KOSIJEVA HIŠA V KRITIČNI PODOBI
VZHODNOSLOVENSKEGA HIŠNEGA TIPA
Gorazd Makarovič
IZVLEČEK
Orisani so ustroji kmečkih hiš in domov
v medsebojnem odnosu s kompleksnimi
družbeno/kulturnimi dejavniki; vodilne zgo-
dovinske pojavne oblike so: hiša fevdalizacije
oziroma uveljavljenega tripoljnega sistema s
praha; hiša agrarno tehnične revolucije; hiša
industrijske družbe. S tega vidika je obrav-
navana pričevalnost dvocelične dimnice, po-
stavljene v drugem desetletju 19. stoletja v
Mekotnjaku na jugu Slovenskih Goric.
ABSTRACT
The article brings a survey of the struc-
tures of peasant houses and their interrelation-
ship with complex social and cultural factors.
The main historical types of houses are: the house
of the feudal age or of the common system of
a three-field crop rotation with fallow land;
the house of the agrarian technical revolution;
the house of the industrial society. It is from
this point of view that the article treats the
historical significance of the two-cell dimnica ^
erected in Mekotnjak in the south of Slovenske
Gorice in the second decade of the 19"' century.
1. Uvodna pripomba
2. Dokumentacij a Kosij eve
hiše, stanje leta 1974
in podrt) e
2.1. Stene
2.2. Stropa
2.3. Ostrešje
2.4. Tla
2.5. Okolje
2.6. Dodelave in predelave
3. Datacija Kosijeve hiše
4. Izvirna zasnova in videz
Kosijeve hiše
5. Načini stanovanja:
genetična in razvojna
podoba kmečkih hiš
6. Problematika regionalne
hišne tipologije
7. Pričevalnost Kosijeve hiše
8. Krajšave navajanih virov
in literature
9. Ilustracije
1 Dimnica (pronunciation: dimnitza, pl. dimnice; German = die Rauchstube): a house whicti lias an oven
and a iieartK in the main living room and in which the smoke from both fireplaces freely spreads throughout
this room. The word dimnica indicates both the house and the main living-room in it.
21
Gorazd Makarovič
1. Uvodna pripomba
Opozorilo: Bralke in bralci, kijih zanimajo zgolj strokovne stvari, naj to pripombo
brez škode izpustijo.
Leta 1972 je terenska ekipa Slovenskega etnografskega muzeja preiskovala
jugovzhodni del Slovenskih Goric v okolici Jeruzalema; dogovorjeno zahodno
orientacijsko mejo območja je pomeiula železniška proga Ormož - Ljutomer. Pisca
teh vrstic pa je zamikal še pogled z vzpetin, na katerih ležijo Žerovinci, prek
doline na nasprotni breg, kjer - tako se je zdelo - je bila amfiteatrska razporeditev
stavb. Domačini so mi povedali, da je to Mekotnjak. Šel sem prek dolinske ceste
in železniške proge in videl, da je oblika zahodnega dela vasi povsem navadna
za raztreseno naselje tega gričevja. To me je razočaralo. BUo je že pozno popoldne
in. preden sem se napotil nazaj v Jeruzalem, kjer smo prenočevali, sem slabe
volje obiskal gostilno. Kislega vina, ki so mi ga ponudili, ni büo mogoče piti brez
hudo potrebnih odmorov, zato sem čvekal z domačini. Pokazali so nekoliko
oddaljeno hišo in mi zagotovili, da je najstarejša v bližnji in daljni okolici. Seveda
sem vedel, da takšne informacije dostikrat pomenijo zanemarjeno, ne pa tudi
resnično staro hišo. Sence so bile že dolge in spominjam se, da sem okleval, ali
naj grem pogledat domačijo, ki se je oddaljenemu pogledu kazala kot zelo
navadna lesena kmečka hiša vzhodnoslovenskega predindustrijskega kulturnega
tipa. K sreči sem že imel toliko grenkih terenskih izkušenj, da sem vedel za
železni zakon, po katerem izpuščenega spomerüka, o katerem menimo, da ga
bomo obiskali ob drugi priliki, ne vidimo nikoU več. Po poljski poti sem se odpeljal
do te hiše. Tam pa me je čakalo vznemirljivo in skrivnostno presenečenje, ki je
radostna nagrada vsakemu raziskovalcu.
Zunanjščina hiše je bila brez posebnosti. Lastniku obisk spočetka rü bil po
volji, ko pa mi je vendarle dovolil vstop, mi je zazvonilo v malih možganih.
Vhodni prostor je bU zelo velik, iz njega pa so vodua vrata samo še v manjšo
izbo. Torej nenavadna dvocelična hiša. Samo po sebi to sicer ne bi bua pomembna
posebnost, toda v stavbi je büo toliko nenavadnega, da se mi je zelo močno
oglasil šesti čut, ki ga topoglavci zaradi pomanjkanja lastne izkušnje pripisujejo
samo ženskam. Prepričan sem bil, da gre za spomerük, ki ima ključen pomen za
spoznavanje delne geneze vzhodnoslovenske hiše oziroma spomenik, ki more
odpreti pogled v doslej neznan način bivanja prebivalstva na tem območju pred
19. stoletjem, časom, iz katerega poznamo številne ustrezno pričevalne spomenike.
Takrat sem hišo samo približno tlorisno skiciral; hkrati pa sem neuspešno iskal
prvine, po katerih bi jo datiral. Gospodar mi je bü povedal, da je po hišnem
izročilu hiša stara okoli 400 let, kar je za leseno stavbo v naših krajih seveda na
skrajnem robu verjetnosti. Na prvi pogled je bilo vidno, da so okna, vrata in peč
poznejši od hišnega nastanka; strop v izbi je bil imenitne konstrukcije, ki pa so jo
po pozni gotiki variantno ponavljali stoletja; motiv niza polkrogov na zaključru
letvi švisel in sklednika v notranjščini se je pojavljal od poznega srednjega veka
22I
Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa
do srede 19. stoletja; dvocelične zasnove, ki ni bajta, sploh nisem znal datirati -
skratka vedel sem samo, da hiša ne sodi v standardni inventar znanega
stavbarstva 19. stoletja. Zavoljo odlične izdelave stropa v izbi in mogočnega
hrastovega stropnika v vhodnem prostoru - takrat sem ga ocenil na osem metrov
dolžine - je bilo seveda očitno, da ne gre za kajžarsko gradnjo, ki je včasih
navidezno arhaična. Jasno je bilo, da je treba hišo natanko preiskati. Padel je
mrak. Ob slovesu je lastnik Maks Kosi povedal, da bo hišo podrl leta 1973, vendar
je obljubil, da bo dovolil pregledovanje, fotografiranje, merjenje in risanje.
Moje tedanje mnenje, da bo omogočeno - meni aU komu drugemu - z
arhitektom in fotografom dva ali tri dni temeljito in nadrobno dokumentirati in
preiskati tako važen spomenik, je bilo izraz idiotskega optimizma. Strokovnemu
delu tedaj okoliščine niso bile naklonjene. Zato sem z jezo v srcu poleti 1974 leta
sam obiskal Mekotnjak, v enem dnevu fotografiral in diletantsko izmeril hišo z
navadnim mizarskim metrom, da ta pomembni vir vsaj nekoliko rešim pred
izginotjem. Po teh izmerah je d. i. a. Marjan Loboda leta 1975 izdelal nekaj
tehničnih risb.
Vsak vir - naj bo predzgodovinski, antični, srednjeveški, včerajšnji ali
današnji; materialni, upodabljajoči, pisni aH ustni; posredni ali neposredni - more
polnovredno in verodostojno spregovoriti le skozi sito kritične obravnave in
seveda le, če je postavljen v prostor in čas. Tudi zato me je obsedalo vprašanje o
starosti Kosijeve hiše; hkrati pa je ta hiša že postala tudi eno izmed tistih tako
številnih nerešenih vprašanj, ki so trdno zasidrana v podzavesti vsakega
raziskovalca in mu ponovno in ponovno oživljajo radovednost ter ga spodbujajo
k iskanju odgovorov. Z izmerami in fotografijami sem šel po nasvet k dr. Ivanu
Sedeju, s katerim sva skupaj rešila marsikateri strokovni problem, večkrat tudi s
humorjem in krohotom. Bil je izjenmi in daleč najboljši poznavalec slovenskega
kmečkega stavbarstva, ki je stri številne trde strokovne orehe. Toda pred to hišo
je bil tudi on nemočen. Njena podoba je zelo odstopala od podobe ohranjenih
hiš s konca 18. stoletja in iz 19. stoletja; starejše vzhodnoslovenske kmečke hiše
pa niso niti ohranjene niti niso znani drugi viri, ki bi o njih izčrpneje pričali. V
strokovni literaturi sicer to kmečko stavbarstvo obdobij pred tem časom ni
obravnavano na podlagi takratnih materialnih virov aU izvirnih pisnih pričevanj
ampak s številnimi in različnimi špekulacijami močno različnih izhodišč, bisb-in
in obzorij; z dr. Sedejem sva se zelo strinjala v mnenju, da so najbrž vse zmotne,
gotovo pa z vidikov znanosti druge polovice 20. stoletja nevzdržno utemeljevane.
Dokazanih ustreznih formalnih referenc za datiranje, ki morajo na posamezni
stavbi največkrat tvoriti sindrom, da je datacija zanesljiva, tu ne poznamo.
Spominjam se, da si je Ivan - pravih smo mu Džon - tedaj brez pravega upanja
zaželel dendrokronološke datacijske lestvice (o kakršnih smo bui brali v ameriških
publikacijah), ki bi veljale za slovenske dežele. Dendrokronološka datacija,
doktmientacija in komentar o pričevalnosti Kosijeve hiše v okviru tipoloških in
razvojnih vprašanj so tu objavljeni v njegov spomin.
23
Gorazd Makarovič
2. Dokumentacija Kosijeve hiše, stanje leta 1974 in podrtje
Zaradi preprostejšega opisovanja je v sledečem besedilu Kosijeva hiša
največkrat obravnavana v sedanjiku kljub temu, da je uničena; bralke in bralce
prosim, da upoštevajo, da čas pri teh opisih pomeni poletje leta 1974.
Obstoječa zasilna dokumentacija Kosijeve hiše v katastrski občini Stara cesta,
v Mekotnjaku, h. št. 37, obsega deset skic z merami, tri skice brez mer in petinšti-
rideset fotografij celot in nadrobnosti zimanjščine in notranjščine. V pričujočem
spisu objavljam del teh dokumentov z ustreznimi komentarji, zraven pa še teh-
nični risbi tlorisa in stropov; po prej omenjenih skicah ju je izdelal dipl. inž. arh.
Marjan Loboda leta 1975. Dokumentacijo hrani Slovenski etnografski muzej.
Spodnji del severovzhodnega dela hiše je strohnel; severni vogal je visok le
še 125 cm. Stavba je zato deformirana. Raven zunanjih ilovnatih tal ob jugoza-
hodni in jugovzhodni fasadi je do pol metra nižja od prvotne ravni; na južnem
vogalu je zato viden nekdaj podzemeljski vogalni temeljni kamen (gl. si. 1);
prvotno raven tal v velikem vhodnem prostoru (in posredno kajpak tudi v sosed-
nji sobi) pa kaže predvsem spodnja plast ognjišča, ki je bila temelj dimnične peči
(gl. poglavje 2.6., odstavek Takio ognjišče; drugi in predpredzadnji odstavek
poglavja 4.). Raven tal se v daljših obdobjih sicer navadno dviga; v našem primeru
je ilovnata tla najbrž zunaj odnašala meteorna voda, v notranjščinah pa je morda
nižalo nivo obilno pometanje s škropljenjem.
Kosijevo hišo so podrli leta 1980.
2. 1. Stene
Stene so iz ležečih tramov, tesardh iz vzdolžno polovičnih klad; širina tramov
je seveda različna, debelina pa meri dobrih 15,5 cm, kar v starejših merah ustreza
šestim palcem oziroma polovici čevlja. Stene so obojestransko ometane in
neenakomerno debele okoU 24 cm (gl. poglavje 2.6. odstavek Ilovnati omet);
plasti beleža kažejo, da so bUe zunaj in v manjšem hišnem prostoru dostikrat
prepleskane z apnom (leseni deli sten so vidni na si. 6 in 9).
2. 2. Stropa
Osrednji nosilec stropa v velikem vhodnem prostoru je vzdolžni stropnik,
na katerem prečno ležijo štirje tramovi (zunaj se nadaljujejo v konzole kapnih
leg; hkrati imajo tudi funkcijo ostrešnih poveznikov). Na teh tramovih spet
vzdolžno ležijo grobe deske, položene druga ob drugi (gl. si. 10,11,13,16, 20).
Strop v manjšem prostoru je zgrajen podobno, vendar je mnogo skrbneje
obdelan. Osrednji stropnik v večjem prostoru ima po vsej dolžini posneta spodnja
robova; na njemu ustreznemu stropniku v manjšem prostoru pa so posneti robovi
bHzu sredine prostora trikotniško zaključeni. Enako se končajo posneti robovi
24
Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa
na prečnih tramovih pred steno in pred osrednjim stropnikom; na ustreznih
tramovih v večjem prostoru pa sploh ni posnetih robov. Na enak način in prav
tako natančno so obdelani tudi robovi plohov, ki ležijo na tramovih. Plohi, ki
imajo posnete robove, ne ležijo drug ob drugem, ampak so razmaknjeni; razmike
pokrivajo spet plohi, ki so dvignjeni za debelino: z obema stranskima deloma
ležijo po vsej dolžini na sosednjih razmaknjenih plohih.
2. 3. Ostrešje
Vrh treh enojnih škarjastih koz iz tesanih tramov počiva slemenska lega, ki
nosi z mozniki spojene številne škarjaste pare okroglic (lemezev), spodaj vpete v
kapne lege. Na teh parih so vodoravno namozničene okroglice (nekatere med
njimi so zaradi enotne debeline delno otesane v brunca). Vzdolžno togost ostrešja
zagotavljajo ob medsebojno nasprotno rahlo poševno postavljeiuh skrajnih kozah
še poševno obešene okroglice, ki segajo dve tretjini ostrešja visoko in so s trtami
tesno povezane z vsemi parnimi okroglicami, pod katerimi visijo. Gre za škarjasto
ostrešje na kozah (Scherenjochgeriist; gl. Moser, Handbuch, str. 179,180), ki je
bilo vsaj v 18. in 19. stoletju najbolj običajno pri strehah, kritih s slamo.
2. 4. Tla
V dimničnem prostoru in v izbi so ilovnata steptana tla, vendar ne več v
prvotni višini (gl. poglavje 2, predzadnji odstavek).
2. 5. Okolje
K hiši prislonjeno poznejše gospodarsko poslopje, ki tvori obliko doma na
vogel, je nekoHko ožje kot hiša (v širino meri 4,30 m, kar bi v starejših merah
usti-ezalo 5,5 komolca), dolgo pa je 24 m; te dolžine pa ni mogoče pretvoriti v
praktično nazorno uporabno število starejših dolžinskih enot. Drugačen značaj
pa imajo razsežnosti samostojnega, vzporedno s prvim postavljenega
gospodarskega poslopja, ki je dolgo okoli 14 m, kar ustreza 18 komolcem, in
široko približno 4 m, kar ustreza petim komolcem (gl. si. 1,3,4,13,18,19). Med
poslopjema je gnojnična jama, stavbi sta dotrajani in hlev ni več v rabi. Glede na
mere in nerodno odžagane konzolne tramove nad podstenjem na mestu, kjer so
hiši pač šele po daljšem presledku prislonili novejše gospodarsko poslopje, je
samostojno poslopje kajpak starejše od prislonjenega; spominjam se, da sem
podobno mislil ob ogledu zaradi razlik v gradnji, ki pa jih zaradi pomanjkanja
časa žal nisem dokumentiral. K podobnemu mnenju navajajo tudi zaključki stieh:
samostojno poslopje je imelo na obeh straneh čop, prislonjeno pa je bilo zaključeno
s trikotiiiško kapno strešno ploskvijo.
2.6. Dodelave in predelave
Okna izbe (gl. si. 1,14,16,19) merijo z okvirjem vred po približno 61 x 58
25
Gorazd Makarovič
cm, dejanske okenske odprtine med okvirjem pa približno po 48 x 45 cm. To so
velikosti, ki so že značilne za zastekljena okna, hkrati pa teh mer ni mogoče
spraviti v praktično uporabno nazorno razmerje do starejših dolžinskih mer, t. j.
palcev, pedi, čevljev aU komolcev. Zato vemo, da ta okna na hiši niso izvirna in
se lahko zadovoljimo z njihovo površno datacijo v čas po letu 1876, ko so metrske
mere postale obvezne z zakonom, izdanim 23. julija 1871. Notranja okenska krila
pa so bila obnovljena še po drugi svetovni vojni.
Vrata v izbo (si. 8) so glede na polja, izdelavo in značilno alimiinijasto
kljuko izdelek, ki sodi v prvi desetletji po drugi svetovni vojni.
Hišna vrata (si. 7) sodijo glede na celostni habitus m profile na spodnjih
poljih, konzohuh policah in na zgornjih poljih s trikotnim čelom v prelom 19. in
20. stoletja ali v obdobje med svetovnima vojnama.
Lončena peč v izbi (si. 12,17,19) je stavljena z velikimi pravokotniškimi
pečnicami v enostavno kvadrasto obliko; glede na tip peči, vrsto pečnic in
omamentiko jo moremo približno datirati v zadnjo četrtino 19. stoletja aU v prvo
tretjino 20. stoletja.
Predelna stena med velikim vhodnim prostorom in izbo je bila kajpak
postavljena ob gradnji hiše, kot kažeta vezna navpična, z glinastim ometom
prevlečena niza glav tramov te stene na severozahodni m jugovzhodni fasadi
(si. 1,5). Toda to steno so podrU in na njenem mestu postavili obstoječo, zidano.
Zato vmesna stena ni več konstruktivno povezovala obeh dolgih hišnih fasad,
in omenjena niza (ki sta se ohranila, ker sta bila ob odstranitvi tramov vmesne
stene trdno vpeta med tramove vzdolžnih sten) sta se ob posedanju hiše upogrüla.
Kdaj so leseno predelno steno nadomestili z zidano, ne vemo. Vsekakor so to
morali vsaj delno napraviti, ko so v izbo postavili peč, kurjeno iz velikega
vhodnega prostora skozi odprtino v predelni steni. Vendar so ob posedanju hiše
to steno vsaj še enkrat popraviU ali dopolnili, kot kaže njena pravilna oblika, v
katero je vzidan razmeroma nov vratni podboj (to je delno vidno na si. 8).
Ostrešje je bilo vsaj na severozahodnem delu predelano. Konzolne tramove,
ki so tu na jugovzhodni fasadi nosili kapno lego, so nepravilno in neenako
odžagah. Na tem mestu so hiši prislonili gospodarski trakt, da je nastala oblika
doma na vogel (si. 1,2,4,13,18,19). Prvi prostor tega trakta je klet. Stavljena je
iz drobnih tramičev; na severovzhodnem stiku hišne stene iz debelih tramov in
stene kleti je zelo očito, da je bila klet prislonjena k že obstoječi hiši. Tedaj so tudi
ves severovzhodni del ostrešja spremenih tako, da se tu hišno sleme oziroma
streha zalomi v obliko črke L in nato nadaljuje nad gospodarskim traktom: kletjo,
pojato, hlevom, gumnom ki še enim prostorom. Prvotno je bila hiša samostojna.
Seveda domnevamo, da je bil na obeh ožjih fasadah lesen zatrep v obliki
enakostraničnega trapeza, podoben ali enak, kakršen je ohranjen na
jugozahodnem pročelju.
Ilovnati omet so seveda večkrat obnavljaH, kar kažejo obstoječe valovite
obUke tega gradiva, ki so očitno nadomestile ravne dele, ki so bUi ob postopni
26
Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa
deformaciji stavbe odpadli. Kdaj so hišo prvič ometali, ne vemo. Najbrž so bili
najprej samo z ilovico zatesnjerü stiki med tramovi. V tem prvotnem ometu, ki je
viden na notranjem delu stene nasproti hišnih vrat, kjer je bil sekundami omet
večinoma odpadel, rü bilo dodatnega veziva; v poznejših ometih, ki so prekrivali
cele stene, pa so zaradi boljše vezave očito morali v ilovnato gradivo dodati
narezano slamo (gl. si. 5,9).
Talno ognjišče (si. 17) kaže dve izraziti plasti (zlasti ob lomu porušenega
dela): nepravilno spodnjo, ki je očito bila temelj dinmične peči, in mlajšo zgornjo,
poravnalno.
Dimnik je sestavljen iz desk; njegovo ustje je nameščeno v stropu tik ob
predelnem zidu (si. 19). Za časa dimnične peči ga ni bUo; okorna izdelava in
nerodno izsekana in obžagana odprtina v stropnih deskah, v katero je spodaj
pritrjen, kaže, da je domače delo, kar je bilo zelo navadno, saj so lesene dimnike,
ki so bili prepovedani (gl. npr. Moser, Geschichte, str. 72; Slomšek, Blaže, str. 62),
poklicni obrtniki izdelali le poredkoma.
