tPlaowslko wdstaDk m« fletook UOOíflO Tone škarja Drago Karolin Stane Klemene Franc Vrankar Miro Štebe dr. Rajko Pavlovec Rudi Rajar Stanko Sreš Peter Repovš Jurij Senegačnik Ob južni steni Daulagirija Obletnica planinstva pod Snežnikom Grenland '81 Ozebnik Kaladlit Nunat — dežela ljudi — dežela gora Planinski motivi na otroških ekslibrisih Perujska doživetja II. Noč na Korošici V neznano Razvoj planinstva v Sloveniji in statistični podatki o planinstvu v luči nekaterih geografskih, zgodovinskih in drugih dejavnikov Društvene novice Varstvo narave Alpinistične novice Razgled po svetu Na kratko ... 117 118 122 127 128 131 133 136 138 140 146 157 161 163 168 Naslovna stran: Skuta — Foto Miha Debevc Lastnik: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana — Glavni in odgovorni urednik: Marijan KrišelJ, p. p. 44 61109 Ljubljana. Uredniški odbor: ing. Tomaž Banovec, Ing. Janez Bizjak, Aleš Doberlet (fotografija). Stanko Hribar, dipl. oec. Božidar Lavrič, prof. Evgen Lovšin, prof. Tine Orel (tehnični urednik), Iztok Osojnik, dr. Miha Potočnik, Nada Praprotnlk (varstvo narave in okolja). Janez Pretnar, prof. Janko Ravnik, Franci Savenc, ing. Albert Sušnik (fotografija). Franc Vogelnik, dr. Tone VVraber — Naslov: Planinska zveza Slovenije, 61001 Ljubljana, Dvorakova 9, p. p. 214. — TekočI račun pri SDK 50105-678-47046, telefon 312 553. — Planinski vestnik izhaja praviloma vsak mesec. Letna naročnina 450 din, plačljiva tudi v dveh obrokih, za tujino 30 S. Reklamacije upoštevamo dva meseca po Izidu številke. Spremembe naslova javljajte upravi glasila; navedite vedno tudi stari naslov s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. — Rokopisov in slik ne vračamo. — Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani. Odprava na Daulagiri na sprejemu pri Viktorju Avblju, predsedniku predsedstva SRS, petek, dne 5. 2. 1982 Foto Dokumentacija PV OB JUŽNI STENI DAULAGIRIJA* TONE ŠKARJA Pripadati majhnemu narodu je gotovo težje, kot biti član velike družbe. V morju človeštva, ki valovi, kipi in se vrtinci med seboj, je usoda narodne skupnosti močno odvisna od dejanj in nedejanj njenih članov, torej posameznikov. Majhnim narodom je manj kot drugim dovoljeno mirno živeti — vse, kar počno, je njihova zgodovina z vsemi posledicami. Zgodovina nas je Slovence močno skubila in tlačila, in le v skrajnih stiskah smo našli moči in poguma za dejanja, da smo preživeli. Morda imajo zato pogumna dejanja toliko narodnega duha — ali obeležja, če hočete — v sebi; morda tudi zato do konca ne verjamemo — ali si ne upamo verjeti — da bodo uspela. Kot da gre vedno zares! In res gre zares — tudi v našem planinstvu. Pred 100, 150 leti so Angleži, Francozi in drugi osvajali alpske štiritlsočake iz »čistega« športa — mi pa smo šele pred 90 leti postali organizirani planinci in se lotili gradnje koč in poti zato, da smo z naših dvatisočakov izrivali Nemce: šlo je bolj zares, kot je šport. V dvajsetih in tridesetih letih, ko so »razviti« alpski narodi reševali zadnje probleme Alp, na Everestu pa prišli že 8500 m 117 visoko, smo Slovenci plezali in plezali v stenah Julijcev in Kamniških Alp, da nas tujci še tu ne bi prehiteli. Le po vojni smo nekoliko mirneje zadihali; razveseljevali smo sami sebe in se veselili svojih gora — dokler niso Angleži leta 1953 dosegli vrh Mont Everesta, najvišje gore sveta. To je bil izziv — saj ne bo za nas nič ostalo! Pa vendar je bila 1960. leta, ko smo mi prvič otipali Himalajo, že večina osemtisočakov osvojenih. Spet je šlo zares. V dobrem desetletju smo morali dohiteti tiste, ki so bili pol stoletja pred nami. Uspelo nam je. Nismo bili zraven v zlati dobi Himalaje, pri vrhovih, smo pa dobili eno glavnih vlog pri največjih — zadnjih — problemih Himalaje: pri plezanju najtežjih sten in grebenov na najvišje vrhove Zemlje. Uspelo nam je tako, da smo izpuščali vsa privajanja, vse odprave za vaje, za spoznavanje, za trening: takoj je šlo na nož. Zgodovina je namreč hiter vlak. Za nami so trajni dosežki našega alpinizma: Makalu, Gašerbrum, Everest in Lotse; tu imamo sedaj Daulagiri, našo najmanjšo odpravo. Najmanjšo zato, ker smo morali dokazati, da ni naša moč v nekem imaginarnem kolektivu, pač pa, da smo taki tudi kot posamezniki: — družba je lahko le toliko vredna, kot so vredni njeni člani. Še bolj majhna, kot bi smela biti, pa je bila zato, ker ni bilo denarja zanjo. Pri vprašanju, Daulagiri sedaj ali nikdar več — je šlo spet zares. Zato ni bilo varnostne naveze, ki bi zavarovala sestop, bili sta le dve jurišni. Vendar — v naravi alpinistov je, da sicer najraje plezajo v težkih stenah z dobrimi vrvmi, če teh ni, pa tudi s slabimi. Najbrž zato, ker gre veliko bolj zares, kot bi šlo za šport — gre za to, da nas vidijo, da nas priznajo tisti, ki nas včasih niso videli ali hoteli priznati. V Himalaji gre sedaj za tisto, za kar je že šlo pred 90 leti pri nas — ko smo tudi mi začeli hoditi v hribe. Daulagirijeva južna stena v alpskem slogu, smo rekli. Brez poprejšnje priprave vzpona in taborov — le naveza, ki zapusti bazni tabor z nahrbtniki, v katerih je vse za štirinajst dni življenja, plezanja, spanja. Naveza, ki mora priti čez steno na drugo stran, kajti nazaj po steni ni povratka v življenje. Naveza, ki mora verjeti v deset dni lepega vremena. Za to ni dovolj nahrbtnik z opremo, za to mora biti predvsem srce. Južna stena Daulagirija kot celota je v svetovni areni alpinizma naše najpogumnejše dejanje in najbrž v njej sploh nima enakovredne primerjave. Hkrati je dokaz, da so dobre odprave lahko sestavljene le iz dobrih in sodelujočih posameznikov, prav tako kot dobre družbe. In končno je tudi dejanje, ki govori večno veljavno resnico, še posebej za tako majhno narodno skupnost, kot smo Slovenci: marsikaj se da hliniti, poguma nikoli. Vsaj tega še imamo. * Uvodna beseda k predavanju v kinu Komuna, dne 28. januarja, ko so člani odprave predstavili svoj uspeh v J steni tega himalajskega osemtisočaka. OBLETNICA PLANINSTVA POD SNEŽNIKOM DRAGO KAROLIN Planinci proslavljamo obletnice svojih društev navadno v kratkih obdobjih — na vsakih pet let; to je dobro, predvsem zaradi tega, ker so taki občasni spominski pogledi nazaj, na prehojeno pot, potrebni za oživljanje planinske zavesti. Delo v planinskih organizacijah je namreč — z majhno izjemo — še povsod prostovoljno žrtvovanje posameznikov za idejo planinstva — za nekaj, kar je kot veličastne gore vzvišeno nad vsakdanjostjo. Dejavnost je to take vrste, ki se ne da vrednotiti z denarjem in plačati, kakor se tudi ni moglo nikdar poplačati velikih dejanj, ki so jih naši predniki opravili za nas in za naše potomce. Planinsko društvo Ilirska Bistrica proslavlja letos petinsedemdeseto obletnico ustanovitve. Ko se je namreč pisalo leto 1907, so ljubitelji planin ustanovili v tem kraju — pod vznožjem Snežnika — podružnico Slovenskega planinskega društva, ki je bila šestnajsta po vrsti. Središčno Slovensko planinsko društvo — s kratico SPD — so v Ljubljani organizirali že leta 1893. V tistih časih je tod gospodarila avstroogrska monarhija in Ilirska Bistrica je bila skupaj s Trnovem še vas — saj je trške pravice dobila šele leta 1911. Čeprav je bila majhna, je imela na svojem območju sodišče, zemljiško knjigo, katastrsko upravo in še nekaj notarskih pisarn, kjer so v slovenskem jeziku uradovali notarji, razni koncipienti in 118 narodno zavedni sodniki. Le-ti so z vztrajnimi vlogami in s posredovanjem središčnega SPD v Ljubljani tako rekoč izbojevali pri nemškem lastniku snežniških gozdov dovoljenje, da so smeli člani podružnice s svojimi družinami hoditi na Snežnik. V dovoljenju, ki ga je prejela podružnica, pa je bila opomba in opozorilo, da smejo njeni člani uporabljati le tisto pot, ki jo bodo določili gozdarji. Markirati je dovoljeno, toda le z rumeno barvo, češ da bi rdeča motila gozdarje. Nadalje je zapisano, da morajo imeti planinci pri sebi izkaznice in jih na zahtevo gozdarskih oziroma lovskih čuvajev pokazati. Seveda je bilo trganje planik strogo prepovedano in kazen za vsak odtrgan cvet je bila ena srebrna krona. Postaviti postojanko na jasi pod vrhom Snežnika, ki bi bila planincem potrebna, pa lastnik kljub ponovnim prošnjam, ni dovolil, čeprav je bila podružnica pripravljena potrebno zemljišče preplačati. Planinci so si torej morali urediti kočo daleč v kmečkih gozdovih, v sicer lepem, toda preveč globokem Črnem dolu. Pohodi na Snežnik so bili organizirani tako, da so člani s svojimi družinami ob sobotah ali dnevih pred praznik krenili na pot, prenočili v črnodolski koči in se zarana povzpeli na vrh. Kajpak so hodili le ob lepem vremenu v obeh smereh peš, saj še ni bilo avtomobilov, a cijazenje z živinsko vprego po slabih kolovozih bi bilo preveč mučno. Pot skozi samotne gozdove je bila bolj prijazna, če je bil v skupini kakšen neustrašljiv moški. Gozdarskih stavb na Okroglini še ni bilo in tudi o zelenici na Sviščakih še ni bilo ne duha ne sluha. Tam, kjer je dandanes travnata jasa, so rasle bukve in sredi med njimi je zeval globok požiralnik, v katerega se je ob večjem deževju stekala voda. Navzlic utrudljivi, deset do dvanajsturni hoji, pa je tovrstno planinsko romanje na ocvet-ličen Snežnik z večernim razvedrilom v Črnem dolu ostalo mladim in starim planincem v lepem spominu. Na gori, ki si jo je tako trdovratno lastil tuj fevdalec, se je iz leta v leto pogosteje oglašala slovenska govorica, slovenska pesem. Podružnica je z vztrajnimi pohodi utrla in shodila gorsko stezo po prisojnem kraškem pobočju proti vrhu Snežnika, medtem ko so pred njo hodili nanj večinoma le po osojnih senčinah iz Loške doline, odkoder je speljana cesta do njegovega vznožja. Tudi člani nekdanje tržaške sekcije nemško avstrijskega planinskega društva (DOAV) so na senčnati strani postavili svojo prvo snežniško kočo — Schneeberghutte — ki so jo 12. 7. 1874. leta slovesno odprli in ob tej priliki uprizorili ob njej v verzih napisan skeč, v katerem so nastopale poosebljene gorske rože. Kroniko o tej proslavi, z besedilom skeča, so nato natisnili v posebni brošuri, v kateri so se tudi zahvalili lastniku gozdov za podarjeni les in gostoljubnost. V začetku italijanske okupacije, leta 1922, je ilirskobistriška podružnica doživela 15-let-nico obstoja. V težkem ozračju, ko so se od juga približevali temni oblaki, so si planinci samo tiho čestitali s stiskom rok; slutili so, kaj jim okupator pripravlja. Toda prav ob tej llirskobistrlškl planinci ob praznovanju 65-letnice tihi petnajstletnici se je v podružnico vpisalo največ, in sicer 53 odraslih članov. Mladine in žensk niso šteli. Verjetno je to bilo priznanje in sočustvovanje javnosti. Možje, ki so planinstvo vodili in so bili daleč naokoli znani kot narodno zavedni Slovenci, so se kmalu zatem umaknili v Jugoslavijo. Okupator je podružnico prepovedal in zaplenil njeno imetje. Ko je sovražnik po vaseh pod Snežnikom požigal slovenske domove, streljal in obešal talce ter odvažal ljudi v internacijo, ni tod nihče mislil na planinstvo. Zdravi gorniki so sicer hodili po gorah, ampak s puško v roki kot partizani, drugi pa so z njimi sodelovali kot člani OF. Vojna vihra druge svetovne vojne je zlasti v krajih pod Snežnikom pustila za seboj požgane vasi in razdejane domačije; prizanesla pa tudi ni stavbam na območju snežniških gozdov. Poleg mnogo drugih so ognjeni zublji uničili planinski dom na Svišča-kih, ki so ga italijanski vojaki s sodelovanjem gozdarjev in alpinističnega kluba sezidali leta 1926. Njihovi arhitekti so namreč izkoristili kraški požiralnik, ki je bil za streljaj oddaljen, in vanj speljali vse odplake iz sanitarij, kuhinj in umivalnic planinskega doma. Na ta svojevrsten način so poceni rešili vprašanje odvajanja vodnih odplak iz doline, ki ima precej nižjo lego od terena, ki jo obkroža. Nasproti doma so na golo posekali bukov gozd, izruvali štorovje in zravnali zemljišče, ki so ga nato posejali s senenim drobirjem gorskih trav, a ob robu okoli njega zasadili mlade smreke. Za zidanje doma so uporabljali sviž, to je mivkast pesek slabše vrste, ki ga je v to dolino skozi tisočletja nanašala deževnica iz bližnjih obronkov. Ko je lepo izoblikovano in z zimzelenimi smrekami obdano zemljišče gosta trava pokrila in se je v njem od časa do časa prikazovalo novo cvetje, je postalo eno najlepših zelenic sredi snežniških gozdo. Takoj po osvoboditvi leta 1945 je PZS na predlog Bistričanov podprla oživitev planinske dejavnosti v Ilirski Bistrici, seveda po novih pravilih in pod novim imenom — Planinsko društvo Ilirska Bistrica. Ze na prvem sestanku istega leta so planinci sklenili, da bodo pregledali ruševine na območju Snežnika, če bi jih mogli uporabiti za planinske namene. Spričo obilnega udarniškega dela pri obnovi požganih vasi in domov pa so svoj sklep začeli izvajati šele leta 1951. Takrat so se z vnemo lotili zgradbe na Sviščakih, ki je za čuda ostala nepoškodovana v neposredni bližini požganega planinskega doma. Bila je njegova pri-tiklina, sezidana za konjski hlev in so jo v ta namen med okupacijo tudi uporabljali. Planinci so jo s prostovoljnim delom preurejali v zavetišče, ki so ga opremili s pograd-nimi posteljami, nabavili odeje, štedilnik, kuhinjsko omaro, posodo za kuhanje in drugo. Nasproti zavetišča so iz obdelanih kamnov sezidali majhno piramido v spomin na padle partizane. Ze v drugi zimi je bilo zavetišče izropano in razdejano. Odeje in posodo je bilo takrat težko dobiti in planincem je pošla volja, da bi vse spet nabavljali in popravljali, pa so ga raje zapustili. Na občnem zboru leta 1958 je bilo društvo reorganizirano in je dobilo novo vodstvo; dobilo je nalogo, da uredi na ruševinah italijanske opazovalnice na Snežniku planinsko zavetišče. Razpadajoči vojaški objekt je namreč Vojna pošta št. 3908 leta 1951 izročila PZS z opombo, da ga lahko uporabi kot stavbo ali pa za gradbeni material. PZS je preureditev ruševin v zavetišče priporočila in preskrbela arhitekta, da je izdelal načrt, po katerem je domača občina izdala gradbeno dovoljenje. Levji delež pri prvem urejevanju ruševin so opravili pripadniki JLA, nato pa so zidanje nadaljevali usposobljeni zidarji. Težave so bile glede denarja: v občinski blagajni so bila sušna leta in dosti bolje tudi ni bilo pri PZS, ki je mogla iz sklada za pomoč visokogorskim postojankam oziroma iz svojih subvencij prispevali le skromne zneske. Ko je bilo zavetišče nared, ko so na njegovih oknih že odsevale večerne zarje in je ponoči zasvetila za njimi drobna luč, se je nedaleč spodaj pod vrhom pojavil nov problem. Na Snežnik so namreč začeli prihajati tudi motorizirani izletniki, ki so puščali vozila na ozki, ob strmem skalnatem pobočju speljani gozdni cesti, kjer se ni bilo mogoče izogibati ali celo obračati. To je povzročalo nejevoljo in izzivalo nesrečo. Gradnja cest ne sodi med planinske dejavnosti, toda v tem primeru je društvo moralo ugrizniti v kislo jabolko, ker bi sicer tega nihče ne storil. S pomočjo pripadnikov JLA in Gozdnega gospodarstva v Postojni je zgradilo 1,8 km dolgi odcep ceste do višje ležeče ravnice; tam je uredilo prostor za parkiranje in obračanje. Zahtevno delo je bilo opravljeno v dveh poletjih. »V tretje gre rado«, pravi pregovor in res so se znašli planinci pred tretjo nalogo, in sicer pred preureditvijo zapuščenega zavetišča na Sviščakih. Oskrbnikom, ki so hodili odpirat kočo na Snežniku, pa tudi marsikateremu izletniku, je prišlo prav kot zavetje pred nenadno nevihto, oziroma ob nezgodah pri hoji ali okvarah na vozilih. Zaradi posrečene lege z razgledom po zelenici in deloma tudi proti Snežniku so se pred njim 120 ustavljali domači in tuji turisti. Planinski dom na Sviščakih (1242 m) F0t0 Maraž Ker pa je dostopno tudi po cesti, nima statusa visokogorske postojanke in društvo ni moglo za njegovo popravilo dobiti pri PZS pomoči. Bilo je torej odvisno le od dotacij domače občine, prispevkov podjetij in prostovoljnega dela. Iz skromnih sredstev ni moglo zrasti nekaj velikega, lahko pa je vzklilo nekaj lepega za planinstvo in za Svi-ščake, ki so postali po svoji naravni legi sami od sebe izhodišče za Snežnik. In tako je poteklo deset let dela, prepletenega z zdravim razvedrilom in veselimi doživetji v gorskem svetu, deset let planinskega dela, ki se ga nekdanji pionirji, dijaki nižje gimnazije in taborniki — sedaj že vsi odrasli možje in žene — radi spominjajo. Dejavnost, ki je doslej potekala večinoma le po ozkih stezah in kočah proti Snežniku, se je kot gorski potok preusmerila v dolino in se prelila v reko, kjer se je razširila v široko razvejenost sodobnega planinstva. Poleg središčne osemletke v Ilirski Bistrici je na območju občine še pet osemletnih šol in prav pri vseh teh je društvo potrkalo na vrata in na srca pedagoških delavcev, vzgojiteljev in starejše mladine. Potrebno jih je bilo pridobiti za nekaj, kar ne bo nadurno garaštvo, temveč le popestritev njihovega šolskega dela; za nekaj, kar bi lahko kot toplo sonce posijalo skozi okna v učilnico, na zvezke in knjige. Pridobljene prostovoljce in prostovoljke, ki se jim je po žilah pretakalo že nekaj planinske krvi, je društvo poslalo na tečaj za planinske mentorje in vodnike, ki ga je organizirala PZS. Oboroženi z dobro voljo so potem na osemletkah organizirali planinske šole, kjer so z živo besedo in filmi prikazovali čudeže narave, posebno tista v gorah. Vzporedno s planinskimi šolami so nastajale šolske planinske skupine, kjer dobivajo pionirji prve »lekcije« iz planinskega kodeksa, kaj smeš in česa ne smeš početi; kaj moraš storiti med hojo po poteh čez polja, po gozdovih in po gorah, pa tudi kako se moraš kot dober pionir vesti na izletih in povsod, doma in v šoli. Začeli so se pionirski pohodi na bližnje holme, hribe in vrhove, za katere je društvo nabavilo štampiljke, da so jih lahko odtiskavali v nalašč za to pripravljene izkaznice. Pojavil se je častni znak: »Pionir-planinec«. Le-tega pa niso poklanjali za rojstni dan, temveč si ga je moral pionir trdo zaslužiti z vzponi na izbrane vrhove In z obvladanjem snovi planinske šole. Za starejšo mladino so v okviru društva organizirali mladinski odsek, ki deluje samostojno, ima svoje sestanke, seje in zborovanja, prireja izlete in planinske plese. Morebiten dobiček uporabijo za nabavo raznega inventarja, kot so na primer šotori in druge planinske potrebščine. 