PREGLEDNI ZNANSTVENI ČLANEK - REVIEW PAPER
Prejeto/Received: Julij 2013
Popravi jeno/Revised: September 2013 Sprejeto/Accepted: Januar 2014
DINAMIKA SKUPINSKEGA ODLOČANJA IN FINANČNA KRIZA
Group Decision-makinq Dynamics H and Financial Crisis
Živa Skok Jezernik
Abanka Vipa d.d. zivajezemik@yahoo.com
Izvleček
Standardni modeli ekonomske teorije se v veliki meri osredotočajo na individualno odločanje. Sele v zadnjih letih se je okrepilo zavedanje, da veliko ekonomskih odločitev v realnem svetu sprejmejo skupine, kot so uprave, odbori ali družine. Tako postaja skupinsko odločanje vedno pogostejša tema proučevanja ekonomistov. Slabosti skupinskega odločanja so najizrazitejše prav v obdobju izjemnih razmer, kot je tudi obdobje finančne krize; začetki zadnje tovrstne krize segajo v leto 2008. Glede na to, da se korporativno upravljanje finančnih institucij pogosto poudarja kot glavni razlog za nastalo krizo, in upoštevaje dejstvo, da je sistem upravljanja v bankah in finančnih institucijah zasnovan tako, da sprejemanje odločitev v veliki meri poteka v skupinah, velja pozornost usmeriti na dinamiko skupinskega odločanja ter na njen vpliv na nastanek in razvoj finančne krize.
V članku so naprej predstavljene ugotovitve prevladujočih teorij, ki izhajajo s področja socialne, kognitivne in eksperimentalne psihologije ter pojasnjujejo razlike med individualnim in skupinskim odločanjem, s poudarkom na teoriji preobrata o tveganju in teoriji skupinske miselnosti. Sledi pregled ekonomskih študij s področja skupinskega in individualnega odločanja ter analiza vplivov skupinskih odločitev na nastanek in razvoj finančne krize.
Ključne besede: finančna kriza, korporativno upravljanje, skupinsko in individualno odločanje, bančništvo
Naše gospodarstvo / Our Economy Vol. 60, No. 1 -2, 2014 pp. 72-80
DOI: 10.7549/ourecon.2014.1-2.07
UDK: 338.124.4:005.642:336.71 JEL klasifikacija: G01, G21, M10.
Abstract
Standard models of economic theory are largely focused on individual decision-making processes. Only in recent years have the awareness that many economic decisions are made by groups such as boards, committees, or families been strengthened. Thus, group decision-making is becoming an increasingly important topic of economic research. The disadvantages of group decision making are most visible in periods of exceptional circumstances, such as during the financial crisis that started in 2008. Given that the corporate governance of financial institutions is often identified as one of the main reasons for the current financial crisis and that the governance of banks and other financial institutions is based on group decision-making processes, we focus on the dynamics of group decision making and its impact on the formation and development of the financial crisis. In this paper, we present the findings of the prevailing theories from the field of social, cognitive, and experimental psychology and explain the differences between individual and group decision making, emphasizing the theories of risky shift and groupthink. This is followed by a review of economic studies of group and individual decision making as well as am analysis of the impact of collective decision making on the formation and development of the financial crisis.
Keywords: Financial crisis, corporate governance, group and individual decision making, banking
72
Žva S<ok J;/irmk: Dinayi asu.h'n g.v ;i>ioaai\ja m n.-.\;'v -i.
1	Uvod
Literatura s področja psihologije pojasnjuje, pod kakšnimi pogoji vodi skupinsko odločanje v slabo odločanje. Pomembno vlogo igra negotovost, ki se pojavi v razmerah, ko se okolje bistveno spreminja, saj takšne okoliščine zmanjšujejo o/., cclo izničijo uporabnost vzpostavljenega znanja (Henderson in Clark 1990). V takšnih okoliščinah lahko skupinsko odločanje pripelje do sistematičnega podcenjevanja alternativnih razlag ob nezmožnosti ponovne ocenitve dane situacije (Katz in Allen 1982).
Slabosti skupinskega odločanja so torej najizrazitejše prav v obdobju izjemnih razmer, kot je tudi obdobje od začetka trajanja finančne krize. Glede na to. da so štev ilni pomanjkljivosti v korporativnemupravljanju finančnih institucij identificirali kot glavni razlog za nastalo finančno krizo (OECD 2009: Europcan Commission 2009; B1S 2010: EBA Guidclincs on Interna! Govcrnancc 2011. 3). in glede na dejstvo, daje sistem upravljanja v bankah zasnovan tako. da sprejemanje odločitev v veliki meri poteka v skupinah,1 velja po/ornost usmerili na dinamiko skupinskega odločanja ter na njen vpliv na prevzemanje finančnih tveganj. Ključne odločitve, povezane s prevzemanjem finančnih tveganj v bankah - kot so strategija poslovanja, odobravanje limitov trgovanja ter odobravanje posojilnih politik -. sprejme vodstvo banke (uprava, nadzorni svet) oz. kolektivni organi odločanja, na katere je vodstvo preneslo pooblastila za sprejemanje določenih odločitev (kreditni odbor, odbor za upravljanje bilance banke itd ).
Poslavlja se torej vprašanje, v kolikšni meri je neučinkovito upravljanje finančnih podjetij vplivalo na nastanek in razvoj finančne krize. Odstopi številnih vodstvenih delavcev največjih bank kažejo na to. da nosijo ti delavci vsaj del odgovornosti. Tudi usmerjevalna skupina za korpo-rativno upravljanje OECD meni, da je šibko upravljanje glavni razlog za nastalo finančno krizo (Kirkpatrick 2009). Krivdo je po njihovem mnenju treba iskati v neuspehu delovanja izvršnih odborov bank.
2	Skupinsko in individualno odločanje
Glede na neuspeli funkcije upravljanja tveganj ob nedavnih pretresih na finančnih trgih je torej smiselno razmisliti o možnosti vključevanja spoznanj družboslovnih znanosti v sistem uprav ljanja finančnih podjetji. Tako psihologi s področja kognitivne in eksperimentalne psihologije že dolgo opozarjajo, da osnovne predpostavke tradicionalnih finančnih teorij ne držijo. s;ij posamezniki niso popolnoma racionalna bitja (Kahneman in Tverskv 1979; Gigerenzer in Selten 2002). Kljub temu pa so Številne napake, kijih naredijo pri svojem odločanju, predvidljive.