3. Datacija Kosijeve hiše
Na Kosijevi hiši ni bilo tipoloških in slogovnih prvin, ki bi ob dosedanjem
znanju omogočali okvirno orientacijsko datacijo; o sindromu, ki bi omogočal
zanesljivo datiranje, pa ni bilo niti sledu. Seveda smo vedeli za možnosti
dendrokronološke datacije, toda v začetku sedemdesetih let je bila to na
Slovenskem lahko samo brezupna želja. Medtem pa so se razmere vendarle
odločno zboljšale; leta 1994 so ustanovili dendrokronološki laboratorij. Pisec teh
vrstic sem se zato poleti 1997 napotil v Mekotnjak poizvedovat, če je še ohranjen
kakšen primeren kos gradbenega lesa stare hiše. Res so mi pokazali deske, ki so
jih potem, ko so bili hišo podrli, nažagali iz glavnega hrastovega stropnika
velikega vhodnega prostora; z njimi je zgrajena zasilna garaža. Priskrbel sem si
odrezke teh desk v upanju, da bo na njih mogoča dendrokronološka analiza.
Tako je tudi bUo. Opravil jo je dr. Tom Levanič v Slovenskem dendrokronološkem
laboratoriju Oddelka za lesarstvo Biotehniške fakultete Uruverze v Ljubljani,
Rožna dolina c. VllI/34. Poročilo z dne 27. oktobra 1997, naslovljeno "Analiza
dela stropa stare kmečke hiše iz vasi Mekotnjak v Slovenskih Goricah", obsega
tri strani; hrani ga Slovenski etnografski muzej. Vzorci lesa so bili izmerjeni in
sinhronizirani. Na podlagi različnih statističnih kazalnikov in optične podobnosti
grafično izražene dobljene kronologije iz Mekotnjaka z nekaterimi domačimi in
tujimi hrastovimi kronologijami, zlasti s slovensko kraško hrastovo kronologijo,
se je pokazalo, da so hrast, iz katerega je bil stesan glavni stropnik v vhodnem
prostoru Kosijeve hiše, nadvse verjetno posekali leta 1810. Kronologija, izmerjena
na vzorcih iz Mekotnjaka, pokriva obdobje od leta 1755 do leta 1810. Statistični
kazalci so bili: tBP = 3.9, GLK% = 76%, DI = 191. Optično ujemanje je dobro in
prekrivanje s slovensko kraško hrastovo kronologijo je 43 let, kar ustreza
27
Gorazd Makarovič
standardom za datiranje. Verjetnost, da so hrast posekah omenjenega leta in ga
kmalu nato uporabili pri gradnji Kosijeve hiše, je velika, vsaj tričetrtinska.
Nastanek Kosijeve hiše torej moremo postaviti v drugo desetletje 19. stoletja.
4. Izvirna zasnova in videz Kosijeve hiše
Prvotno je bUa Kosijeva hiša dvocelična, samostojna (brez prislonjene
gradnje), krita z dvokapno streho s premim osrednjim slemenom, ki je najbrž
na obeh konceh prešlo v čop (razlage za tiste trditve v pričujočem poglavju, ki
niso posebej utemeljene, so navedene že v poglavju 2.6; prim. si. 17,19,20).
Hišni vhod je bü tam kjer danes, zakaj v uovnatem ometu nikjer ne opazimo
sledov, kakršne bi pričakovah ob pozneje zadelani veliki vratni odprtini (sledovi
bi se morali nujno pojaviti zlasti zaradi postopnega deformiranja stavbe). Vhod
je vodil v večji hišni prostor, ki je obsegal 28,5 ml Iz tega prostora so skozi vrata
v vmesni predelni steni prišli v izbo, ki je merua 21,8 m^ koristne površine. Ta
prehodna vrata so bila vsaj približno tam, kjer so današnja, zakaj na obodnih
stenah ni v ometu nobervih sledov o zaprti večji odprtini, v drugi polovici predelne
stene pa vrat ni büo, ker je v vhodnem prostoru tam stala dimnična peč. Ta peč
je izpričana z ilovnatim temeljem, talno obrisno jasno razvidne pravokotniške
oblike, ki je v obliki črke L pozneje nadgrajena z nizkim ognjiščem iz peščene
apnene malte (gl. si. 17). Prvotni pravokotniški temelj meri približno 200 x 145
cm, kar seveda ustreza razsežnostim dimnične peči, pred katero je ognjišče za
letno kuho. Dimnično peč so seveda morali podreti, ko so v izbi postavili lončeno
ogrevalno peč: le tako je postal dostopen del vmesne predelne stene, kjer so les
vsaj deloma nadomestiU z zidom in v njem napravili kurilno odprtino za lončeno
peč, stoječo v izbi. Ta peč je narekovala tudi obliko in višino nizkega ognjišča, ki
je kajpak nižje od te odprtine (ki je seveda takoj nad sedežno višino, določeno s
klopjo okrog peči) in ima obliko črke L tako, da je na severozahodni strani ozko,
zato da omogoča nemoten pristop k odprtirü.
Hiša je torej prvotno imela dimnični prostor - dimnico, v katero so
neposredno prišh skozi hišni vhod, in izbo, v katero so vodila vrata iz dimnice.
Izba ni bila ogrevana: kjer stoji današnja peč, rü bilo lončene peči čiste sobe, ki bi
bila kurjena iz dimnice. Mesto za kurišče takšne peči je v dimnici zavzemala
dimnična peč, v prvi polovici vmesne predelne stene pa so bila vrata. Tudi zaradi
slabe okajenosti stropa v izbi vemo, da tam dimnične peči ni bilo; okajenost je
malenkostna in razložljiva z dimom, ki je skozi vrata prihajal iz bivše dimnice,
sedanje črne kuhinje; tudi sicer si ni mogoče predstavljati v eni (zlasti samo
dvoceUčni) hiši dve dknnični peči.
Iz povedanega je razvidno, zakaj je v tem besedilu težava z imeni obeh
prostorov. Ta prostorska zasnova je nenavadna in imena so se spremenila
vzporedno s spremembo fvmkcij prostorov. Ustiezni termini, uporabljani v
strokovni in domači rabi, se vežejo na znane, vsaj tridelne kmečke hiše s črno
28
Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa
kuhinjo iz 19. stoletja. V takšnih hišah nosi čist, glavni bivalni prostor z lončeno
pečjo (kurjeno iz črne kuhinje) ime hiša (hiža, iža, itd) - osrednji prostor, v katerem
je ognjišče, se imenuje kuhinja (künja, dijnata künja itd) - še en bivalni prostor
se imenuje klet ali zadnja hiša (tudi kamra, mala iža, itd), prostor, ki povezuje
prej imenovane prostore, se lahko imenuje veža (priklet, lopa itd) itn. Ta in še
druga imena (in njihove številne variante) so lokalno različna in tudi v strokovnih
obravnavah različno rabljena in niso niti poenotena niti pojmovno opredeljena
po skupnem kriteriju (gl. npr. Murko, Hiša; Pavel, Ognjišča; Vumik, Hiša; Ložar,
Dom; Maučec, Hiša; Vilfan, Hiša; Sedej, Stavbarstvo; Cevc, Hiše, in drugo).
Podobno je pri uveljavljeni terminologiji za dimnično hišo: prostor z dimnično
pečjo ima največkrat ime dimnica (dimanca, sajava iža itd), toda to je prostor, v
katerega vodi vhod aU iz lope aH iz veže - pri Kosijevi hiši pa takšnega ustreznega
predprostora sploh ni. Še nekoliko drugače je pri dimničnih hišah na slovenskem
ozemlju, kjer živi madžarsko prebivalstvo in na zahodnem Madžarskem, kjer
ima mrzla izba ime soba, dimnični prostor pa kuhinja (szoba, konyha; gl. npr.
Tóth, Epitészete, si. 46-49,51-53 in dalje): seveda pa ima v teh hišah (ki imajo še
druge prostore) dimnični prostor resnično predvsem vlogo kuhinje -
specializiranega prostora za pripravljanje hrane, ne pa mnogonamembnosti, ki
jo razodeva dimnični prostor Kosijeve hiše, še bolj pa seveda starejše koroške
dimnice (gl. npr. Moser, Geschichte; Geramb, Rauchstuben; Moser, Hausangaben).
Po predelavah je vhodni prostor Kosijeve hiše dobu ime kuhinja, prostor z
lončeno ogrevalno pečjo pa hiša. Ta imena pa so za prvotno stanje in funkcije
prostorov Kosijeve hiše neustrezna; strokovno so lahko zavajajoča. Kako so pred
predelavo imenovali prostora, ne vemo. Zato odslej v besedilu rabim za vhodni
prostor samo ime dimnica, za drugi prostor pa samo ime izba.
Tla so bila leta 1974 v obeh hišnih prostorih zemljena, vendar nekoliko
pod prvotno višino (gl. pogl. 2). Sledovi na notranjem spodnjem delu sten in
temelj ilovnate dimnične peči pričajo, da je izvirna višina prostorov do obeh
glavnih stropnikov bila dobrih 200 cm, do pomožnih prečiuh tramov pa okoli
230 cm; zaradi postopoma poglobljenih tal sta se stropni višini neenakomerno
povsod povečali nad 15 cm. Na spodnjem delu sten rü sledov, ki bi kazali na
lesen pod: tudi prvotni tlak je bil ilovnat.
Prvotna okna (gl. poglavje 2.6.) so bile line, izžagane med po dvema
sosednjkna vodoravnima tramovoma v steni. Hišni lastnik Maks Kosi mi je z
gotovostjo pokazal mesto na severozahodni fasadi, kjer je bil pred časom pod
slučajno odpadlim ometom opazil takšno zadelano okence (gl. si. 15). Po njegovi
pripovedi je bilo kvadratno; sodil je, da je merilo okoli 20 cm. V katerih stenah
so izvirno bila takšna okenca, ne vemo. Najbrž jüi je bilo več. Dvocelična hiša iz
madžarskega Zalalöva, ki jo orientacijsko datirajo v prvo polovico 18. stoletja,
ima npr. v dimničnem prostoru štiri takšna okenca na smuk, razporejena v vseh
zunanjih stenah (na ožji pročelni steni sta dve); v sobi pa le po eno okence v obeh
daljših nasprotnih stenah (gl. Szentmihâlyi, Freilichtmuseum, sh". 12). Podobno
29
Gorazd Makarovič
je bilo v lesenih zunanjih stenah dimničnega prostora hiše iz druge polovice 18.
stoletja ali z začetka 19. stoletja na Gornjem Seniku pet linastih okenc na smuk:
v ožji pročeku steni po dve, v daljših stenah pa po eno in dve. V velikem vhodnem
prostoru te hiše pa sta bili dve takšni okenci nameščeni tako kot v sobi prej
omenjene madžarske hiše (gl. Bärdosi, Füstöhaz, si. 13).
Iz zgornjega besedila je razvidno, da moremo kljub zelo pomanjkljivi
preiskavi in površni dokumentaciji vendarle govoriti o izvirnem stanju: zasnovi,
bivalnem standardu in deloma tudi celostni podobi Kosijeve hiše v zgodnjem
19. stoletju; odslej v beseduu ne upoštevam poznejših dopolnil oziroma gradbenih
sprememb.
5. Načini stanovanja: genetična in razvojna podoba kmečkih hiš
Znanje o kmečkih hišah predindustrijske kultiire v vzhodni Sloveniji temelji
predvsem na strokovnih obdelavah, med katerimi so še vedno najtemeljitejše
Murkova in Maučecevi razpravi (Murko, Hiša; Maučec, Podstenj; Maučec, Hiša),
mnogo manj pa na najpomembnejših pričevanjih, to je na izvirnih hišah, ki so,
žal, skoraj vse propadle oziroma na razmeroma maloštevilni in večinoma
nezadostni dokumentaciji. Zato so ostali zelo pomembni tudi besedni viri.
Najpomembnejši besedni vir o podobi tega stavbarstva v začetku 19. stoletja
je opis prekmurskih kmečkih hiš, delo Jožefa Košiča. Po tem odličnem in
zanesljivem pričevanju je bila tedaj na Ravenskem v navadi hiša s črno kuhinjo
iz katere so kuriU peč, stavljeno s pečnicami, ki je stala v čisti sobi; tej so tudi že
pristavljali štibelc. Hiša na Goričkem pa je bila dimnična in je imela tri prostore:
sobo, klet in med njima vežo. V sobi je stala glinasta dimnična peč in tu je bilo
središče kmečkega hišnega bivanja, nekoliko nejasne pa so fimkcije veže. Iz nje
so levo in desno vodila vrata v klet in sobo, sicer pa je opisana takole: "Im Vorhaus
stehen und liegen allerhand Geräthschaften zum Brodbacken, zum Holzarbeiten
Behälter, Victualien, Fässer, und dann imd wann auch ein Bett." (Košič, Vendi,
str. 60-64 oziroma 61,62). V eni od strokovnih obdelav je zapisano mnenje, da je
tu v izrazu "naprave za peko kruha" mišljena tudi peč, vendar gre za nesporazum.
Košičevo besedilo, ki poroča o hišah s črno kuhinjo in o hišah-dimnicah, je bilo
večkrat objavljeno in prevedeno, kar je bržkone povzročilo nejasnost. Krušna
peč v kuhinji-veži je v dimnični hiši, kjer že stoji glinasta peč v okajeni sobi-iži,
seveda odveč. Nasprotno pa so po znanih ustreznih pričevanjih imeli dimnično
ilovnato peč v dimnični kuhinji v hišah, v katerih so imeli čisto neogrevano sobo
aU v hišah s čisto sobo, v kateri je stala ogrevalna peč, kurjena iz kuhinje: tu je
imel kuhinjski prostor istočasno funkciji dinmice in črne kuhinje. Zato velja
razumeti prej omenjeno sintagmo kot "naprave za pripravo kruha", torej
predvsem korito za mesenje krušnega testa in lopar za vsajanje oziroma jemanje
hlebov iz peči (gl. Pavel, Ognjišča, 128-143; Novak, Spisi, sta". 156-160; Novak,
Raziskovalci, str. 132-136; prim. Maučec, Hiša, str. 22, str. 21/tloris 2, str. 23/
30
Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa
risba 1; prim. Tóth, Epitészete, tlorisi hiš na slovenskem ozemlju št. 43,46,47,74,
78,148 in seveda ustrezni tlorisi hiš na madžarskem ozemlju; Bardosi, Füstöshaz,
si. 13).
Iz poznejšega Košičevega opisa v knjigi "Zobriszani Szloven i Szlovenka
med Mürou i Rabou", ki je izšla malo pred letom 1848, je mogoče sklepati, da
se je v prekmurskem kmečkem stavbarstvu tedaj nadalje uveljavljala zasnova
črna kuhinja-čista soba, vendar pa je bila vsaj včasih najbrž črna kuhinja še vedno
enako velika ali večja od sobe: "V zdâjsnyem csaszi csemi kmetovje szi dvouje
prebivalnice - na pou drugi stirjak (klafter) viszike - i kâlhatne goriposztâvlajo
na olepotejnye vészi; ta prejdnya je malo bole presztrana, - ta znotrejsnya pa
malo voszkejsa, i sznâjsnejsa." Na Goričkem pa je po njegovem opisu tedaj še
vedno bila v navadi dimnica: "Na goricskom itak sztojijo nikédik kak-tak vkup- "
nelücsami cimpri, - hišice szo za prebîvanye znoutra cseme i kmicsne kak noues;
- tam v-ednom kouti praszci jejjo, v-driigom kuri szedijo, v-tretjem tele gnüszi,
v-stertom pécs i ogrüscse zadejva; müh po hisi vsze 'sivo; szmetja, i kümyekov
teliko, da szi posten cslovek nemore szeszti; ali pa more pimo szkakajocsih, ino
lazécsih sztvârih na sztân vzeti; po navadi eden stampet je grsi, neg v-lejvi
szvinszka posztela, pun sztinîc, kébrov, grilov i t, v. Nej je csüdo, ka pri etaksoj
hi'si vszi krvave i kermeslive ocsi, szrab i vüsi mäjo; blejdi szo kak szmrt, okajeni
kak dinnyâk (rour)" (Košič, Slaven, str. 37-39). To je prepričljiva podoba bivanja
v dimnici, ki pa je obstajalo sočasno z bivanjem v hišah s čisto sobo, v kateri stoji
peč, kurjena iz črne kuhinje.
Približno predstavo o razmerju med obema tipoma hiš oziroma tipoma
stanovanjskega bivanja imamo iz prvih let po prvi svetovni vojni pri rabskih
Slovencih. Tedaj so tam poznali le štedilniško hišo in hišo s čisto sobo, v kateri
stoji ogrevalna peč, ki pa je kurjena iz kuhinje, v kateri navadno še vedno stoji
dimnična peč. Takšnih hiš, v katerih ima kuhinja funkcijo črne kuhinje in
dimnice, je bila še okoli četrtina (gl. Pavel, Ognjišča, str. 135,141). Sicer pa je bua
razširjenost dimnic odvisna od zelo različnih dejavnikov, in tudi v sosednjih
mikroregijah že zgodaj močno različna kot npr zelo nazorno kažejo podatki za
leto 1830 v Rožu (gl. Moser, Geschichte, str. 75-84).
Nasploh je vprašanje o vzrokih dejanske dinamike nadomeščanja oziroma
sočasnosti dimničnih hiš s hišami, ki imajo črno kuhinjo in čisto sobo s pečjo
precej nejasno. Vsekakor so bili pri tem zelo pomembni dejavniki, ki so vdiraU v
kmečko življenje, delovanje, zavest in vrednote iz zunanjega sveta. V šestdesetih
letih 18. stoletja je državna oblast želela odpraviti dimnice (gl. npr. Kotnik,
Dimnica, str. 33-35) in nato ponovno z notranjeavstrijskim požarnim redom leta
1782 in spet leta 1792 s štajerskim deželnim redom (gl. npr. Curk, Trgi, str. 67).
Vemo, da so bili oblastniki zoper dimnice predvsem zavoljo strahu pred požari
(Kotnik, Dimnica, sh". 34; Wutte, Geschichte, str. 57 ss); toda lesene črne kuhinje
so bUe seveda prav tako, če ne bolj nevarne. Nedvomno so imele na oblikovanje
kmečke hiše v 18. in 19. stoletju izreden vpliv predstave oblastnikov o
31
Gorazd Makarovič
gospodarsko funkcionalnih standardih, ki so nastajali ob prodiranju
fiziokratskih in novih agramotehničnih idej. To pa se je podobno dogajalo v
vsem jugovzhodnem prostoru Habsburškega cesarstva v 18. stoletju oziroma v
19. stoletju v tem zemljepisnem območju Avstrije oziroma Avstroogrske.
V panonskem prostoru so npr. v Vojni krajini v slavonski Posavini v brodski
polkovniji v šestdesetih letih 18. stoletja zahtevali gradnjo hiš, ki so morale imeti
kuhinjo, dimnik in sobo s pečjo; leta 1776 pa so prepovedali leseno kritino in
zahtevali pokrivanje s slamo ali trstičjem (Markovac, Selo, str. 26-28); gre za hiše
s črno kuhinjo (ki ima v stropu odprtino za odvod dima v dimnik) in ogrevalno
pečjo v čisti sobi; slabšo kritino so zahtevali zaradi štednje z lesom.
Zelo poučni so tudi predpisi, na podlagi katerih se je že v drugi polovici
18. stoletja oblikoval oblikovni in strukturni standard kmečke hiše, v 20. stoletju
navadno imenovan panonski hišni tip. V Vojvodini so bih tedaj trdno v veljavi
pravilni načrti naselij, v katerih so postavljali hiše povsem določene velikosti in
fvmkcionalne strukture. To so bile aU nabijanice aU gradnje iz nežgardh ilovnatih
zidakov, spočetka kombinirane z opeko, pozneje tudi samo iz opeke. Krite so
bile s trstiko ali skodlami. Standardni tloris je obsegal dve sobi z osrednjo
prehodno črno kuhinjo, ki ima osrednje ognjišče in v stropu odprtino, ki se
nadaljuje v dimnik. Ker so bili predpisali velikost sob po 3x2 sežnja, kuhinj po
2,5x1,5 sežnja, je pred kiihinjo očito že tedaj nastajala majhna veža; na Slovenskem
v Pomurju bi ji rekH preklit. Hiše so bile za tedanji čas torej razmeroma prostorne:
merile so po dobrih 60 m^. Sobe so imele na ulični strani po dve okni, na dvoriščno
stran po enega. Šele pozneje so nastajale oblike doma, razvite iz tega tipa; med
njimi je za nas pomembna zlasti oblika, zalomljena v obliki črke L; takšni kmečki
domačiji na Slovenskem navadno pravimo dom na vogel ali zatočeni hram (gl.
