristus deležne vse, vse, da ne bodemo sodnji dan nikogar pogrešali med veselimi, da bomo v s i po vesoljni sodbi šli v prelepi, veličastni procesiji za svetim križem v neminljivo veselje večnih nebes. Amen.	Fr. S. Watzl.
Prva adventna nedelja.
/. Poslednja sobota.
In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z veliko oblastjo in častjo.	Luk. 21, 27.
Hudo mora pač biti bolniku, kadar ne zatisne vsled silnih bolečin celo dolgo noč očesa. Ves zmučen prešteva posamezne četrtinke ure in se hrepeneče ozira proti oknu, ali bo kmalu zasijala zlata zora.
Dragi poslušavci 1 Tudi nam revnim duševnim bolnikom, je zasijala z današnjo nedeljo zarja novega dneva, zarja, ki polajša našim dušam trpljenje in jim vrne izgubljeni mir. Nastopil je sveti adventni čas, to je: čas priprave na prihod Gospodov. Čista in nedolžna, od svete ljubavi užgana morajo biti naša srca, ako hočemo, da jih Jezus obišče in blagoslovi. Ali so pa sedaj
naša srca res taka, da bi se smeli z mirno vestjo, kakor betlehemski pastirčki, približati Zveličarjevim jaslicam? Ali smo pripravljeni, iskati Jezusa tako neutrudljivo in hrepeneče in ga tako ponižno moliti, kakor so ga iskali in molili sv. trije kralji? O žal, da jih je med nami tako malo, ki bi imeli srce tako čisto, dušo tako spokorno, da bi dopadli Jezusu. Zato pa želi sv. Cerkev, da bi se v adventnem času očistilo naše srce in spokorila naša duša. Že takoj v začetku adventa nam ponuja v premišljevanje resnico, ki je zaradi svoje resnobe posebno primerna, omečiti tudi najtrdovratnejšega grešnika in navdati ga z zveličavnim strahom pred grehom. To versko resnico nam polaga posebno živo in pretresljivo na srce današnji evangelij, govoreč o poslednji sodbi. »Določeno je človeku, da enkrat umrje, in po smrti je sodba." — To resnico nam je omenil že evangelij pretekle nedelje; jaz vam jo želim pa natančneje pojasniti v letošnjih adventnih govorih.
Za današnje premišljevanje izberimo si to-le; Nespokor-nega grešnika čaka pri sodbi ne p o p i s n a s r a m o t a in neizrekljiv strah.
Vsi, ki se trudite po strmi stezi proti nebesom, in vi, ki drvite po široki cesti proti peklu, stopite v duhu z menoj v dolino Jozafat, kjer bo Sin božji sodil žive in mrtve, pravične in hudobne, da boste videli, kaj čaka nespokornega grešnika pri sodbi I
»Pride ura, ko bodo vsi, ki so v grobčh, slišali glas Sina božjega; in prišli bodo oni, ki so dobro delali, v vstajenje življenja, oni pa, ki delali hudo, v vstajenje obsojenja." — Ko napoči strašni dan plačila, ko zadoni trobenta sodbe nad razvalinami sveta in se razširi na vse štiri vetrove glas: »Vstanite mrtvi in pridite k sodbi!“ tedaj bo dala trohnoba nazaj svoj plen in vsemogočni dih božji bo oživil naša trupla. Takrat se bodo odprli pozabljeni grobovi ubogih in odveznile se bodo imenitne rakve kraljev in cesarjev. Tu bodo preproste mrtvašnice dale kosti beračev, tam dragocene posode iztresle pepel bogatinov ; tu bo morje vrglo iz sebe požrte mrliče, tam bojno polje dalo strohnele vojake. In vsi pojdejo v dolino Jozafat, kjer jih bo Sodnik ločil na levo in desno.
Pomudimo se malo pri tej ločitvi, ki bo strašna, sramotna in večna. Strašna, pravim, bo ta ločitev, ker bo po skle-
njeni sodbi ločen sin od očeta, hči od matere, brat od sestre, mož od žene, prijatelj od prijatelja, in sicer ločen brez usmiljenja, ločen na veke, ločen brez upanja na zopetno svidenje. Najožje in najsvetejše zveze, ki so nas tukaj družile po srcu, krvi ali veri, bodo takrat razvezane in vničene.
Sramotna bo ta ločitev, ker po njej ne bo več tistega razločka med človekom in človekom, za katerega se svet toliko poganja in trudi. Takrat se ne bo več gledalo ne na imenitnost rojstva in stanu, ne na bogastvo, ne na moč in prednost. Zasramovan berač bo več, nego ošaben bogatin; zvest hlapec več, nego malovreden gospodar; ponižen podložnik več, nego mogočen vladar; premagalec samega sebe več, nego slaven zmagovalec mest in dežel; tiha, pobožna duša več, nego imeniten posveten učenjak. Skratka: prvi bodo zadnji, zadnji pa prvi. In to nepričakovano izpremenbo se bo videlo že takoj ob vstajenju ; ker pravični se bodo svetili, kakor zvezde, hudobni pa bodo trepetali sami pred seboj, ker bodo satansko ostudni.
Ta ločitev bo večna. Tudi nasvetu imamo žalostne, težke ločitve. Marsikoga ločijo hribi in doline, suha zemlja in morje leta in leta od njegove domovine in od ljubih domačinov. Tam zopet kliče vojni glas mladeniča iz rojstnega kraja, smrt pobere materi hčer iz naročja, vzame ženi moža ali nepreskrbljenemu otroku ljube starše, prijatelju vzame prijatelja, in Bog ve, koliko bridkih ur ločitve bije ljudem v življenju in jim izžema solze iz oči. Toda vse te ločitve niso za vselej, niso večne; še celo smrt nam daje upanje, da se bomo zopet videli in bratski objeli. Ločitev pa, ki jo bo na sodnji dan izvršil sodnik živih in mrtvih, bo neprekljicljiva bo brez upanja bo večna. Nikdar in nikoli ne bodo hudobni potem več v družbi pravičnih, nikdar in nikoli več oče in mati pri svojih otroc h, ne otroci pri svojih starših; ker nepoplačani dolg, neodpuščeni greh bo med njimi kot ločilna stena, čez katero ne bo mogla nobena duša.
Že ta strašna, sramotna in večna ločitev bo neizrekljivo ponižala in strahovito hudo zadela grešnika. Kakšna sramota ga obide šele, ko bo odprl sodnik sodne bukve in bral iz njih vsa hudobna dela, kar jih je storil grešnik od prvega trenutka, ko se je jel zavedati pameti, do svoje smrti! „Grešnik“, pravi kralj David, „bo videl to, škripal z zobmi in prebledel." Videl bo pred seboj, kakor v ogledalu, vso hudobijo svojega srca, vse grešne misli in ostudne želje, vse zavržene milosti.
O, strašen dan, dan srda in jeze Gospodove, ko ne bo niti pri Bogu več usmiljenja in odpuščenja, ampak sama neizprosna ostra pravica! Nevednost, o grešnik, s katero se izgovarjaš sedaj tako rad, ne bo ti več pomagala takrat; ker je kriva te nevednosti le tvoja malomarnost in mrzlota v božji službi. Samoljubje, katero je sedaj tako bistroumno in iznajdljivo, da vse hudo olepša in pokrije, da dela iz hudobij slabosti in iz slabosti čednosti ter tako duši glas vesti, to zvito samoljubje obmolkne na sodnji dan za vselej.
