OŠ MATIJE COPA KRANJ 


ŠOLSKO LETO 2017/2018 


 
Nihce ne ljubi domovine, ker je velika, 
temvec ker je njegova.  
(slovenski pregovor) 
DOMOVINA JE … 
Povezana slika
 
Slovenija je moja domovina. Že 15 let živim, pa medtem casom skoraj nisem pomislila, kakšen je moj odnos do nje. Slovenija je od leta 1991 samostojna država. Kaj pa pred tem?  
Živeli smo v vseh mogocih državah, med katerimi sta najpomembnejši Avstrija oz. Avstro-Ogrska in Jugoslavija. Dolgo so se Slovenci borili za samostojnost. In leta 1991 so bili Slovenci zavedni, ponosni, da imajo svojo domovino. Moj odnos do domovine je zelo razlicen. Sama sem ponosna nanjo in cenim trud naših predhodnikov, ki so stopili skupaj in si izborili samostojnost. Cenim oz. spoštujem tudi našo pokrajino, za katero vsi trdijo, da je prelepa. Ponosna sem na svojo domovino tudi ob pomembnih športnih in kulturnih dogodkih, ko drugim velikim narodom pokažemo, da lahko tudi majhni narodi zmagajo. A Slovenci smo vcasih zavistni in škodoželjni, kar je naša velika slabost. Morali bi stopiti skupaj, si drug drugemu pomagati, namesto da si mecemo polena pod noge. Sprašujem se, zakaj nismo vec tako zavedni, kot takrat ko smo se osamosvojili. Zakaj z dvignjeno glavo ne povemo, da smo Slovenci? Ljudje, ki ne vedo, da Slovenija sploh obstaja, mi niso ravno pri srcu. Smo majhen narod, a vendarle spoštovanja vreden narod. Americani, ki o Sloveniji ne vedo nicesar, bi se morali sramovati svojega neznanja.  
Slovenijo kot svojo domovino cenim, spoštujem, sem ponosna, da sem Slovenka. Prav tako pa spoštujem našo zgodovino in boj Slovencev, s katerim so si priborili našo samostojnost. Lahko smo tudi zadovoljni, da imamo pitno vodo, mir, pravico do šolanja, zdravstvenega zavarovanja in pravico do srecnega življenja.  
 
META PENEŠ, 9. B 
 
Povezana slika
Moj odnos do domovine je vedno bil in vedno bo spoštljiv in ljubec, saj ima vsak clovek le eno domovino, le en kraj, kjer se zares pocuti doma. Zame je to Slovenija. Ko grem na pocitnice v drugo državo ali pa samo na izlet in ko se vrnem domov, se pocutim preprosto prijetno in varno. Ceprav smo majhna država, smo Slovenci srcen narod. Pravzaprav je ravno ta majhnost eden glavnih razlogov, zakaj smo kot narod tako povezani. Zato pa me tudi tako zelo razjezi, ko druge države gledajo na nas zviška, kot da smo nepomembni oz. manj vredni. Prav tako pa zelo cenim našo naravo, gozdove, gore, morje in dolge ravnine. Naša domovina mi je tako zelo všec prav zaradi te raznolikosti in možnosti, da lahko prideš iz hribov pa do morja v kratkem casu. Seveda pa sem najbolj ponosna, da sem Slovenka ob raznih zmagah naših športnikov, prireditvah in tradicionalnih praznikih. 
EVA VALENCIC, 9. A 
 
Ko zaslišim besedo domovina, pomislim na Slovenijo. Domovina ima posebno mesto v mojem srcu. Za mene je zelo pomembna. Slovenija je nekaj vec kot država, v kateri bivam. Je država, v kateri sem se rodil, kjer imam starše, je država, v kateri imam omogoceno šolanje in obiskovanje drugih interesnih dejavnosti, je država, kjer moji starši hodijo v službo. Otroštvo, lepi in slabi trenutki, vzponi in padci, zmage in porazi, vse to se je dogajalo v moji domovini, ki mi nudi dom. Ko vstopim v Slovenijo, se pocutim sprejetega. Ima pa tudi Slovenija kot vse druge države nekaj slabosti, saj je med ljudmi še vedno prevec sporov, politiki ne najdejo skupnega jezika. Tudi v Sloveniji ni vse rožnato, dogajajo se stavke, protesti, zlocini, brezposelnost je velika, vendar pa država brez teh dejavnikov ni prava država. Po mojem mnenju pa prevladujejo pozitivne stvari. Ne pozabimo, da Slovenija seže v sam vrh športa, zabave, kulture. Imamo veliko svetovno znanih predstavnikov, s katerimi se je vredno pohvaliti. Slovenija je kot majhna država vseeno zelo raznolika, polna naravnih bogastev, cudes, imamo presihajoce Cerkniško jezero, Triglav, Blejski otok, Lipico, Postojnsko jamo itd. Imamo veliko hrane, cisto in pitno vodo, primerno podnebje, kar ni nekaj samoumevnega v nekaterih drugih državah. Ne glede na to, kje bom služboval ali nadaljeval šolanje, bom z veseljem in ponosen rekel, da prihajam iz Slovenije, ki je moja domovina. 

 
KRISTIJAN FRLIC, 9. B 

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Fotografije so za prijatelje, trenutki iz potovanj pa 
ostanejo vecen spomin samo tvoji duši.  
(Branko Pajer) 
 
 
VULKANSKI OTOK LANZAROTE 
 
Kanarsko otocje, ki leži v Atlantskem oceanu, le 125 kilometrov zahodno od afriške obale, tvori 7 vecjih otokov ognjeniškega izvora: Tenerife, Fuertuventura, Gran Canaria, Lanzarote, La Palma, La Gomera in El Hiero. Otok Lanzarote je ime dobil po pomoršcaku Maloccellu Lancelottiju, ki naj bi otok zavzel v 14. stoletju. Prijel pa se ga je še vzdevek vulkanski ali ognjeniški otok zaradi številnih vulkanov, ki jih najdemo na površju. Glavno mesto je Arrecife, vsi otoki pa so španski. 
Naša pot se je zacela takoj, ko smo po kratkem letu iz Münchna stopili skozi vrata letališca na Lanzarotu. Najprej sem zagledala precudovit nasad kaktusov in skale, ki so bile obdane s strjeno lavo, v daljavi pa sem že videla vulkan. Pokrajina je bila gola, trave ni bilo na spregled. Bilo je tako zelo drugacno kot pri nas, a na nek svoj nacin je bilo cudovito. 
Nato je sledila vožnja z najetim avtomobilom do kraja Caleta de Famara, ki je znan po 2,8 kilometrov dolgi plaži, nad katero se dviguje mogocen klif, ter po lepih soncnih zahodih. Ta plaža je tudi priljubljena destinacija za surfanje in kajtanje. Med vožnjo sem obcudovala skalnato pokrajino in kamorkoli sem se ozrla, sem videla vulkan. Ker je otok majhen, nam vožnja ni vzela veliko casa in kmalu smo prispeli do cilja. V Caleti de Famari sem bila takoj navdušena tudi nad arhitekturo. Okrogle, bele in nizke hiške so mi bile takoj všec, eno izmed njih pa smo imeli tudi najeto. Kar takoj smo se odpravili na sprehod po plaži in uživali v cudovitem soncnem zahodu. 

Naslednje jutro smo se zgodaj zbudili in izkoristili jutranji veter za kajtanje. Nato pa je sledil ogled otoka. Odšli smo na skrajni SZ otoka, v Mirador del Rio. To je razgledna tocka, ki ponuja precudovit razgled na odprto morje in manjši otok Isla Graciosa. Na vrhu se je pod arhitekturno stvaritev podpisal umetnik Cesar Manrique. Bil je zelo znan arhitekt, ki je ustvarjal na otoku. Domacini radi poudarjajo, da je ustvaril Lanzarote, saj je vztrajal pri tradicionalni gradnji stavb in hiš, ki so vse nizke, bele barve z zelenimi ali modrimi okni in vrati ter tipicnimi dimniki. Tako na otoku nismo videli visokih turisticnih hotelov.  

 
 
 
Zatem smo si ogledali Jardin da Cactus oz. vrt kaktusov. Tudi za ta vrt je nacrt naredil arhitekt Cesar in je ena najvecjih turisticnih atrakcij. V njem najdeš okoli 1400 razlicnih vrst kaktusov s celega sveta. Vzeli smo si cas in si vse ogledali. Za nekatere bi bilo to dolgocasno, a ne zame, saj je kaktus moja najljubša rastlina in z velikim zanimanjem sem se sprehajala med njimi. Potem smo se povzpeli do mlina nad vrtom, od koder sem navdušeno obcudovala celoten vrt kaktusov. 

Tako kakor smo si prejšnji dan ogledali razgledne tocke, je bil naslednji dan pravo nasprotje. Ogledali smo si namrec Jameos del Agua. To je bila nasploh prva turisticna atrakcija na otoku Lanzarote, in sicer se je odprla leta 1968. To je vodna jama, ki ji poseben pecat daje umetno urejena laguna ob izhodu iz jame, s turkizno modro vodo in snežno belim obrežjem ter najdaljši vulkanski tunel na svetu v vulkanski jami Cueva de los Verdes. Tudi ta ogled je bil zelo zanimiv.  

V vodni jami je bilo tako tiho in spokojno, da smo se lahko sprostili in uživali v popolni tišini. Ob izhodu me je prevzela umetna laguna z izredno cisto turkizno vodo in edina škoda je bila le ta, da je bilo kopanje v njej prepovedano. Jameos del Agua ima tudi poseben simbol, imenovan jameito, ki prikazuje raka in je prav tako pecat arhitekta Cesarja. 

 
Tretji dan smo si ogledali vinsko klet. Lanzarote je zelo znan po odlicnem vinu in njegovi posebni pridelavi. Vinske trte namrec rastejo v luknji, ki jo je izoblikovala lava. Njihovi vinski izdelki so zelo cenjeni, najpopularnejše pa je vino malvasia.  Poskusila pa sta ga lahko le moja starša in povedala, da je vino zelo okusno. 

Nato nas je pot zanesla v glavno mesto Arrecife. Mesto je majhno in ima tudi manjše pristanišce. A ljudje so bili zelo prijazni in vedno pripravljeni pomagati. Mesto je dobilo ime po koralnih grebenih, saj v španšcini arrecife pomeni greben. Tam smo si ogledali grad svetega Gaberiela, Playo el Reducto-mestno plažo in Castillo de San Jose, v kateri je tudi umetnostna galerija. Za kosilo smo se ustavili v restavraciji, kjer smo poskusili tudi tradicionalno hrano, tapas. To je lahko topel ali mrzel obrok, ki se streže za vec oseb, je pa na razpolago vec razlicnih kombinacij. Moji starši so bili navdušeni nad obrokom in nacinom priprave, meni pa tapasi niso bili všec.  
Zadnji dan na tem vulkanskem otoku sem bila kar nekoliko razocarana, saj sem vedela, da bo teh zanimivih dogodivšcin kmalu konec. A cel dan je bil še pred nami in prav tako še en ogled. Nacionalni park Timanfaya. To je eden izmed najznamenitejših vulkanskih parkov na Lanzarotu. Z avtobusom so nas popeljali po ozkih, kar nekoliko groznih cestah. Okoli sebe sem opazovala vulkanske skale, posušeno magmo, pesek in številne vulkane. Ta cudna a cudovita narava me je zelo prevzela in v vožnji sem se navdušeno ozirala naokoli in si poskušala pokrajino cim bolj vrisati v spomin. Pravzaprav bi si lahko z lahkoto predstavljala, da sem na Luni, z edino razliko, da bi bila na satelitu pokrajina malce bolj srebrnkasto-sivo obarvana. Videla sem tudi jezdece kamel in tudi sama sem si jim želela pridružiti. Na koncu ogleda so nam vodici pokazali še gejzir, ki so ga sami umetno pripravili. Bilo je cudovito opazovati, kako je vroca voda izbruhnila iz luknje visoko v zrak. Bila sem navdušena, saj je bilo to prvic, da sem videla gejzir v živo. 

To potovanje je eno izmed mojih najljubših in z veseljem bi otok še enkrat ali celo veckrat obiskala. Ceprav smo si ogledali kar veliko znamenitosti, Lanzarote skriva še veliko precudovitih stvari, ki si jih žal nismo ogledali. Prav tako mi je bila všec kombinacija športa in ogledov, saj šport vse skupaj popestri. Na tem popotovanju mi je bilo všec prav vse, od arhitekture, ljudi, do pokrajine. Najbolj sem uživala v narodnem parku Timanfaya ter Jardin de Cactus, v vrtu kaktusov, najmanj pa sem bila navdušena nad tapasom. Presenecena pa sem bila nad dejstvom, da na otoku trave sploh ni in moram priznati, da sem takrat zelenje kar malo pogrešala.  
 
META PENEŠ, 9. B  
 
CUDOVITA NARAVA OB AZURNI OBALI 
 

 Ura je bila 5:00, usedli smo se v avto in se odpeljali proti naši prvi postaji Italiji, natancneje mestu Genova. Ko je minilo dobrih pet ur vožnje, smo koncno prispeli. Avto smo parkirali na parkirišcu blizu akvarija Aquario di Genova, v katerega smo bili namenjeni. Na parkirišcu so nas pricakali temnopolti moški in nam vsiljivo prodajali figurice slonov in želv, ki jih nismo želeli kupiti.  
Koncno so nas spustili naprej do blagajne, kjer smo kupili karte za akvarij. Obisk akvarija je bil zelo zanimiv, v njemu pa sem videla veliko novih živali. Najbolj mi je bil všec stekleni tunel, okoli katerega so plavali morski psi, morski bici in listi ter druge nam manj znane ribe.  
Po ogledu akvarija smo pot nadaljevali proti Franciji. Naš cilj ta dan je bil priti do znanega mesta Nica, v katerem se je nekaj dni po našem ogledu zgodil teroristicni napad. V Nico smo prispeli zgodaj popoldne, tako da sva se midva z bratom še isti dan kopala v morju. Na vecerjo smo odšli v tipicno francosko restavracijo.  
Naslednji dan smo nadaljevali vožnjo proti Marseillu. Na poti smo se ustavili še v Marinelandu, kjer sem prvic v živo videla orke. Proti veceru smo se odpravili v kamp, kjer smo postavili šotor, v katerem smo prespali.  
Naslednje jutro smo že zgodaj zjutraj odšli iz kampa v vecji nakupovalni center. Ko smo se želeli odpraviti, smo na parkirišcu zagledali Francozinjo, ki se je s svojim avtom zaletela v našega. Na sreco je bil avto še vedno vozen in smo kaj hitro nadaljevali pot proti Salonu-de-Provance, ki je znan po velikih poljih sivke. Tam smo se srecali s prijatelji in skupaj smo odšli v vas Le villeage des Bories, ki je obenem tudi muzej na prostem. Hiše in obzidje okoli vasi so narejeni iz kamenja. Ogledali smo si vse hiše, ki bi jim lahko rekli kar hiške, saj so bile zelo majhne.  
 
 
 

 
 

 
 

 


 
 
y 

 Po ogledu muzeja smo šli še do izvira Fontaine-de-Vaucluse Destination Guide. Izvir izgleda kot nekakšna jama. Voda v njej ob mocnih nalivih lahko doseže tudi višino osmih metrov. Vsi utrujeni smo odšli v kamp z bazenom, kjer smo se sprostili. Naslednji dan smo koncno prišli v Španijo v Barcelono. Tam smo se najprej namestili v hotel, nato pa smo se odpravili na vecerjo.  
 Naslednji dan smo si ogledali katedralo Sagrada Familia ali Baziliko Sv. družine, ki jo je zasnoval zelo znan umetnik Gaudi, gradijo pa jo še danes. Že prej sem vedela, da je to ogromna stavba, a si nisem mislila, da je tako velika, zato sem kar osupnila ob pogledu nanjo. Zaceli so jo graditi leta 1882, med špansko državljansko vojno pa je bila gradnja prekinjena. Zopet so jo zaceli graditi leta 1940, predvidevajo pa, da bo gradnja dokoncana leta 2026. Navdušeni smo bili tudi nad hišo umetnika Gaudia, v kateri je živel okoli 20 let. Hiša je zgrajena v njegovem slogu, pobarvana z razlicnimi barvami in iz razlicnih materialov. Zelo zanimivo je bilo, da si je Gaudi v svojem slogu uredil tudi okolico, stebri so bili okrašeni s crepinjami skodelic, rože so bile skoraj na vsakem koraku in z zapletenimi tlakovanimi potkami.  
Med bivanjem v Barceloni smo obiskali tudi eno izmed vecjih tržnic s hrano na najbolj znani in najlepši ulici Rambla. Pred vstopom v ulico smo si ogledali tudi velik kip pomoršcaka Krištofa Kolumba. Tudi meni se je ta ulica zdela zelo lepa, po njej pa se je sprehajalo veliko turistov. 
 
 

 
 

 
Ko smo se vracali proti Sloveniji, smo noc prespali pri francoskih prijateljih, s katerimi sem se pogovarjala malo po francosko, v vecini pa angleško. Tisto noc smo si skupaj ogledali finale Evropskega prvenstva v nogometu. Za naslov evropskega prvaka sta se borili Francija, za katero sem navijala tudi sama in seveda oba Francoza, in Španija, za katero so navijali mami, oci, sestra in brat. Naslednji dan smo skupaj pojedli pravi francoski zajtrk, se poslovili in odšli proti Sloveniji, vendar ne po Azurni obali, ampak po gorskih prelazih skozi Alpe. 
Potovanje mi je bilo zelo všec, naucila sem se veliko novega in videla veliko novih stvari. To potovanje je bilo eno izmed mojih najljubših. Najbolj pa me je ocarala Azurna obala Francije in vijolicna polja sivke v Salonu-de-Provance.  
 


 
NEŽA KEJŽAR, 9. B  
 
 
DEŽELA KARIBSKEGA MORJA 

 
Vecina od nas ve, da je Kuba socialisticna država v Latinski Ameriki, kjer živijo revni, ampak srecni prebivalci, ki kadijo cigare, pijejo rum in castijo Che Guevara in pisatelja Ernesta Hemingwaya, ki je tam preživel mnogo let. To je vse, kar sem vedela o Kubi pred našim odhodom.  
Pri izbiri države za potovanje je bila kljucnega pomena vroca tropska klima, saj smo potovali februarja in nas je mikalo toplo podnebje. Po napornem petnajsturnem letu smo z družino prispeli na letališce blizu Havane. Takoj ko smo stopili iz letala, smo obcutili prijetno vrocino ter opazili rdeco prst, palme in temnopolte ljudi. Na parkirišcu nas je že cakal avtobus, s katerim smo se odpeljali do Varadera – kraja, kjer smo bili nastanjeni in je turisticno središce Kube. Takoj sem bila navdušena nad urejenostjo hotela in okolice, saj je bilo vse tako kot v pravljici. Ima dvajset kilometrov dolgo plažo z belim peskom in najcistejšo vodo. V to sem se prepricala že takoj zjutraj, ko sem se zbudila v sobi z razgledom na turkizno morje, palme in bel pesek. Ta prizor mi je takoj vzbudil željo po kopanju in poležavanju na plaži, zato smo brez zadržkov tri dni poceli samo to. Kakšnih posebnih znamenitosti v Varaderu ni. To sem ugotovila med vožnjo s kocijo cez celo mesto. Navdušena sem bila tudi nad njihovo glavno tržnico, kjer so prodajali spominke in ki sem jih seveda kupila. Presenetilo me je, da je bilo vecina izdelkov iz govejega usnja, narejenih na toliko izvirnih nacinov.  


Po treh dneh uživanja na cudoviti plaži smo se odlocili za izlet do Havane, glavnega mesta Kube. Že pot do mesta je bila izjemno zanimiva. Peljali smo se mimo palmovega gozda, nasadov bananovcev, ananasov in plantaž sladkorja. Ob prihodu v mesto so mi takoj padle v oci stare razpadajoce dvonadstropne hiške s širokimi okni, starinski avtomobili, ljudje, ki so sedeli na stopnicah hiš in kadili cigare ter ženske v pisanih nošah. Vsak od njih je želel prodati karkoli turistom, saj je to njihov glavni vir zaslužka. Na vsakem koraku so se slišali zvoki ritmicne salse.  
 
Ko sem se sprehajala po ulicah Havane, sem imela obcutek, kot da se je cas ustavil v obdobju revolucije, stavbe so razpadale, povsod je bila slika Che Guevara, ki je svetovna revolucionarna ikona, zlasti med mladimi, za katere še vedno ostaja idol. Zelo sem bila presenecena, ko sem zagledala skupino enako oblecenih otrok. Mami mi je razložila, da so to šolarji, obleceni v uniforme in da je na Kubi izobrazba pomembna ter da je šolanje popolnoma brezplacno, vkljucno s šolskimi potrebšcinami in uniformo.  