Mamuzič, Naseljavanje, str. 79-82). Takšne hiše so se trdno uveljavile, kot kaže
npr. tudi topografski opis Santovega iz leta 1859, ki splošno spričuje s trstiko
krite nabijanice, ki imajo po dve sobi in črno kuhinjo; hlev pa je lahko samostojen
aU pod podaljšano hišno streho (Velin, Opis, str. 122).
Spreminjanje kmečke hiše predindustrijske kulture v Panonski kotlini je
bolj poučno kot v marsikateri drugi pokrajini, ker je nastajanje okvirnega tipa, ki
so ga pozneje raziskovalci večkrat imenovali panonska hiša, zelo nazorno.
Neposredni vpliv in oblikovanje standardov notranje hišne prostorske
organizacije, ki jih je oblikovala, svetovala in zahtevala državna oblast (Državna
komora in v Vojni krajini vojaška uprava), sta nastajala že kmalu po obdobju
med letoma 1699 in 1718, ko je Habsburško cesarstvo od Turčije osvojilo še zadnje
južne panonske predele. Nikakor namreč ne gre za razvoj, ki bi nastajal iz
nastavkov v lastnem kulturno regionalnem okolju, ampak za radikalno in
nenadno uvedbo (kmečke) hiše s črno kuhinjo ter ustrezno oblikovanimi
gospodarskimi stavbami in okoljem, ki se je od srede 18. stoletja zlahka
prilagajala bivalnemu in gospodarsko funkcionalnemu standardu
agramotehnične revolucije. Po opisih iz 17. stoletja je namreč prebivalstvo na
32
Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa
tem ozemlju tedaj živelo v hišah ognjenicah, ki jim je bila priključena staja tako,
da je živina vanjo hodila skozi hišo; na prostranem dvorišču pa je bilo še nekaj
skromnih stavb (Kojič, Arhitektura, str. 46). Nekoliko nejasen je vpliv na
oblikovanje "panonskega" hišnega tipa, ki bi ga imeli kolonisti, ki so v 18. stoletju
množično naseljevali panonski prostor, največ naseljenci s Švabskega. Ti niso
bili poznali dimnične hiše, ampak hišo s črno kuhinjo, čeprav je bila ta notranje
zelo drugače organizirana kot panonska hiša (gl. Baumgarten, Bauernhaus, str.
48-51) in so bivanje v hišah s črno kuhinjo pač zlahka sprejeli; sicer pa niso
prinesli s seboj ali obdržali niti znanja lokalnih gradbenih niti stihih prvin, kakor
kažejo povsem različna struktura, nadrobnosti in videz švabske in panonske
kmečke hiše (gl. npr. Gröber, Schwaben, str. 11,16). Zdi se, da je uvajanje nove
panonske hiše vendarle pomenilo prevratno kulturno spremembo bivanja tako -
za stare panonske prebivalce kot za koloniste.
Za podobo geneze dimnične hiše, ki jo v pričujočem spisu omenjam v
zvezi z vprašanjem pričevalnosti Kosijeve hiše, je pomembno, da je bila na
panonskem območju dimnica le deloma znana oziroma, da so vsaj v slavonskem
prostoru prej imeli ognjeniščno hišo kot hišo s črno kuhinjo: dejstvo opozarja, da
nikakor ni nujno, da bi bile te strukturne oblike v medsebojni zvezi. Tako npr. v
slovenskem panonskem prostoru leta 1688 župnišče v Bogojini ni bilo dimnica,
čeprav se ni moglo kaj dosti razlikovati od kmečkih hiš. Bilo je namreč leseno,
pritlično, krito s slamo; spredaj je imelo sobo za župnika, zadaj za družino, vmes
sta bila hodnik in kuhinja (Kovačič, Gradivo, str. 12). Zato vemo, da nikakor ni
nujno, da bi bila dimnica razvojna stopnja pred hišo s črno kuhinjo (čeprav je o
tem mogoče zgraditi kar prepričljiv formalno spekulativni razvojni konstrukt,
ki ga pisci nekritično prevzemajo; gl. npr. Maučec, Hiša, str. 21,22; prim. Dominko,
Sodobnost). Zelo zaželena razprava o teh razvojnih vidikih (ki bi mogla odgovoriti
na nekaj temeljnih vprašanj o stanovanjskih standardih in bivanju kmečkega
prebivalstva) se bo vsekakor gibala v okviru nekaterih dejstev:
1. V dimnici dejansko ni ne formalnih ne strukturnih razvojnih nastavkov,
ki bi kazali na pot k hiši s črno kuhinjo (logika dodajanja čiste sobe z ogrevalno
pečjo dimničnemu prostoru, ki tako postane kuhinja, je nezgodovinska in more
veljati samo za predelave v času uveljavljene črne kuhinje: ne upošteva namreč
bistvenega: prelomne ideje kurjenja skozi steno v sosednji prostor oziroma
bistvene spremembe v načinu bivanja).
2. Črna kuhinja se pojavi v visokem srednjem veku v evropski meščanski
hiši; če bi bila dimnica njena razvojna predstopnja, bi kajpak morala obstajati
že pred tem časom tudi v zahodni Evropi, o čemer pa ni sledu; hkrati pa zoper
dimnico kot razvojno predstopnjo črne kuhinje pričajo zelo drugačne zasnove
kmečkih hiš iz teh in srednjeevropskih območij, kontinuirano ali sporadično
izpričane od zgodnjega srednjega veka naprej (gl. Rösener, Bauer, str. 77-95).
3. Na podstavek dvignjene peči - kakršne so bile tudi v dimnicah - so
nastale v visokem srednjem veku ob uvedbi meščanske hiše s črno kuhinjo oziro-
33
Gorazd Makarovič
ma ob uveljavitvi meščanskega stanovanjskega miznega horizonta; peč čiste sobe
hiše s črno kuhinjo bi lahko vplivala na nastanek dimnične peči, ne pa tudi narobe.
Opredelitev pričevalnega pomena Kosijeve hiše je seveda pred razrešitvijo
takšnih temeljnih razvojnih vprašanj lahko le deloma veljavna; ob sedanjem
znanju je mogoče ta pomen le naznačiti ob problematiki pogledov in zgodovinsko
kulturnih okoliščin, ki so sodelovale pri nastanku in obstanku dimnične hiše.
Poznamo jasno in večinoma zadovoljivo definicijo dimnične hiše. To je bivalna
stavba, v kateri v glavnem bivalnem prostoru kurijo tam stoječo peč in ognjišče,
dim z obeh kurišč pa se širi po prostoru (gl. Vilfan, Hiša, str. 562,563); tej celotni
opredelitvi je treba odvzeti samo uvod, v katerem je zapisano, da je dimnica
"praviloma enocelična zgradba", kar je retrogradni formalni evolutivni konstrukt,
ki je verjeten le pri nekaterih najstarejših koroških spomenikih dimničnega
stavbarstva (gl. Kotzurek, Hausformen, besedilo in si. 6, 8, 11; Geramb,
Rauchstuben, besedilo in priloga "Das mittelkämtner Rauchstubenhaus in seiner
historischen Entwicklung"; Moser, Hausangaben, str. 163-214). Verjetno so bile
nekatere dimnične hiše spočetka res enocelične, prav gotovo pa so istočasno
imeh tudi večcelične dimnice. Tako so vsaj v prvi četrtini 16. stoletja kot
novogradnje na kmetijah postavljali večcelične dimnične hiše (gl. Moser,
Hausangaben, npr. str. 228/št. 47, str. 229/št. 55, str. 230/št. 59 itd). Še več: tako
kot pri dimničrdh hišah iz 18. in 19. stoletja so že v 16. stoletju kneh v isti kmečki
stanovanjski stavbi lahko bivalni dimnični prostor in še en podoben, čist
brezdimni bivalni prostor z ogrevahio pečjo (torej dimnično "hišo" in kahljasto
"hišo"), kot priča omemba iz leta 1584 o takšni kmečki hiši na Gorjušah pri
Grebinju (Dinklage, Geschichte, str. 106): tako kot pri drugih kulturnih prvinah
tudi pri dimnici ne moremo pristajati na konstruirano enolinijsko zgodovinsko
razvojno pot od enostavnejše h kompleksnejši obliki oziroma od primitivnejše k
višji kulturni stopnji; stvarni zgodovinski razvoj je neprimerno bolj zapleten in
poteka vedno po več istočasnih poteh, ki spet različno vplivajo druga na drugo
ali pa sploh ne; nekatere med njimi se končajo slepo, nekatere so regresivne.
Tisto, čemur v človeški zgodovini in kulturi pravimo razvoj, tudi v prenesenem
pomenu besede ni organsko; nikakor ni vnaprej določeno na tak način kot v
naravi, kjer so npr. medsebojno tako različne oblike, kot seme, drevo, cvet in
plod, nujne razvojne stopnje.
Iluzije o enolinijski razvojni podobi zgodovinske stvarnosti kajpak nastajajo
zaradi načina mišljenja, ki je vkalupljen v pojmovno kategorijo napredka (aU
celo v kategorijo zgodovinskih zakonitosti, ki naj bi se bistveno ne razlikovale
od naravnih) in zaradi izoliranega obravnavanja neke kulturne prvine v
omejenem socialnem, kulturnem in zemljepisnem prostoru. Z drugimi besedami:
zgodovinsko stvarne podobe razvoja kmečke hiše ni mogoče odkriti/ustvariti
brez_upoštevanja fevdalne stanovanjske arhitekture, hiš v mestih, prepletanja
mnogovrstnega znanja stavbarjev različnih plasti in pokrajin, vloge oblasti in
zlasti razvojev in specifik veljavnih načinov preživljanja, predstav, bivanja.
34
dela in družbene vloge ter sestave kmečkih družin, t. j. dejavnikov, ki usodno
določajo tudi arhitektonsko strukturo kmečke hiše; seveda pri tem ne moremo
spregledati, da ta struktura spet vpliva nazaj na kmečko družino; in šele kadar
ta struktura postane nefunkcionalna ali celo moteča, nastanejo radikalne
dodelave in predelave kmečkih hiš. Takšen (danes bi ga imenovali transdiscipli-
naren) pristop k raziskovanju hiše nikakor ni spekulativna meglena predstava
brez preveritve v raziskavi; tudi na Slovenskem je bil z nenavadno lucidnostjo
udejanjen že pred tremi desetletji (Baš, Uvod); seveda pa njegova neodmevnost
na žalosten način priča o intelektualni ravni naših strokovnih obzorij.
Zaradi nenavadnosti, navidezne arhaičnosti, geografske omejenosti,
redkosti ohranjenih stavbnih spomenikov in videza številnih možnih
spekulativnih razvojnih poti se je več strokovnjakov posvetilo raziskovanju
dimnične kmečke hiše (gl. npr. pregled v: Haberlandt, Rauchstube). Zemljepisno
moremo govoriti o dveh območjih, kjer so sporadično izpričane dimnice. Zahodno
območje sega od Salzburškega, vzhodnega Tirolskega, Koroškega do Štajerskega,
odtod proti severu delno zajema Gradiščansko, Slovaško, Moravsko in celo del
Poljske; proti jugu pa zajeten pas na obeh straneh slovensko-hrvaške meje;
vzhodno območje pa zajema dele Panonske kotline in obsežne ukrajinske in
ruske pokrajine (gl. besedilo in literaturo, navedeno v: Gavazzi, Peč, str. 479,
480). Vendar je to območje v ogromni večini opredeljeno le na podlagi
sporadičnega gradiva iz 19. stoletja in se je v času pač spreminjalo; pred tem
časom je bilo bržkone večje, danes materialno priča o njem le še par izjemno
ohranjenih spomenikov - pred nastankom dimničnega sistema ga kajpak sploh
ni bilo. Spreminjanje tega območja na Slovenskem je le deloma znano (gl. npr.
Murko, Hiša, str. 264-266,270; Sedej, Umetnost, str. 117-120; Baš-Vilfan, Dimnice,
str. 113,114; Sedej, Sto, str. 108). Prav tako ni jasen razvoj razmerja dimničnih in
drugačnih sočasnih hiš na istih območjih; piscu pričujočih vrstic se zdi povedno
zlasti dejstvo, da gre pri znanem gradivu vendarle vedno za dimnični sistem v
kmečki hiši, ki je hkrati in v isti regiji soobstojal z drugačnimi sistemi
prostorske organizacije neagrame, pogostoma pa tudi agrarne stanovanjske
arhitekture.
Na podlagi znanega gradiva, ki sodi večinoma v 19. stoletje - nazaj pa ne
seže dlje kot v 16. stoletje, pa še to le poredkoma - so bile postavljene različne
spekulativne domneve o genezi dimnice, se pravi (kmečke) hiše, ki ima v glavnem
bivalnem prostoru tam kurjeno peč in ognjišče brez zaprtega odvoda dima. V
strokovni literaturi je najbolj razširjena teza o križanju oziroma seštevku
zapadnoevropskega oziroma srednjeevropskega (kmečkega) odprtega ognjišča
z vzhodnoevropskim zaprtim ognjiščem - pečjo; dvom v to tezo je najprej vnesla
omemba iz srede 15. stoletja o dimnicah v Furlarüji in v Beneških Predalpah
(Haberlandt, Rauchshibe, str. 113), končno pa je bilo opozorjeno, da je to mnenje
ovrženo z dejstvom, da so bila odprta ognjišča tudi na vzhodu močno razširjena
že pred staroslovansko razselitvijo (gl. Gavazzi, Peč, str. 480, 481). Poglavitna
slabost te in podobnih spekulativnih domnev pa je kajpak v načelnih slepicah.
Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa
35
Gorazd Makarovič
zaradi katerihi so kmečke hiše obravnavah popolnoma ločeno od meščanskih in
fevdalnih, kot da bi bih ti objekti in njihovi stavbarji na različnih kontinentih, ki
bi bih brez kulturnih povezav.
Dimnične kmečke hiše, ki jih poznamo sicer šele iz novega veka in iz
različnih zemljepisnih območij (gl. npr. Rhamm, Bauernhöfe, kazalo str. 1108;
Rhamm, Wohnung, str. 104 ss, 134 ss, 156 ss, 169 ss; Haberlandt, Rauchstube, str.
111-115; Moser, Bauernhaus, str. 76-81; Hasalovä, Art, str. 38, 56, 77;
Krzysztofowicz, Sztuka, str. 20-24; Hinz, Bedal, Bauernhaus, stolpec 1609,1616;
Baumgarten, Bauernhaus, str. 50,51; itd.), so po prostorski zasnovi, zunanjem
videzu, funkcionalno strukturni opremi in bivalnih standardih tako različne,
da ne moremo dvomiti, da so rezultat različnih razvojnih poti, spajanja različnih
prvin iz različnih virov in izraz različnih možnosti, zahtev in potreb. Skupen
jim je princip kurjenja ognjišča pri peči ali pred pečjo in v peči v glavnem
bivalnem prostoru, kjer se širi dim: to načelo pa se je lahko v preprostih razmerah
v različnih obdobjih neodvisno uveljavljalo povsod, kjer so uporabljali ah pa
začeli uporabljati peč. (Za drastično ilustracijo te trditve naj navedem izjemen
primer z območja, kjer dimnic skoraj gotovo nikoU ni bilo: v Brkinih sem bil v
kmečki hiši, kjer je v sredini glavnega bivalnega prostora stal prav imeniten
zidan, po drugi svetovni vojni postavljen štedilnik z meter visokim, zgoraj
odprtim pločevinastim dimnikom, iz katerega se je dim svobodno širil po
prostoru). Na razUčnih podobah spomenikov je mogoče utemeljiti tudi domnevo
o vsaj delno samostojnem nastajanju variant dimničrdh hiš v panonskem prostoru.
Zgodnjesrednjeveška barbarska hišna kultura v panonskem prostoru je bila
ognjeniška, vendar je v ognjenici namesto odprtega ognjišča lahko stalo tudi z
glinastim plaščem zaščiteno ognjišče-peč. Tako je npr. bilo v slovanski hiši iz 9.
ali 10. stoletja, ki so jo izkopaH pri Pančevu: to je okoli šest kvadratnih metrov
velika enocelična zemljanka z zemljenim podom in nabitimi glinastimi stenami
med koli, prepletenimi s šibjem; v notranjščini nasproti vhoda pa je bilo ustje
nizke podolgovate pritlehne ilovnate peči (glede na funkcionalnost pravzaprav
zavarovanega ognjišča), ki je deloma segala izven stavbe. Tik zraven je bila še
ena zemljanka, ki je bila očitno bolj namenjena bivanju, ker je imela lesen pod;
toda v tej hiši je bilo odprto ognjišče (gl. Garašanin, Pregled, str. 96-99). Ne vemo,
ali ni peč v zgodnjesrednjeveški slovanski kulturi rabila samo aH predvsem raznim
obrtnim dejavnostim: neprimerno lažje je kuhati aH peči na odprtem ognjišču (ki
je tudi vir svetlobe) kot pa v majhnih nizkih pritlehnih pečeh; res pa je, da je v
takšnih pečeh mogoče doseči temperature, potrebne npr. pri obdelavah kovin in
steklovine, kar je na ognjiščih težko ah nemogoče. Vsekakor o dimnici v
staroslovanski kulturi ni sledu: v hiši so imeH aH ognjišče aH pritlehno peč, ne pa
oboje - kjer so imeH peč, so lahko kuhaH ali pekH samo v peči; ločenega, samostojno
uporabnega kurišča pred pečjo ni bilo (gl. npr. Korošec, Uvod, str. 147-164;
Garašanin, Pregled, str. 98,99; Herrmann, Slawen, str. 178-183; Gimbutas, Slavs,
str. 81-89; Dowiat, Kultura, str. 100-104).
36
že iz doslej povedanega je razvidno, da sodi pojav dimnice kot inovacije
nekje v čas med koncem staroslovanske kulture in začetkom novega veka.
Potemtakem je mogoče razumeti nastanek dimnice le v podobi razvoja visoko-
ali poznosrednjeveške kmečke hiše: v fevdalni arhitekturi so imeli ognjišča
oziroma kamine in iz drugih prostorov kurjene ogrevalne peči; v meščanski hiši
je bila navadna črna kuhinja, iz katere (ali iz drugega stranskega prostora) so
kurili ogrevalno peč v čisti sobi. Podoba srednjeveških kmečkih hiš je zaradi
pomanjkljivih pričevanj še močno nejasna. Vendar smo na podlagi arheološko
odkritih spomenikov vsaj o genezi in razvoju "panonskih" kmečkih hiš v
moravsko-slovaškem prostoru razmeroma dobro poučeni. Tam se enocelična
slovanska hiša dokazano ni razvila v dvocelično in pozneje v trocelično (kot
se je zdelo na podlagi formalnega retrogradnega konstrukta, zgrajenega na
podlagi mlajšega gradiva), ampak je bila zamenjana z večcelično - tudi tlorisno
zapleteno - hkrati s prehodom kmeta v podložništvo; na spreminjanje stavb
kmečkega doma je močno vplivala še sprememba poljedelske proizvodnje v
13. stoletju (najvažnejša je bila uvedba tripoljnega sistema); kmalu nato so se
temeljno oblikovale tudi nekatere navzven vidne poteze "panonske hiše",
vendar so se zaradi revščine vzporedno razmeroma trajno ohranjale in obstajale
tudi enocelične primitivne oblike in prvine; te hiše niso bile dimnice in proces
slogovne regionalizacije se ni začel pred 16. stoletjem (Frolec, Geneza, str. 103,
104, 92-97,102, 98). Vsekakor je to spoznanje v soglasju s tezo, da je struktura
oziroma tip kmečkega doma ki hiše tesno soodvisna od vrste in načina kmetovanja
oziroma od kmečkih življenjskih oblik in predstav (in vsaj posredno v zvezi tudi
s kritičnimi pogledi na abstrakten formalen pojem razvoja in raziskave kmečkih
hiš, ki so prej omenjeni v tem poglavju).
Iz vsega povedanega je razvidno, da je spekulativna podoba razvoja
(prekmurske kmečke) hiše, ki naj bi vodil "od dimnice do mnogoceličnega doma",
zelo vprašljiva; enako kajpak velja tudi za razlago nastanka različic panonske
dimnice. Tako naj bi dimnično peč skupaj z ognjiščem iz dimnične "hiše"
premestiH v vežo in jo tako spremenili v dimnični prostor; ker pa bi dim še
vedno uhajal v sedaj čisto "hišo", naj bi vežo, skozi katero so vodila vrata v
"hišo" in kamro, napravili neprehodno oziroma napravili tricelično hišo, v kateri
vodi v vsakega od treh prostorov poseben vhod iz zunanjega hodnika. Tako bi
nastala neogrevana čista "hiša", v katero naj bi pozneje namestili "kalnato"
ogrevalno peč (stavljeno s pečnicami), kurjeno skozi odprtino v steni iz kuhinje,
kjer bi ostala glinasta dimnična peč. Spet drugače naj bi nastale hiše s pravo črno
kuhinjo: dimnično glinasto peč v "hiši" naj bi zamenjali s kalnato ogrevalno,
krušno in kuhalno pečjo, ki pa ni več kurjena v tem prostoru, ampak iz črne
kuhinje skozi odprtino v steni. V kuhinji je le ozko ognjišče in tako razmeroma
dosti prostora; zato naj bi jo razdelili v kuhinjo in preklit, ki je le komunikacijski
prostor: tako naj bi nastal zelo razširjen tip štiricelične hiše (nabolj jasna
formulacija teh razlag in podobe je v: Maučec, Hiša, str. 21,22,34). Ta podoba je
zgrajena logično, vendar zgolj formalno in temelji le na znanih prekmurskih
Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa
37
Gorazd Makarovič
hišah: seveda je hipoteza. Če bi npr. sprejeU prej omenjeno misel, da so v razvoju
dimnično peč prestaviU v odtedaj dimnično vežo, bi morali priznati veljavnost
tudi nasprotujoči, na istovrstnem logičnem sklepanju in gradivu utemeljeni
razvojni domnevi (jasno je povzeta npr. v: Kožar, Slovar, geslo dimnica; prim.
