ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 • 2 (111) • 175-193 175 Matjaž Klemenčič Slovenska izseljenska zgodovina kot del slovenske nacionalne zgodovine Inavguralno predavanje ob izvolitvi v naziv rednega profesorja na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 8.4.1998 Zgodovina Slovencev predstavlja, podobno kot zgodovina vsakega evropskega naroda, zgodovino dogajanj na slovenskem etničnem ozemlju in zgodovino slovenskega izseljenstva. Zgodovina dogajanj na slovenskem etničnem ozemlju pomeni v slovenskem primera zgodovino vseh dogodkov na slovenskih tleh, od leta 1919 poleg zgodovine Slovencev v Jugoslaviji tudi zgodovino slovenskih avtohtonih narodnih manjšin v sosednjih državah. Integralni del slovenske nacionalne zgodovine je tudi zgodovina slovenskih izseljencev,1 to je skupin Slovencev, ki so se skozi posamezna obdobja zgodovinskega razvoja izselili ter se v večjih ali manjših skupinah naselili na območjih izven slovenskega etničnega ozemlja,2 kjer so si ustvarili eksistenco in zaživeli svoje društveno ter politično življenje. Procesi izseljevanja iz slovenskega etničnega ozemlja in podoba Amerike pri Slovencih Izseljenci so vsi, ki so se odselili iz slovenskega etničnega ozemlja, in to ne glede na številne spremembe državnih meja v različnih zgodovinskih obdobjih. Tako so slovensko izseljensko skupnost pred prvo svetovno vojno oziroma za časa Habsburške monarhije predstavljale tudi slovenske skupnosti v Gradcu, na Dunaju pa tudi tista v Bosni, v jugoslovanskem obdobju slovenske zgodovine med leti 1918 in 1991 pa tudi Slovenci v Beogradu, Bosni oziroma v Zagrebu.3 Slovenci so se izseljevali v vseh obdobjih svoje zgodovine, še zlasti intenzivno pa od sredine 19. stoletja naprej. Prvo obdobje slovenske izseljenske zgodovine predstavlja čas pred začetkom 70-ih let 19. stoletja.4 To je obdobje, ko so se izseljevali predvsem pustolovci, 1 Slovensko izseljenstvo je prisotno v enciklopedičnih prikazih zgodovine slovenskega naroda in to tako pod gesli »Izseljenstvo« ter »Migracije«, kakor tudi v geslih, ki prikazujejo pomembne posameznike in slovenske izseljenske organizacije. Prim.: Izseljenci v Avstraliji. Enciklopedija Slovenije (dalje: ES), 4. zvezek (Hac-Kare). Ljubljana (Mladinska knjiga), 1990, str. 220-221; Izseljenci v Egiptu. ES, 4. zvezek ..., 221; Izseljenci v Evropi. ES, 4. zvezek ..., 221-223; Izseljenci v Južni Ameriki. ES, 4. zvezek ..., 223-226; Izseljenci v Kanadi. ES, 4. zvezek ..., 226-228; Izseljenstvo. ES, 4. zvezek ..., 233-234; Migracije. ES, 7. zvezek (Marin-Nor). Ljubljana (Mladinska knjiga), 1993, str. 122-127. Prav tako je slovenska izseljenska zgodovina prikazana kot integralni del slovenske nacionalne zgodovine tudi v: Slovenska kronika XX. stoletja - 1. del: 1900-1941 (Drago Bajt in Marjan Drnovšek, ur.). Ljubljana (Nova revija), 1995, 457 str.; Slovenska kronika XX. stoletja - 2. del: 1941-1995 (Marjan Drnovšek, France Rozman, Peter Vodopivec, ur.). Ljubljana (Nova revija), 1997, 598 str.; Leopoldina Plut-Pregelj - Carole Rogel, Historical Dictionary of Slovenia. Lanham (MD), London (England), (Scarecrow Press), 1996, 345 str. 2 O oblikah poselitve in naselbinah slovenskih izseljencev v novih domovinah glej: Jože Velikonja, Slovenska naselja v Ameriki. Zgodovinski časopis, let. 50, št. 3 (104). Ljubljana, 1996, str. 383-389. 3Mdr. prim.: Slovenci v Hrvaški (Vera Kržišnik-Bukić, ur.). Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 1995, 415 strani. 176 M. KLEMENĆIĆ: SLOVENSKA IZSELJENSKA ZGODOVINA misijonarji in politični emigranti po letu 1848. Vprašanje pa je, če lahko (glede na zgoraj postavljeno definicijo slovenskega izseljenstva) prvo obdobje sploh uvrščamo med slovensko izseljenstvo, saj ti predhodniki množičnega izseljevanja Slovencev niso ustvarili izseljenskih skupnosti, niti niso v večji meri vplivali na nadaljnji potek slovenskega izseljevanja. Drži pa, da so ti posamezniki v 50-ih letih prejšnjega stoletja že pisali o razmerah v Ameriki v slovenskem časopisju, vendar pa ne na način, ki bi pritegnil nove slovenske izseljence v Ameriko. Tako je slovenski časopis Novice v 40-ih in 50-ih letih prejšnjega stoletja objavil kar precej pisem iz Amerike. V enem od njih se je nek izseljenec pritoževal, da Amerika ni več tista obljubljena dežela, v katero so se Evropejci nekoč izseljevali ter kmalu postali bogati, in da mnogi, ki se še vedno izseljujejo, globoko obžalujejo to dejanje, še posebej, če nimajo dovolj denarja za nakup zemlje. V istem dopisu je avtor, v nasprotju s kasnejšimi predstavami o Ameriki kot deželi političnih svoboščin, zapisal, da »... tu resnično sovražijo katolike, še posebej pa katoliške duhovnike. Lansko leto so v Hamiltonu potrebovali preko 300 delavcev, da bi zgradili občinsko hišo in bilo je mnogo katoliških delavcev na razpolago, vendar pa niso hoteli vzeti ali najeti nobenih od njih. Na drugi strani je tu veliko verstev, o katerih še nisem nikoli slišal. Nihče naj ne svetuje nikomur, da bi prišel sem s predstavo, da prihaja v obljubljeno deželo.«5 Vse do leta 1848 skoraj ni zaslediti nobenih poročil o življenju v mestih, ki se pojavijo šele, ko se v Ameriko izselijo politični emigranti po marčni revoluciji leta 1848.6 O Ameriki so se ljudje informirali tudi ob zbiranju sredstev za misijonarsko dejavnost škofa Barage in njegovih naslednikov, vendar pa je preteklo kar nekaj časa, predno so se predstave o Ameriki bolj razširile oziroma se »prijele« med Slovenci.7 Do tega je prišlo šele v 90-ih letih 19. stoletja, ko so slovenski časopisi pričeli objavljati pisma slovenskih izseljencev iz Amerike. Tako so ljudje, ki so živeli na slovenskem etničnem ozemlju, dobili predstave o Ameriki oziroma njenih rudnikih, železarski industriji pa tudi o plačah delavcev. Slovenski narod je na primer ob prelomu stoletja pisal o delavcih v Leadvilleu v Koloradu, ki so za isto delo zaslužili 5 do 10-krat več denarja, kot bi ga doma. Tako je sčasoma postalo življenje Slovencev v Ameriki, zlasti pa njihovi zaslužki, del rednega poročanja v časopisih, ki je vznemirjalo številne Slovence in vzpodbujalo njihovo sanjarjenje o Ameriki.8 Največ informacij o življenju v Ameriki pred prvo svetovno vojno je Slovencem na slovenskem etničnem ozemlju predstavilo delo Jurija Trunka Amerika in Amerikanci.9 Najintenzivneje se je slovensko prebivalstvo izseljevalo iz svojega etničnega ozemlja v obdobju od konca 70-ih let 19. stoletja pa do začetka prve svetovne vojne, saj seje v tem času iz omenjenih območij izselilo preko 300.000 ljudi, in sicer približno 60.000 na področja Habsburške monarhije. Večina se jih je izselila v bližnje kraje Zgornje Štajerske ter na Dunaj, nekaj pa tudi v Bosno in Hercegovino. Okrog 30.000 Slovencev se je izselilo tudi na območje Westfalije, oziroma v draga radarska območja Nemčije, vsi ostali pa v Severno ter Južno Ameriko (od tega okrog 20.000 v Južno in nekaj več kot 150.000 v Severno Ameriko).10 4 S tem obdobjem se zlasti ukvarja Marjan Drnovšek v knjigi Usodna privlačnost Amerike: Pričevanja izseljencev o prvih stikih z novim svetom. Ljubljana (Nova revija), 1998, 390 strani. Knjiga predstavlja poljudno-znanstveni oris, zasnovan predvsem na sekundarnih virih. 5 Matjaž Klemenčič: Images of America among Slovene and Other Yugoslav Migrants. V: Distant Magnets : expectations and realities in the immigrant experience, 1840-1930. New York: Holmes & Meier, 1993 (Ellis Island series), str. 202. 6 Ibid., 202. 7Ibid., 203. 8 Ibid., 206. 'Jurij Trunk: Amerika in Amerikanci. Celovec : samozaložba, 1913. '"Matjaž Klemenčič: Ameriški Slovenci in NOB v Jugoslaviji: naseljevanje, zemljepisna razprostranjenost ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 « 1998 - 2 (111) 177 Po prvi svetovni vojni je najprej sledil val vračanja slovenskih izseljencev v novonastalo državo (Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev), vendar pa so se razočarani nad razmerami, ki so vladale v tej državi, kmalu vrnili v Združene države Amerike. Temu procesu lahko lepo sledimo tudi v ameriških priseljenskih statistikah.11 Do novega vala izseljevanja slovenskega prebivalstva iz ozemlja avtohtone poselitve je prišlo po prvi svetovni vojni, ko je precejšen del slovenskega etničnega ozemlja pripadel Italiji ter Avstriji, manjši pa tudi Madžarski. V tem obdobju se je prebivalstvo najbolj izseljevalo iz Primorske, od koder so se selili v glavnem v Argentino,12 ter iz Koroške, od koder so se izseljevali v ZDA ter nekatere zahodnoevropske države. V letih med obema vojnama so se številčno precej okrepile tudi slovenske naselbine v Westfaliji, v katere so se naseljevali zlasti Slovenci iz rudarskih območij jugoslovanske Slovenije. Pri Primorcih in Korošcih ni šlo več v tolikšni meri za izselitev »za kruh z maslom«, kot je vzhodno ter srednjeevropske priseljence v Johnstownu (Pennsylvania) označevala Ewa Morawska, znana poljsko-ameriška raziskovalka naselbin vzhodnoevropejcev v Ameriki,13 ampak za izselitev iz nacionalnih stisk oziroma za politično emigracijo v klasičnem pomenu te besede. Med takšne izseljence lahko prištevamo tudi sicer dobrega poznavalca ameriških razmer, koroško-slovenskega duhovnika in aktivnega udeleženca