L eto 2016 se počasi nagiba k svo­jemu zatonu in nas kliče, da bi se ozrli na prehojeno pot iztekajo­čega se leta. Najprej bi se rad zahvalil vsem vam, dragi gostje, prijatelji in so­delavci, s katerimi smo pletli mrežo so­delovanja v različnih dejavnostih. Mnogi izmed vas ste prišli, da bi za kra­tek čas izstopili iz kolesja vsakodnevnih obveznosti, da bi se lahko malo umirili, se srečali s samim seboj in svojo dru­žino ter si nabrali novih moči za dušo in telo. Drugi ste prišli z namenom, da bi odkrivali in dopolnjevali svoje roč­ne spretnosti v domačih umetnostnih obrteh. Zato ste se ustavili v Roko­delskem centru DUO. Nekatere je pot pripeljala do nas z namenom, da bi raz­iskovali znamenitosti in lepote pomur­ske narave. Zopet drugi ste pripeljali v našo ustanovo svoje prijatelje, družine, sodelavce ali svoje učence, da bi skupaj razmišljali, se učili, molili ali pa iskali nove poti na »križiščih« življenja. Srč­no upam, da je vsak našel vsaj kanček tega, kar si je želel najti. Tako je bil Zavod Marianum Veržej sko­zi iztekajoče se leto stičišče tistih, ki so želeli preživeti konec tedna ob petju na pevskem koncu tedna ali pa bi želeli svoj pevski zbor obogatiti z novimi izzi­vi na intenzivnih pevskih vajah. Skupina kmečkih mož in žena si je želela malo oddiha od vsakodnevnega garanja, da bi si napolnila dušo z novim znanjem in duhovno dimenzijo. Moški zajtrk je zbral lepo število mož, ki se zavedajo poklicanosti in vloge očeta ter moža v družini. Tudi konci tedna za ženske so začeli poganjati korenine v naši ustano­vi, saj so dali mnogim dekletom, ženam in materam priložnost, da se zavejo po­membnega poslanstva, ki ga opravljajo v družbi in družinah. Mnogi mladi, tako osnovnošolci kakor srednješolci, so se ob duhovno-izobraževalnih dnevih z različnimi programi (našimi in svojimi) pripravljali na življenje. Veliko mi pome­ni tudi to, da ste mnoge družine pri nas našle prostor, ljudi in programe, ki vam dajejo podporo pri vašem vzgojnem delu in duhovni rasti. Želim si, da bi bile prav družine neke vrste prioriteta v viziji naše salezijanske skupnosti in Zavoda Marianum, saj se prav v družini oblikuje drža človeka, ki s svojim življe­njem drugim izpričuje vrednote za člo­veško dostojanstvo. Veliko je še stvari, skupin in dogodkov, ki bi jih lahko nanizal kot del življenja naše skupnosti, a je preprosto nemo­goče predstaviti vse. Dragi sodelavci, prijatelji, gostje in dobrotniki. Vsi vi ste del te zgodbe in z vsakim vašim dejanjem se zgodba »duhovne oaze v Veržeju« dopolnjuje. Vsaka vaša beseda, ki prinaša spodbudo, dejanje dobrote, pozitivna kritika, ponu­jena roka v pomoč in duhovna podpora so črke, ki pišejo zgodbo, da je življenje več kot zaporedje dni, tednov, mesecev in let. Več kot samo delo, učenje in hrana je življenje. Več kot vsakdanji boj za pre­živetje in več kot pot od rojstva do smrti. Življenje lahko tako postaja srečanje, ki vsakemu udeležencu pomaga do ures­ničitve v tem, v čemer je najboljši, naj­bolj vreden spoštovanja, najbolj dosto­ tudi to, da ste mnoge družine pri nas našle prostor, ljudi in programe, ki vam dajejo podporo pri vašem vzgojnem delu in duhovni rasti. janstven in Bogu podoben. V tem je tudi bistvo njegove sreče. In kot zanimivost še to, da te zgodbe o sreči nihče ne more pi­sati sam. Samo s skupnimi močmi – s čr­kami, ki jih ustvarja vsak posameznik in nas povezujejo, jo lahko pišemo. To je torej razlog moje zahvale sleher­nemu izmed vas in povabilo k sodelo­vanju v prihodnje. Vedite, da prav zato vedno znova kličem blagoslov na vas, na vaše skupnosti in vaše družine! V želji in upanju, da se kmalu spet srečamo, vam želim miren konec tega leta in vse dobro v letu, ki prihaja z novimi izzivi. Peter Pučnik, direktor Zavoda Marianum Veržej Marca 2017 bo minilo 150 let od rojstva pobudnika in podpornika Marijanišča, duhovnika in zgodovinarja dr. Franca Kovačiča. V njegov spomin že leta potekajo Kovačičevi večeri, ki jih zadnja leta organizira naša hiša. Tudi 15. aprila 2016 se je napolnila njegova dvorana v Marijanišču. Salezijanski duhovnik Mirko Rakovnik je s svojo izpiljeno besedo in izborom fotografskega gradiva izkazal čast slavnim možem, ki so delovali tako v Marijanišču kot v župniji Veržej, temu pa je z izbranimi ritmično duhovnimi pesmimi svoj pečat dodala še glasbena skupina Veselje iz Radenec. D anes smo torej zbrani v dvo­rani, poimenovani po možu verženskih korenin, Francu Kovačiču, da bi izkazali čast slavnim možem, ki so orali in obdelovali ver­žensko versko in kulturno rodovitno grudo. Današnji spomin pa ni praznik samo za Marijanišče, današnji spomin je praznik za vsakega Verženca, ki kaj dá na svojo slavno preteklost, pa tudi na svojo sedanjost, še več pa seveda na svojo prihodnost. Zato najprej vsi domačini, Ver­ženke in Verženci, toplo, toplo pozdravljeni! Toplo pozdravljeni pa tudi vsi vi drugi, ki ste danes tukaj zbrani, ker znate ceniti velika dela slavnih mož, ki jih danes opevamo. Srečna usoda, bi rekli, je Franca Kovačiča, želarskega otroka, naredila za enega največjih slovenskih mož, ki je opozoril nase z izjemnim razumeva­njem tako družbeno svetnih stvarno­sti kakor resničnosti duhovnega sveta. A njegova največja odlika ni bil nje­gov izjemen intelekt, ampak njegovo veliko in goreče duhovniško srce. Dr. Franc Kovačič je namreč bil predvsem duhovnik! Takoj ko spregovorimo o duhovništvu, se koordinate življenja popolnoma spremenijo. Sprememba je takšna, kot je sprememba iz geocen­tričnega sistema na heliocentričnega. Središče nisem več jaz, okoli katere­ga se mora vse vrteti, središče je sedaj nekdo Drugi, pisan z veliko začetnico. In tukaj prenehamo govoriti o usodi, ki naj bi vodila vse niti na statvah živ­ljenja. Statve življenja pri