V literaturi s področja psihologije splošna razlika v sprejemanju odločitev med posamezniki in skupinami ni bila ugotovljena, zaznane so bile specifične razlike pri razli-
1 Večina organov odločanja v bankah temelji na principu skupine.
V bankah delujejo naslednji kolektivni organi odločanja: uprava, nadzorni svet. kreditni odbor, odbor 7a upravljanje bilance banke, odbori za upravljanje slabih naložb itd.
kovanju med različnimi tipi odločitev. Tako lahko odločitv e razdelimo na intelektualne in vrednostne, pri čemer je pri prvih jasno določen ocenjevalni kriterij kvalitete odločitve, pri drugih pa takega kriterija ni (Luhan idr. 2007). Skupine običajno dosegajo boljše rezultate pri intelektualnih nalogah, kar pomeni, da pogosteje najdejo pravilen odgovor oz. dajo v povprečju rezultat, ki je bliže pravilnemu, kot posamezniki (Gigone in Hastie 1996; Lcvinc in Morcland 1998). Da lahko določeno nalogo opredelimo kol intelektualno, je odvisno od številnih dejavnikov - obstoj normativne teorije naloge, slopnja poznavanja teorije (tj. kako dobro poznajo teorijo člani skupine) ter slopnja. do katere člani skupine teorijo sprejemajo kot veljavno (LaughlininEllis 1986). To še zlasti velja za odločitve, pri katerih je mogoče prav ilen rezultat dokazali, saj bodo v lakih primerih skupine najverjetneje izbrale pravilno rešitev, ki jo je predlagal določeni član. Pri vrednostnih nalogah sistemske razlike v odločanju med posamezniki in skupinami niso bile zaznane.
Široko sprejeto prepričanje, da skupine sprejemajo racionalnejše in »boljše« odločitve, v psihološki literaturi ni potrjeno. V idealizirani obliki naj bi skupine stimulirale miselno delo. preprečevale napake ter uravnovešale prislranskost pri sprejemanju odločitev (Daviš 1992). Od petdesetih let prejšnjega stoletja dalje so predpostavko o superiornosti skupinskega odločanja preverjali v številnih preizkusih, ki so pripeljali do ugotovitve, da lahko skupinsko odločanje oslabi, poveča ali pa preprosto reproducirá pristranskost pri individualnem odločanju (Kerr idr. 1996; Kerr in Tindale 2004).
Tako že sam proces skupinskega odločanja vodi v podcenjevanje zunanjih vidikov (Croninin Weingart 2007: Minson in Mueller 2012). Raziskave tudi kažejo, da lahko skupinska razprava vodi v povečevanje pritiska na posamezne člane, da se podredijo mnenju skupine (Goncalo in Stavv 2006).
Poznamo dva prevladujoča pristopa, s katerima je mogoče razložiti, zakaj skupinsko odločanje ne pripelje do boljših rezultatov kol individualno sprejemanje odločitev.
Po prvem pristopu lahko samoccnzura in prilagajanje skupini vodi v tako imenovano skupinsko miselnost (angl. groupthink), ki se kaže v simptomih, kot so izvajanje pritiska na člane skupine, ki se ne strinjajo z v ečino, zaprta miselnost, nepopolno raziskovanje dosegljivih možnosti in neuspeh pri oceni tvegarija (Mullen idr. 1994). K temu pojavu, ki vodi v neučinkovito odločanje, so še zlasti nagnjene skupine z jasno določenim vodstvom.
Po drugem pristopu, znanem tudi kol preobrni v tveganju (angl. riskv shift), pa skupine v številnih okoliščinah polarizirajo posameznikovo odločanje (Stoncr 1961).
3 Preobrat v tveganju
Proučevanje pojava preobrata v tveganju kaže, da po skupinski diskusiji člani skupine zavzemajo bolj skrajne pozicije in sprejemajo bolj tvegane odločitve kot posamezniki, ki ne sodelujejo v takšni razprav i. Grc torej za razliko med povprečno ravnijo tveganja, ki ga prevzemajo posamezniki
73
NG, ■■". 1-2/2014 :,i.:i -II I;N /NAN-IIV: KI ■ iani- - Rtviiyv PA:IK:
ob sprejemanju določne odločitve, ter ravnijo tveganja, ki jo odsevdjo odločitve skupine, ki jo sestavljajo isti posamezniki.
Proučevanje preobrata v tveganju seje začelo z neobjavljenim magistrskim delom Jamesa Sloncrja (Stoncr 1%1), ki je opazil, da skupine sprejemajo bolj tvegane odločitve od povprečja odločitev' posameznih članov. Odkritje tega pojava je bilo presenetljivo, saj so predhodne študije ugotavljale, da posamezniki sprejemajo bolj skrdjne odločitve kot skupine. Sledile so številne raziskave, s pomoč jo katerih je bilo do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja ugotovljeno. da je preobrat v tveganju le eden od vidikov odločanja, ki v skupini postanejo bolj skrajni. To je vodilo v uvedbo novega pojma, pojma polarizacija skupine (angl. group polarization; Moscovici in Zavalloni 1969). ter v preoblikovanje pojma preobrat v tveganju v pojem preobrat v izbiri (angl. choicc shift: Pruitl 1971).
Poznamo dve prevladujoči šoli. ki pojasnjujeta, zakaj se ob prehodu z individualnega odločanja na skupinsko pojavi tovrstna sprememba. Prva je teorija argumentov preprečevanja (angl. persuasive arguments theory), ki pravi, da lahko posamezniki prevzamejo bolj tvegano razmišljanje zaradi komunikacije z drugimi Člani skupine, sdj lahko ob poslušanju argumentov drugih članov skupine spremenijo lastno razmišljanje. Druga je teorija družbene primerjave (angl. social comparison theory), ki pravi, da lahko primerjava posameznikovega pogleda s prevladujočim mnenjem v skupini vodi v spremembo njegovih odločitev. Tako Collins in Guetzkovv (1964) menita, da so ljudje, ki so bolj nagnjeni k prevzemanju tveganj, bolj samozavestni in tako lahko tudi druge prepričajo k prevzemanju večjega tveganja.
