i


N

MEŠČANSKE SOLE.

V treh stopnjah.

Spisal

Andrej Senekovič

kr. gimnazijski ravnatelj v pokoju.

III. stopnja.

V besedilu je vtisnjenih 61 slik.

Četrti neizpremenjeni ponatisk tretjega natiska, odobrenega z razpisom
poverjeništva za uk in bogočastje št. 1796 od 29. dne marca 1921. 1.

Cena 24 Din,

odobrena z razpisom Velikega župana ljubljanske oblasti P. br. 3260
od 24. aprila 1926.

V Ljubljani 1926.

Založila Ig. Kleinmayr & Fed. Bamberg, d. z o. z.

2

\

V Vr t

Vsebina

J. Iz nauka o organski kemiji. (Stran 5. do 45.)

§ 1. Organske spojine. — § 2. Lahki in težki ogljikovodik, flcetilen.
§ 3. Suha destilacija. Svetilni plin. — § 4. Petrolej in kameno olje.
§ 5. Gorenje. — § 6. Gnitje. — § 7. Ogljikovi hidrati. — § 8. fllko-
holsko vrenje. — § 9. Opojne pijače. — § 10. Kisanje. — § 11. Tolšče.
§ 12. Iz česa sestoje tolšče. Tolščne kisline. Glicerin. — § 13. Mila.
§ 14. Stearinske sveče. — § 15. Nekatere organske kisline. — § 16»
Etrska olja. — § 17. Smole. — § 18, Organska barvila. — § 19. Kako
se barvajo tkanine. — § 20. Beljakovine. — § 21. Klejevine. — § 22.
Živila. — § 23. Nasladila. — § 24. Kemijska sestava nekaterih živil.

II. Iz nauka o induciranih elektriških tokih. (Stran 45. do 53.)

§ 25. Voltovska indukcija. — § 26. Magnetiška indukcija. — § 27. In-
dukčni aparati. — § 28. Dinamoelektriški stroji. — § 29. Elektromotor.
§ 30. Telefon. — § 31. Termoelektrika. (Elektrika, vzbujena po toploti.)

III. Iz nauka o ravnotežju in gibanju teles. (Stran 53. do 69.)

§ 32. Strmina. — § 33. Klin ali zagozda. — § 34. Vijak. — § 35. Neenako¬
merno gibanje. — § 36. Prosti pad. — § 37. Nihalo. — § 38. Metno
gibanje. — § 39. Sredobežnost. — § 40. Parni stroji.

IV. Iz nauka o zvoku. (Stran 69. do 71.)

§ 41. Človeško glasilo. — § 42. Kako zaznavamo zvok.

V. Iz nauka o svetlobi. (Stran 71. do 88.)

§ 43. Svetlost razsvetljenih teles. — § 44. Sferične ali kroglaste leče.
§ 45. Človeško oko. — § 46. Pogoji jasnega in razločnega videnja.
§ 47. Videnje z obema očesoma. Stereoskop. — § 48. Mikroskopi.
Skioptikon. — § 49. Daljnogledi. — § 50. Kemijsko delovanje svetlobe.
§ 51. Fotografija. Kinematograf. ,

Dodatek. (Stran 88. do 91.)

§ 52. Brezžični brzojav.


‘




./



■ s?* 1


I,-


i

I. Iz nauka o organski kemiji.

(Glej II. stopnjo §§ 1. do 40.)

Ponovilo: Katere pojave imenujemo kemijske? — V čem se razločuje
kemijski pojav od fizikalnega ? — Katera telesa imenujemo kemijske spojine,
katera kemijske prvine? — Naštej več prvin, ki jih poznaš! — Kaj so
atomi? — Kaj je atomska teža? — V čem se razlikujejo molekule od
atomov? Katere osnovne kemijske zakone poznaš? — Kaj veš o kemijski
pisavi? — Kako zaznamenujemo kemijske presnove? — Naštej svojstva:
a)  kisika, b)  vodika, c)  ogljika, £)  klora, d)  žvepla, e)  natrija, /) kalija in
nekaterih njihovih spojin ! — Kaj znaš o železu, bakru, kositru (činu), svincu,
živem srebru, zlatu, platini in njih spojinah ? — Katera telesa imenujemo
kovinske zlitine?

§ 1. Organske spojine.

Kemijske spojine, iz katerih sestoje živalska in rastlinska
telesa, imenujemo vobče organske spojine. Osnovane so po istih
zakonih kakor vse druge spojine v neorganskih telesih.

Organske spojine sestoje iz ogljika, vodika, kisika in dušika,
le nekatere tudi iz žvepla in fosfora. Izrecno ogljik se nahaja v
vsaki organski spojini; zato se nauk o organskih spojinah (organska
kemija) zove tudi nauk o ogljikovih spojinah  (kemija oglji¬
kovih spojin).

Kemija ogljikovih spojin pa se ne bavi samo z ogljikovimi
spojinami, ki se nahajajo v živalskih in rastlinskih telesih, marveč
tudi z vsemi ogljikovimi spojinami, ki jih umetno sestavljamo iz
organskih spojin ali njihovih sestavin.

§ 2 . Lahki in težki ogljikovodik. Acetilen.

Ako na močvirnatem kraju, kjer pod vodo gnijejo rastlinski
ali živalski ostanki, po blatu ruješ s palico, vzhajajo mehurčki. Če
te mehurčke prestrežeš v stekleni posodi na podoben način, kakor
se prestreza plin v pnevmatični kadički, dobiš plin brez barve in
vonja, ki gorenju ne služi, sam pa gori s slabo svetečim pla¬
menom. Pri Baku ob Kaspijskem jezeru vzhaja ta plin v veliki
množini kar iz zemlje in gori z močnim plamenom. Domačini ga
imenujejo sveti ogenj.

Mo držiš v plamenu tega plina porcelanasto posodico, se
vležejo nanjo saje; v plinu se nahaja ogljik.

Steklena posoda, ki jo držiš nad plamenom tega plina, se
orosi; v plinu se nahaja vodik,  ki se s kisikom iz zraka spaja
v vodne pare.

Ta plin, ki je lažji kakor zrak in se razvija povsod, kjer
rastline ali živalske tvarine pod vodo počasi gnijejo, imenujemo
lahki ogljikovodik, močvirni plin ali metan.  Njegov
kemijski obrazec je CH 4 .

Z zrakom pomešan in vžgan razpokne metan s silnim treskom.
Velike množine tega plina se razvijajo v nekaterih premogovnikih.
Rudarji ga imenujejo jamski plin ali treskavi plin.

Poizkus:  V retorti segrevaj zmes alkohola (en prostorninski
del) in čiste žveplove kisline (tri prostorninske dele). Kmalu začne
iz retorte uhajati plin, ki ga prestrezaš v steklenici pod vodo.

Ta plin je brez barve, slabega vonja in strupen. Gorenju ne
služi, sam pa gori s svetlim plamenom in je nekoliko težji nego
zrak. Z zrakom pomešan in vžgan, razpokne s še hujšo silo nego
močvirni ali jamski plin. Imenujemo ga težki ogljikovodik,
olj e tv orni plin ali etilen.  Njegov kemijski znak je C 2 H 4 .

S klorom se težki ogljikovodik spaja v neko olju podobno
tekočino; zaraditega ga imenujemo tudi oljetvorni plin.

Metan in etilen sestavljata poleg drugih ogljikovodikov sve¬
tilni plin.

Mo v elektriški peči z elektriškim plamenom stopimo jed¬
kega apna in oglja, dobimo tvarino, ki se imenuje kalcijev
karbid  (CaC 2 ).

V steklenico (slika 1.) daj nekoliko koščkov
karbida. Grlo steklenici pa zamaši z zamaškoma,
skozi katera gre livnik do dna in ob vrhu zožena
plinovodna cev. Potem vlij v steklenico skozi livnik
nekoliko vode. Voda razkraja karbid in šumi, skozi
plinovodno cev pa uhaja plin. Ko je plin uhajal že ne¬
koliko minut in smeš biti uverjen, da je iz steklenice s
seboj potegnil ves zrak, smeš uhajajoči plin na koncu
cevi vžgati. Ta plin gori z zelo svetlim plamenom,
ki pa rad dela saje; imenuje se a c e til en (C 2 H 2 ).

Kalcijev karbid prodajajo po trgovinah; v posebnih aparatih svetiljkah-
acetilenkah izdelujejo iz njega acetilen, ki služi za razsvetljavo bodisi sta¬
novanj ali cest in ulic. Ker daja z zrakom pomešan zelo eksplozivno zmes,
je treba z njim zelo previdno ravnati.

Slika 1.

u

A

LJ

N

7

§ 3. Suha destilacija. Svetilni plin.

Mo organske tvarine žarimo in oglenimo tako, da zraku
branimo pristop, in ako obenem prestrezamo razvijajoča se pli¬
nasta telesa, imenujemo to postopanje suho destilacijo;
dobljene spojine pa destilate.

Poizkus:  V retorto R  (slika 2.) daj drobne koščke premoga,
iz grla pa napelji steklene cevi v steklenici A  in C, katerih vsaka
ima dve grli, kakor kaže slika. Steklenica A  stoji v drugi steklenici
B,  v kateri se nahaja mrzla voda; steklenica C pa je 25 do 40 cm
visoko napolnjena z vodo. Zamaški in cevi morajo biti vtrjeni
zrakotesno.

Mo žarimo premog v retorti R,  se razvijajo različna plinasta
telesa, ki uhajajo skozi steklenici A  in C in naposled skozi cev a  na
piano. Del teh plinastih teles se Slika 2

ohlaja v steklenici A  ter zgoščuje
v temno žilavo in nekoliko mastno
tekočino, katran  imenovano;ne¬
katera druga plinasta telesa vpija
voda v steklenici C, ki dobi vsa
svojstva amonijakove vode ali
salmijakovca, skozi cev a  pa uhaja
plin, ki gori s svetlim plamenom,
imenuje se svetilni plin.  V retorti sami preostaja končno neko
sivkastočrno in luknjičasto oglje, koks  imenovano, ki sestoji
malone iz samega ogljika.

Po suhi destilaciji premoga dobimo koks kot trdo tvarino,
katran kot gosto tekočino, amonijakovo vodo kot redko tekočino
in svetilni plin kot plinasto telo. Ko bi v retorti (slika 2.) namesto
premoga žarili les, ostalo bi po destilaciji v retorti lesno oglje, v
posodi A  lesni katran in v posodi C, deloma tudi v posodi A  nad
katranom lesni kis ali lesni cvet  in svetilni plin.

Koks je izvrstno kurivo, ki samo žari in ne dela mnogo saj.

Premogov katran je črna tekočina nekega posebnega vonja.
Po destilaciji pri različnih temperaturah (takozvani frankcio-
nirani destilaciji)  dobivamo iz njega lahko in težko
katranovo olje in antracenovo olje.  V retortah pa ostane
katranova smola, ki jo rabijo za izdelovanje briketov, strešne
lepenke in laka za železo.

v

8

a)  Iz lahkega  katranovega olja izdelujejo po destilacij
bencol in bencin.  Iz bencola dobivajo anilinske barve, ki jihi
rabijo v barvarnicah; z njim izpiramo tudi madeže iz obleke.

Bencin rabijo v kemijskih pralnicah, z njim topijo kavčuk,
izdelujejo lake in poganjajo motorje na bencin.

b ) Iz težkega  katranovega olja izdelujejo naftalin in
karbolno kislino ali fenol.  Naftalin dobivamo v belih
luskah, ki imajo prav poseben duh; služi nam poglavitno pri iz¬
delovanju raznih barvil. — Čista karbolna kislina kristalizira v
iglicah, ki na zraku polagoma pordeče, je strupena, vonja po
katranu, razjeda kožo in mori gnilobne in bolezenske bakterije
ter radi tega služi kot razkuževalno sredstvo.

c) Iz antracenovega olja  izdelujejo antracen in
anilin,  ki služi kot zelo važno barvilo.

Iz lesnega katrana dobivamo kreozot,  ki zabranjuje gnilobo, in s
s katerim brzo prekajajo meso.

Svetilni plin  je zmes iz več gorljivih plinov, namreč
vodika, metana, etilena, acetilena, ogljikovega oksida in nekih
drugih tvarin; brez barve je, pa nekega posebno neprijetnega vonja,
malone za polovico lažji nego zrak, zdravju škodljiv in strupen,
ako ga dihamo. Z zrakom pomešan daje zelo razpokljivo zmes.
Razvija se tudi ob stenju goreče sveče, oljeve ali petrolejske svetiljke.

Svetilni plin delajo v posebnih tvornicah, plinarnah, s suho destilacijo
črnega premoga. V ta namen razžarivajo premog v glinastih retortah. Pri tej
destilaciji razvijajoči se svetilni plin ima v sebi še katranovih par, oglji¬
kovega dioksida, amonijaka in žveplovodika. Te primesi deloma same ne
gore, deloma pa zmanjšujejo plinovo svetljivost. Zato je treba plin očistiti.
To se vrši tako, da se plin napelje skozi več aparatov (hladilnik, izpiralnik
in čistilnik), napolnjenih z različnimi tvarinami, ki vsrkavajo to ali ono pli¬
novo primes. V hladilnikih  se iz retort prihajoči plin ohladi do tempe¬
rature v okolici, tu se katranove pare zgoste v tekoči katran, ki na dnu
hladilnikov odtAa v posebne posode. V izpiralnikih  se plin dotika
velike množine vode, ki mu odvzame amonijak in ogljikov dioksid. V čistilnikih
se nahaja na lesenih rešetkah v drobnih plasteh železov hidroksid
ali d r n o v e c. Skozi to maso krožeč plin ji oddaja svoj žveplovodik H 2 S.

Očiščeni plin nabiramo potem v plinohranu ali gazometru.
Odtod ga odvajamo po železnih ceveh na razne kraje, kjer ga rabimo ali
kot kurivo ali za razsvetljavo ali v plinskih motorjih kot gonilno silo.

§ 4. Petrolej in kameno olje.

Sirovi petrolej je gosta tekočina, značilnega vonja, rumene,
rjave ali črne barve ter izvira na nekaterih  krajih sam iz zemlje,
največkrat pa je v globokejših plasteh zemlje, da je treba do njega

9

zvrtati jame in ga vzdigati s posebnimi črpalkami. Nahaja se v
Galiciji, v Baku ob Kaspijskem jezeru, v največji množini pa v
Pensilvaniji in Kanadi v Severni Ameriki.

Sirovi petrolej je zmes iz plinastih, tekočih in trdnih ogljiko¬
vodikov, izmed katerih so nekateri zelo hlapni, se kaj radi vžgo
in z zrakom pomešani tvorijo razpokljive zmesi. Zato ga je treba
očistiti.

V ta namen mu primešajo žveplove kisline, ga pero z vodo,
nato mu primešajo natrijevega luga in ga zopet pero z vodo in
končno ga frakcionirano destilirajo. Kot destilat dobimo pri tem¬
peraturah med 40° in 70° C petrolejev eter,  pri temperaturah
med 70° do 120° C petrolejev bencin,  pri temperaturah med
120° dp 135° C ligroin,  pri temperaturah med 135° do 150° C
olje za snaženje strojev, pri temperaturah med 150° do 300° C
čisti petrolej, ki ga rabimo za razsvetljavo, pri temperaturah nad
300° C vazelinovo in parafinovo olje, vazelin  in
končno preostane parafin.

Petrolejev eter, bencin in ligroin so izvrstna topila za tolšče
in smole, služijo pa tudi za razsvetljavo.

Navadni petrolej je tekočina brez barve, ki kaže nekoliko
fluorescence na modro, specifično je lažji nego voda in se vžge
pri temperaturi nad 35° C.

Iz vazelina izdelujejo razna mazila, iz parafina ulivajo sveče.
V parafin namakajo vžigalice, da rajše gore.

§ 5. Gorenje.

V širjem pomenu imenujemo gorenje vsak kemijski proces,
pri katerem se razvijata toplota in svetloba; v ožjem pomenu pa
imenujemo gorenje spajanje kisika z drugimi spojinami, če se pri
tem razvijata toplota in svetloba.

Pri gorenju jemljemo v poštev: a)  gorivo ali kurivo,  to je
telo, ki se spaja s kisikom, b ) netivo,  to je tvarino, ki pospešuje
gorenje, in c) i z g o r i n e , to so tvarine, ki se razvijajo pri gorenju.

Gorenju v ožjem pomenu služi kot netivo kisik ; kot gorivo pa
ogljik, vodik, žveplo in njih spojine. Navadna goriva, n. pr. drva,
šota, premog, olje in drugo se v toploti razkrajajo ter se njih
ogljik spaja deloma s kisikom v ogljikov oksid, deloma z vodikom
v metan, etilen in druge gorljive  pline. Nato ti plini zgorevajo,
kisik se spaja z ogljikom v ogljikov dioksid, z vodikom pa v
vodne pare.

10

Pogoji gorenju so :

1. ) Gorivo mora imeti določeno temperaturo. Tretja ga jc
najpreje vžgati, to je do neke temperature segreti in ga potem
pri tej temperaturi obdržati. Že prižgano telo razvija navadno
samo toliko toplote, kolikor je potrebuje, da ima višjo temperaturo
nego je ona, pri kateri se je vžgalo. Čim hitreje in na čim manjšem
prostoru zgoreva eno in isto gorivo, tem više se dvigne njegova
temperatura. Razmaljeno gorivo se laže vžge kakor nerazmaljeno,
prav tako suho laže kakor mokro ali vlažno. Različna goriva se
vžgo pri kaj različnih temperaturah. (Vžigalice "se vžgejo z malim
drganjem, še laže se vžge fosfor.)

2. ) Gorivo mora dobivati zadosti kisika

Tega dobiva navadno iz zraka, dobiva ga lahko tudi od
netiva, ki mu je primešano (n. pr. soliter v smodniku). Čim več
kisika dobiva gorivo v istem času, tem bolj živahno gori.

Kisik privajamo gorivu s tem, da skrbimo za dober prepih,
s čimer donašamo na eni strani gorivu čistega zraka, na drugi
strani pa mu odvajamo izgorine.

Gorenje lahko pospešujemo s tem, a)  da gorivo posušimo, na
drobne konce zdrobimo in že pred gorenjem nekoliko segrejemo,
b)  da gorivu privajamo mnogo zraka, posebno segretega zraka.

Gorenje ustavimo ali gorečo tvarino ugasnemo: d)  ako
gorivo ohladimo pod temperaturo, pri kateri se je vžgalo,
b)  ako zraku, oziroma kisiku, zaprečimo pot do goriva.
Nekatera telesa gore s plamenom, nekatera pa ne.
S plamenom  gore taka telesa, ki se pred vžigom
pretvarjajo v gorljive pline, n. pr. sveče, olje, petrolej, pre¬
mog itd.; druga pa le žare, n. pr. železo, baker. Slika 3.
predočuje plamen goreče sveče. Raztopljeno gorivo leze
po stenju do plamena, tukaj pa se razkraja in pretvarja v
svetilne pline. Ti plini tvorijo okoli stenja teman prostor a
(jedro plamena). Okoli temnega jedra je zelo sveteči
plašč b.  V tem gori vodik; ogljik pa le žari (ker v ta kraj
prihaja še premalo kisika). Žareči ogljik daje plamenu
svetljivost. Ob plašču b  je drugi plašč c, v katerem tudi ogljik po¬
polnoma zgoreva, ker dobiva zadosti kisika. Modri rob na spodnjem
koncu plamena nastaja od gorečega ogljikovega oksida.

Svetljivost dobiva plamen od trdnih, v njem žarečih tvarin.
Ta je tem večja, čim več je v plamenu trdnih žarečih tvarin in

Slika 3.

1 !

čim višja je njihova temperatura. Goreče tvarine, iz katerih se
razvijajo le plinasta telesa, nimajo nobene svetljivosti, n. pr. vinski
cvet, vodik. Mo dobiva gorivo toliko kisika, da izločeni ogljik
takoj zgoreva in ne žari, se plamen ne sveti, ima pa zelo visoko
temperaturo. (Svetilni plin gori navadno s svetlim plamenom;
izgubi pa svojo svetljivost, ako mu primešamo primerno množino
zraka, rekše kisika [Bunsenov gorilnik]).

Če dobiva gorivo premalo kisika, se ne spaja ves ogljik s
kisikom, plamen dela saje ali gorivo se kadi (petrolejska svetiljka,
ki nima steklenega cilindra, ali ki ima previsok prosti stenj).

Barvo dobiva plamen od tvarin, ki se v plamenu pretvarjajo *
v žareče pare. (Kuhinjska sol daje plamenu rumeno, bakrove soli
zeleno barvo itd.)

Slika 4.

A

fluerjeva  svetiljka ima nad tem¬
nim plamenom Bunsenovega gorilnika
mrežico iz pletenine, ki je namočena v
raztopini cera in torija. V vročini izgori
pletenina, cer in torij pa ostaneta v obliki
mrežice> se razžarita pri visoki temperaturi
in dajeta zelo intenzivno luč in vodne pare.

Goreča drva, ki jih poliješ z vodo,
ugasnejo. — Velikega ognja z malo vode
ne moreš ugasniti. V vročini se voda raz¬
kroji v kisik in vodik : kisik pospešuje

gorenje, vodik pa sam gori, — zato postane ogenj še hujši. — Gorečo svečo
ugasneš, ako močno pihneš v plamen. S silnim pihom se plamen hitro ohladi-
— Ogenj tudi ugasneš, ako gorivo zakriješ, n. pr. s prstjo, pepelom. — Go¬
rečih tolšč ne smemo gasiti z vodo. Voda je težja nego tolšča,
torej pade na dno, kjer se močno segreje in izpariva. Vzhajajoče
vodne pare pa razmetavajo tolščo na vse strani.

Poizkus:  Gosto mrežo od drobnih žic drži črez plamen
svetilnega plina! Plamen se na mreži pretrga (slika 4.) — Mreža
je dober provodnik toplote in odtegne gorečemu plinu toliko
toplote, da nad mrežo ne more več goreti. Da gre plin skozi
mrežo, prepriča te dim, ki ga tja pihneš. — Poizkus lahko na¬
rediš tudi tako, da pipo plinovodne cevi odpreš in plin vžgeš
nad mrežo (slika 4. na desni strani). Plin gori nad mrežo, na¬
vzdol skozi mrežo pa se ne vžge.

To svojstvo drobnih žičnih mrež uporabljamo pri Davg-
jevi varnostni svetiljki  (slika5.). Oljevosvetiljko obdaja
gosta mrožica iz drobnih žic. Ako pride rudokop z gorečo sve¬
tiljko v kraj, kjer se nahaja jamski ali treskavi plin, se plin vžge le v
notranjem delu mreže, zunaj pa ne.

Slika 5.

12

§ 6. Gnitje.

Izkušnja nas uči, da vsako rastlinsko ali živalsko telo, ko
je odmrlo, polagoma razpade in izgine, razkrojivši se v razne
spojine, ki čestokrat tudi smrde — pravimo, da je telo segnilo,
sprhnelo ali strohnelo.  Ob razkroju se tvorijo: ogljikov
dioksid, voda, močvirni plin, žveplovodik, solitrna kislina in dosti¬
krat še drugi smrdljivi plini. — Pogoji gnitju so: a)  da imata do
organskega telesa pristop kisik in voda, b)  da se telo, ako nima
v sebi dušika, dotika že drugega gnijočega telesa, c) temperatura
med 3° do 100° C.

Ako telo razpada samo od sebe ob zadostni množini zraka
in vode, pravimo da telo prhni.  Ob tem razpadu (prhnenju) se
tvorijo : voda, ogljikov dioksid, solitrna kislina, ki se izgube v
zraku, preostaje pa črna ali rjava tvarina, prhljica.

Ako pa prihaja do gnijočega telesa ražmeroma več vode
kakor zraka, se tvori poleg vode in ogljikovega dioksida tudi
mnogo ogljikovodika; pravimo, da telo trohni.

Kadar organsko telo razpada malone izključno le pod vplivom
vode, torej tako, da do njega prihaja prav malo zraka, se tvorijo
poleg že naštetih plinov razni smrdljivi plini, pravimo, da telo
gnije.

Hočemo li organska telesa varovati gnitja ali prhnenja, treba
da odstranimo vse, kar povzročuje in pospešuje gnitje. To dose¬
žemo a)  da telesom odtegnemo vodo, da jih posušimo ali obdamo s
telesi, ki jim odvzamejo vodo, b ) da zabranimo zraku pristop do
njih, c) da jim temperaturo znižamo do ledišča ali še niže ali pa po¬
višamo nad vrelišče, Č)  da jih združimo s tvarinami, ki ovirajo ali
zadržujejo gnitje — z antiseptičnimi tvarinami.

V solnčni toploti posušena trava (seno) ne gnije. — Meso solimo in
sušimo ali na zraku ali v dimu. — Sadje vkuhavamo v sladkorju. — Meso
ostane na ledu dolgo časa sveže, — Nekatero sadje polagamo v ocet ali
jesih. — Živali v prirodopisnih zbirkah hranimo v močnem vinskem cvetu.
— Mesnata jedila in prikuhe i. dr., ki so se prekuhale v zrakotesno zaprtih
posodah, ostanejo dolgo časa sveže in porabne (konserve). — Antiseptične
tvarine so: oglje, kreozot, arzenik, etrska olja, smole, ocet itd.

§ 7. Ogljikovi hidrati.

Vse tiste organske spojine, ki sestoje iz ogljika, vodika in
kisika, in v katerih se nahajata vodik in kisik v prav tistem raz¬
merju kakor v vodi (2:1), imenujemo ogljikove hidrate.

13

Največ teh spojin nahajamo v rastlinstvu, nekoliko jih je tudi v
živalskih organih. Nekatere so tudi važna živila. Najbolj važnim
ogljikovim hidratom prištevamo: 1.) razne vrste sladkorja, 2) škrob,
3.) gumo in 4.) celulozo ali staničnino.

1. Sladkor.

Sladkor zovemo tiste ogljikove hidrate, ki so sladkega okusa,
se v vodi in vinskem cvetu tope ter lahko alkoholsko zavro, pri
čemer se razkroje v alkohol in ogljikov dioksid. Razločujemo več
vrst sladkorja:

a)  Grozdni sladkor ali dekstrosa  (C 6 H 12 0 6 ) je bela,
mehka, zrnasto kristalasta tvarina, manj sladka kakor navadni
sladkor in v vodi tudi manj raztopna. Nahaja se v sladkem sadju,
posebno v soku dozorelega grozdja, v medu in v nekaterih živalskih
tekočinah. V tovarnah ga na debelo izdelujejo iz škroba, ki ga v
razredčeni žveplovi kislini toliko časa kuhajo, da ga jod več ne
pomodri in da ne naredi nobene oborine, ako ga polijemo z
alkoholom. Žveplovo kislino, kar je preostane, odstranjamo s kredo,
ki se z njo spaja v mavec ali gips. Da tega odstranimo, prece¬
jamo tekočino skozi živalsko oglje. Očiščena tekočina (škrobni
sirup) se potem toliko ukuha, da začne sladkor iz njega krista¬
lizirati. — Iz grozdnega sladkorja izdelujejo alkohol; z njim pa
tudi oslajajo ali celo ponarejajo vina.

b)  Sadni sladkor ali levuloza  (C 6 H 12 0 6 ) se nahaja
poleg grozdnega sladkorja v kislem sadju in v medu. Svojstva
ima malo ne ista kakor grozdni sladkor, vendar navadno ne kri¬
stalizira.

c) Trstni sladkor ali saharoza  (C^H^On) je naj¬
bolj razširjena vrsta sladkorja. Kadar govorimo o sladkorju sploh,
mislimo le na trstni sladkor. Ime je dobil od nekega sladkega
trsta (sladkornega ali cukrenega trsta), ki raste v tropičnih deželah
in se imenuje v Siriji »zukra«.