Takrat, ničemurna stvar bo celemu svetu razkrita tvoja nespametna želja, da bi z gizdavo obleko in zunanjo lepoto do-padla svetu in bila pri njem cenjena in oboževana. Takrat na-puhnjenec in častilakomnež, bodo razodete spletke in zvijače, s katerimi si iskal lastne časti, svojemu bližnjemu pa kopal jamo. Konec trojega napuha bo ponižanje in osramočenje.
Takrat, razuzdani nečistnik, bo odgrnena gnusoba tistega skrivnega greha, s katerim strežeš nizkemu poželenju in se tolažiš, da to nič ni, da je le odpustljiva človeška slabost. Takrat se boš prepričal živo in občutno, da je tudi šesta zapoved božja zapoved.
Takrat, lakomnik in oderuh, boš spoznal, da si bil v svojem življenju podoben izstradanemu psu, ki je varoval kup ugrabljenih kosti, pa jih sam ni obiral in tudi drugim ne privoščil. Takrat bodo prišle na dan vse tvoje goljufije in krivice, vsi krvavi žulji, iz katerih si pil brez usmiljenja kri svojih bratov ; takrat bodo pričali proti tebi vsi ubožci, vse vdove in sirote, katere si v svoji oderuški trdosrčnosti vrgel izpod strehe na cesto.
Takrat, ti maščevanja željni tiger, ki ne prizaneseš svojemu bližnjemu niti ene besedice, mu ne odpustiš niti najmanjše krivice, ga izdajaš satanu in peklu, mu škodiš, kjer le moreš: vedi, da boš tudi sam prav tako brez usmiljenja sojen, kakor sodiš druge.
Skratka bodi nespokoren grešnik kakršnekoli vrste, skrivaj svoje hudobije še v tako varne, temne kote, vse bo na sodni dan celemu svetu razkrito tebi v strašno, nepopisljivo sramoto.
K osramočenju, izvirajočemu iz grešnikovih lastnih grehov, pridruži se pa še večje osramočenje, izvirajoče iz tujih pregreh, katerih je bil deležen. Vsi oni nesrečneži namreč, katere je zapeljal z besedo ali dejanjem kedaj v greh, katere je
Pastir 1908.	40
umoril na duši s strupom svoje hudobije in jih pripravil na kraj pogubljenja: vsi ti bodo vstali proti njemu, pričali proti njemu in klicali nanj maščevanje božje.
Premisli dobro to ti, ki preprostega, nevednega bližnjika, da bi ga lažje zapeljal, tolažiš s tem, da se mu nič ni bati zaradi tega ali onega greha, ker ga vzameš ti na svojo vest! „Njegovo kri," pravi Gospod, „bom tirjal iz tvojih rok."
Premislite to vi, očetje in matere, ki pohujšujete s svojim nekrščanskim življenjem in govorjenjem lastne otroke. Vaši otroci bodo vstali na sodni dan proti vam kot tožniki in bodo zahtevali od pravičnega Boga, da vas prekolne in zavrže. „Njihovo kri bo Bog tirjal iz vaših rok.“
Gospodarji in gospodinje, ki vam je več mar za najmanjše živinče v hlevu, nego za hlapčevo ali deklino dušo; na sodni dan, ko bo tirjal Bog to dušo iz vaših rok, boste izvedeli, koliko je vredna duša enega posla!
Predragi! Strah grešnikov na sodni dan bo neizrekljiv in njegova sramota nepopisna. Nam je pa milostljivi, dobrotljivi Bog pred strašnim dnevom sodbe dal zopet včakati i zveličavne dni svetega adventa. Čemu pa? Gotovo zato, da bi poskrbeli v svetem adventnem času, da vtečemo strahoti in osramočenju, ki bi nas zadelo na sodni dan, ako se za časa ne odpovemo grehu. Ubogajmo torej sv. Pavla, ki nas svari resno in odkritosrčno: „Bratje! Vemo da je že ura, da vstanemo od spanja. Vrzimo torej od sebe dela teme in oblecimo orožje svetlobe. Pošteno hodimo, kakor po dnevu: ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v kregu in nehvaležnosti; ampak oblecite Gospoda Jezusa Kristusa!" Amen.
Ivan Kovačič.
2. O pripravi na prihod Gospodov.
Veseli se ozrite navzgor, povzdignite vaše glave, ker vaše zveličanje se bližal Luk. 21, 28.
Ljubljeni v Kristusu! Pričetkom adventa obhajamo vsako leto praznik sv. Andreja. Primerno se mi zdi, da vam predvsem nekoliko povem o tem apostolu, ki je bil tako vnet za Jezusa, da se bomo tudi mi toliko bolj skrbno pripravljali v adventu na
prihod Gospodov. Izmed vseh apostolov je bil prvi od Jezusa poklican sv. Andrej. Zapustil je vse in hodil z Jezusom, poslušal njegov nauk in gledal njegove čudeže. Po prihodu sv. Duha je šel, kakor drugi apostoli, po svetu oznanovat Kristusa križanega. Učil je po Scitiji, Traciji in Epiru, po deželah sedaj turških, potem pa prestopil na grško zemljo in oznanoval sv. evangelij v mestu Patras. Poveljnik mesta, Egeja po imenu, brani Andreju oznanovati evangelij in mu ukaže darovati bogovom. Toda Andrej mu odgovori : „Jaz vsak dan darujem vsegamogočnemu Bogu, ki je edin in resničen; pa ne volovskega mesa in kozlove krvi, ampak neomadeževano jagnje na altarju, čegar meso vsi verni uživajo, darovano jagnje pa ostane živo in celo." Nato ga veli Egeja v ječo vreči, in Andrej je vesel, da ima priliko za Jezusa trpeti. Čez nekoliko dni ga poveljnik zopet pokliče predse; in ko Andrej brez strahu oznanuje in hvali Jezusa križanega, reče mu Egeja ves srdit: „Ker tolikanj križ hvališ in križanega Jezusa povzdiguješ, dal bom tudi jaz tebe križati, da boš v smrti podoben svojemu Gospodu". Kaj menite, ljubi moji, da se je Andrej te sodbe ustrašil? Šele razveselil se je je. Ko ga k smrti peljejo, in on križ od daleč ugleda, hiti mu veselo naproti, in z velikim glasom ga pozdravlja, rekoč: „0, ljubi križ! ki si svojo lepoto in čast od Jezusovih udov dobil, bodi mi srčno pozdravljen! Dolgo sem hrepenel po tebi, skrbno te ljubil, brez prenehanja te iskal, vendar sem te enkrat našel. Vzemi me od ljudi in daj me nazaj mojemu učeniku, da me po tebi nazaj dobi, ki me je na tebi odrešil." Dva dni je, na križu viseč, učil ljudi, ki so krog njega stali, potem pa šel v nebč, v posest vzet veličastni sedež, ki mu ga je ondi pripravil Jezus. O, da bi tudi mi bili tako vneti za Jezusa kakor sv. Andrej, potem se nam ne bi bilo bati njegovega drugega prihoda na sodnji dan. Zatorej, kristjani, zbudimo se iz dušnega spanja. Napočil je sveti adventni čas, ki nas pripravlja na prvi prihod Kristusov v njegovem rojstvu. Ako bomo zdaj Kristusa sprejeli z očiščenim srcem, ne bo se nam ga bati, kadar vdrugič pride z močjo in oblastjo, sodit žive in mrtve. Ako se bomo na Božič skrbno pripravljali, tedaj bomo praznike vredno obhajali; z Zveličarjem bomo prerojeni, z njim bomo živeli, umrli, po njem sveti in izveličani postali. Jaz vam hočem danes pokazati, kako vam je porabiti sveti adventni čas v svoje zveličanje in v pripravo za sveti Božič.