plebiscitnih bojev, Jurija Trunka, ki se je, če je želel še naprej opravljati svoj poklic, moral izseliti v Združene države.14 V obdobju med obema vojnama so nove slovenske naselbine nastale zlasti v Argentini ter Kanadi. Po drugi svetovni vojni se je iz Slovenije najprej izselila skupina političnih emigrantov. Le-ti so se po nekaj letih, preživetih v taboriščih za razseljene osebe v Avstriji ter Italiji, v glavnem izselili v Kanado, Južno Ameriko ter Avstralijo, manjši del pa tudi v ZDA.15 Valu političnih migrantov so se ob koncu 40-ih in začetku 50-ih let, ko je to dovolila vlada tedanje Jugoslavije, priključili tudi njihovi svojci, obenem pa se je v 50-ih letih pričelo izseljevati tudi prebivalstvo, ki je domovino zapuščalo v iskanju boljšega zaslužka in upanju po lažjem življenju. Kljub temu, da se je večina ekonomskih emigrantov izselila ilegalno, jih ne moremo označevati kot politične emigrante, saj pred izselitvijo praviloma niso bili izpostavljeni političnim pritiskom takratne jugoslovanske oblasti. Ko je sredi 60-ih let jugoslovanska vlada odprla državne meje, je postala Jugoslavija edina socialistična oziroma komunistična država, ki je svojim državljanom omogočala zakonito preseljevanje v drage države. Tako so se jugoslovanski državljani lahko pridružili svojim prijateljem in sorodnikom kjerkoli po svetu, če jim je priselitev omogočila migracijska politika priseljenske države. Politika odprtih meja je ustvarila tudi nov tip migranta, ki je obdržal državljanstvo svoje države, država gostiteljica pa ga je obravnavala kot začasnega migranta oziroma kot gostujočega delavca. V slovenski terminologiji se je zanje uveljavil izraz zdomci. in odnos ameriških Slovencev do stare domovine od sredine 19. stoletja do konca druge svetovne vojne. Maribor : Obzorja, 1987, str. 31-71; Matjaž Klemenčič, Slovenci v ameriški statistiki v 19. in 20. stoletju. V: Celovški zvon, leto 2, št. 4. Celovec, 1984, str. 23-31. "Ibid. 1 2 O določenih aspektih te problematike je pisala Irene Mislej, Primorska slovenska skupnost v Južni Ameriki. Pregled antifašističnega tiska 1929-1943. Zgodovinski časopis, let. 50, št. 1 (102). Ljubljana, 1996, str. 95-116. 1 3 Ewa Morawska: For Bread with Butter, Life-Worlds of East-Central Europeans in Johnstown, Pennsyl­ vania 1890-1940. Cambridge: Cambridge University Press, 1985. 1 4 Jurij Trank: Spomini. Celje: Družba Sv. Mohorja, 1950, str. 180-195. 1 5 O tem prim.: Matjaž Klemenčič, Prihod slovenskih beguncev v ZDA po drugi svetovni vojni. V: Celovški zvon, leto 13, št. 47. Celovec, 1995, str. 71-85. 178 M. KLEMENĆIČ: SLOVENSKA IZSELJENSKA ZGODOVINA Rezultat izseljevanja v 60-ih letih je bila ustanovitev novih slovenskih etničnih naselbin v vseh zahodnoevropskih državah, še zlasti v Nemčiji, Avstriji, Švici, Franciji, na Švedskem, Nizozemskem in Norveškem.16 Jugoslovanska oblast je enako obravnavala tudi tiste državljane, ki so se v 60-ih in 70-ih letih izselili v Avstralijo in Kanado, zato je od njih pričakovala, da bodo obdržali jugoslovanske potne liste oziroma jugoslovansko državljanstvo.17 Ta politika jugoslovanskih oblasti do izseljencev je bila precej podobna izseljenski politiki nekdanje Habsburške monarhije iz obdobja pred prvo svetovno vojno; zlasti do izseljencev v ZDA, ki so jih razumeli kot ptice selivke - nekaj let bodo delali in živeli v ZDA, potem pa se bodo vrnili v domovino.18 Zgodovino slovenskih izseljencev lahko po priselitvi v nove domovine razdelimo na dva dela in sicer: (1) na zgodovino dejavnosti v zvezi z organiziranostjo v posebnih organizacijah v novi domovini, še zlasti v zvezi z ohranjanjem njihove identitete ter (2) na zgodovino njihove politične dejavnosti v zvezi s staro domovino. V obeh primerih gre za del slovenske in del zgodovine priseljenskih držav na drugi strani. Če je bila politična dejavnost v zvezi s staro domovino odvisna predvsem od političnega razvoja v stari domovini, na katerega izseljenci sami v veliki meri niso mogli vplivati, pa so bile dejavnosti v zvezi z organizira­ nostjo slovenskih izseljencev povezane z dejavniki v novi domovini. Ko govorimo o politični dejavnosti slovenskih izseljencev v zvezi s staro domovino, moramo poudariti, da so lahko ustvarjali le politične programe in predlagali nekatere rešitve za slovenski narod, ki pa jih je moral slovenski narod izbojevati na svojih tleh sam. Za dejavnost slovenskih izseljencev v odnosu do nove domovine oziroma za ustvarjanje društvenih in političnih organizacij, kakor tudi za vzpon izseljencev ter njihovih potomcev v politične in gospodarske vrhove življenja v novih domovinah, pa velja, da so na ta dogajanja vplivali predvsem dejavniki v novi domovini. To seveda ne pomeni, da uspeh ali neuspeh kateregakoli člana slovenske organizacije v širšem političnem življenju države priselitve ne bi zanimal tudi slovenskega zgodovinarja oziroma da bi tako dogajanje ne predstavljalo tudi dela slovenske zgodovine. Organiziranost slovenskih izseljencev v novih domovinah Organizacije slovenskih izseljencev v novi domovini lahko delimo na tri vrste, in sicer na bratske podporne organizacije,19 slovenske katoliške župnije20 ter slovenske narodne domove.21 Obravnavati pa moramo tudi politično dejavnost slovenskih izseljencev ter njihovih potomcev v boju za voljene funkcije v mestih, okrajih oziroma državah.22 1 6 Anton Gosar, Geografska opredelitev regionalnega migracijskega cikla zdomcev med SR Slovenijo in inozemstvom (magistrsko delo). Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1979. 1 7 Vesna Mikačič, Jugoslavenski doseljenici u Australiji s posebnim osvrtom na razvoj etničke naseobine na metropolitanskom području Sydneya (doktorska disertacija). Ljubljana: Filozofska fakulteta; Rado Genorio, Regionalno poreklo slovenskih izseljencev v Kanadi. V: Geographica Slovenica 17 (Slovenci v Kanadi). Ljubljana: Institut za geografijo Univerze, 1989. 1 8 Matjaž Klemenčič, Izseljevanje Slovencev iz Avstroogrske in avstrijska politika izseljevanja do prve svetovne vojne. Slovenski koledar 1981. Ljubljana, 1980. str. 271-277. 1 9 O tem prim.: Matjaž Klemenčič, Fraternal Benefit Societies and the Slovene Immigrants in the United States. V: Etnični fraternalizem v priseljenskih državah. Ethnic Fraternalism in Immigrant Countries. Maribor : Univerza v Mariboru, 1996, str. 21-32. 2 0 O tem prim.: Matjaž Klemenčič, Razvoj slovenskih far v Clevelandu. V: Celovški zvon, leto 9, št. 32. Celovec, 1991, str. 51-60.; Darko Friš: Ameriški Slovenci in katoliška cerkev 1871-1924. Celovec-Ljublja- na-Dunaj : Mohorjeva založba, 1995. 2 1 O tem prim.: Matjaž Klemenčič: Slovenes of Cleveland: The Creation of a New Nation and a New World Community: Slovenia and the Slovenes of Cleveland, Ohio. Novo mesto : Dolenjska založba, 1995, str. ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 « 1998 « 2 (111) 179 Bratske podporne organizacije so bile in so društva, ki delujejo kot zavarovalniške družbe za nezgodno in zdravstveno zavarovanje, hkrati pa s svojim kapitalom podpirajo tudi založniško, politično in rekreativno dejavnost. Takšna oblika organiziranosti se je uveljavila zlasti v Združenih državah Amerike in v Kanadi, deloma pa tudi v okvira južnoameriških držav, še zlasti v Argentini. Prve bratske podporne organizacije so Slovenci organizirali že v 80-ih letih 19. stoletja. V ZDA so jih nato ustanavljali do začetka prve svetovne vojne, v Kanadi v 30-ih letih 20. stoletja, v Južni Ameriki pa tudi še po dragi svetovni vojni. V Avstraliji ter v Evropi takih organizacij niso ustanovili, saj jih zaradi državno organiziranega socialnega, zdravstvenega ter pokojninskega varstva niso potrebovali. Prva slovenska bratska podporna organizacija Društvo sv. Jožefa je bila ustanovljena leta 1882 v Calumetu v Michiganu. Kasneje je iz tega društva nastala Slovensko-hrvatska zveza, ki se je v začetku 20-ih let 20. stoletja združila s Hrvatsko bratsko zajednico. Ostale pomembnejše bratske podporne organizacije (Kranjsko slovenska katoliška jednota,23 Južnoslovanska katoliška jednota, Slovenska narodna podporna jednota, Zapadno slovanska zveza, Slovenska svobodomiselna podporna zveza, Slovenska dobrodelna zveza, Slovenska delavska podporna zveza ter Južnoslovanska podporna zveza Sloga) so bile ustanovljene v letih 1894 do 1915. Na višku svoje moči, konec tridesetih let, je vsaka od teh organizacij imela od dvajset do sedemdeset tisoč članov; večinoma slovenskih izseljencev prve in drage generacije. V kasnejših obdobjih je prihajalo tudi do združevanja nekaterih organizacij. Tako so na primer leta 1921 imeli »levičarji« namen združiti Slovensko narodno podporno jednoto z ostalimi slovenskimi »levičarskimi« bratsko podpornimi organizacijami, to je: z Južnoslo- vansko katoliško jednoto, Zapadno slovansko zvezo, Slovensko svobodomiselno podporno zvezo ter s Slovensko delavsko podporno zvezo. Na koncu je prišlo do združitve le s Slovensko delavsko podporno zvezo ter nekaterimi manjšimi "organizacijami. Slovenska narodna podporna jednota in Slovenska svobodomiselna podporna zveza sta se združili šele tik pred drago svetovno vojno.24 Prihajalo je tudi do sprememb imen nekaterih organizacij. Tako je bila Južnoslovanska katoliška jednota preimenovana v Ameriško bratsko zvezo,25 Kranjsko Slovenska katoliška jednota pa v Ameriško Slovensko katoliško jednoto.26 Vsaka od omenjenih organizacij je imela oziroma ima še danes svojo lastno politično orientacijo. Medtem ko Ameriško slovenska katoliška jednota zahteva od svojih članov, da so verni katoliki, pa Slovenska narodna podporna jednota dopušča, da je vernost ali nevernost članov njihova svobodna odločitev. Vsaka izmed teh organizacij je imela tudi svoje glasilo. Zanimivo je, da so se ta glasila ohranila vse do današnjih dni v obliki tednikov ter da imajo še danes vsaj eno stran v slovenskem jeziku. Slovensko novinarstvo v ZDA in dragih priseljenskih državah predstavlja posebno poglavje zgodovine slovenskega izseljenstva. Tako izdajajo slovenski izseljenci v priseljen- 219-263. Oceno in povzetek te knjige predstavlja Janez Stanonik, Slovenci v Clevelandu. Zgodovinski časopis, let. 51, št. 1 (106). Ljubljana, 1997, str. 21-32. Prim, tudi: Slovenski dom. ES, 12. zvezek (Slovenska n-Sz). Ljubljana (Mladinska knjiga), 1998, str. 25-31. Avtorji gesla sicer ne upoštevajo vseh rezultatov slovenske historiografije. 