GLASNIK == Muzejskega društva za Slovenijo. Bulletin de 1’ Association du Musee de Slovenie. Antiče »' ™ gg? 1-4. Zgodovinski del. — Classe historique. Uredil - Redigž par dr. Jos. Mantuani. Igpfc v'. . PPf B Prirodoslovni del. —. Classe des naturelles. Uredil — Rčdigž par dr. Fran Kos. Izšlo 23. decembra 1923. (za leti 1921 in 1922). V Ljubljani, 1921 — 1923. Izdaja in zalaga Muzejsko društvo za Slovenijo. Tiska ..Narodna tiskarna". „GLASNIK“ izhaja po možnosti štirikrat na leto. Člani »Muzejskega društva za Slovenijo* plačajo na leto Din 25*— članarine in dobivajo „Giasnik“ brezplačno. — V knjigarnah stane naročnina za »Glasnik* po Din 40‘— na leto. Upravništvo in uredništvo „Glasnika“ sta v Ljubljani (deželni muzej). Za obliko in vsebino so odgovorni pisatelji. Ponatiskavati se sme le z dovoljenjem pisatelja in uredništva. G LAS NIK — Muzejskega društva za Slovenijo.- Bulletin de 1’Association du Musee de Slovenie. Letnik (l . 1H Zvezek , , Annee ,n IIL Cahier 1"4' A Zgodovinski del. — Classe historique. Uredil — Redige par dr. Jos. Mantuani. Izšlo 23. decembra 1923. (za ifi 1922). V Ljubljani, 1921 — 1923. Izdaja in zalaga Muzejsko društvo za Slovenijo. Tiska .Narodna tiskarna". K zgodovini Gorice v srednjem veku. Spisal Dr. Fran Kos. (Dalje.) 6. Okolica. V goriški okolici se je nahajal Travnik. Že okoli leta 1341. je imel Ulrik, sin Lippov, en fevd »pei dem Anger vnder Gorcz«.264) Leta 1377. je tam prebival Pavel, sin Štefanov.265) Žvan Rewhlin iz Gramo-gliana je leta 1398. dobil v fevd štiri nasade na Travniku v Gorici.266) Leta 1472. je imel na Travniku Štefan Hofer neko malo hišo.267) Leta 1519. je bilo na Travniku že toliko prebivalcev, da je bil za javne zadeve določen poseben prostor ali plac, katerega so obdajale hiše, vrtovi in zemljišča.268) V spodnjem delu Gorice je že v 14. stoletju stal utrjen stolp ali turen. Zadaj za tem turnom se je na eni strani razprostiralo gori-ško polje (hinter dem turni in dem veld, Goriczer veld), na drugi so pa bile hiše »pod turnom« (de sub turri) tam, kjer je sedaj goriško predmestje Št. Rok in Podturen. Okoli leta 1341. je imel Ulrik, Lippov sin, devet njiv na polju pri Gorici kot fevd goriških grofov ter dve njivi tudi tam kot svojo lastnino.269) Mojster Wolflein, kuhar goriškega grofa Majnharda, je leta 1366. dobil od svojega gospoda v fevd med drugim eno njivo, ležečo »hinter dem turm in dem veld«. Segala je na eni strani do' njive rihen-berških gospodov, na drugi do njive Ritzharta vom Turn, zadaj pa do javne poti.270) Leta 1398. je dal to njivo grof Henrik v fevd Henriku iz Kormina,271) leta 1426. grof Ivan Majnhard bratom Nikolaju, Hanzu, Lenartu in Andreju, Peczel imenovanim,272) leta 1471. pa grof Leonhard Mihaelu Bruederlu.273) Dve njivi na polju pri Gorici sta leta 1384. dobila v fevd bratranca Jurij in Henrik,' pisarja v Gorici,274) tri njive na polju pod Gorico pa leta 1398. Henrik voh Arson.276) Na goriškem polju se je nahajala neka brajda, katero je leta 1408. podelil Bartoluc iz Gorice kartuzijanskemu samostanu v Borovnici. Ta brajda je segala na eni strani 2«*) Cod. W 594, F. 56' v dižavnem arhivu na Dunaju. — 2®) Izvestja Muz. dr., XII, 81, št. 37: „vinea Pauli filii Steffani de Traunich.* — 266) Cod. W 718, f. 3 v Drž. arh. na Dunaju: „vier gesezz am Anger ze Gdrcz*. — 267) Cod. B 534, f. 60' v Drž. arh. na Dunaju: .Item ainen korb an dem Annger vnnder GOrcz*. — 208) Izvestja Muz. dr., XII, 164, št. 113: .itnum territorium situm super Traunich iuxta p'atea Traunich*. — 269) Cod. W 594, f. 57' f. 58: „pey Gorcz in dem veld*. — 27°) Cod. W 594, f. 100'. — 27>) Cod. W 718, f. 8. — 272) Izvestja, XII, 111, št 57. — Or. 1471, december 13; cod. B 534, f .57. — Izvestja, XII, 128, št. 74. — 274) Cod. B 534, f. 50': .im veld zu Gorcz*. — 275) Cod. W 718, f. 6: .in dem veld vnder Gbrcz*. 1 do brajde Martina, sina gospe Morove, na gorenji strani pri potnem kazalu do brajde Tomaža Portidanerja, na obeh straneh pa do javne poti.-’78) V Podturnu sta leta 1387. živela Henrik, sin rajnkega Jakoba Breginjca, in pa Uršula, hči rajnkega Matevža Bunjca.277) V tem kraju se je nahajala kmetija s šestnajstimi njivami, katero je leta 1472. dobil Stefan Hofer v fevd 27N) Peter Saladin iz Podturna je imel leta 1496. en vinograd v Stari gori.27") Iz Gorice je držala pot k Soči, kjer so bili mlini. Ob tej poti se je nahajala brajda Antona Ebersteinerja iz Gorice. Dotikala se je brajde, katero je Tybolt iz Gorice, služabnik goriškega grofa Henrika, dobil leta 1401. od svojega gospoda v fevd in katero je nekdaj imel rajnki kotlar Nikolaj. Zraven te brajde je imel svojo brajdo Jurij von Arson.289) Neko drugo brajdo blizu Soče je leta 1471. dobil Mihael Heuss z Voger-skega v fevd. Zraven nje je bila Winhardtova brajda.281) Ob poti, ki je peljala k Soči, je imel okoli leta 1341. Ulrik, Lippov sin, eno njivo.282) Na Soči je bil b rod. ki se omenja okoli leta 1341. Blizu tam je imel rečeni Ulrik tri kmetije.283) Potok K o r e n j je gnal. kadar je bil dosti velik, več mlinov. Leta 1319. je goriški grof Henrik dal četrtino enega mlina na Kornju (an der Kvren) v fevd Diethalmu iz Ggrice in njegovi soprogi Luciji proti temu, da mu vsako leto zato odrajtata po dva kopuna.284) Atto Daniels iz Gorice je v svoji oporoki leta 1342. določil, -da naj frančiškanski samostan v Gorici dobiva vsako leto po šest starjev pšenice in šest veder vina od enega njegovih mlinov na Kornju (an der Cdringe) in od drugih njegovih posestev.287’) Pri Kornju (pey der Ktirn) tik brajde Andreja iz Pevme, je okoli leta 1341. imel Ulrik. Lippov sin, eno njivo.286) Leta 1372. se je določilo, da naj Ulrik Schlaispeckh daje grofu Majnhardu od neke brajde pri Kornju (von der Churen) po dve meri pšenice in tri vedra vina.287) Pri Kornju (bey der Kehiirn) je leta 1472. dobil Štefan Hofer v fevd eno njivo.288) V R a f u t u (Rafaldt) je bila neka brajda, katero je leta 1471. Mihael Bruederle dobil v fevd od goriškega grofa Leonharda. Zraven nje se je nahajala brajda čevljarja Lavrenca.28") Na hribu Grči ni v goriški okolici je bil kraj, kateri se je zval M u k r o.'"") Tu se je nahajal travnik, katerega je leta 1400 Bernard, sin ranjkega Dominika iz Rožaca, podelil plemenitemu Henriku, sinu rajnkega Osalka iz Orzona. Ta travnik .ie segal na eni strani do travnika 276) Izvestja, XII, 108, št. 54: „inG0riczer veld*. — 277) Izvestja, XII, loo, št. 44: .de sub turri ville Goriciev — 278) Cod. B 534, f. 60': .vnndrr dem turn“. — 279) izvestja, XII, 145, št. 89: „vinea Petri Saladin de sub turri“. — 28t) Cod. W 718, {.16: „pei der strazze, da man czu den muln an die Ysnicz geet ‘. — 281) Cod. B 534, f. 39. — 282) Cod. W 594, f. 58: „ein acher, do man an dle Isnicz vert“. — 283) Cod. W 594, f. 58: „pey dem vrfar an der Snicz“. — Ibid, f. 58: „pey dem vrfar ze Gorcz“. 284) Or. 1319, januar 8; cod. B 534, f. 25. — 285) Cod. B 534, f. 348'. - 286) God. W 594, f. 57'. — 287) Cod. B 534, f. 155'. — 288) Cod. B 534, f.60‘. — 289) Or. 1471, december 13; cod. B 534, f. 57. — Izvestja, XII, 128, št. 74. — 290) izvestja, XII, 84, št 40: „ . . in pertinentiis Goritie in loco dieto Mucro super montes vocatos Grizina“. Mikša iz Momjana, na drugi do travnika bratov Gregorija in Leonarda, sinov Nikila iz Domberga, na tretji do travnika Antona, sina Henrika Heberstainerja iz Gorice, na četrti pa do javne poti. Jugovzhodno od Gorice se nahaja Stara gora (Stara gora, Alten perg). Tu je bil neki vinograd, »Cramer« imenovan, katerega je leta 1387. Henrik, sin rajnkega Jakoba Breginjca iz Podturna, prodal za 32 mark šilingov goriškemu štacunarju Bernardu. Ta vinograd je mejil na eni strani ob vinograd Jakoba iz Bukovice, na drugi ob vinograd Uršule, hčere rajnkega Matevža Bunjca iz Podturna, ter na zgornji strani ob javno pot.291) — Neki drug vinograd, ki se je na eni strani dotikal La-vretovega vinograda, na drugi pa Sewserjevega, je leta 1366. goriški grof Majnhard dal v fevd mojstru VVolfleinu, svojemu kuharju,292) grof Henrik leta 1398. Henriku iz Kormina,203) leta 1471. pa grof Leonhard Mihaelu Bruederlu.294) — Neki vinograd v Stari gori je leta 1481. plemenita Lucija, vdova po rajnkem Nikolaju de Postcaistro, prodala za sedem cekinov Frideriku de Attems, kancelarju v Gorici.295) — En vinograd v Stari gori sta leta 1496. Tomaž in Ivan Blanda iz Peči prodala Elizabeti, soprogi rečenega Friderika, za deset cekinov in pol. Ta vinograd je segal na eni strani do vinograda omenjenega Friderika in do vinograda Petra Saladina iz Podturna, na drugi do vinograda Tratnika iz Bilj, na tretji do vinograda plemenitega Jakoba de Orzono ter na četrti do gozdiča Liškura, kjer je bila vmes neka pot.296) Najvišji vrh Stare gore je Sv. Marko. Tu je bil vinograd, katerega je leta 1471. dobil Mihael Heuss z Vogrskega v fevd od grofa Leon-harda.297) Osem let pozneje ga je rečeni Heuss odstopil grofu z namenom, da ga ta sedaj da v fevd Virgiliju von Graben.298) Liškur (Liskur, Lesckur) pri Stari gori se omenja leta 1398. Tu je takrat Henrik von Arson dobil od goriškega grofa Henrika v fevd četrtino neke desetine.299) Ta fevd je 1. 1501. potrdil kralj Maksimilijan Andreju Orzoncu.309) Gozdič Liškur se navaja tudi v neki listini iz 1. 1496.301) Razen naštetih krajev se navajajo v goriški okolici še drugi, katerih lega mi ni znana. V nekaterih listinah se omenja Rennvveg v Gorici (Rennweg zu Gorcz). Poleg njega se je nahajala njiva, ki je mejila na eni strani ob brajdo učitelja Matija iz Gorice, na obeh koncih je pa segala do javnih poti. Leta 1366. o je grof Majnhard dal v fevd svojemu kuharju VVolfleinu,302) leta 1398. jo je dobil v fevd Henrik iz Kormina,3"3) leta 1471. pa Mihael Bruederle.304) Leta 1426. so bratje Nikolaj, Ivan, Lenard in Andrej Peczel dobili v fevd eno njivo »an dem Rennlberg«.305) Eno brajdo ob Renmvegu v Gorici pri Rafaelovi brajdi je leta 1471. dobil v fevd Mihael Heuss z Vogrskega.306) Leta 1479. jo je odstopil grofu Leon-hardu zato, da bi jo ta dal v fevd Virgiliju von Graben.307) *>') Ibid., 100, št. 44. — 292) Cod. VV 594, f. 101. — *») Cod. W 718, f. 8. — Or. 1471, december 13; cod. B 534, f. 57. — Izvestja, XII, 128, št. 74. — ffl5) Izvestja, XII, 130, št. 76: „ . . in monte Starogra“. — 296) Izvestja, XII, 145, št. 89. — 297) Cod. B 534, f. 39. — 298) Cod. B 534, f. 73'. — 299) Cod W 718, f. 6. — aoo) Izvestja, XII, 148, št. 93. — 3oi) ibid., 145, št. 89. - 3a2i Cod. W 594, f. 100'. — 3°3) Cod. W. 718, f. 8'. — m) Or. 1471, december 13; cod. B 534, f. 57. — Izvestja, XII, 128, št. 74. — 3.5) izvestja, XII, 112, št. 57. - 306) Cod. B 534, f. 39. — 3»?) Cod. B 534, f. 73'. 1* V goriški okolici se je nahajal tudi hrib Škofija (in pertinentiis Gorizie in monte de Scophya). Tu je bil neki vinograd, katerega je Blažut iz vasi Gorice leta 1325. prodal za dve marki novih oglejskih penezov goriškemu pisarju Henriku. Poleg tega vinograda so imeli neki Primož, potem neki Pavel in neki Šinigoj iz Gorice svoja zemljišča.308) Istega leta je Štefan iz vasi Gorice prodal imenovanemu pisarju en vinograd na hribu Škofiji za pet mark šilingov. Ta vinograd je segal do tja, kjer so imeli Jurij iz vasi Gorice, Nikel iz Gorice in rečeni pisar svoja zemljišča.309) V goriški okolici nam je iskati kraj O 1 b a r t (Olbart in pertinentiis Goricie). Tu je imela Anica, vdova po ranjkem Ivorichu »de post castrum Goricie« en vinograd, katerega je leta 1377. prodala za šest in pol marke šilingov goriškemu štacunarju Bernardu. Ta vinograd je segal na eni strani do vinograda imenovanega kupca, na drugi do vinograda Pavla, sina Štefanovega s Travnika, na tretji do vinograda Leonarda, sina ranj-kega Primozija iz Gorice, ter na četrti do lastnine goriškega grofa.310) 7. O prebivalcih (13. in 14. stoletje.). Adelhait Golenicza von Gorz (1345).311) Adleyca, relicta Odolrici Wodopiuecz de'mercato Goricie. hišna posestnica (1337).312) Agnes, vvirtin des Tott, staczners ze Gorcz (1365).313) Albertus notarius (Albertus notarius de Goritia, Albertus de Goricia, Albertus scriba de Gorizia, Albert der schreiber von Gorcz. Albertus scriba curie nostre). Omenja se v letih 1313.,314) 1314.,315) 1316.,316) 1319..317) 1320.,318) 1321.,318) 1322..320) 1323.,321) 1324.,322) 1325.,353) 1329.,324) 1330..325) 1331.,3M) 1332..327) 1333. 323) 1334.,32B) 1338.,330) 1339.,331) 1340..332) 1341.,S33) 1343.,334) 1344..*“) 1350„;33fi) 1351.,337) 1352.338) in 1353.33!l) a «) Izvestia, XII, 67, št. 13. — ™>) Ibid., XII. 69, št 15. 3") Ibid., XII, 81, št. 37. — 3») Cod. B 534, f. 344. — line Golenica je slovensko. — 3I2) Izvestja, XII, 73, št. 24. — Adleyca je to, kar Adeleida (Adelhajda). — 3I3) Cod. W 594. f. 97. — Staczner je to, kar štacunar. — 3l4) Or. 1313, januar 6. — 3|3) Archeogr Triest., N. S., XIII, 83, n. 58. — 3'6) Ibid., XIII, 88, n 64. — 317) Bianchi, Doc., I, 284; I, 295. — 31») Cod. B 139, f. 4. — 3'9) Izvestja, XII, 59, št. 4. — a*) Archeogr. Triest., N. S., XIII, 385: n. 79; XIII, 388, n. 81. — 32') Or. 1323, april 4. — Cod. B 534, f. 325'. - Bianchi, Doc. I, 568. — Izvestja, XII, 64, št. 10. — Archeogr. Triest., N. S., XIII, 391, n. 82. — 322) Bianchi, Doc., I, 638. -- 323) Cod. W 207, f. 31. — 324) Archeogr. Triest, N. S., XIII, 401, n. 91. — 325) Bianchi' Doc, II, 427; II, 446. - Izvestja, XII, 70, št 19; 71, št. 20. — 326) Archeogr. Triest., N. S., XIII, 409, št. 97. — w) Izvestja, XII, 72, št. 21. — 328) Or. 1333. marec 9. — Archeogr. Triest., N. S., XIV, 26, n. 100; 27, n. 101, 29, n. 103; 32, n. 105. — 329) Or. 1334, september 21. — Cod. B 139, f. 22. — Archeogr. Triest., N, S, XIV, 35, n. 109. — 3M) Archeogr. Triest., N. S., XIV, 276, n. 142.— 33i) Ibid., XIV, 280, n. 147; XIV, 282, n. 149. — 332) Or. 1340, februar 10. — Izvestja, XII, 74, št. 26. — 333) Izvestja, XII, 76, št. 29. — 334) Or. 1343, junij 15. - Cod. W 43, f. 220. — 335) Archeogr. Triest., N. S , XV, 79, n. 175. - 336) Ibid, XV, 449, n. 212. 33?) Cod. B 139, f. 23. — 33») Archeogr. Triest., N. S., XVI, 12, n. 218. — 3M) Or. 1353, avgust 1. Leta 1354. je bil že mrtev.341) Imel je brata Rudolfa ter sinove Konrada, Hanza, Peterlina in Ulrika. Albertus de Goricia, plebanus Lucinici (Albertus, plebanus de Lau-cinicho, notarius de Goritia). Omenja se v letih J314.341) in 13 1 9.342) Albertus q. Rodulphi de Goritia (1342), ki je hotel napraviti v cerkvi sv. Hilarija en oltar.343) Amczel, Hermans sun von Gorcz (c. 1341).344) Andreas de Goricia (1306).345) Aniza relicta quondam Ivorich de castrum Goricie (1377).346) Anna, tochter Friczleins des portner von Gorcz (1399). Njena sestra se je zvala Katherlein.347) Antonius dictus Galach, bivši hišni posestnik v Gorici (1364).34S) Antonius quondam Henrici Heberstaineri de Goritia (1400).349) Antonius de Rabata de Goritia (Antoni Rabatt ze Gorcz). Omenja se v letih 1354.,350) 1355.,351) 1356.,352) 1357.,853) 1364.,354) 1367.,35°) in 1370.350) Antonius Tuscus (Antonius Tuscan), lastnik hospicija »in mercato Goricie« (1341, 1363).3r'7) Astolfus de Civitate notarius, comorans Goritie, (Artolf der noder von Gorcz). Omenja se v letih 1312.,S58) 1313.,859) 1317.,36n) in 1321.,6‘) Atto Daniels de Goritia (1342).362) Ayncillus filius quondam Osmani de Goricia (1323).363) Bartholomee von Musch, lastnik hiše »cze Gorcz in der stat pei dem grozzen tor (1398). 3G4) Bartholucz von Gorcz (1376).305) Berchtold sdhuester. hišni posestnik »zu Gorcz bei der portten«< (1312).30C) Berchtold Gusil von Gorcz (13 1 2).367) Njegov sin Hanz. Bernard (Pernhart) gardian des sand Francisken orden chloster ze Gorcz (c. 1367).368) Bernardus stazionarius de Goricia (Bernhart der staczner). Omenja se leta 1377.,369) 1387., 3T0) 1392.,371) 1394.372) in 1398.373) m«) Archeogr. Triest., N. S., XVI, 15, n. 220. — wi) Or. 1314, april 22. — 342) Bianchi, Doc., I, 230. — 3«) Archeogr. Triest., N. S., XV, 65, n. 165. — 3«) Cod. W 594, f 57 - 345) cod. W 594, f. 121. - 346) Izvestja, XII, 81, št. 37. - Aniza je to, kar Anica’. — 347) Cod. W 718, f. 4'. — PortnSr = vratar. — 348) Zahn, Austro-Friulana, 223, n. 185. — M9) Izvestja, XII, 84, št. 40. — Zval se je po Ebersteinu (Svinec) na Koroškem. — 350) Archeogr. Triest., N. S., XVI, 16, n. 221. - 35!) ibid , XVI, 22, n. 224. — 352) ibid., XVI, 35, n. 234. — 353) ibid., XV, 229, n. 97; XVI, 41, n. 239. — 354) ibid., XVI, 352^ n. 258. — 355) or. 1367, maj 12. — Cod. W 594, f. 109. — Archeogr. Triest., N. S, XIX, 285, n. 22. — 358) Archeogr. Triest., N. S., XVI, 369, n. 270. — 357) Izvestja, XII,’ 76, št. 28. — Cod. B 139, f. 29. - 358) Cod. R 80, f. 142'. — Izvestja, XII, 66, št. 12. - 359) Cod. R 80, f. 142'. — 38") Bianchi, Doc, I, 87. - 361) Cod. B 139, f. 15'. — 362) Cod. B 534, f. 348'. — 363) Bianchi, Doc., 1,633. — Ayncillus = Henrik. — 364) Cod. W 718, f. 4; f. 6' — Musch je Moša zahodno od Gorice. — Cod. B 534, f. 233'. _ 366) Cod. B 534, f. 327. — 367) Cod B 534, f. 327. — 368) Cod. B 139, f. 14'. — Gardian = gvardijan. — *«>) Izvestja, XII, 81, št. 37. — 370) ibid., 100, št. 44. — 371) ibid., 102, št. 48. — 372) ibid., 103, št. 49. — 373) Cod. W 718, f. 4. Bernhart (Pernhart) etwann Lienharts sun (1366, 1398).:m) Bernhart der sneider, hišni posestnik >;im marclit ze Gorcz« (1363, 1383).'1'5) Njegova soproga Engelussa in njegov sin Cvetko. Betta, uxor Nicolay dieti Besna pietoris (1366).37l!) Beynicza, filius quondam Francisci notarii de Gorieia (1303, 1305).377) Blasutus de villa Gorizie, filius quondam Ferthe (1325).378) Bonaventura der jud, hišni posestnik »zu Gorcz im marckht« (1329).379) Botolez Kamperij iz Gorice.3™) Bratogoj, sin pokojnega Alberta iz Gorice (1321).381) Brathuss der smid, hišni posestnik »cze Gorcz in dem dorffe« (1398).38”) Bute quondam Teste de Gorizia (1324).383) Cancianus vicaricus de Gorizia (1306).384) Pozneje je postal župnik v Mirni, leta 1313. pa škof v istrskem Novem gradu.385) Capella, hišni posestnik »in niercato Gorizie« (m. 1324).38f’) Carlus de Gorizia (1348). Njegova soproga Marta. Njegov sin Jo-hannes, dictus Janes.387) Caspar von Obzpavvm, Osleins sun, je dobil v fevd eno hišo v Gorici (139S).388) Chnapplinus, servus camere (1303).389) — Njegov brat Oton. Chuncz Sincz, hišni posestnik »in dem marhkt cze Gorcz« (1361 ).3H0) Chunczlein der scherlr (m. 1398).3"1) Njegova soproga Kathrein. Chunrad der sneyder, hišni posestnik »im marcht cze Gorcz« (1365).3”2) Chunrad der schuster (m. 1398). Njegov sin Lienhart Tortel.303) Chunradus, filius domini Alberti de Gorieia (1341, 1354, 1363).39') Njegov stric Rudolf, njegov brat Peterlin.395) Chunradus Cholbel (Chunradus Cholbil, Cvolbil de Gorieia, Chuncz Colbilinus, Conzo Colbilino de Gorieia), hišni posestnik »in villa Goricie«. Omenja se leta 1277.,39°) 1281.,397) 1285.,398) 1303.399) in 1305.400) Chunradus, filius quondam Wadlarii (Fidelarii) de Gorieia, hišni posestnik »in villa Goricie« 1303).401) Njegova mati se je zvala Flordebela. »<) Cod. W 594, f. 100'. — Cod. W 718, f. 8. — 375) or. 1383, september 15 (Osterr. Akten, Gorz, Pase. 24, Abt. 4). — Cod. B 139, f. 29. — Cod. B 534, f. 216'. — 376) Izvestija, XII, 99, št. 43. — 377) Cod. W 594, f. 51'; f. 81'. — Pravilno ime je Bajnica, sestavljeno iz pridevnika „bajen“ in končnice „ica“. — 378) Izvestja, XII, 66, St. 13. — 379) Cod. B 534, f. 319. — 38«) Izvestja, XII, 69, št. 16. — 38i) lzvestja, JX, • 202. — 3*2) Cod. W 718, f. 10'. — Brathuss, pravilno Bratuš. — 383) Izvestja, XII, 65, št. 12. — 384) Bianchi, Indice ad a. 1306. — 385) Archeogr. Triest., N. S., XIII, 78, n. 54. — 38«) izvestja, XII, 66, št. 12. — 38?) Kandler, Cod. dipl. Istr. ad a. 1348. — 388) Cod. W 718, f. 4. — 389) Cod. W 594, f. 81'. 390) Cod W 594, f. 59. — Chuncz = Konradi — 391) Cod. W 718, f. 6'. — Schiirer = brivec. — 392) Cod. W 594, f. 97. — 393) Cod. W 718, f. 7. — 394) Izvestja, XII, 76, št. 29; 80, št, 36. — Archeogr. Triest., N. S., XVI 15, n, 220; XVI, 16, n. 221; XVI, 338, n. 254. — 395) Archeogr. Triest., N. S., XVI, 16, n. 221. — 396) Cod. W 594, f. 59. — 397) or. 1281, marec 24. — Archeogr. Triest., N. S., XII, 58, n. 46. — 398) Archeogr. Triest., N. S., XII, 64, n. 49. 399) c0d. w 594 f 81-_ _ 400) Cod. W 594, f. 51'. - -*oi) c0d. W 594, f. 51; f. 81', Chunrat Colocz von Gorcz, lastnik vinograda »pey dem Grabn cze Gorcz« (pr. 1374).402) Cloc praeco (1326). Njegov sin Jakob, imenovan Mozolin.403) Comar de Goricia (Comar iudex. Chomarus iudex Goritie, Coma richtarius, Chomanus rittarius), hišni posestnik »in foro de Goricia« (1277. 1285, 1286, 1287).4"4) Conrad Friauler von Gorcz (1331).‘"'O Conradus scriba de Eberstain (Chunradus de Eberstain notarius curie nostre. Cliunrad schreiber von Gortz). Omenja se v letih 1295., 1296. in 1298.4"") , Conradus de Goricia (Chunrat von GOrcz) (1345, 1355, 1361).40T) Conradus notarius Heinrici comitis Goricie (1323).408) Conradus guondam Torri stazionarii de Goricia (1392).,"°) Contius pretor, gener Zenegoy de mercato Gorizie (1324).410 Cunradus castaldio (de Goricia) (1277).4U) Cureyus quondam Framote, cives et babitator in mercato Goricie U330).412) Czenus stratonarius (de Goricia) (1340).413) Daniel tutor Nicolay quondam Syfridi’coci de Goricia (1330).414) Danielis canipa seu domus in Goritia (1323).413) Diethalm ze Gorcz (1319).418) Njegova soproga »Luzzen«. Dimod, filia Galiciae (1305). Njena sestra Gertruda in njen brat Ulrik, bivši hišni posestnik »in villa Goricie«.417) Ditalmus, filius d. Andree de Guriza (1202).418) Engelbertus de Goriz (1206).410) Engelussa, soproga krojača Bernharda, hišnega posestnika »itn marcht ze Gčrcz (1383). Njen sin Cvetko.420) Federicus marescalcus (Frydericus marschalcus noster miles. Frid-reich von Eberstain vnser marschalch, Friczlinus de Eberstayn mare-schalcus, Urucius de Ebirstayno mareschalcus). Omenja se v 1. 1313.,42‘) 13 1 4.,4-2) 13 1 6..423) 1317.,421) 1318.,)42r’) 1320.,45") 1321.,‘*27) 1323.42") in 1324.42") Leta 1324. je bil že mrtev. Njegova soproga se je zvala Miltegart. ■">-’) Cod. W 594, f. 48'. — •‘°3) lzvestja, IX, 203. — m) Cod. W 594, f. 59; {. 121. — Archeogr. Triest., N. S., XII, 64; XII, 66; XIX, 269. — 405) Cod. B 534, f. 27- — 406) Or. 1295, maj 13. — Or. 1296, april 1. — Mairhofer, Urkb. von Neustift, 190 (Fontes rer. Austr., Dipl., XXXIV). — 407) Or. 1361, marec 12 (Štiri različne listine). Or. 1361, maj 25. — Bianchi, Indice ad a. 1355. — Archeogr. Triest., N. S., XV, 86, n. 180. — 408) Or. 1323, april 4. — 409) iZVestja, XII, 102, št. 48. — 41») ibid., 65, št. 12. — 4ii) Cod. W 594, f. 59. — 412) lzvestja, XII, 71, št. 20. — 413) Ibid.. 74, št. 25. — 414) ibid., 70, št. 19. — 415) Bianchi, Doc., I, 570. — 416) Or. 1319, januar 8. — Luzzen je Lucija. — 4i7j Cod. W 594, f 51'. — 418) Atti e memorie della societa Istriana di archeologia e storia patria, VIII, 21. — 419) Jaksch. Mon Car., I, 303, n. 413. — 420) Or. 1383, september 15 (Osterr. Akten, Gorz, Fasc. 24, Abt. 4). — 421) Archeogr. Triest., N S., XIII, 76, n. 52. — 422) ib d., XIII, 79, n. 55. - 423) Or. 1316, marec 17. _ 424) Bianchi, Doc, 1, 87. — 425) Bianchi, Doc, I, 204. — 420) lzvestja, XII, 59, št. 3. — 427) lzvestja, XII, 59, št. 4. — 428) Bianchi, Doc, I, 569; I, 587. — Archeogr. Triest, N. S, XIII, 391, n. 82; XIII, 393, n. 83. — 429) Bianchi, Doc, 1, 634. Federicus Gleynichzer miles, capitaneus Goritie (Gleiniczer, haubt-man zu Gorcz) (1387).430) Ferrus de Florentia, mercator in Goricia (1323).43J) Flordebela, uxor quondam Wadlarii de Goricia (1303). Njen sin Konrad.432) Floryanus, textor de villa Goricia (m. 1364).433) Folcherius de Gorizia (1325).434) Folcherus de Goricia, canonicus Civitatensis (Fulcherus de Goricia). Omenja se v letih 1315.,435) 1321.,4S6) 1323.437) in 1324.438) Francesk der chastner, bivajoč »im marcht cze Gorcz (1365).439) Francisca, nekdanja soproga pisarja Henrika iz Gorice (1359).440) Franciscus notarius. Omenja se leta 1277.,441) 1279.,442) 1285.443) in 1287.4«) Leta 1303. je bil že mrtev. Njegov sin se je zval Bajnica.445) Fianciscus pictor de Goricia (1387).443) Fianciscus de Castellerio, Gorizie habitans (1366).447) Franciscus frater quondam Floryani textoris de villa Goricia (1364).448) Franciscus Micza, cives de Goricia (1352).449) Franciscus Ybula de Goritia (1302).450) Franckh von Gorcz (1323).461) — Več Frankov se omenja v letih 1312., 1321., 1326. in 1332.452) Franculinus habitans Goricie (po lelu 1368.).453) Franckh Tusco, hišni posestnik »cze Gorcz« (1398).454) Friczlein der portner von Gorcz (1399). Njegovi hčeri Ana in Katrica.465) Fridrech ze Ortenburch, lastnik nekega dvora »ze Goricz« (1378).468) Galicia de Goricia, mater quondam Vlrici, Dimodi et Gertrudi (1303, 1305).467) Garul, plebanus in Goricia (m. 1325).468) Georius quondam Martini becarii de Goricia (1394). Njegov brat Osvald.468) 4*>) Archeogr. Triest., N. S., XVII, 301, n. 307. — Cod. B 534, f. 245'. — Zval seje po Glincah (Gleinitz). Vas Glince so blizu Ljubljane. — 43‘) Bianchi, Doc., I, 633. — «2) Cod. W 594, f. 51'; f. 81'. — 433) Izvestja, XII, 98, št. 42. — Textor = tkalec. — «4) izvestja, XII, 69, št. 16. - 435) Archeogr. Triest., N. S, XIII, 86, n. 62. — 436) Bianchi, Indice ad a. 1321. — 437) Izvestja, XII, 64, št. 10. — Bianchi, Doc., I, 570. — 438) Bianchi, Doc., 1, 637. — Bianchi, Indice ad a. 1324. — Cod. W 594, f. 97. — Chastner = oskrbnik žitnice. — 440) Or. 1359, marec 17, R. 24. — 44i) Cod. W 594, f. 59. — 4«) Archeogr. Triest., N. S., XII, 49. — ««) Ibid., XII, 64. — 444) pagjne Friulane, XVII, 30. — 445) Cod. W 594, f. 51; f. 81'. — 44e) Izvestja, XII, 100, št. 44. — 447) Archeogr. Triest., N. S., XVI, 58, n. 1 13. — 448) Izvestja, XII, 98, št. 42. — M9) Archeogr. Triest., N. S., XVI, 13, n. 219. — 45°) Ibid., XII, 292, n. 9. 45>) Cod. B 534, f. 325'. — 452) Izvestja, IX, 201, 202, .203 in 204. — 4M) Cod. W 594, f. 113. — Cfr. cod. W 718, f. 6: „Frankulins brayden“. — 454) Cod. W 718, {. 1. _ c0Cj 718, f. 4'. — Portner = vratar. — 458) Or. 1378, december 5. — 457) Cod. W 594, f. 51'; f. 51’; f. 81'. — 458) Or. 1325, maj 2. — 458) Izvestja, XII, 103, št. 49, — Becarius = mesar. Gerdrud, filia Galicie de Goricia (l305).4liD) Njen brat je bil Ulrik, njena sestra Dimod in njen nečak Ulrik. Gerdrussa Prekarica, soproga Nikolaja s trga (1326)."U) Njen sin Konrad, imenovan Collarius. Geroldus (Gerolt, Giroldus, Giraldus) dictus Rauch (R.auh, Rovch, Rovh, Ravu, Ruh, Ruho, Rao, Rugo, Reho, Rehulus, Reulus, Raul, Raulus) de Eberstayn (Heberstayn, Oberstayn), miles (ritter) de Goritia, magister curie (hofmaister). Omenja se v letih 1299.,4G2) 1300.,46i) 1301.,4('4) 1302.,46’) 1304..466) 1305.,4CT) 1307.,4G8) 1308.,46°) 1309.,47°) 1312.,471) 1313.,472) 1317.,473) 1319..474) 1321.,47G) 1322.,47G) 1323.,477) 1324.,478) 1327.479) in 1329.480) Njegovemu bratu je bilo Henrik ime. Gerussius, hišni posestnik »in mercato Gorizie« (1323, 1325).481) Gonus Tuscus, habitator Goritiae (1324).482) Graczel von Goricz, lastnik nekega dvora »ze Goricz« (1378).483) Gregor von Dornberg, vicztum cze Gorcz (1399).484) Grysman, hišni posestnik »in dem dorffe cze Gorcz (1398).485) Haincz der smid, purger cze Gorcz (Hainreich der smid), hišni posestnik »cze Gorcz in dem dorffe« (1398).488) Hainreich der schuster, purger cze Gorcz, posestnik »in der stat cze Gorcz (c. 1398).487) Hainrich, gorczischer marschalckh (1338).488) Hanns von Gorcz, Berchtolden Gusils von Gorcz sun (1312) 489) Hanns Jud von Gorcz (Jancil Jud, Jancillus Yut, Janzillus Jud, Johan-nes Judeus, Johannes Jud de Goricia). Njegov oče je bil Albertus scriba de Goricia,490) njegova brata Peter491) in Konrad,492) njegov sin Tomaž493) in 40°) Cod. W 594, f. 51'. — 461) Izvestja, IX, 203. — 482) Bianchi, Thesaurus eccl. Aquil„ 296, št. 921. — 463) Cod. R 80, f. 26; f. 127. — Schumi, Archiv f. Krain, II, 243, št. 4. — *M) Or. 1301, avgust 5. — Cf. Schumi, Archiv, Ii, 256, št. 51 — 466) Archeogr. Triest., N. S., XII, 292, n. 9. — 4M) Cod. W 594, f. 78'. — 487) Cod. W 594, f. 51', 79, ln gl'. — 48s) Or. 1 307,junij 11. — Or. 1307, marec 30. — Cod. W 594, f. 77'.— M*J Or. 1308, maj 20. — Cod. W 207, f. 20. — Cf. cod. B 139, f. 3'; f. 8; f. 16; f. 28'. — Cod. W 594, f. 105. — 471) Cod. B 534, f. 327. — 472) Cod. R 80, f. 28'. — 473) Cod. B 139, f. 5'. — 474) Bianchi, Doc., I, 231; I, 295. — 475) Cod. B 139, f. 4; f. 15. — 476) Archeogr. Triest., N. S., XIII, 388, št. 81. — 477) Cod. B 139, f. 21'. — Bianchi, doc., i, 564. — Archeogr. Triest, N. S., XIII, 391, n. 82. — «8) Cod. W 594, f. 53. — Bianchi, Doc., I, 639. — 47») Bianchi, Doc., H, 83. — 48°) Bianchi, Doc., II, 352. - Archeogr. Triest., N. S., XIII, 401, n. 91. — 4S1) Izvestja, XII, 63, št. 9; 66, št. 13; 69, št. 16. — 482) Kandler, Cod. dipl. Istr. ad a. 1324. — 4H3) Or. 1378, december 5. — 484) Cod. W 718, f. 11'. — 4«) Cod. W 718, f. 7. — Grysman = Križman. — 4"“) Cod. W 718, f. 6'; f 10' — 487) Cod. W 718, f. 10. — 48») Cod. B 534, f. 341. — 4-“) Cod. B 534, f. 327. - 4,,u) Cod. W 534, f. 113; cod. B 139, f. 15'. — V Archeogr. Triest., n. s. XVI, 369, n. 270 čitamo, da je bil Johannes Jud sin Henrika iz Gorice, kar je pa brez dvoma napačno. Johannes Jud ni bil Žid, akoravno so mu Jud rekli. — 401) Cod. B 139, f. 15'. — 492) Izvestja, XII, 76, št. 29; 80, št. 36. — 41*3) Cod. B 139, f. 15'. — Archeogr. Triest, N. S., XVI, 16, n. 221; XVI 350, n. 256; XVI, 369, n. 270. njegov stric Rudolf.494) Hanns Jud se omenja v letih 1330.,495) 1354.,49#) 1356..497) 1363.,49S) 1365.,499) 1367.,50°) 1368..501) 1370.502) in 1371.503) Hanns Rev/hlein, posestnik »cze Gorcz in dem dorff« (1399).594) Haydweig (Haydweg), hišna posestnica »im marcht cze Gorcz« (1366),5G5) oziroma »in vnserer stat cze Gorcz» (1398)/’°"') Njeno hišo so po njei imenovali tudi pozneje, tako leta 1471.,807) 1501.808) in 1518.899) Heinczlein (Haincz) posestnik »vor dem grozzen tor czu Gorcz« 1366, I398).610) Njegov vinograd so z njegovim imenom zaznamovali tudi pozneje. tako v letih 1471.,611) 1501.512) in 1518.r>13) Heinricus de Goricia camerarius (Heinrich der chamrer von Gorz, Hainreich riter von Gorcz der chamerer, Haynricus camerarius). Omenja se v letih 1300.,814) 1301.„815) 1307.,516) 1316.517) in 1323.518) Heinricus maritus Chose de villa Gorizia (1323).519) , Heinricus frater Giraldi dieti Ravu de Goricia (1299).520) Heinricus de Goricia (1343).521) e Heinricus de Goricia miles (Hainrich von Gorcz ritter). od leta 1321. dalje tudi grajski grof (Hainrich der purkgraf von Gorcz eritter, Hainrich vnser ritter vnd purkgraf, Heinrich der purkrau cze Gorcz). Bil je sin plemenitega Andreja iz Pevme (Henricus de Goricia, filius guondam no-bilis Andree di Pioma.822) Heinrich von Pewin burggraf zu Gorcz).523) Njegova soproga se je zvala Nida.524) Henrik se omenja v letih 1397.,525) 1308..1™) 1310.,827) 1311.,52a) 1312.,52!’) 1313.,5;,u) 1314./'31) 1318.,'*) 1319.“') 1320.,“*) 1321.,838) 1322.,58#) 1323.,*”) 1324.,538) 1325..539) 1327."°) in 1328.**1) Leta 1336. je bil že mrtev.312) Zapustil je dva sina Simona in Ivana.841 «4) Izvestja, XII, 71, št. 20; 74, št. 25 in 26. — “5) Cod. B 534, f. 342'. — 4»8) Arch. eogr. Trist., N. S., XVI, 16, n. 221. — 4“7) Ibid., XVI, 35, n. 234. — ("8) Ibid., XVI, 348, n. 254; XVI, 350, n. 256.'— 40<>) Cod. B 534, f. 233. — “») Cod. W 594, f. 109. — šot) Or. 1368, julij 20. — Cod. W 594, f. 123. — s02) Archeogr. Triest., N. S., XVI, 369, n. 270- — •-“»•') Cop. dat. 1371, decemb r 13. - o«4) Cod. W 718, f. 14. — 505) Cod. W 594, f. 100', — Haydweig = Hedvika. - 506) Cod. W 718, f. 8. — M7) Or. 1471, december 13. -Izvestja, XII, 127, št. 74. — 509) Izvestja, XII, 147, št. 92. — ™9) Izvestia, XII, 162. št. 111.— Mn) Cod. V/ 594, f. 100'. — Cod. W 718, f. 8. — 5U) Or. 1471, december 13. — Izvestja, XII, 127. št. 74. — *'2) Izvest(a, XII, 147, št. 92. — 513) Izvestja, XII, 162, št-111. — 51*) Or. 1300, april 8. — Cf. Schumi, Archiv II, 243, št. 4. — 5l5)Or. 1301, avgust 5. — Cf. Schumi, Archiv, II, 256, št. 51. — 51°) Cod. W 594, f. 77'. — •’17) Archeogr. Triest., N. S., XIII, 88, n. 64. — 518) Or. 1323, april 4. — Cf. B cod. 634, f. 4. *l») Izvestja, XII, 63, št. 8. — r’-’°) Bianchi, Thesaurus eccl Aquil., 296, št. 921. — ■■-’1) Bianchi, Indice ad a. 1343. — 582) Bianchi, Doc., I, 633. — Archeogr. Triest., N. S., XIII, 388, n. 81. — “») Cod. B 534, f. 351'. — r'24) Cod. R 80, f. 105. — *>») Or. 1307, marec 30. — Cod. W 594, f. 86'. Cod. W 207, f. 13'. — 826) Or. 1308, maj 20. Cf. cod. B 139, f 3'; f. 17; f. 29. - Cod. W 207, f. 20'. - 527) Cod. W 594, f 59. — »“) Col B 139, f. 21. — ““) Cod. B 534, f. 327'. — 53°) Archeogr. Triest, N. S., XIII. 74, n. 49; XIX, 282, n. 19. — M1) Ibid., XIII, 83, n. 58. - 53S) Cod. R 80, f. 29. — ■■■'») Bianchi, Doc., I, 231. — 3M) Cod. R 80, f. 105. — 535) Cod. B 139, f. 15. — -’30) Archeogr. Triest, N. S., XIII, 388, n. 81. — r>37) Cod. B 139, f. 21. — Archeogr. Triest., N. S., XIII, 391,n. 82, - r'38) Or. 1324, maj 15, — Cod. W 594, f. 53; f. 119'. _ •■3») Cod. W 207, f. 31. — 540) Bianchi, Doc., II, 83. — M1) Cod. B 534, f. 351'. — r>42} Archeogr. Triest., N. S., XIV, 54, n. 128. — 543) Ibid., XIV, 51, n. 128; XIV, 56, n. 129; XV, 79, n 175; XV, 87, n. 181. Heinricus miles purchgratius Goricie (Hainrich, purkgrai von Gtircz). Omenja se v letih 1365.,5") 1367.,“O 1371.,546) 1378.,547) 1381./48) 1383.M") in 1384.550) Leta 1378. in 1381. je bil glavar goriški/'1) Leta 1387. je bil že mrtev. Njegova sestra Katarina je bila soproga Phebusa vom Turn. Rečeni Henrik je dobil od goriških grofov mnogo fevdov, med drugim del goriškega gradu in pa hišo v Solkanu. Po njegovi smrti se je njegov svak, imenovani Phebus, odrekel nekaterim fevdom/'52) Henricus quondam Jacobi Bergignecz de suh turri ville Goricie (1387).S5’’) Njegov brat Worlicus. Henricus quondam Osalchi de Orzon, habitator Goritie (Heinrich von Arzon), hišni posestnik »cze Gorcz in der stat pei dem grozzen tor«. Omenja se v letih 1391.,"*) 1398.555) in 1400.558) Henricus notarius et scriba de Goricia, filius quondam Contii de Orzono (Henricus notarius de Gorizia, Henricus scriba de Orzono habitator Goricie, Henrich der schreiber von Gorcz). Omenja* se v letih 1307.,657) 1312.,558) 1313./'5B) 1314./"“’) 1316./"“) 1317.,552 1320.,583) 1321..584) 1323.,*«) 1324.,56B) 1325.,367) 1329.,36«) 1330.,5Bfl) 1331.,57°) 1333.,571) 1334..572) 1335.,5”) 1339.,574) 1340.,575) 1341.,57") 1343.,577 1344.,S78) 1347.,579) 1350..58°) 1351.,581) 1352.,r’82) 1353./’83) 1354.,584) 1355.,585) 1356.,588) 1357.587) in 1358.,688) Tega leta navaja dotični vir razen njega tudi notarja Henrika de Ortenburch. Kmalu nato je notar Henrik iz rodovine Orzoncev umrl. M4) Ibid., XVI, 360, n. 263. — M5) Or. 1367, maj 12. — Cf. cod, W 594, f. 109. — Cod. W 594, f. 113. — 5«) Copia dat. 1371, december 13. - 5‘7) Or. 1378, julij 25. — Cf. cod. B 534 f. 157. — M#) Archeogr. Triest., N. S., XVII, 36, n. 294. — “») Or-1383, september 29. — 550)Or. 1384, april 11. — Cod. B 534, f. 161'. — M1) Or. 1378, julij 25. — Archeogr. Triest., N. S , XVII, 36, n. 294. — M2) Notarski prepis, dat. 1387, oktober 7. — Cf. cod. B 534, f. 227', 258 — 553) Izvestja, XII, 100, št. 44. - “*) Izves-tja, XII, 83, št. 38. — 555) Cod W 718, f. 6; f. 7. — “»j Izvestja, XII, 84, št. 40. — 537) Or. 1317, marec 30. — 55a) Cod. B 139, f. 22'. — 55“) A cheogr., N. S, XIII, 76, n. 52. — -''“O Cod. B 139, f. 30'. — Archeogr. Triest., N. S., XIII, 81, n. 57. — 5®1) Izvestja, XII, 58, št. 1. — Archeogr. Triest., N. S., XIII, 88, n. 64. — M2) Bianchi, Doc., 1, 87. - M3) Cod. B 139, f. 4. — 564) Izvestja, XII, 59, št. 4. — M5) Or. 1323, april 4. — Cf. cod. B 534, f. 4. — Cod. B 139, f. 21. — Izvestja, XII, 65. št. 11.— Bianchi, Doc., I, 568. — Archeogr. Triest., N. S., XIII, 391, n. 82. - M°) Izvestja, XII, 65, št. 12. — 567) Izvestja, XII, 66, št. 13; 68, št. 14; 69, št. 15. — 30a) Archeogr. Triest., N. S., XIII., 401, n. 91. — M0) Cod. B 534, f. 92. — Bianchi, Doc., II, 446. - Izvestja, XII, 70, št. 19. — 67°) Archeogr. Triest., N. S., XIII, 409, n. 97. — °71) Ibid., XIV, 26, n. 100; 27, n. 101; 29, n. 103; 32, n. 105. — 572) Or. 1334, september 21. — Archeogr. Triest., N. S., XIV, 35, n. 109. — 573) Izvestja, XII, 73, št. 23. — 574) Archeogr. Triest., N. S., XIV. 282, n. 149. — 575) Or. 1340, februar 10. — Izvestja, XII, 75, št. 26. — 576) Izvestja, XII, 75, št. 27; 76, št. 28; 77, št. 29. — 577) Or. 1343, junij 15. — Cod. W 43, f. 220. — Izvestja, XII, 77, št. 30. — 37a) Archeogr. Triest., N. S., XV, 79, n. 175. — ™) Cod. W 594, f. 51. — M0) Archeogr. Triest., N. S., XV, 449, n. 212. — M1) Cod. B 139, f. 23, — Izvestja, XII, 78 št. 32. — M2) Archeogr. Triest., N. S., XVI. 12, n. 218. — °83) Or. 1353, avgust 1. - Izvestja, XII, 79 št. 33. — “*) Izvestja, XII, 98„št. 41. — M6) Arheogr. Triest., N. S, XVI, 22, n. 224. - “») Ibid., XVI, 35, n. 234. — M7) Ibid, XVI, 43, n. 240. — r,S8) Cod. W 43, f. 216: „presentibus . . Henrico de Ortumburch notario et Henrlco ambobus scribis eiusdem domini comitis". — Ortumburch, pravilno Ortenburg. Leta 1359. je bila njegova soproga Frančiška že vdova.589) Leta 1356. je bil notar Henrik kapitan v Tolminu.5"0) Njegovi sinovi so se zvali Peter,5'1) de Ortumburch. Kmalu na to je notar Henrik iz rodovine Orzoncev umrl. Philippusius,592) Wossalchus593) in Thomadus,594) njegov brat pa Jonamus, ki je prebival v Dobrovi blizu Biljane v Brdih.595) Henricus de Ortemburch notarius (Henricus scriba, Hainrich obrister schreiber, Hainrich schreyber von Gorcz). Omenja se v letih 1350.,596) 1354.,597) 1356.,598) 1357.,5") 1358.,«00) 1363.,601) 1364.,602) 1368.«03) in 1384.'"") Njegovemu bratrancu je bilo »Jury« ime.605) Henricus Symonis hosterii de villa Goricia (1364).6““) Henricus q. Simonis purgravii de Goricia (1382)."07) Henrichus commorans in Gorizia, pisar pri bratih Simonu in Ivanu, grajskih grofih v Gorici (1345).608) Henricus de Goricia, vicarius Tervisii (1325).909) Henricus filius Tule de Goritia (1288).610) Henricus filius quondam domini Walconis de Gorizia (1323).*11) Henricus filius quondam Zeth, posestnik v vasi Gorici (1330).015) Herman, Amczels vater von Gorcz (c. 1341).613) Hermannus presbiter, socius Gorizie (1351).614) Hiltegart, soproga maršala Friderika von Eberstain (1316)."15) Hugo de Duino, capitaneus Goricie (1328).®18) Irricha, soproga Tomaža, posestnika v Gorici (1399).617) Jackhel von Villach zu Gorcz (1343).618) Jacob Gurlo der jud, hišni posestnik »zu Gorcz im marckht« (1329)."19) Jacobus Bachon, cives de Goricia (1377).620) Jacobus Bergignecz de sub turri ville Goricie (m. 1387).621) Jacobus calcifex de ante portam, cives de Goricia (1377).622) Jacobus Cerdo de ante portam fori Goricie (1392).823) Jacobus de Isnardo de Tarvisio habitator Goritie (magister Jacobus notarius de Tarvisio Goritie commorans) (1323, 1334, 1340).624) Jacobus notarius de Goricia (1335).625) s89) Pismo z dne 17. marca 1359, R. 24. — M0) Archeogr. Triest., N. S., XVI, 35, n. 234. — M1) lzvestja, XII, 79, št. 33. — MS) Izvestja, XII, 98, št. 41. — ;,m) Archeogr. Triest., N. S , XVI, 350, n. 256. — «») Cod. W 594, f. 113. — Archeogr. Triest., N. S., XVI, 350, n. 256. — 595) Izvestja, XII, 58, št. 1; 61, St. 5. — Me) Archeogr. Triest., N. S., XV. 449, n. 2 1 2. — 597) Ibid., XVI, 16, n. 221. — ™») Ibid., XVI, 35, n. 234, — 599) Ibid., XV, 229, n. 97. — ~°) Cod. W 43, f. 216. — Archeogr. Triest., N S., XV, 230, n. 100. — «°‘) Cod. W 594, f. 61. — «“) Cod. W 594, f. 88. — »a) Cod. W 594, f. 123. — “04) Cod W 534, f. 50. — M!i) Cod. W 534. f. 50. — 6M) Izvestja, XII, 98, št. 42. — “*) Archeograto Triest., N. S., XVII, 39, n. 297. — 60#) Ibid., XV, 87, n. 181. - •»») Ibid., XIII, 399, n. 89. — 61°) Cod. R 80, f. 151'. — «“) Izvestja, XII, 62, št. 6. - «») Izvestja, XII, 71, št. 20. — 613) Cod. W 594, f. 57. — u14) Izvestja, XII, 78, št. 32. — 615) Or. 1316, marec 17. — ««) Archeogr. Triest, N. S, XIII, 401, n. 90. — «”) Cod. W 718, f. 4'. — *18) Cod. B 534, f. 324'. — «*•) Cod. B 534, f. 319. — 620) Izvestja, XP, 81, št. 37. — 631) Izvestja, XII, 100, št. 44. — Bergignecz, pravilno Breginjec. — e--) Izvestja, XII, 81, št. 37. — #->3) Izvestja, XII. 102, št. 48. — 624) Archeogr. Triest., N. S., XIII, 391, n. 82; XIV, 35, n. 109. — Izvestja, XII, 74, št. 26 — 62S) Kandler, Cod. dipl. Istr. ad a. 1335. Jacobus Zaczin de Goricia (1366). Njegova sestra Betta, soproga slikarja Nikolaja Besna.626) .lacomucius quondam Laurencii stationarii de Goricia (1387. 1391).627) Janes quondam Anastasii de Goricia (m. 1391 ).628) Janes Beryecz de Goricia (l391 ).“='*) Janes Meulicza, ki je leta 1384. obdeloval eno njivo v vasi Gorici.630) Janes Odone de villa Gorizia (1325).6:u) Janns Terragossa, posestnik »zu Gorcz im marckht« (1329).632) Janzil Vilden de Goricia (1354).633) Johannes familiaris Bernardi stazionarii de Goricia (1392).634) Johannes quondam Colacii de Gorizia (1351).635) Johannes quondam Genselli de Gorizia (1363).636) Johannes Gerlachus, presbiter de Goritia (1400).637) Johannes de Goricia. notarlus (1352, 1355).638) Johannes de Goricia, honorabilis vir (1383).839) Johannes (Jensel) quondam Gotsnann de Goritia (1340, 1341).®40) Njegov brat Nikel. Johannes quondam Henrici de Upia, Goricie habitans (1394).041) Johannes de Mossa, Goricie habitans (I370).642) Johannes purcraffius de Goritia (1345). Njegov oče je bil purcrafius Henricus, njegov brat pa purcrafius Simon. Rečeni Johannes je imel pisarja Henrika.643) Johannes de Rabatta, hišni posestnik »in foro Goricie« (1392).1’44) Leta 1397. je bil »capitaneus Goricie«.645) Njegovemu očetu je bilo Anton ime, njegovemu bratu pa Mihael.646) Rečeni Johannes se omenja tudi leta 1399. in 1401.647) Johannes Thuscus dictus Wercz, cives in niercato Goricie (1330).648) Johannes dictus Viczdum de Goritia (1363).649) Johannes Viyegendorfer de Goricia (1364).65") .lori de villa Gorizia, posestnik (1335).B5‘) Juri Puppicz, hišni posestnik »cze Gorcz in dem dorffe« (1398).662) Jury, bratranec pisarja Henrika iz Gorice (1384).663) Kiitherlein, tochter Friczleins des portner von Gorcz (1399). Njeni sestri je bilo Ana ime.654) e:,“) Izvestja, XII, 99, št. 43. — r'-'r) Izvest ja, XII, 100, št. 44.; 102 št. 47. —MB) Izvestja, XII, 102, št. 47. —e2ff) Izvestja, XII, 102, št. 47. — Beryecz, pravilno Brjec. — •*) Cod. B 534, f. 50. — Meulicza, pravilno Mevlica. — °31) Izvestja, XII, 68, St. 14. — 63J) Cod. B 534, f. 319. - 8“) Archeogr.Triest., N. S., XVI, 15, n. 220. — 63*) Izvestja, XII, 102, št. 48. — •“) Izvestja, XII, 78, št. 32. - 636) Izvestja, XII, 80, št. 36. — “:'7) Izvestja, XII, 84, št. 40. — 638) Archeogr. Triest., N. S., XVI, 13, 219; 22, n. 224. — 83®) Ibld., XVII, 293, n. 300. — ««) Izvestja, XII, 75, št. 26; 76, št. 28. — M‘) Izvestja, XII, 103, št. 49. — M2) Archeogr. Triest., N. S., XVI, 369, n. 269. — M3) Ibid., XV, 87, n. 181. — «“) Izvestja, XII, 103, št. 48. — ««) Archeogr. Triest., N. S., XVII, 309, n. 315. — «•) Ibid., XVII, 321, n. 324. — »*') Ibid., XVII, 323, n. 325; XVIII, 6, n. 2. - M8) Izvestja, XII, 71, št. 20. — «») Archeogr, Triest., N. S., XVI, 350, n. 256. — 6M) Izvestja, XII, 99, št. 42. — Vlyegendorfer, pravilno Fliegendorfer. — 6r'‘) Izvestja, XII, 69, št. 15. — Jori, pravilno Jurij. — 6“) Cod. W 718, f. 10*. — ™) Cod. B 534, f. 50. — «M) Cod. W 718, f. 4'. Katheruzzen, etwenn Stokoluzzen tochter (Katherussen, etwann Stokolussen tochter), hišna posestnica »im marcht cze Gorcz« (1366),655) oziroma »in der stat cze Gorcz (1398).660) Katlirein, soproga Ivana, štacunara v Gorici (1398), prej soproga rajnkega brivca Chunczleina."57) Lampertus, kovač v Gorici (1312).“r,s) Lamprecht, smyd, hišni posestnik v Gorici (1398)."511) Laure, posestnik vinograda v Stari gori (1366, 1398).“”°) Laurencius stationarius de Goricia (m. 1387), Njegov sin .iaco-mucius.6) Bianchi, Doc., I, 277. — Cod. R 80, f. 30, —<*-) Cod. W 43, f. 216'. Omenja se v letili 1314.,"8S) 1321 „•") 1323.,"85) hm"8'') in 1330.*”) Leta 1341. je bil že mrtev.',88) Marcus presbiter de villa Gorizia (1351)."8") Marssa, uxor Matherii, hišna posestnica »in foro Ooricie« (1366).'“"') Martinus becarius de Goricia (m. 1394).691) Martinus Comar de Goricia (1277)."92) Martinus iudex comitis Goricie (1201 ).f!03) Matherius quondam Pauli Senche de Goricia (1366). Njegova soproga Maruša.68*) Matlies, Chunrats sun hinder der vest cze Gorcz (1394, 1399).695) Mathes, der schulmaister ze Gorcz (1366, 1398).696) Njegovo brajdo so po njem imenovali tudi pozneje, tako leta 1471.,“97) 1501.698) in 1518."1"'1) Matliesz der chiirsner cze Gorcz in der stat pei dem nidern tor (1398).700) Matheus Bugnecz de sub turri ville Goricie (ni. 1387). Njegova hči Uršula.701) Matheus filius Buodigoy cives de Goricia (I377).70i) Matheus quondam magistri Oracii de Goricia, nobilis vir (1363).703) Mathias presbiter (de Gorizia) (1351 ).704) Mathias quondam Conradi de Goricia. nobilis vir (1391, 1394).705) Matliias notarius Goritie quondam Nicolai Pucini notarii de Glemona. Omenja se v letih 1357..706) 1363.,T"7). 1364.,Tofi) 1366.