L
Jezus Kristus, ki bo enkrat prišel sodit žive in mrtve, rodil se nam je v revnem hlevu kot nežno, ubogo dete, a ne kot mogočen gospod. Ni dano angelom neba, pa tudi ne kraljem sveta, njega sprejeti, njega prenočiti. Revni hlev je njegova palača, jasli njegova zibel; srčno pa želi, da bi ga vsaj mi sprejeli, za katere se je rodil. On želi priti v vaše duše, v vaše družine, v vaše hiše. Osnažite in odičite tedaj to troje, da bo vredno prebivališče božjemu Odrešeniku, j Kadar cesar počasti kako deželo ali mesto s svojim prihodom, prizadeva si ljudstvo na vso moč, sprejeti svojega vladarja na spodoben način. Odstrani se vse, kar je po cestah in ulicah nerodnega; cerkve in hiše se snažijo, potem se pa ozaljšajo z zelenjem in cvetjem. Rože potresajo na pot, po kateri se bo cesar vozil; na pripravnih krajih mu stavljajo slavoloke, preproge in venci vise raz oken, vse se blišči in razširja prijeten duh, ljudje so veseli in s trepetajočim srcem pričakujejo trenutka, ko bo cesar stopil med nje, oče med svoje otroke.
Kristjani! V vašo dušo pride božični dan sam božji Sin. Kaj vam je storiti, da bode spodobno sprejet? Ozrite se v dno svoje duše in poglejte, če ni morda kaj gnjilega in nečistega v njej, kjer si je stanovanje izvolil kralj čistosti, gospod življenja in smrti. Pospravite tedaj stari kvas greha, potem ozaljšajte svojo dušo s čednostjo. Sv. Pavel piše: „Vrzite od sebe dela teme in oblecite orožje svetlobe!" Dela teme imenuje sv. pismo pregrehe, orožje svetlobe pa so sv. zakramenti, dobra dela in sv. čednosti. Glejte, preljubi, zakrament sv. pokore morate sprejeti v tem sv. času.“ Presodite sami sebe in obtožite se božjemu namestniku svojih pregreh; Jezus vam jih bo odpustil, saj je zdaj še milost-ljiv^Odrešenik,fenkrat pa bo kot strog Sodnik prišel z veliko močjo in. (oblastjo. »Pošteno živimo," pravi nadalje sv. apostol Pavel, „kakor podnevi; varujmo se požrešnosti in pijanosti, nečistosti in^nesramnosti, ogibajmo se krega in nevoščljivosti, ter oblecimo Gospoda našega, Jezusa Kristusa po njegovih naukih in zgledih se ravnajmo, naj se nam po dejanju pozna, da smo kristjani. Samo pazite, da boste svoje duše popolnoma očistili: zakaj člo-srce je kaj rodovitna zemlja ; če v njem obtiči kaka ljulika, hitro bo spet pognala in vse dobre sklepe v njem zatrla. Vse grehe po vrsti obžalujte in vseh se spovejte. Kaj bi vam pomagala spoved, ko bi kak smrten greh nalašč zamolčali? Še hujši bi se zadolžili in Kristus, ki sedi sedaj na desnici Očetovi, bode vašo
hudobijo očitno storil celemu svetu. Zatorej, ko vas kliče usmiljeni Jezus v svetem adventnem času, ne zaprite svojih ušes; naše zveličanje je blizu, bliže kakor mislimo, in to naj nas navdaja z velikim veseljem.
Kadar ste svoje duše umili v zakramentu svete pokore, naj vam bode skrb, da jih ozaljšate z dobrimi deli in s čednostmi. Dobra dela so: Post, molitev in miloščina. Postite se tedaj v adventnem času in vselej, kakor zapoveduje sveta Cerkev ; zraven pa veseli bodite, ker veselega darovalca ima Bog rad. Molite v tem času več kakor sicer. Zdaj nimate toliko silnih in težavnih opravkov kakor poleti, zatorej pa pridnejše skrbite za božjo čast in svojo dušo. Radi hodite k zornicam in častite Devico Marijo, ki nam je rodila Zveličarja sveta. Poznate pa tudi ubožce, ki nimajo kje sejati in žeti, ki si nimajo s čim kupiti potrebne obleke. Nasitujte jih kar naskrivnem, in pokrijte njihov život, ker ta dela so najlepši kras vašim dušam. Predvsem pa djčite svojo dušo z vrednim prejemom sv. obhajila, h kateremu pristopite z živo vero, s trdnim upanjem in gorečo ljubeznijo. Božja miza je sicer zmerom pogrnjena, gostje so vsak dan povabljeni, vendar so nekateri časi in dnevi še posebno pripravni za prejem sv. obhajila, v prvi vrsti gotovo sv. adventni čas. Ako boste, ljubljeni kristjani, na ta način odičili svoja srca, potem bodo božični prazniki za vas res polni veselja, in Kristusov prihod, prvi kakor drugi, za vas zveličaven.
Nebeški Odrešenik želi pa priti tudi v vaše družine. Kristjani, ako pride, kaj bo našel v vaših družinah ? Ljubezen, mir, edinost? Spodobnost, čednost? Preprostost in pridnost? Oh, predragi, če goli Jezušček pride v vaše družine, nikar mu ne zapirajte duri, kakor neusmiljeni Betlehemljani, ampak skrbite v adventnem času, da svojo hišo na njegov prihod pripravite. Dajte slovo sovraštvu in prepiru in posnemajte sv. družino v Betlehemu in Nazaretu. Ker vam zimski čas več ne dopušča dela pod milim nebom, drži se vaša družina bolj hiše in vi, krščanski gospodarji in gospodinje, imate priliko, otrokom in poslom dajati lepih naukov in jih učiti dobrodejne redovnosti. Krščanski starši, ki imate biti zgled celi hiši, bodite vzajemni v izreji vaših otrok. Ne, da bi oče ali mati dajala potuho otrokom, ampak oba naj bota enega srca in enih misli, kar zadeva izrejo otrok. Kažite jim čednosti božjega deteta, njegovo pokorščino, delavnost, veselje za božjo hišo in božji nauk. Kažite jim po lastnem
zgledu pot čednosti; naj se v vaši pričujočnosti vadijo dobrih del. Otroci naj pri molitvi naprej molijo, otroči naj beraču po-delč milodar, da se jim že zgodaj obudi ljubezen do Boga in do bližnjega.