2 2 Ibid., 282-345. 2 3 Zgodovini te organizacije je posvečeno novejše delo Darka Friša, Bogdana Kolarja in Andreja Vovka, Prvi sto let Kranjsko slovenske katoliške jednote. Pregled zgodovine KSKJ 1894-1994 (Darko Friš, ur.). Ljubljana: Izseljensko društvo Slovenija v svetu, Založba Ilex, 1997; 294 str. 24Matjaž Klemenčič, Fraternal Benefit Societies and the Slovene Immigrants..., 27. 2 5 Ibid., 27-29. 2 6 Ibid., 27. 180 M. KLEMENĆIČ: SLOVENSKA IZSELJENSKA ZGODOVINA skih državah številne časopise ter ostale publikacije, ki so včasih le del oziroma priloga časopisov, ki jih izdajajo bratske podporne organizacije ali pa jih izdajajo posebne, temu namenjene založniške dražbe. Ob tem velja omeniti tri najbolj razširjene časopise, ki jih slovenski izseljenci izdajajo v ZDA, in sicer: Prosveto (glasilo Slovenske narodne podporne jednote), Glasilo Kranjsko slovenske katoliške jednote, ki je ob prenehanju izhajanja Amerikanskega Slovenca, prvega slovenskega časopisa v ZDA, prevzelo njegovo mesto, ter Ameriško domovino iz Clevelanda,27 ki jo še danes izdaja družina Debevec kot zasebno podjetje. V zgodovini slovenskega novinarstva v ZDA moram omeniti še Enakopravnost iz Clevelanda, Glas svobode iz Kolorada in Glas naroda iz New Yorka, ki so izhajali v prvi polovici dvajsetega stoletja. Posamezni časopisi kot na primer Slovenska država so izhajali in še izhajajo tudi v Kanadi. V Argentini izhaja od konca štiridesetih let tednik Svobodna Slovenija, ki so ga izdajali tudi kot glasilo Slovenske ljudske stranke in Narodnega odbora za Slovenijo. Slovenski časopisi so tako izhajali praktično v vsakem večjem kraju naselitve slovenskih izseljencev, vendar pa vseh na žalost ne moremo našteti. Na tem mestu moramo omeniti tudi založniško dejavnost. Književna matica Jugoslovanske socialistične zveze je od konca 19. stoletja do srede 20. stoletja izdala več sto slovenskih knjig in Ameriški družinski koledar, slovenska politična emigracija v Argentini pa je v drugi polovici tega stoletja izdala več kot sto slovenskih knjig in Koledar Svobodne Slovenije?* Drugo obliko organiziranosti slovenskih izseljencev predstavljajo etnične župnije, ki so bile v ZDA večinoma ustanovljene v obdobju od začetka 90-ih let 19. stoletja pa do konca 20-ih let 20. stoletja. Katoliško cerkev je ob velikem izseljenskem valu, ki je zajel Evropo, zanimalo predvsem ohranjanje vere med izseljenci, saj so nekateri v katoliški hierarhiji menili, da gre pri izseljencih tudi za nevarnost izgubiti vero. V Evropi in tudi v Ameriki so posamezni škofje, pa tudi številni laiki, iskali rešitev za to vprašanje; predlagali so večjo avtonomijo posameznih etničnih skupnosti v okviru katoliške cerkve. S tem so se na evropskem katoliškem kongresu v Liègeu v Belgiji septembra 1890 tudi posebej ukvarjali. Kako velik se je zdel ta problem za katoliško cerkev, je razvidno iz razprave Kanadčana Villeneuvea, ki je omenil, da se je v ZDA priselilo 25 milijonov katolikov, medtem ko je katoliška populacija v ZDA štela leta 1890 le nekaj nad 5 milijonov članov. Ostalih 20 milijonov katolikov naj bi po njegovem prestopilo med protestante ali pa so postali indiferentni do cerkve. Vsi ti problemi so privedli do novega sestanka katoUškega kongresa v Luzernu v Švici (9. in 10. decembra 1890), še pred tem pa do sestankov posameznih evropskih nacionalnih združenj Rafaelove družbe. Rezultat kongresa je bil tako imenovan Luzernski memorandum, ki ga je generalni sekretar nemške podružnice Družbe sv. Rafaela Paul Cahensly 16. aprila 1891 izročil papežu Leonu ХГП. V njem so zahtevali: a) ustanovitev etničnih župnij za vsako narodnost; b) da so župniki teh župnij iste narodnosti kot farani; c) da poteka verouk v jeziku narodnosti, in to kljub temu, da število priseljencev v enem mestu ni ravno veliko; "Rudolph M. Susel, Poslanstvo in vloga časopisa Ameriška domovina v zgodovini ameriških Slovencev 1919-1991. Dve domovini/Two Homelands, št. 2-3. Ljubljana (Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU), 1992, str. 7-351. 2 8 Matjaž Klemenčič, Slovenski izseljenski tisk. V: Znanstvena revija: humanistika, leto 3, št. 2. Maribor : Pedagoška fakulteta, 1991, str. 299-317. Tudi: Dve domovini/Two Homelands, št. 2-3. Ljubljana (Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU), 1992, str. 7-351; Irene Mislej, Slovenski tisk po drugi svetovni vojni. Dve domovini/Two Homelands, št. 2-3. Ljubljana, 1992, str. 185-191; Andrej Rot, Slovenski tisk v Argentini po drugi svetovni vojni. Dve domovini/Two Homelands, št. 2-3. Ljubljana, 1992, str. 209-231. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 • 1998 • 2 (111) 181 d) ustanovitev posebnih župnij ter posebnih župnijskih šol za vsako narodnost; e) garancijo enakih pravic za župnike vsake narodnosti; f) ustanovitev katoliških fraternalističnih organizacij; g) da so ameriški škofje različnih narodnosti; h) papeško podporo pri pošiljanju misijonarskih duhovnikov, ki naj bi delovali v ZDA; i) ustanovitev podružnic Dražbe sv. Rafaela v evropskih državah. Omenjene zahteve so v 90-ih letih 19. stoletja sprožile v ZDA veliko razprav, še zlasti dejstvo, da so se evropske Rafaelove dražbe obrnile s svojimi zahtevami neposredno na papeža in ne na ameriške škofe. Vendar pa je ravno Luzernski memorandum povzročil gibanje, ki je ustanovilo etnične župnije, del katerih so tudi številne slovenske župnije, in to kljub temu, da je na primer ob investituri nadškofa Katzerja v Milwaukeeju kardinal James Gibons govoril tudi o potrebi, »da ameriški katoliki upoštevajo dejstvo, da so ameriški državljani in da kot takšni dolgujejo zvestobo le eni državi, to je Ameriki. Katoliki bi naj živeli v harmoniji z ameriškimi političnimi institucijami...«29 Iz vsega omenjenega so izšli tudi problemi glede pokopavanja vernikov po nacionalni pripadnosti, ki jih zasledimo v etničnih župnijah širom Združenih držav. Povsod so jih reševali na podoben način, tako da so omogočili vernikom ene etnične skupnosti oziroma njihovim društvom odkup dela zemljišča na že obstoječem katoliškem pokopališču. Tako so se vse do današnjih dni v okviru katoliških pokopališč ohranili deli, kjer so pokopani pripadniki ene etnične skupnosti. Temu lahko za slovensko etnično skupnost v Združenih državah sledimo od Bridgeporta v Connecticut do Black Diamonda v bližini Enumclawa v državi Washington. Organizacija slovenskih župnij v ZDA je potekala podobno po vseh slovenskih naselbinah. Duhovniki so bili bodisi iz stare domovine bodisi ljudje, ki so študirali za duhovniški poklic po ameriških semeniščih. Ob nastajanju teh župnij so se katoliški škofje morali vedno znova spopadati z vprašanjem pomanjkanja duhovnikov, ki bi govorili slovenski jezik, zato ob njihovem nastavljanju niso bili pretirano izbirčni. Slovenski izseljenci so v ZDA do prve svetovne vojne organizirali preko 100 slovenskih in slovensko-hrvaških župnij.30 Ugotovimo lahko tudi, da so slovenski izseljenci v cerkvene zgradbe vložili precejšnje vsote denarja, tako da te cerkve še danes predstavljajo pomembne spomenike slovenske kulture v ZDA. Življenjske zgodbe večjega števila duhovnikov v ZDA pa so še danes predmet proučevanja zgodovinarjev iz Slovenije. Naj omenim samo dve: koroškega duhovnika Jurija Trunka ter škofa Gregorija Rozmana. Jurij Trunk se je moral po plebiscitu umakniti najprej na nemško župnijo v Severno Dakoto, nato pa v Leadville v Kolorado, kjer je v slovenski župniji sv. Jožefa župnikoval kar 23 let. V cerkvi te župnije se je lotil poslikav, ki še danes predstavljajo pomemben del slovenske kulturne dediščine. S slovenskimi podnapisi v koroškem narečju je opisan Križev pot.31 Omembe vredno v tem okviru je tudi ameriško delovanje škofa Gregorija Rozmana, ki je v letih begunstva po dragi svetovni vojni našel streho nad glavo v župniji sv. Lovrenca v Clevelandu, od koder je obiskoval skoraj vse slovenske naselbine v ZDA pa tudi v Kanadi in Južni Ameriki. 2 9 O tem prim.: Matjaž Klemenčič, Slovenes of Cleveland..., 134-136. 3 0Friš, Ameriški Slovenci in katoliška cerkev v ZDA..., 85-93. 