Nahaja se tudi v sladkorni pesi, v javorjevi in brezovi mezgi,
koruzi in sadju. Očiščeni trstni sladkor je bleščeče bele barve, zelo
trd, kristalast in močno sladkega okusa. Ako ga segrejemo, se pri
temperaturi 160° C raztopi v brezbarvno tekočino, ki se strjuje v
brezliko, steklovini podobno tvarino, v sluzni sladkor.  Če ga
razvročimo do 200° C, razvija neki poseben vonj, oddaja nekoliko
vode ter se pretvarja v rjavo tvarino, karamel  (C 12 H 18 0 9 ).

14

Ako ga raztolčemo ali dva kosa drgnemo drugega ob dru¬
gega, vidimo v temi iskre. V vodi se zelo rad topi: v temi se
svetlika, fosforescira, iz nasičene raztopine kristalizira v poševnih
šeststraničnih stebričkih. Take kristale imenujemo kand  is  ali
k a n d e 1 j.

S sladkorjem sladimo jedila in pijače; v koncentriranih slad¬
kornih raztopinah hranimo sadje, s karamelom barvamo jesih,
vino, slaščice itd.

Malone ves sladkor dobivamo iz sladkornega trsta  in iz slad¬
korne pese.

Sladkorni trst je rastlina, nekoliko podobna našemu trstu, ki rase v
tropičnih krajih, posebno v Indiji, Južni Ameriki in drugod ter doseže, ko je
dozorela, višino 2 do 5 metrov. Dozoreli trst se požanje, v posebnih mlinih
zmelje in med posebnimi valji zmečka in stisne. Sok, ki ga tako dobimo, je
sladek, ima v sebi raztopljenega sladkorja približno 18°/ 0 , vrhu tega pa neko¬
liko beljakovine in raznih rastlinskih kislin. Te primesnine je treba odpraviti.

V ta namen se Soku primeša žganega apna (na 1000 l  soka 0 2 do 0'3 kg
apna). Ta zmes se v ponvah segreva, da zavre. V toploti skrkne beljakovina
in splava na površje kot umazana pena, ki se sproti posnema; apno pa se
spoji s kislinami v razne neraztopne soli, ki popadajo na dno kot debela
gošča. Čisti sok se potem pretoči v drugo manjšo ponev, v kateri se vnovič
segreje, da zavre. Pena in gošča, ki se tvorita v drugi ponvi, se posnemata
in ulivata nazaj v prvo ponev. Sok, ki se je v drugi ponvi bolj očistil in
zgostil, se prelije potem v tretjo ponev, in tako po vrsti v pet raznih ponev,
dokler se toliko ne zgosti, da se sladkor iz njega prične izločevati v drobnih
kristalih. Nato se sok izlije v lesene kadi, ki imajo na dnu mnogo manjših,
spočetka zamašenih luknjic. Čim bolj se sok ohladi, tem več sladkorja kri¬
stalizira iz njega. Čez nekoliko časa se luknjice v kadi odmaše, da izteka po
njih oni del soka, ki ne kristalizira in se ne strdi. Ta sok je precej gost,
temnorjav in nekoliko sladkega okusa, imenujemo ga sirup ali melaso.
Iz nje dobivamo rum in žganje. V kadeh ostane trdna, kristalasta sladkorna
tvarina, ki jo imenujemo sirovi sladkor  ali časih tudi kolonialni
sladkor.  Sirovi sladkor ima še nekoliko sirupa v sebi in primešanih drugih
snovij, ki mu kvarijo okus; tudi ni bele barve. Zaraditega ga še navadno
čiste ali rafinirajo.  V ta namen ga raztope v vodi, primešajo mu apne¬
nega beleža, ter kuhajo v posebnih ponvah. Ob tem kuhanju se nareja na
površju umazana pena, na dnu pa gošča, sestoječa iz spojin, ki so se tvorile
iz apna in sladkorju primešanih tvarin. Čisti sok se precedi skoz živalsko
oglje, ki mu odtegne vsa barvila. Na ta način očiščeni sok se kuha potem
v zaprtih kotlih, iz katerih posebne črpalke izsesavajo zrak in pri vrenju
razvijajoče se vodne pare. Ob tem kuhanju izgublja sladkorna raztopina vodo
ter se bolj in bolj zgoščuje. Ko se je zgostila do kristališča, ulijejo jo v po¬
sode, podobne na vrh postavljenemu stožcu, tvorila, ki imajo spodaj izprva
zamašene luknjice. Ko se sladkor v tvorilu strdi, se luknjice odpro, da skozi
nje odteka sirup. Na strjeni sladkor se nalije vnovič sladkornega soka, ki iz
njega izpere ves sirup in obenem izpolni pri prvem nalivanju nastale votline.

15

Ko se je tvorilo napolnilo s strjenim sladkorjem in je sirup odtekel, se
prenese sladkor iz tvorila v topel prostor, da se dodobra posuši, potem se
na površju malo ogladi, v papir zavije in da v prodajo.

Iz sladkorne  (rumene) pese  izdelujemo sladkor na podoben
rfačin kakor iz sladkornega trsta.

Sladkorni sok iz pese dobivamo ali tako, da v vodi oprano in osna-
ženo peso zmečkamo in zdrozgamo v drobno kašo, ki jo potem nekoliko
razredčimo z vodo in stiskamo v hidravličnih stiskalih, ali tako, da peso
razrežemo v drobne kolobarčke, iz katerih izvleče gorka voda potem sok.

Pesni sok . sestoji iz vode (82 do 87°/ 0 ), iz sladkorja (11 do 16%) in
drugih tvarin, n. pr. beljakovine, raznih kislin in soli. Hočemo li iz njega
dobiti sladkor, moramo najprej odstraniti vse primesnine in potem izpariti
še vodo, da more sladkor kristalizirati.

Primesnine odstranimo iz soka takole: V odprlih kotlih segrejemo sok
polagoma do 70 do 80° C, da beljakovina v njem skrkne ; nato mu primešamo
določeno množino apnenega beleža in napeljemo vanj še ogljikove kisline,
potem ga pa še dalje segrejemo malone do vrelišča. V toploti razkroji apno
one soli, s katerih kislinami se rado spaja v neraztopne ali le malo raztopne
spojine ; nekatere dušičnate spojine razpadejo v bolj enostavne spojine, pri
čemer se razvija amonijak; nekoliko apna se spoji tudi s sladkorjem v slad-
korjevo apno; kar še preostane apna, se spoji z ogljikovo kislino v oglji-
kovokislo apno. Neraztopne tvarine popadajo na dno kot gošča, ki jo odstra¬
nimo, ako sok v posebnih stiskalnicah skozi prtena cedila precedimo. Pre-
cedina je precej čista tekočina, rumene barve, lužnatega okusa in vonja po
amonijaku. Da se bolj očisti, primeša se ji apnenega beleža ter se potem
vdrugič kuha in prav tako precedi kakor prvič. Nato se precedina precedi
ali filtrira skoz živalsko oglje, ki soku odvzame rumeno barvo in neprijetni
vonj. — Tako dobimo takozvani »redki sok«, ki ga je treba vkuhati v »gosti
sok«. To se vrši v zaprtih kotlih, iz katerih posebne črpalke odstranjujejo
zrak in pri vrenju razvijajoče se pare. V teh kotlih vre tekočina pri prime¬
roma nizki temperaturi. (Zakaj ?) Kuhanje se ustavi, ko je sok izgubil toliko
vode in se tako zgostil, da sladkor začne kristalizirati. Nato se debeli sok
izlije v razno oblikovana tvorila, kjer se strjuje; sirup pa odteka skozi
drobne luknjice — prav tako, kakor smo omenili pri trstnem sladkorju.

Sladkor, ki ga tako dobimo, je sirovi sladkor  ter ima nekoliko
rumenkasto barvo, časih tudi okus po pesi ali po drugih primešanih mu
tvarinah. Sirovi sladkor potem prav tako čistijo ali rafinirajo kakor sladkor
iz sladkornega trsta. Da sladkor dobi prav bleščečo se barvo, se mu pri¬
meša nekoliko ultramarina. Najbolj čisti sladkor imenujemo rafinado.

č)  Mlečni sladkor ali laktoza (C^H^O^ + H 2 0) se
nahaja v mleku sesalcev in se izleluje iz sladke sirotke na ta
način, da se odstranijo iz mleka najprej tolšče in sir ter izpariva
nastala sirotka. Mlečni sladkor tvori bele, trde, rombične kristale,
ni posebno sladek in se v vodi ne topi tako izlahka kakor trstni
sladkor. Neka vrsta bakterij ga izpreminja v mleku v mlečno
kislino. Tako nastaja kislo mleko.

16

d)  Sladni sladkor ali maltoza (C^H^O^ + H 2 0) se
dela, če kali ječmen ter se nahaja zato v sladu.  Iz slada, hmelja
in vode pa varijo pivo.

2. Škrob.

Škrob  (C 6 H 10 O 5 ) je bel prah brez okusa in vonja, sestoječ
iz mikroskopično drobnih okroglih ali podolgovatih zrnc, ki so
sestavljena iz več druga na drugi ležečih plasti. Velikost in
oblika teh zrnc je pri raznih vrstah škroba različna, tako da se
z mikroskopom lahko dožene, je li škrob izdelan iz krompirja,
riža itd. V mrzli vodi in v alkoholu se ne topi, v vreli vodi pa
se zrna tako napno, da razpoknejo v neko prosojno in zdrizasto
tvarino, ki je dobro lepilo in se imenuje skrobov lep.

Jod pomodri škrob kakor tudi skrobov lep. Če kuhaš raz¬
topino, izgine modrilo, a se pokaže vnovič, če jo ohlajaš.

Ako škrob razvročimo do 160° C (pražimo), ali če mu pri¬
damo jako razredčene solitrne kisline in ga potem segrejemo do
110° C, se pretvori v rumenkasto, prozorno tvarino: dekstrin
ali skrobovo gumo,  ki se topi tudi v mrzli vodi in služi kot
izvrstno lepilo.

Rko  skrobov lep segrevamo in mu dodamo z vodo zmešane
moke, ki smo jo vzeli iz slada, se naredi redka tekočina sladkega
okusa. Če to tekočino usušimo, preostane gumi podobna tvarina,
ki sestoji iz grozdnega sladkorja in dekstrina.  To pre¬
snovo povzročuje diastaza,  ki se tvori, kadar klije žito. —
Skrobova moka, ki jo kuhamo v razredčeni žveplovi kislini, se
pretvori najprej v dekstrin in naposled v skrobov sladkor.

Tudi ustna in trebušna slina pretvarjata škrob v dekstrin in
sladkor, ki ju želodec izlahka prebavi, dočim škrob sam ni prebaven.

Škrob se nahaja v jako mnogih rastlinskih delih, zlasti v
semenih, gomoljih, čebulah in koreninah. Izdelujejo ga navadno
iz krompirja, pšenične moke in riža.

Iz krompirja dobivamo škrob tako, da krompir drobimo in mečkamo
v drobno kašo, to kašo pa na drobnih sitih ali cedilih izpiramo z vodo.
Škrob odteka z vodo skoz cedilo in se v vodi useda na dno kot oborina,
ki jo je treba večkrat v vodi oprati, da se očisti, in naposled posušiti. Na
podoben način izdelujejo škrob tudi iz pšenice in riža.

Škrob je važna sestavina mnogih živil, posebno vseh iz moke
narejenih jedil. — Iz škroba izdelujejo lep, dekstrin, grozdni

17

sladkor, z njim skrobimo perilo, da postane trše in da pod toplim
likalom dobi poseben lesk.

3. Celuloza.

Celuloza ali staničnina  (C 6 H 10 O 5 ) se nahaja malone
izključno le v stenah rastlinskih stanic ali v obliki drobnih me¬
hurčkov ali v obliki podolgastih cevi, in tvori trdno ogrodje
rastlinskega telesa.

Vendar celuloza rastlinskih stanic ni čista, kajti v njih so še
druge tvarine, kakor škrob, zelenilo, sladkor, razne tolšče in smole.
Te primesi se dajo odstraniti, ako rastlinske stanice po vrsti izpi¬
ramo z razredčeno žveplovo kislino, z razredčenim kalijevim
lugom, z vodo, z vinskim cvetom in etrom. Pavola ali bombaž,
bezgov stržen, konopnina, papir, platno so precej čista celuloza.

Očiščena celuloza je bela in trdna tvarina, brez vonja in

okusa, ki se ne topi ne v vodi, ne v vinskem cvetu, ne v raz¬

redčenih kislinah, ne v lugu, ter ima ustroj ali strukturo kakor
rastlina, iz katere izhaja. V bombažu, lanu in konoplji je celuloza
mehka, žilava in prožna, v lesu bolj gosta, trda in krhka.

Iz nečiste celuloze, kakršna se nahaja v lanu, pavoli, ko- .
noplji... izdelujemo prejo, tkanine, papir itd.

Papir za filtracijo, ki ga vtaknemo za kratek čas v zmes

iz dveh delov žveplove kisline in enega dela vode, potem v vodi

dobro izperemo in posušimo, dobi pergamenasto lice, postane
žilav in ne propušča vode. Imenujemo ga pergamentni papir
ali vegetabilični pergament.

Na poseben način se izpremeni bombaž (in sploh celuloza),
ako ga pomočimo za več minut v mrzlo zmes enakih delov kon¬
centrirane solitrne in žveplove kisline ter potem v vodi dobro
izperemo in previdno posušimo.

Ce na tak bombaž udarimo ali ga od 50° do 70° C segrejemo
se vname in razpokne s hujšo silo nego smodnik. V  imenovani
zmesi kislin se je bombaž pretvoril v strelni bombaž  ali
piroksilin, ki ga rabijo kot strelivo.

V solitrni kislini, ki ni koncentrirana, dobimo kolodijski
bombaž, ki se topi v etru v precej gosto tekočino kolodij.  Če
razliješ nekoliko te tekočine n. pr. na stekleno ploščo, izhlapi
eter, na plošči pa ostane prozorna, tenka kožica. Kolodij rabijo v
fotografiji in kirurgiji.

Senekovič, Fizika III.

2

18

Ako zamesimo strelni bombaž s kafro in to zmes potem prav
močno stisnemo, dobimo belo, slonovi kosti podobno tvarino, ki se
da različno barvati in se imenuje celuloid.  Iz celuloida izdelujejo
glavnike, krogle za biljard, razne reči za vsakdanjo uporabo in dr.;
vendar se ti izdelki kaj radi vnamejo in hitro zgore.

Uporaba celuloze, a)  Predivna vlakna. V mnogih rastlinah
se celuloza nahaja v obliki dolgih, žilavih in gibčnih stanic. Vlakna takih
rastlin se dajo izlahka presti in tkati — so predivna. Najvažnejša predivna
vlakna so: laneno in konopno predivo, bombaž ali pavola in juta. Pa tudi
nekatera živalska vlakna so za prejo pripravna, v prvi vrsti volna in svila.

Laneno predivo se izdeluje iz lana takole: Preden lan dozori, ga iz¬
pulijo iz zemlje in mu odtrgajo glavice. Potem ga je treba goditi, kar se
lahko vrši na dvojen način, ali tako, da se razpoloži na travniku ali na
strnišču za dobo 4 do 6 tednov, da nanj deluje solnce, rosa in dež (rošenje),
ali tako, da se v vodi moči 6 do 10 dni (gojenje v vodi ali močenje).
Pri tem začneta lesovina in snov, ki veže vlakna na lesovino, polagoma
trohneti ali gniti, vlakna sama pa se lahko odluščijo. Gojenje je končano,
kadar se lesovina prekrhne, če stebelce malo upognemo in kadar ličje s
stebelca lahko potegnemo, ne da bi se pretrgalo.

Gojeni lan suše v sušilnicah, potem ga terice terejo s trlicami. Pri
tem se lesovina zdrobi in deloma tudi odpade. Da se odstranijo vsi leseni
koščki (pezdir), se predivo otrepa s treslicami, končno se izčisti z rihljanjem
na rihlih ali grebenih. Z rihljanjem se dolga vlakna tudi zravnajo, kratka
ali zamotana pa ostanejo kot potirki ali zadnje predivo, ki se rabi za hodno
platno ali za vrvarske izdelke.

Iz lepega prediva se predejo niti in sukanec, iz teh pa tkejo razno¬
vrstne tkanine.

Konopno predivo dobivamo iz konoplje na enak način kakor laneno,
a je debelejše, trše in trdnejše nego laneno. Rabi se posebno za vrvarske
izdelke in za debele tkanine, n. pr. za jadrovino (platno za jadra), vreče in dr.

Bombaž ali pavola.  Plod različnih bombaževcev, ki rasto le v
toplih krajih, ima glavičasto obliko, v glavicah pa se nahaja seme, obdano
z volnatimi nitkami (z bombažem ali pavolo). Ko seme dozori, razpokne
glavica in na dan pridejo pavolnata vlakna, ki so navadno bela, ponekod
tudi rumenkasta ali rdečkasta. Ta vlakna se pobero, očistijo semena, stis¬
nejo v velike bale in razprodajajo v razne predilnice, kjer se iz pavole
predejo in tko raznovrstne tkanine.

Poleg navedenih rastlin dajo predivna vlakna tudi še nekatere druge,
n. pr. naša kopriva, kitajska trava in juta.

J u t o v e c je rastlina iz rodbine naših lip in raste v južnih krajih
Azije. Tkanine iz jute so sicer precej po ceni, vendar ne prenašajo mokrote
in jake solnčne svetlobe. Največ jute se porabi za izdelovanje vrvarskih
reči, preprog, zastorov, prevlak za hišno opravo, vreč, zavojev itd.

b)  Papir  se izdeluje iz ostankov in odpadkov raznih tkanin, ki jih
sploh »cunje« imenujemo, poleg tega pa tudi iz lesa, koruzne slame, stržena
in skorje nekaterih rastlin.

19

Cunje, iz katerih hočemo delati papir, je treba najprej razbrati po
snoveh, iz katerih sestoje, potem jih oprati, izkuhati, da izgube vse tolšče,
razrezati v drobne koščke, potem ubeliti in jim primešati nekoliko lima,
kar se vrstoma vrši v papirnicah. Iz lanenih cunj dobimo najboljši papir
za  pisanje, iz pavolnatih cunj papir za tiskanje.

Celulozo za papir iz lesa dobivamo lahko mehanskim ali kemijskim
potem. Mehanskim potem se polena, od katerih se je odstranila vsa skorja,
brusijo ob močnem brusnem kamenu, pri čemer se priliva obilica vode, tako
•da se dobi redka kaša.

Iz te kaše se dela papir na podoben način kakor iz cunj. Kemijskim
potem pa se iz lesa dobi čista bela celuloza s tem, da se v ploščice raz¬
rezana polena kuhajo v natrijevem lugu, pri čemer se celuloza loči od vseh
primesi.

Največ papirja, posebno za časnike, se dela iz lesa.

4. Guma.

Z imenom guma  nazivljemo vrsto ogljikovih hidratov, ki
so nekoliko podobni škrobu, so brez vonja in posebnega okusa.
V vinskem cvetu se ne tope, v vodi pa ali razpadejo  v sluzavo
tekočino ali pa vsaj nabreknejo;  ako jih kuhamo v razredčeni
žveplovi kislini, se pretvorijo v grozdni sladkor.

Prvi vrsti gum prištevamo arabsko gumo in skrobovo gumo
Arabska guma se cedi v kapljicah iz mnogih, v jutrovih deželah,
rastočih rastlin. Te kapljice se na zraku posuše v drobna, bela ali
rumenkasta, steklovini podobna zrna. — Drugi vrsti gum pripadajo
tragantova guma, črešnjeva guma in rastlinska
sluz,  ki se nahajajo v lanenem semenu, v slezovem korenu i. dr.

Gume nam služijo kot lepila, deloma tudi v zdravilstvu.

§ 8. Alkoholsko vrenje.

Poizkus:  V vodi raztopi grozdnega sladkorja, raztopini
prideni nekoliko kvasu in jo postavi v odprti posodi na prostor s
temperaturo 10 do 15° C! — Tekočina se črez nekoliko časa
skali in začne delati pene; iz nje vzhajajo mehurčki, ki jih lahko
spoznaš kot ogljikov dioksid.

Črez nekoliko dni ne uhajajo več mehurčki, tekočina pa se
zopet izčisti. Pri tem je izgubila svoj sladki okus, dobila pa okus
po vinskem cvetu in postala opojna; na dnu posode je nastala
neka rumenkasta gošča — droži.  — Ta pretvorjena tekočina je
z vodo razredčen vinski cvet;  z destiliranjem dobimo iz nje
etilov alkohol,  navadno samo alkohol imenovan.

2 *

20

Pod vplivom kvasa se je grozdni sladkor pretvoril v vinski cvet irr
ogljikov dioksid po tejle enačbi:

C 6 H 12 0 6  = 2 C 2 H 6 0 + 2 C0 2

grozdni sladkor alkohol ogljikov dioksid

Razkroj sladkorja v alkohol in ogljikov dioksid imenujemo
alkoholsko vrenje.

Alkoholsko zavreti morejo razne sladkornate tekočine, n. pr.
sok od grozdja, sadja, ječmena itd.; da pa zavro, je treba: d)  da
sladkorova raztopina ni nasičena, b ) da ima temperaturo med 5° do
30° C, in c) da nanjo deluje kvas.

Kvas je iz gliv kvasovk, ki so zelo majhni mehurčki. Te stanice se silna
hitro množe na ta način, da poganjajo iz sebe popke (cimice), ki se kmalu
odločijo od prvotnega mehurčka. Hranijo se s sladkorjem, amonijakom in
fosforovokislimi solmi, ki jih mora biti nekoliko v tekočini, ki alkoholsko vre.

Kvas, ki povzročuje alkoholsko vrenje, imenujemo tudi droži. — Neko¬
liko takih kvasovih glivic se nahaja vsak čas tudi v zraku; zato raztopina
grozdnega sladkorja tudi polagoma sama zavre, če ima zrak do nje pristop.

Pri temperaturah pod 5° C neha alkoholsko vrenje; pri temperaturah
od 20° do 25° je vrenje najjačje in burno.

Alkohol  ali vode prosti vinski cvet  (C 2 H 6 0) dobivamo
iz zavrelih sladkornatih tekočin, ako jih destiliramo v posebnih
za to pripravnih posodah.

Etilov alkohol je brezbarvna, jako gibljiva tekočina prijetnega,
oživljajočega vonja in pekočega okusa. Pri temperaturi 78° C zavret
zmrzne pa šele pri temperaturi —131° C. Gori brez stenja s slabo
svetečim, a jako vročim plamenom in brez dima. Z vodo se meša
v kateremkoli razmerju; pri tem se nekoliko segreje, prostornina
pa se mu zmanjša. Samočist vinski cvet je strupen, z vodo po¬
mešan oživlja živce in pospešuje kroženje krvi, ako ga zavžijemo
prav malo; v večji množini zavžit pa upijani. V vinskem cvetu
se mnoga telesa tope, n. pr. jod, milo, smole, eterična olja i. dr,,
ki v sami vodi niso raztopna.

Vinski cvet, ki se navadno prodaja v trgovini, ima vselej več
ali manj vode, ki mu jo z večkratnim destiliranjem lahko odvza¬
memo do 5% (rektif icirani vinski cvet).  Vsa voda se mu
da odtegniti edino le tako, da se mu primeša žganega apna, in da
se potem pri nizki temperaturi destilira (absolutni alkohol).

Čisti ali absolutni alkohol se rabi v zdravilstvu in kemiji, z
vodo pomešan (navadno špirit imenovan) služi kot gorivo, za iz¬
delovanje firnežev; vanj se polagajo prirodoslovski preparati itd..

21

da se varujejo gnitja. Alkohol je bistvena sestavina vsake opojne
pijače.

Etilov eter.  Ako destiliramo zmes iz enakih delov alkohola
in žveplove kisline pri temperaturi 140° C in razvijajoče se hlape
prestrezamo v hladilno posodo, dobimo bistro, jako hlapljivo in zelo
cjibljivo tekočino, ki se etilov eter  ali skratka eter  (C 4 H 10 O),
časih tudi žveplov eter  imenuje. Eter izhlapeva prav močno
pri navadni temperaturi, pri čemer se temperatura izdatno znižuje
(tvori mraz), njegovi hlapi se kaj radi vžgo in tvorijo z zrakom
pomešani zelo razpokljivo zmes. Pri 35° C že zavre, z vodo se
ne meša, soli se v njem ne tope, smole malone vse, prav tako
tudi eterična olja in tolšče. Kdor vdihava njegove hlape, izgubi
zavest in čutnost.

Eter nam služi v zdravilstvu, kemiji in raznih obrtih. Zmes
enega dela etra in treh delov alkohola imenujemo Hoffmannove
kapljice, ki služijo kot zdravilo.

§ 9. Opojne pijače.

Najvažnejšim opojnim pijačam prištevamo vino, pivo in
žganje.

o) Vino.

Vino dobivamo iz zavrelega grozdnega soka. V grozdnem
soku se nahajajo voda, grozdni sladkor, rastlinska beljakovina,
čreslena in vinska kislina, razna barvila in razne soli. Barvila in
čreslena kislina so ponajveč v koži modrega grozdja; barvila
dajo vinu temno ali črno barvo, čreslena kislina pa trpek okus.

Zrelo grozdje se pobere ali potrga, zmečka in v stiskalnicah iztisne.
Grozdni sok, ki se s tem dobi, se vlije ali v kadi ali v odprte sode ter
prepusti samemu sebi. Kmalu zavre sam ob sebi. Pri tem vrenju, ki je zelo
živahno, se tvori velika množina ogljikovega dioksida in drož. Tekočina, ki
se je izprva močno skalila, se začne črez 8 do 10 dni polagoma zopet čistiti.

Nato se vino pretoči v sode, v katerih še dalj časa tiho vre; dokler
se ne izčisti, ni dozorelo.

Kipeča vina (šampanjec) se delajo tako, da se mlado vino, ki se mu
je pridejalo sladkorja in alkohola, dene v močne in plinotesno zamašene
steklenice, v katerih potem počasi vre, ne da bi razvijajoči se ogljikov
dioksid mogel uhajati.

22

V vinu je 5 do 10% alkohola, 2 do 4% raznih drugih tvarin,
ostalo pa voda. Različna vina imajo različne množine alkohola.
Takozvana »močna« vina (španska, grška, laška) imajo celo 14 do
18% alkohola. Znani »vinski duh«, ki je pri posameznih vrstah
vin kaj različen, in «cvet« ali »buke« dobivajo vina od raznih
etrov, ki se tvorijo deloma za časa vrenja, deloma tudi pozneje,
kadar vino mirno leži.

Vino je kislo, ako grozdje ni dobro dozorelo in je imelo v
sebi dosti kislin. Sladka vina pa imajo v sebi še sladkorja, ki se
pri vrenju ni razkrojil.

Na podoben način kakor iz grozdnega soka dobivamo tudi sadjevec
(n. pr. jabolčnik, hruškovec itd.) iz soka od jabolk, hrušek, agrasa, ribeza i. dr.

Medica  se dela iz prekuhane raztopine medu, ki se ji dodajo razne
dišave in kvas, da more alkoholsko zavreti.

b ) Pivo.

Glavne sestavine piva so poleg vode alkohol (3 do 5%),
sladkor, dekstrin, hmeljev greneč in hmeljevo olje, glicerin, ogljikov
dioksid, skrobova guma, neke soli i. dr.

