Štev. 9. V Ljubljani, 1. kimavca 1914. Leto XV. Ob rojstveni petinosemdesetletnici kliče slovenska mladina premilostljivemu in predobremu cesarju Francu Jožefu L: Slava! Živio! FR. ROJEČ: Visoki gost. Mladinska dvodejanjka. Osebe: Sosed, dve sosedi, kovač Matijec, Jitrček, Katrica. II. dejanje. Na cesti pred vasjo stoji slavolok. (Konec.) Druga soseda. Kako že gladko gre ji vse, to res kaj brihtno je dekle! Matijec. w Sedaj zastavice jiaimesto, in vse bo v redu za sprejem! Ko prah se dvigne taro čez cesto, • pa še sosede skličera sem, ki preoblačijo doma se ter cvetje vtičejo si v lase dekleta in ženć mladé, da bodo kar najbolj lepé! t Druga soseda. Soseda, glej, se z vinom vrača in še zavitek zdaj ima, nemara v njem je svinjska krača! Matijec. Oj, dobro, dobro, hahahä, častimo ga, on naj pa plača! (Iz daljave zadoni oslovsko riganje: I-ä, i-a, i-a, i-a!) Vsi. (osupnejo in poslušajo.) Druga soseda. Križ božji, kaj pa to pomeni? Matijec. Sosedov osel izgubljeni po vrača se v domači kraj; najbrž je daleč bil dozdaj! Prva soseda (se približa s polnim litrom in z zavitkom v rokah.) Tri dni so ga zaman iskali, zdaj pa prihaja sam domov! Matijec /4 vode. Ljudje so začeli skoro vidno pešati in hirati. K nesreči je pritisnil še strašen mraz, tako da smo popolnoma prezebali. Osmi ali deveti dan so začeli ljudje umirati, in en dan, preden nas je dobil parnik »Seneca«, mi je umrl 411etni Brieve. Ta mož je kmalo, ko smo se odpeljali iz Ant-werpna, napovedal nesrečo. Pravil je namreč svojim tovarišem, da je parnik zgorel in da je blodil 14 dni na odprtem čolnu po morju. Zadnji je umrl kurjač Rus Jakob. Tega človeka smo imeli jako radi, ker je bil, dasi hrust — jako miroljuben in postrežljiv. Mož je začel vkljub moji prepovedi piti morsko vodo in je, kakor je to navadno, znorel. Najprej nas je hotel pobiti s sekiro, nato z veslom in z drugim orodjem. Morali smo ga zvezati, kar je bilo težko, ker smo bili vsi oslabljeni, blazni Jakob pa je bil silno močan. Kričal je, da ga hočemo opleniti denarja in da naj mu pustimo za eno merico pijače. Mož je ležal 6 ur zvezan in je neprestano vpil. Čez 6 ur je umolknil, se malo zavedel in kmalo na to umrl. Vrgli smo ga kakor prejšnje mrtvece v morje. Kadar smo-pokopali na ta način kakega nesrečneža, smo bili vedno silno potrti zaradi izgube tovariša in ker smo videli, da tudi nas čaka enaka usoda, od katere nas loči morda le še par dni. Zadnje dni smo grizli usnje od škornj r pobirali smo drobtine in prejšnje odpadke in lovili dež. Rešitev je prišla res v zadnjem času. Ta slučaj morske nesreče, da je 14 dni 14 mož na odprtem oceanu in umirajoč eden za drugim, je skoro edin v zgodovini morskih nesreč v zadnjih letih. Žalostna usoda ubogega dekleta. Iz Tirnova na Ogrskem poročajo o žalostni usodi neke deklice, ki je bila znana po vsem mestu zaradi svoje nesebičnosti. Gabrijela Molnarjeva, kakor se piše, je izgubila v zgodnji mladosti svoje starše in jo je iz dobrosrčnosti vzgojila neka rodovina. Ko pa je umrla žena, ki jo je vzgojila, je ostala pri njenem možu, ki je imel neko