™) 1370.,7"’) 1371.,7") 1377.,7'2) 1383.,71S) 1387.,7”) 1391.,™) 1392.,71C) 1394.'17) in 1405.718) Mathiusius Pinose, cives de Goricia (1377).719) Mathyussius quondam Teste de Gorizia (1323).720) Maurus presbiter, plebanus de Oslano, hišni posestnik v Gorici (1341 ).721) (Dalje.) «93) Archeogr. Triest., N. S., XIII, 77, n. 53. — “») Cod. B 139, f. 15. — “^Cod., B 139, f. 21'. - Cf. Bianchi, Doc., I, 570. —«) Archeogr. Triest, N. S., XVI, 369, n. 270. — 7”) Cod. B 534, f. 323'. _ 712) Izvestja, XII, 81, št. 37. — 713) Cod. R 80, f. 42. - 71«) Izvestja, XII, 100, št. 44. — 715) Izvestja, XII, 102, št. 47. — 71“) Izvestja, XII, 103, št. 48. — 717) Cod. B5, f. 18. — 7,s) Izvestja, XII, 107, št. 52. — Archeogr. Triest., N. S., XVIII, 8, n. 5. — 71») Izvestja, XII, 81, št. 37. — 72“) Bianchi, Doc., I. 633. — Izvestja, XII, 61, št. 9 in 10. — 721) Izvestja, XII, 76, št. 27. Seznam muzejskih slik. Dr. Jos. Mantuani. Deseto leto teče, odkar sem poizkusil razobesiti v muzeju nabrane slike in omogočiti, da bi bile pristopne vsakomur. A v človeškem življenju je treba, posebno pri nas, dober delež potrpljenja in celo resignacije; z močnim brodovjem odplove zamisel, na čolniču pa pristane! L. 1914 sem razobesil del slikarskih umotvorov v dveh dvoranah. Ne tako, kakor bi jih bil rad, in ne tako, kakor bi to zahtevala moderna načela; tega nesoglasja sem se dobro zavedal in ga čutim danes v vsej njegovi teži. A da sem se dal odstrašiti, bi niti tega ne imeli v dobi, ko- ni bilo v Ljubljani nobene slike videti v javnih zbirkah. — Zato sem, prisiljen po pičlosti prostorov, skušal izrabiti ploščino sten in sem obešal slike dobro nad normalno višino, samo da sem spravil več umetniških enot na uporabo javnosti. Upal sem, da bodo nastopili boljši časi in da dobimo dependanco sedanjega poslopja. Tam bi se dalo ukreniti, da dobi nova zgradba primerne in pravilno razsvetljene prostore, v katerih bi se mogle razvrstiti vse slike in bi bilo preskrbljeno tudi za bodočnost. A prišla je nesrečna vojna in še tisti čolniček, s katerim je bilo z gotovostjo računati, da doseže svoj smoter, še tisti čolniček je bil poškodovan — a pogreznil se še ni. Treba je pripravljati novo flotiljo in poizkusiti novo pot. Predno pa se to zgodi, sem sklenil, da obvestim javnost najprej pismeno o naših zalogah in o delu, ki sem ga izvršil doslej: priobčil bom seznam naših umetnin, ker se zdi, da so razni činitelji na tem zainteresirani. Prej samo še nekaj splošnih opazk. Gradivo je mnogovrstno, a zelo disparatno. Temu je vzrok v prvi vrsti naša nekam okrnjena provincijalna kultura bivših časov. Ta ni imela podbude velikih centrov, torej tudi tistega razmaha ne, domačini navadno niso prihajali v veliki svet in so se zato držali starih tradicij. Ako je prišlo nekaj meščanskih sinov v velika mesta na visoke šole, niso prinesli toliko novih idej domov, da bi bili mogli pre-kvasiti svoje sodobnike; to nas uči socialna in kulturna zgodovina ožje naše domovine. Obrtniki, ki so morali na popotovanje v širši svet, so si pridobili sem pa tam mnogo na občevanju z onimi sloji, ki so jih nadkriljevali v omiki; tudi v tehniki svoje obrti so se izpopolnili neprimerno bolj, kakor se to godi v naši dobi, ko postaja rokodelstvo že strojedelstvo in se obrt hoče nadomeščati s prekupčevanjem; a ko so se ustalili doma v tradicijona'no malih razmerah, so marsikaj od svojih pridobitev zopet oddali in se prilagodili malomestnim razmeram in manjšim ambicijam svojih sodobnikov. A kar so glede umetniškega okusa, načel in smeri prinesli s seboj, to je bilo vzeto iz zakladnice splošne zapadne umetnosti. V tem pogledu so se udeleževale pretekle dobe pri nas vsake umetniške struje, vsakega podviga in seveda tudi dekadence, »četudi v bolj ali manj izraziti obliki. Do samostojnih pojavov ni prišlo do najnovejše dobe. Vzrok: narodno socialni odnošaji. V večjih mestih je avstrijska vlada od 16. stoletja sem favorizirala tujenarodne elemente, Nemce in Italijane, to pa spet zato, ker so bili vsled boljše podbude, ki so jo dobivali v svojih kulturnih središčih, naprednejši in izvežbanejši; domačini pa so bili s tem potisnejeni v ozadje, ker so jih držali in umetno ločili od drugih noter do prevrata. Žilavost slovenskega živija je sicer dosegla marsikaj, a to je bilo vse premalo za tekmo z drugimi narodi. Tako stanje je moralo ustvariti v večini slovenskih duš nepovoljen čut, da je dobro le to, kar prihaja od Nemcev in Italijanov; eventuelno obvelja tudi uvoz iz Anglije in Francije. Lastne narodno-tvorne sile pa pri takih umetninah ne nahajamo, ki so nastale v slovenskih krajih, pod rokami domačih tvoriteljev; to velja do najnovejše dobe. V 18. in 19. stoletju je ljudska tvornost pritisnila svojim proizvodom še najbolj svojstven žig na čelo; — a tudi tu vidimo, da je povijala lastno vsebino v nekoliko prilagodene oblike umetnosti, ki si jo je izposodila od drugih narodov na zapadu. — V kolikor je torej imela naša umetnost prejšnjih dob kaj značilnosti na sebi, je to obstojalo v deterijornosti oblik. Imeli smo pa v naših slovenskih pokrajinah tudi mnogo uvoženih umotvorov. V njih je bila pristna umetnost inozemstva; ta ni služila v duševni podvig samo tistim posameznikom, ki so jih omislili, ampak je imela spričo patrijarhalnih odnošajev, ki so vladali tudi v večjih mestih — velik vpliv i na ostale sloje. Tu se moramo spomniti velike in važne vloge, ki sta jo imela poleg cerkve tudi posebno plemstvo in patricija-t; zanimala sta se prav posebno za prenosljive umetnine ter jih naročala v večjih italijanskih ali pa nemških centrih in jih dovažala semkaj. Na ta način smo dobili sčasoma ugleden zaklad dobrih in tudi izvrstnih umetnin, ki so pa večinoma že zclavna ali uničene od neume-vanja in brezbrižnosti potomcev, ki so sledili le nekaj rodov za onimi, ki so umotvore nabavili, ali pa jih je zavedlo podcenjevanje starih umotvorov in pohlep po gotovini, morebiti tudi gospodarske stiske, da so jih prodali — večinoma zopet v inozemstvo, od koder so prišli. Kar je še ostalo, hrani večinoma pietetna cerkev, ali pa muzeji, nekaj tudi še posamezni nabiratelji, najmanj pa jih imajo potomci onih, ki so si jih omislili. Iz tega — dasi površnega — obrisa ne bo težko posneti, da so slike našega muzeja zelo raznovrstne in neenake vrednosti, da zastopajo različne struje in smeri, da predstavljajo delo raznih narodnosti, dob in razdobij. S tem odražajo verno sliko naših razmer na poprišču umetnosti in umetniških stremljenj, — četudi le v posameznih tipih. Seznam bo potrdil ta rek. Priobčujem ga v dveh oddelkih. Prvi velja posetnikom muzeja za orijentacijo pri splošno dostopnih slikah; drugi bo podal v alfabetičnem redu po imenih umetnikov vse ostalo gradivo; dodatek bo govoril o zgodovini slik in o posameznih umetnikih. Prvi oddelek začenja z gradivom, zbranim v dveh pritličnih dvoranah našega muzeja; nadaljeval bo s slikami v prvem nadstropju; deponirane slike bo priobčil drugi oddelek. Med slikami v muzeju so uvrščene tudi slike škofijskega muzeja; \ te so označene z okrajšavo; Šm (Škofijski muzej). 2 Na hodniku ob dvorani. 1. Neznan tirolski slikar. Kristus na Oljski gori in Rojstvo Kristusovo. Dvodelna freska iz obednice (pozneje kleti) zasebne hiše v Stari Loki. Hiša je bila stavljena 1. 1536., 1. 1912 je požar uničil streho in poslopje je začelo razpadati vsled vremenskih uplivov. Freska se je snela 1. 1915, se montirala na trdno železno mrežo, djala v okvir in prepeljala v Ljubljano. Sliko je prepustil muzeju preč. g. duh. svetnik Matija Mrak, dekan v Stari Loki; delo snimanja je izvršil g. akad. slikar Matej Sternen, prevoz pa g. Guzelj brezplačno. Podlago slikariji tvori trojni omet. — 1900X1830 mm. Prva sobana. (Institut francais). 2. Neznan slikar 17. stoletja. Matija baron Schweiger. Portret, na polu postave, obrnjen proti desni. Na desni nad glavo grb in pripis: »AL. S. XXXX1II—D. 4. Jan. 1649.« Piatno, oljne barve. 847X 578 mm. — Okvir rezljan, sodoben. 3. Gladič (Gladich) Ivan. (1641—1668). Mihael Dienstman na mrtva- škem odru. Portret, na polu postave. Nad potrtretom Dienstmanov grb in napis: »MICHAEL DIENTMAN I. V. D. ET D. AD. S. P. V. CRAINBVRG PLATIŠ SVzE 29 013YT O SEPTEMBRIS IN MONTE S. MARGARETHE 1660.« —- Spodaj na desni »Gladich Pxt.« — Na zadnji strani: »Gladich pinxit.« — Platno, oljne barve. 1060X815 mm. 4. Layer, Leopold. (1752—1828). Sveti Jurij. Platno, oljne barve. 844X 642 mm. — Okvir nov, iz mehkega lesa. — Šm. 5. Layer, Leopold. (1752—1828). Sveti Štefan. Platno, oljne barve. 850X 640 mm. — Okvir nov, iz mehkega lesa. — Šm. 6. MetzinSer, Valentin (Mezinger, Menzinger); (1702—1759). Brezma- dežna. Signirana je slika spodaj na sredi: »V. Metzinger pinxit. 1736.« — Platno, oljne barve. 2602—1749 mm. Okvir nov, mehak les. — Slika je bila prej zgoraj v ščipovniku zaokrožena, zdolaj je imela še podaljšek, najbrže pozneje dodan, z napisom: »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas!« — Služila je v adventu v trnovski cerkvi. 7. Jelovšek, Fran (Jelouschek, Jellouschegg, Illouscheg itd. ok. 1700— 1764), ali vsaj njegova delavnica. Sv. Marko. Doprsna podoba, ovalna oblika. Platno, oljne barve; 750X655 mm. Okvir sodoben. Zadaj sta na notranjem okvirju beležki: a) P. Marcus Irmel fieri curavit 25. Aprilis 1747. constat cunctum simul 5 fl 6 x.« b) Sel) SUiarcug ®etella Ijab bag Silbnifj beg č>ei(. SDiarcttg qefauft pr. 4 fl 30 ?r ben 12. Sullt), 1786."— 8. Nedoločljiv slikar 18 stoletja. Mlad mož v boju z medvedom. (Da- vid?). Platno, oljne barve; 1033X917 mm. Pozlačeni okvir poznejše dobe. — Slika je močno preslikana in ovira določitev; morebiti je izvirnik Jelovškov ali Metzingerjev. 9. Layer, Leopold. (1752—1828). Rojstvo Kristusovo. — Platno, oljne barve. 2510X1350 mm. Okvir nov iz mehkega lesa. — Na obratni strani napis: „®amt tjeut ift eurt) in ber ©tabt SDambS ber |>eilanb gebočjren. tceldjer i«t lifjriftuš ber |jert Luc. : 2. (£ap. : 11 9} : ©omit aucfy un§ granfcen unb Sofeplja ©tjeleuten bann unfern SŽinbern Sofeptjen, unb Slarl, bann ^ieregrino globniff). SOiatte Seopotb Saljer im Satjr 1791 = um 40 ©utben." Šm. 10. Wergant, Fortunat (1720—1769). Leopold baron Buset, opat cisterci- janskega samostana v Kostanjevici na Dolenjskem. Podoba do kolen. Spodaj na desni na privitem vogalu naslikanega načrta: »Dessigne Wergant en Carniole.« -— Platno, oljne barve; 1178X 886 mm. — Okvir sodoben. 11. Potočnik, Ivan (1752—1834). Anton Domian. Portret, podoba do prs. Papir, pastel; 595X442 mm. — Okvir sodoben. — Anton Domian je živel 1725—1799. 12. Potočnik, Ivan (1752—1834). Frančiška Domian. Portret, podoba do prs. — Papir, pastel; 590X443 mm. — Okvir sodoben. 13. Potočnik, Ivan (1752—1834). Dr. Josip pl. Potozhnig. Portret, po- doba do pasu. — Signirana na ščitku knjige: Pototschnigg Labac 1803.« — Platno, oljne barve; 605—440 mm. — Okvir sodoben, furniran. — Dr. Potočnik je živel 1753—1808. 14. Wergant, Fortunat. (1720—1769)? Ivan Krst. pl. Desselbrunner, to- varnar. Portret, podoba do polovice. Platno, oljne barve; 955X 743 mm. — Okvir sodoben s sliko. Vsa slika je skoraj popolnoma preslikana, določanje umetnika zelo oteženo. (5. Wergant, Fortunat. (1720—1769). Frančišek Ksav. baron Taufferer, zadnji opat stiški pred odpravo samostana (1728—1789). Portret, podoba do kolen. — Platno, oljne barve. 1017X755 mm. — Okvir sodoben. 16. Neznan slikar 18. stoletja. Jos. Shigan, plavžar in industrijalec. Por- tret, podoba do pasu. — Pod portretom napis s kronografom: IosephUs shYqan foDInarUM CoqUInae ferr! & kozenberoY InUentor ereCtor & InoUator (= 1735). Platno, oljne barve; 900X717 mm. Okvir poznejše dobe. — 17. (Potočnik, Ivan; 1752—1834). Cesar Josip II. Portret, doprsna po- doba. Signirana spodaj na levi: »Joh. Pototschnig pinxit 1778.« Ta napis se ponavlja na obratni strani natančno tako, kakor na poslikani. Platno in lepenka, oljne barve; 548X448 mm. — Okvir iz poznejše dobe. — Izvirno je imel portret ovalno obliko. Potočnik sam je dostavil še obod iz lepenke, da je postala oblika čvetero-vog'ata. Portret je kopija, najbrže po izvirniku, ki ga je naslikal po naravi Pompeo Bat oni; a Potočnik tudi tega ni imel pred seboj, ampak le kako posredovalno kopijo. 18. (Potočnik, Ivan; 1752—1834). Cesarica Terezija. Portret, podoba do prs. Signirana na obratni strani: »Joh. Pototschnig pinxit 1778.« Platno in lepenka (gl. gori, št. 17!), oljne barve; 555X444 mm. — Okvir iz poznejše dobe. Kopija po G. Bodenaerjevem bakrorezu. 19. Wergant, Fortunat (1720—1769). Leopold baron Apfaltrern v duhov- niški obleki. Portret, podoba do kolen. — Platno, oljne barve; 7oOX 610 mm — Okvir poznejše dobe. 20. Herrlein, Andrej Ivan pl. (1739—1817). Fran Sin. Portret, doprsna pouoba. Platno, oljne barve; 553X443 mm — Okvir sodcben, fur-n.ran. — Po beležki na obratni strani je bila ta podoba slkana 1. 1805; ko'orit to potrjuje. 21. Herrlein, Andrej Ivan pl. (1739—1817). Jakob pl. Knauer, stolni kano- nik. Portret, doprsna podoba. Platno, oljne barve; 650X842 mm. Okvir poznejše dobe. 22. Herrlein, Andrej Ivan pl. (1739—1817). Vital pl. Kleinmayer, častnik. Portret, doprsna podoba Na desnem vogalu zgoraj napis: »Vital Edler von Kleimayern, 1807 k. k. Oberst u. Commandant des Krainischen Infanterie Regiments No. 43, gestorben als F. M L. zu Altgradiska in Slawcnien am 14. Mai 1828.« Platno, oljne barve; 552X449 mm. — Ta portret je skoraj popolnoma preslikal — a ne kopiral — Vitalis Krebs v Znojmi, vendar v duhu Herrleinovem; zadaj napis: »Copirt v. Vitalis Krebs, Mahler in Znaim.« 23. Herrlein, Andrej Ivan pl. (1739—1817). Prepeličar na sledu. — Spo- daj na sredi signatura: »A Herrlein P: 811.« Platno, oljne barve; 775—775 mm. — Okvir poznejše dobe. 24. Herrlein, Andrej Ivan pl. (1749—1817). Zabit. (Obešeni ptiči, ra:a, zelje, prekajena reberca, jajca v ponvi, čebula, češenj, hren, klobase na kositarjevem krožniku). — Signatura zadaj: »Herrlein Inventor Pinxit « Platno, oljne barve; 900X773 mm. — Okvir sodoben. 25. Herlein, Andrej Ivan pl (1739—1817). Zabit.. (Polži na kositarjevem krožniku, ostrige, citrone, krap, jajca, surovo maslo, slaniki.) S;g-natura na obratni strani: »Herrlein Inventor Pinxit.« Platno, oljne barve; 900X775 mm. Okvir sodoben. - Pendant k št. 24. 26. Herrlein, Andrej Ivan pl. (1739—1817). Josip Benedikt baron Flod- nigg, kot otrok, sedeč na rudeči blazini. Portret, cela podoba. Platno, oljne barve; 845X705 mm. Okvir sodoben. — Zadaj napis: 3ofep£) Senebidt greil)err globnih, ge&otjven am I4ten SJengrnonb 1787 abgebilbet buvd) buref) 2(nbveaS ti. §erv(ein im nemlicfjen SDtonb 1789 um 25 ©ulben. a (fitte Seet t)abe id) jit bejorgen a allcitt mufe fur foldje loacfjen a <*mc gaitj (Sroigfeit fteljt jelber bebor." 27. Dorfmeister, Vincencij (1775—1839). Lastni portret, doprsna podoba Deska, oljne barve; 630X445 mm. — Okvir sodoben, furniran. 28. Dorfmeister, Vinc. (1775—1839). Rozalija Dorfmeister, soproga umet- nikova; portret, podoba do pasu. Deska, oljne barve; 630 X 446 mm. — Okvir sodoben, furniran. 29. Dorfmeister Vinc. (1775—1839) Karel Dorfmeister, sinek umetnikov. Portret, glava in vrat. Deska, o jne barve; 352X275 mm. — Okvir sodoben, furniran. 30. Hohemvart, Josipina Terezija, grofinja (1772—1848). Cvetlični šcpek. Signatura na steblih cvetic: »Josephe Therese Comtesse de Ho-henwart fecit 1794.« — Pergamen, napet na desko; akvarel; 264X 202 mm — Okvir poznejše dobe. 31. Hayne, Anton (1786—1853). Kranj, pogled z desnega brega Save. — Signatura spodaj na desni: »Prof. Hayne Wien 1844.« — Platno, oljne barve; 1268X795 mm. — Okvir sodoben. 32. Kogovšek, Jos:p (1809—1859). Moški potrtret neznanega meščana, podoba do pasu; v ozadju pokrajina — Signatura spodaj na desni: »Pinx. Jos. Kogouschek. Janner 1840.« — Platno, oljne barve; 680X558 mm. — Okvir sodoben, črno likan. 33. Kogovšek, Josip (1809—1859). Damski portret neznane meščanke v rožnobarvasti obleki; podoba do pasu. Signatura spodaj na levem robu: »Pinx Jos. Kogouschek 1840.« — Platno, oljne barve; 695X 552 mm. — Najbrže pendant k št. 32; morebiti soproga tam portretiranega gospoda. — Okvir sodoben, črno likan. 34. Kogovšek, Josip (1809—1859). Portret neznanega gospoda; doprsna podoba, v ozadju pokrajina. Signatura ob levem robu: »Pix. (!) Jos. Kogouschek Janner 1840.« — Platno, oljne barve; 681X 558 mm. — Sodi najbrže k št. 32 in 33. — Okvir sodoben, črno likan. 35. Egartner, Josip (1809—1849). Zadnja večerja. — Signirana spodaj na sredi: »J. Egartner pinxit A. 1845.« Platno, o’jne barve; 862X 628 mm. Okvir istodoben. 36. Egartner. Jos. (1809—1819). Zadnja večerja. Datum spodaj na sredi: 1861: kopija, ki jo je izvršil A. Bizjak, po izvirniku pod št. 35. Okvir iz poznejše dobe. 37. Egartner, Jos. (1809—1849). Mozes s tablama v roki; cela postava. Signatura spodaj na sredi: »Jos. Egartner pinx. A 18^9 Kram-burg.« Platno, oljne barve; 650X500 mm. — Okvir poznejše dobe. 38. Bizjak, Anzelm (1837—1876). Vihar na morju (bibl.) Platno, oljne barve: 800X593 mm. — Okvir poznejše dobe. 39. Stroy, Mihael (1803 1871). Neznan gospod. Portret, deprsna po- doba. Spodaj na levi signatura: »Stroy pinx. 840.« Platno, oljne barve; 612X490 mm. Okvir novodoben. 40 Stroy, Mihael (1803—1871). Sv. Anton Paduanski, klečeč pred božjim detetom. — Platno, oljne barve; 635X470 mm. — Signatura od tuje roke, zadaj na okvirju: »M STROY. p. 1846.« — Okvir novodoben. 41 Auersperg, Marija (soproga Anastazija Griina, 1810—1880). Cvetice (vrtnice) v posodi. Signirana na levi spodaj z M A v monogramu. Lepenka, oljne barve; 397X317 mm — Okvir s s'iko sodoben. — Na zadnji strani: F. K. 42. Auersperg, Marija (1810—1880). Cvetice v posodi (vrtnice, vrtni jeglič, geranij, kapucinke, modri slak.) S'gnirana v desnem vogalu z M A v monogramu. — Deska, oljne barve, 423X341 mm. Okvir s sliko sodoben. — Na obratni strani »Marie Auersperg«. 43. Auersperg, Marija (1810—1880). Cvetice v posodi (kalina, modri slak, kapucinke, mošnjičnik; spodaj na desni drevesna stenica.) Signi-rana z monogramom MA spodaj na desni, zadaj »Marie Auersperg-Attems 1846.« Deska, oljne barve; 318X264 mm. — Okvir sodoben s sliko. 44. Auerspeg, Marija (1810—1880). Cvetice v posodi (vrtnica, mačehe, modri slak, zvončica, odolin, kosmulja.) Signirana spodaj z monogramom M. A. Zadaj »Marie Auerspeg - Attems 1846« — Lepenka, oljne barve; 345X285 mm. — Okvir s sliko sodoben. 45. Auersperg, Marija (1810—1880). Cvetice v dveh posodah (narcise, tulpa, voščenka, omej, Špan. bezeg; kovačnik, beršljin, klinčki, rožmarin itd.; na mizi: šmarnice, spominčica, jasmin, vrtni jeglič, vrtnica, beršljin.) Platno, oljne barve; 398 X 342 mm Okvir sodoben s sliko. 46. Neznan umetnik dun. šole. Ženski potrtret, najbrže iz 1. 1821 (Kon- gresna doba), na pol postave; papir, pastel; pod steklom; 612X 490 mm. — Okvir sodoben s sliko. 47. (Neznan slikar 18. stoletja) Turški sultan Mustafa III. Portret, do- prsna podoba. — Platno, oljne barve; 780X610 mm. Signirana zadaj: »J. Mihael Millitz pinxit 1772 Jn Vienne.« — A je le kopija. 48. (Varotari, Aleksander,. 1560—1590). Judita; dokolenska podoba — Platno, oljne barve; 1102X825 mm. Kopiral Mihael Stroy. — Okvir iz poznejše dobe. 49. (Rotari, Peter, 1707—1762). Ruska carica Katarina II. Portret, po- doba do pasu Platno, oljne barve; 785X607 mm. — Okvir iz poznejše dobe. Zadaj signatura kopista: »J. Michael Millitz pinxit 1772 zu Vienne.« 50. (Nedoločen slikar 16. stoletja.) Sv. Pavel. Doprsna podoba. Platno, oljne barve; 515X383 mm. — Okvir poznejše dobe. Kopiral Matej Langus. 51. (Santi, Rafael, 1483—1520). Talija (iz skupine Parnasa v vatikanski »stanza della segnatura«); doprsna podoba. Platno, oljne barve: 534X405 mm. — Okvir iz poznejše dobe. — Kopiral Matej Langus. 52. Beneško - isterska šola (pod vplivom Jakoba Palme ml.; 1544—1628). Kristusa snemajo s križa. — Platno, oljne barve; 780X635 mm. — Okvir rezljan, sodoben (iz 16. stol.) 53. (Nedoločen ital. mojster. 16. stol.) Alegorija (ženska, oblečena v belo obleko, z belim golobom na roki.) Platno, oljne barve; 553X400 mm. — Okvir iz poznejše dobe. — Kopiral Matej Langus. 54. (Allori, Krištof, 1577—1621). Judita; samo do ramen. P'atno, oljne barve; 440X263 mm. — Okvir iz poznejše dobe. — Kopiral (deloma precej prosto) Matej Langus. 55. Bosse, Abraham (1611—1778). Alegorija; vid in posluh. Kamen, oljne barve 365X288 mm Okvir sodoben s sliko. — Najbrže ni lastnoročno delo Bossejevo, dočiin je kompozicija nesporna njegova. 56. Bosse, Abraham (1611—1678). Alegorija: okus. Kamen, oljne barve; 363X283 mm. — Okvir s sliko sodoben. — Pendant k št. 55; delo kakor gori. 57. (Luciani, Boštjan, znan pod imenom: Sebastiano del Piombo, 1485— 1547). Glasbenik, Portret mladega moža; doprsna podoba. Platno, oljne barve; 420X322 mm. — Okvir iz poznejše dobe. — Kopiral Matej Langus v Rimu po neki (starejši) kopiji; izvirnik je v Parizu v zbirki A Rothschilda. Druga sobana. 58. Ajvasovskij, Ivan Konstantin jevič (1817—1900). Viharno morje. Pla- tno, oljne barve; 995X737 mm. — Okvir sodoben s sliko. 59. Pernhart, Marko (1824—1871). Gorska pokrajina; Mrtuljek; spredaj gorska hiša. Platno, oljne barve; 1065X818 mm. — Okvir sodoben s sliko. 60. Pernhart, Marko (1824—1871). Gorska pokrajina; Be’opeško jezero. Signatura spodaj na levi: »Pernhart 852.* Platno, oljne barve; 1055X685 mm. — Okvir s sliko sodoben. (Dalje.) Radovljiška matrikula iz 1. 1468. Viktor Steska. L. 1916. je izročil brezniški župnik, duh. svetnik Jos. Lavrič kn. škof. arhivu ljubljanskemu matrikulo radovljiške župnije iz 1. 146S. Ta kodeks je zanimiva knjiga: 1. ker je, kolikor znano, najstarejša matrikula ljubljanske škofije; 2. ker je spisan na pergament in ilustriran z barvnimi začetnicami in spada torej med redke ilustrirane rokopise naše škofije; 3. ker je za radovljiško župnijo in njene podružnice precejšnjega zgodovinskega pomena; 4. ker je tudi v liturgijskem pogledu za ljubljansko škofijo važno pojasnilo. 1. Zunanja oblika kodeksa. Matrikula je vezana v lesene platnice (32 X 24 cm), ki so obložene s temnorjavim usnjem. Knjigo sta zaklepali dve mesingasti gotiški zaponki. Sedaj je ohranjena le še ena cela, od druge pa le polovica. V usnje so vtisnjeni okraski v obliki trakov ali pasov, ki se ovijajo v čveterokotih okoli srednjega okraska. Srednji okrasek na obeh straneh platnic je rastlinski gotiške oblike. Krog njega se spenja renesanski okrasek: zvrstoma menjaje se cvetnik z rastlinsko zavojko. Drugi pas izpolnjujejo vtisnjene podobe: Kristus na križu z renesanskimi črkami INRI, bronasta kača na križu in sv. Janez Krstnik. Tretji in četrti pas sta zopet rastlinska in gotiške oblike. Hrbtišče je brez okraskov. Matrikula sama šteje 22 pergamentnih listov (31 X 23 cm). _ Na listu 18 b je pisec zapisal opombo: ©Eptigit per me poljem Scriptovent ciuem be 9?amanSborff ab anno. bni 1468. Pisec je torej domačin, radovljiški meščan z imenom Janez. Pripomniti je, da se je pisec pri imenu kraja zmotil in izpustil eno črko, ker je zapisal Ramansdorff mesto Rad- ali Ratmannsdorff, kakor sicer piše. Matrikula obsega brez naslova najprej koledar na 18 listih ali 36 straneh. Koledar je urejen približno tako kakor v brevirju ali v misalu. Na vrhu je napis dotičnega meseca, na levi črki KL (calendae ali kalendae), potem spodaj posamezni godovi za vse dni v letu, številka mesečnega dne, nedeljska številka, naposled rimsko štetje dni po kalendah, nonah in idah. Kodeks je iluminiran z inicijalami (začetnicami), ne pa s figurami. Na začetku vsakega meseca sta črki KL okrašeni, ena rdeče, druga modre barve. Napisi mesecev, praznikov in dnevi rimskega koledarja so pisani z rdečo barvo, navadni godovi, črke medtedenskih dni pa črno; istotako številke, ki označujejo dneve dotičnega meseca. Nedeljska črka A je, menjaje se, modra ali rdeča. Tudi velike črne začetnice so s kako potezo z rdečilom olepšane. Na koncu kn.ige je za koledarjem še dodatek na štirih listih (19—22), obsegajoč razne blagoslove. Tu so začetnice preprosto risane z modro ali rdečo barvo. 2. Slovenska imena mesecev. Imena mesecev so spisana tudi slovenski, in sicer: Proffinez, Seczan, Breifen oder Schufchez, Malitraun, Veliki traun, Rofenczuett, Serpan, Khimouez, Kofoperfkh, Jeffenikh, Liftognoy, Gruden. Imena teh mesecev pa niso iz 1. 1468., ampak so bila dostavljena okoli 1. 1600., kolikor se da spoznati iz pisave, ki je Hrenovi podobna in je bržkone ljubljanskega prošta Gašparja Freudenschussa (1580—1603), ki je bil kot prošt hkrati radovljiški župnik. Slovenska imena mesecev iz najstarejših časov nam je ohranil loški rokopis iz 1. 1466.: Prosynicz, Setstzan. susecz, tnaly trawen, weliky trawen, bobouczwett, maly serpan, weliky serpan, Poberuch, listognoy, kozowpersthk, Gruden. Drugič jih omenja Trubar v koledarju 1. 1582.: ProBiniz, Seezhan, Sushez, Malitraun, Velikitraun, RoBhenzuit, Serpan, Kimouiz, Jeffenik, Kofopersk, Lystognoi, Gruden. Iz poznejših časov naj navedem še imena mesecev iz prve slovenske pratike za 1. 1726.: Proshe-niz, Sizhan, Sushez, Mali Traven, Veliki Traven, Manyk-Veliki Traven, Roshni Zveit, Mali Serpan, Veliki Serpan, Kimoviz, Kasapersk, Liftov-gnuj, Gruden. Iz te primerjave ie jasno, da se imena posameznih mesecev pri raznih pisateljih najstarejše dobe ne vjemajo. Pri prvih petih mesecih ni razlike, začenja se pa s 6. mesecem. Junij je loškemu rokopisu bobov cvet, Trubarju rožni cvet, istotako radovljiški matrikuli in pratiki za 1. 1726. Julij je 1. rokopisu: mali serpan, Trubarju serpan, rad. matrikuli serpan, pratiki mali serpan. Avgust je 1. rokopisu: veliki serpan, Trubarju kimovec, rad. rokopisu: kimovec, pratiki veliki serpan. September je 1. rokopisu: poberuh, Trubarju jesenik, rad. rokopisu kozopersk, pratiki kimovec. Oktober: listognoj (1466), kozopersk (1582) Jesenik (r. m.), kozopersk (1726). November: kozopersk (1466), listognoj (1582), listognoj (r. m.), listognoj (1726). December: vsem gruden. Radovljiška matrikula se torej vjema s Trubarjem do edine zamenjave septembra in oktobra. Po pravici smemo sklepati, da ta enakost ni slučajna, ampak da je radovljiška matrikula odvisna od Trubarja.1) 3. Koledar. Matrikula je bila last radovljiške župnije. Ta župnija je pripadala I. 1468. ljubljanski škofiji, ki je bila pravkar 1. 1461. ustanovljena. Prvi ljubljanski škof Sigmund Lamberg je zasedel ljubljansko škofijo 1. 1463. Matrikula je bila torej spisana za dobe prvega ljubljanskega škofa in gotovo po naročilu prvega ljubljanskega prošta in hkrati radovljiškega župnika Leonarda pl. Jamnizerja (1461—1473). Kak koledar so imeli tedaj v ljubi'anski škofiji? Ali so kar sprejeli oglejskega, ker so dotlej spadale vse župnije nove ljubljanske škofije k Ogleju? Ali so vpeljali tedaj docela nov koledar? Matrikula nam na ta vprašanja točno odgovarja. Večinoma so ohranili oglejski koledar, vendar pa so sprejeli nekatere spremembe po rimskem koledarju in po nemških koledarjih. Močno se loči radovljiški koledar od poznejših l;'ubljanskih, na pr. od najstarejše ohranjene cerkvene pratike (directorium liturgicum) iz 1. 1665., ki je bila zelo podobna našemu koledarju do zadnjih let, ko se je ljubljanski skoro popolnoma poenačil z rimskim (19. decembra 1913.). Da bo mogoče primerjati radovljiški koledar z oglejskim, naj tu navedem dotične oglejske godove po oglejskem misalu iz 1.1508.2) Starejši oglejski misali so pri nas redki in niso vsakemu dostopni. 4. Oglejski koledar iz 1. 1598. Januaris. 1. Circumcisio Domini. Maius duplex. 2. Octaua s. Stephani. IX. lection. 3. Octaua s. Joannis. IX. lection 4. Octaua ss. Inno-centium. IX. lection. 5. Vigilia. 6. E p i p h a n i a Domini. Maius duplex. II. Paulini patriarchae. IX. lection. 13. Octaua epiphaniae. IX. lection. 16. Marcelli papae et martyris. IX. lection. 17. Antonii abbatis. IX. lection. *) Primerjaj: Jcsip Benkovič: Slovenski koledarji in koledarniki, Dom in Svet, 1895, 215. — P. pl. Radics: Slovenščina v besedi in pismu po šolah in uradih Letopis M. Sl., 1879, 13. — L. Pintar: Trubarjev koledar, Trubarjev zbornik, 270—274. — Iv. Grafenauer: Kratka zgodovina slovenskega slovstva, I., 25. 2) Omenjeni misal je last »Društva za krščansko umetnost« v Ljubljani. Prej je bil v Šmartnem v Tuhinju, oziroma pri podružnici sv. Tomaža na Lokah, kakor je 26. marca 1746. na naslovni strani pripomnil vikar Franc Mihal Paglo-vec. Na zadnji strani tega misala je natisnjena opomba: Expletuni est hoc mis-sale pro sancte Aquileyensis ecclesie ritu: caractere iucundissimo Venetiis impres-sum opera Luceantcnii de Giunta florentini: et impensis Joannis Asualdi Augu-stensis. Anno salutis dominice quingentesimo octauo supra milesimuirK Ouarto kaledas Julii. 19. Marii et Marthae. III. lection. 20. Fabiani et Sebastiani. IX. lection. 21. Agnetis virginis et martyris. 22. Vincentii martyris. III. lection. 25. C o n u e r s i o s. Pauli. Duplex. 26. Policarpi ep. et mart. III. lection. 27. Joannis crisostomi. IX. lection. 28. Octaua s. Agnetis. III. lect. 29. Juli-ani de bono albergo. IX. lect. 31. Translatio s. Marci Ev. IX. lect. Februarius. 1. Brigidae Virg. III. lection. 2. Purificatio beatae Mariae Virg. Maius duplex. 3. B 1 a s i i ep. et mr. IX. lect. 5. Agathae Virg. et mr. IX. lect. 6. Dorotheae uirg. et mr. III. lection. 10. Scholasticae Virg. III. lect. 14. Valentini ep. et mr. III. lection. 16. Julianae Virg. cum pleno officio. 17. Chrysanti et soc. In Aquileya duplex. 22. Cathedra s. Petri, cum pleno officio. 23. Vigilia. 24. Mathiae apostoli. Duplex. Martius. 7. Thomae de Aqu. conf. IX. lect. Perpetuae et Felicitatis. III. lect. 11. Ouadraginta martyrum. IX. lectionum. 12. Gregorii papae. Duplex. 16. Hellari et Daciani. In Aquileya duplex. 21. Benedicti abbatis, cum pleno officio. 25. A n n u n c i a t i o s. Mariae Virg. Maius duplex. Aprilis. 5. Agapae, Ciooniae et Hyrenae. In Aquileya duplex. 9. Mariae egypt. III. lect. 13. Inuentio corporum Cantiani, Grisogoni et Prothi. In Aquileya duplex, 14. Tiburtii et Valeriani. III. lection. 24. Georgii Mart. IX. lection. 25. M a r c i E u a n g. Duplex. Letaniae maior. 28. Vitalis Martyris. III. lection. Maius. 1. Philippi et Jacobi apostolorum. Duplex. 2. Sigismundi regis. In Aquileya duplex. Inuentio s. crucis. Cum pleno officio. 4. Floriani martyris. III. lection. 6. Joannis ante portam latinam. IX. lection. 8. Apparitio s. Michaelis. IX. lect. 10. Gordiani et Epimachi. III. lection. 12. Nerei, Achillei et Pancratii, III. lection. 31. C a n-cii, Canciani et Cancianillae. Duplex. Junius. 2. Marcellini. Petri et Erasmi. III. lection. 4. Quirini ep. et mart. In Aquileya duplex. 9. Primi et Feliciani. III. lection. 11. Barnabae apost. Duplex. 13. Antonii fratris minorum. IX. let. 14. Prothi mart. In Aquileya duplex. 15. Viti, modesti et Crescentiae. IX. lect. 17.Ciriacae etMuscae Virg. et mart. lnAquileya duplex. 18.Marci et Mar-celliani. III. lection. 19. Geruasii et Prothasii. IX. lection. 22. Achacii et sociorum eius. IX. lection. 23.Virgilia. 24. Natiuitas s. Joannis Bapt. Duplex. 26. Joannis et Pauli martyrum. IX. lectionum. 28. Vigilia. 29. Petri et Pauli apostolorum. Duplex. 30. C o m m e m o r a t i o s. Pauli. Duplex. Julius. 1. Octaua s. Joannis Baptistae. IX. lectionum. 2. Vi s i t a t i o beataeVirginis. Duplex. Processi et Martiniani. IX. lection. 4. U d a 1-r i c i e p i s c o p i. IX. lect. 10. Septem fratrum. In Aquileya duplex. 11. Pii papae et martyris. Cum pleno officio. 12. Hermachorae et Fortuna ti. In Aquileya. Duplex maius. 13. Dedicatio almae ecclesiae aquileyen-sis. Maius duplex. 15. Diuisio apostolorum. Cum pleno officio. 17. Alexii conf. IX. lection. 19. Octaua beati Hermachorae et Fortunati. IX. lectionum. 20. Margarethae Virginis. IX. lectionum. 21. Praxedis uirginis. III. lectionum. 22. Mariae Magdalena e. Cum pleno officio. 23. Apo-linaris episcopi et martyris. III. lection. 24. Christinae Virg. et mart. IX. lection. Vigilia. 25. Jacobi apostoli. Duplex. Christophori mart. IX. lect. 28. Pantaleonis rnart. IX. lect. 29. Marthae hospitae Christi. IX. lectionum. 30. Abdon et Sennen. III. lect Augustus. 1. V i n c u 1 a s. Petri. Cum pleno officio. 2. Stephani papae et martyris. III. lect. 3. Inuentio s. Stephani prothomartyris. Cum pleno officio. 5. Festum niuis. Duplex. Dominici confessoris cum pleno officio. 6. Sixti, Felicissimi et Agapiti, III. lectionum. 7. Afrae et sociarum eius martyrum. III. lectionum. 8. Ciriaci et sociorum. III. lectionum. 9. Vigilia. 10. Laurentii marty ris. Duplex. 11. Tyburtii mar-tyris. III. lectionum. 13. Hippolyti et sociorum eius. IX. lectionum. 14. Feli-cis et Fortunati in Aquileya. Duplex. Vigilia. 15. Assumptio beatae V ir gi ni s. Maius duplex. 17. Octaua sar.cti Laurentii. III. lectionum. 18. Agapiti martyris. IX. lectionum. 20. Bernardi abbatis. IX. lectionum. 21. Donati et sociorum eius martyrum. IX. lectionum. 22. Octaua assump-tionis. IX. lectionum. 23. Hermogenis et Fortunati. In Aquileya duplex. Vigilia. 24. B a r t h o I o m a e i apostoli. Duplex. 27. Translatio s. cor-porum Hermachorae et Fortunati cum pleno officio. 28. Augustini e p i s c o p i. Duplex. 29. Decollatio b e a t i Joannis Bapt. Cum pleno officio. 30. Juliani martyris. IX. lectionum. 31. Felicis et Adaucti martyrum. III. lectionum. September. 1. E g i d i i abbatis. Cum pleno officio. 8. N a t i u i -tas sanctae Mariae Virginis. Maius duplex. 9. Adriani martyris. III. lectionum. 11. Prothi et Iacinti. III. lectionum. 13. Septem dormientium. IX. lect. Cornelii Cypriani. IX. lect. 14. Ex alt a ti o sanctae crucis cum pleno officio. 15. Octaua natiu. uirg. Mariae. IX. lectionum. 16. Euphe-miae, Luciae et Geminiani martyrum. III. lectionum. 17. Larnperti episcopi et martyris. Trium lectionum. 19. Euphemiae, Dorotheae, Teclae et Eras-mae martyrum. In Aquileya duplex. 20. Eustachii et sociorum eius nouem lectionum. Vigilia. 21. M a t h e i apostoli e t e u a n g e 1 i s t a e. Du-plex. 22. Mauritii et sociorum eius martyrum. III. lectionum. 26. Octaua quatuor virginum. Trium lection. 27. Cosmae et Damiani. IX. lectionum. 29. Michael is Archangeli. Duplex. 30. Hieronymi pres-byteri et confessoris. Duplex. October. 1. Remigij, Germani et Vedasti antistitum. III. lectionum 4. Francisci confessoris. IX. lectionum. 6. Fidis virginis. IX. lectionum. 7. Marci papae et confessoris. In Aquileya duplex. 9. Dionysii, Pustiti et Eleutherii. III. lectionum. 10. Gereonis et sociorum eius. In Aqtiileya duplex. 14. Calixti papae et martyris. III. lectionum. 16. G a 11 i abbatis. IX. lectionum. 18. Lucae e v a n g e 1 i s t a e. Duplex. 21. Undecim m i 1 i u m virginum. IX. lectionem. 27. Vigilia. 28. S y m o n i s e t Judae apostolorum. Duplex. 31. Vigilia. Nouember. 1. Festum o m n i u m sanctorum. Maius duplex. 2. C o m m e m o r a t i o o m n i u m a n i m a r u m. Cum pleno officio. Justi martyris. IX. lection. 6. Leonardi confessoris. IX. lectionum. 8. Ouattuor coronatorum. IX. lectionum. 9. Theodori martyris. IX. lection. 10. Vigilia. 11. Martini episcopi. Cum pleno officio. Menae mar-tyris. In Aquileya duplex. 13. Briccii episcopi. III. lection. 16. Othmari abbatis. III. lect. 18. Octaua s. Martini. III. lect. 19. H e 1 i s a b e t v i d u a e. Cum pleno officio. 21. Mauri martyris. III. lectionum. 22. Ceciliae virginis. IX. lectionum. 23. Felicitatis et filiorum eius. in Aquileya duplex. 24. Griso-goni martyris. In Aquileya duplex. 25. Katherinae virginis. Cum pleno officio. 26. Commemoratio beati Clementis papae et martyris. IX. lection. 29. Vigilia. 30. Andreae apostoli. Duplex. December. 4. BarbaraeVirginis. IX. lection. 6. N i c o 1 a i ep. etconfessoris. Cum pleno officio. 7. Ambrosii episcopi et confessoris. Duplex. 8. Conceptio gloriosae Virginis Maria e. Duplex. 9. Syri episcopi et confessoris. IX. lectionum. 10. Luciae Virginis et martyris. Cum pleno offcio. 20. Vigilia. 21. T h o m a e apostoli. Duplex. 24. Vigilia nativitatis Domini. Duplex. 25. Nativitas Domini. Duplex maius. Anastasiae Virginis et martyris. 26. S t e p h a n i prothomarty ris. Duplex. In Aquileya duplex. 27. J o a n n i s apostoli et evangelista e. Duplex. Zoili confessoris. In Aquileya. IX. lectionum. 28. Sanctorumlnnocentium. Duplex. 29. T h o m a e archiepiscopi et martyris. IX. lectionum. 31. Siluestri papae et confessoris. IX. lectionum. 5. Prazniki v radovljiški matrikuli. V radovljiški župniji so imeli 1. 1468. sila praznikov. Prazniki so bili v januarju: Obrezovanje Gospodovo, sv. Trije kralji, sv. Neža, spreobrnjenje sv. Pavla, torej 4; v februarju: Svečnica, prestol sv. Petra, sv. Matija, torej 3; v marcu: sv. Gregorij, sv. Jedrt, Oznanjenje Marijino, skupaj 3; v aprilu: sv. Juri, sv. Marko; v maju: sv. Filip in Jakob, Najdenje sv. Križa, sv. Flori.an, sv. Janez Evangelist pred lat. vrati, sv. Urban, sv. Kancij in tovariši, skupaj 6; v juniju: sv. Primoš, sv. Vid, sv. Janez Krstnik, sv. Peter in Pavel, sv. Pavel, skupaj 5; v juliju: Obiskovanje Marijino, sv. Urh, sv. Mohor in Fortunat, razdelitev apostolov, sv. Magdalena, sv. Jakob, sv. Ana, skupaj 7; v avgustu: vezi sv. Petra, sv. Ožbalt, sv. Lavrencij, sv. Padegunda, Vnebovzetje Marijno, sv. Jernej, sv. Avguštin, obglavljenje sv. Janeza Krstnika, skupaj 8; v septembru: sv. Egidij, Rojstvo Marijino, povišanje sv. Križa, sv. Lambert, sv. Matej, prenos sv. Ruperta, sv. Mihael, skupaj 6; v oktobru: sv. Luka, sv. Uršula, sv. Simon in Juda, skupaj 3; v novembru: praznik vseh svetnikov, vernih duš, sv. Martin, sv. Elizabeta, sv. Klemen, sv. Katarina, sv. Andrej, skupaj 7; v decembru: sv. Barbara, sv. Nikolaj, Spočetje Marijino, sv. Lucija sv. Tomaž. Božič, sv! Štefan, sv. Janez Ev., sv. Nedolžni otroci, sv. Tomaž kant., skupaj 10. Na leto je torej prišlo 64 nepremakljivih praznikov poleg 6 premakljivih, namreč: velikonočni ponedeljek in torek, binkoštni ponedei;ek in torek, Vnebohod in sv.RešnjeTelo; skupaj 70 praznikov. K tem praznikom moramo prišteti še nedelje. Res, da padejo nekateri prazniki na nedelje, vendar smemo reči, da so tedaj vsak teden praznovali po dva dni in da je bilo delavnikov le po 5. Pripomniti pa moramo, da ti prazniki morda niso bili vsi strogi prazniki, ampak nekako olajšani prazniki, na pr., da se je smelo opravljati vsako delo, razen oranja, ali da so praznovali posamezni stanovi, na pr. ženske na praznik sv. Neže, Marjete, Lucije, Agate, na kar je že opozoril prof. Jos. Smrekar.3) 3) Zgodovinski zbornik, stolp. 28 pod črto. V približno istem času so praznovali v Kranju 12 praznikov manj, kakor posnemamo iz kranjskega rokopisnega misala. Ti prazniki so: 1. sv. Jedrt (17. 3.), 2. sv. Flori an (4. 5.), 3. sv. Janez Evang. pred lat. vrati (6. 5.), 4. sv. Pavel (30. 6.), 5. sv. Radegunda (11. 8.), 6. sv. Avguštin (2. 8.), 7. obg’avljenje sv. Janeza K. (29. 8.), 8. sv. Lambert (17. 9.), 9. prenos sv. Ruperta (24. 9.), 10. sv. Uršula (21. 10.), 11. verne duše (2. 11.), 12. sv. Barbara (4. 12.). 6. Obseg radovljiške župnije 1. 146Š. L. 1468. se omenjajo v radovljiški župniji sledeče cerkve: 1. sv. Petra v Radovljici (oltarji: sv. Petra, sv. Ane, sv. Stefana, sv. Rešnjega Telesa, sv. Nikolaja), 2. kapela sv. Pankracija v gradu »VValdenburg« (pozneje so ga imenovali »Wallenburg«; Slovenci imenujejo razvaline Pusti grad), 3. Lancevo, 4. Breznica, 5. Selo, 6. Žirovnica, 7. Sv. Peter nad Begunjami, 8. Begunje, 9. Rodine, 10. Studenčice, 11. Breg, 12. Vrba, 13. sv. Lovrenc na Gori, 14. Jesenice, 15. Leše, 16. Kropa. V poznejših pripiskih se imenu.ejo še druge cerkve. Iz teh spoznamo, da je radovljiška župnija tedaj obsegala ozemlje 10 sedanjih župnij. Naj tu stoje njih imena: 1. Radovljica, Lancevo (Lantzau) in kapela na gradu Waldenburg. 2. Begunje, Sv. Peter na gori, sv. Lucija. 3. Breznica, tedaj Posvečena sv Nikolaju, Breg, Rodine, Selo, Studenčice, Vrba, Žirovnica in sedaj že podrta podružnica sv. Lovrenca na gori. 4. Jesenice (Assnik). 5. Kamna gorica. 6. Kropa. 7. Lesce. 8. Leše. 9. Mošnje. 10. Gorje (Goriach). Omenja se tudi cerkev sv. Jošta (ad s. Jodocum pod Gorye), kjer ie bila sv. maša na god sv. Boštjana (20. 1.). sv. Urbana (25. 5.), sv. Primoža (9. 6.) in sv. Vida (15. 6.) in cerkev »pod goro« sub Monte, kjer je bila sv. maša na god sv. Pavla spreobr. (25. 1.), sv. Valentina (14. 2.), sv. Matija (24. 2.) in Nedolžnih otrok (28. 12.). Cerkev »pod goro« je gotovo podružnica sv. Lucije, ki se še dandanes imenuje tako. Tudi cerkev sv. Jošta (ad S. Jodocum) bo bržkone ista cerkev, saj se sv. Jošt in sv. Lucija praznujeta isti dan, to je, 13. decembra. Omenja se tudi cerkev na Blejskem otoku o priliki procesij in kapela sv. Genuina (sic!) na blejskem gradu, ki pa nista spadali pod Radovljico. 7. Pripiski zgodovinske vsebine. L. 1523., v nedeljo pred sv. Janezom Krstnikom, je bila posvečena cerkev sv. Petra nad Begunjami. (Cerkev je stala že mnogo prej, saj se v matrikul; omenja že 1. 1468. Gotovo so jo tedaj prezidali in s freskami okrasili.)4) L. 1560. 10. oktobra je umrl ljubljanski prošt Rupert Semodius. (Se-modius je polatinjen priimek Kupljenik. Kupljenik je po Pleteršnikovem slovarju mernik ali pol vagana, zato se + modius.) L. 1575., 2. nedeljo po sv. Bartolomeju, je bilo posvečeno pokopališče v Kropi. Obred je izvršil škof Konrad Glusič. Zraven je opomba: »Existit 4) Cf. M. Sitar: Dve stari cerkvi sv. Petra na Kranjskem. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 1900. 59. F.ppalis Labaci 460, ergo fuit erectum Ao 1303.« Ta pripisek je gotovo iz poznejše dobe in povrhu še nedostaten. Bržkone je hotel pisec povedati, da je posneti iz neke listine ljubljanske starost pokopališča. Nejasno je, kako bi mogli imeti pri ljubljanskem ordinarijatu tako listino, ko je bila škofija ustanovljena šele 1. 1461. Tudi račun je netočen. L. 1576. 8. januarja je imel novo mašo v pletrskem samostanu Gašpar Freudenschuss, poznejši ljubljanski prošt in arhidi akon. L. 1576. 8. aprila je prišel deželni knez nadvojvoda Karol v Ljubljano in tudi v Radovljico. L. 1579. je umrl ljubljanski stolni dekan Baltazar Radlič v Gornjem gradu en dan pozneje, ko je prejel iz Rima potrdilo papeža Gregorija XIII., da je ljubljanski škof. Pripisek je pri 18. juliju. L. 1582. 22. julija, na god sv. Magdalene je bila vnovič posvečena (rekoncilirana) grajska kapela sv. Ingenuina na Bledu (capellae S.Genuini in Vellts arce). Posvetil jo jp ljubljanski škof Janez Tavčar vpričo ljublj. prošta Freudenschussa. L. 1583. je bil vpeljan novi Gregorijanski koledar. L. 1587. je bil na knežje povelje iz vseh dednih dežel izgnan radovljiški krivoverski meščan Lenard Naastroj. L. 1590. 21. oktobra je umrl nadvojvoda Karol. Pokopali so ga v sekovskem samostanu. L. 1597. je umrl ljubljanski škof Janez Tavčar v Gradcu. Pripis je pri 23. avgustu. L. 1601. 9. marca se je pričela verska prenova najprej na Gorenjskem, potem po vsi Kranjski po vojvodskih poverjenikih. L. 1602. 26. julija (god sv. Ane) je Tomaž Hren iznova posvetil cerkev sv. Klemena na Rodinah, ker je pogorela. Priča je bil prošt Gašpar Freudenschuss. L. 1634. 8 oktobra je umrl v Ljubljani Gašpar Bobekh, pičanski škof in ljubljanski prošt, pokopan v lastni grobnici (kripti) tukaj pri oltarju sv. Katarine. L. 1650. 25. septembra je bil v Radovljici umeščen kot župnik in arhidijakon ljubljanski prošt J. Andrej pl. Stemberg. L. 1653. 28. oktobra je postal Jan. Andrej pl. Stemberg prošt novomeški. L. 1654. 14. jan. je v Radovljici izbruhnil požar v hiši nekega barvarja. Vsled obljube se praznuje sv. Florijan s procesijo v Studenčice. L. 1654. v marcu je postal ljubljanski prošt Marko Dolinar. Brez navedbe časa sta dva podatka: a) 30. aprila je odšel na Dunaj nevredni radovljiški župni vikar Janez Sigismund Benčič. b) Šesto nedeljo po Veliki noči je žegnanje v Lescah. Da bi zabranili božjo službo, so radovljiški krivoverci z neresničnimi izjavami od nadvojvode dosegli, da je preložil semenj od Lesec v mesto. Tako je cerkev zapuščena radi odpadlih dohodkov. 8. Zadušnice v radovljiški župniji. Na notranji strani 1. platnice je prilepljen list z zaznamkom, spisanim okoli 1. 1600: Peractiones pro Defunctis Benefactoribus Ecclesiae Sancti Petri in Rodtmonsdorff. Hebdomada proxima post festum S. Michaelis Archangeli Singulis Annis celebrantur Sequentes peractiones. Feria Secunda pro familia Ramush cantatur officium Defunctorum et duae Missae cantatae cum una privata. Feria Tertia officium Defunctorum et tres Missae pro familia Mos-sorum. Feria Ouarta officium Defunctorum cum tribus Missis pro Fratribus et Sororibus Confraternitatis Corporis Christi. Feria Sexta. Officium Defunctorum cum tribus Missis pro familia Lokotellorum ex Stanpichel. Sabbatho Officium Defunctorum cum tribus Missis pro familia Reve-rendissimi Domini Caspari Bobekh Episcopi Pedinensis, Praepositi Laba-censis, qui die 8. Octobri A. 1634 in Domino obdormivit. Cuique Sacerdotum Vitricus Ecclesiae tenetur dare pro qualibet Missa aut peractione Cruciferos 12. Ludirectori Cruciferos 20. Aedituo Solidos 8. 9. Radovljiški rokopisni koledar. Tu podajam koledar po rokopisu, samo, da sem izpustil nedeljsko številko in starorimsko poznamenovanje dni v mesecu, ker je to za nas brez pomena. Prazniki so razprto tiskani, da se ločijo oa godov; poznejši pristavki se nahajajo v oklepajih.5) Januarius. (Proffinez.) 1. Circumcisio Domini. (Missa in Rhodein et Vigaun.) 2. Octaua sancti Stephani. 3. Octaua s. Joannis Ev. 4. Octaua ss. Innocen-tium. 5. Vigilia. 6. Epiphania Domini. (Missa in Rhodein et Vigaun. Consecratio Thuris et Mirrhae in Vigaun. ad placitum parroch., alias non tenetur iure.) 7. Valentini cf. 8. Erhardi epi. (Sacro Sanct. Sacrifi: Missae obtulit Deo Opt. Max. Caspar Freudenschus praepositus Lab: Archidia:. Radtman. primitias suas. Ann. 1576. in Monastero Pletriach.) 9. Vitalis martyris. 10. Pauli cf. 11. Gregorii epi. 12. Satiri mart. (Dominica post Epiphaniam Sacrum na Studenzizach ad S. Florianum.) 13. Octaua Epipha-niae. Dedicatio in monte s. Petri 14. Felicis in Pincis. 15. Mauri cf. 16. Marcelli pp et mart. 17. Anthonii abbatis. (Missa in Lanzauu, et 6) Imena svetnikov pišem vedno z veliko začetnico, čeprav je v izvirniku nedoslednost. Kratice: apli — apostoli, epi — episcopi, Ev. — evangelistae, Abb. — abbatis, cf — confessoris, pp — papae, v. — virginis, mr. martyris etc. Sklonilo ae piše izvirnik s preprostim e. Opozarjam, da so včasih premakljivi prazniki, zlasti nedelje, vpisani v koledarju ob gotovem dnevu, n. pr. nedelja Jubilate dne 8. maja, kar je veljalo le za eno leto. Vpisati bi se morala na koncu meseca. salarium datur.) 18. Priscae virg. 19. Mariae et Marthae v. 20. Fabiani et Sebastiani. D e d i c a t i o a 11 a r i s s. A n n a e (in Rhodein et Missa ad s. Jodocum). 21. A g n e t i s v. et m a r t., p a t r o c i n i u m in ara s. S t e p h a n i. (Missa in Leschach.) 22. Vincentii mart. 23. F.mmerentianae virg. 24. Thymothei apli. 25. Conversio s. Pauli. (In Velben et sub monte cum Salario.) 26. Policarpi epi. 27. Johannis Crisostomi. 28. Octaua Agnetis v. 29. Valerii epi. 30. Aldegundis. 31. Victoris mris. Februarius. (Seczan) 1. Brigidae v. 2. P u r i f i c a t i o Mariae. (In Rhodein et VigauiO 3. Blasii epi. 4. Gilberti cf. 5. Agathae v. 6. Dorotheae v. et mr. 7. Helenae reginae. 8. Siri. luuentii martyrum. 9. Appoloniae v. et mr. 10. Scolasticae v. 11. Desiderii epi. 12. — 13. — 14. Valentini mr. (Sub monte.) 15. (S. Sige-fridi Epis. et Conf.) 16. Julianae v. et mr. 17. Donati mr. 18. — 19. Sabini presbyt. 20. Victoris mr. 21. Servuli mr. 22. C a t h e d r a s. P e t r i apli. Eodem die debet celebrari missa in monte s. Petri. 23. Vigilia. 24 Mat h iae apostoli. (Missa in Velben. V uerbi. Et sub monte.) 25. Valpurgae V. 26. Felicis et Fortunati mr. 27. Leandri mr. 28. Romani abbis. (Die Cinerum missa in Rhodein et Vigaun.) Martius. (Breifen oder Schuschez.) 1. Leonis papae. 2. Conuersio Mariae Magdalenae. 3. Chunigundis v. 4. ftongentorum martyrum. 5. Eusebii mr. 6. Victoris. 7. Perpetuae, Felici-tatis. 8. Undecim milium militum. 9. — Hoc die et Anno 1601 incepta est Reformatio Relligionis in superiori tandem in Universa Carniola per Archiducales Commissarios. 10. A!lexandri et Gaji. 11. — 12. Gre-, go rii papae. 13. Eufrasiae v. 14. Petri mr. 15. Longini militis. 