Pivo se izdeluje iz ječmena, hmelja in vode na tale način:

Ječmen se v vodi namoči in potem raztrese v precej debeli plasti po
tleh na kakem bolj temnem prostoru s temperaturo 15 do 25° C. Za nekoliko
dni začne kliti, pri čemer se tvori raztopna beljakovinasta tvarina dia staža,
ki pretvarja škrob v sladkor in skrobovo gumo. Ko so kali tako dolge, kakor
ječmenovo zrno samo, se ustavi daljše klitje s tem, da se ječmen prav hitro
posuši. Nato se vzklili ječmen, slad  imenovan, na debelo zmelje in v kadeh
dolije z gorko vodo. V vodi se raztope sladovne tvarine, škrob pa, kolikor
ga še je ostalo, se pretvori v sladkor in gumo. V kratkem se tekočina iz¬
čisti, na dno se usede oborina, sestoječa iz ječmenovih lupin in nekoliko
rastlinske beljakovine. Čista tekočina, ječmenovka  imenovana, se odtoči,
v ponvah kuha ter se ji doda nekoliko hmelja. V vročini skrknejo belja¬
kovine kakor tudi čreslova kislina, ki se nahaja v hmelju.  Ukuhana ječ¬
menovka se potem v plitvih posodah, hladilnicah,  hitro ohladi in pre¬
toči v velike kadi, kjer se ji doda nekoliko kvasu, in se prepusti vrenju.
Pri temperaturi 7 do 10° C se vrši vrenje počasno, kvas, ki se pri tem
izločuje, ostane na dnu kadi in se zove spodnji kvas;  pivo, ki ga dobimo
(pivo s spodnjim kvasom)  je rjavo, bolj ali manj grenko in trpežno
(uležano pivo),  flko pa ječmenovka vre pri temperaturi 12 do 15° C, odvre
zelo hitro, v dveh do treh dneh, kvas pa se izločuje na površju (gornji
kvas);  tako pivo ni toliko trpežno, treba ga je hitro porabiti.

Ko je prvo ali glavno vrenje končano, se pivo pretoči v velike sode,
znotraj s smolo oblite, v katerih potem počasi še vdrugič vre. Pri tem vrenju
razvijajoči se ogljikov dioksid ostane v pivu, ker ne more uhajati, ter daje

23

pivu krepilen okus. Preden je drugo vrenje končano, treba je pivo porabiti,
sicer postane neokusno in nezdravo. Iz velikih sodov se toči v manjše,
istotako znotraj s smolo oblite, iz katerih se toči in razprodaja na drobno.

c) Žganje.

Žganje ali žganica je zmes iz vode in alkohola, ki se dobiva
z destiliranjem alkoholnatih zavrelih tekočin. Žganje, ki ima v sebi
posebno mnogo alkohola, imenujemo špirit ali vinski cvet.

Žganje izdelujejo ali neposredno iz alkoholnatih tekočin (iz
vina konjak) ali pa iz tvarin, ki imajo mnogo škroba in so alko-
holsko zavrele, n. pr. iz češpelj alt sliv, krompirja, rži, borovnic itd.
Glede na tvarino, iz katere se kuha, ima žganje različen vonj in
okus, ker se pri kuhanju poleg alkohola destilirajo tudi razne
druge hlapne tvarine.

Likerji  so žganja, ki jim pridenemo sladkorja in razno¬
vrstnih dišav.

Opojne pijače niso nikaka živila, marveč nasladila. Ako jih
zavživamo zmerno, dražijo živčevje; v večji množini zavžita pa
upijanijo in postanejo zdravju zelo škodljiva. Pijančevanje iz na¬
vade pa ugonobi telo in duha.

§ 10. Kisanje.

Alkoholnate tekočine, n. pr. vino, pivo, ki stoje v odprtih
posodah več časa na prostem zraku, dobe na površju tenko ko¬
žico in kisel okus; pretvorile pa so se v jesih ali ocet.

To pretvorbo alkohola povzročuje neka posebna glivica —
ocetna glivica  — ki se nahaja tudi v zraku. Ta prinaša
alkoholu iz zraka nekoliko kisika ter ga nato razkraja v ocetno
kislino  in vodo.

Kemijska enačba tej osnovi je:

C 2 H 6 0 + 0 2  = C a H 4 0 2  + H 2 0

alkohol kisik ocetna kislina voda

Pretvorbo alkohola v ocet ali jesih imenujemo kisanje
ali k i s a t e v.

Pogoji kisanju so: 1.) z vodo razredčen alkohol (ponajveč
15% alkohola), 2.) temperatura 12 do 36° C, 3.) pristop zraka,
oziroma kisika, 4.) prisotnost ocetnih glivic (ocetnega kvasa).
Kot kvas lahko služi ocetna kislina sama, kisel kvas, lepivo in
razne beljakovine.

24

Kisanje se vrši tem hitreje, čim več kisika pride v istem
času v dotiko z alkoholom. Na to dejstvo je zasnovano hitro
izdelovanje octa,  ki se vrši takole:

Nalašč v ta namen narejeni sodi, ki imajo spodaj na dnu kakor tudi ob
straneh mnogo luknjic, se napolnijo z bukovimi strugotinami, ki se namočijo
v ocet. Nanje položimo pokrov, ki ima jako mnogo luknjic. Na to dno se nalije
razredčen vinski svet, ki potem po strugotinah polagoma curlja navzdol ter
pri tem pride z obilico kisika v dotiko. Spodaj iz soda odtekajoča tekočina
se prestreza ter zopet zgoraj vliva v sod toliko časa, da se je dovolj okisala.

Navadni ocet ima v sebi le 2 do 5% ocetne kisline; rabimo
ga pri jedilih, da postanejo bolj prebavljiva ali da jih varujemo
plesnobe, n. pr. kumare i. dr.

Čista ocetna kislina je tekočina brez barve, bodečega in
kislega vonja in okusa, ki razjeda kožo. Pri temperaturi 17° C
se strjuje v lepe, kakor voda čiste kristale (ledeni ocet);  pri
temperaturi 118° C pa zavre. Z raznimi osnovami se spaja v
ocetnokisle soli ali acetate, izmed katerih omenimo le dva, namreč:
a)  bakrov acetat, b)  svinčev acetat.

a)  Bakrov' acetat, zeleni volk ali zelenica  kri¬
stalizira v temnozelenih kristalih in je strupen. Dobiva se tako,
da se bakrov oksid v ocetni kislini raztopi in raztopina nato
izpariva. Navadna zelenica, ki se v trgovini prodaja, ni čista,
ampak je zmes več bakrovih soli in je modrikastozelena, sicer
pa strupena kakor čista zelenica.

Z zelenico barvajo tkanine, rabijo jo tudi slikarji in zdravniki.

Delajo jo vtikajoč bakrene plošče v vinske tropine. Sicer pa
se tvori povsod, koder se dotika baker ocetne kisline, n. pr. ako
stoje jedila in pijače dalj časa v bakrenih, medenih ali slabo
pocinjenih bakrenih posodah. Jedila dobe pri tem zelenkasto
barvo in neki grenak, neprijeten okus. Rko  je le malo povžijemo,
sili k bljuvanju, povzroča drisko, bolečine v želodcu in trebuhu. Z
zelenico otrovanim služi kot najboljše zdravilo magnezija, sladkor
in jajčji beljak.

b)  Svinčev acetat,  navadno svinčev sladkor  ime¬
novan, dobivamo iz raztopine svinčevega glaja ali svinčevega
oksida (PbO) v ocetni kislini. Ta sol kristalizira v velikih stebri-
častih in brezbarvnih kristalih, se topi v vinu in alkoholu, ima
neprijeten sladek okus in je strupena. Rabi se v barvarstvu; iz
nje dobivamo druge svinčeve soli.

25

§ 11. Tolšče.

T o 1 š č e se nahajajo gotove v živalskih in rastlinskih telesih.
V živalskem telesu dobivamo največ tolšče na vezni tkanini, na
mišicah, v trebušni duplini, v mozgu, okoli ledvic in v mleku.
Rastline pa imajo tolščo malone izključno le v svojih plodovih.
Pri navadni temperaturi so nekatere tolšče trdne,  n. pr. loj,
nekatere mehke,  n. pr. sirovo maslo, nekatere pa tekoče, n pr.
razna olja. Čiste tolšče se ne tope v vodi, temveč tvorijo z njo
neko zmes, ki jo imenujemo emulzijo.  (Mleko n. pr. je taka
emulzija.) Tope pa se v etrskih oljih, v žveploogljiku, v bencinu,
nekatere tudi v alkoholu. Njihova specifična teža je 0'9, zato pla¬
vajo na vodi. Luknjičasta telesa jih željno vsrkavajo, prav tako
tudi glina. Na papirju narede madež, ki tudi v vročini ne izgine.
Dokler so čiste in sveže, nimajo ne posebnega vonja, ne okusa.
Na zraku pa se polagoma razkrajajo, postanejo rumenkaste in
dobe neprijeten vonj in okus — pravimo, da so postale žaltave
ali žarke.  Nekatere tekoče tolšče (olja) — osobito laneno olje —
se na zraku zgoste v smolast pokost, zato jih imenujemo sušeča
olja;  z njimi utiramo oljnate barve in pokosti. V vročini se
tolšče razkrajajo v gorljive pline (svetilni plin) in v razne druge
smrdljive pline.

Najbolj važne živalske tolšče so:

Loj so pri navadni temperaturi trdne, rumenkaste tolšče
raznih sesalcev, ki žive ponajveč ob rastlinski hrani: goved, ovac,
koz, jelenov i. dr. Iz loja izdelujemo sveče, mila in maže. Največ
se porabi loja od goved.

S vi nj.sk a mast  je bolj bela in bolj mehka nego loj in je
na posameznih delih svinjskega telesa nekoliko različna. Mast, ki
se seseda pod kožo (špeh ali slanina) je bolj mehka in se hitreje
topi nego mast iz trebušne votline (salo). Čisto svinjsko mast
dobivamo tako, da svinjsko tolščo na drobne kose razrežemo in
na ognju cvremo. Trdne ostanke pri cvrenju imenujemo ocvirke.
Svinjska mast nam služi za zabelo ali začimbo jedil.

Sirovo maslo  se nahaja v kravjem mleku v obliki drobnih
kroglic, je precej mehko, rumenkasto in prijetnega vonja in okusa,
pa se kaj rado požaltavi. Ako mleko nekoliko časa stoji, splavajo
maslene kroglice na površje kot smetana,  Ako smetano dalj
časa metemo,  se maslena zrnca združijo v večje gruče, ki se

26

lahko ločijo od druge tekočine in se imenujejo sirovo maslo.
V toploti staljeno in očiščeno sirovo maslo imenujemo kuhano
maslo  ali skratka maslo,  ki nam stuži kot zabela.

Margarin ali umetno sirovo maslo  je iz loja in
drugih primesnin umetno narejeno nadomestilo pristnega sirovega
masla. .

Mozeg  je tolšča, ki se nahaja v kostnih votlinah.

Kitov mozeg, spermacet ali kitovo salo  se izde¬
luje iz tolšč raznih kitov, iz plavutonožcev i. dr. ter je rumena
ali rjavkasta tekočina, zoprnega vonja in okusa. Rabimo jo za
gorivo, za izdelovanje mila, mazila za usnje. Iz kitovih jeter do¬
bivamo zdravilno ribje olje.

Vosek,  ki ga dobivamo od čebel, je rumen in trden, flko
ga nekoliko segrejemo, se zmehča, da ga lahko gnetemo. Služi
nam mnogovrstno.

Rastlinske tolšče ali olja  dobivamo vobče iz zrelih
plodov ali semen raznih rastlin tako, da to sadje zmečkamo in
potem pri mali vročini stiskamo.

Taka olja so: Oljkinoalimaslinsko olje  — najbolj
čisto tako olje, ki nam služi kot izborna začimba jedil, imenujemo
namizno olje,  — dalje laneno olje, makovo olje,
konopno olje, repično olje, ricinovo olje, man¬
delj e v o olje  i. dr. Vsa ta olja nam služijo zelo mnogovrstno.

§ 19. Iz česa sestoje tolšče. Tolščne kisline. Glicerin.

Poizkus:  V vodo, ki vre v porcelanasti posodi, vrzi ne¬
koliko koščkov loja, da se raztale, nato prilij apnenega mleka;
vso tekočino pa mešaj! Kmalu se naredi bela, nekoliko oljasta
tvarina, ki plava po površju. To tvarino prelij v drugo posodo
in ji prilij razredčene žveplove kisline. — Žveplova kislina se
spoji z apnom v kalcijev sulfat (mavec), ki pada kot trdna tvarina
na dno. V posodi pa ostane še bela tvarina, ki plava na vodi.
.ftko to tvarino z vodo dobro izpereš in vanjo vtakneš košček
modrega lakmovega papirja, se ta pordeči. Ta bela tvarina deluje
torej kakor kislina in ni več loj; imenujemo jo tolščno ki¬
slino.  Natančno preiskovanje nas uči, da ta tvarina ni ena sama
kislina, marveč zmes treh kislin: stearinske, palmitinske
in oljne kisline.

27

Ako ostanek tekočine v prvi posodi polagoma toliko se¬
grevaš, da vsa voda izpari, ostane v posodi brezbarvna, gosta
in sladka tekočina, ki se imenuje glicerin  (C 3 H 8 0 3 ).

Tolšče so spojine glicerina z raznimi tolščnimi
kislinami.

V tolščah se nahajajo navedene kisline v različnem razmerju.
Največ stearinske kisline dobimo v loju, palmitinske v palmovem
olju, oljkine pa sploh v tekočih tolščah.

Stearinska kislina  (C 18 H 36 0 2 ) kristalizira v srebrno-
svetlih, belih kristalih, pri 69° C se tali, v alkoholu se sicer topi,,
pa ne tako rada kakor palmitinska kislina. Največ je rabimo za
izdelovanje stearinskih sveč.

Palmitinska  (C 16 H 32 0 2 ) kristalizira v tenkih belih iglah;
brez vonja in okusa in se tali pri temperaturi 62° C. Če jo med
prsti maneš, čutiš jo mastno. V vodi se ne topi, izlahka pa v
alkoholu in etru.

Oljna kislina  (C 18 H 34 0 2 ) je pri navadni temperaturi
tekoča, brezbarvna, oljasta, brez vonja in okusa. V alkoholu in
etru se topi v kateremkoli razmerju. Pri temperaturi 4° C se strdi
v belo kristalasto tvarino, ki se potem tali šele pri 14° C. Na
zraku si prisvoji kisika in se pretvori v rumeno, oljasto tekočino,
ki deluje kakor zelo močna kislina.

Glicerin  je sirupu podobna tekočina, ki tudi v velikem
mrazu ne zmrzne. Iz zraka vsrkava vlago in se z vodo in alko¬
holom meša v vsakem razmerju. V njem se tope jod, klornatrij,
svinčev oksid, bakrov vitrijol i. dr. V vročini se razkroji, pri čemer
se razvija akrolein, neka hlapna tvarina zelo neprijetnega vonja.
(Akrolein se razvija tudi, kadar upihnemo gorečo lojevo svečo
in še stenj potem malo tli.)

Glicerin nam služi kot zdravilo (mazilo), v njem hranimo
organske tvarine, da ne zgnijo, z njim sladimo vino in likerje,
primešavamo ga milu.

Iz mrzle zmesi solitrne kisline, žveplove kisline in glicerina se dobiva
nitroglicerin  (glicerinov trinitrat), to je neka oljnata in rumenkasta
tekočina, ki razpokne z veliko silo, ako jo hitro segrejemo ali po njej uda¬
rimo. Nitroglicerin se polagoma sam ob sebi razkroji, čestokrat tudi s silnim
pokom. Pomešan s kredo, z žaganjem in prstjo se prodaja pod imenom
dinamit  in služi kot ena najbolj raznesilnih snovi.

28

§ 13. Mila.

Ako kuhamo kako tolščo, n. pr. loj, v kalijevem ali natri¬
jevem lugu, se spoje tolščne kisline s kalijem ali natrijem v soli,
ki jih imenujemo mila.  Pri tej presnovi se izločuje glicerin ter
se topi v lužni vodi.

Razločujemo kalijevo in natrijevo  milo.

Kalijevo milo  je mehko in mazavo, imenuje se tudi
mazavo milo  in služi navadno v predilnicah in tkalnicah pri
pranju sirovih tkanin.

Natrijevo milo  je trdo in suho, imenuje se tudi jedr¬
nato milo.  Izdeluje se ali iz loja ali iz kokosovega ali iz oljki-
nega olja (marzeljsko ali benečansko milo) ali iz mandeljevega olja.

Toaletnim milom  so primešana razna etrska olja, ki
jim dajo poseben, prijeten vonj. Čestokrat se toaletna mila tudi
še barvajo.

Milo se čuti med prsti nekoliko mastno; v vodi se topi v
penečo tekočino, še rajše pa v vinskem cvetu. V trdi vodi se
milo prekroji v neraztopno apneno milo, ki skrkne v bele kosme.

Mila rabimo pri pranju in umivanju. V raztopini mila se
nahaja še nekoliko prostega luga, ki sicer topi tolšče, ne razkraja
pa blaga samega. Raztopljene tolšče se dajo potem obenem z
drugo nesnago v vodi izprati.

Ako perilo z milom peremo v trdi vodi, se tvori neraztopno
apneno milo, ki obtiči v perilu. Tako perilo dobi pri likanju z
vročim likalnikom grde rjave maroge.

Obliži  so vobče svinčeva mila.  Dobivamo jih, ako
zdrobljen svinčev oksid kuhamo v oljkinem olju in temu prime¬
šamo vode. Obliži nam služijo kot vnanja zdravila.

§ 14. Stearinske sveče.

Stearinske sveče sestoje iz stearinske in palmitinske kisline.
Izdelujejo jih iz loja. Polagoma staljenemu loju se primeša apne¬
nega mleka, nakar se tvori apneno milo. To milo se razkroji z
žveplovo kislino. Apno se spoji z žveplovo kislino v mavec ali gips,
ki se usede na dno; oproščene stearinske, palmitinske in oljne
kisline pa se izločijo in splavajo na površje, kjer se v hladu strde
v polutrdno tvarino. To tvarino potem zavijejo v platnena cedila in

29

jo stiskajo s hidravličnim stiskalom, da skozi cedilo odteče oljna
kislina. Trdni ostanek, ki ima poleg stearinske kisline še tudi
nekoliko palmitinske kisline, se polagoma stopi in vlije v svečne
kalupe, v katerih osi je napet stenj. Stenj je spleten iz bombaževih
in z borovo kislino napojenih niti. Ko sveča gori, se dogoreli del
stenja nagiblje na stran v najbolj vroči del plamena, kjer se borova
kislina s pepelom vred topi in odpada v obliki drobnih kroglic.

V kalupu strjene sveče se potem na zraku posuše in na
površju oglade.

§ 15. Nekatere organske kisline.

Sok od citrone je zelo kislega okusa in pordeči moder lakmov
papir. Če mu primešamo kredinega prahu, uhaja ogljikov dioksid.
V tem soku je kislina, ki jo imenujemo citronovo kislino
(C 6 H 8 0 7 ). Ta kislina se nahaja tudi v raznih drugih rastlinskih
plodovih, n. pr. v pomerančah, brusnicah itd. in kristalizira v
velikih prizmah. Rabimo jo za limonade, šumeče praške, pa tudi
za izpiranje tintnih madežev iz tkanin.

Jabolčna kislina  (C 4 H 6 0 5 ) se nahaja v vsakem kislem
sadju, v jabolkih, grozdju itd. in kristalizira v belih igličastih
kristalih, ki se v vodi kar hitro tope, in je prijetnokislega okusa.

ŠČavna kislina  (C 2 H 2 0 4 ) se spojena s kalijem nahaja
v mnogih rastlinah, posebno v zajčji detelji in v kiselici ali ščavu.
Dobimo jo tudi v scalnici, v potu in v mnogih živalskih snoveh.
Okusa je kislega, strupena in v vodi izlahka raztopljiva. S ščavno
kislino, kakor tudi z njeno spojino s kalijem, ščavno soljo
(C 2 KH0 4 ), barvajo tkanine in izpirajo črnilo in rjaste madeže iz
tkanin.

Čreslena kislina ali tanin  (C l4 H 10 O 9 ) se nahaja v
hrastovi skorji, v ježicah in šiškah ter je rumenkast prah jako
trpkega okusa. V vodi in alkoholu se rada topi, z železovim
oksidom se spaja v temnovijoličasto spojino (feritanat), ki jo
zovemo tinto. Živalska koža, ki leži v raztopini tanina, vsrkava
tanin in se pretvarja v usnje. — Čresleno kislino dobimo iz hra¬
stovih šišk, ako napolnimo livkasto posodo, ki je na dnu rahlo
zamašena s pavolo, s stolčenimi šiškami ter jih polijemo z zmesjo
vode in etra. V vodi se raztopi tanin, v etru pa druge tvarine.
Obe raztopini se ločita sami ob sebi, ako mirno stojita. Na dnu
posode se zbere raztopina čreslene kisline, ki jo čisto dobimo po

30

izparivanju. — Čreslena kislina služi kot zdravilo, z njo barvajo
tkanine in strojijo živalske kože.

Vinska kislina  (C 4 H 6 0 6 ) se nahaja deloma samočista,
deloma spojena s kalijem v grozdju in v mnogem drugem kislem
sadju. Okusa je jako kislega in kristalizira v brezbarvnih, pločastih
kristalih, ki se v vodi kaj lahko tope. — Rabi se pri barvanju
tkanega blaga, za izdelovanje šumečih praškov in v kemiji.

Najbolj važna spojina vinske kisline je vinskokisli kalij
ali sreš  (C 4 H 5 0 6 K), ki se tvori pri vrenju grozdnega soka in se
useda na notranje dele sodov kakor rjava skorja. Očiščeni sreš
je bel kakor sneg in služi kot zdravilo.

Maslena kislina  (C 4 H 8 0 2 ) se nahaja v plodu rožičevcev,
v kislem zelju, kislih kumarah, kislem siru, v potu in spojena z
glicerinom, v sirovem maslu ter je brezbarvna tekočina, jako kisla
in vonja neprijetno kakor žaltavo sirovo maslo.

Mlečna kislina  (C 3 H 6 0 3 ) se nahaja v kislem mleku, v
kislem zelju, kislih kumarah in tudi v želodčevem soku ter je
sirupu podobna tekočina, kislega a prijetnega okusa.

Mravljinčja kislina  (CH 2 0 2 ) se nahaja v mravljinč-
nem tetesu, v koprivah, v smrekovih, jelovih in borovih iglah,
je jedka, brezbarvna in hlapna tekočina ostrega duha. Rko  kane na
kožo, se naredi mehurček, kakor takrat, kadar se na koprivi
opečemo.

§ 16. Etrska olja.

Etrska olja  imenujemo skupino vobče tekočih, časih tudi
trdnih organskih spojin iz rastlinstva, ki so oljaste, zelo hlapljive
in se oblikujejo po posebni dišavi. Nahajajo se zlasti v plodovih,
v cvetih, listju in steblih, pomalem pa tudi v nekaterih koreninah.
V vodi se malo tope, izlahka pa v vinskem cvetu, etru in tolščah.
Na papirju delajo prosojne lise, ki pa kmalu izginjajo. Na zraku
gore brez stenja, delajo pa mnogo saj.

Rko  prihaja do njih zrak, si prisvoje kisika, s čimer se zgoste
in naposled izpremene v smolasta telesa.

Etrska olja rabimo v zdravilstvu in kot začimbe raznih likerjev,
iz njih izdelujejo dišave (parfime) in pokoste.

Izdelujemo jih tako, da z vodo destiliramo rastlinske dele,
ki imajo v sebi etrska olja, ali pa jih časih izvlečemo s posebnimi
topili. Najbolj važna etrska olja so:

31

Terpentinovo olje (C 10 H 16 ). Ako iglastim drevesom
zarežemo kožo, priteka skozi te zareze neka smolnata tvarina,
ki jo imenujemo terpentin.  Če terpentin destiliramo z vodo,
dobimo kot destilat terpentinovo olje; kot ostanek pa kuhani
terpentin.  Če pa destiliramo terpentin brez vode, zaostane
k o 1 o f oni j.

Terpentinovo olje je brezbarvna tekočina zelo ostrega in
značilnega vonja; z vodo se ne meša, lahko pa s čistim alko¬
holom, etrom, tolstimi olji in ocetno kislino. Vžge se rado in gori
z zelo sajastim plamenom. V njem se tope mnogotere smole, s
katerimi tvori sušljive pokoste.

Terpentinovo olje se rabi kot topilo za smole in tolšče, za
izdelovanje lakov in pokostov, za razredčevanje oljnatih barv in
za izpiranje smolnatih in tolščnih madežev iz tkanin.

Za dišave in parfimerije se rabijo;

Bergam otno  olj  e iz lupin bergamotne citrone, cimetovo
olje, citronovo olje, nageljnovo olje, grenko
mandeljevo olje, pomarančno olje, rožno olje
in sivkovo olje.

Kot začimbe žganju in likerjem se dodajajo:

Brinovo olje, cimetovo olje, janeževo olje, me¬
tino olje i. dr. Kamilično olje  služi kot izvrstno zdravilo.

Hlapljivim oljem sorodna je kafra  (C l0 H 16 O), ki se dobiva
z destilacijo lesa iz nekega v Japanu in Indiji rastočega drevesa.
Pri navadni temperaturi je kafra trdna, precej prozorna tvarina
ostrega vonja in pekočega okusa. Če jo vržeš v vodo, splava
na površje in se ondi vrti. V vinskem cvetu in v etrskih oljih
se izlahka topi, v vodi pa le pomalem. Služi kot zdravilo in pri¬
pomoček, s katerim se od oblačil odganjajo razni škodljivi mrčesi
(n. pr. molji).

§ 17. Smole.

Smole  se nahajajo v mnogih rastlinah in se iz njih cede
ali kar same od sebe ali kadar je skorja narezana ali prebodena.
Navadno imajo primešanega kakega etrskega olja, ki jim daje
poseben vonj in okus. Ko pritečejo iz rastline, so mehke in tekoče,
na zraku pa se strde, prisvojivši si kisika.

32

Smole so sestavljene iz ogljika, vodika in nekoliko kisika;
v vodi se ne tope, pač pa v alkoholu, etru in etrskih oljih. Ako
raztopljeno smolo v tenki plasti namažemo na kako telo in ga
pustimo na zraku, izpuhti polagoma topilo, na telesu pa ostane
tenka, svetla smolnata mrenica, ki jo imenujemo p o k o s t ali
polituro.

Ako smolo vžgemo, gori z močno sajastim plamenom.

Razločujemo tri vrste smol: a)  mehke  smole ali balzame,
ki so zmesi iz smol in etrskih olj, b)  trde  smole, c)  gumaste
ali sluzaste  smole, ki so zmes iz smol in gume ali rastlinske
sluzi.

a) Mehke smole:

Terpentin je zmes iz smrekove smole in terpentinovega
olja in se cedi iz zarez v raznih hojah, smrekah in macesnih.
Navadni terpentin,  ki priteka iz hoj in smrek, je moten in
žilavo tekoč; benečanski terpentin,  ki ga dobimo od ma¬
cesnov, je čist in židek, kanadski balzam,  iz balzamske
smreke, je popolnoma čist in prozoren.

Peruvanski balzam  je temnorjava, oljnata tekočina, ki
ugodno vonja po vaniliji in se rabi za parfimske izdelke.

b ) Trde smole:

Gumov  lak  se cedi iz raznih vzhodnoindijskih figovih
dreves, ako jih je nabodla neka majhna sišica (»guma kapar«). Ta
smola se zbira na vejah v malih zrnih. Ako jo z vej poberemo,
se imenuje zrnati lak.  Zrnati lak se navadno raztopi, izčisti
in izlije v oblike tenkih ploščic ter se potem v trgovinah prodaja
pod imenom »šelak«. S klorom se da šelak čisto ubeliti. V vinskem
cvetu raztopljeni šelak rabijo mizarji za polituro; iz njega pa
izdelujejo tudi pečatni vosek in razna lepila.

Kopal  dobivamo iz Indije v belih in svetlorumenih, trdih
in krhkih zrnih. V vinskem cvetu se topi, če se je poprej na¬
breknil v etru. Kopal daje kopalov firnež.

Mastiksin sandaraksta  smoli v belih in svetlorumenih
zrnih; raztopljeni v vinskem cvetu dajeta svetle firneže.

Benzoejeva smola  je krhka, rumenkastorjava ter služi
kot kadilo in pri izdelovanju parfimerijskih izdelkov.