3 1 To je predmet avtorjeve naslednje knjige, Jurij Trunk, Leadville in slovenski Američani, ki bo 1999 izšla pri Mohorjevi družbi v Celovcu. 182 M. KLEMENĆIČ: SLOVENSKA IZSELJENSKA ZGODOVINA Župnije so po dragi svetovni vojni ustanavljali tudi slovenski izseljenci v Kanadi in Argentini. Za razliko od omenjenih držav pa so v Avstraliji ustanavljali le cerkvene misije, saj avstralska cerkvena zakonodaja ni dopustila ustanavljanja etničnih župnij; enako je organizirana tudi slovenska župnija v Montrealu v Kanadi. Tretjo obliko organiziranosti slovenskih izseljencev predstavljajo narodni domovi, ki jih podpirajo tako bratske podporne organizacije kot tudi cerkve oziroma njihove organizacije. Načelno je sicer veljalo, da so župniki nasprotovali gradnji narodnih domov, saj naj bi denar, ki so ga izseljenci namenili za gradnjo narodnih domov, raje porabili za izgradnjo cerkva in farnih dvoran. Narodni domovi so predstavljali zbirališča slovenskih izseljencev, v katerih so potekali sestanki društev posameznih podpornih jednot ali pa kulturne prireditve in politične manifestacije. Politične ter kulturne prireditve so prirejali vsako soboto ali nedeljo. Takšnih domov so slovenski izseljenci v ZDA zgradili preko 100,32 okrog 30 pa so jih zgradili tudi slovenski politični emigranti v Argentini.33 Slovenski narodni domovi rastejo v ZDA še danes. Tako so pred kratkim odprli nov slovenski narodni dom v Detroitu. Precej narodnih domov je tudi v Avstraliji; vzdržujejo se z igralnimi avtomati. Tudi tu so prirejali in prirejajo še danes številne kulturne in politične prireditve. Posamezne podporne jednote v ZDA so ustanovile tudi svoja posebna igrišča oziroma farme. Med njimi velja omeniti zlasti zaselek SNPJ, ki je postal tudi samostojna občina, in to samo zato, da bi lahko točili alkoholne pijače. Slovenski begunci iz obdobja po drugi svetovni vojni so v 60-ih letih v bližini Clevelanda osnovali slovensko pristavo kot zbirališče podobno mislečih. Omeniti velja, da so Slovenci iz Kanade zakupih veliko zemljišč za lovišča, kjer se zbirajo slovenski lovci. Tudi ti domovi predstavljajo s svojo notranjo poslikavo del slovenske kulturne dediščine. V Clevelandu je na primer v Slovenskem narodnem domu na St. Clair Avenue tudi umetniška slika slovenskih pisateljev iz 30-let, pa tudi precej Jakčevih slik. Navadno imajo v teh domovih na stenah sliko z Blejskim jezerom kot simbolom slovenstva v tujini. Politična dejavnost slovenskih izseljencev v zvezi s politiko v novih domovinah Predno se bomo ukvarjali s politično aktivnostjo slovenskih izseljencev v zvezi z dogajanji v stari domovini, moramo spregovoriti še nekaj o njihovi politični dejavnosti v zvezi z novo domovino, saj so slovenski izseljenci v novih domovinah sooblikovali politično življenje. To je lepo razvidno iz deleža izvoljenih slovenskih uradnikov ter politikov, ki je veliko večji od deleža slovenskega prebivalstva v skupnem številu prebivalstva v novi domovini. Gre za pomembno dejstvo, ki nasprotuje ugotovitvam znanstvenikov iz priseljen­ skih držav, ki so za ZDA ugotavljali, daje delež priseljencev in njihovih potomcev na visokih političnih položajih relativno nizek in ni sorazmeren z njihovim številom.34 Slovenci v ZDA so se kot člani mestnih svetov uveljavljali že v prvi generaciji, v 80-ih letih 19. stoletja najdemo tudi prve Slovence v zakonodajnih zbornicah v zahodnih zveznih državah. Tako na primer najdemo slovenske izseljence tudi med poslanci v zakonodajni zbornici države Wyoming. Ker sem preštudiral celoten proces političnega vzpona kandidatov slovenskega porekla za politične položaje v Clevelandu, lahko trdim, da so bili slovenski priseljenci in njihovi 3 2 O tem prim.: Matjaž Klemenčič, Slovenes of Cleveland..., 22ì. 33 Martin Jevnikar, Slovenski domovi v Argentini. V: Dve domovini 7. Ljubljana : Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, 1996, str. 97-112. 34Mark R. Lery, Michael S. Kramer: The ethnic Factor. How America's minorities decide Elections. New York : Simon and Schuster, 1973. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 » 1998 »2(111) 183 potomci v tem boju zelo uspešni, in to tako v mestu Cleveland ter okoliških mestih v državi Ohio, kakor tudi v okrožju Cuyahoga ter Lake in celo na zvezni ravni. Tako so že v 30-ih letih bih med 25 člani mestnega sveta v Clevelandu kar štirje Slovenci, v 40-ih letih pa je kandidat slovenskega porekla Frank Lausche zasedel celo položaj župana mesta Cleveland. Pozneje je postal najprej guverner države Ohio, potem še dve mandatni obdobji (do leta 1968) senator v ameriškem senatu.35 Po drugi svetovni vojni je bil član ameriškega Kongresa John Blatnik iz severne Minnesote, med Slovenci bolj znan kot član ameriške vojaške misije pri slovenskih partizanih med drugo svetovno vojno. V 80-ih letih so bih kar trije člani ameriškega Kongresa slovenskega porekla, in sicer Dennis Eckart iz Clevelanda, Ray Kogovšek iz južnega Kolorada in Blatnikov naslednik James Oberstar iz železnega okrožja v severni Minnesoti.36 Danes sta slovenskega porekla poleg Oberstarja še demokratski senator Tom Harkin iz Iowe ter republikanec George Voinovich iz Ohia.37 V okviru pregleda politične dejavnosti slovenskih izseljencev v novi domovini je omembe vredno tudi sodelovanje Louisa Adamiča v odboru petih ljudi, ki so sestavih politični program Progresivne stranke, ki je kandidirala Henryja Wallacea, nekdanjega podpredsednika ZDA v obdobju Franklina Delana Roosevelta, za predsednika ZDA na volitvah leta 1948.38 Podobno stanje je vladalo tudi v Avstraliji, saj se je med tamkajšnjimi Slovenci uspelo prebiti med avstralske zvezne senatorje Tomu Lajovicu.39 Manj pa so bili v političnem življenju v novi domovini aktivni Slovenci v Argentini in Kanadi, saj so bili tamkajšnji voditelji bolj zaposleni s politiko, ki se je dotikala vprašanj stare domovine. Slovenski priseljenci in njihovi potomci so uspeh tudi v katoliški cerkveni hierarhiji. Za ilustracijo velja omeniti škofe v Marquetai, in sicer Barago ter njegova naslednika Trobca in Vertina; škofa v Leadu v Južni Dakoti Johna Stariho, kanclerja škofije v Duluthu Josepha Buha,40 pomožnega škofa clevelandske škofije Edvarda Pevca41 ter nedavno izvoljenega kardinala Alojzija Ambrožiča, nadškofa iz Toronta. Slovenski izseljenci in politika v stari domovini Slovenske izseljence je predvsem zanimalo, kaj se dogaja v stari domovini. Na straneh etničnega časopisja lahko sledimo dogajanjem v vseh državah slovenske avtohtone poselitve v vsem obdobju. V mirnih časih gre pri tem tako za poročila o političnih dogajanjih kakor tudi za poročila o dogajanjih v krajih, iz katerih so se slovenski izseljenci izselili v večjem številu. Tako je bilo na primer predmet zanimanja izseljencev v slovenskem etničnem časopisju pred prvo svetovno vojno tudi vsakodnevno dogajanje v domovini. Za ilustracijo navedimo le nekaj naslovov kot na primer: Ogenj v Dolenji vasi pri Vidmu, Padec s kozolca v Šentjerneju na Dolenjskem ali pa na primer poročilo o žrtvi pretepa med 3 5 Edward G. Gobetz: Frank Lausche, Lincoln of Ohio. Willoughby Hills, Ohio : Slovene Research Centre of America, 1987. 3 6 Klemenčič, Slovenes of Cleveland Y, 443. 3 7 Joseph Velikonja in Rado Lencek, ur.: Who is Who of Slovene Descent in the United States 1995. New York : Society for Slovene Studies, 1995, str. 37. 3 8 Matjaž Klemenčič, American Slovenes and the Leftist Movements in the United States in the First Half of the 20th Century. V: Journal of American Ethnic History, leto 15, št. 3. Atlanta, Georgia: Immigration History Society, 1996 str. 27. 3 9 Edward G. Gobetz: Slovenian Heritage I. Willoughby Hills, Ohio: Slovenian Research Centre of America, 1980. 40Trunk, Amerika in Amerikanci...; str. 4 1 Klemenčič, Slovenes of Cleveland..., 15. 184 M. KLEMENĆIĆ: SLOVENSKA IZSELJENSKA ZGODOVINA mladeniči v Sloveniji, o dekletu, ki je zgorelo v Dobrovljah v bližini Braslovč, ter o nesreči mariborskega električarja.42 Seveda so takšne vesti, ki jih je objavljalo slovensko etnično časopisje, pomenile vez navadnega človeka s staro domovino. Podobne vesti lahko vse do današnjih dni najdemo tako v Ameriški domovini kakor tudi v Glasilu Kranjsko Slovenske katoliške jednote ali Prosveti. Seveda pa se pri teh vestičkah pojavljajo razlike med posamez­ nimi omenjenimi glasili. Tako bomo na primer v Glasilu Kranjsko slovenske katoliške jednote naleteli tudi na poročila o izgradnji določene cerkve na Slovenskem, še zlasti, če so za to cerkev zbirali tudi izseljenci, v Prosveti (glasilu Slovenske narodne podporne jednote) pa na vesti o nabavi najrazličnejše medicinske opreme za slovenske bolnišnice, še zlasti, če je pri tej nabavi sodelovala tudi Slovenska narodna podporna jednota. Seveda pa je bilo zanimanje za staro domovino mnogo večje ob kriznih trenutkih, ko je bilo potrebno domovini pomagati. Tedaj so se prav s časopisnimi vestmi o dogajanju v stari domovini in pozivi urednikov pričele politične akcije za pomoč domovini ah vsaj akcije za zbiranje materialne pomoči. Dogajanja v domovini so naletela na pozornost izseljencev že pred prvo svetovno vojno. V slovenskem etničnem časopisju so dogodki v Ljubljani ob demonstracijah leta 1908 vzpodbudili