Pouk in zabava
Drobiž.
Zakaj ljubimo svoj narod?
Napisal Vitogoj Slavenko.
II.
Da ljubimo svoj narod in svojo do-movino, je nekaj naravnega. Člo-veka že srce vleče k lastnemu narodu. Saj vsakdo tudi svojo mater ljubi z gorkim čuvstvom, in narod je nekako mati vseh ljudi enega jezika. Tudi Zveličar je ljubil svoj judovski narod. Jokal je nad Jeruzalemom, ko je gle-dal v duhu pogibel trdovratnega mesta, in je govoril: »O, da bi bilo spoznalo tudi ti vsaj na ta svoj dan, kaj ti je v mir! Tako je pa skrito pred tvojimi očmi.«
Tudi čut hvaležnosti nam nalaga dolžnost, da ljubimo svoj narod. Od naroda smo prejeli in se prejemamo brezštevilnib. duševnih in časnih do-brot, svoj materin jezik, razne šege. Dalje zavest, da smo udje obširne dru-žine, da z nami sočuvstvujejo milijoni krvnib. bratov.
Ves narod je nekaka velika družina. Vse, ki pripadajo istemu narodu, ve-žejo vezi krvnega  in  jezikovnega  so-
rodstva. Vsi so si med seboj bratje in sestre po krvi in jeziku. In kakor se morajo v družini bratje in sestre med seboj ljubiti, tako se morajo tudi v ve-liki družini, v narodu, člani naroda med seboj ljubiti. Slabo je, če v dru-žini ni ljubezni med posameznimi čla-ni družine: slabo je pa tudi, če v na-rodu ni ljubezni med raznimi pripad-niki naroda.
Narod je živ organizem. Je eno telo, sestoječe iz raznih organov (udov). In kakor si morajo razni udje telesa med seboj pomagati, tako si morajo tudi udje ali pripadniki enega naroda med seboj pomagati.
Viden izraz pripadnosti k narodu je narodov jezik. Kako daleč sega naš slovenski narod in s tem naša sloveii-ska domovina? Do vrh Karavank in do vrh notranjskega Snežnika? Ne, ne — marveč tako daleč, kakor daleč se govori naš slovenski jezik. Tja gor do Gosposvetskega polja, do vrh Svi-nje planine, do vrb. Dobrača in pa doli do Jadranskega morja in Beneške rav-nine se govori naš slovenski jezik, do tja dol in do tja gor sega tudi naš slo-venski narod in naša slovenska domo-vina.                                         (Konec.)
t Marica Gorenc,
umrla 20.   12.   1927.
Pokojna Marica je več let v tiskar-ni pripravljala Vrtec in Angelček za pošto. Njena marljivost in spretnost je veliko pripomogla, da sta lista toč-no prihajala na naročnike. Zadnje de-lo, ki ga je Marica v svoji službi opravila, je bilo, da je pripravila za pošto božično številko Vrtca in An-gelčka. Tri dni potem je v ljubljanski bolnici umrla, stara šele 22 let. Po-kojnica je bila dobra pevka in članica pevskega zbora Ijubljanske stoluice. Pela je še na rojstDi dan kralja Ale-ksandra pri slovesni službi božji, ki se je končala z zahvalno pesmijo. To je bila njena zadnja pesem.
95