16. Hila-rii mr. 17. G e r tj u d i s v. 18. Allexandri epi. 19. Joseph nutritoris domini. (In Steinbiichel.) 20. — 21. Benedicti abbatis. 22. Pauli epi. 23. Victoris mr. 24. Ouirini. 25. Annunciatio s. Mariae. (Missa in Wegunie pro salario 9 P.) Missa in LeeB. Pridie non uit. vesperas beneficiatus. 26. Ca-stuli mr. 27. Rudperti epi. 28. Guntrami regis 29. Eustachii abbis. 30. (Die Jovis sancto legitur in Velden et in Vigaun Passio. et in Velben compu-tatur loco unius missae.) 31. Sabinae v. (Die Paschatis est Processio in Lees. Feria 2 Paschatis missa in Scherounizh cum Salario.) Aprilis. (Malitrawn.) 1. Agapiti mr. 2. Mariae egyptiacae. 3. Sixti pp. 4. Ambrosii epi. 5. — (Nota quod semper dominica qua cantatur Misericordia Dni est dedicatio in capella Beatae Virginis Mariae in Radmanfdorff. 6. F.ufemiae v. et mr. 7. Celestini pp. 8. Dyonisii epi. (Anno 1576. Ist unser gnedigster Herr und Landtsfurst Ertzherzog Carli Aui Laybach in Crein auch Auf Radtmanft. khomen.) 9. — 10. Septem virginutn. 11. Leonis pp. 12. Constantini epi. 13. — 14. Tyburtii et Valeriani mr. 15. Helenae reginae. 16. — 17. — KS Eleutherii epi. — 19.—. 20. Genesi mr. 21. —. 22. —. 23. —. 24. Georii. Adalberti mr. (Missa in Rhodein et Vigaun.) 25. Marci ewangelistae. (Zu Velben Missa V uerbi et Processio.) 26. Cleti pp. 27. Anastasii epi. 28. Vitalis mr. 29. Germani epi. 30. Ouirini epi. (Dominica prima post pascha est Ouasi modo geniti. Dominica 2. post Pascha est Misericordias Domini. Diesen Suntag ist Kichtag alhir und man zeigt das heillig Blueth.) Sem- per Feria tertia Paschae est concursus et magna frequentia populi ad montem S. Petri supra Vigaun.) Maius. (Veliki traun.) 1. P h i 1 i p i e t J a c o b i a p. (In Leschach Indulg. Dominica Miseri-cordias.) 2. Translatio S. Elisabet. Patrocinium in ara s. Annae. (S. Sigismundi Regis Burgund. S. in Goriach.) 3. I n v e n t i o s. C r u c i s. Alexandri et sociorum eius (Hac die est processio a S. Lucia ad lacum B. V.) 4. F 1 o r i a n i mr. (Dedicatio S. Rudperti in Studentzitz et etiam processio ex civitate. Itein in Steinbiichell.) 5. Gothardi epi. 6. Johannis antelatinamportam. 7. Domitillae v. 8. Apparitio s. Michaelis arhang. (Jubilate.) 9. Translatio sanctae Andreae. Patrocinium in araCorporis Christi. 10. Gordiani et Epymachii mrm. 11. Antonii mr. (Celebratur in arce Waldenburg omni Feria sexta, datur satarium Flo. 20 et pisces. 12. Pangracii mr. Patrocinii in Waldenburg. (Te-nentur ex aula dari omni hebdomada in mallzeit Visch.) 13. Gangolfi mr. 14. Bonifacii mr. Simplicis mr. 16. —. 17. —. 18. —. 19. Pontencianae v et. mr. 20. Basilliae v. 21. — 22. Helenae v. 23. Desiderii epi. 24. Do-minici conf. 25. Urbani p p. (Patrocinium unius altaris ad S. Jodocum pod Gorye 1 Missa et benedictio campi, dantur. Item in Scherounizh, cantantur 4 Euangelia decies et dantur 13 pacei.) 26. Augustini anglorum epi. 27. Johannis pp. et mr. 28. Germani epi. 29. Alexandri mr. 30. Felicis pp. 31. Cancii, Canciani, Cancia-nillae. Patrocinium in Zeli. (Dominica Exaudi dedicatio Ecclesiae B. Mariae in LeeB. Ut impe-diretur diuinus cultus, haeretici Rad trna: per male narata consensu Archi-ducis transtulerunt nundinas ad ciuitatem. Ita restantibus proventibus Ecclesia desolatur. — Semper Dominica Cantate Dedicatio S. Nicolai. Tribus diebus Sabbatinis continenter ante festa Pentecostes est processio ex Vigaun ad lacum B. V. — Dominica 5. post pascha est dedicatio ad S. Cantianum in Sellu. — Septimana Rogationum. Die Lunae itur cum vexillis ad S. Nicolaum in Breshenzha. Martis ad S. Udalricum in Vigaun. Mercurii per campum Rattmanstorffensem. In Ascensione Domini est Benedictio Čampi in Rhodein. Prandium cum salario datur, quot Euangelia, tot pacei, sunt autem 7 Euangelia, quae cum sacro persolvuntur 9. paceis. — Rogationum. Dedicatio S. Cantiani in Szell. — Exaudi. Dedicatio et processio in LeeB. — Dominica Pentecostes est benedictio campi: datur prandium cum salario. Cantantur autem 4 initia, quae cum sacro persolvuntur 7 paceis. Junius. (Rofenczuett.) 1. Nicodemis6) mr. 2. Marcellini et Petri mr. 3. Erasmi mr. 4. — 5. Bonifacii et sociorum eius. 6. Candidi mr. 7. Seruacii ep. 8. (festum SSi Corporis Christi. Cooperatores et ludirector canunt Matutinum. Con-fratres tenentur omnes comparere cum candellis et processionem con-decorare sub poena cerae U. 1.) 9. P r i m i e t F e 1 ic i a n i (Missa ad s. Jodocum. et benedictio campi in Velben prandium sum salario 8 pac:). 10. Censurii ep. 11. Barnabae apostoli. 12. Basilidis et sociorum eius 8) Mesto Nicomedis. 3 mr. 13. Feliculae v. 14. — 15. V i t i, M o d e s t i, C r e s c e n t i a e mr. (Missa ad s. Jodocum pod gorije uel est processio ad S. Amiam: Item benedictio campi ad s. Radegundem, et dantur 24 K.) 16. — 17. Uliuari. 18. Marci et Marcelliani mr. 19. Geruasii et Prothasii mr. 20 Felicis mr. 21. Albani mr. 22. Achacii et sociorum eius (Patrocinium in altari s Stephani). 23. Vigilia. 24. Natiuitas Johis baptistae Pa-trociniu in Krop. (Missa eiusdem Capellae in LeeB.) 25. Galliciani mr. 26. Johis et Pauli mr. Dedicatio in Siraunitz. (Dedicatio unius Altaris in Lefach et benedictio campi in Sirauniza.) 27. Septem dormi-entium. 28. Vigilia. 29. Petri et Pauli. Patrocinium in R a d -mansdorff. Patrocinium in monte s. Pet’ri. 30. Comme-m o r a t i o s. Pauli. (Dominica Pentecostes missa in Rhodein et Vigaun. Feria 2 benedictio campi in Vigaun, quod initia, tat pacei. Item in Brefhen-zha, et dantur 8 pacei. Feria 3 est processio ex tota Parochia nostra ad lacum B. V. In festo ss. Trinitatis in Steinbiichell.) Semper proxima dominica post quattuor tempora celebratur Dedicatio chori ad sanctum Jodocum. — Semper dominica ante festum Joha-nis Baptistae celebratur dedicatio divi Petri in monte supra Vigaun Con-secratio eiusdem ecclesiae facta est Anno 1523. — Dominica proxima post festum S. Johannis Bapt. est dedicatio in Scherounizh.) Jutius. (Serpan.) 1. Octaua Jahonnis bapt. (Missa in LeeB.) 2. V i s i t a t i o M a r i a e. Codierna die debet celebrari missa in Krop. (Missa in LeeB.) 3. Anatholii mr. 4. Udalrici epi. Patrocinium in Ve-guna. 5. — 6. Octaua Petri et Pauli apostolorum. 7. Willibaldi ci. (pisano je Wilidalbi). 8. Kyliani et sociorum eius. 9. Translatio. s. Nicolai. Patrocinium in eapella eius (in Nabresnitz). 10. Septem fratrum. 11. Translatio s. Benedicti. 12. Margarethae, Hermachore et Fort u nat i. Dedicatio in R a d e i n. 13. Henrici Imperatoris. 14. Dedicatio altaris corporis Christi dominica post Margarethae. (Semper est dedicatio celebranda proxima dominica post Margarete in Cropp et sacerdoti deservienti dantur solum XVIII pf. 15. Diuisio apostolorum. Patrocinium in ara Petri e t Pauli in Radm. 16. Eustachii epi. 17. Alexii cf. 18. Arnoldi cf. 19. —. 20. Joseph iusti. 21. Praxedis v. 22. Maria e Magdalena e. Patrocinium in Assenik et in eapella s. Nicolai. (Missa in Serou-nitz apud. S. Martinum. Est Reconciliatio Capellae S. Gemiini in Velts arce facta A. 1582. Consecrauit Joannes Episcopus Labacensis praesente me Casparo Freudnschus Praeposito Labacensi in honorem S. Mariae Mag-dalenae. 23. Appolinaris mr. 24. Vigilia. (Cristinae virg.) 25. J a c o b i apli. Patrocinium in Lesah. (Christophori martyris et Patroni.) 26. Annae matris Mariae. (Missa in Rodein.) Hoc die de novo conseerata est Ecclesia S. Clementis in Rodein, posteaquam igni con-flagrata fuit. Consecravit autem Illmus Dns D. Thomas IX Epus Labacensis me praesente Casparo praeposito Labacensi Anno 1602. Item in festo s. Annae est officium defunetorum pro Fratribus, datur prandium et salarium. Item est ratio Confraternitatis. Dominica post festum s. Jacobi est dedicatio in Mosnach.) 27. Marthae sororis Lazari. 28. Panthaleonis mr. 29. Felicis Simplicii Faustini et Beatricis. 30. Abdon et Sennen. 31. Dyonisii mr. (S. Ignatii Confess. Soc. .lesu fundatoris. Celehratur in foro et choro.) Pri tem mesecu je tudi opomba: Carolus piissimus et Catholicissimus Princeps Archidux Austriae etc. sanctae memoriae in dno obdormivit. Sepultus magno cum planetu in Monasterio Secouiensi 21. Octob: 1590. — Reverendissimus et Pius Dns Dns Balthasar Radlitius Decanus Laba-censis, posteaquam electus epus Labacen. confirmatione episcopatus a summo Pontifice SS. D. N. Gregorio XIII. accepisset sequenti die Obern-burgi vitam cum rnorte mutavit et in Domino obdormivit. Vivat Deo. 1579. Augustus. (Kliimouez.) 1. Vi n c u 1 a s. P e t r i. (Missa in monte s. Petri.) Dominica proxima post Vincula S. Petri est dedicatio in Radmanstorff. Magna frequentia populi et ostenditur Miraculosus Sanguis. — Reliquiae ostenduntur. 2. Stephani pontificis et mr. 3. Inventio S. Stephani prothomart. (Dominica proxima post nundinas in Rattmansdorff est dedicatio in Steinbuchell.) 4. Justini coni. 5. Osbaldi regi s. (Festum Nivis. Missa in LeeB.) 6. Sixti pontif. 7. Affrae mrt. 8. Cyriaci et sociorum eius. 9. Vigilia. 10. Laurentii mr. Patrocinium in monte eius. 11. Radegundis. Patrocinium in Rayn. 12. —. 13. Ipoliti et sociorum eius martyrum. 14. Eusebii conf. Vigilia. 15. A s u m p t i o beatae V. Maria e. Patrocinium in LeeB. Dominica proxima post assumptionis beatae Mariae Virginis est dedicatio ad sanctum Lampertum in Lanzau.) 16. Arnolfi conf. (et Rochi confessoris. Missa in Rodein.) 17. Octaua s. Laurentii. 18. Aga-piti mr. 19. Magni mr. 20. Richardi abbatis. — 21.— 22. Octava s. Mariae. Thymothei et Symphoriani. 23. Vigilia. 24. Bartholomei apostoli. Dedicatio in Velben. 25. — 26. Ludewici regis. 27. Ruffi mr. 28. A u g u -stini episcopi. (Missa ad s. Nicolaum in Frefniz. Datur prandium et salarium.) — Danielis prophetae. 29. D e c o 11 a t i o s. J o h a n n i s b a b t i s t a e. (In LeeK. Patrocinium capellae in LeeB. 30. Felicis et Audacti mr. (mesto Adaucti). 31. Paulini ep. (Reverendissimus Princeps Dns Joannes Tautfher Episcopus Laba-censis Anno dni MDIIIC vitam cum morte mutauit Graetii. — Dominica proxima post festum sancti Bartholomei non impedita est dedicatio in Studenzizh.) ' September. (Koioperfkh.) 1. Egidii conf. Dedicatio in Vegunia. (In profesto s. Egidii can-tantur vesperae et quaelibet domus tribuit duos manipulos avenae sa.) 2. —. 3. Seraphinae v. 4. Maximi mr. 5. Victorini mr. 6. Magni cf. 7. Regi-nae v. 8. Natiuitatis Mariae. (Missa in LeeB.) Patrocinium in Werdt sub Vells. Et itur adhuc vesperi sursum. 9. Gorgonii mr. 10 Hylarii pp. (Adriani mr. in ... 11. Prothi et Jacinthi mr. 12 —. 13. —. Exaltatio sanctae Crucis. (Die 14. Januarii Ao. 1654 in ciuitate Rattmondsdorff in domo cuiusdam tinetoris incendium exortum. 11 domus funditus conflagrarunt. Ex deuotione festum s. Floriani cele-bratur cum processione in Studenziz.) 15. Nicomedis (pisano Nicodemis) mr. 16. Eufemiae v. 17. Lamperti epi. et mr. Patrocinium in Lantzaw. 18. —. 19. Januarii epi. 20. Vigilia. 21. Mathei aposto. 3* et evangelista e. (Missa Wegunii. — Missa in Velben.) 22. Mauritii et sociorum eius. 23. —. 24. Translatio s R u d p e r t i e p i s c o p i. Patrocinium in Studentzitz. 25. —. 26. Virgilii episcopi. 27. Cosmae et Damiani mr. 28. Wentzeslai mr. 29. Michaelis arehangeli. (Ibi cantantur vesperae pro salario 6 p. et dantur comestibilia sufficienter et socio diuinorum pro salario VI p. Fraternitatis Missa in Vigaun.) 30. Je-ronimi episcopi. Patrocinium in Krop. (Die 24. Septemb. An. 1650 in Rottmon. illustrissimus ac Reveren-dissimus Dominus Dominus Joan. Andreas de Stemberg etc Praepositus Labacensis Archidiaconus ac Parochus installatus. Vivat. Plus Deus dabit. — Die 28. Octobris factus Praepositus Rudolphsbertensis Ao. 1653. — Lienhart Naastroy ein khezerischer Burger zu Radtmanstorff ist auf beuelh ihrer fiirst. Durch. auB allen derselben Erblanden ewig geurlaubt und hinaus geschafft worden. Ao. 1587. — Reverendissimus ac clarissi-mus Dnus Marcus Dolinar factus Praepositus Labacensis Die Martis 1654. Vivat. — Die 30. Aprilis indignus Vicarius Parochiae Rott. Joan. Sigismundus Bentziz Viennam discessit. — Dominica proxima post Fe-stum Michaelis est antiquitus dedicatio ad S. Judocum sub monte et datur salarium (et S. Laurentii in monte dedicatio.) October. (Jessenikh.) 1, Remigii, Germani. 2. Leodegari mr. 3. Candidi mr. 4. Francisci conf. 5. — 6. Alexandri mr. 7. Marci pp. 8. Symeonis iusti. 9. Dyonisii et sociorum eius. 10. Gereonis et sociorum eius. 11. Translatio s. Augustini. 12. Maximilani mr. 13. Colomani mr. (Khirchtag zu Stokherau in Oster-reich.) 14. Kalixti pp. 15. —. 16. Galli abbatis. 17. Marthae v. 18. Lucae evangelistae dedicatio seti Canciani in Zeli prope Sernavvnitz. 19. Januarii et sociorum eius. 20. —. 21. Undecim milium virginum. Patrocinium in Studentzitz. 22. Senen epi. Dedicatio in Lesach proxima dominica ante Symonis et Judae et in capella s. Nicolai (in BreBnitz). 23. Severini episcopi. Medius annus a fe-sto sancti Georgii. Prouisio ad futurum Annum conditionis. Facit saltare clericos per montes et colles. 24. —. 25.Crispini mr. 26.Amandi episcopi. 27. Vigilia. 28. Symonis et Judae apostolorum. (Missa in Velben et sub monte.). 29. Narcisi mr. 30. Marcelli mr. 31. Ouintini mr. (Dominica 2. post Michaelis celebratur reconciliatio Ecclesiae s. Petri hic in oppido (prečrtano ter pripisano celebri urbe) Radtmanstorff et osten-ditur Miraculosus sanguis. — Reverendissimus Dnus D. Casparus Bobekh Episcopus Petinensis, Praepositus Labacensis obiit Labaci 8. Octobris Ao. 1634., iacet sepultus in sua cripta hic ad altare s. Catharinae. — Dominica Secunda post Michaelis celebratur reconciliatio Ecclesiae S. Petri hic in Radtman. Khirchtag zu Radt. — Anno dui 1560 decimo die mensis octobris Rev. Rev. in Christo pater et dnus Rudpertus Semodius praepositus Labacensis obiit.) November. (Listognoy.) 1. O m n i u m s a n c t o r u m. (In Rhodein et Vigaun et die sequenti ibi cantantur vigiliae mortuorum fraternitatis s. Michaelis. Dantur salario 32 pf. 2. C o m m e m o r a t i o a n i m a r u m. 3. —. 4. —. 5. —. 6. Leon- hardi conf. Dedicatio in Asnick, patrocinium in Cropp. 7. —. 8. Ouatuor coronatorum. — 9. Theodori mr. 10. Martini pp. 11. Martini epi-s c o p i, patrocinium in Sernawnitz. (Dominica post Martini dedicatio zu Rayn. Proxima dominica post s. Martini est dedicatio in monte s. Lau-rentii et sequenti die in Rayn.) 12. —. 13. Brictii episcopi. 14. Coronae virg. 15. Leopoldi. 16. Othmari cf. 17. —. 18. Octaua s. Martini. 19. Elizabeth. Dedicatio in Lantzau. 20. Mundi mr. 21. Mauri cf. (Praesen-statio B. Marie Virg. Missa in LeeB.) 22. Ceciliae v. 23. C 1 e m e n t i s pp. Patrocinium in Radein. 24. Crisogoni mr. 25. Katherinae v. (Missa in Lees et in Vigaun, quo die habetur et officium def. et ratio Confraternitatis S. Michaelis.) 26. Lini pp., Chonradi episcopi. 27. Virgilii episcopi. 28. —. 29. Saturnini. Vigilia. 30. Andreae apostoli. (Missa in Lees et patrocinium in Moschnach, et datur prandium et sa-larium. Anno 1583. institutum est novum Kalendarium Gregorianum.) December. (Gruden.) 1. Albani mr. 2. —. 3. —. 4. Barbar ae v. (Patrocinium unius altaris in Krop et eadem die debetur ibidem celebrari missa. Item in Steinbiichell. 5. Christinae virginis et martyris. 6. Nicolai episcopi. Patrocinium in ara eius et in Fresnitz. (erat Beneficium in Ecclesia Parrochiali hic in Radman: quod a Radmansdorfensibus dissipatum et abalienatum est. Parcat illis Deus. Hui. 7. Octaua s. Andreae. 8. C o n -ceptio s. Maria e. (Missa Wegunii.) Missa in LeeB 9. Victoris mr. 10. Protuli conf. 11. —. 12. Epymachi mr. 13. Luciae v. Otiliae v. (et Jodoci: missa ibidem et dedicatio). 14. —. 15. Valeriani cf. 16. Trium puerorum. 17. Ignacij epi. 18. Gunibaldi. 19. —. 20. Anastasii mr. Vigilia. 21.Thomae apostoli. (Missa in Velben ad S. Maurum et sub monte.) 22. Triginta martyrum. 23. Victoriae v. 24. Vigilia. 25. Natiuitatis Domini. (In Rhodein et Vigaun. Dieto Te Deum laudatnus.) 26. Ste-phani prothomartyris Eodem modo. 27. J o h a n n i s apostoli et evvangelistae. (Eodem modo). 28.) Sanctorum I n n o-centium. In Scherounizh et sub monte. 29. T h o m a e episcopi et mr. 30. Sabini episcopi. 31. Siluestri pp. (In Steinbuchell et na Studen-zizach). Explicit per me Johannem seriptorem civem de Ramansdorff. ab anno dni 1468. 10. Benedictionale. Z 19. listom se pričenjajo blagoslovila: benedictio minor salis 09a), benedictio auri, thuris, mirrhae (19 a, b, 20 a), Benedictio vini s. Johannis natalitiis Christi. Benedictio aquae s. Stephani. Exorcismus acquae s. Johannis euangelistae. 21 b, 22 a, b. Nadaljni listi so, žal, iztrgani. Košček Razlagove korespondence. I. Vrhovnik. V jeseni leta 1869. je prišel iz Polhovega gradca kapelanovat k župniku Luki Porenti v bohinjsko Srednjo vas 40letni duhovnik Ivan Žan.1) Kako je tamkaj deloval, poroča v »Novicah« dopis »Iz podnožja Triglava« (1. 50, dne 11. XII. 1872), kjer se omenjajo njegove zasluge. Zupljanom je dajal dobre pouke in svete pri poljedelstvu in obrtniji; oskrbel jim je več vrst semen, zlasti ruski lan; izpodbujal jih je na zatiranje rnrčesov. plačujoč iz svojega žepa šolarjem, da so pobirali in vniče-vali hrošče; priporočal je zavarovanje zoper požar, prevzemši zastopstvo banke »Slavije«. Kot njen agent je spremljal v civilni obleki jezikovnega preiskovalca profesorja Baudoin de Courtenay preko Grahovega do Tolmina, kjer sta se ločila. Ž. je krenil potem čez Predel krog Triglava. Potujoč je stikal za antimonom. Na dunajski razstavi je rudosledec Z. razstavil bohinjsko rudo »bauxit« (nem. »wocheinit«) v kamenih in vseh iz njega mogočih izdelkih (»N.« 1. 7., dne 12. II. 1873, str. 54). Ž. je bil vnet hribolazec, med Slovenci eden prvih. Tedaj se je pričenjala turi-ristika. Prvi so bili Nemci, ki so mnogo denarja zabili v naše planine. Kapelan Z. je marsikaj preskrbel. Za zavetje na Triglavu je dal napraviti leseno uto in klopco. Dekle, ki je neslo desko 7 ur daleč na Triglav, je zaslužilo 3 gld. Tedanje bohinjske gostilne so bile zelo preproste in brez prenočišč za tujce. Marsikdo se je torej zatekel nočevat k župniku ali kapelanu. Hribolazcem uslužnega Z. se je prijel naziv: »Triglavski komisar«. Deloval je tudi politično. Ko so nameravali leta 1871. prirediti tabor v Lescah, je bil Z. izvoljen v pripravljalni odbor (»N.« 1. 16., dne 19. IV. 1871 str. 126), a vlada je tabor prepovedala. Padlemu ministru Hohenwartu je izposloval Ž. zaupnico v Bohinju. Mnogostransko delovanje je spravilo Z. v zvezo s tedanjimi slovenskimi voditelji in veljaki: z drjem Jan. Bleiweisom, kateremu je pošiljal članke2) in dopise za »No- x) 2. Življenjepis je priobčil »Slovenec« (25. VII. 1918 št. 168) o biserni maši, ki jo je obhajal v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani dne 28. VII. 1918 2. je umrl 91 letnik dne 26. IX. 1920. 2) Visokošolec 2. je objavil v »Novicah« 1856 (1. 22—24) članek »Narodno gospodarstvo« — »po uku narodo - gospodarstva v pravoznan-skeiin oddelku na vseučilišču dunajskem«, pozneje zabavno črtico »Stare Fužine v Bohinj i« (»N.« 1871, str. 93), našega planinskega prvaka proslavljajoči spis »Na T r i g 1 a v u« (»N.« 1872, str. 269), »Spomine na izvrstnega sadjerejca Lovro Pintarja« (»N.« 1878, str. 376). V Letopisu Matice slov. 1872/3 je probčil življenjepis »Potočnik Blaže«. Ko so temu zaslužnemu pisatelju postavili nagrobni spomenik v St. Vidu n. Lj„ je obnovil 2. njegov spomin z objavo (nepop.) njegovih slovstvenih del v »N.« 1873 (1. 26 In 27). Poleg »N.« je dopisoval 2. v Jeranovo »Zg. Danico«. Iz nje je izšla leta 1885. ponatisnjena knjižnica »Spomenica na osemsto-letnico fare Št Vidske nad Ljubljano. Sestavil Šentvidčan« [— J. 2an]. V »Slovencu« vice«, drjeni Mencingerjem, drjem Razlagom, Jan. Trdino3) in dr. — Iz Srednje vasi se je umaknil Ž. proti koncu leta 1872. v začasni pokoj v rojstveni kraj Št. Vid nad Ljubljano. Iz svoje bohinjske dobe je ohranil Ž. nekaj dopisov: list dr;a Janeza Mencingerja4) in 6 pisem drja Radoslava Razlaga, ki jih je izročil dne 24. I. 1912 podpisanemu. Poslednja so bila napisana konec leta 1871. in v začetku leta 1872. Ker niso brez pomena za poznavanje naših tedanjih političnih in kulturnih razmer, jih smatram vredna, da se objavijo. Vsem, razen poslednjega, ki mu je odtrgan začetek, se bolj ali manj pozna, da jih je obglodal mišji zob; desni vogali so jim okrnjeni. 1. V jeseni — konec oktobra ali v začetku novembra 1871 je obiskal R. Bohinj. Ondotna duhovščina ga je prijazno sprejela: v Bohinjski Bistrici župnik Ivan Mesar, ustanovitelj bohinjske sirarne in kapelan Ivan Jerala, v Srednji vasi župnik čebelar Luka Porenta in kapelan I v a n Žan. R. se je zavzel nad »bohinjskimi krasotami«, a zavzel se je hkrati za gospodarski napredek Bohinja, izposlovavši bistriški občini državni prispevek za napravo vzornega gnojišča. K Savici ga je spremil vodnik »Odarjev stric«. Kako Je R. cenil Žana, je pokazal s poslatvijo slike, ki je bila priložena pismu, glasečemu se: Dragi prijatelj! Vam in prečastitima gospodoma župnikoma izrekujem presrčno zahvalo za preprijazni sprejem in za vaš obilni trud pri naglem razkazovanji bohinjskih krasot. Nadejam se, da bom vas in v kratkem času tudi oba gospoda župnika tukaj pozdraviti priložnost imel. Bistriški občini je že dovoljeno 30 fr. za napravo umnega gnojišča5). Ker Odarjevega strica nisem pri odhodu več videl, vas prosim, izvolite mu priloženi 1 fr. izročiti za spremljevanje [do] Savice. Svojo sliko vam tudi pošiljam, vendar [pa] v zamembo za vašo. Vas in oba gospoda župnika in bistriš[k]ega gospoda podžupnika, potem sestro vašega g. župnika lepo pozdravlja vaš stari prijatelj 7 ___ Ljubljana yy 871 Dr. Razlag m/p. k obelodanil istega leta v več listkih »Prior Faustu s, usmiljen brat, zdravnik na K r a n j s k e m« — po njegovih dnevnikih. 3) gl. »Lj. Zvon« 1913, str. 655—657. 4) Mencingerjevo pismo, datirano Kranj 17/3. 1872., ima zgolj pravno vsebino. Najprej obravnava pooblastila, potem pravni »casus« o neki po-zakonitvi kot odgovor 2anu, čegar vprašanje ni bilo M. popolnoma jasno. Pismo se začenja: Častiti prijatelj! Prvič hvala za domači pozdrav. Konec pisma obeta: če bo mogoče, bom skusil čez nekaj tednov v Bohinj priti, med tem pa bodite iskreno pozdravljeni od Vašega udanega Dr. J. Mencinger m/p. 5) O tej podpori so prinesle »Novice« dne 8. XI. 1871 1. 45. str. 367 »Iz seje družbe kmetijske 5. dne trn.« naslednjo vest: »po predlogu marljive podružnice [Bohinjsike] se je občini Bistriški dovolila državna podpora s 30 gold. za gnojišče, ki se je prav po razpisu družbe kmetijske naredilo poleg farovža v izgled in posnemanje vsem umnim gorenskim kmetiškim gospodarjem«. 2. Dne 27. X. 1871 je padlo avstrijsko ministrstvo Hohen-wartovo in z njim nade Slovencev, pričakujočih po njem vresničenje narodnega programa ali vsaj zboljšanja razmer. Grofu liohenwartu so pošiljali zaupnice. »Novice« so objavile dne 6. II. 1871 str. 397. in 39S. »Iz Bohinja na Gorenjskem 2. dec. Adreso, ktero smo mi Bohinjci, nam na čelu naš župan, 20. dne nobembra6) poslali grofu Hohenwartu.« »V začetku novembra 1871 se je sešel v Ljubljani pripravljalni odbor za ustanovitev tiskarne (»N a r o d n e tiskarn e«), v katerem je začel živahno delo odstavljeni deželni glavar dr. R.« (Dr. I. Prijatelj, Janko Kersnik, Njega delo in doba I. 189). Kako vneto je deloval za novo tiskarno, spričuje naslednje pismo: Dragi prijatelj! Pismo na g. grofa Hohenvvarta sem dal prepisati in vam je pošljem v pri[vi]tku, da je še s pristavki ali enkrat prepišete, ali pa s podpisi odpošljete. Kaj ne bi tudi kdo v Bohinji hotel pristopiti k narodni tiskarnici n[a] delnice? Poduzehje je važno, [z njim] hočemo narodno reč zdatno p[ospe]šiti in na radost vsakega mis[lečega] rodoljuba se po celi Sloveniji opazuje mišljenje, da je treba združiti vse moči, vse stanove na složno delovanje. Prestčno vas pozdravlja vaš stari pobratim 21 V Lj. jj- 871 Dr. Razlag m/p. 3.a) V prvem delu pisma z dne 22. XII 1871 je naročil R. Žanu, naj oskrbi podpis poslanega mu pooblastila, da bo mogel zastopati uporne Bohinjce. Dal mu je pojasnilo radi varščine in izrazil nado na končno po-miloščenje na najvišjem mestu. Kot komentar temu in naslednjim R. dopisom je dodal Ž. kratko črtico o »bohinjskem puntu«. Njegovo poročilo slove: V Bohinjskem kotlu zraste hlebnega žita za svojih 5000 ljudi le za Yk leta. Dobiček imajo od živine po planinah, ktere so v mirnem času svojih gospodarjev Briksenških episkopov, Zojsov, Ruarta tudi umno oskrbovali in rovtali. Sedanji gospodje kranjske industrijske družbe so pa iskali tudi svoj dobiček, ker njih deleži a 200 gld. morajo se dobro obrestovati. So toraj, da imajo gotove prijatelje, obdarovali odškod. komisarja g. Dralka in okrajnega glavarja Avgusta \Viurzbacha vsakega z 20 deleži; tako je bilo povedano Bohinjcem. Logarji, po pasje zvesti, so pregnjali bohinjske pastirje in kmete zaničevalno rubili in tožarili pri sodnijah in se ošabno obnašali in grozili in poderali staje in ognjišča razbrskovali in še sledove uničili — vse je kazalo, da preženejo živino iz planin in zasadejo lesovje, da zrasto gozdovi in kmetje bi dobili v odškodnino druge oddelke skalnatih pečin. Bohinjci se sklicujejo 6) Po tem datumu so Bohinjci že dan poprej, preden je odšlo R. pismo s prilogo iz Ljubljane, poslali adreso gr. Hohenwartu. Bohinjska zaupnica je bila med prvimi. Adreso, ki so jo podpisovale druge občine društva in posamezniki, so objavile »Novice« še le dne 20. XII. 1871. na staro pravdo, na pisma, pergamente, na kar jim pa Wurzbach 7) zadaj-ča: pergament je za stare hlače, za katere pa jud ne da beliča. Bohinjci ne odstopijo z lepo iz svoje posesti — branijo komisiji ustop na planine; v drugo komisijo pripelje Wurzbach osebno svoje pisarje, logarje industr. in da fbi prestrašil stare opravičence za planine, razlaga svojo ces. moč in da je v Ljubljani pripravljen bataljon vojakov njemu v pomoč. 28tih Bohinjcev je bilo zapisano o zoperstavno puntarijo in tudi klicanih v krvavo sodnijo na Žabjek, ker so bili v preiskavi, in po tem obsojenih nekaj po 3'leta do 9 mesecov ječe. Kavcije za naprosto nogo in streho za stanovanje je oskrbil na svojem rodnem domu v št. Vidi pri Ljubljani Joannes Žan m/p. tedajni kaplan Bohinjski. Tem črticam je dodal 2. dve pripomnji: Ljubij. gospodje [kateri?] so vezali č. g. župnika [Porental v ta Bohinjski bund. — Iz Ljubljane poslani preiskovalni sodnik (»erster Untersuchungsrichter«) se je nastanil v župnišču, kjer je bil prijazno sprejet in gostoljubno postrežen. Za Caution smo iskali besedo slovensko8). 2. je varčeval s papirjem, zato je napisal gori objavljeno poročilo na »Vabilo na naročbo »Slov. Gospodarja« 4° [iz leta 1871., ko je s 1. VII. prešel v la zec pooblastila pod da se koj vloga izroči in tudi pozneje stori, kar je potrebno. Tudi vas pozorne storim, da so za to neke pristojbine ali takse predpisane, ktere bomo imeli odrajtati. Zastran kazenske zadeve še od deželne sodnije nisem dobil na svojo vlogo nobenega odloka in ga tudi ne bode pred zatožnim s ki epom. V gozdnih zadevah pa je poslalo okrajno glavarstvo spise v Ljubljano deželnemu komisijonu, pri kterem ostanejo 3 tedne, da se pregledajo; torej ml za sedaj ne treba iti v Radoljco. Zanima me zvedeti, kako se kaj godi vašim bolnikom, ker se menda vendar bolezen ne razširja, sicer bi morali skrbeti za zdravnika, ki bi za nekaj časa k vam prišel. Dr. Vošnjak se je preselil v Ljubljano13) in ker prvi čas nima dosti dela. bi morebiti on hotel k vam priti.14) »Pravnik« nam je za ta mesec zaostal vsled obilnih opravil in malo stavcev v tiskarnici, to[rejl še potrpite neke dneve. Presrčno pozdravljam vas i[n gospoda] župnika. Z Bogom! 6. pisma je samo odlomek. Začetka ni. Odtrgani in izgubljeni sta prvi dve strani in gorenji del tretje. Iz ostanka je razvidno, da je poslal R. prepis zatožnega sklepa v obvestilo obtožencem proseč nekaterih podatkov njim v prid. Nekatera pojasnila prinese »Pravnik«. zatožnega sklepa, va[m] g[a] vendar pod ./. pošiljam, ker je potrebno, da ljudje natanko zvedo česaT jih dolžč. Pošljite mi ktere črtice o tem, da ne treba ljudem v Ljubljano hoditi pred končno obravnavo. O drugih rečeh vam odgovorim drugo krat, nektere sprožene predmete bode »Pravnik« razložil. Vesele praznike 16) vam želim, ter vas in g. župnika lepo pozdravljam 13) Njegov prihod — 21. I. 1872 — so javile »Novice« 1. 4. str. 30 dne 24. I. 1872: Dr. Vošnjak, preselivši se iz Štajerskega na Kranjsko, je došel v nedeljo v Ljubljano. 14) Toplo priporočilo »Slov. Pravnika« duhovnikom v »Zg. Danici« (dopis z Gorenskega na sv. Školastike dan — 1. 7, 1871, str. 54) je najbrž poteklo izpod Zanovega peresa. 15) Odglodani podpis je 2. s svinčnikom dostavil. lfl) Leta 1872. je bila velikonočna nedelja dne 31. marca. r 31______________ Lj. T 872 Vaš starfi pobratimi [Dr. Razlag]16) Vaš iskreni pobratim 22 — Lj. -j 872 Razlag m./p. Slovstvo. Sič, Albert. Narodni okraski na orodju in pohištvu. I. (Zbirka narodnih ornamentov, II. del). V Ljubljani, 1923. Tisk tiskarne Jos. Blasnika nasl. — Litografija Cemažac in drug. Klišeji iz klišarne Jugoslovanske tiskarne. — Naši slovenski ornamenti obračajo že dalj časa sem pozornost nase; domačini in inozemski folkloristi so se pečali ž njimi, a vedno je bila kaka zapreka, ki je zadržala do najnovejše dobe vsako velikopoteznost, popolnost in pravično oceno; sedaj je bilo pomanjkanje materijalnih sredstev, sedaj je nedostajalo navdušenim posameznikom časa, potem spet potrebne izobrazbe, ali pa so motili predsodki osebno inozemske pisatelje; sem in tam je bilo tudi neumevanje naših odnošajev vzrok, da so sicer dobre namere zašle na neprava pota in obtičale v zagati, Začenjale so se te študije ob posameznih, ograničenih panogah — če se oziramo na moderno dobo; starejše slovstvo je sicer porabno zaradi navedenega gradiva, sicer pa večinoma zastarelo. Novejšo smer je začel prof. dr. W a 11 e r Schmid (»rim. Carniola I. [1908], str. 44—46; II. [1909], str. 29—39, 39—45). Po njegovi pobudi je nastal tudi kratek obris ljudske umetnosti na Kranjskem, ki je potekel iz peresa I. KronfuBovega; vzlic enostranostim in subjektivnostim je pora-ben še danes kot osnovni program, katerega posamezne točke je pa treba objektivno in vsestransko obdelati. Ako omenim še C h aru z i novi razpravi; Kre-stbjaninii Avstrijskoj Krajny (Živaja starina, 1902) in: Žilišče Slovinca verchnej Krajny (Živaja starina 1903), -potem Dvorskega študijo: Bohinske sidelni typy (Narodopisni, vestnik Cehoslovansky 1916), Lokarjevo sliko; Iz Bele Krajine, Carniola, n. v. II. (1911) in Lil. (1912), Mantuanijevo študijo: Ostanek prazgodovinske tkalske tehnike na Kranjskem (Carniola, 1915) in končno Murkovo razpravo: Zur Geschichte des volktumliehen H a uls e s bei den Siid-slaven (Mitteilungen d. antropolog. Gesellschaft in Wien, 1905 in posebno 1906, kjer obravnava speeijelno slovensko hišo), sem navedel vso novejšo narodopisno literaturo o Slovencih do 1. 1918; starejšo sem navedel v Carnioli, 1918, str. 85 nsl. Tu pa je stopil na plan prof. Albert Sič z obsežnim programom. Začel je obelodanjati izdelke naše (slovenske) ljudske umetnosti. Tako je priobčil »Narodne vezenine na Kranjskem«; I. in II. del 1. 1918/19, III. in IV. del J. 1919. (Prim. Carniola, 1918, str. 85 nsl., in Dom in Svet 1919 str. 239 nsl.) Isto leto (1919) je napisal drobno, a pregledno delce: »O slovenskih narodnih nošah v »Slov. Narodu« kot podlistek, ki je potem prišel med svet v nekoliko razširjeni obliki posebne knjižice. Tem so sledili »Narodni okraski na pirhih in kožuhih« (prim. »Dom in Svet, 1922, str. 188 nsl.) Zadnja zborna publikacija nam podaja izbero okraskov na orodju in ipohištvu. Vsebino tvori 1) besedilo v slovenščini, srbohrvaščini in francoščini; ta izvajanja pojasnjuje pet klišejev: dve poslikani skrinji iz let 1827 in 1836, dalje poslikana kuhinjska omara iz 1. 1846, potem dve bilokrajski predici pri delu in na zadnjem 7 različnih preslic ter 5 vretenc. — Temu besedilu sledi 16 listov z barvastimi ornamenti, tiskanimi na kamnu. Prvi in drugi list nudita po pet vretenc, narezljanih in deloma z barvami okrašenih. Tretji list nudi 20 konfiguracij, večji del geometričnih, posnetih ipo preslicah; dalje imamo preslico z izrezljanimi geometričnimi in črtastimi okraski. Listi 5—14 nam podajajo sli- karije s skrinj iz let 1820—1863; tu imamo le rastlinske motive, izvzemši en sam slučaj (list 11 podoba a). List 15 nam predočuje posteljnjak iz d. 1794, a na zadnjem (16) je zibel. To je nekaka izbera; kajti gradivo bi se dalo zelo pomnožiti, da so razmere na gospodarskem popri šču ugodneje. A za tipiko se izhaja tudi s to izbero. I l Ornamenti so plastični (vzbokli), ploščati (vdolbeni), črtasti (urezani) in barvasti (naslikani). Barvi geometričnih ornamentov sta modra in rudeča na belem (ali surovem lesnem) dnu. Skromne zelene poteze, pomešane tu pa tam med rudeče in modre, utegnejo biti nejasne reminiscence z madjarskih okraskov in se opirajo na stremljenje po pestrosti. Na vretencih in preslicah imamo pristno ljudsko umetnost; čudovito je, kaj zmore ljudska duša na tem poprišču. Okrasje na Pohištvu pa sega po motive v zakladnico velike a rustificirane umetnosti. Skrinje imajo skupen znak, imajo enolično popleskane ploskve, a obrobljene z raznotero oblikovanimi obodi ali okvirji v barvah; in te ploskve mosijo pestri ornament. Osnovna barva pohištva je bela, rudeča, modra, rujava itd., vendar prevladuje koncem 18. in skozi 19. stoletje bela in modra podlaga za ornamente. Najintenzivnejše zanimanje vzbujajo ti okraski s tem, da sega njihova tradicija zelo daleč nazaj: Kažejo nam spomine na tektonske razipre-delbe, ki jih je imelo staro pohištvo; saj ga moremo zasledovati daleč nazaj skozi srednji vek do poznorimske dobe. Praktični in ne zelo razvajeni srednji vek je gledal bolj na trpežnost, kakor na krasoto pohištva; vendaT ni mogel pogrešati pestrosti, ker je bila njegova umetnost ukoreninjena globoko v ljudskem čutu. Najprej so dosegali pestrost s pregrinjanjem skrinj, nekaterih omar in posteljnja-kov. Nato so začeli krasiti pohištvo s tem, da so je rezljali, bodisi , v iprecjej vzboklem reliefu, potem v plitvejšem in nazadnje s planimi okraski. Izdolbene dele so (pobarvali, tako, da so se jasno dvigale ostale konfiguracije. Temu je sledila intarzija (vlaganje lesenih ornamentov v les). Na Francoskem, Španskem in v Italiji so pa te ornamente še barvali (lužili v raznobarvastih tekočinah). Tako so dospeli do enostavnega poslikavanja, posebno v slučajih, ko ni bilo mogoče zmoči večjih stroškov. S tem prednjači cerkev, ki pozna iposlikavanje že v predgotski dobi. In ta navada se je uveljavila tudi pri nas, kismo stali pod vplivom južne in severne kulture. To nam dokazujejo stari inventarji 16. in 17. stoletja; tam imamo primere za vse vrste pohištva, ki je ali rezljano ali poslikano. Osnovna barva je različna; v starejši dobi ima zelena prednost pred vsemi drugimi; za njo je najprej bela; redkeje se omenja rudeča — navadno v zvezi z drugo barvo; še redkeja je pa modra. Zlato se rabi samo za pozlačenje posamftih delov. Na to osnovno barvo so slikali okrasje; pri plemičih so bili na prvem mestu grbi; sicer pa so bile najbolj navadni okras cvetice, večjidel v posodah. Boljši umetniški izdelki so nudili tudi naslikane angelje. V 18. stoletju so se polastili te panoge tudi vaški umetniki, posebno taki, ki jih je zanesla kaka srečna usoda med svet, kjer so videli marsikaj 'primernega in to uporabili doma. Ker je pa slovenskemu kmetu ideal največje umetnosti cerkev, in ker smatra vsak žup-ljan svojo župno cerkev za neprekosljivo glede umetnosti, so taki vaški umetniki jemali svoje motive iz cerkva in jih prikrojevali ipo svojem — in morebiti tudi po naročilčevem — okusu. Konservativnost kmečkega okusa je povzročala vedno neko zaostalost oblik, pri nekaterih obrtnikih bolj, pri drugih manj, kakor je bila pač stopinja nadarjenosti posamnikov, ki so izvajali ta dela. Na drugi strani pa delajo obrtniki slikane ornamente po starih intarzijah, samo da jih izvajajo v pestrih bojah in jih oblikujejo po svojem individualnem okusu. Ako motrimo te liste, se nam skomina po večjem številu takih uzorcev in žalosti nas, da naš neugodni položaj ne dopušča obširnejših publikacij. Osobito barvastih ornamentov bi bilo treba več. Sič bi nam bil z veseljem postregel ž njimi — da ni ugovarjal stroškovnik. Ne rečem, da je v barvastem ornamentu višek umetnosti; v rezbariji in intarziji je je navadno več; vsekakor zahteva ta višjo tehnično izurjenost, ne pa globočjega ljudskega okusa. Kar tiče Sičevega dela je edino, kar moreio reči o njem; priznanje. Vseskozi je vesten in točen, pozoren na vsako malenkost v ipotezah, v nijansah in v kompoziciji. — V kratkem in preglednem predgovoru je označil osredje, iz katerega so vzklili ti ornamenti, Ipovedal kako in kje so bili v rabi in kakšen pomen jim prisoja ljudsko naziranje. Njegovi točnosti je sledila tudi domača litografijska tvrdka Čemažar in drug. Ta nam obeta veliko za bodočnost. Ako se je sem pa tam nekoliko upiral register za male latitude (n. ipr. list 3, 5, 6, 10), moramo to pisati na rovaš prvenstva tega dela; vso poublikacijo smemo označiti tudi kot tehnično jako dobro uspelo delo. MantuanL Albert Sič: Kmečka hiša na Gorenjskem in Kmečka soba na Gorenjskem. Lit. čemažar in drug v Ljubljani. Založila Učiteljska tisikarna v Ljubljani. (1923). Svojim podrobnim študijam o narodnih okraskih in publikacijam slovenskih ornamentov je ipridružil marljivi prof. Sič dva pregledna lista, ki naj pokažeta, kako se okrasje praktično uporablja in namešča v hiši in na pohištvu ter izzoveta estetični učinek, kakor ga izziva narodni ornament v naravi. To je zlat most, posebno mestni deci, pa tudi odraščenim, po katerem morejo priti do razumevanja ljudske umetnosti na Slovenskem. Ko bodo na jasnem v domači umetnosti, ki jo goji ljudstvo, bo treba, da se seznanijo z ljudsko umetnostjo drugih jugo-slovenskih rodov, najiPTej s hrvatsko in srbsko. Morebiti se bomo pred zedinili i. na tem poprišču in nas bo samorodna umetnost trdneje zvezala v kompaktno celoto, kakor politične struje. Prvi list v celotni veličini 950X625 mm (slika saima 738X455 mm) nam kaže idilično ležečo gorenjsko hišo loške okolice. V zelenju ob griču stoji, objeta od dveh cest. Vse, kar spada h gospodarstvu, je pod eno streho. Spodnji del je solidno zidan; gornji del (vrh) je pa je iz skrbno spahnjenih tramov, nekoliko nazaj potisnjen. Lep hodnik obdaja ta gornji del; ograja je ornamentalno izrezana. Napušč podpirajo profilirani leseni stebri. Izpod ščita visi na letve obešena koruza, na policah pa so nameščeni bujni viseči »nageljni«. Pod ščitno stranjo vidimo ograjen vrt, a za hišo ulnjak. Na zidanem delu opažamo še srednje velika okna, odprtino obdajajo kamniti okvirji, preklada se razvija na zunaj v podobi močno načlenjenega napustka, železna mreža zapira ipot v izbo nepoklicanim gostom. — K hiši, t. j. stanovanju je prizidan zadaj hlev, spredaj shramba v pritličju, v prvem nadstropju kašča, pod zemljo klet. Pestri kras dajo stavbi na ščitni strani podoba Sv. Florijana, pri oknih pa lesene, a poslikane zatvornice. Streha je krita z mecesnovimi skodlami. To vnanjost gorenjske kmečke hiše izpopolnjuje poseben list (950 X 625 mm v celoti, 733X400 mm v sliki), ki nam predstavlja notranjščino kmečke izbe. Pod je lesen, istotako strop; na tramu je letnica 1792. Opremo te izbe tvori v prvi vrsti miza v desnem kotu; ob stenah so klopi; ob mizi klopica in stol. Od mize proti levi ob steni lepo postlana postelj, pred njo zibel. Mizi nasproti v kotu proti desni je peč z zapečkom, obdana na obeh prostih straneh s klopmi. Ob steni pri vratih stoji kadmija, v kateri gnetejo testo. Druga drobna oprema sestaja iz nastopnih predmetov. Nad mizo visi sveto razpelo, obdano od svetniških podob. V steni med oknom in pečjo je omarica, na vratcih odprta pratika; na ipoMci nad omarico majolika in cvetica v posodi. Na desni od omarice je ura, pod njo na tleh čelešnik s tirsko; poleg njega stoji lončena skleda z vodo, v katero padajo utrinki cd trske. Pod klopjo ob peči vidimo pručico, pred pečjo kolovrat s kod el jo, a pod klopjo zajca. Med vratmi in .pečjo visi v‘elšci molek; na polici nad vratmi stoji spet majolika, poleg nje svečnik. Na steni za vratmi posoda za blagoslovljeno vodo, žličnik, a v stenski udolbini so pripravljene trske za razsvetljavo. Na steni visi sklednik; na tleh pred kadunjo motovilo. Ob peči je veliki čelešnik; na njegovih lev ah visi nekaj tkanine; pred pečjo je pod stroipom viseča polica, na kateri se mleko kisa v latvicah. — Tako je Sič pokazal v glavnih potezah notranjščino kmečke sobe na Gorenjskem. Prav za prav bi bil moral izvesti še dve sliki: eno s kamrico (kamor sodi postelj) in kuhinjo, oz. vežo z ognjiščem, a drugo s hlevom in senjakom. A zopet ga je ovirala ozirnost na gosipodarski položaj šol in zasebnikov. Kamnotisk je prav dobro izvršen; pri prvem listu (zunanjost hiše) se mu je barvni ton bolj posrečil, nego pri drugem; posebno oprema se nekam premalo odločno dviga od boje sten. Prof. Siču pa bodi izrečena zahvala za neumorno požrtvovalnost, s katero bogati našo narodopisno zakladnico. M. Starinar. Organ srpskog arheološkog društva. Treča serija. Knjiga prva (za 1922). Urednik N. V u 1 i č. Beograd, 1923. Knjiga v krasni opremi in reprezentativnem formatu, broječa 314 strani, z 1 tlorisom in 6 tablicami na pokredanem papirju, ki nudijo 69 podob raznih arheoloških predmetov. V besedilu je razvrščenih mnogo (103) ilustracij, vkup e torej 172 podob. Knjiga se sme torej kosati z najopuletnejšimi naše dobe. Pa ne samo po svoji vnanjosti; obliki, v kateri nastopa, je primerna tudi njena vsebina. Prinaša pa 17 razprav, katere zaključujejo slovstvene beležke. Prof. dr. Vlad. R. Petkovič razpravlja o freskiranem koledarju cerkve sv. Jurija v Starem Nagoričinu; opisuje jih podrobno in podaja vse napise z izvirnimi kraticami. — Sarajevski kustos v. p. Čiro Truhelka osvetljuje zgodovino prazgodovinskih študij v Bosni. — Clermontski profesor Louis Brehier priobčuje vrlo zanimivo paralelo o srbskih cerkvah in romanski umetnosti; torej nekak pariški Strzygowskijevec. — D. N. Anastasijevič poroča o izkopavanju Nemanjine »sv. Bogorodnice« v Kuršumljiji. — Mih. Abramič, podravnatelj splitskega arheol. muzeja pojasnjuje nekatere splitske rimske napise, na katerih se omenjajo speculatores in beneficiarii rimskih legij. — Dr. Peter Kolendič se bavi s kamnitimi stopnicami, ki so bile narejene z ulice na kor cerkve sv. Ivana v Šibeniku in s tozadevnimi listinami. — Pero J. Popovič podaja drobne prispevke za študij stare srbske cerkvene arhitekture to pa za 44 cerkva. — Dr. Peter Sok piše o pojavih vulgarno-latinskega jezika v napisih rimske Dalmacije; ta članek tvori dopolnitve njegovi razpravi v Djelih Jugoslavenske akademije v Zagrebu (sv. XXV.) — Viktor Skrabar iz Ptuja obravnava naj-s denine iz Skorbe pri Ptuju in Podbreža pri Mariboru; vse te izkopine sodijo v pozni La Tene. — D. C. K a r a p a rrd ž i č posveča svoje delo prazgodovinskemu najdišču Aradcu pri Bečkereku v Vojvodini. Grobišče je 1 km dolgo in 0.5 km široko na najbolj razsežni točki; dosedaj je prekopanih ok. 250 m2. Grobovi se 4 nahajajo 0.3—0.4 m globoko. Najzanimivejšo najdbo tvorijo trije domovi, oz. njihovi iz kamna stavljeni temelji. Tu je pa treba še podrobnih študij; dosedaj še marsikaj ni jasno. Hiše so imele »peči«, ali morebiti pravilneje povedano: ognjišča odkrili so jih sedem. Posoda je delana vsa na prosto roko; orožje iz kamna in kosti. Nakit je iz kosti, školjk, raznobojnega kamenja in ilovice. — Živko D. Petkovič v Kraševcu se ukvarja z megalitom iz Srndalja. Ta kamen je vulkanska trahidoidna skala, na njegovi površini se nahaja mnogo urezanih risb iz pradavne dobe; človeških podob , (tudi jezdecev), raznih živali in geometriških likov. Ob tem megalitu je prastaro grobišče; grobovi so v pravilnih vrstah. Tudi v selu Srndalju samem so tri stara grobišča. — Dr. J o so Petro- vi c se peča z najstarejšimi spomeniki o arheologiji na Balkanu vobče, v Srbiji posebej ter navaja slovstvo, ki sodi semkaj. Pisatelj loči tri dobe: prva je največja in traja od temne davnosti do 1. 1870; druga od 1870—1883, tretja od 1883 do sedaj. — Dr. Balduin Saria obrača v svojih arheoloških raziskovanjih starega Poetovio (Ptuj) našo pozornost na slovensko zemljo. — Vladimir Corovič obdelava hercogovske samostane (manastire). — Dr. Niko Župnič pretresa tehniko, slog in smoter zanimive glavice iz žgane gline, ki so jo našli v Vinči blizu Beograda. Posebnost te glavice je, razen orijentalskega tipa onega modela, po katerem jo je umetnik oblikoval — četudi le po spominu — tudi to, da nosi na obrazu krinko. — Georges Seure v Parizu nudi katalog votivnih reliefov iz beograjskega muzeja. Zanimiv je predidoči traiški onomasti-kon. — Vrsto razprav zaključuje A. Stanojevič, popisujoč arheološke ostanke ob srednjem Vardarju: Dževdželijski Hrid, Demir-Kapija, Rudinek. — Kot dodatek sledijo »Beležke«, ki navajajo različno slovstvo iz dobe od 1885—1922, ako tiče naše domovine in našteva ter ocenjuje spise Angležev, Francozov, Grkov, Hrvatov, Italijanov, Madjarov, Nemcev, Romunov in Srbov. Na Slovence pa so * beležke pozabile — izvzemši to, da so omenile »Časopis za zgodovino, in narodopisje« letn. 1922. — Ugledu te centralne publikacije bi vsekakor pristojalo, da se ozira tudi na slovenske spise in da navaja — ako ne govorimo o Mitthei-lungen des hist. Vereines ftir Krain, Mittheilungen des Musealvereins f. K. niti o Izvestjih muzejskega društva za Kranjsko, — da bi se omenila vsaj C a r n i o 1 a, v kateri je nabranega toliko gradiva iz arheološke discipline, ki so je prispevali Jos. Breznik, Jos. Mantuani, M. Pajk, Karel Pick, W. Schmid, Iv. Šubrc in Jak, Žmavc. To so stvari, na katerih je interesirana veda skuflne domovine. Narodna starina. Uredil dr. Josip Matasovič. Potrebno, važno in resno podjetje, ki je prineslo v prvih treh zvezkih, od meseca aprila 1922 do novembra 1293, novega gradiva. Morebiti je za sedanji položaj značilno dejstvo da se take ugledne in važne publikacije bore za svoj obstanek; zadnji (3.) zvezek je bil dotiskan že konec decembra 1922. a razposlan je bil 11 mesecev pozneje. — Ne moremo podati izčrpno vse vsebine; poleg spisov, ki so namenjeni lokalnim potrebam, kakor n. pr. Stari i starinski Zagreb (od J. Matasoviča), prinaša tudi take razprave, ,ki so splošnega interesa; tako F. Sišič: Rimska uprava u Dalmaciji i Panoniji, ali C. M. Ivekovdč: Značajke graditeljstva ranoga srednjega vijeka u Dalmaciji, pri katerem bi želeli samo nekoliko več primerov in ilustracij; tako pogrešamo najznačilnejši priuier samorodnega postopanja v stavbarstvu, ki se nam kaže v cerkvi sv. Donata v Zadru; tudi zanimivi napis na cerkvici sv. Barbare v Trogiru bi bili radi videli. — M. Gavazzijeva razprava o orodju za tkanje trakov je splošne vrednosti, za Jugoslavijo v prvi vrsti. — Vse zgodovinarje, lingviste, paleontologe, antropologe, arheologe in etnologe bo zanimala N. 2 upnic e v a študija: Tragom za Pelazgima, ki si stavi vprašanje, ikateri narodi so bivali na Balkanu pred pri prihodom Ilirov in Trakov. Z. piostopa strogo metodično. Izhaja od male prazgodovinske glaivice, najdene na Belem brdu v Vinci blizu Beograda; ona kaže rasni tip orijentalca, osobito po svoji značilni dolihocefaliji. Da so imeli umetniki prazgodovinskih dob zmožnost, pojmovati oblike, ki so jih videli v naravi pred seboj in jih tudi osrioviti, to nam dokazujejo slike, reliefi in sobice diluvijatlnega in 'paleolitskega človeka (Mas-d’ Azil, Chabot, Les Comibarelles, Niaux, Laussel, Altamira, Castillo, Salitre, Meaza; Arcy-sur-Gure, Lacave, La Madeleine, Lourdes, itd.) In kdo so bili tisti orijentalci? Z. opozarja na take tipe, ki jih nahajamo na egiptskih in hetitskih spomenikih in nam predstavljajo vedno Hetite. Ta ti,p imajo še dandanes Kurdi. Da pa ugotovi možnost bivanja orijentalskih narodov v naših deželah, obravnava Z. predarijske jezikovne ostanke. In 'pri tem pride do Pelazgov in Lelegov, ki so bili Hetidi, torej fizično, še bolj pa jezikovno omiljeni nasledniki Hetitov. Tudi Iliri so Hetidi. Ta metodično izvedena zgradba sloni — seveda — na dosedanjih zaključkih in naziranjih učenjakov raznih strok. Jezikovno se opira precej na Baske. Ako se ta podlaga ne izpremeni, tedaj bomo smeli računati i v prazgodo- C vini i v zgodovini s tem dejstvom, da je osnovna podlaga naši kulturi hetidijsko, če ne hetitsko svojstvo. To nam bo pa ključ v razne, za sedaj še zaprte hrame, posebno do folklore našega naroda. — Splošnega pomena je dalje Matasovi-čev članek: Slikarije Stjepana Marjanoviča (diletanta iz Broda), ki nam kaže, kako je vplivala velika umetnost na razpoložene duše in od teh na njihovo Okolico. J. M a n t u a n i je podal v zadnjem (3) zvezku kratek obris o delovanju ljubljanskega muzeja. N. Z e g a o etnografskem muzeju v Beogradu za 1. 