nastanek dramskega društva Lunder-Adamič, imenovanega po Rudolfu Lundra in Ivanu Adamiču, žrtvah omenjenih protiavstrijskih demonstracij. Iz tega društva je kasneje v Clevelandu zraslo tudi društvo Slovenske svobodomiselne podporne zveze. Dogodke v Ljubljani iz leta 1908 so že nekaj mesecev kasneje v Clevelandu prikazali tudi v dramski obliki, kar dokazuje, da so ameriški Slovenci z zanimanjem spremljali dogodke v stari domovini.43 Prva svetovna vojna je sprožila med ameriškimi Slovenci tudi politično akcijo, ki jo lahko razdelimo na: a) aktivnosti v okviru ameriških institucij, s katerimi so podporo politiki ZDA izražali na načine, ki so bili podobni tistim, s katerimi so politiko ZDA v ameriški dražbi podpirali na splošno, ter b) aktivnosti v okviru slovensko-ameriške skupnosti, s katerimi so Slovenci poskušali vplivati na dogodke v stari domovini. Le-te pa lahko delimo na tiste, ki so podpirali: 1) nadaljnji obstoj Habsburške monarhije, 2) ustanovitev Kraljevine Jugoslavije (to je razširitev Srbije in Črne gore na območja, ki so bila v okvira Habsburške monarhije poseljena s Slovenci, Hrvati ter Srbi) in 3) ustanovitev jugoslovanske zvezne republike. Dokler v dogajanja prve svetovne vojne niso vojaško posegle tudi ZDA, so mnogi ameriški Slovenci odkrito podpirali Habsburško monarhijo in nekateri so s to podporo, čeprav tajno, nadaljevali tudi kasneje. Avstrijakantstvo so podpirali zlasti diplomatski predstavniki Avstro-Ogrske in nekateri slovenski katoliški duhovniki. Čeprav Slovenci, ki so podpirali Habsburško monarhijo, niso ustanavljali posebnih organizacij, pa so bih v delu slovenskega izseljenskega tiska precej aktivni. Druga skupina aktivistov med slovenskimi izseljenci se je združevala okrog Slovenske Lige in kasneje okrog Slovenske narodne zveze. Čeprav sta obe sodelovali z Jugoslovanskim odborom iz Londona, sta bili ob vprašanju ureditve bodoče jugoslovanske države zelo previdni. 42 Nives Sulic, A Home Away from Home: Brothers in Distress. V: Ethnie Fraternalism in Immigrant Countries. Maribor : Pedagoška fakulteta, 1996, str. 45-52. 43Klemenčič, Slovenes of Cleveland..., 197. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 52 « 1998 - 2 (111) 185 Tretja skupina pa je delovala preko Jugoslovanskega republičanskega združenja. Zavzemala se je za ustanovitev Jugoslavije kot zvezne in demokratične republike po ameriškem vzora, v okviru katere bi imela Slovenija status avtonomne republike. Slovenci v ZDA so bili aktivni v različnih odborih, ki so delovali v ZDA in podpirali politiko ameriške države. Tako so ameriško-slovenske bratske podporne organizacije investirale na tisoče dolarjev v vojaške obveznice, ki jih je prodajala ameriška država, da bi zagotovila denar za nakup orožja in ostale vojaške opreme. Poleg finančne podpore pa so ameriški Slovenci, še zlasti študentje, pomagali armadi ZDA pri rekrataciji novih vojakov. Takoj po vstopu ZDA v vojno so na primer Slovenci iz Clevelanda poslali predsedniku Woodrowu Wilsonu zaobljubo podpore ameriški vojaški politiki. Podobna pisma podpore so ameriški Slovenci pošiljali tudi s številnih sestankov in prireditev. Eno takih, ki je poudarjalo lojalnost slovenskih Američanov do ZDA in njihovo pripravljenost za borbo proti Avstroogrski monarhiji, je bilo na primer pisano s sestanka Clevelandsko-slovenskega političnega kluba. Omenjeno pismo je pomembno tudi, ker je poleg podpore, ki jo je uživala ameriška država med Slovenci v ZDA, izražalo tudi upanje, da bo predsednik Wilson zavaroval obstoj malih evropskih narodov, med njimi tudi slovenskega.44 Omenjene dejavnosti niso neposredno vplivale na dogajanja na domačih tleh, vendar pa so zanimive zlasti z vidika obravnave zgodovine politične misli o oblikah, v katerih bi lahko Slovenci dobili svojo novo državo, oziroma o obliki Jugoslavije kot države, v katero so Slovenci po prvi svetovni vojni dejansko prišli. V obdobju med obema vojnama je zanimanje slovenskih izseljencev za dogajanja v Jugoslaviji svoj vrh doseglo ob razpravah, ki jih je v ZDA sprožila Adamičeva knjiga Vrnitev v rodni kraj, ki pomeni obsodbo režima kralja Aleksandra v Jugoslaviji z vidika ameriškega republikanizma.45 Knjiga je sprožila med Slovenci v ZDA različne reakcije; nekateri so zaradi obsodbe jugoslovanskega režima knjigo obsojali, na dragi strani pa je zlasti med ameriško slovensko levico naletela na odobravanje.46 V slovenskem ameriškem časopisju med obema vojnama naletimo tudi na številne članke, ki so obsojali nasilje italijanskih fašistov nad Slovenci v Italiji kot na primer požig Narodnega doma v Trstu, äli pa prisilno germanizacijo na Koroškem. Aktivnosti slovenskih priseljencev med drugo svetovno vojno lahko razdelimo v dve obdobji. Prvo obsega obdobje od izbruha vojne do konca leta 1942, v katerem so slovenski priseljenci in njihovi voditelji podpirali boj jugoslovanskih ljudstev proti silam osi tako, da so si dopisovali s pomembnimi svetovnimi voditelji in s člani jugoslovanske vlade v izgnanstvu. Voditelji slovenskih bratskih podpornih organizacij v ZDA so ustanovili Jugoslovanski pomožni odbor - Slovensko sekcijo za zbiranje finančne pomoči za trpečo domovino, ki naj bi jo poslali po koncu vojne. Za njenega predsednika so izbrali predsednika Slovenske narodne podporne jednote, Vincenta Cainkarja. Na začetku leta 1942 so slovenski Američani s pomočjo Zveze slovenskih župnij organizirali še en pomožni odbor, ki so ga koordinirale slovenske župnije. Te aktivnosti je organiziral pater Bernard Ambrožič, slovenski katoliški duhovnik, ki mu je uspelo pobegniti iz Jugoslavije pred Hitlerjevim napadom na Jugoslavijo. Ambrožič je organiziral aktivnosti Zveze slovenskih župnij s pomočjo duhovnikov slovenskega porekla, in sicer pod geslom takojšnje pomoči, kar je pomenilo, da so slovenski Američani zbrana sredstva preko vatikanske banke odposlali škofu Rozmanu v Ljubljano. V svojem uradu v Ljubljani je škof Rozman dejansko organiziral pomoč za Slovence, ki so ^Klemenčič, Ameriški Slovenci in NOB v Jugoslaviji..., 86-87. 4 5Louis Adamič: The Native's Return. New York : Harper & Brothers, 1934. 4 6Ivan Čizmić, The Native's Return, Its Impact. Louis Adamič Simpozij, Symposium. Ljubljana : Univerza Edvarda Kardelja, str. 313-321. 186 M. KLEMENĆIĆ: SLOVENSKA IZSELJENSKA ZGODOVINA postali žrtve fašističnega terorja, še zlasti za tiste, ki so iz Gorenjske in Štajerske pobegnili v Ljubljansko pokrajino. Drago obdobje dejavnosti slovenskih priseljencev v ZDA seje pričelo decembra 1942, ko so ustanovili Slovenski ameriški narodni svet. Iz enega od pripravljalnih sestankov na Slovenski narodni kongres, na katerem so izvolili zgoraj omenjeni Slovenski ameriški narodni svet, so poslali resolucijo ameriškemu državnemu sekretarju Cordellu Hullu; z njo so protestirah proti registraciji primorskih Slovencev kot tujcev iz sovražne države. Po vstopu ZDA v drugo svetovno vojno so se morali namreč državljani vseh tistih držav, s katerimi so bile ZDA v vojni, registrirati pri ameriških oblasteh kot državljani sovražnih držav in to je veljalo tudi za Slovence iz Primorske in Hrvate iz Istre, ki so bili formalno državljani Italije. V resoluciji so poudarili dejstvo, da so ti primorski Slovenci in Hrvatje večinoma emigrirali v Združene države med obema svetovnima vojnama, da bi pobegnili pred fašizmom, in jih zato kot antifašiste ne bi smeh obravnavati kot ameriški državi sovražne tujce. Ta politična akcija ameriških Slovencev je bila usklajena s podobno akcijo jugoslovanske vlade v izgnanstvu in je bila uspešna. Predstavniki slovenskih ameriških organizacij so 5. decembra 1942 zasedali v Sloven­ skem narodnem domu na St. Clair Avenue v Clevelandu na slovenskem narodnem kongresu in ustanovili Slovenski ameriški svet. Prisotni so bili predstavniki vseh političnih frakcij v ameriško slovenskem etničnem in političnem gibanju, med njimi tudi predstavniki socialistično, liberalno in klerikalno usmerjenih organizacij pa tudi duhovniki. Kongresa so se med drugimi udeležili predstavniki jugoslovanske vlade v izgnanstvu (Konstantin Fotić, Franc Snoj, dr. Miha Krek, dr. Boris Furlan). Omenjeni kongres so pozdravih tudi Slovenec iz Primorske dr. Ivan Marija Čok, clevelandski župan Frank Lausche ter predstavniki hrvaških in srbskih ameriških bratskih podpornih organizacij. Na kongresu so izvolili vodstvo Slovensko ameriškega narodnega sveta, in sicer Etbina Kristana za predsednika, Louisa Adamiča za častnega predsednika in župnika Kazimirja Zakrajška za sekretarja. V odbora pa so bili še voditelji glavnih slovenskih ameriških fraternalističnih organizacij. Kongres je sprejel resolucije o slovenskih Američanih in vojni, o položaju Slovencev v Jugoslaviji in njenih sosedah, o bodočnosti Jugoslavije in o politični akciji slovenskih Američanov. V resoluciji o položaju Slovencev v Jugoslaviji in sosednjih državah je bila izpostavljena zahteva po združeni Sloveniji. Kongres je sprejel posebno resolucijo proti poizkusom Otta Habsburškega za ustanovitev federacije podonavskih dežel v srednji Evropi, s tem pa so zavrnili tudi njegove poizkuse ustanoviti avstrijski bataljon v okviru ameriške armade, v katerem bi služili priseljenci iz dežel nekdanje Habsburške monarhije oziroma njihovi potomci. Slo je za poskus, da bi se v ZDA simbolično ustvaril videz enotnosti narodov srednje Evrope pod avstrijskim vodstvom. Zanimivo je, da je proti ustanovitvi omenjenega bataljona protestirala večina Američanov (priseljencev in njihovih potomcev), ki so po svojem poreklu izhajali iz omenjene regije, tako so bili poljski, slovenski, hrvaški, slovaški in ostali etnični časopisi polni protestov. Tudi Louis Adamič si je o tem dopisoval z Eleanoro Roosevelt, ki je na problem opozorila svojega soproga predsednika ZDA Franklina Delana Roosevelta; tako je končno prišlo do ukinitve tega bataljona.47 Zanimivo je, da iz tega časa izhajajo tudi mnoga razmišljanja o ustanovitvi novih federacij v srednji ter vzhodni srednji Evropi. Mnoge med njimi so bile tudi takšne, ki niso predlagale ponovne ustanovitve Jugoslavije. 