Kadilo  dobivamo iz Abesinije od rastline »Bosvvellia
serrata« imenovane.

33

Jantar je smola iz zdavnaj izumrlih konifer, je lepo rumena
in se nahaja ob obalah Vzhodnega morja. Iz nje izdelujejo^razne
lepotične reči in umetnine. V vinskem cvetu raztopljena daje čislan
jantarjev firnež.

Asfalt  (peklina) se nahaja ali samočist ali pomešan s
kamenim oljem kot kamena smola v raznovrstnem kamenju ali pa
plava na površju nekaterih jezer, n. pr. Mrtvega morja. V terpen-
tinovem in kamenem olju se rad topi in se rabi za mažo, firneže,
lepila, kurjavo, cestne tlake i. dr.

c) Gumaste smole:

Mira  je posušeni mlečni sok v Arabiji in Abesiniji rastočega
drevesa »Balsamodendron Myrrha« v obliki rjavih in robatih zrn
in se rabi kot kadilo in zdravilo.

Gumigut  je posušeni mlečni sok nekaterih rastlin iz rodu
»Garcinia«, lepe rumene barve, strupen in daje z vodo pomešan
lepo rumeno barvo.

Voženk  se odlikuje po neprijetnem, nekoliko česnu po¬
dobnem vonju in se rabi kot zdravilo.

Al o a je zelo grenkega okusa in služi kot dobro dristilo.

Smolam podobna in sorodna sta tudi kavčuk in guta-
p er č a.

Kavčuk ali prožna smola  (C 8 H 14 ) je strjeni mlečni sok
nekaterih v Južni Ameriki in v Vzhodni Indiji rastočih dreves
(Siphonia elastica, Ficus elastica).  Čisti kavčuk je bel in prozoren,
sirovi kavčuk pa je zmes iz raznih tvarin in zato temne barve.
Kavčuk je brez vonja in okusa in zelo prožen; v mrazu otrdne,
v toploti pa se zmehča iri maže. V vodi in vinskem cvetu se
kar nič ne topi, pač pa v žveplovodiku, kloroformu, benzinu
in terpentinovem olju.

Kavčuk, ki mu primešamo deset odstotkov žvepla, se ime¬
nuje vulkanizirani kavčuk.  Izdeluje se tako, da se kavčuk
in žveplo dobro pregneteta in potem segrejeta do 160° C, ali tako,
da se kavčuk potopi v žveplo, ki je raztopljeno v žveploogljiku
in klorovem žveplu. Vulkanizirani kavčuk je sive barve, v mrazu
ne otrdne, v toploti pa ne maže ter se ne topi v kloroformu in
terpentinovem olju.

Ako kavčuku dodamo več žvepla in poleg tega še krede
in barita, dobimo črno in trdno snov, ki se da obdelovati kakor
les in rog in se imenuje trda guma, ebonit ali oroženeli
kavčuk.

Senekovič, Fizika lil.

3

34

Iz kavčuka izdelujejo nepremočno robo in tkanine, prožne
plošče, cevi in vrvice, firneže itd.; iz ebonita pa glavnike, gumbe,
posode za fluorvodikovo kislino, umetno zobovje in mnogo drugih
reči.

Gutaperča  je strjeni mlečni sok nekega drevesa (Isonandra
Percha),  rastočega na otoku Borneo in drugih azijskih otokih ter
ima podobna svojstva kakor kavčuk. Pri navadni temperaturi je
trda in malo prožna, v toploti postane mehka in se pri temperaturi
60 do 100° C da gnesti kakor vosek. Da se tudi vulkanizirati in
se vobče v enake namene rabi kakor kavčuk.

Firneži ali pokosti  so tekočine, ki zapuste na telesih, na
katera smo jih namazali v tankih plasteh, ko so se posušile, gladko,
tenko in v vodi neraztopno skorjo. Razločujemo firneže  utrte
z oljem, vinskim cvetom in terpentinovim oljem. V vinskem cvetu,
etrskih oljih ali tolstih oljih raztopljene smole imenujemo lake.

§ 18. Organska barvila.

Organska barvila  se nahajajo ponajveč v rastlinah, ne¬
katera pa tudi v živalskih telesih. Nekatera barvila se tope v vodi,
nekatera pa v alkoholu. — Klor razkraja vsa organska barvila, ako
so v dotiki z vodo; kisik pa jih razkraja, ako so izpostavljena
solnčni svetlobi.

Nekatera barvila se poprimejo volne, svile, platna in pavole
kar naravnost in se z njimi stalno spoje — to so sam o stal na
barvila;  druga pa šele tedaj, ako se je vlakno poprej navzelo
nekega strojila,  ki potem barvilo nase potegne — to so pri-
devna barvila.  Kot strojila služijo raztopine takih tvarin, kise
spajajo z vlakni in obenem tudi z barvilom v neraztopne obarvane
spojine.

Najbolj važna barvila so:

c) Modra barvila.

Indigo  se dobiva iz različnih v Vzhodni Indiji rastočih
rastlin ter je brezlika, trdna, temnorjava tvarina, brez vonja in
okusa. Ako ga gladimo z nohtom, dobi lepo sijajnost kakor baker.
V kadeči se žveplovi kislini se raztopi v lepo modro barvo, ako
smo tej raztopini dodali približno 20krat toliko vode. Dodamo li
tej raztopini toliko sode ali pepelike, da se tekočina več ne peni,
se iz nje obori indigov karmin,  ki se v vroči vodi izlahka

35

topi. S škrobom pomešan indigov karmin rabijo perice in ga ime¬
nujejo perilno modrilo.

Indigo se rabi za barvanje svile, volne, platna in bombaževine.

Lakmus  se dobiva iz raznih lišajev. Modro lakmovo
tinkturo  dobimo, ako dobro stolčen lakmus polijemo z mlačno
vodo in raztopino potem filtriramo. Dodamo li modri lakmovi
tinkturi kapljico kake kisline, dobi rdečo barvo, ki pa se izpre-
meni zopet v modro, ako ji dodamo raztopine kake baze.

Modri les ali kampeševina  je rdečkastorjav, po vijo¬
licah dišeč les nekega ameriškega drevesa in se rabi v barvarstvu.

b)  Rdeča barvila.

Broščivo ali broščevo rdečilo  se dobiva iz korenin
barvilnega brošča (Rubia tinctorum),  ki raste v Južni Evropi in
Jutrovih deželah. Čisto broščevo barvilo se zove a 1 i z a r i n, ki se,
ako je zavrel, pretvori v purpurin.  Broščivo daje stanovitne
rdeče, vijoličaste in rjave barve.

Rdeči les, fernambukovino ali braziljko  dajo
različna v Zahodni Indiji in v Braziliji rastoča drevesa, — san-
d el  o vin  o pa neka drevesa v Vzhodni Indiji. Košeniljka ali
škrlatni črvec  je rastlinska uš, ki živi v Mehiki na raznih
kaktih. Ta žuželka ima v sebi lepo barvilo, karmin  imenovano,
ki se rabi pri barvanju volne in svile, raznih sladčic in za izde¬
lovanje rdeče tinte.

Saflor  se nahaja v cvetu neke v južni Evropi rastoče
rastline (Carthamus tinctorius)  in se rabi v barvarstvu.

c) Rumena barvila.

Katanec  se dobiva iz posušene divje rezede.

Rumeni  les  od neke američanske murbe.

Kvercitron  je zmleta skorja nekega v severni Ameriki
rastočega hrasta (Quercus tinctoria).

Kurkuma ali žoltnjak  se dobiva iz korenin neke V
Indiji rastoče rastline.

O r 1 ean se dobiva iz mesnatih, zavrelih plodov neke južno¬
ameriške rastline (Bixa Orellana).

Žafran  se dobiva iz posušenih podolgastih lijastih brazd
žafranovih cvetov.

3 *

36

č)  Zelena barvila.

Listno zelenilo ali klorofil je zeleno barvilo, ki se
tvori v rastlinah pod vplivom solnčne svetlobe, pa za barvanje
ni porabno.

Sočno zelenilo  se dobiva iz soka kozjih črešenj.

Anilin  je anorgansko barvilo, dobiva se iz premogovega
katrana in je zelo strupena, brezbarvna tekočina, ki se rada kmalu
strdi v smolo. Iz anilina in drugih sestavin premogovega katrana
izdelujejo tako zvana anilinska barvila,  ki jih poznamo
zdaj že več sto.

Barvila, ki jih rabijo slikarji in pleskarji, so sploh anorganske, rud¬
ninske spojine, n. pr. svinčeva bel, kromovo rumenilo, ultramarin, smalta,
cinober, minij ali svinčeva rusovina itd. V raztopini arabske gume ali lima
utrta barvila imenujemo vodne barve,  v lanenem olju utrta pa oljnate
barve.

§ 19. Kako se barvajo tkanine.

Tkanine barvamo radi tega, da jim damo barvo, ki je poprej
niso imele, ne da bi radi tega glede na trpežnost trpele škodo.
Najrajši barvamo svilnato, volnato, bombažasto in laneno blago
in sicer vlakna, predenj se stkejo, ali pa izdelano blago.

Ako se barva prime blaga tako močno, da se na solnčrti
svetlobi in na zraku ne izpremeni ali pa le neznatno, in da se s
pranjem v vodi in z milom ne da odstraniti, pravimo, da je barva
stanovitna,  sicer pa je nestanovitna.  Kot barvila
služijo deloma organska, deloma tudi neorganska ali rudninska
barvila.

Blago, ki ga hočemo pobarvati, je treba najprej v vodi ali
milni raztopini oprati, ali v alkaličnih tekočinah izkuhati ter tako
očistiti nesnage in vsake tolšče; časih ga je treba tudi še po¬
beliti. Očiščeno blago se potem pomoči ali neposredno v raztopino
barvila, s katerim ga hočemo pobarvati, ali pa ga treba še za
barvanje pristrojiti.

Prvo se vrši takrat, če se barvilo neposredno spaja s tkanin-
skimi vlakni tako, da se ne da več izprati, drugo pa takrat, če
se. barvilo vlaken ne prime tako močno.

Navadna strojila so: galun, železove, kositrove, svinčeve
soli, tolšče, čreslovina (pri bombažu in lanu), beljakovine i. dr.

37

Pri doslej popisanem načinu dobi vse blago eno in isto barvo.
Drugače je treba postopati, kadar hočemo dobiti pisano blago,
to je blago, ki ima barve po določenih vzorcih.

Takšno barvanje imenujemo tiskanje tkanin  (tkanino-
tisk). Vrši se na različne načine:

1.) S strojilom pomešane barve se natisnejo s posebnimi
obrazci na blago. 2.) Blago se namoči v strojilo in potem se na
zahtevanih mestih natisne barvilo z obrazci. 3.) Najprej se na¬
tisne na blago strojilo in potem se blago namoči v barvilo.
Barvilo se blaga poprime samo na tistih mestih, na katera se je
poprej natisnilo strojilo, na drugih pa ne. 4 ) Pobarva se vse blago
z isto barvo, potem pa se na tistih mestih, ki naj bodo brez
barve, s posebnimi topili barva izpere.

§ 20. Beljakovine.

Beljakovine ali protejinine  bistveno sestavljajo vsako
živalsko in rastlinsko telo. Gradijo jih ogljik, vodik, dušik, kisik
in žveplo, tu in tam tudi fosfor in železo. Nekatere beljakovine
se v vodi rade tope, druge pa ne.

Ako v vodi raztopljeno beljakovino segrejemo ali ji dodamo
alkohola, razredčenih kislin, se izločijo iz raztopin, postanejo
trdne — skrknejo ali koagulirajo.

Na vlažnem zraku se same ob sebi razkrajajo, gnijo, ter
razvijajo jako neprijeten smrad.

Beljakovine so važno hranivo ljudi in živali, kajti meso, kri,
možgani in še drugi telesni deli imajo v sebi beljakovine.

Razločujemo tri vrste beljakovin. Te so : Albumin  (beljak),
kazein  (sirnina) in fibrin  (vlaknina).

a)  Albumin se nahaja v veliki množini v jajcih, v krvi in
v soku mnogih rastlin. V vodi se izlahka topi. Če ga v vodi
raztopljenega segrejemo od 60 do 70° C, skrkne in pade v
obliki belih kosmov na dno posode. Pri tem pobere s seboj iz
tekočine tudi druge tvarine, ki so plavale v njej. Zato čistijo z
raztopinami albumina motne ali kalne tekočine, n. pr. sladkorni
sok, kalna vina. Skrknjeni albumin se v vodi več ne topi.

Albumin je važno živilo; služi pa tudi kot lepilo pri po-
zlačevanju lesa, za čiščenje tekočin in tudi kot zdravilo.

38

b)  Kazein se nahaja v mleku sesalcev in je rumenkasta
tvarina, ki se v vodi le malo topi, potem pa prav hitro začne gniti.
Mrenica, ki se naredi pri mleku pri kuhanju, je kazein ali sirnina.

Tudi v rastlinstvu nahajamo kazein. Posebno veliko ga je v
semenu stročnic (v leči, grahu, bobu, fižolu i. dr.) in se imenuje
1 e g u m in.

c) Fibrin.  Ko se kri ohladi, skrkne; iz nje pa se izloči
krvna gruda.  Ako to grudo v vodi izperemo, da rdeča barva
izgine, preostane bela, nitkasta tvarina brez vonja in okusa —
krvni fibrin.  — V mišicah se nahaja mišični fibrin  ali
m i o s i n.

Ako denemo nekoliko žitne moke v prtič in jo v čisti vodi
toliko časa ožemamo, dokler še odteka mlečnata voda, izpere
voda iz moke ves škrob, v prtiču pa ostane neka sivkastobela
lepljiva tvarina, ki se imenuje 1 e p i v e c. Če lepivec kuhamo v
alkoholu, se raztopi oni del lepivca, ki se imenuje rastlinski
klej,  neraztopljivi ostanek pa je rastlinski fibrin  in ima
vobče tista svojstva kakor živalski fibrin.

§ 21. Klejevine,

Tvarine, ki so beljakovinam podobne, pa se v vodi šele po
dolgem kuhanju tope in se stopijo v zdrizasto maso, ako se raz¬
topina ohladi, imenujemo klej ali lim.

Razločujemo kostni  lim  ali gl  uti  n,  ki ga dobimo, ako
kosti, kožo in kite ali pa ribji mehur, zlasti nekaterih velikih rib,
n. pr. od vize, jesetra, dalj časa v vodi kuhamo, in hrustančni
lim ali kondrin,  ki ga dobimo po dolgem kuhanju hrustancev.
Lim rabimo v raznih obrtih in umetnostih; lim se tvori tudi v
juhi, ako meso dolgo časa kuhamo in je poglavitni del »žolic«.

Čisti lim, ki se imenuje želatina,  je prozorna, krhka
tvarina brez barve, vonja in okusa; navadni lim, tudi mizarski
lim  imenovan, ni popolnoma čist in je rumene ali rjave barve.

Klejevini zelo podobna je rogovi  na,  iz katere so rogovi, lasje,
volna, perje, parklji, nohti in nekateri drugi živalski organi.

§ 22. Živila.

Tvarine, ki jih vsako živo bitje prejema in si jih prisvaja,
da si gradi svoje telo in si nadomešča to, kar se mu je obrabilo
in izločilo, imenujemo živila.

39

Živila, ki prijajo živalskemu in človeškemu telesu, razloču¬
jemo v tri vrste:

a)  Neorganska ali rudninska živila,  to so voda
in različne rudninske soli (kuhinjska sol, fosforovokisli kalij in
natrij, fosforovokislo apno in magnezij, ogljikovokislo apno, ne¬
katere železove spojine).

ti)  Organska dušičnata živila:  beljakovine, kazein,
fibrin. Iz njihovih sestavin se grade posamezni organi telesa. Ta
živila se zovejo tudi snovotvorna ali krvotvorna.

c)  Organska brezdušičnata živila:  tolšče, sladkor,
škrob, ki dajo telesu potrebno tolščo in toploto; zovejo se tudi
toplotvorna ali dihalna živila.

Živež ali hrana je vse, kar je vžitno in kar ima v sebi več
ali manj omenjenih živil.

Pri izbiranju hrane je treba paziti na to, da telo z njo dobiva
zadostno množino potrebnih živil in da so različna živila v pravem
razmerju. Množina hrane, ki je telo potrebuje na dan, je zavisna
od starosti človeka, od kakovosti hrane, od podnebja in načina
sploh, kako človek živi; razmerje, v katerem naj bodo dušičnata
in brezdušičnata živila, pa je odvisno od tega, s čim se človek
peča, kakšna dela opravlja in v katerem podnebju živi.

Človeku najbolj potrebna živila so :

1.) Mleko.  To je prva hrana vsem sesalcem in ima v sebi
vse tvarine, ki se rabijo za hrano, namreč kazein, mlečni sladkor,
razne soli, vodo in tolščo, ki plava v drobnih kroglicah, zavitih v
tenko mrenico iz kazeina. Stoji li mleko nekoliko časa v hladnem
prostoru, splavajo tolščne kroglice na površje in se zgostijo ondi
vsmetano.  Če smetano posnamemo in jo metemo, raztrgamo
mrenice tolščnih kroglic; kroglice pa se sprimejo v večje gruče,
v sirovo maslo

V sirovem maslu je še zaostalo nekoliko mleka, ki se kaj
rado pretvarja v masleno kislino in maslenokisli amonijak; ta pa
povzročujeta, da postane sirovo maslo žarko ali žaltavo. Zato
je treba presno sirovo maslo v vodi večkrat zgnesti in izprati,
da se izpere vse mleko. Če sirovo maslo potem še nekoliko
osolimo, ostane precej časa dobro in okusno.

40

Pri kuhanju sirovega masla se izpari voda, nekatere druge
tvarine pa se| usedejo na dno (tropine, maslenek), kot tekočina
pa ostane tjopljeno ali kuhano maslo  ali skratka maslo
imenovano.

Mleko, kije  dalj časa na zraku, si privzame kisika; mlečni
sladkor se prične pretvarjati v mlečno kislino; mleko postane po¬
lagoma kislo.  Kazein (sirnina) pri tem zakrkne ter se s tolščo
vred izloči kakor sirasta tvarina, skuta  ali ž m it  e k. Isto se
prav hitro zgodi, ako mleko do 48° C segrejemo in mu prilijemo
sirila,  to je vode, v kateri se je razmakal razrezan telečji že¬
lodec (siriščnik). Ko se je iz mleka izločila sirnina, preostaja še
neka belosivkasta tekočina, sirotka,  ki ima v sebi poleg tolšče
in sirnine tudi nekoliko mlečnega sladkorja.

Iz osoljene skute se dela mastni sir,  kakršen je n. pr. švi¬
carski, holandski in naš planinski sir.

Ako kislo mleko kuhamo, se izloči sirnina in preostaja kisla
sirotka.  Če je bilo mleko poprej posneto, se dela iz te skute
pusti sir.

Da se mleko ne okisa, treba ga parkrat zavreti, ali mu pri-
dejati nekoliko čiste sode, ali pa ga hraniti v polni, zrakotesno
zaprti posodi.

Umetno sirovo maslo ali margarin  se izdeluje iz
govejega loja in mleka in je neko nadomestilo pravega sirovega
masla.

2. ) Jajca.  Na jajcu razločujemo trdo, iz ogljikovokislega
apna (kalcijevega karbonata) sestavljeno lupino, beljak in
rumenjak.  V beljaku je voda, albumin, nekoliko tolšče in nekaj
soli; v rumenjaku pa približno ena šestina albumina, nekaj vode,
v kateri plavajo kapljice jajčjega olja. V jajcu nahajamo vse snovi,
ki jih človek potrebuje za svoj život. Mehko kuhana jajca so
laže prebavljiva kakor sirova; trdo kuhana pa se precej težko
prebavijo. Če držiš jajca proti luči, so dobra in sveža jajca svetla
in prosojna, stara ali gnila pa neprozorna. Da se jajca ne izpri¬
dijo, treba jih je namočiti v apneno kašo ali v raztopljen parafin
in potem shraniti na hladu.

Pri kurjem jajcu, ki ima težo 53 g,  tehta lupina 6 g,  beljak 31 g,  rume¬
njak 16 g.  V beljaku je približno 25 g  vode, 5 g  albumina, v rumenjaku pa
približno 8 g  vode, 2 g  albumina in 5 g- tolšče, ostanek pripada drugim tvarinam.

3. ) M e s o. Meso sestoji iz mišičnih vlaken, katere prepletajo
živci, krvne žile in vezno staničje, preraščajo tolšče ter prepaja

41

neka vodenasta tekočina, ki jo imenujemo mesno tekočino.
Mišična vlakna sestoje poglavitno iz fibrina in klejastih snovi; v
mesni tekočini pa so mlečna kislina, beljakovine, razne soli in
še druge tvarine.

Če meso položimo v vrelo vodo in ga potem kuhamo, za¬
krknejo na površju redilne beljakovine ter zamašijo luknjice; zato
voda ne more iz notranjih delov izvleči raztopljivih in redilnih
sokov. Kuhano meso obdrži večino redilnih sokov v sebi, je bolj
mehko in sočno. Juha pa je slaba, plehka in le malo boljša kakor
topla voda.

Če pa meso denemo v mrzlo vodo in oboje segrevamo, da
voda zavre, se v vodi raztopijo raztopljive in najbolj tečne snovi.
Ko se voda zadosti segreje (do 70° C), zakrknejo redilne belja¬
kovine in fibrini ter splavajo na površje vode, kjer jih kuharice
dostikrat kot pene posnamejo in s tem zmanjšajo redilno vrednost
juhe. Čista juha, ki jo dobimo s kuhanjem mesa, je bolj dražilo,
ker radi izluženih soli draži trebušno živčevje ter vzbuja slast
do jedi in povečuje tek.

Kadar meso pečemo ali pražimo, ne storimo ničesar drugega,
kakor da ga kuhamo v isti tekočini, ki jo ima samo v sebi. Trda
skorja, ki se v vročini naredi na površju mesa, zabranjuje mesni
tekočini izstop. Zato obdrži pečeno meso malone vse prvotne
sestavine, je prav tečno in ima veliko hranivost.

Rko  zelo krepko mesno juho toliko časa izparivamo, da
izgubi vso vodo, preostane temnorjava trdna tvarina, ki jo ime¬
nujemo mesni izvleček.

Meso različnih živali ima različno hranivost in je v razni
meri prebavljivo. Ptičje meso je vobče bolj prebavljivo kakor
meso od sesalcev; najtežje prebavljivo je meso od divjačine.

Meso začne kaj rado gniti in smrdeti ter postane zdravju
škodljivo.

Škodljivo je meso od divjačine, ki si jo ustrelil po hudi gonji.

Da meso varujemo prehitrega gnitja, ga solimo in v dimu
prekajamo, ali pa ohladimo do najmanj 3°. Tudi v ogljenem prahu
ostane precej dolgo sveže.

4.) Moka.  Žitno zrno sestoji iz trdne, žilave kože in iz
močnatega jedra. Koža sestoji iz celuloze; jedro, moka,  pa ima
v sebi škrob, lepivec, rastlinski albumin, rastlinski kazein, rud¬
ninske soli, posebno fosfate, potem nekoliko tolšče in vode.

42

Žitno zrno postane vžitno in prebavljivo, če mu zunanjo kožO'
odstranimo, kar se zgodi, kadar žito zmeljemo. Pri mlenju gre koža
v otrobe,  iz jedra pa dobimo moko  razne belobe in hranivosti.

Iz moke pečemo kruh in pripravljamo raznovrstna močnata
jedila. Kruh pečemo običajno iz pšenične ali ržene moke na tale
način:

Meka se zgnete v potrebni množini vode v testo, ki se mu
vmesi tudi nekoliko kvasu ali droži.

Potem pustimo testo na gorkem, da vzhaja.  V toploti se
škrob pretvarja v gumo in sladkor, pod vplivom kvasu pa sladkor
alkoholsko zavre ter se razkolje v alkohol in ogljikov dioksid, ki
težita v obliki pare iz testa na prosto. Ker pa rastlinski klej dela
testo vlečno, ne moreta izlahka uhajati, marveč privzdigujeta testo
ter ga zrahljata. Ko je testo zadosti vzkipelo in se zrahljalo, na-
rede iz njega hlebce, ki jih z moko potresejo in puste še enkrat
nekoliko vzhajati.

Naposled pomočijo hlebce na površju z vodo ter spečejo
pri temperaturi 160 do 250° C. V vročini se vrenje ustavi, škrob
na površju se pretvori v gumo ali dekstrin, ki dela kruhovo skorjo.
Ogljikov dioksid in alkohol se iz testa preženeta, voda izhlapi in
kruh postane rahel, luknjičast in prebaven.

Dober kruh ne sme imeti posebno kislega okusa, ne sme
biti špehast in ne preveč luknjičast ter mora nekoliko zazveneti,
ako spodaj nanj udarimo. Ako hlebec razrežemo, razširjati mora
prijeten, krepak vonj.

5. ) Sočivje  ima v sebi škroba, beljakovine, legumina,.
raznih soli in nekoliko tolšče in vode. Izmed sočivja so grah,
leča in fižol najbolj čislana živila. Moka iz sočivja za kruh ni
porabna, ker legumin ni tako vlečen kakor lepivec; hlebec ostane
gost, nezrahljan in je zaradi tega zelo težko prebavljiv.

Ako sočivje kuhamo v trdi vodi, se apno spoji z leguminom
v neraztopno spojino ; sočivje ostane trdo in neprebavljivo.

6. ) V krompirju  je tri četrtine vode, potem škroba in
raznih soli, zelo malo pa dušičnatih tvarin; zaradi tega je krom¬
pirjeva hranivost precej majhna in ga je treba zavživati velike
množine, da se truplu privede potrebna množina beljakovin.

7. ) Z el e n ja d ima sploh le majhno hranivost, ker je v njej
malo beljakovin, škroba in sladkorja, v obilici pa neprebavljive
celuloze. Nekatere zelenjadi imajo mnogo soli in sladkorja. Kislo

43 ;

zelje in kisle kumare so zaradi mlečne kisline, ki jo vsebujejo v
obilici, precej lahko prebavljive.

8. ) V sadju  se nahaja sladkor, celuloza in mnogo organskih
kislin, pa prav malo beljakovin in škroba — zaradi tega je sadje
malo izdatna hrana

9. ) Glive  imajo več beljakovin nego zelenjad, poleg tega
še škroba, sladkorja, sluze in zdriz in 99% vode ter imajo večjo^
hranivost nego zelenjad.

§ 23. Nasladila.

Poleg živil, iz katerih se gradi človeško telo in s katerimi si
nadomešča obrabljene ali izločene snovi, vživamo tudi še mnogo
snovi, ki za naše telo niso absolutno potrebne, ki pa dajo hrani
prijeten vonj in okus ter s tem povzročajo, da jemo s slastjo in z
dobrim tekom, in da zavžite snovi laže in boljše prebavimo. Take
snovi imenujemo nasladila ali dražila,  Nasladilom prište¬
vamo kuhinjsko sol, razne dišave, mnoge organske kisline, n. pr.
citronovo kislino, kisline v raznem sadju, poper, nekatera etrska
olja, ocetno kislino, alkoholnate pijače, kavo, čaj, kakao, mesno
juho i. dr. — Vsako nasladilo utegne postati škodljivo ali celo-
strupeno, če ga zavživamo v obilici in črez mero.

§ 24. Kemijska sestava nekaterih živil

(v odstotkih).*

I. Živila od živali.

* Po knjigi: Dr. Joh. Frentzel, Ernahrung und Volksernahrungsmittel.
6. fluflage. Leipzig. B. G. Teubner. 1900.

44

II. Živila od rastlin.

45

II. Iz nauka o induciranih elektriških tokih.

(Glej I. stopnjo §§ 54. do 60.; II. stopnjo §§ 41. do 51.)