121 V programih društva so že štirinajsto leto vzponi na razne vrhove v Julijskih in Kamniških Alpah in na vršace drugih gorstev. Opravljajo jih skupine že utrjenih planincev, vedno pod vodstvom kakega v gorništvu izkušenega člana. Prav tako se vrste že štirinajsto leto planinska predavanja, ki jih prireja društvo za vse ljubitelje narave. V prvi tretjini marca, ko Gregor v dolini že ptičke ženi, se bela zima še trdovratno bohoti tam gori na Snežniku, kamor naravnava društvo že osmo leto zapored zimske vzpone, ki se jih udeležuje na stotine moških in ženskih ljubiteljev snežne beline. Enako poimenovanje dveh vršacev: »Snežnik — Snježnik« in predvsem dobro sosedstvo dveh bratskih narodov, je dalo transverzalo »Pot prijateljstva Snežnik — Snježnik«. Organizirali so jo planinci iz Ilirske Bistrice in PD Platak — Rijeka. Ideja Poti prijateljstva je pripeljala ilirskobistriške planince do pobratenja s planinskimi organizacijami v drugih republikah. Pobratili so se najprej s PD Kamenjak v Rijeki, potem pa še z mnogimi drugimi društvi širom po Jugoslaviji. Poleg vzgojne dejavnosti v dolini se je društvo od leta 1976 naprej ubadalo tudi z gradbenim delom pri koči na Snežniku, ki jo je moralo povečati in jo preurediti, saj kljubuje muhastemu vremenu že od leta 1958. Lani pa je ta postojanka končno le dobila, kar je bilo nujno potrebno: lepo izoblikovano nadzidje z dvokapno streho, pokrito z rebrasto pločevino, izolacijo proti mrazu in vlagi. Za donašanje gradiva je društvo namestilo vlečnico; »potegnili« so jo od obračališča gorske ceste do vrha Snežnika. Zidarska in druga obrtna dela so opravili poklicni mojstri, mnogo pa so udarniško postorili planinci in radioamaterji, večkrat s pomočjo pripadnikov JLA. Zaslužnih mož — narodnjakov — ki so pred petinsedemdesetimi leti prvič prižgali plamenico slovenskega planinstva pod Snežnikom, se društvo s ponosom spominja. Ob 65-letnici ustanovitve je namestilo spominsko ploščo v črnodolski koči sodniku dr. Franu Kovči, med ustanovitelji podružnice izredno zaslužnemu in narodno zavednemu gorniku. Tudi Bogumilu Brinšku, alpinistu, jamarju in fotoamaterju, je društvo uredilo marmornato ploščico na njegovi rojstni hiši v Trnovem. Zadnji tajnik podružnice je bil Anton Kraigher, zato so člani društva ob pohodu na Titov vrh v Makedoniji poslali njegovemu sinu Sergeju planinske pozdrave. Zanje se je pismeno zahvalil. GRENLAND '8V (Alpinistična odprava občine Domžale — PD Domžale, PD Mengeš) STANE KLEMENC Že I 1974 ko smo bili še AS Domžale in Mengeš pri AO Kamnik, smo želeli organizirati odpravo na Grenlandijo. Zbirali smo podatke, medtem pa so na Grenlandiji bili za prvo hrvatsko odpravo I. 1971 še zasavski alpinisti, lani pa mariborski; pred letom dni pa smo začeli pripravljati prvo domžalsko odpravo. UO PD Domžale je to akcijo potrdil, potrdil pa je tudi vodjo. Na razpis smo izbrali osem članov odprave. Dva sta pozneje odpadla, drugih šest pa je z vodjo začelo zbirati denar, opremo in hrano. Pokroviteljstvo ie prevzela TTKS Domžale. S posredovanjem lnex turista in zastopništva SAS iz Zagreba smo organizirali prevoz z Danske na Grenland. Na Dansko pa smo se pripeljal, s kombijem, ki smo ga s pomočjo PD Domžale kupili, zdaj pa smo ga prodali. Vodja odprave je pregledal dosti gradiva o odpravah na ta otok, veliko podatkov pa mu je dal na voljo Janez Bizjak (vodil je zasavsko odpravo in je tudi avtor knjige o Gren-landu) Odločil se je za neraziskano področje približno 180 km zračne razdalje SV od Angmagssalika na V obali Otoka, na začetku področja »Kronprins Frederiks Bjerge«, ko smo plezali na področju 35° 40" W in 66° 50' N, v doslej neraziskani samostojni skupini ki smo jo imenovali »Titove gore«. Osvojili smo 25 vrhov (2800-3355 m), preplezali pa 29 smeri, visokih do 1070 m vseh težavnostnih stopenj. Za zveze smo uporabljali dva radijska oddajnika STORNO; s posredovanjem AVTO-TEHNE smo ju dobili na Danskem. Zal pa nismo mogli dobiti radijske postaje z večjo močjo za zvezo z letališčem v Angmagssaliku. Prišla bi nam zelo prav. Naslednjim 122 odpravam jo priporočamo. Od leve proti desni stojijo: Janko Kos, finančno poslovanje odprave, roj. 1959, Foto Stanp KIPmPnr AO Domžale, stud. kemije; Matjaž Veselko, zdravnik odprave, roj. 1955, Klinični c Klemene Ljubljana, AO Domžale; Franci Vrankar, roj. 1958, prod. ref.. Volan, Ljubljani ' AO Mengeš; Borut Veselko, roj. 1959, štud. med., AO Domžale, org. prehrane; cepijo: Miro Štebe. roj 1953, novinar, RTV, AO Mengeš; Stane Klemene, roj. 1950, č?ra™^ar-f0t?9.r- Č£P Pel°- ?tik' A0 Domžale= Grad. roj. 1958, gradb. teh. STC, TOZD Gradnje, AO Domžale Naj omenimo še rojake Dolfija Rotovnika in Vlada Heborja pa Hani Rotovnik ki so nam bili pri izvedbi odprave v veliko pomoč, predvsem kar zadeva naše bivanje in urejanje formalnosti v Kopenhagnu. 28. V. smo se s kombijem ob 8.00 odpeljali iz Domžal in naslednjega dne ob 9 00 prispeli v Kobenhaven. Tu smo urejali vse potrebno za odhod na Grenland (povezava z Dolfijem Rotovnikom; nakup dehidrirane hrane, opreme). 1. VI. smo poleteli iz Kopenhagna v Sandre Strom fjord — Z obala Grenlanda* odtod pa naslednjega dne na V obalo v Kulusuk in s helikopterjem na cilj. Pristali smo natančno na že doma določenem ledeniku (2290 m); postavili smo bazni tabor.2 3 VI. smo začeli plezati. Naveza Kos-Vrankar je osvojila 2980 m visok vrh — Medo 3 280 m stene 45°; (mengeško-domžalski), naveza Grad, M. Veselko, Štebe prepleza Induplati fjeld 2880 m, 45°, 530 m in se povzpne še na bližnji vrh 2830 m Naveza Klemenc-B. Veselko osvoji 2800 visok Delo fjeld, 200 m III, IV+ Kos se vrne v bazni tabor, drugi osvoje še Dvojni vrh I, 260 m, 45°, Dvojni vrh II, 580 m, 40°—45°. 5. VI. je naveza Grad-Štebe osvojila Taša fjeld 2960 m, 680 m stene IV—V 45°—50° naklonine. ' Naveza Klemenc-Kos prepleza vrh v bližini GRS 2800, 520, 45°, II. ^'JnJLVI- B°rut in Matjaž Veselko ter Vrankar osvojijo tri vrhove, visoke približno 3100 do 3250 m, stene 350 m, 45°, II, 320 m, 45°, 250 m, 45° - imena: Asassara, Asavavkit, 6. in 7. VI. Zaradi sneženja smo ostali v taboru. 8. VI. Zjutraj sneži, okoli 9.00 ure preneha, piha zelo močan veter. Naveza Klemenc-Štebe osvoji Mah vrh 2910 m, 220 m, 45° ter Ljubljanski vrh 3050 m, 390 40° (-20° C) 55°-^0°^V,Vsesto^r560^ne^°OSVO^ JU9°S'aVija fje,d 3355 s'°venska 1«*m. Naveza Klemenc-Kos osvoji Domžale fjeld 3340 m, 1070 m spodnji del 40°, zgornji 50° do —50°. 65°, V—VI; sestop enako visok III, IV, 45°—50°. Naveza B. in M. Veselko ter Vrankar osvoji Danski vrh 3230 m, 440 m, 40°, in Špik 3210 m, 410 m, 48°. Od 11. do 15. VI. sneži in vihar, urejamo bazo. 16. VI. Naveza Klemenc-Kos prepleza ozebnik na Metka fjeld 2980 m, 540 m, 50°, II, isti dan osvoji še Beli vrh 3070 m, 680 m, 45°—60°. Naveza Grad-Štebe prepleza 2870 m visoki Roki fjeld, 300 m, IV. Naveza B., M. Veselko in Vrankar osvoji 3050 m visoki vrh, 150 m, stena 40°. 18. VI. Zadnje ture. Naveza Grad-Štebe prepleza Trzin fjeld 3020 m, 640, stena 40°—50°, IV+. Naveza brata Veselko in Vrankar prepleza 700 m visok ozebnik ekstremnih težav, 600 m, 45_60°, V, 100 m, 70—90°, VI. Izstopili so na višini 3100 m na 100 m višji vrh Mengeš fjelda se niso povzpeli, ker so bili izčrpani (16 ur plezanja). Naveza Klemenc-Kos prepleza težko granitno steno Verinega vrha 3050 m, 700 m — spodnja polovica snežišče, zgornja polovica ocena V, mesta VI. Od 19. VI. do 29. VI. pripravljamo opremo za odhod in čakamo na helikopter. Vreme se je za kratek čas poslabšalo, potem spet lepo. 29 VI okoli 11.00 prileti helikopter — prej ni mogel po nas, ker je bilo v Angmagssaliku 14 dni do višine 2000 m slabo vreme, mi smo bili pa na višini 2300 m. Ob 12.30 smo pristali v Angmagssaliku in se 30. VI. in 1. VII. čez Angmagssalik—Kulusuk—Sondro Strom fjord spustili v Kopenhagen. Glavno mesto Danske smo zapustili 2. VII. in naslednji dan 3. VII. ob 19.30 prispeli v Domžale. Matjaž Veselko: Že ob pripravah smo ugotovili, da se bomo zaradi omejene nosilnosti v letalskem prevozu morali omejiti na najbolj nujno opremo. Medicinske preme naj bi bilo torej le za Odločili smo se za najpotrebnejša zdravila v obliki ampul, kapsul, tablet in mazil. Če bi bila potrebna reanimacija, smo imeli pripravljen dihalni balon z valvulo in masko, airway, nekaj tubusov in Magilovo prijemalko. Foto Stane Klemene Domžale fjeld (3340 m), levo Jugoslavija fjeld (3355 m), desno Danski vrh (3230 m) V Iglah smo osvojili štiri vrhove — Trzin fjeld (3020 m), Beli vrh (3070 m), Foto Stane Klemene Metka fjeld (2980 m), Roki fjeld Mengeš fjeld (3200 m), Jugoslavija fjeld — (s preplezanlma stenama) Foto Stane Klemene Razpolagali smo z nekaj sistemi za infuzijo, z nekaj litrov infuzijskih tekočin, ki bi morale zadostovati za dva dni. V opremi so bile še gastrične sonde, urinski in venski katetri excirijske tase, tase za kolensko torokalno punkcijo, septični komplet, nekaj sterilnih prevez, zavoj Hexcelite, gaze Tullgras, nekaj atravmatske svile in Dexona ter nekaj sterilnih klin. Ta material so nam posodili v TOZD kirurške službe v Kliničnem centru. Vse je bilo sterilno pakirano v lahkih, plastičnih zavojčkih, odpornih proti vlaqi in udarcem. a Od prve vasi nas je ločilo 150 km praktično neprehodnih gorskih verig in razbitih ledenikov, zato je bilo, ob siromašni medicinski opremi, tveganje precejšnje. Tudi radijske zveze nismo imeli, zato na reševanje s helikopterjem nismo mogli računati. Dogovorili smo se, da bomo zahtevnejše vzpone prihranili za konec odprave. Izkazalo pa se je, da bi bila hujša poškodba tudi v tem primeru lahko usodna, saj smo helikopter imeli na voljo šele 9 dni po dogovorjenem datumu. Na srečo poškodb in obolenj med odpravo ni bilo. V devetih dneh čakanja na helikopter smo stradali; vsem je krvni pritisk precej padel bilo je tudi nekaj omedlevic zaradi hipoglikemije. V tem obdobju sem pri spečih koleqih opazil t. i. Cheyne-Stokesovo periodično dihanje. Dva dni pred odhodom se je Miru Štebetu nenadoma in brez jasnega vzroka poslabšal sluh. Ze v Kopenhagnu ga je pregledal specialist — otolog, zdravljenje pa je nadaljeval v Ljubljani. ' Razen polivitaminskih preparatov, ki smo jih jemali ves čas odprave in nekaj obližev nismo porabili ničesar. Zdravila in nekaj sanitetnega materiala smo pustili pri gostoljubnem zdravniku v Angmagssaliku, ves izposojeni material pa smo vrnili Kliničnemu centru. Borut Veselko: Problemi hrane za našo odpravo so bili podobni problemom drugih: kakovost, različnost in okusnost, čim manjša teža — to zadnje nam je povzročalo največ preglavic, saj je bila omejena le na 200 kg, kar pomeni 1 kg na osebo na dan (JAHO — 2 kg/os. d.). Izbirati smo morali kar najbolj kalorično hrano in tako, da bi jo lahko pripravljali s kar najmanj kuhanja, saj je tudi gorivo (plin) precej težko. Različnost je bila tudi tokrat na zadnjem mestu, saj smo si pomagali z lažjimi začimbami. Glavna hrana je bila močnata »instant« hrana in sladkarije. Mesnih konzerv smo imeli razmeroma malo; uporabljali smo jih predvsem za prikuho k močnatim jedem. Nekaj suhe hrane smo pojedli na turah, drugo pa v omakah v taboru. V hribih naj bi jedli tudi dehidrirano hrano, vendar so nam sladkarije veliko bolj teknile. Cena odprave je bila precej visoka, stabilizacija pa je omejila tudi sredstva. Pri dopolnjevanju zalog hrane so nam pomagale nekatere delovne organizacije. Vsa živila so dobro prenesla transport in so bila uporabna do konca odprave. Zavita so bila v poli-vinilaste vrečke te pa v odličnih velikih 20—40 kg potovalnih torbah. Količina različnih jedi je bilo treba precej natančno izračunati. Hrane naj bi bilo za okrog 3500 kcal. na osebo na dan ter po 2500 kcal. za sedemdnevno rezervo. Nekaterih jedi, predvsem juh in dehidrirane hrane, smo pojedli precej manj, kot smo računali, vendar smo sedemdnevno rezervo kasneje, ko smo čakali na helikopter, s pridom izkoristili. Seznam hrane (kg): mesne konzerve (različne) 11,5, (20% mesa); pasulj s slanino 8,8; fižol v zrnju 10,5; djuveč 3,2; ribe 2,9; pašteta 1,2; mesni obrok 1,8; prekajena puranja bedra 12; majoneza; 2,1; tatarska omaka 2,3; polenta 4,9; pire krompir 12; prepečenec 12; špageti 2; kruh 7; čokolino, cornfleks ipd. 10; benco kakao 1; eurokrem tablice 12; med 8; suhe slive 2,75; suho mleko 15; sladkor 7; juhe različne 10,5. Poleg hrane smo imeli še okrog 100 obrokov dehidrirane hrane, ki smo jo kupili v Kopenhagnu. Hrane ni bilo na pretek, zato smo se odločili za skupno kuhinjo, razen na turah, kjer smo se hranili s suho hrano in sladkarijami. Posebno poglavje v naši prehrani pa je bilo 9 dnevno čakanje na helikopter. Hrano smo omejili na 700 do 800 kcal. na dan. Dnevna poraba energije človeka v mirovanju in pri normalnih temperaturah pa je okrog 2000 kcal. Močno na tesnem smo bili tudi s plinom, zato smo jedli hladno ali le malo pogreto hrano. Prehrana je bila tako tudi na tej odpravi na hudi preizkušnji, vendar se je kljub smoli vse dobro izteklo. Opombe: 1 Vodstvo odprave Grenland '81 je izdalo tudi ličen bilten »Grenland '81«, v katerem lahko bralec najde še nekaj drugih zanimivih podrobnosti o odpravi in o deželi. (Bilten Grenland '81, zbral in uredil Stane Klemene, tisk Tiskarna Iskra invest servis, Ljubljana.) 2 Uporabljali smo alpinistično opremo, kot jo uporabljamo za bivakiranje in za plezalne 126 vzpone v naših Alpah pozimi. Zaradi pomanjkanja denarja nove opreme nismo kupovali. Člani smo dali na voljo svojo opremo, nekaj pa smo si je sposodili pri GRS Kamnik ali pri prijateljih. 3 Navadno alpinistične odprave še neosvojen in neimenovan vrh poimenujejo z imeni, ki jih izbero same. Tako smo ravnali tudi mi, ko smo imenovali večino vrhov z domačimi imeni, nekaj vrhov z eskimskmi imeni, en vrh pa Danska. To pomeni šele začetek uradne poti, ko je treba poslati na Danski geodetski inštitut — komisiji za Grenland, poročilo o odpravi, skupaj s predlogi imen za osvojene gore in ledenike. Komisija potem sklepa o sprejemu teh imen, ki jih potem, ob ponatisih zemljevidov, vpisujejo vanje. Ta postopek se navadno vleče več let. OZEBNIK FRANC VRANKAR Na prvi ogledni turi smo debelo zijali v mogočne vrhove in stene okoli nas. Veliko pozornost je vzbudil vrh z veličastnim ledenim ozebnikom sredi stene. Vse nas je spominjal na prosluli super-kuloar v Mt. Blanc du Taculu. Bili smo enotnega mnenja: To bi bil vzpon! Ampak, v teh okoliščinah ga je bolje pustiti pri miru. Na Grenlandiji je pač tako — ko stopiš iz helikopterja (ali ladje), si odvisen od tistega, ki je ob ob tebi oziroma kar imaš s sabo, vse do vnovičnega prihoda helikopterja (ali ladje). Še večkrat smo hodili pod to steno, ugibali, premišljevali, zmajevali z glavami, prepričevali drug drugega in ker je v vsakem alpinistu kanček ekstremista, smo se na koncu tudi odločili, da bomo ozebnik preplezali. Moram reči, da smo se med ostalimi turami z Matjažem in Borutom dodobra spoznali. Zaupali smo drug v drugega, kar je v takšni steni nujno. Pri načrtovanju vzpona smo pričakovali, da se bomo umaknili bolj strmim lednim skokom v skalno steno. Tako je našo opremo, poleg ledne, sestavljala tudi skalna (klini, zatiči, lestvice). Za plezanje smo uporabili eno vrv. Prvi v navezi je preplezal raztežaj, druga dva pa sta plezala vsak z eno prižemo. Zadnja dva sta nosila tudi nahrbtnika z rezervno vrvjo in preostalo opremo. Velik zaveznik nam je bila neprekinjena svetloba, kajti tako je odpadla težka oprema za bivakiranje. 18. 6. 1981 pred eno uro zjutraj smo zapustili bazo. Vzrok, da smo tako rano odšli, je bila bojazen, da nas v najbolj strmih delih stene — te je bilo za dve tretjini — ne bi ujelo popoldansko sonce. Vstopni raztežaji so pripadli Borutu. Po ne preveč strmem snegu in kasneje ledu smo dokaj hitro napredovali do prvega ledenega skoka. V tem delu smo dodobra izpilili naš sistem napredovanja. Večino raztežajev je potekalo naravnost navzgor, zato sta zadnja dva lahko plezala istočasno. Pogoj za to so bili dobro zavrtani ali zabiti stojiščni klini. Med vzponom je to pomenilo mnogo manj utrujanja in zmrzovanja na neudobnih stojiščih. Obotavljivo je Borut zaplezal v navpični led. Po nekaj metrih zadevo »spelje« in hitro je v boljšem svetu. Ko je prva ovira za nami, se počutimo bolje. Pridobivamo pravi občutek za plezanje v strmem ledu. Nadaljevanje predstavlja razširjen del ozebnika s trdim črnim ledom. Prečimo v desno, kar nas pripelje v zoženi najbolj strm del ozebnika. Preplezamo nekaj kombiniranih mest (led-skala) in se znajdemo pod pravim lednim slapom. Ogledujemo možnosti v levi skalni steni. Zdi se nam prestrma; previsna je in brez pravih razčlemb. Torej v slap. Vodstvo naveze prevzame Matjaž. Prepleza še en neprijeten kombiniran raztežaj in si uredi stojišče na majhnem skalnem pomolu. Vsi trije preučujemo možnost, kako bi nadaljevali. Kakšnih pet metrov prepleza Matjaž v desnem skalnem delu slapa. Nato ga led postavi pred dejstvo. Nekaj metrov prozornega steklenega ledu mora splezati, da doseže boljši led sredi slapa. Z Borutom zaman stegujeva vratove, previsne skale nad stojiščem zakrivajo pogled na kočljivo Matjaževo plezarijo. Mraz začne gristi v roke in noge. Na naju se vsipljejo majhni slapiči pršiča z zgornjega dela ozebnika. Vse naokoli postane megleno in turobno. Borut si momlja tisto: »Iz jame Mart'n ne pride več v'n ...« Na debelo s kremo zaščitene ustnice ga naredijo čudnega, mrzlega klovna. Poživlja ga rdeča barva čelade. Prijatelj nad nama pa preživlja hude ure. Sam sebi namenim kratko pranje možgan. Ko smo odšli na Grenlandijo, sem najdražjim obljubil, da se ne bom spuščal v težko-tvegano plezarijo. Opravil sem mnogo vzponov na neosvojene vrhove, toda hotel sem še več. Čutil sem se sposobnega za nekaj večjega. S takimi soplezalci je mogoče opraviti velika dejanja. Kdo bi razumel alpinista, če še sam sebe ne razume. Želel sem vse to, zdaj pa me je strah. Več kot dve uri je Matjaž potreboval za 30 m slapa. S trdimi rokami in nogami se zaženem ob vrvi. Po nekaj metrih obvisim na vrvi kot riba na suhem. Res, treba bo bolj previdno. V levo roko pri- 127 žemo, v desno cepin in počasi navzgor. Imenitno delo je opravil Matjaž. Ko pridem do njega, mu čestitam, kot bi bili že na robu stene. V odgovor me skromno zaprosi za košček čokolade iz nahrbtnika. Zdaj sem na vrsti jaz: Takoj nad slapom nam stena podari manj strm raztežaj. Nad njim pa zopet ledeni skok. Ni ga veliko, toda treba je udariti 3-krat, 4-krat, da okel zagrabi. Najteže je iz skoka izplezati. Brž ko strmina popusti, že je na ledu pršič. Skušam ga izplezati tako, da se z obema rokama zagrabim za čvrst skalni rogelj. Dvignem se, toda spredaj je zopet led. Na eni roki ne morem obviseti, zato se moram spustiti nazaj in izplezati z ledno tehniko. Po nekaj metrih zapre zadevo skalni skok. V desni je ozek gladek kaminček. V najožjem delu je zasut s snegom. Končno pripraskam do sredine, ko se vse dobro zopet konča. Uspe mi zabiti skalni klin, vendar je najprej vse pokrito s tankim požledom. Praskam z derezami, pršič pod nogami se mi spodrsuje. Nekako stopim na zabiti klin. Cepin primem povsem na koncu ratišča in po mnogih poskusih zagrabi v milimetrski led. Dovolj, da sem v boljšem svetu. Ves tresoč se pripravim stojišče in pokličem nestrpna prijatelja. Seštevek tega raztežaja je zlomljen okel kladiva, nekaj izgubljenih klinov in okrvavljeni členki na rokah. Dovolj, da se odpovem vodstvu naveze. Zadnji ledeni raztežaj mojstrsko izpleza Matjaž. Zopet navpičen leden skok. Izstop pa mu otežuje pršič. S tem je najbolj strm del ozebnika za nami. Nadaljevanje je lažje, moti nas le pršič in klože. Po nekaj raztežajih nas obsije sonce. Noge pa postajajo vse težje. Pri razcepu zavijemo v desno. Ozebnik se zopet zoži, strmina naraste. Izredno veliko pršiča, spodaj pa led in skala. Pri kopanju stojišča se Matjažu zlomi bajla. Boru mu odstopi svoj cepin. V nadaljevanju se ozebnik zoži v pravi žleb. Na koncu slutimo rob stene. Veselje skali počasno Matjaževo napredovanje. Vzpodbujava ga in draživa, na koncu že kolneva. Opraviti ima z neizmernimi količinami pršiča, naloženega v navpični, krušljivi steni. Sproža prave plazove ,vmes so tudi skale spoštljivih dimenzij, ki se jim v paničnem strahu umikava na levo in desno. Stiskam zobe in pesti, rotim Matjaža, ki se s tatinskimi gibi goljufa čez naložene skale pod vrhom in uspe. Z Borutom se zaženeva v ta zadnji raztežaj. Pršič ne daje nobene opore, zato se vlečeva po vrvi. 20 m pod robom se skrijem pod previs in upam, da skale, ki jih proži Borut, ne bodo presekale vrvi. Zabite kline pulim kar z roko in po nekaj metrih se zvalim čez rob. Otopeli, prazni in utrujeni se nemo spogledujemo. »Še sestop, še to moramo izpeljati«, si govorimo in si kuhamo nekaj toplega. Spomnim se na obljubo, ki sem jo dal sinu Gregorju. Pred odhodom mi je dal igračko — drobnega puhastega piščančka, ampak s pogojem, da mu ga prinesem nazaj. Poiščem ga v prsnem žepu. »Kajne, da bo šlo!?