„ DRUŽINA", MESEČNIK ZA ZABAVO IN POUK.
LETNIK I.
Ivan Pregelj:
MAGISTER ANTON.
^ Roman iz šestnajstega stoletja.
CUJKM,« je ponovil zamišljen ma« gister. Vikar je vprašal:
' *	»Bukovski	si.	Pa imaš	našo bc*
sedo, kakor da si kje od Kazelj doma.«
»Od Kazelj nisem,« je odvrnil magister, »tam blizu pa. Od Mahničev.«
»Od Mahničev, pa bukovski? Kdaj smo kaj takega čuli,« jc dvomil trpki vikar. Gost je odgovoril s tegobnim nasmehom:
»Kaj ne! Nič dobrega ne more priti iz kraškega Nazareta.«
Takoj pa je dejal skromno in vljudno: »Saj sem že hotel povedati, kdo sem, a niste marali slišati, gospod vikar. Bom pa zdaj povedal.«
Dvignil sc je in dejal po latinsko:
»Sc enkrat Vam voščim, gospod vikar, za god in Vas zahvalim za gostoljubni sprejem. Moje ime jc Anton, sem Antonov iz Malini* čev pa magister artium — modroslovnih ved učitelj.«
Vikar jc rahlo osupnil in dejal vedro: »Magister si torej? Pa sem mislil, da sem bedeči žerjav. Lepo bedim in stražim. Psa ne bom ločil od volka, komaj repo od korenja. Sem le radoveden, kako bi se godilo mojima drugovoma Luki pa Joži, ali bi te ugenila, ali pa te psovala, da si kajfež, kakor sem te jaz sodil, pa zameri ali ne, za kajfeža, ki si dolg in neroden.«
»Nisem zameril,« sc je tegobno nasmehnil magister, »saj me je gospod Jože žc pred dvajsetimi leti tako prekrstil.«
ŠTEVILKA 4.
»Ali si mu tudi zares sveče prižigal?«
»Sedem let.«
»In k maši služil, kakor danes meni, da me je v drobovju bolelo, ko si iz nedrij golazni pobiral.«
»Mislim, da sem čeden,« ni umel magister in živo zardel.
»Seveda si,« se je zasmejal vikar, »le umej me nc narobe. Pa čuj, nekaj drugega sem ho* tel reči. Prijatelj, zdaj te poznam in vem, kako si se poslovil od Štanjela.«
»Šel jc skrivaj z doma,« je povedal ma* gister vdano.
»Pravi si,« sc je vzradostil vikar, »vse vem, vse mi je pravil Jože. Pa ti dam dober svet. Ne hodi mu pred oči. Ni ti še pozabil, pa nagci je. Utegnil bi tc strašno osramotiti. Ogni sc Štanjela ...«
»Naj bo, kar bo,« je menil magister po« hlevno, »prav v Štanjel sem namenjen.«
Vikar jc bil šc bolj veder in jc dejal:
»Le to mi šc povej, če je res in sc Jože, ki oblevno govori, ni lagal in zmislil. Ušel si. Pa ali si se res ponoči vrnil.«
»Vrnil sem se.«
»Ker si bil zvonec spred oltarja v žepu s seboj vzel? Pa si ga nosil nazaj?«
»Šest ur hoda,« je povedal magister in mu je tudi šlo na smeh. »Kaj pa sem hotel? Ali naj bi bil cerkven tat postal?«
»Na zdravje,« je vzkliknil vikar in napil. Potem je dejal:
»Prijatelj Jože torej ni oblevno govoril. Si torej res .tak, kot si. A kakor sem rekel. Boj sc Jože. Ni nič svetopisemskega očeta, da bi ti naproti prišel in te, izgubljenega sina, objel.«
JULIJ 1929.
»Moram po poslu k njemu,« je menil mas gister. »Morda me bo le vesel, ker prihajam od visokega gospoda, ki ga vikar Jože zelo časti.«
»Kdo pa te je poslal?« je resno vprašal gospod Matej.
»Prevzvišeni ljubljanski škof.«
»Naš Vrban, naš Kaleč?« je vprašal živo vikar. »Vrban? Ki so mu zdeli ime, da je klas divar krivovercev, Bog mu povrni? In mi to šele zdaj poveš, da te nisem dovolj počastil? Za gospoda, umej, ki mu služiš, ne radi tebe, četudi si učen.«
Utihnil je za trenutek, potem, pa je vpra* šal v skrbi:
»Pa nisi morda samo magister? Ali si tudi duhovnik?«
»Nisem,« je odgovoril tiho gost.
»Potem sedi, kjer sediš,« je odsekal vikar kratko. Gost je pripovedoval, da je že dobro leto pri škofu za vzgojitelja, ker šola škof mlade ljudi, in da je nekaj teh dijakov pred meseci spremil v Rim na nove šole, ki jih imajo novi menihi, pa da ga je zdaj škof iz Kima nazaj pozval. Vikar je molče poslušal. Nato je vprašal:
»Pa o kakšnih novih menihih govoriš?«
Magister se je začudil:
»Gospod vikar, kaj res niste še nič slišali o jezusovcih?«
Vikar je pokazal z roko okoli sebe in dejal:
»To tukaj je moj svet, če nisem v cerkvi. Oglej se pa me zaničuj, če moreš in smeš, da sem neveden.«
Gost je šel s pohlevnim očesom še enkrat po sobi okoli in videl še enkrat neskončno preprostost duhovnega stanu. Dejal je te* gobno:
»Vidim, da stanujete kakor puščavniški ljudje.«
»Stanujem po svoji volji,« je prikimal vikar. »A ne misli, da sc hočem razkazovati in hvaliti. Povem ti le, da se čudil ne boš. Te ene bukve tu z žerjavi imam, da iz njih mo« lim, pa okno tam, da nisem v temi, pa vrata, da v cerkev morem in kadar me bolni potre« bujejo, pa posteljo, da počijem, in še ono lino, da hrane na mizo dobim. Vem, da imajo jet* niki še manj, pa so zato hudodelci. Pa si se* veda še radoveden, zakaj da bivam tako, dasi sem ti že napol povedal.«
»Je pač treba tako,« je rekel nekam nego* tovo magister.
» Preba!« je potrdil vikar. Gledal je nekaj trenutij nemo na gosta, kakor da mu išče na licu, je li vreden, da se mu zaupa. Nato je dejal trpko, skoraj jezno:
»Saj sem rned čuječimi, pa vem, kakor veš tudi sam, ki si bil po svetu, kako sc dandanes
govori o nas duhovnikih po svetu. Najbolj umazana usta nas grde in nam očitajo raz* vratnost, saj umeš. Meni, sem si dejal, je ne bodo. Naj pridejo in pogledajo. Tu sem jaz, tam za lino mi kukajo. Ženska ne vstopi v moj stan in jaz ne grem onostran. Takole, ne da bi se poviševal. A da boš vedel, kako bedi kos bljeglavski žerjav.«
»Gospod vikar, saj Vas urnem,« je vzklik* nil zanosno magister.
»Da me?« se je umiril vikar. »Zato sem ti pa povedal. A zdaj govori ti in povej, česar ne morem vedeti, ki nisem magister. O novih menihih povej.«
Magister je pripovedoval. Govoril je, kas kor da pridiga ali pa tolmači v šoli. Vikar je z vse večjim zanimanjem motril njegovo mirno in preudarno besedo. Ugajalo mu je in vendar ni prijalo: »Zrasel je za kajfeža, pa še v besedi je dolg in dovesen!« Kar pa je čul, ga je prevzemalo in je od časa do časa hotel prekiniti pripovedujočega. Magister je pri* povedo val:
Kdo jc na svetu, ki bi skrivnost božjih sklepov umel? Kdo bi ne podvomil, da biva Njegova beseda med nami in je resnična do konca, da bodo peklenska vrata zastonj hru« pela in vendar ne premagala? Kdo bi ne bil dvomil, ki jc videl strašne zblode zadnjih let? Po vsem krščanskem svetu jc vstala zmota. Najbolj učeni, visoki pastirji duš, ki so Bogu in Njega namestniku na zemlji zve* stobo obljubili, so spadali, grdili apostole v Petrovdm Rimu, služili z lažjo in krivico pe« klenskemu poglavarju in strahovali vse zve* ste, grdili jih in sovražili. Ali nismo videli celo zvestih in pobožnih, kako so omahovali, kako so molčali, ko bi bili morali z besedo in de; janjem stopiti v boj proti nasprotnikom Cerkve? Ali sc ni zdelo, da bodo lajavi psi apostole in vse cerkvene učitelje preglušili, vsa ljudstva za seboj povlekli, ko so vpili o babilonski sužnosti Kristusove cerkve, o An« tikristu v Rimu, o zadnjem, ki služi veliki lo* trici iz Razodetja? Kako težko jc bilo upati in verjeti, da peklenska vrata ne bodo prc« magala.
Pa kadar je najhujša sila, jc božja roka najbolj mila! Močni in učeni so spadali tru« moma, zvesti so trepetali in se skrivali. L’a je Kristus v najhujši sili obudil svoji pravi cer* kvi bojevnika, da ga tolikega še ni vidci svet. Na Španskem se je rodil. Dolgo je služil svetu, iskal svojemu imenu slave in svoji glupo oboževani gospe vitežke časti.
»Ime povej,« je velel vikar.
»Injigo,« je povedal gost. »lnjigo se je ime« noval. Ko pa ga je Bog za seboj pozval in poslal skozi ogenj preizkušnje, se je prerodil in prekrstil v Ignacija s Ognjcnca. 'Pako ga
zovejo zdaj in mnogi ga že štejejo med svetee. Zares je Ignacij, Ognjenec. Po duhu. Po te* lesu je slaboten, šepav in bolehen.«
Prestal je in pogledal na vikarja, ki je nemo prikimal.
»Pravili so mi o njem,« je nadaljeval prit povednik, »da je prišlo spoznanje nadenj, ko je ležal ranjen v bolnišnici. Komaj je do* čakal, da je okreval. Potem je šel takoj na pot, za Kristusom, ki ga je bil poklical. Ka* kor je prej vitežko služil svetu in posvet« njaštvu, tako in še bolj goreče jc hotel vite* žiti odslej svojemu Bogu, braniti božjo čast do zadnjega, en sam šibak človek proti vsemu svetu.«
»Razumem,« je zamrmral vikar. Lice je zvestemu božjemu žerjavu zardelo.
»Zaobljubil sc je v Jeruzalem, prišel v Bes netke in potem v Rim,« je pripovedoval zdaj tudi magister živahneje, »kjer je šele doumel vso božjo voljo in spoznal orožje, s katerim se mu je boriti za svojega novega gospoda. Sel je v šole, molil in dobil mašniško posve* čenje. Tedaj je videl, da jc sam in jc zopet molil, mislil in doumel. Visoko jc razvil Kri? stov prapor in klical: Tu Bog, tam Lucifer! Njegov klic ni bil zaman. Našel je sorodnih duhov, ki so ga umeli in se zapisali Bogu. Vse v večjo božjo čast, so rekli in papež je rekel: amen! Sami so se nazvali jezusovce, pobožni jih imenujejo nove menihe, nasprot« niki pa jim dejo zapcljavci, hudičevci in še grše, zakaj strašno jih črte.«
»Pa kje so zdaj?« je vprašal vikar živo.
Magister jc odvrnil tegobno:
»Kje? Po vsem svetu! Se včeraj jih jc bilo komaj toliko, da bi šli v eno zakristijo. Danes jih pozna ves svet in še jih je vsak dan več.«
»Pa so mogočni?«
»Zmagujejo. Za visoke časti jim ni. Du» hovni so, a višjih služcb nočejo. Ne mitre ne infule jim ni mar. Samo boj za Jezusovo ime in resnico. Vladarji zemelj jih kličejo v svoje dežele, papež in škofje sveta jih častc.«
»To povej, s katerim orožjem da zmagu* jejo,« jc vprašal vikar.
Magistru jc obrobil tegoben in dober na« smeh ustnice in jc rekel:
»Dejal bi, da s čuječnostjo. So pač taki žerjavi, ki hudobnega človeka od božjih setev vstran pode. Goreči so, učeni so, neutrudljivi, zvesti, kot so bili vsi dobri redovniki vseh časov. A najjačji so zato, ker so modri.«
»Modri! Kako to misliš?« jc vprašal vikar.
»Modri!« je ponovil gost; »vedo, da sta« rega, skvarjenega kruha ne gre prekvašati. Zato pa gledajo, kako bi mlado testo ohranili nepokvarjeno. Sole imajo in kakor uče, jc dobro in modro. Dokazali so prvi dan. Zdaj celo lutrovski svoje otroke pri njih šolajo.«
»Pa si dejal, da tudi ljubljanski škof ve zanje?«
»Seveda ve. Saj je že pred leti potoval v Benetke, da bi enega izmed njih, očeta Jaja ga kličejo, pridobil za tržaškega škofa.«
»Pa seveda menih ni hotel iti?«
»Ni hotel. Svetoval pa je prevzvišenemu gospodu, naj pobožnih mladeničev šola za Ignacijev kolegij ali zavod.«
»Umem!« je prikimal vikar. »Šel si s temi prvimi škofljimi v Rim.«
»Sem šel. Dva sem spremil, nekega nem« škega mladeniča Tilinslauferja od Gornjega gradu pa še svojega daljnega sorodnika, edi* nega, ki ga imam, petnajstletnega Pavla Skaliča.«
Utihnil jc. Očitno je bil truden. Tudi za* zdehati se mu je hotelo. Okrepčal in odpočil se je bil. Ker pa ponoči ni spal, se mu je ho« telo dremati, ko mu jc bilo prešlo vino v žile. Spomnil se jc tudi, da mu ni več posedati pre* dolgo, temveč iti za poslom. Postal je nemiren in dejal pohlevno, da bo moral iti, če gospod vikar dovoli.
»Pojdeš takoj,« je vedel svoje vikar, »vina v vrču mi ne boš puščal, da bi za teboj pil.«
Magister je segel trudno po pijači. Vikar je vprašal:
»Magister si, škofa služiš, si dejal, star si tudi dovolj in v šoli novih menihov si bil. Kako, da ti niso rekli, da bodi duhoven?«
»Nikogar ne silijo in vabijo še ne,« je od« vrnil magister. »Hudo ga preizkušajo, kdor hoče mednje. Jaz sem bil pa tudi prestar in premalo učen.«
»Premalo učen za duhovna kot sem jaz, pa magister!« sc jc zavzel vikar. »Ne taji sc, kdo ti bo verjel! Ali poklica nc čutiš?«
»Ne vem!« je odvrnil kratko gost. Vikar pa jc vidci, da jc močno zardel, in je zaklical mogočno:
»Nc veš? Pa ti jaz povem, da ga imaš. Po* slušal sem prej, pa sem čul, da znaš povedati, kakor gre. Le nc postavljaj luči pod mernik. Saj si sam prej lepo povedal o onem goreč* niku Ignaciju, da jc služil sprva posvetnosti in šegavi gluposti vitežkih ljudi, pa šel na to vase in postal Kristusov vojak. Kdor to ve in verjame, ima duhovski poklic. To ti jaz po? vem, ki sem tudi nekaj izkusil.«
»Častiti,« je odvrnil magister preprosto. »Verujte mi, da se ne bom ustavljal božjemu klicu. Dozdaj, saj bi lahko še dolgo pripo* vedoval, nisem imel še prave prilike razmiš* ljati o tem. Imel sem bridkega truda s knjigo in življenjem.«
Vikar jc venomer motril njegovo licc^ ki je gorelo v rdečici, kakor da se mladi brez konca sramuje. Stari duhovnik je bil že davno vajen gledati ljudem v dušo. Tudi zdaj je
vedel svoje, hotel karati, a se je iz čudne na> klonjenosti do svojstvenega človeka pre* magal.
»Trije žerjavi smo na Krasu,« je dejal lah« kotno, »pa smo vsi trije stari. Danes ali jutri se utegne zgoditi, da eden izmed nas umre. Menišsli, da bi te druga dva ne sprejela na njegovo mesto? To povej škofu, ki ga služiš, ne bo ti kratil ne redov ne posvečenja.«
»Prosil bom Boga za razsvetljenje,« je de? jal magister tiho.
»Daj!« je velel vikar, umolknil za trenutek in nato prikrito zbadljivo udaril: »Če ti je kaj verjeti. Gospod Joža mi je tudi to zaupal, čemu si mu pred petnajstimi leti cerkovni zvonec položil na prag.«
Mladi gost je spreminjal barvo. Vikarju ga je bilo žal, ko je videl, da ne najde niti be* sede za odgovor. Vstal je resen in stegnil roko čez mizo.
»Brez hinavščine,« je dejal, »ne misli pa, da si pri izpovedi! Tone od Mahničev, Kra* šcvec! Všeč si mi. To povej gospodu Joži, in vesel naj te bo!«
Magister je videl solzo v starčevem licu. Tako se je našel, segel duhovnemu v roko in dejal toplo:
»Hvala, gospod vikar!«
»Vigilo — čujem! je žerjavlji pozdrav,« je povedal vikar.
»Vigilo!« je ponovil tegobno magister.
Vikar mu je odklenil na pot in strmel za odhajajočim. Potem sc mu jc lice bolno zresnilo in je zamrmral kratko: »Ni duhovni! Pa zakaj ni?«
Trpko si jt odgovoril:
»Ženske!«
3. Drugi /erjav pa /.aba, ki jo je lovit.
Solnce jc stalo že visoko, ko je zapustil magister svojega gostitelja. Pognal sc je z novimi močmi na pot. Krepka kraška jed mu je bila vrnila moči, vino ga je bilo prijetno pogrelo. Čutil jc, kako mu polje po žilah in ga vnema v radost. Misel na razposajeno di« jaško popevko se mu je hotela obuditi, a zapel ni. Ni bil vajen in je vedel, da nima glasu. Z nemo vzradoščenostjo jc šel svojo pot proti solncu in burji, ki mu jc prijetno hladila razvneto lice in brila nenehoma čez rahlo va» lujočo ravan, preko goličav, kjer sc jc pasla redka živina, /daj pa zdaj oglasila pastirska piščal in utonila v šumu šelestečega nizkega hrastičja. Pol: jc šla počez navzgor in navzdol preko gole dobrave, zdaj mimo ograjene nji* vice ali vinske brajde, zdaj mimo samotnega kala, pa zopet skozi školj in kamenje, ki so
ob njem v sapi nihala stebla pozabljenega osata ali pa ležali pohojeni grmi bohotnega habata. Z nizkih rebri je vonjalo po brinu in divjem majoranu, po meti in ožepu/Popotni se je sklonil za perescem dišeče zeli in jo zve« čil. Tako je bil vajen od mladih let, da ga ne bi mrzlica stresla in bolela glava. Pri tem je iskal z željnimi očmi predse v kraj, ki mu je bil domač, a ga ni videl petnajst let. Neure* jeno so mu vstajali spomini, da je bil skoraj trenutno pozabil vtise, ki jih je bil dobil v Kobljiglavi. Sedanjost mu je zbledela ob prc* teklosti, davno pozabljena občutja so rasla vanj iz tal, iz obrisov zemlje, ki jo je poznal ne le iz lastnega doživetja v mladosti, tudi še nazaj pred svoja otroška leta, iz pripovedo* vanja rajne matere, ki je bila doživela vso strahoto vojne med cesarskimi in Benečani. Popotni je videl nazorno kakor v otroških letih. Pogumni, strašno okretni benečanski martolozi z ognjevitimi očmi in strašno kiju* kastimi nosovi vstajajo iz lok, sc drevijo čez dobravo, plenijo, morijo in zažigajo; ženo se proti Štanjelu, odkoder je čuti glas strel? nega orožja, »velike kače«, ki meče za funt težke krogljc osemdeset korakov v vis in da* ljavo. Boj divja, čuti je kletve in vpitje in potem nekakšno pesem. Potem pa vihra s šta« njelskega stolpa kakor prečuden ptič, znamc« nje svetega Marka, benečanskega patrona, krilati lev. Vihra v vetru, kakor bi kremplje brusil za nov napad, ko je strl ccsarskega ptiča, orožje ccsarskih vojakov in odpor do* mačinov, ki so bežali, da bi nc dali glave pod mečem ali pa morali robotiti proti lastnim gospodom, kopati jarke, zidati utrdbe in druge razdevati.
(Dalje prihodnjič.)
Venceslav Sejavec:
V	DUŠI MI NE BO ZATREPETALA.
Neznana je, neznana bo ostala,
nikdar ne bode se mi tiho nasmehijala,
še skrivši mi v srce ne bode se ozrla,
da temno bi tenčico žalosti odstrla —
ne bo se spomnila nikoli name,
pogreznjenega v* črnih groz omame,
pozabljen umrl bom, iz src izbrisan,
kot žarek umre v temo mrakov zapisan.