Advent je čas poniževanja in pokore; zategadelj se nikar ne povzdigujmo čez svojega bližnjega; ne spodtikujmo se nad njegovim gospodarstvom, nad njegovimi napakami. Glejmo raje sami nase in na svojo hišo, da ne bomo nikomur v spodtiko in pohujšanje,
Nadalje vas opominjam, da gojite domačo pobožnost. O, da bi vi vedeli, kako so naši očetje pred nekaterimi stoletji sv. adventni čas praznovali! Tedaj se je vsak večer bralo iz življenja svetnikov ali iz kake druge pobožne knjige; starši so otroke popraševali, koliko so si zapomnili nedeljske pridige in krščanskega nauka. Še enkrat se je prebral nedeljski ali prazniški evangelij, pa tudi živeli so potem, kar so brali. Takrat so bile družine srečne in zadovoljne, in božji blagoslov je bil nad njimi. In kako je bilo veselje, ko je napočil sv. božični dan, na kate rega so se tako skrbno pripravljali. Vsi so bili z radostjo napolnjeni, in nebo samo se je radovalo z njimi.
Ljubi kristjani, posnemajte svoje pradede; vpeljite zopet domače pobožnosti, in Jezus bo sredi med vami. Posebno bi bilo svetovati, da bi v družinah, ko drugi predejo ali karkoli delajo, eden iz družine pa bral jim iz kake pobožne knjige. V vsaki hiši naj bi imeli življenje svetnikov ali kako drugo pobožno knjigo. Ako za telo tolikanj skrbimo, bomo tudi duši preskrbeli pripravne hrane, ako telo grejemo, ne sme duša ostati mrzla. Ako si boste to moje opominovanje vzeli k srcu in opravljali zvečer domače pobožnosti, zadostovala vam bo domača družba, in ne bo vam treba iskati družbe po tujih hišah in se izpostavljati tisočerim nevarnostim in zapeljevanju.
Jeruzalem, prekrasno mesto, je bilo razdejano, da ni ostal kamen na kamnu, zato ker ni sprejelo božjega Sinu, in ni verovalo njegovim besedam. Tudi v vaših družinah ne bo sreče, če se ne boste lepo pripravili na bližnji prihod Jezusov.
Jezus Kristus želi slednjič priti vhišo njemu posebej posvečeno, in tudi to hišo morate mu osnažiti in odičiti. Hiša pa, katero imamo, je vaša župnijska cerkev. Hvala Bogu, veliko storite za lepoto božjih hramov. Rajši si doma pritrgate, samo da je cerkev snažna in za svoj visok namen pripravna.
Toda, ljubi moji, ako govorim o lepoti božje hiše, ne mislim samo na vnanje lice cerkve, ampak na vas, ki cerkev obiskujete in jo s svojim obnašanjem oskrunite ali pa zaljšate, kakor že prihajate vanjo z nemarnostjo, ali pa iz prave vneme za božjo reč. Cerkev je mati, vi pa ste njena obleka. Glejte torej, da boste v adventnem času prav pogosto in z veseljem prihajali v ta božji hram; naj se tukaj dvigajo vaše molitve proti nebu kakor prijetno kadilo, vaša srca naj se v goreči ljubezni svetijo kakor zlato, in vaše misli naj bodo čiste kakor belo platno.
Nikdar ne pozabite, da hoče novorojeno dete tukaj prebivati, in da pričakuje več snažnosti in krasote, kakor je našlo v betlehemskem hlevu. Vsak izmed vas naj občuti in vsklikne z Davidom: „Kako prijeten, o Gospod, je tvoj šotor!"
Ker hoče tedaj božje dete priti stanovat v naše duše, v naše družine, v naše hiše, pripravimo mu vse troje; snažimo, dičimo! Ostanimo mu pa zvesti ne le v zibeli, ampak tudi na križu, kakor mu je Marija zvesto na strani stala do zadnjega trenutka. Križ pa naj nam bo zastava, pod katero se hočemo vojskovati zoper svet, hudobnega duha in zoper lastno meso, potem nam bo križ znamenje veselja na sodnji dan. Amen.
P. H.
Priložnostni govori.
Smrtni angel v Marijini družbi.
Draga je pred Gospodovim obličjem smrt njegovih svetih. Ps. 115, 15.
Slavni italijanski govornik P. Segneri je začel nekoč na pepelnico svoj govor takole: „Poslušavci mojil Prav bridko vest vam prinašam in bojim se, da vas ne bom le malo užalostil. Pa kaj naj storim, da se to ne zgodi? Vest se tiče vas vseh, ne Smem je torej zamolčati!" Sedaj govornik prekine govor; vsi napeto poslušajo, kakšno vest jim bo javil pridigar. In zopet začne: Človeku je odločeno enkrat umreti, potem pa sodba! (Hebr. 9. 27.) Mesto da bi se poslušavci zavzeli nad to resno vestjo, pa so se oddahnili in se posmehovali, češ : to že vsi vemo! Govornika je to vedenje zbodlo v dušo, in govoril je o tej

resnici dalje, pa tako živo in resno, da je poslušavcem pregnal vse nagnjenje do smeha.
Dekleta - družabnice! Tudi jaz vam danes govorim o smrti. „Človeku je odločeno enkrat umreti, potem pa sodba!“ Saj je ravno mesec november tisti, v katerem nas sveta Cerkev vsako leto popelje tja pred prestol božji, kjer zremo toliko srečnih, ki so šli pred nami; popelje pa nas tudi na grobove naših dragih, in naše duševno oko zre tja na kraj trpljenja — v vice. O smrti bom govoril; saj je mesec november uprav mesec umiranja, mesec smrti. Kamer se ozreš, povsod se ti nudi prizor smrti, povsod vidiš, kako umira poprej tako bujna narava. O smrti bom govoril! Ali se mi boste nasmehale tudi ve, deklela? Ako se to zgodi, da se nasmehnete z verno-veselim srcem, ako ta nasmeh prihaja iz mirne vesti, ne bom vam zameril! Saj ne bom govoril o strašni smrti, ampak o dragi smrti, o kateri pravi psalmist: »Draga je pred Gospodovim obličjem smrt njegovih svetih!" (Ps. 115. 15.) Govoril vam bom o smrti dobrega otroka Marijinega ter poizkusil pokazati, kaj je dobremu Marijinemu otroku smrt, in kakšno bodi naše ravnanje ob smrti sosester-družabnic. — Želim, da ne bi s svojimi besedami v vaših srcih vnel toliko strahu, ampak veliko več ljubezni; želim, da bi nikdar ne bilo treba Marijinemu otroku trepetati, ko čuje svetopisemske besede: »Strašno je pasti v roke živega Boga!"
1. Dve sliki poznam, ki nam predstavljata smrt. Prva nam predočuje smrt kot koščeno ženo, zagrnjeno v belo haljo ali tudi brez nje, in s koso v roki. Ako pogledam to sliko, strepetam v duši, in nehote se mi porodi misel: »Strašno!" Druga slika mi kaže smrt kot angela, ki v nočni temini plava proti zvezdnatemu nebu ter ljubeče pritiska dušo na prsi, ki jo je odnesel iz bornega zemskega stanovališča. Ako zrem v v to sliko, si poln tolažbe mislim: »Draga smrt!"