Pot skozi center mesta nas je pripeljala do trga Plaza de la Catedral, ki je dobil ime po cerkvi, ki stoji na njem. To je glavni trg v mestu in ena izmed najvecjih znamenitosti Havane. Seveda smo si katedralo želeli tudi ogledati. Bila pa sem zelo razocarana, ko so nas pri vhodu opozorili, da je vstop v kratkih hlacah prepovedan. Potem smo se ustavili še na trgu Plaza de la revolucion, na katerem stoji velik spomenik kubanskemu narodnemu heroju Joseju Mertiju, kubanskemu borcu za neodvisnost od Španije. Po zanimivem celodnevnem ogledu Havane smo se utrujeni vrnili v hotel.  
Naslednji dan nas je cakala ekskurzija, ki sem se jo najbolj veselila, saj me je cakalo kopanje z delfini. Ta dan smo se že zgodaj zjutraj z avtobusom odpeljali do pristanišca. Tam smo se vkrcali na katamaran, s katerim smo pluli dve uri po odprtem Karibskem morju do delfinarija Rancho Cangrejo. Pot je bila zelo zabavna, saj smo imeli glasbo, animatorja in malo pogostitev. Ko smo prispeli na cilj, smo dobili rešilne jopice in v manjših skupinah šli v vodo. Nato se je zacela prava predstava. Delfin, po imenu Oskar, je izvajal neverjetne trike, na primer dajal poljubcke, petke, ploskal s plavuti ter me peljal en krog na svojem hrbtu. To je bilo eno najboljših doživetij v mojem življenju. Potem smo se odpravili na nenaseljen otok Cayo Blanco, ki nas je takoj ocaral s svojo neokrnjeno naravo. Tam smo si privošcili kosilo. Presenetilo me je, da so jastoge stregli v kolicinah, tako kot pri nas strežejo na primer pišcanca. Po eksoticnem kosilu smo se odpravili raziskovat otok. Bil je precudovit in dokaj majhen. Proti veceru smo se polni vtisov vrnili v hotel.  

Po še treh dneh brezskrbnega uživanja na plaži smo se vrnili v Slovenijo. To potovanje mi bo za vedno ostalo v lepem spominu. Upam, da se nekoc vrnem v to zanimivo državo, kjer je nemogoce ostati ravnodušen do lepot narave ter prijaznega in pocasnega nacina življenja domacinov. 
 
ANA FRANTAR, 9. A 
 
 
OCARLJIVA SICILIJA 
 
KAPUCINSKE KATAKOMBE 
 

Popotovanje smo zaceli v najvecjem mestu Sicilije, Palermu. To je pomembno pristanišce ter upravni center Sicilije. Tu sem bila presenecena nad njihovimi zelo ozkimi ulicami, ki vedno vodijo nekam – ali do majhne trgovine ali restavracije. Najprej smo si ogledali Vuccirio, ki je ena od štirih zgodovinskih tržnic v starem mestnem jedru. Znana je po tem, da so tla vedno mokra. Ko sem hodila po ozkih ulicah, sem opazila, da je to najrevnejši in neobnovljen predel starega mestnega jedra. Sprehodili smo se tudi skozi ulice Ballaroa, v kateri je zelo barvita in živahna tržnica. To živahnost sem okusila, ko so za nami vzklikali prodajalci sadja in zelenjave, z upanjem, da bodo svoje izdelke prodali. Peš smo se odpravili do Praetoria oz. Trga sramu, ki so mu ime nadeli domacini v 16. stol. Domacinom ni bilo všec, da so zanj porabili toliko denarja in da je na njem toliko golih kipov. Ogledali smo si tudi Kapucinsko cerkev in samostan oziroma kletne prostore z 8000 mumijami (Kapucinske katakombe). Ko sem se sprehajala skozi kletne prostore, me je spreletela groza, saj so bili vsi okostnjaki še obleceni.  


 
OGROMEN ZAKLAD 
 

Naslednji dan smo se z avtobusom odpeljali 8 km južno od Palerma, v nekoc arabsko mestece Monreale, ki je še danes znano po odlicnem vinu, oljcnem olju ter proizvodnji cevljev, košar in pohištva. Ogledali smo si precudovito monrealsko katedralo, ki je skozi zgodovino »preživela« udar strele in ogromen požar. Medtem ko smo obcudovali katedralo, nam je vodic povedal legendo, ki pravi, da je katedrala zgrajena na kraju, kjer se je ustavil Vilijem II., da si odpocije med lovom. Tu se naj bi mu prikazala devica Marija ter mu pokazala, kje je njegov oce Vilijem I. skril svoj ogromen zaklad. Ko je Vilijem II. našel zaklad, je z njim dal zgraditi mogocno katedralo in samostan.  
 

Z avtobusom smo se odpravili proti Segesti, eni najpomembnejših anticnih trgovskih in pristaniških mest na Siciliji. Mesta tam seveda ni vec, ostal pa je dorski tempelj in ogromno anticno gledališce. Ko sem si ogledovala ogromen tempelj in gledališce, sem se spraševala, koliko casa in koliko ljudi je vse to gradilo. Seveda pa sem tu tudi uživala, predvsem zaradi razgleda na lepo pokrajino.  
 
MAFIJA KOT HOBOTNICA   
 

Od tam smo se naslednje jutro odpeljali do mesta Corleone. Vstopili smo v muzej v velikosti hiše. Spoznali smo skupino ljudi, ki tam dela. Prijeten možakar nam je pokazal nekaj dokumentov ljudi, ki so se borili proti mafiji. Med njimi je bil tudi njegov pradedek. Povedal nam je še, da so velikokrat v mafijo vstopili mladi, revni decki, saj so potrebovali denar. Ogledali smo si tudi fotografije žrtev mafije in na slikah smo lahko videli, da ljudje v okolici niso bili tako preseneceni in prestrašeni, saj so bili s tem obdani že od rojstva. Nisem si mogla vsega predstavljati, a pocutila sem se grozno, ko sem slišala vse te zgodbe. V devetdesetih letih je mafija sicer izgubila moc, a je še vedno ni bilo konec. Neka stara gospa nam je v polomljeni anglešcini povedala, da je mafija kot hobotnica – nikoli ne veš, do kod segajo njene lovke. Solznih oci smo odšli do avtobusa in se odpeljali do Doline templjev. Našo žalost je hitro nadomestilo obcudovanje in nadaljevali smo pot proti Dolini templjev. Peljali smo se mimo vsaj desetih templjev, treh svetišc in mnogih vrtov. Po kakšni uri obcudovanja in sprehajanja po vrtovih smo se vrnili v naš hotel. 

 
ETNA, NAJVIŠJI VULKAN V EVROPI 
 

Pot nas je naslednji dan vodila skozi Enno, geografsko središce Sicilije, do Etne, najvišje gore Sicilije. Etna je relativno mlad, najaktivnejši ter najvišji vulkan v Evropi. Najbolj me je šokiralo to, da kljub nevarnosti izbruhov še vedno cetrtina sicilijanskega prebivalstva prebiva na pobocjih Etne. 
Potovanje priporocam vsakemu, ki obožuje zgodovino, prelepa mesta in legende. Bilo je zelo lepo in mislim, da bi tu vsak užival. 
 
PATRICIJA KVEDER, 9. B 
 
Vsak doživljaj je zgodba zase. 
JANJA ME JE PRIZADELA 
 

Bil je ponedeljek in ravno sem se vracala iz šole, ko sem zagledala sošolko Janjo. Vsi so stali okoli nje in nekaj obcudovali. Takoj ko sem pristopila zraven, sem zagledala svetlikajoco se verižico, ki jo je imela okoli vratu. Bil je zlat delfincek, ki se je lesketal, ce si ga obrnil proti soncu. 
Vsem je bila verižica všec in tudi sama nisem mogla verjeti svojim ocem. Želela sem si enako, a Janja je povedala, da jo je kupila v tujini ter da jo v Sloveniji ne prodajajo. Bila sem zelo jezna nanjo, saj sem bila prepricana, da laže, samo zato, da ne bi imela take verižice kot ona. Pregledala sem vse trgovine, da bi našla enako, toda nikjer je niso imeli. Bila sem žalostna, a sem se sprijaznila, da ne bom imela take verižice. 
Naslednji teden sva se z Janjo sprli, ker ni našla svoje verižice. Spomnila se je, da sem jo jaz obcudovala in si želela enake. Verižico je pred športom pustila v garderobi, ki sem jo zadnja zapustila. Vse je kazalo na to, da sem jo vzela jaz, ceprav to ni bilo res. Zakaj bi si želela ukrasti ogrlico, ki je potem sploh ne bi nosila zaradi strahu, da bi ugotovili, da je ukradena?  
Nisem imela dokazov in tudi nisem vedela, kako dokazati svojo nedolžnost. Ker se je tako imenovani „zlocin“ zgodil v šoli, so se pri iskanju verižice prikljucile tudi uciteljice. Cistilke so bile opozorjene na verižico, ki jo morda najdejo v garderobi ali kje drugje. Seveda pa tudi Janja ni bila tiho in je z uciteljicami delila svoje sume.  
Pocutila sem se grozno, kot da sem najhujši ropar, ceprav mi nikoli niti na pamet ni padlo, da bi ukradla verižico. Sram me je bilo. Janja me je najbolj prizadela ravno s tem, da me je obtožila kraje brez dokazov. Tako sem bila v šoli vecino casa sama. Drugi so se me namrec izogibali, da jim ne bi cesa ukradla. 
Nekega dne enostavno nisem zdržala vec. Šla sem v garderobo, ki mi je bila v tistem trenutku najbližja in na sreco prazna, ter se zaklenila. Tam sem se zjokala. Iz jeze in obupa sem zacela brcati koš za smeti. Ta se je nenadoma prevrnil, da se je njena vsebina stresla po tleh. Kot da ni dovolj, da sem obtožena, za nekaj cesar nisem storila – celo smeti bom morala pobirati. Vsa objokana sem zacela pobirati smeti. Ko sem hotela koš vrniti na prejšnje mesto, sem na tleh zagledala listek. Pobrala sem ga in videla, da na njem nekaj piše. 
Prepoznala sem pisavo dveh sošolk – Mance in Katje. Zanimalo me je, o cem sta se dopisovali, zato sem zacela brati. Nisem mogla verjeti. Manca se je Katji pohvalila, kako je vzela Janjino verižico in jo skrila v svojo omarico. V listek sem strmela dolgo casa. Vedela sem, da moram nekako „oprati“ svoje ime. Morala sem nekaj storiti, da me nehajo vsi tako cudno gledati. 

Listek sem odnesla do ravnateljice, ki je vso stvar hitro uredila. Nisem se mogla pomiriti. Ceprav se je Janja želela spet spoprijateljiti z menoj, jaz tega nisem želela. Prevec me je namrec prizadela s tem, da je najprej posumila vame. 
Cez nekaj dni so se stvari izboljšale. Sošolke in sošolci so bili do mene spet taki kot prej. Sama pa se še vedno nisem pocutila najbolje, saj mi nihce ni stal ob strani, ko so me obtožili kraje. Vendar sem se scasoma spet zacela družiti s prijatelji. 
  
TAMARA CALOŠEVIC, 9. B 
 
 
PRIZADELI SO JO 
Nekega dne sem se zbudila v hladen deževen dan. Toda vreme ni vplivalo na moje razpoloženje, zato sem se z nasmeškom na obrazu odpravila v šolo. 
Zazvonil je zvonec, ki je naznanjal konec odmora. Vsi smo se umirili in utišali, nato pa je v razred prišla uciteljica, takoj za njo pa neka deklica. Delovala je prestrašeno. Imela je dolge crne lase ter rdeckasto-rjave oci. Oblecena je bila v preprosto, na videz staro majico in trenirko. Ko smo se jo nagledali, nam jo je uciteljica predstavila in povedala, da je to naša nova sošolka Emily. Prihajala je iz tujine in ni znala slovensko. 
Cas je bil, da si Emily izbere svoj sedež in da pricnemo s poukom, toda vsi so zaceli nekaj šepetati in zasedati mesta ob sebi. Zasmilila se mi je, saj sem videla njeno žalost, strah in izgubljenost, zato sem ji prijazno ponudila sedež poleg sebe. Prisedla je in zaceli smo s poukom. 
Že med malico so se zaceli norcevati iz nje in to samo zato, ker je imela s seboj svojo domaco hrano. Tudi njen videz so popolnoma skritizirali, ceprav je meni izgledala ljubka. Tako se je nadaljevalo še cel dan. Najhuje je bilo, da Emily ni niti vedela, zakaj se ji posmehujejo, ker jih ni razumela, samo zmedeno in prizadeto nas je opazovala. Šla sem do nje in se poskušala sporazumevati z njo. Nekako mi jo je celo uspelo povabiti po šoli k nam na kosilo. Privolila je. 
Emily mi še ni zaupala, ampak mislim, da je to zacetek novega prijateljstva. 
 
ANA FRANTAR, 9. A 

 
IZLET Z VLAKOM V LJUBLJANO 
 
Za moj najlepši dan sem si izbral izlet z vlakom v Ljubljano. Šel sem v mamicino službo in na obisk dedka Mraza. 
Z atijem sva se z vlakom odpravila iz Kranja v Ljubljano. Peljala sva se mimo Sorškega polja in Medvod, kjer tece reka Sora. Ko sva prispela na železniško postajo v Ljubljano, sva odšla najprej v Mc Donalds, nato pa v mamicino pisarno. Tam sem rezal odvecni papir, zelo všec pa so mi bile tudi štampiljke in žigi. Po koncanem ogledu prostorov, kjer dela mami, smo se odpravili v center Ljubljane, od koder je bil zelo lep razgled na Ljubljanski grad. Videli smo tudi reko Ljubljanico ter Zmajski most. Nato smo se odhiteli v Tacen, kjer nas je obiskal dedek Mraz. Tam je tudi policijska akademija za študente, ki bodo nekoc postali policisti. Razstavljen je bil tudi star policijski motor. Najprej smo si ogledali lutkovno predstavo Dva metulja. Potem je med nas prišel dedek Mraz ter nam razdelil darila. Dobil sem tovarno za izdelovanje sluzi. Vsi smo bili veseli svojih daril. Imeli smo tudi pogostitev s sendvici in sokom. Ko je bilo vsega konec, smo se odpravili domov. 
Opisani dan mi je bil zelo všec, ker sem doživel veliko novega, lepega in zanimivega. Ostal mi bo v spominu za vedno, še posebej pa obisk policijske akademije. 
NIK RIBNIKAR, 5. B 
 
 
MOJE POCITNICE 
Bila je sobota in z družino smo odšli na Hrvaško, z nami pa so odšle tudi moja sestricna, teta ter njuna psicka Simba. 
Ko smo prišli na cilj, so nam prijazni Hrvati razkazali okolico in otok Cres, kjer smo imeli rezervirano mobilno hišico. Prvi dan smo se sprehajali po otoku. Na recepciji smo dobili povabilo na prireditev, ki smo se jo udeležili. Ogledali smo si tudi kratek film z naslovom Naša lepa domovina. Naslednji dan smo odšli na rafting v Crno goro, in sicer na reko Taro. Zaradi gnece na cesti je bila vožnja dolga, saj smo se vozili kar pet ur.  
Ob prihodu nas je sprejel prijazen vodic Dejan. Najprej smo odšli v kamp, kjer smo pojedli okusno kosilo. Po koncanem obroku smo odšli na rafting. V garderobi smo dobili opremo in vesla. Vkrcali smo se v coln za osem ljudi. Gospod Dejan nas je naucil veslati. Že po 20-minutnem ucenju smo odšli na reko. Na zacetku nam je šlo slabo, a smo se hitro uskladili. Naredili smo nekaj zavojev in prišli do slapu. Tok vode ni bil mocan, zato smo mirno prišli na drugo stran reke. Nekajkrat je v nas pljusknila voda, a nas ni bilo strah, saj smo bili dobro opremljeni. Cez nekaj kilometrov smo prišli na cilj.  

V kampu smo se preoblekli, kajti ob sedmih smo imeli vecerjo. Jedli smo ob tabornem ognju, zraven pa nas je zabaval komik Aleš. Ob deveti uri smo odšli v šotore. Ko nas je zjutraj zbudil glas »kozjega roga« (lesen ukrivljen taborni instrument), smo se vsi dvignili iz postelj ter odhiteli na zajtrk. Po njem smo vzeli svoje obleke, pripomocke in druge reci ter jih zložili v kovcke.  
Odpravili smo se nazaj v Slovenijo. Na poti smo imeli malo vec srece glede vožnje. Pot nazaj je bila varna in srecno smo po sedmih urah vožnje prispeli v Kranj. Te pocitnice so bile zagotovo nepozabne. 
 
EVA SUBOTIC, 5. B 
 
KAKO SEM PREŽIVEL POCITNICE 
V ponedeljek sem šel k svoji babici. Tam sem za zajtrk pojedel sendvic. Bil je zelo okusen. Potem sem se z dedkom igral štiri v vrsto. To se zelo rad igra. Doma ima tudi šah, clovek ne jezi se, domine in mikado. Zelo rad gleda nadaljevanko z naslovom Elif. Potem sem pomagal babici skuhati kosilo. Pojedel sem prežganko, cevapcice, pire krompir in palacinke. Nato sem šel domov in se ucil. V torek smo bili cel dan doma in pospravljali stanovanje. V sredo pa smo šli peš iz Kranja do Podbrezja. Prehodili smo 11 kilometrov, za katere smo potrebovali dve uri in pol. V Podbrezju stanuje moja druga babica. Ati nas je z avtom prišel iskat. V petek je bil pri nas Braco. Ko je odšel, smo šli v trgovino. Jedli smo pico. V soboto sem se spet ucil in delal domaco nalogo.  

MATIJA BACIC, 4. A 
 
AFRIKA – DEŽELA LEPIH SPOMINOV 
 
Moja mami prihaja iz Afrike, tocneje iz Kenije. Dve leti nazaj sva bila z ocetom zadnjic v Afriki in še vedno imam lepe spomine na to dolgo potovanje. 
Najina pot se je zacela na letališcu Brnik, od koder sva preko Istanbula odletela v Kenijo, v drugo najvecje mesto Mombasa. Ker moj oce, ki je tam na obmorskem delu bival 6 let, vse pozna, sva že pred odhodom rezervirala apartma. Ko sva prišla v Afriko, je bilo tam zame vse tuje, ceprav sem kot majhen otrok že trikrat obiskal Kenijo.  
V Keniji je celo leto poletje, zato sem bil zelo vesel lepega vremena, kopanja in igranja na dolgih mivkastih plažah. Po dveh dneh je k meni prišla tudi moja mami, ki sicer stanuje v Keniji, a 1000 kilometrov od morja in najine nastanitve. Tri dni sem bil skupaj z obema staršema, potem je mami odšla. Z ocetom sva se nato sama udeležila nepozabnega safariji, ki je trajal dva dni. V teh dveh dneh sva od blizu videla veliko divjih živali, tudi leve, ki so bili oddaljeni le pet metrov od najinega vozila.  

Po vrnitvi s safarija sva se preselila v hišo, k ocetovemu prijatelju Italijanu Pieru, ki je skupaj z družino stanoval v centru obmorskega mesta Mombasa. Tam sem se imel tudi zelo dobro, saj sem spoznal in se igral z njegovo hcerko Alessio. Oce, zaljubljen v Afriko, pa je s Pierom obujal spomine in obiskoval prijatelje. Vsak dan smo jedli italijanske in afriške dobrote. En dan smo obiskali tudi farmo krokodilov in prvic v življenju sem pobožal krokodila. Bil je še mladic, a vseeno krokodil. 
Dopust je hitro minil in poln vtisov sem se skupaj z ocetom vrnil preko Turcije domov v Slovenijo. V glavi sem imel toliko lepih spominov in mešanih obcutkov, da komaj cakam na ponovno potovanje v Afriko.  

SHADU ODHIAMBO LISEC, 4. B 
 
 
POTEPANJE PO ŠVICI IN AVSTRIJI 
 
Med lanskimi poletnimi pocitnicami smo šli v Švico, nato pa še v Avstrijo. 
V Švici smo prespali pri mojih stricih. Zjutraj smo zgodaj vstali, pojedli zajtrk in se oblekli. Usedli smo se v avto in se odpeljali do Renskih slapov. Ko smo prispeli, smo si najprej ogledali reko Ren, v kateri je plavalo zelo veliko rib. Sprehodili smo se cez most in prišli do igral, nato pa smo kupili vstopnice. Najprej smo šli do razgledne tocke, kjer so se dobro videli Renski slapovi, reka Ren in ribe, ki so plavale v njej. Presenecena sem bila nad informacijo, da so to najvecji slapovi v Evropi, saj sem bila prepricana, da na celem svetu. Na poti do avta smo srecali veliko Turkov, Švicarjev in italijansko govorecih Švicarjev. Pred avtom smo se poslovili od obeh stricev in striceve žene.  
Vožnja do Avstrije je bila kratka. Na poti smo videli zelo znano Bodensko jezero, ki meji na kar tri države: Avstrijo, Švico in Nemcijo. Zelo je veliko. Nato smo se odpravili do mesteca Ellmau, kjer so snemali nanizanko Gorski zdravnik. Ogledali smo si ambulanto dr. Martina Gruberja. Z gondolo smo se odpeljali do vrha gore Ellmis. Z bratcem sva se igrala na zelo zanimivih igralih. Po krajšem pocitku smo se odpravili nazaj v mestece Ellmau. Pri teti smo pojedli okusne palacinke, pripravili smo si film, ga pogledali in odšli spat.  
Ta dan sem se imela zelo lepo, ker sem doživela veliko novih in zanimivih stvari.  
 