Francu Ko­vačiču je vzel v roke nekdo Drugi. Sle­pa in neusmiljena usoda se je morala umakniti Njemu, ki je iz njegovega že­larskega porekla želel narediti žlahtno tkanino življenja, ki bo mnogim v bla­gor, to je, v telesno in duhovno korist. Kako Bog človeka pripelje tja, kjer ga za rešitev drugih potrebuje, nam lepo kaže egiptovski Jožef. To pa ne ve­lja samo za svetopisemske zgodbe, ne­kaj takega se je zgodilo tudi v Veržeju! Anton Puščenjak! Je bila usoda, da je zbolel in ni mogel postati duhovnik … ali je morda Bog imel z njim dru­gačne načrte … bolezen … trpljenje … sam s sestrami na velikem posestvu … Lahko bi kdo rekel: Taka je pačbila usoda. Vendar ne. Šele danes se jasno vidi, kako so bile v tkani­no njegovega življenja vpletene Bož­je niti, in prav te dajejo pravi pomen in pravo vrednost njegovemu življe­nju: delati, darovati se za druge … brez pridržkov … če je potrebno, da­rovati vse, sebe in vse, kar imaš … Še preden je videl sadove svo­je velikodušne življenjske daritve, ga je Bog poklical k sebi, po plači­lo, saj je bilo primerneje, da je ve­liko slavje ob blagoslovitvi Marija­nišča spremljal iz nebeških višav in ne iz svoje trde bolniške postelje. Dr. Franc Kovačič je bil rojen 25. marca 1867 v Veržeju, umrl pa je 19.marca 1939 v Mariboru. Življenjepi­sci o njem govorijo šele tedaj, ko je v Varaždinu začel obiskovati gimnazijo. Kako pa je bilo z njim v Veržeju, o tem nihče ne piše. Kdo je bil njegov dob­rotnik, ki mu je omogočil vpisati se v gimnazijo in študirati teologijo, saj njegova želarska družina tega zagoto­vo ni zmogla sama. Ko je končal teolo­gijo in bil 1894 posvečen v duhovnika, se je že kazal izjemen format njegove osebnosti. Njegova življenjska pot se je začela naglo in strmo vzpenjati. Že naslednje leto je bil poslan na študij v Rim, kjer je na dominikanski univerzi Santa Maria supra Minervam doktoriral z vsemi odlikami. Leta 1897 je že postal redni profesor za filozofijo in fundamentalno teologijo v mari­borskem Bogoslovnem učilišču. Nje­govo Zgodovinsko društvo je v Ma­riboru odigralo izjemno pomembno vlogo. Kot izvedenec za zgodovino Slovencev je sodeloval na Pariški mi­rovni konferenci, kjer se je zavzemal za priključitev Prekmurja Jugoslaviji. Ogromno je pisal s področja filozofi­je, teologije in zgodovine. Mariborski mestni arhiv je sad njegove izjemne skrbi za sodobno zgodovinopisje. Duhovnik Kovačič pa ob vsej sla­vi in uspešnosti nikoli ni pozabil do­mačega Veržeja. V otroštvu in mla­dosti je grenko izkusil, kaj to pomeni biti siromak, biti nič in ne imeti nič. Prav to ga je naredilo čutečega in ra­zumevajočega za težave in proble­me malih ljudi. Zato se je kot goreč duhovnik moral pogosto vpraševati: Kaj bo z mojimi dragimi Verženci, zlasti z zapostavljenimi in izkori­ščanimi želarji in njihovimi otroki? Kakšno prihodnost bodo imeli? Bodo našli velikodušne dobrotni­ke in se izvili iz ponižujoče revšči­ne ali pa jim bo kruta usoda priso­dila, da bodo hlapci in dninarji do konca življenja. Vedel je, da iz tega krutega mlina usode mladino lah­ko reši samo s takimi šolami, kjer bi bilo omogočeno šolanje tudi revnim. Šola pa bi morala biti tu, v Veržeju, kjer ne valovijo samo ogromna žitna polja, tu valovi ogromno nadarjene in sposobne mladine, ki bi ob ugodnih možnostih lahko postala nekdo, sicer pa jo bosta počasi uničevala neve­dnost, revščina in alkohol. In Tisti, ki ima “usodo” ljudi v svojih ljubečih ro­kah, je zaskrbljenega duhovnika Fran­ca Kovačiča, izjemnega organizatorja, pripeljal v stik s skromnim in tihim sanjačem Antonom Puščenjakom. Tega, kar se je namreč Antonu Puščenjaku noč in dan pletlo po njego­vi glavi, ne moremo drugače imenova­ti kakor sanje. V Veržeju je namreč že­lel ustanoviti šolo, kjer bi se podeželski fantje šolali in oblikovali v delavne, poštene, zavedne in verne Slovence. Veržej pa šola! A ko Božja previdnost poveže velikopotezne sanje nemoč- Izkažimo čast slavnim možem, našim očakom po njihovih rodbinah. Bili so znameniti možje, svetovalci zaradi svoje pameti, vsestranski vidci v svojih prerokbah, voditelji ljudstva s svojimi nasveti in zaradi razumnosti v poučevanju ljudstva. Med njimi so taki, ki so zapustili ime, tako da še odmeva njihova slava. Ti so možje usmiljenja, katerih pravična dejanja niso utonila v pozabo. Njihova telesa so pokopali v miru in njihovo ime živi iz roda v rod. Ljudstva bodo pripovedovala o njihovi modrosti, občestvo bo oznanjalo njihovo slavo. Iz Sirahove knjige nega sanjača in izjemno podjetnost ter organizacijske sposobnosti koga, kot je bil duhovnik Franc Kovačič, te­daj se lahko začnejo dogajati čudeži. »Pomagaj si sam in Bog ti bo po­magal« je tolikokrat napačno razum­ljen pregovor! A čudeži ne nastajajo, če človek ostane križem rok. Bog na­mreč pričakuje, da bo človek dal vse od sebe. In ko človek pride do skraj­ne meje tega, kar lahkó naredi in kar zmore, tam Bog z veseljem nadaljuje čudeže. Anton Puščenjak je dal vse, kar je imel: vse svoje življenje, svojo družino in vso svojo posest … Franc Kovačič pa vse svoje sposobnos­ti, ves svoj vpliv, ves svoj prosti čas. In potem so se začeli goditi čude­ži! Dne 20. avgusta 1911 blagoslov temeljnega kamna za Marijanišče, 27. oktobra 1912 blagoslov in odprtje Ma­rijanišča ter prihod salezijancev. Tako se je začelo izjemno delo za mlade prav tu, v Veržeju. • Izmenjujeta se dve pripovedovalki: Gin in Filomena. Gin – babica avto­rice pričujočega življenjepisa, katere mamo je don Bosko čudežno ozdravil – se je rodila na kmetih v Canaveseju. V pobožnosti je vdana svetemu Anto­nu in črni Mariji. Preselila se je v Turin, saj je njen mož »meščan«, in postala mestna gospa, a počuti se osamljeno in izkoreninje­ no. Izključena. Sklene prijateljstvo s