In kakšna smrt posega v Marijino družbo ? Kader sem videl drugo sliko, vselej sem si mislil: To je smrt dobrega Marijinega otroka, povdarjam, dobrega Marijinega otroka. In kadar sem stal ob smrtni postelji dobrih Marijinih otrok, vselej sem si mislil, da stoji tudi angel ob postelji ter čaka, da odnese dušo v zvezdnati nebeški dom. In taka smrt naj bi bila strašna? Pred tako smrtjo naj bi trepetali? Ne, o tej smrti pravi sveto
pismo: „Draga je pred Gospodovim obličjem smrt njegovih svetih!" Zopet in zopet pa povdarjam, da je to samo dobrih Marijinih otrok smrt, dočim naj slabi otroci zro le na ono smrt, ki ji pravim „strašna!“
Naravno je sicer, da se človek boji smrti, „zakaj plačilo za greh je smrt" (Rimlj. 6, 23.), pravi sveto pismo. In kdor ima na vesti greh, se smrti boji. Krščanskemu dekletu, dobri hčeri Marijini, ki je resnično čista na duši in telesu, se ni treba smrti bati; nasprotno, veselo in potrpežljivo ji zre lahko v oko in jo sprejme kot dobrega angela-rešitelja. „Kdor ima gotovo upanje, da je njegovo življenje zaslužno," pravi sv. Gregorij, „bo svojemu Sodniku, če potrka ob smrti, takoj odprl in ga sprejel z veseljem; in če se bliža čas smrti, se vzradosti nad veličastnim povračilom." >)
Stopimo k smrtni postelji Marijine hčere in poglejmo, kako umira. Pred očmi ji stoji preteklo življenje. Morda je le kratko, morda veneva v cvetju mladosti. A tudi to kratko življenje je polno zaslug, saj ima venec zmage, venec samozmage, venec devištva. In ta nepopisna tolažba; ona si ne želi daljšega življenja, ona hrepeni po odhodu, saj pravi ravno o takih modri v svetem pismu:	„Zgodaj je končal (a), pa je spolnil(a) veliko let; zakaj
njegova (njena) duša je Bogu dopadla, zato je hitel, vzeti ga (jo) izmed hudobij" (Modr. 4, 14. 14.). — Pa morda gleda na dolgo preteklost, morda je dosegla tudi visoko starost življenja. In to se sedaj končava! In ko tako leži na smrtni postelji tiho — mirno, četudi trpeča, se smehlja, ker ljub ji je preteklih dni spomin, saj ti dnevi so polni dobrih del, polni zaslug, polni zmag; venec devištva še sedaj hrani neomadeževan in nese ga seboj v grob. Spominja se vseh skušnjav, vseh bojev, ki jih je bilo treba bojevati za ta biser; spominja se na trdo delo, ki si je ž njim služila vsakdanji kruh; spominja se pomanjkanja, spominja bridkih ur, ki jih je preživela, spominja zapuščenosti, zaničevanja, preziranja, spominja se trpljenja, ki ga ji je pošiljal v obilici modri Bog, — in sedaj! — vse je končano, vse premagano, vse solze posušene, tako da s tolažbo in hvaležnostjo govori za psalmistom: „Kateri sejejo s solzami, žanjejo z veseljem. Hodijo in jokajo, kateri svoje seme sejejo; pridejo pa z veseljem ter nesejo svoje snope" iPs. 125, 5. 6.). Ni ga lepšega spomina, nego spomin čednostnih mladostnih dni!
‘) Homil. 13 in Evang. Lect. IX. Conf. non Pontif. 1. loco.
Še večja tolažba jo čaka! Nevesta Kristusova se pripravlja, <ia sprejme svojega ženina. On sam prihaja k nji, duhovnik ga prinaša pod podobo belega kruha. O s kakim hrepenjenjem, s kakšnim čuvstvom sprejme nedolžen Marijin otrok Jezusa Kristusa v svoje srce, zlasti ob taki odločilni uri, tega ne morem povedati! Velikokrat me je genilo v dno duše. Kaj takega je zmožna le čista, nedolžna duša! Skušaj ohraniti to dušno čistost, potem okusiš sama! O s kakim veseljem posluša taka duša vabilo nebeškega ženina: „Pridi, nevesta Kristusova, in prejmi krono, ki ti jo je Gospod pripravil za veke!*'1)
In Marija? Kaj bo Marija storila ob takih trenutkih? Jeli mogoče, da bi Marija zapustila svojo hčerko ob tej uri? Ne, ni mogoče! „Mariji je čisto nemogoče," trdi sv. Alfonz Liguorijan, „da bi postala nezvesta svojim otrokom, ako so ji zvesto služili!"2) Zato pa je sv. Filip Nerij imel navado svoje izpovedence po očetovsko opominjati: „Ljubi otroci! Ako hočete v milosti božji ostati stanovitni do konca, visoko častite Mater božjo!“ 3) Da, da, Marija pride ob tej uri sama osebno na pomoč svojim otrokom; zato pravi zopet sv. Alfonz: „Od tistega dne, ko je Marijo doletela sreča in bridkost, da je stala ob smrti svojega Sina, je prejela od Boga milost, da stoji odslej ob smrti vseh, ki so poklicani v življenje."■*) In isto trdi sv. Hieronim: .Umirajočim blažena Devica ne pride le na pomoč, ampak ona jim pride naproti, posebno v trenutku smrti."5) Čisto po pravici! Vprašam, kje je zemska mati, ki bi pustila umirati otroka samega? To je naravno nemogoče! In nebeška naša Mati, ki ji služimo leta in leta, naj bi mogla storiti kaj takega, česar niti slaba zemska mati ne more ? Ne, to ni mogoče! V velikodušnosti se Marija ne da prekositi. Vsak dokaz srčne ljubezni povrne po knežje. Zato pa tudi molimo: „Sv. Marija, Mati božja, prosi za nas grešnike sedaj in ob naši smrtni uri!" Res da:
.Nikdar Marija ni pustila, da zmagala bi vražja sila/
Sam sem priča, da je Marijinemu otroku ob smrti neizmerna tolažba, ako more z odkritosrčnim očesom pogledati na svojo marijansko svetinjo. To je pravi balzam v najbridkejši uri. Marija sama pride po svojega otroka, da ga popelje iz tujine na svoj dom. O draga smrt! Ob taki smrti pač lahko reče vsak
') Ant. ad Magnif. Virg. — J) Le Olorie di Maria, c. III. — 3)Tam, c. II. § 2 - ') Tam, § 3. — ‘) Epist. ad Eustocli.
dober Marijin otrok s starčkom Simeonom : „Sedaj spustiš svojega hlapca (svojo deklo), Gospod, po tvoji besedi v miru!“ (Luk. 2. 29.)
Tako, krščanska dekleta, se ljubezen do Marije, ki jo res goji v svojem srcu Marijin otrok tu na zemlji, polagoma spremeni v ono ljubezen, ki jo gojijo poveličani v nebesih.