Neznana je, neznana mi ostala
bo sreča, v duši mi nikdiir ne bo zatrepetala.
L. N. Tolstoj — Domen:
KAMENJE.
DVE ženski sta obiskali svetega starčka, da bi ju poučil. Prva je mislila o sebi, da je velika grešnica. Bila je nekdaj hudobna žena, a ni prenehala z obujanjem ke* sanja. Druga, ki je vedno živela po postavi, si ni očitala nikakega posebnega prestopka in je bila na videz zadovoljna sama s seboj.
Starček je vprašal po njunem življenju. Prva je s solzami priznala svoj veliki greh. Tako velik se ji je zdel. da ni nikakor priča« kovala odpuščcnja zanj; druga pa je izpove* dala, da ne more vedeti, ali ima sploh kak greh.
Starček je rekel prvi:
»Pojdi, dekla božja, na ono stran te ograje in poišči velik kamen, tako težak, da ga ko* maj dvigneš, in ga prinesi sem... Ti pa,« je rekel drugi, »ki se nisi obtožila nikakih veli« kih dejanj, prinesi mi toliko kamenja, koli> kor ga moreš; poišči pa samo majhno ka* menje!«
Zenski sta odšli izpolnit starčkov ukaz. Prva jc prinesla velik kamen, druga pa polno vrečo drobnih koščkov.
Starček si je ogledal kamenje.
»Sedaj pa poglejta, kaj morata še storiti,« ie rekel. »Nesita to kamenje naravnost tja, kjer sta ga pobrali. Ko sta ga postavili na preišnje mesto, vrnita sc potem spet k meni!«
Zenski sta spet odšli izpolnit starčkov ukaz. Prva jc z lahkoto našla mesto, kjer jc kamen pobrala in ga jc položila tako, kakor jc ležal poprej. Druga pa sc ni mogla spomni* ti, kje jc pobrala ta ali oni drobcc, in se ic vrnila k starčku z vrečo kamenja, nc da bi izpolnila starčkov ukaz.
»Tako,« jc rekel starček, »jc tudi z vajini« mi grehi. Ti si lahko odložila svoj težki ka* men na prejšnje mesto, ker si sc spominjala kraja, kicr si ga pobrala.
»Ti pa nisi mogla tega storiti, ker sc nisi mogla spominjati mest, kjer si pobrala vse te male drobce.
»Tako je z vajinimi grehi.
»Ti si se pogosto spominiala svojih gre« hov in si si radi njih nakopala sramoto pred svojimi brati in svoh> vestjo. Ponižala si sc 'n si zato našla odpuščenje za nasledke svojih grehov.
»Ti pa.« sc je starček obrnil k ženski, ki »e Prinesla drobcc. »ki si siccr delala manjše t-'rehc. si pa zgubila spomin nanje. Zato >-’C iih n'si nikdar kesala, ampak sc še privadila živ« Hcnju v njih. Drufih grehe si grajala, v svoje Pa si sc tem globi ie pogrezala.
»Vsi smo grešniki in vsi sc pogubimo, ako sc grehov ne skesamo.«
Joža Lovrenčič:
CESTA IN NJEN VOZEL.
Povest iz XIV. stoletja.
POSLUŠALI so sivega Bojana, njegove besede so jih prijele in ker jih je rob* stvo bolelo, so jih premišljevali in se zbirali dan za dnevom okoli njega in se vživ* ljali v duh lepe prošlosti, ki ga je njegova be* seda čarala v težko sedanjost. Car je bil v pre* pričevalni besedi in še nezabrisni spomin na izročilo, ki je živelo v posamezni družini, je zbujal željo po obnovitvi lepih svobodnih ca* sov. In ker ni bilo vikarja, da bi prošlost plel, je Bojanova beseda prebohotila novo blago* vest, ki pri večini še ni bila pognala globoko korenin: lipa in studenec sta Kobarijcem šumela sporočila davnih bogov, katerih sve* čenik je bil starosta Bojan ob pomoči lepe vnuke Cvetane.
Tako je zavladal nad Kobaridom in nje* (Jovo soseščino oče bogov Svarog, ki se je v blisku in gromu očitoval kot Perun, solnčni Daždbog jc sul blagodat in rodovitnost, Sve* tovit je preganjal temo in mraz in vzbujal upe, da jim bo pomagal v boju do svobode, Triglav jc gospodaril zemlji, vodi in zraku, Veles jc varoval črede, Vesna je prinašala pomlad, Lada in Živa sta vladala srcem, Stri* bog jc rohnel v pogubonosni nevihti in Mo* rana je vodila zimo in smrt.
In z bogovi so se vrnili še ob reke in stu* dence in v gozdove vile in škratje, povodni možje in more in .volkodlaki...
Kobarid je zabil na vikarja, ni mu bilo več za blagovest, ki jo je bil oznanjal, in ni mu bilo dolgčas, ker so zvonovi v stolpu molčali.
Samo ccrkvencu in njegovim in še trem, štirim hišam v njegovi soseščini v spodnjem koncu vasi se jc tožilo za vikarjem, dobrim gospodom Antonom; pogrešali so svete služ* be in božje besede in se bali za zveličanje svojih duš. Kot tuici so živeli v rodni vasi in molili, da bi malikovalski nejeverniki spre* gledali in uvideli, kako zmotno živijo ...
III.
Solnce se niža nad Mijo tam gori v Kotu; zdaj zdaj bo bleščeči sc Daždbogov obraz kot zlata obla izginil za grebeni in begotna senca bo napolnila dolino in se vzpela v gore, da objame tudi njihove vrhove, ki kipe pod nebo kot zlati prestoli bogov ...
Na sveto lipo v Kobaridu, ki jo je že za* tela scnca, jc priletel tam nekod izpod gra* diščnega griča rumenokljuni pevce kos in poje z njenega najvišjega vrha. Njegova pesem je sladka in polna hrepenenja, ko da jo jc zbu*
dila pomlad, ki praznuje vse naokoli svoj cvetni god ...
Cvetana, stopila je iz hiše z vrčem v roki, da hi zajela ob studencu vode, je postala in posluša pesem. Še se je ozrla v lipo in ko je zapazila večernega pevca, jc vzdihnila in v tihi misli jc bila beseda:
»O ti znanec moj, da imam peroti ko ti, ne bi se spustila na lipo, proti Nadiži bi letela in ob beli cesti proti Čedadu, da bi ugledala dragega. Ko bi ga ugledala, bi mu zapela: Kod hodiš, kaj delaš, da ni ti po meni dolgčas, ki čakam tvoje ljube besede ... Tako bi zapela in bi odletela in če me ima rad, vzpodbodel bi konja, da me pozdravi, preden pride noč .
Kos poje in poje in sc nc zmeni zanjo.
Prožno jc stopila do studcnca, podstavila vrč in čaka, da sc ji natoči do vrha. Voda jc pokrila dno in vidoma raste, že se bliža robu, že lije čezenj, a Cvetana stoji, ko da tega nc vidi...
Ob žuborenju padajoče vode sc ji jc za* zdelo, ko da je zaslišala topot dirjajočih konj in je prisluhnila in prisluškuje, sc li ni mo* tila.
»Jezdeci!« si jc priznala čez trenutek in ugotavljajoč, po kateri cesti in od katere strani prihajajo, je prijela vrč in hitro skočila do lipe, kjer stoji in gleda, kdaj se prika* žejo...
Kos vrh lipe je onemel in sc čez trenutek z ostrim žvižgom spustil preko hiš v grmičje na griču.
»Po Čcdajski cesti prihajajo...« sc jc vzveselila in obenem jo jc zaskrbelo: »Več iih je; zjutraj jc odšel sam z Draščekom. Kaj če so drugi?«
Topot je vedno bolj razločen, vedno bliže prihaja, že čujc peket posameznih konj, že jc zaslišala vesel smeh — on sc ic zasmejal —, zdaj pridejo izza ovinka in jih zagleda ... Srce ji zdrhti... Ali bi čakala ali bi odšla v hišo in skrivoma opazovala, kdo so in se li ustavijo...
»V hišo grem«, sc jc odločila, a je že prc* pozno.
V	divjem diru jc pripeketal izza ovinka Trdanov konj; močni jezdec ga jc pod lipo s krepko roko zadržal, da se je vzpel, a moral obstati na mestu. 'Pik za njim so sc noja« vili Drašček, Habadin in Flajbul in tudi za* ustavili konje, ki so zadovoljno prhali.
Ko jc skočil 'I rdan na tla pred Cvctano, da jo pozdravi, sla se Habadin in Flajbul glasno začudila;
»Ooo!...«
^dadu bi ne dobila take lepote,« jima je dal Drašček prav.
»Le kam sem gledal, da jc doslej še nisem videl v Kobaridu?« je vprašal Habadin.
»Kam? Za dne si šel redko skozi, ponoči se pa slabo vidi. K Bojanu bi kdaj stopil, pa bi se zdaj ne čudil! Sicer, saj bi se ne zmenil zanjo — otrok jc bila, pa je kar čez noč vzcve* tela in je zdaj mladenka, kakršne Kobarid še ni videl. Bojan jo varuje ko punčico v svo* jem očesu ...« je pojasnil Drašček.
Medtem je Cvetana odbrzela v hišo, kot bi sc bala, da bi ujela še kako besedo o sebi. Saj ji ni bilo neprijetno, a videla je, da Trda* nu preglasna pohvala ni bila po volji, ker je ob niej smehljaje se pogledovala Habadina ...
Trdan jc obstal, se obrnil in bolj iz zadrege ko v povabilo vprašal:
»Ali razjašete?«
»Nisem mislil,« jc dejal Habadin, »a sedaj, ko sem videl, kaj te jc tako gnalo po cesti, le stopim s konja.«
»Na tvojem mestu bi sc nc ganil od doma, Trdan! Cesta gre tod mimo in nič čudnega bi nc bilo, čc bi lepega dne izginila s popotnim človekom tudi liči kot jc mati, kakor si pra* vil«, jc podražil Trdana Flajbul.
»O,« jc rekel Drašček, »popotnih ljudi sc boji: saj vc, da so ji odvedli mater. In tudi sama jc že bila na tem pred desetimi leti. Čc sc jc takrat upirala, bi sc zdaj toliko bolj, ko jc žc takorekoč Trdanova ...«
Trdan jc bil Draščeku hvaležen za njegovo besedo in ko so skočili s konj in jih oddali v varstvo dečakom, ki so sc zbrali okoli njih, jc odpeljal vse tri proti Bojanovi hiši, da bi vstopili.
Tedaj jc prišel izza hiše, kjer jc gojil čc» bele, Bojan. Visoka leta ga še niso sključila: vzravnan in krepak jc ko stoleten hrast v rebri. Sivi lasje, ki mu valovijo za vrat, edini pričajo, da jc že doživel dolgo, dolgo vrsto pomladi. Obraz je prijazen, v očeh je dobro* ta, ki jo pa delajo globoke gube v čelu nad košatimi obrvmi nekam rezko.
»Prav, prav, Trdan, le stopite v hišo, da sc malo odpočijete,« jc odobril Trdanovo na« mero. In pozdravlja vse po vrsti ter stopa za njimi.
Ko so vstopili iz veže v prostrano izbo na levi, je Bojan še s praga zaklical v hišo:
»Cvetana, goste imamo, le obrnita sc s teto Kunico, da jim postrežeta!«
»Oče Bojan, ni treba, ni treba!« se jc ohr» nil Habadin in ugovarjal in sc branil za vse. »Dosti bo, da sc oddahnemo in katero pore* čemo in se malo bolje spoznamo...«
Bojan je zamahnil z roko in že tako pove* dal, kar jc še z besedo dodal:
»Kaj bi sc branili! Kar sedite! Ježa vas jc gotovo zlakotila.«
Posedli so na klopi okoli bele javorove mize v kotu nasproti vratom in začeli Bojanu pripovedovati o Čedadu, kupčiji in pogodbi.
Medtem ko je Bojan menil, da ropanje in izsiljevanje le ni lep posel, je prinesla Cvetami hleb kruha in sira in še se je vrnila in po? stavila na mizo vrč domače pijače, medico, ki jo je varil in pripravil sam Bojan, da ob* drži prastaro hišno izročilo in navado ...
Gostje so si vzeli kruha in sira in si gasili žejo z medico, želeč gostitelju in njegovi lepi vnuki zdravja in sreče.
Habadin je ljubeznivo gledal Cvetano; živo sliko one, ki jo je ljubil, je videl v njej. Boril sc je z bridkim spominom in ko se jc premagal, je povzel Bojanove besede in se jc razvnel, in kot da je enak med enakimi, jc ob* sojal one, ki jim je nekoč služil:
»Ropanje ni lep posel, oče? Res jc. A kdo nam je dal zgled, kdo nas je naučil ropati? Ali ne oni, ki bi morali skrbeti za varnost, ki bi morali ščititi vdove in sirote? Mi se zado* voljimo s plenom, z odkupnino, oni so pa mo« rili in šc morijo ...«
»Kaj naj človek živi, če pa grad obira in mu često vse vzame, ne meneč sc za ugotov* Ijenc dajatve, samo da sam v izobilju živi. Če oni, ki poznajo zakone, a sc nc zmenijo zanje, tako delajo, zakaj bi si nc pomagal nas eden in poiskal tam, kjer lahko dobi, nc da bi oškodoval domačina!« jc zagovarjal nasilni posel Miklav Flajbul, dasi mu ni bilo več treba.
Trdanu jc bilo všeč, da sta Habadin in Flajbul udarila čez grajsko gospodo, pa jc iz* lil šc sam svojo jezo v besedo, ki naj bi tudi Bojana razvnela:
»Ali si pozabil, starosta, da so gosposki plačeniki ubili Cvctani očeta, tvojega sina, ker sc jc postavil za svoboščine naše in pra* vieo, ki so nam jo priseljeni grajski zajedavci oropali, jo poteptali in nas zasužnjili!«
»In domačin tudi ni bil, ki jc speljal Cve* tani mater!« jc dodal Drašček.
Bojan je poslušal razvnete besede in kljub bridkemu spominu, ki so mu ga vzbudile, ga jc prevzelo prikrito zadovoljstvo, ko jc vi* del toliko upornost, naperjeno proti onim, katere jc najboli sovražil, in hvalil bi svoje vscvišnjc bogove, če bi jih mogli iztrebiti, da bi zaživeli spet prosto in svobodno, kot so živeli davni dedi...
Trdan je bil zaverovan v svojo misel in željo.
»Ko ris prežim in gledam, kdaj bi sc mo* gel maščevati za dvojno bridkost, ki jo trpi Cvetana. Onega, ki ji jc pobil očeta, in onega, ki ji je ugrabil mater, bi poslal k Črtom v ja* dno noč!« jc bil hud.
»To bi šc rad doživel, Trdan, da bi bil sin maščevan, potem bi "šel rad v nav k očetom!«
je priznal Bojan svojo bridkost, ne da bi omenjal snahe ...
»Oče Bojan, to veselje utegnete doživeti, ce nanese prilika. Pomladi vas! Za nav in po* dobne kraje je pa še čas, kaj bi mislili nanje!« je budil zvito in preračunjeno Habadin v Bo* janu upanje. Nihče ni poznal njegove pro* šlosti in zato jih je lahko slepil...
»Saj res, oče,« je potrdila Habadinovim besedam Cvetana, stoječa ob oknu in pri* sluškujoča pomenku. »Kdo bo potem skrbel zame?« ... je še vprašala bolj tiho, kot bi jo bila objela žalost in bi se trenutno spomnila, da je sirota.
»Kdo, kdo?« se je nasmehnil ded in pri* vzdignil glavo proti Trdanu. »Menda ga poznaš? Glej jo, no!«
Cvetana ni pričakovala takega odgovora in je zardela v lice ko vrtnica v mladem jutru, ko jo solnčni žarki razpro, in boječ se, da bi sledile dedovim besedam druge, jasnejše, je izginila k teti Kuniči v hišo ...
»Plaha jc ko srna,« je povedal ded, da bi opravičil njeno zadrego.
»Trdana sc gotovo nc boji in Draščeka, ki je domačin, menim tudi nc.Jaz pa Habadin sva prvič pod vašo gostoljubno streho,« se je* oglasil Flajbul.
»Prvič, a zadnjič nc, kaj, oče, ko sc sedaj poznamo?« jc vprašal Habadin, ki mu je Cve* tanina zadrega ugajala in bi si jo bil rad dru* gače razlagal kot Bojan, čeprav je bil nekako Lastigojevih let...
»Kadar vaju pripelje pot do Kobarida, se kar zglasita!« ju je Bojan vabil, ko sta bila vstala in se mu zahvaljevala za gostoljubje. Stopivši iz sobe v vežo, sta pogledala še v hišo in 'se s šaljivo besedo poslovila od Cve* tanc, ki je nekam vznemirjeno zmedena dala Habadinu roko ...
Oče Bojan, Trdan in Drašček so ju sprem* ljali do lipe, kjer sta sc vzpela na konja in odpeketala po cesti proti Mlinom in Iderske* mu, od tam pa vsak v svojo smer: Flajbul na* prej proti Tolminu, Habadin pa v vis pod Mrzli vrh k svojim tolovajem ...
Cvetana, ki je bila prišla na prag in gle* dala za njima, se je vrnila v hišo in dejala teti, ki je ob ognjišču skrbela za večerjo:
»Habadin — lep človek jc ...«
»Lep,« jc pritrdila teta in jo pogledala po* menljivo, zakaj njena beseda se ii jc zdela preveč mehka in topla.
Cvetana je razumela pogled.
»Nič se ne boj, teta,« je rekla in se zasme* jala, kot bi zazvenelo samo srebro ...
(Dalje.)
Slavko Savinšek:
KRIŽEVE NADLOGE.
Druga nadloga: Zavod.
PO prstih je šel četrtošolec Peter Križ po hodniku proti prelatovi sobi in noge so mu trepetale v kolenih, ko se je bližal usodnim vratom. Čeprav ni imel v ustih niti sline in nos suh od napetosti, vendar je segel v žep po rutico in si šel ž njo preko obraza, nato pa obrisal obenj roki, ki sta bili tembolj potni, čimbolj ju je sušil v robec.
Malo je postal pred vrati, nato pa narahlo potrkal. Ko bi vsaj ne bilo nikogar! mu je ši* nilo po možganih, vendar je vnovič, zdaj glas« nejc, poskusil, ker se na prvo trkanje ni nikdo oglasil.
»Ave!« je glasno pozdravil iz prelatove sobe znani glas starega gospoda in Petru je udarilo srcc trikrat hitreje, ko je pritisnil kljuko in vstopil. Luč iz okna ga je, stopiv* šega iz mračnega hodnika, za nekaj časa osle* pila; toda dobrotni glas prelatov mu je brž pokazal smer, kamor je stonil in pozdravil.
»Kaj boste povedali, Križ?« je vprašal prelat in šel dva koraka fantu naproti.
»Prošnjo imam, milostljivi gospod prelat,« je tiščal iz sebe Peter, ker ni vedel, kako bi začel, dasi sc je že mesec dni pripravljal na ta usodni trenutek.
»Kar ven ž njo!« ga je ohrabril prelat in radovedno so se uprle svetle oči v slokega študenta.
»Milostivi gospod prelat, prav lepo sc vam zahvaljujem za vse vaše in zavodove dobro* te!« je pričel Peter, ki ga je prelat takoj usta* vil:
»Kako, pa nas vendar ne mislite zapustiti, Križ?«
»Mislil sem...« je zajecljal Peter, ki ga je iznenadilo, da je gospod prelat uganil na* men njegovega prihoda, še preden je povedal besedo.
»Tudi jaz sem že mislil na vas, Križ,« ga je prekinil gospod. »Semde sedite k meni, sc bova nekaj pomenila!«
Pokazal mu je na stol poleg sebe in Peter se je prelomil in sedel na rob.
»Tedaj ste sc nas naveličali in naše hiše tudi, Križ?« je pričel prelat.