Bârdosi, Füstöshaz, str. 273), po kateri naj bi peč ostala v dimničnem prostoru, ki
pa bi dobil funkcijo kuhinje, ko bi ob dimničnem prostoru zgradili še eno celico:
čisto sobo z ogrevalno pečjo (ah neogrevano sobo). Poglavitna slabost navedenih
hipotez je na eni strani pomanjkanje kakršnih koli ohranjenih pričevanj o
domnevnih razvojnih stopnjah (oziroma celo zelo neupravičeno reprezentiranje
mladih modernizacij hiš kot starejših generalnih razvojnih stopenj: takšne
predelave seveda nikakor ne morejo pričati o razvojnih fazah v preteklih stoletjih,
saj so se dogajale v zelo različnih družbenih in zgodovinskih pogojih in so skoraj
vedno odgovor na potrebe iz 19. stoletja na posamezni stavbi; gl. npr. Mušič,
Primera, str. 107,108; Moser, Hausangaben, 151 ss, 163 ss), na drugi strani pa
neupoštevanje dejstva, da med dimnico in črno kuhinjo ni samo formalna
ampak predvsem strukturna razlika.
V tem spisu, ki je namenjen predvsem opredeljevanju pričevalnosti Kosijeve
hiše, ni prostora za obširnejšo obravnavo geneze in zgodovine dimnične hiše; ob
tem pa je seveda tudi nedvomno, da moremo resnično zadovoljive rezuhate o
tem pričakovati šele od komparativno zasnovane raziskave, ki bo vključila vsa
območja, kjer so bile takšne stavbe znane. Vendar je že ob dosedanji, precej obsežni
strokovni literaturi, sporadičnem brskanju po ohranjeni dokumentaciji in redkih
ohranjenih spomenikih, mogoče s pomočjo pogledov, ki si prizadevajo ločiti
znanstveno dokazljiva dejstva od genetičnih in razvojnih konstruktov, ugotoviti
nekaj orientacijskih razsežnosti, ki skoraj gotovo ne bodo mogle nasprotovati
zgodovinsko-etnološki arhitekturni podobi, ki bo slej aH prej nastala v korekciji
z zgodovinsko podobo kmečkih življenjskih oblik in kompleksnosti celotnih
družb oziroma izven misehdh kategorij, kot so napredek, logika formalnega ter
enolinijskega premočrtnega razvoja in podobnega.
Tako moremo zavoljo strukturne raznolikosti gradiva tiditi, da so dimnične
kmečke hiše v različnih okoljih nastajale v različnih časih in po različnih
razvojnih poteh in da je bil tudi glede na njihovo družbeno in geografsko
razširjenost oziroma omejenost njihov pomen v zgodovini močno različen.
Čas nastanka prvih dimnic je ob današnjem znanju določljiv le posredno in
zelo ohlapno v obdobje visokega aU poznega srednjega veka; najbrž so njihove
naslednice koroške dimnice, ki so izpričane iz 16. stoletja. Geneza teh dimnic
ni enoznačno jasna: današnje vedenje o njihovih zgodnjih strukturnih zasnovah,
družbeni razširjenosti in drugih okoliščinah kaže predvsem na sprejem in
prilagoditev pridobitev meščanskih kulturnih prvin, uresničenih v sistemu
črne kuhinje (miznemu stanovanjskemu horizontu ustrezna, na podstavek
dvignjena ogrevalna in krušna peč - ki je šele omogočila peko števihiih hlebcev
kruha v nasprotju s prejšnjimi posameznimi kruhi pod pepelom aH pod črepnjo
38
Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa
na Ognjišču - ob hkratni, zlasti lehii rabi tudi dvignjenega odprtega ognjišča)
stavbarskim možnostim kmečke kladne ali brunaste hiše. Če je ta hiša
enocelična, potem nastane ob takšnem sprejemu in prilagoditvi teh prvin dimnica
takorekoč sama od sebe. Če je ta hiša večcelična in zgolj lesena, ima po zahtevah
funkcionalnosti hubnega enodružinskega kmečkega življenja največji, glavni
bivalni prostor: vanj sodi krušna peč, ki pozimi prostor tudi greje: kdor nima
možnosti in znanja postavitve vsaj ene negorljive, zidane stene (skozi katero se
lahko ta peč kuri iz drugega prostora), ta ne more vzpostaviti sistema črne kuhinje,
ampak ima lahko le dimnico. Vsekakor so tudi takšne materialno fimkcionalne
omejitve odločilno vplivale na poznejši razvoj alpskih dimnic: te so se najdlje
ohranile kot popolnoma lesene hiše v odmaknjenih in gozdnatih predelih; hkrati
pa ni mogoče prezreti dejstva, da so vsaj v novem veku dimnice vedno obstojale
vzporedno s hišami, ki so imele sistem črne kuhinje, in da so bile po vseh
znanih pričevanjih le v kmečkem in nikoli v mestnem okolju.
Bržčas je bila drugačna geneza dimnice s takoimenovano ognjiščno pečjo,
sporadično razširjene od slovensko-hrvaškega obmejnega področja proti severu
vse do Poljske. Nastanka teh dimnic prejkone časovno še ni mogoče opredeliti,
znani spomeniki vsekakor največ izvirajo iz druge polovice, manj pa iz zgodnjega
19. stoletja. Zaradi razčlembnih (ne vsebinskih) vzrokov štejemo na tem mestu k
tej dimnici samo lesene hiše, katerih tlorisi so tipični za hišo s črno kuhinjo in
dimnici niso prilagojeni: vsaj piscu teh vrstic znani slovensko-hrvaški in primerki
iz literature so nastali po vzoru kmečkih hiš s črno kuhinjo. Mimo tega so vsaj
slovensko-hrvaški primerki bivališča revnejšega kmečkega prebivalstva; tudi
ponekod uveljavljen način zajemanje dima s spodaj prosto odprtim zasilnim
dimnikom nad kuriščem odločno kaže šele na pozno prilagajanje, ki je posneto
po načinu zajemanju dima v štedilniški kuhinji. Ker te dimnice nimajo stavbnih
izvirnih potez, ki bi bile lastne samo dimničnim hišam, torej moramo ob
upoštevanju vseh okoHščin sklepati, da so z genetičnega vidika mlada regresivna
razvojna stopnja kmečke hiše s črno kuhinjo, nastala z iskanjem cenenih
bivalnih možnosti v pauperiziranem agrarnem okolju.
Kajpak ne moremo trditi, da je vzrok za razširitev vseh dimnic zgolj revščina,
ki pa je marsikje nedvomno vplivala na to; močno pa je bilo z njo povezano
zlasti njihovo ohranjanje vsaj v drugi polovici 19. stoletja, kot je bilo npr.
ugotovljeno za Pohorje, kjer je bila dimnica pripisana malim posestnikom in
kočarjem, hiša s črno kuhinjo pa večjim posestnikom (Koprivnik, Pohorje, str.
92-94). Vsaj v zgodnjem novem veku skoraj gotovo ni bilo tako, kot kaže npr.
mizni stanovanjski horizont, ki so ga vsaj tedaj ponekod že v upoštevanja vredni
meri uvajali v kmečke hiše in je pomenil zelo pomembno novost in kulturno
pridobitev tudi dimničnih hiš, zakaj uveljavljen je v vseh znanih dimnicah;
dimnična peč je prav tako kot krušna-ogrevalna ali samo ogrevalna peč v hiši
s črno kuhinjo vedno na podstavku: v miznem horizontu. Način lagodnejšega
bivanja v tej normirani stanovanjski višini se je najprej pojavljal v plemiškem
39
Gorazd Makarovič
okolju, splošno pa se je uveljavil vsaj v poznosrednjeveški meščanski hiši, kjer bi
bilo dolgotrajno vsakdanje delo, (ki so ga opravljah v notranjščini in ne zimaj,
kot pri kmetih) na talnem horizontu silno otežkočeno. Ob povsem drugačnem
kmečkem delu in življenjskih obUkah pa se je v nekaterih kmečkih ognjiščničnih
in celo nekaterih kmečkih kaminskih hišah vsaj deloma ohranil talni horizont
bivanja v 19. stoletju in še pozneje (prim. Šarf, Ognjišča).
Na razširjenost in trdoživost dimnične hiše je vplivala tudi veljavnost
organizacije, oblik in pravil življenja avtoritarne patriarhalne kmečke družine.
V dimničnem prostoru je bilo namreč v veljavi skupno bivanje in stalen nadzor
nad vsemi družinskimi člani, tudi nad ženskami, ki so kuhale. Težnja k
takšnemu bivanju je v plemiškem okolju izpričano samo s prostorsko organizacijo
nekaterih najbolj zgodnjih oziroma skromnih gradov (gl. npr. Makarovič,
Gamberk; Makarovič, Kebelj). Podobno priča visokosrednjeveški meščanski izum
črne kuhinje, odkoder so skozi predelno steno kuriU ogrevalno peč v čisti sobi
(gl. npr. Bedal, Stube, stolpci 249-251): pri meščanih bi lahko bilo takšno bivanje
najpozneje v poznem srednjem veku le izjemno. Seveda je büo tako tudi na
Slovenskem, kot pričajo v zidovih in tlorisih ohranjene sledi zasnov banjasto
obokanih črnih kuhinj ob sobah v prvih nadstropjih tistih meščanskih hiš, ki
sodijo v stavbni fond od konca srednjega veka do zgodnjega 19. stoletja v
slovenskih mestih. Tudi v kmečkem okolju se je v hišah s črno kuhinjo od druge
polovice 15. stoletja (Makarovič, Čas, sti. 218 ss) občasno uveljavljalo ločeno
bivanje žensk in kajpak otiok v kuhinjah; vendar so se takšne hiše širile zelo
počasi in predvsem le na nekaterih predelih takoimenovanega alpskega
kulturnega območja. Na usodne spremembe, ki jih je povzročila uveljavitev
agrarno tehnične revolucije (in z njo združene vrednote in predstave) tudi v
oblikah ureditve kmečkega družinskega življenja in dela, ne kaže samo pospešeno
uveljavljanje sistema črne kuhinje v drugi polovici 18. stoletja in v 19. stoletju
(razen na območju kaminske kuhinje, kije ekvivalentno nadomeščala ognjenice),
ampak povsod tudi težnja po več (tudi ali samo bivanju namenjenih) prostorih v
kmečki hiši. Težko sije predstavljati, da bi se drugačna notianja ureditev življenja
družin (oziroma povečana aH tudi samo malenkostno vzpostavljena zasebnost
družinskih članov) uveljavljala brez odpora; stereotipi o konservativnosti kmečkih
gospodarjev iz 19. stoletja pričajo prav o tem. Dimnično organizirana hiša pa je
že s svojo prostorsko ureditvijo bolje omogočala in vzdrževala veljaven avtoritaren
nadzor gospodarja nad vsemi družinskimi člani; vsaj ponekod se je tudi zaradi
tega zdela primernejša od hiše s črno kuhinjo.
Prednosti hiše s črno kuhinjo in čisto ogrevano sobo pred dinmično hišo so
v številnih prvinah višjega stanovanjskega standarda, med katerimi je bila zelo
pomembna zlasti boljša in bolj raznolika pohištvena oprema, ki je v zakajeni
dimnici kajpada omejena na nekaj grobih okajenih izdelkov, ki jih ni moč
učinkovito čistiti. Zrak brez dima v čisti sobi ni bil pomemben samo zaradi
ugodnejšega bivanja, ampak še bolj zaradi manjše obolevnosti oči, ki je bua prav
zaradi dima v prejšnjih stoletjih zelo razšhjena. To pa ni veljalo za ženske, ki so
40
Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa
bile v črni kuhinji izpostavljene dimu in še hitrim menjavam žarenja na kurišču
in prepiha; v tem pogledu so bile razmere v dimnici zanje ugodnejše. Druga
prednost dimnic je bila v gretju: dimnična peč praktično nima toplotnih izgub,
z lončeno pečjo pa je zelo težko primemo ogreti velike, toplotno slabo izolirane
čiste sobe. Tretja prednost zakajenega dimničnega prostora je bila v vsaj delnem
odvračanju mrčesa; v tem spisu navedeni odlomek Košičevega opisa dimnice, v
katerem so omenjeni "mühe, stinice, kebri, grili", velja pač bolj za čas, ko niso
kurili, ali za vežo, preklit. V tistih panonskih dimničnih hišah, v katerih je
dimnična peč stala v kuhinji, poleti ob peki kruha ni bilo hude vročine v sobi,
kakršna je poleti nastajala v hišah s črno kuhinjo, v katerih so stale krušne in
ogrevalne kalnate peči v čistih sobah, "hižah". Končno je bila silno pomembna
prednost dimnice v možnosti, da so vanjo ob hudi zimi ali drugih nevamostih
lahko spravili govedo. Pred agrarno tehnično revolucijo so bili hlevi namreč
zasilni in navadno polodprti; govedo pa je bilo največja vrednota, brez katere
kmetija ni mogla preživeti. Odločitev za hišo s črno kuhinjo ali za dimnično
hišo je bila tedaj - vsaj pred sredo 19. stoletja - odvisna od različnih okoliščin,
možnosti, pogledov, vrednot in presoj. Prednosti obeh sistemov so uživali le na
nekaterih velikih kmetijah, kjer so imeli v eni hiši dimnični prostor in hkrati
čisto ogrevano sobo hiše s črno kuhinjo: ta kombinacija je številno dokumentirana
s spomeniki iz 19. stoletja na alpskem območju; v pričujočem poglavju je že
omenjeno, da je izpričana na Gorjušah pri Grebinju že v 16. stoletju.
Končno kažejo na svojstven razvoj in morda tudi genezo različice
"panonske dimnice" (zaradi razčlembnih - ne vsebinskih - vzrokov na tem mestu
sem ne štejemo tistih hiš z ognjiščno pečjo, ki imajo enak tloris kot hiše s črno
kuhinjo), med katere sodi (ob upoštevanju v tem spisu omenjenih kritičnih
premislekov) tudi Kosijeva hiša. Te variante so vsaj štiri:
1. iz osrednje in prostorne mrzle veže vodita vhoda na eno stran v sobo, v
kateri je dimnična peč z ognjiščem in na drugo stran v še en prostor;
2. iz osrednjega dimničnega prostora vodita vhoda levo in desno v
neogrevano sobo in v še en takšen prostor;
3. iz podstena vodijo ločeni vhodi v vrstno razporejene prostore: v osrednji
dinmični prostor ter v neogrevano sobo in še en prav takšen prostor;
4. vedno kadar je dimnični prostor v osrednjem prostoru, lahko stoji v
sosednji čisti sobi ogrevalna lončena peč, kurjena iz dimničnega prostora - v teh
primerih gre za kombinacijo sistemov dimnice in črne kuhinje: v dimničnem
prostoru so dimnična peč, ognjišče in kurilna odprtina za v ogrevalno peč, stoječo
v sosednji, nezakajeni sobi.
Prva varianta je najbrž nastala podobno kot alpska dimnica, vendar pozneje,
kajti pri njej ni zaslediti lope, ampak samo vežo, ki je sicer povečana, vendar
tlorisno očito posneta po (razmeroma pozru) kmečki hiši s čmo kuhinjo: poglavitni
bivalni prostor je v bočni izbi, enako kot pri hiši s črno kuhinjo.
Dmga varianta ima v hiši osrednje nameščen dimnični prostor, tako kot je
41
Gorazd Makarovič
situirana kuhinja v klasični tridekii razporeditvi kmečke hiše s črno kuhinjo, kar
kaže, da je nanjo genetično naslonjena tudi ta varianta, čeprav izvirno, kajti pri
njej je osrednji prostor velik in glavno prebivališče.
Tretja varianta ima načelno enako prostorsko razporeditev kot nekatere
revnejše meščanske hiše, pri katerih je z zazidavo presledkov med sosednjima
hišama, obrnjenima z zatrepoma na ulico, nastala vzdolžna veža, iz katere so
vodila ločena vrata v posamezne pritUčne prostore. Takšna prostorska zasnova
se je tu in tam uveljavila v kmečkem alpskem stavbarstvu; ohranjena je pri
nekaterih kmečkih hišah iz 18. stoletja, vendar pri dimnicah le zelo izjemoma
(npr. Geramb, Rauchstuben, str. 711; prim. Cevc, Hiše, str. 79; Fister, Arhitektura,
str. 124, si. 93); bila pa bi lahko dimnica že v takšni leseni hiši grajskega oskrbnika
na Zbelovem, ki so jo postavili leta 1518 ali kmalu zatem (gl. Stegenšek,
Topografija, str. 159,160). Podobno zasnovane znane kmečke hiše v panonskem
prostoru sodijo šele v 19. stoletje ali malo pred tem časom; pri njih je lahko
vzdolžni hodnik deloma ali izjemoma popolnoma zaprt in poredkoma vodijo
vanj celo vrata na zatrepni hišni fasadi - največkrat je to vendarle samo odprt, s
pomolnim delom strehe pokrit vzdolžni prostor pred hišo (podstin, trnac). Tudi
to so večinoma hiše s črno kuhinjo; tako kot paradigmatična primarna mestna
zasnova te prostorske organizacije seveda ni vsebovala dimnice, tako so tudi
takšne kmečke dinmične hiše verjetno prej zgledovane po hišah s črno kuhinjo
kot narobe.
Četrta varianta je vsaj večinoma zgolj modernizacija s postavitvijo ogrevalne
kakiate peči v mrzlo čisto sobo; to se je dogajalo vsaj že v prvi polovici 19. stoletja,
kot so to npr. spričevali sledovi in oblika kalnate peči, ki je bila plod takšne
modernizacije v Lajnščakovi hiši v Dolencih na Goričkem. Za potrditev druge
(analogijske aH logično spekulativne) možnosti - načrtovane zasnove združenih
prednosti dimničnega sistema in sistema črne kuhinje v eni hiši, kot so to napraviH
pri nekaterih vehkih kmetijah na alpskem območju z dvema poglavitnima
bivalnima prostoroma: dinmičnim in čistim ogrevanim (prim, lucidno razčlembo
funkcionalnosti prostorov v: Baš, Dimnica, str. 75-83) - pisec teh vrstic v stvarnem
gradivu s panonskega območja ne pozna potrditve.
6. Problematika regionalne hišne tipologije
Iz dosedanje obravnave je že razvidno, da lahko v okviru pogleda, ki
upošteva konkretno izpričano spreminjanje kmečkega stavbarstva v času,
povzroči uporaba marsikaterega, v strokovni Hteraturi uveljavljenega spoznanja,
pojma aH celo njegovega imena nesporazume in zmedo. Sledi nekaj primerov, ki
v zvezi z opredeljevanjem Kosijeve hiše kažejo na problem tipologije.
Panonska aH dinarsko-panonska aH srednjepodonavska (kmečka) hiša
aH vzhodnoslovenski (kmečki) hišni tip. Že pred pol stoletja je büo opozorjeno,
da pomena teh imen ne gre vedno razumeti vsebinsko, ampak konvencionalno.
42
Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa
Tipološko prepoznavna vzhodnoslovenska (kmečka) hiša (gl. Vumik, Hiša, str.
33; MeHk, Slovenija, str. 578-580, zemljevid na si. 174; Ložar, Dom, str. 70-76;
Novak, Kultura, str. 110-116; Vilfan, Hiša, str. 593; Šarf, Hiša, str. 6-10; Sedej,
Stavbarstvo) je pač bolj aU manj enaka (kmečkim) hišam v Slavoniji, Hrvatskem
Zagorju, Medmurju, na jugozahodnem Madžarskem in Gradiščanskem; če
moremo govoriti o vzhodnoslovenski (kmečki) hiši, morejo o enaki hiši prav
tako govoriti Madžari kot o zahodnomadžarski, ki je (bila) navadna po vsem
Prekdonavju v županijah Györ, Sopron, Veszprém, Somogy, Zala in Vas, enako
tudi Hrvati (Novak, Značaj, sti. 92, 93; Novak, Kultiira, sti. 110, 111; gl. npr.
