Učiteljski pokret Naša vas in učiteljevo delo v šoli Referat tov. Miloša Verka, predsednika sres. učiteljskega društva za Šmarje - Rogatec Zelo zanimiva za psihološki študij našega podeželja je bila doba ob prelomu konjunkture in nastopu krize. Proti vsakemu pričakovanju je prenehalo povpraševanje po blagu in do takrat tako zaničevani denar je nenadoma postal zelo dragocen. Vsakemu mešetarju je prej kukal iz zunanjih žepov, čez noč pa je zginil v listnice v notranjih žepih, v železne blagajne, in skrite kotičke kmetskih domov, zamrznil v denarnih zavodih, a tudi privatniki so ga zatajili. Nikjer ga ni bilo in vendar je zaviadal vsemu življenju. Opojnosti povojne psihoze je sledilo iztreznjcnje. Toda le deloma. Veliki del kmetskega prebivalstva je instinktivno spoznal, da je konec veseljačenja in polnih žepov ter se je vrgel na delo po stari navadi. Iz kuhinj je izginila vsa začasna navlaka: kava, sladkor, čaj, dišave. Žganci, fižol in koruzni kruh so zopet zasedli svoja mesta. Na srečo samemu sebi je prebivalstvo vasi vzelo na svoje rame usodni izrek, da mu bo zemlja trnje in osat rodila in si bo v potu svojega obraza pridelal vsakdanji kruh. Pravočasno so si zavihali rokave, njihove roke so sicer danes žuljave, a njihovi domovi so trdni. Za mnoge je bil povratek k tradiciji dedov pač grenak, zdravilo pa je bilo pravilno in je vrnilo ljudi poklicu in domu. Na oboje so bili v povodnji denarja že skoro pozabili. Slediie so slabe letine in videti je bilo, da se hoče zemlja za parletno nezvestobo nekoliko pomaščevati. Pa ne! Zemlja ni maščevalna, le skrajno pravična je, nikoli ne posojujc. ničesar ne da zastonj, vsako kapljico znoja in vsako trohico gnoja povrne prej ali slej. Bili so drugi, bilo jih je mnogo manj, ki so hoteli zavreti tok časa in živeti v obilju v sladkem brezdelju. Prepozno so spoznali, da so časi minili, kopičili so dolgove in pogreznili domove v gospodarsko brezno. Zaščita jih je držala šc na površju, državna pomoč bo mnoge rešila, ako dobo vsaj sedaj poprijeli za delo in s podvojeno silo popravili zamujeno, ako pa ne, bodo njihovi domovi morali dobiti druge gospodarje s svežo krvjo in krepko voljo. Med kmeti je bilo in bo nekaj zakrknjenih fatalistov. Njim ni pomoči, če jim je vseeno, ali jih bijejo lastna ali tuja vrata. V poštev prihajajo le kot številke, ne pa kot inštrumenti delain napredka. Živimo v dobi, ko se vse stalno spreminja, preobrača, preobrazuje, v večnem nemiru, ko je stalna samo nestalnost. Ni čuda, da se v taki dobi polašča tudi vasi nekak nemir. Kmet najbolj občuti nesigurnost cen na tržiščih, rad bi usmeril svoje gospodarstvo na ono stran, ki obeta največ dobička, a je običajno razočaran, ker je pač kmetovo delo nekaj časovno zelo raztegnjenega in potrebuje za konkretne uspehe po eno, navadno pa celo po več let, življenje ostalih stanov pa se razvija v blaznem tempu in mu kmet ne more slediti. Govoriti tu ali tam o važnosti kmetskega stanu za državno zajednico in človečanstvo sploh, se mi zdi nepotrebno. Že iz tega, kako se državne oblasti s konkretnimi ukrepi in zakonodajo trudijo, da ohranijo življenjsko silo in sposobnost kmetskega življa in da jih pri tem delu podpira ogromna privatna iniciativa, je razvidno, da je tukaj v vprašanju problem, kjer se naj združijo vse konstruktivne sile k skupni akciji. Učiteljstvu je pri tej akciji mogoče sodelovati v veliko večji meri nego se običajno misli. Povsem sigurno je, da bo učiteljstvo podprlo vsako, državno, samoupravno ali privatno akcijo za zboljšanje položaja kmetskega stanu. Saj je tudi skrajno potrebno, da se tukaj družijo vse moči, kajti delo je zaradi kmetske konservativnosti zelo težavno. Opažati je, da širše plasti naroda le nerade in v malem številu posečajo gospodarska predavanja. Je pa to razumljivo, ker je vsako gospodarsko predavanje vsaj prikrita kritika sedanjega načina dela, in kritike samega sebe nihče ne posluša rad. Bolj privlačni so politični govorniki, ki si hočejo pridobiti simpatje in popularnost in ki radi tega najdejo vzroke za vse neuspehe in za vse slabo izven kroga svojih poslušalcev in jih tako indirektno navajajo, da iščejo v vsem svojem delu vzroke za neuspehe izven sebe in valijo vso krivdo na vse mogoče druge faktorje in se tako polagoma privadijo na absolutno pomanjkanje avtokritike. Za vsakogar, osobito za kmeta, pa je solidna avtokritika osnovni pogoj za napredek, ker je ravno kmet med onimi redkimi stanovi, ki nimajo nadzorstva nad seboj in jim nihče ne more z ukazi uravnavati delovanja na boljše principe. Vaško javno mnenje o posameznikih je sicer sigurno merilo, a to molči običajno in spregovori Ie ob izbruhih sovraštva, takrat pa pokaže ves svoj obseg in globino. Naše izvenšolsko delo je namenjeno sedanjosti in bližnji bodočnosti in je kot tako predmet razprave zase. Le eno bi rad tukaj poudaril. Nikoli ne bomo našega kmeta dvignili iz duševnega mrtvila v množicah. Trcba je delati individualno, od moža do moža, od hiše do hiše, kajti le konkretni in vidni uspehi posameznikov bodo polagoma privabili tudi druge k posnemanju. (Dalje prihodnjič.)