Na grobu volilnega kneza Maksimilijana bavarskega v Alt-Oettingu stoji na marmorjevi plošči tale napis: „Tu je pokopano srce volilnega kneza Maksimilijana bavarskega, ki je v življenju bilo za največja dela in za ljubezen do Matere božje. Scito, viator, vedi popotnik, da Maksimilijan še po smrti ljubi Marijo!" Pač bi se tudi na grob vsake dobre Marijine hčere lahko zapisalo : »Scito, viator, vedi popotnik, da ta, ki počiva pod tem mrzlim kamnom, Marije ni ljubila le v življenju, ampak jo ljubi tudi po smrti!“ Do take blažene smrti imajo dobri Marijini otroci pravico. Potem vsekako lahko rečemo: „Draga je pred Gospodovim obličjem smrt njegovih svetih." — Kakor otrok mirno zaspi v naročju Matere svoje, in smrtni angel ponese dušo v nebeške višave. In:
„Končan je boj, telo počiva, in duša večni mir uživa!"
Sedaj pa lahko tudi uvidite, kaj se pravi, vreči svetinjo od sebe in zapustiti družbo in potem umirati brez svetinje, brez družbe, — — morda — brez Marije! Takim veljajo besede preroka Jeremija: „Padla nam je krona z glave; gorje nam, ker smo grešili 1“ (Žal. Jer. 5. 16.)
2. In kaj bomo mi storili ob takih slučajih, ko smrtni angel utrga to ali ono cvetko na vrtu Marijinem? Gotovo bomo tudi mi zahrepeneli po taki smrti 1 Toda pregovor pravi: „Kakršno življenje, taka smrt!“ Ako hočemo hrepeneti po taki smrti, moramo tudi hrepeneti po pravem marijanskem življenju in se truditi zanje. To bodi prvi naš sklep! Zato je dejala neka hči Marijina ob svoji smrti: »Povejte vendar vsem, da nobena stvar na svetu ne naredi smrti tako lahke in lepe, kot dobro življenje. Vse drugo je nič, nič, prav nič!" ')
Potem pa, četudi smrtni angel vzame sodružabnico izmed našega števila, vendar ne sme pretrgati vezi ljubezni, ki oklepa in mora oklepati vse ude Marijine družbe. Prava ljubezen ne sme poznati svetovnih mej; prava ljubezen mora se-
') Sodaien-Korrespondenz, XIII., 7.
gali tja čez prag večnosti, tja na oni svet. Po tem namreč naj vsi spoznajo Marijine učenke, Marijine hčere, da se ljubite med seboj. — Ako zvemo za smrt sosestre, se bomo celokupno zbrali k njenemu pogrebu ter z gorečo in pobožno molitvijo jo spremljali na zadnji zemski poti do groba. V tem naj svet spozna nesebično ljubezen, oni samoljubni svet, ki toli-krat pozna samo sebe, prijatelje pa le toliko časa, dokler od njih upa koristi. To naj bo svet prenavljajoči pomen Marijinih družb!
S tem pa tudi vršimo veliko delo usmiljenja do onih, ki so izgubili drago hčerko. Koliko tolažbo, koliko spoštovanje, koliko ljubezen do družbe začutijo v svojem srcu oni, ki kot sorodniki in domači stopajo za krsto hčerke Marijine in svoje! Ako izkazujemo tako usmiljenje, bomo tudi usmiljenje dosegli.
To dejanje pa je neizmerne koristi tudi za vas same, dekleta! Ob takih prilikah postane človek resen, in stopi nam tako živo pred oči svetna minljivost, in prepričamo se, kako prav ima svetopisemski pridigar, ki pravi: „Boljše je iti v hišo žalovanja, kakor v hišo gostije; ker v oni se spomni konca vseh ljudi in živi v misli, kaj da bo prišlo.“ (Prid. 7. 3.)
A naša ljubezen naj ne sega le do groba; čez grob naj sega, rekel sem, — v večnost. Četudi smo uverjeni, da je „draga smrt“ Marijinega otroka, pa vendar ne vemo, ni li še kak mali madež ostal na duši, ki na onem svetu zahteva pokoro. Zatorej v ljubezni kot sestra sestri prihitite na pomoč z gorečo molitvijo, z dobrimi deli, z odpustki, s svetim obhajilom in sveto mašo, zlasti tale vernim mrtvim posvečeni mesec! Družabnice, ne pozabite svojih morda trpečih sosester! Okrasimo njihove grobove s krasnim vencem, ne z vencem iz listja in cvetlic, ampak okrasimo jih s prekrasnim rožnim vencem! Da, vzemimo iz meseca oktobra v mesec november zlat ključ za rešenje jetnikov, za rešenje sosester, odklepajmo pridno ono ječo v večnosti, pletimo pobožno sveti rožni venec! Ako sedaj tako ljubezen kažemo rajnim, bomo tistim, ki pridejo morda kmalu na vrsto, da odromajo s tega sveta, vlili v srce še večjo tolažbo, se večje upanje, sebi pa pridobili v večnosti — prijateljev. Pokazali bomo, da je Marijina družba res družba sesterske ljubezni . . .
To, dekleta, je smrt v Marijini družbi! Ali ji ni vzeta vsa strahota? Skušajmo doseči tako smrt tudi mi! Noben trud ni
prevelik, da dosežemo to srečo. Kaj so leta dolgi boji za čistost, kaj so vse skušnjave, kaj delo, kaj bridkosti, kaj uboštvo, kaj solze — v primeri z mirno smrtjo Marijinega otroka? Največja vseh milosti je pač srečna smrt! Gotovo tudi ve, dekleta — dru-žabnice, želite umreti nekdaj take smrti; saj ste že na poti, na ozki poti, ki vodi do take smrti, do „drage smrti", do rešitve. Dobro ste začele, sedaj je vse na tem, da tudi dobro končate, da ne pozabite na svojo ljubezen do Marije, da se vam gorečnost ne ohladi, da čistost ohranite, da skušnjave premagujete, da molite za milost stanovitnosti, da ostanete zveste svoji družbi, da ostanete dobre Marijine hčerke! Potem bo tudi za vas nekdaj „draga“ smrt pravi rešilni angel, ki vas ponese v Materino naročje. Potem se bo tudi na vašem grobu nekdaj po pravici zapelo:
„Ker zvest si v službi bil Marije,	da zmagala bi vražja sila;
ti solnce rajske sreče sije 1	Otrok se njen ne pogubil
Nikdar Marija ni pustila,	Otrok Marijin, blagor ti! “
^mep’	------------------- Anton Skubic.
Pogled na slovstvo.
A.