HANA RADONCIC, 5. B 
 
IZLET NA MANGART 
 
 Pred zacetkom novega šolskega leta smo šli za vikend na Mangart, ki meji na Italijo in Slovenijo.  
 Lepega soncnega jutra smo spakirali in se odpeljali do vznožja Mangarta v vas Log pod Mangartom, kjer smo se v gostilni Bovški hram okrepcali s slastno jedjo, ki ji pravijo Bovški krafi. Po zajtrku smo se odpravili na dolgo pot. Med potjo je moj brat Samo stokal, da ga bolijo noge in da je utrujen zaradi hoje. Usedel se je na vsako klop, ki jo je videl, in ves cas smo ga cakali. Moj oce je našel cudovit kamen v obliki srca. Rekel je, da ga bo dal mami za dan žena. Pot je bila zelo dolga in naporna. Skoraj sem že obupal, kar naenkrat pa sem v daljavi zagledal koco, ki je izgledala kot rjava packa. Hodili smo po pašniku, kjer je bilo veliko krav in njihovih iztrebkov. Morali smo paziti, da nismo stopil na kakšnega, zato sem si raje sezul cevlje. Nenadoma pa sem z boso nogo stopil v nekaj toplega in rjavega. Bilo je zelo neprijetno, ko mi je snov zlezla mimo prstov in se mi razlila po nogi. Na sreco smo bili že zelo blizu koce, kjer bi si nogo lahko umil. Ko smo prišli do koce, smo se najprej slikali, nato pa smo šli na recepcijo, kjer smo dobili številko sobe. Naš sosed je bil star možak po imenu Jože, ki se je do koce pripeljal z avtom. Z nami v sobi pa je bil še Žiga z mamo, ki se je zelo bal teme in si ni upal spati sam. Za vecerjo smo jedli palacinke z marmelado, ki so bile slastne in velike. Kmalu je bil cas za spanje. Umil sem si zobe in se odpravil v posteljo. Naslednji dan sem se ob 7.00 zjutraj zbudil in se oblekel v kratko majico in trenirko. Po zajtrku smo se odpravili na vrh. Najprej smo se na Mangartskem sedlu slikali in zraven prepada delali zanimive poze. Potem pa sem splezal na veliko skalo in se nasmehnil fotoaparatu Džoniju, ki smo ga poimenovali po mojem pradedku. Do vrha je bilo še približno pol ure, ko mi je spodrsnilo, da sem padel na koleno in si ga opraskal do krvi. Pot do vrha je bila zato zame zahtevnejša. Na vrhu sem imel obcutek, kot da sem na luni. Na eni strani se je videlo celo morje. Odpravili smo se z gore. V koci smo pobrali svoje stvari in šli. Po izletu smo se odpeljali še na sestricin rojstni dan. Ker smo bili od izleta utrujeni, na rojstnem dnevu nismo bili prevec živahni. 
 To je bil najbolj zanimiv dan, kar sem jih doživel do sedaj. Zdi se mi, da ga nikdar ne bom pozabil. Poleg tega pa sem tudi spoznal, kakšen je obcutek, ko si nad 2500 metrih.  
NACE KOBAL, 5. B 
 
 
 

 
 

 
 

 
 

 


 
 
NOGOMETNE PRIPRAVE V UMAGU 

 
Med zimskimi pocitnicami sem s svojim Nogometnim klubom Triglav odpotoval v Umag. Nogometaši treh selekcij smo imeli ob morju nogometne priprave. Preden smo odpotovali, nam je trener povedal že znana pravila obnašanja, saj v tujini predstavljamo svoj klub. V ponedeljek zjutraj smo se odpeljali z dvema avtobusoma. Rezervirane smo imeli sobe v hotelu s štirimi zvezdicami.  
Kondicijski trening se je zacel zgodaj zjutraj. Malo smo bili zaspani, saj smo prejšnji dan pozno zaspali. Tekli smo skozi park in videli del soncnega vzhoda. Po kratkem kondicijskem treningu smo imeli v hotelu zajtrk. Imeli smo pestro izbiro hrane. Veliko sem pojedel in tako dobil energijo, ki sem jo potreboval do konca dneva. Po obilnem zajtrku smo se z avtobusom odpeljali na nogometno igrišce. Sledil je drugi del dopoldanskega treninga. Oblekli smo se v klubske drese, obuli nogometne cevlje, vzeli vsak svojo žogo in plastenko vode ter brez prerivanja odšli na igrišce. Razporedili smo se po njem in izvajali raztezne vaje, saj je po opravljenih vajah možnost poškodb manjša. Sledile so vaje za moc nog, trebušnih in hrbtnih mišic. Vaje so mi bile poznane, saj jih izvajam štirikrat na teden. Te vaje so pomembne za doseganje dobrih rezultatov na tekmah. Trener je po igrišcu postavil razlicne rekvizite, na katerih smo po njegovih navodilih delali razlicne vaje. To so bile vaje za ravnotežje, spretnosti z žogo in šprint. Mislim, da smo vaje pravilno izvajali, saj trener ni imel pripomb, a tudi pohvalil ni nikogar. Po izvedenih vajah smo pospravili rekvizite. Razdelili smo se v dve skupini, da bi igrali med seboj. Med treningom smo imeli zelo kratke odmore, da smo lahko pili vodo. Trener nas je opazoval, spodbujal in tudi kritiziral, ce smo delali napake. Rekel je, da ni pomemben rezultat, ampak nacin igre. Na koncu treninga smo ponovno izvedli raztezne vaje. Izvajajo se zato, da se preprecijo bolecine in napetost v mišicah. Po 90 minutah dopoldanskega treninga smo se z avtobusom odpeljali do hotela.  
V sobah smo se preoblekli, za prhanje ni bilo casa, saj smo morali na kosilo. Tega nisem vajen, saj sem šel po treningih v Kranju vedno najprej pod prho in šele nato sem jedel. Po kosilu smo odšli v sobe na popoldanski pocitek. Na mobilnih telefonih smo igrali video igrice in se pogovarjali o vsebini igric. Vsak je imel svoj mobilni telefon. Nekateri soigralci se niso držali navodil trenerja in se neprimerno obnašali. Poškodovali so hotelska vrata in v sobi unicili vzmetnico na jogiju. Trener se je vodji hotela opravicil, vsi igralci smo morali povrniti škodo. To mi ni bilo všec, saj sem se jaz lepo obnašal.  
Po pocitku smo se pripravili za tekmo. Igrali smo na igrišcu z umetno travo, ki je bilo blizu našega hotela. Pred tekmo smo izvedli vaje za ogrevanje, ki smo jih morali izvesti pravilno, da ne bi prišlo do poškodb pred tekmo, med tekmo in po njej. Naši nasprotniki so bili dve leti starejši igralci Nogometnega društva Slovan iz Ljubljane. Ceprav smo tekmo izgubili, nas je trener pohvalil. Po tekmi smo se pogovorili, kaj je bilo dobro pri igri in kaj se da še izboljšati. Ne prevec dobro razpoložen, ker smo izgubili, sem odšel s soigralci v hotelsko sobo, da sem se pripravil za vecerjo. Bil sem že lacen, saj sem po napornem dnevu izgubil veliko energije.  
Po vecerji smo se vrnili v sobe in šli pod prho. Imeli smo dve uri prostega casa, vendar smo morali ostati v sobi. Ponovno smo na mobilnih telefonih igrali video igrice. V posteljo smo morali ob 22.00, kar nam je narocil trener. Ugasnili smo mobilne telefone in luc. Ležali smo na posteljah in se pogovarjali, saj nismo mogli zaspati. Ob 23.00 sem bil že utrujen in sem zaspal.  
V Umagu sem se dobro pocutil. Soigralci smo se med tekmami spodbujali in navijali. Pridobil sem nekaj dodatnega nogometnega znanja. V prostem casu smo se med seboj družili. 
 
PETER SKINDER SAVIC, 5. B 
 
 
MOJE PRVO MEDNARODNO PRVENSTVO V PLAVANJU 
 
Zgodba se vam bo verjetno zdela neresnicna, ampak verjemite mi, je resnicna. Zacela se je takole.  
Nekega dne sta me starša prijavila na plavalni tecaj v Klub Zvezda. Takrat še nisem znal plavati, ampak sem se kmalu naucil. Po treh mesecih plavanja je moj ucitelj Gašper starše vprašal, ce mi dovolijo, da bi odšel na mednarodno prvenstvo v plavanju. Starša sta privolila v to. In tako sem cez dva tedna odšel na mednarodno prvenstvo, kjer sem kot petletni decek tekmoval s starejšimi decki. Tekmovanje je potekalo na olimpijskem bazenu v Kranju. Ko sem prišel na bazen, je bilo tam polno tekmovalcev in gledalcev iz Italije, Avstrije, Madžarske, Nemcije in Hrvaške. Prvi šok sem doživel, ko mi je trener Gašper povedal, da bom moral skociti na glavo, jaz pa tega še nisem pocel. Gašper mi je razložil, kako moram to izvesti, meni pa je cudežno v prvem poizkusu uspelo. Prvenstvo se je koncno zacelo. 

Prve so pricele s plavanjem deklice. Ko sem koncno prišel na vrsto, sem stopil na kamen in ko je sodnik zapiskal, sem skocil v bazen in zacel plavati hrbtno. Teh 50 metrov se je vleklo in vleklo, ampak sem priplaval do konca. Na cilj sem priplaval zadnji. Bil sem premajhen, da bi sam splezal iz bazena. Pri tem mi je pomagal sodnik, ki je bil ob bazenu. Sledilo je preoblacenje. Mene so pozabili v garderobi. Povezovalec je zaklical moje ime, a mene ni bilo. Trener se je ustrašil, ker me ni nikjer videl. Prišel je v garderobo, kjer me je našel, in skupaj sva odšla na podelitev. Gledalci so mi zaploskali. Takoj po podelitvi smo odšli na tribuno, kjer sem videl svojo mamico Tino, ocija Boštjana, babico Brigito in dedka Marjana.  
Vsi so bili zelo ponosni name. Najbolj pa sem bil ponosen sam nase.  
 
TIT JENKO, 5. B 
 
PRI ZOBOZDRAVNICI 
 
Že takoj ko sem se prebudil, sem obcutil strah pred tistimi klešcami in vrtalnikom. 
Pocasi sem vstal iz postelje, se šel umit in pocesat. Oblacil sem se kot lenivec, ki se poskuša še bolj pocasi gibati. A vseeno ni minila niti minuta, ko sem bil že oblecen. Odvlekel sem se do mize, pozajtrkoval in si nato temeljito ocistil zobe, da ne bi bila zobozdravnica slabe volje.  
Pogledal sem na uro in ugotovil, da moram pocasi oditi v šolo. Zacela se je prva ura, ki se je vlekla kot pot v neznano. K zobozdravnici moram že drugo uro. Joj, do takrat me bo zaradi preobremenitve srca še kap. Vsake toliko casa sem pogledal na uro, kdaj bo zvonilo in bo prve ure konec. To se je kmalu zgodilo. Cimprej sem hotel opraviti z bolecino v ustih ter s strahom. Kmalu sem stal pred vrati ambulante. Cakal sem manj kot dve uri in ven je prišla zobozdravnica. Strah me je bilo, kot še nikoli poprej (no, skoraj nikoli, a dogodek mora biti napet …), zato sem kar otrpnil. Vstopil sem, se usedel na stol ter upal, da ne bo nic hujšega. Na sreco mi je izpulila le en zob, ki se skoraj ni vec držal dlesni. Vesel konec zame. 
 
 
NOEL MILOST, 6. B 
 
MOJ PROSTI CAS 
V prostem casu se ukvarjam s plesom, s katerim sem zacela, ko sem bila v prvem razredu. Najprej sem obiskovala tecaj v šoli, potem pa sem se vkljucila v Plesni klub Tinca, sedaj pa plešem v Plesni šoli Urška. Plešem hip-hop. Treniram trikrat na teden po dve uri. V tem šolskem letu smo nastopali tudi na svetovnem prvenstvu. Rada plešem za sprostitev. 
LUCIJA ŽBOGAR, 6. B 
 
Kar veliko stvari pocnem v prostem casu. Rada jaham na rancu Ane Škofic, kjer tudi pomagam in postorim kaj na rancu. Na šoli pa treniram košarko, ki jo igram že od prvega razreda. Plešem tudi folkloro v Kulturnem društvu Brdo, kjer mi je zelo všec. 
MIA MARKOVIC, 6. B 
 
V prostem casu se igram s sestricama in z bratcem. Vcasih k meni pride tudi kakšna prijateljica. Ocka mi je kupil album s pobarvankami in zelo rada kakšno tudi pobarvam. V prostem casu grem pogosto s psom na sprehod. Rada tudi pojem in plešem. 
LARA PRACA, 6. B 
 
V prostem casu hodim na igralsko šolo, kjer imam igralske »treninge«. Ustvarjamo in vadimo za predstavo, ki jo bomo igrali. Sem tudi skavt in na sestankih, ki jih imamo, se ucimo delati vozle, prižgati ogenj, se orientirati … Treniram tudi atletiko in vsako leto se udeležim tekmovanja Zlata liga Gorenjske. Že tretje leto igram kitaro, najprej sem igral klasicno, sedaj pa elektricno.  
NOEL MILOST, 6. B 
 
V prostem casu po navadi kaj pocnem s sestro ali s svojo prijateljico. Rada tudi berem knjige in zato grem popoldne velikokrat do mestne knjižnice. Vcasih gledam televizijo. Nekajkrat na teden imam po pouku likovni krožek ali treninge drsanja. V prostem casu pospravim tudi svojo sobo. Kadar nimam nobenih popoldanskih aktivnosti, grem tudi ven, najveckrat z rolarji ali s skirojem.  
NAJA KOLAR, 6. B  
 
 

  

 


 
GROMOZANSKI PAJEK 
 
Nikoli ne bom pozabila dogodka, ko sem se mocno prestrašila. Še danes se pogosto spomnim tistega popoldneva, ko sem poleg strahu cutila tudi grozo in gnus.  
Bilo je deževno in hladno jesensko popoldne. Ker nisem imela kaj poceti, sem se odlocila, da bom v svoji plesni sobi vadila novo koreografijo, ki jo je pripravil moj ucitelj Anže Zalar. Pripravila sem si glasbo na prenosni zvocnik, jakost zvoka povecala na maksimum, prižgala glasbo in zacela plesati.  
Gledala sem se v ogledalo, ki prekriva celotno steno. Naenkrat sem s kanckom ocesa opazila nekaj crnega, velikega, premikajocega, z veliko nogami. Od strahu sem najprej onemela, še enkrat pogledala to crno stvar in videla, da je to gromozanski pajek. Tako sem zatulila, da sem preglasila glasbo. Stekla sem iz sobe in kricala kot nora. Mami je vsa zelena pritekla k meni in še ona vpila, kaj mi je. Pritekel je še moj pes Nero in lajal tako, da se ga je slišalo do trgovine. V vsem tem hrupu in kricanju je pozvonil še sosed. Preprican je bil, da se je zgodila strašna nesreca. Ko sem uspela razložiti, da je v sobi pajek, je mami zacela v smehu govoriti, da je prejšnji dan v casopisu prebrala, da je pajek požrl celo družino. Le Nero me je razumel in še naprej lajal na sovražnika.  
Sosed je hotel pajka ujeti, a mu je ušel za ogledalo. Od takrat kar nekaj casa nihce ni stopil v sobo. Potem pa je nastopila zima in potrebovali smo prenosni radiator, ki je bil v tej strašni sobi. Radiator se je selil iz kopalnice v plesno sobo in nazaj in pajka smo preselili v kopalnico. Tam ga je mami ujela v posodo in ga preselila na vrt.  
Upam, da je pajek preživel. Nas je skoraj pobralo od strahu. Drama se nadaljuje z novimi nepovabljenimi obiskovalci: mravljami. A to je že druga zgodba. 
 
LUCIJA ŽBOGAR, 6. B 

 
 
URA TECE, NIC NE RECE 
 
Ob vikendih sem navajen biti dlje pokonci. V nedeljo sem šel prepozno spat. 
Uro sem si navil, da me zbudi za šolo. Ura je zjutraj zvonila, jaz sem jo slišal in sem jo izklopil. Rekel sem si, da bom podaljšal še eno minuto. V tem casu sem zaspal nazaj. Ko je mamica videla, da nisem vstal, je prišla v sobo in me zbudila. Vprašal sem jo, koliko je ura. Odgovorila je, da je že toliko, da sem zamudil v šolo. Hitro sem vstal, se oblekel in se napotil v šolo.  
Ko sem prišel v razred, sem se opravicil in sem povedal, da sem slišal budilko, ampak sem bil tako utrujen, da sem kar nazaj zaspal. Uciteljica je opravicilo sprejela. 
MELSIN KOLENOVIC, 4. A 
 
 
V BOLNICI 
 
Bilo je nekaj dni po božicu. Bratec Aleks je za božicka dobil elektricni vlak. Sestavili smo ga in se z njim igrali. 
Da bi bilo bolj zabavno, smo prižgali racunalnik, na katerem smo poslušali glasbo. 
Tekla sem za vlakom in naenkrat mi je spodrsnilo in z glavo sem udarila v racunalnik. Ko sem se obrnila k mamici, se je prijela za glavo. Kri je bila vsepovsod. Mamica in ocka sta me odpeljala v dežurno ambulanto. Tam so mi rano oskrbeli in me peljali na Jesenice v bolnico, kjer so mi rano zašili. Ko sem prišla domov, sta me sestra in bratec zacudeno gledala. 
Tega dogodka ne bom pozabila, saj so mi na obrazu ostale brazgotine. 
 
SAŠA PRACA, 4. A 

 
 
MOJA BABICA 
 
Moja babica živi v vasi Sebenje. Živi že zelo dolgo. Babici je ime Cvetka in ima vrt. Na njem je veliko zelenjave. Ima tudi jablano, cešnjo, breskev. Zelo rada hodi v hribe. Dela smrekov sirup in zelo dobro kuha. Kadar prespim pri njej, mi vedno spece palacinke s cokolado. Upam, da bo ostalo tako in bo še dolgo živa. 
 
TRINA KLOJCNIK ZAPLOTNIK, 4. A 
 
Moja babica je stara 76 let. Ime ji je Julijana. Stanuje v isti ulici kot jaz. 
Velikokrat jo obišcem. Najveckrat med pocitnicami. Zmeraj ji pomagam kuhati. Vcasih grem z njo v trgovino in ji pomagam nakupovati. Najbolj pa mi je všec, ko grem z njo na vrt. Rad jo ucim igrati šah. 
Prej je živela v Prekmurju. Meni je najbolj všec, ko mi pripoveduje, kako je bilo v starih casih in mi spece palacinke. 
 
MATIJA BACIC, 4. A 
 
Spomini so kot iskre, ki pod pepelom tlijo, a ko jih razgrneš, vedno znova zažarijo. 
 (J. W. Goethe) 
 
 
 

IZGUBLJENI KLJUC 
 
Moj oci mi vcasih pripoveduje zanimive zgodbe iz svojega otroštva. Ena od njih je govorila o izgubljenem kljucu. Neke mrzle zime je moral odnesti pepel iz kuhinjske peci v smetnjak. Posodo s pepelom je prijel z obema rokama. Na pepel je položil kljuc od kleti. Pepel s kljucem je stresel v smetnjak. Oci ni upal povedati babici resnice. Babici je celo pomagal iskati kljuc po stanovanju. Seveda ga nista našla. Oci je eno leto kasneje napisal šolski spis o tem, kako je izgubil kljuc. Za spis je dobil petico. Ko ga je babica prebrala, se je na ves glas smejala.  
 
MANCA ROŽANC, 3. C   
 
 
S PRIJATELJI V GOZDU 
 

Nekega dne je moj oce odšel s prijatelji v gozd. Bil je lep soncen dan kot ustvarjen za igro in druženje. Dogovorili so se, da bodo gozd malo uredili in tako imeli tekmovanje, kdo bo nalogo bolje opravil. Razdelili so se v dve skupini. 
Prva skupina je imela nalogo, da pobere vse odpadke, ki niso sodili v naravo. Druga skupina pa je morala pobrati polomljene veje in listje. Moj oce je bil v drugi skupini. Veje so razvrstili po velikosti na kupcke, listje pa so pograbili. Med delom so se zelo zabavali. Ko je prva skupina pobirala odpadke, je v grmovju opazila mrtvega pticka. Sklenili so, da ga bodo zakopali. Naredili so luknjo in vanjo položili pticka. Prekrili so ga z zemljo. Iz vej so naredili majhen križ, da bi kasneje vedeli, kje je pticek pokopan. 
Ko so koncali z delom, so ugotovili, da sta obe skupini naredili veliko za gozd. Odlocili so se, da sta obe skupini zmagovalki. Da bi proslavili skupno zmago, so se odlocili še malo igrati skrivalnice. Seveda je bil moj oce najboljši, saj je poznal skrivališca, ki jih ostali niso. 
Pocasi se je zacelo mraciti, zato so morali oditi domov. To je bil res nepozaben dan za mojega oceta in njegove prijatelje, ki jim je ostal za vedno globoko v spominu.  
 
ANDREJA PUNCEC, 3. C  
 
 
KAKO JE BILO, KO JE IMEL MOJ ATI OSEM LET 
 
Atija sem nekega dne vprašal, kaj se je dogajalo leta 1986, ko je bil star 8 let, in kaj so takrat poceli otroci.  
Povedal mi je, da je hodil na OŠ Ota Vrhunca Blaža v Medvodah. Imeli so podobne predmete, kot jih imamo danes. Za nekatere predmete so imeli ucbenik in delovni zvezek. Pri športni vzgoji, likovni vzgoji in glasbi niso imeli številcnih ocen, ampak le zapis zelo uspešno, uspešno in manj uspešno. Po koncanem pouku je šel na nogomet ali pa se je igral s svojimi prijatelji. 