»Ne morem reči, da bi se.«
»Kaj vam pa ni po godu?«
Peter jc pomolčal, ker ni vedel, kako bi začel, da bi bilo prav. Vedel pa je dobri prc* lat:
»Pretesno vam je pri nas, kaj ne, Križ? Niste še preboleli, da smo vam postrigli pe* roti, sanjavemu kmetiškemu fantu, ki je hotel
biti vedno v gmajni, ki ni trpel zidov in klopi, ne zvonca, ne navodila. Ni tako, mladi mož?«
Peter je prikimal in molčal. Prelat je po* maknil stol bliže k njemu, mu položil roko na laket in z ljubeznijo gledal vanj, ko mu je govoril:
»Žal bi mi bilo za vas, Križ, naravnost povem! Nadarjeni ste, glejte, saj ste celo v književnosti že dosegli lep napredek kakor vi* dim iz »Domačih vaj«. Vsako leto sem se bal ob sklepu šole, kdaj potrkate in pridete k meni tako kakor ste prišli danes. Letos sem nekam pozabil na to, dejal sem si, da ste že preboleli, pa ste me zdajle presenetili. Toda že na trkanju sem spoznal, da jc nekdo, ki mu je pri srcu pretesno in, čudno, bili ste vi, ki sem se vas prvega spomnil.«
Stari gospod je pomolčal, Peter pa ni upal pogledati vanj, ker jc čutil za glasno besedo tenak pripev žalosti. Nekaj kakor žalostna, bela roka jc seglo fantu v srce in tudi zato ni spregovoril, ker sc jc bal, da bi mu zastala beseda v grlu. Ljubeče jc očital glas prela* tov. Peter pa je starega gospoda visoko cenil in spoštoval, da, kot očeta ga je ljubil! Kot vsi, saj so mu rekali: ata.
»Glejte, Peter,« je nadaljeval prelat, ko jc vidci v dijakovem obrazu ono, kar sc jc v njegovi duši prelivalo, »štiri leta ste vzdržali pri nas kljub vsemu. Pravim, žal mi je za vas, ali ne bi hoteli poskusiti še prihodnje leto?«
Zdaj jc Peter pogledal gospodu v lice, pa so ga njegove oči zabolele. Zato je sprego* voril. Ko pa je pričel govoriti, zroč v ljubezni polni, vse razumevajoči obraz prelatov, mu je bilo, kakor da sc je v njem nekaj, kar je bilo leta zaklenjeno in zapahnjeno, odprlo in sc hotelo razliti, da se končno sprosti in dobi izraz, jasnost, čistost.
»Milostljivi gospod prelat, mnogo sem premišljeval o tem in težko, težko grem od tukaj; saj mi jc bilo dobro! Toda ne zadrži me nobena sila več. Tako mi jc tesno v pr* sih, dan za dnem bolj, da vam ne morem povedati. Pravim si, da bom tudi zunaj, v za* sebnem stanovanju, vezan in bom moral ži* veti za knjige in šolo, ako hočem dovršiti; vem, da bom lačen, da bom moral druge učiti in si s tem prislužiti, če bom hotel zmagati. Doma ne morejo plačevati več kakor so do* sedaj. Pa nič ne pomaga, nobeno prigovarja* nje, nobena misel! Glejte, čeprav bom zunaj tudi moral študirati, vendar ne bo zvonca, ki me bo klical, ne bo strogega pogleda, ki bi mi žugal, ako ne sledim. Delal bom po svoji prosti volji, kadar bom hotel in kolikor bom hotel.«
Pomolčal jc, pa čez čas zopet nadaljeval:
»Vidite, milostivi gospod prelat, včasih,
Kobarid s Krnom.
kadar jc kakor na primer zdajle, solnce tako sijalo, ko me je s svojo zlato lučjo kar trgalo izza klopi ven, ven, v gozd, v naravo, da hi gledal drevje in poslušal tiče, da bi mravlje opazoval in drobne gozdne živalce, sem ves trepetal in ponoči sem jokal, ko sem se domislil, kaj vse sem zamudil samo zato, ker sem tu notri. Ako bi bil zunaj na stanovanju, bi lahko vzel knjigo, šel gori na Golovec ali na Rožnik ali kam drugam, pa bi legel pod drevje, v grmovje, se učil, a ven* dar bi bil v prosti naravi!«
Spet je počakal, gospod prelat pa ga je prekinil, ko je menil nadaljevati:
»Čujte, Križ, kako bi študirali, če bi gle« dali okoli sebe in opazovali naravo ter pri« sluškovali v njeno tajno govorico?«
Peter, ki sc je vživel v svoj govor, ni bil v zadregi.
»Saj je dovolj, če sem zunaj, čeprav mo* ram imeti misli pri učenju. Toda zavest, da sem prost, da me ne veže nič drugega kakor lastna volja, o, to je kaj druzega kakor pa klic zvonca!«
Ni mislil tako, drugače jc vrelo v njem, pa ni znal povedati kakor bi bil rad. Dobri prelat pa je razumel.
»Sanjavi ste, Križ, kakor ste bili vedno in zato se bojim za vas! In šc nekaj je: niste trdni! Ako ne bo dovolj in tečne hrane, vam grozi jetika! Pazite nanjo!«
In kakor bi bilo že vse dogovorjeno med njima, je vprašal dalje:
— (Fot. Sres, Kobarid.)
»Kako pa, ali ste si že kaj oskrbeli, za stanovanje, za hrano?«
Peter je samo odkimal z glavo. Bilo mu je, kakor da ga boli, ker ga ni pustil prelat go* voriti do kraja.
»Saj sem dejal, da ste sanjač! Mislite, da vam bo samo priletelo v naročje?«
Glas prelatov ni bil očitajoč in vedro je pogledal zdaj Peter vanj, ko je vstal in stopil k pisalni mizi. Napisal je pismo, ga zaprl in izročil Petru:
»To«le nesite svojemu gospodu katehetu. Pomagal vam bo, da boste dobili stanovanje morda zastonj, ali pa vsaj za majhen denar. Tudi za hrano sc bo pobrigal, vsaj za kosilo. Zvečer pa ste pri nas vedno dobrodošli!
V	kuhinji bom naročil, samo oglasite se pri meni, ko sc jeseni vrnete!«
Kako jc prišel Peter iz sobe prelatove, sam ni vedel dobro. Znašel se je v temnem kotu hodnika in jc jokal, bolj kakor kdaj in bilo mu jc kakor da se je poslovil od očeta.
Zadnjo noč jc spal v zavodu. Nemirno se jc premetaval po postelji, ni mogel zaspati. Tudi tovarišev marsikateri je bil še zbujen: jutri gredo domov in komu ne bi pri tej misli utripalo srce tako močno, da ni mogoče zaspati? Toda medtem, ko so drugi mislili na svoj dom, ko so spet tretji s strahom iskali vzrokov, kako bi se doma opravičili radi ne preveč dobrih spričeval, je imel Peter glavo polno vse drugačnih misli. Tesno mu je bilo in ni ga strpelo v postelji. Tiho je zlezel doli,
se površno oblekel in odšel na hodnik. Ne* kaj časa je blodil po njem gori in doli, pa se je domislil nečesa, zavil po stopnicah v podstrešje, odprl vrata vanje, poiskal kratke stopnice, ki peljejo na streho, in izginil skozi odprtino. Streha je bila ravna in s peskom posuta, na njej so ob svetlih nočeh starejši dijaki smeli opazovati zvezde.
Stopil je prav na rob, pogledal doli, nato pa sedel in se zagledal v zvezdnato nebo. In prišlo mu je na um vse, kar se je kdaj po* rodilo v njem, ko je prejšnje čase tudi po* sedeval takole ponoči, če se mu je posrečilo, tiho se ukrasti iz spalnice na strehi. Bila mu je nekako zatočišče, kadar mu je bilo naj* hujše.
Gledal je v mesto pod seboj, kako je pri* čenjalo mižati in spati, trudno, nasičeno vsega dnevnega, skrbi in pehanja. Zdaj se je zmračilo v tem delu, zdaj v onem, ugasnila lučka tu, spet tam. Le zvezde so sijale vedno enako, da, Petru se je videlo, vedno bolj: le one so bile večne, neutrudljive. Morda kakor njegove misli.
Utrnila se je ena njih in za hip je žago* relo nebo v dolgem traku. Tiho je seglo Petru v dušo, ko se je domislil vraže, da se izpolni, kar si človek zaželi v tem hipu! Premislil je brž, kaj bi bilo zanj najlepše, pa sc ni do* mislil ničesar. Prav tako je bilo občutje v njem kakor vedno. Vedno si želi, venomer nekam hrepeni, da ga stiska v prsih in mu joče srce; ali kam, tega ne ve, česa, tega ne dozna. Bolečina je v njem kakor soj zvezd na nebu, vedno enaka in prav tako nespre* menljiv je smoter, ki je v njem ves blesteč in zlat. Toda Peter ga ne pozna, ker je samo kakor temna slutnja, kakor uganka.
Peter si grebe v možgane: morda pa le najde, pa le ugane? Danes, ko se je sprostil vezi zavoda, ko raste v njem upanje, da bo kmalu zunaj, se učil in delal po svoji mili volji, danes bi moralo peti in vriskati v njem, da bi iz radosti ne mogel spati. Toda ni tako: bolest je v njem in čimbolj se bliža ura, ko bo treba zapustiti zavod, tembolj se oglaša nekaj v njem, kar ga vleče nazaj, kar mu še* peta, naj jutri stopi še enkrat k prelatu in pove, da se je skesal, da si je premislil; naj ga vzame nazaj. Rad bi to storil dobri «ata», z odprtimi rokami bi ga sprejel nazaj. Ali ne, tega ne stori, ne bo se zopet uklepal v red zavoda!
Peter gleda v nebo, brez misli, samo z neko slutnjo in vročo željo po nečem nežna* nem v sebi sc bojuje, pa si ne najde cilja, ne ve izhoda. Zvezde se leskečejo, se smehljajo mlademu ponočnjaku, samotnemu opazoval* cu, gledajo vanj, ali na njegova nema vpra*
šanja ne odgovarjajo. Da bi vanj posvetile, da bi uganile, mu povedale, kaj je v njem tisto, kar ga vedno vleče in peha nekam v dalj, nekam v neznano! Ne znajo ugeniti, ne znajo povedati! O, kako ta hip Peter sovraži zvezde!
Mladi študent na strehi se zavije tesneje v suknjič, ker mu je postalo hladno. Bled in slaboten stopi na rob strehe ter se nagne če* zenj. Njegova senca pade kakor dolga vrv čez dvorišče in sosednjo hišo. Nehote raz* prostre Peter roke, pa tako obstoji. Glej, križ, križ dolg in tenak in črn je legel čez dvorišče in hišo, kjer je bila preje vrv. Uh, križ, Peter Križ! Ali se ti že na zunaj bere, kako se pišeš?
Peter se obrne, spusti roke in stopi po strehi, da bi šel doli. Mimo njega šine senca in skoči na rob, kjer se požene v skoku na kratko pristrešje. Peter se ko blisk skloni, pobere kamen in ga z vso silo zaluči za to senco. Bil je maček. Peter pa mačkov ne more videti, odkar mu je domači požrl dva mlada vrabiča!
#	# #
Tretja nadloga: 1 X 1 = 1-
Peter Križ je sedel v podstrešni sobici sklonjen nad knjigo in bral:
»Lačni so si odtrgali edini grižljej in pitali ž njim do grla site: žejni so poslednjo kapljo vode odtrgali svojim izsušenim ustnicam in napajali žlahtnih pijač polne; raztrgani in napol nagi so slekli poslednje cunje in pokri* vali ž njimi v svilo in kožuhe oblečene; bosi so po ostrem kamenju hodili, da so napravili prostor obutim in onim v vozilih na gladki cesti; ubogi ko oddali poslednji vinar boga* tim, da so mogli ti svojim ženam kupovati zlato in bisere; hromi so nosili zdrave na odrgnjenih plečih in krvavih hrbtih, padali na kolena, kadar so slednji lezli nanje, in jim poljubovali noge, ko so zopet stopali doli. To vse pa zato, da so se potem vsi ti siti in na* pojcni, oblečeni in obuti, bogati in v razkoš* nih vozilih se vozeči, krepki in cvetoči, sme* jali in norce brili iz vseh teh lačnih, žejnih, raztrganih, bosih, sestradanih, hromih! Bič je pel svojo vsakdanjo pesem in psi so jih pri* ganjali kakor divjo zverino. To je bilo in to je in bo ostalo, dokler bo življenje na svetu ter bodo ljudje! Tako gotovo kakor je en* krat ena ena!«
To je bral Peter Križ in je bil bled ob tem branju in je trepetal ter stiskal zobe. S tre* petajočo roko si je šel čez visoko čelo, suho je zakašljal, potem pa se je zagledal skozi okno na pusto dvorišče, kjer sta kljub dežju in megli dve ženski otepavali preproge. Ne«
premično je strmel tako, prsti desne roke pa so mu pri tem počasi lezli v pest. Ko se je čez dolgo časa vzdramil, je zaprl knjigo pred seboj, jo porinil na vogal mize, pa se pre* mislil, jo pograbil in zalučal v kot siromašne sobice. Sedel je nazaj na stol, potegnil k sebi kup šolskih knjig, odprl prvo, pogledal vanjo, pa jo spet zaprl in odrinil; vzel je drugo, se malo dlje pomudil ob njej, pa jo spet poslal isto pot ko prvo. Še v tretje se je zmagal in je poskusil, vzel novo knjigo, se zabuljil vas njo, da so rru črke silile v oči, toda misli niso hotele, najsi se je še tako mučil: knjiga je sledila prejšnjim, Peter pa se je sunkoma pognal kvišku, odrinil stol in stopil k oknu!
»Da bi vsaj liti nehalo!« mu je spreletelo možgane in odprl je okno. V sobo je udaril vlažen zrak, ki je Petru pognal kašelj v grlo, in bledo lice se je v naporu pordečilo.
Zaprl je nejevoljen okno, postal sredi sobe, sc ogledoval od nog do glave, ugibajoč, bodo li čevlji zdržali blato in vodo. Vzel je dežnik, stopil na hodnik in po celi vrsti stopnic prišel na cesto, kjer je krenil takoj v stransko ulico in zavil iz mesta ven na polje, nato pa čez travnik proti gozdu. Tam gori si je na robu pod košato bukvo poiskal malo bolj suhega mesta, se tesneje zavil v lahni plašč, si popravil z roko lase raz čelo nazaj in se zagledal v ravnino pod seboj. Dež je ponehaval, megle so se pričele vlačiti, kopičiti, pa spet trgati in tam proti severu je nenadoma pogledal izza njih gorski vrh. Skozi odprtino jc planil žarek pomladan* skega solnca, segel prav do Petra pod bukvijo in ga narahlo pobožal po obrazu in po rokah. Nato pa se je razlil vse okrog njega in cel rob gmajne se jc posvetil v zahajajočem solncu.	(Dalje.)
Stanko:
POD LUČJO Z RDEČIM SENČNIKOM.
Pod lučjo z rdečim senčnikom smo sedeli ob črnem vinu.
V	posodtih naših duš je ležala bridkost, v podstrešju dehtelo po rožmarinu.
Da si prinesel v vrčih pelin, bi tfa izpili in bi molčali.
Pa ni prišel nihče, da bi mu svojo bridkost v zameno za žolč prodali.
Pod lučjo z rdečim senčnikom smo sedeli in smo golčali.
Grivški:
STRIC MIHA HOČE V TOPLICE.
BOG mu je dal dočakati petdeset let in na vsako leto mu je naložil tri kile me« sa. Pozimi je tovoril svojo pezo še do* volj potrpežljivo, poleti pa ni zmogel soparne vročine. Stric Miha je postal julija meseca parni kotel. Ker jih je imel pod palcem, je sklenil, da pojde v toplice. Strgulčevega Bla* ža je vprašal za svet.
»I kajpada, v toplice pojdi!« je silil Blaž. »Toplice nesejo dol in te postavijo gor. Imam zlato izkušnjo. Zjutraj te slečejo, zavijejo v mokre cunje in nato v volnena ogrinjala ter te zadelajo tako, da ne moreš premakniti nos benega uda, razen prstov na nogi!«
»Preša!!« je mrmral stric.
»Ej, pa ti dobro dene! Prenesejo te v ko> palnico in spustijo vate paro, da se potiš celo na nohtih. Nato hajd v kopalno kad! Kakr» šnega te je Bog dal, te denejo v vodo. Tri go* liide ti treščijo na hrbet in pravijo, da so ti napravili mrzel poliv!«
Stric je vzdihoval.
»Nič se ne plaši, Miha! Nato greš na iz* prehod, po domače rečeno: pohajat te po> sijejo! Med potjo moraš piti vodo in spet vo> do — nič drugega ti ne privoščijo. Ti žlempaš, oni pa stoje okrog tebe in venomer hvalijo: »krasna voda!« Nič jim ne verjemi, Miha! Voda je že dobra od zunaj, a znotraj — naž — znotraj ima strašanski učinek. — Okrog enajste te pocikajo spet v vodo. Zdaj sediš kot bi se cvrl v peklenskem kotlu. Dopoldne se sprehajaš in ob eni ti prinesejo kosilo. Ko« silo? Bistra juha, trda žemlja in salate za dve kozi! Tako predpisujejo ti učeni dohtarji, da več priskoparijo na račun tvoje kože. Pos poldne telovadiš, to se pravi: neki rogač šte* je: ena. dve, ena, dve! Ti pa privzdiguješ svo= jo debelo lastnino zdaj dol, zdaj gor, zdaj sem, zdaj tja, da ti moli jezik iz ust. Da bi šel spat? Kajpada, Miha, spati ti ne puste! Vljud* no te peljejo pod pršico in vsujejo nate celo ploho. Ti pa plešeš kot star medved in stopi* caš zdaj na desno, zdaj na levo! Moker si kot glista in še ti ne dajo miru. Vedno ponavljajo »staro preizkušeno zdravilo«: kar tvojemu te* lesu in želodcu diši, to je zdravju škodljivo, in kar ti je zoprno, to je zdravilno! Ti imaš na primer rad klobase, pivo in tobak. Miha, sla* bc reči si si izbral! Zato te bodo toliko časa cvrli in močili, da se ti bo stopila v želodcu zadnja mrvica klobase, da se ti posuši zadnja
kapljica piva in ti izhlapi zadnji tobakov dim. To so strupi in strupene snovi ti preženejo z vodo.«
»Hentaj vendar,« je renčal stric Miha.
»Nikar se ne vznemirjaj! Stvar še ni kon« čana. Od petih do šestih zvečer se začne te« kanje. Vse: staro, mlado, dedci, ženske se ti love, kot bi se šli otroci slepe miši. In ti, Miha, boš zraven. Oči ti bodo zavezali, pa boš kolo« baril zdaj na desno, zdaj na levo. Preteto smešne so te bridke ure! Zvečer spiš kot ka--men. Čez par mesecev postaneš suh kot ci« gara. Koža ti bo opletala kot volu pod vra« tom. Kar si želel, si dosegel!«
»Figo!« je dejal stric Miha, obrnil Blažu hrbet in pljunil na debelo.
Veliko težkega si je upal prenesti stric Miha v življenju, a takih naporov ni zmoglo njegovo telo. »Kaje Špeh kot kosti!« tako se jc tolažil in vdano prenašal svojo pezo. »Toplice so za škrice!« je dejal in lepo doma ostal.
Venceslav Sejavec:
ZA K AJ Sl ŽAL OS TEN...
Zakaj si žalosten, o dobri Krist, da sklanjaš trudno ranjeno glavd?
Si nad menoj razžaljen v duše dno, da nisem kakor Ti, o Dobri, čist?
Molčiš, molčiš ... Kri Ti curlja raz čelo čez oči, čez prsi iz srca ...
O joj, tako mi je, tako me v srcu žge, ko da sem Ti prebodel noge in rokč ...
Stanko:
LOKOSTRELEC.
Lok si nam stisnil v železne rokč, silne, da bi v onstranstvo puščico pognale. Moj Kog, moj Bog, kje je vro.e srce, da bi v njem rane zatrepetale?
Moč naših rok je kot gorski vrelec: morda prav kmalu se bo posušil Jaz najmlajši tvoj lokostrelec, sem puščico svojo v neznano spustil.
112
Grazia Deledda:
SIROMAKI IN BOGATINI.
(Prevedel L. G.)
OSPOD Franc, gospod Franc,« vice siromašna ddklica pred vrati bole vile.
Starček, po vsem videzu berač, ki je imel na sebi tako zakrpano obleko, da so zaplate popolnoma skrile prvotna blago, se nasmeh« ne, ko čuje, da deklica zove gospoda Franca. Gospod Franc jc že nekaj let v grobu.
Vendar odpre nekdo vrata.
»Kaj hočeš?« vpraša mladosten glas.
»Gospod Franc,« vztraja deklica pri svo« jem in proži umazano čašo ter govori z na« glasom, ko da ponavlja priučeno nailogo: »Mo« ja mama je rekla ... rekla je moja mama, naj vas prosim dobrote, da nam daste... da nam daste malo kisa, zakaj moj brat si je glavo ranil... in ... in ... in treba mu je kisa, da si rano izmijc z njim ...«
Bek* nežna roka vzame prazno čašo, ki sc za nekaj hipov zopet pokaže, še vedno v isti roki, polna rdečega kisa.