Ljudska knjižnica. 3. zvezek'). Cena K —'60. JernačZmagoval. Povest. Poljski spisal H. Sienkievvicz. Preložil Fr. Virant. — Povest, kot je Jernač Zmagovač, je mogel napisati samo pisatelj Sienkievviczevega talenta in njegove pisateljske vaje. Tisto svojo nedosežno spretnost, s katero Sienkievvicz popisuje vojsko in posamezne prizore iz nje, je porabil tudi v tem svojem delu, da dostojno naslika svojega Jernača, znamenitega zmagovavca pri Gravelottu in Sedanu. Jernač, ta orjaška, poldivja moč, ki zbesni, ko sliši zvoke poljske himne in ki pod prusko vojaško suknjo pobija Francoze, ker so nemški sovražniki, je Sienkievviczu simbol tope sile poljskega naroda, ki se zato bori za nemško državo, da kesneje njej podleže. Toda Sienkievvicz se je skrbno varoval, da kje povdari simbolični značaj Jernačeve osebe; čutil je dobro, da bi to bilo na škodo kruto-realističnemu pripovedovanju njegovemu. Njemu je Jernač le Jernač, ostro zarisana osebnost, brez vseh simboliških lastnosti; inteligenten čitatelj naj se spomni sam, ko bere žalostni življenjepis Jernačev, na slično usodo poljskega naroda, naj izprevidi, da je Jernač morda simbol, in naj se veseli svoje iznajdljive duhovitosti. Tako zna dober pisatelj napraviti bravcu tiho uslugo in molčeč kompliment. Koristno uslugo pa napravi občinstvo sebi in lepi Ljudski knjižnici, če to krasno delo velikega Poljaka pridno kupuje in pridno bere. — Aled plazovi. Povest gorskega župnika. Spisal A. A c h -leitner. Poslovenil E. T. — Druge vrste je knjiga pod zgornjim naslovom. Tu ni bojnega trušča, hi velikih svetovnih bitek, ampak tih, miren, dolinam popolnoma neznan boj človeka z naravo, a boj za življenje in smrt. Visoko
') 01. Duhovni Pastir, 1007, str. 247.
gori med snežnimi zameti, v vedni nevarnosti, da velikanski plazovi pokončajo celo vas, deluje skozi dolgo vrsto let župnik, oče in učitelj svoje revne vasi. Povest nima zanimivih zunanjih ali duševnih zapletkov, ampak je le zrcalo onega človeškega življenja, ki se je odreklo samemu sebi in se posvetilo borni soseski »med plazovi0. Tudi ne pozna povest poetiških scen in vznesenih opisov gorske narave, temveč obstoji njena lepota v risanju veličastne energije gorskega ljudstva, ki kljubuje s svojo voljo divji prirodi, in gorskega župnika, ki vztraja, od vsega sveta pozabljen, do zadnjega vzdiha s svojo čredo med plazovi. — Ni dvomiti, da se bo duhovščina s to povestjo ravno-tako naslajala kot preprosto ljudstvo.
Ljudska knjižnica. 4. zvezek. Cena K —‘20. Gozdarjev sin. Povest. Spisal Fr. S Finžgar. — Že na tem Finžgarjevem prvencu se opažajo vse tiste vrline njegovega peresa, ki so mu pridobile sedanje odlično mesto v naši književnosti. Ko je pisal pred petnajstimi leti »Gozdarjevega sina”, je šele razmahnil krila, a že ta prvi polet je obljubljal, da dobimo v njem enkrat kralja višav. Pričujočo povest je pisal pod vtisom Jurčičevih romanov, ki so bili tedaj in za mladega človeka, kot je bil Finžgar, edini vodnik in učitelj epičnega pripovedovanja. Jurčičev je jasni, narodni slog, Jurčičev mirni, ne-prenagljeni razvoj dejanja, več kot Jurčičev pa lepi konec, kjer preide divja lovska zgodba v smehljajočo idilo. Nespameten bi bil tisti neizogibni apel na ljudstvo, naj seže po tej knjigi; ljudstvo jo bo rado bralo tudi brez pozivov raznih kritikov, kakor hitro jo dobi v roko in prebere prvo stran, pač pa je potreben apel na razumništvo, naj jo kupi, da more na lastne oči gledati zanimivi razvoj od Finžgarja mladeniča do Finžgarja moža in da more z njo postreči ljudstvu.	J. f(.
Ljudska knjižnica. 5. zvezek. Cena K l-60. Zadnja kmečka vojska. Spisal A. Šen o a. Posl. L. J. Od Šenoe je hrvaško slovstvo kvantitativno močno naraslo, a kvalitativno zelo padlo; ob njegovem času in z njim seje dvignilo do vrhunca klasičnega romana, od njega pa se zopet spušča v plitke, meglene doline moderne. Nekoliko njih je sicer poizkusilo stopiti za njim in z njegovim korakom, a dohitel ga ni nihče, še manj prehitel. In ko človek prebere tako velikansko delo, kot je »Zadnja kmečka vojska0 (Seljačka buna), se mu zdi skoraj samoposebi umevno, da je nemogoče korakati vzporedno s Šenoo. Res je Šenoa v prvi vrsti pripovedovalec zunanjih dogodkov, velikih gibanj, kronist visoke hrvaške politike, opisovalec slavne preteklosti hrvaške; zato vidimo, da je nalašč zamižal pred vsako psihologijo, ker ga mika dejanje, samo golo dejanje, notranje sile, ki so ga vzbudile in povzročile, pa naj si dopolni čitatelj sam; slika nam, kako Tahi, ta človeška zver, biča kmete, divja in besni, krade in požiga, pijančuje in prešestvuje, a niti enkrat ne odpre pogleda v njegovo dušo, ki je pekel strasti, a včasih tudi onemoglega obupa in kesanja; le sem-intja pove, da je Tahi vztrepetal — in konča poglavje .. . Ravnotako opisuje le zunanje povode kmečkega upora, silo in grozodejstva, ki so ga izzvala, temna zakotja, v katerih se je zarota snovala in rodila, nje žalostni konec, nečloveško divjanje banskih huzarjev in uskokov, ko so bili kmetje premagani — duhovnih sil pa, ki so v 16. stoletju razgibale kmečki stan skoro po vsej Evropi, Šenoa ne vidi. Samo dejanja opisuje, samo velike dogodke. Toda vkljub temu ni Šenoa eden od tistih sumljivih pisateljev, ki služijo divji domišljiji svojih bravcev z zapletenimi doživljaji, polnimi sedaj krvi, sedaj gen-
ljivih solza, temveč je položil v povest celo svoje srce, z njegovo ljubeznijo in sovraštvom, strahom in upom. Železno, natančno sestavljeno verigo dogodkov pretrga zdajpazdaj kaka liriška stran, res popisana s skoroda srčno krvjo pisateljevo. Ko se polegajo valovi romana, ko čitatelj prebere zadnjo stran, s katere se razliva na celo povest „krasna rdečica probujene zarje4, novega upapolnega življenja, tedaj spozna, da je roman le veličastna himna svobodi, prostosti, himna upornikov, ki zahtevajo pravice in ponujajo svojo ljubezen vsem. ki ljubijo pravico. — Omeniti nam je tudi slovenski prevod. Iz hrvaščine ni prav lahko prestavljati; ravno zato, ker sta si jezika tako podobna, se kaj rado zgodi, da se prevajavcu pozna na jeziku in slogu duh hrvaščine. Prevajavcu »Zadnje kmečke vojske4 se pa mora priznati, da je izvrstno obvladal živahni jezik Šenoe in da zveni prevod vseskozi slovensko
/. K.
B.
