156
Šolski dopis iz Bohinja.
Si o sedanjih prekucijah glavo nekoliko izjasniti, in svoje misli saj za kratek čas na kaj druziga oberniti, si morebiti marsikdo vmes tudi kako drugo novico brati ali slišati vosi. V to naj sledeča šolska novičica bo — & ktero posebno vnete duhovne učenike , vse dobre, pridne šolnike inv vse skerbne starše in prijatle šol razveseliti želim. Če se bo s tem kako serce v prid in blagor ljube mladosti obudilo in vnelo, se bodo moje želje nar obilniši spolnile.
Že v 34. in 35. listu lanjskih Novic sim bil od tačasne šolske poskušnje in sploh od pridne, vsakdanje in nedeljske šole, ki je na Bistrici v Bohinji, povedal — kar je potem v 44. listu tudi neki gospod Teržačan L. P. po lastnim prepričanji poterdil. Ne de bi, kar sim že takrat dopovedal, ponavljal, zdaj zlasti le to omeniti hočem, kar iz posebnih okoljšin letašnje šolske poskušnje npviga, lepiga vem.
Bilo je 25. pretečeniga mesca maliga serpana (sve-tiga Jakoba dan), ko se je na Bistrici šolska poskuš-nja obhajala. Otrok je bilo vse natlačeno, in tudi staršev in drugih ljudi je obilo gledat in poslušat prišlo. Med več duhovnimi in nekaj druzih gospodov so tudi častitljivi gospod-tehant — v toliko veči podbudo in veselje otrokam — pričujoči bili. In ko so prijazno otroke nagovorili in jim serčnost dali, de naj se, kar so se lepiga naučili, dobro skažejo in verlo obnašajo, se je po molitvi po treh delinah, v ktere so otroci za učeuje razločeni, jelo navadno spraševanje. JVar pred, kakor sploh , je bilo spraševanje iz keršanskiga nauka in iz zgodb svetiga pisma; na to branje (iz trojnih za vsako delino posebej odločenih bukev) z dopovedanjem tega, kar se je bralo ; potem je bilo rajtanje iz pameti (ali iz glave) in na tablo ; in na zadnje slovensko pisanje na tablo z razlaganjem za pravopis vediti potrebnih ravnil. Pri rajtanji nam je bilo še posebno všeč , de je pridni šolnik, gosp. Jakob Mencinger, otroke navadil, vse imena, zaznamke in pravila pri številstvu v čisti elovenšini dopovedovati, in se niso popačene nemške besede vmes blodile. Vse spraševanje in otrok gladko odgovarjanje in spodobno vedenje in zaderžanje pa je spričevalo, kaj v resnici skerben duhoven učenik in priden šolnik velja. Le škoda , ko bi ta šola sčasama nehala, ker za šolnika še nič stanovitnih dohodkov, in tudi še lastne hiše za šolo ni — fara sama pa tudi vsiga ne zmore !
(Dalje sledi.)
160
Šolski dopis iz Bohinja.
(Dalje.) Po dokončanim spraševanji je bilo deljenje daril, pri kterim so zmed nar pridniših šolarjev in šolarc iz vsih treh delin nektere z lepimi, za nje primerjenimi bukvicami obdarovani, dru°:i pa pohvaljeni bili. Na zadnje so bili otroci tudi še zavoljo sadjoreje očitno pohvaljeni, ktere so se letaš še bolj in še v obilnišim številu, kakor lani, poprijeli, tako de jih je zmed 176 otrok, ki so v vsakdanjo šolo hodili, samo 56, kteri nič sadnih drevesc priredili in se s tem nič pečali niso. Osim fantov in deklic, ki so se pri presajevanji, cepljenji, pletvi, snaženji in oskerbovanji drevesc nar pridniši skazali,je pa, kakor je bilo pri lanjski šolski poskušnji obljubljeno, še posebej obdarovanih bilo, ker so jim gospod oskerbnik baron Cojzovih fužin sami iz  svojiga v denarjih podeliti dali.