« mu zašepetam in verjamem tako kot sin meni. Opomba: Ozebnik v SZ steni Mengeš fielda — višina smeri 700 m. 18. 6. 1981 plezali: Borut Veselko, Matjaž Veselko in Franc Vrankar. čas vzpona: 17 ur — skupaj s sestopom 22 ur. Ocena: V, VI, 600 m, 450—60°, 100 m 70°—90°. KALADUT NUNAT - DEŽELA LJUDI -DEŽELA GORA MIRO ŠTEBE Veter, sneg in sonce so zbrisali naše sledi. Vrhovi se spet samotno bleščijo v polarni svetlobi. Takšni so kot prej. Nič ne moti njihove tišine, le veter jim pripoveduje daljne zgodbe, ledeniki ječijo pod njihovimi nogami, mraz jim ledeni žlebove. Pa vendar je zdaj drugače. Ti daljni vrhovi so nam izdali del svojih skrivnosti. Kamnite piramide — možici na vrhovih pripovedujejo o našem obisku, o naših naporih in veselju. Na zemljevid Grenlandije so vrisana slovenska imena, delček domovine smo pustili na daljnem severnem otoku. Helikopter je ropotal nad razkopanimi ledeniki, se vzpenjal čez gorske hrbte, se izogibal koničastim vrhovom; sonce se je igralo z njegovo senco. Pilota sta varno izbirala pot; prvi je na kolenih držal zemljevid in s svinčnikom iskal prehode med gorskimi verigami, drugi pa je upravljal inštrumente. Neštetokrat sta že krožila po modrini grenlandskega neba, letala nad fjordi, kjer se rojevajo ledene gore, se stiskajo ledene plošče. Neštetokrat sta že letala nad prepadnimi stenami gora, se 128 razgledovala nad vrhovi. Rada imata grenlandsko naravo, ki je tako skopa, kruta, pa vendar tako bogata, raznolika. Rada imata ljudi, ki ljubijo svobodo, ki želijo premakniti meje skrivnosti, ki jih zanima, kaj je »tam čez«. Ljudi, ki hočejo spoznati še nepokvarjeno, naravno, pristno. Ljudi, ki želijo preizkusiti svoje sile s prabitjo. Tudi onadva sta pionirja, mejaša, tudi onadva pomagata razkrivati tančico naravnih skrivnosti; s tem pa žal vnašata klice civilizacije belega človeka na daljni sever Bili smo jim enaki, zato sta nas rada popeljala čez gore, daleč, daleč tja, kjer prei se ni bilo alpinistične odprave. H ' Stiskali smo se med opremo, se stegovali drug čez drugega in vzkliki začudenja in veselja so se trgali iz naših ust. Koliko gora, vrhov, sten?! Generacije in generacije 3o.! k 0 P imele..s® °bll° dela- Dolgo bodo še reševali probleme grenlandsk h gorskih verig Le manjši del vrhov so alpinisti že obiskali, predvsem tistih »lepših«, lažje dostopnih. Mi smo leteli dalje. Hoteli smo tja, kjer pred nami še ni bilo nikogar. Baza je bila postavljena. Štirje drobni šotorčki pod granitnimi in ledenimi velikani sedem fantov v neskončni beli puščavi, 180 km od prvega človeškega naselja vmes tri gorske verige m štirje ledeniki. Helikopter je že zdavnaj odropotal. Ko sem gledal drobno izgmjajočo piko na nebu, sem premišljeval, kakšna bo glasba teh motorjev ko bo cez tri tedne pnsel po nas. Vsaj upal sem, da bo priletel, da bosta pilota v množici gora našla naso skupino. Sonce je že zašlo za mogočno steno nad našimi šotori in mraz se nam je zagrizel v prste m nosove. Še zadnji caj in zavlekli smo se v šotore, se pogreznili v puh ter čakali na spanec. Pa kar ni hotel priti. Preveč je bilo vtisov, doživetij, vprašanj. Kako bo v teh ledenih velikanih? Koliko jih bomo osvojili? Ali bomo kos nalogi? Zvrhov in Sn°hn ??prai? ,?aTree n\ zašl0' le bližnie 9ore s0 na™ 9* zakrile, fn iTn JS POlnOC' lauhk0 Vldel1' da se e Sonce le približalo Zemlji, jo poljubilo m ze nadaljevalo svoj sprehod po nebu. Noč smo si pričarali le s kapo potegnjeno čez Alpinistična promenada! Sonce se mi upira v obraz, me boža s toplimi žarki- dereze leno prijemljejo v srenu položnega grebena, vezi med vrhovoma goreki smoi kasneie dali stal nrinraup /i i T' .kak0Je d° tega' amPak na^ej gon Tmo se zb^i v tllu m ( 6 Janka,'e. v bazo Priklenil glavobol), pa vendar smo šli po grebenu vsak zase. Nenavezani, ločeno, vsak s svojimi mislimi in načrti greoenu ire%deTerSTrabz^artnni|dT9ih v.rhovLh-.Ko smo Plezali nanie> ie snežilo in oviral nas ILhf o ♦ am je pi1 ener9'JO, zdaj pa je toplo, mirno in razgled je enkraten rinJSnlS't"® en° StraHSe V'eČe 'edena ravan "notraniega ledu«, ledenega po k S Grenlandije, k. se na sredini otoka zdebeli tudi na 3000 m. Ta ledeni jezik prodi a LTZtTtr^-1 pa 9Uba.g0/0Vja' grmadi granitne ver'9e- Na drugi Strani se pogled cez ledenik sprehaja po snežnih vrhovih drugih gorskih skupin. Nešteto vrhov je TisU kupolast. očak je Mount Forel (3360 m), drugi najvišji vrh Grenlandije. Mogočen e vet h?hn VrMVI' :J'h °Pazuiem v naši skupini, silnejši, drznejši, bol kipijo v nebo Rad bi bil na Mount Forelu in opazoval našo skupino. HJ ° Vsi se zberemo na glavnem vrhu. Obvezno fotografiranje z jugoslovansko slovensko m dansko zastavico, stisk rok, smeh, potem pa hiter spust po sLem pobočju nnm 900 -<9<0 4920 «30 19>tO -<350 <960 <360 leio Članstvo v planinski organizaciji v letih 1893—1980 — (Vir: Planinski vestnik 1895—1981) -- vsi 2lani ------- odrasli ------ nladinci ........... pionirji Število planinskih postojank v letih 1893—1980 — (Vir: Planinski vestnik 1895—1981) Število obiskovalcev planinskih postojank v letih 1909—1980 — (Vir: Planinski vestnik 1910—1980) - vsi obiskovalci Mof~nUŽniCe vDn.ekuaterih, večjih slovenskih krajih, z izjemo štajerske. Tam so podružnici ustanovili v Rušah pri Mariboru in v Mozirju, ne pa v Mariboru ali v Celju. Podružnico iz Mozirja so potem prenesli v Gornji grad. norin;?nTlTlrnjniA,je * krLvičnJmi državnimi mejami izgubila polovico bivših ?PkrP«t?JSi ninl i w 18tVSon,Z9ub0 Pri?10rske Pa ie bil ™>eno okrnjen tudi izletniško oostofank in kanar> [oke .SPD pa so prešle bivše postojanke nemških društev. Število Leta TO i ¿ .e.nak°merno naraščala do 2. svetovne vojne. J l P0st0J.ank nudll° 2223 ležišč. Število članstva in število podružnic se je prostorsko najbolj razširilo v obdobju 1919 do 1929, ko je največji porast zaznamova a udi industnja. Tudi v tem obdobju je bližina gora še zelo mičn6 vplivala na Snav Ijame podružnic. Po letu 1930 so se začele čutiti posledice svetovne' gospodarske krize p a de c ^ n po t e m Sz d o^u m ir j ena iT"8 P°dnJŽn,C' Č,anStVU pa ^ Kljub številnim človeškim žrtvam in opustošenju med drugo svetovno vojno ko je bila SnonmninP0St0janKk T^™ ^^ Se ^^ ^javnost p« OsiobOdlM nnfact J razmahnila. Na vseh področjih zasledimo v prvih povojnih letih izjemen S/. Pnmerjav. s predvojnim stanjem. Po Vrišerju (1977) lahko šele v ej f^po osvoboditvi govorimo o zares pravi industrializaciji Slovenije. Ta proces je tedaj posta° SS2JarJf?POdar?.ka POlitika VSe sl0venske družbe- ^oblikoval se je značifnl indu- nh P°lmeSe.C aJ' °9rodje SloveniJe kot b0|j ali mani strnjen indus rializi?an dO M«rihnrrrJM e čef LJublJano' Zasavie' Celje, Slovenske Konjiie in Slovensko Bistrico ° Mfbora. Mimo tega se je razvilo še nekaj močnih industrializiranih aglomeracij *®v '^stnaliziranih območjih se nahajajo tudi največje zgostitve planincev Kle-SSSmfki '1).u80tavlja..da razdobje industrializacije med leti 1951 in 1961 pomeni višek i<£o prostorskih učinkov dnevne migracije delovne sile. Za to povojno fazo do leta 1960 je značilna tudi največja disperzija na novo ustanovljenih PD po Sloveniji v kar 48 krajih. Planinsko se je začelo širiti v planinsko bolj ali manj prazen prostor -Notranjsko in Primorsko. PD so začeli ustanavljati po večjih delovnih kolektivih m čedalje več članstva je prihajalao iz delavskih vrst Zdi se da zVaXJoTSanintbiU induStrializaci* in urbanteacl,« postali dve od n^žtfšihlibal nnr^oirLaliZaC^a,je P° letu 1960 še naPredovala. Okrepila se je v že industrializiranih nTvm ldS,r/vrišPerSlQie7.navŠe ^ ndus!rializiran° POdeŽelJe !er Oblikovala še neka novih središč (Vriser, 1977). V zadnjem desetlet u je začela ponekod v Sloveniji indu- stnalizac.jska stopnja nazadovati v korist terciarnih dejavnosti zasledujemo povojno naraščanje števila PD, opazimo, da je to število sunkovito "ZfiTrniV** 19fita 1970 Se je rast umiri'a' od {ecJai dalje pa?e moč opa ti ;ff„..mi21e,š' ? ' Vzr0k temu je' da več kot polovica na ustanovljenih PD i Hnfaia\°kVirU d6l0Vnih or9an'zacU. kar priča o vedno večji poiezanosh na relaciji delo - rekreacija. Izredno silovit je bil porast članstva v letih 1946-150 vendar je zaradi gospodarskih razmer in odprave razdeljevanja planinskih rekvizitov število članstva potem precej upadlo (Strojin, 1978). Ponoven ¿orast je sledil od leta iybb do majhnega padca števila članstva v drugi polovici šestdesetih let. Vzroke za to je treba iskati verjetno med drugimi tudi v gospodarski reformi in v višji članarini Od tedaj dalje pa je opazen močan porast do danes. V drugi polovici šestdesetih let so se zaceli kazati tudi rezultati intenzivnejšega dela z mladino, saj je število pionirjev že leta 1969 prerastlo število mladincev. Naraščanje števila pionirjev je veliko intenzivnejše od števila mladincev. ' Število postojank beleži najprej intenzivnejši (do leta 1955) in potem bolj umirjen porast do leta 1967, ko je z 177 postojankami doseglo maksimum. Od tedaj dalje to število pada oziroma stagnira. število ležišč doseže svoj prvi višek leta 1967, drugi pa je leta 1975. V glavnem pa je razvoj pri ležiščih bolj pozitiven kot pri postojankah. Planinske postojanke namreč v zadnjih letih prehajajo v druge roke, zato je moč opaziti padec oziroma stagnacijo. Boljše stanje glede ležišč pa gre pripisati razširitvam obstoječih planinskih koč. Pri obisku planinskih postojank lahko sledimo močnejšemu naraščanju do leta 1961, počasnejšemu naraščanju z nihanji do leta 1976, od leta 1977 dalje pa izrednemu porastu! Podatki o številu nočitev so na voljo šele od leta 1956. Pri teh podatkih opazimo velika nihanja. Zlasti so zanimivi podatki o obisku in nočitvah tujih planincev. Obisk tujcev se začne zviševati šele leta 1963 in narašča do leta 1969, od tedaj dalje pa rahlo pada ali stagnira. Podobno velja za tuje nočitve, ki so dosegle višek leta 1968, od tedaj pa sledi padec ali pa stagnacija. Nad temi podatki se je vsekakor vredno zamisliti, kljub temu, da so podatki za nočitve in še zlasti za obisk le ocene dejanskega stanja. Vzroke za upadanje oziroma stagnacijo nočitev in obiska tujcev pa je verjetno treba iskati tudi v prenatrpanosti postojank, nemiru v kočah in onesnaženosti naših gora z odpadki. 144 Obisk tujcev v naših gorah je namreč najpogostejši na območjih Triglava, Vršiča in delno na najvišjih vrhovih Kamniških Alp. Ta področja pa mnogo obiskujejo prav domači obiskovalci. Planinstvo se je v slovenskem prostoru razvilo kot posledica različnih geografskih, historičnih in drugih faktorjev in procesov v eno najbolj množičnih rekreativnih dejavnosti. Brez dvoma lahko tudi v prihodnje pričakujemo njegov nadaljnji intenzivni razvoj. Na koncu velja poudariti, da je v tem sestavku nakazan vpliv samo nekaterih dejavnikov na razvoj planinstva. Nikakor pa ne moremo mimo številnih drugih, ki jih na tem mestu nismo omenili, pa so lahko celo pomembnejši. Naj omenimo samo dejstvo, da je planinska aktivnost marsikje najtesneje povezana z iniciativnostjo in delavnostjo društvenih delavcev ali mentorjev na šolah. Za res kompleksen prikaz problematike razvoja planinstva pogrešamo zlasti bolj poglobljene sociološke raziskave. Kljub nekaterim tovrstnim delom namreč diskusija o socialni strukturi planincev še vedno ni zaključena. Literatura: 1. Darko Berljak, Planinarstvo kao tradicionalni oblik turizma, Diplomska naloga, Fakultet ekonomskih nauka, Zagreb 1976. 2. Vladimir Klemenčič, Prostorska diferenciacija Slovenije po selitveni mobilnosti prebivalstva, Geografski zbornik XI1/1971. 3. Vladimir Klemenčič, Neki socijalni uzroci i posledice prostornih uticaja industrializacije Slovenije, Geographica slovenica 10, Ljubljana 1980. 4. Petrovič-Hošek-Momirovič, Športno rekreativna dejavnost Slovencev, Visoka šola za telesno kulturo, Ljubljana 1974. 5. Tone Strojin, Planinstvo kot družbeni pojav nove dobe, Telesna kultura 1—2/1973. 6. Tone Strojin, Oris zgodovine planinstva, Ljubljana 1978. 7. Igor Vrišer, Industrializacija Slovenije, Ljubljana 1977. (Opomba: Sestavek smo priredili po diplomski nalogi J. Senegačnika z naslovom Planinstvo v slovenskem prostoru, pri kateri je bil mentor prof. dr. Vladimir Klemenčič.) ROBLEKOV DOM NA BEGUNJŠČICI — 1657 m (prej 1757 m) Dom so zgradili leta 1933 planinci PD Radovljica. Prvega maja 1943. leta je bil požgan (skupaj z Valvazor-jevim domom), na novo so ga zgradili leta 1946. Od leta 1946 ga oskrbuje PD Radovljica. Dom nosi ime po Hugonu Robleku — lekarnarju, pobudniku planinstva v naših krajih. Umrl je tragično pri požigu Narodnega doma v Trstu. Izhodiščne točke: na vrh Begunjščice, k Valvasorjevemu domu, na Dobrčo, na Zelenico. Kapaciteta: 35 ležišč v sobah in na skupnem ležišču. Dom je odprt od 1. 6. do zadnje nedelje v septembru oz. 30. 9. Informacije: Planinsko društvo Radovljica, 64240 Radovljica, in Verena Mencinger, Na Vrtači 3, 64248 Lesce. RADO LAVRIČ Rado Lavrič se je rodil 13. 3. 1907 v Radečah pri Zidanem mostu. Pet razredov osnovne šole in 4 razrede meščanske šole je opravil v Krškem (1912—1923), enoletni trgovski tečaj (1923) in šestmesečni Krištofov tečaj (1947) pa v Ljubljani. Svojo prvo službo je leta 1923 nastopil pri dr. Ivanu Dimniku, advokatu v Krškem. Pozneje je bil zaposlen na sodišču v Sevnici, oblastnem finančnem inšpektoratu v Ljub-146 Ijani, dr. Josipu Lavriču, advokatu v Ribnici in do pomladi 1928. leta na Križmanovi žagi v Ribnici, ko je odšel za 9 mesecev k vojakom v Trebinje. Po vrnitvi v Ljubljano je bil več kot pol leta brezposeln, potem pa se je začasno zaposlil pri manufakturi Ilirija v Ljubljani, novembra 1929 pa je bil sprejet v redno službo pri upravi policije v Ljubljani. Tu je bil vse do osvoboditve uradnik kontrole cen in pozneje referent za policijske prestopke. 2e v začetku okupacije je Rado v nekaterih akcijah sodeloval z OF. Zaradi suma so ga na jesen 1942. leta zaprli. Po mesecu dni se je vrnil na svoje delovno mesto in se je s posredovanjem tov. Lovrečiča spet povezal z OF. Zaradi sodelovanja z OF so mu čas od 1941 do 1945 všteli v delovno dobo. Po osvoboditvi je bil do 15. 2. 1946 zaposlen pri notranji upravi MLO v Ljubljani kot vodja odseka za pobijanje nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže. Dne 16. 2. 1946 je Rado nastopil službo upravnega tajnika Planinskega društva Slovenije, ki je imelo svoje prostore v Grafiki na Masarykovi cesti. Ko je bil konec februarja 1946 izvoljen Odbor za planinstvo in alpinistiko pri Fizkulturni zvezi Slovenije, so bili Rada imenovali za upravnega tajnika tega odbora. Leta 1948, ob ustanovitvi Planinske zveze Slovenije, je Rado ostal na delovnem mestu tajnika in je to delo opravljal vse do svoje upokojitve 31. 12. 1967, oziroma honorarne zaposlitve do 30. 9. 1968. Potreba pa je pokazala, da je moral ostati na delu še do 31. 10. 1968, ko je uvajal v delo novega tajnika. Tov. Rado je med službovanjem na PZS prejel za delo številne nagrade in priznanja. Med drugim tudi srebrni častni znak Planinske zveze Slovenije (1961), zlati častni znak Planinske zveze Jugoslavije (1962), zlati častni znak Planinske zveze Slovenije (1967), jubilejno plaketo Planinske zveze Slovenije (1967) in zlato značko Zveze telesnokultur-nih organizacij Jugoslavije (1967). Prejel pa je tudi dvoje državnih odlikovanj in sicer: Red dela z zlatim vencem (1976) in Red republike s srebrnim vencem (1978). Tovariš Rado Lavrič je umrl 9. 1. 