Filomeno, mesečnico, ki ohranja vso svojo čistost. Za Filomeno, ki ima dva otroka, je don Bosko več kot le far. Čeprav pozna vse njene življenjske podrobnosti, ga posluša otroško lju­beznijo. V vzgojo mu zaupa oba otro­ka. Gin na njeno prošnjo odkriva don Boskovo veličino. Iz njenega pripove­dovanja odkrivamo živo in nenarejeno don Boskovo svetost. V živo se vključujemo v turinsko druž­bo 19. stoletja z njenimi problemi: prostitucija, moralna beda, revščina … obenem pa spoznavamo njeno bo­gastvo in solidarnost. V pripovedi spoznamo še grofico Fontano, pri ka­teri Gin in Filomena vezeta. Grofica je otožna in osamljena, zato ji je v vese­lje poslušati o duhovniku don Bosku in ga želi spoznati. Srečanje z njim je globoko, nepozabno in odločilno ... • Poletni programi Čas za udomačitev Karikamp Že tretje leto zapored sta murskosoboška škofijska Ka­ritas in Zavod Marianum Veržej organizirala Karikamp, ki je namenjen otrokom iz socialno ogroženih družin, da delček poletja preživijo ustvarjalno, zabavno in duhovno. Seveda je bilo največ navdušenja nad kopanjem v Termah Banovci in vodnih igrah. Ustvarjalni kamp Salezijanci v Veržeju skrbijo za poseben del ohranjanja slo­venske dediščine – rokodelstva, ki pa se v Centru DUO ne le ohranja, temveč se znanje rokodelskih poklicev prenaša tudi na mlade. Tako so se otroci v počitniškem ozračju le­tos lotili lončarstva in pletenja iz slame. Ustvarjalno delo pa smo dopolnili z igro, kopanjem, veselimi večeri in seve­da molitvijo. Oratorij za družine Družine z vseh koncev Slovenije, nekatere že domače, druge so domačnost odkrile letos, so v Veržeju preživele pester počitniški teden. Čeprav je bilo največ časa name­njenega prostemu času in s tem kopanju ali potepanju po okolici, pa ni manjkalo pestrega programa tako za otroke kot za starše, pa tudi za vse skupaj. Otroke smo zaposlili z delavnicami, katehezami in igrami, starši pa so skupaj s Petrom Pučnikom razmišljali, kako pomembne so besede prosim, oprosti in hvala za naše medsebojne odnose, še posebno v družini. Poleg telesnega oddiha in okrepčila ni manjkalo duhovne hrane in možnosti za vsakodnevno sveto mašo, ki je bila vedno obiskana. Družine so se v kr­ščanskem duhu povezale v prijateljskih in duhovnih vezeh med seboj in z Gospodom z željo, da se prihodnje leto spet srečajo. 26.-28. 2. 2016 Srečanje birmancev iz Središča ob Dravi Župnijski oratorij Geslo letošnjega oratorija je bilo »Zdaj gre zares«. Osre­dnja nit oratorija je bila zgodba o Ostržku, ki se iz lutke, potem ko zmore uresničiti dobre želje in sklepe, spremeni v dečka, osebo. Obiskovalo ga je nekaj čez 50 otrok iz ver­žejske in sosednjih župnij. Zanje so skrbeli animatorji SMC Veržej, sestra Zalika in župnik Jože Brečko. Skozi cel teden so se udeleženci z zgodbo o Ostržku, pogovorom, katehe­zo, delom v skupinah in igro zabavali in se naučili marsikaj koristnega za življenje. Nogometni kamp Iz zavodske kronike Letošnji športni kamp je bil ves v znamenju nogometa, saj so si otroci in mladi že tradicionalno želeli prav žogobrc. Trenerji so veliko učili, sodniki pravično sodili, vodja Grega Valič je poskrbel za dobro voljo in duhovno hrano, prav vsi pa so se dodobra »spočili« in utrdili svoja prijateljstva in znanstva. Drugo leto pa znova ... 13. 3. 2016 Srečanje starejših župljanov Zaposleni Zavoda Marianum Veržej: (stojijo) Ivan Kuhar, vodja Centra DUO, Angelca Fekonja, kuharica, Urška Ambrož, lončarka, Silva Žalik, sobarica, Bernarda Žarković kuharica, Andrej Kotorščak, hišnik Klaudija Štajner, računovodkinja, Marko Štajner, vodja Penziona Mavrica, (spredaj) Peter Pučnik sdb, direktor, Marko Suhoveršnik sdb, namestnik direktorja. Sodelavci: Slavica Čuk, Vida Mužinčič, Tatjana Rauter (javna dela), Jožef Antonič (URI Soča). 28.-29. 3. 2016 Salezijanska skupnost na izletu v »Emavs« (Mužlja in Beograd) Pogovor z novim članom salezijanske skupnosti v V eržeju, g. Stanislavom Duhom Posebno žarišče Božje milosti Salezijanski duhovnik Stanislav Duh je letošnji zlatomašnik. 50 let duhovništva je okronal s prihodom v Veržej ali pa je premestitev z Rakovnika dobil za nagrado. Kdo ve? Vsekakor je sedaj bliže rodni grudi, ki se nahaja preko Mure, v Melincih. Vedno dobrovoljen in zgovoren mož dobro skriva svoja leta. Kljub preizkušnjam ostaja njegova vera neomajna in krščanska kultura način njegovega izražanja. Kot slovenist in lektor zna sogovornika mimogrede ujeti na besedo ter ga poučiti o pravilni rabi bogate slovenske govorjene in pisane besede. A še veliko več se skriva za njegovo skromno držo ... Prihajate z Melinec, ki je bilo nekdaj cvetoče polje salezijanskih poklicev. Od kod tolika rodovitnost in navdušenje za salezijanski duhovni poklic? Na to vprašanje pravzaprav ni odgovora, to so Božja dela. Tudi Veržej je v tem pogledu, če ga primerjamo z okoliškimi župnijami, procentualno nadpovprečen. Zanj, človeško rečeno, se spodobi tak Božji dar, saj že začetek naše ustanove ni brez velike Božje milosti. V beltinski župniji, kamor Melinci spadajo, je naša vas imela največ poklicev, tudi za proščenje najštevilnejši obisk, pred leti z dobro duhovno pripravo, ki so se je radi udeleževali starejši ljudje Marijanišče smo takrat glede na preteklost čutili kot duhovno pogorišče nekdanje veličine. Danes pa vemo, da je spodaj nekaj tlelo, kar se je čez desetletja razširilo v nov, četudi drugačen žar. z Gornje Bistrice; tudi oni so glede duhovnih poklicev treh Bistric častna izjema. Mislim pa, da so poklici iz naše vasi velik sad pastoralnega dogajanja v Veržeju, o tem je najbrž nemalo povedal zdaj že pokojni g. Martin Maroša, nekdanji misijonar v Čilu in častni občan Veržeja. Salezijanci že na začetku navzočnosti v Veržeju niso nobenega kandidata za duhovniški poklic