»Pa kako se je ranil tvoj brat?«
»Padel je ... s konja...«
»Beži,« odvrne mladosten glas, poskušajoč posneti delldličin naglas, »dobro vem, da... rabite kisa za sailato... in da se ti, pTej ko odpreš oči, lažeš bolj, nego zajec teče...«
»Bog plačaj,« reče deklica, ne da bi se zmedla, in utone v cestno poltemo.
Starec z zakrpano obleko stopi za njo. Šepa nekoliko in se opira na bergljo, katero krčevito drži v desni, mejtem ko v levi nosi povitek cunj.
»Ti«le so siromašni,« si misli, »ako ne naj« dem prenočišča pri njih, kje naj ga najdem? Jezus sam je rekel, da le siromak pomore si« romaku.«
Deklica se ustavi pred neko kočo na obali reke. Bil je mrzel, veder večer: mesec je vzha« jal med golimi topoli, ravnimi kakor ogromni v nebo zapičeni prsti, in voda v reki jc ble« stela.
Deklica stopi v kočo in starec za njo, za* kaj vrata so bila odprta. Suha in bleda žena, sklonjena nad ognjiščem, zajema iz črnega lonca nekaj kuhanega zelenja.
Ko se popotnik ogleda po sobi, vidi, da notranjost koče povsem odgovarja njeni vna* n j osti: brezkončna beda povsod. Potolaži ga torej misel, da mu bodo dali ti ubogi ljudje brez dvojbe — prenočišče.
G
»Kaj hočete?« vpraša ženska surovo.
»Vzemite me za to noč pod streho,« za* prosi on, »popotnik sem, ubog in star, zunaj pa je noč mrzla ...«
»Zakaj si ne iščete prenočišča v hiši bo* Latinov, pri onile gospodi tam gor?« kaže žena na belo vilo. »Tja pojdite, socialisti so..."
»Dejali so mi, da je gospodar pred nekaj leti umrl in da je vdova skopa; nisem se torej drznil... Mislil sem, da le revež more dati revežu zatočišče.«
V	tem, ko še govori, pridčta dva majhna dečka in za njima velik, razdrapan, zamazan možak.
»Pa kaj hoče ta*le!« zakriči možak.
»Prenočišča.«
»Idite, nimamo prostora!«
»Samo, da prenočim,« ginljivo praši sta* rec. »jedi imam s seboj. Star sem in noč je mrzla. Deset ur sem že na potu.«
»Ven, ven!« viče možak in otroci za njim: »Ven, ven!«
Starec, ki je že omagoval od napora, jim ponudi, da plača, ako ga puste, da kraj ognji* šča prespi. To je bilo sprejeto. Sede in odpre svoj povezek. Žena, ki je zalivala salato s ki* som, katerega je deklica izprosila, se ozira nanj z majhnimi, grabežljivimi očmi. Med cu* njami v povezku opazi kosec črnega kruh.i, četvero orehov in denarnik.
Ko starec povečerja, se splazi v kot. po* loži gllavo na povezek in se preda otožnemu razmišljanju.
»Ako siromaki ravnajo s siromakom tako slabo,« misli sam v sebi, »kako naj ravnajo z njim bogatini! In vendar je Jezus dejal...« Spanec ga prevzame.
Nenadno se zbudi. Zazdi »emu, da neka roka vleče povezek izpod njega. Okrog njega leži popolna tema. Takrat zakriči:
»Kdo je, kdo mc hoče oropati?«
Mesto odgovora dobi strašen udarec s pa* lico po prsih. Zazdi sc mu, da mu je srce po* čilo.
»V imenu božjem vos prosim, pustite me! Vzemite si vse, le živega me pustite!«
Drugi udarec po glavi.
Siromak pade vznak in misli, da umira. In prevzame ga življenski nagon. Nekaj hipov brezgibno leži, potem pa vstane in plane ven.
Sedaj jame tako naglo bežati, da je bilo to glede na njegovo starost in njegovo bedno stanje pravo čudo. Na jasnem in blestečem nebu je še svetil mesec; starec pa beži, gnan od nedopovedne groze, Glava in ramena so ga pekle, kakor da so poparjene s kropom in mi*
sili so begale od njega. Ko pribeži do bele vile, se zruši in ne more več vstati. Mesec se mu na mrzlem in svetlem nebu zazdi kakor luknja, skozi katero se sveti srebrna hiša ...
#	* *
Ko se znova zave, se mu zdi, da je v oni čudoviti hiši: vzglavni del postelje, na kateri leži, je okrašen z biseri in se sveti kakor rečni trak. Rjuhe, odeje in blazine so bile snežno* bele. Zdelo se mu je, da ie zakopan v sneg: toda pekočinam na prsih in glavi ni bilo konca.
Poleg postelje stoji dražestna deklica z dolgimi in nežnimi rokami. Prepozna deklico, ki je bila lažnjivemu otroku odprla vrata, in poloti se ga silno ganotje: »Kako? Torej bo* gatini imajo usmiljenje s siromaki? Oni so ga pobrali, ne da bi potrkal na njihova vrata ter mu izkazujejo gostoljubje in mu strežejo?...«
On pa je ves čas svojega dolgega, bednega življenja mislil, da samo revež more imeti so* čut j e z revežem. Tako so ga bili učili. Tako je bil dejal Jezus...
*	* *
Nekaj ur za tem je umrl. Šel je naravnost v nebesa. Komaj zagleda ondi Gospoda, že mu izpove svoj nesrečni slučaj in čaka v vsej ponižnosti pojasnila.
»Oh,« reče Jezus z vzdihom, »časi so se spremenili. Ker dandanes niti siromak ne ve* ruje več vame, podpira bogatin siromaka za* to, ker se ga boji...«
Aljoša:
KO MLADO DREVO
Na skalnatem skladu rast d drevesa, zeleni plameni okoli koče — globoko v dolini gore očesa velemesta, ki divje stoče.
O	moje drevo, kot ti bom pognal v osrčje skalovja vse korenine, samoten bom pod zvezdami stal, skromen in čist ko mlado drevo nad črnim prepadom, nad sivo meglo.
»Ni junak, komur v stiskah srce ne bije v močnejšem zaupanju.«
»Drevo, preje tako obloženo, mi nosi malo jabolk. Glej, bršljan je kriv, ki ga mogočno obdaja.«
»Uro za uro se nam življenje prijazno ponuja.«
Frančiiek SaleSki.
Prof. Rado Bednarik:
STARE PRIČE.
Dornberški gospodje.
NAJ lepo se dvigajo okoli lepega Dom* berga vinske gorice. Vipava se prav ob vasi kljukasto zavije, da da prostora za hiše in dva grička nad vasjo, za Oukljo in Tabor. Med obema je zajeda, ki so jo po> rabili za cesto proti Rihenberku. Železnico so pa morali speljati pod Čukljo na saksid* sko polje. Nad prevalom, kjer se državna cesta prevali z dornberške strani proti mlinu, se dviga še precej strmo dornberški Tabor. Sem gor so dornberški gospodje postavili svoj srednjeveški grad. Danes ni ostalo od njega nič razen žalostnih ostankov, starih prič mogočnih rodov, pa tudi prič burne pre* teklosti naših očetov.
Na »Prtonu«.
Dornberški gospodje niso bili plemiči prve vrste, marveč takozvani ministeriali. To so bili prvotno oboroženi hlapci v plemičevem
spremstvu. V 13. in 14. stoletju so vsi postali vitezi; iz teh se je kasneje razvilo nižje plems stvo (baroni, vitezi). Tudi rodbina Dornbers gov je bila te vrste. Že ime pove, da je bila
1’ o t m c d s r o d n j i m in spodnjim obzidjem.
nemškega pokolenja. Gotovo je, da so bili iz Bavarske ali Švabske, ker so goriški grofje od ondi klicali svoje nižje plemstvo. Kot rodni kraj Dornbergov navajajo nekateri zgodo« vinarji Ansbach na Bavarskem. Le furlanski zgodovinar Palladio trdi, da je rod prišel iz Brešije, ker da ga je pozval v naše kraje oglejski patriarh Pilgrim II. (1195—1204), ki da je bil sam tega rodu. Toda iz starih bukev sc izpriča, da so plemiške rodbine prihajale v naše kraje, kjer nismo imeli grudorodnega plemstva, že v 8. in 9. stoletju iz Frankovske, iz Lombardije in Toskane pa šele v 13. in 14. stoletju.
Ime Dornbcržanov sc pojavi v zgodovin« skih spisih že 15. septembra 1. 1152. Takrat
je nadškof iz Solnograda daroval samostanu sv. Jurija na Koroškem neke gozdove; za priči na darilni listini sta podpisana Wolfram Dornberški in neki Bernhard iz Sibidata ( = Čedad).
Zunanje obzidje.
Prvo posest v naših krajih je dobil Hen* rik Dornberški 1. 1206. Tedaj mu je grof Majnhard II. Goriški podelil »10 mansi (= kmetij) in Stran« (= današnji Kronberg). L. 1232. so pa dobili grad na omenjenem grič? ku. Grad in vasica, ki sc jc razvila pod njim, je dobila ime po lastnikih.
Jugovzhodna vratu.
Dornberški ministeriali so se kmalu do* kopali do prvih časti na goriškem grofov* skem dvoru. Sc preden so prišli na Tabor, je bil VVolfram Dornberški poslanik grofov pri patriarhu, drugi so bili vicedomi (sodniki) go* riškega mesta. Grb dornberških gospodov, trnjev grm aloe, ki raste iz zlate vaze (odtod pride nemara tudi ime Dornberg Trnjevo), je vzbujal spoštovanje v deželi.
Toda Dornberžani niso dolgo gospodovali v Dornbergu. Že 1. 1430. sc je ena veja te rod* binc preselila v Videm, kjer je izumrla. Pri* bližno ob istem času so pa Dornberžani od' stopili goriškim grofom Dornberg za tolmin* sko gospoščino. Rodbina je postala še slav*
nejša. L. 1462. so postali Dornberžani patriciji (= neke vrste višjih meščanov) Gorice. WoIfganga je celo sam cesar Friderik III. po* slal kot poslanika k dožu v Benetke in 1. 1465. še k papežu. V Gorici si je družina kupila več hiš. Palačo so imeli pod goriškim gradom, kjer je danes sirotišče »Contavalle«. Palača je po propadu rodovine prišla v roke plemi* čem Petačem. Baron Vid Dornberški je bil tako bogat, da je 1. 1585. dal zidati cerkev sv. Ivana v Gorici. Ta Vid je bil tudi za po* slanika v Benetkah.
Stolp, odkoder so klicali tlačane.
Po letu 1630. je rodbina Dornbergov ob* ubožala. Prodati jc morala svoja posestva v Tolminu, Števerjanu, Kronbergu in Lokah. Za-Jnji Dornberžan baron Ivan Ignac je 1. 1779. 103 leta star odnesel v grob staro slavo nekdaj toli mogočnega rodu.
V	Dornbergu so pa izza 1. 1407. gospoda* rili grofje Kabatta, ki so dobili od Henrika IV. Goriškega Dornberg v fevd. Dosti se pa niso zanimali za to svojo posest, marveč so raje v svoji palači v Gorici dajali razkošne sprejeme. Zadnji grof Rabatta je baje prav žalostno končal. Ko je šel na lov v kronberške hostc, je naletel na nekega kmeta, ki je lovil po njegovem. Grof je nanj pomeril s puško, a divji lovec jc bil urnejši in je zadnjemu Rabatti glavo s koso odrezal.
Razpali grad s posestvom in dornberškim mlinom so kupili grofje Coronini. V začetku našega stoletja so pa razni posestniki poku* pili zadnje ostanke obširnih zemljišč. Naj* več je prevzel veleposestnik gosp. Mrevlje iz Tabra.
Od gradu ni ostalo pravzaprav nič. Dobro je pa ohranjenih dvoje zunanjih obzidij. Iz ostankov zidin in iz ustnega izročila* skle* pam, da jc dornberški grad imel prav tako, namreč jajčasto obliko, kot goriški. Raz* tezal se je od jugovzhoda proti severozapadu. Glavni vhod je na severozapadni strani ka*
i	Največ podatkov sem dobil pri g. veleposestniku Mrevljetu. Lepa mu hvalal
mor te naravnost pripelje glavna pot. Tiste* mu prostoru med oglom hiše in stolpom (glej sliko 1) pravijo še danes na »Prtonu«. Od »Pr; tona« na levo in desno vodi med spodnjim in srednjim obzidjem pot okoli in okoli (slika št. 2). Vaške hiše so kar vdelane v stare hod; nike v obzidju. Zunanji zid je visok 10 me; trov in se od zunanje strani še prav dobro vidijo stolpiči in prizidki (slika št. 3). Pot pelje naprej pod drugim zidom, ki je neko; liko nižji, do vrat na jugovzhodni strani (slika št. 4). Tu se zelo slikovito dvigajo nizki, močni stolpi na obeh straneh vrat, ki vodijo čez visok most (na sliki stoji tista oseba ravno na njem) na »Roženplac«. Tu so danes veliki vinogradi z dobro kapljico. Včasih so pa imeli tod zasajene oljke, ki so dajale do 30 kvinčev (po 85 litrov približno) olja. Olje so stiskali na torklji (iz ital. torchio), katere je še danes en del shranjene v Mrevljetovem hramu. Tudi zanimiva stara priča!
Grmada.
Na desni strani glavnih vrat se šc danes dviga stolp, odkoder so klicali tlačane na delo (slika št. 5). Zvon so med vojno pustili kot zgodovinsko ostalino. Danes ta zvon šc doni iz lin, a ne kliče več valpet na tlako; le ve; čemi »ave« zapoje v mehko vipavsko noč vabeč k počitku pridnega vinogradnika ...
Na levo od glavnega vhoda pelje vijugasta pot naravnost pred grad. Danes je to lc z akacijami in grmovjem obraščen ter s korci in kameni postlan vrh. Na daljavo meri ka; kih 45, na široko kakih 30 metrov. Tu se je dvigal močan stolp in poslopje z gosposkimi sobanami. Sredi dvorišča je bil globok vod; njak in kapelica. Še 1. 1833., sc spominjajo stari Taborci, je bila v kapeli sv. birma. V ka; pelici je bil lesen kip sv. Trojice, ki so ga prenesli v ccrkev sv. Danijela. Na veliko; nočno soboto 1. 1908. jc pa dal rajni župnik Ivančič ta kip sežgati. Nisem mogel dognati čemu.
L. 1840. je občina sklenila prodati razpa* dajoče grajske zidove, ker je bila nevarnost,
da posujejo hiše pod sabo. Večina sedanjih taborskih hiš je sezidanih iz grajskih kame; nov.
Kjer je stal nekoč glavni stražni stolp, odkoder so čuvaji pazili, kdaj bo na Grmadi (slika št. 6) zažarela grmada, znamenje, da Turek ropa v deželi, stojiš in zreš v pretekla stoletja, v moč rodov, ki so jim ponižni Vi; pavci tlačanih. Zob časa jih je vse zglodal, le stare priče pričajo o njih ...
OB ZATONU RUSKEGA CARIZMA.
KO sc je v hiši oglasil romar in nrosil prc; nočišča, tedaj jc Praskovja Feodorov* na oživela: obsula jc tujega popotnika s tisočerimi vprašanji, da bi kaj zvedela o svojem možu. V prvih letih je marsikateri popotnik pripovedoval, da je srečal na^ potu moža, ki je sličil popisu Praskovje Feodo* rovne. Videli so ga baje v nekem samosta; nu na Uralu, drugi spet na deželni ccsti, vo; deči v mesto Kazan, tretjič v gozdovih neda* leč od Rasputinovc domače vasi Pokrovskojc Nihče pa ni vedel za ime popotnika, nihče ni mogel potrditi, da jc videl res Gregorja Ras; putina.
Tik pred povratkom Rasputinovim v do* mačo vas so se glasovi o njem začeli množiti. Pravili so, da se je pojavil med ribiči ob brc; govih reke Ture in jih učil nabožnih pesmi. Ribičem jc pravil, da jc poslanec božji in da se jc Sv. Duh v njem naselil. Popjc pravo; slavne ccrkvc so pozabili smisel evangelijev in prave besede Odrešenikove. Pozabili so, da veseli Boga bolj ena grešna ovčica ko vsa čreda.
Drugi so pripovedovali, da se je Rasputin obdal z dekleti in poročenimi ženami ter da brodi ž njimi po gozdovih. Tam prepevajo psalme in plešejo okoli ognjev, dokler sc ne poloti vseh divja omamljenost. Nato zavpije »učenik« s čudnim glasom: »Ponižajte se v grehu! Preizkušajte svoje meso!« Ko so so užaljeni kmetje in možje dvignili nekoč proti krivemu preroku in ga hoteli radi pohujšanja in greha pretepsti, jc grozeče dvignil roko in zavpil: »'Pri mesece nc bo deževalo!« In res je tri mesece solnce strašno pripekalo in ožgalo vse njive.
Kmetje so sc zgražali nad temi novicami in označevali Rasputina za satanovega zavez* nika. Kdino Hlisti so željno pričakovali nje« gov prihod v Pokrovskojc.
Klicar v kleti.
Nekega večera je nekdo potrkal na hišna vrata starega Rasputina. Plavolasa Praskovja Feodorovna je šla odpirat. Omahnila je sko* ro, ko je zagledala po tolikih letih svojega moža. Žena in otroci so se mu vrgli okoli vra* tu, a Rasputin se jih je narahlo ubranil in jih slovesno blagoslovil Kako se je bil njegov obraz spremenil! Ostre brazde so mu križale lica in čelo, pogled je bil resen in slovesen. Obnašal sc je kakor visoka in važna oseba. Ko so mu hoteli pripraviti posteljo, je zau* kazal, naj ga povedejo v klet, kjer so navadno romarji prenočevali in se skrivali pred orož* niki. V kotu vlažne in mrzle podzemske luknje je visela božja podoba z majhno sve* tilko. Tu je Rasputin začel bičati telo in glas« no moliti. Celo noč jc družina slišala iz kleti njegove vzdihe in stoke. Drugo jutro sta stari Jefim in Praskovja odprla klet in se silno za* čudila: Gregor je sklanjal obraz proti zemlji, njegovo suho telo je trepetalo. Brez prestan* ka je tožil in glasno ponavljal; »Gospod, usmili se nas! Gospod, usmili se nas!« Nje* gova beseda jc postajala čim dalje močnejša in silnejša. Iz Rasputina so se trgali obupni kriki. Nenadoma je utihnil, kakor bi se ga bil Bog usmilil. Telo se mu je umirilo in obraz razjasnil. Ko jc Rasputin s svojimi prodirni* mi in ostrimi očmi pogledal očeta in ženo, ju jc pograbila čudna sila in sta brž pokleknila na tla. Gregor jc pa začel prepevati psalme in vriskati od veselja. Nato se je sklonil zopet k zemlji in molil v ponižni spokornosti.
Podzemeljska klet jc postala stalno Raspu* tinovo bivališče. Ponoči in podnevi jc odme* vala od njegovih molitev in vriskajočih spe« vov. Čudno obnašanje Gregorja Jcfimoviča, katerega so ljudje poznali za velikega prete* pača in veseljaka, je bilo za vas Pokrovskoje pomenljiv dogodek. Radovednost je gnala ljudfi da so sc bližali kleti in poslušali pre* trcsljivc glasove spokornikovc. Začetkoma niso hoteli verjeti v svetost Rasputinovo. To« da kdor se jc spustil v klet, ga vidci iz oči v oči ter poslušal njegove besede,- jc postal čudno zmeden. S seboj jc odnesel globok vtis in začel spreminjati svoje mnenje o Raspu* tinu. Gregor Jefimovič je znal tako vplivati na ljudi, umel jih je tako podjarmiti, da so bili v kratkem le še redki vaščani, ki so sc mu upirali in imeli njegov nauk za krivoverski. Domači duhovnik oče Peter jc zaman svaril vernike pred bogokletnim in nesramnim po* četjem Rasputinovim. Novi prerok mu jc zmešal vso vas. Mesto da bi ljudje hodili v cerkev, so obiskovali Rasputinovo klet in po* slušali njegove ognjevite pridige. Duhovnik si ni vedel več pomagati: javil jc zadevo ško» 'U in ga opozoril, da oznanja Rasputin krivo-
verstvo Illistov. Brž je bila v vasi preisko* valna komisija s škofom in začela zasliševati ljudi, ki so obiskali Rasputina v kleti. Ženske so izpraševali posebej in temeljito, toda tno* dušno so vse izpovedale, da je Gregor svet in pravoveren mož. Isto so naredili možje. Stari in mladi so ga le hvalili. Škof je poslal v klet tudi orožnika, a glej, tudi on je javil, da ni opazil na Rasputinu nič napačnega. Ko jc ob* lastvo videlo, da ni mogoče nastopiti proti Gregorju Jefimoviču, je zapustilo praznih rok Pokrovskoje, kar je Rasputinov ugled med preprostim ljudstvom zelo povzdignilo. Šte* vilo njegovih obiskovalcev in oboževateljev se je pomnožilo. Rasputin je sklenil, da osta* ne v kleti nepretrgano tri tedne in na eden* indvajseti dan pokore je prišel na svetlo. Ve# lika množica je čakala napeto slovesnega do* godka: s počasnimi, dostojanstvenimi koraki se je približal ljudem, ki so kar strmeli v nje* gov bledi, od dolgega posta upadli obraz. Lah* koverni kmetje in kmeticc so padali na ko* lena in sc dotikali njegovih oblačil. On jih je pa blagoslavljal in jim govoril: »Prišel sem, da vam oznanim veselo vest, katero me je spodaj naučila naša mati zemlja; javim vam vest o odrešenju duše po grehu!«
Stopal jc slovesno skozi vas ter izginil s svojimi učenci in učenkami v gozdovih.