Povedal mi je, da so bili takrat veliko vec zunaj, saj niso imeli racunalnikov in ne pametnih naprav. Prav tako takrat še ni bilo velikih nakupovalnih centrov. Nekatere izdelke (npr. kavo, cokolado, banane) so hodili kupovat v sosednjo Avstrijo. Letni casi so bili taki, kot morajo biti. Poletja so bila dolga in topla, zime pa mrzle in bogate s snegom. Starši so bili v službi vecinoma od šeste do štirinajste ure in so bili zgodaj doma, tako da otroci niso potrebovali podaljšanega bivanja.  
 
MARAT MEMIC, 3. C 
 

NESRECA MOJEGA DEDKA 
 
Predstavil vam bom zgodbo iz otroštva mojega dedka, ki se je zgodila pozimi na drsanju. 
Moj dedek je hodil še v osnovno šolo. Imeli so zimske pocitnice. S fanti iz vasi so šli na drsanje na ribnik Cukova jama na Kokrici. Odpeljali so se s kolesi. V torbi so imeli vodo, drsalke in prigrizek. Srecno so prispeli na drsališce. Moj dedek je dobro drsal. S fanti so se lovili po ledu in igrali hokej. Ker niso imeli hokejskih palic, so uporabili veje, namesto paka pa so imeli kamen, gol pa so naredili kar s cevlji. Kamen se je odkotalil tja, kjer je bil tanek led. Dedek ga je odšel iskat. Kar naenkrat je padel v mrzlo vodo. Fantje so mu pomagali, da je zlezel iz vode. Bil je cisto moker. S kolesom je odhitel domov, ostali fantje pa so še naprej igrali hokej. Ko je prišel domov, ni upal povedati mami, da je padel v vodo, ker je mislil, da ga bo po zadnji plati. Mama ga je videla vsega mokrega in ga hitro preoblekla.  
Vse se je srecno koncalo. Naslednjic je bil dedek pri drsanju bolj pazljiv.  
 
LUKA SIMEUNOVIC, 3. C 
 
CAROBEN ZIMSKI DAN 
 
Ko je bil moj ati približno mojih let, so se s prijatelji najbolj razveselili zime. Verjetno tudi zato, ker je atija zadnji dan v letu obiskal dedek Mraz in mu prinesel darila, ki si jih je zaželel v pismu, ki ga je pustil na okenski polici. Še bolj pa so se s prijatelji razveselili snega.  
Ati mi je povedal, da je vcasih zapadlo veliko vec snega kot v današnjih casih, tudi do enega metra. Takrat so se zacele njihove zimske radosti, kot so kepanje, sankanje, delanje snežakov in gradnja snežnih bunkerjev. Ker so živeli v hiši, je moral dedek zjutraj, ko je celo noc padal sneg, odkidati okoli hiše veliko snega. Tako je nastal velikanski kup snega, ravno pravšnji, za pripravo snežnega bunkerja. Po toplem zajtrku so se s prijatelji dobili na ulici. Vsaj od njih je bil opremljen s svojo lopatko in kanglico, kdor pa tega ni imel, si je moral pomagati kar z rokami. Velikanski kup snega je pocasi zacel dobivati obliko mogocne trdnjave z rovom in skritim izhodom za pobeg. Do kosila jim je uspelo zgraditi trdnjavo. Po kosilu so še z mokrimi rokavicami in kapami odhiteli pred hišo in naredili še skladišce za kepe in takrat se je bitka lahko zacela. Po zraku so letele kepe, slišali so se mogocni kriki bojevnikov, ki so hoteli zasesti trdnjavo, in kar naenkrat je bila cela ulica zasnežena. Takrat pa je iz sosednje hiše pritekel jezni sosed. Zacel je kricati in loviti otroke. Vzel je lopato in zacel z njo metati sneg v atija in njegove prijatelje, ki so se skrili v snežni bunker. Ker je bil sosed res jezen, jim je zacel podirati trdnjavo. Še dobro, da so zgradili skrivni izhod, skozi katerega so zbežali pred jeznim sosedom in se skrili v varno zavetje svojih domov. 

Doma je mama atiju skuhala topel caj in na ustnice se ji je prikradel majhen nasmeh zaradi vragolij, ki so jih otroci delali cez dan.  
 
ENEJ ABRUC, 3. C 
 
 
 
ZAKAJ JE BILO DEDA SRAM 
 
Dedek mi je povedal zgodbo, ki se mu je zgodila leta 1955, ko je bil star šest let. 
»Ko sem bil star šest let, smo s prijatelji smucali na hribu na Zlatem Polju. Ob smucišcu je bila široka pot. Po tej poti je pripeljal velik voz z vpreženima konjema. Opazili smo, da je bil voz naložen z živo pisanimi koluti. Stekli smo za vozem in iz njega vzeli nekaj kolutov. Voznik je to opazil in nas poskušal uloviti. Ker mu to ni uspelo, nam je vzel smucke in se odpeljal. Ko sem doma to povedal svoji mami, je rekla, da moram h gospodu, se mu opraviciti in ga prositi, ce mi vrne smuci. S strahom sem šel na njegov dom, se mu opravicil, gospod pa mi je z nasmehom na obrazu vrnil smucke. Ob tem me je bilo zelo sram.« 
 
LOVRO RACIC, 3. C  
 
 


BILO JE NEKOC 
 
Moj dedek se je rodil v gorski vasi. Povedal mi je, da je bila njegova šola dalec. Vsako jutro je moral prehoditi do šole pet kilometrov in popoldne spet pet kilometrov do doma. Vcasih, ko je prišel domov, je bilo že temno. Niso imeli avta in je bilo vse zelo težko. Najtežje je bilo pozimi, ker je bilo hladno in ker je bilo veliko snega. Po osnovni šoli se je preselil v mesto in vse je bilo lažje. Ceprav so bili to težki trenutki, se rad spominja tega obdobja. 
 
MAŠA PAVKOVIC, 3. C 
MOJ DEDA V ŠOLI 
 
Moj deda je zacel hoditi v osnovno šolo v septembru 1953. leta. Šola je bila v hribovski vasi na Tolminskem. Od njegovega doma je bila oddaljena dva kilometra. 
V šolo je hodilo malo otrok. V vseh razredih je ucil samo en ucitelj. Od prvega do cetrtega razreda so hodili v šolo popoldan, od petega do osmega razreda pa dopoldan. Dedova torba je bila narejena doma. V šoli so najprej pisali s svincniki, kasneje pa s peresniki, ki so jih namakali v crnilo. Knjige in barvice so bile redkost, zato so jih veckrat posojali drug drugemu. 
V šoli so imeli strog red. Ce so med poukom klepetali ali se med odmorom grdo obnašali, so bili kaznovani. Po koncanem pouku je tak ucenec ostal še eno uro v razredu in za kazen nekaj napisal. Ucitelj je tudi pogosto kontroliral, ce imajo ucenci uši ali predolge nohte na rokah. Med odmorom so se igrali preproste igre, najveckrat med dvema ognjema. Spomladi so težko cakali, kdaj se bo oglasila kukavica, saj so takrat namesto težkih cevljev zaceli tudi v šolo hoditi bosi. 
 
EMA PODLIPNY, 3. C 
 
 
 
 
BABICA MI JE POVEDALA 
 
Babica je s starši najprej živela pri stari mami na vasi. V hiši niso imeli vodovoda, zato so hodili po vodo v vas, kjer je bila kapnica (štirna). V kapnico se je zbirala deževnica. Ob kapnici je bila crpalka (pumpa), v katero je bilo treba naliti malo vode, da je potegnila vodo. Poleg je bilo še korito, iz katerega je pila živina. Na koritu pod crpalko je bil podstavek za posodo, v katero se je pumpala (crpala) voda. Vodo so potem nosili do hiš v kanglah ali pa peljali v sodcku, ki je bil na malem vozu. V veži so imeli ceber in vanj so zlili vodo. Ob njem je visela velika zajemalka za vodo.  
Perilo se je pralo na roke enkrat na teden. Perilo se je najprej prekuhalo v velikem loncu na štedilniku na drva, potem pa se spiralo v drug lonec. Pranje perila je bilo zelo naporno opravilo. 
V hiši so že imeli elektriko, ampak se je uporabljala samo za luci in za to, da so lahko poslušali radio. Na radiu so lahko poslušali le en program. Najbolj popularna oddaja je bila Cetrtkov vecer, ko so vrteli narodno-zabavno glasbo in seveda porocila ob osmi uri zvecer. Ostali cas je bil radio izklopljen.  

Ker niso imeli hladilnika, so hrano spravljali v poseben prostor v velike sode. V enem sodu je bilo kislo zelje, v drugem pa kisla repa. Korenje in rdeca pesa sta bila pokrita z mivko, fižol pa je bil shranjen pod streho v pokritih košarah. Mast, suho meso, ocvirki in zaseka so bili v lesenem cebricku. Slanina, krace in klobase pa so visele pod stropom v crni kuhinji. Krompir je bil shranjen v zemeljski luknji v kuhinji, da ni zmrznil. Luknja je imela lesen pokrov, da ni kdo padel vanjo. Ostala hrana je bila spravljena v crni kuhinji v vzidani omari.   
Hišo so ogrevali na drva. V dnevnem prostoru (hiši) je bila krušna pec, ki je ogrevala dva prostora. V njej se je enkrat na teden pekel tudi kruh. Kuhinjo so ogrevali s štedilnikom na drva. Na njem se je kuhalo. Štedilnik je imel tudi pecico, v kateri so pekli potico in krompir.  
 
MARINA JOSIPOVIC, 3. C 
 
 
 

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
OTROŠTVO MOJE BABICE 
 
Moja babica Danica se je rodila leta 1948 v Kranju. S svojim ocetom, mamo, dvema bratoma in tremi sestrami so živeli v prvem nadstropju vecstanovanjske hiše. Radi so se tudi igrali z žogo in druge igre, kot na primer tanculo in zemljo krast. Šli so tudi v gozd, kjer je bilo veliko zanimivega. Doma so igrali šah, domine, clovek, ne jezi se, brali pravljice in druge zgodbe.  
Pouk so imeli tudi ob sobotah. Sobotno popoldne je bil cas za cišcenje in pospravljanje stanovanja. Otroci so morali iz kleti prinesti drva, premog pa tudi jabolka in krompir. Ko so bile zimske pocitnice, so se veliko sankali. Poleti so se kopali na Ovcanah, hodili v planine. Jedli so domaco hrano, a ne samo repe, zelja, žgancev, ampak tudi štruklje, cmoke in narastke. Imeli so velik vrt, zato so jedli veliko zelenjave. Babica ima tudi lepe spomine na delavski dom, kamor jih je oce peljal gledat diapozitive, ki so jih kazali ljudje s svojih potovanj po svetu. 
 
JULIJA RAKAR, 3. C 
 
 
 

 
 
 
 
SRECA V NESRECI 
 
Ko je bil moj oci star 10 let, so se s sorodniki na božicni dan zbrali v Bosni pri dediju in babici. Stric je iz Avstrije prinesel pakete petard. Z bratrancem sta jih metala. Ker je bilo veliko snega, niso dobro pokale, zato sta se odlocila, da jih bosta metala pod nadstrešek, kjer sta babi in dedi hranila seno za živino in tam ni bilo snega. Ko sta metala petarde, je oci po nesreci vrgel petardo malo dlje in padla je v seno. Zacelo se je kaditi. Oci se je ustrašil in stekel v hišo po pomoc. Dedek je zagrabil sneg in ga vrgel na seno, da se bi pogasil.  

Ker je bil božicni dan, niso bili hudi nanj. Nato jima je dedi dal kovinsko vedro, da sta vanj metala petarde, ki so potem res pokale bolj glasno.  
 
ALEKS VUJINOVIC, 3. C 
 
 
OH, TI BONBONI 
 
Opisal vam bom dogodek, ki si ga je moj oce najbolj zapomnil iz svojega otroštva.  

Nekega dne, ko je bil moj oce sam v svoji sobi, je brez dovoljenja vzel bonbon. Ko ga je že skoraj polizal, ga je nesrecno pogoltnil. Ker je ostal v ustni votlini, mu je zacelo zmanjkovati zraka.  
Hitro je stekel do svojega oceta, ki mu je pomagal tako, da ga je z obema rokama mocno stisnil okoli trebuha in bonbon je padel na tla.  
Ta dogodek si je oce zelo zapomnil in od takrat naprej je vedno vprašal za bonbon in mocno pazil, da se mu ni vec zgodilo kaj podobnega.  
TIMON BELJKAŠ, 3. C 
 
Knjižni junaki so naši prijatelji, zato – odprimo jim vrata in vzemimo knjigo v roke.  
(Darja Groznik) 
 
MEDEJEVE DOGODIVŠCINE 
 
Ljudje v Grciji so verjeli v nesmrtna bitja – v bogove. Ti so imeli nadnaravne moci. Najmocnejši je bil Zevs, poglavar bogov, in v rokah je imel »cel planet«. Vsi ljudje so spoštovali bogove, a najbolj od vseh Zevsa. Prav vsi … razen enega dekleta. 

Živelo je dekle Medeja. Prebivala je na Kreti, kjer je bilo mnogo svetišc in templjev, posvecenih bogovom. A sama ni molila v svetišcih, kar je bilo za tisti cas precej nenavadno. Njeni starši so se bali, da bo s tem priklicala jezo bogov in prekletstvo na njihovo družino. A Medeja se ni bala in še naprej je molila doma ali pa na obalah Krete. Bogovi na Olimpu so to sicer opazili, a je njihovo jezo ustavila Atena, boginja modrosti, ki je bogove prepricala, da ima Medeja dobre razloge za svoje pocetje. In to je bilo tudi res. 
Medeja je kot otrok slišala mnoge prigode grških bogov, ko jo je mati ucila grško mitologijo. Vecina Grkov je bogove spoštovala in mislili so, da so dobri in pravicni. A ne Medeja. Zvedela je, kako kruti so lahko tudi bogovi. Ko je slišala za vse Zevsove prigode, je bila zgrožena nad poglavarjevimi dejanji in tako se je odlocila, da ne bo hodila v njegova svetišca. Družina jo je rotila, naj opusti svoja dejanja, a Medeja je bila trmasta in ni hotela spoštovati nekoga, ki je tako krut in nepravicen. Iz strahu pred bogovi jo je družina poslala s Krete na oddaljeni otok Rodos. A tudi tu se Medeja ni spremenila. 
Bogovi so bili jezni in ogorceni. Vsi razen enega. To je bil Pozejdon, bog morja in brat Zevsa. Ker je bila Medeja zelo navezana na morje, je vse svoje spoštovanje izkazovala le njemu. Bogovi so bili ljubosumni, zato so Pozejdonu zabicali, da jo mora obiskati in ubiti.  
A ker tega ni želel storiti, je nalogo odšel opravit Zevs. A imel je eno težavo. Ce bi se pojavil na Rodosu in umoril dekle ali pa jo zadel s strelo, s katero je lahko upravljal, bi ljudje vedeli, da je on umoril nedolžno dekle. A Zevs je bil zvit. 
Nekega dne je Medeja spet sedela na obali Rodosa in molila za boga Pozejdona. Bila je sama, saj je vecina ljudi v tako poznih nocnih urah že spala. Kar naenkrat pa je morje vzvalovilo in iz vrtince je stopil Pozejdon. Medeja se je prestrašila, a ni zbežala, le strmela je vanj. Ta jo je nagovoril: »Medeja, strašno jezo bogov si si nakopala. Hoteli so, da te umorim, a ker sem jih zavrnil, je vse v skupaj v svoje roke vzel Zevs. Pazi se. Bogovi–še posebej pa Zevs–so zviti.« Nato je stopil v vrtinec in pogoltnilo ga je morje. 
Medeja je bila sicer previdna, a bog Zevs je bil s svojo željo in jezo neukrotljiv. Medeja je odšla do slepega preroka 
Tezirisa, ki je napovedoval prihodnost. Rekel ji je: »Želja bogov je neukrotljiva, vendar je ustavljiva.« 
Medeja je vec dni razmišljala o pomenu prerokbe. Bila je zelo nenavadna, saj so prerokbe po navadi oznanjale, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, ta pa ni izdala nicesar. Ljudje so se je izogibali, saj so se bali, da jih bodo bogovi prekleli, ce ji pomagajo. Tudi kralj ni bil nic boljši in jo je nekega dne pregnal z otoka. Dal ji je majhno barko in ji ukazal, naj odide.  
Vsa nesrecna je Medeja sedla v barko in odveslala na širni ocean. Plula je že cel dan, ko se je morala zaradi žeje ustaviti na nekem otoku, ki ga ni poznala, zato tudi ni vedela za nevarnost, ki preži na njem. Kar naenkrat je zacelo grmeti in blisk je udaril le korak stran od nje. Spomnila se je Pozejdonovega svarila. Hitro je stekla v jamo, kjer je bliski niso mogli doseci. Po nekaj urah se je nevihta pomirila in Medeja si je poiskala vodo. Pri tem je ugotovila, da je otok neposeljen. Tedaj pa je pred njo skocila sfinga in ji rekla: »Odgovori na mojo uganko, neznanka, ali pa te caka smrt!« Medeja jo je le pogledala, sfinga pa je zacela pripovedovati: 
 
»To žival je sredi oceana, 
ki prekaša tudi velikana. 
Potem povej mi, kaj receš, 
ko z vrelo vodo se opeceš. 
Nazadnje pa razmisli, prijatelj moj mali, 
kako skrajšala bi kalij. 
Poveži zdaj te tri stvari v državo, 
pa ne porinem te v to lavo.« 
 
Ko je nehala govoriti, je pred Medejo izbruhnilo jezero z rdeco lesketajoco lavo. Sfinga se je nasmehnila, Medeja pa je zacela razmišljati o uganki. »Žival, ki živi v oceanu … prekaša velikana … Se pravi, da je ta žival velika. Morda je morski zmaj, morda orka ali pa kit? Hmm, se bom kasneje vrnila k temu delu uganke. Kaj recem, ko se opecem? Ja, auc ali ajs. In kako bi skrajšala kalij? Morda na ka? Ce je prva beseda KIT, druga AUC in tretja KA sestavim besedo KITAVCKA, ampak to nima nobenega smisla. Morda pa KIT-AJS-KA? Seveda, odgovor je Kitajska.« 
Takoj ko je izgovorila besedo Kitajska, je lava izginila. Sfinga se je nasmehnila: »Kitajska je sedaj tvoj cilj.« Nato je izginila. Ker Medeja ni vsega razumela, se je usedla na obalo in molila. Kar naenkrat je iz vode skocila škrlatna riba in ji vrgla kompas. Medeja je slišala Pozejdonov glas: »Pojdi v smer, ki ti jo kaže kompas. Na morju si popolnoma varna.« 
Tako je Medeja odrinila in sledila kompasu. Nenadoma je na njeni barki pristala sova, ki se je v trenutku spremenila v Ateno, boginjo modrosti. Medeja se je prestrašila, a Atena jo je nagovorila: » Ne boj se, dekle. Ko sem videla, da si razvozlala sfingino uganko, sem se odlocila, da prestopim na tvojo stran. Svetujem ti, da na svoji poti nikomur ne zaupaš. Ne mislim le na ljudi, ampak tudi na živali in rastline. Kajti Zevs bo zastrupil vse sadeže, ki jih boš želela pojesti, živali pa te bodo poskušale napasti in odpeljati k Zevsu. Ne stopi na kopno, dokler ne dosežeš cilja. Tam ti bom dala znak. Tako boš vedela, kdaj lahko stopiš na kopno.« Medeja jo je vprašala, kaj je sfinga mislila, ko je rekla, da je Kitajska njen cilj. Atena se je nasmehnila: »Kitajska je edina država, kjer Zevs nima nobene moci. Kamor koli bi odšla, bi te Zevs izsledil in ubil.« Ko je to izgovorila, se je spremenila v sovo in odletela. 
Medeja je veslala naprej. Utrujena je bila zato se je malo spocila. Nenadoma je priletela štorklja. Ce je Atena ne bi opozorila, bi verjetno štorkljo pobožala. A namesto tega je v vedro zajela vodo in oplaknila štorkljo, ki je zavrešcala in odletela.  
Veslala je naprej. Že je hotela seci po jabolku, ki ga je imela shranjenega, ko se je spet spomnila Ateninih besed, ter ga vrgla v morje. Ko je bila že skoraj brez moci, je mimo priletela sova in ji dala znak, da lahko pri naslednji obali stopi na kopno. Pojavil se je tudi Pozejdon, ki je ustvaril val, ki je barko hitreje neslo proti kopnemu. Medejo je od kopnega in Kitajske locilo le še nekaj metrov. Nenadoma je zaslišala krik in proti njej je letel orel, ki ni bil nihce drug kot Zevs. Sklonila se je, da bi se izognila orlu, a bilo je prepozno. Orel je sicer s kremplji zgrešil oci, a jo je vseeno malo oplazil. Medeja je zacutila bolecino okoli oci. Ko se je cez nekaj casa pogledala v odsev morja, je videla, da ima poševne oci. A za to se ni zmenila. Ateni in Pozejdonu se je zahvalila za vso pomoc. Kasneje se je Medeja naselila na Kitajskem. Njeni potomci so prav tako kot ona imeli poševne oci.  
 
META PENEŠ, 9. B 
 
 
 

 
 
MARTIN KRPAN 
 
Živel je Martin Krpan, 
ki bil je izredno mocan. 
 
S svojo kobilico tihotapil je sol, 
mejnikom nikoli ni postal ulov.  
 