zavrnili, če se je izkazalo, da domači ne bodo mogli ničesar prispevati za njegovo šolanje. To je bila izrazita don Boskova dediščina. Tudi sestre hčere Marije Pomočnice, ki jih radi imenujemo kar salezijanke, so v Italiji bile prve, ki so vsako kandidatko sprejele, ne glede na njihov premoženjski položaj. Don Bosko je njihovim predstojnicam poudaril, da je poklic v posvečeno življenje nekaj tako velikega, da se vprašanje glede njihovega premoženjskega stanja sploh ne sme postavljati; imel je globoko zaupanje v Božjo previdnost. Ves čas svojega življenja je bil v velikih dolgovih, ki jih je počasi pošteno odplačeval, in ob tem naredil veličastna dela. V salezijansko skupnost Veržej ste prišli avgusta. A gotovo segajo spomini na veržejsko Marijanišče daleč nazaj v otroška leta. V otroška leta ne, saj so prva leta po vojni družbene razmere salezijansko delo zbrisale iz seznama pedagoške dejavnosti, tako da sem o predvojnem pomenu veržejskega zavoda komaj kaj slišal. Skozi Veržej sem se kot osnovnošolec kakšenkrat v času žetve s kolesom peljal po slatino v Radence. Seveda pa pridige g. Maroše na misijonu, ki ga je imel leta 1952 na Melincih, niso zaobšle Veržeja. Vse svoje življenje ga je čutil kot posebno žarišče Božje milosti za široko okolico. Smo ga pa takrat glede na preteklost lahko čutili kot duhovno pogorišče nekdanje veličine. Danes pa vemo, da je spodaj nekaj tlelo, kar se je čez desetletja razširilo v nov, četudi drugačen žar. V salezijanskem in cerkvenem okolju ste poznani kot načitan slovenist in lektor. Od kod ljubezen do pravilne slovenske besede in pravopisa? Veselilo me je jezikovno področje in so to takratni predstojniki upoštevali. Rad bi študiral klasična jezika grščino in latinščino, pa je takrat zaradi načrtovane Srednje verske šole bilo treba dati prednost slovenščini. Grščina, ki smo jo kot šolski predmet imeli v cerkveni gimnaziji v Zadru, mi je prišla prav, da sem lahko naredil diplomsko nalogo iz besedotvorja glede na Küzmičev prevod nove zaveze – Nouvi zakon ali testamentom (letnica izida 1771). Primerjati ga je bilo treba z grškim izvirnikom in katoliškim Japljevim prevodom (izid 1784). Seveda me od časa tega študija zanima vse, kar je novega na slovenskem jezikovnem področju. Prekmurščina je bila knjižni jezik do konca prve svetovne vojne, kar upravičeno dviga samozavest nas Prekmurcev. Izmed mnogih vaših prigod je tudi ta, da ste pri Beogradu preplavali Donavo. Kdaj se je to godilo in zakaj ta potreba? Ne Donavo, pač pa Savo, ki pa tam ni nič ožja od Donave. Rad sem to kakšnim sobratom poudarjal, bil sem v izvidnici in zaradi nas, ki smo opravljali to vojaško nalogo, je takrat Jugoslavija bila še kolikor toliko trdna. Mlajše sem rad nagovarjal, naj v potoku Želimeljščica race naženejo stran in se učijo plavati, če si že v kaj globljega ne upajo. Je pa res, da smo kot izvidnica morali znati z orožjem preplavati Savo, in sicer tako, da smo si narezali trstiko, jo zvezali v dva šopa, ju povezali in na tem leže plavali z orožjem na sebi. To je bilo skupinsko. Posebej pa je neki rezervist prosil kapetana, da bi on in jaz preplavala Savo, ko so se drugi v čolnu peljali navzgor na otok. Odgovoril je »ne znam ništa«, s čimer je hotel reči, da ne odgovarja za najino dejanje. Moj soplavalec je bil debel, precej starejši od mene in priznam, da me je daleč pustil za seboj. Po drugi strani sva potem šla ob reki navzgor in še preplavala polovico reke do otoka. Je pa to nekaj, s čimer sem potem ob pravi priložnosti iz kakšnega zgovornega mlajšega lahko delal revo. Kako je do Veržeja tekla vaša salezijanska pot? Kje vse ste bili in kaj vse so vam predstojniki naložili? Kaplan sem bil eno leto, in sicer v Mokronogu na Dolenjskem, nato v Želimljem pri naših kandidatih in mladih sobratih (spominjam se tudi Preloga iz Veržeja) in obenem študiral, nato skupaj z g. Zadravcem, znan je kot časnikar pri Družini, poučeval slovenščino, po končanem poučevanju bil pet let v Celju, ko smo gradili nov zavod, zatem tri leta na Trsteniku za starejše sobrate, ko je tam bil župnik g. Jože Brečko, sedanji župnik v Veržeju, naslednja leta na Rakovniku v pastorali več let z nalogo za prizadete pri Veri in luči in pa spovednik, ves čas pa z glavnim delom, ki je lektorsko, predvsem jezikovni pregled biografskih spominov na don Boska, v italijanščini so to Memorie Biografiche, 18 knjig (17 jih prevedel zaslužni profesor teološke fakultete dr. Valter Dermota, 18. pa g. Stane Okorn, nekdanji ravnatelj Srednje verske šole v Želimljem); jaz sem pri dvanajsti. Če bo nebeški Oče hotel, da to končam, mi bo moral precej podaljšati bivanje na zemlji. V Veržeju ste že nekaj mesecev in tudi ne brez nalog. Ste vikar salezijanske skupnosti. Kako bi opisali življenje in dogajanje v Marijanišču in njegovi okolici? Za zdaj samo delno poznam tukajšnje življenje in zlasti dogajanje v Marijanišču. Dolgo nismo, potem ko nam je bilo vrnjeno, vedeli, kaj bi s tem zavodom. G. Maroša si je z vsem srcem želel in v ta namen veliko molil, da ga ne bi prodali (če bi ga kdo sploh kupil). Sem pa prepričan, da zavod dobro opravlja v tej okolici celo nenadomestljivo pastoralno nalogo, vsa druga dejavnost v zvezi z njo ima glavni namen vzdrževanje primarne dejavnosti. Verne župljane zelo spodbujam, da bi radi z molitvijo podpirali to duhovno delo, saj je gotovo tudi veržejski župnijski skupnosti v blagoslov. Posebej je neki rezervist prosil kapetana, da bi on in jaz preplavala Savo, ko so se drugi v čolnu peljali navzgor na otok. Je pa to nekaj, s čimer sem potem ob pravi priložnosti iz kakšnega zgovornega mlajšega lahko delal revo. Iz zavodske kronike Iz življenja lokalne skupnosti Veržejski kotički Prebivalci Veržeja se lahko pohvalijo z