Društvo v pomoč učiteljem, njihovem vdovam in sirotam na Kranjskem. Nova pravila o tem društvu in natančno in skerbno vredjeni račun o dohodkih in stroških tega društva v preteklih Ietib smo kranjski učitelji vesclo sprejeli. Ako pregledamo naiančno narejeni in pregledani račun o dobodkib in stroškib lega društva od 1.1861. do konca 1870 I., morarao priznati, da vkljub temu, da ranogi učitelji k temu društvu še pristopili niso, se je vendar drustveno premoženje narasllo do 23.067 gl. 94 kr. Nova pravila o tem društvu niislim pa, da so lako vredjena in sestavljena, da o tera nihče ne more kaj ugovarjati; kar je večina učiteljev želela, namreč, da bi tiidi stari bolehni učitelji dobivali kaj pomoči od (ega društva, potem da dobijo vdove namesto 60 pa 80 gl. in vsi olroci — ne samo štirje — po 20 gl. letne penzije, to je vse prav lepo. Da bode pa društvo moglo po načertanih pravilib obljubljene letne doneske izplačevati, trebaje, da vsi kranjski učitelji podpiramo to prekoristno društvo. Treba bi bilo in spodobilo bi se, da bi učitelji vsi brez izgovorov pristopili k temu koristnemu društvu, ter s tem pokazali, da so nam zapuščene vdove in sirote pri sercu, da stno previdni zakonski možje in skerbni očetje svoje družine; pokažimo, da dobro vemo, kar pravi sv. pismo: ,,Kdor za svoje ne skerbi, je hujši, kot uni, ki je zatajil vero". Kako tolaživen bo za nas večer našega življenja, ako bo nas vest tolažila, da smo si vsaj prizadevali vse storiti, da bi le tem, ki so bili nam izročeni, k sreči pripomogli. Nasproti pa pomislimo, kako grozno žalostno je, če umerje učitelj in zapusti družino nepreskerbljeno in naj večkrat v naj hujši revščini. Ugovarjal mi bo znabiti ta ali uni, da naj vdova in otroci pri srenji, v kteri je učitelj služil, pomoči išče, in da je tudi srenja po postavi zavezana, učiteljevi vdovi nekaj penzije odrajtovati. Na to odgovorim samo to Ie: Na Gorenskem v karaniškem okraji umerl je pred nekimi leti prileten učitelj, ki je zapustil še mlado ženo s štirimi otroci brez premoženja — edino le srenji na skerb. Prosila je res ta reva pomoči pri srenji. Njeni glas sicer ni bil ,,glas vpijočega v puščavi"; vender je <a ženica čez 2 leti Iiodila od P. do P., da je sprosila, da dobiva sedaj 30 gl. na leto od srenje. Kako je pa pervi 2 Ieti brez vse pomoči živela in kako sedaj s 30 gl. na Ieto shaja — Iahko vsak ve. Ravno taka in enaka se godi tudi drugim uč. vdovam. Na dalje pravijo nekteri, da je bolje denar v hranilnico dajati, kakor pristopiti k teniu društvu. Res, ljubi moji, dobro je, ako je sedanji čas učitelj (ako srečen, da more denarje v hranilnico pošiljati, a prosim vas, dragi moji, koliko je vender takih služeb na Kranjskem, pri kterib bi učitelj mogel toliko prihraniti, da bi saniib obresti toliko dobival, kakor bode po novih pravilih dobivala zapuščena vdova s trenii ali štiritni otroci. Misliin, da tudi na to ni težko odgovoriti. Zopet drugi menijo, da bi bilo bolj priporočivno sebe ali otroke pri banki ,,SIavije" ali pri kakemu drugemu enakemu društvu za kakih tisuč gold. zavarovati, ki se po smerti ali izpolnitvi nekih let temu ali unemu izplačajo. Tudi to je prav; a povem vam tudi, da vsako zavarovalno društvo inia svoje pogoje, s kterimi izplačuje zavarovalne istine. Kot zastopnik banke ^Slavije" naj navedem tu en sam zgled: Jaz, 32 1. star, zavarujem 1000 gold. istine pri banki, ktera naj se izplača po moji snierti, kedarkoli se primeri, ženi ali otrokom mojim. Za to istino moram plačevati vsako leto 24...0 kr. premije. To znese v 10 letih 241 gl. in v 20 1. še enkrat toliko i. t. d. in po smerti moji dobili bi dediči moji enkrat za vselej 1000 gl. Kdor si to lahko oskerbi, prav stori. Ako pa jaz uoierjem kot ud omenjeriega društva, dobi žena raoja s tremi otroci 140 gl. letne penzije. In če 35 do 40 let stara vdova — kar je vse mogoče — še kakib 20 do 25 Iet živi, koliko pottm? ali ni tolika pomoč bvale in priporočila vredna? Pri vsakem društvu pa velja pregovor: ^Viribus unitis". Tudi drugi pregovor ki pravi: ,,Združena moč, je zlat obroč" naj nas, dragi sobratje, spodbuja in opominja, na ta temelj in na to podlago, klero smo v 9. letib po skerbi svojih prpdnikov vstanovili in vterdili, naprej zidati terdno nerazrušljivo niogočno poslopje — društvenpga še vpliko vecjiga premoženja namreč — to bo nam kranjskim učiteljcm v ponos, čast in slavo ! J. čerin.