1922. — Narodna Starina je resen, vrlo dobro urejen list, ki prinaša obilico izvrstnih člankov, beležk in poročil in zasluži, da se podpira od vseh strani, čim najbolj mogoče; ta knjiga ne bo zastarela v doglednem času. M. Dr. Konrad Schlffmann, Das Land ob der Enns. Eine altibaierische Land-schaft in den Namen ihrer Siedlungen, Berge, FJusse und Seen. Miinchen und Berlin, 1922. Druck und Verlag von R. Oldenbourg. 8° XII+248 str. — Pisatelj, ki je znan po svojih raziskavanjih krajevnih imen Gorenje Avstrije (Die Ortna-med Oberosterreichs v Archiv f. d. Geschichte der Diozese Linz III. in IV. (1906 in 1907); — Die Stationsnamen der Balin- und Scfoiffahrtslinien Oberosterreich 50 Linz, 1921; — Die Namen unserer Seen v: Linzer Volksblatt 1915 7/XI.) je podal v tej kniigi sistematičen pregled krajevnih imen Gorenje Avstrije in jih skušal vseskozi tudi raztolmačiti. Najprej razpravlja o Keltih in Rimljanih, 'Potem o Bavarcih in nazadnje o Slovanih. Uvodoma trdi, da so bili ti kraji poseljeni po mlajši dobi kamna od »ilirskih (albanskih)« prebivalcev. Tu so že nejasnosti, ki so se preselile tudi v ostale oddelke knjige, dasi moramo priznati, da si Sch. prizadeva, biti nepristransk. Nas na tem mestu ne zanimajo prazgodovinska in nemška imena v prvi vrsti, ampak stališče, ki ga autor zavzema napram slovanstvu. Toliko priznava, da listine od 8.—12. stoletja izrečno potrjujejo prisotnost slovanskih naselbin tam kjer leže: Kremsmiinster, Dietach, Sierning, Eberstal, Puchenau, Kronsdorf, Aist. Naarn, Neuhofen, Kirchdorf, Hausmanning, Weidelham, Proselsdorf, Steinbach, Sippach, v ozemlju reke Muhi itd. — Slovanski živelj, pravi Sch., ni bil na Gornje Avstrijskem nikdar močan, dasi pravi I. Strnadt (Die freien Leute der alter Riedmaik (v. Archiv f. oesterr. Gesch., 4* 104 [1915]) da je bila Gorenja Avstrija pred prihodom Bavarcev slovanska in podpira to trditev z zemljevidom slovanskih naselbin v tej deželi. Sch. to zanika, in navaja posamič imena »die sicher oder doch sehr vvahrscheinlich in Betracht kommen«. Dostavlja pa vendar, da ni dvomno, da jih je v resnici več, nego jih navaja (str. 196). A da potlači slovanski element kolikor moč v ozadje, trdi, da so bili Slovani večjidel drvarji in rudarji, torej nestalen činitelj, ki je prav za prav brez pomena za poselitev dežele; vendar pa priznava »dafi es unter den zugewanderten Slawen auch eine hohere Schicht gab«. Vidi se mu, da bi bil rad na vse strani pravičen, a v 'prvi vrsti seveda nemštvu. Ne pomisli namreč, da nestalen element ni mogel dajati krajevnih imen, ki bi se bila ukoreninila in držala skozi stoletja in prešla celo v prilagodenih oblikah v nemščino. V koliko da so njegova tolmačenja prava ali napačna — nekatere razlage so sumljive — to bo povedal strokovnjak-specijalist, v prihodnji številki našega »Glasnika«. Za sedaj bodi javnost opozorjena na knjigo. M. GJuro Szabč, O značenju topografskog nazlvlja u južnoslavenskim stranama. Jugoslavenska Njiva II, 19. in 26. jul. in 2. avg. 1919. S to razpravo je hotel prof. Jurij Szabo postaviti razlago krajepisnih imen na novo, po njegovih mislih trdnejšo podlago. Njegove teze so: Da se največi dio topografskoga na-zivlja u južnoslovenskim stranama, koji je na tijesno vezan sličnim imenima, n e može nikako protumačiti ni iz slavenskih ni iz drugih poznatih jezika. Broj ovih imena iznosi tisuče. II. »Da postoji veoma velika množina ovih imena koja su na prvi pogled istovjetna sa riječima u današnjem slavenskom govoru. V e č i n u tih naziva moramo pribrojiti onima, koje smo u prvi odjeljak postavili.« III. N a j m a n j i je dio naziva takov, koji se d a d e iz sadaš- njega jezika protumačiti Nu sve ove tri grupe imena živu i danas u našem jeziku, ta su imena sastavni dijelovi jezika, ma da ih največim dijelom ni u jednom rječniku ne nalazimo«. Pogljemo nekoliko, kako postopa gospod reformator pri dokazovanju svojih smelih trditev! G. Szabč poišče na zemljevidu nekoliko imen in vzklikne: Dosedanja razlaga pomena teh imen je brezdvomno kriva, ker je nezmiselna in ker jo je podal in podprl s filološkimi dokazi Miklosich (Szabo spiše dosledno Miklossich), torej tisti, kateremu pripisuje fanatik Sz. »poznatu averziju protiv slavenstva« (!!) — druge razlage sicer ne ve, a to je gotovo* da se ta imena ne morejo raztolmačiti iz nam znanih jezikov! — Krajepisna imena v slovenskih pokrajinah pozna Sz. samo iz nemških virov, menda s »specijalnih kart«. Zato piše: »Schuize je mjesto i potok k-zapadti od Ljubljane« (p. 459), »kod Poltschacha u Štajer[skoj]« (p. 459), »j[užno]C a s t e 1 n u o v o« »kod Sesane« in »ji. (to je: jugoistočno) S e s s a n e«, »kod L a a s a« (vse p. 460), »B a n n e mj[esto] si. ( = severoistočno) Trsta« in pa »si. R o z z a« (p. 478). Gospod Sz. torej, ki piše o tolmačenju topografskih imen na Slovenskem, ne ve za Šujico, Poljčane, Podgrad, Sežano, Lož, Bane in Roč! Ne dosti boljše ravna z imeni v drugih deželah. On pozna selo Rovinjsko samo pod laškim imenom Viila di Rovigno (p. 459), slovaške kraje Nemecke Pravno in Turčansky Sv. Martin (p. 459) samo pod madžarskim imenom N(emet) Prona in v polmadž. obliki Turoški Sv. M. (ker pravijo Madžari Thurocz Sz. M.), Vodnjan v Istri samo pod italijanskim imenom Dignano (p. 476: »kod Dignana«), Naj še omenim grozni zloženki »zcndjezik« (p. 475) in »Prespa jezero« (p. 474 in 460). — (to naj bo zendski jeziki) Glavna napaka pisateljeva je ta, da meče najrazličnejša imena iz najbolj oddaljenih krajev skupaj v en koš na ptodlagi zunanje in le slučajne podobnosti in jih proglaša za identična. Na primer na str. 475. pravi »B e 1 g r a d je česti naziv za mjesta.... zap[adno] od Lienza nalazimo Villgrater Joch ..a Belle-garde je naziv za nekoliko franc, gradova... poznato je, da je Meklenburg zlo prevedena riječ Willigrad, kao da je ono Willi = Veli mikil (velik), a zapravo je to Beli grad«. Tako stoji črno na belem! V resnici pa se je imenoval tirolski kraj Villgraten v IX. stoletju Val grata (Steub, »Rhatische Ethnologie«, p. 137), Bellegarde je »lepo varstvo, lepa straža«, in staronemško ime sedanjega Mecklenburga, namreč Mikilenburg, je pravilen prevod slovanskega imena Willi-gard, to je Veli = Veliki grad. — Na str. 475. modruje Sz. o madžarskem imenu srbskega Belgrada, Nandor Fehčrvar, neverjetne stvari, dasi bi se lahko poučil iz zgodovinskih virov, zakaj .pravijo Madžari temu mestu »Ferdinandov Beligrad«. — O mestu Kopru v Istri vemo, da se je imenovalo od VI.—X. stol. Capris in Caciras, kar se je v jugoslov.. ustih pretvorilo v VII. stol. v Kopre, pozneje v Koper. Szabo pa nas uči, da je to ime zloženo iz dveh »elementov«, ko — in par, katerih pomen ni znan. Podobne zloženke iz dveh elementov neznanega pomena so po njegovi komodni teoriji: Ko—tor, Ko—kot. Ko—ren, Ko—sor in še nekaj takih. Mesto Zermatt v švicarskem kantonu Wallisu je imenovano po senožeti ali pašniku (srednjegorenjenemški zer matten = »k senožeti«)*). Francozi pravijo mestu Praborgne (pra = lat. pratum = travnik; Szabo pa zahteva, naj mu verjamemo (seveda brez dokazov, samo na junaško besedo), da je ime sestavljeno iz elementov zer in mat, neznanega pomena; drugi element da se nahaja tudi v besedah Kos-mat-ica, Dal-matia i. dr.! Krajepisno ime Koštjela pomeni (po slovarjih) celtis australis, koprivec, Ziirgelbaum — Szabo pa ga razkraja v Košt + jele ter poudarja, da tale »jele« nima nič opravka z drevesom, z jelo — a kaj pomeni, ne zna povedati. Mesto Zagreb nosi svoje leipo ime izza XI. stoletja. V kajkavščini in slovenščini pomeni Zagreb »Bollvverk, Schanze«, torej je jako primerno ime. Gospjod reformator trdi (zapeljan po madž. imenu Zagrab, ki pa sloni na vokalni harmoniji), da je »starija forma tega imena oči to Za-grab... pa ne možemo niti na drvo toga imena niti na grabu pomišljati... Ne smijemo ni onomu za- podati znamenovanje našega za-«. Torej vse le negativno, pozitivnega nič. O Miklosichu pa, kateremu Sz. ni najmanje kos, se izraža na vsaki strani prezirljivo 2), nekako od zgoraj. Večkrat pravi Sz., »ne mislim umarati čitače«, »ne ču čitače umarati«, pa vendar me je umoril. Kdor ni doma v kaki stroki, naj •bo tiho in naj ne piše o stvareh, ki so mu terra incognita. Kar piše Sz., je pravzaprav le prazno besedičenje, a znal se je ogrniti s plaščem znanstvenosti. Mož nima pojma o rezultatih jezikoslovja. Na str. 474. piše: »Da se... zove Zagorje jedno samo mjesto teško je shvatljivo, a još teže shvatljivo, kako se moglo nazivati mjesta: Gore, Gora, Stara gora.... Začudna su česta imena Zagora za pojedinačka mjesta«. Ni nič čudnega: vsak kraj (bodisi dežela, mesto ali vas), ki leji za goro, (oz. za gorami), se lahko zove Zagorje (prim. ob Pivki Zag. ob Savi), a tudi Zagora; vas pod velbom se imenuje tudi Podvelb, vas pod Krnosoin tudi Podkrnos itd., vasi pa, ki se imenujejo Gora, so prevzele ime od *) Egli, Nomina geographica, 2. Auflage 1892. -) Dasi pravi (p. 460): »Ni tren ne pomišljam na ikaki pamflet protiv Mi-klossicha«, gor, na katerih so zgrajene. — Govoreč o Medjem dolu pri Jesenicah, (p. 474) trdi Sz.: »onaj Medji znači oči to (to besedo zelo rad porablja) medju, grani-cu«(!) V tem slučaju bi se prelaz zval Mejni dol. — Iz nemških slovarjev bi ^ Sz. lahko zvedel, da je Nook1) (občno ime, appellativum) — grič, hrib, in Ko-fel2) =< Bergkuppe; on pa ve vse bolje in nas uči (p. 460), da so Nemci vzeli Slovanom besedo nog, ki tiči v imenih Mokronog, Mlinoga, Vojnoge..., in jo »preudesili« v Nock, in pa besedo ko-bil(a), ki so jo samo »etimološki primijenili.« Pristavlja: »Moramo i taj naziv, koji je sigurno složenica od ko-bil, držati ,prastarem riječi, srodnom s riječi JtapaIr, — glava u grčkom jeziku.« Szabo je slep in gluh za najnavadnejša dejstva in jih kar ignorira ali taji. Odkar so evropski narodi sprejeli krščansko vero, dajejo svojim otrokom, a tudi vasem, potokom, hribom imena iz biblije: Jordan, Betlehem, Jerusalem, Tabor, Kalvarija, Nazaret.. Ker Szab6 tega ne ve ali noče vedeti, pravi (p. 460): »N e mož emo pomišljati, kao da bi ti nazivi (Jordan kot ime [potokov, vasi in brd v jugoslovanskih krajih) nastali po biblijskom Jordanu, več moramo uzeti, da su ta imena postala u i s t o d o b a, k a d je i p a 1 e s t i n s k a r i j e k a d o b i 1 a svoje i me.« Zakaj neki »ne možemo pomišljati,« da bi bila ta imena dana po biblijskem Jordanu? Pride pa še lepše. Reformator nadaljuje: » kao Jor-dan kormponovani (zakaj ne: složeni?) su i drugi nazivi: Bagrdan, TaTdan, Bez-dan, Bez-dana jama, Smr-dan...« Vsak četrtošolec bi lahko poučil pisca, da je Bez-dan = brezno, prepad, Bez-dana jama pa r= jama brez dna. In o Smrdanu čitamo v Broz- Ive-kovičevem slovarju: »Kod Smrdana blizu ima jedna bara koja smrdi na sumipor. Torej je kraj imenovan po žveplenem smradu. Slično je tudi govoričenje gospoda Sz. o imenu Tabor. — Na str. 476. beremo: »Čini se vrlo vjerojatnim, da se u nazivlju uopče nisu nikada upotrebljavala imena životinja ni imena folija.« To se pravi, postaviti dejstva na glavo! Po vsej Evropi, v slovanskih, keltskih, germanskih, romanskih, albanskih, grških, litvanskih, madžarskih in finskih krajih je vse polno takih krajepisnih imen, ki so vzeta iz živalstva in rastlinstva. — Ker omenjajo stari avtorji narod Bpsu>ioi, ki je živel v Sremu in ker se imenujejo prebivalci, blizu Karlovca porogljivo Brajd, jč Szabo taikoj ta dva naliva identificiral, rekoč (p. 488): »Nerijetko se je ime plemena sačuvalo kao porugljivo ime. Antični Breuci živu još i danas, tek se kao poruga osječa, kad se žiteljima nedaleko Karlovca kaže, da su Brajct« Seveda — Brevk ali Brajac, to je vse eno pri gosp. Sz. in od Karlovca do Srema ni tako zelo daleč! Na isti strani trdi Pisec, da se v laščini ime mesta Zagreba »često glasi Yzagabria namesto Za-gabria« — to je iz trte izvito, 'kar izmišljeno. Nekaj vrstic niže trdi, da niso Madžari »unatoč svoga osamstogodišnjega »rada« u Hrvatskoj nikaki dublji trag ostavili... ni jednoga jedinoga napisa.« Kje neki živi gospod Sz.? Ni mili? Na svoje oči sem videl na železniških postajah javne napise Karalyvaros (v Karlovcu), Eszčk (v Oseku), Verocze (v Verovitici), Kaproncza (v Koprivnici) i. dr. In •. to niso edini sledovi, ;ki so jili zapustili na Hrvaškem Huni XX. stolet.a Končam naj z razlago imena neke gorenjske vasice. Vas Studor je dobila ime po' tamkajšnjem svetu (občno ime studor pomeni po Cigaletu »seichter Acker, worunter sich Felsen befinden, Felsengrund«), Szab6 pa (str. 475) uči, da je slovenski Studor zloženka iz dveh »elementov« njemu neznanega pomena: *) v bavarsko-avstr. narečju ... 2) v gorenjenemškem narečju sploh (Oberdeutsch). stu + dor; drugi »element« se nahaja baje tudi v madžarskem topografskem imenu Nan-dor. v indijskem Nan-dur, v italijanskem imenu Val Nan-dro dn v srb ohr v. imenih Zlo-dor, To-dcr, Sre-dor in Konjodor!! Ivan Koštlšl. Zapiski. + Kanonik dr. Josip Gruden. Nemila usoda je kruto gospodarila v vrstah »Muzejskega društva za Slovenijo« in neizprosna smrt na$n je vzela mnogo odličnih članov, med njimi tudi dolgoletnega sotrudnika in urednika »Izvestij« in »Carniole«, stolnega kanonika dr. Jos. Grudna, ki si je zaslužil s svojo zgodovino slovenskega naroda epiteton »slovenskega zgodovinarja«. Josip Valentin Gruden je bil rojen v Ljubljani dne 14. februarja 1869; oče mu je bil krojač. Šolal se je v Ljubljani; latinske šole je posečal od leta 1880 do 1888 in jih zaključil z maturo kot odličnjak. Stopil je potem v duhovsko semenišče in študiral bogoslovje od 1888—1892; posvečen je bil 23. julija. Ker je bil vedno šibkega zdravja, so ga poslali na lahko kaplanijo v Bledu (1892). Selil se je kot kaplan skoraj vsako leto: 1893 na Ig, 1894 v Bled nazaj, 1895 v Mošnje, 1896 v Šmartin pri Kranju. Poleg svojih stanovskih dolžnosti si je nadel še pripravo za doktorat bogoslovja. Leta 1897 je bil promoviran. Dosegel je svoj prvi višji smoter — a njegovo zdravje je bilo tako opasno omajano da se je moral iti zdravit v milo meransko podnebje. — Ko je okreval, so gia namestili leta 1898 v Alojzijevišču kot prefekta. Dasi je ime! dovolj posla z nadzorovanjem mladine in korepiticijo šolskih nalog pri dijakih, se je vendar zanimal za zgodovino in se poglabljal v posamezna vprašanja. Tako je preživel v tem zavodu pet let — od 1898—1902 — in tedaj je postal ravnatelj zavoda, ki mu je načeloval dve leti: 1902—1904. Jeseni leta 1903 so ga poklicali v bogoslovnico kot namestnega profesorja za zgodovino in cerkveno pravo; leta 1904 je postal redni profesor in podučeval ta dva predmeta do leta 1911. Ko je bil izpraznjen Ktirchpergov kanonikat, ga je dobil — kot doktor bogoslovja — Josip Gruden. Istodobno je bil imenovan arhi-dijakonom ljubljanskega mesta in knezoškofijskini komisarjem za verouk na srednjih šolah. Kmalu so mu naložili tudi breme predsedstva pri Vincencijevi družbi. To obsežno delovanje je začela med vojno ovirati mučna bolezen, ki ga tudi položila dne 1. oktobra 1922 na mrtvaški oder. Ker je proučeval zgodovino in priobčeval uspehe svojega truda, je umevno, da je obrnil pozornost znanstvenih krogov na se in svoje delo. Njegovi rezultati so odipirali mnogokje nove vidike, a so imeli interesantno lice, tudi tedaj, ako niso bili povse novi; z večine so otvarjali nove perspektive In poglede v drugače orijentirano bodočnost. Gruden ni delal hitro. Proučeval je gradivo, je izpopolnjeval in začrtal si program o zadevnem vprašanju nalik programatični smernici. Potem se je poglobil v podrobnosti ter gradil na podlagi teh podrobnih Studil svoja izvajanja in sklepe o snovi, ki jo je obdelavah Vsi njegovi spisi izžarevajo gorko ljubezen do našega naroda, kažejo žilavo smemost in izpričujejo blago- dejno objektivnost, ki se ne straši niti zastarelih predsodkov. S to svojo moderno smerjo je postal Gruden ne le učitelj za zgodovino zanimajočemu se naraščaju naše inteligence, ampak tudi prepostim slojem, ki so lahko sledili njegovim izvajanjem, pisanim v poljudni domači besedi. Temu dejstvu je pač pripisovati veliko popularnost njegove »Zgodovine Slovenskega naroda«, knjige, ki je prodrla po posredovanju odlične »Družbe sv. Mohorja« v zadnjo hribovsko kočo; tudi tam sel jo čitali in — razumeli. Gruden je bil popularen, vendar pa je čutil v sebi in varoval si nekako učenjaško nobleso. Sugestivna beseda »ljudski« ni imela zanj demagoško izkoriščanega pomena, kakor ga v naši dobi nahajamo tako pogosto. Vendar pa je bil poljuden v svoji besedi, res ljudski pisatelj, kakor jih imamo malo. Svoje spise je priobčeval skoraj izključno v znanstvenih revijah in zbornikih, nekaj tudi v odličnih nabožnih listih, dočim se je ogibal dnevnikov v podmeni, da se tam sestavki radi izgube in pozabijo, da torej niso v stanu vplivati tako, kakor bi bil njihov namen. Obravnaval pa je skoraj vsako nerazjasnjeno vprašanje, ki se mu je pojavilo na zapletenih potih pri proučevanju zgodovinskih dejstev. In kolike važnosti so nekateri teh študij! Ne vselej zaradi neizpobitnosti rezultatov, ampak zaradi smernic in potov, ki jih je pokazal in utrl svojim jiporabljevalcem, katerih bo imel nedvomno ugledno število. Kakor dokazuje vrsta njegovih spisov, bila mu je slovenska beseda redovito sredstvo, s katerim je občeval s svetom. Njegove misli so bile — razven v molitvi — osredotočene v zgodovinskih problemih, zato je bil marsikomu težko umljiv in se je zdel nepristopen. Posebno so se ga ogibali površni in veselo razpoloženi ljudje, ker mu niso znali slediti na poprišče resnih vprašanj. Res je pač, da se je dal mož le težko razmajati; a med ljudmi, ki jih je poznal, se mu je že tudi razvezal jezik; sam pač ni bil šaljiv, videl je pa rad, da se je razvedrila njegova družba. Ta resna — a nikakor dolgočasna — narava je bila nedvomno tudi šteti med one vzroke, da je pozabila naša javnost na uro, ko je 14. februarja 1920 prekoračil višek človeku prisojene živ-Ijenske dobe in izpolnil svoje 50. leto... On pač zato ni nič manjši pač pa sodobna naša »javnost«; njegovo delo bo samo prodrlo prej ali slej. Grudnovo ime je zanesel v javnost najprej »Dom in Svet«, takrat mlada revija. Prvi spis je priobčil mladi kapelan pod naslovom »Slavni dan Slovencev pri Sisku« (1893, str. 271—279). — Svoje spomine na konciljsko mesto Trident je združil istotam v sestavku »Ob Dantejevem spomeniku« (1900, str. 695—699). — Sledil je obširen spis; »Akvilejska cerkev med Slovenci v dobi njihovega; poki ščevanja« (1902, str. 19—23, 96—101, 148—154, 218—222, 289—294); potem — »Mirabilia mundi. Potovanje frančiškanskega misijonarja v srednjem veku« (1905, str. 354—358, 424—429, 550—557; — zadnji spis v tej reviji je bil: »Ob svitu romantike) (1917, str. 14—17). Marljiv sotrudnik je bil Gruden reviji »Katoliški Obzornik«, v kateri je dal med svet nastopne študije: »Kako tdlmačijo zgodovino?« (1900, str. 14—25); — »Aglaja in Aškerčev umetniški ideal« (1900, str. 166—169); — »Zgodovinski afrorizmi« (1900, str. 241—247); — »Vzgoja in izobrazba duhovščine na Slovenskem v srednjem veku« (1902, str. 237—244); — »Gospodarski razvoj na Slovenskem v srednjem veku« (1903, str. 155—165); »Zgodovinski poklic Avstrije na Balkanu« (1904, str. 172—180); »Akvilejski patriarhi za dobe sv. Cirila in Metoda in njih razmerje do slovenskega bogoslužja« (1905, str. 9—20); — »K glagolskemu vprašanju« (1905, str. 390—395); — »Lamennais. Zgodovinske refleksije o novejših cerkvenih in politiških strujah« (1906, str. 153 do 169, 242—249); — »Kulturne in politiške struje na Balkanu« (1906, str. 22—31), Tudi »Čas« ga je imel v svojih vrstah, dokler je mogel delati. Iz njegovega peresa je prinesel petnajst spisov. »Frančišek Asiški in moderni subjektivizem« (1907. str. 49—53); — »Balkanski problemi« (1907, str. 31—33); — »Primož Trubar« (4908, str. 257—268); — P. dr. Guido. Rant, O. F. M., Die Fran-ziskaner der osterr. Provinz und ihr VVirken in Niederosterreich, Steiermark und Krain bis zum Verfalle der Kustodie Krain und ihrer Kloster (1596). — Ocena. — »Trubar v jubilejnem slovstvu« (1908, str. 472—475); — »Znamenite starine« (1908, str. 232—235); — »Izkopine Menovega svetišča« (1908, str. 439—440); — »Urban Textor in prvi spor z Iuteranstvom« (1909, str. 1—14); — »O stoletnici Napoleonove Ilirije« (1909, str. 145—154); — Schmidjin, Die kirchl. Zustande In Deutschland vor dem 30 jahr. Kriege I. Oesterreich (1909, str. 91). Ocena. — »Fratres Minores med Slovenci« (1910, str. 58—67); — Kos Fr., Gradiva... III. (1911, str. 446 -418); — »Kultumobojni načrti« (1912, str. 8—14); — »Konstantinov jubilej« (1913 str. 81— 92); — »Preganjanje kristijanov in rimsko pravo« (1914, stran 235—237); — »Pričetki našega janzenizma« (1916, str. 121 do 137); — »Janzenizem v našem kulturnem življenju« (1916, str. 177—194); — »Problem spreobrnjenja na gledališkem odru« (1917, str. 21—25). Istodobno je podpiral s svojim peresom »Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko«. Takdj, ko je bil postal kaplan na Bledu, je pristopi! društvu kot član (1893): in je ostal zvest tej znanstveni korporaciji do svoje smrti. Leta 1909 je bil izvoljen v odbor ter je prevzel uredništvo glasila, za katero je napisal te-le razprave: »Glagolica med beneškimi Slovenci« (1906, str. 30—33); — »Suzana Gornjegrajska« (1909, str. 121—128); — »Glagolitica« (1906, str. 115 do 116); -r- »Borovnica — Franzdorf« (1906, str. 116—117); — »Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem« (1907, str. 1—5, 54—65, 121—140); — »Glagolitica II.« (1907. str. 39—41); — »Praznoverje in rnistiške sekte v protestantski dobi« (1908, str. 60—66 in 1909, str. 109—113); — »Dodatek k Suzani Gornjegrajski« (1909, str. 49—52); — »Cerkev sv. Janeza ob Bohinjskem jezeru« skupno z Jos. Dostalom (1909, str. 129—133); — »P. P. Vergerij« (1909, str. 142—152); — »Gospodarska beda v francoski debi in božja pot na Brezjah« (1909, str. 55 do 56). Svojo delavno silo je ohranil tudi preurejenemu glasilu Muzejskega društva »Carnioli«. ki je začela izhajati kot načelno poligloten časopis leta 1910. Za to revijo je prispeval »Verske in gospodarske razmere bistriškega samostana v reformacijski dobi« (1910, str. 89—97); »Zur Autorschaft des Griindlichen Gegen-berichtes« (1912, str. 103—115); — »Die Autorschaft des Grundlichen Gegen-berichtes«, polemika z dr. Hegemannom (1912, str. 279—280); — »Gorica in Velikovec ob koncu 16. stoletja« (1913, str. 1—6); — »Šola pri sv. Nikolaju in ljubljansko nižje šolstvo poi reformacijski dobi« (1915, str. 1—21); — »K drugemu slovenskemu prevodu sv. pisma« (1916, str. 93—104). Z nabožno-zgodovinskimi vprašanji se je pečal v »Voditelju po bogoslovnih vedah« in priobčil »Češčenje sv. Martina, škofa na Slovenskem« (1900, str. 53—58); — »Najstarejši cerkveni patroni na Slovenskem« (1901 stran 59—73) in »Češčenje presv. Rešnjega Telesa med Slovenci v preteklih stoletjih« (1908, str, 58—98). Že iz naslovov njegovih spisov je lahko razbrati, da Gruden že davno pred svetovno voljno ni poznal — kot zgodovinar — kronovinskih meja; kadar je pisal o Slovencih, je imel pred očmi celokupno ozemlje našega naroda,; upošteval je pa izvenkranjska znanstvena glasila, ako je imel kaj pcuvedati o krajih, ki sodijo v njihovo področje. Tako mu je služil »Časopis za zgodovino in narodo-p i s«, da je priobčil v njem prilično dva sestavka: »Samostan Studenice v protestantski dobi« (1908 str. 163—168) in »Starine železnih in salajskih Slovencev« (1914, str. 93—154). V »Zborniku Matice Slovenske« je objavil »Spomine na Francoze« (1911, str. 1—28), a v »Koledarju družbe sv. Mohorja« aktualni in poljudni članek »K zadnjemu vmeščenju koroškega vojvode« (1914, str. 55—61). Na druga polja se je podal izjemoma le prilično. Tako je prispeval leta 1899 za »Venec cerkvenih bratovščin«, ki ga je urejeval dr. Fr. Uše-ničnik, dvanajst člankov zgodovinsko-asketske vsebine pod skupnim naslovom: »Častivci in častivke presv. Rešnjega Telesa«; to so bile nekake životopisne črtice in so opisovale nastopne svetnike in svetnice: Klemen Marija Hofbauer (str.4—7); Alfonz Ligv. (21—24); o. Izo Vanzer (37—39); Nikolaj iz Flue (53—55); Katarina Sienska (69—71); Frid. Taber (86—88); Marjeta Alakok (102—104); Filip Neri (116—119); Roza iz Lime (132—133); Janez Krizostom (149—153); Barbara (162—164) in o. Marko Avianski (179—182). Deloval je tudi pri »Slomškovi zvezi«, kjer je prevzel za nekaj let celo od-borništvo. V tej lastnosti je predaval leta 1910 v ljubljanski podnižnici »O šolstvu v ilirski dobi« in poročal o šolstvu pri II. katoliškem shodu ter ocenil v zvezinem glasilu »Slovenski učitelj« A. Strojevo Kratko zgodovino Katoliške cerkve za srednje šole (1904 str. 181—182). Znanstvenih ocen imamo od njega dolgo vrsto in v raznih časopisih, tako v »Katoliškem Obzorniku« (1903: Perne, Trstenik; 1906: Jelič, Fontes hi-storici liturgiae Glagolitid-Romanae); v »Času« (1907: Kos, Gradivo II.); v Izve s t j i h Muzejskega društva (1909: Dopsch, Die altere Sozial- u. WIrt-schaftsverfassung der Alpenslaven; Radics, Valvasor; Pokorn, Besnica; Stegenšek, Konjiška dekanija); v »Carnioli« (1908: Zanutto, I Frati Laudesi; 1909: Kušej, Joseph II., Schmidlin, Die Kirchl. Zustande in Deutschland; 1910: Pivko, Zgodovina Slovencev I.; Barle, Slika sv. Kiimemisse; 1911: Pivko, Zgodovina Slovencev II.; Barle. Povjest Turopoljskih župa. Ljubša, Christianisierung d. DjS-zese Seckau, 1912: Kos, Gradivo III., 1913: Barle, Naše diecezanske sinode; 1914: Steklasa, Zgodovina župnije Šent Rupert: 1915: Kovačič, Dominikanski samostan v Ptuju in istega pisatelja Nadižupnija Sv. Križa pri Rogaški Slatini; 1916: Capuder, Zgodovina c. in kr. pešpolka št. 17). — Te ocene omenjam ker imajo po svoji kritiki in pozitivnih prispevkih in popravkih svojo važnost in ker često opozarjajo na nove vire. Vidi se, da je zajemal Gruden iz bogato preskrbljene zakladnice svojih študij. Iz teh je zgradil več del, ki so prišla med svet v obliki samostojnih knjig. Te so: 1. Božja pot Marije pomočnice na Brezjah. V Ljubljani, 1898. — 2. Da s s o z i a 1 e Wirken der katolischen Klrche in Oesterreich. (Diozese Laibach). Wien, 1906. — 3. Cerkvene razmere med Slovenci v 15. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije. V Ljubljani. 1908. — 4. Slovenski župani v preteklosti. V Ljubljani, 1916. — 5. Zgodovina slovenskega naroda. V Celovcu, 1910—1916. — Izšlo je šest zvezkov: I. 1910, II. 1912, III. 1913, IV. 1914, V. 1915. VI. 1916. — Prvi zvezek so morali leta 1911 natisniti v drugo. Ta knjiga je seznanila z Grudnovim imenom ves slovenski narod, in to po pravici. Naše diomače zgodovine ne bo pisal tako nihče več v doglednem času, kakor jo je pisal Gruden. Ne da bi ho Carniola; n. v. = nova vrsta. 1897. Baron Žiga Jos. Novaik IMK, 1897, str. 1 nsl. — 1899. Die Theilnahme Hans Katzianers bei der Wahl Ferdinand I. von Oester-reich zum Konige von Kroatien. MMVK, 1899, str. 142 nsl., in 161 nsl. — 1900. Die ersten Dienstjahre Hans Katzianers. Jahresbericht der k. k. Staats-Oberrealsclnile in Laibach, 1899/1900, str. 5 nsl. — Ein Bruchteil der Familienchronik der Auersperge. MMVK, 1900, str. 25 nsl. — Ein Copial-buch des Klosters Freudenthal MMVK, 1900, str. 33 nsl. — 1901. Ein Kartular der Karthause Pletriach. MMVK, 1901, str. 24 nsl in 49 nsl. — 1902. Tapferkeitszeugnisse zweier Kramer. MMVK, 1902, str. 68 nsl., in 81 nsl — Die Theilnahme Hans Katzianers an den Kampfen gegen Zapolya in J. 1527. — Jahresber. d. k. k. StaatsoberTealschule in Laibach, 1901/1902, str. 1 nsl. — 1903. Das Laibacher Privilegienbuch. MMVK, 1903, str. 153 nsl. in 1904, str. 20 nsl. — 1904. Archivinventare von Planina, Haasberg, Mauniz, Rakek, Kaltenfeld, Laas, Altenmarkt, Schneeberg, MMVK, 1904, str. 34 nsl. — Ober die Ziele der archivalrschen Tatigkeit in Krain und die Bedeutung der Archive fiir die heimische Geschichte. Laibacher Zeitung, 1904, št. 110—118. — Das stadtische Archiv von Laibach. Jahresber. d. k. k. Staatsoberrealschule in Laibach, 1903/1904, str. 1 nsl. — 1905. Die Teilnahme Katzianers an den Kampfen gegen Zapolya im J. 1528. MMVK, 1905, str. 13 nsl. — Archivinventarre von Hrenovvitz, Slavina, Adelsberg, Prem, Dornegg, Idria. MMVK, 1905, str. 73 nsl. — Schlossarchiv in Auersperg. MMVK, 1905, str. 108 nsl., in 145 nsl. — Nadaljevanja: 1906, 37 nsl. in 99 nsl. — 1907, str. 161 nsl. — Carn. 1910, str. 20 nsl., 118 nsl., 226 nsl. — 1909. Slavnostni govor v proslavo vladarske 60 letnice Nj. Vel Franca Jožefa I. Jahresber. des k. k. Kaiser-Franz-Josef-Gymnasiums in Krainburg, 1908/1909 str. 3 nsl. — 1910. Tiirkeneinfall in Krain und Kroatien in J. 1511. Laibacher Zeitung, 1910, št. 12, 14, 16, 17. — 1911. Zgodovina srednjega in novega veka do westfalskega mira za višje razrede srednjih šol. Založilo društvo slov. profesorjev. V Ljubljani, 1911. 8° (VIII+358 str.). V zvezi z M. Pircem (srednji vek); Komatarjevo delo je zgodovina novega veka. — Die neue Turkenhilfordnung fiir Krain im J. 1557. Laibacher Zeitung, 1911, št. 2—10, 12. — Kostanjeviške mestne pravice. Jahresber. des k. k. Kaiser-Franz-Josef-Gymnasiums in Krainburg, 1910/1911, str. 3 nsl. — 1912. Zgodovina novega veka od westfalskega miru do današnjih dni, za višje razrede srednjih šol. V Ljubljani, 1912. Založilo Društvo slov. profesorjev. 8° (VI+280 str.). V zvezi z M. Pircem. 1913. Kranjski mestni arhiv. Jahresber. des k. k. Kaiser-Franz-Josef-Gymnasiums . in Krainburg, 1912/1913 in 1913/1914. 1914. Verzeichnis der archivaMschen Litteratur Krains. Mitteilungen des k. k. Archivrates, 1914, str. 1 nsl. — Kranjske cerkvene dragocenosti 1. 1526. Carn., 1914, str. 178 nsl. — Ocene. 1904. Litteraturberichte. (Poročilo o 22 knjigah.) MMVK, str. 50—61, 193—205. — 1914. Šišič, Ferdo. Acta comitialia regni Croatiae, Cam., 1914, str. 87. — Gruden, Jos. Zgodovina slovenskega naroda, III. zv. Carn., 1914, str. 257. 1915. Gruden, Jos., Zgodovina slovenskega naroda, II. zv. Carn., 1915, str. 53. Gruden, Jos., Zgodovina slovenskega naroda, IV. zv., Čas, 1916, str. 229 nsl. — 1916. Capuder, Karel., Zgodovina c. in kr. pešpolka št. 17. Čas, 1916, str. 229 nsl. 1920. Acta comitialia regni Croatie, Dalmatiae, Slavoniae; vol. II.—IV. Zagreb 1915.—1917. (= Monumenta spectantia historiam Slavorum meridionalium, vol. 36, 39, 41). Uredil Ferdo Sišič. GMS., 1919/20 ,str. 26. — Monumenta Habsburgica regni Croatiae, Dalmatiae, Slavoniae; vol.I.—III. Zagreb, 1914, 1916, 1917. (= Monumenta spectantia historiam Slavorum meridionalium, vol. 35, 38, 40). Izdal Emil Lazsovvski. GMS., 1919/20, str. 26 nsl. — Thalloczy—Barabžs, A. Frangepan csalad okleveltara. Budapešta, 1913. (=a Monumenta Hungariže hlstorica; Diplomataria, vol. 38) GMS., 1919/20, str. 27. Raznoterosti. 1904. Aus Vereinen, Archiven, Biblioteken, Museen. MMVK., 1904, str. 62—65; 208—211. — Personalnachrichten. MMVK., 1904, str. 67—69; 212—216. — 1905. Hauptversammlung d. Musealvereins fiir Krain. MMVK., 1905, str. 78 nsl.— 1906. Literaturberichte MMVK., 1906, str. 59—67; 141—208. — Aus Vereinen, Archiven, Bibliotheken, Museen. MMVK., 1906, str. 74 nsl., 157 nsl.. 208 nsl. Personalnachrichten MMVK., 1906, str. 79 nsl., ICO nsl., 212 nsl. — Komatar je bil pravzaprav žrtev vojne in njene psihoze. Že itak bolan na srcu in na živcih ni bil kos fizičnemu naporu v vojni službi in je izgubil še tisto odporno silo, ki jo je imel. Zato tudi ni prestal posledic prehlajenja, ki si ga je bil nakopal. S Komatarjem je legel v grob mož, ki je mnogo hotel, a ni mogel izvesti teh načrtov docela, ker so se mu stavile na pot fizične zapreke. V šoli je pa vršil svoj poklic izčrpno. Njegovi učenci se ga bodo spominjali hvaležno, ker jim je bil vselej prijazen in dobrohoten učitelj. Muzejsko društvo za Slovenijo mu hrani i kot članu i kot sotrudniku in uredniku trajno prijazen spomin. Mantuani. Drja Jakoba Zupana transparentni napis iz leta 1814. Z notranjo stranjo platnic ter s praznim prednaslovnim in končnim listom so se nekdaj radi okoriščali lastniki knjig. Najčešče so vknjižili tamkaj svoj podpis, opremljen s stano-vališčem in hišno številko. Nekaterim so rabile omenjene praznine za zapis rojstnih, poročnih in smrtnih podatkov sorodnikov. Največkrat so zabeležene tamkaj loterijske »umare«. Redkokdaj pa je ohranjeno na teh pred in zaknjižnih prostorih kaj takega, kar bi zanimalo zgodovinarja ali slovstvenika. Taka izjema utegnejo biti zaznamki na izvodu knjige »Zirkounu leitu ... od... Francisca Xav. Goriuppa... M.DCC.LXX.,« ki je last podpisanega. Njen prednaslovni list je popisan na prvi strani s skrajno okornimi črkami; črnilo je precej obledelo; par črk je ugonobila plesnoba. Pravopis je jako nedostaten. Nekatere besede so razkosane na posamezne zloge in črke. Napisano je: Lu zh ze blis/Kaite Strade sh/ beisht/ Kran zi ukaite/FR o n z nei shi(u)i /Tu se ije bratu sveitz(er) /tha. 17. dan Mal ser pana / Lei(ta) [prečrtano: 14 — zgoraj neprečrt.: 1— prečrt.: 1814] 1814 [drugič spodaj] — kar se bere: Luzhze bliskajte Stradesh beishi Kranzi ukaite FRonz nei shiui. Tudi druga stran lista pred končno 'Platnico je porabljena, toda narobe. Pisava je iste roke in za spoznanje še zanikarnejša. Zapisek slove: JS mu sh k ue peipei /La/ roup (!) un (!) bli shi /per lip zhah se dei(la)/ Upar isi do So / RJ. : 1 , ! To je precej pokvarjen prepis transparentnega napisa, ki je »bliskal v luč-cah« na hiši stolnega dekana in generalnega vikarja Jurija Golimayerja zvečer 10. VII. 1814 o razsvetljavi, prirejeni v proslavo dne 30. V. i. 1. v Parizu sklenjenega miru. Neokrnjenega je priobčil Frančišek Levec >po »Car-niolii« (1839, list 21 str. 82) v članku: Vodnikovi pesmi »Premaga« in »Mirov god« (Lj. Zvon 1885 str. 421): Is MoShkve pepela Evrop’ sableshi, Per Lipzaih Se dela, V Pariš’1) dosori. < Poleg tega’ je omenil Levec (1. c.) še en slovenski napis na hiši grofa Aleksandra Auersperga. Tretji slovenski transparentnik je bil gorenji: Luzhze bliskajte ... Čigav je? Brez dvoma ga je spesnil tedanji šmarijski kaplan dr. Jakob Zupan, kateremu pripisuje Levec tudi napis: Is MoShkve pepčla... Izdaje ga beseda in merilo. Priprost ogledovalec sijajne razsvečave je hode po mestu naletel med množico inojezičnih napisov na domače vezane besede, ki so vzbudile mimo vseh drugih njegovo pozornost. Nekaj časa jih je nosil v glavi; pozneje jih je zabeležil v nabožno knjigo. Njegov zapis ni bil sočasen, odtod zmota v datumu razsvetljave, ki je bila dne 10. VII. 1814, ne pa dne 17. VII. i. 1., kakor je trdil neznani zapisovalec v gori navedenem dostavku. I. Vrhovnik. Občni zbor »Muzejskega društva za Slovenijo« se je vršil dne 28. febru- I arja 1923. v prostorih deležnega muzeja. Ker ni bil ob 5. uri sklepčen, je otvoril predsednik muzejski ravnatelj, dvorni svetnik prof. dr. Jos. Mantuani v smislu § 11 društvenih pravil po preteku četrt ure nov občni zbor. Predsednik je pozdravil navzoče in poročal, da je bilo možno izdati le samo za leto 1919—1920 dvojni skromni zvežčič »Glasnika«, da pa ni preosta,lo nič drugega, nego ustaviti začasno izdajanje »Glasnika«, ker so se cene tiskarskim izdelkom dvigalle, društvena sredstva pa vsled izostajanja podpor šla vedno bolj nizdol. Zato se je začasno ustavilo tudi pobiranje članarine z namero, da se pobere tudi za nazaj, ko se obelodani prihodnji zvezek društvenega glasila. u Osrednja vlada je črtala vse podpore za kulturne namene. Z veliko silo se je r—■ ---------- — • ' . . *) V »Carniolii« (1. c.) stoji V Pariš... izprosil za lani Ln letos prispevek. Da je uspela vsaj ta akcija, gre zahvala pokr. upravi za Slovenijo, posebno gg. šefu oddelka za prosveto in vero dr. Pr. Skabernetu in referentu vi. svetniku dr. Fr. Vidicu. Treba bode zvišali članarino, o čemer ima občni zbor sklepati. Gibanje v vrstah članov se je vršilo po zadnjem občnem zboru žal v nagibajoči se črti. Smrt je ugrabila 23 članov, med njimi dva odbornika; za vedno so se poslovili iz te časnosti nastopni gg. člani: Apfaltern baron Oton, Križ pri Kamniku; Chorinsky Rudolf, grof, sekc. načelnik, Dunaj; Čebašek Ivan, župnik, Polh. Gradec; Furlan dr. Josip, odvetnik v Ljubljani; Gruden dr. Josip, kanonik v Ljubljani; Janesch Hans, zasebnik v Ljubljani; Janežič dr. Ivan, prof. bogoslovja in konz. svetnik v Ljubljani; Kaspret Anton, prof. v Gradcu; Kljun, duh. svetnik v Kamniku; Komatar Fran, prof. v Ljubljani; Kržič Anton, častni kanonik, prof. v p. v Ljubljani; Napotnik Mih. dr., ekscel., knezoškof v Mariboru; Plantan Ivan, notar v Ljubljani; Potokar Jos., župnik in duh. svetnik v Tržiču; Sajovic dr. Gvidon, prof. v Ljubljani; Stare dr. Josip., adjurikt fin. pro-kurature v Ljubljani; Steklasa Ivan, prof. v p. v Št. Rupertu; Svetec Luka, notar v Litiji; Savnik Karol, ces. svetnik v Kranju; Tavčar dr. Ivan, odvetnik v Ljubljani; Šuklje Vladimir pl. v Ljubljani; Waschte Avg., učitelj v Trstu in Žebre Alojzij, sodni nadsvetnik v Ljubljani. — Blag iti časten jhn spomin v društvu! Izstopilo je 6 članov, pristopilo pa je 15 novih članov, med temi eden kot ustanovnik, tako da šteje društvo sedaj 362 članov. Tajnik višji deželnosodni svetnik Bulovec prečita zapisnik zadnjega občnega zbora in poroča, da je imel odbor 3 odborove seje, odsek za varstvo prirode pa 7 sej. Natančnejše podatke o delovanju tega odseka bode obsegalo poročilo v. »Glasniku« za leto 1921/1922. V tem odseku je prevzel predsedstvo kustos-upra-vitelj prirodopisnega oddelka v dež. muzeju, dr. Fran Kos, k sejam pa so se vabili tudi veščaki za posamezne stroke prirodoslovja. Rešili so se načrti in ureditev pridodoslovnih parkov na ljubljanskem barju ter ob »Sedmih jezerih« pod Triglavom, zaščita špilj, planinskih orlov; sprožila se je akcija proti devastiranju mestnih nasadov in uničevanju gnezd naših ptic pevk, za sodelovanje sorodnih inštitucij pri zaščiti prirode in prirodnih spomenikov Jugoslavije; dosegel se je stik tudi s Congrčs international pour la protection de la nature v Parisu. Mesto umrlega blagajnika prof. dr. Gvidona Sajovica je tajnik podal obračun, slovom katerega je društvo imelo 10911 Din 40 p. dohodkov, izdatkov pa 1323 Din 60 p ter ima premoženja vsega skupaj 11.457 Din 07 p s terjatvami vred. Ker sta preglednika računov blagajno in račune našla povsem v redu, se da društvenemu odboru in blagajniku absolutorij. Pri slučajnostih je povdarjal univ. prof. dr. Janko Polec, da se mora občni zbor vršiti redno vsako leto in odbor pa imeti po pravfflih redne seje, da se ne bo zgodovinski smoter zanemarjal, ker se kaže živahneje delovanje društva le pri odseku za varstvo prirode; odbor pa ima, če le količkaj možno, izvesti izdajanje društvenega glasila, četudi se porabi docela denarno premoženje ogibom drugače izgube članov. V debati glede zvišanja članarine, katere so se udeležili gg. predsednik dr. Mantuani prof. d|r. Šlebinger, dr. Polec, prof. Sič, dr. Kos in monsig. Steska, se z veliko večino glasov določi članarina letnih 25 Din. Z vzklikom se je na predlog prof. dr. Janika Polca soglasno sprejela od istega predlagana odborova lista: višji sodni svetnik Anton Bulovec, prof. dr. * Ivan Grafenauer, prof. dr. Rudolf Koprivnik, kustos-upravitelj prirodoplsnega oddelka v dež. muzeju dr. Fran Kos, muz. ravnatelj, dvorni svetnik prof. dr. Josip Mantuani, prof. dr. Anton Melik, rač. svetnik Ivan Peternel, rnonsig. Viktor Steska, prof. dr. Janko Šlebinger in muzejski knjižničar dr. Ivan Avg. Zibert. Po popoludne zaključenem občnem zborovanju se je ob 6.30 uri takoj v svoji seji novi društveni odbor sestavil sledeče: predsednik ravn. dež. muzeja dvorni svetnik dr. Josip Mantuani, podpredsednik mortsig. Viktor Steska, tajnik višji deželnosodni svetnik Anton Bulovec, blagajnik rač. svetnik Ivan Petrnel, knjižničar muz. knjižničar dr. Ivan Avg. Žibert, odborniki: prof. Ivan Grafenauer, muz. kustos-upravitelj prirodopisnega oddelka dr. Fran Kos, prof. dr. Anton Melik in prof. dr. Janko Šlebinger. Anton Bulovec, t. č. tajnik. Članom in sotrudnikom. Teža neugodnega gospodarskega položaja je zavrla redno izdajanje društvenega glasila (gl. poročilo o občnem zboru!) Posebno hudo nas je zadela odredba, da se ukinejo vse podpore. Muzejsko društvo za Slovenijo je bilo vedno odvisno od podpor, ako je hotelo dajati na svetlo svoje prepotrebno glasilo. Nebroj nerešenih vprašanj čaka na vseh koncih in krajih, strogo znanstvenih vpra-. šanj, o katerih se more razpravljati samo v našem »Glasniku«. S tem, da nam je črtana podpora, je bila izrečena tudi sodba »Glasniku«. Mala svotica, ki smo jo imeli, bi bila zadostovala komaj za 2 poli. Ni nam preostalo nič drugega, kakor da prenehamo za nekoliko časa z izdajanjem društvenega glasila, ako nočemo upro-pastiti društvo samo. S skrajnim štedenjem in zbiranjem smo končno prišli do skromne vsote, ki nam je dala pogum, da se zopet oglasimo v javnosti. A ta vsota bo pokrila polovico tiskarskih stroškov; za drugo polovico in za pisateljske honorarje si moramo še-le poiskati virov. — Zato prosimo nujno vse naše člane, 'fc da blagovolijo takoj poravnati zaostalo članarino in za 1. 1923 novo določeno (25 Din). Uredništvi in blagajnik. Kazalo. a Index. Razprave. Kos, dr. Fran. K zgodovini Gorice v srednjem veku. Mantuani, dr. Jos. Seznam muzejskih slik. Steska, Viktor. Radovljiška matri-kula iz 1. 1468. Vrhovnik, Ivan. Košček Razlagove korespondence. Slovstvo. Sič, Albert. Narodni okraski na orodju in pohištvu. (Mantuani). Sič, Albert. Kmečka hiša na Gorenjskem in Kmečka soba na Gorenjskem. (M.) Starinar. Organ srpskog arheolo-škog društva. Treča serija. Knjiga I. Urednik N. V u 1 i č. Narodna starina. Uredil dr. Jos. Matasovič. (M.) Schiffmann, dr. Konr. Das Land ob der Enns. Miinchen, 1922. (M.) Szab6, Gjuro. O značenju topo-grafskog nazivlja u južnoslavenskim stranama. (1. Koštial). Zapiski. Mantuani, dr. Jos. f Kanonik dr. Jos Gruden. Mantuani, dr. Jos. f Prof. Fran Komatar. Vrhovnik, Ivan. Drja Jakoba Zupana transparentni napis iz 1. 1814. Društveni vestnik. Bulovec, Anton. Občni zbor Muzejskega društva za Slovenijo. Članom in sotrudnikom. Dissertations. Pag. — Contributions a 1’ histoire de Gorice au moyen-age. 1—15 — Catalogue de tableaux conserves au musee. 16—23 — La matricule de Radovljica de 1’ an 1468. 23—37 — Une pifece de la correspondance de M. Razlag. 38—45 Ghronique des livres. — Les omaments nationaux sur les ustensiles et les meubles. 46—48 — La maison rustique dans 1’ Haute-Carniole et La chambre rustique dans 1’ Haute-Carniole. 48—49 — Starinar (-L’antiquaire). Organe de la societe archeologique de Serbie. 3.e ser., liv. I. Redacteur N. Vulič. 49—50 — Les antiquites nationales. Redacteur: Dr. Jos. Matasovič. 50—51 — La province de 1’ Haute-Autriche. Munich, 1922. 51 — 52 — L’acception des noms topographi-ques aux lieux yougoslaves. — 52—55 Melanges. — t M. le chanoine dr. Jos. Gruden. — 55-59 — f M. Fran?. Komatar, professeur. — 59—61 — L’ inscription transparente du M. le docteur Jacques Zupan de l’an 1814. 61—62 Ghronique de la societd. — L’ asemblče generale de 1’ associ- ation du Musde de Slovenie. 62—64 A nos societaires et collaborateurs. 64. GLASNIK - — Muzejskega društva za Slovenijo. — Bulletin de 1’ Association du Musee de Slovenie. Letnik „ . TM Zvezek , . Annže " ln IIL Cahier 1“4' B Prirodoslovni del. — Classe des naturelles. Uredil — Rddige par dr. Fran Kos. Izšlo 23. decembra 1923. (za leti 1921 in 1922). V Ljubljani, 1921 — 1923. Izdaja in zalaga Muzejsko društvo za Slovenijo. Tiska »Narodna tiskarna". Originalna nahajališča mehkužcev v Sloveniji. Dr. Ljudevit Kuščer. — Zagreb. Zooi. oddelek hrv. narodu, muzeja. Iz precej obširne literature sem zbral podatke za ta seznam; navedel sem pred vsem vse one oblike mehkužcev, katerih originalno najdišče je iz literature direktno razvidno, razun teh pa tudi vse one, katere so publicirane z manj točnimi, vendar na slovensko ozemlje1) nanašajočimi se podatki ni še izključeno, da nam sčasoma tudi o teh prinesejo starejše zbirke pojasnila. Potrudil sem se, dati popoln seznam, vendar je mogoče, da sem to ali ono publikacijo prezrl: v tem slučaju podam pač v prihodnjem letniku »Glasnika« dodatek, da bo seznam popoln. Naj na kratko utemeljim znanstveno važnost poznavanja originalnih lokalitet, da bo razvidna svrha te za enkrat čisto literarno-prirodoslovne publikacije, ki naj šele služi kot podlaga pri študijah materiala samega. Prvotni namen sistematike je bil samo ta, da nam omogoči pregled nebrojnih oblik organizmov. Odkar pa je prodrlo spoznanje descendence, se pridruži tej nalogi druga, znanstveno pomembnejša: sistem naj bo takorekoč formula našega vsakokratnega naziranja o medsebojnem krvnem sorodstvu organizmov; toliko v višjih kolikor v nižjih kategorijah sistema smemo sedaj združevati samo to, kar ie skupnega izvora: vse skupine morajo biti »monofiletične«. Ta zahteva velja seveda tudi za one kategorije, ki so nižje od vrste. Starejša sistematika jih je nekritično vsevprek imenovala »varietete«, polagoma so se varietetam pridružile »pasme«, »forme«, »modifikacije« etc. različnega descendenčno-teoretičnega pomena (prim. o nižjih kategorijah: Semen o v - T i a n - S h a n s k y , Die taxonomischen Grenzen der Art und ihrer Unterabteilungen. Berlin 1910; Plat e v zbirki »Kultur der Gegenwart«, Teubner, Lipsko, in druge v omenjenih publikacijah citirane avtorje). Te nižje kategorije so velikega pomena za problem postanka vrst, seveda pod pogojem, da jih strogo razlikujemo eno od druge in vsako descendenčno-teoretično utemeljimo. Individuelne variacije seveda niso nikake sistematične kategorije — in koliko teh je žalibog popisanih in imenovanih kot »var.