Ponovilo: Katera telesa imenujemo električna? — Kako vzbujamo
elektriko? — Katera telesa so dobri, katera slabi elektrovodi? — Katera
elektrika je pozitivna, katera negativna ? — Kako delujeta druga na drugo ?
Kaj je elektrenje po podelitvi, kaj elektrenje po influenci ? — Čemu služi
lejdenska steklenica? Kako vzbujamo elektriko po dotiki (galvansko elek¬
triko) ? — Popiši več galvanskih členov in galvansko baterijo! — Kaj veš
o svetlobnih, toplotnih, kemijskih učinkih galvanskega toka ? — Čemu služi
galvanoplastika ? — Kako deluje galvanski tok na magnetnico? — Čemu
služijo galvanometri ? — Kaj so elektromagneti ? — Popiši elektriški brzojav
in elektriški zvonec!

§ 25. Voltovska indukcija.

Poizkus: Na votlo ccv
ali tuljavo B  (slika 6.) je
navita s svilo prepredena, več
metrov dolga bakrena žica,
ki ima na koncih sklopna vi¬
jaka c  in d.  Ta tuljava tiči v
votlini tuljave A,  ki je ovita s
tenko, 50 do 100 m dolgo, izo¬
lirano bakreno žico, ki ima na
koncih sklopna vijaka a  in b.

46

Od teh vijakov sta napeljani dve žici do galvanometra M.
Sklopni vijak d  je zvezan z enim polom galvanskega člena E: od
sklopnega vijaka c  je napeljana žica v posodico z živim srebrom.

Ako polarno žico drugega pola p  vtakneš v posodico z živim
srebrom ter s tem skleneš galvanski tok, se magnetnica na gal-
vanometru za hip odkloni vstran, a se po nekoliko nihajih vrne
v svojo ravnotežno lego. Če tok prekineš, se magnetnica zopet
za hip odkloni, pa na drugo stran kakor pri sklepu toka.

Isti pojav opaziš tudi takrat, kadar polarni žici galvanskega
člena stalno pritrdiš v sklopna vijaka c  in d,  potem pa tuljavo B
vtakneš v votlino tuljave A,  in potem zopet ven potegneš.

Hipni odklon magnetnice javi, da se je v tuljavi A  vzbudil
ie hip trajajoči elektriški tok.

Iz teh poizkusov izvajamo:

Galvanski tok, ki kroži v b 1 iž i n i skle n j e neg a
dobrega elektrovoda, vzbuja v tem pri vsakem
sklepu in prekinjenju trenoten ali hipen elek¬
triški  tok. Tak elektriški tok se v sklenjenem elek-
trovodu vzbudi tudi vsakikrat, če mu galvanski tok
približamo ali od njega odmaknemo,  ali  če  se  gal¬
vanskemu toku jakost hipno poveča ali zmanjša.

Tako vzbujanje elektriških tokov imenujemo voltovsko ali
elektriško indukcijo  (elektriški navod); vzbujene toke pa
inducirane ali sekundarne  (navedene). Elektriški toki, ki
vzbujajo inducirane toke, so inducirajoči ali primarni.

Tuljava B  je primarna;  tuljava A  sekundarna ali
indukčna.

Pri sklepanju ali bližanju primarnega toka ima inducirani tok
nasprotno smer kakor primarni; pri prekinjenju ali odmaknjenju
pa steče inducirani tok v isti smeri kakor primarni.

Inducirani toki so tem jačji, čim jačji je primarni tok in čim večkrat
sta žici na obeh tuljavah naviti.

§ 26. Magnetiška indukcija.

Poizkus:  o) Na leseno cev A  (slika 7.) je navita dolga,
tenka in s svilo prepredena žica na koncih s sklopnima vijakoma
a  in b.  Tako cev imenujemo indukčno  (navodno) tuljavo.
Od vijakov a  in b  sta napeljani žici do galvanometra M.  — Ako

47

Slika 7.

vtakneš magnetno palico v votlino tuljave, se magnetnica na gal-
vanometru za hip odkloni ter javi s tem, da se je v žici na in-
dukčni tuljavi vzbudil le za hip trajajoči elektriški tok. Drugi hipen
odklon magnetnice — a v nasprotno stran — opaziš, ako magnet
potegneš iz cevi. — Ako zameniš
magnetiška pola, se magnetnica od¬
klanja na nasprotni stran 5 .

Poizkus:  b)  V tuljavo vtakni
palico iz mehkega železa. Ako tej
palici približaš krepak magnet, se
železo po indukciji omagneti, mag¬
netnica pa se prav tako odkloni
kakor če bi v tuljavo vtaknil magnet.

Če magnet odstraniš, izgubi že¬
lezo svojo magnetnost, magnetnica
pa se zopet za hip odkloni, kakor
če bi magnet potegnil iz tuljave.

Iz teh poizkusov izvajamo:

Kadar se v bližini skl e-'
njenega elektrovoda izpre-

meni položaj ali jakost kakega magneta, se v tem
elektrovodu vsakikrat vzbudi hi p tr a j a j o č indu¬
cirani tok.

Ta pojav imenujemo magnetiško indukcijo:  indu¬
cirani toki so magnetoelektriški ali po magnetih navedeni.

Magnetoelektriški toki so tem jačji, a)  čim večkrat je žica ovita, b)  čim
jačji je magnet, c)  čim hitreje se izpreminjata položaj ali jakost magneta.

Poizkus:  c) Zelo kratko indukčno tuljavo, ki je zvezana
s prav občutljivim galvanometrom, premikaj skokoma od desne
proti levi črez dolgo magnetno palico JS  (slika 8), tako da pride
zaporedoma v točke 1,2,3, do 6. Dokler
se tuljava premika od točke 1 do sredine
magneta, do točke 4, se magnetnica prij^
vsakem premiku tuljave odkloni na eno

Slika 8.

in isto stran, ko pa se tuljava premika

po južnem delu magneta od točke 4 do točke 6, se magnetnica
pri vsakem premiku tuljave odkloni na nasprotno stran kakor
popreje. Odklon magnetnice, torej tudi inducirani tok, je najjačji,
ko pride tuljava nad magnetov pol.

48

Poizkus: č ) Dve magnetni palici JS  in J’S’  zveži v eno
palico tako, da se stikata istoimenska pola SS’ (slika 9.).

Ako premikaš tuljavo, ki si jo rabil pri poizkusu c,  od desne
Slika 9. proti levi črez obe palici, dobivaš inducirane
Jt R , ss  R  j  toke, ki menjajo svojo smer v točkah R  in R’
[' V 1 .:: f:'-;-; j  ] na  magnetiških razmejah, in so najjačji, ko

pride indukčna tuljava nad magnetiške pole.

Učinki induciranih tokov so_ sploh enaki kakor učinki galvanske elek¬
trike ; vendar inducirani toki posebno učinkujejo po svojih fiziologičnih,
toplotnih in kemijskih učinkih.

§ 27. Indukčni aparati.

Slika 10.

Aparate, pri katerih vzbujamo s sklepanjem in prekinjevanjem
galvanskega toka in z elektromagneti inducirane toke, imenujemo
indukčne aparate ali induktorje.  Induktor, ki ga je
izumil Ruhmkorff, predstavlja slika 10.

Na lesenem podstavku je pritrjena indukčna tuljava A,  na
katero je ovita zelo tenka, kolikor moči dobro izolirana, 100 do

1000 in časih tudi več
tisoč metrov dolga ba¬
krena žica, katere konca
sta pritrjena na stebričkih
a  in b.  V votlini te tuljave
tiči primarna tuljava B,  ki
je ovita z debelejšo in
dosti krajšo izolirano bakreno žico. En konec te žice je zvezan
s sklopnim vijakom c, drugi pa s prožnim peresom p.  Votlina te
tuljave je napolnjena s tenkimi palicami iz mehkega železa, katerih
konci mole na desni strani nekoliko iz tuljave.

Pero p  ima na zgornjem koncu železno kotvico, ter se na¬
slanja na ost vijaka, ki gre skozi stebriček s. Pri a  in b  sta dve
palici P  in P,  ki jih lahko primikamo ali razmikamo. Stebrička
s in c veže bakrena žica s poloma galvanske baterije G.

Pero p  služi v to, da galvanski tok vrstoma sklepa in pre¬
kinja. Kadar se naslanja na vijak v stebričku s,  je galvanski tok
sklenjen. Tedaj se železo v tuljavi omagneti ter potegne kotvico
nase; potem pa se pero ne dotika več vijaka, in galvanski tok
je prekinjen. (Primerjaj elektriški zvonec, II. stopnja, § 50.)

49

Pri vsakem sklepu in prekinjenju galvanskega toka dobimo
dva (po galvanskem toku in po magnetu) inducirana toka, ki ste-
četa po žici v isto smer in se jačita.

Rko  palici P  in P'  zadosti približamo, švigajo z druge na
drugo elektriške iskre, ki so najbolj močne pri prekinjenju gal¬
vanskega toka.

Na malih induktorjih preskočijo te iskre komaj daljavo par
milimetrov, na velikih pa daljavo več centimetrov do enega metra.

Kadar stečejo inducirani toki po živem človeškem ali žival¬
skem telesu, povzroči vsak tok elektriški udarec, ki utegne postati
celo smrtnonevaren.

Male induktorje rabijo zdravniki v zdravilne namene, veliki induktorji
pa se rabijo pri brezžičnem brzojavljenju, za proizvajanje Rontgenovih
žarkov itd.

§ 28. Dinamoelektriški stroji.

Stroje, s katerimi proizvajamo po magnetih inducirane elek¬
triške toke, imenujemo dinamoelektriške stroje ali di-
namostroje.  Vsak dinamostroj ima indukčne tuljave z mehkim
železom v votlini, ki jih vrtimo mimo polov krepkih magnetov.
Glede na to, ali inducirani toki v vnanjem tokovodu svojo smer
vrstoma menjajo, ali pa tečejo ves čas v eni in isti smeri, raz¬
ločujemo dinamostroje za izmenične toke  in stroje za
istosmerne toke.  Princip dinamostroja za istosmerne toke z
Grammejevim obročem
predočuje slika 11.

Bistveni del tega stroja
je obroč iz mehkega železa, na
katerem je več indukčnih tuljav
(na sliki 6.).

Ta obroč je pritrjen na
horizontalni osi in se da hitro
vrteti med poloma J  in S krep¬
kega elektromagneta. Konca žic
dveh sosednih tuljav sta med
seboj zvezana; od vsakega zvezišča pa vodi izolirana žica do
bakrene ploščice, ki se nahaja na osi. Vse te ploščice so izolirane
druga od druge in tudi od osi.

Senekovi«, Fizika III.

Slika 11.

4

50

Pri a  in b  sta dve bakreni peresi (krtači imenovani), ki drsata
ob ploščicah, kadar se obroč vrti. Od krtače a  teče žica okoli elektro¬
magneta S,  odtod okoli elektromagneta J  in dalje proti C v vnanji
tokovod, od peresa b  gre žica proti vnanjemu tokovodu D.

S tem strojem dobivamo inducirane toke na nastopni način:

Vsak elektromagnet obdrži nekoliko magnetizma tudi še potem,
ko prekinemo galvanski tok. Magnetiška pola J  in S omagnetita
obroč po indukciji, da postane leva polovica severnomagnetna s
polom nasproti /, desna polovica južnomagnetna s polom na¬
sproti S. Železni obroč lahko smatramo za dva v polukrog zavita
magneta, ki se nasproti / stikata s severnima, nasproti S z južnima
poloma ter imata svoji razmerji pri A  in B.  Četudi obroč vrtimo,
ostaneta inducirana magnetiška pola v prostoru na istem mestu.
Ako žici C in D zvežemo v sklenjen tokovod in potem obroč
vrtimo v zmislu pristavljene puščice, dobimo isti pojav, ki smo
ga popisali pri poizkusu č)  v paragrafu 26. V vseh tuljavah, ki
niso na magnetiških razmejah, se vzbujajo inducirani toki, ki imajo
na levi polovici obroča nasprotno smer s toki na desni polovici
(zakaj ?). Pozitivni toki obeh polovic se stekajo pri c v en sam
tok, negativni pri b.  Od a  teče pozitivni tok okoli desnega elekro-
magneta, inducira v njem severni magnetiški pol, nato okoli levega
magneta, v katerem inducira južni magnetiški pol, nato proti C
in D.  Tako se ojačita magnetiška pola, ki vzbujata zopet jačje
inducirane toke.

Ako se obroč vrti nepretrgoma, nastajajo inducirani toki
hipoma drug za drugim, tako da teče okoli elektromagnetov in po
vnanjem tokovodu med C in D elektriški tok brez presledka in v isti
smeri. Ojačenje elektromagnetov in ojačenje induciranih tokov se
more le toliko časa vršiti, da se elektromagneta omagnetita do sitišča.

Jakost na dinamostroju induciranih elektriških tokov je zavisna od jakosti
inducirajočih elektromagnetov, od števila tuljav, od števila ovojev na vsaki
tuljavi in od hitrosti, s katero se tuljave vrte mimo elektromagnetov. Go¬
nilno silo pri velikih dinamostrojih dajo parni stroji, turbine in razni motorji.

§ 29. Elektromotor.

Ako napeljemo v dinamostroj krepak elektriški tok bodisi iz
galvanske baterije, bodisi iz drugega dinamostroja, da teče okoli
elektromagnetov v isti smeri, kakor kažejo puščice v sliki 11., se
Grammejev obroč vrti v nasprotni smeri, kakor ga moramo vrteti,

51

kadar s tem strojem proizvajamo inducirane toke. Vrteči se obroč
lahko služi kot gonilna sila ali kot motor za druge stroje. Dinamo-
stroj, ki ga goni od zunaj napeljani elektriški tok in ki služi kot
motor za druge stroje, imenujemo elektromotor.

Ko napeljemo v dinamostroj od zunaj elektriški tok v označeni smeri,
nastane na elektromagnetih pri S severni pol, pri J  južni pol, v obroču pa
nastaneta pri A  južna, pri B  dva severna pola. Ker se istoimenski magne-
tiški poli odbijajo, raznoimenski pa privlačujejo, se obroč vrti na zgornjem
delu od desne proti levi.

Elektromotorje rabimo kot gonilne stroje v raznih obrtih, pri cestni
elektriški železnici itd.

§ 30 . Telefon.

Telefon  imenujemo aparat, s katerim prenašajo inducirani
elektriški toki človeški glas in govor v velike daljave. Javilo, t. j.
aparat, s katerim javimo v daljavo svoje poročilo, in prejemalo
sta enaki. Telefon sestoji iz jeklenega
magneta NS  (slika 12.), ki nosi na enem
polu kratko leseno cevko J,  na katero je
nasukana tenka, izolirana in precej dolga
bakrena žica. Konca te žice sta privarjena
na sklopna vijaka K  in K'.  Pred magne-
tiškim polom N,  oziroma pred indukčno
tuljavo J,  je pritrjena okrogla, tenka
železna ploščica B.  Magnet in ploščica sta
v lesenem okviru, ki ima pred železno
ploščico obliko livnika, kakor kaže slika.

Recimo, da so sklopni vijaki dveh te¬
lefonov zvezani po dveh izoliranih dobrih
elektrovodih. Govorimo li v livkasto od¬
prtino proti železni ploščici enega teh tele¬
fonov, spravimo s tem ploščico v tresno
gibanje. Tresoča se železna ploščica se
magnetiškemu polu N  premenoma pribli¬
žuje in od njega oddaljuje. Ko se železna
ploščica magnetu približa, oslabi polu njegovo magnetnost, a jo
poveča, ko se od njega odmakne. S tem pa se v indukčni tuljavi
vzbujajo inducirani toki prav tako, kakor če bi iz indukčne tuljave
izmikali magnet ali ga vanjo vtikali. Ti inducirani toki krožijo po

4 *

Ct  -J

52

Slika 13.

elektrovodu v žici indukčne tuljave drugega telefona ter ondi
magnetnost v njej tičečega magnetiškega pola ali slabijo ali jačijo.
Če pa se oslabi temu magnetu magnetnost, železna ploščica ne¬
koliko vsled prožnosti odskoči, nasprotno jo magnetiški pol ne¬
koliko k sebi pritegne, če se mu magnetnost ojači. Železna plo¬
ščica v drugem telefonu se trese tedaj prav tako in z isto hitrostjo,,
kakor ona v telefonu, v katerega govorimo. Tresoča se pa pro¬
izvaja zvok, ki ga slišimo, ako livkasto posodo drugega telefona
nastavimo na uho.

V večje daljave s telefonom ne moremo govoriti, ker so in¬
ducirani toki že sami šibki in po dolgih elektrovodih tako oslabe,
da na postaji, kamor hočemo govoriti, ploščic na telefonu ne po-
tresajo dovolj krepko. Za večje daljave zvezujemo
telefon z mikrofonom.

Mikrofon  (slika 13.), sestoji v svoji prvotni
obliki iz dveh druga nu drugi pravokotno stoječih
prožnih deščic, katerih horizontalna leži na majhnih
blazinicah iz kavčuka. Na vertikalni deščici sta
pritrjena dva kosa oglja, ki sta na enem koncu
nekoliko izdolbena, na drugem pa zvezana s sklop-
nima vijakoma. Med ogljema leži v njunih jamicah

D  drobna, na koncih priostrena ogljena paličica, in

sicer prav rahlo.

Mikrofon zvežemo z bakrenimi žicami z gal¬
vansko baterijo in s primarno tuljavo za voltovsko
indukcijo; telefon sam pa z indukčno tuljavo kakor
kaže slika 14, v kateri znači M  mikrofon, B  gal¬
vansko baterijo, P  primarno, / indukčno tuljavo,
7 telefon.

Slika 14.

Položimo li na horizontalno ploščico mikrofona žepno uro,
slišimo v telefonu prav glasno njeno tikanje. Ako je mikrofon
občutljiv, slišimo v telefonu tudi besede, ki jih kdo govori proti
mikrofonu. Tikanje ure ali govor spravi deščico mikrofona v
tresenje in prav tako tudi ogljeno paličico, ki se potem v
jamicah izmenoma bolj ali manj močno pritiska na druga ogljena
konca, s čimer pa se izpreminja provodni upor. Vsled tega pa
teče iz baterije po mikrofonu in primarni tuljavi zdaj jačji zdaj
slabši tok. Vsaka izprememba v jakosti toka pa zbuja v indukčni
tuljavi inducirani tok, ki steče po telefonu in v istem provzroči
tresenje železne ploščice na isti način kakor smo učili pri telefonu.

53

Mikrofoni, ki se rabijo na telefonskih postajah in ki
govorico izborno prenašajo v velike daljave, imajo obliko,
ki jo kaže slika 15.

Na dnu plitve škatlice iz ebonita se nahaja ogljena
ploščica O, ki je na površju nekoliko hrapasta. Ta škatlica
je pokrita s prožno železno ploščico, na katero je ob robu
pritrjena livkasta posoda L  iz ebonita. Prostor med ogljeno in
železno ploščico je napolnjen z ogljenimi kroglicami; na plo¬
ščicah O in P sta pritrjeni žici a  in b,  kojih ena vodi h gal¬
vanski bateriji, druga pa k primarni tuljavi, kakor v sliki 13.

§ 31. Tcrmoelektrika. (Elektrika, vzbujena po toploti.)

Poizkus;  Na bismutovo palico op  (slika 16.) je privarjena
v točkah m in n  dvakrat pravokotno ukrivljena antimonova žica;
v pravokotniku pa se nahaja magnetnica. Ta
pravokotnik postavi v ravnino magnetiškega
meridijana, potem pa segrevaj spojišče o  s
plamenom vinskega cveta! Magnetnica se iz
pravokotnikove ravnine nekoliko odkloni ter
kaže, da je nastal elektriški tok, ki kroži v
smer o n m a o,  torej na segretem spojišču
od bismuta proti antimonu. — Magnetnica
pa se vrne v svojo prvotno lego, če se spojišče o  do tiste tem¬
perature ohladi, ki jo ima spojišče p.

Antimon in bismut lahko nadomestiš tudi z drugima kovinama.

Elektriški tok, ki ga vzbuja toplota, imenujemo termoelek-
triški tok;  opisano pripravo pa termoelektriški člen.

III. Iz nauka o ravnotežju in gibanju teles.

(Glej I. stopnjo § 16. in 17.; II. stopnjo §§ 52. do 64.)

Ponovilo:  Na čem spoznaš, da se kako telo giblje ali da miruje?
Kaj povzročuje gibanje? — Kaj treba vpoštevati pri vsaki sili? — Kdaj je
gibanje enakomerno ? — Kako izračunaš pot, čas in hitrost enakomernega
gibanja? — Kaj je vztrajnost? — Kaj znaš o sestavljanju in razstavljanju
gibanja in sil? — Kaj je težišče teles? — Od česa je zavisna stalnost po¬
ložaja teles? — Kateri so pogoji ravnotežju na vzvodu, na škripcu, na
kolesu, na vretenu? — Čemu nam služijo ti stroji? — v čem je delo sil?
Katere ovire gibanja poznaš?

54

§ 32. Strmina.

Strmina se imenuje vsaka proti horizontalni smeri naklo¬
njena ravnina, Ako predstavlja daljica AB  (slika 17.) prerez
strmine z ravnino papirja, in ako potegnemo skozi točko A  horizon¬
talno daljico AC,  s točke B  pa spustimo vertikalno daljico BC,
dobimo pravokotni trikotnik, pri katerem imenujemo AB=d  dol¬
žino, BC=v  višino in AC = b  osnovnico, kot BAC  pa
naklonski  kot  strmine. Kvocijent iz višine in dolžine (v : d)
imenujemo vzdig strmine.

Položimo li na strmino kako telo (katero si hočemo misliti
kakor tudi strmino samo, prav gladko), drsi telo po strmini navzdol.

Da telo na strmini miruje, mora nanj
delovati poleg težnosti še druga,
drsenje ovirajoča sila. Ta sila lahko
deluje v razne smeri; tu hočemo
preiskovati le dva slučaja.

I. Sila deluje vzporedno
z dolžino strmine.

Absolutna teža telesa, nahaja¬
jočega se na strmini, je breme.
Ta sila deluje vertikalno navzdol
ter ima svoje prijemališče v težišču
telesa, v točki S (slika 17.). Recimo,
da predstavlja daljica SG  smer in
jakost te sile. To silo razstavimo v
komponenti SN  in SP  tako, da de¬
luje komponenta SN  pravokotno na strmino, SP  pa vzporedno s
strmino. Komponenta SN  se uničuje ob trdnosti strmine; gibanje
more provzročiti le komponenta SP.  Telo ostane mirno, ako nanj
deluje v nasprotni smeri sile SP  enako velika sila kakor je SP.

Izkušnja uči, da je v tem slučaju za ravnotežje treba tem
večje sile, čim večje je breme (teža telesa na strmini) in čim
večji je vzdig strmine. To izražamo navadno takole:

Sila, delujoča vzporedno z dolžino strmine, je
danemu bremenu ravnotežna, ako se ima sila proti
bremenu kakor višina proti dolžini strmine.

Slika 17. .

55

II. Sila deluje vzporedno z osnovnico strmine.

V tem slučaju razstavimo v težišču S (slika 18,) na strmini
ležečega telesa prijemajočo silo (težo) SG  v komponento SN,  delu¬
jočo pravokotno na strmino, in v komponento SP,  delujočo vzpo¬
redno osnovnici strmine. Komponenta SN  se uničuje ob trdnosti
strmine, delavna ostane le komponenta SP.  Breme ne drsi po str¬
mini navzdol, ako v točki S  nanj
deluje v nasprotno smer sile SP
enako velika sila, kakor je SP.

Izkušnja uči, da je za ravno¬
težje treba tem večje sile, čim večje
je breme (teža na strmini ležečega
telesa) in čim večji je kvocijent iz
višine in osnovnice, ali:

Sila, delujoča vzpo¬
redno z osnovnico strmine,'
je danemu bremenu ravnotežna, ako se ima sila
proti bremenu, kakor višina proti osnovnici strmine-

O resničnosti obeh zakonov se lahko uveriš s pripravo,
kakršno kaže slika 19.

O resničnosti navedenih dveh zakonov se
prepričaš tudi s tem, da primerjaš podobna tri¬
kotnik SGP  s trikotnikom ABC.  Ako isti strmini
zmanjšamo naklonski kot, se zmanjša njena višina,
poveča pa osnovnica, torej lahko manjša sila vzdr¬
žuje ravnotežje istemu bremenu.

Poševne ceste (klanci), stopnice, poševne
lestve itd. so strmine. — Struge in korita tekočih
vod so strmine. Čim večji je strmec  tekoče vode,
tem hitreje teče voda. — Strmine rabimo, kadar
težka bremena na vozove nakladamo ali razkla¬
damo. Po strminah spuščajo ladje s suhega v morje,
težke sode v globoke kleti itd. — Zakaj so ceste
in železnice čez hribe in gore vijugasto izpeljane? — Ako meri dolžina
strmine 35 m,  višina 5 m,  in ako tehta na strmini ležeče breme 455 kg ;
kolika sila je ravnotežna bremenu, ako deluje a)  vzporedno dolžini, b)  vzpo¬
redno osnovnici strmini ? (Da najdeš silo v slučaju b,  izračunaj dolžino
osnovnice iz pravokotnega trikotnika ABC [slika 17.] po Pitagorovem izreku!)

§ 33. Klin ali zagozda.

Klin ali zagozda  je tristranična prizma, katere oster rob
zabijamo v telesa, da jih cepimo, ali jih pridvigamo ali stiskamo

Slika 20.

56

drugo na drugo. Navadno ima klinov prerez obliko enakokrakega
trikotnika ABC  (slika 20). Ploskvi AC  in BC  sta klinovi strani
ter oklepata precej oster kot C.  Temu kotu nasproti ležeča plo¬
skev AB  je klinov hrbet.

Sila, s katero zabijamo klin v dele kakega telesa, deluje
pravokotno na hrbet, breme pa se javi kot pritisk pravokotno na
strani. Klin lahko smatramo za sestavo dveh strmin, ki se stičeta z
osnovnicama. Stranici klina sta to, kar pri strmini dolžina, hrbet
pa to, kar pri strmini višina. Ker deluje sila pravokotno na hrbet,
torej vzporedno z osnovnico, tedaj velja za ravnotežje zakon:

Na klinu je ravnotežje, ako se ima sila proti
bremenu, kakor hrbet proti eni strani klina.

Čim ožji je torej klinov hrbet ali čim daljša je njegova stran,
tem laže zabijemo klin v telo.

Sekira, nož, dleto, sablja, šilo, igla, motika itd. so klini. — Pritisk na
vsako stran klina znaša 60 kg,  stran je 2 dm  dolga, hrbet pa 5 cm  širok;
kolika sila je temu pritisku ali bremenu ravnotežna ?

§ 34. Vijak.

Iz papirja izreži pravokotni trikotnik aof  (slika 21.) in prilepi
njegovo kateto ao  ob stran pokončnega valja vzporedno z nje¬
govo osjo.

Ako oviješ trikotnik aof  okoli valja, opiše hipotenuza af  na
njegovem plašču krivo črto ab’cd’e'f  ki je proti valjevi osnovni

Slika 21.

ploskvi povsod enako naklonjena in se imenuje z a voj ni ca.
Razdaljo dveh točk zavojnice, ki ležita na isti stranici plašča,
n. pr. a  in c' b'  in d',  imenujemo višino zavoja,  med njima
ležeči del zavojnice pa en zavoj.

Ako naredimo na valju ob črti zavojnici povsod enako glo¬
boko in široko zarezo, dobimo vijakovo vreteno.  Zareza je
lahko taka, da je navzven moleč greben vretena oster ali pa plosk;
glede na to imamo zavoje z ostrim grebenom  (slika 22.)
in zavoje s ploskim grebenom  (slika 23.).

57

K vijakovemu vretenu spada še vijakova matica,  to je
votel valj, ki ima v svoji duplini tako vrezane zavoje, da se
njegove zareze ujemajo z grebenom na vijakovem vretenu in
obratno. Vreteno in matica tvorita vijak.

