„DOM IN SVETi' 1891, štev. 2.
57
Kje to stoji zapisano, da bi
Smejati smeli se in radovati,
Ko jaz togujem, mrjem? Bodi! bodi!
Ko se utrga plaz sneženi v gorah,
Vali v dolino se in ni mu mar,
Da treskne tu in   tam ob krasne jelke,
Pokoplje jih gromeč v globokem jarku.
(Odide par korakov v stran,  odkoder jo opazuje.)
Grofica. (Pokrila si je že med govorom obraz;  sedaj vstane.)
0, to strašan je človek! Te besede
Kot trnje ostro silijo v srce,
In slutnje temne tlačijo mi dušo.
Pa zgodi se, kar je nebo sklenilo, —
Nikjer v vedenju  mojem   krivde ni. —
T5. prizor. Prejšnji, dr. Gallus.
(Gallus se je približal že sredi govora prizorišču in
je poslušal ves pomenek skrit za grmovjem;  sedaj
stopi k pisarju.)
Gallus. Prokleti pes! Sedaj sem te zalotil Na tvojem  potu,   prišel  sem ti v križ. Je to vedenje tvoje, to hvaležnost Do gospodarja  svojega,   ki te je  rešil, Da nisi zgnil, kot zgnije pes na gnoju! Sramuj se podlosti — prepolna časa Nesramnostij je tvojih in pregreh;
Sedaj se ne odtegneš več pravici. Gospa častita, dajte mi roko.
Pisar. Ubogo revše! Kaj  si ti, mazač, Kaj tvoje zvezde in neslanosti! Pretenja   tega  tvojega   se ne bojim — Mar misliš, da sem osemleten deček, Ki teče, če mu žugaš s palico ? — Pogubo torej tudi tebi, — norec!
Gallus. Kaj praviš? Norec? — Stoj, da z ostrim
mečem Oklestim ti za zlobo spretne roke.
Pisar. O, tudi prav, pošteni kokodajec!
(Posežeta po mečih,  grofica stopi mireča med oba.)
Grofica. Nikar   krvi   ne   prelivajta!   —   (Pisarju:)
Strani, Nesrečnež,   strani,   proč  od  tod!   Moj
Bog!
Gallus.
Le čakaj, pride ura maščevanja!
Pisar Da, pride, a čegava, — to se vpraša — In naj  zija peklo, dosegel bom.
(Hrup, vrisk gostov v daljavi, godba; zagrinjalo pade.)
Trioleti.
Ia * s,olPa h*, razvaliae Poganjati sem cvetko zrl iz tal. Kako ji gori niknila je kal Na vrhu stolpa tožne razvaline? Molče na robu skalnatem sem stal, Premišljal, v duši si budil spomine Na vrhu stolpa tožne razvaline Poganjati sem cvetko zrl iz tal.
V trpina mrtvem srcu tudi časi Zažene skrite rasti up cvetan, Bolest razmakne sreče zor krasan
V  trpina mrtvem srcu tudi časi, Samo da je poredek oni dan . . . Spominov vendar pričajo nam glasi;
V  trpina mrtvem srci tudi časi Zažene skrite rasti up cvetan.
58                                                                GOSTAČEVA   HČI.
II.
Odkrhne veja močna se od debla, Kadar razsaja po vrteh vihar; Končan tedaj je mnog tvoj up, vrtar: Odkrhne veja močna se od debla, Sadu rodila več ne bo nikdar! Nevihta ljuta cvet in sad zagrebla — Odkrhne veja močna se od debla. Kadar razsaja po vrteh vihar . . .
V noči plašilne tajnostni temini Najlepše zubelj svetli plameni, Najmanjša iskra čarobno žari
V  noči plašilne tajnostni temini. Ko dahne jutro, mesec obledi, Zlato se zvezd umakne srebrnini:
V   noči plašilne tajnostni temini Najlepše zubelj svetli plameni.
III.
V narodov borbi slepega razdvoja Bojnik se mnog odtuji domu čvrst, Junak postane slab močvirja trst
V  narodov borbi slepega razdvoja — S cvetovi pa sadov je zamorjena brst, Posledice so kriiteje od boja:
V  narodov borbi slepega razdvoja Bojnik se mnog odtuji domu čvrst.
Krepost najblažja kaže se v nesreči, Kadar objema dušo ljuti zdvoj, In prsi stresa nam viharni boj — Krepost najblažja kaže se v nesreči; Ne, ko srce ogreva sreče soj . . . V tolažbo svojo pomni, rod trpeči: Krepost najblažja kaže se v nesreči, Kadar objema dušo ljuti zdvoj!