Ko pa na Dunaj Brdavs pridrvi, 
Martina Krpana klicejo vsi. 
 
Cesar v obupu obljubi mu vse, 
Martin Krpan pa želi si sol le. 
 
Konja preizkusi, po godu mu ni, 
saj kobilice svoje zamenjal ne bi. 
 
Lipo poseka, svoj kij naredi, 
Brdavsa premaga in Dunaj slavi. 
 
  

 
KLARA IN KRISTJAN KOVACEC, 3. A 
 


 
 
 
 
LISICA IN MEDVED 
 
Ta basen govorila bo 
o medvedu in lisici. 
Tako lisica neki dan spravi noge na cesto 
in odkoraka v medvedje mesto. 
Do najbolj naivnega medveda gre, 
da nalaže ga, kakor se zagre. 
»Joj, medved, prijatelj stari, 
greva v gostilno k obari.« 
»Povabilu se ne odrecem, 
ampak brez neumnosti, kakor recem.« 
»Ja, seveda, medved moj dragi,« pravi 
in se k vratom postavi. 
Kasneje v gostilni se dogovorita, 
da lisica placa vse, kar pojesta in popijeta. 
Nato zacne lisica jokati, 
seveda blefira, da ji ne bi bilo treba placati. 
Medved neumnež pa se je usmili 
in rece: »Bomo uredili.« 
Tako lisica mu rece, da denarja nima nic, 
po obedu pa se gre takoj ostric. 
Zapravi ves denar za obleke, 
medved, ki to vidi, pa si moci veke. 
Sklice skupaj celo mesto, 
da gredo nad lažnivca,  
za vsak slucaj poklice tudi rešilca. 
Tako dobe lisico, 
to lažnivko, to tatico 
in takoj ji kazen nalože, 
da pomivati mora dneve vse, 
Tako povsod se razve,  
da laž ima kratke noge. 
 
 
 
ERAZEM KLOJCNIK ZAPLOTNIK, 7. A 
 
 
 
Domišljija je pomembnejša od znanja. 
 (Albert Einstein) 
 

GORSKI ŠKRAT 
 
Nekoc je visoko v gorah živel škrat po imenu Gorski škrat. Nekega dne je šel na sestanek v mesto. Na koncu mesta je bila hiša, v kateri so se zbirali škratje. Tam je moral vsak škrat povedati, kaj je pocel v preteklih treh letih. Tako je moral tudi Gorski škrat porocati o svojih pripetljajih. Tam so bili že vodovodni, glasbeni in muzejski škratje. Prvi je zacel govoriti Gorski škrat. Najprej je malo zamencal, potem pa je zacel pripovedovati. Po koncu srecanja je hotel iti na goro Grintavec, da bi ponagajal svizcem, gamsom, kozorogom, orlom, ruševcem in kavkam. Ko je prišel na sredo poti, je zagledal kavko. Na sreco je imel v svojem nahrbtniku fraco. Pomeril je proti kavki in jo zadel, vendar ni poginila, ampak samo omedlela. Gorski škrat je kavko odnesel domov in jo udomacil. Postala sta prijatelja. 
 

LOVRO RACIC, 3. C 
 

KAKO JE NASTAL OBLAK 
 
Nekega lepega soncnega jutra se je decek odlocil, da gre na sprehod v gozd. Ko je prišel globoko v gozd, se je malo razgledal okoli sebe. Ni videl nicesar razen nekaj živali.  

Rjavi zajcek je priskakljal do njega, mu dal mešalnik in zbežal. Na mešalniku je pisalo: »V mešalniku zmešaj nekaj belih gob, nato jih zavij v liste in vrzi dalec stran na drugo stran gozda. To poskušaj tolikokrat, da bodo na nebu nastali oblaki. Ko se prikažejo oblaki, mora nujno zaceti deževati.« Decek je vse dobro razumel. Zacel je iskati bele gobe in jih tudi zelo veliko našel. Vrgel jih je v mešalnik in jih nato zavil v liste. Vse skupaj je vrgel na drugo stran gozda. Cakal je na veliki trenutek. Prvic mu na žalost ni uspelo. Poskusil je še enkrat, a tokrat dvajset metrov stran od prvega poskusa. Tokrat mu je uspelo. Zacelo je tako mocno deževati, da je decek zbežal domov. Doma ga je mama že cakala s cajem. Decek ji je povedal vse, kar se mu je pripetilo v gozdu.  
Mama je bila zelo vesela dežja, saj je bila že dolga casa suša. Naslednji  dan je šel decek ponovno v gozd in cakal, da bi srecal zajcka. Ko je prišel k njemu, se mu je zahvalil za dež in mu v zahvalo dal šop korenja. Od takrat dalje so na nebu vedno tudi beli oblaki. 
NINA GNJATOVIC, 7. A 
 
 
ROBOTEK BOTEK 
 
Nekoc je živel robotek po imenu Botek. Robotek Botek je naredil vse, kar si je zaželel Janezek Kocar. Ampak nekega dne se je robotek Botek pokvaril. Poskusili so ga popraviti, a ni šlo. Mehaniki pa so slišali njegove zadnje besede. Robotek je povedal, da ga lahko ozdravi le Janezek. In naslednji dan je bil Botek že zdrav. Vsi so bili srecni in veseli. 

 
ARNE MAZI JAMNIK, 3. B 
 
 
ZGODBA O ZALI IN DREVESU MARIJANU 
 

Nekoc je v Ljubljani živela družina Ranec, ki so jo sestavljali oce Stane, mama Polona in edinka Zala.  
Zali je bilo veckrat zelo dolgcas. Vcasih se je šla igrat v park Zvezda. Nekoc, ko prijateljev tam ni bilo, je bila nesrecna. Nato je opazila lepo drevo. Stekla je k njemu in si zamislila, da se z drevesom pogovarja. Pozdravila je lepo drevo in mu povedala, da ji je ime Zala. Vprašala ga je, kako je njemu ime. Drevo ji je odgovorilo, da je Marijan. Dolgo casa sta se pogovarjala in Zali ni bilo vec dolgcas. Zala je ta dan ugotovila, da si lahko najboljši prijatelj tudi z rastlino. Kuhala mu je caj in mu pripovedovala najlepše zgodbe. 
Za vedno sta ostala najboljša prijatelja na tem širnem svetu in tudi dalec naokoli. 
 
JULIJA RAKAR, 3. C 
 

 
 
 
 
 
 
 
 
 
JAZ UCITELJ/UCITELJICA 

 
Sem uciteljica geografije. Vem, da me ucenci klicejo Porovka. Nisem prevec stroga, saj vem, da takih uciteljev ucenci ne marajo. Tudi domaco nalogo jim dam, a nikoli prevec, le toliko, da ponovijo snov, ki smo jo obravnavali. Snov jim poskušam razložiti na zabaven nacin, ucne ure pa imamo tudi v naravi. Pogosto delamo v skupinah. Ko pa raziskujejo okolico, pa morajo obvezno vse tudi zapisati. Nekajkrat na leto jih peljem tudi po Sloveniji, da spoznajo tudi tiste dele Slovenije, kamor ne zahajajo. 
NIKA POR, 6. B 
 
Sem uciteljica geografije. Poucujem tako, da se z ucenci veliko pogovarjamo. H katedru poklicem vse ucence, tudi tiste, ki roke ne dvigujejo, da se morajo malo potruditi. Za delo v skupinah se ucenci sami razdelijo. Ce pa opazim, da katera od skupin ne dela, kot bi morala, ucence dam k drugim skupinam. Snov razlagam s pomocjo globusa, zemljevidov, e-prosojnic. Nalogo dam malokrat. Ucenci, ki imajo željo po raziskovanju, lahko pripravijo raziskovalno nalogo, ki pa jo tudi nagradim z dobro oceno.  

UMA CERNE KLOFUTAR, 6. B 
 

Sem profesor matematike. Slišal sem, da so tudi meni dali ucenci vzdevek, in sicer Floki. Sem prijazen, a ce kdo med poukom nagaja ali klepeta, ga pošljem iz razreda. Nazaj ga poklicem nekaj minut pred zvonjenjem in povedati mora, kaj se je pred razredom naucil o snovi. Ce nic ne ve, potem mu dam en dan casa, da se nauci in takoj naslednji dan je snov tudi vprašan. Ucim tako, da v eni uri vzamem eno snov. Ce jo ucenci razumejo, grem na naslednjo snov. Z ucenci se dobro razumemo. Ucenci me spoštujejo, saj vsakemu, ki snovi ne razume, jo tudi še enkrat razložim. Naloge med tednom ne dam, dam jo le v petkih, da jo lahko v miru naredijo. V ponedeljkih po navadi pregledamo nalogo in takrat ne jemljemo nove snovi. Ucence, ki se doma ucijo, nagradim s cokoladico, ucenci, ki naredijo domaco nalogo, pa dobijo plus, ki ga upoštevam pri zakljucevanju ocen. 

NEJC FLORJANCIC, 6. B 
Sem profesor anglešcine. Ucence poucujem tako, da sem do njih razumevajoc. Da me ucenci spoštujejo, pri pouku sodelujejo, se doma ucijo in delajo domace naloge, moram biti do njih spoštljiv, predvsem pa jim moram znati prisluhniti. Ucne ure jim pripravim bolj zabavne. Preprican sem, da je dober ucitelj tisti, ki se zna vživeti v vlogo ucenca, ki zna opazovati napredek ucencev, jim dobro svetovati. Pri urah poskušam pritegniti pozornost ucencev tudi tako, da jim povem kakšno svojo življenjsko izkušnjo. 

DEJAN PUNCEC, 6. B 
 
Sem uciteljica likovne umetnosti. Zdi se mi, da je zelo pomemben dober odnos z ucenci. Zelo rada sem v takih razredih, kjer se z ucenci dobro razumem. Pri likovni umetnosti ucenci nimajo nalog, tudi uciti se jim ni potrebno, poudarek je namrec na ustvarjanju. Ucencem poskušam dopovedati, da je sodelovanje pri pouku njim v dobro. Zavedam se, da bi morala biti vcasih bolj stroga, kot sem, saj posamezniki mojo popustljivost hitro izkoristijo. 
NAJA KOLAR, 6. B 
 
Sem uciteljica slovenšcine in anglešcine. Ucenci me morajo poslušati, ne smejo klepetati. Kdor je priden, je nagrajen, poredni pa se hitro znajde na mojem listu. Ucenci me spoštujejo in tako je tudi prav. Imam poseben nacin spraševanja, in sicer po datumih, na primer 5. 10. vprašam tista, ki sta peti in deseti po abecednem redu. Ce ucenec nima naloge, mu postavim vprašanja, povezana z nalogo. Ce ucenec ne zna odgovoriti, dobi temu primerno oceno. Za dobro oceno pa morajo ucenci res pokazati veliko znanja. Ce ucenec želi popravljati oceno, naredi referat, ki ga predstavi svojim sošolcem.  
LUCIJA ŽBOGAR, 6. B 
 
 
 
 
HUDA MRAVLJICA V KRANJU 
Po Kranju se je sprehajala huda mravljica. Ljudje iz cele Slovenije so poslali okrepitve. Prišli so vojaki in policisti. S skupnimi mocmi so jo spravili v živalski vrt. 
TADEJ GREGA POTOCNIK, 2. A 
 
Pozor, pozor, po Kranju straši šestnoga mravlja. Po Stražišcu in po Planini drvi kot strela. Nikdar se ne ustavi. Luci ugaša in strele dela, da svet sedi na glavi. 
MAKSIM SMOLOVIC, 2. A 
 

Pozor, pozor, pazite se hude mravljice! Huda mravljica straši po celem Kranju. Vsi bežijo pred njo. Ljudje že upajo, da jo bodo pregnali. Unicila je že ogromno stavb in avtomobilov. Rešite se pred hudo mravljico. 
ANIS DULIC, 2. A 
 
Mimo Evrope je prišla huda mravljica. Še vse avte je požrla, le gume je pustila. Požrla je kip Franceta Prešerna. Pot je nadaljevala do drsališca. Celo ograjo je polomila. Odšla je v živalski vrt, prišla do leva in ga pojedla. 
NIKOLA ĐOKIC, 2. A 
 
Huda mravljica je prišla v Kranj že petic in spet je mocno udarila. Gospodu, ki prodaja lonce, je že spet polomila vse lonce. Zmeckala je deset avtov in tri hiše. Podrla je eno trgovino. Uspelo je zbežati trem ljudem, štirim pa ne. Na sreco je ušla nazaj v Avstrijo. 
ANA VUJANOVIC, 2. A 
 
 
Vsak pesnik je velik otrok. In vsak otrok je mali pesnik. 
 (Boris A. Novak) 
 
BOŽICNI PRAZNIKI 
 
Sneg pobelil nam je cesto, 
mraz zajel je celo mesto. 
Lucke že povsod gorijo 
in v temi se lepo iskrijo. 
Smrekice svoje okrasimo 
in si vse lepo zaželimo. 
Dobri mož bo prišel do nas 
in nam prinesel smeh na obraz. 
Praznikov se veselimo, 
saj pocitnice k nam hitijo. 
 
MARINA JOSIPOVIC, 3. C 
  

 
 
  
 
LIPA 
  
 
 
Prelepa si, lipa moja stara, 
poleti, pozimi, vedno velicastna. 
Na cvetocem mi travniku kot stražar, 
v zavetju hišic si zadnji dih narave. 
 
Vsak dan, že vsa leta, ko prihajam iz šole, 
se pogovarjava na tvojem travniku 
divjih trav in lepih cvetlic, 
z družbo metuljev in morda tudi ptic. 
 
V osamljenem koticku narave 
se še enkrat srecava, 
je že zadnji dan šole, 
ter se za dva meseca posloviva. 
 
Nazaj prihajam židane volje,  
da spet bom videla prijatelje iz šole, 
s torbo na rami,  
stopam po že stokrat obhojeni poti. 
 
Ko pa pridem izza vogala, 
se korak mi ustavi, 
napnem oci, mislec:  
Me oko vari? 
 
  
Ampak je res, kjer prej je bila trava,  
je zdaj vse razrito, 
 ni vec zelenja, življenja  
in meni ljubega varuha.  
 
LARA POTOCNIK, 9. A 
 

 


 
 
Draga narava, 
vsak dan te vidim, te gledam, to je pesem, za vse,  
kar ti poklanjaš meni ... 

Da ti pokažem, kako te rada imam: 
 
Lepa si kot roža  
kot visokogorska planika, 
majhna, preprosta, 
po srcu velika. 
 
Vse so tu, vse tvoje rože, 
cudovita vrtnica, encijan nebeški, 
dišeca sivka, preprosta marjetica, 
in jaz v vseh obcudujem tvojo lepoto. 
 
Žuborenje potokov, 
skrivnostno šumenje dreves, 
prelepo prepevanje ptic, 
z njimi me spremljaš na vsakem koraku. 
 
Ko vidim tvoje gore in hribe, 
planote, doline, 
oceane ter morja, širna obzorja, 
takrat zavem lepote se tvoje in srece, da sem tvoja. 
 
Kot veter v gorah, 
piš ob obali 
ter sapica na morju,  
kjerkoli, vem, da si tam.   

Lahko vidim vesolje, 
milijarde zvezd, luno, planete, 
 osamljene komete, 
a jaz nisem nikoli sama, vedno si z mano. 
 
Zvezd je milijone, milijarde, 
le eno je sonce, 
ti si moje sonce, 
osvetljuješ moje življenje. 
 
Šumenje valov, blešcanje gladine, 
petje kitov, ples delfinov, 
pesek med prsti, veter v laseh, 
vse to je tvoje darilo. 
 
Življenje brez tebe 
bilo bi brezbarvno, 
sivo in dolgocasno, 
hvala ti za vso lepoto. 
 
Z ljubeznijo  
tvoja Lara 
LARA POTOCNIK, 9. A 
 
PRIJATELJA SVA 
 MISEL ZA PRIJATELJA 
 
 
Jaz se zbudim, najboljši je ta svet. 
Svet se vrti, iz dneva v dan se vrti. 
Mami mi rece: Najboljši si, 
jaz in ti sva najboljša prijatelja.  
To je ta pesem, iz neba pade na tla 
in midva sva prijatelja. 
Zvok, utrinek, pade z neba, 
prijatelja najboljša sva  
in nikoli se ne bova skregala. 
Ta pesem se vrti, to je ta cas. 
Ta zgodba, ta pesem. 
en, dva, tri, najboljši si ti. 
 
VID KEJŽAR, 3. B 
  
Solidaren sem, ko si ti solidaren do mene.  
Strpen sem, ko si ti strpen do mene.  
Prijatelja sva, ce si pomagava.  
Ti pomagaš meni, jaz pomagam tebi.  
Ekipa sva, ko sodelujeva in si pri tem pomagava. 
 
VID KEJŽAR, 3. B 
 
 
 
  
 
BABICA V ŠOLI 
 GLASBENA ŠOLA V NEDELJO 
 
 
Babica vnucka pred šolo caka, 
da z njo domov odkoraka.  
Vnucka nikjer ni, 
zato v šolo odhiti.  
 
Njegovo ucilnico išce 
in po pomoti pogleda v stranišce. 
Do uciteljice odhiti, 
saj ona ve, kje tici. 
 
Uciteljica jo zacudeno gleda, 
saj babica je cisto bleda. 
Uciteljica ne ve, kaj ji je, 
zato odkoraka mimo nje. 
Babica odide na igrišce 
in išce njegovo skrivališce. 
Babica postaja še bolj siva, 
saj jo skrbi, kje se skriva. 
 
Koncno ga pri košu zagleda 
njegova lica so cisto bleda. 
Ve, da nekaj je ušpicil, 
zato se babici je opravicil. 
 
SARA ZLATANOVA, 6. B 
  
Glasbena šola v nedeljo pociva 
in se rada umiva. 
V nedeljo zaklene svoji duri  
in uživa v svoji mirni uri. 
 
Ura hitreje mineva, 
ko glasbena šola prepeva. 
Gleda bližnje ljudi, 
mogoce kdo na obisk prihiti. 
 
Takrat glasbena šola igra na inštrumente 
in si polepša nedeljske momente. 
Zvecer leže spat, 
ker je zaspana od oken do vrat. 
 
Glasbena šola obožuje nedelje, 
ker se lahko v tišino popelje. 
V nedeljo zvecer pa se že pripravi, 
da v ponedeljek spocita ucence pozdravi. 
 
MIA MUNIH LAKOVIC, 6. A 
 
 
 
  
 
VELIKA ŠOLA 
 DISKO KROGLA 
 
 
V veliki šoli so bili le velikani. 
Bili so veliki in mocno zaspani. 
Veliko so spali veliki velikani. 
Zato v šolo niso hodili radi,  
ker na mizah so zaspali. 
Takšni so bili veliki velikani. 
 
MAKS GOLI, 3. B 
  
Disko krogla je zabava  
in še zraven razsvetljava.  
Vrti, vrti se sem in tja, 
kakšna godba tam igra! 
 
RAENI VIDOVIC, 4. A 
 
 


 
STRAHEC 
 POŠTA 
 
 

Doma sem cisto sama, 
kar srh me spreletava.  
Ce lahko bi vsaj še mirno spala.  
 
Okoli mene vse šumi, 
zraven pa še hrumi. 
Odprem vrata svoje sobe, 
notri pa je kot iz ledene dobe. 
 
Pogledam v omaro,  
saj je v njej nekaj zaropotalo. 
A notri ni nicesar, 
kar bila bi grozna stvar. 
 
Najdem si miren koticek, 
kjer lahko bi bival pticek. 
Notri se tiho uležem,  
da strah poležem.  
 
Ko pa pride mama, 
v sobi nisem vec sama. 
Strahec nenadoma izgine, 
jaz imam pa odrgnine.  
 
NIKA POR, 6. B 
  
Pošta v nedeljo rada pociva,    
se umiva in meditira.     
 
Pošta je vcasih nagajiva, 
 a vseeno marsikaj pridobiva.    
 
Pošta ponoci  sanjari,   
prižiga luci    
in vriska za ljudmi.    
 
Ni v redu, ko pošta zaspi,  
ker zvonec ves cas zvoni.   
 
S svojimi pismi hiti, 
da se v gneci izgubi. 
 
ŽIVA JANŠA KIRBIŠ, 6. A 
 

 
 
 
 
  
 
 
 
  
 
TROT 
  
 
 
Nekoc je živel en trot, 
ki je nabral na tone gob. 
Basal se je noc in dan, 
dokler ni postal prevec zaspan. 
 
Trot je želel nekaj za pod zob, 
na sreco je tam lahko pogledal mal cez rob. 
Na tleh je zagledal eno kredo 
in si na drevo narisal credo. 
 
DAVID ROBIDA, 3. B 
 
  

 
 


 
 
 
 
 
MOJ VRT 
 LOVEC 
 
 
Na mojem vrtu raste roža, 
ki jo podnevi sonce boža. 
 
Ko pa zvecer se sonce skrije, 
na moj vrt pokuka krt, 
ki je v soju lune crn kot smrt. 
 
Zjutraj je na mojem vrtu rosa, 
opoldne pa po vrtu pleše kosa. 
Vihti jo dedek,  
ki je prijazen kot medvedek. 
 
Ne smemo pozabiti na babico, 
ki pridno vrt moj zaliva 
in velikokrat opece jo kopriva. 
Vidite, kako poseben je moj vrt, 
kot tisti crn krt.  
 