1982, ko bi skoraj praznovali 75. obletnico njegovega rojstva. Na zadnji poti so ga spremili tudi številni njegovi prijatelji, znanci, planinski sodelavci skoraj iz vseh planinskih društev v Sloveniji; zadnje slovo pa mu je izkazalo tudi blizu 50 društvenih praporov. Predsednik Planinske zveze Slovenije tov. Tomaž Banovec je v poslovilnem govoru med drugim povedal tudi tole: »Planinska organizacija, ki ji je Rado posvetil življenje, je vsem dobro znana. Ta čas po osvoboditvi je bil za slovensko planinsko organizacijo izredno pomemben. To je bila doba polna življenja, poleta in ustvarjalnosti. Gore smo približali našim najširšim množicam in tudi našim sosedom. Veliko smo storili in veliko bomo še storili. Težko je to delo pripisati zaslužnim posameznikom, če pa to storimo, moramo omeniti pokojnega Rada Lavriča, saj je z nami več kot četrt stoletja delal v planinski organizaciji, ko smo razvijali vrsto pestrih planinskih dejavnosti. Kolikokrat smo se po skupščinah, po sejah, po akcijah srečali z njim! Pri delu smo vselej čutili njegovo navzočnost. Prvi je začel, zadnji je odnehal, kot dober gospodar, ki ne gre spat, dokler ni vse postorjeno, pa še potem ne ve, če je počitek že zaslužil. Tak je bil Rado, povsod v organizaciji se je razdajal, da bi lahko storil še več, da bi bil še več z nami, z delom, s svojimi sposobnostmi, voljo, znanjem, značajem, s svojo osebnostjo v celoti. Radi smo ga imeli mladi planinci, plezalci, gospodarji, reševalci, markacisti in številni sodelavci v planinskih društvih. Velik del Slovenje je prepotoval, bil je živ leksikon za društva in posameznike. Bil je zdrav, soliden, vedno dovolj miren in še vedno dovolj strog in dosleden; prav tak, kot smo ga potrebovali in kot smo si ga zamišljali. Od tedaj, ko se je aktivno vključil v naše delo, ni bilo spora ali težavne situacije, v katro bi ne bil vpleten ali pa bi je ne bil sprožil. Funkcijo, ki mu je bila zaupana v naši organizaciji, smo slovenski planinci na skupščinah vedno znova potrjevali in ga vedno znova volili. Ta najodgovornejša profesionalna dolžnost v naši organizaciji je istočasno pomenila, da smo mu zaupali, ga imeli radi in da smo ostali vselej prijatelji. To smo potrjevali tudi ob nekaterih njegovih jubilejih. Vedno znova smo ugotavljali, da je tovariš Rado odličen profesionalni delavec, poleg tega pa še žlahten in požrtvovalen amater. Njegov delovni čas je bil zato velikokrat dvojen, dopoldne v delovni skupnosti, popoldne z nami, ob koncu tedna z društvi. Veliko njegovih prostovoljnih dejavnosti je tudi trajno vgrajenih v temelje naše organizacije, od sodelovanja pri oskrbniških in drugih tečajih, pri obnovi in gradnji planinskih postojank, organiziranju planinskih društev, do pripravljenosti, sprejeti vsakega planinskega delavca v Ljubljani ob kateremkoli času. Bil nam je v oporo in pomoč, uravnaval je prenapete in neučakane in spodbujeval bolj počasne in previdne. Dajal je ton organizaciji v celoti, pa tudi sama organizacija je vplivala nanj. Nič ni presenetljivega, če je svoje zadnje intimno doživetje posvetil, že hudo bolan, zadnji številki Planinskega vestnika in zadnji skupščini. Če je le mogel, je skrbel za to naše glasilo, zlasti za njegovo materialno osnovo. Ko ste prebirali poročila naše zadnje skupščine, ste lahko opazili, da je bilo v poročilih in v drugem gradivu vgrajenega veliko njegovega dela. Tako smo tudi poleg vseh 147 družbenih in častnih priznanj, ki si jih prejel v svojem plodnem življenju, v osmrtnico mogli napisati: Njegovo nesebično in vzorno delo bo trajno vgrajeno v temelje slovenskega planinstva. Tiho smo upali, da bo svojo bolezen premagal in da bo še nekaj časa med nami. On verjetno še bolj, kot njegovi prijatelji v planinski organizaciji, v društvih oziroma vsi tisti, ki smo si delili prostor, delo, čas ter težave na Taboru, Likozarjevi in Dvoržakovi — tu smo se s pokojnikom največ srečevali. Tudi drugi so upali, da bo njegova narava premagala še en napor, vendar je usoda hotela drugače. Ostal bo še dolgo v mislih med nami. Na ljubljansko pokopališče, kateremu ga izročamo, gledajo Julijci in Grintovci. Na poteh v teh gorah in drugih poteh bo živel z nami, z vsemi, ki smo ga v njegovem polnem življenju imeli priložnost spoznavati in sodelovati z njim. Slava njegovemu spominu!« Tone Bučer V SPOMIN NA TOVARIŠICO DANICO FRANCELJ Neusmiljena novica, ki je ob koncu prazničnih dni prinesla žalost v mnoge naše domove, je prizadela tudi ljubitelje gora pri PD Kranj. Iz naše sredine je iztrgala vestno sodelavko, vzgojiteljico številnih mladih planincev in pravo planinsko tovarišico, našo Danico. Ko sem prišel pred 15 leti k društvu, je Danica tam že pridno delala. Našel sem jo sredi dela. Sodelovala je pri nas ustanavljanju enega prvih mladinskih odsekov v okviru PZS. 2e takrat je prevzela mentorstvo mladih planincev na šoli v Predosljah. Za to delo je imela vse vrline. Neskončno je bila zagledana v lepote naših gora in čudovito pokrajino. Z vsem srcem se je predajala svojemu lepemu in plemenitemu poklicu. Rada je imela mlade in za delo z njimi ji ni bilo nikoli žal prostega časa. Vedno dobre volje, pripravljena sprejeti vsako zadolžitev, je s svojo vedrino in nasmehom osvajala srca mladih in starih. Vsa leta je bila članica odbora mentorjev pri pionirskem odseku PD Kranj. S polno mero optimizma nas je vzpodbujala, če smo bili slabe volje. Zaradi svoje velike skromnosti se ni ozirala na to, da okolje pogosto njenega dela ni pravilno ocenilo. Ves čas nam je bila dober sodelavec in zvest prijatelj. Koliko prostih dni je žrtvovala planinstvu in mladim, da bi jim odprla oči za vse lepote, ki jih premore naša lepa domovina, da bi jih vzgojila v dobre in poštene državljane. Samo naših skupnih izletov z mladino je bilo čez sto. Koliko pa je bilo tistih, ko se je na pot odpravila sama s svojo planinsko skupino. Potem so bili tu še sestanki, razne prireditve in druge dejavnosti. Tovarišico Danico smo vedno lahko poprosili za pomoč, saj ni znala nikoli odkloniti nobene prošnje. Za vse njeno delo v društvu in za ves njen prispevek k razvoju planinske dejavnosti smo se ji le skromno oddolžili s častnimi priznanji, ki jih podeljuje planinska organizacija. 2e pred leti je za tvoje delo prejela bronasti in srebrni častni znak PZS. Najlepše priznanje pa so ji bili tisti, ki jih je že kot odrasle srečevala na planinskih poteh. Vesela je bila, da njen trud ni bil zaman, saj so ti mladi ostali še naprej zvesti ljubitelji gora. Draga Danica, tvoj sedež v sejni sobi je osamel. Nič več ne boš z nasmejanim obrazom stopila skozi vrata, da bi nas razvedrila. Pogrešali te bomo na naših planinskih pohodih, še posebno pa tvoji varovanci iz šole, ki si jih več kot poldrugo desetletje varno vodila po planinskih stezah od Pohorja do Triglava, od Storžiča do Slavnika. Kruta smrt je storila svoje. Tvoja kri je poškropila daljne korziške gore, čeprav si naše gore nadvse ljubila. Vendar se tvoj lik vrača med naše vršace in z nami v srcu boš tudi ti, ko se bomo sprehajali med zelenimi dolinami in s soncem ožganimi stenami naših gora, ki si jih imela tako rada. Danica, hvala ti za vse, kar si storila za razmah našega planinstva, tvoj lik dobrega človeku pa bo kot svetel simbol ostal neizbrisen v našem spominu. Franci Benedik načelnik Pionirskega odreda PD Kranj UČENCI OŠ »JOSIP BROZ TITO« IZ PREDOSELJ O DANICI Nekega dne smo gazili sneg proti Malenskemu vrhu. Sprva smo bili snega veseli, ko pa ga je bilo vse več in ko je mraz pritiskal vse huje, bi raje videli, da ga sploh ne bi bilo. Vso obleko, kar smo jo imeli, smo dali nase. A mraz je bil vedno hujši. Vsi smo bili premočeni in premraženi. Če ne bi bilo drugih planincev, bi kar obrnili. To smo priznali tudi tovarišici. Ta pa nam je rekla: »Vsaka gora je preizkušnja zate. Če jo premagaš, si močnejši od nje, če pa te zavrne, vedi, da zanjo še nisi dorastel.« »Torej je ta gora močnejša od nas!« je vzkliknil Borut. »Mogoče, a poskušajte vzdržati, tako boste gori dokazali svojo moč!« mu je odgovorila tovarišica. Kmalu smo premagali goro in prispeli na vrh. Če nas ne bi tovarišica vzpodbujala, bi gotovo pred goro klonili. Jure Markič, 6. b Na planinskih poteh veliko pomeni tudi dobra volja. Na dolgih in napornih pohodih so vsako tarnanje, češ da sem utrujen in da ne bom nikoli prišel na vrh, preglasili marsikatera pripomba, bodrenje in priganjanje tovarišice Danice. Znala se je šaliti in sodelovati z nami. Sploh ni bila kakšna zoprna »tršica«, ki se prepira kot jesihar in ničesar ne dovoli. Bilo je prijetno z njo v družbi in je ne bi zamenjali za nikogar. Nekoč smo pozabili Jureta. Na tovarišičino pobudo smo mu napisali na razglednico šaljive pozdrave. Največ besede je pri tem imela tovarišica. Napisala je: »Jure, prihranili smo ti naraven tuš (dež) in 20 din. Ali srce še joka, ha ha ha...« Ljubila je gore in nam o njih marsikaj povedala, pa tudi o tem, kako je sama hodila v gore v svoji mladosti. Bila je tudi radodarna. Vedno je razdelila svoja jabolka, čokolade in druge dobrote. Vse to je vzela s seboj samo zato, da bi nas razveselila. David Masten 6. b Nepozabni spomini so ostali, naše v gore zaljubljene tovarišice pa ni več. Z njo vred smo mladi planinci odkrivali lepote gora. Navajali nas je na to, da naravo samo gledamo in jo pustimo tako, kakršna je bila pred našim prihodom. Nekoč smo se ustavili na Ratitovcu. Zamaknili smo se v cvetoč travnik, na katerem so se sončili žareči encijani. Ta pogled nam je tovarišica rada omenjala in zdelo se ml je, da ga ves čas nosi v srcu. Toni Kancilja, 6. b šli smo na izlet na Jezersko. Hodila sem v 3. a razred, tovarišica Danica pa je bila razredničarka 3. b razreda, zato je tudi ona odšla z nami. Po ogledu mejnega prelaza smo se še malo okrepčali. Ko smo pomalicali, smo dali ostanke v koš, nekateri učenci pa so jih vrgli kar na tla. A njeno skrbno oko je vse to videlo. Opozorila jih je: »Prosim, poberite ostanke in jih vrzite v koš! Nikdar ne smete metati odpadkov na tla!« Sošolci so pobrali papirčke, tovarišica Danica pa je še dodala: »Moji planinci ne bi nikdar storili kaj takega.« Martin Selan, 7. a ZNOVA VEČ ČLANOV Že kar 15 let zapored Bistričani spremljajo dejstvo, da je članstva vedno več. Tako je bilo tudi lani, ko je doseglo svojstven rekord in je zdaj kar 1452 članov. Tako je kar vsaki deseti občan ilirsko bistriške občine povezan s planinskim društvom. Število članstva raste tako pri članih kot pri najmlajših, cicibanih in pionirjih. Žal pa že nekaj let vztrajno pada število mladine. Dejstvo je, da mladi po končani osnovni šoli odhajajo na šolanje v druge kraje in se tako odtujujejo tudi planinstvu v domačem kraju. Vsekakor bo potrebno odkriti nove oblike dela z mladino, ki bodo mlade pritegnile v društvene dejavnosti tudi v tem kritičnem obdobju. Odpraviti pa bo treba čimprej tudi organizacijske težave v samem mladinskem odseku, ki društvo tarejo že nekaj let. Gotovo je osnovna karakteristika ilirsko bistriškega planinskega društva prav delo z mladino. Cicibani in pionirji-planinci sestavljajo kar pet šestin vsega članstva. Živahna planinska dejavnost veje iz vseh vzgojno-varstvenih zavodov, kjer delujejo planinske skupine cicibanov-planincev, in na vseh osnovnih šolah v občini, kjer so Cicibani-planinci PD ilirska Bistrica na Bledu Cicibani čestitajo pionirjem-planincem na njihovem planinskem večeru Cicibani na izletu na Božičnem vrhu pionirji-planinci povezani v svoje planinske skupine. Letna občinska srečanja cicibanov-planin-cev in pionirjev-planincev sodijo med največje manifestacije mladine v občini in se jih udeležuje od 200—400 mladih planincev. Vojko Celigoj NOVA PLANINSKA SEKCIJA PD Logatec je dobilo novo zelo »močno« planinsko sekcijo v Kombinatu lesne industrije z imenom Planinska sekcija KLI Logatec. Sekcija ima 40 članov. Ustanovitev sekcije je podprla športna komisija in pa predstavniki sindikata KLI. Po posvetu s športno komisijo in PD so za načelnika izvolili Marjana Gregoriča. Na ustanovnem sestanku so tudi pripravili načrt dela za letos. V program so uvrstili več izletov na bližnje vrhove, pa tudi v Julijske in Kamniške Alpe. Veliko pozornost posvečajo planinskemu izobraževanju. Skrbeli bodo, da bo čim več članov obiskovalo planinske seminarje in tečaje za planinske vodnike, za varstvo narave in varstvo pred snežnimi plazovi. PD je na seji sklep o ustanovitvi sekcije v tem največjem delovnem kolektivu v občini Logatec z veseljem sprejel, saj bo društvu sekcija pri planinskem delu dosti pomagala. To pa ponuja tudi vzpodbudo in zgled drugim delovnim organizacijam, ko naj bi začele razmišljati o ustanavljanju planinskih sekcij. Novi planinski sekciji v KLI želi matično PD mnogo uspeha in si tudi želi tvornega sodelovanja. Janez Canžek VEČER TRANSVERZAL V januarju so se člani PD Zabukovica zbrali na večeru transverzal. Bilo je to v domu društva upokojencev, kjer so lani dobili svoj društveni prostor. Namen zbora je bil, da bi skupaj obudili spomine na prehojena pota v minulem letu. To je bil že drugi večer, ki je imel podoben namen. V decembru se je namreč zbrala skupina pohodnikov po kapelski in ogulinski planinski poti na planinski postojanki Hom; tu so obudili spomine na to pot in si ogledali diapozitive, med seboj pa so si izmenjali tudi izkušnje o fotografiranju planinskih motivov. Na zborovanju v januarju je bilo več kot 100 planincev, med njimi jih je bilo 61, ki so prejeli eno ali več transverzalnih značk. Značke so podelili pred predavanjem, ki ga je imel tov. Danilo Škerbinek. Ob tej priložnosti je Škerbinek podelil 7 častnih znakov PZS, predstavnik MDO Savinjska pa 6 plaket MDO za delo v letu 1981. V uvodnem govoru, pred podelitvijo transverzalnih znakov, je predstavnik društva 151 poudaril, da to ni edina podelitev za leto 1981. Tako so člani PS KIL Liboje že podelili 46 značk transverzale Grebengrad, ki so jo skupaj prehodili, člani PS Sigma Žalec so na svojem občnem zboru podelili 26 značk Trdinove poti, ki so jo opravili skupaj. To pot so namenoma izbrali za leto 1981, ko smo praznovali 40-letnico vstaje in so tako med drugim obiskali tudi Bazo 20 na Rogu in druge kraje, znane iz NOB, ki se vrste na Trdinovi poti. Tudi podelitev osvojenih značk za Planinsko pot po Medvednici in za Partizansko planinsko pot po Medvednici (30 osvojenih značk), je bila simbolično povezana z NOB. Po pohodu ob spomenikih NOB v domači KS so te značke podelili ob zaključku pohoda na planinski postojanki Hom. Podelili so tudi značke Istrske planinske poti in to na zborovanju ob 60-letnici stavkovnega gibanja v Libojah. Istrsko planinsko pot so obiskali ob 60-letnici Labin-ske republike. V društveni kroniki je zapisano: — da so člani PD Zabukovica doslej obiskali 46 transverzal, — da so do 1. 1. 1981 osvojili 1053 različnih značk, — da so lani osvojili 420 različnih značk, — skupaj pa so osvojili 1473 različnih značk. Med člani društva je 42 članov, ki so prehodili Slovensko planinsko pot, najbolj priljubljena je domača Savinjska planinska pot, zelo je obiskana Zasavska in Šaleška pot. 20 članov društva ima bronasti znak »pla-ninar-transverzalac«, trije imajo srebrni znak, eden pa zlatega. Na zaključku poročila je predstavnik društva povabil navzoče, da se udeležijo Pohoda krajanov, ki ga organizira PD Prebold ob svoji desetletnici. Mimogrede: tega pohoda se je udeležilo 700 pohodnikov iz različnih društev, najstarejši je bil star 79 let. Po podelitvah, po poročilu, se je razvil živahen razgovor o delu za letošnje leto. Med drugim je bilo dogovorjeno, da mora biti naslednje leto dokončana osrednja republiška transverzala na Hrvaškem in da je potreben še večji poudarek na domačih poteh in spominskih pohodih ob spomenikih NOB, od Osankarice, Porezna do pohodov ob spomenikih NOB v Savinjski dolini. Letos načrtujejo štiri take pohode. Franc Ježovnik SPD GORICA — 70 LET Lani je SPD iz Gorice praznovalo 70-letnico obstoja in delovanja. Tej obletnici le bila Dosvečena nrirPriitfv jubilejno Razstavo doSmentovTfotn"8^!111'6-,V "T™, slovenskem kult^Jdomu^rr^rir^dno Vlado Klemše ko no,dS,„IS,Si9 Pjai"nski dejavnosti. Na sliki je predsednik SPD Stara Gorica viaao isiemse, ko pozdravlja navzoče na otvoritvi omenjene razstave. Foto SPD Stara Gorica PLANINSKA AKADEMIJA V žalskem »nebotičniku«, v Hmezadovl dvorani, je bila v decembru (11. 12. 1981) krajša planinska slovesnost v počastitev 40-letnlce vstaje, ko so podelili tudi priznanja planinskim delavcem. Organizacija je bila v rokah PD 2alec (Srečko Meh). Moški pevski zbor Svobode Petrovče je zapel nekaj pesmi (Stoji na gori partizan, Ob večerni uri, Pleničke je prala, Fantje, kam bi zdajle hodil, Trenti). Za recitacije pesmi na temo NOB so poskrbeli učenci OŠ Žalec (vodila je Silva Cafuta), slavnostni govornik pa je bil predsednik IO občine Žalec Jože Jan. Njegove besede o delu in prizadevanju planinskih društev so veljale MDO, ki združuje 26 PD. Bistveno je še vedno prostovoljno delo planincev in se prav gotovo pozna pri angažiranju družbenih sredstev. Predsednik MDO Adi Vidmajer in tajnik Franci Ježovnik sta podelila 97 priznanj. Med nagrajenci je tudi GRS — postaja Celje (50-letnica), Šaleški AO, občinski štab TO Žalec, prejšnji predsednik občine Vlado Gorišek in Jože Jan, ki imata oba veliko zaslug tudi pri razvoju planinstva v občini Žalec. Priznanje so dobili tudi Janez Kmet, Danilo Škerbinek, Tine Orel in drugi. Za priznanja se je v imenu vseh zahvalil predsednik celjskega PD Dušan Gradišnik. Predsednik MDO je slovesnost zaključil z zahvalo za opravljeno delo in z vabilom za srečanje v gorah — na prvem letošnjem zimskem pohodu na Osankarici. B. J. ŠOLSKI PLANINSKI VEČER Zadnje dni minulega leta smo se pionirji-planinci osnovne šole Dragotin Kette v Ilirski Bistrici zbrali na rednem planinskem večeru. Veseli smo ugotovili, da nas je v 16. letu delovanja šolske planinske skupine že več kot 500 mladih planincev. Zbranim smo poročali o pestrem planinskem delu lani, izvolili smo nov odbor, pripravili bogat delovni program in se zahvalili mnogim tovarišem učiteljem za njihovo pomoč. Ogledali smo si še barvne diapozitive s planinskih poti nas mladih, in zabavne risanke. Ob koncu nas je obiskal Dedek mraz in nam podaril sladka darila. Metka Čeligoj POHOD »PO POTEH POHORSKEGA BATALJONA« V nedeljo, 3. januarja, je bil zimski pohod v počastitev zadnje bitke Pohorskega bataljona. Ta boj so bili borci Pohorskega bataljona 8. januarja 1943. leta. Na Osankarici se je zbralo v zgodnjih jutranjih urah okrog 450 planincev in so šli na prizorišče zadnjega boja pri Treh žebljih; tam so se udeležili komemoracije. Nastopali so učenci Oš iz Zreč in Slovenskih Konjic. Občuteno izvajanje programa je naredilo močan vtis na udeležence pohoda. O junaški poti in še bolj o junaškem zadnjem legendarnem boju Pohorskega bataljona je planincem spregovoril kustos muzeja NOB tov. Lojze Penič. Planinci so po programu spontano zapeli nekaj znanih partizanskih pesmi. Po spominski slovesnosti, ki so jo dobro pripravili učenci iz Zreč in Slovenskih Konjic, so planinci šli v strnjeni koloni do Rogle; večina jih je bila iz PD MDO Savinjska. Pohoda pa so se udeležili tudi planinci PD Matica iz Ljubljane, iz Murske Sobote in iz Gornje Radgone. To je bil že 4. pohod po vrsti. Prav gotovo pa bi bilo udeležencev še več, če se ne bi to dogajalo prvo nedeljo po novoletnih praz- Pionirski odbor poroča o svojem delu, 29. 12. 