M.  O.
Goslačeva hči.
(Spisal T.) II.
'^menili smo, da je bil Maničin oče hrom. V francoski voiski mu •J' je svinčenka prebila piščal pod kolenom. Rajni stari Koren mu je bil krstni boter. Zato je imel vedno nekako skrb za Tomaža, ki ni imel skoro nobenega svojega človeka. Vrnivši se v vas, narejal je Tomaž vsakojako orodje, katero je za mal denar prodajal vaš-čanom : košnike, ročnike, cepce, obroče in enake potrebne reči; razven tega je dobival po štiri krajcarje na dan kot pokojnino zaradi ranjene noge. S tem si je toliko opomogel, da se je oženil s siromašno kmečko samico. Rajni
En hud pogled — srce mrje, En trd izrek —  srce  se  stre. Gregorčič.
Koren, dober, pošten možak, je imel iz usmiljenja moža skoro brezplačno v svoji bajti. Le semtertje sta mu gostača priskočila pri obilnem delu na pomoč, da je šlo hitreje izpod rok. No, pa še to ni bilo zastonj; saj sta nosila skoro vsak večer domov ali pšena ali moke alisočivja in kaj enakega»za poboljšek«. Časi je padla celo kaka šmarna petica od strani v Tomaževo roko; saj je pa tudi lahko in rad dal stari Koren.
Tako se gostaču in njegovi ženi nikdar ni hudo godilo: stradala nista, izpod strehe ju tudi niso podili, delala pa sta oba  rada,  dokler sta mogla.   Pred
132
Trioleti.
utrujenemu delavcu Gospodovemu, učitelju in buditelju zatiranega nam bra-tovskega naroda, velikemu oznanjevalcu ideje slovanske. Njegov veliki duh gleda iz jasnih višav in  se  raduje,   ko vidi,
kako se lepo razcvita cvetica, katero je on pred poldrugim stoletjem zasadil in zalival; pa tudi glasno nam kliče, da samo z vstrajnim in zložnim delovanjem pridemo do lepše bodočnosti.
Trioleti.
IV.
Umirajoč žalobno pesem poje Na bregu vodnem žalostni labod; Poslednjič vabi k sebi mladi rod, Umirajoč žalobno pesem poje. Tako genljivo iti je od tod — Tešeč gorje, tešeč bolesti svoje Umirajoč žalobno pesem poje Na bregu vodnem žalostni labod.
Srce se pevčevo labod dozdeva: Umira, kadar poje, mnogokrat. V bolesti pesmij je izvor bogat — Srce se pevčevo labod dozdeva. Tolažbe naj drugam bi šel iskat? Potaplja v pesmi vsa se pevcu reva; Srce se pevčevo labod dozdeva: Umira, kadar poje, mnogokrat.
V.
(Prijatelju Dragotinu M—u.)
Trepečejo po nebu zvezd kardela, Kadar poslavlja z dnem se tiha noč; Slobo v prirodi mesec zre plačoč, Trepečejo po nebu zvezd kardela, Kot da v stvareh bi tudi čustev moč Jednako v nas ljubezen večna vnela . . . Trepečejo po nebu zvezd kardela, Kadar poslavlja z dnem se tiha noč.
Kako pa. mesec, zvezde ve krilate, Kadar srce se loči od srca! V ljubezni čisti sreča dom ima: Kako pa, mesec, zvezde ve krilate, Komur poruši dom se mirni ta? Slobo v prirodi vi samo poznate —: Kako pa, mesec, zvezde ve krilate, Kadar srce se loči od srca!
VI.
Pomladi sadovni brste cvetovi, Poletje žitnih je bogato zrn, Umika dnevu redno mrak se črn; Pomladi sadovni brste cvetovi — Zvihrava jesen preko golo strn. Zakoni stari so in večno novi: Pomladi sadovni brste cvetovi, Poletje žitnih je bogato zrn.
Trenotja pravega se mož oprimi, Da spe mu k smotru vzornemu korak! Umetelnosti te ne ume vsak — Trenotja pravega se mož oprimi! Modrakov svet zameluje —  bedak. Nenadno časi sneg zapade v zimi; Trenotja pravega se mož oprimi, Da spe mu k smotru vzornemu korak!