Po mnenju Wallacha in sodelavcev (1964) sprejemajo skupine bolj tvegane odločitve zaradi razpršitve odgovornosti. zaradi katere se tveganja zaznavajo kol deljena. Velikost tveganja, ki jo je posameznik pripravljen prevzeti, je tako običajno obratno sorazmerna z njegovim deležem oz. lastništvom.
Odločitve skupine z močnim voditeljem so zelo podobne tistim, ki bi jih ta voditelj sprejel samostojno. V skupinibrez izrazitega vodstva, v kateri ima vsak posameznik relativno mdjhen delež, a hkrati igra s sredstvi celotne skupine, lahko posameznik malo izgubi. Tako prevzetna majhno stopnjo odgovornosti in je istočasno soočen s potencialno visoko nagrado. Tako se v skupinah v katerih nihče ne sprejme cclotnc odgovornosti nad sprejeto odločitv ijo, sprejemajo bolj tvegane odločilve.
4 Skupinska miselnost
Teorijo skupinske miselnosti je v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja razvil Irv ing Janis (1972. 1982), da bi pojasnil, kako so odločilve. ki so jih sprejele Združene države Amerike, državo pripeljale do polomov, kot so bili invazija na Prašičji zaliv, nepripravljenost na napad na Pearl Harbor ter eskalacija vietnamske vojne.
Pojem skupinske miselnosti opredeljdje disfunkcional-ni način odločanja v skupini, zaznamovan z zmanjšanjem
indiv idualnega kritičnega mišljenja terstrmenjem k cnog-lasnosti med člani skupine. Do tega pojava pride običajno v skupinah, zaznamovanih z visoko mero kohezivnosti in pomanjkanjem kognitivnega konflikta, ki je opredeljen kol sposobnost skupine, da upošteva tudi stališča manjšine (Forbcs in Milikcn 1999,496-497).
V	svojem bistvu je skupinska miselnost pojav, do katerega pride, kadar mora tesno povezana skupina, ki ji primanjkuje konsistenten in ciljno usmerjen način sprejemanja odločitev, sprejemali pomembne odločitve v stresnih okoliščinah. Gre torej za način razmišljanja, v katerega se vpricjo posamezniki.
V	svojem delu je Janis (1972) identificiral tri plasti skupinske miselnosti:
-	ključni vzroki (kohezija skupine, direktno vodenje in ideološka homogenost).
-	skupno simplomalsko vedenje (precenjevanje sposobnosti skupine, podobno razmišljanje in pritiski po cnog-lasnosti) ter
-	posledične napake pri sprejemanju odločitev (nepravilno načrtovanje, pomanjkljivo iskanje informacij ter pristranske ocene tveganja, razmerja med stroški in korislmi ter moralnih odločitev).
Osnovni konccpt skupinske miselnosti je v veliki meri ostal nespremenjen vse do danes (Baron 2005). Tako je danes splošno sprejeto, da se skupine osredotočajo na teme. o kalcrih se strinjajo, namesto na liste, o kalerih se ne. da imajo bolj skrajna stališča in sodbe kot posamezniki znotraj skupine ter imajo večje zaupanje v pravilnost sv ojih odločitev in mnenj kot posamezniki.
Po Janisu (1972) je kohezivnost prvi in najpomembnejši pogoj za skupinsko miselnost. Verjetnost skupinske miselnosti se še poveča, kadar je kohezivnost povezana še s katerim izmed predhodnih pogojev:
-	strukturne napake v organizaciji, vključno z izolacijo skupine, ki sprejema odločilve. pomanjkanje Iradicijc v vodenju ter pomanjkanje norm. ki zahtevdjo metodološke postopke za odločev alskc naloge;
-	provokativen situacijski kontekst, vključno z visoko ravnijo stresa, nedavnimi neuspehi skupine, visoko zahtevnimi odločitvami in težkimi moralnimi dilemami.
Kohezivnost vključuje tudi čustva, ki običajno pripomorejo k dobremu počutju in sreči v skupini (Janis 1982, 3-5). Kadar je kohezivnosti preveč, ima lahko odločilen vpliv na sprejemanje odločitev v skupini. Tako lahko v skupinah, ki negujejo občutek tovarištva, vodi k izogibanju težkim vprašanjem. Do kohezije v skupini lahko pride tudi. če si posamezniki medsebojno niso naklonjeni, a delijo skupen cilj ali močne vezi do vodje oz. dela skupine.
Janis (1972) je naštel več simptomov, ki kažejo, da seje v skupini pojav ila skupinska miselnost:
-	iluzija ncranljivosti
Ta iluzija vodi sicer inteligentne in razumne posameznike. da postanejo pretirano oplimislični, prevzema-
74
S<ok J;/irmk: Dina.vi amjii'n ga a:|>kx" ai\|a n.--.\rv-. -i.
jo nenavadna tveganja ter ne upoštevajo opozorilnih signalov. Pod tem vplivom lahko člani skupine začnejo verjeti, da se ne more zgodili, da jim ne bi uspelo, ter da vedno sprejmejo najboljšo odločitev. Vpliv iluzije nc-ranljivosti se še poveča, če je bila skupina v preteklosti že uspešna. Tako skupina sprejema visoko tvegane odločitve na osnovi preteklega uspeha in pcrcepcije, da iničtjo člani in vodja srečo.
prepričanje v neločljivo (inherentno) moralo skupine To prepričanje običajno vodi odločevalce v neupoštevanje etičnih ali moralnih posledic svojih odločitev, saj imajo občulck. da sami vedo. kaj je v interesu vseli vpletenih, ter da delujejo v korist vseh.
kolektivna racionalizacija
Gre za racionalizacijo opozorilnih znakov, ki bi običajno vodila Člane skupine v ponovni razmislek ali celo popolno spremembo stališč. Kolektivna racionalizacija pojasnjuje, kako posamezniki ne zaznajo napak skupine pri sprejemanju tveganih odločitev.
stereolipi. ki se nanašajo na ljudi zunaj skupine Uporaba negativnih stereolipov lako za ljudi v skupini kol za (iste zunaj nje. ki posameznike deli na (iste za skupino in tisle proti njoj. brez vmesne poli. Kadar so odpadniki v skupini, se soočajo z močnim družbenim pritiskom ter postanejo izobčenci.