Gavazzi, Pregled, str. 18, 19, 22, 31, 32; gl. Freudenreich, Narod, si. 7-13 in
zemljevid na si. 14). Seveda pa so že stare tudi nespodbiti:\e ugotovitve, da se
narodne meje ne ujemajo z mejami kultur: kot ni nikakršnega (kmečkega) hišnega -
tipa, ki bi ga lahko označili za italijanskega ali nemškega (ki bi bil torej značilen
za pokrajine, v katerih živita ta naroda), tako tudi ni slovenske ali madžarske
hiše. Toda ne samo pri etničnih mejah, ampak tudi pri regionalno kulturnih
hišnih tipologijah gre vendarle tudi za neskladje sočasnih pogledov: tip
vzhodnoslovenske (kmečke) hiše je bil npr. opredeljen ob (selekcioniranem,
omejenem, na kmečke hiše predindustrijske kulture osredotočenem) vedenju,
da je v panonski kotlini nasploh paradigmatična in razširjena kmečka hiša
tridelnega ali štiridelnega tiorisa s kuhinjo oziroma vežo v sredini, vhod je z
vzdolžne strani, ki stoji v podobno ali enako organizirani domačiji in ima enake
ali podobne gradbene prvme (gl. Melik, Slovenija, sti. 577, 578).
Značilnosti zgoraj omenjenega hišnega, kulturno pokrajinskega tipa morejo
veljati le za kmečko stavbarstvo. Ob primeru mesta Murske Sobote je bilo
opozorjeno, da je že pojem "panonskosti" vprašljiv, ker je opredeljen samo s
kulturnimi prvinami iz ruralnega okolja, videz urbaniziranih naselij pa so v
veliki meri določala zakonska določila; pojem "panonskosti" kulturnih pojavov
naj bi bil razumljiv v okviru novoromantičnih opredehtev etnologije (Brumen,
Panonskost). To upravičeno opozorilo na vprašanje vahdnosti pojma "panonske"
kulture oziroma pokrajinskega tipološkega in slogovnega opredeljevanja (in
analogno kajpak tudi najmanj še "mediteranskega" in "alpskega" kulturno
zemljepisnega območja oziroma regionalnega tipa kulture) najbrž terja tudi
konkretno razvojno opredeljevanje različnih družbeno zgodovinskih vezanosti
kulturnih prvin in spreminjanje njihovih pomenov v življenju prebivalstva in v
kulturnih sistemih. Ob tem najbrž ne bi smeU prezreti, da je bil tudi videz kmečkih
hiš in naselij v pomembni meri oblikovan z odloki in prizadevanji oblastnikov,
kot je npr. v poglavju 5. pričujočega spisa omenjeno tudi za panonsko kmečko
hišo.
Sicer pa je med raziskovalci že dolgo prisotno spoznanje o relativni vrednosti
tako ali drugače opredeljenih pokrajinsko kulturnih hišnih tipov; poudarjeno je
bilo, da sodi veUk del značilnosti, na katerih temelji (v etiiološki in zemljepisni
strokovni literaturi razširjena) tipologija kmečke hiše na Slovenskem, šele v čas
43
Gorazd Makarovič
po 18. Stoletju (Sedej, Problemi, str. 332; Vilfan, Hiša, str. 593).
Za ilustracijo problematike omenjam samo nekaj prvin, ki veljajo za
tipološke značilnosti panonske kmečke hiše, vendar niti kot posameznosti niti
kot celota niso lastne samo tej hiši niti samo tej kulturni regiji.
Velikost. To naj bi bile najmanjše kmečke hiše na Slovenskem, največkrat
široke 4-5 m. Toda ta mera pomeni bolj ali manj standard splošno dostopnega
gradbenega lesa, ki je opazen pri večini lesenih gradenj ne glede na pokrajine;
od različnih dejavnikov je bilo odvisno, ali je nastopal enkratno kot omejitev ali
večkratno kot modul; kjer se je prej uveljavila zidana gradnja, tam je ta mera
tudi prej izgubila standarden pomen. Nazorno kaže na nebistvenost velikosti
pri opredeljevanju hišnih tipov npr. širina srednjeveških hišnih parcel v slovenskih
kontinentalnih mestih, dobro razvidna iz parcelacijske mreže v katastrskih mapah
in iz obstoječega stanja: srednjeveške hiše v mestih so bile široke okoli 5 m in
šele zazidava prehodov med hišami in združevanje več parcel je zlasti v novem
veku omogočilo praviloma širše stavbe.
Slamna kritina. Pred 19. stoletjem je bila v navadi še skoraj povsod; pa tudi
v tem stoletju je bua še razširjena npr. tudi na Krasu. Toda celo v Prekmurju slamne
strehe niso bile splošno v rabi. Tako je npr. bilo leta 1688 župnišče v Dobrovniku
leseno in krito s trstjem (Kovačič, Gradivo, str. 18), leta 1756 je bila cerkev v Gornjih
Petrovcih krita s skodlami in leta 1829 so s skodlami pokrui zvonik tumiške cerkve
(Zelko, Zgodovina, str. 256,229). Sicer pa nobena kritina ni absolutno pokrajinsko
značilna: tako je npr. iz srednjeveške Istre izpričano pokrivanje s trstjem in skodlami,
kritinama, o katerih tam vsaj v 19. stoletju ni bilo več sledu.
Prostorska organizacija. Za značuno smatrajo tricelično oziroma štiricelično
sestavo (stanovanjskega dela) hiše, ki ima v sredini vežo ali prehodno kuhinjo
ali vežo in kuhinjo. Seveda je takšen razpored prostorov znan tudi npr. v alpskih
območjih in drugje. Drugače je z načelom vhodov s podstenja v vsak hišni prostor
posebej; pri tem prostori notranje medsebojno niso povezani. Takšen način hišne
komunikacije je drugje le deloma znan. Toda tudi s panonskega prostora je znanih
razmeroma malo hiš s takšnim sistemom, ki torej ne more veljati za tipološko
značilnost; sploh pa pri tem ne gre za izoblikovan tip, ampak za razvojno stopnjo,
pri kateri ima podstenj zasilno vlogo zaprtega hodnika: pri nekaterih hišah je
podstenj ograjen, deloma zaprt ali celo opremljen s posebnim vhodom. Podoben
zaprt sistem so namreč imele že tiste srednjeveške meščanske hiše, ki so imele
vhod z ulične, zatrepne fasade v zaprt stranski vzdolžni hodnik, odkoder so
vodili vhodi v vsak prostor posebej.
Zunanji videz in nadrobnosti. Ometavanje sten lesenih hiš z ilovnatim
ometom, ki je nato zavoljo večje odpornosti in boljšega videza še prepleskan z
apnenim beležem, se je v Evropi množično uveljavilo le v Panonski kotlini. Tako
je nastal videz belih, mehko nepravilnih sten; omet na navpičnih nizih iz sten
štrlečih glav zaključkov tramastih sten pa je ustvaril videz pilastrskih prvin na
vogalih in stenah. Podobno so biU z ilom prevlečeni in pobeljeni enojni ali večdekii
44
Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa
konzolni podaljški stropnih tramov in zgornjih stenskih tramov: nastal je videz
kamnitih konzol pomolnih gradenj, znanih z visoko- in poznosrednjeveške
fevdalne arhitekture. Vendar se je to ometavanje (ki je vendarle bilo predvsem
imitacija zidanih gradenj) najbrž močno razširilo šele v 19. stoletju: vsekakor je
pri vseh starejših tako ometanih stavbah, kjer sem pisec teh vrstic lahko (skrivaj)
delno odstranil kos ometa, lesena podlaga kazala sledove delovanja atmosferilij
in sonca: prvotno te stavbe niso bile ometane. Po poročilu, ki velja za prvi desetletji
19. stoletja, so v Prekmurju le na Ravenskem ometavaU vse hiše, vendar pa so le
redke tudi pobelili z apnom (Košič, Vendi, str. 61). Upoštevanja vredna je
domneva, da takšnega ometavanja pred 18. stoletjem sploh niso poznali (Sedej,
Stavbarstvo, str. 66). Zato takšen omet ne more veljati za absolutno panonsko
hišno tipološko značilnost, zlasti še, ker ga na hišah, zidariih z opeko, seveda ni.
Niti obhkovne niti konstruktivne nadrobnosti na panonski hiši niso posebne ne
izvirne: najdemo jih tudi v kmečkem (in drugem) stavbarstvu v drugih pokrajinah.
Drugje malo znana ah zahodnopanonsko izvirna bi morda lahko bila trikotniški
kompozicijski motiv prezračevalnih lin, sestavljen iz okrasno obžaganih sosednjih
desk na švislih, in lesen nastavek iz dveh volut nad okenskim okvirjem; toda ti
prvini sta bili celo v Prekmurju precej redki in na zidanih hišah ju ni bilo.
Pri navedenih (in podobnih drugih) kritičnih pripombah o značilnostih
obravnavanega hišnega tipa moremo opaziti skupno potezo: značilnosti postajajo
tem bolj vprašljive, čim večja je njihova oddaljenost od 19. stoletja, v kateri jih
opazujemo in čim bolj jih iščemo v kulturi, ki ni kmečka. Z drugimi besedami: v
strokovni literaturi opredeljeni tip panonske (dinarsko-panonske, srednjepo-
donavske, vzhodno slovenske) hiše velja predvsem za večino kmečkih hiš iz
19. stoletja. S to omejitvijo oziroma opredelitvijo ostane pojem panonske hiše
veljaven in strokovno koristen.
Zgornji trditvi je treba osvethti vsebinsko ozadje, ki more pojasniti, zakaj je
tako: tudi jasne in uporabne opredelitve seveda ni mogoče sprejeti samo zaradi
pragmatičnosti. Sodobne kmečke (in druge) hiše v panonskem prostoru nimajo
skoraj nič ali nič skupnega z uveljavljenim strokovnim pojmom panonskega
hišnega tipa. Te hiše nimajo pokrajinsko stilnih potez in so značilne gradnje
industrijske družbe: vse, od osnovnih gradiv do stavbnih prvin, napeljav in
notranje opreme, je industrijsko zasnovano, izdelano, polizdelano in normirano;
prostorska zasnova povezuje specializirane prostore, ki so namenjeni tako
splošnim, nadregionalnim družbeno uveljavljenim načinom, standardom in
ritmom bivanja, kot delovnim procesom industrijsko naravnane kmetijske
proizvodnje.
Hiše industrijske kulture se seveda močno razlikujejo od tistih kmečkih
hiš, na podlagi katerih je bila izoblikovana strokovna ehiološka in zemljepisna
hišna tipologija: te hiše so bile izraziti objekti zadnje in najvišje razvojne
stopnje predindustrijske agrarne kulture. Ta seje v kmečkem okolju razcvetela
45
Gorazd Makarovič
V novo, od predhodne kulturne stopnje zelo drugačno podobo ob razpadanju
zadnjih fevdalnih družbenih oblik, ki so se primemo preoblikovane še obdržale
po zgodnjem novem veku. Absolutistična država je že v 18. stoletju fevdalcem
sistematično omejevala in odvzemala na fevdalnih osnovah pravno utemeljene
oblastniške pravice in moč. S kmečkega vidika sta bili najodločilnejši leto 1782,
ko je bila proglašena osebna svoboda podložnikov in so kmetije v fevdnem
razmerju dejansko začele delovati kot najemne, m leto 1848, ko so bila fevdna
razmerja sploh odpravljena, kmetje pa so poštah lastniki kmetij. Kmečko
prebivalstvo je vedno samostojneje odločalo o svojem življenju. V drugi polovici
18. stoletja je iz različnih pobud in virov ustvarilo nove temeljne oblike izvirne
kulture, v 19. stoletju se je ta kultura v duhovnih, gmotnih in družbenih
razsežnostih silno razširila po podeželju. Ta novi kulturni sistem (z vidika
celotne dmžbe seveda podsistem) in njegove prvine so imeli svojstvene in
zlahka prepoznavne stilne poteze: v drugi polovici 19. stoletja so jim nekateri
razumniki vzdeli ime ljudska (ali narodna) kultura. (To ime je izpeljanka iz
pojma "ljudstvo" ali "narod": pojem je konstrukt, ob različnih interesih nastal
kot reakcija na industrijsko modemizacijo družbe: pomenil je skupine največkrat
kmečkih ljudi, ki naj bi trajno živeU v skladu z izročilno posredovanimi,
stanovitnimi kulturnimi oblikami in vrednotami. Ime "ljudska kultura" v tem
aH podobnem pomenu uporablja do danes marsikdo, tudi strokovnjaki. Pri tem
se jim največkrat ne zdi pomembno, da ogromna večina te kulture, ki so jo poznaH
ali jo poznajo, sodi ali celo izvira iz druge polovice 19. stoletja ali pa je sploh
znana šele iz pričevanj iz prve tretjine 20. stoletja. Še vedno namreč tudi med
neredkimi strokovnjaki - večkrat nezavedno implicitno vendar včasih tudi
eksplicitno - obstaja romantično mnenje, da je kmečka kultura nasploh tradicijska
in praktično brez razvoja; sem sodi tudi navidezno drugačna opredelitev, po
kateri naj bi ime ljudska kultura pomenilo kulturo podložniškega razreda v
fevdaHzmu, čeprav so skoraj vse znane oblike in prvine - na podlagi katerih je
sploh nastala obstoječa predstava o tej kulturi - ki jih vsi precej enotno štejejo v
ljudsko kulturo, nastale v času končnega razpadanja fevdnih razmerij in pozneje
- ali pa sodijo v starejšo kulturo mestnega prebivalstva).
Hiše industrijske kulture so seveda le postopoma zavzemale mesto kmečkih
hiš, ki so bile tipične za obdobje razcveta tiste kmečke kulture, ki je dosegla
višek v 19. stoletju. Hiša je drag in razmeroma trajen objekt; razumljivo je, da se
spremembe v kulturi kažejo na obstoječih hišah iz prejšnjih obdobij in kulturnih
sistemov predsem v načinih, vrstah oziroma namenih predelav in dodelav, in da
so družbene kulturne težnje v arhitekturi bolj celostno in izrazito vidne na
novogradnjah. Toda tudi uveljavljanje novih kulturnih stremljenj je bilo po
slovenskih pokrajinah zelo neenakomerno: regionalne kulturne razlike, ki so
bile v poznem srednjem veku in v zgodnjem novem veku malenkostne, so se
začele močno povečevati v procesu različnega širjenja agrarnotehnične
revolucije, ki se je prilagajala naravnim in kulturnim pokrajinskim danostim.
V tem obdobju, torej od srede 18. stoletja do srede 19. stoletja, ko se je skoraj
46
Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa
povsod in pri veliki večini kmetov uveljavilo neprekinjeno kolobarjenje, nove
poljedelske kulture, redno gnojenje, hlevska živinoreja, ko se je zaradi tega
podvojila količina kmečkega dela in se je spremenil kmetov odnos do dela, ko je
v kmečkem okolju postala delavnost visoko cenjena vrednota, ko so zelo narasth
kmetova pismenost, razgledanost in samozavest, ko je ogromna večina kmetov
že upravičeno smatrala kmetijo za svojo dedno rodbinsko posest, s katere jih
fevdalec ne more več svojevoljno odstraniti - je nastala tudi nova značilna podoba
kmečkega doma in vasi.
Potrebam po novih prostorih za shranjevanje odslej velikih količin krmnih
in drugih poljščin, po novih hlevih za hlevsko živinorejo, po hraniščih za
številnejša kmetijska orodja in naprave, po novi organizaciji doma z dvorom, na
katerem je odslej stalo gnojišče, po stanovanjskem standardu z več bivalnimi
prostori aU vsaj ogrevano nezakajeno bivalno izbo, po raznolikejši in številnejši
notranji opremi in drugem so v različnih pokrajinah in različnih premoženjskih
kmečkih okoljih ustrezah na različne načine in bolj ali manj. Vsekakor sta v 19.
stoletju postala nova funkcionalna organizacija in podoba kmečkega doma -
ki sta ustrezala zahtevam dela, opravil in predstav, uvedenih z agramotehnično
revolucijo, oziroma zahtevam, ki jih je narekoval novi kmetov družbeni položaj
- splošno zaželjena in močno razširjena, vendar regionalno zelo različna. V
drugi polovici 19. stoletja, ko kmetje niso bili več samo posestniki, ampak tudi
lastniki kmetij (in so vedeli, da gradijo zase oziroma za svojo rodbino, kar je bila
zavest, ki je bila prej med kmečkim prebivalstvom splošno razširjena predvsem
na svobodniških kmetijah in na kmetijah v fevdnem razmerju po kupnem,
dednem pravu), je v vseh slovenskih pokrajinah silno narastla gradbena vnema.
To je bilo skoraj povsod obdobje močnega uveljavljanja zidane kmečke hiše;
najvidnejša izjema so bila vzhodnoslovenska območja, kjer so še do konca
stoletja gradili največ z lesom, kar je pozneje kajpak sodelovalo pri predstavi,
da je tudi ta gradnja hišna pokrajinsko tipološka značilnost. Deloma je bila
pomembna tradicija (celo v Ljutomeru so npr. večinoma začeli zidati hiše šele
po letu 1827; Kovačič, Ljutomer, str. 183), vzroki za trdoživost lesne gradnje
kmečkih hiš pa so bili predvsem v skromni gospodarski zmogljivosti kmetov, ki
jo je povzročilo zlasti drobljenje kmetij. Zato pa se je prav v vzhodnih slovenskih
območjih tedaj v kmečkem stavbarstvu splošno razširilo imitiranje zidanih hiš z
glinastim ometavanjem in apnenim opleskom na lesenih in iz nežgane ilovnate
zemlje zgrajenih hišah; na ta arhaičen način so na Slovenskem gradili le reveži in
- vsaj po doslej znanih pričevanjih - ne pred zadnjo tretjino 19. stoletja.
Postopna industrializacija, ki ji sledimo od 18. stoletja (gl. npr. Šom, Začetki),
je vsaj od sredine 19. stoletja vedno bolj odločilno soobHkovala predstave, poglede,
norme, vrednote oziroma generalno naravnanost celotne družbe. Toda čeprav je
bilo uveljavljanje te nove kulture najpočasnejše v kmečkem okolju, se je ponekod
- zlasti v revnejših plasteh agrarnega prebivalstva - še dolgo srečevalo in
kombiniralo z ne povsem dokončanim procesom uveljavljanja celotne organizacije
kmečkega življenja in doma, narekovane s potrebami agramotehnične revolucije.
47
Gorazd Makarovič
Podoben sinkretizem se je pojavljal še v zgodnjem 20. stoletju, čeprav so se
industrijski izdelki vsakdanje rabe in prve industrijsko izdelane kmetijske naprave
oziroma stroji sporadično širiH med bogate kmete že v zadnji četrtini 19. stoletja.
Revnemu kmečkemu prebivalstvu, ki si prej ni moglo kupiti kaj več drage,
kvalificirano obrtno izdelane opreme, so zlasti v obdobju med svetovnima vojnama
postali precej dostopni ceneni, industrijsko izdelani predmeti različnih vrst in
namenov. Toda ne samo premoženjsko razlikovanje, tudi pokrajinske razlike so
bile precej odločilne pri uvajanju gmotne kulture, obzorij, pogledov in vrednot
industrijske družbe: v vzhodnih slovenskih območjih se je nova kultura širila
razmeroma počasi. Industrije je bilo tu malo, komunikacije in mesta so bila
nerazvita. Še v letih po drugi svetovni vojni so marsikje v sinkretističru kulturni
življenjski podobi kmetov močno prevladovale prvine zadnjega razcveta
predindustrijske kulture (gl. npr. Baš, Spomeniki, str. 45-47; Baš, Pomurje, str. 14,
15; in zelo plastičen opis v: Dimec, Hiža). Proces industrializacije kmetijstva
oziroma celotne družbe je bil v teh predelih večinoma dokončan šele v
sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih našega stoletja.