1981 nikih. Na cilj na Rogli so planinci prispeli v zelo kratkem času, potrebovali so le tri ure in doI. sicer pa ie bilo tudi vreme nadvse ugodno. Na Rogli so se po pogostitvi ob poskočnih vižah ansambla Comet iz Zreč še sproščeno zavrteli. Organizator 4. uradnega pohoda »Po poteh Pohorskega bataljona « PD Zreče je svojo nalogo uspešno opravil. Prihodnje leto bo potekal pohod ob 40-letnici te bitke. Da bomo to obletnico res dostojno proslavili, bo potrebno ponuditi PD Zreče več materialne in moralne pomoči. Tu bi lahko sodelovala tudi PZS, saj bo pohod prerasel občinske in pokrajinske okvire. Menim, da ne bi bilo odveč, če bi dan pred spominskim pohodom organizirali pohod mladincev iz Celja in Maribora. To je vsakoletna praksa pred pohodom na Stol. Mladincem in morda tudi pionirjem-planin-cem bi se lahko priključili še pripadniki teritorialne obrambe in pripadniki enot JLA. Pohod »Po poteh Pohorskega bataljona« bi moral postati skupen pohod Maribora in Celja in vse Slovenije. To bi bila najboljša oddolžitev 69 padlim borcem bataljona, ki so v hudih dneh boja proti okupatorju v zimskih razmerah sredi zasedene Evrope darovali svoja življenja za svobodo. Med udeleženci pohoda so bili pionirji, mladinci in najstarejši planinci, kar kaže, da prehaja tradicija NOB na pravo pot. Na svidenje na 40. jubilejnem pohodu v počastitev zadnje bitke Pohorskega bataljona v letu 1983! Milan Gombač OSMIČ NA ZASNEŽENI SNEŽNIK Že osmo leto se sredi meseca marca sto in sto planincev iz vse Slovenije, slovenskega zamejstva in sosednje Hrvatske, odpravi v organizirani koloni na zasneženi vrh Snežnika. Dobri dve uri hoje po snežni gazi, po varovani in vijugasti poti do Zavetišča na Velikem Snežniku in nato še skok do vrha je gotovo izjemno doživetje za vse. Tako bo tudi letos, v društvenem jubilejnem letu, ko marljivi organizatorji vabijo na VIII. zimski vzpon na Snežnik. Lanski rekordni obisk, več kot 3500 udeležencev, bodo letos planinci najbrž presegli. Zimski vzponi na Snežnik so postali največja športno-rekreativna manifestacija v ilirsko-bistriški občini pa tudi v celotnem delu Slovenske Primorske. Še posebej je razveseljivo, da ta manifestacija, ki jo organizacijsko sicer vodi domače planinsko društvo, tako uspešno povezuje več kot 150 soorganizatorjev iz vrst radioamaterjev, smučarjev, delavcev zdravstvenega doma, gozdarjev, članov ZZB NOB, RK, teritorialne obrambe, postaje milice, JLA, civilne zaščite ter mnoge domače delovne na % \ % i mm js i « / kolektive, brez katerih tako obsežne naloge ne bi bilo moč izpeljati dovolj uspešno. Zimski pohodi na Snežnik so vsa leta posvečeni spominu na junaške boje borcev Istrskega partizanskega odreda v krajih pod Snežnikom. Predstavniki odbora te partizanske enote so že I. 1977 ob 3. zimskem vzponu izročili domačim planincem listino o prevzemu stalnega pokroviteljstva nad to prireditvijo. Na Snežnikovem temenu se ob pohodih vrstijo spominske slovesnosti. Borci Istrskega odreda obujajo spomine na dogodke med NOB, ko so prav snežniški gozdovi neštetokrat dajali varno zavetje premnogim borcem, mnogim pa tudi zadnje domovanje. Njim v spomin vsako leto ponesejo smučarji na smučeh z vrha Snežnika venec svežega cvetja k spomeniku padlih na Sviščake. Lani pa je v imenu vseh udeleženk položila k spomeniku cvetje tudi tov. Anica Strle-Debevc iz Jesenic, dolgoletna, tudi za domače planinsko društvo zaslužna planinka, ki je pred tridesetimi leti odkrila prav ta spomenik. Vsem zvestim obiskovalcem dosedanjih sedmih zaporednih zimskih pohodov na Snežnik, 32 jih je bilo, so bile lani podeljene zlate značke. Prvo zlato značko pa so organizatorji namenili družini Ciglar iz Ljubljane, v spomin na Milana Ciglarja, velikega ljubitelja slovenskega planinskega sveta in še posebej Snežnika. Letošnji že osmi zimski vzpon na Snežnik bo v soboto in nedeljo 13. in 14. marca. Priprave tečejo že dalj časa. Zasneženi Snežnik in toplo zavetišče pod njegovim temenom že nestrpno čakata obiskovalce. Med njimi je več kot tisoč kandidatov za bronasto značko vzpona za opravljene tri vzpone, dvesto za srebrno značko za pet vzponov in dobrih šestdeset tudi že za zlato značko vzpona. Pobudnik zimskih pohodov na Snežnik in vodja organizacijskega odbora tov. Janko Muha meni, da bo tudi letošnji zimski vzpon za vsakogar gotovo resnično doživetje. Snežnik ponuja v vsakem letnem času, tudi njegovim pogostim obiskovalcem, nešteto novih mikavnosti in presenečenj. Še posebej, pravi Janko Muha, so na Snežnik vabljene planinke, ki bi jim radi tudi sredi trde zime čestitali za njihov praznik in z drobnim darilcem nagradili njihov trud. Oba dneva vzpona bo v Zavetišču na Velikem Snežniku delovala spet snežniška pošta, najvišja zimska pošta v državi, s posebnim priložnostnim poštnim žigom. Vojko Čeligoj PLANINSKI PLES V TITOVEM VELENJU — PRIREDITEV, VREDNA POSNEMANJA PD Velenje ume prisluhniti željam svojih članom, kar kaže opravljeno delo lani in kažejo programi za letos. Zdaj je že blizu 2000 članov, ki lahko sodelujejo, poleg individualno načrtovanih tur in izletov, še na organiziranih tradicionalnih kulturno zabavnih prireditvah: na izletu v neznano, silvestrovanju, praznovanju 8. marca in na planinskem plesu. Planinski ples so letos organizirali že šestič po vrsti; tokrat je bil 16. 1. 1982 v restavraciji Nama. Obisk je bil rekorden. Zbralo se je 343 planincev in so vstopnice razprodali v nekaj dneh. Zdi se, da si ljudje želijo take vrste zabave in razvedrila. Prostori so bili okrašeni v planinskem stilu že nekaj dni prej. Svoje je vzdušju prispevala glasba Šaleških fantov in dobro pripravljen zabavni program. Program s plesom je vodil Andi Šile. Program in ples pa je v celoti organizirala izredno delovna propagandna komisija PD Velenje, ki jo vodi Stane Jamnikar. -Mnogi se med seboj tistega večera, ko so prihajali na ples, niso poznali, vendar je ta družabna prireditev kmalu zravnala te medsebojne pregrade. Na tej prireditvi si bil deležen pozornosti že ob vhodu, ko so te pozdravile planinke in ti pripele simbol 6. planinskega plesa. Ob prihodu v restavracijo, ob aperitivu, ob pogledu na domiselno dekoracijo, ki je vzbujala zanimanje za izlete v letu 1982, si nisi mogel kaj, da se ne bi nasmejal karikaturam tov. Zinke Tržan. Namesto šopka je bil na mizi kos granita s številko mize, poslikan s planinskim cvetjem in označen z markacijo (ideja — Edi Hriberšek). Poskusil si lahko domač kruh, pečen v krušni peči pri Jakobovi mami v Kotah in pecivo, ki so ga pripravile prizadevne planinke, kot to storijo vsako leto. Prav vsi so bili zadovoljni tudi z obilno večerjo in ne nazadnje tudi s hitro in solidno postrežbo. Vse to je prispevalo k domačnosti. Člani fotosekcije so pridno fotografirali in fotografije so na voljo v planinski pisarni. Nekako najbolj slovesen trenutek za udeležence je bil, ko je okoli polnoči zbor 343 planinskih prijateljev zapel pianinsko pesem, napisano prav za to priložnost. Zadovoljstvo udeležencev, ki si ga občutil vsepovsod, in pohvale gostov, pomenijo priznanje in nagrado organizatorjem pa morda novo vzpodbudo, da nam bo na 7. planinskem plesu v Titovem Velenju naslednje leto še lepše. Gotovo zaslužijo pohvalo in zahvalo tudi vsa podjetja, ki so kakorkoli pomagala, da je planinsko društvo v Titovem Velenju lahko organiziralo že tradicionalni ples. Julijana Hočevar Foto Roman Germadnik PLANINSKI USPEHI V SAVINJSKEM MDO V LETU JUBILEJEV PD od Logarske doline do Donačke gore, Rogle in Šmohorja, so lani zabeležila lepe delovne uspehe. Planinci so svoje delo obogatili z vključevanjem mlajšega rodu v svoje vrste, s šolanjem strokovnega kadra, z organizacijo izletov, pohodov z obujanjem tradicij NOB, z akcijami GS — VN, z akcijami SLO — DS in v orientaciji. GRS iz Celja je praznovala 50-letnico svojega dela, PD Šentjur je praznovalo 30-let-nico, alpinisti so zabeležili vrsto vzponov v zahtevne stene doma in na tujem. V planinskih pionirskih šolah je sodelovalo več kot 900 učencev OŠ, v akciji ciciban-planinec je bilo udeleženih 400 cicibanov iz VVZ. Organizirali so 66 pohodov z obujanjem tradicij NOB, 72 mladinskih pohodov, 138 pionirskih pohodov, 51 pohodov za cicibane, 106 članskih pohodov, 23 orientacij in 16 akcij »NNNP«. Planinci so se lani zavzemali za dobro vzdrževanje planinskih domov, bivakov planinskih poti in drugih objektov. Še posebej je potrebno omeniti nov planinski dom celjskih planincev v Logarski dolini. Obnovitvena dela na postojankah pa so opravljali polzelski planinci na Gori Oljki, otvoritev bo letos; solčavski planinci (s pomočjo gornje savinjskih planincev so delali na Klemenči, so pa še društva, katerih člani opravijo od 200 do 600 prostovoljnih delovnih ur, kar bi zneslo skupaj za celotni MDO »Savinjske« približno 6000—7000 ur. Propagandno dopisništvo je bilo zelo aktivno. Veliko propagandnega gradiva so izdali v obliki prospektov, značk, nalepk, našitkov, plakatov, pa tudi oglasne deske so bile pomemben prostor za informacijo in radio. V letu jubilejev je MDO podelil tudi 97 priznanj prizadevnim stalnim zaslužnim delavcem na področju planinstva. To je stalna naloga MDO PD, ker se lahko le tako oddolžimo ljudem, ki so vedno in ob vsakem času pripravljeni opraviti delo, ki je v prid naši socialistični skupnosti. Prepričani smo, da je velik del TKS po občinah že dojel, da so PD tista, ki vestno in redno opravijo svoje programe, zato so tudi finančno bolj podprta kot v minulih letih. Zelja vseh planincev MDO PD »Savinjska« bo še naprej ta, da se v planinske vrste vključi čim več delovnih ljudi in mladih. Predsednik MDO: Adi Vidmajer ŠALEŠKA POT PD Velenje je 10. oktobra 1974 počastilo občinski praznik tako, da je odprlo šaleško pot. To zato, da bi ljudje iz občine 156 Velenje, še posebej mladina, bolje spo- znali svojo domačijo, se tam razgibali in duhovno obogatili ter tako pametno preživeli prosti čas. šaleško pot, ki vključuje 21 kontrolnih točk in je speljana po obrobju občin Velenje, Žalec, Celje, Slovenj Gradec, Ravne na Koroškem in Mozirje, so pripravili Stane Jamnikar, Franc Ojster-šek, Andrej Kuzman s sodelavci. Danica Zevart je napisala vodnik, društvo je izdalo tudi dnevnik in značko. V sedmih letih so prodali okoli 5000 dnevnikov in vodnikov. Po zbrani evidenci in korespondenci posredujemo nekaj podatkov, ki bi utegnili zanimati tudi planince zunaj občine. Okoli 130 km dolgo Šaleško pot, ki poteka na nadmorski višini od 300 do 1100 m in je praktično prehodna vse leto, je doslej v celoti prehodilo 794 planincev, od tega po posameznih letih: 1974 — 7, 1975 — 142, 1976 — 138, 1977 — 107, 1978 — 103, 1979 — 90, 1980 — 141, 1981 — 66. Društvo je vzpodbujalo obisk z občasno propagando v tisku, prodajo literature, organizacijo izletov, trimskih pohodov, predavanj, silvestrovanj in pod. Skupinske izlete so organizirali tudi PD Ljubljana-matica, Zabukovica in Maribor-matica. Dosedanji obiskovalci so bili pretežno iz Slovenije — skupaj 726. 50 jih je bilo iz Hrvatske, 10_ iz Srbije, 2 iz BiH in 6 iz Avstrije (5 s Štajerske). Podatki po občinah oziroma mestih pa so naslednji: Velenje 441, Žalec 126 (aktivnost vodstva MDO), Ljubljana 57, Maribor 39, Zagreb 39, Celje 35, Ravne na Koroškem 14, Kranj 13, Beograd 10, Slovenj gradeč 9, Samobor 8, Mozirje 5, Graz 4, Dravograd 3, Kamnik 2, Ptuj 2, Domžale 2, Varaždin 2, Travnik 2, Litija 1, Novo mesto 1, Slovenska Bistrica 1, Grosuplje 1, Radovljica 1, Vrhnika 1, Murska Sobota 1, Ljutomer 1, Rijeka 1, Bruck/Mur 1, Hermagor/šmohor !. Pot je prvi prehodil Milan Pire iz Velenja, iz drugih občin SRS Kari Rebernik (Slovenj Gradec), iz drugih republik Josip Korlaet (Zagreb), iz inozemstva Hans Sattek (Šmo-hor, Avstrija) — soavtor vodnika Karavanke. Starostna in poklicna sestava popotnikov je bila naslednja: 14 predšolskih otrok (v spremstvu staršev), 279 učencev osnovnih šol (pretežno z mentoricami), 39 dijakov in študentov, 390 delavcev in uslužbencev, 19 gospodinj, 53 upokojencev. Večina udeležencev je pot prehodila v štirih ali petih etapah (v eni ali dveh sezonah), planinci iz bolj oddaljenih krajev pa pretežno celotno traso kar skupaj. Člani Atletskega kluba Vinko čajič in Milan Balek sta postavila rekord — pot sta »pretekla« v dveh dneh (poskus v enem). Večina udeležencev je predložila le dnevnike in vodnike, zaprosila za značke, vtise pa zadržala zase. Manjšina pa je sporočila tudi svoja opažanja, navedla pripombe na stanje oznak in pohvale domačijam (velja predvsem za kmetije Gonžar, Arnež-nik, Pečolar, Punčuh, Vaga, Jakob). Dru- štvo se jim za vse informacije zahvaljuje, saj je tako sprejelo sveže novice o poti, ki jih je posredovalo markacistom in kontrolnim točkam, še posebej pa smo se v UO razveselili pisma Margaret Daviš, doma iz Bostona v Veliki Britaniji (začasno v Ljubljani), ki je od 27. do 31. 1. 1981, kljub ostri zimi, sama prehodila pot in v odlični slovenščini popisala svoje zanimive vtise o pokrajini in ljudeh. Miroslav 2olnir wairsüw© owawd POMISLEK CAS V mesečnem biltenu Les Alpes — avgust 81 — (str. 168) najdemo zanimivo vprašanje, ki ga je zastavil M. Kaufmann o novem zavetišču na Almagelleralp: »Ali je zares potrebno pritegniti množico?« Vse priznanje dejstvu, da naše koče in zavetišča »sodelujejo« v spoznavanju lepot Alp, vendar pa se moramo vprašati, ali je res potrebno urejati nova in nova zavetišča. Ali ne bi bilo ustrezneje mladim ohranjati smeri, ki zahtevajo izurjenost, da bi bili deležni tistega zadovoljstva, ki ga da človeku dolga in lepa tura, plezanje? »Naše Alpe smo osvojili z dolgimi pohodi v zahtevnih pogojih. Kaj ne bodo nekega lepega dne ostale mladini — da bi bili lahko enakovredni svojim predhodnikom — le še drage odprave v daljna gorstva,« zaključuje poročevalec Paul Blanc. B. B. ZLASTI POZIMI VEČ OBZIRNOSTI DO DIVJIH ŽIVALI Ven v naravo, četudi razsajajo viharji ali sneži — po tem geslu se v sedanjih časih ravna vse več tistih, ki iščejo počitek v prosti naravi ne glede na letni čas. Toda zlasti v zimskih mesecih pomeni takšna zdrava odločitev ljudi nezanemarljivo ogrožanje življenjskega prostora številnih divjih živali in motenje njihovega biološkega ritma. Živali se prilagajajo zimskim razmeram tako, da se spravijo k zimskemu počitku ali pa vsaj znatno zmanjšajo porabo svojih energij. Med tem časom se živali tudi skromneje hranijo, omejujejo svojo dejavnost in živijo pravzaprav od lastnih telesnih zalog. Hkrati jim ponuja pusta zimska pokrajina tudi zelo malo možnosti za varno kritje. Tako se lahko živali v takih razmerah odzivajo le z begom, če jih zmotijo ali celo presenetijo pešci, smučarski tekači, turni smučarji ali tisti, ki se najraje »dričajo« po globokem celcu. Pri tem pa bi bilo dobro vedeti, da brezglavi beg v snegu zanesljivo pomeni za vsako žival najhujši napor in hkrati zahteva največ energije, četudi traja tak beg le kratek čas. Posebno samice, ki so v tem času dodatno obremenjene z brejostjo, in mlada divjad, ki premore le malo rezerv, se znajdejo največkrat prav zaradi takih dodatnih naporov kaj kmalu na meji med življenjem in smrtjo. Prav zato bi bilo nujno potrebno, da bi z bolj poudarjenim načrtovanjem in usmerjevanjem smuškega turizma, toda tudi z obzirnejšim obnašanjem vseh tistih, ki uživajo v zimski naravi, bolj upoštevali tudi divjad. (Po objavi v reviji »Divjad in okolje«.) M A GORE NAJ BODO ČLOVEŠTVU NA VOLJO NEIZUMETNIČENE V Informacijah, glasilu Mednarodne komisije za reševanje v gorah (IKAR), beremo razmišljanje dr. Elmarja Jennyja, zdravnika avstrijske gorske reševalne službe o zdravstvenih vidikih preživljanja prostih dni v visokogorju ter posebej v teku na smučeh in turnem smuku. Udejstvovanje pozimi prinaša številne koristi in je take vrste, da zanj potrebujemo samo obleko in smuči, sicer pa nobene posebne opreme. Upoštevati pa moramo leta, zdravje udeležencev in nasvete zdravnika. Zimska dejavnost nam pomaga vzdrževati telesno kondicijo z rednim in zadosti pogostim treningom. Očitni so zlasti ugodni vplivi na krvni obtok in srce. Ocena posameznih vrst dejavnosti vodi Jennyja do zaključka, da je najboljše turno smučanje, pač zavoljo istočasnih estetskih užitkov v lepotah gorske narave pa tudi zato, ker v planincu drami voljo do zahajanja v gore pozimi, ga privaja na premišljeno tveganje in mu utrjuje samozavest. Vemo, da moramo ob tej človekovi dejavnosti računati tudi na nevarnost, da bi gorsko naravo okrnili in vplivali na njeno usodo. Jenny sprašuje: »Ali je mogoče zagovarjati težnjo, da spremenimo alpski svet v eno samo, veliko smučišče? Ali ni bolj pametno, če gorski svet ohranimo nedotaknjen, tak, kakršen je?« Kot zdravnik je za nedotaknjenost gora, tehnika naj se jim izogne. Takšne, kakršne so, so gore v pomoč zdravim, da si okre-pe in ohranijo zdravje, okrevajočim pa pomagajo, da ozdravijo in čimprej spet začno normalno živeti. Pavle Šegula 157 TRIGLAVSKI NARODNI PARK Med številnimi zavarovanimi narodnimi območji imamo danes v Sloveniji en sam narodni park — Triglavski narodni park. Narodni park je lahko le večje, naravno zaokroženo območje, kjer najdemo še dovolj ohranjene narave in ki ga odlikujejo naravne znamenitosti izjemnega pomena za ves narod — od tod tudi ime. Kot nacionalna kulturna ustanova je narodni park ustanovljen z zakonom. Namenjen je najprej ohranitvi življenjskih združb in znamenitosti narave, nič manj pa tudi oddihu in uživanju proste narave in je torej odprt za javnost. Triglavski narodni park, kakršnega imamo danes, je bil razglašen z zakonom, ki ga je sprejela republiška skupščina 27. maja 1981 (Uradni list SR Slovenije, št. 17/81). Sicer pa je mnogo starejši. Prvi predlog za ustanovitev parka je bil dan že leta 1908. Leta 1924 je bila za dobo 20 let zavarovana Dolina Triglavskih jezer. Trajno zavarovanje je bilo uzakonjeno leta 1961, takrat smo dobili zametek parka z današnjim imenom, čeprav njegove meje niso segale do samega Triglava. Park zajema skoraj vse ožje območje jugoslovanskega dela Julijskih Alp. V njegovem geografskem središču kraljuje očak Triglav. Od njega se na vse strani kot zvezda širijo globoko zarezane ali pa lede-niško razširjene doline, kjer imajo povirje naše velike reke. Zahodni in južni del pripada porečju Soče, ki daje svoje vode Jadranskemu morju Preostali del se odmaka v Črno morje: potoki, ki tečejo proti severu, dosežejo kmalu Savo Dolinko, na jugovzhodu pa ima svoje povirje drugi krak Save — Bohinjka. Parku pripadata tudi gozdnati planoti Pokljuka in Mežaklja. Po cesti lahko vstopimo v park z bovške strani pri trdnjavi Kluže in v soški tesni pod zaselkom Kršovec, iz Tolmina pri Tolminskih koritih, v Bohinju pri vasi Polje, pri Srednji vasi in na Koprivniku, z blejske strani pod Zatrnikom, pri Krnici v dolini Radovne in pri Vintgarju, z zgornje Doline pa pri Mojstrani na cestah v Vrata in Krmo, pri Kranjski gori na cesti proti Vršiču in v Planici. Skozi park držita dve pomembnejši cesti: Kranjska gora—Vršič— Bovec in Bovec—Predel (mejni prehod)— Rabelj. Od Kaninske skupine do Ponc nad Planico se park naslanja kar na državno mejo z Italijo. Tako obsežno ozemlje, kot je Triglavski narodni park, ne more biti vse pod enako strogim varstvom. V parku ostajata še naprej kmetijska in gozdarska dejavnost, celo nekaj manjših naselij je znotraj njegovih meja. Omejitve veljajo za nove gradnje, večje industrijske in energetske objekte in za tiste dejavnosti, ki niso v skladu z varstvom narave. Gorski svet, kjer skoraj ni stalnih naselij, pripada osrednjemu območju s strožjim varstvom (na karti označeno navpično gosto črtkano). Nižje ležeči deli dolin, območja turističnih središč in gozdnate planote spadajo v robno območje parka, kjer je manj omejitev (na karti vodoravno redko črtkano). Strogo varstvo bo uveljavljeno le v naravnih rezervatih znotraj parka, ki bodo dolo- Shema Triglavskega narodnega parka z osrednjim in robnim področjem, z glavnimi vrhovi in kraji