Pri uporabi vijaka je vsakikrat en del nepremičen, drugi
premičen. Sila prijema ali na obodu vijakovega vretena ali na
obodu vijakove matice ter deluje v

ravnini, ki je vzporedna z osnovno Slika 22. Slika 23.

ploskvijo vretena; breme pa deluje v >
vzporedni smeri z vijakovo osjo: kakor
pritisk, ako z vijakom kaj stiskamo, —
kakor teg, ako kaj dvigamo ali navzdol
spuščamo. Ko se zavrti vreteno enkrat,
se dvigne ali pade breme za višino
enega zavoja, pri čemer vretenovi zavoji drsijo po zavojih matice.
Iz tega je razvidno, da je vijak le nekoliko predrugačena strmina,
na kateri deluje sila vzporedno z osnovnico.

Za stanje ravnotežja velja zakon :

Na vijaku sta si sila in breme ravnotežni, ako
se ima sila proti bremenu, kakor višina enega
zavoja proti obodu vretena.

Pri vijaku nam trenje več koristi nego škoduje ; ko bi tega ne bilo,
bi vreteno vsakikrat odskočilo, kadar bi sila nehala delovati, — ne držal
bi noben vijak.

Vijake uporabljamo zelo mnogovrstno: da predmete stiskamo (stiskalo),
pritrjamo drugega na drugega, da težka bremena polagoma dvigamo ali
navzdol spuščamo itd. — Ena najvažnejših pa je uporaba vijaka pri par¬
nikih na vijak.  (Izum Jos. Reslja, rojenega v Hrudimu 1. 1793., umrlega
v Ljubljani 1. 1857.).

§ 55. Neenakomerno gibanje.

Ko železniški vlak odhaja iz postaje, se izprva pomika po¬
časi, da ga pešec korakoma dohaja; kmalu pa tako zateče, da ga
niti na konju ne moreš dohajati. Bližajoč se postaji, gre bolj in
bolj počasi, dokler se ne ustavi. Zunaj na progi pa po enako¬
mernem ropotu koles lahko spoznaš, da se giblje več ali manj
časa enakomerno. Pravimo, da železniški vlak menjava hitrost.

Kadar gibajoče se telo menjava hitrost in v enakih časovnih
delih nareja različno dolge poti, tedaj pravimo, da se giblje n e-
enakomerno.

58

Neenakomerno gibanje utegne biti tako, da hitrost narašča
ali se zmanjšuje, da torej poti v naslednjih enakih časovnih delih
naraščajo ali pojemajo. V prvem slučaju imamo pospeševano
gibanje,  v drugem pojemalno gibanje.

Pospeševano, oziroma pojemalno gibanje je lahko enako¬
merno pospeševano,  oziroma enakomerno pojemalno,
ako hitrost enakomerno narašča,, oziroma pojema, se zmanjšuje;
sicer pa imamo neenakomerno pospeševano,  oziroma
neenakomerno pojemalno gibanje.

Pri neenakomernem gibanju moremo govoriti le o hi tros
ob določenem hipu.  To hitrost označujemo tako, da povemo
pot, ki bi jo telo naredilo v eni sekundi, ako bi se gibalo le pod
vplivom vztrajnosti enakomerno s tisto hitrostjo, ki jo ima v hipu,
ki ga jemljemo v poštev. Navadno jemljemo v poštev začetno
in končno hitrost,  t. j. hitrost, ki jo ima telo v začetku
gibanja, oziroma koncem določenega časa.

Dostikrat govorimo tudi o poprečni ali srednji hi¬
trosti,  s čimer označujemo tisto hitrost, s katero bi se kako
telo moralo gibati enakomerno, da bi v določenem času naredilo
isto pot, kakor jo naredi, če se giblje neenakomerno.

Mersko število, ki pove prirastek na hitrosti v vsaki sekundi
enakomerno pospeševanega gibanja, zovemo pospešek.

§ 36. Prosti pad.

Ako spustiš kovinsko kroglo z višine 5 m,  udari ob tlak po
preteku ene sekunde. Spustiš li isto kroglo z višine 10 metrov,
ne potrebuje do tal niti poldruge sekunde, z višine 20 metrov
dve sekundi, z višine 45 metrov pa tri sekunde.

Poskusoma so dognali, da ima prosto padajoče telo koncem
prve sekunde svojega padanja hitrost 10 metrov. Ker telo pričetkom
svojega padanja, t. j. v hipu, ko ga spustimo k tlom, nima nobene
hitrosti, naraste ali poveča se mu hitrost v prvi sekundi padanja
za 10 metrov. S to hitrostjo bi vsled vztrajnosti padalo v drugi
sekundi samo ob sebi, ko bi ne bilo težnosti. Ker pa deluje nanje
še težnost, se mu mora hitrost v drugi sekundi zopet povečati za
10 metrov. Zato je njegova končna hitrost koncem druge sekunde
20 metrov. Iz istega razloga je končna hitrost koncem tretje se¬
kunde enaka 30 m,  koncem četrte sekunde enaka 40 m  itd.

59

Iz navedenega izvajamo:

Prosto padajoče telo se giblje enakomerno
pospeševano s pospeškom 10 metrov — (natančno
9 8 m) . 1.)

Končna hitrost prosto padajočega telesa ob
določenem hipu je enaka pospešku, pomnože¬
nemu s številom sekund, v katerih je telo pa¬
ri a 1 o.2)

Pot prosto padajočega telesa v eni sekundi znaša 5 metrov,,
v dveh sekundah 20 metrov. Prav isto pot dobimo, ako vzamemo,
da se telo isti čas giblje enakomerno s poprečno hitrostjo. Po¬
prečna hitrost za določeno dobo je enaka polovici vsote iz za¬
četne in končne hitrosti. Ker prosto padajoče telo začetkom padanja
nima nobene hitrosti, je povprečna hitrost pri prostem padu za
določeno dobo enaka polovici končne hitrosti.

Pot, ki jo naredi prosto padajoče telo, znaša:

v 1 sekundi 5 m  = 1 % m  X 1 = 1 % m  X l 2 ,

„ 2 sekundah 20 m —  2u / 2  m X 2 =  10 / 2  m  X 2 2 ,

„3 „ 45 m =  3 % m X  3 = 10 / 2  m X  3 2 ,

„ 4 „ 80 m =  4 % m X  4 = 10 / 2  m X  4 2  itd.

Pet, ki jo naredi prosto padajoče telo v do¬
ločenem času, je enaka poprečni hitrosti v tem
času, pomnoženi s številom sekund. ...3.)

Z ozirom na desne dele gorenjih enačb lahko ta zakon
izrazimo tudi tako:

Pot, ki jo naredi prosto padajoče telo v dolo¬
čenem času, je enaka poti v prvi sekundi ali polo¬
vici pospeška ( 1 % m )<  pomnoženi s kvadratom šte¬
vila sekund...4.)

Enakomerno pospeševano gibanje izlahka opazujemo na
strmini, po kateri tekajo gladke krogle. Gibanje na strmini pro-
vzročuje vzporedno s strmino delujoča komponenta teže, ki po¬
stane tem manjša, čim manj naklonjena je strmina. Slika 24. kaže
1'8 m  dolgo desko, na kateri so vdolbeni 4 gladki jarki in ki je raz¬
deljena na decimetre. To desko treba na desni toliko privzdigniti,

60

da naredi takajoča krogla v eni sekundi pot 1 dm.  Potem opazuješ,
da naredi krogla v dveh sekundah po 4 dm,  v treh sekundah po
9 dm,  v štirih sekundah pot 16 dm.  — Kolik je pospešek? — Ko¬
lika končna hitrost koncem druge, tretje . . . sekunde?

Pospešek je vsem- telesom en in isti ne glede na njihovo tvarino,
vendar ni povsod na zemlji enak. Na ravniku je najmanjši, proti tečajema

pa vedno bolj narašča.
Na ravniku je pospešek
prostega pada 978 m,
na krajih 45’ zemljepisne
širine 9‘81 m,  na tečajih
9'83 m.  — flko izpustiš
kamen v vodnjak, kako
globoko je do vode, ako
slišiš v 3 sekundah ka¬
men pasti v vodo in ne jemlješ v poštev časa, ki ga potrebuje zvok od
vode do tvojega ušesa?

Stolp sv. Stefana na Dunaju je 138 m  visok; koliko sekund potrebuje
kamen od zvonikovega vrha do tal?

Slika 24.

PMKmi

isimumlHaHu

■ «Hp3Sli;BBSSaS

. ---

- - 7 -

§ 37. Nihalo.

Vsako viseče telo, ki se more vrteti okoli točke ali horizon¬
talne osi, imenujemo nihalo.  Prav enostavno nihalo dobimo,
ako tanko nitko na enem koncu O  pritrdimo, na drugem njenem
koncu pa obesimo nekoliko bolj težko kroglico (slika 25.).

Ako potegneš kroglico a  v loku ab  v stran tako, da ostane nit
napeta, ter jo potem spustiš, se giblje pod vplivom težnosti v loku
b a  proti točki a  in odtod na drugo stran v loku ac
do točke c.  V tej se za hip ustavi, potem pa se giblje
nazaj proti ravnotežni legi O a in od tod proti b.

Kroglica se giblje v loku b c  okoli svoje
ravnotežne lege; višina, do katere se vsakikrat
vzdigne v stran, se radi upora zraka in trenja
ob točki O  zmanjšuje. Kroglica se črez nekoliko
časa umiri ter obstoji v točki a.

Slika 25.
Hipni

Če opazuješ gibanje kroglice bolj natančno, spoznaš, da se
giblje proti ravnotežni legi neenakomerno pospeševano, od ravno¬
težne lege pa enakomerno pojemalno. Gibanje povzročuje težnost.

O telesu, ki se na ta način giblje okoli svoje ravnotežne
lege, pravimo, da niha.

Pot nihala od b  do c,  ali od c do b  imenujemo en nihaj;

61

doba, v kateri nihalo enkrat nihne, je nihajna doba; kot bOa
je amplituda ali kot nihaja; O a  pa je dolžina nihala.

Poizkus: Na horizontalen steber obesi na enako dolgih
tankih nitih kroglice iz različnih tvarin, n. pr. iz medi, svinca, lesa.
.ftko šteješ število nihajev vsakega teh niha! v določenem času,
n. pr. eno minuto, najdeš število nihajev pri vseh nihalih eno in
isto, dokler kot nihaja ni večji nego 5°.

Iz tega razvidiš:

Doba nihaja je nezavisna od nihalove tva¬
rine.... 1.)

Nihaji enako dolgih nihal so istodobni, dokler
so njih koti majhni, brez ozira na to, ali so večji
ali man j š i.... 2.)

Poizkus:  Nihalo, čegar dolžina znaša 1 meter (natančno
0 - 9938 m),  potrebuje za en nihaj eno sekundo. Tako nihalo ime¬
nujemo sekundno nihalo.

Poizkus:  Vzemi tri nihala, izmed katerih je prvo 100 cm
dolgo, drugo 4krat krajše (25 cm  dolgo), tretje 9krat krajše
(111 cm dolgo), ter štej število nihajev vsakega
eno minuto. Prvo nihalo naredi 60, drugo 120
in tretje 180 nihajev v eni minuti. Nihajna doba
prvega nihala znaša eno sekundo, nihajna doba
drugega (4krat krajšega) pol sekunde in tretjega
(9krat krajšega) eno tretjino sekunde.

4-, 9-, 16-...krat krajše nihalo nego
drugo nihne 2-, 3-, 4-... krat,  ko nihne
daljše enkrat.... 3.)

Uporaba nihala. Ker potrebuje isto nihalo za
vsak svoj nihaj isti čas, je za merjenje časa kaj pripravno.

Nihalo samo ob sebi se kmalu ustavi, ker ovirata njegovo
gibanje zračni upor in trenje na osi. Da se giblje nepre¬
trgoma, treba ga je vedno toliko poganjati, za kolikor
se ustavlja zaradi upornih sil. To se godi pri urah z
nihali. Slika 26. kaže sestavo nihala z urnim kolesjem.

AB  je sestavljeno nihalo, viseče pri A  na tankem prož¬
nem peresu. Z nihalom je zvezana kotvica  C F GE,
vrtljiva okoli horizontalne osi tako, da se mora gibati
obenem z nihalom. Kotvica ima dve kljukici, ki segata
med zobe stopnjatega kolesa//.  Ob vreteno Q
tega telesa je ovita vrvica, noseča utež P.

Ko bi ne bilo nihala in kotvice, bi utež P  kolesje
spravila v enakomerno pospeševano vrtnjo ; nihalo ima

62

nalogo, da pretvarja to gibanje v enakomerno. Ko nihalo niha, grabita
kljukici kotvice zaporedoma med zobe kolesa //; ko nihne nihalo na desno,
zagrabi leva kljukica med zobe; ko nihne na levo, pa desna. Ko stori nihalo
en nihaj, se premakne kolesce za en zob dalje ; nihalo pa dobiva tolike
udarce, da se more gibati neprestano.

Posebno kolesje prenaša enakomerno gibanje kolesa H  na urine
kazalce.

Namesto padajoče uteži uporabljamo kot gibajočo silo tudi prožnost
navitega prožnega peresa.

V toploti se nihalo razteza, torej niha počasneje; v mrazu pa se krči,
torej niha hitreje, flko ura uhaja, treba je lečo nekoliko niže spustiti, ako
ura zaostaja, pa nekoliko dvigniti. (Zakaj?)

Izkušnja uči, da ista ura z nihalom, prenešena z nižave v visoki hrib,
nekoliko zaostaja. Zakaj? — Težnost je manjša.) — Prvo uro z nihalom je
izumil Holandec Huyghens  1. 1656.; žepno uro pa Peter Heinlein 1. 1500.

§ 38. Metno gibanje.

Gibanje, ki ga provzročujeta hipno delujoča sila in težnost,
imenujemo met.  Hipno delujočo silo imenujemo metno silo.
Glede na smer, v katero deluje metna sila, razločujemo vertikalni
met navzdol, vertikalni met navzgor, horizontalni in poševni met.

I. Vertikalni met navzdol.

Metna sila deluje vertikalno navzdol. Ko bi ne bilo težnosti,
bi se vrženo telo gibalo enakomerno s hitrostjo, ki mu jo podeli
metna sila. Ker pa na vrženo telo deluje tudi težnost, je gibanje
vrženega telesa sestavljeno gibanje ter je pot, ki jo telo naredi v
določenem času, enaka vsoti dveh poti, ki bi ji vrženo telo naredilo
v istem času, ko bi metna sila in težnost delovali posamič vsaka zase.
(Glej II. stopnjo, § 53.) — Prav tako je hitrost vrženega telesa
koncem določene dobe enaka hitrosti vsled metne sile in težnosti.

Kako globoko pade telo v 4 sekundah, ako je bilo vrženo s hitrostjo
3 m  vertikalno navzdol? — Kolika je njegova končna hitrost? — Koliko
hitrost ima koncem druge sekunde?

II. Vertikalni met navzgor.

Pri tem metu deluje metna sila vertikalno navzgor, njej
nasproti pa težnost, ki telesu zmanjšuje hitrost v vsaki sekundi
za pospešek prostega pada (10 m).

Vertikalno navzgor vrženo telo se giblje enakomerno
pojemalno.  Količino, za katero pojema njegova hitrost v eni
sekundi, imenujemo p o j e m e k.

63

Vrženo telo izgubi vso svojo hitrost navzgor takrat, ko je
končna hitrost vsled prostega pada enaka hitrosti, ki jo je dobilo
po metni sili, t. j. po toliko sekundah, kolikorkrat se nahaja
mersko število pospeška pri prostem padu v merskem številu
metne hitrosti. Do tega časa se telo vzdiguje; odslej pa pod
vplivom težnosti zopet pada.

Število sekund vzdiganja je enako kvocijentu
iz metne hitrosti v metrih in pospeška pri prostem
padu (10 m).. . .  1.)

Metna višina, t. j. največja višina, do katere se
navzgor vrženo telo vzdigne, je enaka diferenci
obeh poti, ki bi ji telo naredilo v času vzdiganja,
ako bi metna sila in težnost delo vali posamič vsaka
z a s e.... 2)

Recimo, da je neko telo bilo vrženo vertikalno navzgor s hitrostjo
50 m.  To telo se vzdiguje 50 :10 = 5 sekund in doseže metno višino 125 m.
Koliko časa potrebuje to telo, da pade zopet na zemljo ?

Slika 27.

III. Horizontalni met.

Pri tem metu deluje metna sila v horizontalni smeri. Ako bi
delovala sama zase, bi se vrženo telo A  gibalo (slikaf27.) enako¬
merno v smer preme Ax.  Če predstavlja daljica Aa]  metno hitrost
v metrih in če je Aa — ab — bc — cd,
nahajalo bi se vrženo telo, ko bi težnost ne
delovala, koncem prve sekunde v točki a,
koncem druge sekunde v točki b,  koncem
tretje v točki c  itd. — R  istočasno deluje tudi
težnost. Vsled delovanja te sile pada telo v
prvi sekundi za 5 m, v drugi sekundi štirikrat
toliko itd. Če predstavlja daljica Aa  dolžino
5 m, in če je daljica Ab, = l iX Aa„  prema
Ac'  = 9 X Aa,,  prema Ad' = \6 A X  Aa,,
nahajalo bi se telo, ako bi nanj delovala
težnost sama zase, koncem prve sekunde v
točki a,,  koncem druge sekunde v točki b,,
koncem tretje sekunde v točki c’ itd. — Akojnačrtamo paralelo¬
grame nad potmi, ki jih naredi vrženo telo vsled posamičnega
delovanja metne sile in težnosti, določujejo točke m, n, o in p
mesta, v katerih se telo nahaja vsled istočasnega delovanja obeh
sil koncem prve, druge, tretje in četrte sekunde. Točke A, m, n, o
in p  nepretrgljivo zvezane zaznamenujejo torej pot v horizontalni

64

smeri vrženega telesa. Ta pot je kriva črta ter se imenuje
metnica ali parabola;  njena izbočena stran je obrnjena
proti smeri Ax  metne sile.

Preiskuj z načrtovanjem, kako izpreminja metnica svojo obliko, ako
je metna hitrost večja ali manjša!

IV. P o š e v n i met.

Slika 29.

Ako vržemo telo v po¬
ševni  smeri navzgor, se prepri¬
čamo na isti način kakor pri
horizontalnem metu, da opiše
vrženo telo krivo črto, para¬
bolo  ABC,  kakršno predstavlja
slika 28., ki predočuje obenem
tudi načrtovanje te krive črte.

Horizontalno razdaljo točk
A in C,  v katerih seče parabola
skoz izhodišče idočo horizontalno
premo, imenujemo lučaj  (metno
daljino), razdaljo najvišje toke B
od horizontalne preme AC,  to je
premo BM,  pa metno višino.

Kot VL4C, ki ga oklepa
smer vrženega telesa s hori¬
zontalno premo, zovemo pri-
vzdižni kot.

Slika 29. kaže načrtovanje treh
parabol, če ima vrženo telo isto metno
hitrost, dočim znaša privzdižni kot
20°, 45° in 70°. Iz te slike razvidimo,
da sta metna višina in lučaj zavisna
od začetne hitrosti, torej tudi od
jakosti umetne sile in od privzdižnega
kota. Metna višina je največja, če je
privzdižni kot enak 90° (vertikalni
met); lučaj je največji, če znaša pri¬
vzdižni kot 45°, in je sploh enak pri
dveh kotih, ki znašata vkup 90°, n. pr.
pri 15° in 75° ali 30° in 60°.

V resnici pot pošev vrženega
telesa radi zračjega upora ni čista
parabola. — Telesa, ki jih mečemo
s pomočjo posebnih priprav, n. pr,

65

pušk, topov itd. imenujemo projektile,  črte metnice, opisane od pro¬
jektilov, pa balistične krivulje.

§ 39. Sredobežnost.

Poizkus: Ako vrtiš na niti visečo kroglo v krogu tako, da
je središče tega kroga v tvoji roki, tedaj čutiš, da je nit napeta,
in sicer tem bolj, čim težja je krogla in čim hitreje jo vrtiš. Pri
tem se nit tudi lahko pretrga; potem pa odleti krogla v smer
tangente na krog, v katerem jo vrtiš.

Slika 30.


V krogu se vrteča krogla se hoče vsled svoje vztrajnosti vsak
hip gibati premočrtno,  nit pa jo sili, da se giblje v krogu. Ko
pride v točko A  (slika 30.), se hoče gibati v smer tangente Ax.
Ko bi ne bilo nobene ovire, bi prišla v nekem
času do točke C. S tem bi se pa od sre¬
dišča oddaljila za daljico BC.  Če je nit trdna
in se ne da raztegniti, se mora krogla gibati
na obodu kroga; vendar se sila, s katero teži
krogla na to, da bi se oddaljila od krogovega
središča, javi kot teg na niti v smeri polu-
mera OC.

Jakost sile, s katero krogla natezuje nit, imenujemo sredo¬
bežnost.

Trdnost niti se javlja pri tem kot neka sila, ki deluje sredo-
bežnosti nasproti in je isti ravnotežna; imenujemo jo sredo-
težno silo ali sredotežnost.

Slika 31.

a

Zakone, po katerih deluje sredobežnost, zvemo s sredo-
bežnim strojem  (vrtilke). Ta stroj (slika 31.) sestoji iz dveh
koles razne velikosti c  in s, okoli katerih se vije jermen. Večje
kolo vrtimo z ročico c,  na os a  manjšega kolesa pa stavimo razne

Senekovič, Fizika III.

5

66

priprave, s katerimi preiskujemo, kako deluje sredobežnost in od
česa je zavisna njena jakost.

Poizkusi:  a) Na os a postavi lesen okvir, na katerem drsata
dve neenaki, med seboj z vrvico zvezani krogli po medeni žici
(slika 32.). Navadno je ena teh krogel dvakrat tako težka kakor druga.

Mo postaviš krogli na okvir tako
vsaksebi, da sta obe od osi a,  okoli
katere se vrtita, enako oddaljeni, in če
sredobežni stroj zavrtiš, potegne večja
krogla manjšo za seboj; obe udarita
skupno na stransko okvirovo steno.

Izmed dveh teles, ki se v enakih krogih vrtita z
enako hitrostjo, ima ono telo večjo sredobežnost,
ki ima večjo težo ali večjo maso....  1.)'

b)  Krogli postavi tako vsaksebi, da je manjša od osi dvakrat
toliko oddaljena kakor večja. Mo krogli s strojem zavrtiš, ostaneta
na svojem mestu, bodisi da stroj vrtiš hitro ali počasi. Obe krogli
naredita v istem času en obhod, manjša pa je dobila večjo sredo¬
bežnost, ker se vrti v večjem krogu.

Isto telo dobiva v istem obhodnem času tem
večjo sredobežnost, v čim večjem krogu se
vrti.  ...  2.)

S poizkusi moremo še dokazati:

Isto telo, vrteče se v istem krogu,  ima 4-, 9-, 16-,
. . . krat večjo sredobežnost, če naredi en obhod
v 2-, 3-, 4- ...krat  krajšem  č a s u. ...  3.)

c) Pripravo (slika 33.), sestoječo iz že¬
lezne palice mo,  na kateri so medeni obroči
spodaj utrjeni, zgoraj pa premični, postavi
na os a  sredobežnega stroja! Dokler vrtiš
sredobežni stroj počasi, ostanejo obroči
okrogli, sploščijo pa se v elipse, ako jih
bolj hitro vrtiš, in sicer postanejo elipse
tem bolj podolgaste, čim hitreje vrtiš. Oni
deli medenih obročev, ki so od osi bolj od¬
daljeni, imajo večjo sredobežnost nego oni,
ki so bliže osi, in sicer je njih sredobežnost
tem večja, čim hitreje se vrte. Ko postane sredobežnost večja
nego je prožnost obročev, začno se kriviti v obliko elipse.

67

Ta poizkus nam pojasnjuje, zakaj zemlja nima kroglaste oblike, ampak
je na tečajih nekoliko s plošče n a. Zemlja se zavrti v 24 urah po enkrat
okoli svoje osi. Vsaka točka njenega površja ima svojo posebno sredo-
bežnost; točke ob ravniku imajo največjo, točke ob tečajih najmanjšo sredo-
bežnost. Ker govore razni razlogi za to, da je bila zemlja nekdaj kapljivo
tekoča, se je morala njena prvotna kroglasta oblika tako izpremeniti, da je
sedaj na tečajih nekoliko stisnjena, da ima obliko elipsoida. Učenjaki so po
natančnem merjenju dognali, da meri polumer zemeljskega ravnika 6377 km,
dolžina polovice zemeljske osi pa 6356 km.

Sredobežnost deluje težnosti nasproti in jo zmanjšuje, in sicer v naj¬
večji meri na ravniku. Telo, ki tehta na tečaju 100 kg,  tehta na ravniku le
99 5 kg.  Z navadnimi tehtnicami tega razločka v teži teles ne opazimo, ker
se istotako zmanjšuje tudi teža uteži, ki jih rabimo za tehtanje.

Na tehtnicah s prožnimi peresi pa se da ta razloček prav natančno
določiti.

Od voznih koles odletava blato, ako se hitro vrte. (Zakaj in v katero
smer?) — Kozarec poln vode prav lahko hitro v krogu vrtiš, a vendar
voda ne izteče. — V krogu jahajoči ljudje se naklanjajo proti središču kroga.
Železnica ne sme imeti naglih ovinkov, sicer bi skočili vozovi iz tira. — Ve¬
lika in naglo se  vrteča telesa, n. pr. brusni kameni, se razlete, če postane
njih sredobežnost večja nego je zveznost.

S pomočjo sredobežnosti lahko narejamo prepih zraka, n. pr. v rud¬
nikih, da se zrak čisti. (Sredobežna pihala ali ventilatorji.)
Sredobežni regulatorji  uravnavajo pri parnih strojih pritok pare
v parni stroj.

§ 40. Parni stroji.

Poizkus: Posodo b,  ki jo kaže slika 34., napolni do polovice
z  vodo, grlo a  pa zamaši s premičnim batom c,  ki se povsod prilega
zrakotesno. — Ako to posodo segreješ, da voda Slika 34.

zavre, dvignejo razvijajoče se vodne pare bat
kvišku. Ko pa se voda ohladi in večina par
zgosti v tekočo vodo, se bat premakne zopet doli.

Pri vrenju vode razvijajoče se
pare imajo napetost, ki nam more
služiti kot gonilna ali gibajoča sila.

Priprave, v katerih uporabljamo napetost
vodnih par kot gonilno ali gibajočo silo, ime¬
nujemo sploh parne stroje ali parne
motorje.

Pri vsakem parnem stroju razločujemo
dva bistvena dela: parni kotel in parni
stroj  v ožjem pomenu.

5 »

68

Parni kotel je na vse strani zaprta, navadno iz kovnega
železa narejena posoda, v kateri se vrela voda pretvarja v pare.

Po veljavnih zakonitih predpisih se mora vsak parni kotel opremiti s
pripravami, kijih skupno imenujemo kotlovo opremo ali armaturo.
Najvažnejše so: 1 .)  vodokazna cev, da se vidi, koliko vode je v kotlu; 2. ma¬
nometer, ki kaže napetost vodnih par v kotlu ; 3.) ena ali več varnostnih
zaklopnic, ki se samodelno odpro, če napetost par prekorači predpisano
mejo; 4.) cev, skozi katero tlači tlačilna črpalka v kotel vodo; 5.) cev, po
kateri se odvajajo pare v parni stroj; 6.) vratiča, skozi katera zleze v kotel
človek, kadar ga hoče znotraj očistiti.