Ta proces je imel na Slovenskem več posebnih potez. Širjenje kulture in
vrednot industrijske družbe med prebivalstvo je kajpak v tesni zvezi z veljavo in
stopnjo industrializiranosti celotne družbe; s kulturnega vidika moremo to stopnjo
orientacijsko presojati z razmerjem agrarnega in neagrarnega prebivalstva. Na
Slovenskem je še sredi 20. stoletja polovica prebivalstva živela od agrarnih
dejavnosti, nato pa se je delež kmečkega prebivalstva silno hitro manjšal. Industri-
alizacija družbe je bila učinkovito pospešena in dokončana v času diktature
Komunistične partije oziroma Zveze komunistov. Ta si je pod krinko socialističnih
idej prisvojila vso oblast; to je bilo mogoče predvsem v agrarnih državah, kjer so
bile demokratične vrednote le delno znane oziroma internalizirane predvsem
pri manjšem delu neagrarnega prebivalstva. Seveda pa so bile agrarne dežele
razmeroma revne in takšna je bila tudi Slovenija: industrializacija, ki je pomenila
oblastnikom pot k moči in paradigmo napredka, je bila učinkovita, ker so z
neomejeno močjo akumulirali potrebni kapital z jemanjem kjerkoH in od kogarkoli
in ker so po razkolu s Sovjetsko zvezo od zahodnih držav dobivali obilne denarne
podpore in posojila. Toda v industrializacijskem načrtu kmeta ni bilo. Še več:
kmet se je zdel oblastnikom zaradi relativne samostojnosti in predvojne politične
pripadnosti sumljiv. Seveda ga niso podpirali, kot so to počele razvite zahodne
industrijske države, ampak so ga razlaščevali, mu neosnovano nalagali bremena
in omejitve, ga izkoriščali s predpisanimi nizkimi cenami kmečkih pridelkov in
mu sploh načelno oteževaU delo in življenje. Vendar so v šestdesetih letih vendarle
odprli državne meje in omogočili začasno delo v tujini. To seveda ni bilo nič
novega; marsikje v vzhodni Sloveniji, zlasti v Prekmurju, je imelo stare korenine
v sezonskem delu. Toda pomen občasnega dela v tujini se je bistveno spremenil:
v prejšnjih obdobjih je največkrat le omogočalo preživetje, v drugi polovici
našega stoletja pa je postalo predvsem najvažnejši temelj industrializacije
kmetij, saj ni pomenilo samo potrebne denarne osnove, ampak je omogočalo
48
Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa
uveljavljanje v inozemstvu spoznanih pridobitev in vrednot industrijske
družbe v domačem kmečkem okolju. Navzven se je industrializacija kmetij
kazala seveda najbolj z uveljavitvijo strojev oziroma električne- in energije
eksplozijskih motorjev, ki sta nadomestili živalsko in človeško mišično silo; z
novimi tipi gospodarskih poslopij, namenjenih gospodarno serijski proiz-
vodnji, med katerimi so najočitnejši različni silosi; z novo prostorsko
organizacijo doma in kajpak z novo kmečko hišo kulture industrijske družbe.
7. Pričevalnost Kosijeve hiše
V luči vsega povedanega se pokažejo poglavitne značilnosti in pomen
pričevanj Kosijeve hiše. Z veseljem ugotavljam, da se tudi današnje opredeljevanje
te hiše načeloma sklada s prvim okvirjem sistematičnega vrednotenja etnoloških
spomenikov na Slovenskem; pri obhkovanju teh kriterijev je imel v davnem letu
1974 dr. Ivan Sedej levji delež (gl. Sedej, Etnološki spomeniki, str. 103,104, prim,
seznam na str. 105-140).
1. To je stavba, ki priča o kulturi in standardih bogatejše kmečke plasti v
tem regionalnem okolju. Na to kažeta zlasti izbran odhčen gradbni les za hišo
in tesarsko zelo skrbno izdelan stiop v izbi. Tudi velikost hiše, ki meri dobrih 50
m^ je najmanj v okviru tedanjih uglednih norm, zlasti še, če upoštevamo, da gre
za dvoceUčno hišo. Tedanje znane, približno sočasne lesene kmečke hiše na tem
širšem območju so namreč tri in večcehčne, vendar njihova koristna stanovanjska
površina ni občutno večja, je pa tudi večkrat manjša (tu zapisane tiditve temeljijo
na približnih izračunih, ki sem jih napravil na primernih načrtih z ustieznimi
merami; največ jih je v Maučec, Podstenj; Maučec, Hiša; Toth, Épîtészete; Koren,
Dediščina; posamezni pa so raztreseni v dokumentacijah in Hteraturi tu in tam).
Tako je npr. merila (skoraj vse te hiše so tmičene) koristna stanovanjska površina
nekaterih lesenih kmečkih hiš, ki so bue postavljene ob koncu 18. stoletja aH v
prvi tretjini 19. stoletja, manj kot v Kosijevi hiši: npr. v Krplivniku, h. št. 1 okoH
38,5 mV v Dolencih, h. št. 12 okoH 47,5 mV v Radmožancih, h. št. 44 okoH 49 m^
- lahko pa je bUa tudi večja: npr. na Gornjem Seniku, h. št. 134 okoH 70 mV v
Lipovcih, h. št. 103 okoH 73 ml Nekaj lesenih kmečkih hiš, ki so jih postaviH v
drugi tietjini aH v drugi polovici 19. stoletja, je bilo še vedno manjših od Kosijeve;
merile so koristne stanovanjske površine npr. v Krplivniku, h. št. 28 okoH 26 m^
in v NedeHci, h. št. 118 okoH 42 ml Seveda se je velikostni standard zlasti od
srede 19. stoletja postopno večal še posebej pri zidanih hišah, čeprav to še dolgo
ni postalo pravilo. Tako sta med najmanjše zidane hiše iz druge polovice 19.
stoletja sodih npr. Sršenova hiša v Kobilju, ki je merila okoli 44 m^ koristile
stanovanjske površine in hiša v Šalovcih, št. 74, ki je obsegala približno 46 m^-
med največje pa npr. hiša v Domanjšovcih, št. 45, ki je merila okoH 67 m^ in hiša
št. 23 v Kamovcih, ki je zajemala okoH 105 m^ koristne talne stanovanjske površine.
49
Gorazd Makarovič
2. Kosijeva hiša priča o različnem pomenu, ki so ga v različnih obdobjih
lahko imele dvocelične hiše. V 19. stoletju so to večinoma bivališča revežev,
bodisi da so nastala zaradi predelav stavb drugih namembnosti v bivalne (gl.
npr. Vilfan, Hram) aU zaradi minimalnih zahtev pri preživitkarskih hišicah (gl.
npr. Makarovič, Sele, str. 43, si. 36) ali samo zaradi revščine kot redukcija tri- in
večceličnih hiš še v polpreteklem času na Slovenskem (gl. npr. Sedej, Spomeniki,
str. 46,99) ali drugod, npr. pri nekaterih Hrvatih na Madžarskem v baranjski in
šiimeški županiji (Novak, Stiki, str. 48) ali pri hišah nekaterih prebivalcev na
Žumberku (Muraj, Živim, str. 122,178, si. 11/1). Čeprav so te hišice imele čmo
kuhinjo in ogrevalno/kmšno peč v čisti sobi, so bile znak revščine. Zdi se, da je
vendarle bilo drugače pri dimnicah (gl. Murko, Hiša, str. 265), kjer je bila
pomembna velikost. Vsekakor je bila takšen znak majhna dimnica iz 18. stoletja
na mah kmetiji (Sedej, Spomeniki, str. 28) ali majhna dimnica, ki je nastala s
predelavo kašče iz leta 1665 v bajtarsko bivališče ali prav takšna, celo enocelična
dimnica, ki so jo kot ofarsko bajto postavili še ob koncu 19. stoletja (Sedej,
Dimcnično stavbarstvo, str. 88, 83). V sodbi, da so pohorske dimnice v drugi
polovici 19. stoletja sodile na majhne kmetije ali pa, da so bile bajte, je kajpak
treba upoštevati zlasti možnost, da so si velike ali uspevajoče kmetije privoščile
nove ali modernizirane hiše s čmo kuhinjo; na to kaže že dimnični prostor, ki je
vsaj ponekod meril kar dvoranskih 80 m^ (gl. Koprivnik, Pohorje, sl.l), in vsaj
prvotno pač rü bil izraz skronmosti ali majhnih možnosti. Podobno moremo
sklepati tudi o poročuu, da je bilo še med svetovnima vojnama na območju veHkih
samotnih kmetij na vzhodnem Kobanskem več dvoceUčnih dinmic (Baš, Hram,
str. 25 in dalje), o katerih pa žal ni ohranjene dokumentacije. Samo besedno
sporočilo je ohranjeno tudi o dvocelični dhnnici, ki je v 19. stoletju še stala sevemo
nad Celjsko kotlino na Sv. Jungert (Murko, Hiša, str. 266) in je bila verjetno
podobno zasnovana kot Kosijeva hiša: hišni vhod je vodU neposredno v dimnični
prostor, kateremu je bila priključena samo še shramba. V začetku 19. stoletja so
bile dvocelične dimnice vsaj ponekod na jugovzhodnem Pohorju in na severu
Slovenskih Goric še precej razširjene (Baš-Vilfan, Dimnice, str. 113). Pred 19.
stoletjem dvoceličnost in dimničnost pri velikih stavbah nista pomenih revščine;
tako sta bUi v panonskem prostoru očitno ugledni npr. dvocelična dimnična
hiša iz 16. stoletja iz okohce Kečkemeta (gl. Néprajza, tloris IX, si. na str. 188) ali
dimnična dvoceUčna hiša iz naselja Zalalövö, ki so jo najbrž postavui v prvi
polovici 18. stoletja (Szentmihâlyi, Freihchtmuseum, str. 12). Dvoceličnost
Kosijeve hiše kaže, da ta prostorska sestava pri dimnični hiši v zgodnjem 19.
stoletju v vzhodnem slovenskem območju ni bila vedno izraz revščine, ampak
zavestnega hotenja po takšni stavbi.
3. Kosijeva hiša spričuje predstave o primerni kmečki hiši, ki so nastale v
času pred agramo.tehnično revolucijo. Ko so jo postavili, je bila (vsaj glede na
večino kmečkih hiš) njena zasnova že dolgo starokopitna in zastarela. Zato močno
50
Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa
izstopa iz podobe povprečne ali "tipične" vzhodnoslovenske kmečke hiše iz 19.
stoletja. Ne samo dvoceličnost in dimnični sistem, tudi dom (narečno: "stanje")
kot celota kaže na agrarno tehnologijo in ritem kmečkega življenja v tripoljnem
sistemu s praho, večinoma samo na žitarice omejen skromen izbor poljščin in
pašno živinorejo. Močne indicije kažejo, da je dom spočetka imel eno, razmeroma
majhno samostojno gospodarsko poslopje in da so šele pozneje prislonili hiši še
eno, večje. Starejše poslopje je obsegalo samo gumno, klet, zasilen, polodprt
hlev in pristrešek. Ob naraščajočih potrebah (ki jih je narekovalo spremenjeno
poljedelstvo agrarno tehnične revolucije) po zaprtem hlevu, večjih hrambnih
prostorih za krmo, okopavine, druge nove pridelke, številnejše kmečko orodje,
so zgradili še eno, večje gospodarsko poslopje in ga prislonih hiši, tako, da je
šele tedaj nastala oblika doma na vogel. Na konstrukciji starega gospodarskega
poslopja so ostale sledi, ko so podrh ograde polodprtega hleva in jih prenesli v
novo gospodarsko poslopje, kjer je nastal zaprt hlev (sekundarno uporabljeno
staro gradivo se je pokazalo po odpadanju glinastega ometa); novo poslopje je
imelo še klet, pojato, gumno in še en polodprt prostor. V starem poslopju je
ostala klet, na mestu prejšnjega gumna je nastala še ena pojata, na mestu hleva
pa prostor za steljo, krmo, drva in podobno (gl. si. 3 in 13). Nastalo je
pravokotniško naznačeno dvorišče, sredi katerega so postavili gnojišče, ki je ob
pretežno hlevski živinoreji rabilo za zbiranje gnoja, po opustitvi prahe in novih
poljedelskih predstavah nujno potiebnega za redno gnojenje njiv.
4. Hiša v Mekotnjaku priča o standardu bivanja kmečke družine v dimnici,
kakršnega sta tako prepričljivo opisala Košič in Kotnik: kadar niso delali zunaj,
so bili družinski člani zbrani v enem prostoru, kjer so kuhali, pekli, jedli, se
pogovarjah, dogovorjali; kjer je bilo pozimi toplo in kjer so v tem letnem času
bolj ah manj vsi tudi spali. Vsekakor priča prostorska arhitekturna hišna
organizacija o medsebojni stalni prisotiiosti, odsotnosti zasebnosti in tudi o
stahiem nadzoru nad družino. V pozni jeseni in pozimi je bil dimnični prostor
tudi glavni delovni prostor in zlasti tedaj si moremo v njem predstavljati ob
perutnini tudi govedo in svinje, kot to spričujejo poročila o alpskih dimnicah.
Ker so spočetka imeH za shranjevanje živil na voljo le klet v samostojnem
gospodarskem poslopju in del podstiešja, je mrzla izba prejkone rabila tudi za
shrambo in za nekatere naloge, ki jih je imela v tro- in večceHčnih dimnicah
veža.
5. Prostorska organiziranost Kosijeve hiše spričuje genetično ali razvojno
zasnovo, ki sodi v drugo varianto "panonske dimnice", omenjeno v zadnjih
dveh odstavkih petega poglavja pričujočega spisa. Gre za izviren naslon na
klasičen tridelni tloris kmečke hiše s črno kuhinjo: v obeh primerih zakajeni
vhodni prostor je postal velik m poglavitiio bivahšče; izba je ostala čista in prav
tako stiopana kot v poglavitiiem prostoru hiše s črno kuhinjo, vendar mrzla;
57
Gorazd Makarovič
zasnova prehodov iz vhodnega prostora v stranska je načeloma enaka, vendar
reducirana na en prostor oziroma prehod; zunanji videz Kosijeve hiše pa se sploh
ne razlikuje od videza ustreznih hiš s čmo ktihinjo.
6. Gradbene spremembe in dopoLnitve hiše pričajo o načelih in načinih
modemizacij, ki so nastajale kot splet možnosti in spreminjajočih se potreb in
predstav: novo gospodarsko poslopje in predelava starega, naprava gnojišča,
predelava dimnice v hišo s čmo kuhinjo z vsem spremljajočim, naprava krilnih
zasteklenih oken namesto okenc na smuk, deloma tudi vrste obnavljanja in
vzdrževanja. Zaradi pomanjkanja ustrezne preiskave je natančni časovni potek
navedenega izgubljen za vedno in je znan le zelo ohlapno; zadevna pričevalna
vrednost spomenika je zato majhna. Pričevalna je datacija, ki je za ustaljene
strokovne predstave prejkone nenavadno pozna; vsaj pisec teh vrstic je bil
donmeval, da glede na habitus, ki spada v kulturo pred agrarno tehnično
revolucijo, sodita hiša in prvo gospodarsko poslopje nekam v čas pred zadnjo
tretjino 18. stoletja: kaže, da bo potrebno revidirati kar nekaj datacij starejših
vzhodnoslovenskih kmečkih hiš. Končno se je ob obravnavi te hiše spet pokazala
nujna potreba po ustalitvi enotne strokovne terminologije oziroma opredelitve
pojmov: silno bogastvo ustreznih narečnih in lokalnih imen bo šele potem postalo
zares razvidno in polno pričevalno.
8. Krajšave navajanih virov in literature
Bardosi, Füstöshaz = Bardosi Janos, A felsöszölnöki szloven füstöshaz -
Slovenska dimnica na Gornjem Seniku; Savaria, A Vas Megyei Müzeumok
Értesitoje - Bulletin der Museen des Komitats Vas, 11-12, 1977-1978, separat
Néprajz - Ethnographie, str. 227-281, Szombathely 1983.
Baš, Dinmica = Janko Vrabec (= Franjo Baš), Dravčarjeva dimnica; Varstvo
spomerukov FV, Ljubljana 1951-52.
Baš, Hram = Franjo Baš, Kóbanski hram; Časopis za zgodovino in
narodopisje XX111, Maribor 1928.
Baš, Pomurje = Franjo Baš, Spomeniško Pomurje; Spomeniško Pomurje,
Zbirka predavanj slovenskih konservatorjev in muzealcev na posvetovanju od
27. Do 30. septembra 1956 v Murski Soboti, Obmurska založba v Murski Soboti
(1956).
Baš, Spomeniki = Franjo Baš, Tehniški spomeniki v Pomurju; Spomeniško
Pomurje, Zbirka predavanj slovenskih konservatorjev in muzealcev na
posvetovanju od 27. do 30. septembra 1956 v Murski Soboti, Obmurska založba
v Murski Soboti (1956).
52
Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa
Baš, Uvod = Franjo Baš, Uvod v zgodovino stanovanjske hiše na
Slovenskem; Franjo Baš, Stavbe in gospodarstvo na slover\skem podeželju. Izbrani
etnološki spisi, Ljubljana 1984.
Baš-Vilfan, Dimnice = Angeles Baš - Sergij Vilfan, O starejših dimnicah na
Slovenskem; Traditiones 17, Ljubljana 1988.
Baimigarten, Bauernhaus = Karl Baimigarten, Das deutsche Bauernhaus, Eine
Einfühnmg in seine Geschichte vom 9. bis zum 19. Jahrhimdert, Neumünster 1985.
Bedal, Stube = Konrad Bedal, Stube; Lexikon des Mittelalters Vlll, München
1997, Stolpci 249-251.
Brumen, Panonskost = Borut Brumen, Panonskost Murske Sobote med .
letoma 1919 in 1941; Zbornik soboškega muzeja 4, Murska Sobota 1995.
Cevc, Hiše = Anton Cevc, Ignac Primožič, Kmečke hiše v Karavankah,
Stavbna dediščina hribovskih kmetij pod Kepo, Stolom, Košuto, Obirjem,
Pristovškim Storžičem in Peco, Ljubljana 1988.
Curk, Trgi = Jože Curk, Trgi in mesta na Slovenskem Štajerskem.
Urbanogradbeni oris do začetka 20. stoletja, Maribor 1991.
Dimec, Hiža = Cilka Dimec - Žerdin, Stara hiža, Rodmošci 1997.
Dinklage, Geschichte = Karl Dinklage, Geschichte der kärntner
Landwirtschaft, Celovec (1966).
Dominko, Sodobnost = Goran Dominko, Sodobnost v bivakii arhitekturi
Prekmurja; Pokrajinski muzej Murska Sobota, Katalog stalne razstave, ured. Janez
Balažic in Branko Kerman, Murska Sobota 1997.
Dowiat, Kultura = Jerzy Dowiat in drugi. Kultura Polski sredniowiecznej
X-Xlll w., Warszava 1985.
Fister, Arhitektura = Peter Fister, Arhitektura ZUje, Roža, Podjime, Celovec 1989.
Freuderueich, Narod = A. Freudenreich, Narod gradi na ogoljelom krasu,
Zagreb/Beograd 1962.
Frolec, Geneza = Vaclav Frolec, Ke genezi a počatkum historickeho vyvoje
lidového domu v oblasti moravsko-slovenského pomezî; Zbornik Slovenského
narodného muzea LXXVll, Etnografia 24, Martin 1983.
Garašarun, Pregled = M. Garašanin - J. Kovačevič, Pregled materijalne
kulture južnih Slovena u ranom srednjem veku, Beograd 1950.
Gavazzi, Peč = Milovan Gavazzi, Ognjišna peč slovenskoga-hrvatskoga
graničnog područja; Časopis za zgodovino in narodopisje. Nova vrsta 5, Bašev
zbornik, Maribor 1969.
Gavazzi, Pregled = Milovan Gavazzi Pregled etnografije Hrvata, Zagreb 1940.
53
Gorazd Makarovič
Geramb, Rauchstuben = Viktor Geramb, Kärntner Rauchstuben; Carinthia I,
144. Jahrgang, Klagenfurt 1954.
Gimbutas, Slavs = Marija Gimbutas, The Slavs, London 1971.
Gröber, Schwaben = Karl Gröber, Schwaben, Deutsche Volkskunst, Band V,
München 1925.
Haberlandt, Rauchstube = Arthur Haberlandt, Rauchstube; Taschenwörter-
buch der Volkskunde Österreichs 1, Wien 1953, str. 111-115.
Hasalovâ, Art = Vera Hasalovä-Jaroslav Vajdiš, Folk Art of Czechoslovakia,
Hamlyn, London/New York/Sidney/Toronto 1974.
Herrmann, Slawen = Joachim Herrmann izd.. Die Slawen in Deutschland,
BerUn 1970.
Hinz, Bedal, Bauernhaus = H. Hinz/K. Bedal, Bauernhaus; Lexikon des
Mittelalters I, München/Zürich 1980, stolpci 1606-1619.
Kojič, Arhitektura = Branislav B. Kojič, Seoska arhitektura i rurizam. Teorija i
elementi, Beograd 1958.
Koprivnik, Pohorje = J. Koprivnik, Pohorje, Maribor 1923.
Koren, Dediščina = Vlasta Koren, Naša etnološka dediščina na Dolinskem
v Prekmurju; Varstvo spomenikov XV11-X1X/2, Ljubljana 1975.
Korošec, Uvod = Josip Korošec, Uvod v materialno kulturo Slovanov
zgodnjega srednjega veka, Ljubljana 1952.
Košič, Sloven = Zobriszani Szloven i Szlovenka med Mürov i Râbov. Najde
sze v - Körmendini pri Udvary Ferenci Knigovezav (gl. Novak, Gradivo).
Košič, Vendi = Croaten und Wenden in Ungern, Ethnographisch geschildert
von Johann v. Csaplovics, Pressburg 1929 (Opis Slovencev, delo Jožefa Košiča je
tu preveden v nemščino in objavljen brez njegovega imena; gl. Pavel, Ognjišča,
str. 142; Novak, Gradivo; Novak, Raziskovalci, str. 123-136).
Kotnik, Dimnica = Franc Kotnik, Slovenske starosvetnosti, Ljubljana 1943,
str. 31-36.
Kotzurek, Hausformen = Hans Kotzurek, Urtümliche Hausformen auf den
Hängen der Saualpe; Carinthia 1,130. Jahrgang, Klagenfurt 1940.