M. O.
172                                                  Trioleti.
Še enkrat so šli zapet mladostno narodno pesem na sredo vasi. Poslušala jih je cela vas.^A ko je zadonel zvon, oznanjajoč slavo Marije in vzbujajoč spomin božje ljubezni, umolknili so vsi in se vtopili v molitev, misleč si tudi še:   »Bog ve, ali bodem  še  slišal  do-
mači zvon, ali mi ne poje morebiti žalostne odhodnice?«
Drugi dan so odhajali mladeniči. Vzbujali so si pogum in zatirali žalost. Nobeden ni imel tako bolestnega srca, kakor Janez Venec.
^5Q|
Trioleti.
VII.
K.
irasan razžarja dan se v mladi zori, Kdo zna, kako doteče mu večer? Nezgod ponajveč je prikrita smer: Krasan razžarja dan se v mladi zori — A ni v prirodi stalnosti nikjer! Z močmi se človek skritimi ne bori, Krasan razžarja dan se v mladi zori, Kdo zna, kako doteče mu večer?-
Življenje cvetno je v mladosti zlati. Viharno cesto se zagrne v smrt. Podere se v življenju mnog načrt — Življenje cvetno je v mladosti zlati, Bodoči čas s temo nam je zastrt . . . S prihodnjostjo nevarno je igrati: Življenje cvetno je v mladosti zlati, Viharno cesto se zagrne v smrt.
VIII.
Na svetu vse stvari so raznolike, Pogled obrni kamorkoli svoj; Resnico to o skromna pesem poj: Na svetu vse stvari so raznolike. Dehti po gredah cvetje raznih boj, Različna so drevesa vrtom dike — Na svetu vse stvari so raznolike. Pogled obrni kamorkoli svoj.
Človeških src breznadejna teženja, Med vsem najbolj ste raznolika ve! Nikoli se v celoto ne druže Človeških src breznadejna teženja. Za svojim vsak se pehamo ljudje, Življenja konec — konec hrepenenja: Človeških src breznadejna teženja, Med vsem najbolj ste raznolika ve!
IX.
Z drevesa veter list droban odloči, Naprej ga nese divji piš njegov Grez polja širna, mimo rek valov; Z drevesa veter list droban odloči — Na veji rodni več ne zre sadov . . . Na tujem sahne, mre v jesenski moči; Z drevesa veter list droban odloči, Naprej ga nese divji piš njegov.
Človeka časa moč od doma pahne,
V  tujino ljuto ga drvi naprej. In vender ni tujina kraj nadej! Človeka časa moč od doma pahne, Viharjev zlih igrača je poslej . . .
Kdo zna, če v rodni zemlji kdaj izdahne? Človeka časa moč od doma pahne,
V  tujino ljuto ga drvi naprej.
M.  O.
„DOM IN SVETi« 1891, štev. 5.
221
metulj vrh planinskega roba je veličastna prikazen — škorjanček sam po sebi ni veličasten, njegovo petje je milo — ali njegov vzlet je veličasten. »Die Erbaben-heit«, pravi Schiller, »besteht in einem Unendlichen, das die Sinne und Phantasie zu fassen verzagen«. Da, pač, veličastna je vsa priroda, zakaj ona spričuje ume-telnika, ki ga ne čut ne domišljija ne obsežeta — le um ga spozna, zakaj po vidljivi, prekrasni prirodi sklepa, da je bitje, ki je svet stvarilo, neskončno umno in neskončno lepo, zakaj po svojem idealu ga je stvarilo.
Druga oblika, v kateri se pojavlja lepota v prirodi, je ljubkost. Ljubkost se razločuje od veličastva po učinku. Nad veličastvom strmimo, spoštujemo je, ljubkost pa se nam omilujo in pri-kuplja.
Veličastva konec je tragičen, po ljubkosti pa se nam milo toži.
Veličastvo in ljubkost pa ste si v tem sorodni, da obe vzbujati blaga čustva, obe   pa   ste   tudi   sosedi   smešljivosti.
»Vom Erhabenen zum Lacherlichen ist nur ein Schritt«, pravi Jean Paul. Takih smešljivih pojavov nam podaja velikokrat ljuba priroda: Kako mogočno, ponosno stopa puran in brusi v resnobni hoji razpeta krila svoje kočije, pa vse se mu smeje.
Velikanska je postava slonova, ali vendar je smešna, celo če pomislimo, kar o njem pripovedujejo naravoslovci, da se boji male miške. V rastlinstvu je največ ljubkih pojavov in dinamično-veličastnih, v živalstvu pa se priroda rajše šali, posebno v bolj razvitih živalih, ker jih tem lože počloveči, pripisajoč jim osebnost, pamet in prosto voljo.