iluzija enoglasnosti
Kadar član skupine verjame, da je zadostno število članov skupine pripravljenih podpreti določeni predlog, ne želi biti zadnji, ki bi predlogu nasprotoval. To lahko vodi v manipulacije, ko lahko vodja skupine ta pojav še stopnjuje tako. da javno izjavi, da je skupina dosegla konsenz, tudi kadar ga ni. To še povečuje iluzijo, da tišina pomeni strinjanje, in lahko vodi v situacijo, v kateri Člani v organizaciji poznajo probleme, a si o njih ne upajo javno razpravljati.
samocenzura
Samoccnzura nastane kot posledica želje posameznika po pretiranem soglasju s skupino. Člani ncslriiijanja ne izražajo javno, sdj verjamejo, da se bodo osramotili oz. da bodo razburili druge člane skupine. Tako večina članov rajši skrije svoje pomisleke, kot da bi se postavila nasproti mnenju skupine. Tako posamezniki sodeliije-jo tudi pri sprejemanju odločitev, s kalcrimi se sami ne strinjajo.
neposredni priiisk na nasprotnike
Gre za družbeni priiisk na posameznike, ki javno
podvomijo v odločitve skupine.
samooklicani zaščitniki slališč skupine Gre za posameznike, ki se na lastno pobudo odločijo zaščititi skupino pred informacijami, kibi lahko vplivale na njihove odločitve. Takšni posamezniki izvajajo naloge, kot je obveščanje drugih članov skupine o tem, da vodja ni odprl za kritike, ter obveščanje vodje o morebitnem nestrinjanju določenega člane skupine
Ozadje skupinske miselnosti in možne rešitve
Hcidcrjcva vedenjska teorija (1958) pojasnjuje teoretična izhodišča skupinske miselnosti s stališča psihologije. T« teorija pravi, da udeleženci stremijo k orientaciji in primerni reakciji glede na svoje okolje, saj želijo predvideli posledice svojih dejanj. Tako posamezniki zbirajo podalke iz okolja ler jih primerjajo z lastnimi značilnostmi, mnenji, sposobnostmi in vedenjem. Takšna primerjava je poenostavljena, če so posamezniki pripadniki iste skupine. Tako ljudje poskušajo doseči konformnost znotraj skupine, in to najproj z izključevanjem posameznikov z drugačnimi in neprilagodljivimi značilnostmi, nato pa še s spreminjanjem lastnih prepričanj in vedenja.
Predlogi za reševanje problema skupinske miselnosti se tako usmerjajo v procesne rešitve, pri čemer poskušamo določeni proces vključiti v sestanke, na katerih se sprojemajo odločitve z namenom zagotoviti učinkovito razpravo. V okviru te rešitve naj bi organizacije ustanovile več neodvisnih skupin, ki bi delale na enakem problemu, odbori naj bi na sestanke, na katerih bi razpravljali o ključnih temah, povabili tudi zunanje strokovnjake. vsak član skupine naj bi se o idejah skupine pogovarjal z zaupnimi osebami zunaj skupine. Pomembno vlogo igra ludi formalizacije vloge hudičevega advokata (Brodbeck idr. 2001).
Janis (1972. 267-268) je pojem hudičevega advokata uporabil za člana skupine, ki ima nalogo, da svoje argumente predstavi na kar najbolj pameten in prepričljiv način, tako da izzove odgovore tistih, ki zagovarjajo večinsko stališče skupine. Gre za vodjo razprave, ki postavlja težka vprašanja ler podaja spodbudne predloge, ne da bi izražal svoje lastno mnenje.
Pomembno je. da gre za vlogo, ki prehaja z enega člana skupine na drugega. Če bi bila ta vloga pripisana samo eni osebi, bi ji pripadla večja moč kot vodjem skupine. To bi lahko vodilo v zlorabo, taka oseba bi lahko začela vedno izzivati ljudi, za katere ve. da imajo drugačno slališče. z namenom, da jih osramoti. Po drugi slrani bi lahko ta vloga zvodenela. če ne bi bila dovolj dobro izvedena.
Šludije kažojo. da vloga hudičevega advokata - v primerjavi z nestrukturiranimi razpravami - izboljšuje odločanje v skupini (Stone idr 1994), a je la vloga odvisna od lega. kako dobro vodilni izvajajo svojo vlogo, za kar je potrebno primerno usposabljanje. Uvedba vloge hudičevega advokata lahko pomaga spodbuditi pravo razpravo med vodstvom, a sama po sebi ni dovolj, da bi zagotovila resno spremembo in izogibanje skupinski miselnosti.
Končni cilj je pomagati organizaciji vzpostaviti kulturo, v kateri so lahko ideje, izzivi in skrbi izraženi. Gre za kulturo psihološke varnosti, ko posameznik verjame, da je varno prevzeti tnedosebno tveganje, npr. prosili za pomoč, priznali napake in izzivati druge (Edmondson 1999).
75
NG, 1-2/2014 :,i.:i -ii i;n /nan-iiv: ki ■ ianl - Rivuw i,-'ii-
5 Skupinsko in individualno
odločanje v ekonomski teoriji
Standardni modeli ekonomske teorije se v veliki meri osredotočajo na individualno odločanje. Izhodiščna teorija racionalne izbire predvideva avtonomnega posameznika, ki sprejema racionalne odločitve, te pa vodijo v maksimiza-cijo njegove koristnosti. Struktura prevladujočih ekonomskih modelov, kot je npr. Nashevo ravnotežje, predvideva optimalno odločanje, nc glede na to. kdo sprejema odločitve.
Šele v zadnjih letih jc zavedanje, da veliko ekonomskih odločitev v realnem svetu sprajmejo skupine, povzročilo. da je skupinsko odločanje vedno pogostejša tema proučevanja ekonomistov. Del ekonomskih raziskav se je tako usmeril v proučevanje razlik med odločanjem posameznika in skupine. Ker se vedenje posameznikov v skupini lahko spremeni, jc vključevanje proučevanja dinamike skupinskega odločanja ključno za ekonomsko analizo (Bergli in Govvdv 2009).'
Raziskave tega vprašanja na področju ekonomije za analizo vedenja posameznikov in skupin uporabljajo orodja eksperimentalne ekonomije, preizkusi pa so opravljeni pod strogo nadzorovanimi pogoji. Rezultati teh raziskav kažejo, da se razlik v odločanju med posamezniki in skupinami nc da pripisati le preprosti agregaciji individualnih preferenc ali odločitev ter da se jih nc da pojasniti s preprostimi teorijami skupinskega odločanja (Lcvinc in Morcland 1998).