Rasputin stopi v politiko.
Toda Rasputina ni držalo v domači vasi. Nekega dne jc vzel spet popotno palico v roko in romal proti zapadnim pokrajinam. Dospel jc v Petrograd, kjer je prosi! prcno* čišča v velikem bogoslovnem semenišču. Tam so imeli posebno hišo za romarje in so spre* jeli Rasputina pod streho. Zgodilo se je, da jc Gregor Jefimovič prišel v dotiko z bogo* slovci, ki so sc začeli ž njim raztovarjati o verskih rečeh. Začetkoma so se hoteli s pre* prostim sibirskim kmetom šiliti in mu stavili težka bogoslovna vprašanj i, da bi ga spravili v zadrego. Toda Griša sr- m dal ugnati: mirno in pazljivo jc poslušal izpraševalca in po kratkem premisleku odgovarjal s kratkimi, jedrnatimi stavki. N jegovi odgovori so čeda* Ijc bolj čudili družbo visokošolcev: bili so točni in obenem slikoviti. Ravnatelj semeni* šča oče Tcofan, učen in ugleden starček, spo* vednik carice Aleksandre Feodorovne, se je približal in sledil bogoslovni razpravi med vi* sokošolci in sibirskim kmetom. Tudi on je strmel nad znanjem Rasputinovim in začel glasno pritrjevati: »Očka, povedal si resni* co. Tako je!« Kar je najbolj presenečalo rav* natelja Tcofana, jc bila notranja gotovost in neverjetni mir, s katerim je Gregor Jefimo* vič odgovarjal na najtežja bogoslovna vpra*
šanja. Sčasoma je družbo prevzelo pravo spo* štovanje do globokoumnega kmeta in ga je z užitkom poslušala. Rasputinu so zažarele oči in je začel govoriti, kakor bi metal ogenj iz sebe. Teofan je spoznal, da tiči v tem kmetu čudna moč; zato ga je drugo jutro predstavil škofu Hermogenu iz Sarova. Rasputin se je škofu na prvi hip prikupil. Hermogen je ob* čudoval pristnost, ki je dihala iz Rasputinove osebe, užival njegovo govorico, ki je prcki* pevala od slikovitosti in šaljivosti. V tem kmetiču je vtelešen značaj ruskega ljudstva. Dobro bi bilo, ko bi Rasputin postal pomagač Hermogenove stranke, katera se je ravnokar borila proti prodiranju brezverske zapadne omike v rusko državo.
Zato sta Hermogen in Teofan sklenila, da predstavita Rasputina vsemogočnemu menihu Iliodoru, pravi glavi pravoslavnega politične* ga gibanja tiste dobe. Iliodor je slovel kot največji cerkveni govornik Rusije in njegove pridige je poslušal sam car Nikolaj II. Viso* korasli, mršavi menih s plamenečimi, begajočimi očmi je bil strah in trepet tudi najvišjih državnih uradnikov. V neštetih govorih je oznanjal skrajni panslavizem in carsko samo« drštvo. Njemu ob strani je stala »Zveza pra* vih ruskih ljudi«, zelo vplivna organizacija političnih nazadnjakov. Iliodor je hotel, da bodi car vsemogočen, istočasno se je pa b iril proti predpravicam plemstva in meščanov. Posebno hudo je sovražil razumništvo. Več* krat se je zaletaval v carske namestnike in jih javno pošiljal molst krave, če ne umeio pravično in dobro vladati. Nihče, ne policiia in ne ministri, niso mogli Iliodoru do živega. Preprosto ljudstvo ga je oboževalo in je bilo pripravljeno sc zanj tudi spuntati.
Temu mogočnemu gospodu sta oče Teofan in škof Hermogen predstavila Rasputina, ki se je vedel tudi ž niim popolnoma brez stra* hu, kakor da bi se že sto let poznala. Menih Iliodor ic predložil Rasputinovo zadevo »Zve* zi pravih ruskih ljudi« v razpravo in trdil, da ie Rasputin svet in visoko nadarjen človek, katerega ie treba takoj sprejeti v društvo. V borbi proti zapadni pokvarjenosti ve je treba nasloniti n« ljudstvo. Že Dostoievskij in Tol* stoj sta učila, da ie govorica kmetov globo* koumna in veličastna, kakor io srečujemo samo v evangelijih. Gregor Rasnutin je prava nodobn kmečke modrosti in svetosti, / njim bo politika zveze dobila zmagovitega po* močnika.
Uspeh je b«l. da so Rasputina snrcjcli. Oče Teofan, snovednik vladarice Aleksandre, je takoj začel misliti, kako bi predstavil Raspu* tina vladarski družini in ga vpeljal v Carsko selo.
Rasputin na dvoru.
Carjeviču Aleši se jc po daljšem času spet pripetila nesreča. V vrtu se jc igral s sinom svojega čuvarja Derevenka in se pri tem su* nil. Začelo se je takoj notranje krvavenje, fanta so morali nesti v posteljo. Telefonično so poklicali v Carsko selo zdravnike, toda vsi njihovi napori in posveti so bili brezuspešni. Carjeviču je bilo vedno slabše, vladarica Alek* sandra Feodorovna ni že tri noči zatisnila očesa ter bdela brez prestanka pri bolniški postelji. Tudi leki čarovnika drja Badmajeva niso to pot več pomagali. Vladarjeva oko* lica je vsak trenutek pričakovala smrt presto* lonaslcdnika. Tu se pojavi v C'are kem selu Črnogorka Stana Nikolajevna in začne to* lažiti vladarico. Mali Aleša bo gotovo ozdra* vel in na dvoru bosta zavladala spet sreča in zadovoljnost, ako sc Aleksandra Feodorovna drži naslednjega nasveta: v Petrogradu se bavi čudovit sibirski romar, ki ga je treba poklicati na pomoč. Gregor Rasputin jc sicer preprost kmet v ovčjem kožuhu in težkih škornjih, toda vsi, ki so ga videli, so prepri* čani, da jc svet mož. Oče Teofan jc govoril ž njim na dolgo in spoznal pri tem njegovo čudovito dušo. Rasputin je močno očaral tudi grofico Ignatjevo in Milico Niko* lajevno, ki ga je povabila v svojo hišo. Velika kneza Peter in Nikolaj Nikolajevič sta pre* verjena o njegovi svetosti. Da je Rasputin, čudodelen, se vidi že v njegovih sijajnih očeh, ki so nepopisljivo globoke in presunljive, ka* kor jih niso opazili še pri nobenem človeku. Poročila iz Sibirije pravijo, ('a je ozdravil že mnogo neozdravljivih bolnikov. Za Gregorja Rasputina se zanima tudi organizacija »pravih ruskih ljudi«, ki so najzanesljivejša opora vladarske hiše in pravoslavne vere. »Pravi ruski ljudje« menijo, da govori iz tega si* birskega kmeta g'as ruske zemlje in duša ruskega ljudstva. Nikoli ni bilo še tako po* trebno kakor sedaj, da se posluša glas ljud* stva, zakaj revolucijonarji izpodkopujejo s čedalje večjo silo prestol in pravoverno rusko Cerkev. Gregor Jefimovič je pristen Rus in pravi kristjan, pozna potrebe in želje ljud* stva in zato da lahko carju najboljše nasvete, kako zadovoljiti preprosti kmečki narod. Ra* zen tega bo Rasputin ozdravil carjeviča in očuval tako Rusiji prestolonaslednika. Iz teh razlogov prosi odbor »pravih ruskih ljudi« nujno vladarjevo dvojico, naj sprejme svc> tega sibirskega kmeta.
Čim dalje je Stana Nikolajevna govorila, tem bolj se jc carica pomirjevala V srcu se jc naselilo zopet upanje, da mali Aleksej ozdra* vi. Saj je Rasputin poslal carici izrecno spo* ročilo, da bo Aleša rešen. »Povej carici —
je rekel — »naj ne joče več. Njenega fanta bom že ozdravil. Ko postane vojak, bo imel spet rdeča lica«. Aleksandra Teodorovna je vsa vesela obvestila carja o novem rešitelju in ga prosila, naj ga pozove v Carsko selo. Tako je bilo sklenjeno, da pride Gregor Ras* putin koj drugi dan na dvor in da ga puste k bolniški postelji.
Prvo srečanje z vladarjem.
Obiskati carja Rusije ni bila lahka stvar. Vladarsko družino je varovala trojna poli« cija in preden so te pustili do Nikolaja II, so te na dvorcu Carskega sela ustavili najmanj dvajsetkrat, te pregledali od nog do glave, temeljito izprašali in končno te najbrž sploh niso pustili do njega. Da bi Gregorju Jefi* moviču prihranili take sitnarijo in da bi se njegov obisk ne raznesel preveč po mestu, je car sklenil, naj Rasputin pride na dvor skozi skrita vrata v ozadju palače.
Za obisk je bila določena 9. ura zvečer. Nikolaj in Aleksandra sta ga pričakovala v carjevi pisalni sobi. Mesto da bi bil točen, ju je Rasputin pustil čakati, kar je po dvornih predpisih Rusije bilo nekaj nezaslišanega. Vladarja sta se temu močno čudila in sc že vznemirjala, ko se nenadoma odpro vrata in se prikaže na pragu dolga in suha postava Gregorja Jcfimoviča v dopetnem črnem kaf* tanu, z dolgo brado in razkuštranimi lasmi. Spremljala ga je Marija Višnjakova, postrež* nica bolnega carjeviča, ki je ostala začudena sredi sobe. Prve besede, ki jih je Rasputin spregovoril, so bile naslovljene Višnjakovi: »No, kaj pa zijaš tako, dušica?« Nato se je obrnil s širokim smehljajem k Nikolaju in Aleksandri, ju objel ter poljubil cmokajoče na lica. To jc bilo kaj čudno in nenavadno srečanje z mogočnim vladarjem ruske dr« žave.
Kmalu za tem so Rasputina povedli v pre* stolonaslednikovo spalnico. Aleksej je ležal bled na postelji, od bolečin jc bil pol v neza* vesti. Gregor Jefimovič jc najprej pokleknil pred sveto podobo v kotu in se potopil v mo* iitev. Nato se jc približal dečku in naredil čezenj znamenje križa. Aleksej je odprl oči in sc nekoliko ustrašil neznanega bradatega obraza. »Nikar se ne boj, Aleša!« — ga jc pomiril Rasputin. — »Vse bo dobro.« Njegov glas je bil blagodoncč, dobroten in čvrst. »Glej, Aleša«, — in z roko je šel božajoč preko cclega caricvičcvega telesa, — »glej, se* daj scin ti prepodil vse grde bolečine! Sedaj te nič več ne boli in jutri boš zopet zdrav.« Carjevič se jc vidno pomirjeval; Rasputin mu je pa začel pripovedovati pravljice iz Sibirije, govoril mu je o grbastem konju, o vitezu brez oči, nezvesti carični, ki se je spremenila v belo
raco, opisoval brezmejne sibirske planjave, ki jim še noben človek ni videl konca. Tudi cvetlice in drevesa imajo dušo in Rasputin je poslušal v Sibiriji njih govorico. Poslušal je kot deček tudi konje, ko so se v hlevu raz* govarjali. Aleksej je poslušal ves zamaknjen in popolnoma pozabil, da je bolan. »Vidiš Marja«, — je vzkliknil proti strežnici — »da znajo tudi živali govoriti. Vedno sem ti to pravil, ti si pa tako neumna, da tega ne veš!«
Ker je bila pozna ura, se je Gregor Jefi* movič moral posloviti. Carjevič se ni hotel lo* čiti. Sele ko je Rasputin obljubil, da se jutri vrne, se je Aleksej umiril. Carica Aleksandra Teodorovna, ki je bila ves čas v sobi, je kar žarela sreče in zadovoljnosti. Ob slovesu je segla po Rasputinovi roki in jo hvaležno po* ljubila. On je pa naredil nad njo križ in rekel: »Veruj v moč moje molitve in tvoj sin bo žis vel.«
Upor dvorjanov.
Gregor Jefimovič je hodil odslej redno na obisk v Carsko selo in se razgovarjal cele ure s carjevo družino. Postal je domač in si pri« dobil zaupanje carja, Aleksandre in njenih hčera. Toda Rasputinovi nočni obiski niso ostali prikriti dvorni družbi in politikom. Čim se je razvedelo, da se je pojavil v Carskem selu nov čudotvornik, se je polastilo teh kro* gov hudo razburjenje. Dvorjani so se zgra* žali nad sibirskim »kmetavzarjem«, ki se jc vrinil v carsko družino, in so ga skušali str* moglaviti. Saj obnašanje Rasputinovo res ni bilo izbrano in plemiško. Obdržal je tudi na dvoru svoje kmečke navade in če mu kaj ni ugajalo, je treščil s pestjo po mizi. Carjevi so vse to z lahkoto prenašali, ker je Gregor Je* fimovič imel druge odlične lastnosti. Bil je živahen in zfovo^en. poln notranje sile in zelo pameten. Najvažnejše pa jc, da je ugodno vnlival na carjeviča in ga znal ozdravljati. Mož si je znal pridobiti ljubezen in zaupanje vladariev. »Vlival jima ie poguma, ju bodril in podžigal, tolažil in zabaval. Večkrat iu ie spravil v jok, zakaj govoril je odkrito in ju če treba tudi prijel. Nato je pa pripovedoval najveselejše šale in burke, tako da nista več mogla prestajati brez njegove družbe«.
Izmed dvorjanov se je Rasputinu uprla najprej vzgojiteljica velikih kneginj, carjevih hčerk, gospodična Tjučeva. Gregor Jefimovič je imel namreč navado, da jc pred slovesom prišel v spalnico velikih kneginj, da jih bla* goslovi in pozdravi. Vzgojiteljica jc protesti* rala ih car je Rasputinu prepovedal vstop v spalnice, Vsi drugi dvorjani so pa imeli malo uspeha. Nikolaj ni dovolil, da govore proti Gregorju .Tcfimoviču, Aleksandra jc bila pre* pričana, da dvorjani ne razumejo njegove notranje vrednosti in svetosti. Ko je carjeva
okolica spoznala, da Rasputina ne more iz« podriniti, se je vdala in iskala njegovega pri? jateljstva.
Kakšen vpliv je Rasputin imel na dvoru, vidimo iz zapisnikov Nikolaja II., ki se pri* cen ja jo s stavkom: »Spoznal sem svetega moža z imenom Gregorij iz pokrajine tobol« ske.« Na mnogih mestih ga imenuje poslanca božjega, edinega pravega prijatelja vladarske hiše. Še bolj nego Nikolaj je Rasputina vpo« števala Aleksandra Teodorovna. Izmed pa« pirjev, ki jih je zapustila, je značilno nastopno pismo Nikolaju II.: »Dežela, kjer vladar po* rluša besede svetega moža, ne more nikoli propasti. Treba je verjeti samo Gregorju Jefimoviču in ga prositi za nasvet. Ne smemo misliti, da ne razume nič, temveč biti prepri« čani, da mu Pog sam vse razodene. Če on bla« goslovi načrt, gotovo uspe, če nam da nasvet, smo lahko mirni, da je pravilen. Na njegovem življemkem izkustvu počiva božji blago lov.« Drugič spet piše Aleksandra carju: »Imej malo več potrpežljivosti in več zaupanja v molitev ter v pomoč našega prijatelja in vse pojde dobro.«
Mož, ki je imel tak vpliv na vladarja, je moral v tedanjih ruskih razmerah postati kmalu političen veljak. V političnih krožkih Petrograda, o katerih smo začetkoma pisali, je postalo živo. Različni ministri in drugi mo« gočniki so se začeli potegovati za Rasputinovo prijateljstvo. To je bil mož, ki je nekaj več zalegel kakor sedanji dvorni služabniki. Kdor dobi na svojo stran Rasputina, ima v oblasti carja in doseže, kar hoče. V Petrogradu se je začela prava tekma, kdo si pridobi zaupanje Rasputinovo. Ljudje so sc tem bolj pehali okoli Gregorja Jefimoviča, ker so zvedeli, da rad sprejema denar in se da podkupiti, da ljubi vino in lepe ženske.
 	(Dalje.)
OD KOLIŠČA DO NEBOTIČNIKA.
OD stavbe na kolih do nebotičnika — ka> ko dolga pot v zgodovini človeškega stavbarstva! In vendar je komaj tri ti« soč let, kar so ljudje še gradili svoja domovja na kolih sredi močvirij in jezer.
Od mlajše kamenite dobe do dni rimske* ga cesarstva so sredi nekaterih švicarskih je« zer stale na koleh vasi in celo mesta. Tu sem so ljudje postavili svoje »hiše«, da bi bili varni pred sovražnimi plemeni in pred divji« mi zvermi, ki so tistihmal še gospodarile po alpskih pragozdih. Kakšne so bile stavbe na koleh? Na plitvinah so ljudje zabili lesene
kole, po 3—5 m dolge, po dva in dva skupaj, in jih obložili s kamenjem, da so trdneje vzdržali proti valovom in vetru. Na kole so nad vodno gladino zabili debla in deske in na tej ploščini so postavili koče iz lesa in ilovice. Streho so pokrili s : lamo in drevesno skorjo.
V	Curiškem jezeru so te povodne stavbe po« krivalc 13.000 kvadratnih metrov površine, na Neuburškein jezeru pa je stalo celo povodno mesto, ki se je razprostiralo na prostoru, ki zavzema 60.0^0 kvadratnih metrov! Tudi na Ljubljanskem barju so odkrili dokaj obsežno tako naselbino.
S t a v h c 11 a kolih.
Les in ilovica sta bila poglavitno gradivo v deželah Srednje Evrope, prav globoko v srednji vek. Šele okoli leta 1000 po Kristuso« vem r. so začeli v nemških in zapadnoslovan« skih deželah zidati kamenite stavbe. V tem so bili evropskim narodom učitelji Rimljani.
V	vzhodnih deželah pa, kjer je malo lesa in so gozdove že zgodaj izsekali, so že v pred« zgodovinski dobi gradili templje in dvorce iz kamna, posebno še na Grškem.
Egipčani so že pred tisočletji izdelovali opc« ko iz ilovicc pomešane s slamo ter jo žgali na solncu ali v ognju. Sveto pismo pripoveduje, kako so izraelski sužnji žgali opeko za grad« njo velikanskih faraonovih dvorov. Babilonci in Asirci so pa jemali za gradivo predvsem zračno opeko, ki so jo ob velikanskih grma* dah popolnoma ožgali šele, ko je bila stavba dovršena. Iz take opeke so Babilonci sezidali donebesni »babilonski stolp«, ki sc je v sedmih stopnjah vzpenjal v višino, ki jo učenjaki cenijo na 192 metrov.
Egipčani pa so zidali tudi že velikanske stavbe iz kamna, predvsem iz apnenca in gra* nita. Kamen so lomili v Zgornjem-Egiptu in ga prevažali na stotine kilometrov daleč v Spodnji Egipet, kjer so ga obdelali. Kako ve* likanskih del so se egipčanski stavbarji lotili, nam kažejo obeliski, iz enega kosa urezani, ki so visoki do 170 metrov. Starogrški pisatelj Herodot poroča, da je pri gradbi 136 metrov visoke Keopsove piramide, v katere notrini je bilo grobišče faraonov, delalo skozi 30 let nad sto tisoč sužnjev.
K čudežem staroveškega stavbarstva šte* jemo razen omenjenih piramid in babilon* skega stolpa tudi velikanski tempelj boga Amona v Karnaku, čigar temelji pokrivajo skoro en štirijaški kilometer. Dvorana tega templja je bila tako prostrana in visoka, da bi v njej z lahkoto shranil vse stolne cerkve Julijske krajine. Vendar je moglo v dvorani stati le par sto ljudi, zakaj nagosto postav*
1	jeni, stolpom podobni., po 25 metrov visoki in po 10 metrov široki stebri napolnjujejo skoro vso dvorano. Veličastno* je bilo tudi največje gledišče sveta, Kolosej v Rimu. Rim* ljani so skozi cel srednji vek lomili v njem kamenje in vendar je razvalina še sedaj tako orjaška, da gledavca kar prevzame. V Ko* loseju, ki se je dvigal 50 metrov visoko, je bilo prostora za 85.000 gledavcev.