1.	Raible Felix, Der Tabernakel einst und jetzt. Eine historische
und liturgische Darstellung der Andacht zur aufbewahrten Eucharistie. Aus dem Nachlafi des Verfassers herausgegeben von Dr. Engelbert Krebs. Mit 14 Tafeln und 53 Abbiidungen im Text. — Vel. 8° (XXII in 336 strani) Freiburg, Herder, 1908. Cena: nevez. K 7'92, v platno vez. K 9 36. — Lepa, poučna in zanimiva knjiga. Spisal jo je preprost selski župnik. Zanimiv je povod, kako je nastala. Leta 1889. je dobil pisatelj, ki je umrl 15. marca 1907, majhno župnijo Glatt v Schwarzwaldu s 400 prebivalci. Ondi je našel staro gotsko župno cerkev, vso zanemarjeno in vlažno. Z vso skrbjo se je lotil dela, da je cerkev dostojno prenovil. Trudil se je predvsem, da bi uredil nov tabernakelj liturgiško pravilno in umetnostno vredno. Zato je mnogo študiral in premišljeval. Tudi ko je delo dovršil, je dalje študiral, nabavil si je lepo knjižnico, celo redkih del, da si nabere gradiva za obširno monografijo o tabernaklju. Sad tega znanstvenega dela je pričujoča knjiga. — Popisuje zgodovino tabernaklja v treh oddelkih. V prvem delu razpravlja pisatelj, kaj je bila evharistija za staro krščansko Cerkev, kakšno ljubezen je imela Cerkev do evharistije, da jo je skrivala pred nepoklicanimi, kako in kie so shranjevali presv. Rešnje Telo. V drugem delu se opisuje, kako in kje se je hranilo presv. Rešnje Telo v sredjem veku in še dalje, približno od 1. 700 do konca XVI. stoletja. Hkrati pisatelj pripoveduje, kako se je polagoma razvijalo češčenje presv. Rešnjega Telesa. Tretji del pa zavzema zgodovino današnjega tabernaklja. Navajajo se dalje cerkveni predpisi glede tabernaklja. Na koncu knjige je praktičen navod, na kaj je posebno paziti, kadar se napravlja tabernakelj. Vsa poglavja so temeljito obdelana, pisana z ljubeznijo do vzvišenega predmeta; knjiga se bere z lahkoto, čeprav je znanstvena. Pozna se ji, da je nastala iz prakse in da hoče res tudi dejanskim potrebam služiti. Slovstvo v stvari je s skrbjo in vestno uporabljeno. Tudi pridigarji bodo našli v knjigi mnogo tehtnih in krasnih misli za pridige o presv. Rešnjem Telesu, zlasti marsikaj novih zgodovinskih podatkov. Knjiga je vsega priporočila vredna. Kdor si jo omisli, mu ne bo žal. Pisatelj je poklonil knjigo mednarodnemu društvu sacerdotum adoratorum.	J. Dostal.
2.	Diessel P. G. Das Leiden in ewiger Nacht. 7 Fasten und eine Karfreitagspredigt. 3. Auflage. 1907. Fr. Pustet. Cena 1.40 M. Diessel je znan homilet. Njegove govore dela prav posebno porabljive umna razdelitev tvarine.
Jasno in določno označen nauk katoliške Cerkve, bogata uporaba sv. pisma in ustnega izročila, primerni zgledi iz vsakdanjega življenja dajejo pridigam posebno zanimivost.
V prvih šestih govorih obravnava pisatelj dogmatiško stran pretrtsujoče noči, kateri ne sledi več jasni dan: 1. dokazuje, da je pekel, 2.: v peklu gori ogenj, 3.: družba v peklu, 4. in 5.: tema v peklu, 6.: črv, ki ne pogine: v 7. govoru govori pridigar o sklepih, ki jih nam rodi premišljevanje tako resnih stvari, v 8. postavlja zavržene pred sv. križ.	P. J. K
3.	Die Evangelien und die Evangelienkritik von dr.Jakob Sc h afer. Freiburg in Breisgau. 1Q08. (VIII-j-124.) Založil Herder. Cena P40 M., vezano 2 M. V današnjih dneh, ko se bije tako strasten boj proti veri in njenim temeljem, je pričujoča knjiga zelo potrebna. Pisatelj nam podaje v njej zgodovinski dokaz, da so evangeliji res spisani od pisateljev, katerim jih pripisujemo, da so nastali vsi v apostolski dobi, da so torej resnični in zato razne vrste razlag (Reimarus, Paulus, StrauB, Baur, Renan) zmotne. Razdelil pa je tvarino takole: Najprej dokaže pristnost vseh štirih evangelijev, omenja razmerje sy-noptikov med seboj in razmerje sv. Janeza do ostalih treh in h koncu poda sliko raznih podmen o razlagi evangelijev starih in novih — modernih kritikov. Knjiga je namenjena v prvi vrsti akademikom in sploh izobraženim laikom in jo je prav priporočati, ker je dokazovanje kratko in jasno. F. G.
Glasba.
1.	Prvi, drugi in tretji zvezek mešanih in moških zborov. Uglasbil Jakob
Aljaž, župnik na Dovjem. Cena po 60 vin. Založila »Katoliška bukvama*. Mnogozaslužni gospod skladatelj Jakob Aljaž je začel izdajati svoje skladbe, ki so bile že natisnjene, nekaj pa tudi popolnoma novih. Aljaževe pesmi so se zelo prikupile slovenskemu ljudstvu in ne poznam njegove skladbe, katere bi tudi že ne slišal peti. To je dokaz, da skladatelj zna na lahek način izražati svoja čuvstva in položiti v kompozicijo misel, kakor jo zahteva besedilo. Morda res manjka včasih kaki njegovi skladbi poleta, tako da se čuti pesem malo .omejena, a nihče ne more trditi, da Aljaževe kompozicije niso efektne in izrazovite. Kako prisrčne so njegove: »Ne zveni mi“, »Ne tožim*, »Ujetega ptiča tožba* (za mešan zbor), »Naša zvezda* itd., kako mogošne: »Soči*, »Na bregu*, »Na dan*, »Zakipi duša* i. t. d. Pri vsem tem so njegove skladbe lahke in lahko izpeljive, zelo melodijozne. Besedilo je vse Gregorčičevo razen Levčevih: »Cerkvica* in »Oj planine*. Vsem zborom te skladba našega Aljaža toplo priporočamo, posebno ker je cena nizka. |	• h (SJU
2.	Prvi venček narodnih pesmi. Za čveteroglasni moški zbor sestavil
Anton Grum. Cena 50 vinarjev, deset izvodov 4 krone. Založila »Katoliška bukvama*. Harmonizacija zelo preprosta in enostavna, vodilni glas (»naprej^) je pri nekaterih pesmih v 1. tenorju, pri nekaterih v II. Pri pesmici: »Solnce je žalostno* bi bil boljše vodilni glas v II. tenorju. Lltografirani tisk je sicer malo droben, toda razločen. Tekst dober in dostojen. Moškim zborom posebno na deželi priporočamo zbirko.	Z.
Založba »Katoliške Bukvarne*.	Tisk »Katoliške Tiskarne*.
Odgovorni urednik: Alojzij Stroj.