SLOVENSKO-SLOVASKI SLOVAR
"Viktor Smolej: Slovensko-slovaški slovar, Ljubljana, Državna založba Slovenije 1983, 610 str.
Pred nekaj leti smo v našem časopisu pozdravili izid knjige Slovaško-slovenski slovar avtorja V. Smoleja (prim. Slovensko-slovinsky slovnik, Kultura slova, 1977,89-91). Veseli nas, da danes lahko poročamo o izidu Slovensko-slovaškega slovarja istega avtorja. Ker gre v tem primeru za prvi slovar te vrste, mislimo, da je koristno, če slovaško javnost informiramo o njem tudi v našem časopisu.
62
Slovensko-slovaški slovar spada po svojem obsegu med slovarje malega tipa. O izboru besed je odločal njegov namen in obseg, pri čemer so kot glavni vir pri izboru besed uporabljeni zvezki slovaškega akademijskega slovarja, Slovnika slovenskeho spisovneho jazy-ka, in nekateri drugi dvojezični slovarji. Reči moramo, da je izbor besed primeren in ustreza kriterijem malega dvojezičnega slovarja. Seveda bi se tu podobno kakor pri Sloven-sko-slovinskem slovniku dalo tehtati, ali naj bi bila namesto te ali one besede upoštevana druga beseda, toda to ni bistveno vprašanje. Manjšo pripombo, ki se tiče izbranega gesla, pa hočemo vendarle izreči. Ni jasno, zakaj se zveza deset božjih zapovedi navaja kot posebno geslo polkrepko. Po našem mišljenju bi bilo dovolj, ko bi bila zveza napisana pri eni izmed besed, ki zvezo sestavljata, npr. pri geslu deset ali pri geslu zapoved.
Pri obdelavi posameznih gesel je avtor ravnal dosledno po načelu ekvivalence, to se pravi, da se v slovarju navajajo zgolj ekvivalenti in se gesla v izhodiščnem jeziku ne členijo na posamezne pomene. Tu pa se že kažejo neki problemi, na katere je treba opozoriti. Če ima beseda v izhodiščnem jeziku (torej v slovenščini) v namenskem jeziku (torej v slo-vaščini) samo en ekvivalent, ne nastanejo nobeni problemi, npr. samopomoč = svojpomoc, sablja = šabla, sadje = ovocie, zagäten = dusny, löjtra = rebrik, zaboj = debna. Problemi se ne pojavijo tudi tedaj, ko je na strani ekvivalenta več sinonimov, npr. nadarjen = nadany, talentovany; luksuzen = luxüzny, prepychovy; lonček = hrnček, šalka. V takih primerih vidimo nepravilnosti v tem, da je v namenskem jeziku ekvivalentno navedenih več besed, ki nimajo značaja sinonimov, saj je vsaka izmed besed pravzaprav nov ekvivalent Navajamo primere: kislica = štavel (rast.); kysle vino, kysly človek, mrzutec. Tu gre pravzaprav za tri ekvivalente, ki se namesto naštevanja ločujejo samo s podpičjem. Tak način je mogoče razumeti kot neki, čeprav ne najbolj posrečen način leksikografskega obravnavanja konkretne leksikalne enote, toda v slovarju se ponekod taki ekvivalenti ne ločujejo s podpičjem, ampak samo z vejico, npr. pesa = sladkorna pesa, cukrova repa, burgyna. To po naši misli ni pravilno, ker burgyna ni sinonim za: cukrova repa.; beseda burgyna označuje v slovaščini krmno repo in tako ne more biti ekvivalent slovenske besedne zveze sladkorna pesa. Drugi primer: malicati = (dopoldne), desiatovaf, (popoldne) olovrantovat. Besedi desiatoval in olovrantovat sta pomensko dva ekvivalenta, ki bi morala biti (čeprav se pri njiju navaja v oklepaju semantizacija) v slovarju ločena razvidneje. Zelo ostro se ta problem kaže pri obravnavi predlogov, npr. slovenski predlog pri ima na strani ekvivalentno vrsto slovaških predlogov u, pri, popri, za, pod, za katerimi se navajajo posamezne zveze v slovenščini in njihovi prevodi v slovaščino. Evidentno je, da tu ne gre za vrsto sinonimov; vsak izmed slovaških predlogov predstavlja samostojen ekvivalent, in to bi se moralo v slovarju grafično jasno prikazati. Mislim, da je tudi v malem dvojezičnem slovarju koristno posamezne ekvivalente označiti s številkami, npr. malicati = 1. desiatovat, 2. olovrantovat; osmerec = 1. osemveslica (čin), 2. osemslabicny vers; sejem = 1. jarmok, 2. trh, 3. veltrh; pri = 1. u, 2. pri, 3. popri, 4. za, 5. pod.