Stolnica v K c 1 m o r a j n u.
V	krščanskem srednjem veku pa je vzcve; tel čudežen cvet stavbene umetnosti: prelepe cerkve, ki jih še danes stritič občudujemo. Mladi krščanski narodi, ki jim je evangelij prerodil dušo, so v romanskih in gotičnih cer* kvah ustvarili čudovite umetnine. Kakor ve* ličastna kamenita molitev sc pne proti nebu milanska stolnica, kakor skupna hvalnica po* donavskih ljudstev kipi v oblake svetoštefan* ska cerkev na Dunaju. V teh stavbah živi v najčistejšem izrazu duh tedanjega krščan-skega občestva.
Potem je prišla doba rcnesance in baroka. Genijalni stavbenik Bramante je zgradil ve* likansko cerkev sv. Petra v Rimu; zraven nje so postavili vatikanski dvor, ki je mesto zase.
V	tem stavbenem razdobju so Francozi sko* raj štiri sto let gradili kraljevi dvor v Luvru, ki je še danes največja palača sveta.
Ko se jc pred sto leti začela razvijati mo* derna tehnika, so začele rasti sicer manj lepe, a po velikosti staroegipčanskim stavbam po* dobne gradbe. Eifflov stolp v Parizu, ki ga jc postavil leta 188(A inženir Eiffel iz devetih milijonov kilogramov železa, je še vedno naj* večja zgradba na svetu. Amerikanci pa se po* našajo, da so ustvarili hišo«velikanko. Tam,
kjer so pred 300 leti holandski naseljenci ku* pili od Indijancev za par steklenic »ognjene vode« (žganja) polotok Manhattan, stoji da* nes Njujork, šestmilijonsko mesto. Na tes* nem je, obdan od morja; stavbišča so neznan* sko draga, zato zidajo stavbeniki v višino, češ, da je. zrak zastonj. Iz nezgorljivega gra* diva, železa, kamena in betona, so postavili na obrežju Manhattana orjaške nebotičnike, ki so v svojem priprostem, strogem in močnem slogu svojevrstno lepi. Petdeset nadstropij palače Metropolitanske zavarovalnice plezaj
».'“»(Sl!
II lllllf.llftttffiii fl UH I MIOMIH"
ii
1’
Palača Njujorške telefonske družbe.
do višine 225 metrov! V 30 nadstropni stavbi Njujorške telefonske družbe dela vsak dan nad 10.000 ljudi. Ta hiša je kakor mesto zase, ima v sebi cerkve, bolnico, pa tudi policijsko stražnico in ječo. Toda tudi to velikanko še prekosi palača Woolworth, ki je največja stavba sveta, visoka 238 m. Sedemdeset veli* kanskih betonskih stebrov, ki so jih spustili v skale polotoka, nosi silno težo te stavbarske mojstrovine; raz njeno streho sije ponoči mo* gočna električna luč, ki sveti 200 km daleč v morske daljave, kakor bi hotela vesoljstvu naznanjati zmage človeškega uma, ki se je iz podzemeljskih jam vzpel na višine sodobne tehnike.
GrivSki:
DEŽNIK.
JANEZ in Tereza sta sla o priliki srebrne poroke na Sveto goro. Lep dan je bil in poln zlatih spominov.
Zvečer sta hitela na ajdovski vlak. Nad Sabotinom je grmelo in Sv. Valentin je bil že moker.
»Hvala Bogu, zdaj sva na varnem!« Zado* voljna sta sedla v kupe. Vlak je zaropotal in po stari navadi v potu svojega obraza služil črni premog.
»Ježeš, Janez, kje je pa moj dežnik?« Vsa zadovoljnost je hipoma padla skozi okno. Te* reza je prebrskala vse police, a dežnika ni bilo nikjer.
»Ni ga!« je vzdihnila in obraz ji je zalila trpka žalost, razočaranje, jeza.
Sopotnice so jo tolažile. Pravile so ji o dežnikih, ki so jih ljudje pozabili v globokih kleteh, jamah, na sejmih, pa so vendar našli pot domov. Starka pa ni verjela. »Ni ga in ga ne bo!«
Stari je molčal v kotu. Bil je tih mož, za* verovan sam vase. Samo malo je dvignil gla* vo, pomigal z njo in tiho pripomnil: »Kaj če> mo?« Krasni dan, poln lepih spominov, se jc izpremenil v temno, mračno noč. Črn dež* nik se je razpel nad svetlimi spomini.------
Taki so odrasli ljudje. Mladim takih ma« lenkosti ni mar. Stari ljudje pa občutijo vsa* ko izgubo in vsaka malenkost jim zagreni ve* selje. Imajo pač seštete solnčne dneve v svo* jem kratkem življenju; jato jim jc majhna izguba v podvojeno žalost.
PISMA IZ NAŠIH DNI.
PREDEN ti nadalje pišem, tc lepo po* zdravim . ..« Tako začenjajo stara J J	in nova pisma, ki jih poštni seli pri*
našajo v naše hiše.
V	nizki izbi ob ognjišču stoji stara žena in bere pismo, ki ga jc poslal sin Tone. Piše, da jc tri tedne iskal službe, da je zdaj za težaka v ladjedelnici, da plača ni baš velika, pa bo že kaj malega utrgal za dom. In še pove, da se mu toži po domači družini in vprašuje, ka» ko kaže letina in ali so Sivko žc prodali. In še, da je našel dobrega prijatelja, rojaka iz sosedne fare, pa da sta si skupaj najela sobo in da tam visi podoba Svete družine, ki mu jo je mati dala za popotnico. In spet lepo po*
zdravlja----------in materi se orosijo oči, za*
kaj zdi se ji, da jc njen veliki, veseli Tone s srcem doma, pri družini.
In drugo pismo prileti v šesto nadstropje delavske hiše v ameriškem velemestu. Zena pozdravlja moža, otročiči ga pozdravljajo, vsem jc težko brez očeta, vprašujejo, ali se kmalu vrne. Vsi so zdravi in molijo vsak vc* čer zanj, posebno še Tončka, ki sc jc že brati naučila. Bila je na sv. Alojzija dan pri prvem svetem obhajilu in jc bilo tako lepo in je pridna, žc pomaga v hiši kolikor otrok more. In še pravi, da se bo družina že prebila do zime, potem pa bo težko. In naroča, naj mož pazi na zdravje in naj brž piše. — Mladi mož prebira pismo in potem sede in v okornih bc* sedah piše domov, kako dela zanje, kako upa, in šc in še naroča ženi, naj bo pogumna, naj otroke lepo vzgojuje, da bo dom ostal trden in srečen.
In tretje pismo, trn v srce. »Dragi brat, ležim že drugi mesec v bolnici, vedno slabše mi je in konec se mi bliža, ker bruham kri, in pravijo, da sem jetična. Ljubi brat, saj ni za^ me, jaz sem se vdala Bogu, tebe pa prosim, da poskrbiš za moja dva otročiča, ki siroti ostaneta sama na svetu, saj veš, da je moj mož zapustil družino in sta Franček in Ma* rička zdaj pri sosedi na reji, ker sem mislila, da ozdravim. Vem, da na tvojem domu ni ho* gastva in da imaš veliko družino, a za božje rane te prosim, vzemi moja otroka k sebi, da bosta doma. Piši mi, da bom lažje umrla, in reci svoji ženi Ani, naj jima bo za mater. Jaz bom molila za vse, če mi Bog da priti v ne* besa, in želim, naj moja otročiča molita zame. Pozdravlja te tvoja sestra Tina.«
Kmet Franc Žerjav počasi prebira pismo in obraz se mu mrači. Žalost in skrb ga stisneta. Kje bom jemal za toliko kljunov? In še suša je. Pa ta falot da je Tino zavrgel ko gnilo jabolko, ubožico... Gospodar pove ženi, ka* ko in kaj. Ana premišlja, se upira novim pri* šlekom, pa spet tehta in srce se ji omeči. »Že* gen božji bo na hiši, bo že Bog poskrbel.« Obrne se k možu in odloči:
»Francelj, kar napravi se, da ne zamudiš vlaka. In brž pripelji oba otroka domov. Jima bom postlala v izbi.«
Možu sc zjasni obraz in molče se odpravi na pot.
P. M. Lekeux — F. T.:
MARJETICA.
KI)() bi si mislil, da bo iz te žive deklice postala kdaj svetnica? Pri devetnajstih letih je bila odločena, da se vrže v živ* Ijenjc. Pa je nenadno nastopil v njenem živ*
1	jen ju izrazit preobrat; mogoče je k temu pri? pomoglo boguvdano mučeništvo naše blage matere in njen vzvišeni zgled. Največ pa je odločeval dobrotni Stvarnik sam, ki je iz is« kriče vžgal v nežni dekliški duši plamen naj* idealnejše ljubezni, ki vse pretrpi za Boga in bližnjega, ker išče svoj ideal v nadnaravnem svetu.
Učiteljica.
Bilo je v ponedeljek med šolskim po* ukom. Učenke so spregale: »Grem, greš, gre ... gremo, greste ...«
»Pst!... Pazite! Kdo zna naprej?«
»Jaz, jaz! Gospodična!«
Dvajset rok se je dvignilo nenadoma.
»No, Marica!«!
»Gred6, gospodična!«
»Dobro! Karla, pojdi k tabli in napiši: gredo!«
Majhna stvarca se dvigne. Grbasto, raz* kuštrano dekletce nerodno ropota v lesenih cokljah pred tablo in napiše s šepavimi pis* menkami:
»Greda.«
»Napačno! Kdo ve, kje je napaka?«
Zopet je zašumel cel gozdič rok.
»Jaz! Gospodična!« — »Ne, jaz!« —»Jaz!«
»Lojzika, pridi in popravi!«
Drugo dekletce vstane, ošabno pogleda na čevlje, si popravi predpasnik in ponosno pri* koraka pred tablo. Nekam prezirljivo zapiše:
»Grda.«
»Ne tako! Pazi, kaj si napisala! Citajte vsi!«
Po razredu je zagrmelo »grda« in prešeren smeh je udaril ob stene.
Učiteljica je sedla za mizo. Podprla si je trudno glavo in zamišljeno zrla na nemirne učenke. Čudno trudna postaja med poukom. Najraje bi*se naslonila, zatisnila oči in pustila otroke, naj svojevoljno razgrajajo.
Marjetica doživlja bridke ure učiteljice*no* vinke. Najtežji in najbolj razposajeni razred so ji prisodili. Mesto Liittich je imelo zlo* glasno predmestje Seraing. V zamazanih de* lavskih hišicah so prebivale tovarniške dru* žine. Krščanskega življenja ti ljudje niso po* znali. Med temi razvpitimi ljudmi so ustano* vile sestre sv. Vincencija ljudsko dekliško šolo. Starši so bili socialisti, divji, mrki, nrav* no blodeči in skrajno predrzni. Svoje hčerke so pošiljali v šolo k sestram samo zato, da bi jih obdarovale za sv. Miklavža. Ubogi otroci so se zmaličili že v zgodnji mladosti ter po* stali nedovzetni za vsak dober nauk. Komaj deset jih je hodilo ob nedeljah k maši.
Iz omlcvnih pripomb, ki so jih deklice me; tale druga drugi v obraz, je Marjetica do* znala, da živijo te uboge stvarce v strašnih nenravnih razmerah. Med učenkami je sedela par let starejša Cenobija. Imela je majhen obraz prstene barve, nabrekle ustnice in pre* drzen pogled, ki je pričal, da je dekle v tes* nem dotiku z grehom in za svoja leta zelo po* hujšana. Spadala bi bolj v cigansko družbo, kot pa v redovniško šolo.
Prejšnje učiteljice so bile zelo stroge ter so držale deklice tesno na vajetih. Zato so otroci takoj opazili, da je nova gospodična — novinka, ki še ni vajena ravnati z otroci. Nje* no neizkušenost so znale deklice dodobra izrabiti.
Posebno težko je bilo ukrotiti razposajene otroke ta dan. Znabiti zato, ker je bil ravno
ponedeljek, ali radi slabega vremena, ali radi dima, ki ga je metala iz sebe železna peč kar v oblakih.
Učiteljica je resno merila s pogledom po klopeh, toda miru ni bilo. Če je nastala tihota v eni vrsti, je začel direndaj v drugi. Stroga beseda je izzvenela v zamašena ušesa.
Do smrti zmučena je končala pouk. Kako rada bi se oddaljila vsaj za par minut. V ti* hoti bi se zbrala, odpočila, našla kaj lepega, tolažilnega. Pa ni smela. Samo dajati je mo« rala, ne da bi kaj prejela.
*	* *
Torek. Mlada učiteljica je potrkala z rav* nilom po mizi.
»Kakšna beseda je »on«, Erna?«
»Zaimek, gospodična!«
»Prav! Toda kakšen zaimek?« — Molk. »No, Marija Branko?«
»Posebni zaimek je!«
»Kakšen?«
Dekle je pordelo kot puran. Uporno je pogledala v tla in se namrdnila.
»Marija! Kakšen zaimek, odgovori!«
»Saj sem že rekla: posebni!« Trmasto se je obrnila v steno. Učiteljica je potrpežljivo razlagala v petič, v šestič, da je to osebni, ne a posebni zaimek. Naenkrat nastane krik in ronot.
»Gospodična! Gospodična! Ta ima uš!«
Ko strela z jasnega neba je prifrčal po zraku tintnik, se razbil ob tabli in pomazal učiteljico s črnilom. Marija Branko je upora* bila priliko, da bi se maščevala.
Nemo kot kip je stala Marjetica, bleda in žalostna. Toda samo za hip. Domislila sc je, da je stopila v šolo radi trpljenja, zato je udušila v srcu bridkost in se skrivaj nasmeh* ljala. Takoj je zopet pokazala uradni izraz in energično velela:
»Pišite!«
Po razredu je nastala tihota. Peresa so za** škripala in iz vneme je ta ali ona učenka po* molila celo jezik iz ust. Učiteljica sc je umak* nila v ozadje. Naslonila se je na zadnjo klop in prestrašeno zrla po sobi. Puste stene so se ji smejale v obraz, nemirne glave, polne ne* snage, so se premikale semtertja, stari zem* ljevidi in pusti geometrični liki so dolgočasno zevali v praznino. »Mučilna orodja!« ji je za* rezalo v dušo.
Hipoma je obstala. Pogled ji je obvisel na velikem razpelu. Zaupljivo je uprla trudne oči v Križanega. »Radi Tebe vzamem svoj križ. Pomagaj, Trpeči!« Pomirjena in vesela je sedla k mizi.
*	* *
Sreda. Učila jih je krščanski nauk, ker ni bilo dovolj duhovnikov.
»Otročiči, glejte križ! Gotovo ste si za* pomnili, kdo je Oni, ki je pribit na križu!«
»Bog Oče,« se oglasi v razredu.
Ni se vznemirila. Krotko in mirno je po* jasnila: »Ne, otroci, Bog Sin je, ki je človek postal, da bi nam odprl nebesa. Roza, kako je ime Sinu božjemu?«
»Sveti Duh!«
Marjetica je vzdihnila. Snela je s stene po* dobo božjega rojstva.
»Oglejte si sliko, otroci! Gotovo veste, kdo je ono ljubko Dete, ki leži v jaselcah?«
»Da, da, gospodična! Jezušček je, Jezu* šček!«
»No, glejte, pa veste! In to Detece je do* bro, usmiljeno. Vse ljudi je imelo rado, zlasti otročiče. Ko je pa Jezušček odrasel, so ga zgrabili hudobni ljudje, ga pribili na križ in ga umorili!«
»Ah!«
Molk. V tem molku pa se oglasi otroški glas:
»Ubogi Jezušček!«
Takrat so se Marjetici zasolzile oči in vi* dela je po klopeh, kako so kapale solze na črne šolske klopi. Ta dan ni govorila kot uči* teljica, zdelo sc ji je, da govori podobno kot sam Gospod Jezus, ki je prosil: »Pustite male k Meni!«
Hipoma se je začul krik: »Ojej, ac, ah!«
»Kaj je zopet?«
»Ta me je udarila! Ojej! Hu!«
»Gospodična, kito mi je pomočila v čr* nilo!«
»Ni res, lažeš, hu, hu! Ona je začela prva!«
»Lažnivka!«
V klopi je nastal boj. Deklici sta si skočili v lase.
Ostale učenke so hujskale in sc smejale. Ena si je sezula lesene coklje in jih zalučala po razredu. Priletele so v lice Marjetici. V razredu je nastala babilonska zmeda. Medtem je zazvonil šolski zvonec.
Med odmorom so morale vse učenke na dvorišče. Zunaj je bil mraz. Deklice so tekale semtertja, da bi sc ogrele. Marjetica je nad* zorovala. Ogrnjena je bila v gorko ogrinjalo, ker je bila prehlajena že par dni. Bolj kot na telesu jo je zeblo v duši. Tako sama in za* puščena je bila v tem drvenju.
V k^itu se je stiskalo revno dekletce. Ve* like, otožne oči so zrle na učiteljico.
»Lenka, zakaj sc pa ti ne igraš?«
Otrok se je še bolj stisnil. Ubožica je po* vesilu oči, pa jih zopet dvignila. Tedaj je Marjetica opazila v očkah solze.
»Hudo me zebe!« je dejala deklica in brids ko zaplakala. Lahka oblekca se je tresla v mrzlem vetru.
»Nimaš rute?«
»Nimam.«
Učiteljica je vzela svojo gorko volneno ruto in z njo ovila trepetajočo ubožico. Z robčkom ji je obrisala solze in jo poljubila na čelo. Po udih jo je spreletel mraz, v srcu pa ji je bilo gorko, tako prijetno toplo...
Zvečer je sedela sama ob brleči luči v bol* niški sobici, katero so ji prepustile sestre. Dolgo v noč je popravljala naloge, polne napak.
Ko je bila v samostanski cerkvi polnoč, je vstala. Preplašena se je ozrla okrog. — Sama! Niti ene ljubljene duše ni pri njej. Draga mati je daleč, prijateljice — ah, v tujem me« stu jih nima! Razen redovnic je bila ona edi* na lajična učna moč na šoli. Srce ji je streslo: Dvajset let stara, v najlepši dobi — pa sama, sama... Iz visokih cerkvenih oken se je ble* ščal pramenček in silil v temno noč. Ozrla se je skozi okno. Njena zapuščena, osamela du* ša se je srečala z nebeškim Jetnikom, ki je tudi sameval v tabernaklju. Po večni luči ji jc poslal pozdrav, in v tem pozdravu je bilo to* liko tolažbe, da, celo zahvala je bila v njem: za gorko ruto, s katero je odela ubogo siroto »Resnično vam povem, karkoli ste storili kate* remu izmed teh malih — to ste Meni storili!«
POJTE, SLAVČKI!
Pred kratkim jc neki prileten gospod, ki je dober pevec in vnet za lepo pesem, pripovedoval, (čjc in kako je dobil prvi pouk v petju: »Moja mati,« jo pravil, »jo bila jako živahna in vesela žena; naj so bili časi še tako hudi in skrbi Se tako velike, vedno je pela. Ko smo bili So vsi otroci majhni, nam je vedno česa manjkalo; zlasti kruha smo večkrat pogrešali. Hodili smo okoli matere in jo nadlegovali, naj nam da kruha. »Smo lačni,« so jc vedno znova oglašalo iz našega Številnega zbora. Mati pa pred tako vojsko ni zgubila poguma. »Otrdci, zapoj« mo« — je zaklicala — pa so je razlegla pcsemca »Na planincuh solnčece sije ...« Nekaj časa je sama pola, a kmalu so se začeli oglašati tudi naši glasovi, v začetku fo čemerni, a polagoma veseli in razigrani. Večkrat nas je s pesmijo priklenila tjudi k delu, ki nam sicer ni bog« vekako dišalo. Tako smo lupili krompir, luščili fižol in grah, vedno v zboru. Delo je Slo naglo izpod rok, nam so oči žarelo, ko smo kričali; »Oj ta soldaški boben!« in v naših srčecih je rastla ljubezen do nuše pesmi.