neozdravljivo bolezen in ki je potreboval skrbne postrežbe. Dekle je streglo z vso požrtvovalnostjo svojemu redniku, ki je vedno govoril, da bo Zapustil svojih par prihranjenih krajcarjev v dobrodelne namene. Nedavno pa je zasnubil dekle neki mlad pošten mož, a ona ga je odbila, ker je bil ubog in sama tudi ni hotela zapustiti bolnika. Pred nekaj dnevi pa je umrl rednik, in notar je obvestil dekle, da se je v svoji oporoki spomnil tudi nje. Dekle se je temu čudilo, ker je vedno mislila, da ne bo dobila ničesar. Ko pa ji je notar povedal, da podeduje 130.000 K, mu sprva ni hotela verjeti, potem pa se je začela jokati in smejati ter se je tako razburila, da so jo morali prepeljati v bolniščnico, kjer so zdravniki spoznali, da se ji je od prevelikega veselja omračil um. Tako ji je plačilo za njeno nesebičnost postalo usodno. Perzijske Sale. »Hikjajet-i-Latif« se imenuje knjiga, ki vsebuje razne perzijske šale. Na primer: Vprašali so grbastega človeka: Ali hočeš, da bo tvoj hrbet zopet raven, ali hočeš, da dobijo tudi vsi drugi ljudje grbe? Odgovoril je: Želim, da dobijo tudi vsi drugi grbe, da jih bom mogel tudi jaz tako pogledavati, kakor pogledavajo sedaj oni mene. — Neki pesnik je bil razžalil padišaha in ta je ukazal, zločinca na mestu obglaviti. Krvnik je šel po meč, pesnik pa pravi okolo stoječim: Dajajte mi zaušnice, dokler ne pride krvnik, da se ne bo padišah dolgočasil. — Kralj se je začel smejati, in pesnik ni bil obglavljen. — Nekdo je kupil vsak dan 6 hlebčkov kruha. Eden njegovih prijateljev ga vpraša : Povej mi vendar, kaj narediš vsak dan s 6 hlebčki kruha? — Odgovori- En hlebček shranim, enega vržem proč, dva vrnem in dva zadnja posodim. — Prijatelj vpraša: Kako to? — Odgovor: Hlebček, ki ga shranim, pojem jaz; hlebček, ki ga vržem proč, dam svojemu nečaku; dva hlebčka, ki ju vrnem, dobijo moji starši, in zadnja dva dobijo moji otroci. S/«OT»tBK COSPOOR OOROPOCJSHCC« Velecenjeni g. Doropoljski! Sklenila sem stopiti v krog Vaših dopisovalcev. Hočem Vam pisati par vrstic Seveda malo, ker je to moje prvo pismo. Jako rada čitam »Zvonček«, na katerega sem že •drugo leto naročena. Z odličnim spoštovanjem Vas pozdravljam Irenka Hrovatinova, učenka IV. razreda, I. odd. v Vipavi. Odgovor: Ljuba Irenka! Za začetek je tudi malo dobro. Kadar mi zopet pišeš, bo pismo gotovo obširneje! JLe pogumno na delo! * Spoštovani gospod Doropoljski! Tudi jaz se hočem oglasiti pri Vas. Se-•daj sem v II. razredu VI. oddelku. Jako me veseli šola. V šolo tudi rada hodim. Kdor hoče kaj znati, se mora učiti že v mladosti. Jako sem pa bila vesela, ko je gospod nad-učitelj naročil list »Zvonček«. Citala sem v njem lepe povesti in pesemce. Komaj pričakujem prihodnje številke tega lista. Stara :sem 13 let. Sprejmite srčne pozdrave od vdane Julijane Samčeve, Šmarje pri Ajdovščini, Primorsko. "Odgovor: Ljuba Julijana! Res je, kar praviš: Kdor hoče kaj znati: se mora učiti že v mladosti. — Uverjen sem, da se sedaj — ker Te šola veseli — dobro pripravljaš za poznejše življenje in da nimaš pred bodočnostjo nobenega strahu. * Dragi