bogato zgodovino društvenih dejavnosti, naj si bo v formalni ali neformalni obliki. Iz zgodovine poznamo njihovo prizadevnost in čut za sočloveka, saj so se združevali že pri slavnih »šicarjih«, pomagali v Društvu za izgradnjo Marijanišča, mladi pa so bili člani Oratorija. Tudi danes ni društveno življenje nič siromašnejše. V Občini Veržej utripajo mnoga društva, tudi v župniji deluje vrsta skupin, ki ohranjajo bogato kulturno in versko izročilo. Med temi spoznajmo dve zanimivi skupini, ki dajeta kraju poseben pečat. Marijin kot Začetek zanimive skupine veržejskih gospa je povezan z obnovo Marijanišča in tedanjim ekonomom JanezomKrncem. Ko je začel 2004 obratovati »Štrk«, jih je, pri­zadevne in vedno pripravljene pomagati, po drugi svetimaši povabil k »Štrku« in so se odzvale. Srečanja so ta­koj postala redna in nepogrešljiva. Članice so še vedno ene in iste, ravno pravšnje po številu, da so se lahko, Dedkov kot od začetka večkrat, kasneje pa enkrat letno, s kombijem odpravile na izlete in romanja. Ime Marijin kot izhaja iz zgodovinskih okoliščin, saj je bil nekdaj stranski oltar s kipom Marije Pomočnice v veliki kapeli Marijaniščaprav na mestu, kjer je sedaj »Štrk«. Članice so na ime zelo ponosne. Tudi zaradi tega vedno rade priskočijo na pomoč pri župnijskih in zavodskih dogodkih. Vsako nedeljo po drugi sveti maši, okoli pol enajste ure, se v bližnji gostilni Kasač že več kot 20 let srečujejo člani Dedkovega kota. Pobudo zanj je dal Andrej Re­pija. Druženja trajajo največ uro in pol, saj si ne more­jo dovoliti, da bi jih soproge doma čakale z nedeljskim kosilom. V Dedkov kot se lahko včlani vsak občan, ki pričakuje prvega vnuka. Med dolžnostmi je skrb za kr­ščansko izročilo in pomoč pri vzgoji vnukov. Ob druže­nju se med drugim posvetujejo o reševanju konkretnih težav v družinah članov in se spodbujajo, kar ni težko, saj so to možje z veliko smisla za humor in polni op­timizma. Članov je okoli 30, imajo tudi svoje članske izkaznice. Z veseljem sodelujejo pri raznih akcijah, tako v kraju, župniji ali v Marijanišču. Šolske skupine v Rokodelskem centru DUO Iz zavodske kronike Ustvarjalna mladost Rokodelska učna delavnica z lončarskim ateljem je zaživela s polno močjo. To dokazuje vedno večji obisk skupin, ki si ne le ogledajo rokodelsko delo, temveč se vanj vključijo in s svojimi rokami doživijo delček slovenske tradicije. Med skupinami je bilo največ šolskih, iz vse Slovenije. 22. 12. 2015 Biotehnična šola Rakičan 3. 2. 2016 Gimnazija Želimlje 14. 3. 2016 OŠ Črenšovci 16. 3. 2016 OŠ Ljutomer 3. 4. 2016 GŠ Antona Martina Slomška Maribor 6. 4. 2016 OŠ Cezanjevci 12. 5. 2016 OŠ Mokronog 19. 5. 2016 Vrtec Cven 23. 5. 2016 Vrtec Ljutomer 26. 5. 2016 OŠ Majšperk Vrtec Mala Nedelja 27. 5. 2016 OŠ Rodica 30. 5. 2016 Gimnazija Bežigrad 31. 5. 2016 Šolski center Nova Gorica 1. 6. 2016 OŠ Koseze 3. 6. 2016 OŠ Slivnica OŠ Mihe Pintarja Toleda Velenje 7. 6. 2016 OŠ Ljutomer 9. 6. 2016 OŠ Poljčane OŠ Olge Meglič Ptuj 10. 6. 2016 OŠ Žiri OŠ Vodmat Ljubljana 11. 6. 2016 OŠ Tolmin 14. 6. 2016 Gimnazija Vič, Gimnazija Ormož 16. 6. 2016 OŠ dr. Vita Kraigerja Ljubljana 8. 9. 2016 Gimnazija Želimlje 15. 9. 2016 OŠ Brinje, Grosuplje 16. 9. 2016 OŠ Kranjska Gora 19. 9. 2016 OŠ Alojzija Šuštarja Ljubljana 21. 9. 2016 Gimnazija Vič OŠ Rakek 22. 9. 2016 OŠ Medvode 26.–30. 9. 2016 Srednja frizerska šola Ljubljana 27. 9. 2016 OŠ Vižmarje Brod 3.–5. 10. 2016 Srednja frizerska šola Ljubljana 6. 10. 2016 OŠ Dragomelj OŠ Križevci 7. 10. 2016 OŠ Dramlje 8. 10. 2016 Gimnazija Bežigrad 12. 10. 2016 OŠ Antona Aškerca Velenje 13.–14. 10. 2016 OŠ Veliki Gaber 17. 10. 2016 Gimnazija Jurija Vege Idrija 20. 10. 2016 Srednješolski center Velenje 28. 10. 2016 OŠ Danile Kumar Ljubljana Odmevi gostov in obiskovalcev »Kraj, kjer spoznaš, da še obstajajo dobri ljudje.« Razstave v Centru DUO 8. RAZSTAVA SLOVENSKIH JASLIC, JASLIC OTROK IN JASLIC MARIJE KASTELEC 4. december 2015–7. februar 2016 Lepo je videti povezanost mlade in stare generacije in »učenje drug od drugega«. Krasna razstava! Negujte lepo ljudsko izročilo in dober odnos med generacijami še naprej. Marinella Špeglič, Medgeneracijsko društvo Lučka, Koroška, 4. 12. 2015 Če bi ocenjevali razstavo jaslic od 1 do 10, si razstava zasluži 100+. Ostali smo brez besed, kaj vse človeški um presega in kam gre naša domišljija. Čarobno. Dejan, Petra, Val, Lili, Francka, 5. 12. 2015 Kaj vse se da narediti iz medenjaka, lesa … Odlično in zelo lepo. Tudi doma bomo naredili kaj takega. Aleš in Tatjana Kosi iz Laškega, 19. 12. 2015 Vse pohvale ustvarjalcem. Polni navdihujočih misli odhajamo od vas in vam iskreno čestitamo za ustvarjalne ideje. Kolektiv Biotehniške šole Rakičan, 22. 12. 2015 8. RAZSTAVA PIRHOV SLOVENSKIH POKRAJIN IN PIRHOV SVETA 18. marec–30. april 2016 Čestitam! In kličem Božjega blagoslova pri delovanju Centra DUO z vsemi dragocenimi sodelavci. s. Damjana HMP, 20. 3. 2016 Čudovito! Vaša razstava je prekrasna. Veliko pirhov različnih tehnik, ob katerih ti »obstane« srce in »zastane« dih. Domen, Marjan in Vlasta iz Lenarta, 26. 3. 2016 Za božič imate čudovite razstave jaslic, za veliko noč pirhe … Kar ako naprej … Prijatelji Prekmurja iz Trsta, 27. 3. 2016 Hvala vam za lepo razstavo. Polepšali ste nam praznični popoldne. Kar tako naprej. Družba iz Murske Sobote, Ljubljane in Primorske Še bova prišla, čestitke … Zanimiva tehnika in izvirnost, domišljija. Vzbudi idejo, da tudi doma poskusiš pirhe malo drugače. Lepo, vse pohvale. Ana, Danilo iz Maribora, 28. 3. 2016 Čudovita razstava. Čestitamo umetnikom. Hvala Bogu za takšne darove. Družina Recek, 3. 4. 2016 RAZSTAVA ROČNIH DEL KLEKLJARIC IN DRUŠTVA UPOKOJENCEV VERŽEJ 6. maj–6. junij 2016 Prikolesarili smo do prelepega kraja Veržej. Od tod odhajamo bogatejši in polni novih idej. Otroci, starši in vzgojiteljice vrtca Cven, 19. 