NAJA KOLAR, 6. B 
  
Stari lovec 
je imel nekoc novec. 
Hotel je novec pokazati vsem, 
zato se je odpravil v daljno pušcavo, 
kjer je vse delal za zabavo. 
 
Vsem tam je kazal svoj novec, 
ta stari lovec. 
 
Ko je prehodil vso širno pušcavo, 
se je zacel na ves glas veseliti. 
Odlocil se je, 
da bi se bilo prav malo nagraditi. 

 
 
 

 Za bonbon zamenjal je novec, 
ta stari lovec. 
Zdaj ima velik bonbon, 
rumen kot makaron. 
 
NAJA KOLAR, 6. B 
 
 
 


 
 

 


 
 
 
 BOLECINA 
 
 

  
David papircek je vrgel pod klop, 
njegova skrivnost je, da izbil si je zob. 
Skrivnosti na sreco nobeden ne ve, 
ce kdo jo izve, potem tebi gorje. 
 
V šoli bil je slabe volje, 
ko zjutraj na glavi je videl mozolje. 
Da grozote pokrije, cez celo da lase, 
nato pa izve, da ostrici se gre.   
 
Danes imel je zelo slab dan, 
da to bi odmislil, odtaval je stran. 
 
David od doma že dolgo beži, 
a kmalu se spomni, denarja vec ni. 
Ko starša že spita, on pride domov, 
vzame denar in se odpravi na lov. 
 
Ko pride v gozd, napravi si lok, 
a kmalu zasliši se lovski pok. 
Ko lovec se odpravi po mrtvo žival, 
David se spomni, da medveda je igral.  
 
Lovec je pobegnil, pustil mu žival, 
David jo vzel je in pokopat jo dal. 
Nato ga v šoli je vsak obcudoval  
in ker dober dan imel je, dobro je spal. 
 
NIKOLA RAKIN, 8. A, 
ANDREJ STOJANOSKI, 8. C 
 
 
 
  
 
PLES 
  

 
 
Plesati je res lepo, 
sploh pa, ce je še nekdo, 
ki bi plesal s tabo v nebo. 
 
Plesanje zna biti tudi grdo, 
ce korake znaš slabo. 
Takrat vrtiš se, ko pokvarjeno kolo, 
da ti je kar hudo. 
 
Ples ne gre brez glasbe, 
vcasih pa tudi ne brez svatbe. 
Ob partnerju se delaš vseved, 
v resnici pa pesmice ne znaš zapet. 
 
Ko si utrujen, se ustaviš 
in si vprašanje postaviš. 
Kaj sploh delam tu, 
namesto da bi šla domu? 
 
ARDI AHMETAJ, 8. B, 
AULONA AHMETAJ, 8. C 
 
 


 
 
MOJEMU DEDKU 
 SKRIVNOST 
 
 
Ko si star, umreš, 
a vendar ne izgineš, 
solze domacim z lic polzijo 
in nate misli v srcu gorijo. 
 
V srcu ostajajo mi rane, 
ko ni te tu vec zame. 
Želim si, da bil bi tu, 
ker živel bi brez strahu. 
 
Ker živimo na kmetiji, 
vsak dan ti na grob 
prinesem le pšenicni snop. 
Ker kot nekje sem že prebral, 
pšenica je najlepši cvet, 
jutri k tebi pridem spet. 
 
Na tvojem grobu sveca gori, 
v mojem srcu pa sreca tli, 
ker vem, da si nekje, 
kjer lepše ti je. 
 
JAN MOHAR, 8. A 
 
 

  
Skrivnost je lahko  
temna in svetla, 
nikogar ne pusti  
brez skrbi. 
 
Slabe so mracne in bolece, 
kot poslušal bi otroka, ki govori kricece. 
O, ja, temne so mracne in bolece. 
 
Dobre so svetle kakor beli dan, 
ko zbudimo se vsak dan iz dobrih sanj. 
O, ja, dobre so svetle kakor beli dan. 
 
Skrivnosti vsak dan silijo na plan, 
izda jih clovek pregnan.  
Ampak tisti, ki je vdan, 
skrivnosti ne pusti na plan. 
 
Ko skrivnosti se razvejo 
in ljudje si jih povejo, 
skrivnost ni vec skrivnost, 
med ljudmi vlada norost. 
 
Skrivnosti ne moremo vzeti nazaj, 
naj bo sladka kakor raj 
ali pa grenka kot kava. 
O, skrivnost, ta ni vec prava. 
 
Vcasih skrivnost ostane skrita, 
skupaj z nekom pokrita. 
Svet je ne izve nikoli, 
pa ceprav ta poskuša karkoli. 
 
Skrivnost naj ostane skrita, 
naj ne bo odkrita 
in nikomur razkrita. 
 
ALEKSANDRA CIGOJA, 8. C, 
TEA ROŽMAN, 8. B 
 
 
 

 


 
 
SKRIVNOSTNA LJUBEZEN 
 KAJ JE LJUBEZEN? 
 
 
Ljubezen, za nekatere bolezen, 
meni je ful dobra stvar, sem ji kar hvaležen. 
Ljubezen ni stvar, ki se jo kupi, 
ampak se jo vzljubi.  
 
Skrivnostna je ta moja ljubezen, 
vse gre kot najlepša pesem. 
Moja ljubezen je otvoritev vsakega dneva 
ali pa tudi katastrofa najboljšega leta. 
 
Z njo velikokrat se dobim, 
veliko znanja pridobim. 
Ona diši kot nebesa, 
popelje me na svetovna kolesa. 
Moja ljubezen so sanje posebnega cloveka, 
ki ljubi mavricne barve in omamne vonjave. 
Njeni poljubi so kakor ceste, polne carovnije, 
kdaj pa tudi popolne traparije. 
 
Ta ljubezen ima posebne care, 
še posebej sladke zame, 
kajti s strastjo zacinjena mladostna ljubezen 
imenuje se KUHARIJA – LJUBEZEN DO HRANE! 
 
LUKA BLAŽIC, 7. A 
Rezultat iskanja slik za love to food
  
Ljubezen se vije in vije 
ter se od nekoga odbije 
in prav vate zavije, 
po vsem svetu zganja norcije.  
 
Ljubezen od boga je dar, 
v ljudeh vzbudi poseben car. 
Ljubezen pomeni biti ljubec, 
dati srce nekomu, ki ti je všec.  
 
Ljubezen je lahko zelo oddaljena 
ali pa že vnaprej pripravljena. 
Meter ali celo kilometer,  
to sploh ni pomembno, 
saj ljubezen širi lahko tudi veter.  
 
AMIR LULIC, 7. B 
 
 
 

 
NEZNANA LJUBEZEN 
 
 
Pri drevesu je sedela, 
in se prav fino imela. 
V roki knjigo je držala, 
ne da bi jo sploh brala. 
 
Pa so lica ji zardela, 
ko je pesem zapela. 
In je videle nekoga, 
hoditi z ulicnega smoga. 
 
Srce ji je ropotalo 
in spušcalo kot letalo, 
ker našla je tistega, 
ki si ga je zamislila.  
 
Prišla je do njega,  
a pojavila se je megla. 
Se bosta sploh še videla kdaj, 
in se zamislila v case nazaj? 
 
EVA HENDRICKX, 7. B 
 
 
LJUBEZEN 
 
 
Ljubezen je nekaj lepega, 
nekaj enkratnega. 
Vedno si nasmejan, 
ceprav je on dalec stran. 
 
Rezultat iskanja slik za srÄŤek
V zvezek srcke rišeš, 
njegovo ime napišeš. 
Za šolo ti ni mar, 
ker je on tvoj 'car'. 
 
Mami cudno gleda te, 
nate krega se, 
ampak tebi vseeno je, 
ker on tvoja prva ljubezen je. 
 
TIA SARA SPASOV, 7. A 
 


 
 
 
 
KAJ JE LJUBEZEN 
 
 
Ljubezen je dar, 
za katerega ti je mar. 
Nic te ne skrbi, 
le srce ti hrepeni. 
 
Ljubezen je mimobežna, 
lepa in nežna. 
Ni hrupna ne glasna 
temvec je krasna. 
 
Ljubezen je lahko boleca, 
a vcasih je tudi speca. 
Odkrije se šele takrat, 
ko imaš nekoga neskoncno rad. 
 
Vcasih pa ljubezen hitro tece 
in nic ne rece. 
Pocasi pa se jeza razkadi 
in spet se imamo radi vsi. 
 
ŽIVA LEBEN, 7. B 
 
 
 
  
 
ZALJUBLJEN SEM VATE 
  
 
 
Zaljubljen sem vate, 
zate in samo zate 
bi pokosil vse trate 
z razlogom, ker sem vate.  
 
Peljal bi te najlepši kraj, 
peljal bi te v neskoncni raj, 
kjer spila bi najboljši caj 
in se skupaj pripravila na maj. 
 
Že na prvi pogled si mi bila všec, 
na žalost s seboj nisem imel lec, 
zato sem postal ves rdec 
kot kuhinjska pec.  
 
Bila si tako sramežljiva 
in hkrati potrpežljiva. 
Vcasih si me opekla kot kopriva, 
a nikoli nisi bila ti kriva.  
 
Upam, da boš pesem prebrala, 
in da iz tega ne bo nastala cela štala, 
da ti bo lepa kot havajska obala, 
še enkrat za vse ti hvala.  
 
TANJA BALDŽIEV, 7. B 
  

 


 
 
 
 
 

  

  

 
 
  
  
 
KAKO SE POCUTIŠ, KO SI MAJNIŠKO RAZPOLOŽEN/-A? 
 
Sem vesela in srecna. Najraje bi bila cel dan zunaj, ker je lepo vreme in dolg dan. Sem zelo dobre volje. 
EVA HENDRICKX, 7. B 
 
Takrat se težje ucim, ker je zunaj lepo vreme. Prepricana sem, da lahko naredim vse, kar si želim. 
ŽIVA LEBEN, 7. B 
 
Pocutim se bolj veselo, lahko sem vec zunaj s prijatelji, dnevi so daljši, vreme je lepše.  
VIKTOR CEKREDŽI, 7. B 
 
Naredim kaj dobrega, sem brez skrbi, vesel, da je vreme lepše.  
ALAN DAVID KODRA, 7. B 
 
Nisem tako zbran kot ponavadi, razmišljam o drugih stvareh, kot bi moral. Sem tudi bolj utrujen kot druge mesece.  
ALEKSEJ MILIC, 7. B 
 
V maju nisem prav nic vesel, sem bolj zaskrbljen, ker pišemo toliko preizkusov.  
LUKA TOMŠIC, 7. B 
 
Želim biti vec zunaj, vec casa preživim s prijatelji. Zato vcasih pozabim na ucenje in šolo.  
ANASTASIA VUCENOVIC, 7. B 
 
Pocutim se zelo sprošceno, sem polna pozitivne energije, pozabim na vse skrbi. 
NAJA MILAŠINOVIC, 7. B 
 
 
 

  

  

 


 
Pravljice so prava bogata in neizcrpna zakladnica ljudske iznajdljivosti in duhovitosti. 
 
 
SIROMAK POSTANE KRALJEVIC 
 
Nekoc je živel pastircek, ki je imel zelo siromašne starše. Sam ni mogel veliko zaslužiti, pa je sklenil, da bo šel po svetu za kruhom in sreco. Oblekel se je, se poslovil od oceta in matere ter odšel od doma.  
Potoval je po cesti, s ceste je stopil na stezo. Po njej je prišel na polje, s polja je zašel v gozd. Globoko v gozdu je zagledal tri ptice. Prva ptica mu je zletela na desno ramo, druga na levo, tretja pa na glavo. Ptica na desni je imela v kljunu kos kruha, ptica na levi zlat cekin, ptica na glavi pa zlato verižico. Ptice so mu izrocile te stvari. Pastircek je šel naprej. Mimo njega so priletele tri vrane in mu ukradle nakit in kruh. Pastircek se je ozrl v nebo, da bi s kamni zadel vrane, a zaman. Obupal je že in šel dalje. Zagledal je majhno koco. Najprej se je bal, a potem se je opogumil in stopil v koco. Hodil je po stopnicah, ki so se mu zdele neskoncne, dokler ni prišel do sobe, kjer je bila krsta. Ko jo je hotel odpreti, se je zunaj nekaj zabliskalo. Nenadoma je privihral vrtinec in iz njega je priletel velik zmaj z ledenim telesom in velikimi cudovitimi krili, iz katerih so se vsule snežinke. Zmaj je želel decka napasti, vendar je decek v tistem hipu z vžigalico prižgal palico in jo vrgel v zmaja. Ko se je zmaj stopil, je našel v njegovi luži leden kljuc, ki se ni in ni hotel staliti. Decek je spravil kljuc, se odpravil proti krsti, a opazil je, da je zaklenjena. Hotel je že oditi. Spomnil se je na kljucek, stekel je h krsti, vtaknil kljucek v kljucavnico, a nic se ni zgodilo.  
Zaradi ledenega zmaja je bil zunaj sneg. Decek je zagledal iglu. Naposled je le stopil vanj in v njem našel pingvinovo jajce. Nekaj trenutkov kasneje se je jajce izvalilo. Ven je prilezel majhen pingvincek s svetleco se stvarjo, zataknjeno v repku. Decek ga je želel ujeti, a mu je ubežal. Decek mu je sledil in pri tem zašel. Hodil je že nekaj casa. Posijalo je sonce. Mladenica je zaslepil žarek, ki mu je sledil. Ko žarka ni videl vec pred sabo, je zagledal pingvina in ugotovil, da se je svetleca stvar odbijala od žarkov sonca. Hitro je odnesel ubogega pingvincka na varno, nazaj v iglu, kjer sta se srecala. Pingvincek ga je objel in mu kar sam od sebe izrocil stvar v repku. Preden je pingvincek izginil, je rekel decku, da bo srecno živel. Decek se je zacudil tem besedam. Videl je, da mu je pingvincek izrocil zlati kljucek. Pred sabo je zagledal skrinjico in predvideval, da bo kljucek odprl njeno kljucavnico, vendar se to ni zgodilo. 
Skomignil je z rameni in krenil dalje. Prišel je do zelene trave, kjer so bile kobile, ki so se postavile v krog tako, da je bil mladenic v sredini kroga. Vse so topotale z nogami. Kobile so decku rekle, naj si izbere eno izmed njih. Decek se je ozrl naokoli in hitro izbral eno. Vse kobile so prenehale s topotanjem. S kobilo, ki jo je decek izbral, je šel dalje. Nenadoma so se kobili v oceh naredile iskrice in spremenila se je v prelepo deklico, ki je decku izrocila kljucek v mavricnih barvah. Skupaj sta našla pisano škatlico s kljucavnico. Vanjo sta vtaknila kljuc, a zopet se ni nic zgodilo. Potem se je decek domislil, da bi morala iti na vsa mesta, ki jih je že obiskal. Najprej je vtaknil vse tri kljuce v krsto, potem v skrinjico in nato še v škatlico. Ledeni kljuc je odprl skrinjico, žareco krsto in pisano škatlico. V skrinjici so bili zlati cekini, v krsti dragulji, v škatlici pa steklena kipca. Ko se bosta razbila, bosta decek in deklica umrla. 
Deklica in decek sta odšla domov. Še vedno srecno živita, ce se kipca še nista razbila. 
 
AMELIE MARTEY NAA, 4. B 
 
 
 
 
 
 
 
SRECNA DRUŽINA  
 
Nekoc pred davnimi casi so v revni bajti živeli oce, mati, sedem sinov in sedem hcera. Nekega dne se je mati mocno poškodovala in cez nekaj dni je v umrla. 
Oce se je odlocil, da si gre iskat novo ženo. Otrokom je narocil, naj ga pocakajo v bajti, preživljajo pa naj se s tem, kar pridelajo. Oce je kar nekaj casa hodil, ko je prišel do grajskega stolpa ter potrkal na visoka vrata. Odprla jih je carovnica. Oce jo je poprosil, ce bi bila njegova žena. Carovnica je seveda privolila, kajti carovnice vse vedo. Ko je oce pripeljal ženo domov, jo je predstavil otrokom. Bila jim je zelo všec, kajti po dolgem casu so imeli spet mamo. Carovnica je bila z njimi nekaj casa prijazna, potem pa je rekla svojemu možu, naj spodi otroke od doma, da si bodo našli vsak svojo ženo ter vsaka svojega moža.  

Otroci so to slišali, zato so se raje v svet odpravili kar sami. A zašli so v gozdu ter v daljavi zagledali hišo. Cez noc so prespali v njej. Ko so se zjutraj zbudili, jih je na mizi cakal zajtrk, ob njej pa je stal nek mož. Vprašal jih je, zakaj so prišli. Povedali so, kaj se je zgodilo doma. Dobri mož jih je potolažil in jim povedal, da bodo obogateli in vsi imeli svojo družino.  
Najprej je povedal fantom, da morajo priti do steklene gore. Tam jih bo cakal palcek, ki jim bo naredil škornje ter jim povedal pregovor. Fantje so odšli do gore, srecali palcka, ki jim je dal škornje ter jim povedal pregovor in jim rekel, da ga morajo upoštevati. Fantje tega niso upoštevali, vseeno so se odpravili na goro, a jim ni uspelo priti na vrh, zato jim je palcek povedal drug pregovor. Toda tudi drugic niso uspeli priti na vrh. V tretje so palcka pozorno poslušali in uspelo jim je. Prišli so na vrh hriba, stopili v hišo ter vprašali vsak za svojo ženo.  
Ko so prišli nazaj, so enako storile deklice. Dobri mož je dekletom povedal enako, le da jih pod goro ne bo cakal palcek, ampak vila in da morajo rešiti njene tri uganke. Dekleta so njene tri uganke rešile in vila jih je peljala na goro. Domov so se vrnile vsaka s svojim fantom. Ko so prišli do dobrega moža, je eden od fantov, ki je na gori vzel zvoncek, z njim pocingljal. Tedaj se je prikazala miza, na kateri je bilo polno hrane in pijace.  
Priredili so poroko za vseh 14 otrok. Dobri mož je postal njihov oce, pravi oce ter maceha sta umrla, družina pa je srecno živela do konca svojih dni. 
 
ADRIAN DESPOTOVIC, 4. B  
 
 
RAZLICNI SMO SI 
 
Za sedmimi gorami in prav tako sedmimi vodami je živela osamljena deklica, ki ni imela ne prijateljev in ne družine, ko pa je nekega jutra šla po vodo, je v bližnjem potoku zagledala majhno, crno in nenavadno ribo. 

Riba je imela samo eno plavut. Ceprav se to nam zdi neobicajno, je bila to zadnja stvar, ki bi se deklici brez prijateljev zdela cudna. Deklica je zaslišala glas ribe, ki jo je v potoku klical k sebi. Najprej se je malo poškropila z vodo, saj se ji je zdelo, da sanja, a potem je vseeno stegnila roko do ribe, ta pa je splavala nanjo. 

Deklica je ribo pozdravila in jo vprašala, ce potrebuje pomoc. Riba je milo in prestrašeno rekla, da ne. Deklica je bila radovedna in jo vprašala, kaj se ji je zgodilo, da ima le eno plavut. Riba je zacela pripovedovati.  
Rekla je, da je nekega dne plavala skupaj z jato samih lepih, cudovitih rib. Ona ni bila tako lepa kot ostale in tudi plavala ni tako hitro, zato jih je prosila, naj se malo ustavijo. Ribe so jo grdo pogledale, a so se vseeno ustavile in so ji rekle, naj pocaka tam, one pa bodo šle po hrano, ji jo prinesle, potem pa bodo šle naprej. »In kaj je bilo potem?« je vprašala deklica. Riba je odgovorila, da jih je potem cakala, cakala, a jih ni bilo. Ustrašila se je in se hotela skriti v morsko travo, tedaj pa je priplavala mimo kaca in ji odgriznila plavut. Riba je rekla, da takrat ob sebi ni imela nobenega prijatelja, ki bi ji lahko pomagal.  

Deklica je bila cisto pretresena, ko ji je riba povedala to grozno zgodbo in ji je rekla, da je zdaj našla novo prijateljico. Njo. Riba ji je bila zelo hvaležna, a  menila je, da je bolje, da se ne družita, saj se potem njeni prijatelji ne bodo vec želeli družiti z njo. Deklica pa je brez zadržkov odgovorila, da tudi ona nima prijateljev in da je vesela, da jo je spoznala. Riba je bila nekaj casa tiho, potem pa jo je vprašala, kako to, da ona nima prijateljev, ce pa je tako prijazna. Deklica na to vprašanje ni znala odgovoriti, a je rekla ribi, da ji njeno prijateljstvo v tem trenutku pomeni najvec. 

Tako sta se deklica in riba videvali vsak dan, ko je deklica prišla po vodo. Bili sta srecni in veseli ne glede na razlike med njima. 

 
NEŽA KEJŽAR, 9. B 
 




 
 
 
 
 
ZAPESTNICI 
 
Nekoc je živel oce, ki je imel hcerko edinko. Za njen 18. rojstni dan jo je ugrabil zmaj s sedmimi glavami.  