gospod Doropoljski! Komaj pričakujemo Vašega preljubega mladinskega lista »Zvončka«, ki ga dobivamo ■v šoli. Gospod učitelj nam da vsako številko prebrati. Jako dober je naš učitelj, zares dober. Tudi novo gospodično učiteljico smo -dobili sedaj v Žetale in smo z njo prav za- dovoljni. Prosim, če bi moje pisemce sprejeli v svoj kotiček. Srčno vas pozdravlja Vam vdana Roza Širovnikova, učenka III. razr., II. odd. v Žetalah. Odgovor: Ljuba Roza! Tvoji želji ustrezam s priobčenjem Tvojega pisma. V prihodnjem pismu pričakujem poročila, da je tudi gospodična učiteljica z vami zadovoljna. * Dragi gospod Doropoljski ! Rada se bi seznanila z Vami, ker sem čitala v »Zvončku«, ki mi ga je gospod nad-učitelj posodil, da Vam mnogo drugih učenk piše, zato bi Vam pa tudi jaz rada pisala par vrstic. V šolo hodim v Sv. Kril Obiskujem III. razred, II. oddelek, stara sem 12 let, znam laški jezik, pa tudi nemškega se učim, pa vse eno materinskega ne pozabim. Tudi šolsko naznanilo sem imela dobro, samo dve dvojki, drugo samo eno. V šoli inamo 14 predmetov, najbolj pa mi ugaja zemljepis, zgodovina, računstvo in godba. Jako rada čitam »Zvonček« in kotiček, zato pa si sedaj naročim »Zvonček«. Znesek 2"50 K sem odposlala po poštni nakaznici, pa tudi svojo prijateljico bom prosila, da si ga tudi ona naroči. Kadar pa »Zvonček« dobim, bom tako predrzna, da Vam bom večkrat pisala. Z odličnim spoštovanjem Vas pozdravlja učenka Marija Perhinkova, Sv. Križ-Cesta pri Ajdovščini. Odgovor: Ljuba Marija! To pač ni predrznost, ako mi pišeš; tako se poslužujejo moji prijatelji Ie svoje pravice, ki jim napravlja toliko veselja. — Lepa hvala Ti bodi izrečena za delo, ki ga vršiš v korist našega ljubega »Zvončka«. Naj bi Ti bile vse naše čitateljice v tem enake! * Velecenjeni gospod Doropoljski! Zložila sem pesemco o pomladi ter Vam jo pošiljam. Prosim Vas, da jo priobčite v »Zvončku«. Srčno Vas pozdravlja Milica Stupanova. Pomlad. Starka zima odselila zopet se v ledeni grad, a med nas se priselila vsa ovenčana pomlad. Na parobku v smeri celi gozdiča samotnega vzcveli zvončki snežnobeli s travnika mokrotnega. Po poljanah kaže hkrati ti trobentica svoj cvet, gleda tam v zeleni trati že marjetica nam v svet. Ob potoku pa zlatica cvete zlatokronana, a v grmovju lepotica skriva se vijolica. Hvala ti, pomlad prelepa, s cvetkami olepšana, naj te hvali pesem glasna, Vesna vsa ovenčana! Trosiš nam na zemljo cvetja, toda le za kratek čas, trajaš komaj do poletja, pa se posloviš od nas. * Anka. Zgodaj je zjutraj solnčece vstalo, nam se zemljanom je nasmejalo. Žarek poslalo v hišo je belo in je zbudilo Anko veselo. Anka je vstala in pokleknila, angelu varhu se izročila. Potlej je mamo glasno pozvala, ker bi že rada zajtrkovala. Radoslav Poljanko. * Cenjeni gospod Doropoljski! Danes sem se odločil, da Vam pišem prvo pisemce. Da se bolj seznaniva, Vam bom malo opisal samega sebe. Star sem 10 let. Jako rad berem »Zvonček«. Nestrpno že pričakujem, da mi ga pismonoša prinese. V šolo hodim rad Obiskujem II. razred ali IV. oddelek. Najbolj me veseli