V	tistih' časih ni bilo domačo cerkveno pesmi, da hi jo mi no poznali. Vsak večer, ko smo odmolili rožni venoe, jo mati začela peti nabožne pesmi. Najprvo »Sve« to, sveto«. Mi, ki smo pri molitvi žo kimali, smo dvig«
nili težke glave in se ji pridružili. Vedno pa smo se po« rodno smejali očetu, ki je s svojim grmečim in nego« tovim glasom pritiskal. Če bi mati ne imela tako do« brega posluha, bi gotovo spravil voz pod cesto. Tako jc njegova slava vsak večer malo zatemnela. Vedno smo se pri petju popolnoma zdramili in razživeli tako, da nas je mati morala prositi, naj končamo. Posebno so nam ugajalo Marijino pesmice: »Marija, Mati ljubljena«
—	»Marija k Tebi« in druge. — Morda bi mi vsi ne imeli tako finega posluha in čuta za našo pesem, če bi nas naša mati ne bila seznanila ž njo že v zgodnji mla« dosti.« —
Res jc, da skoro vsi otroci ljubijo pesem. Škoda, da sc po naših domovih ne poje več toliko, kakor se je v prejšnjih letih. Otrok se kmalu nauči. Najprej se mu besedilo pove, potem se pa večkrat zapoje — in ne bo dolgo, ko bo sam začel peti. Našo staro nabožne pesmi so zelo lahko in lepe n. pr. Častimo, Glasno zapojmo, Marija, mati ljubljena, Ti o Marija, Marija, k Tebi uboge rove, in druge. V začetku jih bo otrok pol radi melodije, pozneje pa bo začel misliti tudi na besedilo in bo zajel v svojo dušo vsebino pesmi. Tako bo s petjem prisrčno mol'1. Tudi bo otrok lažje in z večjim vesol jem sledil sv. opravilom v corkvi, posebno sv. maši s petjem.
Zato naj mati večkrat povabi svoje otročiče: »Pojte, slavčki!« —	A.	S.
SVETO PISMO
V	DRUŽINI.
Sveto pismo jc za družino najlepša knjiga. Saj je beseda božja, pravi kruh za dušo. V mnogih naših dru« žinah se moli še vsak večer rožni venec in lahko trdimo, da jc vpliv in blagoslov molitve v teh družinah očiten. Sc lepša in bogatejša pa bo družinska molitov, če bomo pri njej brali tudi kako zgodbo iz sv. pisma, zraven pa primerno razlago. — Kakšno knjigo pa naj vzamemo v roke? Najbližjo so Zgodbe sv. pisma, ki jih je izdala Goriška Mohorjeva družba. Posebno drugi del, o no« vem zakonu, je sila lep. — Celotne evangelije in Apo« stolska dela jc izdala Bogoslovna Akademija. Knjiga je prvovrstna, stano pa lepo vezana 22 lir; kdor more, naj si jo nakupi, saj gre za knjigo, ki jo rabiš do smrti in
je nikoli no izčrpaš. Celotno svoto pismo starega
in novega zakona z obširno razlago je izdala pred vojno stara Družba sv. Mohorja. Razlago sta pisala najprej dr. Frančišek Lampe, po njegovi smrti pa jo jo leta in leta pisal dr. Janez liv. Krek. To branje jc nekaj po« sobnega. Celotna knjiga v 22. zvezkih ima na stotino slik, nad 2000 strani, stano pa komaj dvajset lir in poštnino. Naroča se pri Družbi sv. Mohorja v Celju. Družina, ki si bo nabavila te »Zgodbe sv. pisma« in jih dala zvezati, bo imela pri hiši pravi zaklad tudi za bo« doče rodove. To knjigo naj bi matere priložile hčeri v bulo, otroci darovali očetu za god, saj zlepa ne najdeš holj hasnovitega in tudi zanimivega boriva kot so te Zgodbe.
ZA HIŠO IN DOM
POLETNA DELA V VRTU.
V	poletnem času imamo v vrtu troje glavnih opravil:
1. Zelenjavo moramo zalivati. O tem smo pisali v prejšnji številki.
2. Uničevati moramo plevel, ki i/. zemlje srka ze» lenjavi potrebne redilne- snovi in vodo ter zapira zrak koreninam koristnih rastlin. Plevel moramo odstraniti s koreninami vred. Slabo delo bo opravil, kdor ho plevel samo potrgal, ker črez teden dni se bo plevel spet raz« bohotil.
Ko uničujemo plevel, moramo tudi rahljati zemljo. Kdor hoče na primer doseči, da bo zelena imela debel koren, mora paziti, da bo rastla na rahlem. V trdi, od dežja ali drugače zabiti zemlji nobena zelenjava ne uspeva prav dobro.
3. Najvažnejše opravilo v vrtu pa je sedaj priprava za zimo.
Tudi v zimskem času nam mora vrt kaj dajati. Ne omenjamo samo petršilja, ki je gotovo najbolj skromna rastlinica in tudi najbolj potrebna zelenjava oziroma začimba v kuhinji. Od vrta zahtevam za zimski čas več kot samo petršilj, in sicer naj na zimskem vrtu rastejo:
Solata: Poletna solata gre h koncu. Kdor je priden, bo sedaj še sejal letno solato, ji bo dobro zalival in še septembra bo užival dobro zelenjavo, ko bodo drugi debelo gledali. Vsi pa bi morali sedaj sejati zimsko so» lato, to je endivijo, katero bomo v prav hudem zim* skem mrazu shranili oziroma presadili v klet.
Zelje: Naš kapus ho imel debele glave, če ga bomo sedaj sadili in ga oskrbeli z dobro preperelim gnojem in mu izdatno zalivali. Tudi bomo v jeseni nekaj glav kapusa prenesli v klet.
Sedaj tudi lahko še sadimo fižol natičnik, potem pa bomo septembra meseca jedli fižol v stročju. Isto velja tudi za grah. Če ne veruješ, poskusi.
Špinače prihaja na kmečke mize vedno več. Špinača vsebuje mnogo železa in je zelo koristna za male in ve«
like otroke. Ali jo boš sejal? Zelen radič moraš imeti na razpolago skozi celo leto.
Vidiš, še vse polno stvari lahko vseješ in posadiš na mesto, kjer si pridelal čebulo, Česnik ali grah. Samo pazi, da ne bodo močni solnčni žarki preveč pripekali na mlade, komaj izišle rastlinice. Zato obsenči mlado retev. V ostalem pa bodi priden in imel boš na vrtu obilo zelenjave skozi celo leto in tudi nekaj za zimo. Sramota je imeti danes prazen vrt tdi gola mesta v njem.
Jože.
ALI LJUBIŠ VRTNICE?
Krasni' so vrtnice, naše gartrože, kdo ne bi bil vanje zaljubljen? Vseh mogočih barv jih imajo, v krasne gr* ■niče jih lahko vzgojimo, a kako?
Povsod širom naše dežele raste šipek (srbevka). Sc* daj je čas, da šipek požlahtniš z vrtnico. To napraviš s cepljenjem v speče oko, kar imenujemo tudi okula* eija. Spomladi, oziroma jeseni boš presadil šipek in drugo leto se ti bo že začela razvijati dehteča gartroža.
V	jeseni tudi ne pozabi nasaditi mladih šipkovih potaknjencev, na katere boš potem cepil vrtnice. 'Pako boš lahko ozaljšal svoj vrt z vrtnicami. To ti priporočam.
Joie.
ZAKAJ SE MORAMO KOPATI?
Človek vsak ima svoj duh, naj ho debel al' pa suh.
To je sicer prav slaba sprememba one o rožma* linu, a je resnična. Če ne bi vsak človek imel posebnega duha, ne bi lovski pes s tako gotovostjo sledil lovcu, svojemu gospodarju, in ne bi policijski psi šo tretji dan po zločinu sledili zločincu in ga izvohali v največji ljudski gneči.
Torej vsak človek ima svoj duh. Prav majhni otroci imajo nekak duh, ki je v sredi med mlekom in kisom, kadilci diše po nikotinu, Židje po Česniku, starejši ljudje oddajajo večinoma nek zagaten duh, drugačen oblak vonja obdaja cvetoča dekleta in drugačen stare ženske; če sc komu pote noge, oddaja neprijeten vonj, katerega vsi poznamo, posebno če potivec večkrat, to je poleti redno vsaki dan, ne menja nogavic. Neprijetnejše diše ljudje z juga kot severnjaki in znan je belcem zoprni vonj, ki obkroža zamorce in njih bivališča.
Duh, ki puhti iz človeške kože, odvisi od okolice, v kateri dotični človek živi, s čim sc peča, kaj dela, itd.; poleg tega pa oddaja še vsak človek prav poseben duh, ki ima izvor v snoveh, ki jih človeško telo sprejema vase in pretvarja.
Tu vidiš človeka, ki se poti, da se kar voda cedi od njega. Drugi ima mastne roke, pa tudi obraz, četudi sc ni namazal ne z oljem ne z drugo tolščo. Odkod vse to?
Kožo človeškega telesa pokriva nad 2 milijona maj« hnih luknjic, katere imenujemo produšnice. Na vsej površini telesa sc nahajajo te luknjice, ki imajo sila važno nalogo. Skozi te luknjice izloča namreč človeško telo odvišno vodo, odvišno tolščo, najrazličnejše pline in tudi druge snovi, med katerimi ne smemo pozabiti najrazličnejših strupov. Človeško telo diha skozi luk* njicc»produšnicc in ne samo skozi pljuča.
Čim več kvarnih snovi izloči človeško telo skozi te luknjice, tem zdravejše je, ker tem manj sc nahaja v telesu škodljivih snovi.
Kaj pa bi bilo, če bi te luknjice nc delovale, če bi bile zamašene? Človek bi bil bolan. Tisti človek, ki ni« česar ne izloča skozi produšnice, je obsojen na bližnjo smrt, ker se njegov organizem kmalu zastrupi.
Luknjice na naši koži lahko delujejo, če so odprte. Zato si moramo umivati celo telo.	Joie.
KAKO NAJ SE KOPLJEMO.
Voda je vir zdravja in lepote. V vodi je zdravilna moč, ki vpliva blagodejno na človeško telo. To nam pri« ča tudi inati«zcmlja in vsa narava. Kakšna bi bila zem« lja, ako bi je ne orosil dež? In kakšno bi bilo človeško telo, ako ga ne bi z vodo očiščevali in osveževali?
Koža se temeljito očisti le s toplo vodo in z milom. Človek, ki se večkrat okoplje v topli vodi in se dobro omili, se počuti zdravega, svežega in prenovljenega. Ker bi pa zgolj topla kopel telo omehkužila, moramo kožo tudi utrjevati z mrzlo vodo. Voda ima torej dvojen na« men: kožo očistiti in telo utrjevati.
Mnogi ljudje si privoščijo kopel le poleti. V vodo jih žene vročina. Mrzla voda sicer telo osveži in utrjuje, a ne očisti kože. Da si ohranimo zdravje, moramo upo« rahljati tople in mrzle kopeli.
Toda nc le voda, tudi solncc in zrak vplivata na naše telo. Solnčni žarki, zlasti ultravijolctni, imajo po« sebno moč ter uničujejo bakcile, ki povzročajo razne bolezni, in celijo rane. Zrak je pa hrana naših pljuč, utrjuje tudi kožo, da laže prenaša vremenske spremeni« be. Kdoi ne bi užival teh cenenih zdravil?
Poloti, ko je zrak topel, utrjuj svoje telo in upo« rabljaj mrzlo vodo. Ako sc ne moreš kopati na prostem, da bi istočasno vplivali na organizem solnce, zrak in vc* da, pomagaj si v sobi. Zračna kopel se mora vršiti pri odprtem oknu. Obleci prav lahko obleko - najprimer« nejša jc kopalna obleka — da prodi c zrak naravnost do kože. Med zračno kopeljo se mora človek gibati. Če jc pa združena s solnčno kopeljo, tedaj moraš mirno le« žati. Najbolje jc, če človek uživa dobroto solnca in zraka na prostem, v naravi in ob vodi, kjer je zrak čist in neokužen.
Kdor utrjuje svoje telo s solnčno in z zračno kopeljo poleti, sme nadaljevati utrjevanje tudi v mrzlih dneh. Zračna kopel trajaj 10—15 minut v sobi pri odprtem . knu. Solnčna kopel pa vpliva na telo blagodejno v vsa« kem letnem času. Ker so možgani zelo občutljivi, ni lobro, če stojiš v vročih dneh na solni.u z razgaljeno glavo. Bela ruta pa odbija solnčne žarke. V vodo ni zdravo hoditi takoj po obedu s polnim želodccm.
G. M.
Dr. Lojze Simoniti:
NEKAJ 0 OTROŠKI GRIŽI.
Če pregledamo številke, ki nam kažejo, kako po« mirajo dojenčki v raznih letnih časih, bomo takoj opu« žili, da znaša umrljivost dojenčkov v poletnih vročih mesecih dvakrat toliko ko v ostalih letnih časih. Dogna« no je, da umrje v Nemčiji vsako leto 60—100 tisoč do« jenčkov za grižo, ki razsaja poleti. Učenjaki so si raz* lagali ta žalostni pojav na različne načine. Odkar so odkrili hakeilc, so zdravniki mislili, da jc temu vzrok pokvarjeno, okuženo mleko. V novejšem času pa so dognali, da ni pokvarjena hrana dojenčkov glavna ne« varnost, ki pripravi pot tej bolezni, ampak prevelika vročina, katero morajo prenašati dojenčki radi nepra« vilnega ravnanja nepoučenih in nevednih mater, je kri« va, da popade otroke griža. Sc vedno sc pri nas vidijo dojenčki v vročih poletnih mesecih poviti v najrazlič« nejše cunje, tako da ne more zrak do nežnega te« lc-sea. Matere so bojijo, da bi sc njih ljubček prehladil, mejtem sc pa revček poti, njegovo telo nc more dihati, kot bi moralo in hotelo, kvarne snovi se nabirajo v ma* lem telescu in ko jc teh že preveč nakopičenih, otrok zboli. Kes jc tudi, da oboli za grižo večina otrok, ki se umetno prehranjujejo; od tistih, ki jih zdrava mati do« ji, jih zboli prav malo; in če sc bolezen loti teh, je go« tovo zanje manj nevarna.
Naj na kratko opišem glavne znake te bolezni. Do« jenček, ki je bil vesel, živahen, glasen, ki se ti je v po* steljci s svojimi polnimi, rdečimi lici kar smehljal, po* stanc kar na mah čemeren, razdražljiv, ponoči se več* krat zbudi in kriči, zgubi popolnoma tek, poloti se ga vročina, tako da njegovo telo kar gori. Včasih jc v za« četku bolezni zapečen, pozneje sc ga poloti griža, nje« govo blato postane vodeno in zelo neprijetno diši. Kma« lu nato sc opazi, da oči postanejo udrte, črno obrob« Ijcne, koža se osuši, obraz dojenčkov ostari, dihanje
postano težavno, popadejo ga krči, ki so znak, da so no* tranji strupi dosegli že živčevje malega bolnika, krčem ; ledi navadno smrt.
Sedaj pa nekaj praktičnih nasvetov, kako naj otroke pred to nevarno boleznijo varjemo:
1. Vsaka zdrava mati naj sc ne izogne svoji sveti materinski dolžnosti, da svoje otroke doji. V poletju naj bi po možnosti ne odstavila od prsi, ker se le materino mleko tudi v vročih poletnih mesecih gotovo ne pokvari.
2. Čc pa zdravstvene potrebe zahtevajo, da odstaviš ali da nc moreš dojiti otroka, potem pri prehranjevanju z živalskim mlekom pazi na sledeče: Mleko naj vre 10 minut v zelo snažni posodi; pohladi ga nato čim hitreje moreš v mrzli vodi. Steklenico in seselj osnaži čim ga je otrok nehal rabiti. Nc daj otroku hrane več kot 5~ 6 krat v 24 urah. Čc je žejen, mu daj malo lahkega in mlačnega kamilčnega čaja.
3. Postcljco postavi v poletju v najhladnejšo sobo, pokrij otroka le z rjuho ali pa ga pusti popolnoma na« gega, samo zavaruj ga pred nadležnimi muhami. Tla večkrat umij z vodo, razgrni v sobi več mokrih brisač, pusti okna odprta tudi ponoči.
4. Če pa opaziš, da jc otrok zbolel, pokliči takoj zdravnika in ga tudi slušaj. Če opaziš, da ima otrok grižo, ne daj mu več mleka, ampak samo malo čaja, dokler ti nc bo zdravnik dal natančnejših navodil.
KAKO SI DOMA NAPRAVIM POTREBNI KIS.
Kisa, jesiha ali oeta rabi danes vedno več vsaka naša hiša. Fižolovo stročje v solati, fižol v solati in različne druge solate prihajajo danes na mizo vsake najpripro« stejše hiše, posebno v poletnem času.
Marsikdo, posebno pa kmetovalce, si lahko sam do« ma napravi potrebni kis. Zato porabi drobne in malo« vredno črešnjo, ribez, slabojšo jabolkc in hruške, potol« čeno in nagnito grozdje itd.
Vse te sadeže moramo zdrobiti in zmastiti, potem pa pustimo brozgo kake tri do pet dni na miru v po« sobnem čebru, da se vse skupaj nekoliko pokuha, ozi« roma povre.
Ko so brozga umiri, to je, ko jc vrenje ponehalo, precedimo brozgo skozi platneno ruto zopet v prejšnji čobrček ali drugo primerno posodo, katero postavimo na topol prostor, čc ne gre drugače, blizu ognjišča. V posodo zlijemo kakšen liter pravega vinskega kisa in te« kom dveh tednov sc spremeni vsa tekočina v dober kis, katerega potem rabimo v gospodinjstvu.
Čim slajši je bil sadež, iz katerega smo napravili brozgo, tem močnejši bo kis. No smemo pa precejeni brozgi dodajati kisovega izvlečka (esence), ker v nji ni kisovih bakterij. Najboljši dodatek je pravi vinski kis.
Umljivo je, da je treba paziti pri pripravi doma« C ega kisa na snažnost, ki je vedno in povsod pripo« ročljivu.
ZA KUHINJO.
liučice. - V kozico denemo vse skupaj, in siccr su« rovo: 1 kg olupljenih, mladih, na tanke ploščicc zrezanih bučic, sesekan petršilj in Česnik, sol, J—4 srednje de« bole, olupljene, sesekane in od semena očiščeno para« dižnikc tor olje. — Bučicam nc prilijemo nobene teko« čine razen omenjenega olja. Kozico pokrijemo in pra« žimo jed do mehkega.	—ec.
Vliti rezanci iz beljaka. — Čc imamo kak beljak, ga lahko porabimo tako«lc:
V	lonček denemo beljak, ga malo pomešamo (nc tolčemo), prilijemo 4—5 žlic mrzlega mleka, soli in to« liko moko, da postane redko testo. To testo vlivamo :;kozi majhen lij v prežgano juho, in siccr na tisto mo« sto, kjer juha najbolj vre. Če vidimo, da sc testo v juhi razleze, mu dodamo malo moke, čo pa opazimo, da so testo nekako na debelo trga, mu dodamo malo mleka. Pravilno narejeni vlivanci se morajo vleči iz lija v juho kakor tanka vrvica.	—ec.
Štrukelj iz skute. — Iz skute, ki so nam naredi vča« sih poleti pri vrenju mleka, naredimo sledeči štrukelj: Zamešamo vlečeno testo kakor za črešnjev štrukelj. (Cilej junijsko številko!) Spočito testo razvlečemo ter ga dobro pomažemo s stopljenim maslom in s sledečim nadevom: Skuto zdrobimo in ji primešajmo za debel oreh masla, sladkorja in limonovih lupinic po okusu ter sneg dveh beljakov. Ko smo s tem namazali testo, po« tresemo po nadevu 1—2 pesti rozin. Sedaj zvijemo štru« kolj ter ga po vrhu pomažemo z maslom in ga denemo v peč. Ko je štrukelj na pol pečen, ga po vrhu polijem-) z zajemalko mleka in ga spečemo do dobrega. Štrukelj damo na mizo še gorak in potrošen s sladkorjem. ec.
Nadevana paprika. — Vzemi: 10 strokov papriko,
2	dkg prešičjega mesa (pleča), 1 dkg čebulo in petršilja,
4	dkg masti, 5 dkg riža, 1 jajce, sol.
Odreži zeleni papriki pokrovček pri peclju ter ji popolnoma iztrebi some. Nato jo polij z vrelo vodo, v kateri jo pusti 10 minut, nakaj jo vloži še za ono uro v mrzlo vodo. Med tem časom opraži v vroči masti sc« sekljano čebulo in petršilj, prideni šc riž, katerega tudi nekoliko opraži ter zalij z vodo ali juho, osoli in duši, da »o napol zmehča. Nato faširaj (zmelji) prašičje meso, prideni mu sol, jujcc tor dušen riž. Ko vse to dobro premešaš, nadevaj s tem iztrebljeno papriko ter jo z c« pet pokrij s pokrovčkom. Nadevano papriko vloži v kozo, polij s paradižnično omako tor duši eno uro v pokriti posodi.