« in »form.«! — ker ne zadoščajo zahtevi, da mora predstavljati vsaka sistematska kategorija enotno istorodno skupino (Zeugungskreis). Balast dosedanjih imen pa je treba kritično pregledati; kot pripomoček na malakozoološkem polju naj služi pri tem delu sledeči seznam. x) Etnografska Slovenija. Med »varietetami« je gotovo najpomembnejša subspecis, geo-grafična varieteta. V VI. letniku »Carniole« je Ponebšek pojasnil pojem podvrste tako dobro, da se jaz tukaj lahko omejim na par kratkih opomb. Kakor prebiva vrsta na določenem geografičnem ozemlju, tako tudi njene posamezne podvrste na določenih delih tega ozemlja, druga drugo izključujoč; vrsta je takorekoč sestavljena iz mozaika podvrst. Nomenklatura se je tenni naziranju prilagodila na ta način, da ozna-čamo vrsto binerno, podvrsto trinerno: ime znanstveno najprej opisane oblike nam služi tudi kot ime vrste. Sedaj se pa približamo vprašanju o pomenu originalnih najdišč. Starejši avtorji so vse oblike opisovali deloma kot vrste, deloma kot varietete, skoraj vedno z zelo pomanjkljivimi opisi. Na podlagi originalnega najdišča pa mi v mnogih slučajih lahko doženemo, katero izmed vseh subspecies ene vrste moramo smatrati za historični tip. — Različni opisi »varietet« prejšnjih avtorjev so dvomljive vrednosti; v dobršnem delu teh slučajev gre za samo individuelne variacije; zopet nam pomaga urediti sistematiko vrste poznanje originalnih lokalitet: če imamo nov material z originalnega najdišča pred seboj, lahko kmalu določimo, ali je dotična »var.« res sistematična enota ali ne. Nasprotje med starejšo in novejšo sistematiko izvira iz dejstva, da je šele v zadnji dobi pritegnjen v sistematiko geografični moment izraz sam zopet kaže važnost originalnih lokalitet. Dandanes moramo žal še priznati, da faune naše domovine nikakor še ne poznamo, tudi relativno dobro preiskanih mehkužcev ne. Treba bi bilo zopet zbirati nov materijal z vseh koncev in krajev našega ozemlja, predvsem pa z vseh originalnih nahajališč. Morda bi eden ali drugi izmed čitateljev pri tej nalogi pomagal; z vsenii navodili sem v tem slučaju drage volje na razpolago. Predvsem mislim med »lajiki« na vse naše turiste v širokem pomenu besede in na gosto mrežo šol. I. Gastropoda. A. Prosobranchia. Fam. Neritidae. Gen. N c r i t i n a. N. damibialis (Miihlf.) C. Pfr.1) stragulata (Miihlf.) C Pfr. 1828. —- Naturg. III, P. 49 Ljubljanica (»In deti Fliissen Illyriens namentlich der Laibach tind deni Isonzo« etc.) '•) Imena »dobrih« vrst in nižjih kategorij, ki lahko vzdržijo tudi strožjo kritiko, so tiskana borgis - kurzivno: imena, o katerih sem mnenja, da ne predstavljajo sistematičnih enot in ki jih je radi tega treba zavreči — materijal tfri-ginalnih najdišč naj to dokaže - pa petit-kurzivno. Pri unionidih se nisem mogel spuščati v oceno filogenetske vrednosti vrsti podrejenih oblik. curinata (Kok.) R. — 1854. — lc. III. p. 36. »Nur in einem scharf be-Sirenzten Gebiet dur Save boi Oiirkfcld in Krain«. Fain. Cyclophoridae. Gen. Po m a t i a s. P. henricae Strob. plumbeus W. — 1878. — Nachrbl. p. 109. — »Carintliia, Carniola« etc. illyricus W. — 1885. Fauna V, p. 134 - Ilirija. P. scaiarinus Villa. valhie (Stoss.) W. 1885. Fauna V, p. 110. — »Istrien, Dalmatien«. schmidtii (De Bettaj Cless. 1889. Fauna p. 602. — »Furlanija«. P pachycheila (W.) Cless. 1889. ibid. p. 595. — »Sudtirol, Karntheji (Gottschee)« (sic!) Gen. Auritus. A. tergestinus W. tergestinus s. str. — 1878. - Nachrbl. p. 109. Trst. macrochilus W. — 1879. — Jahrb. VI, p. 160. - Kočevje etc. tortivus W. — 1885. Fauna V, p. 124. Okolica Reke. (»Fiiune, S. Daniel und Karstgebirge«). A. sturanyi A. J. Wagn. zawinkanus A. J. Wagn. — 1906. — Nachrbl. p. 127. — Vhod v jamo Zavinko pri Lažeh (Notranjsko). A. gracilis. stusstneri A. J. Wagn. — 1897. — Denkschr. Ak. VVien LX!V. p. 46. -Nanos. Fam. Truncatellidae. Gen. A c m e. A. spectabilis R. - 1839. Ic. 659. — Nanos. A. gracilis Cless. — 1877. Nachrbl. p. 42. — Tolmin (Frjavec!) A. stussineri Bttg. — 1884. - Nachrbl. p. 185. — »Volaufov kevder« pri Moravčah (Stussiner!) A. pUronae Poli. — 1889. — Buli. Soc. Mal. It. XIV. p. 52. — Naplavnine Nadiže. ,4. curtii A. J. Wagn. — 1912. — Verli. zool. bot. G — Učka gora (Istra). Fam. Viviparidae. Gen. V i v i p a r a. V. contecta Mili. carniolica (Let.) Bgt. 1880. - Recens. Vivip. Cerkniško jezero. bruchya (Let.) But. — 1880. ibid. gallensteini Kob. 1893. lc. N. F. 962. Doberdobsko Jezero (Ko-belt piše pomotoma Doberdok) in sosednji »Lago della Pietra rossa«. Fam. Valvatidae. Gen. V a 1 v a t a. V. erythropomatia Hauff. — 1856. — Abh. zool. bot. G. p. 465. — Gori-čanska Jama pri. Medvodah. V. spelaea Hauff. — 1856. ibid. p. 702. — .lama v Glavnem vrhu. V. schtnidtii Mke. - 1849. — Z. f. Mal. VI. p. 166. - »In den Anschwem- mungen der in die Gnrk miindenden Sušica«. Fam. Rissoidae. a) Lithoglyp1iinae. Gen. L i t h o g 1 y p h u s. L. naticoicles Fer. iuscus (Z.) Pfr. 1828. Naturg. 111. p. 47. — Ljubljanica. servainianus Bgt. - 1870. Ann. mal. p. 64. - Krka, Sava. L. prasinus (Kok.) K. 1852. — Mart. Cliemn. p. 38. — Izvir Krke. L. ovalis W. — 1886. — Fauna VI. p. 88. Kranjsko. L. kttsterianus Cless. - 1890. — Fauna p. 666. — Krka. Gen. L i t h o g 1 y p h o i d e s. L. Huminensis (Sadi.) K. fluminensis s. str. — 1852. Mart. Chem. p. 69. — Ljubljanica. sadlerianus (F. J. S.) Frfld. — 1863. — Verh. zool. bot. G. p. 196. — Dolenjsko. clessinianus Paul. — 1880. — Cat. sez. ital. erectus Paul. 1880. - ibid. — Stranje pri Kamniku. (Clessin, Fauna p. 665.) samoborensis A. J. Wagn. — 1912. — Verh. zool. bot. G. p. 260. — Samobor. L. robičiamis Cless. — 1890. Fauna p. 668. — Potoče, leg. Robič. L globuhis Cless. 1890. - ibid. p. 669. — Dobrna na Štajerskem. b) Hydrobiinae. Gen. B e 1 g r a n d i a. B. kuščeri A. J. Wagn. 1914. — Sitzb. Ak. Wien. —- Rakovski potok p. Rakeku. Gen. L a r t e t i a. L. gracilis Cless. - 1882. Mal. BI. N. F. V. p. 119. — Kranjsko (Hofman in Robič.) pellucida Hauff. 1856. — Verh. zool. bot. O. VI. p. 465. — Jama v Glavnem vrhu. hauff eni Brus. — 1885. (Syn.) L. (Paladihiopsis) robiciana Cless.') — 1882. Mal. BI. N. F. V. p. 130. Šenturška gora (Robič). L. tellinii Poli. — 1887. — Buli. XII. p. 205. —- Naplavnine Nadiže. L. letourneuxi Bgt. — 1882. Bythiospeum etc. - »Riviere de la caverne de la Planina, pres d’ Adtelsberg en Carniole.« ') Za to vrsto, ki nikakor ne spada v rod P a 1 a d i 1 h i a, in za novo V i c -rella serbica Pavlovič, je ustanovil Pavlovič leta 1912. poseben subgenus Paladilhiopsis. Gen. B y t h i n e 11 a.s) B. schmidtii (Charp.) K. schmidtii s, str. 1852. — Mart. Chemn. — Okolica Ljubljane. stussineri Bttg. — 1884. — Nachrbl. — Tržič B. austriaca Frfld. — 1856. — Sitzb. Ak. Wien, p. 569. B. cyclolabris (R.) Frfld. — 1863. — Verh. zool. bot. G. p. 201. — Borovnica, južno od Ljubljane. B. robičii Cless. 1890. - Fauna p. 656. — Izvir Krke. Gen. Frauenfeldia. Fr. lacheineri (Charp.) K. minutissima (F. J. S.) K. — 1852. Mart. Chemn. p. 79. — Šmarna gora. croatica Cless. — 1890. — Fauna p. 634. — Sodražica . pupula W. — 1886. — Fauna p. 60. Koroško: Lužnica. Fr. forumjuliana Pall. — 1887. — Buli. p. 206. — Naplavnine Nadiže. Gen. H y d r o b i a. H. ulbonensis W. — 1886. Fauna VI. p. 40. — Labfnj. Gen. E m m e r i c i a. E. patula Bruni. 1838. Catal. p. 49. Timava. (Razun te še 25 Bour-guignatovih »vrst« iz Timave in sosednjih voda.) c) Bythiniinae. Gen. B y t h i n i a. B. tentaculatu L. allopoma W. — 1886. - Fauna VI. p. 15. Beljak v toplici (Koroško). flavida W. — 1886. — ibid. p. 16. — Naborjet. Fam. Melaniidae. G e n. M e 1 a n e 11 a. M. hollandri (Fer.) C. Ffr. hollandri s. str. — 1828. - Naturg. III.. p. 47. — »In fliessendem Was- ser bei Kroatisch Feistritz, am Fusse des Berges Terglou in Illyrien.<: laevigata R. — 1839. - Ic. 664. Gradašica. aira (Z.) R. — 1839. - Ic. 665. Ringelšica pri Ljubljani. zonata Bgt, — 1839. Ic. 666. — Mokronog (Dolenjsko). elegans (F. J. S.) R. — 1839. - le. 633. — Sava. parvula R. 1839. Ic. 667. Dolenjsko. stenostomu W. — 1886. Fauna VI., p. 108. Rimske Toplice, basen pod zdraviliščem (prim. Tschapeck 1881). striata W. — 1886. Fauna VI., p. 108. — Zidani Most. tschapecki W. — 1886. — Fauna VI., p. 105. — Savinja pri Rimskih toplicah (prim. Tschapeck 1881). 2) Fri b.vtlJinellah obstoja precejšen spolni dimorfizem (A. J. Was;iier 1914). B. opaca Frfld. in schmidtii K., B. cylindrica Frfld. in austriaca Frfld. so po Wag-nerju pari iste vrste. Ni Ni legitima R. — 1839. — Ic. 662, — Ljubljanica. glabrata (Z.) C. Pfr. — 1828. — Naturg. III., p. 46. — »In Illyrien im Isanzofluss und bei Gottschen« (sic!). V Soči gotovo ne! Gen. F a go t i a. F. esperi F er. — 1824. Metn. liist. nat. Pariš, p. 160. — Ljubljanica. (jen. H e m i s i n u s. H. acicularis Fer. — 1824. — Mem. liist. nat. Pariš, p. 160. — Ljubljanica B. PULMONATA. 1. AURICULACEA. Fam. Auriculidae. Gen. Z o s p e u m. Z. spelaeum R. spelaeum s. str. — 1839. Ic. 661. — Postonjska Jama. Schmidti Frfld. — 1854. — Verh. zool. bot. G., p. 34. — Pasjica na Krimu. pulchellum Freyer. — 1855. — Sitzb. Ak. Wien, p. 20. — Jama na Krimu. aglenum Bst. — 1856. — Anienites mal. Pasjica. costatum Freyer. — 1855. — Sitzb. Ak. Wien, p. 20. — Jama pri Goričanah (odkril Schmidt). reticulatum Hauff. — 1856. — Verh. zool. bot. G., p. 623. — Jama »Bi-dov Šturm*. bidentatum Hauff. — 1856. ibid., p. 701. — Jama v Glavnem Vrhu. carinatum Hauff. — 1858. - II. Jahresheft etc., p. 96. — Jama Bidov Šturm. auritum Stoss. — 1899. — Boli. Soc. Adr XIX. p. 41. — Jama pri Lokvah. (Tržaška okolica.) trebicianum Stoss. — 1899. - ibid. p. 42. -- Lindnerjeva Jama pri Trebčah, Tržaška okolica. islrianum Sto'ss. — 1899. — ibid., p 41. — Sv. Socerba Jama nad Dolino pri Trstu. Z. frauenfeldi Freyer. Z. frauenfeldi s. str. — 1855. Sitzb. Ak. Wien, p. 19. — Jama pri Podpeči, Dobrepolje, odkril Erjavec. kuščeri A. .T. Wagn. — 1912. — Verh. zool. bot. Ges., p. 257. Kačna Jama pri Divači (Valle). lautum Frfld. 1854. Verh. zool. bot. Ges., p. 33. — Jama na Krimu. alpestre Freyer. alpestre s. str. — 1855. — Sitzb. Ak. Wien, p. 19. — Jama »Dioja Griča« (Divja griža?) blizu jame Veternice na Veliki Planini (Kamniške pl.), odkril Erjavec. nyctozoilum Bgt. - 1856. — Amen. II. — Jama »Dioja griča« in Veternica. amoenum Frfld. — 1856. — Sitzb. Ak. Wien, XIX., p. 82. — Pasjica. rossmdessleri A. J. Wagn. — 1912. — Verh. zool. bot. Ges., p. 257. — Postonjska Jama. Z. obesum Frfld. — 1854. — Verh. zool bot. Ges., p. 34. — Jama nad izvorom Krke. Z. isselianum. — 1887. — Buli. XII, p. 205. Naplavnine Nadiže. Z. tellinii. — 1889. — Buli. XIV"., 49. — Naplavnine Nadiže. Z. nycteurn Bgt. — 1856. — Amen. 11. — Pasjica. (Z. freyeri F. J. S. — 1849. — Besuch der Sele’er Grolte etc. — Jama Vratnica pri Vel. Laščah.) 2. LIMNAEACEA. Fam. Limnaeidae. L. peregra Drap. fulva (Z.. F. J. S.) K. — 1862. Marth. Ch. ed. II.. p 16. — Gorski studenci na Kranjskem. melanostomu (Z.) Kob. 1877. — Ic. 1500. - Koroško. ratblensis Cless. 1879. — Mal. BI. N. F. I., p. 13. — Rabeljsko Jezero. alpicola W. — 1875. — Nachrbl., p. 86. — »Carinthia in Kanal-tal adl Catha- rinenlschlucht.« ullepitschi W. 1875. ibid., p. 85. — »Carinthia ad Raibl.« a čuti- spirala Cless. — 1889. — Fauna, p. 548. — »Auf der Krnalpe in Friaul (sic!)« in zirka 1200 m Hohe.« Clessin je dobil to obliko gotovo od Erjavca, ki j d omenja v svoji razpravi (1877). callosu (Z.) Kob. — 1877. Ic. 1495. — Koroško. 3. STYLOMMATOPHORA. Fam. Zonitidae. Gen. A e g o p i s. Aeg. carniolicus (A. S.) L. Pfr. — 1859. — Mon. Hel. viv. IV. p. 19. — Kranjsko. Aeg. gemonensis (Fer.) L. Pfr. Aeg. gemonensis s. str. — 1848. Mon. Hel. viv. I. p. 129. — Okolica Humina v Benečiji. (Fer. Prodr. 1822, No. 204.) kuščeri A. J. Wagn. 1912. Verh. zool. bot. G. — Dantejeva Jama pri Tolminu. Gen. C r y s t a 11 u s. Cr. subrimatus Reinli. litoralis Cless. — 1877. — Mal. BI. p. 131. — Gorica (Erjavec!). Fam. Vitrinidae. G en. S e m i 1 im a x. S. truncatus Bttg. 1884. — Nachrbl. XVI. p. 184. — »Boltačev brezen < pri Moravčah. carniolicus Bttg. 1884. ibid. — Ljubljanski grad. carinthiacus W. 1886. - Fauna I, p. 18. — Naborjet. • Fam. Helicidae. a) Helicodontinae. Gen. H e 1 i c o d o n t a. H. obvoluta Miill. dentata W. — 1889. — Fauna II. p. 26. — Južna Evropa. b) Fruticicolinae. Gen. Fruticicola. Fr. leucazona G. Pfr. leucozona s. str. — 1828. — Naturg. III. p. 34. — »Waldungen, unter faulendem Holz und abgefallenem Laub, in Illyrien.« ovirensis R. — 1838. — Ic. 434. — Vrh Obira, Koroško. lurida C. Pfr. — 1828. Naturg. III. p. 33. — »Waldungen, unter Stei-nen und faulendem Holz, in Illyrien, mitget. von Herrn Ziegler.« separanda R. filicina (F. J. S.) Pfr. — 1841. — S.ymb. I. p. 39. — Kranjsko (leg. Schmidt). rutilans (Z.) Pfr. — 1848. — Mon. Hel. viv. I. p. 441. — Kranjsko. heteromorpha W. — 1876. — Fauna europ. p. 52. — Koroško. erjaveci Cless. — 1887. — Fauna P. 122. — Ob vhodu v jamo Vddnik pri Tubljah rta Krasu (Erjavec!). c) Xerophilinae. (jen. Ca n d i d u 1 a. C. profuga A. S. phari Fag. — 1884. — Buli. mal. Franc. I. p. 113. — Trst, pri svetilniku. gradiscanensis Fag. — 1884. — ibid. p. 116. - Gradiška. niuggianica Stoss. — 1899. Boli. soc. adr. p. 28. — Milje. duinensis Stoss. 1899. — ibid. p. 28. — Devin. parentina Stoss. - 1899. — ibid. p. 29. — Poreč. a) Campylaeinae. Gen. Campylaea. C. planospira Lam. sadleriana R. — 1838. — Ic. 502. — Reka (Rossm.!). erjaveci Cless. — 1887. — Fauna p. 148. — »Friaul« (pač — severni del Goriške). ulepitschi W. — 1876. — Fauna europ. prodr. p. 78. — Koroško. kobeltiana Cless. — 1887. — Fauna p. 148. — Koroška illyrica Stab. — 1864. — Moll. Piemont, p. 62. — »Hab. Frioul, Illyrie Lubiana, Monfalcone, Trieste etc.«. istriana (Stoss.) W. — 1889. — Fauna II. p. 128. — Labinj. spelaea Stoss. — 1899. - Boli. soc. adr. p. 25. — Bazovica pri Trstu. C. hirta Mke. — 1830. - Synops. ed. II. p. 126. — »Hab. in vinetis gu-bernii Tergestini, Carnioliae (F. A. Miiller) et Croatiae (Stenz).« C. lelebouriana (Fer.) — 1822. — Prodr. p. 38, No. 171. — »Montfalcon pres Trieste.« Gen. H e 1 i c i g o n a. H. schmidti (Z.) R. — 1836. — Ic. 156. — Kamniške Planine. H. phalerata (Z.) R. pluilerata s. str. — 1836. — Ic. 159, — »Auf den Alpen Karnthens und Krains,« tullina Ehrm. 1910. — Abh. senkenb. Ges. Bd. 32. p. 380. — Julijske plan., špec. Trentska skupina. carnica Ehrm. — 1910. — ibid. — Od Priheta proti zapadu. subglobosa Ehrm. — 1910. —- ibid. Ziljske pl., Jauken. chamaeleon (Parr.) L. Pfr. — 1868, Mal. BI. XV. p. 84. - »Prope Mal- borghet.« H. intermedia (Fer.) — 1822. — Prodr. p. 38, No 163. — »Le Frioul veni-tien, au pied des montagnes de la Carinthie et de la Carniole.« H. preslii (F. J. S.) P. — 1836. — Ic. 225. Na stenah ob vodopadu Savice v Bohinju. M. ztegleri R. — 1836. - Ic. 154. — »Auf den Krainer Voralpen ... zb. am Fuss des Loibl, Krainer Seite nicht weit unter St. Anna« etc. Fani. Buliminidae. G e n. C h o n d r u 1 a. Ch. tridens Miill. eximia R. — 1837. — lc. 305. — Trst (passeggio St. Andrea). Fam. Pupidae. Gen. O r c u 1 a. O. gularis R. gularis s. str. — 1837. — Ic. 333. — Ljubelj. restituta W. — 1887. — Fauna III. p. 85. — Dolina Kamniške Bistrice pri Kamniku (Robič). tolminensis A. J. Wagn. 1912. — Verli. zoq1. bot. Ges. p. 253. — Ob Peričniku, ne na Tolminskem! O. conica R. —1837. — Ic. 332. — »Zuerst von Schmidt auf den Voralpen um Laibach entdeckt« etc. Gen. Spelaeodiscus. Sp. hauffeni F. J. S. — 1855. — Abh. zool. bot. G. Gen. T o r q u i 11 a. 7'. frumentum Drap. illyrica R. - 1837. — Ic. 312. Ilirija (pri v. minor navaja R. imenoma za typus okolico Ljubljane). elongata R. — 1837. — Te. 313. — Trst (passeggio St. Andrea), na travnih bilkah. minor. R. — 1837. — Ic. 311. — Kras med Opčinami in Sežano etc. Gen. Odontocyclas. O. kokeili R. 1837. — Ic. 335. — Ljubelj. f. mtesceus W. — 1887. — Fauna III. p. 120. O. rossmaessleri (F. J. S.) R. 1839. — Ic. 644. -— Nanos. G e n. A g a r d h i a. A. truncatella L. Pfr. — 1841. — Symb. p. 46. — »Rarissimam detegi in Mte. Karst prope Castelnuovo inter Tergestum et Fiume.« Gen. Modicella. M. avenucea Brug. melanostoma (Paul.) W. - 1887. — Fauna III. p. 98. - Opčine, Nabrežina. eupora W. 1887. — ibid. p. 97. lepta W. — 1887. — ibid. p. 98. — Postojna. elongata Stoss. — 1899. — Boli. Soc. Adr. p. 32. — Osp. Fam. Clausiliidae. a) Alopiinae. (jen. A 1 o p i a. Subg. Herilla. M. bosnensis. __ kornisi Cless. — 1890. — Fauna, Suppl. p. 803. — Dobrna pri Celju. Subg. Medora. M. albescens Mke. — 1830. — Synops. ad. II. p. 130. — »In gubernio Ter-sestino et Carniolia (Fr. A. Miiller). istriana (F. J. S.) Mke. — 1849. Mal. BI. VI. p. 167. — Vranja, Istra. ospoensis (Stoss.) W. — 1884. Fauna IV. Osp. Gen. D e I i m a , S u b g. I) e I i m a s. str. 1). cinctu Brum. cincta s. str. 1838. — Catal. p. 37. f. labiaia W, 1878. - - Prodr. p. 276. Kranjsko. rossmaessleri L. Pfr. - 1841. Symb. p. 48. — Pri Trbižu in na Predelu. f. costuhito-striala W. — 1878. — Prodr. p. 276. — Kanalska dolina. resmaimi W. — 1878. — ibid. p. 276. Rabelj. D. ornata (Z.) R. ornata s. str. - 1836. Ic. 164. Karnthen, Krain, Croatien etc. »Icii sammelte sie sehr haufijj... bei Colnitz ... im Lavantthale, b. Neu- marktl in Krain u. am Grossgallenberg bei Laibach.« (R.) producta A. S. — 1868. — Syst. Claus. callosa (F. J. S.) A. S. 1868. ibid. p. 46. Kum, Kamniške planine. gracilis Bttg. 1879. - Ic. N. F. VI. p. 104. — Kamniške planine. humensis Tschap. — 1881. Nachrbl. XIII. Hum pri Laškem, Štajersko. b.) Clausiliinae. G e n. C 1 a u s i 1 i a, S u b g e 11. C 1 a u s i 1 i a s. str. Cl. laminata Mtg. grossa (Z.) R. — 1838. fe. 463. (Schmidt:) »Auf dem Laibacher Kasteilberg..., iiberhaupt in melir in der Fbene liegenden Waldun-gen« etc. — Rossmaesler ne navaja najdišča. melanostoma (F. J. S.) A. S. — 1868. - Syst. Claus. p. 32. — (Hauffen) »Friedrichstein und Nesseltlial im Gottscheer Bezirk«. inaequalis (Z.) A. S. — 1868. ibid. (F. .1. Schmidt:) »Auf hoheren Ber- gen ... beson^ers auf dem Berge Javernig bei Adelsberg u. im Birnbaumer-wald« etc. granatina (Z.) R. — 1838. — Ic. 465. — Šmarna gora. Cl. trilobu Bttg. — 1877. — Nachrbl. IX., p. 65. — Lokev na Krasu, ob vhodu v jamo (Erjavec!) Cl. iimbriata (Z.) R. — 1835. Ic. 106. — »Illyrien« (R.) Cl. costata (Z.) C. Pfr. costata s. str. 1828. - Naturg. III. p. 42. — »Illyrien« (Stenz). curta (Z.) R. 1836. lc. 268. Šmarna Gora (Schmidt) . commutata (Z.) R. 1836. lc. 269. - »Illyrien, namentlich ... Gross-gallenberg und Krimberg ...« (R.) angulata (Z.) R. 1838. lc. 464. — Tržič, (Kranjsko). lucida (Z.) R. — 1838. — Ic. 467. — Hauffen: Glince. — R.: Krainer Voralpen. umbrosa K. — 1847. Concli. Cab. p. 121. - »Istrien unterhalb Ro-vigno.« fusca de Betta. —• 1852. Descrizione etc. cingulata (F. J. S.) L. Pfr. 1859. - Mon. Hel. viv. IV, p. 723. — (Hauffen: Loka, Glince.) Pfr.: Carniolia. intermedia A. S. — 1868. — Syst. Claus. fusiformis K. - - 1875. Binnenconch. Dalm. etc. p. 25. — Trst in okolica. annexa (Z.) W. — 1878. — Prodr. p. 222. »Carniolia«. cinerea (Parr.) W. — 1878. - Ibid. -- »Carniolia«. heterodoxa W. — 1878. Ibid. -- W.: »= curta K. Binnenk. Dalm. 1875«, za katero navaja Kiister lok. Šmarna Gora Trst — Milje.) gibbosa W. — 1878. — Ibid. - Idrija. singularis Bttg. 1879. lc. N. F. 1708. - Krn (najbrž Erjavec!) subcostata Bttg. 1879. Ibid. 1712. - Pulj (Stossich!). utriculus Bttg. — 1879. — Ibid. 1713. Buje (Erjavec!) psilla W. — 1884. — Fanna IV. p. 22. — Medea. G e n. D i 1 a t a r i a. D. succineata (Z.) R. — 1836. Ic. 193. - »Auf den Alpcn Krains von Schmidt entdeckt, ich fand sic in Menge ... auf der Alpe Vertatscha bei Klagenfurth ...« (R.) substriata (Z.) W. — 1884. - Fauna IV. p. 95. »Croatien. Krain« (W.) c.) Buleinae. Gen. A 1 i n d a , S u b g. 1 d y 1 a (i n c lu s. S t r i g i 11 a r i a). A. vetusta (Z.) R. vetusta s str. — Ic. — »Auf den Steiner Alpen in Krain, entdeckt und mitgeteilt von Schmidt« etc. (R.) Gen. P i r o s t o m a. S u b g. P i r o s t o m a s. str. P. mucida (Z.) R. tnucida s. str. — 1838. — Ic. 475. — »Voralpen Krains« (R.) fontana A. S. 1857. — Krit. Gr. p. 22. Izvir Sore? carinthiaca A. S. — 1857. — Ibid. p. 20. »Krain, Karnthen« etc. (A. S.) eucruda W. — 1884. — Fauna IV. p. 204. — »Carniola«. P. plicatula. convallicoln W. — 1878. — Monogr. — Podkrnos. emersa W. — 1901. — Synapsis p. 165. — »Carniola.« P. lineolata Held. attenuata (Z.) R. — 1838. — le. 474. — »Risuta in lllyrieii« (R.) Subgen. Kusmicia. K■ pumila (Z.) C. Pfr. K■ pumila s. str. — 1828. — Naturg. III, p. 41. — »Illyrien« (Stenz!) fuscosa (Parr.) A. S. — 1857. — Krit. Gr. 51. — »Carniolia«. corticalis (Parr.) A. S. — 1857. — Ibid. p. 51. — »Carniolia«. tergestina W. — 1892. — Verh. zool. bot. — Trst. K■ cruciata Stud. carniolica A. S. — 1857. Krit. Gr. p. 49. Kranjsko. = pusilla F. J. S. in sc. (A. S.-) K. schmidtii L. Pfr. schmidtii s. str. — 1841. -— Symbolae p. 49. — Predel. rablensis Gali. — 1852. — Karnt. Conch. p. 86. — Rabelj. II. LAMELLIBRANCHIA. Fam. Unionidae. Gen. Un i o. Unio crassus Retz. pruinosus F. J.S.?*) —1840.—Buli. Moscou. — Odtok Blejskega jezera. decurvatus R. — 1835. — Ic. 131. — Odtok Vrbskega jezera. labacensis (Z.) R. 1835. - le. I. Bd. II. H., p. 21. — Ljubljanica. piscinalis (Z.) R. 1835. — ibid. — Ig. carinthiacus (Z.) R. 1835. — ibid. — Lendkanal. consentanens (Z.) R. 1836. — Ic. 208. — Potoki pri Mariboru. amnicus (Z.) R. - 1836. - Ic. 212. — »In Baehen bei Rosenbacli umveit Laibacli.« reniformis (F. J. S.) — 1836. - Ic. 213. — Ig in — Maribor (R. teste F. J. S.) gangraenosus (F. J. S.) K. — 1848. — Conch. Cab. p. 124. — Krka. atrovirens (F. J. S.) Gali. — 1852. - Karnt. Conch. p. 118. — Vrbsko jezero. badius (Kok.) Gali. 1852. — Ibid. p. 120. —• »An seichten Stellen des Glanfurtflusses und in Kanalen des Stadgrabens von Klagenfurt.« liohemvarti Kob. — 1910. — Ic. N. F. XV. 2427. — »Krosenbach«," toda prim. Kobelt, 1. c. p. 79. gallensteini Kob. — 1910. — Ic. N. F. XV. 2428. — »Krosenbach«, toda prim. Kobelt, 1. c. p. 79. subterminalis Kob. — 1910. — Ic. N. F. XV. 2429. — »Krosenbach«, toda prim. Kobelt, 1. c. p. 79. Unio pictorum Miill. plat'yrhynchus R. 1836. — Ic. 130. Odtok Vrbskega Jezera . longirostris R. - 1836. — Ic. 200. — Odtok Vrbskega Jezera. *) Citata nisem mogel kontrolirati. Unio requienii Mich. , istrianus Stoss. — 1899. Boli. Soc. Adr. p. 50. — Čepiško Jezero v Istri. Gen. A u o d on ta. Anod. piscinalis Nils. nymphigena Dr. — 1881. — Journ. Concli. p. 252. ----- Osojsko Jezero (Koroško). dealbata Dr. — 1881. ibid. p. 254. — Blaško Jezero. recurvirostris (K.) Kob. - 1893. — le. N. F. 1031. Kraigher See (leg. Gallenstein). gallensteini (K.) Kob. 1893. Ic. N. F. 1032. - »Gosselsdorfer See, 2 m Tiefe« (= Goselnoveško jezero.) — (leg. Gallenstein). K tem še sledeče, pri Gallensteinu (1852) popisane »vrste«: Anod. grossa (Z.) - »Fischteich bei Krumpendorf.« (= Kriva vrba.) » assimilis (Z.) — »Fischteich bei Krumpendorf.« » fuscata (Z.) — »Fischteich bei Moosburg.« (— Blatograd.) » vetula (Z.) — »Fischteich bei Moosburg.« » deplanata (Z.) »Fischteich bei Moosburg.« » latissima (Kok.) - »Lendkanal und See bei Sittersdorf.« (= Ži- tarja vas.) » platyrhyncha (Kok.) — »Siidl. Ende des Worther Sees.« Malokozoološka literatura Slovenije. 1. Betta, Edourdo de c Murtinati, Pietropaolo, Catalogo dei Molluschi terre-stri e fluviatili viventi nelle Provincie Venete. — Verona 1855. - 2. Boettger, Oskar, Diaignosen neuer Clausilienformen. — Nachrbl. IX. 1877, p. 65. — 3. Diagne-ses specierum novarum Carnioliae a cl. Jos. Stussiner Labaeensi eollectarum. — Nachrbl. XVI, 1884, p. 184. 4. Bourguignat, J. R.. Amenites malacoloteiques. — Rev. et. Mag. de Zool. 2. Ser. Tome 5.—II. (1853—1859). — Tudi separatno v 2 delih: I. 1856, II. 1860. — 5. Recensement des Vivipara du systeme europeen. — Pariš 1880. — 6. Bythiospeum ou description d' un nouveau genre de mollus-ques aveugles. — Poissy 1882. - 7. Brumuti, L’ Abute, Catalogo' sistematico delle Conehiglie terrestri c fluviatili osservate nel territorio di Monfaleone. -Gorizia 1838. — 8. Brusna, Spiridion, Coiitribution a la malacoldgie de la Cro-atie. — Zagreb 1870. — 9. Ueber die Molluskenfauna Oesterreieh - Ungarns. -Mittlg. nat. Ver. Steienn. 1885. — 10. Clessin, S., Eine neue Acme. — Nachrbl. IX. 1877, p. 42. — 11. Die Species der Hyalinengruppe Vitrea. — Mal. BI. XXIV. 1877, p. 123. — 12. Zvvei neue siideuropaische Species. — Jahrb. IV, 1877, p. 253. — 13. Eine neue Vitrella. — Nachrbl. X, 1878, p. 8. — 14. Aus meiner Novitiiten-mappe. — III. Karnthner und Steyrisehe Varietaten. — Mal. BI. N. F. I., 1879, P- 12. — 15. Monographie des Genus Vitrella Cless. •— Mal. BI. N. F. V., 1883, P. 110. — 16. Eine osterreichische Paladilhia. Ibid. p. 130. — 17. Draparnaiid, Tableau Molusq. Pariš 1801. — 18. Histoire naturelle des Mollusque« terrestres et fluviatiles de la France. —- Pariš 1805. — 19. Drouet, Henri, Unionidae noii-veaux ou peu connus. — Journ. Conch. 1881. p. 22, p. 244. — 20 Ehrmunn, Paul. Zur Naturgeschichte der Campylaea phalerata Zgl. — Abh. Senkenberg. nat. G'es. Bd. 32, 1910, p. 261. — 21. Erjavec, Franc, Die malakologischen Verhaltnisse der gefiireteten Grafschaft Qorz. Gorz 1 «77. (Program goriške realke.) — 22. Ein Molluskenfeindi — Nachrbl. XVII. 1885. — 23. Fagot, Paul, Etude sur les Helices Xerophiliennes des groupes Cisalpiniana et Spadana. — Buli. mal. France 1, 1884. p. 107. 24. Ferussac, d’ Audebard de, Tableaux systemaitiques des animaux mollusques classes en familles naturelles etc. suivis d’ un prodiome general etc. — Pariš 1822. — 25. Monographie des especes vivantes et fossiles du genre Me-lanopside (Melanopsis,), et cbservations geologiques a leur suiet. — Mem. Soc, Hist. Nat. Pariš. I, 1823, p. 132. — 26. et G. P. Deshayes, Histoire naturelle generale et particuliere des Mollu ques etc. T. I—IV, Pariš 1820—1851. 27. Frauenfeld, Georg v. (pismo o kranjskih jamah v:) Sitzungsber. zool. bot. Ges. IV, 1854. p. 62. - 28. Beschreibung des Sphodrus schmidtii... undj neuer Hohlen-tiere. — Abh. zool. bot. Ges. IV, 1854, p. 23. — 29. Notiz iiber Conchylien. Sitz. zool. bot. Ges. VI, 1856, p. 65. - 30. Bemerkungen iiber zwei neue Schnek- ken von Hauffen. - Sitzb. zool. bot. Ges. VI, 1856, p. 94. — 31. Di-e Gattung Carychium. Sitzb. Ak. Wien, XIX 1856. 32. Ueber die Paludinen aus der Gruppe der P. viridis Poir. Sitzb. Ak. Wien, XXII. 1856. — 33. Ueber ein neues Hohlencarychium (Zospeum) etc. — Abh. zool. bot. Ges. XII, 1862, p. 969. — 34. Die Arten der Gattung Lithoglyphus Miihlf., Paludinella Pfr., Assiminea Gray etc. — Abh. cool. bot. Ges. XIII, 1863. — 35. Vorlaufige Aufzahlung der Arten der Gattungen Hydrobia Htm. und Amnicola Gld. Hldm. — Abh. zool. bot. Ges. XIII, 1863. 36. Zool. Miscellen. Abh. zool. bot. XIV—XVIII, 1864—1868. 37. Verzeichnis der Namen der fossilen und| lebenden Arten der Gattung Paludina (Lam.) nebst jenen dr nachststehenden, und Einreihung derselben in die ver-schiedenen neueren Gattungen. — Abh. zool. bet. Ges. XIV, 1864. — 38. Freycr, Heinrich, Ueber neu entdeekte Conchylien aus den Geschlechtern Caryc'nium und Pterocera. — Sitzb. Ak. Wien, XV, 1855. — 39. Pupa Freyeri Schmidt von Mohn-samengrosse. in der Hohle zu Gross-Lustschitz entdeekt. — Haidingers Berg. VI, 1849, p. 176. 40. Gallenste n, Hans v., Beitrage zur Flussmuschelfauna Karn- thens. — Gorz 1884. (Program goriške realke.) 41. Die Bivalven des Isonzo-Gebietes.— Nachrbl. XXI. 1889. 42. Beitrage zur Kenntnis der Konchylien- fauna Karnthens. — Jahresber. nat. Landesmus. Karnth. XX, 1889. — 43. Gil.en-stein, Hans v., Ueber die Lebens\veise von Acme. — Nachrbl. XXIII. 1891. — 44. Die Schalenformungeu der Muscheln des Worther Sees In Karnthen. Nachrbl. XXIV, 1892, p. 102. 45. Studien aus der Najadenfauna des Isonzo- gebietes. —■ Gorz 1894. (Program goriške realke.) 46. Die Bivalven- und Gastropodenfauna Karnthens. I. Die Bivalven. Jahresber. nat. Landesmus. Karnthen. XXIII, 1894. — 47. Clausilienstudien aus Kamten. I, II, III. Carin-tliia II, Jahrg., 1897, p. 51, 92, 96. IV, V, VI. - Carinthia II, 89. .lahrg., 1899, p. 21, 98. 247. —- 48. Gallenstein Mejnrud v., Karnthens Land- und Siisswasser-konchylien. Jahresber. Landesmus. Karnthen. 1852. — 49. Gredlcr, !\ Vinzenz, Lokal er Beitrag zur Ccnchylienfauna von Karnthen. — Carinthia II, 92. Jahrg., 1902, p. 156. — 50. Hauffen, Heinricli, Zvvei neue Hohlenschnecken. — Abh. zool. bot. Ges. VI, 1856. p. 465. — 51. Ueber ein neues Carychium. — Ibid. P. 623. 52. Zwei neue Schnecken. - Ibid. p. 702. 53. Systematisches Verzeichnis der Land- und Susswasserkonchylien Krains. - Zvveitens Jahresh. d. Ver. d. krain. Landesmus. 1858, p. 19. — 54. (Popisi jamskih polžev v:) Zweites Jahresh. etc. 1858 p. 94—96, p. 101. — 55. Hueber, Leop. v., Zur Naturgeschichte der Unionen. — Jahresber. Landesmus. Karnthen. X, 1871, p. 151. — 56. Iconographic der Lanct- und Šiissvv.aKsermioHiisken etc. I—III v6n E. A. Rossnmssler (1835—1859); IV—Vil von Wilh. Kobelt (1876—1880). Neue Folge I—(1884—). — 57. Kobelt, Wilhelm, Die Gattung Paludina. — Conch. Cab. 1909. — Razun tega iz Kobeltovega peresa še mnogi letniki Iconografije). — 58. Studien zur Zoogeogra-phie I. Wiesbaden 1897. — 59. Kiister, H. C., Die Gattungen Pupa etc. — Conch. Cab. 1852. — 60. Die Gattung Paludina. Hydrocena und Valvata. — Conch. Cab. 1852. 61. Die Gattung Clausila. - Conch. Cab. 1847—1862. — 62. Din Gattungen Truncatella und Paludinella. Conch. Cab. 1855. — 63. Die Gattungen Limnaeus, Amphipeplea. Chilina, Isidora und Physopsis. — Conch. Cab. 1862. — 64. Din Gattung Unio. — Conch. Cab. 1851—1862. — 65. Die Gattung Anodonta. — Conch. Cab. 1853—1876. — 66. Martens, Ed. v., Zur Literatur der Molluskenfauna Deu-tschlands. Donau-Gebiet. 13. Krain. — Nachrbl. 1871, p. 193. — 67. Menke, Car. lands. Donau-Gebiet. 13. Krain. — Nachrbl. 1871, p. 193. — 67. Menke, Car. Theod., Synopsis methodiica molluscorum etc. quae in Museo Menkeajio conser- vantur, curn synonymia critica et novarum specierum diagnosibus. Ed. II. — P> r imeti t 1830. — 68. Geographische Ueber.sicht der um die Molluskenfaun:; Deutschlands verdienten Schriften, Kenner und Sammler. — Zeitschr. f. Mal. V, 1848, p. 33. — 69. (referat o F. J. Schmidtovih publikacijah in opis Claus. istriana. — Zeitschr. f. Mal. VI, 1849. — 70. Pfeiffer, Carl, Naturgeschichte deutscher Land- und Siisswas|sermolliisken. I. 1821 — II. 1825 — III. 1828. — 71. Pleffer, Ludwig, Symbolae ad historiam heliceorum. — Casselis 1841. 72. Monographia heliceorum viventium. I. 1848 — II. 1848 — III. 1853 — IV. 1859 — V. 1868 — VI. 1868—VII. 1876 — VIII. 1877. — 73. Diagnosen neuer Heli- ceen. Mal. BI. XV, 1868, p. 83. 74. Pironu, Giulio Andrea, Prospetto bei Mollu- schi terrestri e fluviatili fino ra raccolti nel Friuli. — Atti Ist. Venet. X, 1865. — 75. Pollonera, Carlo, Note malacologiche. I. Molluschi della Valle del Natisone (Friuli). — Bul. It. XII. 1887, p. 204. - 76. Note malacologiche. IV. Un nuovo Zcspeum italiano. (p. 49.) V. Acme italiane del gruppo delle Costulatae. (p. 50.) Buli. It. XIV, 1889. — 77. Prada, Catalogo dei Gasteropodi terrestri deila valle deli’ Isonzo. deli’ Altipiano d’ Adelsberg itd. - 78. Ressmann, Franz, Die Fauna des Kanaltales. — Nachrbl. VIII. 1876. Robič, Simon, v »Novicah«; Helix pomatia. 1871, 419 in 1884, 177. Moj studenček. 1872, 417. — Hoja v Mokriško jamo, 1877, 268 in 276. - Storžič. 1878, 201 in 209. — Ledenica na Veliki planini kamniški. 1879, 220. - Pšateška gora, 1880, 165. — Izlet na Grin- tovec. 1880, 242. — Nova polža (vitrinella). 1881, 117. - Zopet za kranjsko fauno dva nova polžka. 1881, 222. Kratke popotne črtice polžarja. 1882, 187. — Kratek popis nekaterih gričev in jarkov v vznožju Šenturške gore v geologičnem in paleontologičnem obziru. 1882, 20, 27, 36. - Suhadolnikoma dolina v naziru polžov. 1882, 332. — Z Šenturške gore. 1883, 371 in 1884, 177, 271, 280. 79. Klanjška školjka z biserom. Izvestja Muzejsk. društva za Kranjsko, 1894, 38. — Rossmdssler, E. A., v. Iconographie (št. 56). -- 80. Sajovic, Gvidon, Kranjski mehkužci. — Izvestja Muz. diruštva za Kranjsko. 1908, p. 11—31. S slikami. — 81. Fine Flussmuschelart mit Perlenbildung aus Krain. — Camiola 1908, p. 210—13. Slika. — 82. Sabidussi, Hans, Tachea nemoralis L. im botanischen Garten zu Klagenfurt. — Carinthia II. 81. Jalirg. 1891. — 83. Der Buchenwald-teich und seine Muscheln, — Ibid. 83. Jahrg. 1893, p. 161. — 84. Aus dem Leben heimischer Schnecken. — Ibid. 1895. - 85. Schmidt, Adolf, Die kritischen Gruppen der europaischen Clausilien. — Leipzig 1857. — 86. System der euro- piiischen Clausilien und ihrer nachsten Vervvandten. —• Cassel 1868. 87. Schmidt, Ferdinand, Josei, Einige Beobachtungen iiber die verschiedenen in Krain vorkommenden Arten der Fluss-Perlenmuschel. —■ Buli. Soc. Nat. Moscou 1840. p. 430. — 88. Ueber die Siisswasserconchylien Krains. — Amtl. Ber. iiber die 21. Vers. d. N. und. A- Gratz 1843. Griitz 1844, p. 180. — 89. Systematisches Verzeichnis der in der Provinz Krain verkomenden Land- und Siissvvasserkon-chylien, mit Angabe der Fundorte. — Laibach 1847, Druck b. Jos. Blasnik. — 90. Besuch der Sele’er Grotte. der Bergruine Friedrichstein bei Gottscliee und der Grotten von Podpeč, Kompolje und Laschitz, im August 1848. — Schischka itrri April 1849. — 91. (Schmidtovi doneski v:) Neunte Zusammeu-kunft der VVissenschaftsfreunde. Am 3. August 1849. — lllyr. Blatt Nr. 66, 18. Aug. 1849, p. 263. — 92. Varietaten der Helix leucozona Z. und Melix montana Stud. Haidingers Berichte VI, 1849, p. 178. - 93. Helix phalerata Z., audi \venn sie, was selten, cime Band ist. durch den Mangel des Kieles von der fran-zosischen alpina F. B. verschieden. Ibid. Vil, 1850, p. 68. — 94. (par notic v:) Sitzb. zool. bot. Ges. IV, 1854, p. 83 in 102. — 95. Beschreibung zvveier neuer ilohlentiere. — Abh. zool. bot. Ges. V. 1855, p. 1. —■ 96. Stabtle, Joseph, Mol-lusques terrrestres vivants du Piemont. — Milan 1864. - 97. Stossich, Adolfo, Contribuzione alla fauna malacologica terrestre e fluviatile diel territorio di Trieste ed in parte delle localita contermini. —• Boli. Soc. Adr. XIX, 1899, p. 17. — 98. Stussiner Jos. und Boettger, Oskar, Beitrag zur Moliluskenfauna des Kanaltales (Karnthen) und des Ouellgebietes der Wurzener Save (Oberkrain). Naclirbl. XVI, 1884, p. 1. — 99. Sturany, Rudolf, (oddelek o mehkužcih v:) Botanik und Zootagie in Oesterreich in den Jahren 1850 bis 1900. — Festschr. zool. bot. Ges. Wien 1901. 100. Sturany, Rudolf, und Wagner, Anton, J.. Ueber schalentragende Landmollusken aus Albanien und Nachbargebieten. — Denkschr. Ak. Wien, 91. Bdi 1914. (p. 86—119: 11. Systematisches Verzeichnis der in Oesterreich und Ungarn so\vie den angrenzenden Gebieten der Balkau-halbinsel beobachteten schalentragenden Gastropoden. 101. Tschupek, fjip-polyt, Styriaca. — Nachrbl. XI, 1879, p. 8. 28. — 102. Styriaca. — Jalirb. deutsch. mal. Ges. VII, 1880, p. 183. — 103. Kleine Notizen aus Steiermark. — Nachr,-bl. XIII, 1881, p. 11. - - 104. Eine neue Varietat vom Humi in Untersteiermark. Nachrbl. XIII, 1881, p. 22. 105. Von den steierischen Abhangen der Urgula. Naclirbl. XIII, 1881, p. 69. 106. Einige Siisswassermollusken des Sannge- bietes in Untersteiermark. — Jahrb. deutsch. mal. Ges. VIII, 1881. p. 101. — 107. Zur steirischen Clausilienfauna. Nachrbl. XIV, 1882, p. 20. — 108. For- inen der Clausila dubia in Steiermark. Nachrbl. XV. 1883, p. 26. 109. Aus dem Sommer 1883 in Steiermark. - Nachrb. XVI. 1884, p. 17. — 110. Ein Me- lania-Nachtrag aus Steiermark. - Nachrbl. XVII, 1885. p. 82. — 111. Wagner, Anton J oh., Die Arten des Genus Daudebardia Htm. in Europa undi Westasien. Denkschr. Ak. Wien, Bd. 62, 1895. 112. Monographie der Gattung Pomatias Studer. — Denkschr. Ak. Wien, Bd. 64. 1897. 113. Netic Formen und Fund- orte der Genera Pomatias Studer und Auritus VVesterlund. — Nachrbl. 1906, p. 93, 121. - 114. Beschreibungen neuer Land- und Siissvvasserschnecken aus Siid- osterreich, Oroatien und Bosnien. Verh. zool. bot. 1912, p. 246. — 115. Hohlenschnecken aus Siidcialmatien und der Hercegovina. — Sitzb. Ak. VVien CXXIII, 1914, p. 33. — 116. Familia Claasiliidae. — Ic. N. F. XXI, 1914. — 117. Westerlund, Carl Agardh, Zur Kenntnis der Molluskenfauna Europas. — Nachrbl. Vil, 1875, p. 71, 81. — 118. Fauna europaea molluscorum extramarinoruni. Prodromus. — Lundae I. 1876, II. 1878. — 119. Diagnosen neuer Mollusken. — Nachrbl. X, 1878, P. 108. — 120. Malakozoclogische Beitrage. I. Neue europaische Species. •— Jahrb. deutsch. mal. Ges. 1879. — 121. Monografi ofver palaoarktiska regionens Clausilier. — Lund 1878. 122. Fauna der in der palaarktischen Re- gion lebenden Brnnenkonchylien. - Lund. IV. 1884, V. 1885, I. in VI. 1886, III. 1887; II. 1889; VII. in dodatki 1890. - 123. Species et varietates nonnullae minus cognitae vel novae. —- Buli. Soc. Mal. France. V. 1888, p. 55. — 124. Synopsis molluscorum in regione palaearctica viventium ex typo Clausilia Drap. — Zapiski akad. Petrograd, fiz.-mat. od;d. Vol. XI, 1901. Op. Za seznami Robičevih v »Novicah« priobčenih prispevkov se moram zahvaliti pok. dr. Gvidonu Sajovicu. Orchis palustris Jacq. na ljubljanskem barju in sosedna vegetacija. Dr. Fran Dolšak. Prvotna flora ljubljanskega barja, bujna in bogata še pred kakimi 70 leti, hira in izumira vsled napredujočega osuševanja od leta do leta in v doglednem času je ne bo več. Mnogo pristnih vodnih in močvirskih rastlin, (Scheuchzeria palustris, Butomus umbellatus, Rynchospora fusca, Malaxis paludosa, Pseudorchis Loeselii Drosera longifolia, Ranunculus Lingua, Ranunculus sceleretus, Ledum palustre, Cicuta virosa, razne Utriculariae, Sonchus paluster in dr.) je ali že popolnoma izginilo, ali pa so le še v skromnih in redkih ostankih ohranjene ter čakajo, da jih v kratkem zadene ista neizprosna usoda. Med slednjimi se je posrečilo najti še dvoje vrst, izmed katerih je bila ena, Orchis palustris Jacq. dosedaj na ljubljanskem barju nepoznana, druga Viola palustris L. pa je postala v zadnjih desetletjih že zelo redka. Ker se bodo bržkone tudi te maloštevilne in osamele cvetlice kmalu za vselej poslovile od nas, je vredno, da se njih nahajališča zabeležijo. , Glede Orchis palustris }acq. (močvirska kukavica) omenja Paulin,1) da je v območju kranjske flore do tedaj niso zasledili, in tudi Fritsch2) je leta 1909. še ne našteva med rastlinami, ki prebivajo na slovenskem ozemlju. Pozneje je H a y e k v zasebnem pismu Paulinu sporočil, da jo je videl na Kranjskem, in sicer v močvirjih pri Planini na Notranjskem, na kar je Paulin opozoril tudi Fritsch a, ki je v najnovejši izdaji svoje ekskurzijske flore iz leta 1922. to nahajališče že upošteval. Za to, kakor tudi za druge podatke, ki sem jih uporabil pri sestavi te razpravice, bodi gospodu profesorju Paulinu izrečena naj toplejša zahvala. G Paulin. Ober einige fiir Krain neue und seltene Pflanzen und die Forma-tionen ihrer Standorte II. »Carnicla« VII. 2 str. 131. 2) Fritsch. ExkursionsfIora, 2. Aufl. 1909; str. 143. V prvi polovici junija 1918., ko je cVctela, Sem našel to, za ljub-ljansko barje torej novo orhidejo ob vznožju Kostanjevice, enega izmed trinajsterih gričev, ki se dvigajo iznad ravnine ljubljanskega barja. Grič meri 3.76 m nadmorske višine in se razteza južnozapadno od Plešivice ne daleč od postajališča Log ob vrhniški železnici v smeri od severa proti jugu. Vzhodni rob hriba obstoji iz gorenjetrijadnega apnika, vsi drugi deli pa iz skrilavca in peščenjaka karbonske dobe. Približno v sredini zahodnega roba se nahaja mala kotlina, ki je še deloma napolnjena z močvirjem, kar tudi Kramer kot zanimivo okolnost posebej poudarja;3) obkroža jo povsod na okoli jelševje in drugo gozdno drevje. Vegetacija močvirja ne kaže povsod enakega značaja; deloma sestoji iz šotnih (Sphagnum) in drugih listnatih barskih mahov, nekaterih higrofilnih zastopnikov iz družine poltrav (Cyperaceae), zlasti šašov (Curex), ter pravih trav. Drugod pa so se tla že bolj ustalila ter nekoliko dvignila, tako da so nastali trdnejši otoki, porastli z v res jem (Calluna vvlgaris), nožni častim m uncem (Eriophorum vaginatum) in s togo praprotico (Polytrichum strictum). Tu in tam so se sredi barja naselila tudi posamezna drevesa, kakor 11. pr. č r n a j e 1 š a (Alnus rotundifolia), navadna krhljika (Rhamus frangula) in močvirska breza (Betula pubescens).i) Vsaj v malem se da na tem- mestu ljubljanskega barja še videti, kako prehaja nizka zelena grez v šototvorne plasti, ki so značilne za takozvano visoko barje, in na katerih se more končno razrasti vresnata goličava, kakor tudi drugo šotno rastje. Toda vse to ne bo dolgo trajalo, kajti že sedaj je del kostanjeviškega barja osušen in izpremenjen v več ali manj vlažen travnik. Rastlinstvo, ki v družbi z Orchis palnstris tukaj prebiva, sestoji, v kolikor se nanaša na kormofite, v poglavitnem iz sledečih vrst: Sphagnum cymbifolium, Sph. papillosum, Spil. meclium, Spit. acuti-lolium v. rubrutn Brid., Sph. obesutn (Wils.) Warnst., Sph. platyphyllum (Sull,) Warnst., Sph. subsecundvm Nees., Sph. recurvum, Beauv, — Dicranella cerviculata, Dicranum Bonjeani, Fissidens adianthoides, Dicranodontium lomgirostre, Bryum bimum, Anlacomniutn palustre, Poly-trychvm strictum, Polytricum gracile, Hypnum stellatum, H. intermedivm Lindb., H. cordifolium, H. cuspidatum, H. scorpioides, Hylocomium Schreberi. Nephrodium thelypteris, Sparganium erectum, Anthoxanthum odo-ratum, Agrostis canina, Sieglingia decumbens, Molina coerutea, Festuca capillata, Eriophorum vaginatum, E. latifolium, E. augustifolium, Scirpus silvaticus, Rhynchospora alba, Carex maricata, C. elongata, C. elata, C. gracilis, C. Goodenoughii, C. panicea, C. pallescens, C. vesicaria, C. flava, C. Oederi, C. rostrata, C. distans, Juncus elfusus, J. articulatvs, J. s) Kramer: D,as Laibacher Maor, 1905; str. 32. J) V bistvu je torej vegetacija podobna oni, kakor se nahaja na ostankih ljubljanskega barja pri Grmezu in južno od tam, in kakor jo je svoječasno v podrobnem popisal Paulin. — Cf. Ober einige fiir Krain neue oder seltene Pflanzen und die Formationen ihrer Standorte I. 1915 (separatni ponatis iz Carniole), str. 3 in 4. acutiflorus, Luzula muitiflora, Orchis tatifolia L., v. gracilis Warnsl., Orchis incarnata, Alnus rotundiilora, Betula pubescens, Ranunculus flammula, Drosera rotundifolia, D. intermedia, Ultricularia minor, Par-nassia palustris, Potentilla erecta, Rliamus frangula, Viola uliginosa, V. palustris, Callunu vulgaris, Mentlm aquatica, Galium pulustrd, Valeriana dioica, Succisa inflexu, Gnaphalium uliginosum, Cirsium palustre, Leon-todon danubialis (ozkolistnata močvirska oblika). Z ozirom na navedeni rastlinski seznamek, ki seveda ne more računati na popolnost, naj omnejam, da je za Fissidens adidnthoides (L.) Hed\v., tukaj novo nahajališče. Kolikor je meni znano, ni te vrste mah iz pravega ljubljanskega barja nikjer zabeležen, dasi bi ga smeli tukaj pričakovati, ker je v prvi vrsti doma na vlažnih šotnih tleh, in šele v drugi vrsti na mokrih skalah; pač pa sta v ljubljanskem muzeju dva eksikata, in sicer iz nekega studenca pod Debelim hribom pri Laverci (Dežman 1863.) in iz okolice pri Podutiku (B r e i d 1 e r 1884.). V domači literaturi pa ga omenjata Robič,5) ki ga je našel na skalah pri Olševku v Kokriški dolini in v mahovitem dobliškem jarku Šenturške gore, ter G1 o w a c k i (Praprotno v dolini selške Sore).6) Med najbolj značilne in zanimive rastline, ki prebivajo na šotne® barju, se po pravici lahko prištevajo šotni mahovi (Torfmoose, Sphagna). Smemo si predstavljati davno preteklost, ko je še velik del obsežne površine ljubljanskega barja pokrivala mehka blazina šotnih mahov, iz razdalje podobna pestremu baržunu, čigar olivasto— temno-sočno-, sinje-, bledo zelene, železno-rjaste, rjave, rumene, sive, bele, rožnordeče in škrlataste barve so se prelivale druga v drugo. Dandanašnje žive le še sledovi te nekdanje vegetacije, razven barja pri Kostanjevici je omeniti še barje pri Grmezu, kjer so se šotni mahovi še deloma ohranili. Vztrajnejše se drže na robovih barske kotline ob vznožju Golovca, Rožnika in drugih krilastih gričev na senčnatih, vlažnih, glinastih tleh. V sistematskem oziru se mi zdi umestno, da glede prej naštetih mahov plemena Sphagnum, nastopno pripomnim. Skupina, obsegajoča Sphagna subsecunda, je zastopana po treh vrstah: Sp. obesum, Sph. subsecudum in Si). platyphllum. Stara briološka šola je poznala le Sph. siibsecundum Nees in je skoraj vse evropejske oblike te skupine semkaj prištevala; še leta 1860. omenja Schimperv svojem klasičnem delu7) za srednjo Evropo le to vrsto in nje varijanto (Sphagnum contortum Schultz. Pozneje pa so to skupino podrobneje razčlenili in opredelili v nove, samostojne vrste. Za podstavo so vzeli stalne anatomske znake, kakor n. pr. plasti epidermoidalnih stanic (stebelna kožica obstoji iz ene, dveh ali več plasti), kakovost, množino in razvrstitev luknjic na obvejnih 5) S. Robič. Kranjski mahovi. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, III. 1893; str. 70. 6) J. Glowacki. Die Moosflora der julischen Alpen, Abhandl. der k. k. zool. botan. Oesellschaft in VVien, V. Band, Heft 2, str. 15 (v separatnem ponatisu). 