Štev. 12.                      V Ljubljani, 1. grudna 1918.                      Leto XIX.
^JŠL  Vojakove solze.   3^_
nJaz Slovaksem iz Morave..."              V bolnici sem spet polegal;
rekel mi vojnik šibak                          noga prav še zdrava ni,
na počitku je v Bohinju,                     a na tretjega sovraga
ko me v službi je korak                      bojni me ukaz podi...
tja zanesel med vojake:                      Kntalu tamkaj kje ob Soči
Ogre, Čehe in Slovake.                        v novi bom jekleni toči.
nPet velikih hiš je mojih,                     Tam italijanska krogla
ženo in otroke tri                              pa zadene me v srce;
tam imam v Moravi lepi.                    vendar to ne straši mene,
Nič ne vem, če so živl,                        •vajen sem na vse gorje;
nič ne vem, če še krasijo                  . enkral mora vsak umreti, moje hiše domačijo.                            sit trpljenja setn na sveti.
Mesecev enajst setn v vojni,                Brez slovesa zapustiti
ves ta čas pa jaz dobil                       dragi dom in rojstni kraj,
nisem sporočila z doma...                 od otrok se in od žene
Vojni hrup brez tolažil                       ločiti za vekomaj
goni v tuje me daljine                        in trohneti v zemlji tuji:
čez ravnine in strmine.                       misli te so boj najhuji!"
Ranjen, glejte, tukaj v glavo               Vzdihne zdaj vojak ubogi,
bil sem na galiških tleh;                    suho roko položi
že iz bolnice sem moral                      na srce si, in solzi se
v Srbijo po tednih treh,                      udero mu iz oči,
doli drobec je jekleni                          potlej pa še tošno reče:
še nogo raztrgal meni.                        nTo boli me, to me peče!"
Jaz bi rad ga potolažil, toda nisem znal, kako; sam sem si solzč obrisal, roko mu podal v slovo; a obraz mu posolzeni vedno bo v spominu meni.
:                                                                                                      Fr. Rojec