čeni kasneje zaradi popolnega varstva živalstva in rastlinstva. Kakšne posledice ima razglasitev narodnega parka za obiskovalce Julijskih Alp, ki jih je vsako leto več? Za tiste, ki poznajo in upoštevajo pravila obnašanja v naravi in ki vedo, da ima v narodnem parku prednost narava, ni nič novega. To pomeni, da ne bomo odmetavali odpadkov, povzročali hrupa, trgali rastlin in plašili živali. Vozila bomo puščali in ogenj kurili le tam, kjer so za to urejeni kraji, ne bomo silili z avtom na zaprte gozdne ceste in vznemirjali živali. Prizadevali si bomo, da narodni park ostane in postane to, kar si želimo. Nekaj podatkov o Triglavskem narodnem parku Leži v treh občinah: Jesenice, Radovljica in Tolmin. Površina znaša nad 800 km2, to je 4% celotnega ozemlja Slovenije. Je največji narodni park v Jugoslaviji. Najvišja točka parka je obenem najvišja gora Jugoslavije — Triglav (2863 m), najnižja točka pa leži ob sotočju Tolminke in Zadlaščice v Tolminskih koritih (ok. 200 m). To je obenem tudi najjužnejša točka parka. Najsevernejša je pri izlivu Martuljškega potoka v Savo Dolinko, najbolj vzhodna je pri slapu Šum v Vintgarju, najbolj zahodno ležeča pa je vrh Lopa (2406 m) v Kaninskl skupini na državni meji. Največja reka znotraj parka je Soča, sledijo ji Radovna, Koritnica, Savica, Tolminka in druge. V parku je največje slovensko stalno jezero, Bohinjsko jezero in tri skupine ledeniških jezerc: Triglavska, Krnska in Kriška jezera. V parku je več stalnih in mnogo občasnih slapov, najvišja med njimi sta Savica (51 m) in Peričnik (52 m). Slikoviti naravni pojavi so korita v porečju Soče (pod vasjo Soča, pri Kršovcu, pri Klužah na Koritnici in ob sotočju Tolminke in Zadlaščice), na Radovni pa je znani Vint-gar. Od naravnih znamenitosti so dostopni in urejeni za obisk: v Trenti izvir Soče, korita Mlinarice in alpski botanični vrt »Juliana«, dalje Tolminska korita, Martulj-kova slapova, slap Peričnik, slap Savica in Vintgar. V narodnem parku je mnogo kulturnih spomenikov in zgodovinskih krajev: trdnjavi na Predelu in v Klužah, sledovi prve svetovne vojne (utrdbe in okopi soške fronte, vojaška pokopališča) v dolini Soče in na Krnu, Ruska kapelica na Vršiču in vojaška cerkev na Javorci, cerkvi sv. Janeza in sv. Duha v Bohinju, spomeniki osvobodilnega boja in odpora na Pokljuki, v Radovni in Vratih. Planinski dom na Kredarici in Aljažev stolp na Triglavu sta spomenika boja za slovenske gore. Vasi Bavščica, Studor in Stara Fužina so znane po ljudski arhitekturi. V Trenti na Logu je Trentarski muzej domačih značilnosti in krajevne zgodovine. Stane Peterlin IZ INVENTARJA SLOVENSKE NARAVNE DEDIŠČINE — SIVNICA Med naravno dediščino uvrščamo tudi lede-niške balvane. To so večje skale, ki so nekoč padle na ledenik in se z njim vred pomikale. Ledeni pokrov se je polagoma tanjšal, dokler ni povsem izginil in skale odložil spet na tla. No, in že je tu odgovor na pogosta vprašanja, od kod veliki skalni bloki sredi dolin ali celo na ravninah. V naših alpskih dolinah je veliko balvanov, zanimivih posledic ledeniškega delovanja. Naj naštejem le nekaj najbolj znanih, ki jih najdemo ob planinskih poteh: Žagana peč v Kamniški Bistrici, Debeli kamen nad Kotom, »mali Triglav« v Vratih in Bundrov kamen v Stari Fužini. V zgornjem delu Kamniške Bistrice je skupina delavcev Zavoda SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine evidentirala kar 14 večjih balvanov, med njimi tudi največjega doslej znanega — Sivnico. Sivnica je prislonjena ob zahodno vznožje Brane v bližini Lepega kamna, ki je prav tako eden večjih balvanov, saj je na njem celo lovska koča. Zaradi svoje velikosti (45 m visoka zahodna stena) Sivnica sploh ne daje vtisa, da bi bila balvan, šele podrobnejši pogled na lego skladov, podnožje skale in morensko gradivo v okolici nas prepriča, da je skalno gmoto prinesel lahko le ledenik. Ocenjena teža balvana je nad 60 000 ton, kar je za skoraj štirinajst Žaganih peči! prav nasprotujoče pa je dejstvo, da je Sivnica, kljub svoji izjemni velikosti, neopazna. Gozd jo zakriva očem planincev, ki so namenjeni v Konec, nanjo se odpre pogled šele s pobočja pod Čmaževko ali s poti na Kokrsko sedlo. Do balvana lahko pridemo po lažjem brezpotju z markirane poti pri odcepu kolovoza za Lepi kamen. Na vrh je moč priti po nenadelani stezi s sedla na vzhodni strani, medtem ko čez prepadno in deloma previsno zahodno steno drži nekaj šolskih alpinističnih smeri. Reter Skoberne 32 m Sivnica z zahodne strani Foto P. Skoberne Sivnica z zahodne strani Foto P. Skoberne I. PRIMORSKA ALPINISTIČNA ODPRAVA V ANDE Po prijavi KOTG PZS povzemamo naslednje: Prva primorska alpinistična odprava v Ande je odšla na pot 2. januarja in sicer iz Zagreba do Mendoze. Cilj te odprave je Aconcagua, člani pa so: dr. Jože Andlovic (AO Nova Gorica), zdravnik, Peter Podgor-nik, Tamara Likar, Pavel Podgornik, Milan Črnilogar (AO Idrija), Vlado Gantar, Slavko Svetičič, Igor Škamperle (AO Postojna), Bogdan Biščak, Ivan Rejc (AO Tolmin) in Žarko Trušnovec. Po programu so med 5. in 9. januarjem šli na pot do J stene (Plaza Francia), za aklimatizacijo so predvideli sedem do deset dni z vzponi na bližnje vrhove, v J steni pa bodo poskušali preplezati novo smer, vrnili pa bi se 1. 2. do Zagreba, kamor bi prispeli 5. 2. (Z odpravo so šli tudi planinci Danijel Felc, Miroslav Škapin, Marjan Olevnik, Borut Sla-pernik in Janez Aljančič.) TANJUG O NORMANU CROUCHERJU Tanjug je lani 2. avgusta poslal vsem zainteresiranim iz New Delhija teleks o gor-niški poti 40-letnega Normana Croucherja. V družbi s šestimi britanskimi alpinisti se je namenil na Nun (7137 m) v skupini Nun-Kun (Kašmirska Himalaja). Toda na višini okoli 6600 metrov je moral obrniti. Poslabšanje vremena je namreč zahtevalo, da odprava opravi vzpon v najkrajšem času, Norman pa tovarišev ni hotel ovirati. Čeprav v svojih načrtih Norman ni povsem uspel, je verjetno dosegel »rekordno višino« za invalida brez nog. In še anekdota ob tem dogodku. Ko so se britanski alpinisti vrnili v bazni tabor, so bili neprijetno presenečeni — ostali so brez hrane In pijače. Sprva so menili, da jim je čokolado in druge priboljške pospravil kak sladokusec iz rodu medvedov, toda — izginile so tudi steklenice s pristnim škotskim viskijem: z njim so si želeli ob povratku nazdraviti. Šele pozneje so ugotovili, da je vse skupaj pospravila odprava, ki se je povzpela na Kun (7077 m), ko je bila prepričana, da so naleteli na opuščen tabor. Pa ni bilo zamere, le proslavo so morali pripraviti — pozneje. OSVOJENI VRHOVI Alpinistična federacija ZSSR, ki sodi z več kot 300 000 člani med največje planinske organizacije, nima svojega glasila. Zato članstvo še s toliko večjo nestrpnostjo pričakuje vsakoletni zbornik z naslovom »Premagani vrhovi«. Novi zvezek obsega raz- meroma dolgo razdobje od 1975 do 1978. Bogato gradivo je kot vedno urejeno zelo pregledno in sicer po temah, kot so »Znanost in plezalstvo«, »Odprave in vzponi«, »Izkušnje in praksa«. Številni bistveni podatki so uvrščeni v kroniko. Zbornik ureja vse od njegove ustanovitve v letu 1948 eden najuglednejših sovjetskih strokovnjakov za gorstva Pavel S. Rototajev. Jožef Nyka, prevod M. A. LEDNO PLEZALSTVO V SOVJETSKI ZVEZI Tekmovalno plezanje — z gledalci, štopa-ricami in sodniki — so si izmislili in nato razvili v Sovjetski zvezi. Po vsej državi redno organizirajo plezalske nastope in tekmovanja, vse to pa je omogočilo nagel napredek v skalnem plezanju. Ta razvoj je bilo čutiti celo v visokih gorstvih, na primer na Pamiru. Gotovo ni naključje, če so za načrtovano sovjetsko odpravo na Mount Everest izbrali izrazito skalnato smer. Vendar pa so tudi sovjetski strokovnjaki morali ugotoviti, da sta bili pri tem zanemarjeni ali odrinjeni plezalski tehniki v ledu in snegu. Tako je sovjetska alpinistična federacija prav pred kratkim odločila, da je treba plezalska tekmovanja razširiti na poledenela in zasnežena pobočja. Izumitelja tekmovalnega plezanja Ivana Antono-viča, ki je po poklicu slikar in grafik, so celo pooblastili, naj pripravi pravila za tekmovalno plezanje na poledenelih in zasneženih strminah. Za letos so že tudi razpisali hkratno tekmovanje v skalnem in lednem plezanju za nagrado alpinistične federacije. Tekmovanje bo na področju osrednjega Kavkaza. M. A. NESREČA ŠVICARSKE ODPRAVE AFP je 30. oktobra 1981 poročal, da je vodji švicarske odprave Josephu Faucher-ju na področju Pengbocha med vzponom v skalah spodrsnilo in je padel 30 metrov globoko v potok; žal je bil padec smrten. Odprava je imela v načrtu vzpon na Lotse Šar (8398 m), pri čemer sta se prav tako smrtno ponesrečila dva člana odprave. Toliko AFP. Kot pa je razbrati iz revije »Die Alpen«, je bil naveden kot cilj te odprave še neosvojeni osrednji vrh Lotse-ja. Ta je, kot so pokazala dosedanja poizvedovanja, zelo težko dostopen in po vsej verjetnosti tudi tehnično izredno zahteven. MEDNARODNO SREČANJE ALPINISTOV V ČILU Čilska Andinistična Federacija bo letos od 15. do 18. novembra organizirala svoje prvo mednarodno srečanje alpinistov v Centralnih Čilskih Andih. Cilj je prijateljsko srečanje planincev v Andih, ko naj bi ti plezali v svetu štiri-, pet- in šesttisočakov, kjer so na voljo kopne in ledne smeri pa prvenstveni vzponi. Srečanje bo seveda omogočilo tudi menjavo mnenj in izkušenj. Pavle Šegula SEDEM ALPINISTOV NA NANDA DEVI Lanskega novembra se je po 99. dneh vrnila domov češkoslovaška odprava iz Ostrave (TJ Vitkovice), ki je uspešno opravila prvenstveni vzpon na Nanda Devi, najvišjo goro indijske Himalaje. Ta vrh je imel od leta 1936 sem vsega sedem obiskov, ostravski plezalci pa so se povzpeli s severa. Vredno je omeniti tudi to, da se jih je povzpelo kar sedem, ob prvem poskusu pet, ob drugem pa, čez dva dni, še dva. Vzpon po SZ steni (absolutna višina stene 3000 m, težavnost V.—VI. stopnja) je trajal tri dni in ga lahko primerjamo z najbolj zahtevnimi smermi na himalajske osemtisočake. Deset članov te dvanajst-članske odprave je po vrnitvi sprejelo posebna odlikovanja za vrhunski športni dosežek v letu 1981. Nekaj od teh uspešnih ostravskih plezalcev se bo zelo verjetno udeležilo tudi češkoslovaške odprave na himalajski vrh Lotse Šar leta 1983; računajo z vzponom po JV steni. F. B. (Praha) PLEZARIJA PO ZALEDENELIH SLAPOVIH Slapovi niso zgolj lepi fotografski motivi, lahko so tudi cilj športne ali točneje ple-zalske dejavnosti — seveda le pozimi, ko padajoča voda zmrzne v leden steber ali ščit. Gre v tem primeru za novo športno zvrst ali le logičen nadaljnji razvoj ple-zalstva? Zgodovinsko gledano ima tudi ta zimski šport svoje korenine v podvigih drznih pastirjev in tihotapcev, ko so le-ti pri premagovanju poledenelih strmin uporabljali današnjim derezam podobne pripomočke, ki so jih iz železa izdelovali vaški kovači. Plezalstvo nasploh je doživelo v zadnjem času zelo veliko razvejanost, vendar o tem zdaj ne bi razpravljali. Dejstvo pa je. da se je plezanje kot samo sebi namen dodobra ločilo od nekdanjega gorništva. pri katerem je bilo le sredstvo za dosego zastavljenega cilja. Zato danes gore s svojimi vrhovi niso več nujno kraj dogajanja, 162 kadar govorimo o plezalstvu. Do podobne razmejitve je prišlo tudi v klasični zvrsti gorništva — pri plezanju v ledu. Nenadoma so namreč odkrili, da tudi plezanje v ledu lahko pomeni čisto veselje in ne le napor in nadlogo. Predvsem pa je bil v igri vzvišeni občutek popolnega obvladovanja telesa tudi v najbolj izpostavljeni in človeku sovražni strmini. Gre torej za veselje, ki se sprošča v čim hujših strminah, pogoj zanj pa je trdnost ledu. Ledno plezalstvo se je potemtakem rodilo v tistem trenutku, ko za napredovanje v poledeneli strmini niso več zadoščale zgolj dereze, marveč so že bile potrebne posebej izoblikovane kovinske naprave tudi za roke. Ta preobrat pa je pomenil hkrati tudi veliko oviro, kajti vse dotlej je veljalo za neprimerno, če je plezalec v ledu uporabljal svoji roki (razen za ohranjanje ravnotežja) za vzpon, predvsem še za dvigovanje telesa. To oviro so premagali najprej na Škotskem, nekoliko pozneje pa tudi v ZDA. Pri tem so ugotovili, da premagovanje poledenelih strmin, katerih naklon presega 70°, ni več možno z običajno ledno tehniko. Pojavila so se ledna kladiva in posebni vijaki. Tako je nastala nova tehnika, prav ta pa je bila tudi ključ za uspešno obvladovanje skoraj navpičnih poledenelih slapov. Kdor bi iz tega sklepal, da se je ideja plezanja po zaledenelih slapovih razširila v alpskem prostoru predvsem po zaslugi angleško govorečih plezalcev, je v zmoti. Tako sta Erich Vanis ali Reinhold Messner dosegla takšne uspehe v ledu, kar sta neštetokrat dokazala v poledenelih alpskih stenah in v Himalaji, ker sta pred tem pogosto trenirala tudi na zaledenelih slapovih. Ker pa je bil njun namen zgolj v obvladovanju klasičnih strmin, jima ni bilo treba razvijati nove tehnike. Uspešna sta bila, ker sta že znano izpopolnila. V alpski deželi, kot je to Avstrija, ki omogoča najrazličnejše zimsko-športne dejavnosti, je bilo še vse do nedavnega le malo možnosti, da bi se uveljavila tudi takšna skrajnostna zvrst plezalstva. Pri tem pa je prav v Avstriji skoraj neverjetno število takih možnosti. Četudi se je plezanje po zaledenelih slapovih na celini pojavilo domala hkrati s športnim plezalstvom, imata obe dejavnosti skupno le spoznanje, da omogočata uspeh samo dosleden kondicijski trening in izpopolnjevanje v tehniki. Če sta misel in stvarnost padca pri športnem plezalstvu vseskozi razumljiva, temu gotovo ni tako na zaledenelih slapovih, kjer so padci večinoma smrtni ali imajo za posledico najhujše poškodbe. Priprave, ki so na voljo za plezanje v ledu, namreč nikakor ne zagotavljajo takšne varnosti, kot je to primer v skali. Razen tega so zaledeneli slapovi dinamične in včasih zelo labilne tvorbe, torej jih nikakor ni mogoče primerjati s skoraj nespremenljivimi plezalskimi smermi. Nadaljnja prvina, zaradi katere je plezanje zaledenelih slapov tako vabljivo, je dejstvo, da se znajdemo na docela novem področju. Kajti vsako leto se nam kažejo slapovi v drugačnih pogojih, torej se ni mogoče nikoli ponavljati. Po vsem tem ugotavljamo: plezarija po zaledenelih slapovih ni zunaj alpinističnega dogajanja, vendar je več kot očitno, da se je treba podvigov v tej smeri lotevati postopoma in skrajno previdno. Preden se lahko preizkusimo na prvem zaledenelem slapu, potrebujemo veliko izkušenj, ki zadevajo debelino ledu, njegovo kakovost in upoštevanje možnosti plazov, seveda pa tudi izpopolnjene kondicijske sposobnosti in do skrajnosti dognano ledno tehniko. Gornji sestavek je napisal dr. Erich Lack-ner, objavljen pa je bil v lanski zadnji številki Obvestil, ki so glasilo avstrijskega alpskega združenja. M. A. KAJ SODI V POROČILO O OPRAVLJENI TURI? Pod gornjim naslovom je objavilo glasilo švicarskega alpskega kluba »Die Alpen« v svoji lanski decembrski številki naslednji zanimivi sestavek, ki ga je napisal André Roch iz Ženeve. Dandanašnji je postala vsesplošna in gotovo tudi simpatična navada, da se zlasti planinci ogovarjamo z imenom. Vendar pa sodim, da je ravnanje plezalca, ki obravnava določeno turo ali poroča o poteku odprave, egoistično, če navaja svoje tovariše ali spremljevalce zgolj z Imeni. Pričakovati bi namreč smeli, da bi vsaj enkrat zapisal tudi priimek moža, ki je bil z njim v skupni navezi. Američani navajajo v novejšem času imena in priimke vseh udeležencev ob koncu takšnih poročil. Gotovo bi bilo prav, če bi natančneje opisovali tudi zemljepisni položaj vrha ali področja, kjer je potekal vzpon. Zanimanje in užitek, ko spremljamo ta in ta vzpon kot bralci, bi bila veliko večja, če bi zvedeli, na katerem kraju se je vse skupaj dogajalo. Sloviti »Alpine Journal« v Londonu pogosto objavlja v ta namen zemljevide ali celo podrobne skice področij, v katerih je delovala posamezna odprava. Prav tako se ml zdi pomembno, če bi bolj pazili na to, da bi posameznih plezalnih smeri ne označevali zgolj z imeni njihovih prvih pristopnikov. Kajti pogosto so prav takšni plezalci opravili več prvenstvenih smeri. Zaradi vsega tega bi pač smeli pričakovati, da bi bilo mogoče v poročilih opisane plezalne smeri tudi krajevno natančneje določiti. M. A. \?m<§teê p© swbîu ODMEV NA NOVICO V PV 1/82 V prvi številki Planinskega vestnika novega letnika sem zasledil novico o ekvadorskih kočah. Članek je povzet po vzhodnonem-škem glasilu »Der Tourist«, št. 9/10, 1981. Zal se s podatki in navajanji v članku ne morem strinjati, ker sem vse koče, ki jih članek omenja, obiskal konec 1980. leta in le niso tako porazne, kot so opisane. Podgan, ki jih članek opisuje, nismo videli v nobeni koči, le v neoskrbovani koči pod lllinizo so bile verjetno miši (le kje jih v naših kočah ni?!), vsaj po nočnem škreb-Ijanju sodeč. Tudi okolica koč ni tako porazna, saj oskrbniki na grobo počistijo okolico. Koče so gotovo vključili v organizirano popotništvo, vendar so koče odprtega tipa in vas povsod prijazno sprejmejo. Sicer pa se z organiziranim popotništvom ukvarjamo tudi v naših gorah, mar ne? Pa še nekaj informacij o kočah. Koče so zgradile posamezne andinistične sekcije iz Quita in Riobambe s pomočjo ministrstva za turizem (DITURIS). Dve koči sta na SZ in Z pobočjih Chimbo-raza in sicer koča »Fabian Zurita« (4930 m), ki je neoskrbovana, in koča »Edvard Whymper« (5000 m). Prva je bila zgrajena že leta 1964 in jo obiskovalci uporabljajo za lažjo pot čez »Murallas Ro-jas«. Drugo kočo so odprli 10. junija 1980 in je v dolini Carrel, odkoder so se prvi pristopniki Whymper in oba Carrela povzpeli leta 1880. Po dobri cesti se planinci lahko pripeljejo do višine 4800 metrov. Vzpon po originalni smeri je nekoliko težji in nevarnejši zaradi serakov, obe smeri pa se združita na vrhu Veintimilla (6270 m), do glavnega vrha je potem še uro hoda po skoraj ravnem terenu. Koča ima plinski štedilnik in najnujnejši pribor, pa tudi prostrano jedilnico, spalnico s pogradi in sanitarijami. Cotopaxi (5897 m) je najbolj obiskana ekvadorska gora, saj leži takorekoč na pragu Ouita. Po cesti se pripeljete do višine 4500 m in ob nedeljah je koča P. Jose'f Ribaš (4800 m) polna domačinov, ki si privoščijo izlet do snežne meje. Koča je prostorna, saj v njej lahko prenoči tudi 50 andinistov, zgrajena je bila leta 1971, povečana pa 1977. Tudi ta planinska postojanka ima stalnega čuvaja. Koča pod lllinizo Sur (4760 m) je pravzaprav le večji bivak, ki jo je zavoljo rumene barve videti že od daleč. Stavba je betonska in skromno urejena, vendar je še vedno bolje slaba koča kot nositi šotor visoko v hrib. Koča je izhodišče za ture na južno in severno lllinizo. Južna llliniza je okovana v debelo plast snega in ledu. Severna leži le dva kilometra odmaknjena in je 150 metrov nižja, je pa popolnoma gola in razbita. Cayambe (5840 