5. 2016 Tih deževen dan, lepa priložnost za ogled prečudovite razstave. Pohvale vsem, ki se trudijo izdelati prečudovit izdelek. Kar korajžno naprej! Feliks in Majda, 24. 5. 2016 Čudovita ročna dela! Kaj bi podivjani moški svet brez ustvarjalnih žensk, ki moški svet polepšajo, kultivirajo in umirijo. Moč ženskam. Romana Š., 25. 5. 2016 Hvala za čudovite trenutke in veliko zanimivih informacij, vezanih na našo kulturno dediščino. 5. a. in 5. b razred, OŠ Olge Meglič Ptuj, 9. 6. 2016 BIOBLITZ 24 UR Z REKO MURO: AQUAVIVA IN AQUALUTRA 9.–16. junij 2016 Vsem sodelavcem in organizatorjem: vsa čast vam. Hvala, ker ohranjate ljudsko tradicijo in nam jo ponujate na ogled. In hvala za prijaznost. Bajsovi, 27. 6. 2016 Razstava nam je vzela dih. Najljubši mozaik nam je sova na levi strani dvorane. Vsi so prečudoviti. Če bi bili naprodaj, bi vse kupili in jih obesili doma po hiši. Družina Cergolj, 8. 7. 2016 Zelo lepo. Človeška domišljija Iz knjige gostov Penziona Mavrica Iz zavodske kronike in spretne roke nimajo meja, če ustvarjajo iz svoje biti. Hvala za prijaznost in gostoljubje. Damjana in Andrej, 13. 8. 2016 BIOBLITZ 24 UR Z REKO MURO: RAZSTAVA LIKOVNIH IN FOTOGRAFSKIH DEL NATEČAJA 5.–19. september 2016 Čestitke in vse priznanje pobudnikom, umetnikom in vsemu osebju za idejo, ustvarjalnost in skrb, da dediščina ne gre v pozabo in da se ohrani narava. Bravo. Uspešno naprej. Meri, Tone Bogataj, Škofja Loka, 3. 9. 2016 Izredno ste prizadevni in pridni. Ostanite taki še naprej in naj vam Bog pomaga pri uresničitvi vaših ciljev. Skupna Društva invalidov Žiri IDRIJSKA ČIPKA NEKOČ IN DANES 25. september–25. november 2016 Rezerviram si modro obleko za maturantski ples! Katka P., 25. 9. 2016 Štiri ljubiteljice Banovcev smo tukaj 2x letno. Vedno smo navdušene nad razstavami v prostorih Centra DUO. Tudi ta z izdelki iz čipke je čudovita. Majda, Ida, Anka, Jana, 27. 9. 2017 Veliko uspeha in volje še naprej. Bravo! Barbara P. J., Turistična zveza Gornjega Posočja, 12. 10. 2016 Enkratna razstava izdelkov tradicionalne in sodobne domače obrti. Upokojenci iz Medvod in Pirnič, 20. 10. 2016 Imeli smo se super. Odlično za mlade družine, lepo urejeno, gostoljubje in duhovna oskrba. Družina Remic, 26. 4. 2016 Od nedelje do petka smo preživeli lepe dni v vaši družbi. Odločitev je padla: vidimo se ponovno. Jakopinova babi in dedi, vnukinji, 28. 4. 2016 Tukaj je vse O.K. (čistoča, prostori, osebje, predvsem pa bogata domača hrana). Tudi prijaznost na vsakem koraku veliko šteje. Hvala. Simčevi, 1. 5. 2016 Ponovno smo tu in utrip zaposlenih je odličen. Hvala za nasmejane, srčno čutne obraze. Želiva vam še naprej veliko miru, harmonične odnose, otroško igrivost, veliko radosti in vsega, kar vas notranje polni in bogati. Andrej in Damjana z Vrhnike, 18. 8. 2016 Kraj, kjer spoznaš, da še obstajajo dobri ljudje. Kraj, kjer se spočije duša in telo. Kraj, kjer ne ostaneš ravnodušen in odideš s prelepimi občutki. Družina Krmelj, 25. 8. 2016 Pika na i je bilo lončarjenje. Nikoli si ne bi mogel predstavljati, da tako enostavna zadeva nikakor ni tako enostavna. Zelo mi je bilo všeč, kako se vidi kakršnokoli odstopanje od napotkov, če ne takoj, pa ob koncu, ko gline ni več na vretenu. Zlati napotek je bil: Vedi, kdaj moraš končati. Pri programiranju so stvari malo težje očitne, pri skledicah pa se takoj vidi, ali bo držala vodo ali ne. Da ne govorim o simetriji izdelka. Fizične analogije se mi zdijo super. Toliko vzporednic sem videl med lončarjenjem in programiranjem, da se mi to zdi vredno kar malo večkrat poskusiti. […] Kar je bilo mišljeno, da bo elegantna majolka, je na koncu izpadla kot posoda za komaj par arašidov v našem Fun Room-u. Samo je moja in takšno hočem imeti. • Jaka Bohinc, 13. 5. 2016 Vtisi z Miholovega sejma Pozdravljeni. Vrnili smo se z Pozdravljeni, vesela sem, da sem Miholovega sejma. Bilo je zelo lahko bila del Miholovega sejma, dobro, sproščeno ozračje. Spoznali zato bi se vam rada še enkrat smo kar nekaj ljudi in seveda kar zahvalila za povabilo. Obenem bi malo drugačen pristop do življenja. tudi rada pohvalila samo izvedbo Vse je bolj sproščeno in veselo. prireditve, ker vem, da je vloženo Zanimanja za naše izdelke je bilo veliko truda, časa in energije. Bilo je veliko in naša stojnica je bila zelo lepo. • obiskana in oblegana. Še enkrat Nina Štivan hvala in še drugič. Ciril Burgar, Melodija Mengeš Rok Slamek o svoji lončarski poti Po lončarske izzive na Majorko Moja lončarska zgodba se je nepričakovano začela pred skoraj štirimi leti v lončarski delavnici Centra DUO Veržej. V takratnem lončarskem tečaju za nacionalno poklicno kvalifikacijo, ki ga je obiskovala sestra Monika, se je sprostilo eno mesto. Ker kot absolvent prve stopnje študija nisem imel več veliko študijskih obveznosti, so me po priporočilu sestre povabili na tečaj. Na lončarskem vretenu se je moje življenje popolnoma zavrtelo. Na pot Prihajam iz Renkovec, ki je sosednja vas dobro poznani lončarski vasi Filov­ ci. Ampak kljub bližini me lončarstvo nikoli prej ni tako zanimalo. Že od ma­lega pa sem svojo kreativnost izražal na različne načine, saj se kreativnost v družini prenaša že več generacij. Veliko časa sem preživel v dedkovi čevljarski delavnici, kjer sem ga opa­zoval pri delu ali pa sam kaj ustvarjal. Ob osnovni in srednji šoli sem vsak te­den obiskoval likovno delavnico Mirka Rajnarja. Takratno ljubezen do slikanja z oljem na platno sem nekako ob štu­diju smeri Računalništvo in informa­cijske tehnologije opustil. V prostem času sem se ukvarjal z raznimi progra­merskimi projekti, izdelavo spletnih strani, grafičnim oblikovanjem, z video produkcijo in