Na splošno literatura s področja eksperimentalne ekonomije ugotavlja, da so skupinske odločitve bliže teoretičnim pričakovanjem o racionalnem vedenju kot individualne. Tako Luhan in sodelavci (2009) ugotavljajo, da so skupine bolj motivirane za maksimizacijo dobička in sprejemajo bolj sebične odločitve. V študiji, pri kateri so udeleženci sodelovali v t. i. igri diktatorja (angl. dictator game), so opazovali, kako se individualne preference glede alokacije denarja med diktatorjem in prejemnikom spremenijo v skupinsko odločitev. Ugotavljajo, da so skupinske odločitve bolj sebične in tekmovalne ter manj zaupne in altruistične kot individualne. Tako tudi ta študija potrjuje koncept polarizacije skupine, saj skupinsko odločanje vodi v bolj skrajno ravnanje.
Tudi Bornstcinovc in Yanivovc ugotovitve (1998) kažejo, da so skupine bolj racionalni igralci kol posamezniki. Cox (2002) v svoji študiji sicer ni zaznal pomembne razlike v odločanju med skupinami in posamezniki, a vendar skupine s svojimi odločitvami bolje maksimizira-jo dobiček. Skupine so se za bolj racionalne pri sprejemanju svojih določitev izkazale tudi v študijah Bornstcina in sodelavcev (2004). Macijovskcga in Budcscuja (2005). Brosiga in sodelavcev (2006). Coxa in Hayneja (2006). Kuglerja in sodelavcev (2006). Rochcnbacha in sodelavcev (2007) ter Sut terja (2007).
Sodobna literatura s področja eksperimentalne ekonomije torej kaže na to. da skupine dosegajo boljše
rezultate kot posamezniki v situacijah, ki vključujejo odločanje in igre. Blinden in Morgan (2005) sta tako ugotovila, da skupine sprejemajo boljše in enako hitre odločitve kot posamezniki. Kocher in Sutter (2007) pa. da skupine sicer ne sprejemajo boljših odločitev kot posamezniki, a se hitreje učijo. Skupine tudi igrajo bolj strateško kol posamezniki (Cooper in Kagcl 2005).
V	nasprotju z rezultati teh študij sta Cason in Mui (1997) ugotovila, daje pri izbirah skupine bolj upoštevan vidik drugih kot pri individualnih izbirah, saj so sprejete pod vplivom bolj altruističnih članov skupine. Avtorja sta ta pojav pojasnila s teorijo socialne primerjave (angl. social comparison theory), po kateri imajo posamezniki tendenco, da se v skupinah predstavijo na družbeno zaželen način. Potem ko so posamezniki opazov ali vedenje drugih članov skupine, so skladno z družbenimi normami spremenili tudi svoje vedenje. Zaradi odstopanja rezultatov te študije od siceršnje literature so Luhan in sodelavci (2009) izvedli podobno študijo, v kateri so ugotovili bolj sebično odločanje skupin v primerjavi s posamezniki.
Cox in Havnc (2006) sta proučev ala razlike v odločanju med posamezniki in skupinami v tveganih razmerah. Kljub temu da jc tako pri odločitvah posameznikov kol skupin prihajalo do razhajanja z racionalnimi izbirami, so se skupine izkazale za manj racionalne kot posamezniki. Sprejemanje odločitev v tveganih razmerah so proučevali tudi Bone in sodelavci (1999) ter Rockcnbach in sodelavci (2007). Nobena raziskava ni potrdila, da bi skupine sprejemale odločitve, ki bi bile bolj skladne s teorijo pričakovane koristi. Kljub temu Rockcnbach s sodelavci (2007) ugotavlja, da so skupine uspešnejše pri prevzemanju tveganj, saj akumulirajo opazno višjo pričakov ano vrednost ob nižjem prevzetem tveganju.
Nasprotno lahko nižje ponujene zneske v igri pogajanj, ki sta jih v svoji študiji identificirala Bornstein in Yaniv (1997). interpretiramo kot posredni dokaz, da skupine sprejemajo bolj tvegane odločitve kot posamezniki. Deets in Hovt (1970) sta pojav preobrata v izbiri proučevala v kontekstu investicijskih odločitev. Rezultati so razkrili, da se pri skupinah kaže pomembno povečana preferenca za izbiro v isoko tveganih in potencialno v isoko donosnih v rednost nih papirjev.
6 Skupinsko odločanje in finančna kriza
V	zadnji finančni krizi so vodstva finančnih institucij večinoma premalo upoštevala povečano izpostavljenost tveganjem in kljub opozorilnim znakom nadaljevala utečeni način dela. To je prispevalo k nastanku krize, ki je v precejšnjem delu svojih značilnosti podobna preteklim, le da so bile propadle institucije tako velike, da so njihove težave drastično vplivale na celotno gospodarstvo in povzročile prelitjc krize na večji del gospodarstva.
Raziskave kažejo, da so uprave še posebej nagnjene k pojavu skupinske miselnosti (Forbes in Milliken 1999). Dejavniki, ki prispevajo h kohezivnosti med člani uprav, so
76
Žva S<ok J;/irmk: Dina.vi asu.h'n g.-v jdkx'akja m n.-.\g\a -i.
kolcgialnost. prešli/, in pomanjkanje ra/nolikosli v izvoru. Pomanjkanje raznolikosti vodi tudi v pomanjkanje kognitivnega konllikla (Dorf. 2006). Rost in Osterioh (2008) sla menila, da je razlog v veliki homogenosti uprav, kar vodi v povečano nagnjenost k pojavoma črednega nagona in skupinske miselnosti.
Tuje še zlasti specifično bančništvo. Tudi ko so težave že očitne, o njih spregovorijo le redki vodilni (Steverman in Bogoslavv 2008). Ra/log jc verjetno tudi v tem. da kljub zunanjim okoliščinam še vedno verjamejo v racionalnost sv ojih odločitev ter ignorirajo sistemsko tveganje, ki so ga povzročili s svojim vedenjem.