m) je manj obiskana gora. Z novo cesto in kočo (4660 m) na ledeniku Hermoso bo obisk precej večji, koča se imenuje po treh andinistih, ki jih je plaz odnesel na gori 1974. leta, potem ko so se že vračali z vrha. In še cene prenočevanj? V koči Whymper 70 sucrov, na Cotopaxiju 40 sucrov (1 su-cre = 1 din, stanje konec 1980). Podatke o gradnji koč sem dobil v reviji Montana št. 12, ki ga izdaja Klub andini-stov »Colegio San Gabriel«. Janez Pretnar DOBRODOŠLO NADOMESTILO — SMUŠKI POHODI Smuški tek je doživel v zadnjih nekaj letih skoraj tako velik razmah kot turno smučanje. Pri tem se je izoblikovala posebna zvrst smuškega teka na dolge proge, imenovati bi jo bilo mogoče: smuški pohodi. Seveda gre za pohode čez drn in strn, se pravi čez polja, travnike in skozi gozdove, vsekakor pa zunaj urejenih tekaških prog. Za takšen namen je najbolje izbirati področja, ki jih v nobenem primeru ne ogrožajo snežni plazovi, oprema pa mora biti kar najbolj ustrezna in lahka. Tako je mogoče v enem dnevu prepotovati na smučeh razmeroma velike razdalje in se telesno docela sprostiti, saj nam ponujajo zasneženi gozdovi, planine in planote čudovito doživljanje v zimski naravi. Smuški pohodi tako postajajo dobrodošlo nadomestilo za turno smuko zlasti tedaj, če se v gorah pojavlja nevarnost snežnih plazov ali če nam vreme med zimskimi počitnicami ni najbolj naklonjeno. M. A. TUDI DRUGOD OBNAVLJAJO PLANINSKE KOČE 12. septembra lani so člani odseka Chou-ssy slavili otvoritev povečane koče Tra-cuit. Bilo je lepo vreme in slavja se je udeležilo veliko domačinov — članov odseka in gostov, ki jih je pozdravil predsednik Marcel Busset. Zbrali so se na obširni terasi. Oskrbnik Noel Melly se je s svojo družino veselo vrtel v obnovljeni in povečani kuhinji ter se trudil, da bi kar najbolje sprejel množico gostov, ki so do koče 164 potrebovali kar 4 ure in pol hoda. Prvo zavetišče je bilo na tem mestu zgrajeno leta 1929, najprej za 12, pozneje za 28 oseb, leta 1938 je lahko sprejelo že 55 oseb. Prvič so ga povečali leta 1968 in je v koči lahko prenočilo 80 ljudi. Tokratno povečanje pa velja za 120 ležišč. Koči so dodali prizidek, kar pa ni ogrozilo zunanjega videza. Tako so povečali kuhinjo, dobili dve sobi za oskrbnika, 40 dodatnih ležišč in prav toliko sedežev v jedilnici. Tudi na sanitarije niso pozabili in jih uredili s pomočjo rezervoarja na strehi. Ta sistem sicer še ne daje idealne rešitve, ker je oskrba z vodo še vedno premajhna. Pri naštevanju številk je arhitekt Pierre Thomsen razložil, da so prekoračili proračun za 100 tisoč frankov, ker so se odločili za prenovo in povečanje kuhinje šele med predelavo; stroški transporta so se povečali bolj, kot so načrtovali, pa še kočo so povečali za 9 dodatnih, nenačrtovanih ležišč. Po prireditvi je pristal v bližini helikopter družbe Air Zermatt (ki je skupaj z armado omogočal transport med delom) in odpeljal v dolino starejše udeležence. Vsi drugi pa so posedli za mize v jedilnici, kjer so jih postregli z odličnim kislim zemljem, obloženim s toplim domačim vzdušjem, ki je značilno za večere, ki jih skupaj prežive prijatelji v planinskih kočah. B. B. ŽIČNICA NA ELBRUS Podjetje »Sojuzliftmontaž« iz Volgograda je začelo graditi tretji del žičnice na El-brus, ki naj bi omogočila smuko na južnem pobočju vzhodnega vrha. Dva odseka te žičnice, in sicer od travnika Asan (2000 m) čez vrh Starij Krugozor in do postaje Mir (3460 m) že obratujeta. Tretji del bo speljan čez ledenik Gara Bašy vse do višine 4200 metrov. Seveda pri gradnji računajo z velikimi terenskimi in vremenskimi težavami. Isto gradbeno podjetje naj bi zgradilo novo žičnico tudi na področju Čegeta. Josef Nyka, prevod M. A. IZ KIRGIŠKIH GORA Na približno 90% ozemlja Kirgizije se razprostirajo razmeroma visoke in mogočne gorske verige. Velika področja so prekrita z ledeniki in večnim snegom. Zaradi takšnih razmer kirgiški znanstveniki že deset let raziskujejo svoja gorstva, in sicer v okviru inštituta za hidrometeorologijo in varstvo okolja. Z akcijo pod geslom »Spoznati — obvarovati« imajo v načrtu izdelavo podrobnega zemljevida vseh tistih področij, ki jih ogrožajo večji ali manjši snežni plazovi. V minulem poletju so končali terenska prečenja, odprava pa je ve- Ijala Čan Tengri in Pobedi. Posebej so raziskovali tudi področja zemeljskih plazov, kar bodo prav tako upoštevali pri izdelavi zemljevida. Josef Nyka, prevod M. A. ŽRTVE PLAZOV V HIMALAJI O žrtvah plazov med člani odprav v Himalajo smo že poročali po berchtesgaden-skem zasedanju IKAR. Kaže, da je to vprašanje postalo zanimivo za različne raziskovalce. Posebno prizadeven je bil David M. McClung, ki je rezultate svojih prizadevanj strnil v članku »Avalanche Fatalities in Himalayan Mountaineering« (AAJ 1981). Plazovi v gorah Himalaje so različno veliki, ni malo takih, katerih razsežnosti opazovalca osupnejo. Zaradi velike višine teh gora prevali plazovina praviloma veliko višinsko razliko in spotoma pobere s pobočij gore velikanske količine snega in ledu. Moč plazov je neredko čutiti daleč po dolini, kar celo ogroža odpravarje v njihovih taborih, ki jih pogosto ni mogoče postaviti na povsem varnem kraju. K izdatni beri žrtev prispeva svoj delež veliko število članov odprav, šerp in nosa-čev. Za nameček se ti v času odprav tudi po več mesecev zadržujejo in gibljejo tam, kjer ogrožajo plazovi. Seveda trpe zaradi plazov tudi domači prebivalci in naselja, vendar študija teh primerov ne zajema. Največ je bilo žrtev na odpravah v najvišje vrhove sveta. Tako je bilo na Mount Eve-restu 34, na K 2 2, na Kangčendzongi 5, na Makaluju 1, na Daulagiriju I in Man-sluju po 17, na Čo Oju 4, na Nanga Par-batu 20 in na Anapurni I 12 mrtvih. Lhot-seja ni v seznamu, čeprav vemo, kako je s plazovi v njegovi južni steni. Skupaj je bilo v petintridesetih nesrečah kar 112 mrtvih. Če svoje opazovanje razširimo na 25 najvišjih vrhov — od Nanda Devi do Mount Everesta — se število nesreč poveča na 40, mrtvih pa je bilo 120. Kolikor so znani podatki za vrhove, ki so nižji od Nanda Devi, ugotavlja pisec študije 31 nesreč z 78 mrtvimi. Skupno je bilo nesreč 71, mrtvih pa 198. Tako do sezone 1979, kolikor zaradi pomanjkljive dokumentacije kaka nesreča ni znana. Raziskava kaže, da se število nesreč spreminja tudi z izborom gorstva. Vzhodna Himalaja na območju Nepala in Sikima je terjala kar 66 odstotkov vseh žrtev ali 130 po številu. Pakistanski Karakorum ima na vesti 48 mrtvih, osrednja Himalaja (Indija) pa 18. Presenetljivo malo žrtev je terjal Hindukuš. Iz podatkov se močno odražajo padavine. Monsun najhitreje in najmočneje vpliva v vzhodnih predelih, količine snežnih padavin upadajo od vzhoda proti zahodu. Karakorum ima razmeroma manj snežnih padavin, monsuna tam skoraj ni več. Za člane odprav in trekingov bo zanimiv podatek o vrsti nesreče. Prodori serakov in ledni plazovi so pobili 25 žrtev, neustrezna izbira prostora za tabor je kriva 86 smrti, sami so sprožili plaz med hojo ali plezanjem — 54 žrtev. Triintrideset ljudi je preminilo v plazu v neugotovljenih okoliščinah. Iz podatkov sledi, da je nesreča najbolj neprizanesljiva v taborih, o čemer pišejo tudi udeleženci naših odprav, ki so pogosto za las ušli nesreči. Avtor raziskave se je malce pomudil tudi pri žrtvah plazov. Ugotavljal je, odkod so preminuli in dognal, da je 81 mrtvih iz vrst domačinov — šerp in nosačev. To je kar 41 % vseh žrtev, kar priča, da so domači ljudje najbolj ogroženi. Sledi Japonska z 31 mrtvimi, Anglija s 17 mrtvimi, Nemčija s 14 žrtvami, 10 pa je Američanov. Kar 21 nesreč je doletelo odprave, ki so jih vodili Japonci in 13 nesreč gre na kožo angleškim odpravam. Skupaj je to 48% vseh nesreč! Pavle Šegula IZ LETNEGA POROČILA REŠEVALCEV SOS PARSENNDIENST Poklicni reševalci postaje SOS Parsenndi-enst, ki ima svoje poveljstvo na VVeissfluh-jochu nad Davosom v Švici, so v svoje letno poročilo za sezono 80/81 napisali marsikaj zanimivega. Varnost smučišč so zagotavljali z namernim proženjem snežnih plazov. V ta namen so na snežninah nastavili 600 eksplozivnih nabojev in s tem sprožili 153 plazov. Z bazuko so s 159 streli odstrelili 43 plazov, z minometom 81 mm in 120 mm pa so poslali v snežne strmine skupno 50 min ter sprožili 1 plaz. Poročevalec opisuje zanimiv primer, ko obstreljevanje z bazuko ni dalo uspeha na vzhodnih pobočjih Weissfluh, potem pa so v dvomih iz kabine žičnice na vrvi spustili eksplozivni naboj in poskrbeli, da je ta eksplodiral nad površino. Bili so uspešni; namerno sprožen plaz pa je tako vznemiril snežno odejo na bližnjih vesinah, da se je sprožilo še četvero velikih plazov, potem pa je lahko stekel promet na vlečnici in smučarski progi, ki so bile poprej zaprte. Zanimiv je pregled o nesrečah. V sezoni 80/81 so zabeležili prevoz 6 798 719 oseb ter 321 transportov ponesrečencev. Primerjava s sezono 73/74 kaže, da se je število posegov zmanjšalo za 307. Sploh je z izjemo prejšnje sezone opaziti precej manj posegov — in nesreč. Kot zanimivost, ki je hkrati pohvala vestnemu in prizadevnemu delu varnostnikov SOS 165 Parsenndienst, pa naj omenimo še tole prigodo: Neki mladinec si je med spustom poškodoval uho, ki mu ga je vodja njegove skupine začasno zavaroval z obvezo ter mu pomagal do zdravnika. Ta je ugotovil, da manjka gornja tretjina uhlja, ko bi mu jo lahko prišili, če bi mu jo uspelo najti. Hitro ukrepanje dveh varnostnikov je bilo uspešno. Našla sta okrvavljeni sneg in del uhlja. Operacija je uspela, izkazalo se je, da je prizadevnost uspešna tudi ob še tako pičlih možnostih, če je le dovolj vztrajnosti. Pavle Šegula NOVA RAZVRSTITEV KOČ PRI PLANINSKIH ZVEZAH AVSTRIJE IN NEMČIJE Na glavnem zboru v I. 1981 sta se PZ Avstrije in Nemčije soglasno dogovorili o novi razvrstitvi planinskih koč. Le-te bodo v bodoče razvrščene v tri kategorije. I. kategorija: planinska koča, katere osnovni namen je zatočišče za alpiniste in planince. Njena oprema je preprosta, ponudba prehrane enostavna; je izhodiščna točka za važno plezalsko področje. Za dostop je praviloma potrebno najmanj uro hoje, le izjemoma je dostopna z mehansko pomočjo. Lahko je oskrbovana ali ne, lahko rabi kot bivak. II. kategorija: koča z izhodiščno funkcijo v množično obiskovanem področju, ki je zaradi boljše opremljenosti in ponudbe hrane primerna predvsem za večdnevno zimovanje ali letovanje, za smučanje in družinski dopust. Do nje je moč priti z mehansko pomočjo in je praviloma oskrbovana vse leto. III. kategorija: mehansko dosegljiva planinska koča, ki je pretežno cilj enodnevnih izletov in premore le malo prenočišč. Usluge so podobne običajni gostinski ponudbi. Razdelitev koč je bila nujna, ker se je sčasoma funkcija koč zelo spremenila. Marsikatera prej samotna planinska postojanka leži sedaj ob cesti v množično obiskovanem izletniškem področju. Vsak poskus, da bi koča poslovala kot nekoč, povzroča le jezo pri oskrbniku in obiskovalcih. Alpinisti bodo svoje pravice lahko uveljavili v postojankah I. kategorije. Teh je za zdaj še vedno 184 od skupno 233 koč Nemške planinske zveze. Vsekakor bodo morale koče same dokazati, v katero kategorijo sodijo. Po dokončni razvrstitvi bodo označene z enotnimi tablami. Najvažnejše pravice članov v kočah I. kategorije: 1. pravica do prenočišča: člani imajo prednost pred nečlani; načelno lahko dobijo 166 prenočišče takoj aH po vrstnem redu vpisa v knjigo. Starejši člani imajo prednost pred mlajšimi. Nečlani lahko dobijo prenočišče šele po neki določeni uri, ki jo določi planinsko društvo, vendar ne pred 19. uro (poleti 20. uro) in vsakokrat samo za eno noč. Po tej uri sledi razdelitev prenočišč po vrstnem redu vpisa v knjigo. 2. rezervacijo prenočišč lahko sprejme oskrbnik samo za člane in njihove spremljevalce za največ polovico postelj in ležišč. Rezervacij za nečlane načelno ne sprejemajo, prav tako ne za skupine in tečaje, ki jih ne organizira PZ ali njena planinska društva, niti ne za podobne zaključene skupine, pa čeprav so v celoti ali delno sestavljene iz članov. Takim družbam koča tudi ne sme rabiti za shajališče. Časovno omejene izjeme lahko dovoli upravni odbor le v posebnih primerih po nalogu planinskega društva, ki kočo oskrbuje. 3. hrano, pijačo in vodo za čaj lahko dobijo samo člani in njihovi spremljevalci. Voda in vrečke s čajem so za tiste, ki zgodaj vstajajo, pripravljene v ogrevani posodi. Vsekakor pa lahko vsak obiskovalec poje svojo lastno zalogo hrane razen alkoholnih pijač. Če je v koči samopostrežba, je na razpolago samo članom. 4. mir v koči: od 22. do 6. ure mora v koči vladati popoln mir. 5. kajenje: je dovoljeno samo v za to določenih prostorih. To velja v glavnem tudi za koče v II. in III. kategoriji. V kočah II. kategorije veljajo naslednja članska pravila: 1. pravica do prenočišča: člani imajo prednost pred nečlani. Rezervacije prenočišč sprejemajo tudi za nečlane, največ tri mesece pred prihodom in največ za 30% razpoložljivih postelj in ležišč. Pri istočasni prijavi rezervacije imajo prednost člani. Za nečlane veljajo enaka pravila kot v kočah I. kategorije. Sprejemajo tudi organizirane potovalne skupine in tečaje, če imajo pismeno soglasje planinskega društva. 2. oskrba: glede hrane, pijače in vode za čaj velja isto kot v kočah I. kategorije. Članom je dovoljeno použiti s seboj prineseno hrano razen alkoholnih pijač. 3. mir v koči: najkasneje od 23. pa do 6. ure mora vladati v koči popoln mir. Prednost pri prenočišču ali rezervaciji imajo člani tudi v kočah III. kategorije. Pravica do nižje pristojbine za prenočišče velja v vseh kočah v vseh kategorijah. To so najvažnejše pravice članov po novi kategorizaciji planinskih koč. Sestavek smo povzeli po članku v 6. št. glasila DAV, ki ga je napisal dr. Richard Gebhardt. M. Cedilnik Aljažev dom v Vratih ALJA2EV DOM V VRATIH Aljažev dom v Vratih (1015 m) je bil zgrajen leta 1910. Obnovili pa so ga leta 1978, oskrbuje pa ga P D Dovje-Mojstrana in sicer od maja 1950. leta naprej (prej PD Ljubljana matica pred vojno pa osrednji odbor SPD). Jakob Aljaž, organizator in graditelj vseh planinskih postojank v Vratih, je 1896. leta postavil prvo leseno kočo, ki so jo planinci imenovali Aljaževa koča. Potem je leta 1904 zgradil prvi Aljažev dom na planoti pred sedanjim domom, tega je marca 1909 porušil plaz z Dolkove špice. Aljaž je tako| organiziral gradnjo novega doma na sedanjem varnejšem mestu. Naslednje leto (1910) so novi dom odprli. Po letu 1950 Je društvo dokupilo Slajmerjevo kočo in zgradilo pomožno stavbo (gospodarsko poslopje) za dodatne pomožne prostore, shrambe in skupna ležišča. Ob adaptaciji v letih 1976—1978 Aljažev dom ni bistveno menjal zunanje podobe. Spremenili so le notranjost in dogradili kletni prizidek. Aljažev dom, izhodiščna točka za vzpon na Triglav, za plezalne vzpone v triglavski severni steni in za vzpone iz Vrat na Skrlatico, Stenar. Križke pode, Luknjo — Trento itd. V domu je 27 turističnih postelj v sobah, poleg tega pa še 153 ležišč v skupnih spalnicah. Dom Je odprt le v sezoni od 25. aprila do 30. oktobra. Za alpiniste je urejena zimska soba. Informacije daje PD Dovje-Mojstrana, Savska c. 1 v Mojstrani, tel. 89 045. ona Broito SIGNALI 81/21 Prinašajo novico o podelitvi transverzalnih in častnih značk za prehojeno Tz kurirjev in vezistov NOV Slovenije. Ta Tz je dolga približno 1000 km in jo je od leta 1969 prehodilo že 237 občanov. NOVICE 81/20 Vsebinsko bogata decembrska številka ni šla mimo planinskih tem. V njej namreč najdemo besedni in slikovni reportažni zapis: Zakaj hodim po transverzali kurirjev in vezistov NOV; Obeležja za kurirske postaje na Gorenjskem pa tudi fotografski kotiček ne gre mimo »planinskega poudarka«. Prikazuje namreč troje fotografij delavca Ivana Debevca, ko je prvo fotografiral na izletu na Sodražico, drugo na izletu s planinci PD PTT Ljubljana na Lubnik, tretjo pa prav tako na izletu s planinci na Kuclju. OBISK PARTIZANSKE BOLNIŠNICE NA BOHORJU Lani, konec decembra, je 26 planincev iz Zagreba obiskalo partizansko bolnišnico pri planinskem domu pod Bohorjem. Iz Zagreba so se do Brestanice pripeljali z vlakom, do lovske koče nad vasjo Dovško jih je prepeljal avtobus, naprej so šli pa peš. Sprejel jih je topel planinski dom. Po ogledu bolnišnice so se čez Petrovo skalo vrnili v dom. Naslednji dan je del udeležencev odšel na Javornik in odtod na Lisco, preostala skupina pa se je po obisku Javornika spet vrnila v planinski dom. Zagrebški planinci tudi tokrat hvalijo gostoljubnost oskrbnikov, red in čistoča na železniški postaji. Po poročilu J. Sakomana iz Zagreba NAŠE JAME, 22/1980, izdaja in zalaga Jamarska zveza Slovenije, Ljubljana, 1931 Pričujoči zvezek objavlja gradivo s simpozija o znanstvenem in turističnem pomenu Postojnske jame; priredila ga je Postojnska jama ob svoji 160-letnlci. Zbrana so pričevanja in mnenja znanih evropskih speleologov in znanstvenikov, ki so razložili vlogo Postojnske jame pri razvoju spe-leologije — krasoslovja — tudi svetu. Za nas je v gradivu pomembnih precej prispevkov. Omeniti kaže sestavek, ki povzema pričevanja zgodnjih angleških obiskovalcev jame, turistov iz angleško govorečih dežel, ki so jamo obiskovali že v 168 začetku minulega stoletja. Izpod peresa istega pisca, zgodovinarja, speleologa T. Shavva je tudi prispevek o neobjavljenem delu, ki govori o obiskih jame prav tako v sredini prejšnjega stoletja. Iz knjižnice Instituta za raziskovanje krasa je bilo povzetih 78 del, predvsem monografskih ali enciklopedičnih, ki govore o Postojnski jami. Podobno povzema S. Božičevič podatke in omembe Postojnske jame v hrvaški literaturi. Vse to in tudi drugi prispevki bo dobrodošlo pri izdelavi slovenske bibliografije o krasu, ki jo danes že potrebujemo. D. Novak IZLET NA BOČ V soboto, 5. 12. 1981 ob 6.30, smo se zbrali na avtobusni postaji in se odpeljali v Poljčane. Iz Poljčan pa smo na Boč odšli peš. Kmalu smo prišli v gozd. Ko smo hodili po gozdu, smo večkrat počivali. Videli smo krmilnico za srne. Čez nekaj časa smo prišli na veliko jaso, polno snega. Tam je tudi koča. Popili smo vroč čaj, se naigrali, nato pa smo obiskali grob padlih partizanov; prižgali smo svečko ter se odpravili na stolp. Gazili smo po snegu. Na vrhu nas je tovarišica fotografirala. Ogledali smo si okolico stolpa. Na stolpu je pihal mrzel veter tako, da smo se kmalu vrnili h koči. Tisti, ki smo bili mokri, smo se sušili, drugi pa so se igrali, kako se puli zob, pa slepe miši. Kmalu smo veseli in srečni odšli domov. Klavdija Tajnikar, OŠ Edvarda Kardelja Slov. Konjice PLANINSKE TEME NA RADIU V JANUARJU (Namesto dosedanjih Odmevov z gora) Januarja so planinci na II. programu ljubljanskega radia lahko poslušali Novoletno srečanje s petimi planinci (Banovec — Čop — Dobnik — Jordan — Vogelnik) — I. 1., planinci v grafikonih (J. Senegačnik) — 8. 