Obdarovanim in pohvaljenim v veselje so tudi v to najeti godci vmes jo zagodli — de je bilo vse veselo. —
S tem pa ni bilo se dokončano ; — k sklepu smo bili se priče, česar bi nihče pričakoval ne bil, in kar je vsih pričujočih serca ganilo. Priden šolar, Janez Rabič po imenu, od gospoda J. B., začetnika in duhovniga učenika te šole, v to podučen in pripravljen, stopi zmed srede svojih tovaršev, se vsim pričujočim gospodam ponižno priklone, ter sledeči vsim šolskim okolišinam pri-merjeni nagovor ima:
„Naj mi bo dovoljeno, današnji, za nas šolske otroke praznični, veseli dan očitno povedati, kar moje in mojih šolskih tovaršev in tovaršic serce občuti in na znanje dati želi. — Hvala priserčna nar pred Vam prečastiti ptuji gospodje! ki ste nam revnim otrokam veselje storili, nas tukej danes obiskati, in za vse dobro vnemati. — Vam pa, naši gospodje učeniki! se mi revčki dosti zahvaliti ne moremo. Ljubi Bog, naš nebeški Oče, naj Vaše prizadevanje blagoslovi, naj Vam tukej in tam vse dobro da. Prosimo Vas, bodite nam, Vam iz serca vdanim otrokam, še za naprej skerbni učeniki in očetje! — In vi, preljubi naši starši, in drugi prijatli in dobrotniki, ki nas srečne imeti želite! glejte in bodite prepričani, de čas, kar smo v šoli bili, nikakor zgubljen ni; de nam bo to , kar smo se tukei lepiga in dobriga naučili, k pravi sreči več pomagalo, kakor vse časno blago. Zato, preljubi naši starši! se Vam iz serca zahvalimo, de ste nam v šolo hoditi dovolili, in Vas lepo prosimo, de nam to veliko dobroto še daljej vživati pustite. Se veliko rajši Vas bomo ubogali in še rajši molili za Vas. — In vi, moji spreljubi šolski tovarši in tovaršice, kteri bote danes šoli slovo dali! ne pozabite nikoli lepih naukov, ki ste jih tukej prejeli; živite tako, de bote staršem in učenikam v čast in veselje, in de bote v svojim zader-žanji pokazali, de ste pridni šolarji in šolarce bili. — Naj tudi še Vam, Vi vsi drugi moji šolski bratci in sestrice ! danes eno besedo povem. Kaj ne, vse lepo in veselo se Vam danes zdi ? Zato hodite radi — radi v šolo, de bodo gospodje, starši, angeljčki in vsi nebeški prebivavci nad Vami veselje imeli. — Prečastiti gospodje! ponižno Vas prosim, ne zamerite mi, de sim mlad fantič tako po domače vpričo Vas govoriti se prederznil. Z Bogam !"
Obljubim, de je malokteri govor s še tako iziska-nimi besedami in po vsih vladinah govorstva izpeljan toliko zdal, kakor ta kratki, prosti nagovor mladiga šo-larčka. Kaj je bilo v stanu tudi bolj v živo otrokam in staršem prid dobre šole pokazati ? Ali ni bilo to nar pripravniši hvaležnost, pokoršino , ljubezin, vnemo za vse, kar je v resnici in stanovitno dobro, v mladih ser-cih otrok obuditi ? To niso bile le naučene besede — prišlo je iz otročjiga, nedolžniga serca, in je tudi globoko v serce seglo. Zakaj med tem , ko je fantič to govoril, in kakor so besede nanesle, seje zdej proti gospodam , zdej proti drugim poslušavcam, zdej proti šolarjem obernil, in se, proti komur se je spodobilo, priklonil, in se tudi drugači, kakor je čutilo napeljalo, primerjeno obnašal in to v svojim unanjim pokazal: so se starši in drugi pričujoči jeli solziti, otročiči so za-eeli rutic iskati in se brisati, in menim, de nikogar ni bilo, kteri bi v sercu ginjen ne bil. Obljubim, de so vsi starši, kar jih je pričujočih bilo, si sami pri sebi mislili in rekli: O ja! radi vas bomo v šolo, radi k takim učenikam še pošiljali. In vsi otročiči so gotovo v sercu želeli in obetali: radi bomo ubogali, radi, še rajši bomo v šolo hodili zanaprej!
Potem ko je mali govornik vidno ginjen, ke'r je pred seboj vse se solziti in jokati vidil — toliko de njega samiga premagalo ni — srečno to dogovoril, stopi nazaj med svoje šolske tovarse in tovaršice, in reče: „Mi otročiči pa  zdaj še v zahvalo za vse,  kar smo se do-
briga in lepiga naučili, serca in roke k Bogu povzdignimo  in  zapojmo   mu  zahvalno pesmico."    Šolarček jo zapoje in drugi za njim. Tako je bilo vse lepo dokončano. (Konec sledi,)
161
164
Šolski dopis iz Bohinja.