7) S c h i m p e r. Synopsis muscorum europaearum, 1860, str. 682. listih; izmed morfoloških znakov je zlasti velikost in oblika stebelnih listov dobila večjo veljavo. Posledica tega je bila, da so se poleg Sph. subsecundum Nees ugotovile nove vrste: Sph. nhesum (Wils.) Warnst., Sph. inundatum Russ., Sph. aciuatile Warnst., Sph. crassicladum Warnsf., Sph. platyphyllum (Sull.) Warnst., Sph. contortum Scludtz., Sph. rufescens Bryol. germ itd. Najdalje je šel pri tem Warn s d orf,8) ki je pa zadei seveda tu in tam na odpor, ker o konstantnosti znakov na novo določenih vrstah niso bili vsi prepričani in se jim razlogi za upostavitev novih vrst niso' zdeli dovolj tehtni. Sphagmim iz kostanjeviškega barja, ki je označen kot Sph. obesum (Wils.) Warnst., je sorazmerno velelistna oblika, živi kot pristen hfdrofit skoraj ves v vodi in ima stebelno kožo le iz ene plasti stanic. Stebelni listi so jezičasti in povprečno 2.5 mm dolgi, 1 mtn široki; dolžina jajčastih ali bolj podolgovatih, pri vrhu zaokroženih, šesterozobatih obvejnih listov znaša 3 do 5 mm, širina pa 1.5 mm. 2e zunanja oblika označuje rastlino na prvi pogled kot posebno vrsto, različno od Sph. subsecundum Nees; težje se že loči od Sp. inundatum. Odločilna v danem primeru pa se mi je zdela razmeroma slabotna razvita poroznost na obeh straneh obvejnih listov, po kateri se Sp. obesum razlikuje od sorodnih vrst. Prav enak šotni mah živi tudi v močvirnatih vodah in jarkih ob zahodnem vznožju Rožnika blizu Kosez. Sp. obesum je razširjen po subarktični in srednji Evropi ter Kosez. Sp. obesum je razširjen po subarktični in srednji Evropi ter Severni Ameriki. V kolikor prihajajo v poštev slovenski kraji, je bil do-sedaj objavljen iz Koroškega9) in iz Pohorja na Spodnjem Štajerskem.10) Sph. platyphyllum ima dvo- ali troplastno stebelno kožo, istotako tudi Sph. contortum. Celotno sliko šotnega mahovja (Sphagnetum) izpopolnjuje še gliva Geoglossum phagnophilum, kot njega neredka spremljevalka. Močvirje je obrobljeno s črno jelšo in drugim drevjem; tukaj se barsko rastje druži neposredno z rastjem mokrega jelševja (alnetum, Erlenbručh), posredno pa z gozdnimi in tudi drugimi rastlinami, ki so se slučajno tukaj naselile. Vegetacija nudi poleg nekaterih že prej omenjenih vrst približno nastopno sliko: A. L e s o v j e. Pinus silvestris, Picea excelsa, Abies alba (na njej Viscum album), Salix cinerea, Fagus sitvatica, Guercus robur, Sorbus aucuparia, Cratae-gus monogyna, Rubus thyrsoideus, I{. caesius, R. coryliiolius, Rosa dumetorum, Evonymus vulgaris, Rhamnus cathartica, Sambucus race-mosa, S. nlgra, Viburnum lantana, V. opulus, Lonicera caprifolium, L. xylosteum. 8) VVarnstorf. Sphagnales-Sphagnaceae, str. 76, v. A. Engler, Das Pflan-zenreich. 51 M. 1911. 9)l W a r n s t orf. ibid., str. 301. 10) Glovvacki. Die Moosflora der Bachergebirg, 1908, str. 11. B. P o d r a š č i n a. Nephrodium montanum, N. spinulosum, A. typicum Paulin., N. spinulosum v. elevatum A. Br. N. spinulosum v. glandulosum Milde., N. dilatatum,n) N. dilatatum v. oblongum Milde., Athyrium filix femina v. dentatum Milde., Athyrium filix femina v. iisstdens Milde. Blechnum spicant, Pteridium apuilinum, Lycopodium clavatum, Calamagrostis epi-geois, Holcus rnollis, Deschampsia caespitosa, Molina arundinacea, Pon palustris, Heleocharis acicularis, Carex remota, C. digitata, C. pilulifera, C. silvatica, Luzula pilosu, L. nemorosu, Veratrum album, Erythronium dens canis, Majanthenum bifolium, Polygonatum multiflorum, Pariš quadriiolia, Leucojum vernum, Iris pseudacorus, Rumex acetosella, Dianthus barbatus L.,12) Stellaria bulbosa, St. amatica, Cerastium silva-tium, Caltlia palustris, Anemone nemorosa, Ramunculus auricomus, Car-damine impatiens, C. amara, Potentilla norvegica, Filipendula ulmaria, Oxalis acetosella, Euphorbia carniolica, Impatiens noli tangere, Hyperi-cum humifusum, Lythrum salicaria, Epilobium parviflorum, Selinum car-viiolia, Angelica silvestris, Peucedanum palustre, Vaccinium mytillus, Lysimachia nummularia, Gentianu asclepiadea, Stachys officinalis, Mentha verticillata, Pulmonaria styriaca, Veronica officinalis, Melampyrum. ne-morosum, M. vulgatum, Galium silvaticum, Eupatorium cannabinum, Soli-dago virga aurea, Erigeron annuus, Senecio Fuchsii, S. aquaticus, Serra-tula tinctoria, Centuurea carniolica, Aposeris foetida, Hypochoeris radi-cata, Prenanthes purpurea, Lactuca muralis, Hieracium murorum, H. umbellatum. Stališče, ki ga zavzemajo sistematiki glede Orchis palustris Jaca., ni enotno. Ascherson in Graebnerjo imata za podvrsto od Orchis laxiflora Lam., od katere se razlikuje zlasti po obliki medene ustne in dolžini ostroge, kakor tudi po tem, da dva do tri tedne pozneje cvete.13) Ustna je namreč pri močvirki kukavici skoraj vedno izrazito trokrpa in na dnu široka; stranski krpi sta ravno razprostrti in šele tedaj nekoliko nazaj privihani, ko prične razcvetje že malo da ne veneti; srednja krpa je daljša ali vsaj tako dolga kot stranski, nerazdeljena, rajši pa več ali manj globoko izrobljena in celo dvokrpa. Nezakrivljena, proti koncu izožena ostroga je le za spoznanje krajša kakor plodnica. Manj zanesljivi so drugi znaki, kakor n. pr. da privršni listi pri naši kukavici niso daljši kot plodnica, da obstoji razcvetje iz manjšega števila cvetov, ki so pa za to gosteje razvrščeni kot pri redkocvetni vrsti. Tudi se navaja, da postanejo posušeni cveti močvirske kukavice živo rožnatoškrlatni, pri njeni sestri pa temnovijolčasti. Višina močvirske kukavice ne presega 5 dm, redkocvetna ni redko do 6 dm visoka. n) Odgovarja deloma var. deltoideum Milde, deloma pa se približuje N. spinulosum v. glandulosum; sploh je znano, da je med obema vrstama dosti prehodnih oblik. Prim. Paulin. Die Farne Krains 1906, str. 18. 12) Izven gozdia raste na sosednem travniku posamnično tudi Dianthus del-toides L. v območju kranjske flore redka vrsta. 13) Ascherson u. Graebner, Synopsis der initteleurop. Flora III. P. 712, M. S c h u 11 z e 14), F r i t s c h 15) in drugi pa jo smatrajo za samostojno vrsto. Geografska razširjenost rastline obsega predvsem Nemčijo, del Nemške Avstrije (brez Koroške in Tirolske), sudetske dežele, Galicijo, Bukovino, nahaja pa se tudi v Italiji, Siciliji, na balkanskem polotoku, Mali Aziji, Transkavkaziji, Siriji, Mezopotamiji, Perziji in Severni Afriki.16) V splošnem ni torej nič manj razširjena kakor O. laxifIora, ki prebiva istotako na ozemlju srednjeevropske, mediteranske in ilirsko-pontiške flrore. Vendar je porazdelitev precej različna; redka je močvirska kukavica ob obalah Sredozemskega morja; na Tirolskem, Koroškem, Goriškem, Istri in tudi Hrvatskem17) je sploh ni in povsod tam jo zastopa njena sorodnica. Nasprotno pa so zopet kraji proti severu, kakor n. pr. velik del Nemčije, kjer je baš nasprotno. V kolikor prihaja v poštev slovensko ozemlje, je znanih le dvoje, krajevno tesno omejenih nahajališč močvirske kukavice, kakor dvoje malih otočičev, povsod drugod jo nadomešča O. laxiflora. Ker sta torej pri nas obe vrsti doma, je bila prilika dana, opazovati njih svojstva in po možnosti dobiti vpogled v njih sorodstveno razmerje. Rastlina na kostanjeviškem barju odgovarja v morfološkem oziru normalnemu tipu; nekaj raslin se je preneslo na tukajšnji botanični vrt. Oblika medene ustne, na kateri je podaljšana in izrobljena srednja krpa pravilno razvita, dolžina in oblika ostroge, kakor tudi drugi znaki so pri pretežni večini razcvetij, in pri posameznih razvetjih pri večini cvetov tipično izraženi. Tu in tam pa se opazuje že tendenca po varijacijah; stranski krpi sta ponekod s podaljšano in izrobljeno srednjo krpo zrastli, tako da je ustna videti dvokrpa in izjemoma je tudi ostroga proti koncu nekoliko zakrivljena in na koncu topa. Splošno pa se kostanjeviška rastlina po vpoštevanju vseh svojstev ne more drugače tolmačiti kot prava Orchis palustris Jacq. syn. Orchis laxiflora Lam. ssp. palustris Asch .et Gr. Približno uro hoda od tukaj cvete istočasno v družbi z Equisetum palustre L., Juncus articulatus L. in J. acutiflorus Ehrb. na močvirnatih travnikih ob poti, ki pelje od železniške postaje Drenov grič proti Lesnemu brdu, orhideja iste oblikovne skupine, pri kateri pa so spremembe znatnejše. V kolikor sem mogel posamezne rastline primerjati, morem trditi, da na tem prostoru niti polovica razcvetij in posameznih cvetov ni tipično oblikovana; pregledal sem večje število rastlin in našel, da se poleg pravilnih medenih usten, nahajajo tudi oblike z veliko krajšo in manjšo srednjo krpo, z ostrogo, ki niti dveh tretjin plodnične dolžine ne dosega, skratka oblike cvetov, ki bi jih z isto pravico lahko prištevali redkocvetni vrsti, o katerih dobi opazovalec mnenje, da so to prehodne oblike, med obema vrstama. Še manj enotno oblikovana je orhideja na močvirnatih travnikih pri Horjulu, kakor tudi na barju zahodno od železniškega postajališča Pre- I4) M. Schultze. Die Orchidaceen Deutschlands etc., 1894, Nr. 17. ,!i)t Fritsch, 1. c. 18) Ascherson, 1. c. I7) F. N e i 1 r e i c h. Di VegctationsverhSltnisse von Croatien, 1868, str. 46. serje; na obeh krajih se opažajo mnogoštevilne varijacije, ki spominjajo zdaj na eno, zdaj na drugo vrsto. Primerjal sem tudi redkocvetno kukavico, nabrano na vlažnih mestih pri Podutiku v ljubljanski okolici, ki je bila svoječasno tudi kot taka objavljena,18) in obratno našel, da se tudi tukaj poleg množine prave Orchis laxif!ora nahajajo posamezne rastline s cvetnimi oblikami, ki se deloma približujejo zopet tipu močvirske kukavice. Glede časa, v katerem rastline na omenjenih nahajališčih cveto, je sicer težko govoriti o kaki bistveni razliki, vendar se da z ozirom na razvoj razcvetij sklepati, da se kukavica iz kostanjevi-škega barja najkasneje razcvete; O. laxiflora /e dostikrat že meseca maja v cvetju. Po vsem tem bi bilo misliti, če ni orhideja na kostanjeviškem barju, pri Drenovem griču, Horjulu, Preserju in Podutiku le ena vrsta z mnogoterimi izpremembami. Na eni strani imamo rastlino pri Kostanjevici, ki ima po veliki večini vse morfološke znake tipične Orchis palnstris Jacq„ na drugi strani pa pri Podutiku ugotovljeno pravo Orchis laxiilora Laur.x vmes pa prehodne oblike, ki se približujejo zdaj prvi, zdaj drugi vrsti. Ta opazovanja vzbujajo dvom, je li delitev rastline, v dve samostojni vrsti upravičena. Zdi se, da razlogi za tako delitev niso dovolj tehtni. Tega mnenja sta A s c h e r s o n in G r a eb n e r,19) ki zastopata stališče, da gre le za eno vrsto, ki jo imenujeta Orchis laxifIorus in delita v dve podvrsti, O. ensifolius syn. O laxiflora Lam., in O. paluster syn. O. palnstris Jacq. Pripominjata pa, da bi bilo še umestneje, če bi se smatrala močvirska kukavica le kot pasma od prve. Tukajšnja opazovanja se vjemajo s tem naziranjem. Morfološka nestalnost v obliki medene ustne in plodnice, prehodne oblike, ki gotovo niso hibridnega izvora, in nedostajanje drugih bolj ostro izraženih razločkov, otežuje ono omejitev, ki je med vrstami potrebna, ako nečemo, da trpi jasnost sistema. Ako vprašamo po vzrokih, ki so dovedli do ločitve obeh oblik, ne smemo prezreti lokalnih razmer, v katerih se nahajajo naše rastline. Kostanjeviško barje leži sredi gozda, je še zelo mokro, in ima šotna tla, na katerih še dosti krepko uspevajo Sphagna. Zelo mokra tla vplivajo na vegetacijo kot mrzla tla, in se ta del barja lahko v tem pogledu smatra kot hladnejši za rastlinstvo. Tudi nahajališče pri Planini se mora po kakovosti tal in geografski legi smatrati za izrazito hladen kraj. Morda je ta okolnost pripomogla, da se je rastlina na teh krajih do danes v tej obliki ohranila. Gotovo je, da ji ugajajo v sicer enakih okolnostih hladnejša, in sicer šotnata20) tla, in znano je tudi, da gre O. palnstris v višino do 530 m in še več, dočim je O. laxiflora večinoma le prebivalka nižav in večjih dolin,21) ki raste na navadnih močvirnatih travnikih. Sicer je za slovenske kraje dokazana izjema, kajti po Paulinovih22) ugotovitvah vspeva O. laxiflora pri nas še v nadmorski I8) Paulin, 1. c. ‘9) A s c h e r s o n, 1. c. **) S c h u 11 z e, 1. c. 21) A s c h e r s oin, 1. c. 22); Paulin, 1. c. višini preko 1000 m. Take izjeme pa nas ne smejo presenetiti, ker je znano, da gredo nižinske in celo termofilne rastline v naših krajih dostikrat v znatne višine, ako je krajevna lega drugače ugodna in jim to omogoča. Splošno se lahko trdi, da velja, če sodimo po nahajališčih v srednji Evropi O. palustris bolj kot severna in hladnejšim razmeram pri-lagodena, O. laxiflora pa bolj kot južna zastopnica tovrstne orhideje,23) in Fritsch24) navaja v najnovejši izdaji svojega dela nahajališča prve na Češkem, Moravskem, Šleziji, Nižje in Zgornje Avstrijskem, Štajerskem «in Kranjskem, nahajališča druge pa na Južnem Tirolskem, Koroškem, Kranjskem in Primorskem (nahaja se pa tudi v severni Italiji in na Hr-vatskem). Geografska ločitev obeh oblik je torej za srednjeevropejsko ozemlje precej jasno začrtana. Seveda ni s tem rečeno, da so navedeni podatki zadostna podlaga za vsestransko rešitev problema, marveč le poskus delne pojasnitve. Konečni zaključek se da ugotoviti z naslednjim: 1. Na ljubljanskem barju raste poleg dosedaj znane in objavljene redkocvetne kukavice tudi njena najbližja sorodnica Orchis palustris Jacq„ in sicer pri Kostanjevici v tipični obliki. 2. Poleg obeh glavnih tipov se nahajajo na ljubljanskem barju, zlasti ob njega robovih, tudi manj določno karakterizirane rastline, ki jih je smatrati za prehodne oblike, približajoče se zdaj eni, zdaj drugi izmed glavnih oblik. 3. Dejanske razmere, kakor so se našle na omenjenih nahajališčih v ljubljanski okolici, ne odgovarjajo naziranju, kakor da bi bila O. palustris Jacq. samostojna vrsta (species), ampak podpirajo mnenja onih, ki jo smatrajo le za podvrsto (subspecies) ali pasmo O. laxiflora Laur. Podvrste značijo glasom W e 11 s t ei n a25) najmlajše enote rastlinskega sistema, ki spominjajo po svojih prehodnih oblikah na vrsto, od katere so se odcepile; približno isto pomeni tudi izraz pasma, le da se uporablja ta izraz večinoma samo pri kulturnih rastlinah. Potemtakem se sme tudi kot verjetno smatrati, da je O. palustris v filogenetičnem oziru mlajšega izvora nego O. laxiflora, in se je od nje odcepila morda pod vplivom podnebja kake hladnejše geološke dobe ali drugih v enakem smislu učinkujočih lokalnih okolnosti. Dodatno naj omenim še glede močvirske vijolice (Viola pa-htstris L.), da je sicer že Fleischmann26) zaznamoval njena nahaja- 23) Dozdevno nesoglasje bi utegnila vzbuditi okolnost, da se O. palustris nahaja tudi v južni Evropi, Severni Afriki in zapadni Aziji. Treba pa je upoštevati lego teli nahajališč, nadmorsko višino, kakovost tal in druge prilike, ki tudi tukaj na rastlinstvo diferentno vplivajo, ne samo v termofilnem smislu, ampak tudi obratno. Marsikatero teh nahajališč se mora z ozirom na potrebe rastlinskega življenja navzlic izrazito južni legi in vječji bližini ekvatorju, smatrati kot hladno, kjer morejo uspevati tudi nekatere bolj severne rastline. 24) F r i t s c h. Exkursion, 3. Aufl., 1922, str. 761. 25) W e 11 s t e i n. Handbuch der systematischen Botanik, 1911, str. 14. 2e) Fleischmann, Ubersicht der Flora Krains, 1844, str. 135, lišča na ljubljanskem barju in da jo, kar pa meni ni bilo znano, in nakar me je opozoril prof. Paulin, tudi V o s s omenja z izrecno označbo nahajališča »auf dem Sphagnetum Kostanjevica bei Bevke«, ker živi na njej gliva Septoria Violae Westd,27) da pa je postala v zadnjih desetletjih redka in bržkone je iz celega ljubljanskega barja tukaj še zadnji in edini ostanek. Znano je razun tega tudi nahajališče pri Žireh (Paulin po ustnem sporočilu), kjer sem jo pred nekaj leti še imel priliko videti. Na kostanjeviškem barju živi V. palustris izključno le med šotnimi mahovi v neposredni bližini z našo orhidejo, in cvete mesec dni pozneje kakor V. uliginosa; tudi sicer je že na prvi pogled radi okroglo ledvičastih listov, neprirastlih prilistkov, in manjših bledo modrih cvetov ni mogoče s poslednjo menjati. Evropski los, Alces alces L. iz jame »pri Glažuti«. Dr. Fran Kos — Ljubljana. (Prirodopisni oddelek deželnega muzeja.) Leta 1913. so zasledili člani društva za raziskavanje jam v jami »pri Glažuti« (km 31-1 ob cesti v Ribnico) množino raznovrstnih kosti. O tem so obvestili muzejsko ravnateljstvo, ki je poslalo tja preparatorja Fr. D o b o v š k a. Ta je prekopal označeno mesto v jami ter spravil kosti v muzej. Na priporočilo takratnega asistenta prirodopisnega oddelka dr. Gv. Sajovica je poslalo muzejsko ravnateljstvo dve lobanji prof. Ablu v paleobiološki institut dunajske univerze s prošnjo, da jih določijo, Ostale kosti so shranili v muzejski kleti. Spomladi leta 1921. sem pregledal zaboja kosti ter se odločil, da uporabim to gradivo in ga razstavim v muzejskih zbirkah. Stopil sem v stik s prof. Ab lo m. V tej zadevi je posetil prof. Ab 1 a g. dvor. svet. dr. Mantuani. V poletju istega leta je muzej prejel zaboj z dvema po docentu dr. Antoniusu determiniranima lobanjama. Prva je bila od evropskega losa (Alces alces L), druga pa fragment konjske lobanje. Več A n t o n i u s ni mogel ugotoviti na podlagi omenjenega ostanka.1) V jeseni in pozimi 1921. sem proučil izkopano kostno gradivo. Izkazalo se je, da so bili v jami. iz katere so bile prinesene kosti, trije losi, 27) Vos s. Mycologia carniolica IV. Mitth. des Musealvereines fur Krain, 5. Jahrg. 2. Abtli. 1892, str. 27. '•) Gospodoma dvorn. svetniku prof. Ablu in docentu dr. Antoniusu bodi.na tem mestu izrečena iskrena zahvala za ljubeznjivost, da sta se zainte- resirala za poslani materijal. in sicer ena dobro ohranjena oblika, vendar brez spodnjih čeljustnie, le s fragmenti rogovja in brez nekaterih delov matatarsusa, tarsusa, meta-carpusa in carpusa. Med kostmi sta bili dalje dve več ali manj dobro ohranjeni spodnji čeljustnici dveh drugih losov ter fragmenti okončin, grodnice in nekaj vretenc. Kakor omenjeno, so našli v jami tudi fragment konjske glave. Poleg tega so dobili še dele srnjakovega okostja in del zgornje čeljustnice drugega srnjaka z dvema predmeljakoma in tremi meljaki. Vrhutega so bili istočasno izkopani deli skeleta, ki utegne biti jelenov; lobanja ni ohranjena, ostalo kostno gradivo pa je precej zdrobljeno. Vse to pa je nedvomno mlajše kakor kosti losov. Pozimi 1921. in 1922. sem kosti dobro ohranjenega losa uredil in sestavil. Spomladi 1922 je bil alces definitivno montiran in z nekaterimi posnetki izpopolnjeno okostje postaviieno v geološko-paleontološko dvorano muzejskih zbirk. (Slika 1.) Slika 1. (po fotografiji) Evropski los - Alces alces L. A b e 1 - A n t o n i u s o v a determinacija se je glasila: Alces alces L. V literaturi — in to tudi najnovejši — vlada glede imena precejšnja netočnost. Z ozirom na kasnejšo uporabo literature hočem v kronološkem redu omeniti nekaj alces-nomenklature, ne da bi pri tem zasledoval pravo ime s stališča prioritete. Cervus alces L., Cuvier 1829; — Alces palmatus Gray (Cervus alces L.,), Leunis — Ludwig 1883; — Cervus alces (fossilis) H. v. Meyer, Gorjanovič — Kramberger 1884; — Cervus alces Lin. (— Alces palmatus Ham. Smith), Zittel 1891—-1893; — Alces Ham. Smith, Zittel 1911; — Cervus alces L., Abel 1912; — Cervus alces [Cennis (Alces) alces], Kayser 1913; — Alces palmatus Abel 1914; — Alces alces L., B r o m e r 1914; — Alces alces L. (palmatus machlis), B r e h m — zur Strassen 1916; — Alce (Alces) alces L. (palma-tus Gray), Claus — Grobben 1917; — S o e r g 1 u (1922) je »Elch« enkrat Alces palmatus (tabela, str. 6—7), drugič Alces latilrons (str. 61). Iz celotnega tega spisa (1922.) in iz onega 1912. pa sodim, da misli S o e r-g el v I. delu poglavja o »Elchu« na evropskega (Alces alces L) in ne na širokočelnega losa (Alces latilrons). Zdi se mi neverjetno, da bi S o e r g e 1 zamenjal obliki, posebno, ker je ravno on leta 1912. poskusil dokazati, da varijeteti stepni los (Steppenelch) in gozdni los (Waldelch) Alces lati-fronsa nista predhodnika evropskega »gozdnega« losa (Alces palmatus L.), kakor se je trdilo, ampak da izhaja Alces alces L. od intermedierne gozdne oblike Alces latifronsa, ki je Soerglu znana iz Mosbacha. Glede slovenskega imena »orjaški los«, Riesenelch (Alces palmatus — Cervus alces), ki ga je Se i d 1 uporabil leta 1912., mislim, da bi ne kaza'o uporabljati označbe, ki pristoja losu (Alces gigas Mili, der Riesenelch«), živečemu na Alaski in poluotoku Kenai v Severni Ameriki. Najprimernejši se mi zdi še »evropski los« (zur Strassenov »Europdischer Elch«), in sicer zato, ker še n a j b o 1 j odgovarja zemljepisni razširjenosti te živalske oblike, bodisi fosilne, bodisi recentne. Kakor je razvidno iz priložene skice (Slika 2.) —, (dobil sem jo najprej pri g. Kunaverju, in potem to tu uporabljeno, po inženerju P i c k u točno izdelano, — pa pri gosp. dvor. svet. dr. M a n t u a n i j u — za kar se tema gospodoma iskreno zahvaljujem) se razširi lija-sta, okroglo 12 m globoka jama »pri Glažuti« v svojem spodnjem delu podmo-Iasto na eno stran. Dolžina spodnjega dela jame od skladov v lijaku do nasprotnega konca podmola ima nekaj nad 18 m. Dno lijaka je v poševnem nasipu deloma zla— suka 2, (po črtežu ing. Picka) suto z gruščem, odkrhnje- Prerez jame „pri Glažuti", nim od lijakovih sten, deloma s kamenjem, peskom, prstjo in raznimi organskimi snovmi, kar in kakor je pač padlo z vrha. Dno podmola pokriva grušč, ki se je odkrhaval v dolgih dobah od podmolovega stropa. Pod tem gruščem so bili pokopani losi. Starosti skladov, od katerih se je odkrhaval grušč, nisem določil na mestu sam. Po izpovedi našega jamarja Kunaverja, ki je bil pri najdbi losovskega materijala. in po H a u e r j e v i geološki karti je jama »pri Glažuti« v triasu, lnžener P i c k jo je v situacijski skici zarisal v triadnih školjčnih apnencih. Točnejših podatkov o skladih nimam. Težko je reči kaj pozitivnega o starosti kostnega gradiva. Kemična metamorfoza kosti je bila na različnih mestih različna, kakor je bil kostni materijal več ali manj pristopen zraku in vodi. S tega stališča je najenot-neje ohranjen v geološko-paleontološki dvorani deželnega muzeja razstavljeni los. Mislim, da so anorganski infiltrati, kolikor prihajajo v poštev, prej produkti kemične metamorfoze kosti samih, nego produkti izlužnin obkrožujočih mineralnih drobcev, lnkrustacij sploh ni nobenih. Mnogo kosti je sprhnelo popolnoma, mnogo le deloma. Odtod manjkajoči deli skeletov ostalih dveh živali in najbrž tudi konja. Da manjkajo nekatere koščice tursusa, carpusu, metatarsusa, prstov etc., in sicer dosti dobro ohranjenega losa, pa pripisujem težkočam pri kopanju in zbiranju ma-terijala. V petrifikaciji kaže ostali izkopani materijal graduelne različke. Drugih organskih ostankov, ki bi bili fosilni in vodilni ter bi pričali o starolsti našega osteološkega gradiva, nismo dobili. Zaenkrat smo navezani le na poljubne dedukcije, ki so pa relativne vrednosti z ozirom na starost drugih najdišč in zadevnih fosilnih, oziroma subfosilnih predmetov. Po K1 a a t s ch e v e m mnenju (1902/5) ni dokazano, da je Alces alces L. (Cervus alces) sploh bival za ledene dobe v srednji Evropi. Pohlin g (1907) se ne izraža točno za srednjo in severno Evropo, omenja le, da so živele številne in različne oblike jelenov v južni in zapadni Evropi do Angleške v dobi norfolškega interglaciala. Deloma so bili to predhodniki pleistocenih vrst orjaškega jelena (Meguceros euryceros Aldrov) Zittel (1911) in evropskega losa (Alces alces L.). So er g el navaja najdišče Taubach in Ehringsdorf. Kakor sem omenil, rabi ime »Elch« za širokočelnega in evropskega losa. V spisu (1922) ne pove, kateri fosilni materijal je bil najden tam. V drugem delu poglavja o »Elehu«, kjer govori o najdiščih Mauer, Siissenborn in Mosbačh, omenja - prvič in zadnjič — ime Alces latifrons, pristavlja pa, da so »Elchreste« iz najdišča Mauer ostanki lovskega plena iz dobe Heidelberškega človeka, -»Ehringsdorfer Elche« pa plen Neandertalca. Po Kayserjevi geološko-arheološki razdelitvi nemško-alpinskega diluvija je Taubachski materijal »mlajši diluvij«, in sicer »mlajši interglacial« (Chelleo - Mousterien po Hoemesu). Alces latifrons je najden v zgornjem pliocenu v Norfolku na Angleškem (Zittel 1891/93), v zgornjem pliocenu na Francoskem (Soergel, 1912) in »evropskem spodnjem pleistocenu« (Zittel 1911); Soergel (1912) navaja najdišča Mauer, Siissenborn in Mosbach. Po Soerglu (1912) je doseglo rogovje oblike Alces latifrons v 1. interglacialu višek razvoja, v kasnejših dobah pa širokočelni los ni živel. V razpredelnici ledenih dob po geoloških periodah i. t. d. navaja Soergel (1922) širokočelnega losa (Alces latif.) v preglacialu, dalje v poznejšem k preglacialu spadajočem »Giinz-Mindelovem« interglacialu (doba Heidelberžana, Soergel 1922) in prvem glacialu. Alces alces L. je v S O' e r g 1 o v i tabeli prvič omenjen v drugem interglacialu, t. j. v dobi Neandertalca (Soergel 1922). Sledi, da se nanašajo vsi Soer-glovi (1922) podatki o »Elchu« v zvezi z najdiščem Taubach na evropskega losa, Alces alces L. v zvezi z najdiščem Mauer, Siissenborn in Mos-oacli pa na širokočelnega losa Alces latifrons (v splošnem pomenu). Poli-ling je (kakor pravi Soergel) opisal rogovje Taubachskega losa. Te razprave nisem mogel dobiti. Kayser (1913) navaja fosilne ostanke Alces alces L., zobovje in dele okostja iz Rixdorfskih peščenih plasti mlajšega interglaciala pri Berlinu. Mladodiluvijalni (Chelleo-Mousterien, H o e r n e s 1903) so losovski ostanki nižjih plasti »Mamutove jame« pri Krakovu. Losi iz višjih plasti te jame pa so že mlajši (Magdalenien). V to zadnjo dobo stavi K i e r n i k (1912) — po Ossowskem tudi ostanke evropskega losa (Cervus alces fossilis — Alces alces L.) iz Maszycke jame pri Ojcowu. Iste starosti (Magdalenien) je Alces alces L. iz jame »VVildscheuer« pri Steedenu ob Lahni. V Moravski Šipiški jami je ločiti tri kulturne stopnje; spodnji dve plasti (Chelleo-Mousterien in Solutreen) sta brez losovih ostankov, zgornja (Magdalenien) pa je vsebovala fosilno gradivo losa Alces alces L. (H o e r n e s 1903). S o e r g e 1 (1912) navaja tudi Čertovo diro (blizu Šipiške jame) kot najdišče losa. Ta jama ima tudi dve kulturni stopnji. S o e r g e 1 ne omenja točno plasti in ne species losa. Dalje so fosilni evropski losi Moravske zastopani v favni najdišča Predmost (Solutreen, Hoernes 1903). Soergel (1922) navaja v razpredelnici brez označbe kraja evropskega losa še v postglacialu (Azilien) in v geološki sedanjosti. Keller omenja losovo rogovje iz »\Vildes Loch« na Štajerskem. Gospodu prof. Walterju Schmidu se najsrčneje zahvaljujem za sledeče podatke: V graškem muzeju -- geološki oddelek — je losovo rogovje (Alces alces L.) iz »Wildes Loch« na gori »Grebenzen« ob meji Koroške in Štajerske, nekaj losovskili kosti iz najdišča »Grubegg pri Aussee« ter eno celo rogovje in fragment iz najdišča »Siebenseen pri Wildalpen«. Gorjan o v i,č- Kramberger (1884) piše, da imajo v — takrat še združenem mineraloško-geološkem muzeju v Zagrebu »od ove liepe vrsti« — t. j. Alces alces L. — lubanju sa obima rogovima iz Preloščice, dar g. Wiirtha, komad lubanje sa lijevim rogom sa nepoznata mjesta, a izim toga jošte tri osamljena roga.« V Sloveniji sta znani dosedaj dve najdišči evropskega losa (Alces alces L.). Seidl (1912) omenja ljubljansko barje, kjer so našli med ostalinami stavb na koleh nekaj kosov aleesovega rogovja. Po starosti nedvomno že aluvij, kakor poroča Seidl. Temu najdišču se je pridružilo še ono v jami »pri Glažuti«, iz katere je muzejski materijal. Iz peščenih plasti pri Rixdorfu blizu Berlina nam Kayser (1913) navaja sledečo z evropskim losOm istodobno favno: Elephas primigenius, Rhitioceros antiquitatis, Rangifer groenlandicus, Megaceros giganteus, Cervus alces, Cervus elaplnis, Bos primigenius, Bison priscus, Ovibos los-silis, Equus caballus, Ursus i. t. d. Iz raznih pleistocenih najdišč je znan tudi srnjak, Cervus capreolus. Ker je glažutni Alces alces L. bil najden z ostanki dveh srnjakov, jelena in fragmentom konjske glave, bi hotel mogoče kdo sklepati iz tega in iz primerov drugih najdišč na starost najdbe. To najbrže ne pojde. Okostje srnjaka in jelena je moglo le malo časa ležati v jami. Fragment konjske glave, ki ji A n t o n i u s ni mogel določiti vrste, pa je, sodeč po zunanjosti, mlajši od losovskega materijala. Vprašanje starosti ostane torej zaenkrat odprto. Sodim, da so prišli glažutni losi v jamo na ta način, da so pri diru skozi gozd — v mraku ali ponoči — strmoglavili v prepad ter se potem, težko ranjeni —- razbiti lični del lobanje — še nekoliko zavlekli v podmol, kjer jih .ie zalotila smrt in sčasoma pokril grušč podmolovega stropa. Kakor pripoveduje Obermaier (1911/12), se Alces alces L. potika poleti po močvirjih, na zimo pa poišče suhih krajev. Temu stališču odgovarjata najdišči na Barju in visokem svetu Glažute. V kateri dobi je Alces alces L. pri nas izumrl, ni dognano. Z u r Strassen (1916) pripoveduje, da je bil v diluviju razširjen do severne Italije, ni ga pa bilo južno od Pirenej, Balkana ter v srednji in južni Italiji. Cezar ga je baje poznal iz Hercinskega gozda. V 14. stoletju je živel še na Češkem, leta 1540. na Pomoranskern. Na Saškem je bil zadnji ustreljen 1746., v Galiciji 1760., v Šleziji 1776. V lovišču Ibenhorst pri Tilsitu je ohranjen vsled svoječasne kraljeve na-redbe najbrže do danes. Zur Strassen navaja še druge kraje, povsod pa gre le za živali varstvenih parkov. Prosto razširjen je evropski los, — kakor pripoveduje zur Strassen, — v gozdnatih deželah severne Evrope in Azije, od vzhodne Prusije preko evropske Rusije, po velikem delu Skandinavije med 59. in 67. stopnjo sevefne širine in v vsi Sibiriji. Severno je razširjen prav do tja, dokler raste drevje, južno, dokler dopušča gorovje. V naslednjem podajam pregled esteološkega gradiva izkopanih losov. Pri prvem, ki le v celoti precej dobro ohranjen, montiran in razstavljen v muzeju, imenujem ga kratko alces I, — hočem navesti le manjkajoče kosti ter stanje nekaterih ohranjenih, v kolikor je to mogoče po vnanji morfologiji, n. pr. pri lobanji. Pri ostalih dveh, — alces II. in alces III.,— pa se zaenkrat omejujem na pregled in najpotrebnejši opis ohranjenega kostnega gradiva. Alces I. Montirano okostje je pri najvišjih trnkih prsnih vretenc visoko 1.68 m. Kosti glave. Levi del praemaxillare pogrešamo popolnoma, desni pa je deloma ohranjen ob zgornjem delu zgornje čeljustnice. MaxiUare ima še vse zobovje. Postmolarni del pod zygomatikom pa je na obeh straneh odkrhnjen. Palatinum ima udrt sprednji del na desni in oba zadnja dela. Vorner je razen malenkosti spodaj dobro ohranjen. Conchae nasi so zdrobljene, ostali so le majhni fragmenti. Arcus orbi-talis je razdrt na obeh straneh. Arcus zygomaticus je zdrobljen le na desni strani. Obojestransko je zrobljena bulla ossea (tympanica). Man-dibulare manjka alcesu I. popolnoma. Sodeč po ostalih ličnih kosteh je bila zdrobljena že pri padcu v prepad, pri izkopavanju pa se najbrž niso ozirali na eventuelne male delce. Po mojem mnenju bi se lahko ohranili vsaj zobje. Montirani los v muzeju ima mandibulare dru gega večjega losa (alcesa III) iz istega najdišča. Ta pa ima oddrobljeno pars incissiva ter desni processus coronoideus mandibulae. Rogovje : Horizontalna čelna izrastka sta okrnjena. Od vsega rogovja je ohranjenih več manjših delov. Največji fragment tvori sprednji in ob notranjem robu deloma srednji del leve lopataste veje. Zgornja trdna plast s plitvimi žlebiči je dosti dobro ohranjena, spongiozna je reducirana na minimum, spodnja trdna plast pa je izginila popolnoma na celi ohranjeni ploskvi. Spodnji zoženi notranji del fragmenta pričenja na mestu, kjer prehaja polagoma okroglasto vejilo deblo v srednjo lopato. Notranji lok meri, vštevši nekaj centimetrov odkrhnjenega spodnjega notranjega robu, 40 cm, tetiva 32 cm. Debelina lokovega trdnega robu znaša v prvi tretjini loka 2-5 cm. Ker je na spodnji strani izginila trdna in spongiozna plast, je rob spodaj deloma žlebast. Debelina ostale ploskve je na sredi okoli 1 cm, proti zunanjemu robu pa se tanjša vsled popolnoma manjkajoče spongiozne in spodnje plasti. Radi grušče-vega pritiska je dobila ploskev, ki meri na najširšem mestu približno 18 cm, tri razpoke in Je njen srednji del upognjen navzdol. Parožkov nima ta fragment nobenih več, le na enem mestu je še sled konkavnega zunanjega robu, ki je na spodnji strani žlebast iz istih vzrokov kakor že omenjeni notranji, Drugi fragment je srednji del lopate. Dolg je 20 cm, širok 11 cm. Spodnja trdna plast z globljimi žlebiči tvori osnovo. Zgornja trdna plast s plitvejšimi žlebiči meri ploskovno jedva polovico spodnje. Spongioza je deloma ohranjena. Izmed drugih ostankov rogovja sta dva parožka odlomljena od osrednje lopate, eden od zadnje. Prvi je dolg v tetivi 20 cm in ima v najširšem delu premer 2'5 cm. Ta meri z delom zadnje lopate približno 17 cm, sam pa le kakih 8 cm. Njegov premer znaša 2‘5 cm. Preostalima ostankoma parožkov ni mogoče določiti mesta na lopati ro-govne veje, ker tvorita pravzaprav le še konice parožkov. En tak kos meri v dolžini 6, drugi 7 cm. Premer je pri obeh približno 2 cm. Poleg tega je še nekaj koščkov zgornje, oziroma spodnje trdne plasti. Ker iz teh fragmentov ni bilo mogoče rekonstruirati montiranemu losu takih oblik rogovja, da bi si ustvaril gledalec pravo sliko lobanje losa — samca, sem se odločil za posnetek, ki nam ga je dobro napravil g. prof. Repič po desni veji losovega rogovja, ki jo hrani muzej. V hrbtenici pogrešamo vsa repna vretenca. Bronn-Giebel (1874—1900) navaja za eno obliko Alces alces L. štiri, za drugo pet križnih vretenc. V ljubljanskem muzeju montirani alces jim ima 5. Sprednji okončini. Na levi sprednji nogi manjkajo carpalia od II. do V. Nadomeščeni so s posnetkom. Za proksimalni del metacar-lmsa V. navaja L e u t h a r d t (1890) kratke, nekaj milimetrov dolge, s kanonom (metacarpus 111. in IV.) zrasle koščice. V našem slučaju je proksimalni metacarpus koščica 0-4 do 1 mm debela, 5 cm dolga, proksi-ntalno 0-8 mm široka in z metacarpusom IV. tesno zrasla. A b 1 o v a (1912.) slika metacarpasa. V. se približa še manj kot Leuthardtov opis in slika dejanskemu stanu pri naši obliki. Distalni metacarpus II. in V. manjkata s prstnimi falangami vred na obeh okončinah in nista na montiranem skleletu nadomeščena s posnetki. Proksimalna ossa sesamoi-ilea desne sprednje okončine manjkajo vsa, na levi pa trije komadi. Z a d n j i o k o n č i n i. Desni fibula-rudiment je ohranjen, levega ni in je nadomeščen s posnetkom. Za cuneitormia velja v splošnem, da sta pri jelenih in rogarjih meso- in ectocuneUorme zrasla, medtem ko ostaja entocuneUorme prost. Izjeme tvori le družina žiraf, pri katerih so vsa tri cuneitormia zrasla. Zelo zanimivo je za našo obliko alces I, da ima tri cuneiformia desne noge zrasla v eno kost.1) Na levi nogi pogrešamo cuneiformia, ki so nadomeščena s posnetkom Tudi metatarsus II. naše oblike ne odgovarja načelom, ki jih za- .stopa osteološka literatura, ampak je skorjasta, dolga, skoro tretjino kanona zavzemajoča kost, ki objemlje metatarsus III. deloma od medialne, deloma od plantarne strani in tvori proti delu (ento-) cuneiforme fino faseto2). Falangi metapodijev obeh okončin so se v jami poizgubili in niso nadomeščeni s posnetki. Manjka tudi tretja falanga, četrte metatarsalne vrste leve okončine. Nadomeščena je s posnetkom. Proksimalna ossa se-samoidea manjkajo na levi nogi vsa, na desni polovica. Nadomeščena niso. Alces II. Pri tej in ostali obliki alces III. navajam le preostalo osteološko gradivo in njegovo stanje. Mandibulare alces II je opisana pri alces I, za katerega je prevelika. Ker so kosti alces II večje od kosti alces I, jo pripisujemo prvemu. Ohranjeno je sedmo vratno vretence ter del petega. Izmed prsnih vretenc je ohranjeno 3. do 6. ter 8. in 11. Dosti dobro so ohranjena sledeča leva rebra: 1., 5., 6. in 7. ter desno 4., 9., 10. in 11. Poleg tega je še nekaj fragmentov. Od grodnice je ohranjena spodnja konica (processus ensiiormis) in del srednjega meča (corpus sterni). Od okončin je dobro ohranjen levi humerus.ulna in radius. Desni humerus ima zdrobljen caput in tuberculum minus. Desni radius je v distalni polovici prelomljen, isto-tam tudi ulna, kateri je olecranon popolnoma odkrnjen. Levi tibiji je proksimalna polovica odlomljena in izgubljena. Ohranjen je desni calca-neus in metatarus. Slednji je koosificiran s cubo-naviculare in cuneiforme I.—III. Sinostoza je patološka3). Poleg tega sta dorzalni fragment srednjega dela metacarpusa in dorzalni fragment srednjega dela metatarsusa edina ostanka oblike alces II. Alces III. Desna stran mandibulare je le deloma ohranjena. Oddrobljen je ves mentum, kočnjaki pa so ohranjeni vsi. Odkrnjen je dalje processus coronoideus, condylus mandibulae ter deloma ramus in angulus mandi-bulae. Levi del je ohranjen bolje. Manjkajo mu sekalci, kočnjaki so vsi ohranjeni, v zgornjem delu pa je nekoliko odlomljen processus coronoideus. Edini ostanek te oblike je še kake tri decimetre dodg dorzalni fragment srednjega dela metatarsusa. Izključeno ni, da pripada mandibulare, katero pripisujem, ozirajoč se na velikost ostalih kosti, aleesu II., mogoče aleesu III. V obeh slučajih pogrešamo lobanji in je vsaka primerjava izključena. Edini fragment aleesa III. — dorzalni del metatarsusa — pa ne zadostuje. Tudi glede drugih fragmentov od ostankov obeh skeletov bo veljalo isto. ‘), 2) Obširnejša razprava >»Synostose im Tursus und Reduktion im Meta-nirsus von Alces alces L« izide v »Zoologische Jahrbiicher«. s) Več pod zgornjim naslovom v »Zoologische Jahrbiicher«. Navedeni ostanki alcesovih skeletov prikazujejo v nekaj slučajih prav zanimive osteološke posebnosti, t. j. s i n o s t o z a v tarsusu in redukcijav metarsusu. V ostalem pa se mi je zdelo važno, baviti sc intenzivneje z najdiščem in najdbo že zato, ker reprezentirajo kosti muzejskih losov del slike nekdanje pri nas izumrle favne, izpričujejo izvestno točko zemljepisne razširjenosti teh oblik po naših krajih in tvorijo vsled tega znamenit objekt našega muzeja. Literatura. 4 Abel O., Grundziige der Palaeobiologie der Wirbeltiere. Stuttgart, 1912. — Abel O., Die vorzeitlichen Saugetiere. Jena, 1914. — Abel O., Die Stamme der Wirbeltiere. Berlin und Leipzig, 1919. — B a u r G., Zur Morphologie des Carpus und Tarsus der Wirbeltiere. Zool. Anzg. VIII. 1885. — Boa s J. E. V., Ueber den Metatarsus der VViederkauer. Morph. Jahrb. Bd. XVI. Heft III. (1890). — G i e b e 1 C. G., L e c h e W„ Mammalia. Bronns Klassen und Ordnungen der Thiere. Leipzig, 1874, 1900. — Gorjanovič - Kramberger D., Fosilni sisari Hrvatske, Slavonije i Dalmacije. Rad Jugosl. akademije knj. 69. Matem. prirodosl. razred. Zagreb, 1884. — Hoernes M., Der diluviale Mensch in Europa. Braunschweig, 1903. — Kayser E., Lelirbucli d,ter Geologie. II. Teil, 5. Aufl. Stuttgart, 1913. — Keller O., Die antike Welt. Erster Band: Saugetiere. Leipzig, 1909. — Kiernik E., Materialien zur Palaozoologie der diluvialen Saugetiere Polens. T. III. Reste einer Saiga-Antilope aus der Mas-zycka-Hohle bei Ojčow. Bulletin international de l’Academie des sciences de Cracowie. Cl. d. sc. math. et natur. S. B. N. 7 B. 1912. — Klaatsch H., Entstehung und Entwicklung des Menschengeschlechtes. Welttall u. Mensch-heit, Bd. II, 1902—1905. — Leuthardt F., Ueber die Reduktion der Fingcr-zahl bei Ungulaiten. Zool. Jahrb. Abt. System. Bd. V. Heft I, 1890. — Martin P., Lehrbuch der Anatomie der Haustiere. Bd. III. II. Aufl. Stuttgart, 1919. — Oberinaler H., Der Mensch aller Zeiten. Bd. I. (Der Mensch der Vorzeit). Berlin-Miinhcen-Wien, 1911—12. — Poli lin g H., Eiszeit und Urgeschichte des Menschen. — Leipzig, 1907. — Seidl F., Širokočelni los (Alces latifrons) v starejši diluvijalni naplavnini ljubljanskega barja. Carniolia 1. III., zv. 4. (1912). — Soergel W., Das Aussterben diluvialer Saugetiere und die Jagd des diluvialen Menschen. Jena, 1912. — Soergel W., Die Jagd deir Vorzeit. Jena, 1922. — S t ras s en O., Saugetiere. Bd. IV. Brehms Tierleben. 4. Auflage. Leipzig-Wien, 1916. — Z i 11 e 1 A. K., Palaeozoologie. IV. Bd. — Handbuch der Palaeon-tologie. I. Abtlg. Miinchen und Leipzig, 1891—93. — Zi 11 e 1 A. K., (B r oi 1 i, K oken, Schlosser) 1911., Vertebrata. Grundziige der Palaeontologie. Miinchen und Berlin, 1911. Naše ujede. Dr. Janko Ponebšek. Kragulj, astur palumbarius L. (Dalje.) To po imenu najbolj znano ujedo pozna ljudstvo, pa tudi lovec in ornitolog v življenju najmanj. Sicer se nahaja pri nas — vsaj na roparskih pohodih in na preseljevanju — povsod; kdor ga pa ne pozna natančno letečega v zraku, kdor ni vešč takozvanim vranjim svarilnim klicem, kdor ni perutninar, kdor ne zna prav nastaviti skobca ali ne zna najti njegovega gnezda v temnem gozdu, temu ostane življenje te ujede s tajinstveno kopreno zastrto še bolj kakor sokola selca. Tako nekako uvaja odlični nemški ornitolog O. Kleinschmidt svojo študijo o kragulju. Ker mora imeti kragulj za svoje roparske pohode precej prostrano lovišče, kjer ne trpi nobenega tekmeca, je nadaljnji vzrok, da je njegovo življenje samo izurjenim opazovalcem neprikrito. Vrhutega je kragulj v tej in oni pokrajini stalen, drugod se zopet izvzemši dobo paritve klati okoli, ali pa je izrazit selilec, zato je njegovo razširjenost težko natančno dognati, temveč le v približnih, splošnih obrisih. Kragulj živi po srednji in severni Evropi do 70° sev. širine in v severni Aziji do daljnega vzhoda z Japonsko vred. O selitvi pride do južne Španije, do severnega Maroka okoli Tangerja, do Tunisa in Alžira in do pokrajin ob Nilu, do Grške in Italije, kjer je pa že redka prikazen, do Male Azije in Palestine. Prezimuje pa tudi že na Švedskem in v severni Rusiji. V zimskem času je v južni in srednji Evropi številnejši kakor sicer, ker pritisnejo posebno mladiči proti jugu. Če nekateri opazovalci trdijo, da je kragulj stalna ptica, velja to le za omenjeno ozemlje in se ne sme posplošniti. Ponekod, n. pr. okoli Lipsije in v Porenju (J. f. O. 1889, 215; 1908, 270 in 1916, 305 — O. M. Schr. 1878, 60; 1879, 109—110; 1890, 202; 1906, 136; 1909, 213 in 1911, 451) je pa že skoraj popolnoma zatrt in ne bo dolgo trajalo, da ga bomo morali prištevati naravnim spomenikom. Najljubši so mu sicer gozdnate ravnine in gore, če se polja s travniki vrste, vendar pa biva raje v malih, dobro zaraslih gozdih v bližini vasi, če so vmes polja in travniki z drevjem, kakor pa v samotnih, obširnih gostih gozdovih ali na prostranih poljih. Jeseni pa ga najdemo celo po krajih, kjer ni gozdov, in se drzne tudi do poslopij. Po tem splošnem uvodu bom skušal opisati v glavnih potezah, kod živi kragulj med Slovani. Vzrokov, da ne morem podati natančnega razkaza v posameznih deželah, je več, najtehtnejši je pa, da mnogi lovci in drugi opazovalci kragulja v svojih poročilih navadno niti ne omenijo, ker je preveč vsakdanja prikazen. Rusija. V neizmernem prostoru od Kavkaza, Georgije, Mingrelije z južnim podnebjem pa do severne meje njegove razširjenosti je kragulj po gozdnatih pokrajinah evropske Rusije in Sibirije navadna ptica. Za nekatere gubernije prostrane Rusije imamo pa natančnejše podatke. Okoli Petrograda je navadna stalna ujeda (J. f. O. 1872, 386, št. 6; 1885, 204.). V kievski guberniji, okrožje Uman, je pogost gnezdilec (J. f. O. 1873, 139, št. 9). Na Krimu, okoli Jalte, ni posebno pogost (J. f. O. 1874, 453). Po brezkončnih ravninah južne Rusije je tudi zelo redek (J. f. O. 1854, 55, št. 12). Na Kavkazu, kjer ga imajo mohamedanci in kristjani za lov na male ptice, ga je videl Rad d e v prosti naravi le pozimi, sicer pa le ujetega. V tv er s ki guberniji je po J o h a n s e n u pogost gnezdilec (O. J. 1894, 3, št. 13). Isti opazovalec je videl v guberniji Tom s k kože večinoma mladih kraguljev pri trgovcih s ptičjim perjem in dobil za svojo zbirko mlado ptico, ki je bila nekaj časa ujeta (O. J. 1899, 132). A Jacobi je opazil 9. oktobra 1913 v gozdu ob izlivu reke Kije v Belo morje v nekem drevesnem vrhu kragulja, ki je pustal sanem prav blizu priti (O. J. 1914, 31). V močvirjih ob Pripjetu, imenovanih po neznatnem mestecu Rokitno, ki jih prereže rusko - poljska meja tako, da ostane vzhodni del pri sovjetski Rusiji, zapadni pa pripade republiki Poljski, je kragulj neredek prezimovalec in selilec (J. f. O. 1920, 352, št. 81). (Dalje prih.) Slovstvo. Gušič Br., Ein Beitrag zur Rhopalocerenfauna Slove n i e n s. (Glasnik hrv. prirodosl. društva, Zagreb 1921, str. 210—212.) Tako se imenuje majhen seznam metuljev-dnevnikov (35 vrst), ki jih je ujel, oziroma opazoval pisatelj na dveh izletih v Savinjske planine in v Karavanke. Prvo pot je napravil meseca julija 1920. (Sav. plan.), drugo pa 18.—21. avgusta 1919. (Karav.). Poleg tega je nabiral tudi v triglavskem pogorju (Krma) 26. VII. 1920. Seznam v obče ne beleži posebnih redkosti; navaja 'precej ubikvistov iz rodov P i eri s, Vanessa, Argynnis i dr., ki so večinoma že znani iz tega ■gorovja. Boljša vrsta je pač Argynnis amathusiai Esp., ki jo je ujel v Karavankah pod Celovško kočo. Znana je bila pri nas dosedaj le iz Pišnice pri Kranjski gori in od Klanških jezer. V Karavankah pa je bila ujeta le v dolinah na Koroški strani. Zanimiva je vsekako tudi Erebia gorge Esp. v. h e r c e g o v i n e n-s i s. Rbl. iz bližine Kocbekove in Celovške koče, če je res tipična. Doslej so ujeli samo prehodne eksefflplare v Julijskih alpah (Mojstrovka), ki se vec ali manj približujejo tej hercegovski varieteti. Pri M e I a n. g a 1. v. -procida Hbst. se imenuje dotična forma »ab 2 u lb r i c h i Aign.« namesto »ab jleucomelas Esp.