ŠE NEKAJ IZ LJUBLJANE 
V NEKDANJIH ČASIH 
G. L U K E Ž I Č 
V glavni veži mestne hiše stoje še danes starinski 
topovi — neme priče nekdanjih časov in vojn — in 
zro grozeče na opazovalca. Težke topovske cevi po 
čivajo na močnih okornih kolesih in težkih, okovanih 
lafetah. Nekdaj, in sicer najbrž v vojnah Lahov in 
Pijemontezov z Avstrijca, so bruhali ogenj in smrt 
na sovražnika, danes počivajo mirno na odkazanem 
jim prostoru. Gotovo pa to na videz strašno orožje 
zaradi svoje okornosti v kretanju in v uporabi ni 
moglo povzročati sovražniku posebnih izgub, ampak 
je bilo kolikortoliko le strašilo za sovražnika. Vpli 
valo je na sovražnika največ le moralno s svojim 
močnim, glušečim pokom ter zemljo in nebo pretre-
sujočim grmenjem. 
Ta sovražna strašila so pozneje vkljub okornosti 
pred mnogimi leti, najbrž po končanih vojnah v Gor 
nji Italiji leta 1848. in 1849., napravila dolgo pot iz 
bojnega hrupa daleč na jugu v mirno Ljubljano in 
od tukaj na Grad, kjer so jim pripravili primerno 
streho. Tukaj so potem ti zgodovinski topovi (štirje 
po številu) zamenjali za vedno svoje morilne namene 
s povsem mirnimi opravili. Odslej so s svojim moč 
nim »glasom« le poveličevali slavo božjo in pozdrav 
ljali razne odlične osebe ob njih prihodu v Ljubljano. 
Oglašali pa so se tudi sicer ob raznih svečanih do 
godkih. Posebna naloga pa jim je bila, buditi in kli 
cati na pomoč Ljubljančane ob izbruhu požarov v 
mestu in bližnji okolici. Takrat seveda njih glas ni 
bil dobrodošel, ampak je spravil mirne Ljubljančane 
posebno ponoči v velik strah. 
Iz vseh štirih topov so streljali na gradu redno pri 
službi božja za uradništvo v stolnici ob državnih 
praznikih. Vsak del službe božje je naznajalo pet 
topovskih strelov na dogovorjeno znamenje iz zvo 
nika stolnice. Konec takih svečanih sv. maš pa so 
naznanili Ljubljančanom štirje zaporedni streli, ki 
so pošteno pretresli vso bližnjo okolico Gradu zlasti 
56