Problem skupinske miselnosti se je prelil tudi na delovanje mednarodnih finančnih institucij. Mednarodni finančni sklad v svojem poročilu (IMF 2011) ugotavlja, da je bila njegova sposobnost pravilnega zaznavanja in nadzorovanja tveganj omejena zaradi visoke stopnje skupinske miselnosti. intelektualne zaprtosti, splošnega prepričanja, da je velika finančna kriza v razvitih ekonomijah neverjetna, ter zaradi neprimernih analitičnih pristopov.
Tudi ekonomska znanost je v luči nedav nih dogodkov deležna kritičnih mnenj o podvrženosti skupinski miselnosti. Shiller (Jcffcrv 2012) tako opozarja, da so strokov njaki v skupini šc /lasti podvrženi skupinski miselnosti. Pri sebi se namreč lahko sreču jejo z dvomi, ki pa jih ne morejo definirati na ustrezno profesionalen način, zato jih zadržijo /ase in s tem ustvarjajo iluzijo konsenza. Meni. da bi se morali strokovnjaki zavedati svoje moralne dolžnosti ter se postaviti tudi za stališča, ki so v svojem bistvu intuitivna.2
Pod vplivom skupinske miselnosti sc je znašla tudi angleška centralna banka, saj ni spodbujala tistih, ki so dvomili v sprejeta razmišljanja, ki so vodila v finančno kri/o. Med predlogi za <kaj?> so tako tudi opozorili, da bi bilo v študij ekonomije smiselno ponovno vključiti ekonomsko zgodovino ter razvoj ekonomske miselnosti. To bi študentom pomagalo, da bi sc učili i/, preteklih napak ter videli razv oj teorij skozi čas. Ko bi videli, kako se je znanost skozi čas spreminjala, bi bilo bolj verjetno, da bi podvomili v trenutne predpostavke ter sc naučili sprejeli omejitve sprejetih modelov, kar bi posledično vodilo v ino-vativnejši način razmišljanja (Cohcn 2012).
7 Sklep
Standardni modeli ekonomske teorije sc v veliki meri osredotočajo na individualno odločanje. Šele v zadnjih letih sc jc okrepilo zavedanje, da veliko ekonomskih odločitev v realnem svetu sprejmejo skupine, kot so uprave, odbori ali družine. Skupinsko odločanje je tako vedno pogostejša tema proučevanja ekonomistov.
Slabosti skupinskega odločanja so najizrazitejše prav v obdobju izjemnih razmer, kot je obdobje od začetka trajanja
Shiller je ob tem opozoril, dasieer uporablja besedo intuitiven, ada ljudje laliko oblikujejo takšne poglede, ee so eklektični in če poznajo zgodovino in družboslovne znanosti.
finančne krize. Skupinsko odločanje lahko v takšnih razmerah vodi do sistematičnega podcenjevanje alternativnih razlag in nezmožnosti ponovne ocenitve dane situacije.
Rezultati raziskav kažejo, da so uprave finančnih institucij zaradi dejavnikov, kot so kolegialnost. prestiž in pretirana homogenost, šc posebej nagnjene k pojavu skupinske miselnosti. Vodstva finančnih institucij so tako kljub opozorilnim signalom nadaljevala utečeni način dela in s tem dodatno prispevala k nastanku in poglobitvi finančne krize. Problematika skupinske miselnosti jc negativno vplivala tudi na delovanje mednarodnih finančnih institucij; kritičnih mnenj o podvrženosti temu pojavu je v luči nedavnih dogodkov in nezmožnosti, da bi jih napovedali. deležna tudi ekonomska znanost.
Poznavanje in razumevanje razlik med individualnim in skupinskim odločanjem ter vzrokov za to. da skupinsko odločanje ne pripelje vedno do boljših rezultatov kot individualno sprejemanje odločitev, jc osnovni pogoj za reševanje problema skupinske miselnosti in omejevanje njegovega vpliva na nastanek in razvoj tako trenutne finančne krize kot prihodnjih kriz.
Del rešitve je tudi v spodbujanju inovativnejših načinov razmišljanja. Eden izmed načinov za dosego tega cilja jc vključitev študija ekonomske zgodovine v študijske programe ekonomije in poslovnih ved. Ko bi študenti videli, kako se je ekonomska znanost spreminjala skozi čas, bi bilo namreč bolj verjetno, da bi tudi sami večkrat podvomili v trenutne prevladujoče predpostavke ter se naučili sprejeti omejitv e obstoječih ekonomskih modelov.
Literatura in viri
1.	Baron. R. (2005). So right it's wrong: Groupthink and the ubiquitous nature of polarized group decision making.
Advances in Experimental Social Psychology 37: 219-253. http://dx.doi.org/10.1016/S0065-2601(05)37004-3
2.	Basel Committee on Banking Supervision (2010). Principles for enhancing corporate governance.
3.	Baysingcr. B. in R. E. Hokinsson (1990). The Composition of Boards of Directors and Strategic Control: Effects on Corporate Strategy. Academic Management Review 15(2): 72-87. http://dx.doi.org/10.5465/AMR. 1990.4308231
4.	Bergh van den. C. J. M. in J. M. Gowdy (2009). A group selection perspective on economic behavior, institutions and organizations. Journal of Economic Behavior <?■ Organization 72 (1): 1-20.
5.	Blinder. A. S.. J. Morgan (2005). Arc Two Heads Better Than One'.' Monetary Policy By Committee. Journal of Money, Credit and Hanking 37 (5): 798-811. http://dx.doi. otg/10.1353/mcb.2005.0048
6.	Bone. J.. J. Hey in J. Suckling (1999). Are groups more (or less) consistent than individuals? Journal of Risk and Uncertainty 18 (1): 63-81. http://dx.doi. org/10.1023/A: 1007764411446
77
NG, ■■". 1-2/2014 :,i.:i -il i;n /nan;¡iv; m -'iank - Rtviiyv pa:ik:
7.	Bornslcin. G. T. Kuglcr in A. Zicgclmeycr (2004) Individual and group decisions in the centipede game: Arc groups more »rational« players? Journal of Experimental Social Psychology 40 (5): 599-605. http://dx.doi. org/10.1016/j.jesp.2003.11.003
8.	Bornslcin. G. in I. Yaniv (1998). Individual and Group Behavior in the Ultimatum Game: Arc Groups Morc Rational Players'? Experimental Economics 1 (1): 101-108 http://dx.doi.Org/10.1023/A:1009914001822
9.	Brodbeck. F. C. R. Kerschreiter. A. Mojzisch, D. Frey in S Schulz-Haidt (2001). Tic dissemination of critical, unshared information in decision-making groups: the effects of prc-discussion dissent. European Journal of Social Psychology 32 (1): 35-56. http://dxdoi.oig/10.1002/cjsp.74
10.	Brosig. J.. M. G. Kochcr in M. Sutter (2006). Bargaining among groups: The role ofpre-play communication and the strategy method. Working Paper. University of Magdeburg.