« Žal, da ni pisatelj vzprejel v svoj seznam tudi nočnjalkov in malih metuljev (miicrolepidoptera). Ivan Hafner. Artom Ces., N u o v i dati sulla distribuzione g e o g r a -ficaesullabiologiadelle due specie (micropirenica e ma-cropirenica) del genere Artemia. Atti R. Accademia Lincei, vol. XXXI., 2. sem., Roma 1922. Avtor je meril in primerjal obseg staničnih jeder srednjega črevesa v sa-linah in slanih jezerih živečih rakov Artemia solina L. Materijal je imel iz 24 različnih najdišč, med njimi tudi iz Zavelj pri Trstu in iz Kopra. Za mersko enoto je vzel poprečno velikost staničnih jeder artemije iz Cagliaria ter jo zaznamoval s 100. Z ozirom na to mersko število so imela stanična jedra srednjega črevesa ene vrste artemij velikost 45—100. Poprečno so bile to amfi-gonične oblike, t. j. o* in £ . Druga skupina je imela jedra velika od 122 do 380. To so bile partenogenetične oblike, t. j. samice. Dognal je, da so oblike prve skupine z bolj majhnimi staničnimi jedri, kakor je artemija iz Cagliarja, amfigo-nični diploidi, oblike druge skupine z večjimi jedri, t. j. artemije iz Kopra in Žavelj pri Trstu tid. pa partenogenetični tetraploidi. Prvo obliko je nazval micropirenica drugo macropirenica. O obeh skupinah artemij misli avtor, da se lahko smatrata za dve posebni vrsti. Z ozirom na geografsko razširjenost sta ti vrsti porazdeljeni sledječe: V nearkfcičinem pasu, v zaipadnem delu severne Amerike prevladujejo mikropirenič-ne oblike, v vzhodnem delu pa makropireniene. Kar tiče palearktični pas, prevladuje v Evropi partenogenetična artemija macropirenca, istotako v Maroku in Algiru. Nasprotno pa je iMicropirenica v množini že v južni Španiji, Sardeniji, dalje v Egiptu, na otoku Cipru, v Siriji in Perziji. Posebnost so artemije iz južne Rusije. Odeška artemija je nedvomno par-tenogenetičen tetraploid, ki se tudi v akvarijih razmnožuje- le partenogenetično (F r i e s, P e t r u n k e v i č), vendar se opaža, (Š m a n k e v i č), da so tudi samci odeške artemije včasih navzoči, četudi le v nizkih odstotkih. To je mogoče razložiti po eni strani tako, da je kak lokalen faktor vplival na način zoritve nekaterih jajčec. Enostavneje pa si je misliti, da so trajna jajčeca sebastopolske artemije bila zanesena po kakem povodnem ptiču v Odeso. Kakor vemo iz podatkov Š m a n k e v i č a in Gajevskega, so namreč artemije iz poluotoka Krima najbrž izključno amfigonične, ker se samci nahajajo celo v kulturah akvarijev in odstotno nadvladujejo samice. O zoritvi jajčec sebastopolske artemije ni znano ničesar. Iz proučavanja geografske razširjenosti obeh skupin artemij sledi, da je ta razširjenost v največji meri neregularna. Zaradi tega je težko govoriti le o lokalnih pogojih miljeja (temperatura, slanost, i. t. d.), če bi iposkusili razložiti dve različni garnituri kromosomov v jajčecih obeh skupin artemij, na kateri >pa je najožje navezan različni način razmnoževanja. Gotovo je, da predstavlja1 materijal, nabran v različnih časih na istem mestu, vedno iste pogoje v razširjenosti sipolov ter popolno uniformnost v velikosti staničnih jeder srednjega črevesa. Gotovo je tudi, da so artemije vsalkega najdišča v prvi vrsti stalno amfigonični diploidi ali 'partenogenetični tetraploidi. Izključeno pa seveda ni, da so v kakem slučaju artemije obeh skupin mešane, n. pr. vsledj tega, da so bila prenesena trajna jajčeca. Problem postanka novih mutantov (haploidov, diploidov in tetraploidov) zahteva torej eksperimentalnega izsledovanja. Na ta način bi bilo mogoče mnogo prispevati k splošnemu, tako spornemu vprašanju o postanku plemen in vrst tetraploidov. Zadevno nalogo vrši v severni Ameriki Spring Harborska štacija za eksperimentalno genezo. Točnejše citološke podatke o tetraploidni garnituri kromosomov artemije je ipiodal avtor leta 1921 v Rendioonti R. Accademia del Lincei. Te razprave, ki bi pojasnila in utemeljila v marsičem zgornjo, žal, nisem mogel dobiti. Težkoča pri točnem razpravljanju o haplo-, diplo- in tetraploidizmu artemije leži že v tem, da šteje jedro spolne stanice (haploid) 94, somatične (diploid) 168 (Wilson, O. Hertwig), tetraploid pa potemtakem 336 kromosomov. Dr. Fr. Kos. Albrecht Spitz, Nachgosauische Storungen a m O sten de der Nordkarawanken. (Eine Vermutung.) (Aus dem Nach-lasse.) Verhandlgn d. Geol. Reichsanstalt. Wien 1919. S. 280—288. Strokovnjak ki izdeluje geološki zemljevid, prehaja krajino na vse strani, zaznamuje v zemljevidu kamenine po njih kakovosti in starosti, vpoštevajoč, kar ga učijo okamenice (živalske iu rastlinske) in označa njih položaj (vodoravni, nagnjeni). Potem začrtava v zemljevidu meje kamenin in povzdiguje preglednost s tem, da označa prostore enakih kamenin v zemljevidu z enako barvo, različnih z različnimi barvami. Že med hojo po krajini opazuje, kako ležijo prirodne skupine kamenin in kako se stikajo med seboj. Tako mu nastaja v duhu slika o tektonski zgradbi krajine, to je o načinu, kako je iz ;prvotnega položaja kamenin nastal sedanji kot plod razkosavanja, nagubavanja in drugačnega premikanja kamenin v zemeljski skorji. To sliko spoznati je geologu eden glavnih namenov. Šele novodobni geologiji uspeva na ta način pridobivanje slike o licu matere Zemlje v velikem in malem, to je slike in pogleda v zgradbo in nastanek celin in morij, gorovij in dolovij, ravnin in planot, rek in jezer. Avtor v naslovu označene študije je vzel pred se geološke zemljevide vzhodnega oddelka Karavank, ki so plod ogromnega, skrbnega in izredno vešče-! ga dela dunajskega geologa Telle r-ja in se je vglobil v njih tektoniko, predstavljajoč si ozemlje prostorno iz geografske upodobitve združeno z geološko upodobitvijo. Vzniknila mu je drugačna slika, kakor si so je predočitoval T e 11 e r. Zaradi svetovne vojne pa avtorju ni bilo dano, da bi bil posetil krajino in se preipričal, za koliko se dejansko stanje ujema z njegovim domišljenim. Zaradi tega je avtorjeva študija sicer v marsičem, toda ne v vsem utemeljena domišljava ali domneva. Radi pa priznavamo, da je vredna objavitve, ker -kaže, da je bil prezgodaj vedi odtrgani avtor izredno nadarjen, uprav mojstrski reševatelj ugank, ki jih nudi tektonika alpskega velegorja. Vsebina bistroumnega domnevanja je nakratko ta-le: Ob severnem robu Karavank ob Meži ležita v gorovju Sv. Uršule (1696 m) narobe: triadna tvorba, ki gradi višine in mlajša jurska tvorba, ki leži ob znožju gorovja. Ta skupina je torej 'prevrnjena in ipoleg tega narinjena na sosednje znožje Pohorja najmanj za 2 km v severni smeri in sicer na panogo kristalastih kamenin (gnajs i. dr.), ki sega preko Guštanja in Slovenjgradca. Narinjena je celo preko usedlin gornjega ali Gosau-skega oddelka kredne dobe. Nariv se je torej dogodil posled gornjekredne ali Gosau-ske dobe. Na severni strani Sv. Uršule se nahajajo vulkanske grede zapolnjene s porfiritom enako v kristalastih kakor v jurskih in triadnih kameninah, izbruh se je torej pojavil posled nariva, toda pred miocenom, ker v tem ni takih gred. Ob jugozapadnem robu kristalastega Pohorja je nastala ob premi črti Slo-venjgradec-Vitanje udorina, ki je odprla pot oligocenskemu in pliocenskemu morju. Avtor poudarja, da ima ta prema črta znake vodoravnega ali prečnega premaka (poleg navdolnega). Črta se nadaljuje do severnega znožja Konjiške gore (1014 m) in dalje ob južnem robu Boča (980 m). Pohorje je ob tej črti premaknjeno za 10 km proti jugovzhodu. Skladajo se Konjiška gora in Boč (to se pravi ti dve gorovji sta se pred premakom stikali) in druge geograske in geološke enote ob tej in drugi strani te črte. Prečni premak ob Pohorju se nadaljuje proti severu v Labodskem prečnem prelomu, ki ga je opisal Hofer. V zvezi s temi prelomi je menda oni, ki ga omenja Kos s mat. Ob njem je ogromna gorska gmota Stola (2236 m) nasproti Golici (1835 m) premaknjena za 9 km proti jugu. V sklepnem pregledu navaja avtor sedem stopenj, ki se kažejo po njegovih domnevah v polaganem grajenju gorovja izza Gosau-ske dobe. F. S. Fritz Hartel, Stratigraphische und tektonische N o -tizen iiber das Wocheiner Juragebiet. Mit 3 Textfiguren. Verhandlgn. d. Geolog. Staatsanstalt, Wien 1920. S. 133—152. Podrobnih podatkov o zgradbi Triglavske skupine Julskih Alp še nimamo, pač pa imamo splošne (K o s s m a t, Adriatische Umrandung, 1913). Avtor se je zatorej namenil, da pripomore k zapolnjevanju te vrzeli s prispevkom o jurskih usedlinah v Bohinju. A. Najbolj so prostranjene usedline spodnjega oddelka jurske tvorbe (liasni oddelek). Zastopan je pa tudi srednji oddelek (dogger) in gornji (malm). Liasni čas je ves izpričan z morskimi usedlinami. Spodnji odstavek njegov je zapustil črni laporasti skrilavec v Črni prsti. Srednji in zgornji odstavek sta zastopana v Bohinju. Srednji je ustvaril večidel bel in rdieč krinoidni apnenec (sličen kakor na gori Hierlatz na Salzburškem) v debelosti 250 m, zgornji je naložil prav v toliki debelosti tankopločen apnenčnat lapor z rožencem in marogast škrilav lapor. Ta skupina sega menda že tudi v spodnji in srednji dogger. Malm je naložil večinoma rdeč pločast apnenec z rožencem in z značilnimi amo-nfti. Iz srednjega liasa v Bohinju navaja avtor doslej neznano bogato favno 'brahiopodov, školjk, polžev in cefalopodov. B. Največji prostor pokrivajo Masne usedline nad Bitnjami pri vaseh: Čreš-njiea, Jereka in Koprivnik. Ondi tvorijo prostrano, na južno stran prevrnjeno sinklinalo. Meje sinklinali so večidel prelomi, ki se deloma nadaljujejo izven nje in so členi one znamenite skupine velikih, z narivi združenih prelomov, ki jih je 'kot vodilne črte v zgradbi Triglavske Skupine spoznal mojster v geološki tektoniki, prof. Fr. K os srna t. Velika liasna sinklinala je stala pod vplivom dvojnega pritiska: od severozapada in od severovzhoda. Oba pritiska sta jo ustvarila, prevrnila in ukolenila (to je v smeri njene osi kolenasto nalomila). Človek bi pričakoval, da se je pri dvojnem pritisku oni del gorovja, ki leži v razpolovnici pravega kota posebno jako stisnil. In res se nahaja ondi tesno stisnjena guba v smeri meridiana. Isti mehanski vpliv je ustvaril nariv Babne gore na lias nad Bitnjami in še druge učinke, ki čudovito 'pojasnjujejo mehaniko, po kateri se je gradilo gorovje. Liasne usedline (krinoidni apnenec in marogasti lapor), ki se nahajajo više gori, to je na Pokljuki pri Mrzlem studencu s priveskom pri Gorjušah, tvorijo- tudi sinklinalo, podobno oni pri Crešnjici s priveskom -pri Nomenju — samo da je ob prečnem, v dinarski smeri' (NWLSE) potegnjenem prelomu s priveskom vred pomaknjena nekoliko proti severozapadu (NW) — torej ne samo v navpični ampak tudi v vodoravni smeri. Sile, ki so delovale v Bohinju, so umljive v okvirju celotne tektonske zgradbe Julskih Alp, ki jo je razodel prof. Kossmat. Poglavitni pritisk v Julskih Alpah meri proti jugu in se izraža v velikanskih narivih ob črtah idočih vobče v alpski smeri od zapada proti vzhodu (Krn-Kobla-Kranj, Kobarid-Tolmin-Cerkno). Druga sila je potiskala pravokotno na prvo in je ta gorski pas skrajševala. V zapadnem delu jurske sinklinale v Bohinju vlada v istini pomikalna sila usmerjena proti jugu. Vzhodni del sinklinale pa meri proti severovzhodu (NE). To je menda v zvezi s kupolastim podvigom starejših spodnjetriadnih in celo permokarbonskih skladov v okolici Bohinjske Bele. Ta podvig je tudi odrinil Pokljuko proti severozapadu (NW). Do kupolastega vznika pa je lahko prišlo na okretu med alpsko (W-E) in dinarsko (NW-SE) smerjo gorovij, to je med severno Adrijo in Pohorjem. F. S. Dr. K. Hinterlechner, Ober die alpi 11 en Antimonitvor- kommen: Mal tern (Ni e d. Oesterr.), Schlaining (Ungar n) und Trojane (Krain). Nebst Mitteilungen iiber die Blei-Ouecksilber-Grube von Knapovže in Krain. S. 341—404. Mit 3 Tafeln. — Jahrb. d. Geolog. Reichsanstalt Jhgg. 1917, LXVII. Bd., Wien, 1918. Razprava začenja po običajnem znanstvenem postopku z nabiranjem podrobnih dejstev s pomočjo točnega vsestranskega opazovanja okoliščin, v .katerih se pojavljajo nahajališča antimonrta (Sb„ S.,) ter spremljajočih rud in rudnin. Potem se proučevanje dviga na širše obzorje s primerjanjem in naposled doseže nenadno široke in globoke poglede v kemijsko in fizikalno snovanje, ki se je vršilo v notranjščini naše Zemlje v davnih dobah in zapustilo svoje izdelke sedanjosti. Posnemimo iz lepe študije najprej le to, kar se nanaša na domača slovenska tla. Nahajališča antimonita in pridruženih rud in kovin (PbS, HgS, Hg) in rudnin (Si02) so večinoma v dveh panogah kamenin iz karbonske dobe, ki se vlečeta ob južni strani Julskih Alp (z všteto Kamniško skupino) v smeri od zapada proti vzhodu. Prva je Trojanska panoga (od Kamnika preko Trojan in Laškega proti Celju), druga, ki je vzporedna s prvo, je Litijska panoga (od Ljubljane preko Litije do Kozjega). Nadaljujeta se obe panogi še preko Ljubljanske ravnine v Škofjeloškem gorovju. Rudna nahajališča so: Trojana (na 12 tačkah okolice), Litija, Knapovže, Gozd pri Kamniku i. dr. Antimonit in njegovo spremstvo se pojavlja v območju obeh karbonskih panog v glavni stvari v tenkih gredah (žilah). Te so bivše razpoke v kameninah, ki so se zapolnile z rudami in kremenjakom. Te snovi je prinesla v razpoke iz globočine voda — večjidel topla kot toplica — in jih je hladneč zapustila v razpokah ukristaljene. Avtor opozarja, da se še danes nahajajo po vsem rudnem ozemlju rudninski in topli izvirki [rudnice in toplice] (Golnik, Rimske toplice, Laško, Dobrna, Topolščica, Rogatec, Kostrevnica, Gabrnik i. dr.). Tako je rešeno prvo vprašanje, zadevajoče postanek rudišč. Pridružuje se druigo, 'ki želi vedeti, kako so prišle kovinske snovi iz zemeljske notranjščine v območje kvišku prodirajoče vode, ki jih je prinesla v privršne plasti zemeljske Skorje. Geologi smatrajo tople vrelce v vulkanskih ozemljih za učinke vulkanskih Siiil. 'Pravo vulkansko delovanje je pač prodiranje raztaljene kamene snovi (»magme«); toda kadar vulkanske sile pojemajo in ne morejo več dvigaiti rnaig-me, dvigajo gasneč še toplo vodo in ustvarjajo termalno dobo vulkanskega delovanja. Vulkanska magma privaja kovinske snovi iz zemeljske notranjščine, kjer so zbrane težje snovi zemeljske oble, v zemeljsko kameno skorjo, in jih izroča topli vodi, ki jih vede v razpokah skorje s seboj v privršne plasti ter ondi odlaga ukristaljene. Pisatelj se spričo teh drugod ugotovljenih dejstev vpraša, kje je vulkanska magma, ki je prinesla naše rude? Ze prof. Kossmat (Leipzig), ki je proučeval znameniti rudnik v Idriji, je smatral porfir triadne dobe (nje wengenskega oddelka), ki leži na več krajih ob južni strani Julskih Alp (vštevši Kamniške A.), za prinašalca živega srebra. Naš avtot, prof. Hinterlechner, ne odklanja tega nazora, vendar opozarja še na prav posebno zgovorno dejstvo, ki kaže na drug izvor antimona in njegovega spremstva v območju Savinje in Save. Blizo Šoštanja se namreč nahaja antimonit tik ob znameniti prelomini, ob kateri so izbruhnile v terciarni dobi (v nje miocenskem oddelku) ogromne množine magme, ki so skrepenele (kot andesit in daeit) in Ježijo po ozemlju Savinje. Tudi te prodornine spremljajo še sedaj toplice (Dobrna, Topolščica). Prof. Hinterlechner sklepa, da je naše antimonite prinesla magma teh prodornin iz globočine; potem jih je v termalni dobi vulkanskega delovanja privedla voda na sedanja mesta. Poročevalec je mnenja, da se nazora obeh avtorjev, vseuč. prof. Kossmata in Hinterlechner ja lahko združita tako, da porečemo: v naše ozemlje južno Karavank so triadni porfir ji prvi prinesli iz globočine živo srebro in druge kovine; 'ko je i potem vulkansko delovanje nanovo oživelo v terciarni dobi, so andesiti in daciti v drugič dvignili zaloge kovin. Naš avtor, ki je odličen veščak posebno v svoji specialni stroki kot petro-graf, pojasnjuje v sklepnem oddelku temeljite študije tudi še skupne poteze vseh treh v naslovu razprave imenovanih dasi oddaljenih nahajališč antimonita. Pri tem uporablja znamenito teorijo 'petrografa na dunajskem vseučilišču, prof. F. Becke-ja o dveh kemijsko, mineraloško in geografsko različnih in samostojnih skupinah prodornin in prihaja do sklepa: na severu (v Nižji Avstriji in v ogrski soseščini) in na jugu (ob Savinji in Savi) izvira antimon iz istega prvotnega bivališča. Prvotna magna je ob premenjenih okoliščinah dobila tudi kemijsko pre-menjen značaj. F. S. E i c h I e i te r und H a c k i. Arbeiten aus dem chetnischen Labo-ratorium der »Geologischen Staatsanstalt«, ausgefiihrt in den Jalireti 1913 1918. Jahrb. d. Geolog. Reichsanstalt, Jhgg. 1919. LXIX. Bci. Wien 1920. V razpredelnico so vstavljeni izkazi kemijske analize doposlanih uzorcev premoga med drugimi tudi iz Slovenije. Gorilna vrednost v kalorijah je računjetia po uzorcu: Kal=* [8080 C + 34500 (H—‘/s O) + 2500 S— (HsO+VeO) 637] : 100 Oligocenski premog iz Trbovlja, C=' 38—53%, Kal= 3577—4726; Oligocenski premog iz Stranice pri Konjicah: C= 61—74%, Kal^1 5578—7008; iz Radovlje istotam, C= 56—63%, Kal— 5427—5932. Miocenski (?) premog, 2eravno pri Kozjem, C= 56%, Kal=>5006; Pliocenski premog, Veličane pri Ormožu C— 45%, Kal= 3777; Miocenski premog, Šentjanž-Krmelj C= 45%, Kal. 3971—4044 » » Hince, StraBberg 'Pri Krmelju » C— 31—55%, Kal— 2169—5292 » » Hince C= 74%, Kal— 6633 » » Mirna C= 42%, Kal— 3690 » » Grobelno, C= 64%, Kal = 6036 » » Rajhenburg C= 49%, Kal= 4380—4582 Neogenski » Kočevje C= 46%, Kal= 4120—4234 F. S. O. Ampferer, t)ber die Saveterrassen in Oberkrain. Mit 19 7'extzeichnungen. Jahrb. d. Geolog. Reichsanstalt. Jligg 1917, Bd. LXVII. Wien 1918, S..405—434. V znameniti monografski knjigi Die Alpen im Eiszeitalter, 1909. opisujeta avtorja Penck in Briickner diluvialno ledniško dobo v Srednjeevropskih Alpah bistveno na temelju svojih študij. Po njiju umevanju se je ledena doba pojavila s štirimi poledenitvami (glacialnimi časi), 'ki so jih ločili trije toplčjši (interglaciaini) presledki. Vsaka poledeinitev je nagromadila ob sprednjem koncu lednikov obkončno sprednjo ali čelno grobljo (moreno). Izpred vsake take groblje je ob oledenitvi vodeni odtok lednikov odnašal kameni drobir in ga razprostiral po svoji strugi izven oledenelega oddelka doline. Ta njegov prod je fluvio-glacialni prod. O štirih oledenitvah pričajo torej četvere čelne groblje in čvetere odeje iz proda, ki pokrivajo dna alpskih dolin. V toplejšem presledku si je reka vglobila v svojo prejšnjo naplavino vsakikrat novo dolino; zatorej so prodne odeje navadno vdete druga v drugo in tvorijo stopnje ali police (terase), ker leži vsaka mlajša naplavina niže od starejše. Geološko zgodovino Savskega lednika je v imenovani obsežni knjigi opisal prof. Briickner na str. 1044—1062. Našel je na našem Gorenjskem ostanke vseh štirih prodov in polic, ne pa tudi starejših grobelj — saj ni čudno, ako se rahle tvorbe niso vse ohranile do sedanjosti. Ampferer, geolog državnega geološkega zavoda na Dunaju, je obhodil v 1. 1910 in kesneje) ozemlje Savskih polic na Gorenjskem. Našel je* da se po njegovem umevanju dejansko stanje ne strinja dovOljno z B r ii c k n e r-jevim na-ziranjem. A. vidi v Savski dolini samo dve poglavitni odeji naplavljenega proda in dve skupini po starosti različnih ledniškili grobelj, ki ležita starejša pod, mlajša nad gorenjo prodno naplavino. Prodni odeji torej ne izvirata iz grobelj, starejša odeja se sploh ne kaže kot izdelek ledniške dobe, nego je menda še pred-iedniška (preglacialna). Mlajši prod je večidel še rahel in le deloma zlepljen, starejši je pa primerno starosti svoji zlepljen v trdno laboro (konglomerat). Mogočni starejši zasip je debel do nad 200 m. Pojavlja se že v začetkih stranskih dolin Triglavove velegorske skupine (ob Bohinjskem in ob Blejskem jezera, slap Peričnik pada čezenj) in sega dd Ljubljanske ravnine. Vsa oblastna deber med Kranjem in mostom pri Smledniku je zgrajena iz te laborate naplavine, naložene v vodoravnih skladovih, ki spremljajo z navpičnimi stenami divje valovečo Savo. Nad Kranjem prihaja na dan izpod labore še starejša podlaga' iz terciarne gline, pod Kranjem pa je ta podlaga globoko odnesena do Smlednika; labora se spušča v tako nastalo kotlino, sedanja struga Save pa je izgrebena v la-boro. Mesto Kranj stoji na polici iz te labore, stebri ondešnjega savskega mosta stoje na labori. Mlajša, še rahla prodna naplavina je samo nad 100 m debelo nasuta in se prostira najbolj v okolici Radovljice. V kotlini pod Kranjem je v debri samo tu in tam vložena ter se naslanja kot nižja polica ob strme stene starejše labore. 'Navdol od Medvod in od Mengša je starejša labora že tako1 globoko pod zemeljskim površjem, da je prekrita z najmlajšim prodom, ki prihaja iz melovitih Kamniških Alp. Podrobneje opisuje avtor geološko zgodovino Bohinjske doline, zgradbo tal okoli Bohinjskega in okoli Blejskega jezera in pa doline pri slapu Peričniku. Kotlino Bohinjskega jezera je vdolbel lednik v starejšo laboro. Enako je nastala kotlina Blejskega jezera. Ko se je ob koncu ledene dobe glavni lednik pri Radovljici tajal in umikal proti gorovju, so se od njega odločili: Bohinjski lednik, ki je zapustil lepe čelne groblje ob vzhodnem robu Blejskega jezera, nadalje Rado-vinski lednik, ki jih je zapustil med Podholmom in Rečico, in naposled Dolinski lednik, ki jih je naložil pri Sv. Katarini (634 m). V Vratih, ki jih šteje A. med najveličastnejše Iglacialne alpske doline, vredne velikanske Triglavove severne stene, je v staro laboro, ki je še ohranjena pri Peričniku, zarezala krepka Bistrica svojo strugo. (Dosti šibkejši Peričnikov pritok ni mogel enako globoko izdolbsti svoje struge, zaostal je, in doseza Bistrico padaje čez visoki rob laborne police, v znanem krasnem slapu. Pristavek poročevalca.) Avtor sklepa svojo z dovršeno točnostjo izvedeno študijo z besedami, da si je svest, koliko je treba še storiti, dokler bo podoba o izdelkih ledniške dobe v območju Save popolnejša. Dovoljamo si pristaviti, da nudi njegov uspeh jasna sliko, ki se dobro ujema z dejanskim stanjem in znaoi bistven napredek nasproti težavnemu prvemu poskusu njegovega prednika. Ledena doba je že ob nastopu naSla sedanje Triglavske doline. Sava in njeni pritoki so jih bili izgrebli že poprej (v pliocenskem času), ter odnesli ogromne množine proda in ga odložili deloma že koj, ko so izstopali iz gorovja. Kako visoko so bile doline z njim zasute, izpričuje ne le ostanek labore pri Peričniku (970 m) nego tudi slični ostanki drugod. Poročevalec je n. pr. našel staro laboro z že zarjavelim lepilom pri Sv. Petru (836 m) nad Begunjami v višini 800 m. Drug visoko ležeč ostanek labore je označil T e 11 e r v svojem geološkem zemljevidu Kamniških Alp pri Gozdu (nad Goričami v okolišu Tržiča) v višini 900 m. Tej dobi velikanskega nalaganja (akumulacije) v Savski dolini na Gorenjskem je sledila še pred nastopom oledenitve doba ogromnega iztrebljanja (erozije). Ostanek iztrebljanja je menda labora, ki govori o njej Ampferer-j e v a razprava. Menjavo med nalaganjem in iztrebljanjem je povzročalo iz početka (v pliocenski dobi) dviganje gorovja, ki je vodotokom množilo strmec in brzino in z njo moč za odnašanje kamenega drobirja iz gorovja in se je menjavalo z odmori, ki so vodotoke upočasnjevali. Kesneje (v diluvialni dobi) pa je 'Povzročala menjavo ponovna pr e me mb a podnebja. Take vrste dogodkov nam odpirajo pogled v geološko zgodovino naše Save od pliocenske dobe do današnjih dni na ogromnem terišču od vrhov Julskih Alp do Ljubljane. F. S. V. Hilber. Anthracotherienzahne aus Trifail. Mitteil. d. Natw. Ver. f. Steiermark. Bd. 55. Graz 1919. S. 107—118, 3 Tafeln. Pri TrbovJju in Zagorju se nahajajo poredkoma v oligocenskem premogu okameneli ostanki ogrodja prešiču podobnega izumrlega sesalca Anthracothe-rium. Avtor opisuje doslej neopisane zobe vrste A. illyricum, ki se nahajajo v dež. muzeju v Nem. Gradcu in v krajevnemu muzeju v Laškem trgu. To opisovanje je upravičeno, ker je zobovje doslej znano samo nepopolnoma. F. S. W. v. Teppuer u n d Jul, Dregger, Neue Amussiopecten aus steirischen Tertiarablagerungen. Nebst einigen geologischen Daten. Mit 3 Tafeln u. 4 Textfiguren. Jahrb. d. Geol. Reichsanstalt Jhgg 1917. LXVII. Bd. Wien 1918. S. 481—502. Iz Slovenskih goric pri Mariboru je v. Teppner, znani paleontolog v Nem. Gradcu, prejel nekaj okamenelih lupin školjke iz rodu (gernts) Pecten. Primerki spadajo v subgenus Amussiopecten in so nove, doslej neznane vrste. Avtor jih imenuje P. (A.) Albinus, P. (A.) Kadici, P. (A.) Schvvinneri, P. (A.) Dre-geri, ter jih opisuje v vseh podrobnostih, kakor je strokovnjaški običaj, kadar se uvajajo v znanstveni sestav doslej neznane oblike. Geolog J. Dregger je pripisal študiji geološki oddelek. Ondi sporoča tole: V Slov. Goricah se nahaja v miocenskih usedlinah apnenec in lapor z vklopljenimi ostanki alge Lithothamnium, in školjk Ostrea in Pecten ter morskih ježkov Clypeaster. Iz takih skladov so tudi gori omenjene nanovo opisane školjke. F. S. Glasnik geografskog društva v Beogradu. Godina 4., sveska 5. in 6. Beograd 1921, veliki 8°, str. 324 oz. 192, z mnogimi slikami. Cena a 30 din. Vsebina 5. zv.: C v i j i d Granice i sklop naše zemlje. — D. G o r j a n o v i č. Morfološke i hidrografske prilike srijemskog lesa (LoB de Syrmie). — P. V u j e-v i č, Pogled na postanak, veze, značaj i zada tak klimatologije. — J. Erdelja-novic, Neke črte u formiranju plemena kod Dinarskih Srba. — B. M i 1 o j e v i č Pešter i Sjenica, antropogeografska skica. — J. Cvijdč, Konformni i inversni reljef, poligenetske doline, nakalemljeni meandri (meandres encaissčs) — V. Laskarev, O geomorfologiji ruske nizije (plaine russe). — T. D j or d je v id. Naseljevanje Srbije za vreme prve vlade kneza Miloša Obrenovica. — J. Dane š, Pečine (les grottes) u kanjonu Prače i u okolini Glasinačkog polja. — R. S i m o-n o v i d, O škrapama. — B. M i 1 o j e v i č, O pečinama u kanjonu Uvca, u a tam (sur le territoire) Donjih Lopiža. — B. Milo j e vid, O kršu oko Ostrovskog jezera. — J. Rus, Ribnica i Kočevje. — V. Laskarev, O marinsikoj terasi druge interglacialne epohe na ostrvu Prinkipo. — P. Jovanovi d, Jedan de-talj iz jezerske plastike u Šumadiji. — K. U r o j e v i č, Djetinska klisura (defile de Detinja), fitogeografska skica. — Yves Chataigneau. Nove države Avstrija, Madjarska, Čehoslovaška, Jugoslavija, Bolgarska i Rumunija. — J. R u s, Istorijske osnove etničkog i kulturnog stanja kod Slovenaca. — N. Radojevič, O proučavanju sela u Vojvodini. — T. Smiljanič, Pastirski život kod Mij^ka. — L j. Pavlovič, O stanovništvu i selima ostrovske okolice. — L j. Pavl o vid, Godjevci , istorija i duhovne osobine važnijih porodica. — A. Joviče vič, Geografski termini iz Crne gore. — P. V. Statistički podatci. — Pregled geografske Literature. — Bibliografija. — Nekrolozi. — Geografsko društvo. Vsebina zvezka 6.: J. Cvijič. Abrazione i fluvialne površi. (Terrasses d’ abrasion et plateformes fluviales). — N. Koša ni n. Bil ni pokrivač planina (la couverture vegžtale des montagnes) zapadne i južne Makedonije. — T. Gjor-djevič. Varoši v Srbiji za vreme prve vlade kneza Miloša Obrenoviča. — Y. C b a t a i g n e a u. La region karstique de lai Romanja. — F. K a t z e r. Die Hydrographie des Lušči Polje in Westbosnien. — J. Erdeljanovič. Etnološka rasmatranja povodom Haberlandovih ispitivanja. — R. Us kokov ič, Ivanjka. — B. D r ob n j a k o v ič. Varošice u Jasenici. — L j. Pavlovič. Jedna etnička veza Bokelja i Valjevaca. — V. Laskarev. Sur la decouverte de la faune de Pilkermi pres de Veles (Serbie meridionale). — P. Jovanovič. Točila (=melišča) na brdu Lastri pri Valjevu. — S. P. J. Podatci o stanovništvu i njegovim društvenim prilikama u Avstrijskoj republici. — Bibliografija geografska str. 167.—182. — Zapiski str. 183—192. Geografsko društvo je stopilo v javnost s prvim letnikom svojega Glasnika leta 1912. (140 strani), sledil mu je za 1. 1913. drugi letnik (331 str.), in na to tretji letnik 1914 v dveh zvezkih (306 str.). Nadaljevanje tvorita zvezka za 1. 1921. z gori navedeno bogato vsebino vseskozi novodobnih več ali manj obširnih razprav, s pregledom nove strokovne književnosti in z malimi poročili (zapiski). Vrsto znanstvenih razprav otvaria v obeh zvezkih 1. 1921. predsednik društva, neumorno plodovito delavni vseučil. profesor J. Cvijič, širno znani, vele-ugledni veščaik. Slede mu 'sotrudniki, ki jih je zbral z vse Jugoslavije, večinoma srbski veščakd, Pa tudi hrvatski in jeden slovens:ki. — Čestitamo iskreno bratom Srbom, v prvi vrsti mojstru-voditelju, in se klanjamo krepki volji, ki ji je uspelo, tako brzo po svetovni vojni probuditi toliko veščakov, ki so izvršili velespoštljivo vsoto novodobnega znanstvenega dela spričo še iz vseh ran krvaveče domovinske zemlje; čestitamo, da je bilo možno objaviti uspehe v tisku tali lično in z izbornimi slikami po fotografijah in po ročnih risbah. Naša Slovenija se ne samo etnografsko nego tudi morfološko in geološko torej po vsem bistvu tesno pridružuje srbohrvatskemu ozemlju, ki je dalo povečini snov razpravam obeh zvezkov. Razprava o »Kočevju in Ribnici« na Slovenskem, prispevek našega ožjega rojaka, prof. J. R u s-a, in tudi vsebina drugih razprav kaže jasno, da je Slovenija samo severozapadni, na sosednje Alpe priklopljeni del širne, tudi znanstveno prezaniimive domovine Jugoslovanov, ki je izšla iz svetovne vojne povečini ujedinjena in osvobojena iz tisočletne razcepljenosti. Zlasti Cvijioeve obsežne razprave, segajoče do Zagrebške okolice živahno spominjajo na sličnost naših geografskih in geoloških prilik na Slovenskem. Glasnik Geogr. dr. v B. ima spričo take vsebine jaiko privlačno moč na duševne toke domoznanstvenega zanimanja med Slovenci. Prav tako naravno je, da bo Geogr. dr. v B. rado sprejemalo Slovence v vrste svojih članov podpornikov in sotrudnikov. (Letna članarina 50 DinH Naj bi se napletle živahne in iskrene vezi sem in tja! F. S. Kyrle Georg, Aufgaben der Hohlenkunde. Mitteilungen der geograph. Gesellsch. Wien. Bd. 62, 1919. Polovico naše države pokriva Kras, a raziskavanje te čudovite zemlje počiva od svetovne vojne sem, ali, skoraj bi moral trditi, odkar nove meje branijo t u j i m znanstvenikom dostop na našo zemljo. Če pa se bo zopet ustanovilo kako društvo za raziskavanje Krasa, tedaj naj jim da gorenji članek smernice, kako naj delajo, da bo imelo delo res velik, trajen in obsežen uspeli. Kyrle navaja vse naioge in cilje raziskovanja Krasa, česar še ni do sedaj niikdo tako popolno izvršil. V naslednjih vrsticah bom navedel le glavne točke njegovih izvajanj: I. Znanstvena veda o jamah (NVissenschaftliche Hohlenkunde). a) Topografija, b) Morfologija in veda o plasteh jamskih tal (važno posebno zaradi jamskega gnoja in najdb!), c) Genetika, d) Hydrologija, e) Meteorologija, f) Paleontologija, g) Prehistorija in antropologija, h) Biologija, i) Narodoznanslvo. II. Praktična veda o jamah: a) Raziskavanje jam, b) Veda o jamskem gospodarstvu, c) Stavbena tehnika v jamah, d) Najdbe in varstvo naTave. Izvrstne misli ima tudi 1. o jamskem katastru, ki naj bo podlaga za sistematično delo, 2. o jamskih kurzih, 3. o pravilnem in izčrpnem popisovanju, 4. o znanstvenih pripomočkih in 5. o pouku širših slojev o pomenu in izrabljanju jam za tujski promiet, za gospodarstvo (gnoj itd.!) in znanost. Naši bodoči raziskovalci Krasa naj ne gredo na delo, dokler niso prečitali velevažnega Kyrle-jevega članka!!. P. Kunaver. Gozdarstvo v Sloveniji. Uredil ing. Anton Š i v i c, šumarski višji svetnik. To zanimivo in poučno delo, opremljeno z 42 slikami, katero je izdala v spomin na kongres J. Š. U. v Ljubljani 1923 ljubljanska podružnica jugoslovanskega šumarskega udruženja, vsebuje popis gozdnega gospodarstva v Sloveniji in važnejših pridobitnih panog, ki so z gospodarstvom, v ozki zvezi ter sestoji poleg opisov Ljubljane in Bleda (dr. Rudolf Andrejka) iz 13 spisov strokovnega značaja. V njih se obravnava vse, kar je z gozdarstvom v Sloveniji v zvezi, zemljepis in geologija, gozdarstvo v ožjem pomenu in planinarstvo, lovstvo in ribarstvo, lesna trgovina in industrija. Opozoriti hočemo na oni del vseibine, ki je zlasti v prirodoslovnem pogledu poučen. Ing. Viljem Putickjev kratkih obrisih očrtal relief slovenske zemlje in uvaja čitatelja v domačo geologijo. Sedanje lice naše zemlje z gorami, dolinami, jezeri in rekami je posledica dolgotrajnega dviganja in pogrezanja zemeljskih plasti v prejšnjih geoloških dobah. Gorovja od Broda na Kulpi pa noter do Mojstrane in Kranjske gore sestavljata po največ triadni apnik in dolomit, zamenjana mestoma s peščenjakom in skrilavcem: na Dolenjskem se pojavlja tu in tam tudi apnik iz krede dobe; skril as to gričevje ob Savi med Ljubljano in Krškim ipa je starejšega izvora in spada med karbonske tvorbe. Pohorje je tip pragorovja, sestavljenega iz granita, gnajsa in skrilavca; prekmurska ravan pa je naplavina in znači najmlajšo geološko dobo, tako tudi ptujsko in posavsko polje. Ledena doba je zapustila sledove predvsem v planinskih dolinah, ki jih zaključujejo gorski velikani (Krma, Kot, Vrata, Logarska dolina itd.) Od tedaj pa do današnjega dne pa donašajo planinske vode grušč in prod v nižino in tekom tisočletij se nabere nasipina v debelih plasteh, ki segajo n. pr. na ljubljanskem polju pri vodovodu v Klečah okoli 25 m globoko. Geološka raznoličnost vpliva tudi na vegetacijo in obdelovanje zemlje. Notranjski in dolenjski Kras je obrasten z bukovjem in jelovino in ima pristna gozdna tla; Jelovica, Pokljuka in Mežaklja, ki so tudi kraški svet, so obrastene z iglastim drevjem (smreko). Rebri dolomitskega po- gorja pokrivajo hoste, trate in pašniki, splošno malo rodoviten svet. Kjer pa pre-perevajo razpadline skrilavcev in drugih silikatnih skladov, tvori se dobra plodna prst, ki valbi poljedelca, da si zgradi tod svoje selo. Podnebje je v Sloveniji različno; alpsko podnebje goratega in vi^oko-gorskega sveta nadomešča v dolinah do 550 m nadmorske višine milejše subalpinsko podnebje, ki omogoča raznovrstne nasade in posevke. Najtoplejsb so doline po Dolenjskem, Štajerskem in v Prekmurju z nadmorsko višino pod 300 m, kjer more uspevati tudi vinograd. Razmeroma obilne izpodnebne padavine so razvoju gozdov zelo ugodne. Iz spisa ing. Antona Šivic-a »Gozdarstvo v Sloveniji« posnemamo obširnost in sestavo naših gozdov. Od celokupne površine Slovenije 15.856 km2 pokrivajo glasom zemljarinskega katastra gozdi kakih 6732 km2, torej 42%, v resnici celo nekaj več. Porazdelba igličastega, listnega in mešanega gozda je sledeča: Iglavcev imamo po priliki 261.048ha, listavcev 229.152ha, mešanih gozdov je kakih 183.000 ha. V iglastih gozdih prevladuje smreka, na kraševitem ozemlju, talko n. pr. v kočevskem in logaškem okraju pa jelka, dočim prebiva beli borovec rajši v nižjih legah in na peščenih naplavinah Save in Drave. Izrecno planinsko drevo je mecesen, ki tvori ponekod še precejšnje skupine. Nad gozdnim pasom se prične v Alpah rušje (Pinus montana Mili. ali iz stališča sistematike točnejše Pinus rnughus Scop), ki se je pa ohranilo tudi še na ostankih visokega barja Jelovice, Pokljuke in Pohorja, nikakor pa ne V. uncinata, kakor se pomotoma navaja. V listnatih gozdih je bukev na prvem mestu, a bolj ko se bližamo vzhodni meji, redkejša postaja in v Prekmurju je bukovja že malo. Tukaj prevladuje hrast kot značilno drevo panonske ravnine, nadalje jelša, jesen in drugo listnato drevje Pogozdovanje Krasa za nas radi izgube Notranjske sicer ni več aktuelno, vendar so dosedaj pridobljene izkušnje vrlo zanimive in jih pisatelj tudi našteva. Pogozdovanje se je uvedlo tam, kjer suha, aipnikova tla niso bila pristopna kakemu drugemu načinu obdelovanja. Najbolj prikladno drevo za tako pusto ozemlje je črni bor, ki čvrsto kljubuje dolgotrajni suši, in od sadik, ki so jih svojedobno na Kranjskem Krasu posadili, odpada kakih 92% na črni bor. Te nasadbe črnega bora so bile trajne ali predhodne, da se pripravijo tla za vzgojo kake dragocenejše in tehniško uporabljivejše lesne vrste, odnosno da se zajamči drevju, ki jo je za borom vzgojiti, potrebna zaščita. Poleg črnega bora so posajali kasneje tudi korziški bor, smreko, jelko in konečno tudi nekatere listavce, n. pr. jesen, črno jelšo, beli javor. Glede poškodbe gozdov po žuželkah se omenja v prvi vrsti smrekovi lubadar (večinoma Tomicus typographus L.), ki se je ponekod močno pojavil zlasti v suhih letih 1921 in 1922, tako da se je moralo I. 1922 posekati vseka skupaj v Sloveniji 12.370 polnih kub. metrov od lubadarja napadenega drevja in sušcev. Njegov sorodnik Pityoctines curvidens Germ, je v konjiškem okraju delal škodo na jelovimi, kakor tudi rilčkar (Hylobius abietis L.) v mladih smrekovih nasadih, nadalje omenja pisatelj škodljivca vrste Galeruca, ki je okoli Gorij in Bleda objedel brestovo listje, in smrekovo kožno uš (Chermes abietis L.), ki 'Povzroča na mlajših smrekah izrastke. Vse drugo živalstvo pa ni prizadejalo v zadnjih letih gozdom kake posebne škode. Izmed rastlinstva so gozdnim kulturam škodljivi nekateri grmi (ostroga, deloma ma-linje) in ovijalke i(srobot, divji hmelj). Na vrhovih jelkinih dreves živi kot zajedalka bela omela (Viscum album L.), ki je močno razširjena. Gozda verskega zaklada v okolišu blejske gozdne uprave (ing. Zmago Ziernfeld) sestoje iz šestih večjih kompleksov, ki se imenujejo Pokljuka-Vrh, Me Žaklja, Poljana, Martuljek, Pišenca in Belca;; prvih pet kompleksov leži v severovzhodnem delu Julijskih Alp, šesti je že v območju Karavank. Najobšir-nejša je Pokljuka-Vrh, ki meri 7744.39 ha; to je visoka, precej hribovita in skoraj do cela gozdnata visoka planota, ki imeji na saverozapadni strani na triglavsko pogorje. Gorski skladi, ki so nagromadeni na Pokljuki in ostalih kompleksih, spadajo k jurski in triadni tvorbi, le Belca ima starejše plasti (dias in karbon). Prevladujoče kamenje sta beli ali pa bledorjavkasti apnik in pa škrilje-vec. Mežaklja ima popolnoma kraški značaj, odtod pomanjkanje vode. Pokljuka je v nižjih legah v tem oziru sicer na boljšem, v višjih legah pa tudi ni stalnih studencev. Značilno za Pokljuko je močvirje okoli Mrzlega studenca. Glavno drevo v teh gozdih je smreka (76%), potem bukev (16%), mecesen (7%), ostalo so jelke, borovec in posamezni listavci ((beli gaber, gorski brest, zelena jelša, gorski javor). Med temi onienja pisatelj tudi nagnoj (Cytisus laburnum), kar ■Pa je očividno zamenjava s planinskim nagnojem (Laburnum alpinum (Mili.) Griseb., sinon. Cytisus alpinus Mili.) Pregled o pridobivanju premoga v Sloveniji nam nudi poročilo trboveljske Prem o go kopne družbe, iki obratuje Iprentogovniike v Trbovljah, Zagorju, Hrastniku, Kočevju, Rajhenburgu in v Laškem; produkt je temno rujavi Premog z gorljivostjo nad 4300—5000 kalorij, kočevski pa s 3400—4300 kalorijami. Prvo mesto zavzema premogovnik v Trbovljah, 242 m nad morjem; pripada mlajši terciarni formaciji in vsebuje 24 m debelo premogovno plast, ki je v zvezi z 100 km dolgo žilo, ki se raizteza od Zagorja proti vzhodu dlo Krapine. Obširni gozdi in planinski svet omogočajo tudi raznovrstni divjačini življenske pogoje, (Lovstvo v Sloveniji, ing. Anton Šivi c). Visoko-gorsko pokrajino poživljajo divja koza, beli zajec, zlati orel, planinska jerebica; povsod po gozdih je doma divji petelin, ruševec le v gornjem pasu gozdne vegetacije. Kozoroga so umetno zaplodili v lovišču Sv. Ane pod Ljubelom; sedaj jih je še kakih 15 pri življenju. Okoli 200 jelenov goje na lovišču pri Sv. Katarini nad Tržičem v ograjenem prostoru, ki meri 3128 ha. Prosto se more jelen kretati le še na Notranjskem ob Snežniku, kjer jih je bilo nekdaj olbilo. Lanjci (dame) se negujejo ipo malem v Pardovcu in v Slivnici. Fazanstvo je po vojni nazadovalo; tem bolj se pojavljajo volkovi na Notranjskem in Kočevskem. Divji prašič je zastopan še nekoliko v Gorjancih in v Kočevskih gozdih, kjer se je tudi medved še stalno ohranil. Ribarstvo (Slavko Plemelj) je v Sloveniji sicer na precejšnji višini, vendar še nezadostno razvito. Vodovje bi bilo po svoji kakovosti ugodno, kalijo ipa je deloma odtoki industrijainih naprav, n. pr. premogovnikov. Največjo vrednost ima v slovenskih vodah postrv, katero pa preveč love in premalo ulagajo. Močno razširjen je lipan in sulca nazivlje pisatelj nekako specijaliteto Slovenije, ki se zanj zanimajo celo Angleži in Nemci. Belice so razširjene povsod razen v mrzlih gorskih potokih, kjer prevladuje postrv. Bohinjsko jezero je znamenito radi lepega postrvskega rodu; ta postrv je glavni vir za dobavo iker. V celoti tvori Slovenija v rib ar s kem oziru popolno biološko enoto, kar odgovarja planinskemu značaju dežele. Ti kratki podatki naj zadoščajo, da se more razvideti raznovrstnost in bogastvo vsebine. Knjiga je ne le strokovnjakom, ampak tudi vsem prijateljem narave in slovenske zemlje dobrodošla ter jo toplo priporočamo. Dr. Fr. Dolšak. Zapiski. t Prof. dr. Gvidon Sajovic. »Gaudia florentesque manu scidit Atropos annos«. Stat., Silvae III. 3, v. 127. Dne 26. julija 1920 smo spremili na zadnji poti mladega moža, ki si ni bil še zaželel kraja počitka, čigar srce je hrepenel«? po delu in uspehu. Kadarkoli zapusti tak mož ob roki neizprosne smrti naše vrste, smo hitro pripravljeni, da očitamo usodi breobzirnost in krutost; to je izliv srca, ki je dobilo skelečo rano, to je odsev nezadovoljnega egoizma. Ako bi nam pokojnik mogel sedaj povedati, kaj da sddi o činu, s katerim ga je dvignila Atropos iz njegovih misli, načrtov in osnov — bi morebiti zvenel njegov rek nekoliko drugače, nego naše tožbe. In vendar utegne biti oboje prav: mi imamo pnavico, da tožimo, ker rajnika težko pogrešamo, on bi imel prav, da je zadovoljen, ker je dosegel stalni mir; beati mortui...! jPo preteku treh let prihaja ta nekrolog na svetlo. Morebiti je dobro tako. Precej se je ustalilo med tem časom; marsikaj, kar je bilo jedko, se je ublažilo in se približalo značaju pokojnika, ki je predmet tem vrsticam. Gvidon Sajovic je bil rojen v Kranju dne 14. avgusta 1883 kot sin premožnih staršev trgovskega stanu. Svojo mladost je preživel v Kranju, roditelja sta ga obdajala z vso ljubeznijo, ki se je še stopnjevala, ko se je bil ponesrečil po padcu. Oče je bil praktičen mož in kot lovec prijatelj prirode. Imel je odprto oko za vse, kar se je godilo okrog njega; to splošno pozornost je podedoval od njega tudi Gvidon; prvi, ki mu je obračal pozornost na pojave v naravi, je bil njegov oče. Miati, žena milega a odločnega značaja, mu je privzgojila tisti dobrodejni srčni takt, s katerim nas priklepajo nase Oni srečni ljudje, ki ga imiajo v lasti. Obitelj Sajovičeva je bila tudi narodna, požrtvovalna, vestna in plemenitega mišljenja, v gospodarskem življenju praktična in solidna ter ostala taka do danes. Vse to se je preneslo tudi na Gvidona. Akademska naobrazba je te osnofvne prvine izpopolnila, Gvidon ni prinesel z univerze samo znanje, ampak tudi blago in plemenito srce. Ljudske in srednje šole je dovršil v svojem rojstnem mestu. Leta 1902. se je vpisal kot slušatelj prirodopisja na modras lovni fakulteti dunajske univerze. Že 22. maja 1906 je bil promoviran za doktorja modroslovja. S 1. junijem je bil imenovan za suplenta v Novem mestu. Njegov tedanji predstojnik še sedaj z veseljem govori o njem in- hvali posebno izvrstno disciplino, ki jo je imel v svojem razredu. Tam je pa ostal samo do 15. septembra istega leta, ker se je meseca oktobra vrnil na Dunaj nazaj. Ondi je položil dne 24. oktobra izpit iz prirodo slavja kot slavnega predmeta, čez 2 meseca in 27 dni je stal (22. januarja 1907) zopet predi izpraševalno komisijo in naredil izpit iz matematike in fizike kot stranskih predmetov — s slovenskim in nemškim učnim1 jezikom. Takoj po izpitih je bil imenovan dne 8. februarja 1907 na ljubljansko realko kot poizkusni kandidat; tam je postal dne 25. septembra 1910 provizomi gimn. učitelj in bil premeščen na II. drž. gimnazijo, kjer je deloval vzorno in uspešno do svoje težke bolezni. Istodobno, ko je začel učiteljevati na realki se je jel tudi zanimati za muzej. Dne 18. februarja 1907 je vstopil v ta ustav kot provizomi volonter, dine 30. oktobra 1909 je postal provi-zorni asistent dež. muzeja in tu deloval do 1-oktobra 1916. Obvezan" je bil kot asistent za eno uro na dan, a porabil jih vedno več; v dobi zatiranja strupenih kač je žrtvoval temu zavodu po 4 in 5 ur na dan. — Meseca februarja 1917 so se jeli pojavljati prvi znaki njegove bolezni. Legel je, in po silnih mukah se je moral dati operirati. Komaj je prebolel to in se začel proste j e premikati po mestu, že se ga je lotila zavratna meningitis — kateri je podlegel dne 24. julija Prof. dr. Gvidon Sajovic. 1920 v svoji rojstni hiši v Kranju. Vso dobo njegove bolezni ga je požtvovalno negovala in mu stregla njegova zvesta družic« in ljubeznjiva soproga, ki je prečula včasih vso noč ob bolniški postelji svofjega moža in junaško prenašala srčno bol. Dr. Gvidon Sajovic je bil idealist, samo to mu je dalo moč in duševno ravnovesje, da je prebolel vsa razočaranja, vse zahrbtnosti in nizkotno maščevalnost gotovih ljudi, ki jim ni storil nič žalega; vzdržaval je udarce, ki so bili namenjeni drugim. — Pred smrtjo je dobil zadoščenje, da je bil imenovan na muzej kot stalni uradtnik. Dr. Sajovic je vzlic vsem zaprekam in neprilikam žilavo in neutrudno delal tudi na literarnem poprišču. Začel je že zgodaj s pesnikovanjem, saj je bil Gorenjec, skoraj sosed domu, v katerem je izdihnil veliki Prešeren; odtodi je zajemal navdušenje. A priobčeval menda ni svojih proizvodov pred letom 1902. Na plan je stopil kot beletrist, pozneje, z letom 1904 pa kot znanstvenik; in temu poslednjemu je ostal zvest do zadnjega diha. Njegovi tiskani spdsi — v kolikor sem jih mogel izslediti1) — so nastopni, izvzemši kake majhne beležke. Leta 1902: Bodi blagoslovljena! Indijska legenda. Poi Sienkiewiczu poslovenil Marjan. Slovenka, 1902, str. 4—6. Mišja in žabja vojska. (Prosti posnetek po Hoineru). Zvonček, 1902, 11. zvezek. 1903. Narodne pripovedke iz Kranjske okolice. Gorenjec, 1903, št. 35—44. 1904. Narodne pripovedke iz Kranjske okolice. Koledar družbe sv. Mohorja, 1904, str. 51 56. — Isto: Gorenjec, 1904, št. 24. — (Tu je rabil še pseudonim Marjan. — Iz Danvinove knjige. Črtica. Sldvenski Narod, 1904, št. 208—215. ‘) Za nekaj pripomb in ljubeznjivo pomoč izrekam zahvalo g. prof. dr. Janku Šlebingerju. 1905. Nekolika črtic o človeškem pokolenju. Naši zapiski. III. (1905), str. 131 do 133; 196—204. 1907. Žival in rastlina. Naši zapiski, V. (1907), str. 185—192. — Anatomie, Hi-stologie und Ersatz der Borstenorgane bei Lumbricus. Mit 2 Tafeln. Aus-gegeben am 15./XI. 1907. Arbeiten der zoologischen Institute, XVIII, Heft 1. — Slovenski sokolski koledar. Uredil dr. G. Sajovic. Letnik III. (1907). (Ta koledar je urejeval do svoje smrti. Niaivadno je napisal tudi kronološki pregled; n. pr. 1908: Naše sokolovanje v letu 1907—1909; Slovensko sokolstvo leta 1908—1910; Sokolski grobovi. 1911; Naše delovanje v letu 1910—1912 ; Iz naše kronike leta 1910.) 1908. Kranjski mehkužci. Izvestja Muz. dr. za Kranjsko, XVIII (1908), str. 11—30. — Ein Krahenbastard. Ciajniola I. (1908), str. 47—49. — Die grosse Trappe in Krain. Carniola I. (1908), str. 64. — Erne Flussmuschelart mit Perlenbildung aus Krain. Carniola I. (1908), str. 210—213. — Das Faust-odler Steppenhuhn in Krain. Carniola I. (1908), str. 218—219. — Die Um-kehrung der Dolinen in den Pflanzenregionen des Karstes. Carniola I. (1908), str. 219. — Eine immergriine Eichenart in Krain. Carniola 1. (1908)1, str. 219—220. — Razen teh člankov še tri ocene: 1.) A. Paulin, Uebersicht der in Krain nachgevviesenen Formen der Gattung Alchemilla L. Carniola, I. (1908), str. 67. — 2. A. Pacher, Zur Kenntnis des Phyto-pianktotas einiger Seen d. Jul. Alpen. Carniola I. (1908), str. 223—224. — 3.) F. Seidl, die in Krain 1904 und 1905 beobachteten seismischen Ereignisse. Carniola I. (1908), str. 224. 