Kovačič, Gradivo = Fr. Kovačič, Gradivo za prekmursko zgodovino; Časopis
za zgodovino in narodopisje XXI, Maribor 1926.
Kovačič, Ljutomer = Fran Kovačič, Ljutomer, Zgodovina trga in sreza,
Maribor 1926.
Kožar, Slovar = Marija Kožar, Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem
(v slovenščini in madžarščini), Monošter - Szombathely 1996.
54
Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa
Krzysztofowicz, Sztuka = Stefania Krzysztofowicz, O sztuce ludowej w
Polsce, Warszawa 1972.
Ložar, Dom = Rajko Ložar, Kmečki dom in kmečka hiša; Narodopisje
Slovencev I, Ljubljana 1944.
Makarovič, Čas = Gorazd Makarovič, Slovenci in čas. Odnos do časa kot
okvir in sestavina vsakdanjega življenja, Ljubljana 1995.
Makarovič, Gamberk = Gorazd Makarovič, Pričevanje romanskega gradu
Gamberka o stanovanjski kulturi; Varstvo spomenikov. Revija za teorijo in prakso
spomeniškega varstva XXX, Ljubljana 1988.
Makarovič, Kebelj = Gorazd Makarovič, Pričevanje gotskega stolpa Keblja
o stanovanjski kulturi; Etnolog 5 (LVI), Ljubljana 1995.
Makarovič, Sele = Marija Makarovič, Sele in Selani, Narodopisna podoba
ljudi hi krajev pod Košuto, Celovec 1994.
Mamuzič, Naseljavanje = Rajko Mamuzič, Naseljavanje i kultura stanovanja
u vojvodjanskim naseljima 18. i 19. veka; Glasnik Etnografskog muzeja u
Beogradu, Knjiga 37, Beograd 1974.
Markovac, Selo = Marijan Markovac, Selo i seljaci u slavonskoj Posavini,
Zagreb 1940.
Maučec, Hiša = Matija Maučec, Kmečka hiša in njena funkcija v Prekmurju;
Etnografija Pomurja 1, Murska Sobota 1967.
Maučec, Podstenj = Matija Maučec, Podstenj in priklet v prekmurski hiši;
Časopis za zgodovino in narodopisje XXXIV, Maribor 1939.
Melik, Slovenija = Anton Mehk, Slovenija, Geografski opis, 1/2, Ljubljana 1936.
Moser, Bauernhaus = Oskar Moser, Das Bauernhaus und seine
landschaftliche und historische Entwicklung in Kärnten, Klagenfurt 1974.
Moser, Geschichte = Oskar Moser, Zur Geschichte und älteren Verbreitung
der Rauchstuben im Rosental; Volk und Heimat, Festschrift für Viktor von
Geramb, ur. H. Koren in L. Kretzenbacher, Graz/Salzburg/Wien 1949.
Moser, Handbuch = Oskar Moser, Handbuch der Sach- und Fachbegriffe,
Zur Erläuterung von Hausanlagen, Bautechnik, Einrichtung und Gerät im
Kärntner Freihchtmuseum Maria Saal, Klagenhirt/Maria Saal 1985.
Moser, Hausangaben = Oskar Moser, Die Hausangaben in St. Pauler
Ehrungsbüchern und die Rauchstubenhäuser Unterkärntens; Carinthia 1, 167.
Jahrgang, Klagenfurt 1977.
Muraj, Živim = Aleksandra Muraj, Živim znači stanujem. Etnološka študija
o kulturi stanovanja u žumberačkim Sošicama, Zagreb 1989.
55
Gorazd Makarovič
Murko, Hiša = Matija Murko, Hiša Slovencev; Matija Murko, Izbrano delo,
Ljubljana 1962.
Mušič, Primera = Marjan Mušič, Dva primera hiš v Pekrah pri Mariboru;
Časopis za zgodovino in narodopisje XXXIV, Maribor 1939.
Néprajza = Czakó Elemér-Viski Kâroly, A Magyarsäg néprajza I, Târgyi
néprajz I, (Budapest 1941).
Novak, Gradivo = Vilko Novak, Gradivo Jožefa Košiča za etnografijo
Prekmurja; Slovenski etnograf II, Ljubljana 1949.
Novak, Kultura = Vilko Novak, Slovenska ljudska kultura, Ljubljana 1960.
Novak, Raziskovalci = Vilko Novak, Raziskovalci slovenskega življenja,
Ljubljana 1986.
Novak, Spisi = Vilko Novak, Madžarski spisi o ljudskem življenju v
Prekmurju; Traditiones 4, Ljubljana 1977.
Novak, Stiki = Vilko Novak, Etnološki stiki Madžarov s Slovenci in Hrvati;
Etnološki pregled 4, Beograd 1962.
Novak, Značaj = Vilko Novak, Etnografski značaj slovenskega Porabja;
Slovenski etnograf 1, Ljubljana 1948.
Pavel, Ognjišča = Avgust Pavel, Odprta ognjišča v kuhinjah rabskih
Slovencev; Etnolog IV, Ljubljana 1930/31. (Ta spis je anonimno poslovenil in
objavil Vilko Novak; izvirnik je bil izšel v madžarščini leta 1927; gl. Novak,
Raziskovalci, str. 287, 288).
Rhamm, Bauernhöfe = K. Rhamm, Ethnographische Beiträge zur
germanisch-slawischen Altertumskunde, Zweite Abteilung, Urzeitliche
Bauernhöfe in germanisch-slawischen Waldgebiet, Erster Teil, Braunschweig 1908.
Rhamm, Wohnung = K. Rhamm, Ethnographische Beiträge zur germanisch-
slawischen Altertumskunde, Zweite Abteilung, Zweiter Teil, Germanische
Altertümer aus der slawisch-finnischen Urheimat, Erstes Buch, Die altslawische
Wohnung, Braimschweig 1910.
Rösener, Bauern = Werner Rösener, Bauern im Mittelalter, München 1987.
Sedej, Dimnično stavbarstvo = Ivan Sedej, Dimnično stavbarstvo v
severovzhodni Sloveniji; Varstvo spomenikov. Revija za teorijo in prakso
spomeniškega varstva XXII, Ljubljana 1979.
Sedej, Etnološki spomeniki = Ivan Sedej, Etnološki spomeniki; Kulturni
spomeniki Slovenije, Spomeniki 1. kategorije. Zavod za spomeniško varstvo SR
Slovenije, Ljubljana 1974, str. 102-140.
Sedej, Problemi = Ivan Sedej, Problemi raziskovanja slovenske ljudske
arhitekhire; Slovenski etaograf XVI-XVII, Ljubljana 1964.
56
Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa
Sedej, Spomeniki = Ivan Sedej, Etnološki spomeniki na območju občine
Šmarje pri Jelšah, Topografska gradivo. Zavod za spomeniško varstvo SR
Slovenije, Ljubljana 1974.
Sedej, Stavbarstvo = Ivan Sedej, Ljudsko stavbarstvo - domačija; Zbornik
občine Lendava, Lendava 1981.
Sedej, Sto = Ivan Sedej, Sto najlepših kmečkih hiš na Slovenskem, Ljubljana 1989.
Sedej, Umetnost = Ivan Sedej, Ljudska umetnost na Slovenskem, Ljubljana 1985.
Stegenšek, Topografija = Avguštin Stegenšek, Konjiška dekanija. Umetniški
spomeniki Lavantinske škofije, drugi zvezek, Maribor 1909.
Slomšek, Blaže = Anton Slomšek, Blaže in Nežica v nedelskej šoli, Tre^i
natis, V Celovcu 1857.
Szentmihâlyi, Freihchtmuseum = Imre Szentmihâl}^, Freilichtmuseum der
Göcsej, Zalaegerszeg, brez letiiice.
Šarf, Hiša = Fanči Šarf, Kmečka hiša v slovenskem panonskem svetu. Vodnik
po razstavi. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana 1971.
Šarf, Ognjišča = Fanči Šarf, Vrste ognjišč na Slovenskem in njih današnje
stanje; Slovenski etnograf XVl-XVII, Ljubljana 1964.
Šom, Začetki = Jože Šom, Začetki industrije na Slovenskem, Maribor 1984.
Tóth, Epitészete = Tóth Jânos, Göcsej népi epitészete, Budapest 1965.
Velin, Opis = Stipan Velin, Etnografski i topografski opis Santova;
Etnografija Južnih Slavena u Madarskoj 4, Budimpešta 1982.
Vilfan, Hiša = Sergij Vilfan, Kmečka hiša; Gospodarska in družbena
zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek. Agrarno
gospodarstvo, Ljubljana 1970.
Vilfan, Hram = Sergij Vilfan, Od vinskega hrama do bajte; Slovenski etnograf
V Ljubljana 1952.
Vumik, Hiša = Stanko Vumik, Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem
pobočju Alp; Ebiolog IV, Ljubljana 1930.
Wutte, Geschichte = Martin Wutte, Zur Geschichte der Rauchstuben;
Carinthia 1,121. Jahrgang, Klagenfurt 1931.
Zelko, Zgodovina = Ivan Zelko, Zgodovina Prekmurja, Izbrane razprave in
članki. Izbral, uredil in spremno besedo napisal Vilko Novak, Murska Sobota 1996.
57
Gorazd Makarovič
9. Ilustracije / Illustrations
Vse ilustracije predstavljajo Kosijevo hišo v Mekotnjaku, hišna številka 37,
v katastrski občini Stara cesta na jugu Slovenskih Goric, postavljeno v drugem
desetletju 19. stoletja. Hiša je uničena; fotografije in skice z izmerami je posnel
pisec pričujočega sestavka leta 1974, tehnični risbi hišnega tlorisa in projekcije
stropov po teh izmerah je izdelal dipl. inž. arh. Marjan Loboda leta 1975.
AU illustrations present the Kosi house in Mekotnjak, house number 37,
registered in the land-register of the municipality of Stara cesta in the south of
Slovenske Gorice, built in the second decade of the 19* century. The house no
longer exists; the photographs and sketches with dimensions were taken by the
author in 1974, the technical drawing of the house's ground plan and the
projections of the ceilings were made by architect Marjan Loboda in 1975 after
these dimensions.
Toutes les illustrations représentent la maison de Kosi au 37, Mekotnjak,
dans la commune cadastrale de Stara cesta au Sud de Slovenske Gorice, construite
durant la deuxieme décennie du 19eme siecle. La maison est détruite; les
photographies et les esquisses avec les mesures ont été réalisées par l'auteur du
présent texte en 1974, les dessins techniques du plan horizontal de la maison et
les projections des plafonds conformes aux dimensions mesurées alors ont été
réalisés par l'ingénieur et architecte Marjan Loboda en 1975.
BESEDA O AVTORJU
Gorazd Makarovič, dr., je kustos za
ljudsko umetnost v Slovenskem etnografskem
muzeju v Ljubljani. Njegovo raziskovalno delo
sega čez meje osnovnega delovnega področja.
Avtorjevo širino označuje formulacija njegovih
raziskovalnih prizadevanj v zadnjih letih:
Zgodovina kulture in odnos prebivalstva do
kulture na Slovenskem od naselitve do druge
svetovne vojne.
Je pisec večjega števila razprav. Za
njegovi najpomembnejši deli veljata knjigi
Slovenska ljudska umetnost (Ljubljana 1981) in
Slovenci in čas: odnos do časa kot okvir in
sestavina vsakdanjega življenja (Ljubljana 1995). )
ABOUT THE AUTHOR
Gorazd Makarovič, Ph. d., is curator of
folk art at the Slovene Ethnographic Museum
in Ljubljana. His research work extends beyond
the limits of his basic field of work. The author's
comprehensive scientific attitude is indicated
by the formulation of his research efforts in
recent years: The history of culture and the
attitude of the population toward culture in
Slovenia from the settlement to the Second
World War.
Dr. Makarovič is the author of a consi-
derable number of treaties. His major works are
held to be Slovenska ljudska umetnost (Slovene
Folk Art, Ljubljana 1981) and Slovenci in čas:
odnos do časa kot okvir in sestavina vsakda-
njega življenja (The Slovenes and their attitude
toward time as the framework and an element
of daily life, Ljubljana 1995).
58
Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa
SI. 1. Jugovzhodno pročelje s podstenjem. Pod hišnim vogalom je zaradi znižane talne ravni
viden (nekdaj podzemeljski) temeljni kamen. Desno od hišnih vhodnih vrat so nagnjena vrata
kleti, prvega prostora v poznejšem gospodarskem poslopju, prislonjenem k hiši. ¦ South-eastern
facade with area under the verge. Under the comer of the house and due to the sunken ground
level we can see a (once underground) foundation stone. To the right of the entrance door is the
slanted cellar door of the first room in the later outbuilding, built on to the house. ¦ Front sud-
est avec la corniche. A cause de l'abaissement du niveau de sol, on voit, au-dessous de l'angle de
la maison, la pierre de fondement qui, autrefois, était souterraine. A droite de la porte d'entrée de
la maison, se trouve la porte inclinée de la cave, premiere piece du bâtiment appuyé
ultérieurement contre la maison.
SI. 2. Podaljški hišnih stropnih tramov,
ki na zunanjščini nad podstenjem nosijo kapno
lego. V ozadju nad vratno odprtino je viden
ostanek takšnega konzolnega trama, ki so ga
odžagali, ko so hiši prislonili gospodarsko
poslopje v obliki črke L in napravili skupno
streho nad obema stavbama. ¦ Extensions of
the house's ceiling beams which on the outside
and under the verge carry the inferior purlin.
In the background above the door opening we
can see the remnant of such a console beam,
which was sawn off when an L-shaped
outbuilding was built on to the house and a
common roof constructed to cover both
buildings. ¦ Prolongements des poutres du
plafond supportant la gouttiere a l'extérieur.
Derriere, au-dessus de l'ouverture de l'entrée,
on voit les restes d'une telle poutre de console
qui a été coupée quand le bâtiment sous forme
de L, appuyé contre la maison,
fut construit - ils ont recouvert les deux
bâtiments par un toit commun.
59
Gorazd Makarovič
SI. 3. Prvotno, samostojno in majhno gospodarsko poslopje, strukturirano in dimenzionirano po
kmetijskih potrebah pred standardi, ki jih je oblikovala agrarno telinična revolucija. Levo spodaj
je viden del zaKtega poznejšega gnojišča, ki sodi med nove standarde; pred njimi so bila na
kmetijah gnojišča izjemna. ¦ The original, free-standing small outbuilding, structured and
dimensioned according to the peasant's needs and to standards, developed by the agrarian
technical revolution. In the left bottom we see part of the later dunghill, an element of the new
standards; earlier, dunghills were very rare on farms. ¦ Premier bâtiment, petit et indépendant,
présentait une structure et les dimensions conformes aux besoins du fermier - c'était avant
l'application des nouvelles normes de la révolution agraire et technique. En bas, a gauche, on voit
une partie de la fosse a fumier, recouverte, qui fait partie des nouvelles normes. Auparavant, les
fosses a fumier a la campagne n'étaient qu'une exception.
SI. 4. Pogled s severa na poznejše in večje gospodarsko poslopje, prislonjeno k hiši; desno je viden
severni hišni vogal, nad katerim se streha zalomi v obliko črke L. ¦ View from the north to the
later, bigger outbuUding, buUt on to the house; to the right the northern comer of the house above
which the roof bends to become L-shaped. ¦ Vue du Nord sur le bâtiment plus récent et plus
grand, appuyé contre la maison; a droite, on voit l'angle nord au-dessus duquel le toit forme un L.
60
Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa
SI. 5. Deformirano severozahodno hišno pročelje, na katerem izstopa ometan navpičen
niz glav tramov notranje predelne stene. Ko so napravili čmo kuhinjo, so vsaj del te stene
nadomestili z zidano, da so tam lahko napravili kurišče za ogrevalno peč v čisti sobi,
kurjeno iz kuhinje skozi predelno steno. Tramaste vezi te stene med jugovzhodno in
severozahodno hišno fasado so bile prekinjene, zato se je ob poznejšem sesedanju hiše niz glav
skupaj s pročeljem nepravilno upognil. ¦ Deformed north-westem facade of the house from
which a plastered vertical range of beam heads belonging to the inside partition wall protrudes.
When the black kitchen' was built, at least part of this wall was replaced with stone masonry
in order to provide a hearth for the heating oven in the "clean", that is smoke-free, room
which was heated from the kitchen through the partition wall. The beam junctions of this wall
between the south-eastem and north-westem facades of the house were disconnected and as a
result the range of beam heads bent unevenly together with the facade when the house
slumped later on. ¦ Sur la façade nord-ouest déformée, on voit saillir une série verticale de
poutres crépies formant la cloison intérieure. Lors de l'installation de la cuisine noire, une partie
de cette cloison en bois devait etre remplacée par un mur a proprement parler,
afin d'installer le four dans une piece propre et l'alimenter a partir de la cuisine, a travers
ce mur de séparation. Les poutres de la cloison qui Haient la façade sud-est a la façade
nord-ouest ne se joignaient donc plus, ce qui provoqua, lors de l'écroulement de la maison,
rme inclinaison irréguUere de la série de poutres saillantes et de la façade.
1 Black kitchen (also: open-hearth kitchen; German: die Rauchkiiche); kitchen with a fireplace and hearth
which through a partition wall is connected to an oven in the adjacent smoke-free room; the smoke from both
fireplaces freely spreads throughout the kitchen (and blackens its walls).
61
Gorazd Makarovič
SI. 6. Severni liišni vogal, ki je visok le še 125
cm, ker je spodnji del sprhnel; pod odpadlim
glinastim ometom sta vidna konstrukcija in
lesno gradivo. ¦ Northern house corner, a mere
125 cm high because the bottom part rotted;
where the clay plaster has fallen of we can see
the construction and wooden building material.
¦ Angle nord de la maison n'a que 125 cm de
hauteur, parce que sa partie inférieure a pourri.
Sous la couche d'argile détachée, on voit la
construction et le matériel en bois.
SI. 7. Novejša vhodna hišna vrata. ¦ The later
entrance door. ¦ Porte d'entrée ( plus récente )
de la maison.
SI. 8. Novejša vrata v drugotni predelni steru,
ki vodijo v izbo. Na fotografiji je nehote
posneto še okno na jugozahodni steni izbe:
med četrtminutno osvetljavo v mračnem
vhodnem prostoru je gospodinja odprla vrata.
¦ The later entrance door in the partition wall
of later date which leads into the izba.^ The
photograph also unintentionally shows the
window in the south-western wall of the izba:
during the 15-second exposure in the dark
entrance room hall the housewife indeed
opened the door. ¦ Porte plus récente, dans la
cloison secondaire, qui mene a la chambre.
Tout a fait par hasard, on voit également sur
cette photographie la fenetre du mur sud-
ouest de la chambre: la propriétaire a ouvert la
porte de l'antichambre plongée dans
l'obscurité, quand la durée d'exposition était
fixée a un quart de minute.
2 Izba: the central living space or room in a
peasant house
62
Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa

SI. 10. Nadrobnost konstrukcije in obdelave stropa v velikem vhodnem, prvotno dimničnem
prostoru. ¦ Detail of the construction and finishing of the ceiling in the big entrance room,
originally the house's dimnica. ¦ Détails de construction et façonnage du plafond de la grande
piece d'entrée qui avant était enfumée.
63
Gorazd Makarovič
SI. 9. Del severozahodne stene v hišnem
vhodnem prostoru. Delno odpadel glinast
omet je dveh vrst: v gradivu, ki tesiu špranje
med dvema tramovoma, ni dodanega
vlaknastega veziva, v vrhnjem, pač poznejšem
ometu pa je narezana slama. ¦ Part of the
north-western waU in the entrance hall. The
partly fallen off plaster was of two types; the
material which closes the gaps between beams
contains no fibre binder added, the top coat
which was added later, however, contains cut
straw. ¦ Partie du mur nord-ouest de
l'antichambre. La couche d'argile,
partiellement détachée, est de deux types
différents: le matériel qui rend étanches les
fentes entre les poutres ne contient pas de
fibres, tandis que la couche superposée
ultérieurement contient de la paille coupée.
SI. 11. Konstrukcija in obdelava stropa v izbi, prvotno neogrevanem stranskem
prostoru. ¦ Construction and finishing of the ceiling in the izba, originally an unheated
side room. ¦ Construction et façonnage du plafond de la chambre, piece
secondaire, autrefois non chauffée.
64
Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa
SI. 12. Nadrobnost ogrevalne in krušne peči, ki so jo postavili v izbi ob (če je to morda že druga
peč na tem mestu pa pozneje) predelavi stavbe iz dimnice v hišo s čmo kuhinjo. ¦ Detail of the
heating and bread oven, constructed in the izba on the occasion of the reconstruction of the
building from a dimnica into a house with a black kitchen (if this oven is the second one in the
same spot, it may have been erected later). ¦ Four a pain et de chauffage, installé dans la
chambre lors de la transformation (ou plus tard, si c'est déja le deuxieme four au meme endroit)
de la maison a foyer ouvert en maison a cuisine noire.