Opomba: namesto prašičjega mesa lahko uporabiš ostunkp od pečenke ali tudi kuhano govejo meso, kute« remu prideni nekoliko dobro sesekljane prckujanc sla« ninc (trobušnino, panceto), da okus izboljšaš. Nadevano papriko luhko uporabiš kot samostojno jed.
Ocvrt jajčevec (melancane). — Vzemi */» kg jaj« čevca, 5 dkg moke, 1 jajce, mast, 10 dkg drobtin, sol.
Jajčevec olupi in zreži ga podolgcm na '/» do '/s e"1 debele liste, osoli jih in naloži na krožnik, da se odcc* dijo. Nato jih povaljaj v moki, jajcu in drobtinah ter ocvri na vroči masti
Tone Knap:
SLIKE IZ NARAVE.
I.
STRAŠI!
»Straši, pa prav zares straši! Po tej poti ne grem nikdar več. Prav svetilo se je.« Tako je ves iz umu v eni sapi pripovedoval Matiček, ki je bil sicer še precej korajžen. »In kaj se je svetilo?« (ja vpraša ded. »Za grmovjem je bilo skrito in se svetlikalo.« »Beži, beži! 1 i si pa res junak! Trhlih štorov se bojiš. Ali ne veš, da se ponoči trhli štori in korenine svetijo? Teh se pu vendar ne boš bal.«
Tako je potolažil ded korajžnega Matička in raz« prave jo bilo konec.
Kaj je pravzaprav to svetlikanje? Prav nič drugega, kot majhne rastline, ki jih dobimo tudi na drugih pred* metih, ne samo na lesu. Vzemimo samo košček kože, ki smo (ja odrezali sveži morski ribi. Polijmo ga s slano vodo in hranimo na primerno gorkem prostoru 2—3 dni, pa dobimo tekočino, ki se bo v temi svetila. Na koščku kože so bile namreč rastlinicc«glivicc, ki se radi močne« gu dihanju svetijo (proizvajajo svetlobo) in se v slani vodi jako hitro razmnožijo. V naravi lahko opazimo to na ribjih trj»ih. Stojnice sc često ponoči svetijo v mu« Uični luči, kar povzročijo ravno ti bakteriji (H. lucida, lucifcr itd.). Pa tudi kuharice večkrat ostruši, ko sc me« so, ki (ja mogoče niso dovolj osolile, začne bledo svetli« kati, češ, zdaj je pu že začelo gniti. Pa le brez skrbi, meso je še popolnoma sveže!
Vse te prikazni so vzbudile profesorju M. Molisch«u misel: Kaj pa, če bi napravili iz takih bakterijev luč? In res je sestavil posebno luč, pri kuteri lahko čitamo in še celo v rudnikih se lahko uporablja.
Kakor na dosedaj opisanih predmetih, se nuhujujo tudi na rustlinuh posebne rastlinice, ki so pa prav maj« line in navadno živijo na trhlih štorih, gnijočem listju.
koreninah, gobah itd. Te rastlinice (ki spadajo h gobam) dihajo, kot smo že omenili, in s tem proizvajajo svetli« kanje. Nahajajo sc povsod, toda le na gotovi podlagi sc tako hitro množijo, da more človeško oko svetlobo za« znati. Jako lepi primeri se dobijo posebno v Braziliji in Indiji. Neke vrste gobe imajo klobuke, ki se svetijo po« noči kot žlahtni biseri, in če stoje na, drevju, sc zdi, da gorijo med vejami medle žarnice. Včasih zadene po» potnik na drevo, ki je posejano s temi srebrnimi žar« nicami od korenin do krone.
II.
LE BREZ SKRBI, NE BO NIC HUDEGA!
Zgodi sc, da postane voda v kakšni jami krvava, to se pravi rdeča. Joj, koliko javkanja in prerokovanja je potem! To obetajo in napovedujejo vojske, kugo, la« koto, celo sodni dan. Če pa vemo, odkod ta rdeča voda, nas pa prav nič ne vznemiri, ne pričakujemo nobene vojske in tudi radi bližnjega sodnega dneva si ne bc« Iimo glav.
Da voda pordeči, to zopet delajo rastlinice. »Pa le kako, saj jih ni nič videti,« bi mogoče kdo oporekal. Res jih ni videti, šele z drobnogledom jih zapazimo. Oblike so okrogle in jih prištevamo med alge. Barve so rdeče in kadar se razmnožijo v velikansko število, se nam zdi, da jo voda, v kateri živijo, rdeča.
Enako je s snegom. Rdeč sneg! Po planinah sc to včasih dogodi, zelo pogostoma pa v Kaliforniji, Sibiriji, Tirolah. Pravi vrt teh rdečih sneženih rož pa so »Crim« son Cliffs« okrog Kap York«a v Baffinsbai«u. Že od da« leč žarijo nasproti rdeča snežišča, kot bi bilo vse v krvi. Ti uboga rastlinica — Haematococcus nivalis se ime« nuje — koliko strnhu si povzročila, ko te še niso po« znali, in tudi še danes sc marsikaka sliši na tvoj račun! Ampak trdna je pa. V snegu raste, v snegu sc množi in prav dobro se počuti. Tudi zmrzavka ni, suj prenese ce« lo 35 stopinj C pod ničlo.
Poleg rdečega snega sc dobi tudi rumen, zelen in celo črn sneg. Čudovito) Črn sneg! Pa je vendar res, čeprav le bolj redko. Seveda sneg sam ni črn, ampak alge so črne in po njih dobi črno barvo tudi sneg, ker nastopijo v velikanskem številu.
III.
BREZ PEČI.
Huda vročina, pa tudi hud mraz, oba ne prijata rastlinam. Ene so pač bolj vajene, to se pravi, da so obo« rožene bolj proti mrazu, druge proti vročini. Vso nc prenesejo vročine, nekatere se ji pač ustavijo, druge pa mraza nc; so pa tudi proti mrazu 'nekatere precej tr« doživc. Oglejmo si par navadnih rastlin, domačih, vrt* nih, koliko si upajo prenesti mraza.
Med najbolj pomehkužene spada kumara. Vztraja do 1.5° C, enako tudi buča (melona); še celo fižol ne prc« nese več. Malo več si upajo georgino, ki se .še vtfdno držijo do 2° C, tu pa omagajo z indijskim trsom vred. Med — 2" C in — 3“ C odpovedo koruza, proso, ščer, nc« dotika, celo znani paradižnik ni voljan prenašati večjega mraza. Kapucinka protestira s smrtjo in ricinus se noče več boriti na tem svetu. Norici sc zde dovolj štiri stopi« nje pod ničlo. »E, kopriva ne pozebe,« pravimo, in res, šele pri —10° C je zmanjka. Je pa res trdoživa! Šci bolj pa je trmasto zelje (kapus). »O, zelja nc zmanjka, če bi tudi v vsak storž posebej treščilo,« pravijo oni, ki jim nc diši, pa ne vedo, da ga tudi vsak mraz nc zadavi. Pripravljeno jc vztrajati do — 15° C, če ga pa prime še hujša trma, pa tudi do — 20° C. Komaj teloh mu še tok« muje in se mu roga pri — 20° C, ko so on še šopiri, če« prav je letošnjo zimo, ko je mraz pritisnil s 24 stopinja« mi, tudi on žalostno zmrznil.
IV.
URA.
Kot je gotovo že znano, sc ne »zbudijo« vse rastli« nc hkratu, ob enem in istem času. Nekatere so bolj zgod« nje, druge bolj zaspane. To lastnost pa imajo, da so točne in redne, tako da vstanejo vedno ob istem času. To lastnost so stari vrtnarji uporabili za takozvano »uro«. Pravzaprav jc le navadna gredica iz samih raz« ličnih rož, ki so pa tako uvrščene, da sc ne odprejo vse hkratu, ampak po vrsti; sedaj ena, črez določen čas druga itd. Tako natančna seveda ni taka ura, da hi sc lahko kanon po njej ravnal, pa vendar približno bi sc čas dal določiti. Prof. Kcrner jc ugotovil, da sc odpre bršljin okrog 5.—6. ure zjutraj, krompir med šesto in sedmo uro. Ogrščica ali repica jc že bolj zaspana in prileze iz svoje postelje od 8.—9. Kalifornijska gospo« dična Escholtzia ob 9.—10. Prav po krivici ima imo kurja noga, ker se zdrami od 10.—11. Toliko, da se na« pravi do kosila, je Sisyrinehum ancepo. Mirabilis longi« flora odpre svoje cvete ob 7. uri zvečer Če sedaj po« stavimo to vrsto, dobimo naravno uro, s katero se pač le kaki vrtnarji ukvarjajo.
V.
KANONIRJI.
Da se rastlina ohrani, ima vse polno pripomočkov, in sicer stremi vedno za tem, da varno shrani semena. Im ne briga sc samo za to, da sc ohrani, ampak tudi za to, da se razširi. Nekatere rastline razširjajo semena ta« ko, da jih mečejo na vse strani. Priprav je več vrst, povsod pa deluje napetost. — Pri štrkavici ali divji bu« či, v Južni Evropi, je v plodu tekočina. Ko se ta na« množi, sc sad radi prevelikega pritiska na enem koncu odpre ter vrže zrela semena cel meter daleč. Kjer so semena ploščata, jih vrže tako, da letijo z ozkim robom naprej, ker tako letijo bolj daleč. Vijolica zažene sc« mena podobno kot nagajiv poba črešnjevo peško (z dve« ma prstoma). Tudi naše znane lončne cvetlice, kot pc« largonija, čapljcvcc, krvomočnica streljajo semena, pa s pomočjo peresa. Kot pravi kanonirji so neke druge rastline, ki izstrelijo svoje bombe in granate v kotu 45 stopinj, tako da letijo koljjcor mogoče daleč. Skoraj neverjetno se sliši, da vrže vrtna roža Wistaria sinensis svoje seme 10 m'daleč. Prekaša jo pa še Amerikanka sipnica (Hura crepitans), ki je prava »debela Berta« in strelja s pokom na 14 m daljave.
BRUSARNICA ZA MOŽGANE.
Ali se vam jc že zgodilo, da ste sc ujeli v zanko varljive misli, ki so vam jo kaki hudomušneži nastavili?
S	takimi zankami»/.avozlankami lovijo telebane in bi« streže. Take umetelne zanke sc pletejo med nauki zmot« nih modroslovcev; z njimi pa tudi mnog spreten pravd« nik obtoženca lovi, zagovornik pa vleče iz ječe; in celo večina pasti, s katerimi brihtni sleparji lovijo svoje za« znamovanec, jo zgrajena iz miselnih dvoumij in zank.
Vzemimo na primer to«lc zanko;
V	gostilno pride mož, ki naroči četrt vipavca. Ko mu ga točaj prinese, pravi gost: »Ah, dajte mi raje če« trt terana!« Točaj sluša. Cost izpije teran in se mirno odpravi proti vratom. Točaj za njim: »Stojte!« — »Kaj pa hočete?« — »Gospod, saj niste še plačali.« — »Česa nisem plačal?« — »Terana « — »Zato pa sem vam vrnil vipavca.« — »Saj tudi vipavca niste plačali.« — »Vipav« ca pa nisem spil.«
Kdo ima prav?
Pravi mojstri v spletanju miselnih zank so bili stari (Irki, V petem stoletju pred Kristusom je pri njih na« stala cela modroslovna šola sofistov, ki so izdelali točen in obširen nauk o miselnih zankah, prevarah, dvoumjih. Po njih sc tak varljiv sklep ali sodba zove sofizem. To svoje nevarno znanje so sofisti pr<dajali svojim učen* čem za drage nagrade. Postavimo semkaj par dragoce* nih zank iz te ddavnicc.
Grški mladenič Euatlus sc je učil pri slovečem mo« droslovcu Pitagori govorništva. Zmenila sta se, da bo Očcnec plačal mojstru nagrado, ko dobi prvo pravdo; če jo pa zgubi, ne ho plačal nič. Euatlus pa sploh ni
prevzel nobene pravde. Tudi sploh ni mislil "na to, da bi učitelja plačal. Pitagoras mu je zagrozil, da ga bo tožil.
»Le daj, spoštovani mojster. Plačal nikakor ne bom, naj se pravda izteče kakorkoli. Zakaj če bo sodnik dal meni prav, potem mi na podlagi sodbe ni treba plačati. Če pa pravdo zgubim, potem ti po najini pogodbi ne dolgujem nič.«
Mojster Pitagoras, ki ga je zadelo lastno sofistično orožje, je kar obstal. Pa brž se je zbistril in hladno odvrnil:
»Moj dragi, ti boš v vseh slučajih moral plačati. Če pravdo zgubiš, boš plačal na podlagi obsodbe, če jo dobiš, boš plačal, ker pogodba tako pravi.«
Spravila sta zadevo pred sodnika — a pravda še dandanes ni rešena. Dala pa bi se rešiti tako: Pitagoras toži učenca in v prvi pravdi zgubi, zakaj po pogodbi ima pravico do nagrade šele, ko učenec dobi eno pravdo. Potem vloži Pitagoras drugo tožbo in pravdo dobi, ker lahko dokaže, da je učenec v prvi pravdi zmagal kakor predpisuje pogodba.
Koliko dolgih in dragih pravd se tudi v današnjih dneh suče okoli takih vozlov! Pa tudi v trgovini in ča* sopisju so take zanke nastavljene. Zato velja hoditi po svetu z odprtimi očmi in jasno glavo.
Krona vseh sofizmov, kar so jih staroveški bistreči spleli, je pa »krokodilski sklep«.
Krokodil je ženi uropal otroka. Ko žena milo prosi, naj ji otroka vrne, ji pravi krokodil:
»Hrži ti ga vrnem, čc mi na eno vprašanje po resnici in pravilno odgovoriš.
Nato jo vpraša:
»Povej, ali ti bom otroka vrnil.«
Mati vsa prestrašena pravi:
»Ne.«
»Dobro,« pravi krokodil, »potem otroka v nobenem slučaju ne dobiš, Če si govorila resnico, potem to po* meni, da otroka ohranim; če nisi govorila po resnici, potem ti po pogodbi nisem dolžan otroka vrniti.«
»Ni res,« je jokaje odvrnila mati. »Nasprotno, ti mi moraš otroka v vsakem slučaju dati. Čc sem pravilno odgovorila, ga moraš dati po pogodbi; čc pa jc bila moja trditev (da mi otroka nc daš) napačna, potem to pomeni, da mi moraš otroka vrniti.«
Mnogo mislccov jo trlo ta trdi oreh, pa ga niso strli. Več razlogov ima zase žena, a tudi krokodilovi kaj tehtajo. Kdor ima veselje za to, naj pristavi glavo ob ta brus za možgane, da se rjavina z njih odlušči in sc prikaže prava, zdrava, naravna pamet, ki prodira meglo, podira zanke in loči krivo od pravega.
ZA SMEH.
Ponižnost. - Pri Trderiovih je v gosteh gospod Pc« ter. Ko pri kosilu kramljajo o ženskem značaju, pravi gospod Peter:
— V vsem življenju sem poznal le dve ponižni ženski.
— Katera jc druga? ga vpraša gospa Trdenova.
Trda glava. — Zamorec jc obtožil belca, da ga je pobil. Sodnik vpraša zamorca:
— Vi trdite, da vam je razbil glavo z železno ko* žico?
— Da, gospod sodnik, strašno me jo udaril.
— Približajte se! ukaže sodnik. Ko si je ogledal za* morčevo glavo, jc dejal:
■— Na. vaši glavi ni nobenega znamenja o udarcih!
— To jc res! odvrne zamorec. In s širokim nasme* hom dostavi:
— Gospod sodnik, morali bi videti kozico!
Bavbav. — Janezek nc mara močnika. Zastonj ga mama pregovarja, naj je. Slednjič mu s strogim glasom zagrozi:
»Čc ne hitro poješ, pokličem bavbavat«
»Daj, mama,« zakliče z žarečim obrazom Janezek, »011 bo prav ves močnik pojedel!«
Strašen greh. — Osemletni Tonček gre k spovedi. Težko mu gre z jezika: »Napravil sem hud greh.« — »Kaj pa, otrok?« se za.vzamo duhovnik. — »Me jc sram povedati.« — Po daljšem pregovarjanju Tonček ihteč izpove:
»Sem svetemu Miklavžu skopec nastavil.«
Lahka rešitev. — Slaven odvetnik je rešil Toneta Smolarja ječe. Ta pride- ves vzhičen k odvetniku in pravi:
— Gospod odvetnik, nc vem, kako naj sc Vam za* hvalim!
In odvetnik mu odvrne:
— Prijatelj, odkar so Feničani začeli kovati srebrne novce, je to nežno vprašanje rešeno.
Posojilo. — Konrad Fehtač pravi prijatelju:
»Ali mi moreš posoditi 20 lir?«
»Tu imaš 10 lir; tako jih izgubiva vsak deset.«
Pod vislicami. — Ravnatelj jetnišnice stopi k obso« jencu: »Izvolite si še kaj za jesti, vse vam damo, ker ta* ka jc navada.« — »Svežo figo!« — »Te dozorijo šele poleti, zdaj pa so vahte.« — »Hom pa počakal, da do* zorijo.«
UGANKE.
Urednik Peter lititkovič — Domen. Stfonlco, P. Prosecco (Prov. I rieste).
1. ZANKA.	2. ISTOPISNICA.
(France. — Stejc 4 točke.)	(Nace. — Stoje 5 točk.)
Kaj jc sredi Male Azije?	Ni ne — brez —.
3. PRI STUDENCU.
(Domen. —• Šteje 10 točk.)
Z. A V.. PD. ■A..A...P..I. ■ A
•••1
.e,
•••
4. KRIŽANIČA.
(Vladimir. — Šteje 20 točk.)
n _o_ i/. 1/2	■ ■	■ 8	9 K A	R/ E M	A ■ 9	■ ■ ■	4 ■ 10	$ E 0	6 I	■ u:	■ ■	7
			■	a 20	L 17	T	_A 21	%	■	14		
15 ■ 23	■ m m	19	16			■ ■ ■		m 22	18		■	
		■ 24		—	■ 25		■ 26			■ 27	■ ■	■ 28
29				■	30			m	31			
32			■	33				34	■	35		
—	■ ■	3t> ■	PP 1	—	■	■ ■	41 ■	—	38	■	■ ■	
39			L			■	40					
Vodoravno: 1. kraj ob morju. — 4. urad v Sloveniji.
S.	(jed) pijača. — 10. del telesa. — 12. nevarna reč.
— 13. del cerkve. — 14. kraj pod zemljo. — 15. števnik. 17. orožje. — IS. rastlina. — 19. mera za papir. — 21.
svetopisemska oseba. — 24. tekoča voda. —■ 26. rastlina.
— 29. član družine. 30. reka v Jugoslaviji. — 31. cer« kvena oprava. — 32. ima lisica. — 33’. rastlina. 35. moško ime. — 36. žensko ime. — 41. žival. — 39. rast« lina. — 40. rastlina.
Navpično: 1. posoda. — 2. reka v Jugoslaviji, — 3. reka v Rusiji. 5. kaznjiva reč. — 6. zver. — 7. pastir.
8. riba. — 9. cerkvena obleka. — 10. žival. — 11. čast« no mesto. — 16. posoda. — 18. rastlina. — 20. zdravilo.
— 22. član naroda (v Evropi). — 23. posoda. 24. rast« lina. -- 25. rastlina, 26. moško ime. — 27. sorodnik.
— 28. orodje. — 33. dejanja. — 34. orodje. — 37. reka v Afriki. — 38. drevo.
5. ZVEZDA.
(Herman. — Šteje 11 točk.)
ben
EH
	
	
\q	0/
v..	
Rešitev ugank v 3. številki „Družine“
Deklica in cvetje.
Začneš v prvi vrsti in jemlješ črke na desni in levi; isto ponoviš v drugi vrsti in dodaš še črki N in K. Dobiš:
VSAKA CVETKA ENKRAT OVENE.
Hiše in miška.
Jemlje;) zaporedoma skupine z dvema in z eno črko. Dobiš:
KADAR MAČKE NI PRI HIŠI,
PLES IMAJO MIŠI.
Črkovna p o d o b n i c a.
NAGLICA NI PRIDA,
Grablje.
A	V G	UST	Š E	N	0 A
j	0	r	i	0	d
d	b	ii	1	K	a
a	a	a	0	a	m
Posetnica.
SLADOLEDAR.
Dopolnilna uganka.
VEslo, sLIkar, šKrAt. PcTICA, bRAdu. Blisk, VEseLje, nIKOtin, uGaNka, zvEZda, poDOha. VELIKA PTICA RABI VELIKO GNEZDO.
Odgovorni urednik dr. Knuelbert Ik-sednjiik. Tiskala Kaloliiku liskurnu v Gorici. (Za tiskarno odgovoren Ludovik Špacapan.)