MATEJ KREVS Sodobnost 2001 I 1408 Novo ime MATEJ KREVS Deset pesmi Nevidno črnilo (pojasnilo uredništvu) Vse, kar zapišem, se čez noč izbriše. Nerazložljivo. List, na katerem so še včeraj stale črke, leži danes pred mano popolnoma bel in prazen. Dolgo sem tuhtal, kaj bi lahko bil vzrok tem skrivnostnim izginotjem, dokler me ni prešinila strahotna misel, da bo namreč krivo Nevidno črnilo. Zares! (In to tiste zahrbtne vrste, ki včasih izhlapi šele čez več dni.) Vsa ta leta sem (o, groza) pisal z njim. To vam lahko pojasni mojo dolgotrajno pisateljsko odsotnost, ta moj literarni molk. p.s. Medtem (ko to pišem) sem že zamenjal znamko črnila, iz previdnosti pa bom z novimi spisi za objavo zaenkrat še počakal. Sodobnost 2001 I 1409 10 pesmi Love-sick Na tem listu leži kamen, da ga ne odpihne veter. Kamen, ki mi je dolgo stiskal srce. Teža neuslišane ljubezni in samote - pričela me je slabiti, \ kot vročina bolehnega otroka, ki ob vsakem prepihu stakne prehlad. Nekaj je bilo treba ukreniti. Nujno sem moral k zdravniku. Toda iz vraževernega prepričanja, kot ga imajo stari ljudje o bolnišnicah, (da ko enkrat prideš tja, tam tudi umreš), sem raje ostal doma. S preizkušenimi metodami in zelišči sem se lotil samozdravljenja. Naposled mi je le uspelo; vidim, kot po čudežu ta papir z lahkoto prenaša težo, ki bi me kmalu zmečkala. Usodnost V knjižnici, dvoje avtorjev, Ki se v življenju nista nikoli marala, Zdaj živita vsak v svoji knjigi Tesno skupaj, s hrbtom ob hrbtu, Ker se oba pišeta na s. In ti, ki tega nisi želel vedeti. Sodobnost 2001 I 1410 10 pesmi Noč Za modrimi vrati obzorja ugasne luč. Zlovešče zaškrta stara ključavnica; v deželo vstopi noč. Mesec in zvezde. V ribniku se mrzlo bleščijo; trepetajo srebrne ribe in zlati srp zanje črne oblake. Včasih zaveje veter čez temačne hribe ... Pust in hladen je čas do svita. Snežna knjiga Gozdovi že rumeni so od časa, Kot star, oguljen, ljubezenski roman. Jesen za listom list iz rok odnaša; Ko pade sneg, bo bela slednja stran. Slutnja Sonca sij, mrtvaško bled. Veter smuka velo listje. Na porumeneli svet zgrinjajo se senčne lise. Pust in temen gozd se zdi, v krošnjah zdijo črne ptice. Zvon žalobno se glasi iz oddaljene vasice. V ribnik kamen zdrsne tih; mir skali se v globini. Na zasanjani gladini zamiglja zlovešč privid... Sodobnost 2001 I 1411 10 pesmi Prekletstvo Obupan, v samoti neizmerni kot blazen kričal bi v gluho noč, če ne bi vedel, daje nemogoč vsak moj klic, ker gre v nasprotni smeri. V tišini skušam vzeti to nemoč, kakor usodo dano le prekletim, ki moram jo molče in sam živeti, da me ne pokonča neznana moč. Ker sem tako obsojen na čakanje in na večni molk in to tišino, se zatekam v zapeljive sanje, da mi omiljujejo ostrino s katero me nenehno reže čas in mi naznanja skorajšni poraz. Peščena ura Nenaden obrat. Usodni zasnutek. Na videz za hip vse obmiruje v popolnosti. A le za trenutek in že se podoba tiho razsuje in njena usedlina v neznano zdrsi. Skoz tenko uho, ki dnu prisluškuje v želji, da zve, kaj se spodaj godi, nenehno nova vsebina potuje, tako da preteklo sproti zasipa in ji ne pusti, da prosto zadiha. Samo v spominu lahko oživi, za zdaj pa ostaja nedosegljiva, dokler ne postane vse zgodovina in se podoba zopet cela zazdi. Sodobnost 2001 I 1412 10 pesmi Nepomogljivo brez obraza ostaja zapisano, govorjeno kopni z vsako besedo. Koliko rož - pod gomilami snega čaka tvoj molk, da imenuje tiste, ki spijo nikogaršnji sen? Sodobnost 2001 I 1413