Preveč bi bilo, da bi vse to navajal — kdor ne veruje, naj vzame knjigo in jo s svinčnikom bere! — Oprema z lepimi ilustracijami M. Vogelnikove je vzorna.                                                                                     Dr. Joža Lovrenčič.
Fran Levstik: Besede Slovencem. Izbral in uredil Joža Glonar. Akademska založba v Ljubljani. Tiskala Veit in drug na Viru. 1940. Str. 46.
Z Levstikovimi »Besedami Slovencem« je začela podjetna Akademska založba zbirko »Pogledi«. O pravem času! Dr. Glonar je pač vedel, da o Levstiku govorimo v šoli mladini, a da nanj in njegove nauke v življenju pozabljamo, kar se nad nami bridko maščuje. Kako drugačno bi bilo naše zasebno, javno, družabno in kulturno delo, ako bi se ravnali po Levstiku! Tako pa smo ostali z vsemi svojimi neumnimi značilnostmi tam, kjer smo bili, in si nemara še domišljujemo, da prav živimo in prav delamo. Ako si hočemo dobro, ne kaže drugače, ko da si ob 113 bridkih resnicah Levstikovih »Besed« izprašamo vest in se odločno pripravimo za novo življenje.
Dr. Joža Lovrenčič.
Anton Vratuša: Leveč in Ljubljanski Zvon. Inavguralna disertacija. Ljubljana 1941.
Sotrudnik našega lista in pisec številnih književno zgodovinskih in kritičnih razprav je za dosego doktorske časti iz filozofije napisal zanimivo razpravo iz poglavja naše književne in kulturne zgodovine 80 ih let preteklega stoletja: Leveč in Ljubljanski Zvon. Z njo je hotel natančneje objasniti tiste stvari, ki so doslej bile iz te dobe le malo in mimogrede omenjene zlasti v Prijatelju, njegovem Kersniku in drugih esejističnih razpravah iz dobe mladoslovenske generacije. Vratuši so se zdele posebno tele stvari premalo objasnjene: razmerje med Levcem in Stritarjem, Levčeve mentorske sposobnosti, koliko in kaj je dal svojemu glasilu urednik in kaj je prišlo v list brez njegove izpodbude, Leveč kot urednik, notranji ustroj Ljubljanskega Zvona, njegov razgled po slovanskem in evropskem svetu, razmere in trenja v sotrudniskem krogu te revije in končno njeno gospodarsko stanje. Zato se je odločil, da teh sedmero pomembnih problemov reši v treh velikih poglavjih, ki jih je naslovil: Fran Leveč, Urednik, Levčev Ljubljanski Zvon.
Temeljno izhodišče rešitvi teh vprašanj je videl Vratuša v analizi Levčeve osebnosti. Na splošno moramo reči, da se mu je ta analiza z odkrivanjem vseh pomembnih Levčevih lastnosti in črt ter črtic njegovega značaja v dovoljni meri posrečila. Saj nam je v nji izluščil ne le dobre, marveč tudi slabe strani marljivega in vestnega urednika LZ. Dobro je poudaril njegovo romantično literarno vzgojo, njegovo praktičnost, idealnost, vljudnost, duhovitost, torej lastnosti, ki jih že do dobra poznamo iz Prijatelja in Šlebingerja. Ni ga pa zapeljala prevelika ljubezen do predmeta in je zato na drobno podčrtal tudi Levčeve slabe lastnosti, kakor so: pomanjkanje in nestalnost lastnega prepričanja, njegova prehitra užaljenost, tenkočutnost, skrajna občutljivost, kakor jo poznamo tudi pri Levstiku in Stritarju, raba ostrih, celo drastičnih izrazov v razburjenosti in jezi, neborbenost, precejšna neodkritost in dvoreznost značaja, preveč receptivna, pa mnogo premalo aktivna in iniciativna narava, neodločnost glede priznanja svetovnega nazora, pretirano izgubljanje v podrobnosti, malodušnost, prehitra uklonljivost in elastičnost.
349