65
Gorazd Makarovič
SI. 13. Tlorisna skica doma. Levo je samostojno, prvotno gospodarsko poslopje, desno pa sta pod
skupno zalomljeno streho hiša in k nji prislonjeno poznejše gospodarsko poslopje. ¦ Ground-
plan sketch of the house. To the left the free-standing original outbuilding, to the right under the
common L-shaped roof are the house and the outbuilding which was later built on to it. ¦
Esquisse du plan horizontal de la maison. A gauche se situe le premier bâtiment, indépendant, et
a droite, sous le toit commun, la maison et le bâtiment appuyé contre elle ultérieurement.
SI. 15. Skici severozahodnega pročelja in konzolnega motiva na zahodnem >
hišnem vogalu. Zaradi nazornosti ni upoštevana nagnjenost hiše; talna poševnica je dejansko
vodoravna in naznačenega spodnjega, sprhnelega dela južnega hišnega vogala v času risanja ni
bilo. ¦ Sketches of the north-westem facade and console motif on the western facade. For the
sake of illustration no account was been taken of the house's inclination; the slanted floor is
actually horizontal and the marked bottom of the rotten part of the house's southern comer did
not exist at the time the drawing was made. ¦ Esquisses de la façade nord-ouest et du motif de la
console a l'angle ouest de la maison. Dans un souci de clarté, l'inclinaison de la maison n'est pas
prise en considération. La Ugne obUque du sol est effectivement droite, et la partie inférieure,
pourrie, de l'angle sud de la maison, n'existait pas a l'époque de la réahsation de l'esquisse.
66
Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa
SI. 14. Skica jugovzhodnega pročelja. S pikčasto črto je označena prvotna, višja
raven tal. ¦ Sketch of the south-eastern facade. The dotted line nnarks the originally higher
ground level. ¦ Esquisse de la façade sud-est. La hgne en pointUlé représente le niveau originel
du sol qui autrefois était plus élevé.
67
Gorazd Makarovič
SI. 16. Skice jugozahodnega liišnega pročelja, na severozahodnem pročelju vidnih konzolnih
podaljškov stropnih tramov, ki nosijo kapno lego, in okna. ¦ Sketches of the south-western
house facade, on the north-western facade we can see the console extensions of the ceiling beams
which carry the inferior purlin and the windows. ¦ Esquisses de la façade sud-ouest de la
maison et des prolongements visibles des poutres du plafond qui supportent la gouttiere et les
fenetres sur la façade nord-ouest.
68 \
Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa
SI. 17. Skica hišnega tlorisa. Zaradi risanja v neugodnih terenskih okoliščinah je razmerje
prostorov napačno; desni prostor s pečjo je dejansko manjši od levega, vhodnega, v katerem so
ognjišče in pod njim sledovi dimnične peči. Jugovzhodno, hišno vhodno pročelje je na risbi
zgoraj; zaradi samoumevnosti glede na druge skice ni bil narisan glavni vhod, ki je nasproti
ognjišča. ¦ Sketch of the house's ground plan. Because the drawing was made in unfavourable
field conditions the relations between the rooms are not correct: the right room with oven is
indeed smaller than the left entrance room in which the hearth is and under it traces of a dimnica
oven. The south-eastern entrance facade is in the top of the drawing; because its position is
logical from the other sketches the main entrance, situated across the hearth, is absent from this
drawing. ¦ Esquisse du plan horizontal de la maison. Les dessins ont été réalisés dans de
mauvaises conditions entraînant des proportions erronées entre les pieces: en fait, la piece a
droite avec le four est plus petite que l'entrée a gauche, dans laquelle se situe le foyer et les restes
du four de maison a foyer ouvert. La façade frontale, au sud-est, se situe en haut de dessin;
compte tenu des autres esquisses, on déduit aisément que l'entrée principale se situe en face du
foyer bien que non indiquée sur ce dessin.
< SI. 18. Skica hišnega tlorisa, ki je bila namenjena zunanjim meram; zato tu ni bila narisana
notranja predelna stena. Levo zgoraj je klet prislonjenega gospodarskega poslopja. Za lažje
branje orientacijske skice na sredini je treba risbo obrniti. ¦ Sketch of the house's ground plan,
intended to show the outside measures; the inside partition wall is therefore not shown in this
drawing. Top left is the cellar of the outbuilding which was built onto the house. To better
understand the orientatton sketch in the centre the drawing has to be turned aroimd. ¦ Esquisse
du plan horizontal de la maison dorme les dimensions extérieures - la cloison intérieure n'est
donc pas indiquée. Au-dessus, a gauche, se trouve la cave du bâtiment appuyé contre la maison.
Pour faciliter la lecture du centre de l'esquisse, il vaut mieux retourner le dessin.
69
Gorazd Makarovič
SI. 19. Načrt hišnega tlorisa. Prikazano stanje je nastalo po predelavi dimnice v hišo s črno
kuhinjo: hišni vhod vodi v črno kuhinjo z ognjiščem in kuriščem, ki sega skozi predelno steno v
ogrevalno/krušno peč, stoječo v nezakajeni izbi, osvetljeni s poznejšimi okni. Prvotno je bil
vhodni prostor dimnica; sledovi v tleh kažejo, da je dimnična peč stala na istem mestu kot
poznejša ognjišče in kurišče; izba je bila neogrevana; mesti vratnih odprtin se nista spremenili;
kje pa so bila prvotna majhna okenca, ne vemo - izpričano je samo mesto okenca v izbi v
severozahodni steni, ki je po odpravi dimnice ostala brez odprtine. Na risbi desno spodaj je klet,
prva v nizu prostorov poznejšega gospodarskega poslopja, prislonjenega k hiši. ¦ Drawing of
the house's ground plan. The condition shown here was established after the reconstruction of
the dimnica into a house with a black kitchen: the entrance lead into the black kitchen with
hearth and fireplace which extends through the partition wall into the heating and bread oven,
standing in the smoke-free izba, lighted by windows which were added later. Originally, the
entrance was a dimnica; traces in the floor indicate that the dimnica's oven stood in the same place
as the later hearth and fireplace; the izba was not heated; the locations of the door openings
remained the same; we were not able to establish where the original little window was - the only
evidence of a window in the izba is in the north-westem wall which after the removal of the
dimnica remained without opening. Bottom right in the drawing is the cellar, the first in a row
rooms of the later outbuilding, built on to the house. ¦ Flan horizontal apres transformation de
maison a foyer ouvert en maison a cuisine noire: l'entrée mene a la cuisine noire avec foyer et
l'ouverture du four, située dans le mur de séparation, de l'autre côté duquel se trouve le four a
pain et a chauffer; il est installé dans une piece non enfumée, éclairée par des fenetres posées
ultérieurement. Au début, la piece d'entrée était une piece a foyer ouvert; les traces au sol nous
indiquent que le four de la piece a foyer ouvert se situait au meme endroit que le foyer et
l'ouverture du four ultérieurs; la piece attenante n'était pas chauffée; la position des ouvertures
de portes n'a pas changé; on ignore la position des premieres petites fenetres, a l'exception de
l'une d'entre elles, dans le mur nord-ouest de la chambre qui, apres la suppression de la piece a
foyer ouvert, est resté sans ouvertures. En bas, a droite du dessin, il y a la cave, premiere d'une
série de pieces du bâtiment appuyé ultérieurement contre la maison.
70
Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa
SI. 20. Tlorisna projekcija stropov, ki sta po predelavi dimnice v hišo s črno kuhinjo ostala skoraj
nespremenjena: le ob predelni steni so v strop nad ognjiščem namestili spodnjo odprtino
lesenega dimnika (tu ni narisana), ko so (na risbi desno spodaj) hiši prislonih gospodarsko
poslopje in tu odžagali zunanje konzolne podaljške, ki so prvotno bili nosili kapno lego nad
delom podstenja, ki ga je zavzela novo postavljena klet. Mesto odprtine za dostop na podstrešje -
namenjena je bila kajpak tudi odvajanju dima - je najbrž ostalo isto. ¦ Ground-plan projection of
the ceilings which after the reconstruction of the dimnica into a house with a black kitchen
remained almost unchanged: the only change made was the construction of the bottom opening
of a wooden chknney (not shown in the drawing) by the partition wall in the ceiling above the
hearth when (see bottom right of the drawing) an outbuilding was added to the house; in this
spot the console extension which used to carry the inferior purlin were sawn off above the area
under the verge which was then occupied by the newly constructed cellar. The location of the
opening which gave access to the attic - and which, of course, was also used to divert the smoke
- probably remained the same. ¦ Projection des plafonds a partir du plan horizontal. Apres la
transformation de la maison a foyer ouvert en maison a cuisine noire, les plafonds n'ont
pratiquement pas subi de changements, a l'exception d'une ouverture (elle n'est pas dessinée)
faite au-dessus du foyer, pres du mur de séparation, pour y placer le tuyau de la cheminée en
bois, quand le bâtiment (en bas, a droite du dessin) fut construit contre la maison et les
prolongements extérieurs des consoles coupés. Ces derniers supportaient la gouttiere au-dessus
d'une partie de la corniche, avant la construction de la cave. La position de l'ouverture d'acces au
grenier - qui servait également a évacuer la fumée - n'a vraisemblablement pas changé.
71
Gorazd Makarovič
SUMMARY
THE KOSI HOUSE IN THE CRITICAL LIGHT OF THE EASTERN
SLOVENE HOUSE TYPE
From the transdisciplinary aspect of the orientation of entire societies in
time and space and in the functioning of cultural connections the investigation
of (East-Slovene) peasant houses reveals the following findings.
Regarding the structure of peasant houses and homes the most important
milestones we established are: the introduction of the feudal system and the
three-field crop rotation with fallow land in the High Middle Ages, the agrarian
technical revolution when the remaining feudal social relations disintegrated in
the second half of the 18* and the first half of the 19* century, the general
expansion of the industrial society after the mid 20* century. The first milestone
meant the introduction of multi-cell, one-family houses and the permanent nature
of these homes; the second one introduced regionahsm in the fundamental
reorganisation of homes which were adapted to the new agrarian needs and the
assertion of the system of a black kitchen and heated smoke-free room as a living
standard; the third one meant a super-regional reorganisation of the home,
adapted to the industrially orientated agrarian production and meant the
introduction of houses built according to industrial norms of building and living.
The forms and structures of homes and houses were thus always in an interactive
relationship with the changing types and ways of working the land, with the
peasant's way of living, ideas and values.
Throughout the entire past millennium the authorities had a major impact
on the structure of peasant homes and houses either through direct insfructions
or requirements or indirectiy through the partition of the land or through
restrictions on the access to building material. The principal designers of this
kind of architecture were the contractors, that is carpenters and masons who
often also worked in towns and transferred their general skills, norms and ideas
to the peasants in the countryside. The formal and technical paradigm of the
"Pannonian" peasant house which is also vaUd for the East-Slovene area in the
19th century, was above all the fruit of Austrian state regulations of the 18*
century's latter half.
The system of a house with a black or open-hearth kitchen and a smoke-
free room heated by an oven was introduced to meet the needs of a high medieval
town house; in the towns it was quite common in the period preceding the 19*
century. In Slovenia the system spread among the peasants at least as early as
the latter half of the 15* century, but prior to the 19th century it was regionally
introduced in different ways and quite gradually. The dimnica is a regressive
developmental stage of the above-mentioned system. Thedimnica house adopted
the achievements of the town house (where they are not at groimd level as in the
72
peasant house with hearth) at table level: the bread and heating oven was erected
on a substructure, the hearth also - but this did not include the spatial organisation
in which through a partition wall the oven was heated by a tire in the kitchen;
unless the partition wall was as least partly stone-buih and thus fire-resistant,
such heating system was of course not possible: the oven and hearth are in the
dimnica, that is in the main living space which was full of smoke. Nevertheless,
in the peasant environment the dimnica also had advantages: it provided
permanent control over the family, including the women who did the cooking
there, an actually heated room in which the dimnica's oven burned virtually
without loss of heat, and it especially provided shelter to the cattie (a peasant's
most precious property since a farm without cattle faced ruin) in the dimnica in
severe winters or when other dangers threatened.
In the first half of the 19* century people still lived in dimnice here and
there, not only because of their poverty but also by their own free will, although
the period's predominant paradigm of vernacular architecture was a house with
a black kitchen. There is no evidence that dimnice existed in the towns; the first
peasant dimnica appeared in the High or Late Middle Ages and continued to
reappear in the Modem Age. In different ways they developed varieties which
were always based on a house with a black kitchen, and they always co-existed
with it.. Among these varieties are at least four different types of the Pannonian
dimnica, known from the 19* century.
"The East-Slovene type" of house is a term which is meaningful in specialist
use, if it is agreed that it encompasses only the majority of peasant houses from
the late 19* and 19* centuries in this area; the local older and younger houses are
different and do not belong to this formal typological category. The name has no
essential meaning in denoting the type of houses it includes, but is merely
practical; it would be equally justified to denote these houses as Western
Himgarian, Central-Danubian, Parmonian or Dinaric- Pannonian types of peasant
houses.
The historical significance of the Kosi hose in Mekotnjak in the south of
Slovenske Gorice was established in the context of the above-mentioned findings.
The house was built in the second decade of the 19* century as a two-cell dimnica
with the dimnica oven in the big eastern room and with a unheated izba; it had a
litiile window with sliding panes; the building was later reconstructed into a
house with a black kitchen. Considering the conditions of the period it was
relatively big and covered and area of over 50 m^ At the time it was built the
Kosi house was already obsolete and it was the expression of norms, needs and
ideas about a solid homestead from times preceding the agrarian technical
revolution. Beside the house itself there was a small outbuilding with a semi-
covered stable, cellar and threshing-floor. Later a bigger outbuilding was added
to the house which met the achievements of the agrarian technical revolution:
cattle-breeding in stables, storage of large quantities of fodder and new arable
Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa
73
Gorazd Makarovič
74
crops, tools and other needs; a dunghill was arranged because it was required
for regular fertilising after the practice of fallow land was abandoned. The original
condition of the house bears witness to a confined co-existence of the family
without privacy and to the two-cell system which at that time was not always an
indication of poverty. The house witnesses to a variety of a Pannonian dimnica;
the later reconstruction and additions witness to the principles, ways and options
of modernisation.
RESUME
LA MAISON DE KOSI OU LA REMISE EN QUESTION DE L'IMAGE
DE LA MAISON TYPIQUE A L'EST DE LA SLOVÉNIE
Les recherches sur la maison rurale a l'Est de la Slovénie entreprises sur un
plan transdisciplinaire de l'orientation des sociétés entieres dans le temps, l'espace
et le fonctionnement des hens culturels, nous amenent aux conclusions suivantes:
Les étapes les plus importantes qui ont marqué la structure des maisons
rurales sont les suivantes: l'introduction du féodalisme et du systeme de
l'assolement briermal avec jachere au 12eme et au 13eme siecle; la révolution
agraire et technique lors de la dégradation de ce qui restait des rapports féodaux
dans la société de la deuxieme moitié du 18eme siecle et de la 1ere moitié du
19eme siecle; l'affirmation générale de la société industrielle au cours de la 2eme
moitié du 20eme siecle. La premiere étape introduit la maison familiale a plusieurs
cellules; la deuxieme, le régionalisme dans la réorganisation fondamentale des
maisons, conforme aux nouveaux besoins des agriculteurs, ainsi que l'affirmation
du systeme cuisine noire/chambre chauffée non enfumée, comme la norme
d'habitation; la troisieme introduit la réorganisation surrégionale de la maison,
qui correspond a la production agricole d'orientation industiielle et aux standards
industriels de construction et de logement. La forme et la structure des maisons
ont toujours entretenu un rapport interactif avec des différentes sortes
d'agricultures et avec les formes, les concepts et les valeurs de la vie rurale.
Durant tout ce millénaire, les autorités memes ont influencé la forme de la
maison rurale, soit par leurs instructions ou exigences directes, soit indirectement,
par répartition des terres ou par restrictions des permis de construire. Les
principaux artisans a l'origine de ce genre de bâtiments étaient les constructeurs:
les charpentiers et les maçons qui travaillaient souvent dans des villes aussi et
transmettaient a la campagne ime connaissance, des normes et des concepts
artisanaux généraux. Le paradigme formel et technique de la maison rurale
«panonienne», également apphqué au 19eme siecle sur le territoire de l'Est de la
Slovénie, fut surtout le fruit des reglements nationaux autrichiens de la 2eme
moitié du 18eme siecle.
Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa
Le systeme de maison avec cuisine noire et chambre propre, chauffée du
four, provenait des besoins de la maison bourgeoise médiévale (12eme et 13eme
siecle); il était fréquent dans les villes durant les périodes précédant le 19eme
siecle. Dans la campagne slovene, il apparut des la deuxieme moitié du 15eme
siecle, mais graduellement et avec des variations régionales avant le 19eme siecle.
La piece a foyer ouvert est ime étape régressive dans le développement du systeme
mentionné. La maison a foyer ouvert a adopté deux acquisitions de la maison
urbaine ( ne se situant pas au niveau du sol comme dans la maison a foyer dans
la campagne ) se situant au niveau de la table: un four a pain/chauffant sur socle
et un foyer sur socle. L'organisation de l'espace n'est pourtant pas adoptée, car le
four ne s'alimentait pas du côté de la cuisine, a travers un mur. Cette façon
d'entretenir le feu n'était pas possible et ce jusqu'a ce que la cloison (en bois) ne
fut pas du moins partiellement bâtie et ininflammable. Le four et le foyer se
trouverent donc dans une meme piece «noire», qui était la principale piece
habitable. Dans le milieu rural, la maison a foyer ouvert présentait aussi des
avantages: le contrôle permanent sur toute la famille ainsi que sur les femmes
qui faisaient la cuisine; ime piece vraiment bien chauffée, car la chaleur du four
ne se perdait nulle part; la possibilité d'y installer du bétail (leur plus grande
valeur, sans laquelle la ferme dépérit) en cas d'hiver tres rude ou de tout autre
danger.
Au cours de la premiere moitié du 19eme siecle, on trouvait encore des
gens qui vivaient dans les maisons a foyer ouvert, pas nécessairement a cause de
la pauvreté, mais par leur libre choix, et ce bien que le paradigme de construction
rurale de l'époque fut la maison a cuisine noire. On n'a pas d'indications sur les
maisons a foyer ouvert dans des villes; les premieres maisons a foyer ouvert
rurales apparurent au 12eme et au ISeme siecle ou vers la fin du Moyen Age,
elles réapparurent ensuite a l'époque moderne et se développerent de différentes
façons, mais toujours appuyées contre le mur des maisons a cuisine noire; les
deux ont toujours coexisté. Parmi les possibilités mentionnées, on connaît au
moins quatre especes de maisons a foyer ouvert panonienne datant du 19eme
siecle.
Le type de «la maison de l'Est de la Slovénie» est un terme technique qui
est utihsable en pratique, si l'on s'accorde qu'il ne détermine que la majorité des
maisons rurales de cette région construite vers la fin du 18eme et au 19eme siecle.
Les maisons de cette meme région qui sont plus anciennes, ou bien plus récentes,
sont différentes et ne font pas partie de cette catégorie typologique formelle. Ce
terme qui sert a désigner le genre de maisons évoquées, n'a pas de signification
de contenu; il est tout a fait pratique. Dire que c'est le type de maison de l'Est de
l'Hongrie ou de la vallée cenh-ale du Danube ou le type panonien ou dinarique-
panonien serait également justifié.
Nous avons déterminé la représentativité de la maison de Kosi a Mekotiijak
au Sud des Slovenske Gorice dans le cadre des constatatioitô mentiormées ci-
75
Gorazd Makarovič
dessus. Cette maison a été construite au cours de la deuxieme décennie du 19eme
siecle, c'était ime maison a foyer ouvert, a deux cellules, ayant son four dans la
grande piece d'entrée, accompagnée d'une chambre froide. Elle avait des fenetres
aux battants ghssants. Plus tard, elle a été transformée en maison a cuisine noire.
Vu la situation de la région a cette époque, on peut dire qu'elle était assez grande:
elle mesurait 50 bons ml A l'époque de sa construction, la maison de Kosi était
démodée, elle reflétait les normes, les besoins et les conceptions d'une soude
ferme d'avant la révolution agraire et technique. Un bâtiment avec l'étable semi-
ouvert, cave et endroit pour battre du blé venaient s'y ajouter. Plus tard, ils
appuyerent contre la maison un autre bâtiment, encore plus grand, qui répondait
aux exigences de la révolution agraire et technique introduisant l'élevage du
bétail dans les étables, l'engrangement du foin en grandes quantités, les nouvelles
cultures, outils et autres nécessités; ils créerent une fosse a fumier car l'abandon
de la jachere entraîna la nécessité de fumaison réguliere. L'état primitif de la
maison témoigne d'une étroite cohabitation de la famille qui n'avait aucune
intimité, et du systeme des deux cellules qui n'était pas nécessairement signe de
pauvreté. Cette maison représente une variante de la maison a foyer ouvert de
Panonie; tous les changements et les compléments apportés a la construction
ultérieurement, représentent les principes, les voies et les possibilités de
modernisation.
16