Nekaj pripomb imamo tudi k posameznim ekvivalentom. Pri geslu Italijan ne štejemo slovaški ekvivalent Vlach za primeren, ker je to zgodovinsko poimenovanje in v sodobnem književnem jeziku ni živ. Tu nam zadostuje ekvivalent Talian. Pri geslu bebec in bedak ni na mestu ekvivalent Wbec. To je beseda iz substandardne plasti jezika. Pri geslu ledvica je na prvem mestu naveden ekvivalent lädvina in šele na drugem mestu ekvivalent oblič-ka. V slovarju bi se moralo uveljaviti nasprotno zaporedje, ker se ekvivalent oblička uporablja tudi kot termin. Isto velja tudi o ekvivalentnem ladvinovy pri geslu ledvičen. Pri geslu kukalo se na prvem mestu navaja slovaški ekvivalent kukätko, na drugem mestu poimenovanje đalekohlad. Pripominjamo, da beseda kukätko ne spada v besedni zaklad knjižne slovaščine. Pri geslu kura ni pravilen ekvivalent slepiča, ampak sliepka. Pri geslih partija, partijec, partijka, partijnost, partijski se poleg nevtralnih ekvivalentov strana, stranik, strani-čka, stranickosl, stranicky navajajo neadekvatni ekvivalenti partaj, partajnik, partajnička, partajnosi, partajny. Izraz partaj, partajnik, partajnička, partajnosl, partajny imajo ekspre-
63
siven poudarek, včasih celo pejorativno pobarvanost, zato v slovarju ne smejo nastopati kot neekspresivni valenti. Pri geslu kladivo stoji kot ekvivalent mlat, vendar je neprimeren, ker beseda mlat v sodobni slovaščini ni živa. Pri geslu kruh (slovaš. chlieb) v zvezi vsakdanji kruh nista na mestu ekvivalenta vezdajši, vozdajši; ekvivalent je samo každo-denny.
V skladu z uveljavljeno leksikografsko prakso se slovniški podatki navajajo samo pri izhodiščnem jeziku. Pri samostalnikih se praviloma navaja oblika genitiva ednine. Pri pridevnikih in deležnikih (participih) se navajajo tudi oblike ženskega in srednjega spola (rdečkast, -a, -o adj. = cervenkasty, rysavy; razvit, -a, -o part. = vyvinuty, rozvinuty). Pri glagolih se navajajo obhke 1. osebe ednine in 3. osebe množine, poleg tega se navajajo tudi oblike preteklega časa (rdečiti se, -im, -ijo, -il = červenal sa). Obseg navajanja oblik je za dani tip slovarja primeren.
Že pri informaciji o Slovensko-slovinskem slovniku smo zapisali, da se nam ne zdi primerno, da se je avtor pri sestavi slovarja odrekel slehernemu vrednotenju besed po njihovi slogovni in časovni ravni. Ta naš zadržek moramo ponoviti tudi zdaj, ker tudi v sedanjem Slovensko-slovaškem slovarju ni nobenega vrednotenja posameznih leksikalnih enot. Očitno je, da tak postopek ne odraža objektivne jezikovne situacije, zakaj mnoge besede v slovarju so ekspresivne z enim pomenom. Naj to ilustrira nekaj primerov: Bedarija (= so-marstvo) je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika ekspresivna beseda; bojevnik {= bojovnik, zäpasnik) je knjižni izraz; dika (= slava, okrasa) je zastarel izraz; dobričina (= do-bräk) je ekspresivna beseda; dojenec (= dojča) je knjižni izraz (nevtralno je dojenček); graben (=jarok, priekopa) je beseda pogovornega področja; grditi (=špinil, hanobit) je ekspresivna beseda; hrasta (= chrasta) je izraz s pogovornega področja (nevtralno je krasta).
Pozitivno sodimo tudi dejstvo, da slovar v obilni meri navaja frazeologijo (čeprav ne za posebnim znamenjem, kar bi bolj ustrezalo kriterijem moderne leksikografije in preglednosti slovarja). Avtor si za ustrezno slovensko frazeološko enoto prizadeva dati enakopraven slovaški ekvivalent, npr. imeti denarja ko plev = mat penazi ako pliev (pri geslu pleva): podreti za sabo vse mostove = spalit za sebou vsetky mosty (pri geslu podreti); rad bi z glavo skozi zid = chce hlavou prerazit stenu (pri geslu zid; tu je običajneje milr, ne stena); naj te kdklja brcne = bodaj la hus kopla! (pri geslu koklja).
Štejemo za potrebno, da zapišemo nekaj pripomb tudi k normativni strani slovarja, v kolikor gre za slovaško stran. Čeprav je avtor posvetil tej strani svojega slovarja znatno pozornost, je ostalo v slovarju nekaj napak proti veljavni kodifikaciji. Tako npr. oblike po-imenivanj Krančan, Krančanka, Kransko, kransky pravopisno niso pravilne, pravilno je Krančan, Krančanka, Kransko, kransky. Pri geslu pes se zveza popadljiv pes prevaja kot kusavy, hryzüci pes,- pridevnik kusavy ne spada v besedni zaklad knjižne slovaščine. Pri geslu leto se zveza koledarsko leto prevaja kot kalendärsky rok; običajno se uporablja zveza kalendärny rok. Napaki hvjezda namesto hviezda, na kladny vlak namesto nakladny vlak štejemo za tiskovni napaki. Tu je treba z zadovoljstvom ugotoviti, da je situacija v tem slovarju, kolikor gre za normativno stran, veliko boljša kot v Slovensko-slovinskem slovniku.-
Izdajo Slovinsko-slovenskega slovnika pozdravljamo ne samo kot leksikografsko, torej jezikoslovno delo, ampak tudi kot pomembno kulturno dejanje, ki bo v dobro obema bratskima narodoma.
Štefan Michalus (po Kultura slova, 1984, št. 7, Bratislava)
64]