11.	Cason. T. N. in V.-L. Mui (1997). A laboratory study of group polarisation in the team dictator game Economic Journal 107 (144): 1465-1483. http://dx.doi. org/10.1111/j. 1468-0297.1997.tb00058.x
12.	Cohen. N. (2012). Bank of England: a rethink of the Groupthink. Financial Times. 19. maree 2012. Dostopno 18. septembra 2012 na: http://blogs.ft.com/money -supply/2012/03/19/bank-of-cngland-a-rcthink-of-thc -groupthink/.
13.	Collins. B. E. inH. Guetzkow (1964)..4 Social Psychology of Groups Processes for Decision-Making, New York: Wiley.
14.	Cooper. D. J. in J. H. Kagcl (2005). Arc two heads better thanone? Team versus individual play in signaling games. American Economic Review 95 (3): 477-509. http://dx.doi. org/10.1257/0002828054201431
15.	Cox. J. C. (2002). Trust. Reciprocity, and Othcr-Rcgar-ding Preferences: Groups vs. Individuals and Males vs. Females. V: Experimental Business Research. R. Zwick in A. Rapoport (ur). Kluvvcr Acadcmic Publishers.
16.	Cox. J. C. in S. C. Havnc (2006). Barking up the right tree: Are small groups rational agents? Experimental Economics 9 (3): 209-222. http://dx.doi.org/l0.1007/ si0683-006-9123-3
17.	Cox. J. D. in H. L. Munsingcr (1985). Bias in the Boardroom: Psychological Foundations and Legal Implications of Corporate Cohesion. Law & C 'ontemporary Probabilités 48 (3): 83-135. http://dx.doi.org/10.2307/1191535
18.	Cronin. M. A. inL. R. Wcingart (2007). Representational gaps, information processing, and conflict in functionally diverse teams. Academy of Management. Review 32 (3): 761-773. http://dx.doi.org/10.5465/AMR.2007.25275511
19.	Dallas. L. L. (1997). Proposals for reform of Corporate Boards of Directors. The Dual Board and Board O111-budspcrson. Wash. & Lee. L. Rev. 54: 119-137.
20.	Davis. J. H. (1992). Some compelling intuitions about group consensus decisions, theoretical and empirical researched interpersonal aggregation phenomena: Selected examples. 1950-1990. Organizational Behavior and Human Decision Processes 52 (1): 3-38. http://dx.doi. org/10.1016/0749-5978(92)90044-8
21.	Dccts. M. K. in G. C. Hoyt (1970). Variance preferences and variance shifts in group investment decisions. Organizational Behavior and Human Performance 5 (4): 378-386. http://dx.doi.oig/10.1016/0030-5073(70)90027-9
22.	Dorff, M. B. (2006). The Group Dynamics Theory of Executive Compensation. Dostopno 2. itiaja 2013 na: SSRN: http://ssrn.com/abst ract=930124. http://dx.doi. org/10.2139/ssrn.930124
23.	Edmondson. A. (1999). Psychological Safety and Learning Behavior in Work Teams. Administrative Science Quarterly 44 (2): 350-383. http://dx.doi.org/10.2307/2666999
24.	Eurpcan Banking Authority (2011). Guidelines on Internal Governance.
25.	Forbes. D. in F. Millikcn (1999). Cognition and corporate governance: Unde rstanding boards of directors as strategic decision making groups. Academy of Management Review 24 (3): 489-505. http://dx.doi.org/10.2307/259138
26.	Gigerenzer, G. in R. Selten (2002). Bounded Rationality. Cambridge: MIT Press.
27.	Gigonc D.. R. Hastic. E. H. Wittc in J. H. Davis (1996). Understanding Group Behavior. Mahwah, N. J. Lawrence Erlbaum Associates, 221-251.
28.	Goncalo. J. A. in B. M. Staw (2006). Individualism-collectivism and group creativity. Organizational Behavior and Human Decision Processes 100 (1): 96-109. blip:// dx.doi.org/10.1016/j.obhdp.2005.11.003
29.	Hcidcr, F. (1958). The Psychology of Interpersonal Relations. New York: Wiley, http://dx.doi. org/10.1037/10628-000
30.	Henderson. R. M. in K. B. Clark (1990). Architectural Innovation: The Reconfiguration of Existing Product Technologies and the Failure of Established Firms. Administrative Science Quarterly 3 (1): 157-172.
31.	IMF. (2011). Performance in the Run-Up to the Financial and, Economic Crisis: IMF Surveillance in 2004 07. Independent Evaluation Office of the Intcr-national Monetary- Fund. Dostopno 20. septembra 2012 na: hllp://vvvvw.clpais.com/clpaismcdia/ultimahora/ media/201102/09/cconomia/20110209clpcpucco_2_Pcs_ PDF.pdf.
32.	Janis, I. L. (1972). Victims of Groupthink. New York: Houghton Mifflin.
33.	Janis, I. L. (1982). Groupthink: Psychological Studies of Policy Decisions and E'iascoes. Second Edition. New York: Houghton Mifflin.
78
Zva S<ok J;/i iíkik: Diham asu.H'N ga ■ jdkx'akja n n/-v:'\a -i.
34.	Jeffcry. C. (2012). Robert Shi/ler on centra! banks and their role in a good society. Central Banking Journal. 12. maj. Doslopno 20. scplcmbra 2012 na: http://www.ccntral-banking.com/ccnlral-banking-journal/inlcrvïcw/2175186/ robert-sliiller-central-banks-role-society.
35.	Kahncman. D. in A. Tvcrsky (1979). Prospect Theory: An Analysis of Decision Under Risk. Econometrica 47 (2): 263-292.