Hcerka se je odpravila v gozd po gobe in ocetu obljubila, da se bo vrnila pred zatonom.  
A to se ni zgodilo. Oce jo je iskal, a je ni našel. Novica o izgubljeni hceri je prišla na uho tudi mladenicu, ki je imel dve zlati zapestnici, ki ju je nosil na rokah. Z njima je lahko nadzoroval veter in druge naravne sile. Takoj ko je slišal, kaj se je zgodilo, se je spomnil zgodb o ljudeh, ki so izginjali in se nikoli vec niso vrnili. Zavedal se je, da je prišel po dolgih prespanih letih na plan zmaj s sedmimi glavami, z ogromnimi krili in luskami po telesu. A ni bil tak, da bi bruhal samo ogenj, temvec tudi led.  
Mladenic se je hitro odpravil k ocetu izginule deklice. Vprašal ga je, po kateri poti je hci odšla in takoj je odšel na pot. Hodil je po poti in zagledal veliko sledi in odtisov. S pomocjo zapestnice je našel tudi zmajev brlog. Hitro ga je nežna sapa vetra odnesla cez širne poljane, gozdove in pušcave in ga na koncu spustila pred zmajev brlog. Zmaj se je prestrašil mladenica, saj ni pricakoval, da bi bil kdo tako pameten, da bi prišel do njegovega doma. Zmaj je prišel do mladenica in ga vprašal: »Kaj hoceš?« Fant se je zamislil in odgovoril, naj vse ujetnike, med katerimi so tudi škratje in mnoge živali, spusti. Zmaj je zakrical, da tega ne bo storil, razen ce se bo boril za njih. Ker fant s seboj ni imel nobenega orožja, mu je zmaj dal mec in šcit, ki pa sta bila bolj za okras kot pa za boj. A decek je bil pogumen in boj je trajal kar štirideset dni in štirideset noci. Oba sta bila že utrujena. Šcit je zaradi ognja, ki ga je bruhal, cisto spremenil svojo obliko. Zmaj je decku svetoval, naj preneha, saj bi to naredila vecina. 
Še preden je povedal do konca, se je zaslišal krik. Mladenic je s pomocjo zapestnice zmaja porinil v prepad. Rešil je vse ujetnike, deklico pa odpeljal k ocetu. Ta je bil tako vesel, da mu je dal hcer za ženo. In še danes se govori o pogumu mladenica, ki je premagal zmaja, da so vsi srecno živeli. 
NOEL MILOST, 6. B 
 
V PRAVLJICNEM SVETU 
 
Zjutraj sem se zbudila, mame že ni bilo vec doma in zajtrk me je cakal na mizi. Pojedla sem zajtrk in odšla v šolo. Po vrnitvi domov mi je mami obljubila, da mi bo zvecer prebrala pravljico. Preden sem zvecer zaspala, sem razmišljala o pravljicnem svetu, ki je bil omenjen v zgodbi. Kmalu sem zaspala. 
Kar naenkrat sem se znašla v nekem cudnem kraju. Hodila sem in hodila, dokler nisem zagledala hiše. Odšla sem k njej in potrkala. Nihce mi ni odprl, hotela sem nadaljevati pot, ko sem nenadoma zaslišala glasen hrup, ki je prihajal z vrta pri hiši. Odšla sem za hišo in zagledala staro gospo, ki je sadila solato. Vprašala me je, ce ji pomagam pri sajenju solate. Ko sva koncali z delom, mi je gospa povedala, kje raste cudežno drevo, ki izpolnjuje želje. Na poti do drevesa sem srecala škrata. Ime mu je bilo Papi in je bil zelo zloben. Pokazal mi je, kam naj grem. Odšla sem naprej in nikjer ni bilo nobenega cudežnega drevesa. Nenadoma se je pred menoj pojavila gospa, ki sem ji pomagala na vrtu in rekla, da je Papi zloben, zato mu ni za zaupati. Povedala mi je, da me je usmeril v napacno smer. Odlocili sva se, da skupaj poišceva cudežno drevo. Ko sva ga le našli, mi je gospa zaupala, da drevo govori. Bilo je veliko, v deblu je imelo odprtino, ponoci pa se je lahko premikalo in prestavilo na drugo mesto.  
Drevo me je vprašalo, ce mu lahko prinesem z grmovja, ki ga cuva stonoga s tisocimi nogami, tri rdece hruške. Odgovorila sem mu, da je to možno, a mora me narediti nevidno. Drevo mi je dalo pregrinjalo, s katerim sem res postala nevidna. Po treh dneh in noceh sem prišla do treh hrušk in jih vzela. Stonogi pa sem pustila listek s svojo zahvalo.  
Na poti nazaj sem se spraševala, zakaj drevo sploh potrebuje rdece hruške. Ko sem se vrnila k njemu, sem ga to tudi vprašala. Reklo je, da bo z njihovo pomocjo postal mlad in dobil še vec moci. Papiju pa smo se mašcevali tako, da ga je drevo vsako noc strašilo, dokler ni zbežal na drug konec sveta.  
Ko sem se zbudila, sem videla, da sem v svoji postelji. Spomnila sem se, da moram za nalogo napisati še sodobno pravljico, zato sem se odlocila, da napišem kar to, kar se je zgodilo meni.  
V šoli me je uciteljica pohvalila, kajti moja pravljica je bila najboljša. Ko sem odhajala iz šole, sem pri neki hiši zagledala starejšo gospo, ki je bila podobna gospe, ki sem jo spoznala. Zacela sem se spraševati, ali so bile to res sanje.  
NIKA POR, 6. B 
SRECANJE S CAROVNICO 
 

Pred devetimi tedni smo na taboru za pomoc naravi iskali plodove. Ena od korenin drevesa je bila zelo nenavadna. S prijateljico Nimiko sva se odlocili, da si bova to korenino zvecer natancneje pogledali. Nimika je moja najboljša prijateljica, ker je prijazna, potrpežljiva in ima vse tiste lastnosti, ki jih mora imeti pravi prijatelj. Ponoci sva se res splazili proti drevesu.  
Nenadoma sva padli v globoko luknjo. Prišli sva v prekrasen svet, poln vil, škratov in palckov. Bili sva preseneceni in prestrašeni. Zagledali sva gospo, ki je imela metlo, vendar z njo ni pometala, ampak je poletela po zraku. Prosila naju je, ce ji prineseva tri liste rdecega praprota, tri male popke rjave barve in devet listicev ognjene rože. Ker je bila že na pogled zelo cudna, saj je imela sive lase, crno obleko in bradavico na koncu nosu, ji nisva hotela ugoditi. Nato nama je rekla, da ce ne bova opravili zahtevane naloge, tudi preživeli ne bova. Vdali sva se v usodo.  
Po sedmih dneh iskanja sva le našli vse, kar je zahtevala carovnica. Ker sva ji prinesli vse, nama je pokazala pot do cudežnega drevesa. Hitro sva prispeli do njega. Bilo je ogromno, vijolicaste barve, pa tudi govorilo je. Rekla je, da nama lahko izpolni eno željo. Zaželeli sva si, da grozna gospa izgine. Res je za kratek cas ni bilo, a se je na leteci metli znova vrnila. Sedaj sva spoznali, da je to carovnica. Povedala nama je, da sva ji nabrali sestavine za napoj smrti. Zahtevala je, da ga popijeva. Nimika si je zaželela, da bi bila spet v taboru. Skoraj je že spila napoj smrti, ko … 
Nenadoma sva bili spet pred korenino drevesa. Prav nic nenavadnega ni bilo na njej. Odšli sva nazaj v tabor, ne da bi katera od naju spregovorila. Pred vrati sva zagledali metlo. Spogledali sva se in zasmejali. 
 
UMA CERNE KLOFUTAR, 6. B 
 
 
STEKLENICKA IN GUMB 
 
Nekoc je za devetimi gorami ležala vas, v kateri je živel decek. Ni bil niti bogat niti reven. Rad je pomagal ljudem. Nekega dne se je odpravil na pot, kajti kralj iz najbližje palace je k sebi poklical vse mladenice, ki so dopolnili osemnajst let. Ko se je na nebu prvic pojavila luna, se je decek odlocil, da si bo poiskal prostor, kjer bo prenocil. In kar naenkrat je z neba na tla padlo nekaj za dlan velikega. Bila je drobna palcica. Na njeni drobni dlani se je videla globoka praska. Mladenic ji je s travno bilko obvezal rano. Potem se je odpravil spat. 
Naslednje jutro je ob njem stala palcica in ga ogovorila. Zahvalila se mu je in mu dala steklenicko. Povedala mu je, da je v njej posebna tekocina, ki ima tako moc, da vsakogar ozdravi. Opozorila ga je, naj to tekocino popije le takrat, ko je preprican, da je nujno. Ce jo bo spil prej, ga bo doletelo nekaj slabega. Decek je vstal, se ji zahvalil in odšel dalje. 
Ni minilo dolgo casa, ko je zagledal majhnega in prikupnega palcka. Noga se mu je zataknila med dve skali. Decek mu je takoj priskocil na pomoc. Palcek mu je v zahvalo dal gumb in decek je nadaljeval svojo pot. Po treh urah je koncno prispel do velicastne palace, kjer se je prikljucil skupini vrstnikov, ki so bili prav tako poklicani. Nenadoma so vsi utihnili. Na vrhu stopnic je stal kralj, ob njem pa princesa. Kralj je spregovoril. Povedal je, da bo njegova hci kmalu polnoletna in da bo eden od zbranih mladenicev postal njen ženin, a še prej bodo morali opraviti dolocen preizkus. V pušcavi bodo morali najti oazo – otocek z drevesi in vodo ter ptico s škrlatnim peresom.  

Vsi so osedlali svoje konje in odjahali, le decek je odšel na pot peš. Ko je prispel v pušcavo, je zagledal povsod samo pesek. Postal je žejen in spomnil se je na steklenicko. Vzel jo je iz torbe, naredil en požirek, ostalo pa je pustil za pozneje. Po sedmih korakih je zacutil tesnobo. Skrcil se je in spremenil v krokarja. Takrat se je spomnil na besede, ki mu jih je izrekla palcica. Tekocino bi moral spiti, le ce bi bilo to nujno potrebno. Zažele si je, da bi bil v kraljestvu, ob njem pa ptica s škrlatnim peresom. Naenkrat se je nekaj zasvetilo. Bil je gumb, ki mu ga je dal palcek. Že v naslednjem trenutku se je znašel pred vrati palace, v narocju pa je imel ptico. Nesel jo je h kralju, sam pa je posumil, da ima gumb cudežno moc. Decek in princesa sta se porocila in živela v palaci. Ko je kralj zvedel za cudežni gumb, mu ga je nekega vecera vzel. Prilepil ga je na svojo krono. Ko ga je decek opazil na kroni, je kralju ponudil tekocino. In takoj, ko je kralj popil tekocino, se je spremenil v žabo.  
Tako je mladenic dobil nazaj gumb in s cesarjevo hcerjo živita srecno še danes. Kralj pa kot žaba živi v eni od bližnjih mlak.  
 
NAJA KOLAR, 6. B  
 
KRALJ, KI SI JE ŽELEL CAROBNO SMREKO 
 

Nekoc pred davnimi casi je živel kralj. Lovcem je narocil, da gredo po najvecjo smreko. Poskusili so devetindevetdesetkrat, a v stotem poskusu jim je uspelo. Naslednji dan je nekdo potrkal na grajska vrata. Ko so jih odprli, so zagledali zmaja s tremi glavami. Zmaj je rekel, da bi nazaj svojo smreko. Kralj je rekel, da mu jo da, ce bo on naslednji kralj. Zmaju ni bilo všec kraljevsko življenje. Neki dan je zmaj padel s prestola in umrl. Kralj je zacel proslavljati. Postavili so spomenik preminulemu zmaju. Povabil je vse mešcane. Veselica je trajala sto dni. Zmajev spomenik še vedno stoji, ce ga še niso podrli. 
 
SARA PLANINŠEK, 3. B 
 


 
Živali so tako prijetni prijatelji – ne sprašujejo in ne grajajo.         (George Eliot) 
 
 
IZDAJALSKA LISICA 
 

Nekega popoldneva sta se pogovarjala lisica in medved. Med pogovorom je medved zaupal lisici skrivnost, da je našel zaklad, poln medu, ki se skriva globoko v gozdu. Medved jo je vljudno vprašal, ali bi želela, da si med razdelita. Lisica pa je nemudoma pritrdila in povedala medvedu, da ta dan že nestrpno caka. Naslednje jutro sta se odpravila v gozd po medeni zaklad. Lisica je znana po svoji zvitosti in pretkanosti, to pa je izkoristila v dani situaciji. Ko se je medved oziral po gozdu, iskal zaklad in ni bil pozoren, je lisica nemudoma pobegnila. Cez nekaj casa je medved opazil, da lisice ni vec. Malo pred ciljem pa se mu je zacelo dozdevati, da je lisicino izginotje povezano z zakladom. Ko je prišel na mesto, kjer naj bi bil omenjeni medeni zaklad, se je zavedal, da ga je lisica prevarala in izkoristila njegovo odkritosrcnost. Pocutil se je izdanega s strani lisice, saj je bila to edina oseba, ki ji je skrivnost zaupal. Medved ni vedel, kaj naj stori, bil je nemocen. Lisica jo je popihala že dalec stran. Žalosten, potrt je sedel pod drevjem. Mimo pa je priskakljal zajec, redkobeseden in plašen. Bila sta bolj soseda kot kakšna dobra prijatelja. Ampak zajec medveda še nikoli ni videl tako žalostnega. Zajec ga je povprašal, zakaj je takšne volje. Medved mu je povedal celotno zgodbo, zajec pa ni mogel verjeti, da je nekdo zmožen cesa tako podlega. Zdelo se mu je prav, da svoj med podeli z medvedom. Ta dogodek ju je zbližal, medved pa je bil zajcu vecno hvaležen. Postala sta najboljša soseda in prijatelja. O lisici pa ni bilo nikoli vec ne duha ne sluha. 
Pravega prijatelja spoznaš v nesreci. 
 
KRISTJAN FRLIC, 9. B 
 
KONJ IN ŽIRAFA 
 
Živela sta konj in žirafa, ki sta bila zelo dobra prijatelja. Žirafa je jedla listje z dreves, konj pa travo. Tako je bilo vsak dan.  
Nekega dne je prišel k njima nek clovek. Imel je rjavo majico, rjave hlace in klobuk. To je bil kavboj. Ujel je konja, ga zajahal in odšel v kavbojsko vas. Žirafa je bila zelo žalostna in razocarana, ker je odpeljal konja. Stekla je za njim. Tudi konj je bil žalosten zaradi žirafe. Pri kavbojih je spoznal veliko prijateljev. To so bili konji in vsak dan so skupaj dirjali, ampak žirafo je še vedno pogrešal. Ko ga je žirafa videla s konji, je bila žalostna. Mislila je, da ni vec njen prijatelj in da je nanjo pozabil. Žalostno je odšla do svojega drevesa in zajokala. Mimo je prišel konj in jo vprašal, zakaj joka. Žirafa mu je vse povedala in konj ji je rekel, da je še vedno njen prijatelj, ceprav so njegovi prijatelji zdaj tudi drugi konji. Potem se je vrnil h konjem. Vedel je, da je žirafa še vedno žalostna, zato se je odlocil, da se bo vrnil k njej, ce se bo le dalo. Ker pa so kavboji tudi z ostalimi konji grdo ravnali, je sklenil, da bodo skupaj pobegnili k žirafi. Ponoci so tiho odšli iz tabora. Seveda to ni bilo tako lahko, saj so bili kavboji budni in so jih ves cas opazovali. Tiho so odšli v gozd do žirafinega drevesa, a žirafe ni bilo tam. Potem so šli do drevesa, na katerem raste najboljše listje, a je tudi tam ni bilo. Našli so jo na osamljenem travniku. Konj je žirafi povedal vso zgodbo in bila je srecna, saj je zdaj imela veliko prijateljev. 
Kavboji pa so le ugotovili, da so s konji grdo ravnali in so jih zato izgubili. Pustili so jih v gozdu na svobodi. Konji in žirafa so postali najboljši prijatelji.  
 
RAENI VIDOVIC, 4. A 
 
KUMBA 
Nekega prelepa dne je na svet v Afriki zadihala mala zebrica. Bil je srckan mladicek, ki je imel crte samo spredaj po telesu, na zadnjici pa ne, zato mu je mama dala ime Kumba, kar pomeni koža.  
Cez nekaj let je zrasel in se najraje igral s svojo prijateljico Klaro. Bila sta najboljša prijatelja. Klarin brat se je Kumbi smejal, ker na zadnjici ni imel crt. Kumba je bil zato zelo jezen in žalosten. Klara mu je rekla, naj se ne ozira na druge, ki se norcujejo iz njega. Nato je odšel k bolni mami. Tudi ona mu je rekla, naj se na poredneže ne ozira. Kumba jo je vprašal, zakaj nima po vsem telesu crt kot vse ostale zebre. Mama mu je razložila, da so bile pred davnimi leti vse zebre cisto bele. V zacetku je bila samo ena zebra s crtami, ki jih je dobila v carobni reki Tiarska reka crt. Mama mu je pojasnila, da je nekaj posebnega, ker nima crt po vsem telesu in da Kumba pomeni koža.  
Kumba je mami povedal, da bo šel do Tiarske reke crt. Mama mu je rekla, da je prenevarno in naj ne hodi tja. Kumba pa je ni poslušal in se je odpravil na pot. Ko je bil že na drugem hribu, je videl, da so se vse zebre zbrale pri njegovi mami. Pohitel je nazaj in zvedel, da je bolna mama umrla. Solze so mu tekle po obrazu. Podal se je na pot. Odprl je zašcitno ograjo, noter pa so prišli kozorogi, ki so bili žejni in so prosili za vodo. Klarin oce ni dovolil, da kozorogi ostanejo in spodili so jih ven. Kumba je poškilil cez zašcitno ograjo in brez besed odšel. Na poti je spoznal ptico Peri in kozoroginjo Laro. Skupaj so se odpravili na pot. Prišli so do najlepšega afriškega travnika s cvetlicami.  
Od dolgega pohoda so bili zelo izmuceni. Leopard jih je zavohal in jim sledil. Prišli so do najlepše reke s slapom. Kumba je rekel, da ve, da to še ni Tiarska reka crt. Prišle so še druge živali, se zasmejale in povedale, da to vodo pijejo, ker je suša. Kumba se jim je opravicil, ker se je namakal v vodi. Tedaj so prišli lovci in hoteli ubiti Kumbo. Zbežal je, kar so ga nesle noge. Ko je prišel na svoj cilj, je tam divjal požar. Kumba je skocil cez ogenj in našel Tiarsko reko crt. Na steni je zagledal narisano njegovo podobo. 
Rekel si je: Vse zebre so iste razen mene. Tedaj je zagledal leoparda, ki je vrgel Kumbo v vodo in ga opraskal. Slap ju je odnesel v spodnji del reke.  
To je opazila cela creda zeber, med njimi je bil tudi Kumbin oce. Zelo jih je skrbelo za Kumbo. Na leoparda sta padli dve velikanski skali. Kumba je padel z velike višine in negibno obležal. Mislili so, da je mrtev, a potem se je premaknil.  
Vsi so bili zelo srecni. Vse živali so se preselile na najlepši afriški travnik ob najlepšo afriško reko. Vedno so imeli dovolj vode in nikoli vec niso trpeli suše. 
(Prirejeno po risanki Kumba.) 
 
LORENA ILIC, 4. A 
 

MIŠKA LILI 
 
Nekoc je živela miška po imenu Lili, ki ni imela nic hrane, le vsake toliko casa je kaj ukradla svojemu sosedu Petru, ki je imel hrane cez glavo in še vec. Ker pa je bil tako zloben do drugih, mu ni upala reci, ce ji da kaj hrane in je še kar naprej stradala. Nekega dne pa je vseeno zbrala pogum in ga vprašala, ce ima kaj hrane na posodo. A sosed ji je povedal, da so ga oropali. Najprej je Lili pomislila, da laže, a potem mu je rekla, da mu bo pomagala, ce obljubi, da ne bo vec zloben do drugih, kar pa je bil verjetno tudi edini razlog za rop. Najprej ga je vprašala, do koga je bil najbolj zloben. Sosed je malo pomislil, cez nekaj casa pa je rekel, da je grdo ravnal z Robertom, ki je bil njegov sošolec v 1. razredu, in s Filipom, ki je hodil z njim na atletiko. Najprej sta šla do Robija in ga vprašala, kaj je prejšnji vecer pocel. Odgovoril jima je, da je spal. Robijev sosed je šel ravno mimo in povedal, da je v njegovem stanovanju videl prižgano luc še pozno ponoci. Lili ga je vprašala, ce je mogoce kaj ukradel Petru. Ta je odgovoril, da mu ni nic vzel. Šla sta naprej do Filipa. Spet sta vprašala isto, a je Filip rekel, da se mu zelo mudi na trening. Vzel je velik težak nahrbtnik in šel. Miška Lili je bila zelo zvita in je rekla Petru, da naj pocaka tam, ona pa bo zasledovala Filipa. Kmalu je Filip iz nahrbtnika stresel kup sira. Miška je vedela, da je sir Petrov. Skocila je iz skrivališca in rekla Filipu, naj se ne premakne. Filip je priznal, da je ukradel sir. Lili mu ga je pomagala pospraviti v nahrbtnik. Za kazen sta morala Filip in Peter obiskati vse tiste, do katerih je bil Peter zloben in jim dati malo sira. Tudi Lili je dobila svoj delež. To, kar je ostalo, pa sta si pravicno razdelila Peter in Filip. 
 
