Matija   Zhop
rojen 26. dan Profenza leta 1797. umeri 6. dan maliga Serpana leta 1835.
Jesike vfe Evrope  je uzhene Govoril, ki v tem tihim grobu fpi ;
Umetnofti  le ljubil je, sgubljene
Mu ble fo ure, ko njim flushil ni;
Mladenzham v Reki, v Lvovu in v Ljubljani,
Netrudin  uzhenik je  um vedril; Ako  bi  dalj fhi  zhafi  bli  mu  dani, Svoj narod s pifmi bi rasfvetlil bil.
Pero  saftavi  komaj,  ftare  Slave Buditi rod, — odnefe val ga Save !
ČOP IN PREŠERNOV „KRST PRI SAVICI"
(1835—1935)
ŠIFRER    TONE
Ob stoletnici Čopove smrti morejo človeka zanimati predvsem one strani njegovega duševnega obraza, ki so vplivale na Prešernovo ustvarjanje in dobile po njem stvarno obliko*.
Za Prešernov osebni odnos do Čopa so važne zlasti one pesmi, ki jih je pesnik ustvaril po prijateljevi smrti in jih zvezal z njegovim imenom, a med temi najbolj „Krst pri Savici", ki nudi zaradi mnogih estetskih vrednot v tej smeri največ problemov. Govoriti o „Krstu pri Savici" se pravi, nadaljevati dolgo pravdo o tej pesnitvi, ki jo je pesnik sam dvakrat razložil (v sonetu Matiju Čopu in pismu Celakovskemu 22. avgusta 1836), vendar tako, da je bita možno iz teh dveh omemb izvajati zelo različna tolmačenja, kar se je tudi zgodilo in je tako' nastala o „Krstu" že cela literatura.
Raziskovalci „Krsta" so prihajali stalno do zaključka, da proslavlja Prešeren v tej pesnitvi triumf krščanskega supranaturalističnega svetovnega nazora, ki se kaže v pokrstitvi in duhovništvu Črtomira kakor tudi v obljubi večnega devištva pri Bogomili. Ta osnovna ugotovitev je rodila potem različne sklepe in razvilo se "je dvoje gledanj na „Krst", ki sta si bistveno nasprotovali. Slovenska katoliška publicistika je gledala v Črtomirovem pokristjanjenju kot glavni ideji „Krsta" izraz takratnega Prešernovega svetovnega nazora, ki naj bi bil krščanski. Po njenem mnenju
377