Kot gibajoča sila delujejo vodne pare tako, da premičejo v
posebno močnem votlem valju premičen bat gori in doli. To se
vrši takole:

Po dovodni cevi r  (slika 35. in 36.) prihajajo vodne pare iz
parnega kotla v prostor d d,  parni prekat.  Tega vežeta dve
cevi uv  in xy  z valjem  g;  tretja cev z  vodi iz njega bodisi

Slika 35. Slika 36.

neposredno v zrak, bodisi v zgoščevalnik,  t. j. prostor, v
katerega se brizga voda. Cev z  in eno izmed prvih dveh zaslanja
razdeljevalnik  ss, ki ima obliko odprte skrinjice, in se z
odprto stranjo prav dobro prilega valjevi steni d d.  V valju samem
je premičen bat c  s pritrjenim železnim drogom b.

V sliki 35. prihajajo vodne pare iz parnega prekata po cevi xy
pod bat c ter ga pritiskajo navzgor, pare in zrak nad batom pa
odhajajo v istem času po ceveh v u  in z.  — Ko dospe bat c do
zgornjega konca, porine parni stroj sam s posebno pripravo raz¬
deljevalnik navzdol, kakor kaže slika 36. Sedaj prihajajo vodne
pare iz parnega prekata po cevi uv v valj nad batom, iz valja
pod batom pa odhajajo po ceveh xy  in z.

69

Spuščajoč vodne pare v valj izmenoma pod bat in nad bat,
gibljemo ga vrstoma gori in doli.

Drog b  je zvezan po enem ali po več vzvodih z velikim
kolesom, zamašnjakom,  tako da spravlja kolo v vrtenje.

Parne stroje na vozeh, ki jih lahko popeljemo, kamor hočemo, ime¬
nujemo lokomobile; lokomotive ali hlaponi  so parni stroji na
kolesih, ki premikajo sami sebe; stoječi ali stalni  stroji so na istem
mestu nepremični.

Prvi večji parni stroj je sestavil Nevvkomen  (1. 1705.). Pri tem stroju
so pare dvigale bat le kvišku, navzdol ga je pritiskal zračji pritisk.

Prvi stoječi stroj v tej sestavi, kakor jih rabimo sedaj, je izumil
James Watt  (1. 1763.), lokomotivo pa Stephenson  (1. 1814.).

V delavnicah rabimo v poganjanje raznih delovnih strojev poleg
elektriških motorjev tudi plinske motorje.  Pri teh motorjih delujejo kot
gonilna sila plini, ki se razvijajo, ko pod batom razpokava zmes svetilnega
plina in zraka. Ta zmes se prižiga ali z malim plinskim plamenčkom, ali z
elektriško iskro. Namesto svetilnega plina moremo rabiti tudi bencin, špirit
ali petrolej.

IV. Iz nauka o zvoku.

(Glej I. stopnjo, §§ 67. in 68.; II. stopnjo §§ 70. do 78.)

Ponovilo:  Kaj je zvok in kako nastane ? — Kako in s katero
hitrostjo se širi zvok? — Od česa je zavisna višina tonov? — Kaj veš o
zvenečih strunah, palicah, ploščah in piščalih ? — Od česa je zavisna jakost
zvoka? — Kaj je sozvočenje in resonanca? — Kaj je odmev, kaj jek?

§ 41. Človeško glasilo.

Človeško glasilo je podobno piščali z jezičkom. Dušnik ali
sapnik je na zgornjem delu nekoliko širji ter prehaja tukaj v
jabolko,  ki je zrastlo iz treh izlahka gibljivih hrustancev, ter je
znotraj zastrto s sluznico, ki nareja na vsaki strani dve povprečno
napeti gubi, glasotvornici  imenovani. Odprtina med njima
se zove glasilka.  Jabolko je v zvezi z ustno in nosno duplino;
jabolčni poklopec  ga navadno zapira, da pri požiranju ne
pridejo v dušnik jedi in pijače. S posebnimi mišicami lahko
glasotvornici bolj ali manj natezujemo in s tem obenem glasilko
bolj ali manj zožujemo ali razširjamo.

70

Kadar dihamo, glasotvornici nista nategnjeni ali napeti, in
zrak gre neslišno mimo njiju. Kadar hočemo govoriti ali peti,
nategnemo glasotvornici, zrak pa, ki prihaja pri dihanju iz pljuč,
potresa glasotvornici ter s tem proizvaja tone. Listna duplina
ojačuje tone kakor nastavna cev pri piščali z jezičkom. Z jezikom,
ustnicami in zobmi dajemo ustni duplini razne oblike ter tako
proizvajamo raznovrstne glasove in tone. Človeški glas postane
višji, kadar sta glasotvornici bolj napeti ali krajši ter se zato
hitreje treseta. Jakost glasu pa je zavisna od tega, kako jako se
treseta glasotvornici.

Glasotvornici merita pri odraslem moškem 18 mm,  pri odrasli ženski
12 mm.  Ko vstopi deček v mladeniško dobo (v 15. ali 16. letu svoje starosti),
se mu glas izpremeni. Za časa te izpremembe je njegov glas bolj ali manj
hripav in raskav. — Glas posameznika obsega približno dve oktavi; človeški
glas vobče pa 4'/ 2  oktave (od 64 do 1500 tresajev.)

§ 42. Kako zaznavamo zvok.

Zvok zaznavamo s svojim ušesom.  Na ušesu razločujemo
tri dele: a)  vnanji, b ) srednji, c) notranji del. Vnanje uho sestoji
iz uhlja in vnanjega sluhovoda  a  (slika 37,). Uhelj je

različno izprevit hrustanec,
ki prestreza zvočje valove
ter jih vodi v vnanji sluho¬
vod. Vnanji sluhovod je na¬
vznoter zaprt s tenko opno,
bobničem  t.  Za bobničem
se začenja srednje uho, ki
se nahaja v jako trdi
skalnici in se imenuje tudi
bobničeva  duplina.
Iz te dupline vodi ozka,
navzdol nekoliko širja cev b,
ušesna troblja ali Evstahova  cev  v ustno duplino. Po
tej dohaja v srednje uho zrak ter ima tako ondi isto napetost
kakor zunaj. V ušesni duplini so ušesne koščice,  in sicer:
kladivce d,  nakovalce c in stremen.  Kladivce je s svojim
držalom prirastlo na bobnič, njegov bat pa se naslanja na na¬
kovalce. En konec stremena je zvezan z nakovalcem, drugi pa je
prirastel na opno jajčastega okenca/. Notranje uho ali
labirint  je duplina s koščenimi stenami, s srednjim delom ušesa

Slika 37.

71

ga vežeta dva predora, zaprta z nežnima opnicama: jajčasto*
okence / in okroglo okence  o.  Labirint sestoji iz pred¬
dvora, iz treh oblokov k  in iz polža  s,  ki so med seboj
zvezani in polni neke vodi podobne tekočine. V njih se razpro¬
stira v zelo majhnih končičih, slušnih dlačicah,  slušni živec,
ki pri n  prihaja od možganov.

Uhelj prestreza zvočje valove ter jih vodi do bobniča. Zvočji
valovi potresajo bobnič in z njim vred tudi slušne koščice; stremen
potresa opnico na jajčastem okencu in po tej tekočino v labirintu,
obenem pa tudi slušne dlačice. In sicer dobiva slušni živec
toliko probudov ali impulzov, kolikor tresajev nareja zvočilo.
Tresenje slušnega živca zaznavamo v možganih kot zvok.

Človeško uho je zelo občutljivo, ker sliši zvoke od 16 do
približno 30.000 tresajev v sekundi.

Četudi je bobnič pretrgan, še vendar lahko nekoliko slišimo ; v tem
slučaju dohajajo zvočji valovi neposredno do jajčastega okenca in potresajo
opnico. Tudi skozi usta in po lobanjskih kosteh moremo slišati. Človek ogluši
popolnoma, če se slušna tekočina posuši, ali če postane služni živec neobčutljiv.

V. Iz nauka o svetlobi.

(Glej I, stopnjo, §§ 69. do 71.; H, stopnjo, §§ 79. do 89.)

Ponovilo:  Kaj imenujemo svetlobo? — (To, kar nam telesa dela
svetla.) — Svetla, temna, prozorna, neprozorna, prosojna telesa. — Kako
in s katero hitrostjo se svetloba širi? — Kako nastane senca? — Kako sc
svetloba odbija? — Kakšne slike daje ravno zrcalo? — Kakšne slike dajo
sferična zrcala ? — V čem se razlikujejo fizične slike od navideznih ? — Kdaj
se svetloba lomi, kdaj odbija? — Kaj je popolni odboj svetlobe? — Kako
se svetloba lomi v prizmah? — Kaj je spektrum ? Kako nastane? — Kako
pojasnimo barvnost teles ? — Kako nastane mavrica ?

•

§ 43. Svetlost razsvetljenih teles.

Petrolejska svetiljka sveti močneje kakor navadna sveča,
elektriška žarnica močneje kakor petrolejska svetiljka; največjo
svetlobo pa daje Solnce.

72

> Različni izvori svetlobe imajo različno svet¬
inji v o s t. . . . 1 .)

Cim večji plamen ima petrolejska svetiljka, tem bolj raz¬
svetljuje sobo.

Razsvetljena telesa dobivajo večjo svetlost,
ako ima isti izvor svetlobe večje sveteče površje.
. . . 2 )

Slika 38.

Blizu luči moreš knjigo čitati; čim bolj pa se s knjigo od
luči oddaljuješ, tem teže čitaš, ker so črke premalo razsvetljene.

Svetlost razsvetlje¬
nih teles se zmanjša, ako
se razdalja med telesom
in izvorom svetlobe po¬
veča. . . . 3.)

Mislimo si v I (slika 38.) sve-
tečo točko, v abcd  in ABCD  pa dve
ploskvi, razsvetljeni od iste množine
svetlobnih žarkov, ki prihajajo iz točke
L.  Ako je ploskev ABCD  vzporedna s
ploskvijo abcd  in od točke L  dvakrat
toliko oddaljena, kakor ploskev abcd,
je tudi 4krat večja. (Zakaj?) Ploskev
ABCD  mora biti torej 4krat manj raz¬
svetljena, ker jo zadevata po dva sosednja svetlobna žarka v 4krat bolj
oddaljenih točkah kakor prvo ploskev.

Razsvetljena ploskev ima 4, 9, 16, ... n 2 krat slabšo
svetlost, ako je od istega izvora svetlobe 2, 3, 4, . . . n k r a t
bolj oddaljena. Ali: Svetlost raz sv e 11 j ene g a p r e dme ta j e
obratno sorazmerna kvadratu njegove razdalje od izvora
svetlobe.,.

Recimo, da padajo na ploskev a b  (slika 39.) svetlobni žarki
pravokotno. Ako položimo to ploskev nekoliko pošev v lego a, b,
ne zadevajo je več vsi svetlobni žarki, ki so jo poprej razsvet¬
ljevali; tedaj mora v tej legi imeti
manjšo svetlost. Jasno je, da gre tem
več svetlobnih žarkov mimo ploskve
a b,  čim bolj pošev padajo nanjo.

Vsaka ploskev je najbolj
razsvetljena (ima največjo
svetlost), ako vpadajo svetlobni žarki nanjo pra¬
vokotno. Čim bolj pošev vpadajo svetlob ni žarki
nanjo, tem slabše je razsvetljena. ... 4.)

Slika 39.

73

Z oljem napojeni papir nima tolike svetlosti kakor navadni,
čeravno sta oba od istega izvora svetlobe enako oddaljena.

Svetlost razsvetljenih teles je zavisna tudi
od njihove t v a r i n e. . . . 5.)

Da moremo svetljivost raznih izvorov svetlobe med seboj primerjati,
treba neki izvor vzeti za enoto svetljiv.osti. Navadno jemljemo za enoto
svetljivosti svetlobo, ki jo daje sveča iz parafina, ki ima premer 2 cm  in
50 mm  visok plamen. Tako svečo imenujemo normalno svečo.  Aparate,
s katerimi primerjamo svetljivost kakega izvora svetlobe z normalno svečo,
imenujemo fotometre ali svetlomere.

§ 44. Sferične ali kroglaste leče.

Prozorna telesa, ki so omejena od dveh kroglastih ali od
ene kroglaste in ene ravne ploskve, imenujemo optične leče.
Leče delimo v konveksne, izbočene ali zbiralne,  ki so v
sredini debelejše, kakor ob robu, in v konkavne, vbokle ali
razpršne,  ki so ob robih debelejše kakor
v sredini (slika 40.). Zbiralna-leča se imenuje
dvojnoizbočena ali bikonveksna,  če
sta obe ploskvi izbočeni, ravnoizbočena,
če je ena ploskev izbočena, druga pa ravna,
vbokloizbočena ali konkav-kon-
veksna,  če je ena ploskev izbočena, druga
pa vbokla in izbočena ploskev bolj ukrivljena
nego vbokla (slika 40. a, a\  n”).

Enako delimo tudi vbokle ali razpršne
leče v dvojno vbokle, ravnovbokle
in izbočenovbokle ali konvekskon-

kavne  (slika 40. b, b', b").  Pri izbočenovboklih lečah je vbokla
ploskev bolj ukrivljena nego izbočena.

Premica, idoča skozi središči mejnih ploskev, se zove os
leče;  pri ravnoizbočeni in ravnovbokli leči je o s tista premica,
ki gre skozi središče ukrivljene mejne ploskve in stoji pravokotno
na drugi, ravni mejni ploskvi. Točka na osi, ki je od obeh mejnih
ploskev enako oddaljena, je optično središče leče.

I. Lom svetlobe v zbiralnih ali konveksnih lečah.

Poizkus:  Lečo AB  (slika 41.) drži proti Solncu tako, da
vpadajo solnčni žarki nanjo vzporedno z njeno osjo; na drugi strani
leče pa premikaj papirnat zaslon! Zadaj za lečo najdeš mesto, v

74

katerem dobiš točki podobno zelo svetlo sliko Solnca. V bolj od¬
daljenih ali leči bolj bližnjih mestih je zaslon razsvetljen v večjem
krogu. V točki F,  v kateri se stikajo solnčni žarki, prihajajoči iz
leče, je tudi največja toplota; lahko gorljive reči, n. pr. kresilna

goba, vžigalice itd., se vžigajo. Točka F
se imenuje žarišče  (gorišče); njena
razdalja od lečinega središča pa ža-

•- - . >_ riščna razdalja.

Ker lahko obrnemo zdaj to, zdaj
ono stran proti Solncu, je razvidno,
da ima vsaka leča dve žarišči: eno na levi, drugo na desni strani;
obe imata isto razdaljo.

Izbočena leča lomi svetlobne žarke, ki vpadajo
nanjo vzporedno z njeno osjo, tako, da se na drugi
strani leče sečejo v eni točki, — v žarišču. . . . 1.)

Poizkus:  Ko si na ta način določil žarišče, postavi v temni
sobi v eno žarišče gorečo svečo, za lečo papirnat zaslon. Na
zaslonu dobiš razsvetljeno okroglo ploskev, ki svoje velikosti ne
menja, četudi zaslon leči bliže postaviš ali pa ga od nje bolj
oddaljiš. — Iz leče stopajoči svetlobni žarki so torej vzporedni.

Iz svetie točke v žarišču skozi izbočeno lečo
prehajajoči svetlobni žarki izstopajo iz leče
vzporedno z njeno osjo. ...2.)

Leča lomi vsak nanjo vpadajoči svetlobni žarek dvakrat; pri vstopu
proti vpadni pravokotnici in pri izstopu od vpadne pravokotnice. Polumeri
mejnih ploskev so obenem tudi vpadne pravokotnice. — Načrtaj pot vzpo¬
redno z osjo vpadajočih žarkov!

Slika 42.

Za druge poizkuse služi tale priprava: Na deski, v cen¬
timetre razdeljeni (slika 42.), so po vrsti postavljeni: goreča
sveča, izbočena leča in papirnat zaslon. Ko si s pomočjo solnčnih
žarkov določil razdaljo žarišča, moreš s to pripravo dokazati tudi
tele zakone:

75

R ko je razdalja svetlega predmeta večja nego
dvakratna žariščna razdalja, daje ta predmet na
drugi strani leče vzvrnjeno in zmanjšano fizično
sliko, ležečo med en- in dvakratno žariščno raz¬
da 1 j o. ... 3)

Slika se zmanjšuje in bliža žarišču, ako se predmet od leče
oddaljuje. Predmet v neskončni oddaljenosti daje v žarišču kot
točko majhno sliko.

V dvakratni žariščni razdalji stoječ predmet
daje-  na drugi strani leče v isti razdalji vzvrnjeno,
fizično in istotoliko sliko. . . . 4.)

R  ko je razdalja svetlega predmeta od leče
manjša nego dvakratna žariščna razdalja, pa večja
nego enkratna, tedaj je njegova slika na drugi
strani leče povečana, vzvrnjena, fizična in v večji
razdalji nego je dvakratna žariščna razdalja. . . . 5.)

Slika postaja vedno večja in se od leče bolj oddaljuje, ako
se predmet bliža žarišču; stoji li predmet v žarišču, leži njegova
slika v neskončni oddaljenosti; iz leče prihajajoči svetlobni žarki
so vzporedni.

Predmet, stoječ med žariščem in lečo, daje na
isti strani pokonci stoječo, povečano in navidezno
sliko. . . . 6.)

Čim bliže je predmet leči, tem manjša in tem bliže leči je
njegova slika.

O resničnosti navedenih zakonov se lahko uverimo tudi z načrtavanjem.
Mislimo si dvojno izbočeno lečo O (slika 43.) in pred njo svetel predmet AB,
ki stoji na lečini osi pravo¬
kotno, ter recimo, da je F
žarišče. Sliko točke A  do¬
bimo, če določimo pot naj¬
manj dveh iz nje izhaja¬
jočih svetlobnih žarkov.

Žarek AO  vpada na lečo
v tako majhnem kotu, da
ga smemo smatrati za
pravokotno vpadajočega.

Torej se na desni mejni
ploskvi ne lomi; iz istega vzroka se ne lomi tudi na drugi strani leče.
(Svetlobni žarki, kojih smer gre skozi središče leče, se v njej ne lomijo in
se imenujejo glavni žarki.)  Iz točke A  prihajajoči svetlobni žarek, ki
vpada vzporedno z osjo, meri, prihajajoč iz leče, skozi žarišče F  in seče

76

glavni trak AO  v točki a.  Točka a  je slika točke A,  in sicer fizična slika,
ker se svetlobna žarka v njej resnično sečeta. Iz istih razlogov je b  slika
točke B  in a b  slika predmeta AB. a b  je večja nego A B  in leži izvun
žariščne razdalje. — Ko bi bil a b  svetel predmet, bila bi A B  njegova slika.
(Zakaj ?)

Mislimo si, da je svetel predmet AB  (slika AH.)  leči O  bliže nego
žarišče /, in da sta Fin / žarišči leče. Z enakim postopanjem kakor poprej

dobimo na tisti strani leče, kjer
je predmet, večjo in po konci
stoječo sliko. Glavni žarek .40
in vzporedno z osjo vpadajoči
žarek se po izstopu iz leče ne
sečeta na levi strani, pač pa
njuna podaljška na desni. Slika
je torej navidezna ter se ne da
prestrezati.

Navedeni zakoni so ve¬
ljavni za vse tri izbočene
leče: vendar žariščne raz¬
dalje niso pri vseh treh
lečah enake, čeravno so polumeri mejnih ploskev enaki. Največjo
žariščno razdaljo ima vbokloizbočena, najmanjšo dvojnoizbočena
leča. Izbočene tri leče se imenujejo zbiralne,  ker zbirajo vzpo¬
redno vpadajoče svetlobne žarke v žarišču.

Zbiralne leče rabimo za zažigalna in povečalna stekla in za celo vrsto
optičnih orodij, o katerih bomo pozneje govorili.

II. Lom svetlobe v vboklih ali razpršnih lečah.

Poizkus:  Dvojnovboklo lečo (slika 45.) postavi proti Solncu
tako, da vpadajo solnčni žarki nanjo vzporedno z njeno osjo. Za
lečo pa premikaj papirnat zaslon. Iz leče prihajajoči svetlobni žarki

razsvetljujejo zaslon v vedno večjih krogih,
ako ga oddaljuješ od leče; razsvetljena
ploskev na zaslonu ima v središču naj¬
manjšo, ob obodu največjo svetlost. Iz tega
razvidiš, da svetlobni žarki za lečo raz¬
hajajo, in sicer v taki smeri, kakor bi
prihajali iz svetle točke F,  ležečo pred lečo. Točka F  se imenuje
razpršišče  (razmetišče) ali umišljeno žarišče;  njena raz¬
dalja od središča leče je razdalja razpršišča ali žarišča.

Tudi ta leča ima dve enako od središča oddaljeni žarišči,
ker moreš vsako stan obračati z istim uspehom proti Solncu.

Slika 45.

Slika 44.

77

Vzporedno z osjo vpadajoči svetlobni žarki se
lomijo v dvojnovbokli leči tako, da izstopajo v
smerih, kakor bi prihajali iz žarišča pred lečo.

Poizkus: Rko  gledaš skozi dvojnovboklo lečo kak večji
predmet, ga vidiš na isti strani, kjer je v resnici, zmanjšanega,
pokonci stoječega in leči nekoliko bliže.

Misli si, da je AB  svetel predmet pred lečo O (slika 46.), stoječ pravo¬
kotno na osi! Žarek AO  je glavni žarek ter se v leči ne lomi. Vzporedno
z osjo FO  vpadajoči žarek iz¬
stopa iz leče v smeri, kakor bi
prihajal iz žarišča F,  njegov po¬
daljšek pa se seče z glavnim
žarkom v točki a,  ki je slika
točke A.  — Iz istih razlogov je
ab  slika predmeta AB.  Ta slika
je navidezna, manjša kakor
predmet, stoji pokonci in se na¬
haja med lečo in žariščem.

Kar smo učili o dvojno¬
vbokli leči, velja tudi o
drugih dveh vboklih lečah.

Zakaj imenujemo vbokle leče tudi razpršne  leče? — Pokaži z na-
črtavanjem, kako lomi katerakoli vboklih leč nanjo vpadajoče svetlobne
žarke. — Preiskuj z načrtavanjem, kako se izpreminjajo slike, ako se predmet
leči bliža ali od nje oddaljuje!

§ 45. Človeško oko.

Človeško oko sestoji iz zrkla, vidnega živca  in po¬
stranskih organov. Zrklo (slika 47.) je kroglasto telo, sestavljeno
iz več kožic, ležečih druga pod drugo, in iz Slika  ^

prozornih tvarin. Odzunaj ga meji trda
beločnica,  ki prehaja spredaj v prozorno,
nekoliko bolj izbočeno roženico  a.  Pod
beločnico se razprostira tanka, črnobarvana
žil niča,  ki prehaja tam, kjer se začenja
roženica, v šarenico  bs b's.  Šarenica
je zadaj črna, spredaj pa siva ali rjava
ali modra, ter ima v sredi okroglo luknjico,
zenico  imenovano. Posebni živci krčijo
ali raztezajo zenico po tem kakor je svetloba
močna ali slaba. Na žilnici se razprostira pri točki n  od možgan

Slika 46.

78

prihajajoči vidni živec kakor tanka, nežna, siva in prosojna ko¬
žica n’n",  ki sega do roženice in se imenuje mrežnica.

V točki n,  kjer vidni živec vstopa v zrklo, mrežnica za
svetlobo ni občutljiva. To mesto imenujemo slepo pego.  Za
šarenico je kristalna leča,  ki je prozorna, podobna dvojno-
izbočeni leči ter z robom prirastla na beločnico in žilnico. Prostor
med kristalno lečo in roženico, očesni prekat,  je izpolnjen s
tekočino, vodi podobno, ki se imenuje prekatna mokrina;  v
prostoru med lečo in mrežnico pa je zdrizasta, prozorna tvarina,
ki jo imenujemo steklovino.  Točka, v kateri se sečeta mrežnica
in lečina os (očesna  os), se zove rumena pega;  ta je za
svetlobo najbolj občutljiva. Sestero očesnih mišic, ležečih v očesni
duplini, suče zrklo na razne strani: gori, doli, na desno in na levo.

Prozorne tvarine: roženica, prekatna mokrina, leča in steklo¬
vina delujejo skupaj kakor dvojnoizbočena leča. Od svetlega pred¬
meta AB  (slika 48.) prihajajoči
svetlobni žarki se v zrklu tako
lomijo, da nastane na mrežnici
vzvrnjena slika ab.  Ako zvežemo
posamezne točke predmeta AB
z njihovimi slikami, se križajo
vse preme v eni in isti točki, ki leži na očesni osi blizu zadnje
lečine mejne ploskve ter se imenuje križišče.  Svetlobni žarki, ki
gredo od svetlega predmeta skozi križišče, se v očesu ne lomijo.

Vidni živec sprejme svetlobni občutek ter ga privede do
možgan; s tem se tega občutka zavemo ter predmet zagledamo.
Človek ne vidi slike same, ampak čuti le svetlobo in išče po¬
samezne točke predmeta zunaj ondi, odkoder prihajajo svetlobni
žarki na mrežnico, torej točko A  v smeri preme aA,  točko B  v
smeri preme bB.  Predmete vidimo tedaj pokonci stoječe prav
radi tega, ker so na mrežnici njih slike vzvrnjene.

§ 46. Pogoji jasnega in razločnega videnja.

Da kak predmet razločno vidimo, je treba v prvi vrsti zdra¬
vega očesa, t. j. da so leča in druge prozorne tvarine zares pro¬
zorne, in da je mrežnica za svetlobo občutljiva.

Čestokrat postane leča kalna, neprozorna, naredi se na njej mrena;
če pa postane mrežnica neobčutljiva, imenujemo to bolezen črno slepoto.

Slika 48.

79

Podnevi vidimo reči, ki jih ponoči ne vidimo, ker so pre¬
slabo razsvetljene. Če smo bili nekoliko časa v solnčni svetlobi,
pa pridemo v slabo razsvetljen prostor, ne vidimo izprva ničesar,
polagoma pa se oko privadi tudi slabejši svetlobi. V Solnce sploh
ne moremo gledati, ker se nam preveč blešči in nas oči zabole.

Da predmete razločno vidimo, morajo biti nji¬
hove slike na mrežn ici prim erno razsvetljene.  ...  1.)

Premočna svetloba škoduje očesu in vidni ž.vec lahko kar umori.
Primerno razsvetljavo slik na mrežnici uravnava zenica, ki se v temi in
sploh pri slabi svetlobi razširi, v jaki svetlobi pa zoži.

Iz puške ali topa izstreljene krogle ne vidimo; blisk pa
vidimo, čeprav se elektriška iskra giblje z ogromno hitrostjo.

Dojem ali vtisk svetlobe na mrežnici mora ne¬
koliko časa trajati  (približno Oi sekunde), da nastane
na njej jasna in razločna slika.  . . . 2.)

Ta čas je zavisen od tega, kako je predmet razsvetljen.
Elektriška iskra je zelo svetla; vidimo jo, čeprav traja le zelo
kratek čas. Izstreljena krogla je slabo razsvetljena; zaradi tega
je ne vidimo, čeprav se giblje dosti bolj počasi.

Poizkus:  Ako žareč ogel precej hitro vrtiš v krogu, vidiš
razsvetljen ves krog, ki ga ogel opisuje, ogla samega pa v po¬
sameznih točkah njegove poti ne razločuješ. Pot, ki jo nareja
blisk, vidiš obenem vso razsvetljeno.

Občutek svetlobe na mrežnici ne izgine hi¬
poma, ko neha svetloba nanjo delovati, marveč
traja še dalje sam ob sebi nekoliko časa.  . . . 3.)

Ako je predmet srednje razsvetljen, traja slika na mrežnici
približno 1 / 8  do 1 A sekunde še potem, ko je predmet izginil izpred
očesa. Torej vidimo v krogu vrteč se ogel istočasno v vsem krogu,
ker prva slika še z mrežnice ni izginila, ko je ogel opisal vso
krožnico.