4 7 Klemenčič, Ameriški Slovenci in NOB v Jugoslaviji..., 211. ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 « 1998 «2(111) 187 Skoraj nobena med njimi tudi ni predlagala zadovoljive rešitve slovenskega nacionalnega vprašanja, to je ozemlja Zedinjene Slovenije v eni državi, ki bi imela v okviru svojih meja večino tistega ozemlja, ki so ga Slovenci pojmovali kot svoje etnično ozemlje. Bila je le ena izjema; to je predlog za ustanovitev Podonavske katoliške federacije pod vodstvom Otta Habsburškega. Le-ta naj bi obsegala Slovaško, Avstrijo, Madžarsko, Romunijo, Hrvaško in Slovenijo, v katero bi se lahko vključila ozemlja Primorske in del južne Koroške. Danes lahko le ugibamo o tem, daje omenjeni predlog posredoval Vatikan in daje šlo za idejo Kazimirja Zakrajška. Vatikanski arhivi, s pomočjo katerih bi lahko prišli do ustreznih dokazov, pa so še zaprti. Ameriške oblasti so ideje, ki so jih razvijali voditelji etničnih skupnosti v ZDA in politični emigranti o tem, kako spremeniti zemljevide po 2. svetovni vojni, spremljali zelo natančno. Da bi sledili gibanjem etničnih skupnosti v ZDA, so ustanovili poseben oddelek Office of Strategic Service (OSS), to je tujejezični oddelek te službe (Foreign Language Division of the Office of Strategic Service), ki je bil nekakšen predhodnik Centralne obveščevalne službe (CIA). Direktor omenjenega oddelka je bil Allan Cranston, ki je kasneje postal ameriški zvezni senator iz Kalifornije in eden šestih kandidatov za predsednika ZDA na listi demokratske stranke leta 1980. Že maja 1943 je omenjena organizacija pripravila memorandum za direktorja strateških služb Williama Donowana z naslovom Ideja federacij v centralni in vzhodni Evropi, kot jo odsevajo politični emigranti oziroma begunci in priseljenske skupnosti v ZDA. Šlo je za zanimiv dokument, ki je predstavljal vse možnosti za federacije v srednji, vzhodni in jugovzhodni Evropi; o tem je razpravljalo etnično priseljensko časopisje v ZDA, prav tako pa so o tem govorili posamezni politični voditelji. V tem dokumentu je o katoliški federaciji zapisano sledeče: »V številnih člankih v etničnem časopisu so predstavljeni interesi Vatikana:... katoliškim duhovnikom v Sloveniji in Ameriki naj bi Vatikan tajno zagotovil, da bodo vsi Slovenci (na slovenskem etničnem ozemlju, op. M K.) združeni po vojni...« Ti članki kažejo na tendenco Vatikana, da bi prevzel etnični pristop k povojni rešitvi problemov srednje ter vzhodne Evrope in sicer na način, ki ga zagovarjajo poljski in avstrijski legitimistični krogi. Karta habsburške Podonavske federacije, ki je bila objavljena v istem dokumentu, kaže Slovenijo in Hrvaško zunaj Jugoslavije in skupaj s Češkoslovaško, Avstrijo, Madžarsko ter Romunijo kot konstitutivni del te federacije.48 Delegacijo Slovenskega ameriškega narodnega sveta sta 15. januarja 1943 sprejela direktor Urada za strateške službe De Witt Polle in državni podsekretar Sumner Welles. Louis Adamič je predstavil delegacijo, ki je zastopala 250.000 slovenskih Američanov in slovenski ameriški narodni kongres. Memorandum, ki ga je ta skupina predala omenjenima ameriškima politikoma, je predstavil razmere v Sloveniji med drago svetovno vojno in potrebo po združeni in avtonomni Sloveniji v svobodni federativni in demokratični Jugoslaviji. Louis Adamič, Etbin Kristan in znameniti hrvaški ameriški violinist Zlatko Balokovič so kmalu organizirah tudi gibanje za združitev akcij jugoslovanskih priseljencev. Rezultat tega prizadevanja je bila ustanovitev Združenega odbora južnoslovanskih Američanov (sprva pod predsedstvom Adamiča, kasneje pa Balokovica), organizacije, v kateri so sodelovali slovenski, hrvaški, srbski, makedonski in bolgarski Američani.49 4 8 Matjaž Klemenčič, Načrti za spreminjanje meja, ustvarjanje novih državnih tvorb in meddržavnih povezav v vzhodni srednji Evropi, politika ZDA ter ameriški Slovenci med drugo svetovno vojno. Ferenčev zbornik - Prispevki za novejšo zgodovino, letnik 37, št. 2. (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 1997). Str. 406. 4 9 Klemenčič, Ameriški Slovenci in NOB v Jugoslaviji..., 234. 188 M. KLEMENĆIĆ: SLOVENSKA IZSELJENSKA ZGODOVINA Ob koncu leta 1944 in v prvi polovici leta 1945 so ameriški slovenski voditelji preusmerili svoje aktivnosti zlasti k reševanju tržaškega, primorskega in koroškega vprašanja. Delo na tem področju so nadaljevali tudi po drugi svetovni vojni. S svojim delom so preko članov Kongresa, ki so bili znanci Adamiča in Balokovića, uspeli glede tržaškega vprašanja zbudili zanimanje tudi zakonodajnih teles posameznih ameriških zveznih držav in ameriškega kongresa. Tako je na primer senat države Washington sprejel resolucijo z zahtevo za takšno rešitev tržaškega vprašanja, ki bi bila ugodna za Slovence, resolucijo o tržaškem vprašanju pa je v ameriškem senatu v okvira splošne razprave o jugoslovanskem problemu prebral tudi ameriški zvezni senator Warren R. Magnusen. Ob pregledu dejavnosti slovenskih izseljencev se velja ponovno obrnili na poročila tujejezičnega dela strateških služb, še zlasti na poročilo direktorju urada strateških služb Williamu Donovanu, ki so ga pripravili pod naslovom Slovenci se vračajo k Moskvi, z dne 10. maja 1945. Tako lahko v podnaslovu Prosovjetski trend v slovensko ameriški skupnosti beremo analizo, v kateri je zapisano, da je slovenska skupnost začela podpirati Tita in njegove partizane, podpora se je še povečala z vero, da bo Rusija pomagala Slovencem pri pridobitvi njihovih ozemelj. V njej je tudi zapisano, da se »vsi z izjemo klerikalcev /se/ sedaj obračajo k Moskvi.« Po citiranju nekaterih levičarskih slovenskih etničnih časopisov lahko kot dokaz za slovensko ameriške prosovjetske poglede v memorandumu preberemo: »V januarju 1945 je Amerikanski Slovenec iz Chicago, najstarejši slovenski ameriški časopis in glasilo štirih katoliških slovenskih bratskih podpornih organizacij, zelo naravnost napisal, da je Moskva edino upanje vseh Slovanov. Običajno antisovjetski in kritičen do partizanov je Amerikanski Slovenec izgleda sedaj prepričan, da bodo Slovenci imeli možnost ponovne združitve le, če bodo podprli Tita in Rusijo. V Amerikanskem Slovencu celo beremo: '... menimo, da bosta Trst in Gorica naša le, če jih bodo okupirale slovanske čete, če ne, bosta postala last drugih'. V skladu s to spremembo je Amerikanski Slovenec 20. aprila 1945 podpiral jugoslovansko-rusko pogodbo o prijateljstvu in sodelovanju 'kot edini možni korak'...« V tem dokumentu naletimo tudi na nekaj zanimivih citatov iz komentarjev župnika Jamesa M. Trunka (v resnici Jurija ali Georgea, op. M.K.), jugoslovanskega delegata na Pariški mirovni konferenci (v resnici je bil le svetovalec enega od slovenskih udeležencev mirovne konference v Parizu leta 1919, op. M. K.). Jurij Trunk, ki je zagovarjal prorusko stališče Amerikanskega Slovenca, je zapisal, »daje ravno zaradi Rusije mogoče, da se bodo ameriški vojaki sedaj vrnili iz bojišč, namesto da bi se morali bojevati še več let. Ameriška domovina, konzervativni slovenski katoliški ameriški časopis, je napadel tiste, ki bodo zagovarjali proruska stališča, da bodo Slovenci zgubili ameriško podporo, če se bodo obrnili k Moskvi...