TRINA KLOJCNIK ZAPLOTNIK, 4. A 
 

OSAMLJEN MEDVED  
 
Nekega jutra je medved odkorakal v gozd in odšel po prijatelja zajca. Vprašal ga je, ce se gre z njim igrat. Zajec mu je odgovoril, da nima casa, ker gre nabirat jagode. Medved je odhitel do veverice in jo vprašal, ce bi se z njim igrala, pa mu je tudi veverica rekla, da se ne more z njim igrati. Nato je medved šel k lisici in jo vprašal, ce ima cas, da bi se z njim igrala. Ta mu je tudi odgovorila, da se ne more, ker gre v gozd. Medved je šel k svojemu najboljšemu prijatelju pujsku in ga vprašal, ce se gre on igrat z njim. Tudi pujsek je rekel, da ne, ker gre v svojo blatno kopel. 
Medved je odšel domov, kjer je nenadoma zaslišal ropotanje bum, bum, bum … Medvedu se je zdelo, da sanja. Odprl je vrata in pred vrati so stali prijatelji. Vprašali so medveda, ce se gre z njimi igrat. Medved je veselo prikimal. Vsi skupaj so se dobro zabavali in srecno so živeli do konca svojih dni.  
 
ALEKSA KALABIC, 3. A 
 
RACEK IN MEDVED 
 

Nekega dne je lisjak opazoval racka. Ko je prišel pravi trenutek, ga je zgrabil. Ker je bil lisjak že malo ranjen, ga je racek mocno ugriznil ravno v rano. Lisjak se je prestrašil in zbežal pred rackom. V bližini je bil medved, ki je vse to videl. Hitro je stekel do Medvedje vasi in jim vse povedal. V Medvedji vasi je strašil velikan Brdavs. 
Medvedi so osupnili in medveda hitro poslali po racka. Medved je prijel racka in ga odnesel v Medvedjo vas. Medvedi so ga odpeljali v dvorano, kjer je prebival njihov najvecji sovražnik Brdavs. Rekli so, da bo naslednji dan dvoboj. Racek je bil zelo prestrašen, saj ga je lisjak spustil samo zato, ker ga je ugriznil ravno v rano, v resnici pa ni bil nic mocnejši od njega. Brdavs je bil zelo mocan. Ko je Brdavs zacel svoj napad, je racek spretno bežal pred njim toliko casa, da se je Brdavs od utrujenosti zgrudil. Tako je racek zmagal. Postal je kralj v Medvedji vasi. Racek modro pove: »Tudi majhna žival je lahko zelo nevarna.« 
 
EMA PODLIPNY, 3. C 

 
 
OTOK 
 
Tam v daljnem velikem morju je bil zelo velik, toda osamljen otok. Vsak dan je gledal školjke in rakce. Otok je bil do vseh rib zelo nesramen, zato ni imel prijateljev. Nekega dne je do otoka priplaval morski pes. Povedal je otoku, naj bo prijaznejši do drugih. Otok se je strinjal z morskim psom. Poklical je ribe in druge živali in jim dal nekaj posebnega. Dal jim je varen dom. Postali so dobri prijatelji in otok ni bil vec osamljen.  
 
LANA SEFIC, 4. A 
 
 
MOJ PES MIŠKO 
  

 
 
Moj pes Miško že cel dan mi nagaja, 
po ulici razgraja in rad laja. 
Po mestu divja in se smehlja, 
z repkom miglja in piškotke grizlja. 
Ko se utrudi Miško, 
gre v svojo hiško 
in zaspi s svojo miško. 
 
ELA KOLAR, 3. C 
 
 
  
 
 
 MUCA 
 
 

  
Muca Puca, mala lunca, 
vedno se lepo ima. 
Vedno skace sem in tja, 
kaka, lula vedno tja,  
kjer prostor za to ima. 
 
Pri dobrih lastnikih je živela, 
ampak nekega dne 
so lastniki jo prodali 
in znašla se je povsem drugje. 
 
Obupana je vsa 
in najprej skace sem in tja, 
potem pa ugotovi,  
da tukaj ni slabo 
in da bo kar tu doma. 
V novem domu se veseli 
in živi do konca svojih dni. 
 
LANA SEFIC, 4. A 
 
 
  
 
ZAJCJA KAŠA 
  

 
 
Zajcja kaša je najslabša, 
mali zajcek godrnja. 
Rajši je solato 
ali zlato raco. 
 
ANDREJA PUNCEC, 3. C 
 
 
 
KUNEC 
 
Kunec se igra,  
tam na trati godrnja. 
Levo, desno skace, 
res prelepa je narava, 
kunec super se zabava. 
 
LANA SEFIC, 4. A 
 
 
 


 
 
GOZDNA VESELICA 
  

 
 
V nekem gozdu sredi popoldneva, 
se razširi glavna novica dneva. 
Zgodila se je veselica 
in prišla je lepa ptica. 
Vsi so jo obcudovali, 
nekateri ob njej pa godrnjali. 
 
EMA PODLIPNY, 3. C 
 
 
  
 
ZAJCJA ŠOLA 
 MIŠJA ŠOLA 
 
 
V zajcji šoli lahko delaš, kar hoceš. 
Lahko se tepeš, boksaš, šcipaš … 
Ampak ko zajcja uciteljica vidi to in se razjezi, 
zajcek Tine hitro v svojo klop zbeži 
in zajcja uciteljica nanj krici. 
 
ARNE MAZI JAMNIK, 3. C 
 
  
V mestu Mišji dol  
je stala mišja šola. 
V njej bilo je mnogo mišk, 
ki prišle so iz svojih hišk. 
 
KRISTJAN KOVACEC, 3. A 
 
 
  
 
OVCA IN PAŠNIK 
  
 
 
Od nekdaj ima travo rada ovca Komolca. 
Vedno je risala trave, a nikoli nobene krave. 
Tudi v šolo vec ne hodi, ker ji ne godi. 
Ko je šla na pocitnice, ni bila vesela. 
Malo samcato travico je na pašniku imela. 
Kmetica si je pela, saj bo Komolca še debela. 
 
JULIJA RAKAR, 3. C 
  

 
 
 
  
 
ZAJCEK 
  
 
 
Zajcek skoci sem in tja,  
zajcek skoci sem in tja,  
da bo mamica vesela  
in mu pesmice bo pela. 
Tralalala, tralala, 
to vsaka zajcja mama zna. 
 
RAENI VIDOVIC, 4. A 
 
  

 
 


 
 
 
MIŠ IN ZAJEC 
 
Nekega dne zajec najde na travniku majhno posodo z vodo. Zacne piti, a kmalu se mu pridruži miš. Miš zavpije: »To je moja voda!« A zajec ji odgovori, da to ni res, da je to njegova voda. Nato se zacneta glasno prepirati. Zajec predlaga, da si vodo podelita. Miš se je z njegovim predlogom strinjala, a nenadoma je zavpila: » Jaz bom zacela prva piti.« Zajec se s tem ni strinjal in spet sta se zacela prepirati. Med prepirom nista opazila macke, ki se je približala posodi z vodo. Brez težav jo je vso popila. 
Kjer se prepirata dva, tretji dobicek ima. 

 
VANJA LUKENIC, 7. A 
 
 
 
 
 
SOVA, VRABCEK IN OREL 
 
Sova in vrabcek sta živela na najvišji krošnji v gozdu. Nekega dne je na vejo priletel mlad orel in po nesreci vrgel gnezdi na tla. Takoj se je zacel opravicevati: »Joj, kakšna neroda sem! Oprostita, šele ucim se pristajati.« »Vrabcek mu je odgovoril: »Saj ni nic hudega. Naredil si bom novo gnezdo.« Sova pa je vsa vzhicena odvrnila: »Ja, ja, prav nic ti ni žal. To si naredil nalašc, da mi povzrocaš nepotrebne težave.« Orel ji žalostno odvrne: »Res mi je žal. Nisem hotel podreti vajinih gnezd.« Sova je sedaj že pošteno jezna in mu odvrne: »Mene že ne boš pretental tako, kot si vrabcka, mene pa ne!« Orel ni rekel nic, le žalostno je odletel.  
Cez tri mesece je na krošnjo priletel velik lacen orel, za njim pa še manjši. Vecji orel je pograbil vrabcka in sovo ter ju hotel ubiti. Tedaj se je zaslišal vrešcec glas: »Ocka, ne! Spusti vrabcka, ne naredi mu nic hudega. On je takrat, ko sem se ucil letati, verjel mojim besedam.« Orel je res spustil vrabcka, a sove ne. 
Nauk zgodbe: Lepa beseda lepo mesto najde. 
 
ANUŠA KRISTAN, 7. A 
 

 
 
 
 
 
 

 
 
 
 
 
RAZMIŠLJANJA UCENCEV PRVIH RAZREDOV PO POSLUŠANJU PESMI IZ ZBIRKE PESMI ŽIVALSKE USPAVANKE IN ZGODB IZ KNJIGE ZAKAJ? AVTORICE LILE PRAP 
 
Z UCENCI PRVIH RAZREDOV SMO SE PRIPRAVLJALI NA TEKMOVANJE V ZNANJU SLOVENŠCINE ZA CANKARJEVO PRIZNANJE – MEHURCKI. PREBRALI SMO SE DVE KNJIGI AVTORICE LILE PRAP, IN SICER PESNIŠKO ZBIRKO ŽIVALSKE USPAVANKE IN KNJIGO ZAKAJ? UCENCI SO PO PREBRANIH KNJIGAH IN POGOVORU PODAJALI ZANIMIVA RAZMIŠLJANJA. NEKAJ TEH RAZMIŠLJANJ SO STRNILI V ZAPISE.  
 
ŽIVALSKE USPAVANKE PRIPOVEDUJEJO O TEM, DA LAŽJE ZASPIMO. PRED SPANJEM IMAJO ŽIVALI RADE BOŽANJE IN NEŽNOST. JAZ TO PREPOZNAM PO BESEDILU IN NACINU BRANJA. USPAVANKAM LAHKO RECEMO BOŽAJOCE PESMI. ŽIVALSKE USPAVANKE SO NAMENJENE ŽIVALSKIM MLADICKOM. VŠEC STA MI USPAVANKI ZA MUCKE IN PIŠCANCKE. BRRRRNJAV,  BRRRRNJAV, PREDEM SI SANJE IZ MESECNE PREJE, DA LAŽJE BOM SPAL. BRRRRNJAV, BRRRRNJAV. ZASPI, PI, PI, ZASPI, PI, PI. ZLATO JAJCE SE NA NEBU VALI. ZASPI, PI, PI.  
ANA STAMENOVA, 1. b 
 
USPAVANKE LILE PRAP PRIPOVEDUJEJO O ŽIVALSKIH USPAVANKAH. PRED SPANJEM IMA MUCA RADA VOLNO, DA LAHKO PREDE. V RISBICAH SEM PREPOZNALA, KAJ IMAJO ŽIVALI RADE PRED SPANJEM. USPAVANKAM LAHKO RECEMO »BOŽAJOCE« PESMI, KER SO MIRNE IN USPAVAJO. ŽIVALSKE USPAVANKE SO NAMENJENE DOJENCKOM, DA LAŽJE ZASPIJO.  
OD OBEH KNJIG MI JE BILA BOLJ VŠEC KNJIGA ŽIVALSKE USPAVANKE, KER SO USPAVANKE LEPE IN ME UMIRIJO. V ŽIVALSKIH USPAVANKAH JE VEC CUDEŽNIH BESED. ZAME SO CUDEŽNE BESEDE HVALA, PROSIM, DOBER DAN, LAHKO NOC. VEC CUDNIH BESED PA JE V KNJIGI ZAKAJ? CUDNA BESEDA JE ZA MENE SMEŠNA.  
KORI MATOH HORVAT, 1. c 
 
V KNJIGI ŽIVALSKE USPAVANKE MI JE BILA NAJBOLJ VŠEC USPAVANKA ZA SLONE, KER JE SMEŠNA. CUDNI SE MI ZDITA BESEDI SEN IN BIBA, KER JU NE UPORABLJAMO POGOSTO. CUDEŽNE BESEDE SO POLJUB, ZAIGRATI, SLADKO SPATI, KER OPISUJEJO LEPE STVARI. TE BESEDE ME POMIRIJO. CUDEŽNO JE, DA IMAJO ODRASLE ŽIVALI IN LJUDJE TAKO RADI SVOJE MLADICKE IN OTROKE. CUDEŽNO JE TUDI TO, KO SE DAN SPREMINJA V NOC.  
MOJA USPAVANKA 
ZASPI, ZASPI DETE MALO, 
MIJAV, MIJAV, MIJAV, 
ZRAVEN TEBE BOM SPAL. 
MATEJ MARINKOVIC, 1. b 
 
V KNJIGI ZAKAJ? SO MI BILE NAJBOLJ VŠEC HIJENE, KER SO TAKO SMEŠNE. TUDI ZEBRE, KER SO PROGASTE. PROGASTE SO ZATO, KER SO BILE V ZAPORU. VŠEC MI JE TUDI VPRAŠANJE, ZAKAJ KROKODILI JOCEJO. KER SO ZASPANI.  
TAMARA STOJKOVIC, 1. c 
 
ZAKAJ SO DINOZAVRI ŽIVELI VCASIH? KER NISO MARALI BROKOLIJA. ZAKAJ SE SLONI VALJAJO V BLATU? KER JE ZA NJIH TO MASAŽA.  
MAMICA RIBICI VSAK VECER ZAPOJE PESEM U- U- U- U- U-. MIŠKO USPAVA MIŠKE TAKO, DA GRIZLJA LUNO, KI JE V RESNICI SIRCEK. VCASIH JE BOŽANJE ENAKO KOT USPAVANKA. USPAVANKE SO NAMENJENE OTROKOM. ŽIVALI V RESNICI NE POZNAJO USPAVANK.  
GABRIJEL DONOŠA, 1. a 
 
MOJA VPRAŠANJA PO PREBRANI KNJIGI ZAKAJ?  
ZAKAJ IMA JEŽ BODICE? ZATO, DA NOSI HRUŠKE IN JABOLKA IN DA SE LAHKO SKRIJE.  
ZAKAJ IMA KAMELA DVE GRBI? KER IMA V NJIJU VODO.  
ZAKAJ IMA ZEBRA PROGE? DA LAHKO POBEGNE.  
TANAJA GOGALA, 1. a 
 
ŽIVALSKE USPAVANKE GOVORIJO O LUNI IN ŽIVALIH. MIŠ IMA RADA SIR. VSE ŽIVALI PA IMAJO RADE PESMICE. OVCKE RADE ŠTEJEJO. USPAVANKE OPISUJEJO STVARI. USPAVANKE SO NAMENJENE OTROKOM, DA LAŽJE ZASPIJO.  
BOLJ VŠEC SO MI BILE ŽIVALSKE USPAVANKE, KER JE TA KNJIGA BOLJ VLJUDNA. CUDEŽNIH BESED JE VEC V KNJIGI ŽIVALSKE USPAVANKE. CUDNO SE MI ZDI, DA LUNA POTUJE CEZ RIBNIK. CUDNE BESEDE SO V ŽIVALSKIH USPAVANKAH. CUDNE BESEDE SO PI, UP, GLUP, LA LA LA, BA BA.  
LEONORA PODRAŠCANIN, 1. c 
 
Pravo ucenje se pojavi takrat, ko zgine duh tekmovalnosti.     (Jiddu Krishnamurti) 
 
 
NOC KNJIGE 2018 NA NAŠI ŠOLI 
Image result for noÄŤ knjige 2018
 
V ponedeljek, 23. 4. 2018 (ob svetovnem dnevu knjige), smo na šoli že cetrtic organizirali Noc knjige. Ker je Muca Copatarica dopolnila 60 let, smo ji namenili ta vecer. Z ucenci od 3. do 5. razreda smo imeli delavnico rocnih spretnosti (izdelovali so hišice, copatke in muce iz razlicnih materialov), literarno delavnico, kjer so nastale zanimive zgodbe in pesmi o mucah, pevsko in plesno delavnico (na temo muck).Posladkali smo se z mucinimi piškoti, ki so jih spekli ucenci gospodinjskega krožka.  
Na zakljucni prireditvi so ucenci predstavili izdelke, ki so nastali v tem veceru. Ucenci pa so zgodbo o Muci Copatarici pripovedovali tudi v svojem maternem jeziku – srbšcina, makedonšcina, rušcina, cešcina, albanšcina. 
Obiskala nas je tudi cisto prava Muca Copatarica. 
 
In kaj vse je nastalo na tej Noci knjige? Preberite si. 
 
MOJ MUC PIKI 
 
Mojemu mucu je ime Piki. Star je tri leta. Je bele in sive barve. Je velik. Z njim se igram trikrat na dan. Njegova najljubša igraca je miška na vrvici. Vecino casa lenari. Dobro se razume s papagajem Kalom. Njegov najljubši prostor je na moji omari, vendar mu na njej razen ob vikendih ne dovolim spati. Ustraši se budilke in takrat skoci na moj trebuh. Vcasih tudi spi na moji postelji. 
MARCEL HRIBAR, 5. B 
 
 
MUCA COPATARICA (nadaljevanje zgodbe) 
 

Naslednje leto je Muca Copatarica spet šla v vas obiskat otroke. Želela je izvedeti, ce pospravljajo svoje copatke. Obiskala je vse hiše. V nekaterih hišah so otroci pridno pospravili copate, v nekaterih pa so bili še vedno razmetani. Muca Copatarica jim je spet vzela copatke. Otroci so morali do hiše Muce Copatarice. Potrkali so in ko jim je Muca Copatarica odprla vrata, so hoteli nazaj svoje copate. Muca Copatarica jim ni vrnila njihovih, ampak jim je dala lepe in nove copate. Otroci so ji obljubili, da bodo vsak dan pospravili copate. In obljubo so res izpolnili.  
 
DAJANA TRIVINCEVIC, 4. B 
 
 
 
 
PESEM O MUCI 
 MUCA MACA 
 
 
Muca je bela,  
vsako jutro je vesela. 
Zelo rada vzame copatke, 
ki so kot njene tacke. 
Otroci so iskali copatke, 
ker jih niso pospravili v vrecke kratke. 
V mucini deželi je bil maj, 
zunaj je letel en zmaj.  
ZOJA IN TAJ, 3. A 
  
Muca Maca je zaspana, 
ker je mamica postala. 
Mucke štiri je dobila 
in jih hitro pod odejo skrila. 
Muca se je veselila, 
ker je mucice dobila. 
TAJA MISLEJ, 4.A 
 
 

 
MUCA MICIKA 
 MOJA MUCA IN JAZ 
 
 
Moja majhna mucka 
skace sem ter tja, 
a najraje mene ima. 
Skupaj se igrava traparije, 
zmeraj pleševa v ritmu melodije. 
 
Imam jo rada kakor ona mene, 
na njo prav nic NE vpliva slabo vreme. 
 
EVA SUBOTIC, 5. B 
  
Moja muca zjutraj me zbudi 
in me s postelje zvali. 
Radi se igrava, 
da prava je zabava. 
Mijavka pozno v noc, 
da ji dam mleko za lahko noc. 
 
HANA RADONCIC, 5. B 
 
 
 
  
 
MOJA MUCA 
 MUCE IN MACE 
 
 
Moja muca je vesela, 
kadar je na travi veliko plevela. 
Z njim se rada igra, 
pri tem se ves cas smehlja. 
 
LAURA ROBIDA, 5. B 
  
Mace so male face, 
ki jedo kurje tace. 
Mace so lene 
in popraskajo vse pene. 
Obe radi pijeta mleko, 
da hitro preplavata reko. 
 
ADRIAN TUNUKOVIC, 4. A 
 


 
MOJ MALI MUC 
 
 
Buc buc buc, 
moj mali beli muc. 
Z repom naokoli vihra, 
za mišmi pa skaklja.  
 
Ko priplaziš se do mene, 
hitro se preplaši Cene. 
Pridi k meni, moj mali muc, 
da pobožam te buc buc.  
 
Res poskociti znaš, 
ko ustraši te pes Blaž. 
Ko pa hrbet ti obrne, 
se vec k tebi ne vrne. 
 
Moja draga mucica 
res si vredna ti zlata. 
Najraje te imam, 
ker jeziti nate se ne znam.  
 
NATALIJA BARIC, 5. A 
  
 

 


 
 
KAJ SO UCENCI POVEDALI O NOCI KNJIGE? 
 
Noc knjige mi je bila zelo všec, saj smo se ucili veliko novih stvari. Plesali smo, peli zanimive pesmi in pisali svoje pesmi. Naslednje leto bom zagotovo prišla. 
 
EVA SUBOTIC, 5. B 
 
  
Noc knjige mi je bila zelo všec, še posebej so bili odlicni piškotki. Nimam prav nobene kritike. 
 
MARCEL HRIBAR, 5. B 
 
 
  
 
 
Noc knjige mi je bila všec. 
Še posebej je bil zanimiv ples. 
 
KALINA RADULOVIC, 5. A 
 Zabavno mi je bilo, saj sem se naucila novega plesa, zanimivo je bilo pisati pesmi in izdelovati copatke in hišice.  
 
NATALIJA BARIC, 5. A 
 
 
  
  
 
Noc knjige mi je bila všec. Še posebej mi je bilo všec v delavnicah, kjer smo se tudi nasmejali.  
 
ANDRAŽ KUŠAR, 5. A 
  
Noc knjige je bila super, ker smo plesali in izdelovali copatke. 
 
TAŠA KREJIC, 5. A 
  

 


 
 
 
 
 
 
 
 
 

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

 
  

 
 

  

 
 

  
 
 
 
Slikovno gradivo: izdelki ucencev 
Pripravila: uciteljica Milena Cuden 
Oblikovala: uciteljica Barbara Zorman 
 
 
šolsko leto 2017/2018