Lepa pa je vsekako cela narava, lepa po soglasju med obliko in duhom, po soglasju med posameznimi proizvodi in po soglasju, ki vlada med neorganič-nimi in organičnimi stvarmi; vse žive; in po pravici pravi Gothe o prirodi:
»Sie hat keine Sprache noch Rede, aber sie schafft Zungen und Herzen, durch die sie fiihlt und spridit«.
Trio leti.

x.
la gorami večerni svit zahaja, Zavzet popotnik gleda sliko to; In ko ga v noči sanje objemo, Za gorami večerni svit zahaja: Jednako bdeč ga zrl je pred sabo Prizor mu dušo v snu krasan naslaja Za gorami večerni svit zahaja, Zavzet popotnik gleda sliko to . . .
Večerni zlati zor — človeška sreča, Begoči sen je srečnih dnij — spomin. Izgine cesto iz srca globin Večerni zlati zor ¦— človeška sreča . . . A kakor sen čaroben nočnih tmin Spomin je nanjo slika nam vabeča. Večerni zlati zor — človeška sreča, Begoči sen je srečnih dnij — spomin.
XI.
Zaman v pozeble sije nam nasade Pomladi solnca blagodejni žar; Budeč v življenje vsako drugo stvar Zaman v pozeble sije nam nasade: Življenja vzbudil v njih ne bo nikdar! Izvabljaj v zadnjem dolu setve mlade, Zaman v pozeble sije nam nasade Pomladi solnca blagodejni žar.
Zatrti vzori, v duši pokopani, Zakaj ob sliki tej srce drhti? Morda pozebli ste nasadi vi, Zatrti vzori, v duši pokopani?! Kateri svit v življenje vas vzbudi, Ko siplje pomlad cvetje po poljani? Zatrti vzori, v duši pokopani, Zakaj ob sliki tej srce drhti?
222
Spomini s planin. — Paperki staroslovenski.
XII.
Vesel mornar se v pristanišče vkrca, Moči mu trudne, duh željan mini. Prebil na morju mnogo je strahu — Vesel mornar se v pristanišče vkrca: Pred vihro ljuto varen je le-tii . . . Umejete podobo, jadna srca ? Vesel mornar se v pristanišče vkrca, Moči mu trudne, duh željan mini.
Poslednjo pot poslednja pesem pevaj Ki v groba pristan nje nas vede tir! Tedaj premine v prsih vsak nemir: Poslednjo pot poslednja pesem pevaj! Pozemeljski usiha sreče vir, Srce za srečo trajno se ogrevaj — Poslednjo pot poslednja pesem pevaj, Ki v groba pristan nje nas vede tir!
M.  O.
Spomini s planin.
II. Planincu.
sramotno, kakor otok morja, SffioKipi ti kvišku dom lesen. C   Brez oken, stebrov in pridvorja, Obdan od trhlih, štirih sten,
Vendar zakaj, ko zor se vname, Iz grla pesem ti privre? Zakaj na postelji iz slame Pokojno sanjaš zlate sne?
Kedo ti slajša nočni spanec? Kedo ti lajša breme rev? Tovariš veren in izgnanec, Ki je zapustil dom kraljev.
Preziran zbežal je na gore, Pod kočo tvojo volil stan. Pozabiti ga dvor ne more, Nazaj ga kliče noč in dan.
Pred njim bežijo misli žalne In skrb in strah in duše dvom. Ob njem oči jasne se kalne, In dom njegov je sreče dom.
Spominjam se te v duši cesto, In ti velim, planinski sin: Izgnanca ljubi vedno zvesto, Do smrti ljubi dom planin!
Iz srca polnega utehe Donel ti bode pesmij vir, Dokler pod krilom tvoje strehe Prebival bo izgnanec — mir.
A. M.
Paperki staroslovenski.
(Pike P. Ladislav.)
(Dalje.)
6. Češča vas. — V staroslovenščini pomeni cesti, (čenst) kot adjektiv to, kar t:u7.v6c, lat. densus, slov. gost, n. pr. cesta mtgla = gosta megla, ali gosta hosta. Ta beseda cesto je bila rabljena v starislov. lokalno in tem-poralno: po čestu = saepe, veli-krat,   č e š č e '"=* večkrat,   sedaj  pa
imamo to besedo »cesto, velikrat, češ če, večkrat, samo v temporal-nem pomenu n. pr. ta in ta beseda se sliši v tem in tem kraju cesto tako, v drugem pa v drugem pomenu. — Za besedo cesto imamo sedaj izraz gosto tudi v obeh pomenih, n. pr.: gosta hosta; in gostokratsc sliši