1., Koledar planinskih prireditev — eden najpomembnejših planinskih dokumentov (J. Dobnik) i— 15. 1., Plazovi so tudi pri nas nevarni (A. Brvar) — 22. 1. »ODMEVOV« NI VEČ .. . II. radijski program je popoldanski del povsem spremenil, saj v njem ne najdemo več takoimenovanih stalnih oddaj, med katere so spadali tudi »Odmevi z gora«. Namesto teh stalnih programskih časov pa so radijski delavci, ki kreirajo ta na novo zastavljeni servisni program, odprli možnosti vključevati tudi planinske teme v (načeloma) celotni tako imenovani »živi« pas med 13.00 in 17.00 uro. Poslušalec torej lahko spremlja ta program zdaj nevezano na čas, se pravi tudi planinske teme naj bi bile zdaj razporejene nevezano na čas, kar pomeni, da bi jih vključevali v to »programsko dogajanje« po trenutnih potrebah. No, ker so poslušalci vendarle vezani na določene informacije, posebej v našem primeru, ko gre za včasih tudi zahtevne planinske ture, je za zdaj domenjeno, da bodo planinske teme na sporedu vsak petek okoli 14.00 ure, če bi pa tematiko razširili na tako imenovano »temo dneva«, bi pa bil čas za to odmerjen ob 16.00. Tako so poslušalcem programski delavci sporočili v prvi ponovoloteni oddaji o planinski temi dne 8. januarja. Prvi odmevi so sicer malce neugodni, ko gre za to, da čas ob 14.00 ni za planinsko publiko in za planinske potrebe najbolj primeren. Upajmo, da bodo to bojazen izkušnje potrdile in bodo programski delavci našli — morda že do »visoke planinske sezone« letos — ustreznejši čas. Naj dodamo, da so Odmevi z gora zaključili zadnjo oddajo lani 24. decembra s številko 850 in da je prav ta oddaja zbrala kar dosti zvestih poslušalcev, ki se bodo zdaj morali na ta novi koncept ljubljanskega II. programa navaditi. INFORMATOR PZJ, 2/81 Zadnja številka Informatorja, ki ga izdaja Planinska zveza Jugoslavije, je po vsebini bogata, saj se z njo zaključuje tudi delo v letu 1981. Priobčena so kratka poročila komisij, vseh je enajst, potem krajše poročilo o seminarju za usposabljanje inštruktorjev za zaščito narave, gorsko stražo in za delo s planinskim podmladkom. Komisija za odprave poroča o odpravi »Lhotse 81, južna stena«. Sledi informacija o priznanju Fizkulturne zveze Jugoslavije PZJ. Zanimivo je tudi poročilce o šoli za gorske vodnike v Nepalu in pa o zasedanju UIAA v Luganu, ki ga je sestavila komisija za mednarodne zveze. V nadaljevanju je povzetek zasedanja predsednlštva PSJ lani in pa članek o planinskem pomladku in srečanju planinske mladine Jugoslavije. Zvezno orientacijsko tekmovanje, Planinski maraton in Titov vrh 81 — poročila o treh pomembnejših akcijah lani. Tudi lani so se srečali predstavniki planinskih organizacij balkanskih držav, tokrat je bilo to srečanje v Grčiji. In še trije zaključni članki: Zasedanje predsedništva PZJ v Kamniški Bistrici (30. in 31. 10. 1981), Slovesno zasedanje ob izročitvi plakete PZJ članom odprave »Lhotse 81« in pa člani PD »Svato-vac-Lukavac« so obiskali hišo cvetja. Bogata dejavnost jugoslovanskih planincev — bogata vsebina Informatorja PZJ. Škoda le, da poprej ne gre še skozi lektorjeve oziroma korektorjeve roke (TITIV VEH 81 — prav: TITOV VRH 81). TELESNA KULTURA (Revija za teoretična in praktična vprašanja telesne kul., vzgoje, športa in rekreacije — XXIX — 4/81) V prilogi Teorija in raziskovalna dejavnost (4/81) najdemo izčrpen sestavek Silva Kristana Delež osnovne in srednje šole pri usmerjanju učencev v planinstvo. Vsebino te raziskave je v različnih sestavkih istega avtorja objavljal tudi Planinski vestnik (glej PV 81/80, 235, 278, 333). RODNA GRUDA 2/82 »Rodno grudo« vedno zanimajo tudi novice iz domačega planinskega sveta. Tokrat lahko na strani 15, v rubriki Po Sloveniji, preberemo novico iz Mojstrane, ko si planinci že dolgo časa trudijo, da bi uredili tako imenovano »triglavsko zbirko«. Doslej so zbrali že okoli 500 dokumentov, fotografij, opreme in drugih za to zbirko dragocenih predmetov. Že takoj na 17. strani pa je zanimiv zapis o znani Igli v Zg. savinjski dolini. Med planinske zapise lahko štejemo tudi zgodbo Srečanje s skalnimi gorami (D. J. Gašper — 1957, Quebec, Kanada). M DO SAVINJSKA Delavce na PZS je obiskal Gustl Teropšič, nekdanji predsednik Slovenskega planinskega društva Triglav v Švici. Kot soustanovitelj tega zdaj že skoraj enajst let »starega« in še vedno zelo delovnega društva, deluje v tem okviru kot pobudnik planinskih akcij. Za letos načrtujejo pet obiskov — tur v švicarske gore in en dvodnevni izlet po Dolenjski, ko bodo obiskali med drugim tudi Gorjance. To znano društvo — zdaj ga vodi Metod Fikfak z odborom — šteje trenutno čez 200 članov, Slovencev, ki začasno delajo v tej evropski državi. 169 Koledar za marec predvideva za društva, ki se združujejo v skupnem MDO »Savinjska« naslednje prireditve in akcije: 13. bi se udeležili zimskega vzpona na Snežnik, 20. marca bodo z drugimi planinci iz Slovenije na Poreznu; med 3. in 10. marcem pa so planinci iz Prebolda slavili svojo 10-letnico. Za april pa sta po tem koledarju izbrani še dve akciji: 3. 4. bo tretji planinski pohod na Dobrovlje, organizira PD Polzela; 24. aprila pa bo planinski smuk z Raduhe v organizaciji MDO in PD iz Zreč. OBISK NA PZS, 13. 1. 1982 Koča na Loki pod Raduho — 1580 m Foto P. Jež SAVINJSKE NOVICE, UTRIP IN SAVINJSKI OBČAN Pregled glasil, ki jih izdajajo posamezne OK SZDL, prav tako kaže, da ni številke, v kateri ne bi bilo prispevkov o planinstvu. V zadnji številki »Savinjskih novic« (Mozirje) najdemo sestavka »Srečanje mladih planincev na Menini« in »Novo obeležje NOB«. Planinci smo veseli tega, saj nam pove, da je naše delo rodilo sadove. Pred nekaj leti so bili planinci tisti, ki so začeli organizirati pohode na mesto, kjer je stala Bolnišnica Celje. Ob podpori borcev so bili ti pohodi vedno bolj množični in ob letošnjem pohodu v maju bo skromno ploščo zamenjalo sodobno obeležje. Sestavek opisuje prostovoljno delo nekdanjega osebja in pacientov te bolnišnice. Tudi v glasilu Utrip OK SZDL Šentjur pri Celju najdemo sestavke o planinstvu. Zadnja številka na primer objavlja sestavek »30 let PD Šentjur«. Glasilo »Savinjski občan« OK SZDL Žalec pa objavlja prispevek o propadanju stoletnega parka Novo Celje. KOČA NA LOKI POD RADUHO (1580 m) Koča na Loki pod Raduho je leta 1976 pogorela, obnovili in odprli pa so jo na Dan planincev leta 1978. PD Luče ob Savinji jo oskrbuje od leta 1953, poprej je bila last gozdarjev in lovcev, več let 170 tudi PD Celje, ki jo je odstopilo PD Luče. Kočo so Lučani zgradili v dveh kratkih sezonah. Pri gradnji so delali požrtvovalni planinci, sodelovale pa so tudi družbenopolitične organizacije in organizacije združenega dela. Najvažnejša izhodišča: po Slovenski In Jugoslovanski Tz na vrh Raduhe; na kočo na Grohatu in naprej po Tz na Robanov kot in Korošico; čez Belo peč na Smreko-vec ali Črno na Koroškem; z avtom po gozdni cesti v Luče ali Ljubno. Koča ima 6 sob s 50 posteljami in lepo urejeno skupno ležišče s 40 ležišči, gostinski prostor pa ima 100 sedežev. Koča je stalno odprta od 1. 6. do 30. 9. in za Dan republike 29. nov., Novo leto, Prvi maj in za skupinske rezervacije. Podatki so na voljo pri društvenem gospodarju Petru Ježu, Podveža 3, Luče, telefon 063 844 013, in pri tajniku Leopoldu Supinu, Luče 87, telefon 063 844 054. SIGNALI 20181 Varstvo narave — priložnostni znamki Skupnosti JPTT (8 in 13 din) v okviru mednarodne akcije UNESCA za varstvo naravnih in graditeljskih vrednot. Prva znamka ima vtisnjen motiv Rugovske soteske (Prokletije), druga pa predstavlja skupino gora prav tako s Prokletija. ŠKRAT NA DELU Zagodel nam jo je spet v prejšnji, drugi letošnji številki našega glasila. V priimku Rajar je drugi »a« zamenjal z »e«. (PV 2/82 — avtor naslovnice, avtor sestavka »Perujska doživetja«). KRIČAČ 1/82 Glasilo delavcev RTV Ljubljana, Koper-Ca-podistria, Maribor tudi v letošnji prvi številki ne gre mimo planinske vsebine, ko v obširnem poročilu Radio kluba Kričač, najdemo podatke o delu njihovih članov v planinskih vrstah. »Vključili smo se v dve himalajski odpravi«, pišejo, »JAHO 79 in LHOTSE 81. O prvi odpravi je celo napisano literarno delo YU3DRL-9N1YU Mount Everest-Sagarmatha Marjana Krišlja, druga pa je prav tako v radioamaterskem pogledu doživela precejšnjo odmevnost v sredstvih javnega obveščanja (v programih RTV in dnevnem časopisju).« ZAPISNIK 15. REDNE SKUPŠČINE PZS V posebnem ovitku je PZS izdala popoln zapisnik zadnje skupščine. V tem gradivu društva in posamezni planinski delavci lahko najdejo vse, kar so ob tej priložnosti povedali delegati in o gradivu tudi sklepali. Zapisnik so prejela vsa PD, MDO in »vsi drugi prejemniki Obvestil«. tako zbrali vse potrebne informacije s tega področja in začeli probleme postopno reševati. OBVESTILA PZS VIII — 2/82 Z datumom 1. 2. 1982 je izšla II. številka Obvestil PZS z bogato aktualno vsebino: poleg zapisnika GO PZS (1. seja) in informacije o sejah IO PZS še natančen seznam komisij IO PZS, dopolnitev pravilnika o akciji »Pionir-planinec«, informacijo o 9. seji Skupščine ZTKO Slovenije, razpis za akcijo »Mladina in gore«, regresiranje potovanj za mladino, poročilo o planinskih šolah '81. Posebej opozarjamo na dopolnitev koledarja PZS za letos in pa na sestavek (ki je sicer še delovni osnutek). Razmišljanja o bodoči organiziranosti in vsebini dela izvajalcev TK programa. INFORMATOR 5/81 Izdaja ga že peto leto PD Viharnik. V tej dec. številki pa najdemo med drugim tudi — poleg urednikovega uvodnika, v katerem kramlja o prehojeni poti in o nekaterih osnovnih izhodiščih za delo v letošnjem letu — tudi na kratko o dejavnosti PZS, o gradnji »Kredarice«, o delu 5. ple-numa MDO ljubljanskega območja, nekaj podatkov iz kronike društvenih izletov in — Kako je Angelca iz avtobusa gobe nabirala in kako smo osvojili Košuto. Informator ureja Miha Lesar. NOVICE, XVI — 3—4/81 JZS (Jamarska zveza Slovenije izdaja štirikrat na leto Novice, z uredniškim odborom — dr. Boris Sket, mgr. Dušan Novak in Franci Malečkar. Tudi tokrat je vsebina zelo pisana. Med drugim najdemo tudi poskusno lestvico za ocenjevanje natančnosti jamskih načrtov, o tehniki Yusar, seznam včlanjenih jamarskih društev in jamarskih klubov; poleg tega pa še zapisi s sej IO JZS, o 8. mednarodnem speleo-loškem kongresu v Bowling Greenu v ZDA, itd. V uvodniku, ki ga je za to številko prispeval predsednik JZS Davo Preisinger pa lahko preberemo tudi tole: »Prizadevanja, da JZS ne bi bila nekakšen nebodigasitreba, temveč koristen povezovalni organ med jamarskimi društvi v republiki, počasi dozorevajo.« Zdaj pripravljajo knjigo Jamarstvo, denar zanjo pa je obljubila ZTKO Slovenije. Zdaj teko tudi posvetovanja o problematiki društev, da bi ISTRSKE GORE SO PRIVLAČNE Istrsko planinsko pot, Labinska republika (Od Slavnika do Učke — odprta I. 1976), je do konca lanskega leta prehodilo 860 planincev iz vse Jugoslavije. Največ planincev je bilo iz vrst PD Železničar iz Zagreba. S 1001 planincem nameravajo (v letošnjem letu) izdati novo serijo značk in izpopolnjen dnevnik. Informacije o tem (imajo tudi vodič po tej poti) daje Komisija za IPP pri PD Železničar, Zagreb, Trnjan-ska 5 B. . . . J. Sakoman IZ PLANINSKE LITERATURE Dr. František Benhart iz Prahe je obširnejšo oceno Prijateljev pod macesni (M. Kmecl) — krajša je izšla tudi v 2. št. Sodobnosti '81, objavil v češki dvomesečni literarni reviji Svetova literatura, 1981, št. 4. Prof. Pavel Kunaver, zvest Snežnikov obiskovalec in osebni prijatelj domačina-planinca jamarja in znanega fotoamaterja Bogumila Brinška, je najstarejši doslej znani »zmagovalec Snežnika«. Na Snežnik se je povzpel pred petimi leti. SNEŽNIŠKI REKORDERJI Od Planinskega doma na Sviščakih do vrha Velikega Snežnika gotovo ni več kot dobri dve uri prijetne, zmerne hoje. Če pa vas jekleni konjiček približa Snežniku še za dobre tri kilometre, pa je hoje seveda še manj. Vzpon, ki večini planincev pomeni nenaporen sprehod v naravo, pa seveda z leti lahko predstavlja starejšemu obiskovalcu gora pravcato planinsko dejanje. Vpisna knjiga v Zavetišču na Snežniku se vsako leto bolj polni. Med številnimi obiskovalci Snežnika so vsekakor deležni posebne pozornosti tisti, ki se niso ustrašili niti svojih let niti ne napora in so se povzpeli na Snežnikovo teme. .. .. Med obiskovalkami Snežnika pa ta svojstven rekord nosi Marija Bernikova, po domače Bernikova mama iz Žleb pri Medvodah. Snežnik je obiskala lani poleti s člani društva upokojencev iz Medvod, skupaj s svojo upokojeno hčerko in zetom. Kljub 82 letom je prišla na vrh »prav z lahkoto«, kot pravi sama. Občudovanja vredna dejanja, mar ne? (Na sliki je 3 z desne.) _ „ „ _ Foto S. Gaspersic PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE: 61000 LJUBLJANA, DVOftAKOVA 9 Vam nudi Zemljevide: 1. Julijske Alpe — Bohinj 1 :20 000 (1981) 100,00 2. Julijske Alpe — Triglav 1 :20 000 (1981) 100,00 3. Julijske Alpe — vzhodni del 1 :50 000 (1981) 100,00 4. Julijske Alpe — zahodni del 1 :50 000 (1980) 100,00 5. Karavanke i : 50 000 (1980) 120,00 6. Kamniške in Savinjske Alpe 1 :50 000 (1979) 60,00 7. Kamniške in Savinjske Alpe 1 :50 000 (stari) 7,00 8. Polhograjsko hribovje 1 : 50 000 (1977) 60,00 9. Pohorje — vzhodni del 1 : 50 000 (1975) 18,00 10. Kozjak 1 :50 000 (1976) 25,00 11. Panoramska karta Gorenjske 10,00 12. Škofjeloško hribovje 1 : 40 000 (1981) 100,00 13. Kamniške in Savinjske Alpe 1 :50 000, v razširjenem obsegu v tisku Planinske 1. Julijske Alpe (1978) 100,00 vodnike: 2. Karavanke, 2. popravljena izdaja (1975) 100,00 3. Vodnik po Zasavskem hribovju (1978) 120,00 4. Po gorah severovzhodne Slovenije (1980) 240,00 5. Blegoš (1980) 70,00 6. Lubnik (1977) 70,00 7. Ratitovec (1978) 70,00 8. Šmarna gora, vodnik (1981) 50,00 9. Bil sem na Triglavu (1973) 12,00 10. Durmitor (1979) 100,00 11. Biokovo (1978) 15,00 12. Planine Hrvatske 350,00 13. Kamniške in Savinjske Alpe, 3. popravljena izd. v tisku Vodnike 1. Slovenska planinska pot (1979) 130,00 in dnevnike Dnevnik 60,00 po veznih 2. Od Drave do Jadrana — E 6 YU (1977) 70,00 poteh: 3. Vodnik po transverzali kurirjev in vezistov NOV Slovenije (1980) 150,00 Dnevnik 25,00 4. Notranjska planinska pot (1977) 25,00 5. Loška planinska pot (1973) 30,00 6. Ljubljanska mladinska pot (1975) 20,00 7. Gorenjska partizanska pot 30,00 8. Bohinjska planinska pot (1978) 40,00 9. Jezerska planinska pot (1980) 50,00 10. Vodnik po poti NOB — Domžale (1980) 50,00 11. Vodnik po Badjurovi krožni poti (1974) 20,00 Dnevnik 20,00 12. Šaleška planinska pot (1974) 40,00 Dnevnik 10,00 13. Savinjska planinska pot (1980) — dnevnik 20,00 14. Bratska planinska pot Ljubljana—Zagreb (1980) 60,00 15. Trdinova pot (1975) 70,00 Dnevnik 30,00 16. Pot prijateljstva (1980), trijezičen 100,00 17. Planine Jugoslavije (1977) 40,00 18. Transverzala PD2 Jugoslavije (1980) 70,00 19. Transverzalni vodič po planinama Bosne i Hercegovine (1975) 36,00 20. Kroz Samoborsko gorje 40,00 21. Kranjski vrhovi 50,00 22. Dnevnik Snežnik-Snježnik 50,00 23. Dnevnik Koroške ml. poti 50,00 24. Idrijsko-cerkljanska planinska pot 50,00 25. Planinarski put po Ravnoj gori — Z. Smerke 150,00 Alpinistične 1. Bohinjske stene — plezalni vodnik 40,00 ter druge 2. Alp. odprava Obč. Domžale 60,00 vodnike: 3. Ravenska Kočna (1977) 125,00 4. Paklenica (1979) 60,00 5. Stijene Hrvatske (1975) 120,00 6. Stijene Jugoslavije I (1977) 120,00 7. Stijene Jugoslavije II (1979) 225,00 8. Klek stijene penjači (1980) 100,00 9. Turnosmučarski vodnik treh dežel (1978) — trijezičen 90,00 10. Planinarstvo i alpinizam — Z. Smerke 150,00 Vodnike 1. Die Slowenische Berg — Transverzale, 2. popravljena izdaja (1979) 70,00 v tujih 2. Triglav — ein kurzer Führer (1980) 120,00 Jezikih: 3. How To Climb Triglav (1979) 70,00 4. Triglav v angleščini (1975) 5,00 5. Triglav v italijanščini (1975) 5,00 6. Priloga za vodnik po E 6 YU v nemščini 30,00 7. Ravenska Kočna — Kletterfuhrer (1978) 190,00 8. Escursioni nelle Alpi Giulie Orientali (1973) 105,00 9. Turnosmučarski vodnik treh dežel (1978), slovensko-nemško-italijanski 90,00 Vzgojno 1. Alpinistična šola I (1979) 47,00 literaturo: 2. Planinska šola (1980) 60,00 3. Igre — taborniški priročnik 80,00 4. Pravilnik o planinskem vodniku (1980) 25,00 5. Oris zgodovine planinstva (1978) 35,00 6. Jakob Aljaž (1980) 50,00 7. Dr. Henrik Turna (1976) 25,00 8. Pesmi z gora (1980) 20,00 9. Nevarnosti v gorah (1978) 60,00 10. Pozor plaz 30.00 11. Prehrana v gorah (1978) 40,00 12. Vremenoslovje za planince (1978) 30,00 13. Dnevnik ciciban-planinec 14,00 14. Dnevnik pionir-planinec 24,00 15. Alpska flora (1980) 460,00 16. Planinski dnevnik (s častnim kodeksom) v tisku — Hoja in plezanje v tisku — Narava v gorskem svetu v tisku In druge 1. Triglav, gora in simbol (1979) 395,00 edicije: 2. Kangbačen (1976) 228,00 3. Himalaja, rad te imam (1978) 445,00 4. Everest (1979) R. Messner 450.00 5. Plakat »Makalu« 10,00 6. Plakat »Triglav« 12,00 7. Grafika »Everest 79« 15,00 8. Razgled s Triglava (1978) 40,00 9. Razglednice s Triglava (1978) 20,00 10. Everest (Tone Škarja) 800,00 11. Življenje v naravi (1981) 800.00 12. Trije Tominški planinci 100,00 13. Štirje srčni možje 78,00 14. Triglavski prijatelji 40,00 Znake, 1. Planinska zveza Slovenije, našitek 18,00 našitke: 2. Planinska zveza Slovenije, samolepilni 5,00 3. 200 let Triglava, samolepilni 6,00 4. Gorska straža, GS, našitek 15,00 5. PioniT-planinec, našitek 7,00 6. Everest 79, samolepilni 10,00 7. »stopalo«, našitek za odeje 5,00 Značke: 1. Triglav, ena iz serije treh 30,00 2. Dan planincev 1975 15,00 3. Ermanovec, ena iz serije treh 25,00 4. Planinska zveza Slovenije 15,00 5. Planinska zveza Jugoslavije 15,00 6. Slovensko planinsko društvo Gorica 20,00 7. Everest 79 60,00 8. Everest 79, ena iz serije treh 20,00 9. Ekvador 80, ena iz serije treh 15,00 10. Pot prijateljstva Ljubljana—Zagreb 20,00 11. XI planinski tabor MDO Ljubljana 1981 20,00 12. Gorska straža (za člane GS) 25,00 13. Blagajana 20,00 14. Fotoklub PZS 20,00 15. LHOTSE 20,00 16. Obesek za ključe Lhotse 50,00 ter drugo 1. Zastava Planinske zveze Slovenije — velika 950,00 blago: 2. Zastava Planinske zveze Slovenije — srednja 650,00 3. Zastavice Planinske zveze Slovenije — male 70,00 4. Vpisna knjiga za planinske postojanke v tisku 5. Članske izkaznice 15,00 6. Izkaznice GS 15,00 7. Članska kartoteka 2,00 8. Obrazec »Priznanje« 50,00 9. Obrazec »Cenik za planinske postojanke« 25,00 10. Obvezna navodila za planinske postojanke 5,00 11. Blok »Nakaznice za prenočišče« 40,00 Rabat ob nakupu najmanj petih izvodov ene edicije, oziroma dvajsetih kosov značk je 15%- Naročila sprejemamo tudi pisno (z naročilnico) ali po telefonu (061) 312 553 in pošljemo po povzetju. Vse navedeno lahko kupite ob ponedeljkih med 14. in 18. uro, ob torkih, sredah, četrtkih in petkih pa med 8. in 12. uro.