Sem spadajo tudi tile poizkusi:

Na okrogli, iz lepenke izrezani plošči je narisana na sprednji strani
horizontalna, na zadnji strani vertikalna črna proga (slika 49.). flko to
ploščo s pritrjenima nitima vrtiš, vidiš črn križ. (Zakaj ?) — Istotako lahko
narišeš na eno stran plošče kletko, na drugo ptico. Vrteč ploščo z nitima,
vidiš ptico v kletki. (Tavmatrop ali čarodej na plošča.) — Vrtalka
z barvami.  Iz lepenke izrezano okroglo ploščo razdeli v več izsekov ter

80

pobarvaj vsakega z drugo barvo. Vrteč to ploščo okoli osi, ki stoji pravo¬
kotno na plošči ter gre skozi njeno središče, ne razločuješ nobene posa¬
mezne barve, ampak vidiš vso ploščo v novi, iz posameznih barv mešani
barvi.

Poizkus: Mo gledamo dva enako velika predmeta iz raz¬
ličnih daljav, dozdeva se nam isti predmet manjši, ki je od nas
bolj oddaljen. Dva razno velika predmeta v isti daljavi od nas
pa glede velikosti prav dobro razločujemo.

Slike na mrežnici niso vedno enako velike. Slika enega in
istega predmeta postane manjša, ako je predmet od očesa bolj
oddaljen; pri isti oddaljenosti dveh predmetov pa je slika večjega

Slika 49.

predmeta večja nego ona manjšega. Veličina ali razsežnost slike
na mrežnici pa je zavisna od v i d n e g a kota,  to je kota, ki ga
oklepata premici, ki si jih mislimo potegnjeni od skrajnih točk
predmeta do očesnega križišča. Čim manjši je ta kot, tem manjši
se nam dozdeva predmet, ki ga gledamo.

Da predmet razločno vidimo, mora vidni kot
biti primerno velik.  . . . 4.)

Navadno ne vidimo predmetov, katerih vidni kot znaša 30 sekund ali
manj. — Zelo razsvetljene predmete, n. pr. zvezde, vidimo tudi še pri manjšem
vidnem kotu. — Vzporedno tekoči tračnici železniškgga tira se v daljavi
navidezno stikata, ker se vidni kot s povečanjem daljave zmanjšuje. — Iz
velikosti vidnega kota sklepamo tudi na oddaljenost predmeta, čigar velikost
nam je znana; vendar se pri tem lahko varamo. Če gledamo kak predmet
s prostim očesom, se nam dozdeva bolj oddaljen kakor če ga gledamo skozi
kako cev. — Kadar je zrak zelo čist, se nam ena in ista gora dozdeva višja
kakor pri bolj motnem zraku. Vzhajajoči Mesec se nam dozdeva večji kakor
pozneje, ko stoji više na obzorju, prav tako tudi Solnce. — Če ponoči kje
v daljavi gori, se nam ista daljava dozdeva manjša nego podnevi.

Izkušnja nas uči, da moremo različno oddaljene predmete
drugega za drugim jasno videti; preteči pa mora vsakikrat ne¬
koliko časa, da oddaljeni predmet jasno zagledamo, ako smo
poprej gledali predmet blizu sebi, in obratno. Oko se lahko raz¬
ličnim daljavam prilagodi ali prispodobi.

81

Ker deluje oko) kakor zbiralna leča, bi sodili, da moremo
predmete razločno videti le takrat, kadar so od očesa v določeni
razdalji. Opazovanje uči, da leča v očesu izpreminja svojo obliko.
Kadar gledamo predmete bbzu sebe, se leča bolj izboči in vsled
tega njena žariščna razdalja zmanjša; obratno se leča raztegne
ter dobi večjo žariščno razdaljo, kadar gledamo v daljavo.

Da predmet razločno vidimo, mora biti njegova
slika natančno na mrežnici. ...5.)

Kadar čitamo, držimo knjigo v določeni razdalji od očesa,
sicer se oko kmalu utrudi in začne boleti. Za vsako oko velja
neka določena razdalja, v kateri predmete najbolj razločno vidi,
ter se najmanj utrudi. To razdaljo imenujemo normalno vidno
razdaljo ali normalni dogled.  Normalni dogled zdravega,
normalnega očesa znaša 25 cm.

Nekateri ljudje imajo manjši dogled nego 25 cm; da predmete razločno
vidijo, morajo jih očem izdatno približati. Take ljudi imenujemo kratko¬
vidne.  Kratkovidno oko lomi svetlobne žarke premočno, tako da nastane
slika_ že pred mrežnico; — leča takega očesa je preveč izbočena. — Ne¬
kateri ljudje pa imajo večji dogled, nego je normalen; ti so da le ko vi d ni.
Leča dalekovidnega očesa je premalo izbočena ter ima preveliko žariščno
razdaljo. — Kratkovidnemu, kbkor tudi dalekovidnemu očesu moremo od-
pomoči z lečami (naočniki), ki jih postavljamo pred oko, prvemu z razpršnimi,
drugemu z zbiralnimi lečami; vendar morajo naočniki biti vsakemu očesu
primerni, sicer se oko z njimi še bolj pokvari.

§ 47. Videnje z obema očesoma. Stereoskop.

Poizkus;  Na mizo pritrdi dve pokonci stoječi tenki palici
a  in b  (slika 50.). Upreš li obe očesi na palico a,  tedaj vidiš palico b
dvojno, in obratno. Desna slika.palice tijizgine, ako zamižiš z levim
očesom, leva pa, ako zamižiš z desnim. Sljka go

Kadar upreš obe očesi v palico a ,
nastaneta sliki o 7  in a 2  na rumenih
pegah; slika palice b  pa je takrat v
desnem očesu v točki b 2 ,  v levem v b r
Ti sliki nista na simetričnih mestih;
desno oko vidi palico b  v smeri premice
b 2 c 2 ,  levo oko v smeri premice b 7 Cj.

Iz tega izvajamo;

En in isti predmet vidimo enojen^le tedaj, kadar
sta njegovi sliki v obeh očesih na simetričnih
mestih; v vsakem drugem slučaju ga vidimo
dvojnega.

Senekovič, Fizika III.

6

82

Sliki istega predmeta, ki je precej blizu nas, nista v obeh
očesih popolnoma enaki; z desnim očesom vidimo na predmetu
nekatere podrobnosti, ki jih z levim ne vidimo, in obratno. Obe
sliki se vendar stapljata v eno; tako pa dobivamo občutek o
predmetovi telesnosti. O resničnosti tega nas
uveri stereoskop.

Mislimo si, da je isti predmet dvakrat
narisan, v eni risbi tako, kakršnega vidimo
z desnim očesom, v drugi tako, kakor ga
vidimo z levim očesom. (Take slike ime¬
nujemo s t e r e o s k o p t i č n e), flko posta¬
vimo dve taki sliki v skrinjico, razdeljeno
v dva oddelka, tako da je slika za levo oko
v a’ b’  (slika 51), slika za desno oko v
a’b”,  in ako potem gledamo te sliki skozi
polovici L’  in L” razrezane zbiralne leče, se
obe stopita ali združita v eno samo telesno
sliko a b.

Sliki a’b’  in a"b”  sta od lečinih delov manj oddaljeni nego žarišče,
torej je slika ab  obenem tudi povečana. — Slika kaže, kako se lomijo svet¬
lobni žarki v lečinih delih V  in L”.

§ 48. Mikroskopi. Skioptikon.

Vsako orodje, ki služi v to, da gledamo drobne predmete v
večjem vidnem kotu nego jih vidimo s prostim očesom, imenujemo
mikroskop ali drobnogled.

I. Enostavni mikroskop.

Mislimo si majhen predmet AB
(slika 52.) med žariščem in središčem
zbiralne leče. Gledajoč skozi lečo O
vidimo njegovo sliko ab  povečano in
od leče bolj oddaljeno nego je pred¬
met. Hočemo li sliko videti prav
razločno, treba predmet pred lečo
tako postaviti, da pride njegova slika
v našo dogledno razdaljo.

Skozi lečo gledamo predmet AB  ali pravzaprav njegovo sliko
a b  v kotu a Ob,  brez leče bi pa predmet gledali v vidnem kotu
A'OB',  pri čemer je A’ B’ — AB,  ker bi ga morali postaviti v

Slika 52.
a/

83

dogledno razdaljo O c.  Kolikorkrat je vidni kot a Ob  večji nego
kot A’OB',  prav tolikrat nam leča predmet povečuje. — Računi
nas uče, da daje enostavni mikroskop tem bolj povečane slike,
čim manjša je razdalja njegovega žarišča in čim večji je opazo¬
valčev dogled.

II. Sestavljeni mikroskop.

Ta mikroskop (slika 53.) sestoji iz dveh
zbiralnih leč, ki imata majhni žariščni razdalji
ter sta tako postavljeni, da ležita njuni osi v isti
premici. Pred predmetom rs  stoječa leča ab,  ki
jo imenujemo objektiv ali predmetnico,
nareja od predmeta na drugi strani povečano
vzvrnjeno in fizično sliko SR.  To sliko gledamo
potem skozi lečo c d,  okular ali priočnico
imenovano, kakor z enostavnim mikroskopom.

Okular postavljamo tako, da pride navidezna
slika S' R’  v naš dogled.

Slika nam kaže, kako se svetlobni žarki
v obeh lečah lomijo.

Obe leči, objektiv -in okular, sta spravljeni v
medeni, znotraj počrnjeni cevi. Predmete, ki jih hočemo gledati povečane,
polagamo na majhno mizico ter jih razsvetljujemo, če so prozorni, odspodaj
z jamastim zrcalom, ali pa, če niso prozorni, [odzgoraj z zbiralno lečo.
Objektiv je vobče sestavljen iz dveh ali treh zbiralnih leč, da dobi zelo
majhno žariščno razdaljo; tudi okularje prav mnogokrat sestavljen iz dveh leč.

Mikroskope rabimo, katar preiskujemo in proučujemo sestavo naj¬
manjših teles, bodisi organskih, bodisi neorganskih. — Sestavljeni mikroskop
je izumil j a n s e n 1. 1590.

Skioptikon  daje od prozornih predmetov, n. pr. fotografij
na steklu, povečane, vzvrnjene slike.

Slika 54. kaže bistvene dele skioptikona. L  je jako intenzivna
elektriška obloč- Slika 54.

niča. Iz nje iz¬
hajajoče svetlobne
žarke lomita dve
ravnoizbočeni leči
k  in k'  (kondensor
imenovani) tako,
da vpadajo v zgo¬
ščenem žarkovju

Slika 53.

6 *

84

Slika 55 .

na prozoren predmet AB, čigar sliko hočemo povečati. Predmet AB
stoji med enkratno in dvakratno žariščno razdaljo dvojnoizbočene
leče m  (enostavnega mikroskopa), ki daje potem izven svoje dva¬
kratne žariščne razdalje vzvrnjeno in povečano sliko A’B’.  To sliko
prestrezamo na razpetem belem platnu ali na kaki sivkasto pobeljeni
steni. — Mikroskop m  se da nekoliko proti predmetu
premikati ali od njega odmikati, da dobimo razločne slike.
Čim bliže mikroskopovemu žarišču je predmet AB,  tem
večja postane slika A’B'  in tem bolj se od leče oddalji.

Elektriška obločnica, kondensor in mikroskop so spravljeni
v zaprti omari od črne pločevine. Prostor, v katerem kažemo te
slike, mora biti precej teman, da se slike bolj razločno vidijo.
Fotografične slike na steklu, ki jih s skiopbkonom povečujemo,
imenujemo diapozitive.  — Namesto elektriške luči lahko vza¬
memo tudi kako drugo, n. pr. petrolejsko, acetilensko. Ker pa so
te manj intenzivne, ne dobimo tako velikih slik, če hočemo, da
so dovolj razsvetljene.

§ 49. Daljnogledi.

Daljnogledi so orodja, s katerimi gledamo sicer
velike, a oddaljene predmete v večjem vidnem kotu nego
jih vidimo s prostim očesom. Glede na to, ali v daljno¬
gledu vidimo vzvrnjene ali pokonci stoječe slike, raz¬
ločujemo zvezdarske in zemeljske  daljnoglede.

Vsak daljnogled sestoji iz dveh bistvenih delov;

a)  iz ob j"elk’t i v a ali^leče predmetnice, ki daje od
oddaljenih predmetov vzvrnjene in zmanjšane slike,

b)  iz enostavnega mikroskopa, okulara  ali leče pri-
očnice,  s katerim gledamo to sliko. Objektiv ima veliko,
okular pa majhno žariščno razdaljo.

I. Zvezdarski ali Kepplerjev daljnogled
(slika 55.) z objektivom ; 00  in okularom v v'. Objektiv
daje od svetlega, pravokotno na lečini osi stoječega
predmeta AB  blizu svojega žarišča sliko ab.  Okular v v
postavljamo tako, da pride slika ab  med žarišče in
okular, da dobimo drugo navidezno sliko a’ b’  v svojem
dogledu. Sliko a’b’  gledamo v vidnem kotu a’mb’,
j:c dočim bi predmet AB  brez daljnogleda gledali v vidnem
kotu AcB;  kajti zaradi velike oddaljenosti je vse eno,

85

ali si mislimo oko v točki m  ali v točki c.  Število, ki pove, koliko¬
krat je vidni kot a’ m b’  večji nego kot AcB,  imenujemo daljno-
gledovo povečavo.

Zvezdarski daljnogled je izumil Keppler  1. 1611. — Ker daje tak
daljnogled vzvrnjene slike, rabimo ga navadno le takrat, kadar
opazujemo telesa na nebesu, zvezde, Mesec, Solnce. — Zelo velike Slika 57.
zvezdarske daljnoglede imenujemo tudi refraktorje. CBr — ~r—

II. Zemeljski daljnogled  (slika 56.) ima
najmanj tri leče. Objektiv CD  nareja od oddaljenega
predmeta blizu svojega žarišča vzvrnjeno sliko a b;  leča
E F  stoji za dvakratno razdaljo svojega žarišča zadaj

Slika 56.

za sliko ab  ter nareja na drugi strani v isti razdalji
vzrnjeno sliko a’b'.  To sliko a'b’  gledamo skozi okular
AB  ter jo vidimo, ako smo okular postavili na pravo
mesto, v a" b”,  v dogledni razdalji svojega očesa. Leča
E F  ne vpliva na povečavo slike. Povečava slike a” b”
je zavisna le od tega, kakšni žariščni razdalji imata
objektiv in okular.

Zemeljski daljnogled je izumil Anton Marija Schyrl,
kapucinec v samostanu Rheit na Češkem 1. 1645.

III. Galilejev ali holandski daljnogled
(slika 57.) je sestavljen iz zbiralne leče, objektiva 00  in
iz razpršne leče, okulara v v.  Objektiv sam bi od oddalje¬
nega predmeta AB  naredil zmanjšano in vzvrnjeno sliko
ab.  Med objektivom in sliko ab  je postavljen okular v v
tako, da leži slika ab  med njim in njegovim žariščem.
Okular razsipava nanj stično vpadajoče svetlobne žarke,
da izstopajo iz njega v smereh, kakor bi prihajali iz točk
v dogledu pred njo stoječega predmeta a’ b'.  Skozi oku¬
lar gledajoč, vidimo torej pokonci stoječo sliko a’ b\

86

Ta daljnogled rabimo običajno kot gledališko ali
poljsko kukalo.

Leče daljnogledov so spravljene v znotraj počrnjenih ceveh iz medi,
da se odstranjuje vsa postranska svetloba; vendar se nahaja okular sam
zase v posebni cevi, ki se da premikati.

Skozi daljnoglede gledamo predmete v različnih razdaljah; slike teh
predmetov torej niso vedno na istem mestu za objektivom, flko je predmet
blizu objektiva, potem je slika, ki jo nareja objektiv, od tega bolj oddaljena
in bliže okularu; da to sliko jasno in razločno vidimo, treba okular potegniti
nekoliko nazaj. Nasprotno pa moramo okular bližati objektivu, ako gledamo
bolj oddaljene predmete. — Slike so bolj svetle, ako ima objektiv velik
premer, bolj temne pa, ako je v daljnogledu več leč. (Zakaj?)

§ 50. Kemijsko delovanje svetlobe.

Obarvano blago izgubi ali menja v solnčni svetlobi kaj rado
svojo barvo. Na temnem prostoru izgube rastline listno zelenilo
ter postanejo blede in bele.

Nekatere tvarine so za svetlobo zelo občutljive (imenujemo
jih svetločutne),  to so posebno spojine srebra z jodom, bromom
in s klorom, ki v solnčni svetlobi takoj razpadejo v svoje sestavine,
pri čemer počrne, ker se srebro izločuje kot droben črn prah.

Svetloba provzročuje pri mnogih telesih
kemijske izpremembe njihovega sestava.

Posamezne prizmatične barve v .kemijskem oziru ne delujejo
v enaki meri.

V rdeči, pomarančasti in rumeni svetlobi ne najdemo skoro
nobenih kemijskih učinkov, pač pa v zeleni in modri, največ pa
v vijoličasti.

Ker imajo različne luči (izvori svetlobe) posamezne prizma¬
tične barve v sebi v različni meri, tedaj je umevno, da so njihovi
kemijski učinki zelo različni. N. pr. svetloba svetilnega plina,
navadnih sveč ali gorečega petroleja je bolj rdeča ter ima v sebi
prav malo modre ali vijoličaste svetlobne barve, zato v kemijskem
oziru malone nič ne učinkuje; elektriška in magnezijeva luč sta
beli, solnčni svetlobi zelo podobni in zaraditega kemijsko zelo
izdatno učinkujeta.

§ 51. Fotografija. Kinematograf.

Fotografija je umetnost, da si s pomočjo svetlobe in svetlo-
čutnih snovi od raznih predmetov narejamo njim čisto podobne slike.

87

V ta namen služi  fotografski aparat ali optiška
temnica, ki ga kaže slika 58.

To je štirioglata, znotraj počrnjena skrinjica, ki je spredaj
in zadaj zastrta z deskama; stranske stene pa so iz usnja, ki je
kakor pri mehu zgrajeno v gube, da se more po potrebi nekoliko
raztegniti ali stisniti.

Zadnja deska je izrezana v obliki pravokotnika. V tej zarezi
tiči motna steklena plošča M,  ki se lahko zamenja s kaseto h.  Kaseta
je zaprta z zapahom b,  znotraj pa ima stekleno ploščo c  s tenko
plastjo želatine, na kateri se nahaja svetločutni srebrov bromid.
V sredini sprednje deske se nahaja v posebni cevi objektiv O, ki
sestoji iz ene ali dveh zbi-

, .« , „ . i r  , . Slika Fift

ralnih lec in sc da sposebmm
vijakom nekoliko premikati.

Pred objektivom je za¬
slon s posebnim'mehaniz¬
mom, s katerim moremo na
objektiv spuščati svetlobo
skozi večjo ali manjšo
luknjico le za hip ali pa
za dalj časa.

Kadar hočemo od ka¬
kega predmeta narediti foto¬
grafsko sliko ali fotogra¬
fijo, postavimo aparat pred
predmet in premikamo ob¬
jektiv toliko, da pride predmetova slika natančno na motno stekleno
ploščo M.  Potem nadomestimo motno ploščo M  s kaseto s svetločutno
ploščo ter odpremo zaslon pred objektivom le za hip. Na svetločutno
ploščo svetloba ne sme toliko časa delovati, da bi se razkrojitev
srebrovega brc lida že zvršila, ampak le toliko, da se pričenja.

Kaseto je potem treba prenesti v prostor, ki je razsvetljen z
rdečo lučjo, stekleno ploščo vzeti iz kasete in jo politi s tekočino
(n. pr. šiškino kislino), ki pričeto razkrojitev srebrovega bromida
pospeši in dokonča. Nerazkrojeni ostanki srebrovega bromida se
potem iz plošče z drugo tekočino (n. pr. žveplenokislim natrijem)
izpero. S tem se slika ustali.

Na tej sliki so’ svetli deli predmeta temni, obratno temni
deli pa svetli. To sliko imenujemo negativno.  Pozitivno sliko

88

dobimo, ako negativno sliko v posebnem okvirju položimo na
papir, ki je prigotovljen s srebrovim kloridom, in jo potem izpo¬
stavimo dnevni svetlobi. Temna mesta negativne slike propuščajo
prav malo svetlobe in ostanejo svetla, ker se srebrov klorid pod
temi mesti le malo razkroji. Obratno se pod svetlimi mesti ne¬
gativne slike srebrov bromid razkroji ter postane papir teman ali
celo črn. Tudi to sliko — na kateri se svetla in temna mesta
ujemajo s svetlimi in temnimi mesti na predmetu — in ki se
imenuje pozitivna slika,  — je treba ustaliti, to je neraz¬
krojene dele srebrove spojine s posebno tekočino izprati.

Kinematograf  je posebne vrste skioptikon, s katerim
predstavljamo vrsto zaporedoma si sledečih fotografskih posnetkov
kakega gibajočega se telesa (n. pr. dirkajočega jezdeca) s tako
hitrostjo, da dobi gledalec občutek živih slik.

Za take slike se delajo od gibajočega se predmeta brzo od
trenutka do trenutka si sledeči fotografski posnetki na posebnih
prozornih in s svetločutnimi snovmi prigotovljenih, do 1000 in
časih še več metrov dolgih trakovih, filmih  imenovanih.

Dodatek.

§ 52. Brezžični brzojav.

Poizkus:  V kratki stekleni cevki s približno 5 mm  svetlobe
se nahajata dva premična kovinska batička, vsak s pritrjeno kratko
žico kot držalom. Prostor med tema batičkoma napolni z drobnimi
opilki od bakra, niklja ali srebra! — Cevka s takimi opilki se
imenuje koherer.

Koherer zveži z galvansko baterijo in elektriškim zvoncem,
kakor kaže slika 59., v kateri znači G  galvansko baterijo, K  ko¬
herer in H  elektriški zvonec. V kohererju sta a  in b  kovinska
batička, med njima pa kovinski opilki.

flko z batičkoma opilke skupaj stisneš, zvoni zvonec nepre¬
trgoma; začne pa bolj tiho zvoniti, ako batička polagoma raz¬
mikaš in s tem opilke rahljaš, ter utihne popolnoma, če so opilki
do gotove meje zrahljani. Z rahljanjem opilkov se jim povečuje
njih elektriški provodni upor (glej II. stopnjo, § 48.) in postane
naposled tolik, da se galvanski tok prekine.

89

.Rko potem v bližini tako zrahljanega kohererja izprazniš z
elektriko napolnjeno lejdensko steklenico (I. stopnja, § 64) tako, da
se pojavi krepka elektriška iskra, zazvoni elektriški zvonec in zvoni
toliko časa, dokler v
kohererju opilkov z
lahkim udarcem na
cevko vnovič ne zrah¬
ljaš. — Isto opazuješ,
ako v bližini kohererja
za kratek hip skleneš
indukčni aparat
(§ 27.), da se med
paličkama P  in P’
pojavijo krepke elek-
triške iskre.

Pri opisanem po¬
izkusu lahko elektriški
zvonec nadomestiš s
pisalnim strojem Morsejevega brzojava (II. stopnja, § 50.). Kadar
koherer prepušča galvanski tok dalje časa, zariše pisalni klinček
na drsajočem papirju črto, če pa po izprožitvi elektriške iskre
takoj izlahka udariš na koherer in s tem sklenjeni galvanski tok
takoj prekineš, dobiš na papirju piko.

Slika 59.

~\

Pojave pri kohererju si pojasnjujemo takole: Dokler so opilk
zrahljani, se ne dotikajo neposredno, ker je vsak obdan z zelo tenko
zračjo plastjo; zaraditega je provodni upor med njimi zelo velik.
Po krepki elektriški iskri, ki jo sprožimo v bližini kohererja, se po
indukciji pojavijo med opilki neznatno majhne iskrice, ki prederejo
zračje plasti ter opilke na površju nekako zvarijo. Po vsakem udarcu
se opilki nekoliko potresejo ter se zveza med njimi pretrga. Zaradi¬
tega se provodni upor toliko poveča, da se galvanski tok prekine.

Fizik Hertz  je z mnogovrstnimi poizkusi dokazal, da se učinkovanje
elektriške iskre v prostoru širi na vse strani prav po istih zakonih, po ka¬
terih se širita zvok in svetloba. Prenašalec teh učinkov je neka neskončno
lahka, prožna snov, ki jo imenujemo svetlobni eter.  Ta je razširjen
povsod v svetovnem prostoru in tudi v vsakem telesu,

Elektriška iskra spravi eter v tresno gibanje, ki se potem kot elek¬
triški valovi  širi v prostoru na vse strani, prav tako kakor se v stoječi
vodi, v katero si vrgel kamen, od tega mesta širijo vodni valovi.  Kadar
zadenejo elektriški valovi ob koherer, zmanjša se mu po indukciji provodni
upor, kakor smo zgoraj pojasnili.

90

Pri brezžičnem brzojavu imamo, kakor pri Morsejevem 1
javu dve postaji: oddajno,  iz katere brzojavimo, in prejem:
ki poročilo prejema.

Na oddajni postaji vzbujamo elektriške tresaje z velikim,
indukčnim aparatom, pri katerem primarni tok sklepamo s ključei ;,
kakršnega imamo pri Morsejevem brzojavu. Žica na sekundarni ali
indukčni tuljavi pa ima na koncih kovinski krogli. Slika 60. prt -

dočuje ureditev oddajne
postaje. J  je indukčni
aparat, K  ključ in G
galvanska baterija. Ako
pritisnemo ključ na levi
navzdol, sklenemo gal¬
vanski tok, ki ga potem
pero p  vrstoma prekinja
in zopet sklepa; medtem
pa švigajo elektriške
iskre med kroqlama P
in Pj.

Na preiemni po¬
staji morajo biti naj¬
manj nastopni aparati:
a)  koherer, b ) galvanska baterija, c) pisalni aparat kakor pri
Morsejevem aparatu in č)  priprava, s katero dobi koherer po
vsakokratnem sklepu majhen udarec, da se opilki zrahljajo (trkač).

, Kadar sta oddajna in prejemna postaja bolj oddaljeni, je
učinek elektriškega vala na koherer zelo slab, ter dobi koherer le
malo provodljivost. V tem slučaju koherer ni neposredno zvezan
s pisalnim aparatom, ampak s takozvanim relejem.

Slika 61. predočuje aparate in njih medsebojno zvezo na pre-
jemni postaji. K  je koherer, R  pa rele ali priprega. Ta je takole
sestavljen: na leseni deščici stoji elektromagnet, temu nasproti je
kotvica na dvoročičnem vzvodu, ki se vrti okoli osi a.  Na drugi
strani vzvoda stoji zgoraj pravokotno ukrivljen stebriček s iz me¬
denine. T  je trkač, to je elektromagnet, ki ima okoli b  vrtljivo
kotvico v obliki • dvoročičnega vzvoda. P  je pisalni aparat, G
in G 1  sta dve galvanski bateriji. Baterija G  je zvezana z elektro¬
magnetom releja ^ in s kohererjem; baterija G ;  pa z elektro¬
magnetom na pisalnem aparatu in trkaču ter s stebričkoma a  in
s po releju.

91

Ko dobi koherer toliko provodljivost, da sklene baterijo G,
potem potegne elektromagnet na releju kotvico nase, s tem pa
spravi desni del kotvice v dotiko s stebričkom s. V tem hipu je
sklenjena tudi baterija G v  S sklepom te baterije udari klinček na

Slika 61.

pisalnem aparatu na papir, trkač pa na koherer. Z udarcem izgubi
koherer svojo provodljivost, galvanski tok baterije G  se prekine
in istotako tudi oni baterije G ? .

Ako na oddajni postaji indukčni aparat s ključem sklenemo
le za hip, dobimo na prejemni postaji na papirju piko; več časa
trajajoči sklep indukčnega aparata da na pisalnem aparatu vrsto
pik, ki leže tesno druga poleg druge ter tvorijo črto. — Iz pik
in črk pa se sestavi abeceda kakor pri Morsejevem aparatu.

Zvezna tiskarna v Celju.




/ i

UNIUERZITETNR KNJIŽNICA MARIBOR

21415/3,1926

000514329

ZA ČITALNICO