« Trunk je ugotavljal, da so Jugoslovani izgubili ameriško podporo že po prvi svetovni vojni, ko ameriška stališča niso bila naklonjena Slovencem glede na vprašanje meje z Avstrijo ter Italijo in ko tudi še ni bilo komunistov. V tem času so Američani pomagali Nemcem in pustih Slovence na cedilu. Kot lahko razberemo iz zgoraj omenjenih izjav, so se mnogi ameriški Slovenci obrnili na levo ali pa k Sovjetski zvezi, ker so menili, da bo zveza Jugoslavije s Sovjetsko zvezo pomagala pri pridobivanju Trsta za Slovence. Uradnik tujejezičnega oddelka urada za strateške službe je zaključil, da so liberalni levičarski Slovenci nič manj kot konservativci čutili potrebo braniti svojo podporo prosovjetski Jugoslaviji. To naj bi dokazovalo (tudi po mnenju raziskovalca), da so slovenski katoliki sodelovali v jugoslovanski narodno osvobodilni borbi in da je gibanje v Jugoslaviji bilo bolj široko in ne le čisto komunistično. Raziskovalec tudi meni, da je bil eden glavnih ciljev gibanja vključitev Trsta v slovensko nacionalno ozemlje. ZGODOVINSKI ČASOPIS » 52 » 1998 '2(111) 189 Niso pa vsi slovenski Američani podpirali prosovjetskega stališča v skupnosti oziroma prosovjetskega in komunističnega režima v Jugoslaviji. Tako je bilo v memorandumu tudi zapisano: »Na skrajni desnici so nekateri klerikalni elementi ostali trdni v svoji opoziciji do Moskve. ... Ameriška Domovina je predstavljala njihovo glasilo in v njej lahko beremo, da so videli le slabo v Titu in njegovih partizanih. Splošni jugoslovanski razvoj v tem času, glede na poročila Ameriške Domovine, ni označevala ločitev cerkve od države, ampak ločitev države od boga in vere. Stališče Amerikanskega Slovenca je Ameriška Domovina obsodila. Uspeh« (vključitev delov zahodno slovenskega etničnega ozemlja v Jugoslavijo, op. M.K.) »ne opravičuje sredstev inje tako neupravičljivo, da se nekateri ljudje, ki bi bili radi katoliki, spogledujejo s partizani,« je zapisal časopis. Kot zgodovinar, ki je pregledal celotno Ameriško Domovino in njene predhodnike, to je Novo Domovino in Clevelandsko Ameriko, moram priznati, da sem razumel obsodbe komunizma v Jugoslaviji in prokomunistične poglede nekaterih skupin med ameriškimi Slovenci, vendar pa so me zelo presenetili argumenti, saj je Ameriška Domovina kot časopis (oziroma njeni lastniki) imela v svoji lastni zgodovini mnogo sporov s katoliškimi duhovniki in katoliško ideologijo. Kot splošni komentar h gornji razpravi velja poudariti, da so prosovjetska stališča med slovenskimi Američani (med tako imenovano levico in desnico) lahko razumljena kot nezaupnica zahodu, ki po prvi svetovni vojni ni pomagal Slovencem za dosego njihovega cilja Zedinjene Slovenije. Ko je ob koncu druge svetovne vojne slovenska partizanska armada zasedla skoraj celotno slovensko etnično ozemlje, je Ameriška Domovina že 16. maja 1945 zapisala, da je Moskva kriva za Titova dejanja, s katerimi je skušal rešiti tržaško vprašanje za hrbtom zaveznikov. Tako je omenjeni časopis tudi zapisal: »... če Jugoslavija izgubi Trst, bo za to kriva komunistična vlada Jugoslavije kot tudi tisti ameriški sopotniki, ki so tako entuziastično ploskali vsemu, kar je začel Tito...«50 Po drugi svetovni vojni je Združeni odbor južnoslovanskih Američanov objavil in razpečal 30 strani dolg pamflet (Trieste by A.J.P. Taylor of Magdalen College, Oxford), ki je utemeljil slovensko pravico do tega mesta. V obdobju od leta 1945 do leta 1954 so slovenski Američani poslali kar precejšnje število pisem uradnikom ameriške vlade in zunanjega ministrstva o tržaškem vprašanju. Akcije levičarskih slovenskih Američanov in ostalih Američanov iz območij nekdanje Jugoslavije so bile koordinirane z jugoslovanskimi oblastmi. Demonstracije so morah pripravljati previdno, saj živi v ZDA nekaj milijonov italijanskih Američanov, ki bi lahko vsak čas organizirah protidemonstracije. Ko išče razloge za Slovencem nenaklonjeno stališče ameriških oblasti do tržaškega vprašanja, pa mora objektivni zgodovinar priznati, da so na ameriških volitvah bih pomembni tudi glasovi teh nekaj milijonov italijanskih Američanov. Po drugi svetovni vojni je odnos slovenskih izseljencev do Slovenije oziroma Jugoslavije načrtovala njihova politična razslojenost. To pomeni, da so bili levičarji načelno pripravljeni sodelovati z režimom v Sloveniji, medtem ko desnica o tem ni hotela nič slišati. Takšno stanje je bilo zlasti v ZDA, kjer je tedaj živelo in živi še danes največ slovenskih priseljencev in njihovih potomcev.51 50Klemenčič, Načrti za spreminjanje meja, ustvarjanje novih državnih tvorb..., 409. 5 1 Matjaž Klemenčič, Izseljenci iz vrst jugoslovanskih narodov ZDA in njihove reakcije na človekove pravice in narodnostna vprašanja v Jugoslaviji v osemdesetih letih. V: Pravo, teorija i praksa: Otvoreni problemi narodnosti u Jugoslaviji - zbornik radova. Novi Sad in Maribor : Univerza v Mariboru, 1990, str. 204-211. 190 M. KLEMENČIĆ: SLOVENSKA IZSELJENSKA ZGODOVINA Prihod slovenskih beguncev v ZDA je še dodatno zapletel odnose v okviru slovenske skupnosti, saj so se begunci pridružili »organizacijam z desnim predznakom« in še bolj povečali prepad med levimi in desnimi Američani slovenskega porekla. Prihod prvih slovenskih beguncev v ZDA so omogočile slovensko-ameriške organizacije, ki so delovale pod duhovnim vodstvom katoliške cerkve, in sicer najprej z lobiranjem za spremenjeno zakonodajo, ki je omogočila njihov prihod, nato pa s sponzorstvom. Vendar se je v ZDA naselilo do sredine 50-ih let le okrog 5.000 beguncev iz Slovenije, ki so tja prišli preko begunskih taborišč v Avstriji ter Italiji.52 Večina slovenskih beguncev se je naselila v Južni Ameriki, zlasti v Argentini, kjer so ustvarili popolnoma svojo organizacijsko strukturo, povsem neodvisno in brez stikov s politično emigracijo levega predznaka, ki se je tja naselila po prvi svetovni vojni.53 Lahko rečemo, da so bili stiki med enimi in dragimi zelo redki vse do začetka 90-ih let. Zanimanje izseljencev za domovino se v tem obdobju kaže v prvi vrsti pri poročanju njihovega etničnega časopisja o dogajanjih v domovini in v obiskih tistih, ki so bili pripravljeni sodelovati s komunističnim režimom. Ti obiski so od 60-ih let dalje postajali vedno bolj pogosti, po drugi strani pa so slovenski politični emigranti poskušali ustvarjati vizije za neko drugačno Slovenijo. Ustvarjali so programe, ki so deloma predvidevali samostojno slovensko državo, deloma pa Slovenijo v okvira demokratične, pluralistične ter večstrankarske Jugoslavije.54 Tako je Narodni odbor za Slovenijo, ustanovljen še v domovini, 29. oktobra 1944 sprejel program narodne izjave, ki »na temelju etnične samobitnosti slovenskega naroda in na temelju narodnostnega načela zahteva: 1. državno-pravno združitev vsega slovenskega narodnega ozemlja v Zedinjeno Slovenijo, ki mora biti v geografskem, gospodarskem, prometnem in strateškem oziru tako zaokrožena celota, da bosta zavarovana nemoteni narodni in gospodarski obstoj in razvoj slovenskega naroda; 2. federativno in na demokratični podlagi in socialno pravično urejeno Jugoslavijo, katere sestavni del je tudi narodna država Zedinjena Slovenija.« Slovenska ljudska stranka je v izseljenstvu leta 1954 izdelala svoj program, ki ga je objavil njen načelnik dr. Miha Krek. Zanimiva sta zlasti 1. in 8. člen. Tako je v prvem členu zapisano: »Slovenski narod ima po naravnem pravu pravico do svoje države, da sam ureja svoje življenje, da vstopa v državne zveze ter sodeluje v družini svobodnih narodov. SLS stremi in dela, da bi slovenski narod uveljavil to svojo pravico in se ves združil v slovenski državi.« V 8. členu pa je zapisano: »Svetovne in evropske razmere ukazujejo tesnejšo povezanost narodov in držav za skupno obrambo miru, za pospeševanje kulturne rasti in za razvoj gospodarstva. SLS smatra, da je svobodna povezanost držav na slovanskem jugu najnaravnejša in najboljša. Narod sam pa odloči s splošnim, enakim in tajnim glasovanjem vprašanje vstopa Slovenije v vsako zvezo držav. Stranka poziva in podpira graditev in organizacijo Združenih držav Evrope.« 5 2 Matjaž Klemenčič, Prihod slovenskih beguncev v ZDA po drugi svetovni vojni. V: Celovški zvon, leto 13, št. 47. Celovec, 1995, str. 71-85. 5 3 Rado Genorio, Slovenci v Argentini - geografske razsežnosti priseljevanja in razvoj njihovih naselbin v Buenos Airesu in Cordobi (doktorska disertacija). Ljubljana : Filozofska fakulteta, 1991, 292 strani. 5 4 O političnih programih slovenske politične emigracije je pisal Bogdan Novak: Geneza slovenske državne ideje med emigracijo. Razprave 17: Slovenci in država - Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994). Ljubljana, 1995, str. 295-305. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 » 1998 » 2 (111) 191 Slovenska demokratska stranka je videla v »Zedinjeni Sloveniji, obeleženi v 'Narodni izjavi z dne 29. oktobra 1944' slovenski narodni program.« Prepričana je bila, »da samo državna skupnost z ostalimi Južnimi Slovani zagotavlja Slovencem narodni obstoj in napredek. Zato stoji na stališču demokratične in federativno urejene Jugoslavije.« Socialistična stranka Jugoslavije je 1. maja 1945 v Parizu izdala proglas, ki vsebuje tudi njen program. V njem je zapisala, da se zavzema za »ohranitev skupne države vseh Južnih Slovanov in nje organizacije na demokratičen način kot svobodne federacije narodov in samouprave nižjih edinic.« Dalje poudarja udeležbo Jugoslavije v ustvarjanju balkanske in evropske federacije. Slovensko državno gibanje je v programu iz leta 1958 ugotavljalo, da je »težnja po slovenski svobodi ... istovetna z načelom enakopravne slovenske države, do katere ima slovenski narod pravico in si jo je trdno odločen ustvariti...« Seveda v tem programu niso izključevali tudi možnosti povezave slovenske države z drugimi narodi tedanje Jugoslavije, vendar to ni bilo tako zaželeno kot vizija širšega evropskega zveznega okvira. Ko govorimo o teh programih, ne gre prezreti tudi Slovenske formule, to je smernic, ki jih je objavil Narodni odbor za Slovenijo za veliko noč leta 1960 pod naslovom Namen naše narodne politike. Sklicujoč se na Ustanovno listino in načela Splošne deklaracije Združenih narodov ter Strasbourških konvencij, so v tej izjavi med drugim zapisali: »Odločno hočemo, da demokratična načela navedenih proklamacij ne ostanejo samo program demokratičnih Slovencev, temveč da se v domovini uresničijo in da za vselej ostanemo v družbi svobodnih evropskih narodov.