(Konec")
K temu, kar sim od Bistriške šole povedal, bi pa še vsim gospod-šolnikam rad nekaj v premislik dal.
Kakor vsakteri za pravi prid domovine vnet rodoljub z veseljem sliši ali bere od šolnikov, kteri si za omi-kanje in osrecenje mladosti v resnici veli k o prizadevajo, in se ne le v besedi, ampak tudi v življenji s svojim izgledam dobre, katoljške učitelje skažejo: pa tudi vsa-ciga pošteniga človeka mora serce boleti, ko vidi in sliši in zve, kakošnim ljudem je mnogokrat mladost izročena, - šolnikam, kterim je vse drugo, bodi prav ali
pa ne, več mar, kakor to, za kar so postavljeni, kar je njih poglavitna dolžnost, in kar bi njih nar veči skerb biti imela. Dober, skerben, keršansk šolski učitelj je sreča mladosti, sreča soseske, sreča elo prihodnjiga roda, in torej vsiga spoštovanja, vse časti vreden ; zanikern, brezvestin, ali clo pohujšljiv šolnik pa je prava kuga za mladost in sosesko, vsim poštenim ljudem v zaničevanje. Ali — povej mi kdo, s kakošnim pri d a m bo šolnik otroke učil, če je sam po sercu in zaderžanju ves spačen? ali mu bo mar, česar je otrokam nar bolj treba, jih učiti in opominjati? ali mu bo resnica, njih um in pamet jasniti in njih serca boljšati in za vse dobro vne-mati? Ali — dokazi mi kdo, kako je v stanu šola pridna biti, in dober sad, ki se od nje pričakuje, donesti, če šolnik brez vsiga veselja do šole le kakor tlačan uči, toliko de čas naprej gre? če se nič ne zmeni za to, de bi se otroci zares in de bi se prav in s pridani učili ? če nič na to ne gleda in se nič ne peča. naj zaderža-nje otrok bo. kakoršno hoče, naj se v šoli, v cerkvi in drugod vedejo, kakor se hočejo? Ali morejo potem takim starši, če od šole le malo ali pa nobeniga prida ne vidijo, otroke radi v šolo pošiljati, in zlasti v tacih krajih, kjer po pol ure ali pa še dalje do šole imajo? Pač res je torej, de je bolje nobena, kakor pa slaba šola!
Prav lepo in resnično je neki gospod, ki je ;,Lju-bomir" podpisan, v 26. listu letošnjih Novic pod naslo-vam: ,,Kaj delajo šolski gospodje po Stajarskim ?iL — nekterim šolnikam , ki posebno iz oblasti duhovske gosposke priti hrepenijo, povedal in razjasnil. V tim so-stavku, kteriga naj bi vsak šolnik pazno prebral in dobro premislil, med drugim pristavi: „Sola ljudi letam, cvete, kjer duhovski pastirji čez šolo svojo roko skerbno derže." Gotove besede! — Bolj na tanjko v tem pisati nočem; pa, kdor jasno glavo ima, lahko ume. „Be mičejo, izgledi  pa vlečejo'4, pravi pregovor in po pravici.
Ne pišem tega nikakor ne, de hi s tem koga raz-žaliti hotel; pa vender le tega ne vem, zakaj bi zavolj eniga človeka, ki je za učitelja postavljen, ali saj učitelj biti hoče, pa dostikrat prid številne mladosti, prid cele soseske in fare terpeti mogel? Kar pa s tem želim, je le to : de bi vsi, zlasti mladi šolski gospodje ali učitelji to dobro premislili in si k sercu vzeli, kar sim iz dobriga namena opomnil; de bi spoznali, de na učiteljih je za prid in blagor mladosti, za pravo osrecenje ljudstva in še prihodnjiga roda veliko veliko ležeče. Pa ne, de bi mi zamerili; ker dobriga sveta ali nauka do-vzeti, naj pride od kogar in od koder hoče, nobenima človeku ni v sramoto! Zlo zlo želeti je pa tudi. de bi, kadar bo , če Bog srečno vse poravnati in izpeljati da, na Dunajskim deržavnim zboru vstanovljenje in vredova-nje šol na versto prišlo, se tudi. kakor je že v mnogih časopisih omenjeno bilo, šolnikam na kmetih prihodki vstanovili in zb olj šali; de bi se pa potem tudi za to skerbelo, samo dobre, pametne, keršanske, po umir in sercu omikane šolnike postaviti, kteri z besedo in z izgledam učiti zamorejo.                       A. Pintar.