prirodopisje, zemljepisje, čitanje, risanje, računanje in petje. Prebral sem že mnogo knjig. V prostih urah se učim ali prebiram knjige. Čitanje me jako zanima. Le malo časa si odločim, da se malo poigram z bratoma in sestrico. Imam dva mlajša brata in sestrico. Sem tudi pri so-kolskem naraščaju. Prosim oprostite moji pisavi ter sprejmite to malenkost v svoj kotiček. Prav presrčno Vas pozdravlja Vaš vdani Slavoljub Vodeb Odgovor : v Ajdovščini. Ljubi Slavoljub! Lepo in moško si se nam predstavil ! Tvoje pismo nam kaže, da pametno in s pridom uporabljaš čas. Kdor pametno gospodari, ta tudi kaj prigospodari. Zate si pa tudi Ti pridobiš znanje in krepko voljo, da boš — kakor si sedaj umen slovenski deček — kdaj pozneje vrl slovenski mož! * Velecenjeni gospod Doropoljski! Z velikim veseljem prebiram in čitam Vaš »Zvonček«, ki ga dobivam od gospoda nadučitelja naše šole. Kar me pa v »Zvončku« posebno zanima, je Vaš kotiček. Jako sem se začudila, ko sem v kotičku zagledala novo sliko. Zdi se mi skoraj nemogoče, da bi se Vi, gospod Doropoljski, v tako kratkem času bili tako izpremenili, ko ste še vendar pred kratkim časom zgledali tako mlado in čilo. Prosim, da natisnete to pisemce v kotičku gospoda Doropoljskega in mi tudi odgovorite. Če smem, Vam drugič pišem več. Vljudno Vas pozdravlja Vaša vdana Zofka Namestnikova, učenka III. razreda, II. oddelek v Hočah. Odgovor: Ljuba Zofka! Tista slika ni moja slika. Narisal jo je le drug slikar. In eden si predstavlja Doropoljskega kot mladega in čilega moža, drugi pa kot prijaznega starca. Vsake oči gledajo drugače, in vsak naj ima svoje veselje! Tako tudi »Zvončkovi« slikarji in risarji. * Velecenjeni gospod Doropoljski! Tudi jaz sem se namenil, da Vam enkrat pišem. Star sem 12 let, v šolo hodim rad, zato ker imamo tako dobrega gospoda učitelja. V šoli mi najbolj ugaja petje in telovadba. Vaš „Zvonček", ki ga dobivam pri gospodu učitelju, jako rad čitam. Prosim Vas, potisnite to moje kratko pisemce v svoj kotiček. Srčno Vas pozdravlja Pavel Naraločnik, učenec v Šmihelu nad Mozirjem. Odgovor: Ljubi Pavel! V zdravem telesu prebiva zdrav duh! Kdor si krepi telo, ohrani svežega, veselega duha; zato pa je telovadcu spremljevalka pesem, ki je odmev radosti in veselja! * .li Slavno uredništvo ! lista „Z v o n č e k". Podpisana pošiljam to malo povest in prosim, če Vam je po volji, da bi jo postavili v „Zvonček". HiSica na hribčku. Ob robu zelenega gozda, na prijaznem hribčku je stala majhna lesena hišica. Bila je lastnina pridnega in poštenega moža slovenske rodovine, po imenu Leopolda. Bil je ta mož krepke postave in vedno veselega srca. Živel je v pravi zakonski ljubezni s svojo ženo Nežo in s svojimi otroki Milico, Poldkom in Nežiko. Poleg hišice pa je stal krasen vrt z mnogimi lepimi cveticami in rastlinami, v katerem je pač imela naša pridna Milica prav mnogo dela. Onkraj hišice pa se je razprostiralo nekaj njiv in travnikov. Poleg krasnega gozda tam za travnikom pa je žuborel hladen potoček, ob katerem je časih pasel pridni Poldek svoji dve kravici. Pomagal pa je tudi