36.	Katz. R. in T. Allen (1982). Investigating the not invented here (N1H) syndrome: A look at the performance tenure and communication patterns of 50 R&D project groups. R&\) Management 12 (1): 7-20. http://dx.doi. org/10.1111/j. 1467-9310.1982.tb00478.x
37.	Kerr. N. L. in R. S. Tindalc (2004). Group Performance and Decision Making. Annual Review of Psychology 55: 623-655. http://dx.doi.org/10.1146/amiurev. psych.55.090902.142009
38.	Kerr. N. L.. R. MacCoun in G. P. Kramer (1996). Bias in judgment: comparing individuals and groups. Psychology Review 103 (4): 687-719. http://dx.doi.org/10.1037/ 0033-295X. 103.4.687
39.	Kirkpatrick. G. (2009). The Corporate Governance Lessons from the Financial Crisis. Financial Market Trends. Organization for Economic Cooperation and Development.
40.	Koclicr. M. G. in M. Sut 1er (2007). Individual versus group behavior and the role of the decision making procedure in gift-exchange experiments. Empírica 34 (1 ): 63-88. littp:// dx.doi.org/10.1007/sl0663-0( >6-9026-8
41.	Kuglcr. T.. G. Bornstcin. M. G. Kochcr in M. Sutler
(2006). Trust between individuals and groups: Groups are less trusting than individuals but just as trustworthy. University of Arizona. Working Paper.
42.	Lauglilin, P. R. in A. L. Ellis (1986). Demonstrably and social combination processes on mathematical intcllcctivc tasks. Journal of Experimental Social Psychology 22 (3): 177-189. http://dx.doi.org/10.1016/0022-1031(86)90022-3
43.	Lcvinc. J. M. in R. L. Morcland (1998). Small groups. V: The handbook of social psychology (4th ed.. Vol. 2. 415-469), D. Gilbert. S. Fiskc. in G. Lindzcy (ur.). Boston, MA: McGraw-Hill.
44.	Lulian. W.. M. Kochcr in M. Sutter (2007). Group polarization in the team dictator game reconsidered\ Working Papers 2007-12. Faculty of Economics and Statistics. University of Innsbruck.
45.	Lulian. W. M. Kochcr in M. Suiter (2009). Group polarization in the team dictator game reconsidered. Experimental Economics 12(1): 26-41. http://dx.doi.org/10.1007/ S10683-007-9188-7
46.	Maciejovsky. B. in D. V. Budescu (2005). Is cooperation necessary? ¡.earning and knowledge transfer in cooperative groups and competitive auctions. University Illinois. Working Paper.
47.	Minson. J. A. in J. S. Mueller (2012). The Cost of Collaboration : Why Joint Decision Making, Exacerbates Rejection of Outside Information. Psychological Scicncc. doslopno 5. scplcmbra 2013 na: hllp://pss.sagcpub.com/ content/early/2012/02/17/0956797611429132.
48.	Moscovici, S. in M. Zavalloni (1969). The group as a polarizer of attitudes. Journal of Personality and Social Psychology 12 (2): 125-135. http://dx.doi.org/10.1037/ h0027568
49.	Mullen, B.. T. Anthony. E. Salas in J. E. Driskell (1994). Group cohcsivcncss and quality of dccision-making: An integration of tests of the groupthink hypothesis.
Small Group Research 25 (2): 189-204. http://dx.doi. org/10.1177/1046496494252003
50.	OECD (2009). Corporate Governance and the I'lnancial Crisis: Key Findings and Main Messages.
51.	Pruitt, D. G. (1971). Choicc shifts in group discussion: An introductory review. Journal of Personality and Social Psychology 20 (3): 339-360. http://dx.doi.org/10.1037/ h()031922
52.	Rockenbach. B.. A. Sadrieh in B. Mathauschek (2007). Teams take the bcllcr risks. Journal of Economic Behavior and Organization 63 (3): 412-422. http://dx.doi. org/10.1016/j.jebo.2005.04.023
53.	Rosl. K. in M. Osterloh (2008). You Pay a Fee for Strong Beliefs: Ilomogeneity as a Driver of Corporate Governance Failure. Dostopno 18. septembra 2012 na: SSRN: http://ssrn.com/absIracM304719 ali http://dx.doi. org/10.2139/ssrn,1304719.
54.	Steverman. B. in D. Bogoslaw (2008). The Financial Crisis Blame Game. Businessweek, 18. oktobcr 2008. Doslopno 12. julija 2013 na: http://www.busincsswcck. com/stories/2008-10-18/the-financial-crisis-blame-game-busincsswcck-busincss-ncws-stock-markcl-and-financial -advice.
55.	Stone, D. N, M. P. Sivitanidcs in A. P. Magro (1994). Formalized Disscnl and Cognitive Complexity in Group Processes and Performance. Decision Science 25 (2): 243-261. http://dx.doi.org/10.ll 11/j.1540-5915.1994. tb00802.x
56.	Stoner, J. A. F. (1961). A comparison of individual and group decisions involving risk. Unpublished Maslcr's Thesis. Massachusclls Institute of Technology.
57.	Sutter, M.. M. G. Kochcr in S. Strauß (2007). Individuals and 7earns in /7 S-f.¡cense A uctions. Do stopno 11. apri la 2011 na: http://ssrn.com/abstract=1024421. 11.04.2011.
58.	The high-level group on financial superv ision in the EU (2009). Report.
59.	Wallach. M. A.. N. Kogan in D. J. Bern (1964). Diffusion of Responsibility and Level of Risk Taking in Groups.
Journal Of Abnormal Social Psychology 68 (3): 263-274. http://dx.doi.org/10.1037/h0042190
79
NG, št. 1 -2/2014 pregledni znanstven članki - review papers
Mag. Živa Skok Jezernik je mlada raziskovalka iz gospodarstva. Od leta 2002 dalje je zaposlena na področju upravljanja tveganj v Abanki Vipi, d. d., kjer je najprej delala na področju upravljanja tržnih tveganj in nato kot koordinatorka procesa ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala. Od leta 2010 dalje je tudi asistentka na Katedri za denar in finance Ekonomske fakultete na Univerzi v Ljubljani, kjer sodeluje pri izvajanju podiplomskih predmetov.
Živa Skok Jezernik, MSc, is a young researcher in the economy. Since 2002 she has been employed in the field of risk management in Abanka Vipa d.d., where she first worked in the field of market risk management, and then as coordinator of the process of internal capital adequacy assessment. From 2010 onwards she is also an assistant at the Department of Money and Finance, Faculty ofEconomics, University of Ljubljana, where she participates in the implementation ofpost-gradu-ate courses.
80