pozneje sem vzljubil tudi samo fotografijo. Kot sem že omenil, sem v obdobju absolventskega staža prišel v stik z lončarskim vretenom. Po končanem vsakodnevnem trime­sečnem tečaju želja po delu z glino ni ugasnila. Ker si nisem mogel privoščiti dobrega lončarskega vretena, sem si ga izdelal sam. S sestro sva garažo po­časi spremenila v lončarsko delavnico. Sam sem nato nadaljeval študij in sem poredko našel čas za glino. Vmes sem tudi obiskal dvodnevno delavnico teh­nik raku in obvara v Veržeju. Na koncu 2. letnika druge stopnje študija sem si omislil umetniško ime oz. znamko Deltamud (sklop grške črke delta in angleške besede mud -po slovensko blato). Šele začel sem delo, in sem že naletel na priložnost, ki je nisem mo­gel kar tako spregledati. Lončarska umetnica Maria De Haan iz Londona, ki sem ji sledil na enem izmed socialnih omrežij, je iskala asistenta za pomoč v lončarskem studiu na otoku Majorka. Poslal sem ji email s kratkim opisom sebe in povezavami do fotografij mo­jega dela. V nekaj minutah sem dobil odgovor z vprašanjem, ali lahko pri­dem čez štiri dni. Doma sprva niso bili navdušeni nad idejo, da bi kar tako odpotoval v neznan kraj, tako daleč k nekomu, ki ga sploh ne poznam. Am­pak sam se ne bojim izzivov in avantur, zato sem zagrabil priložnost in po ne­kaj spoznavnih telefonskih klicih je le­talska karta bila rezervirana. Maria De Haan prihaja iz Londona in že dve leti živi na Majorki. Z lončarstvom se ukvarja že 12 let. Izobraževala se je pri raznih lončarjih po svetu, med dru­gim tudi pri med vsemi lončarji dobro znanim mojstrom Simonu Leachu. Več let je tudi za nekaj mesecev na leto de­lala pri lončarju na Karibih, kamor se še danes vrača na počitnice. Skozi leta je razvila svoj stil in osvojila razne tehni­ke. Najbolj pa je poznana po dimnem žganju (angleško Smoke firing). Trenu­tno živi in deluje na Majorki, kjer ob hiši v idiličnem lončarskem studiu na pros-tem tudi poučuje. V najemu ima tudi studio z vrtom v središču vasice. Lončarsko delo Na Majorko sem prispel v sredo 7. sep­tembra 2016 zvečer. Maria me je priča­kala na letališču in iz največjega mesta Palma sva se odpravila v gore v dobre pol ure oddaljeno vas Deiá. Takoj sem bil očaran nad arhitekturo kamnitih vasic v gorovju. Deiá je čudovita vas, kjer živi veliko umetnikov in Angležev. Po večerji sem razpakiral kovček in se odpravil spat, saj me je naslednji dan čakal prvi delovni dan. Moji dnevi na Majorki so se začeli po 9. uri, saj sva delo začela ob 10. uri. Prvi dan se je začel z mešanjem in gnetenjem gline. Maria z mešanjem dveh različnih glin dobi svojo unikatno mešanico. Naučila me je bločnega gnetenja, s katerim gli­no hitro in učinkovito zmešamo. Med­tem ko je Maria izdelovala večje skle­de, sem sam po njenih navodilih izdelal 20 skodelic za čaj. Naslednji dan sva se lotila izdelave skledic s primernimi luknjicami za odlaganje kitajskih palčk. Ko so se izdelki do določene mere po­sušili, sva jim oblikovala spodnji del in rob. Po nekaj dneh so izdelki bili popol­noma suhi in moja naloga je bila, da jih previdno prenesem do peči. To je bila kar fizično zahtevna naloga, saj je peč v Vse foto: osebni arhiv drugem studiu, do katerega tečejo zelo dolge stopnice. Moja stalna naloga je bila nalaganje in praznjenje peči. Na začetku novega tedna sva počistila in pripravila studio za prvo delavnico, ki traja pet dni po osem ur z enournim premorom. V studiu sva tako poučeva­la tri prijateljice iz Belgije. Dve sta že imeli nekaj izkušenj z vretenom, tretja pa še ne. Uporabljale so enako glino kot Maria, zato je bilo potrebno veliko mešanja in gnetenja gline, za kar sem skrbel jaz. Tudi sam sem pobral kakšen nasvet, ga po končanem dnevu preiz­kusil in izdelal svoj najvišji izdelek do sedaj. Maria je bila presenečena nad mojo sposobnostjo in naslednji dan sem na željo učenk demonstriral, kako se naredi krožnik in pekač. Po konča­nem tednu smo izbrane izdelke spekli Ker si nisem mogel privoščiti dobrega lončarskega vretena, sem si ga izdelal sam. S sestro sva garažo počasi spremenila v lončarsko delavnico. Sam sem nato nadaljeval študij in sem poredko našel čas za glino. in učenke so si jih lahko odnesle domov. Sledil je najnapornejši teden, saj sva se pripravljala na prvo razstavo in je bilo treba dokončati in izdelati še kar precej izdelkov. Tako se je zgodilo, da sva delala tudi po 15 in 17 ur na dan. K tako dolgemu delovniku je pripomoglo, da sva čez dan ustvarjala nove izdelke in se pripravljala za dimno peko, ki sva jo zaradi obilnega dima izvajala pozno ponoči. Podobno tehniko peke sem že poznal od prej, a še nikoli nisem imel priložnosti, da bi jo preizkusil. To je bila ena od mojih najljubših lončarskih izkušenj, ki sem jih doživel tam. V sod sva po slojih nalagala biskvitno pečene lonce, ki sva jih obdala z žaganjem, kosi lesa, časopisnim pa­pirjem, vrvico, namočemo v slano vodo, morsko travo, kavo, raznimi vrstami soli, olupki banan, limon, pomaranč, avokada, solato in bakrov oksid. Na vrhu soda sva nato prižgala ogenj in ga počasi ohranjala dve do tri ure. Ko se je vnel celoten sod, sva ga pokrila in do jutra se je vsebina dovolj ohladila, da sva ga lahko odprla. Z vsakim odprtjem soda je sledilo prese­nečenje, saj nikoli zares ne moreš vedeti, kaj bo prišlo ven. Na belih loncih so nasta­li razni čudoviti dimni vzorci črne, modre, zelene in ponekod tudi rdeče barve. Skodelice, skledice in velike sklede pa je še pred razstavo bilo treba glazirati. Ma­ria sama meša svojo glazuro, zato sem najprej popisal material, ki ga potrebu­jeva, in nato sva šla v nakup. Najprej sva skupaj zmešala dve testni glazuri, nato pa je mešanje velike količine že preiz­kušene glazure z negotovostjo zaupala meni, saj sem to delal