1909. V naravi: Izbrani naravoslovni spisi Frana Erjavca. Za mladino izbral dr. Gvidon Sajovic. V Ljubljani, Narodna založba. 1909. 8°. 109 strani. Beličenje naših ptic. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko. XIX. (1909), str. 37—44. — Še nekaj o beličenju. Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, XIX. (1909), str. 192—193. — Ein Beitrag zur Geschichte der Steiner Alpen. Carniola II. (1909), str. 24—29. — Ornithologika fiir das Jahr 1908. Carniola II. (1909), str. 50—53. — Eine neue Schlangenvarietat fiir Krain. Carniola II. (1909), str. 109—111. Ein Krahen-Albino. Carniola II. (1909), str. 165. — Streifenringelnatter Carniola II. (1909), str. 165—166. — Der letzte Mohikaner. Carniola II. (1909), str. 166. — Poleg tega še štiri ocene. 1.) F. Seidl, Die in Krain 1906 beobachteten Beben Carn. II. (1909), str. 59—60. — 2.) E. M. Kronfeld, Scopoli und die Cetraria Islan-dica. Carn. II. (1909), str. 175—176. — 3.) K. Keissler, t)ber Boloniella Vasii Rehm. Carn. II. (1909), str. 177. — 4.) M. Šerko, Vergleichend — anatom. Untersuchung einer interglacialen Konifere. Carn. II. (1909), p. 177. 1910. Žival na potu. Naša bodočnost, 1910, št. 1—8. — Letno poročilo o deželnem muzeju za leto 1909 (Naravoslovni oddelek). Carniola, n. v. I. (1910), str. 39—42. — Ornitologika za leto 1909. Carn. n. v. I. (1910), str. 42—52. Bober v Emoni. Carn. n. v. I. (1910), str. 177—178. — Želva v ljubljanski okolici. Carn. n. v. I. (1910), str. 178—180. — Ocena: L. Poljanec, Mineralogija in geologija za velike gimnazije. Ljubljanski Zvon, 1910, str. 444. 1911. Muzejsko poroičilo za leto 1910. (Pri-rodop. oddelek). Carniola, n. v. II. (1911), str. 142—146. — Ornitologika za leto 1910, Carn. n. v. II. (1911) str. 183—193. 1912. Plazilci ali plezavci. Slov. Narod, 1912, št. 10. — Ornitologične beležke za Kranjsko leta 1911. Carn. n. v. III. (1912.), str. 121—131. — Tudi dve oceni: 1.) J. Hafner, Ueber die Flugzeit einiger Schmetterlingsarten. Carn. n. v. III. (1912), str. 142. — 2.) F. Seidl, Die in Krain 1909 be-obachteten Beben. Carn. n. v. III. (1912), str. 143. 1913. Predavanja na prvem počitniškem tečaju v Ljubljani leta 1912: Na rastlinskem cvetju. — Žival-rastlina. — Kače na Kranjskem. — Pedagoški letopis Slovenske šolske matice. 1913. (Poseben odtis.) — Herpetologični zapiski za Kranjsko. Carn. n. v. IV. (1913), str. 22—52, 178. — Razen tega 4 ocene: 1.) F. Seidl, Die in Krain 1910 beobachteten Beben. Carn. n. v. IV. (1913), str. 60—61. — 2.) E. Schreiber, Herpetologia europaea. Carn. n. v. IV. (1913), str. 67—68. — 3.) F. Megušar, Eksperimentalno-biološke razprave. (12 razprav iz let 1906—1912). Carn. n. v. IV. (1913), str. 68—69. — 4.) A. Paulin, Flora exsiccata oamiolica. Carn. n. v. IV. (1913), str. 164. 1914. Iz ptičjega življenja na Kranjskem v letih 1912 in 1913. Carn. n. v. V. (1914), str. 153—173. — Zmaje obecna a pisečna v Krajine v boji o byti. Cas (v Pragi), 1914, čisl. 44. — Die Bekampfung der Giftschlangen in Krain, 1913. Laib. Zeitung, 1914, štev. 68 in 69. — Beitrage zur Reptilien-kunde Krialins. Verhandlungen der k. k. zoolog.-botanischen Gesellschaft in Wien, 1914 (Bd. LXIV.), str. 150—175. — Dve oceni: 1.) W. Teppner, Ursus arctos. Carn. n. v. V. (1914), str. 177. — 2.) F. Seidl, Die in Krain 1911 beobachteten Beben. Carn. n. v. V. (1914), str. 264—265. 1915. Julij GIowacki. (Nekrolog.) Carn. n. v. VI. (1915), str. 225—231. — F. Dobovšek. (Nekrolog v zvezi z dr. Mantuanijem.) Carn. n. v. VI. (1915), str. 241—244. — Podor skalovja v Kokrski dolini pri Kranju. Carn. n. v. VI. (1915), str. 236—241. — Prirodopisni sestavki v letnih izvestjih naših srednjih šol. Carn. n. v. VI. (1915)’, str. 131—140. — Zur Vertilgung der Giftschlangen in Krain im Jahre 1914. Laib. Zeitung, 1915, št. 65—69. — Tri ocene: 1.) F. Seidl, Die in Krain und Gorz-Gradiska 1912 u. 1913 beobachteten Beben. Carn. n. v. VI. (1915), str. 216—218. (Ponatis v Slov. Narodu, 1916, št. 44.) — 2.) Lovec. List za lov in ribarstvo. Ljubij. Zvon, 1915, str. 44. — 3.) Publikacije Jugoslovanske akadiemije znanosti in umetnosti v Zagrebu. (V zvezi z dr. Ilešičem.) Ljublj. Zvon, 1915, str. 189, 238, 429, 572. 1916. Fr. Megušar. (Nekrolog.); Carn. n. v. VII. (1916), str. 276—279. — Evg. Sajovic. (Nekrolog.) Ljublj. Zvon, 1916, str. 526—527 (pod pseudonimom Br. Sokolov). 1917. Nekaj ui užitni zelenjavi na prostem. Sava, 1917, št. 14. — Oton pl. Detela. (Nekrolog.) Carniola, n. v. VIII. (1917), str. 146. — Dr. Jos. Kosler. (Nekrolog.) Carn., n. v. VIII. (1917), str. 146. — Ornitologični zapiski za Kranjska v letih 1914—1916. Carn. n. v. VIII. (1917), str. 70—73. — Rjavi lunj na Kranjskem. Carn., n. v. VIII. (1917), str. 261. 1918. Skalni podor v Kokrski dolini 1. 1917. Carn. n. v. IX. (1918/19), str. 177—180. 1919. Zapiski iz ptičjega življenja na Kranjskem v letih 1917—1918. Carn. n. v. (1918/19), str. 177—187. — Kajetan Stranetzky. (Nekrolog.) Carn. n. v. IX. (1918/19), str. 240—242. — Zgodovina sklednice. Priroda (hrv. popularni časopis), 1919, str. 177—185, 205—210. 1920. Glasnik Muz. društva za Slovenijo. 13. Prirodosl. del. Uredil dr. Gvidon Sajovic. — Zelena krastača. Priroda (hrv. časopis), 1920, str. 129—135. — Zadnje njegovo delo je bilo urejevanje »Glasnika«. Prirodopisni del je prišel na svetlo dne 30. jun. 1920; čez 24 dni ni bilo dr. Sajovica] več med živimi; ni še dovršil 37. leta svoje dobe, ko je' moral odložiti pero. V kratki dobi 18 let je torej priobčil 83 člankov in razprav — povprek 4-6 na leto — to je poleg vsega svojega dela v šoli in v muzeju. Značilno je za vestnost tega moža* da ga ni pustila prej, da priobčuje svoje spise, nego je bi! popolnoma zrel..— Lepa poteza njegovega značaja je bila tudi, da nikdar ni govoril o svojeim delu, da se ni nikdar ponašal s svojimi spisi ali celo s svojo akademsko naobrazbo; to je smatral vse za samoobsebi umevno in ni imel čuta, da je treba vse to bobnati v svet in se usiljevati drugim, kakor čudo sveta; zato je užival spoštovanje v širših krogih razumništva. Temu je bil dokaz tudi njegov prerani pogreb: bil je velik sprevod, ki so se ga udeležili domačini iz Kranja, pa tudi iz drugih mest in krajev naše ožje domovine, v pretežni večini i n t e 1 i g e n t j e. Vsi mu hranijo časten in prijazen spomin, v prvi vrsti pa Muzejsko društvo za Slovenijo in njegovo glasilo, katerega tretjd prelevitev je še doživel in pri njej sodeloval. — Sit tibi terra leviš! Mantuani. Ob stoletnici D. Dežmanovega (Carl Deschmann) rojstva. 3. januarja 1921 je poteklo sto let, odkar se je rodil v Idriji Dragotin Dežman. Gimnazijo je dovršil v Ljubljani. Na Dunaju je študiral medicino, kasneje pravo. Leta 1851. in 1852. je poučeval v viSjih razredih ljubljanske gimnazije fizJko in matematiko, do leta 1856. pa v posebnem tečaju kmetijstvo. Kustos deželnega muzeja v Ljubljani je postal 1852. in ostal na tem mestu do smrti (11. marca 1889). Dežmanove zasluge za muzej in muzejsko društvo so ne-venljive. Življenje je mož posvetil znanosti in politiki svoje ožje domovine Kranjske. V znanosti je našel uteho in priznanje, v politiki pa razočaranje sam in Slovenci ž njim.1) Polihistor v poznanju Kranjske je bil vendar v prvi vrsti in v bistvu naravoslovec v najširšem pomenu. Bavil se je tudi z zgodovino1 prirodopis-nega izsledovajija svoje ožje domovine in ni zanemarjal novejših naravoslovnih tokov. Njegova vsestranost v tej disciplini je razvidna iz njegovih natisnjenih *) Podrobneje je pisal o Dežmanovem delovanju J. Mam v Jezičniku XXVIII. (1890) str. 38—42. Ob priliki Dežmanove smrti so — poleg drugih — priobčili nekrologe: Fr. Levec v Ljublj. Zvonu IX (1889), str. 254—256, in A. Globočnik v Mittheilungen des Musealvereines f. Krain, Jhg. II. (1889), str. 375 do 381. Dežmanovo politično delovanje je ocenil dr. I. Prijatelj v monografiji: Janko Kersnik in njegova doba. O Dežmanovem »uskoštvu« pa povesta mnogo njegovi pismi V. Zamiku in dr. J. Bleivveisu, ki jih je priobčil dr. D. Lončar v Naših Zapiskih VI. (1909), str. 10—15. — Natančneje oceniti Dežmana kot naravoslovca bo mogoče šele, ko bodo pregledani — poleg tu priobčene literature — tudi njegovi uradni in privatni naravoslovni zapiski, ki jih hiranj dež. muzej. Za nekatera pojasnila se iskreno zahvaljujem g. dvor. svet. prof. dr. Man-tuaniju in g. prof. dr. Šlebingerju. naravoslovnih spisov in zapiskov. Ti so — v kolikor mi jih je bilo mogoče izslediti — nastopni: I. — Jahresheit des Vereines des krainischen Landes-Museums. Laibach, 1856. Redigirt von C. Deschmann: Vorvvort, str. I—II. — Einiges iiber die na-turvvissenschaftlichen Forschungen in Krain, str. 1—11. — Meteoirologische Beobachtungen zu Laibach im Jahre 1855, str. 11—17. — Ueber das Er-scheinen der Purpurmonade, Monas prodigiosa Ehr. in Laibach, str. 19 d;o 20. — Bericht iiber die Versamtnlungen der Freunde der Natur- wissenschaften im Laibacher Museum im Jahre 1849, str. 21—47, Dež. poročilo: Heleocharis carniolica im Moorgrunde des Waldes hinter Ober-schischka. str. 22. — Bericht iiber die bel den monatlichen Versammlun-gen der Mitglieder des Museal-Vereines gehaltenen Vortrage im Jahre 1855, str. 47—51, Dež. poročila: Ibis falcinellus L. auf dem Laibacher Moraste, str. 48. — Kohlenvvasserstoffgas aus dem Boden bei Innergoritz auf dem Laibacher Moraste, str. 49—50. — Ober eine \vilde Katze, str. 56. — Corntoranus Carbo Meg. in Krain, str. 50. — Deir Zug der Leinfinken (Fringilla linaria L.), str. 50. — Ober die Fortpflanzung der Lebermoose und Flechten, str. 51. — Verzeichniss der in den Jahren 1853, 1854 und 1855 eingegangenen Museal-Oeschenke und sonstigen Enverbungen, str. 51—74; Naturalien, str. 51—59; Physikalische Instrumente, str. 74. II. — Zwe!tes Jahresheft des Vereines des krainischen Landes-Museums. Lai- bach, 1858. Redigirt von C. Deschmann: Meteorologische Beobachtungen zu Laibach in den Jahren 1856 und 1857, str. 1—18. — Beitrage zur Naturgeschichte des Laibacher Morastes, str. 59—87. — Bericht iiber die bei den monatl. Versammlungen der Mitglieder des Museal-Vereines ge-gehaltenen Vortrage in den Jahren 1856 und 1857, str. 88—142, Dež. poročila: Piauzit in den Braunkohlen-Lagem von Chum bei Ttiffer in Steiermark, str. 93. — Ueber Eisenerzstufen, str. 93. — Ober die Sporen des Schachtelhalms, str. 93. — Die Landschaftlichen- und Vegetations-Verhaltnisse der Ischkaschlucht, str. 96—100. — Ober die Fortschritte des Natur-Selbstdruckes, str. 101—102. — Ober eine abnorme Gevveihbildung, str. 102. — Ober die Frucht der Bignonia echinata Jacq., str. 102. — Ober die im November bliihende Eriča camea L., str. 104. — Ober Ardea alba Oedicnemus crepitans und Mergus albellus L., str. 104. — Ober den Leithakalk, str. 105. — Die erste Beschreibung des krainischen Olms in Laurenti’s »Synopsis reptilium«, str. 105. — Ober Colymbus glacialis Mareca (Aiias) penelope L. cf > 25. fe- bruarja 1923. — 9. Čopasta črnica 9 , Fuligula fuligiila (L.) 9, Ljubljanica 2. de- cembra 1921. — 10. Sivka cf, Fuligula ferina (L.) cf, 2. decembra 1922. — 11. Kostanjeva raca, Fuligula nyroca (Giild.), Barje. 4. decembra 1921. — 12. Mali žagar 9 , Mergus albellus L. 9 , Barje, 16. februarja 1922. — 13. Siva čaplja cf Ardea cinerea L. cf, Kačja vas pri Starem trgu, 21. aprila 1922. — 14 Siva čaplja 9 ml., Ardea cinerea L. 9 iuv., Cirknica, 29. julija 1923. — 15. Severni slapnik, Colymbus arcticus L., januar 1922. — 16. Mali ponirek 9, Podicipes fluvia-tilis Tunst $, Barje, 4. decembra 1921. — 17. Mali ponirek 2, Podicipes ftuvia-tilis Tunst ?, Barje, 13. dec. 1921. — 18. Južna postolka cf, Tinnunculus Nau-manni (Fleisch.) cf. Breg, 10. maja 1923. — 19. Skobec cf > Accipiter nisus (L) cf Šmartno pri Litiji, 8. jan. 1923. — 20. Čuk, Athene noctua (Retz.). Mrzlo polje, obč. Mlačevo, 7. januarja 1921. — 21. Lesna sova, Syrnium aluca (L), 9. maja 1921. — 22, Lesna sova cf, Syrnium aluco (IX) cf, Grosuplje, 5. januarja 1923. — 23. Mala uharica, Asio otus (L.), 29. marca 1921. — 24. Mala uharica, Asio otus (L.). — 25. Hudournik 9, Apus apus (L.) 9, mrtev najden, 29. jurija 1923. — 26. Navadni drozg, Turdus musicus L. — 27. Siva penica ?, Sylvia syl-via (L.) $, Moste pri Ljubljani, 18. avgusta 1921. — 28. Obvodni kos c? Cinclus cinclus aquaticus Bechst. cj, 2. decembra 1922. — 29. Kobilar 9, Oriolus oriolus (L.) 9, Šmartno ob Savi, 20. avgusta 1923. — 30. Kavka, Co- loeus monedula spermologus Vieill., Breg, 10. maja 1923 ; 26. oktobra 1921. — 31. Siva vrana, Corvus cornix L., 26. oktobra 1921. — 32. Poljska vrana o’ Trypanocorax trugilegus L. 17. decembra 1921; — rf, 26. oktobra 1921: — 9, 26. oktobra 1921; — g, 17. decembra 1921; — $, 26. januarja 1922. Med darovalci prednjači naš ornitolog, g. dr. J. Ponebšek, ki je daroval št. 2., 4., 6., 7.—12., 16.—18., 23.-26., 28., 30,-32.; — g. Henrik p!. Schollmaver-Lichtenberg št. 13; — g. Bunc št. 1. in 15.; — g. prep. Herfort št. 3., 27. in 29.; g. K. Polajnar št. 5.; g. A. Werli št. 14.; Uprava veleposestva Slatine pri Šmartnem št. 19.; — g. A. Koprivc št. 22.; — g. A. Molan št. 20.; — dijak Š. Hadži št. 21. — Vsem iskrena hvala! Ob tej priliki prosim vse ptičje prijatelje, naj pošiljajo eventuelna poročila o ornitoloških opazovanjih našemu ornitologu g. dr. J. Ponebšku ali pa uredništvu »Glasnika« v muzej. Z veseljem bodo sprejete in priobčene tudi manjše stvari. Dr. Fr. Kos. O škodljivosti kanj. Dr. I. T. poroča (Lovec 1922 letnik 9. štev. 7—8), da so bile pri krmljenju jerebic (pozimi torej!) ustreljene tri kanje, ki so ravno trgale od njih samih ujeto jerebico. V isti številki »Lovca« piše VI. Kapus, da je zalotil kanjo (v jeseni), ko je hotela na jerebe. Njegov prijatelj je ustrelil eno, ko se je spustila na kunca, ki je služil kot vada. Iz opisa je posneti, da se dogodek ni vršil pozimi. V ostalem delu opisa pogrešamo dokaza, da so bile navedene roparice res kanje. K tem »obdolžitvam« hočem navesti še nekaj »doklaizov krivde«. V decembru 1921 je našel muzejski preparator Herfort v golši koco-noge kanje (Archibuteo lagopus Brunn.) dele malega ponirka (Podicipes tlu-viatilis Tunst.); glava in vnat sta bila skoro intaktna, noge cele, ostalo pa ie bilo raztrgano in zmečkano. Pri drugem eksemplarju ravno te vrste je našel dele d|ivje race. Vrste ni bilo mogoče dognati. Januaiia 1922 je našel v golši navadne kanje (Buteo buteo L.) skoro celega palčka (Anorthura troglodytes L.) Januarja 1922 je dobil v golši ravno te vrste (Buteo buteo L.), poslane iz samostanske šole v Mekinjah pri Kamniku, noge, kljun in druge ostanke dle-ska (Coccotliraustes coccothraustes L.). V drugi polovici februarja, še v času hudega mnaza, leta 1922 se je zagnala kanja (Buteo buteo L.) v vežo za kokošmi. 2ivo vjeto je poslala ga. Bonačeva preparatorju Herfortu, da bi jo nagatil za njo. V vseh navedenih slučajih je diokazana škodljivost kanj, a to pozimi (le v Kapusovem v jeseni). Treba pa je pomisliti, dia so ropale kanje v času, ko je bila zemlja zmrznjena in največkrat pokrita s snegom. Golazni in itianjšili sesalcev v tem času ni, ptice so torej navezane pač na vse, kar je mogoče dobiti. Njili korist kakor tudi njih škodljivost je potemtakem treba vzeti relativno! Da se to vprašanje čim bolj pojasni, sem določil, da se odpre golša vsaki muzeju ali privatno preparatorju poslani kanji — in to v vseh letnih časih — ter da se njena vsebina točno preišče. Dr. Fr. Kos. Gnezda planinskih orlov (Aquila chrisaetus L) v Sloveniji. V zadnjem času je bilo mnogo govorjenja in deloma tudi pisanja o ti ptici. V lovskih krogih se je trdilo, da so se planinski orli zelo razmnožili in da jih je treba pokončavati, ker delajo med divjačino mnogo škode; nasprotno pa se je v drugih krogih prijateljev prirode poudarjalo, da ni vse tako, kakor trdijo lovci, in da je treba na osnovi zakona ščititi planinskega orla. Ni tako zelo važno, kje so videli krožiti planinske orle, saj je -znano, da preleti ta ptica ogromne daljave in da jo vidijo včasih daleč od planin. Tako nam navaja dr. Sajovic (Carniola, letn. VIII.) planinskega orla v gozdu pri Trebenj-skem gradu na Dolenjskem, kjer so ga v jeli v h udi zimi, 21. I. 1914. Važno ipa je, kje palninski orel gnezdi. Da ugotovim kolikor mogoče objektivno dejanski stan, sem zbral od različnih strani podatke, katere, kar se tiče gnez, priobčujem tu. V ornitoloških zapiskih v letih 1910. do 1917. (Carniola, letn. I., V. in VIII.) navaja dr. G. Sajovic gnezdo plan, orla v zgornjem Bohinju dvakrat, leta 1910 in leta 1914. (Carn. letn. I. in letn. VIII.); v Julijskih alpah, brez točnejše navedbe kraja pa trikrat, leta 1912, 1913, (Carn. letn. V.) in leta 1914. (Carn. letn. VIII,), Na Nanosu so izsledili orlovo gnezdo leta 1910. (Carn. letn. I.) in leta 1914. (Carn. letn. VIII.). Na seji »Odseka za varstvo prirode«, dne 22. VI. 1923, je bilo sklenjeno, naprositi g. duh. svet. .1. Aljaža za podatke. G. svet. je nadvse ljubeznjivo ustregel naši želji ter nam v pismu z dne 25. VI. 1923. zelo izčrpno poročal. Izrečena bodi g. svetniku na tem mestu iskrena zahvala! Iz tega pisma navajam sledeče: Pred leti so imeli planinski orli eno gnezdo v 'Mužalki, med Mojstrano in Radovno; drugo gnezdo so imeli v Krmi, v Am-brožičevem žlebu; tretje gnezdo pa v Vratih pod Škrlatico. Ali v zadnjih dveh krajih še gnezdijo, g. svetnik ni mogel doznati. V pismu (25. VI. 1923) in »Planinskem vestniku« (1923, št. 5. str. 70) poroča svetnik Aljaž, da je pred tremi leti gnezdil planinski orel tudi nad Peričnikom. V istem pismu poroča svet. Aljaž, da je lovec g. Košir tudi letos (1923) opazil gnezdo Planinskega orla nad Peričnikom in sicer tam, kjer je orel gnezdil pred leti. Mladič pa se je že pred 25. junijem speljal. O tem gnezdu planinskega orla je poročal nadlovec J. Rabič dne 11. maja 1923 okr. glavarstvu v Radovljici. Na ekskurziji, dne 23. VII. 1923 nam je g. inž. C. Božič kazal v Bohinju nad Savico votlino, v kateri naj bi bilo orlovo gnezdo. Mladič se do takrat po zatrdilu prisotnih lovcev še ni speljal. Upravitelj dvornih lovišč, g. Slavko Plemelj, je bil tako ljubeznjiv in mi je 9. X. 1923 prepustil svoj članek o planinskem orlu, ki izide v »Lovcu«, da sem iz njega prevtzel sledeče odstavke o gnezdih planinskega orla: »Stari lovci v triglavskem pogorju poznajo to roparico (planinskega orla) posebno dobro in sicer radi tega, ker so imeli od nekdaj planinski orli mladiče vsako leto- nad Savico v Bohinju in v eni izmed triglavskih dolin Krme, Kota in Vrat. Ker so med temi lovci možje, iki jim lovska latinščina ni poznana, in katerim je stalno življenje v gorah udahnilo dovolj resnosti, smatram iz lastne izkušnje njih navedbe za popolnoma verodostojne in točne. Letošnje leto so imeli plan. orli zopet gnezdo nad Savico v Bohinju. V teh pečinah, ki so popolnoma nedostopne, gnezdijo orli vsako leto. Do gnezda je mogoče priti na razdalje 300 korakov. Gnezdo samo se nahaja v idealno ležeči lopi v steni, tako da je pogled na gnezdo nemogoč in radi tega tudi strel s krogljo na orla: izključen. Mora se opazovati samo oba starca, ki običajno enkrat na dan prineseta mladiču z veliko brzino in glasnim ipivkanjem hrano. Kdor ni na to posebno opozorjen, orla niti ne opazi«. »Letošnje leto sta imela orla nad Savico 1 mladiča, kakor običajno vedno. Takoj začetkom avgusta so vsi trije pričeli krožiti nad celim Triglavskim1 pogorjem Ob lepem vremenu so bili pogosto gostje v dobro zaplojenih gamsovih loviščih. Drugo gnezdo se je nahajalo nad Peričnikom na Lerigarjevem komnu. To ■gnezdo je bilo dostopno na razdaljo 60 korakov in vidno, radi tega se je tu moglo točno opazovati početje orlov. Tretje gnezdo se je nahajalo v Karavankah, ni se pa moglo točno konsta-tirati, kje. Konstatiralo se je pogosto samo orle, noseče plen. Brez dvoima tudi Kamniške planine niso bile prazne.? Kar se tiče Kamniških planin, je domneva .g. upravitelja povsem upravičena, ker se res nahaja eno orlovo gnezdo v Kamniški Bistrici in so gnezdili tam planinski orli že spomladi 1922. Kakor je poročalo Okrajno glavarstvo v Kamniku (10. I. 1923) »Odseku za varstvo prirode«, sta bila I. 1922. odstreljena oba mladiča. V pismu z dne 10. IV. 1923 poroča gozdni mojster g. J. Zentner gospodu gozdn. nadsvetniku, inž. Šivicu, da je gnezdil tudi to pomlad (1923) en par planinskih orlov v Kamniški Bistrici in da je bil mladič že v maju zvaljen. To poročilo izpopolnjuje poročilo gozdnega asistenta, g. Jos. Vodopivca z dne 4. X. 1923 o »Stanju planinskih orlov v Kamniški Bistrici«, ki se glasi doslovno: »Po zatrdilih gozdnega in lovskega osebja v Kamniški Bistrici, zlasti pa po opazovanju lovskega čuvaja Slatnarja, se nahajajo tamkaj trije stari planinski orli. Letos je gnezdil orlovski par v »Beli« v pečinah, ki se jim pravi »Pod orgelco«. Kakor zatrjuje lovski čuvaj Slatnar, se je v tem (gnezdu izvalil en mladič. Mladič je potem zrastel ter izletel neznano kam, do danes ga niso izsledili,« V »Lovcu« (1923, letn. X. str. 13—14) navaja naš ornitolog dr. Ponebšek že zgoraj omenjeno gnezdo nad Peričnikom in eno v Karavankah. To poslednje omenja tudi g. upravitelj Plemelj. Točnejših dokazov ne navaja nobeden omenjenih gospodov, od druge strani pa nisem dobil o tem gnezdu nikakih poročil. Po teh podatkih so v preteklih, približno desetih letih gnezdili planinski orli na Nanosu, nad Savico v Bohinju, v Mužakli, Krmi, Kotu ter v Vratih pod Škrlatico in nad Perič-nifc o m. V letu 1923 o ir o m a tudi 1922 pašo gnezdili: nad Savico v Bohinju, nad Peričnikom v Vratih in »Pod orgelco« v »Beli« v Kamniški Bistrici. Podatki glede Karavank so povsem nezadostni. Glede Nanosa za zadnja leta sploh ni nikakih poročil, upam ipa, da jih za bodoče dobim! Dr. Fr. Kos. Hidrobiološke razmere v Savi pod Zagorjem. Vsled opetovanih pritožb z različnih strani radi onečiščenja Save po odpadkih vodah premogokopov trboveljskega revirja je odredila pokrajinska uprava, oddelek za kmetijstvo, za dan 21. in 22. septembra 1921. ogled na licu mesta*. Kot biološki izvedenci so se udeležili komisije prof. dr. J. Hadži, prof. J. Franke, dr. Ambrož in dr. R. Kenk. 2e med vojno je bilo močno onesnaženje Save predmet neprestanih pritožb, posebno r ibarskih interesentov, in že takrat se je vršil uradni ogled na mestu, o katerega bioloških rezultatih je iporočal dr. E. Neresheitner. Komisija iz leta 1921. je ugotovila, da se stanje v onečiščenem delu izza preiskave dr. Neresheimerja nikakor ni izboljšalo. Izsledki so v kratkem sledeči: Odtoki trboveljskih premogovnikov prinašajo neprestano ogromne množine premogovega prahu iz pralnih industrijskih naprav v Savo, in (predrugačijo tako celo biološko sliko reke. Dočim štejemo Savo nad izlivom omenjenih dotokov vsled bistre, na ‘plemenitih ribah bogate vode z vso pravico med najlepše reke naše domovine, nam nudi onečiščeni del žalostno sliko: Skoraj vse življenje v kalni, črni vodi je zatrto in to stanje se vzdržuje skoraj na isti višini od Zagorja do hrvaške meje, sledove onečiščenja pa je apaiziti do Zagreba. Premogov? delci vplivajo na fauno in floro na več načinov: V prvi vrsti odjemajo organizmom svetlobo, važni činitelj v gospodarstvu narave. To se razvidi najbolje iz dejstva: Sava, ki je nad Zagorjem tako čista, da se povsodi vidi dno, ni dozorita v onesnaženem delu na celi črti do hrvaške meje niti do globočine pol metra. Pa tudi v slučaju, da bi mogli svetlobni žarki prodreti do dna, ne bi se mogla razviti bogatejša vegetacija, kajti premogov prah, ki pokriva dno kot črno blato, nudi rastlinam le jako nestabilen in v kemičnem oziru jako neugoden substrat. Z uničenjem rastlinskega življenja je seveda zatrto v največji meri tudi živalstvo. Le v svojih življenskih potrebah jako skromne oblike, kakor polži M e 1 a n i a, Neritina itd., se vzdržujejo v tem nepovoljnem miljeju. Ličinke, raki in črvi, poglavitna hrana naših rib, manjkajo v tem delu skoraj popolnoma. Žalosten utis napravi razlika med biocenozami onesnažene Save in bioceno-zami njenih čistih dotokov in rokavov (Brnica ipiri Hrastniku nad separacijo, Savinja pri Zidanem mostu, »Stara Sava« in Krka pri Brežicah). Tu kar mrgoli ličink, rakov in drugih nižjih živali. Omenjene žalostne biološke razmere Save nujno zahtevajo zadevnega zboljšanja ter silijo k temeljitim razmišljanjem, kadar se ustvarjajo odtekalne naprave industrijskih podjetij v naše reke. Dr. R. Kenk. Tisa (Taxus baccata) v Gorjancih. Tisa raste divja le še redkokje; podoba je, da izumira. V časih, ko še ni bilo Grelnega orožja na smodnik, so delali strelne loke za puščice iz tisovega lesa, ki je žilav in prožen in tudi sicer dobro poraben. Ker je bila poraba za loke živahna, tisa pa se množi in raste počasi, so postale drevesaste tiše redkejše in redkejše. Na srečo je tisa priljubljeno lepotno drevo ali lepotni grm; zatorej jo pogostorna vidimo po javnih nasadih. Posamne tise se nahajajo pri nas v Julskih alpah (vštevši Kamniške) in Karavanke (glej Seidl, Rastlinstvo naših Alp, str. 32) in na Pohorju (Koprivnik, Pohorje v Hanin. Vestniku 1. 1913 str. 207), na Notranjskem in na Primorskem (Pospiohal, Flora <1. Kiistenlandes str. 31.). Tudi v Gorjancih na Dolenjskem se je tisa še ohranila. Ker nahajališče v Gorjancih v javnosti menda še ni znano, si dovoljam nanje opozoriti. Južno od Šentjerneja (med Novim mestom in Kostanjevico) pritekata iz Gorjancev dva potoka, ki sta si zarezala strugi globoko v trup Gorjanske planote. To sta Ponirjevka (tako imenovana po ponicajočem to je presihajočem studencu, 'ki se izteka vanjo) in sosednja Bela voda (ki teče po strugi iz belega dolomita) ali Kobilski [potok. Stranski pritok v sklepu Kobilske doline je v specialnem zemljevidu 1:75.000 zaznamovan kot Tisovec; ljudje pa zovejo strmi breg, ki zaključuje ondešnje izvirčne pritoke Tisovec. Ondi stoji kakih 5 dre-vesastih in 15 grmastih tis. V sosednjem sličnem dolinskem sklepu v ozadju Po-nirjevke v nadmorski višini 800—900 m pa stojijo še štiri drevesaste tise, 2—5 metrov visoke med vitkimi 20 m visokimi bukvami, ki so na strmem proti severu visečem iz dolomita zgrajenem pobočju na rahlo porazdeljene. Dve tisi med temi štirimi se kažeta, da sta zdravega života. Veje na njih so neenake dolžine, štrlijo neprtivilno v stran; ne sestavljajo zažete, ubrane krošnje, ki jo z radostnim užitkom gledamo na sorodnih jelkah in smrekah. Tretja tisa kaže na vejah tu in tam skupine iglatih svojih listov v rjavordeči barvi, — znak, da jim kaka bolezenska gliva (Rhizomorpha?) izpodkopuje zdravo listno zelenilo. Četrto drevesce nima prvotnega vrha; bližnja stranska veja poti koncem 1 d m debelega štorastega glavnega debla je v žilavi volji do življenja 'prevzela nalogo nasledstva, se stro-mila kvišku v smer vrha in ga nadomestuje. Podoba je, da tise sedaj sicer oproščene nekdanjega glavnega zasledovalca — človeka vendarle živijo borno življenje v težkem boju za bitek. Ferd. Seidl. Varstvo prirode in prirodnih spomenikov. Odsek za varstvo prirode In prirodnih spomenikov. Dr. Fran Kos. Prirodni varstveni park na Ljubljanskem barju. Ogled ibarskega zemljišča, ki naj bi se ohranilo kot barski prirodni park, se je vršil 4. julija 1922. Udeležili so se ogleda člani odseka, med njimi zastopniki poedinih prirodopisnih panog, predstojnik generalne direkcije voda ter zastopnik gozdne direkcije, ki bi bila dotični barski prostor kupila ter ga dala na razpolago odseku za varstvo prirode. Zadevni barski prostor obsega le 1623 m2. Po soglasnem mnenju izvedencev bo izsuševanje 'barja v doglednem času povsem izpodrinilo barski značaj tega, kakor tudi obmejnih zemljišč. Ker ni naravnega dotoka vode, napeljava nižje ležeče Išče pa tri stala preveč, je tudi umetno vzdrževanje te barske parcele nemogoče. ; :; i ; ; j pi Vsled teh ugotovitev je odsek v seji dne 16. nov. 1922. sklenil opustiti namero v spomenici (z dne 20. jan. 1920) omenjenega barskega prirodno varstvenega parka. V isti namen pa bo skušal odsek pridobiti zanimive dele močvirij na Pohorju, Jelovci in Pokljuki. Prirodni varstveni park ob »Sedmih jezerih« pod Triglavom. Odseku se je posrečilo realizirati misel, izraženo v »Spomenici« glede prirodnega varstvenega parka na ozemlju »Sedmih jezer« pod Triglavom. Ministrstvo za šume in rudnike je glasom odloka z dne 10. februarja 1923, št. 1120 odobrilo načrt predložene pogodbe med kranjskim verskim zakladom in Muzejskimi društvom zai oddajo primerne ploskve v.dolini »Sedmih jezer« v svrho ohranitve prirodnega varstvenega parka. Njegova površina bi znašala približno 1400 ha. Razmejitve, ki se je vršila dne 23., 24. in 25. julija 1923 so se udeležili: a) Gozdna direkcija kot zastopnica kranjskega verskega zaklada: b) Odsek za varstvo prirode (Muz. dr. za; Slovenijo) v Ljubljani; c) Slovensko planinsko društvo v Ljubljani; č) Zastopnik zakupnika zadevnega lovišča; d) Oddelek za kmetijstvo v Ljubljani; e) Šumska uprava v Bohinjski Bistrici; f) Gospodarski odšek podobične Češnjice. Istočasno z omenjenim načrtom pogodbe je ministrstvo za šume in rudnike odobrilo tudi sledeči PRAVILNIK za upravo in oskrbo prirodnih parkov. Prirodni varstveni park ob »Sedmih jiezerih« pod Triglavom. Ta park obsega dolino »Sedmih jezer«. Teritorij tega parka je razviden iz opisa v (priloženem prepisu zadevne zakupne pogodbe in priložene skice.1) Nezaijamčena površina znaša približno 1400 ha. Lastnik tega ozemlja je Kranjski verski zaklad, ki ga pretpiusti Muzejskemu društvu, (Odseku za varstvo prirode) v svrho prirodno-varstvenega parka glasom v iprepisu priložene pogodbe. K pogodbi se omenja, da se paša po ustvaritvi prirodnega iparka ne bo dala več v z^kup. Glede izvrševanja lova pa se Ibo skušalo oddati lovišče zanesljivemu ljubitelju narave, ki bi imel kot zakupnik večjega lovišča v Notranjem Bohinju sprejeti posebne, po Sumski upravi v sporazumu z Odsekam za varstvo prirode glede lova v tem parku narekovane pogoje in namestiti dovolj veliko število domačih lovskih čuvajev, ki bi jim pripadla tudi naloga, skrbeti za varstvo prirode. Odsek za varstvo prirode je zavezan ta park varovati in gledati na to, da se mu 1.) ohrani tipična alpska flora in favna in pospešuje v svrho znanstvenih raziskovanj, izpopolnjevanja muzejskih zbirk, za dobavljanje potrebnega mate-rijala zavodom, šolam, posameznim raziskovalcem (tudi v inozemstvo).., da se 2.) eventualno postavi na primernem prostoru alpski 'poizkusni vrt za -pridobivanje semen najboljših planinskih trav. Ako se ustanovi tak vrt, ima Muzejsko društvo stopiti v stik z merodajnimi kmetijskimi- faktorji zaTadi strokovne in materijelne podpore. 3.) Odsek postavi, kjer je potrebno, tablice, s katerimi opozori na zaščito par-ka turiste, kmetsko prebivalstvo pa še 'Posebej v -svrho obrane itak neupravičene paše. 4.) V sporazumu s Šumsko upravo in Slovenskim planinskim društvom sc ugotovijo in določijo ‘pota in steze v varstvenem parku, ki ostanejo odprte turistom in domačinom. ') Pogodba in skica bosta objavljeni v prihodnji številki Glasnika. 5.) Periodični obhod varstvenega parka s strani odposlanca Muzejskega društva se vrši po potrebi in v sporazumu s Šumsko upravo v Boh. Bistrici. Zaščita špilj. Zaenkrat je edino sredstvo, da se varujejo šipilje pred eksploa-tiranjem v trgovske, ne pa v znanstvene svrhe, zakon o varstvu špilj v področju pokr. uprave za Slovenijo (Urad. list p. u. z. Sl. letn. IV. št. 115 z dne 8. nov 1922, sub. 377, § 6). Ker kataster špilj še ni gotov in »odsek« ne razpolaga z zadostnimi denanrimi sredstvi, ni bilo mogoče ukreniti nikakih praktičnih varstvenih odredb- Zaščita plan!nskih orlov. Ker sta 'bila leta 1922 v Kamniških alpah odstreljena dva planinska orla, je na prošnjo Odseka za varstvo prirode opozorila Direkcija šum kraljevine SHS tamkajšnje merodajno mesto, da je v prihodnje postopati v zmislu zakona z dne 28. februarja 1922, št. 377 Ur. lista, vsekako pa zaslišati Odsek za varstvo 'Prirode (Muz. društvo). 'Na prošnjo vodje lovskih revirjev v Kamniški Bistrici leta 1923 in na zadevna priporočila je odsek sklenil v seji dne 13. IV. 1923 in na ponovno urgenco v seji dne 9. VII. 1923, da je priporočiti v vaTstvo za Slovenijo dva para ipilanin-skili orlov (eno gnezdo v Kamniških, eno v Julijskih alpah). V zmislu § 5 zakona z dne 28. febr. 1922 ad 377 (Ur. list št. 115 ex 1922) bo Odsek za varstvo prirode (Muz. dr.), ako bo dognanih več gnezd, dovoli izjeme le pod pogojem (v zmislu § 5. zaik. z dne 28. II. 1922, sub 377 Ur. list, št. 115 ex 1922), da se ustreljeni materija! prepusti pokrajinskemu muzeju v Ljubljani v znanstvene svrhe. Vrlo dobro brani planinskega orla g. dr. Ponebšek v »Lovcu« št. 13.—14. 2. X. 1923. Devastlranje mestnih nasadov in uničevanje gnezd naših ptic pevk je' dalo odseku za varstvo prirode povod, da je v seji dne 13. IV. 1923. sklenil zaprositi policijsko ravnateljstvo kakor tudi mestno upravo za energične protiukrepe. Kot vzrok, da izginevajo ptice pevke iz mestnih nasadov, se je navajalo tudi preveliko število kavk, vran in srak, ki nemoteno gnezdijo v mestu in mestni okolici. Odsek se je obrni! na Slovensko lovsko društvo za protiukrepe ter naprosil mestno upravo, da podpira stremljenje tega društva. Akcija odseka za sodelovanje sorodnih institucij pri zaščiti prirode in pri-rodnih spomenikov Jugoslavije. V seji dne 13. IV. 1923. je odsek sklenil pozvati vse centralne muzeje naše države in Prirodoslov. društvo v Zagrebu, da osnujejo enake odseke ter izdelajo za svoje pokrajine primerne predloge v varstvo prirode in prirodnih spomenikov. V prilogi je bila poslana zadevnim organizacijam tudi primerno popravljena spomenica z dne 20. I. 1920, ki obsega namene društva. V 'isti seji 'je odsek sklenil pripravljati gradivo za načrt zakona o varstvu prirode in prirodnih spomenikov za celo državo in to po možnosti s sodelovanjem zgoraj navedenih organizacij in zavodov. Omenjeni zavodi in organizacije do sedaj še niso odgovorili. »Congres International pour la protection de la nature« se je vršil v Parizu od 31. V. do 3. VI. 1923. Zoološki institut ljubljanske univerze je odstopil vabilo pripravljalnega odbora »Odseku«. Ta je na seji dne 18. IV. 1923 sklenil kongres pismeno pozdraviti ter pripravljalni odbor istega oskrbeti s podatki o gibanju v svrho zaščite prirode in prirodnih spomenikov Jugoslavije in posebno Slovenije. Tajništvo kongresa je sporočilo v avgustu, da priobči te podatke, t. j. bistvene točke našega programa kakor tudi bistvo doseženih ciljev glede varstva prirode, v »Poročilu o kongresu«. Prispevki k varstvu prirode. V 11. številki tednika »Jugoslavenska šuma« letn. 1921. je priobčil ing. Anton Š i v i c članek »Prirodno varstvo in ohranitev priročnih spomenikov v gozdu«. Ob sklepu tega, za nas zanimivega članka priporoča pisec, naj bi se vzprejelo v gozdno zakonodajo sledeče besedilo: »Ako je iz ozirov na salubriteto, v ohranitev prijaznosti in lepote kakega kraja ali pokrajine potrebno, da se zagotovi v gotovih gozdih posebno gospoda-renje, ki ne odgovarja navadnemu in rednemu gospodarstvu, naj bo dana strankam, ki so na stvari močno zainteresirane, pravica, da zaprosijo pri političnem okrajnem oblastvu za zagotovitev posebnega ravnanja s temi1 gozdi. Prosilci morajo v svoji vlogi dotične objekte natančno označiti in merodajne razmere raztolmačiti. Politično okrajno oblastvo določi naj temeljem lokalnega ogleda, ali so razlogi za zaprošeno utesnitev lastninskih pravic do gozda' utemeljeni ali ne. V afirmativnem primeru določi oblastvo način posebnega gospodarenja z gozdom in odmeri odškodnino za to utesnitev.« Omenjeni članek je dal povod, da se je o priliki sestave osnutkov za nov d ržavni gozdni zakon razmotrivalo vprašanje varstva prirode v gozdu. Šumarski strokovnjaki si niso povsem edini in zastopajo nekateri mnenje, da zaščita prirode v gozdu ne spada v gozdni, ampak v poseben zakon. Drugi pa so za to, da naj bi tudi gozdni zakon vseboval primerne določbe in tako nahajamo v enem osnutkov novega gozdnega zakona sledeče besedilo: »Ako je potrebno iz obzira na odbranu otadžbine. na opšte zdravstvo, za vzdržanje vodovoda i drugih javnih napojnih naprava, u svrhu očuvanja prijatno-sti i lepote kakvog kraja, iz znanstvenih ili historičkih obzira, da se osigura u nekoji šumi ili u delu ili na objektu) te šume osobit način gospodarenja, 'koji ne odgovara redovnom racionalnom gospodarstvu, mogu strane, koje su na torne osobito interesovane, tražiti od nadležne upravne vlasti, da se njihovoj želji udo-volji. Molioci moraju u svojoj molbi te objekte tačno označiti i navesti sve od-nošaje i motive, u koliko je to moguče in potrebno. 1 u tom če se slučaju postupiti po načinu, propisanom za proglašenje šume zabranom, kakvom se u slučaju udovoljenja moliocu ima dotičma šuma po propi-sima ovoga zakona nadalje i smatrati.« Omeniti je, da predpisi o »zabrani« določajo, da je treba komisijskim potom ugotoviti značaj gozda, način potrebnega zavarovanja po zaslišanju vseh interesentov in izvedenca. Obremenjenemu posestniku se prisodi primerna odškodnina za predpisane utesnitve prostega gospodarenja, ki jo mora poravnati interesent. V seji »Odseka« dne 20. IX. 1923. je bil sprejet predlog, da se Odsek za varstvo prirode (Muz. društvo) zavzame na merodajnem mestu za to, da se pri končni redakciji osnutka za novi državni gozdni zakon 'Predlagana zaščita prirndnega varstva v gozdih ne opusti popolnoma, temveč po možnosti uvažuje. Nadaljni spisi, v katerih se med drugim tudi poudarja prirodovarstveni pomen v gozdu so: »Tisa in njena nahajališča v Sloveniji«, izšlo v mesečniku »Šumarski list« letn. 1923 štev. 1., ki ga izdaja »Jugoslovensko šu-marsko udruženje« in navodilo: »Pomen kmečkih gozdov«, ki ga je dobiti kot odtis iz »Kmetovalca« let. 1923 pri Kmetijski družbi za Slovenijo v Ljubljani. Oboje je napisal inž, Anton Šivic. 1NDEX. B ■Razprave. Dr. Lj. Kuščer, Originalna nahajališča mehkužcev v Sloveniji. Dr. Fr.' Dolšak, Orchis palustris Jacq. na ljubljanskem barju in so. sedna vegetacija. Dr. Fr. Kos, Evropski los, Alces alces L iz jame „pri Glažuti". Dr. J. Ponebšek, Naše ujede. Slovstvo. Br. Gušič, Ein Beitrag zur Rhopa-locerenfauna Sloveniens. (Iv. Hafner) Ces. Artom Nuovi dati sulla distri-buzione geografica e sulla biologia delle due specie (micropitenica e macropirenica) del genere Artemia. (Dr. Fr. Kos.) Albrecht Spitz, Nachgosauische StOrungen am Ostende der Nordka-ravanken. (Ferd. Seidl.) Fritz Hartl, Stratigraphische und tektonische Notizen iiber das Wochei-ner Juragebiet (Ferd. Seidl) Dr. K. Hinterlechner, Ober aie alpinen Antimonitvorkommen. (Ferd. Seid'.) Eichleiter und Hackl, Arbeiten aus demj cliemischen Laboratorium der .Geologischen Staatsanstalt". (Ferd. Seidl.) O. “Ampferer, Uber die Saveter-rassen in Oberkiain. (Ferd. Seidl.) V. Hilber, Antliracotherienzahne aus Trifail. (Ferd S.idl.) W. v. Teppner und Jul. Dregger, Neue Amussiopecten aus steierischen Tertiarablagerungen. (Ferd. Seidl.) Dissertatlons. Dr. Lj. Kuščer, Liste des inollus-ques decouverts en Slovenie avec indication de I’ endroit ou a ete trou-vee chaque espece. Dr. Fr. Dolšak, Orchis palustris Jacq. dans le marais de Ljubljana et la vegetation environnante. Dr. Fr. Kos, L’ elan europeen, Alces alces L. de la caverne „pres la Glažuta". Dr. J. Ponebšek, Nos rapaces. Ghronique des livres Br. Gušič, Une contribution a la faune des Rhopalocera de Slovenie. (Iv. Hafner.) Ces. Artom, Nouvelles donnees sur la distribution geographique et la biologie de deux espfeces (micro-pirenique et macrupirenique) du genre Artemia. (Dr. Fr. Kos.) Albrecht Spitz, Les changements postgosauens dans la region orientale des Caravanques du Nord. (Ferd. Seidl.) Fritz Hartl, Notes stratigraphiques et tectoniques sur la region jurassique de Bohinj. (Ferd. Seidl.) Dr. K. Hinterlechner, Sur des cas de presence de Tantimonite dans les Alpes. (Ferd. Seidl.) Eichleiter et Hackl, Travaux du laboratoire chimique de l’ institution geologique de i’ etat. (Ferd. Seidl.) O. Ampferer, Sur les terrasses formees par la Sava dans la Haute-Carniole. (Ferd. Seidl.) V. Hilber, Les dents de Tanthra- cotherium trouvees a Trbovlje. (Ferd. Seidl.). W. v. Teppner et Jul. Dregger, Nou-veaux Amussiopectens des couches tertiaires de la Styrie. (Ferd. Seidl.) Pag. 1—17 17—25 25-33 34-35 35—36 36-37 37-38 38—39 39-40 40—41 41—43 43 Glasnik geografskog društva v Beogradu 1921. (Ferd. Seidl.) Kyrle Georg, Aufgaben der Hoh-lenkunde. (P. Kunaver.) Ing. Ant. Šivic, Gozdarstvo v Sloveniji. (Dr. Fr. Dolšak.) Zapiski. Dr. J. Mantuani, Prof. dr. Gvidou Sajovic. Dr. Fr. Kos, Ob stoletnici D. Dežmanovega (C. Deschmann) rojstva. Dr. Fr. Kos, Zoološko-biološki večeri. Dr. Fr. Kos, Ličinke Trichopterov v .Račenskih jamah". Dr. Fr. Kos, O zemljepisni razširjenosti drevesnega polha, Dyrotnys nitedula Pall. Dr. Fr. Kos, Zgornji del kljuna poljske vrane, Trypanocorax frugi-legus L. Dr. Fr. Kos, ,'Male ornitološke beležke. Dr. Fr. Kos, O škodljivosti kanj. Dr. Fr. Kos, Gnezda planinskih orlov. (Aquila chrisaetus L.) v Sloveniji. Dr. R. Kenk, Hidrobiološke razmere v Savi pod Zagorjem. Ferd. Seidl, Tisa (Taxus baccata) v Gorjancih. Varstvo prirode in pri rod ni h spomenikov. Dr. Fr. Kos, Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov. Prispevki k varstvu prirode. Slike. Evropski los, Alces alces L. Prerez jame „pri Glažuti*. Prof. dr. Gvidon Sajovic. Bulletin de la societe de geographie de Belgrade 1921. (Ferd. Seidl.) Kyrle Georges, Les buts de la speleologie. (P. Kunaver.) Ing. Ant. Šivic, L’economie fore-stiere de la Slovenie. (Dr. Fr. Dolšak.) Melanges, Dr. J. Mantuani, Le prof. dr. Gvidon Sajovic. Dr. Fr. Kos, Le centenaire de la naissance de Ch. Dežman (C. Deschmann). Dr. Fr. Kos, Les soirees zoo-bio-logiques. Dr. Fr. Kos, Les larves des Tri-chopteres dans les „cavernes de Račna". Dr. Fr. Kos, Sur la distribution gčographique du Dyromys nitedula Pall. Dr. Fr. Kos, La partie superieure du bec du Trypanocorax frugilegus L. Dr. Fr. Kos, Petites notes orni-thologiques. Dr. Fr. Kos, Sur les dommages causes par les buses. Dr. Fr. Kos, Les aires des aigles alpins (Aquila chrisaetus L.) en Slovenie. Dr. R. Kenk, L’hydrobiologie de la Sava dans les environs de Zagorje. Ferd. Seidl, L’ if (Taxus baccata) dans les „Gorjanci“. La protection de la nature et de ses monuments. Dr. Fr. Kos, La section pour la protection de la nature et de ses monuments. Contributions a la protection de la nature. Illustrations. L’dlan europeen, Alces alces L. Coupe longitudinale de la caverne „pres la Glažuta11. Le prof. docteur Gvidon Sajovic. Pag. 43—44 44—45 45—48 48-52 52—56 56—57 57—58 58 58—59 59—60 60—61 61—62 63 63-64 64-66 67 26 27 49 Prijateljem In podpornikom muzeja. Vsled premajhnih kreditov e ravnateljstvu deželnega muzeja v Ljubljani skoro onemogočen nakup predmetov za javne kakor tudi magazinirane prirodopisne zbirke. Daril pa ni skoro nič. Zato prosimo prijatelje in podpornike muzeja, da bi blagovolili dobrohotno pripomoči s svojim sodelovanjem, posebno pri izpopolnitvi zbirk vseh tipov naše pokrajinske favne. Z veseljem in hvaležno sprejmemo vsak kolikor toliko dobro ohranjen predmet od najmanjših do največjih sesavcev, ptic in ostalih vretenčarjev. Želeli bi posebno predmete za stedeče že obstoječe ali šele zasnovane skupine: I. Razstavljena sistematična zbirka, namenjena znanstvenikom, šolam in širši publiki. Potrebujemo po možnosti lepe, dobro ohranjene eksemplarje. II. Magazinirana sistematična'zbirka. Zasnovana je ta zbirka v strogo znanstvene svrhe. Le na zadosti veliki množini navidezno enakih tipov je mogoče ugotoviti možne podvrste, variacije, zoogeografske posebnosti itd. Potrebno je zato veliko število eventu-elno tudi manj lepih, a dobro ohranjenih sesavcev in ptic vseh razredov. III. Osteološka zbirka. Za izpopolnitev te zbirke potrebujemo skelete vseh redov vretenčarjev, t. j. sesavcev, ptic, plazilcev, krkonov in rib. Dobrodošli so nam objekti, poginuli vsled klimatičnih razmer, zastrupljenja itd., ki jih mnogokrat zakopljejo ali odstranijo na drug način. IV. Embriološka zbirka. Razvojne faze poljubnih živalskih tipov od jajčeca do dorasle živali. V. Biološke skupine. Ta zbirka, namenjena mladiui in najširši javnosti, ima namen predstaviti posamezne faze živalskega življenja, n. pr. tvorbo gnezd v duplih, grmovju itd., rejo mladičev, bivanje živali v zanimivih bivališčih — boj za živež itd. V to svrho so nam dobrodošli zadevni originalni objekti, takorekoč iztrgani iz prirodnega miljeja, če pa to ni mogoče, pa vsaj dobre fotografije. VI. Posebnosti. Albinistične in melanistične oblike; tipi, predstavljajoči zimško fazo sezonskega dimorfizma; slučaji superregeneracije n. pr. kuriozitete z dvojnimi repi itd. ter drugi teratološki slučaji. Prosimo nujno, da pri vsakem muzeju poslanem objektu po možnosti točno navedete čas in najdišče, t. j. kdaj in kje je bij objekt najden; želeli bi tudi, da je označena nadmorska višina. Imena darovalca, prosimo, da ne pozabite. N. pr.: 1. Ustreljen: ; 2. Ime: ; 3. Narodno ime: ; 4. Najdišče:.......... ; 5.Nadmorska višina:............ ; 6. Daroval: ; 7. Biološke notice: n. pr. „živi na gabru, redkeje na bukvi" ali podobno). Materijal se pošilja ravnateljstvu deželnega muzeja po pošti ali železnici, v ovojih ali brez njih, brzovozno ali navadno, po preudarku. Muzejsko ravnateljstvo povrne te stroške kakor tudi strelni strošek za večje eksemplarje. Poziv! Formikolog želi spoznati svoje kolege v Sloveniji, oziroma v Jugoslaviji. Pisma na uredništvo „Glasnika“! Trdinov vrh na Gorjancih. Pristojno ministrstvo v Beogradu je dovolilo, da se imenuje najvišji vrh .na Gorjancih »Trdinov vrh“ in da se to ime vzprejme tudi v uradne listine. Krst Trdinovega vrha je bil dne 15. avgusta 1923. Da se razumemo! Z ozirom na raziskavanja in literarne prispevke smatram v naslovu našega lista omenjeno „Slovenijo“ za etnografsko ozemlje. (Urednik.) «M»9 Podružnica: Ljubljana. Dešika glavnici Hi KUMOBr- li rezerve preko Ih UUf- Podružnice: Beograd, Bjelovar, Brod n./S., Celje, Dubrovnik, Gornja Radgona, Kranj, Maribor, Murska Sobota, Novi Sad, Osi|ek, Sarajevo, Sombor, Sušak, Šibenik, Šabec, Vršac, Wien. Ekspoziture: Rogaška Slatina (sezonska), Škofja Loka, Jesenice. Agenciji: Buenos Aires, Rosario de Santa Fe. Afilijaciji: Slovenska banka, Ljubljana; Jugoslavenska industrijska banka d. d., Split. Izvršuje vse bančne posle najkulantneje.