« Ko je Narodni odbor za Slovenijo »nevarno dobo prehoda iz diktature v svobodno vladavino na miren način in brez nevarnosti za naše mednarodno priznane meje« sprejel za »začetno dejansko izhodišče, ...a nikakor ne za dokončno državno-pravno ureditev, sedanjo razmejitev in ureditev Jugoslavije...,« je v svoji izjavi še zapisal: »Izhajujoč iz tega stanja naj svobodni narodi Jugoslavije v ozračju pomirjenosti, oproščeni strahu z izključitvijo surove sile ter na način, ki odgovarja inje primeren za sodelovanje miroljubne demokratične družbe ... v duhu namenov in načel, ki smo jih povedali v prvi točki te izjave, sami odredijo svoja predstavništva, ki naj sklepajo o njihovih bodočih javno-pravnih ustanovah in organih.« V dopolnitev pregleda programov moram opozoriti še na načrt predloga za demokratično alternativo, ki so ga izdelali Slovenci, Hrvati in Srbi v dneh od 21. do 24. marca 1963 v Stamstedu v Angliji. Londonska grupa enajstih oseb, v kateri so od Slovencev sodelovali dr. Miha Krek, Franjo Sekolec in duhovnik Ignacij Čretnik, je bila prepričana, da bi bodoča svobodna ter demokratična jugoslovanska državna skupnost morala biti oprta na naslednje temelje: a) Uradni naziv skupnosti naj bi bil: Zveza južnoslovanskih držav - Jugoslavija (sodržavje, konfederacija). Zapisali so: »Skupnost je zveza štirih suverenih in ravnopravnih narodov: Srbov, Hrvatov, Slovencev in Makedoncev; sestavljena pa je iz petih ravnopravnih in suverenih držav: Srbije, Hrvatske, Slovenije, Makedonije ter Bosne in Hercegovine.« b) Osnovno načelo, na katerem naj bi slonela zgradba zveze, bi bila suverenost posameznih držav. Te naj bi po svoji volji na enak način in v enaki meri odstopile del svoje suverenosti Zvezi v korist skupnega opravljanja sporazumno določenih skupnih poslov. Iz tega lahko sklepamo, da ni bilo postavljeno načelo prvenstva Zveze, ampak obstoj svobodnih držav in njihova sporazumna povezava v državno skupnost. Glavni namen Zveze naj bi torej bil čuvanje interesov vsakega posameznega naroda in vsake posamezne države ter usklajevanje interesov v Zvezi. Od srede 80-ih let so se spremenili tudi odnosi posameznih slovenskih izseljenskih skupnosti do Slovenije, tako da so pričeli slovenski izseljenci podpirati prizadevanja 192 M. KLEMENČIČ: SLOVENSKA IZSELJENSKA ZGODOVINA Slovenije za čim večjo stopnjo avtonomije v Jugoslaviji, pa tudi in še zlasti prizadevanja za demokratizacijo Slovenije. V zvezi s tem so januarja 1990 v Clevelandu ustanovili Združenje slovenskih Američanov, ki naj bi podprlo slovensko pot v demokracijo. Nekateri desničarsko usmerjeni slovenski Američani so organizirali tudi Ameriški Slovenski svet, ki je zlasti finančno podpiral Slovensko kmečko zvezo in Slovenske krščanske demokrate na volitvah v Sloveniji. Člani tega sveta so v ta namen zbrali okrog 100.000 dolarjev.55 V letih 1990 in 1991 so voditelje slovensko-ameriške skupnosti povprašali o njihovem mnenju o slovenski bodočnosti tudi ameriški politiki, saj so jih poklicali na najrazličnejša zasliševanja v okviru odbora za zunanjo politiko ameriškega senata v Washingtonu. Ob razglasitvi neodvisnosti Slovenije je prišlo na pobudo ameriških Slovencev do tega, da so nekatera ameriška mesta (kot Cleveland ali Los Angeles) v obliki posebnih deklaracij priznala slovensko neodvisnost. V Clevelandu so julija 1991 ustanovili odbor Združenih Američanov za Slovenijo pod vodstvom nekdanjega predsednika clevelandskega mestnega sveta, Edmunda Turka. Ta odbor je organiziral pozive številnih posameznikov ter številnih ameriško-slovenskih organizacij za priznanje slovenske neodvisnosti. Drugod po svetu, kjer ni bilo tako goste mreže že obstoječih slovenskih izseljenskih organizacij, kot je bilo to značilno za ZDA, so organizirali konference Svetovnega slovenskega kongresa, v okviru katerega so posamezniki razvili dejavnost za priznanje Slovenije kot neodvisne in samostojne države. Tudi tu so se podobno kot v ZDA izkazale osebnosti, ki so imele ugled v priseljenskih državah. Zlasti dejavni so bili Slovenci v Kanadi ter Avstraliji, kjer so že zelo zgodaj uspeli navezati stike z zunanjimi ministrstvi in pojasnjevali svoja stališča z zahtevo po priznanju Slovenije kot neodvisne in samostojne države. Podobno uspešni so bili tudi v Argentini. Dejavnost slovenskih izseljencev v teh državah, kakor tudi v ZDA, je trajala, dokler Slovenije kot neodvisne in samostojne države niso priznale Kanada, Avstralija, Argentina in končno tudi ZDA. V tem okviru ne smemo pozabiti tudi na dejavnosti konferenc Svetovnega slovenskega kongresa v Evropi, ki so prav tako pomembno prispevale k seznanjanju evropskih držav s slovensko željo po mednarodnem priznanju.56 Podobne aktivnosti se nadaljujejo vse do danes, zlasti v ZDA, kjer slovenski izseljenci in njihove organizacije nadaljujejo z lobiranjem za sprejem Slovenije v vojaško zvezo NATO. Summary Slovene Immigrant History as a Part of the Slovene National History Matjaž Klemenčič The author treats Slovene immigrant history as an integral part of the Slovene national history. He defines as emigrants all who emigrated from the Slovene ethnic territories regardless of the numerous changes of state boundaries during the course of history. He defines the images of America as seen by potential Slovene emigrants and determines the size of Slovene immigrant groups in different countries during different phases of emigration. The author divides the history of Slovene emigrants after their settling in the new homelands into the history of the activities of their special organisations, which were established to preserve their ethnic identity (fraternal benefit societies, ethnic Catholic 55 Klemenčič, Izseljenci iz vrst jugoslovanskih narodov ZDA..., 204-211. 56 Matjaž Klemenčič, Izseljenske skupnosti in ustanavljanje novih držav v vzhodni Srednji Evropi: primer Slovencev, prvi del. V: Zgodovinski časopis, leto 50, št. 4. Ljubljana 1996, str. 391-409. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 52 » 1998 « 2 (111) 193 parishes and Slovene national homes) and the history of their political activities related to the events in the old homeland. The author also treats political activities of the Slovene immigrants and their descendants in elections on municipal, county, state and national levels. The potential immigrants saw America as a land of opportunity. There were many articles with positive and negative images of America written in Slovene newspapers and magazines published on the Slovene ethnic territories. Author gives some examples of views presented in those articles. More than 300.000 Slovenes have emigrated before World War I. Among them, 60.000 emigrated within Habsburg Monarchy, most of them to the northern Styria, some to Vienna and some to Bosnia and Herzegovina. Around 30.000 Slovenes emigrated to Westphalia and other mining regions of Germany. Approximately 20.000 Slovenes emigrated to South America and 150.000 to North America. After World War I. most of the emigrants emigrated to European countries and South America. After World War II. émigré population from D. P. Camps in Austria and Italy left for Canada, South America and Australia, while some found new homes in the United States. In the 1950s their family members followed. In the 1960s and 1970s, when Yugoslavia opened its borders for the emigration of its citizens, economic migrants followed mostly to West European countries, Canada, and Australia. The result of this wave of emigration was the establishment of new Slovene ethnic settlements in many Western European countries. Slovene immigrants established fraternal benefit societies to provide them with financial help in case of accidents or ill health. Since they did not know state insurance in the countries of immigration, the fraternal benefit societies served as insurance companies for their members. They also provided for cultural needs of their members. At first Slovene Catholic parishes provided for spiritual needs of their members in the Slovene language. As such they played a significant role in helping immigrants maintain their ethnic identity. Slovene national homes provided meeting places for cultural performances, dances and meetings of fraternal organisations. The author treats also political activities of Slovene immigrants and their descendants: in elections there were many Slovenes who were elected mayors and city councilmen, county commissioners, state and U. S. representatives and U. S. and Australian Senators. At the end of the article the author treats political programs of Slovene emigrants related to the old homelands. The majority of the programs wanted Slovenia to be a sovereign Republic within Yugoslavia, also the émigré community after World War П was divided on the issue of the relationship of Slovenia to Yugoslavia. Most of them regarded Yugoslavia as the best solution for solving the Slovene national question, a minority however demanded Slovene independence. When the Slovene ten day war for independence erupted in 1991, all of the Slovene immigrants supported the Slovene cause in the homeland.