očetu večkrat pri delu, kakor je tudi Nežika pomagala materi. Bili so čestokrat prav dobre volje in se srčno ljubili med seboj. Človeku pa vender ni vselej sreča mila, tako se je godilo tudi naši družinici. Ob znožju tega prijaznega hribčka je stala lepa vas. V to vas je pred nedavnim časom prišel bogat mož s svojo družino. Bil je pa jako skop in trdosrčen. Začel je sčasoma tako neusmiljeno ravnati s svojim sosedom Leopoldom, da se je moral ubogi mož umakniti s tega prijaznega hribčka. Prodal je svojo rojstno hišico prijatelju in se. preselil daleč v neko vas blizu mesta L. Tamkaj je delal v tvornici ter začel tako pogosto zahajati v gostilnico, da je polagoma zapil ljubo zdravje. Kaj si morate pač misliti, dragi moji ? Kako so sedaj naši pridni otroci pomanjkanja trpeli. Bila je namreč Milica že nekaj mesecev v Ljubljani pri svoji teti in vendar se ji je še časih tožilo po ljubi mamici in ateku. Pa blaga deklica je vse potrpela. Prosila je mnogokrat svojo dobro teto, da bi tudi Poldka in Nežiko, če bi bilo mogoče, vzela k sebi. Kaj si mislite, ljubi otroci, ali ji je teta to milo prošnjo izpolnila ali ne? Pač rada! Ker je bila v šoli prav pridna in ubogljiva. Nihče ne more popisati njenega veselja, da bo zopet videla enkrat ljubega bratca in sestrico. Napisala je staršem drobno pisemce. Bilo je ravno krasno jutro. Zlato soln-čece je že razprostiralo svoje svetle žarke po mili slovenski zemlji, ko je naša družina sprejela drobno pisemce od mlade Ljubljančanke. Močno sta ga bila vesela Nežika in Poldek, komaj je minulo osem dni, že sta jo naša mala učenjaka poromala v Ljubljano k svoji sestrici. Res se je njima kakor Milici poprej prav milo tožilo po dragih starših. Pa kmalu sta se privadila mestnega življenja in novih gosposkih tovarišev. Bila sta zopet vesela, kakor bi bila doma pri ljubih starših. Pa kakor poprej ni bila ubogi družini sreča mila, tako se je tudi sedaj godilo. Oče Leopold je po hudi bolezni nenadoma umrt in zapustil ženo sedaj čisto samo in zapuščeno. Pa kakor je stara teta z njenimi otroki lepo ravnala, je tudi ubogi materi hitro preskrbela majhno stanovanje v neki mestni hiši. Bila je sedaj naša mati zopet vesela tega mirnega življenja in je vzela mlajšo hčerko k sebi ter jo tudi kakor teta pridno-pošiljala v šolo in jo prav po krščansko-izredila. Bili so res otroci prav blagega srca in bistre glave. Milica je postala sčasoma prav zala mladenka in se omožila z nekim bogatim gospodom ter se odpeljala daleč v veliko mesto, kjer ji sedaj prav dobro gre. Poldek pa se je izučil prav mnogo lepega in koristnega, ker pa je bil priden, ubogljiv in blagega srca, sta mu teta in stric po svoji smrti zapustila prelepo hišo s krasnim vrtom. Tako vidite, dragi moji, kako ljubi Bog že tukaj na tem svetu tiste otroke, ki svoje starše in roditelje ljubijo in so res blagega srca, tako bogato obdaruje. Bodite tudi vi, dragi čitateljčki, zmeraji enaki našim pridnim Milici, Poldeku in Nežiki. S spoštovanjem Margareta Srébotnikova, učenka ljudske šole v Žvabeku, p. Pliberk. c^ni IM^II irB^ Kotičkove risbe.