prvič. Recept je bil v angleščini, imena sestavin na embalaži pa so bila v španščini, in ker so nekatera bila podobna drugim, lahko hitro pride do pomote. Glaziranje je zadnji korak izdelave keramike, in kolikor gre kaj na­robe, so lahko vsi izdelki neuporabni ozi­roma nezadovoljivi. Ker ni bila zadovolj­na s testnima glazurama, sva vse izdelke glazirala z že preizkušeno glazuro. Na dan odprtja prve razstave sva delala končno postavitev in iz peči sem prinesel še vroče lonce iz črne šamotirane gline. Izdelki so bili razstavljeni v sproščujočem ambientu nekdanje kitajske restavracije. Zvečer ob odprtju so tako bile na voljo za pogostitev kitajske dobrote. Razstavlje­ne kose je med razstavo, ki je potekala od četrtka zvečer do nedelje popoldne, bilo mogoče tudi kupiti. Po razstavi je sledila še druga enotedenska delavnica s tremi ženskami iz Anglije, Nemčije in Švice. Ena je že imela nekaj iz­kušenj, drugi dve še nobenih. Že med de­lavnico sva se lotila izdelave novih loncev, saj se je kar nekaj kosov na prvi razstavi prodalo in do druge razstave je bilo le še deset dni. Vse izdelke sem nato fotogra­firal v fotografskem studiu prijateljice Jo­anne, ki se prav tako ukvarja s keramiko in predvsem s poslikavami na izdelke, ki jih dobi iz tovarne. Nekaj izdelkov pa sem tudi fotografiral v čudovitem prostoru, kjer sva v naslednjih dneh pripravila razstavo. Za obe razstavi sem tudi oblikoval plakate. Težko je strniti vsa videnja in občutke na kos papirja. Več utrinkov z nepozabnega potepanja kmalu na rokslamek.com. Druga razstava je potekala v prostoru tr­govine s čudovitim starinskim pohištvom iz Mongolije. Razstavljenih je bilo več kosov predalnikov, miz, klopi, ogledal in raznih okrasnih elementov. Lončeni iz­delki so bili lepo razporejeni po samem pohištvu. Ob odprtju je na čudovitem vrtu bila pogostitev z razno pijačo in lokalnimi dobrotami. Po razstavi je sledila zabava in nato mi je še ostalo nekaj prostih dni, ki so prehitro minili. Zato sem se odločil, da svoj obisk podaljšam za deset dni. V prihodnjih nekaj dneh sem na vretenu izdelal še en izdelek, Marii izdelal spletno stran in ji pomagal za zimo pripraviti stu­dio na prostem. Nato sem se odpravil na svojo šestdnevno avanturo okoli otoka. Vas Deia´ Lepote Majorke Začetek avanture pa ni potekal docela po načrtu. Maria me je zjutraj odložila na le­tališču. Ker sam nisem mogel najeti avto­mobila, Maria pa se je lahko vrnila šele po 17. uri, sem se z avtobusom odpravil v sre­dišče mesta Palma. Pozneje mi je le uspelo najeti avtomobil in sem se odpravil na pot. Moj cilj je bil potovati okoli otoka čim bliž­je morju in obiskati čim več plaž, naravnih lepot in čudovitih krajev. Ker mi prvi dan ni uspelo opraviti zadane poti, da bi prihranil čas in denar, sem kar prespal v avtomobilu. Naslednji dan sem že navsezgodaj nada­ljeval pot. Zvečer sem se še zadnjič okopal v morju in prav tako prespal v avtomobilu. Naslednja dva dni pa sem si ob svoji začr­tani poti rezerviral hotel. Zadnjo noč sem se vrnil v vas Deiá, kjer sem se poslovil od Marie in prespal pri prijateljici, saj je Maria gostila svoje domače. Zjutraj sem se še tako odpravil na zadnji del poti. Na tem po­tovanju se mi je v spomin vtisnilo kar nekaj krajev, med njimi tudi farma kaktusov, kjer imajo na poljih na tisoče kaktusov in veliko različnih vrst. Obiskal sem tudi podzemne jame Cuevas del Drach. Cala Mesquida, ena izmed mojih najljubših plaž, je pla­ža, kjer poleg peščene in kamnite plaže, čez peščene sipine pokrite s travo, tečejo čudovite lesene sprehajalne poti. Cap de Formentor je čudovit rt, kjer na pečini na 384 m nadmorske višine stoji svetilnik. Do tja vodi vijugasta cesta, zasnovana s strani istega arhitekta kot osupljive ceste do Sa Calobre, ki jo imenujejo tudi Kačja cesta. Ta slikovita cesta in plaža Cala de Sa Ca­lobra mi bosta prav tako za vedno ostali v spominu. Svojo pot sem po več kot 600 prevoženih in več kot 50 prehojenih kilo­metrih okoli otoka ter vse skupaj 50 dni na Majorki, končal zvečer na letališču. Spomini in načrti Po dveurnem letu sem izstopil iz letala v Gradcu, kjer me je čakala sestra z druži­no. Tako se je moja lončarska in popotni­ška avantura končala v precej hladnejšem ozračju, a s toplimi spomini. Ta izkušnja je na meni zagotovo pustila velik pečat in mi odprla nove poglede in poti. Kljub trdemu delu v studiu sem z Mario ali sam skoraj vsak dan šel plavat, na sprehod ob morju ali si ogledat kakšne zanimive bli­žnje kraje. Ob koncih tedna pa smo obi­skali tudi bolj oddaljene kraje, zabave in med prijatelji prirejali večerje. Okusil sem tudi več tipičnih španskih in lokalnih jedi, kot so Paella, španska omleta in španska klobasa Chorizo. Tamkajšnji ljudje so zelo prijazni, bolj odprti ter bolj spodbujajo­či do sebe in drugih. Težko je strniti vsa videnja in občutke na kos papirja. Več utrinkov z nepozabnega potepanja pa kmalu na rokslamek.com. Prepričan sem, da se bo moja lončarska zgodba še nadaljevala. Maria me je že povabila, da ji naslednje leto pridem zno­va pomagat in takrat morda tudi sode­lovat na razstavi. Načrt za prihodnost je najprej končati magistrsko nalogo, ki jo bom pisal drugo leto na študentski izme­njavi prav tako v Španiji, in sicer v Barce­loni. Maria se ne preživlja izključno z lon­čarstvom, zato mi je tudi svetovala, naj ostanem v svoji stroki, saj je lončarstvo garaško delo in je zaslužek v moji stroki večji. Čeprav menim, da denar ni vse, pa vseeno odpira mnoga vrata. Zato bom v prihodnosti poskušal najti pravo ravno­težje med stresnim programiranjem in sproščujočim lončarstvom. Kot sem zapi­sal zadnji stavek v svojem dnevniku: »Fin, pero no por siempre« oziroma »Konec, toda ne za vedno.« • Dom 104 Zavod Marianum Veržej vabi ...