beden izmed mimoidočih ni mogel ubraniti . .. »Glej,« si je dejal, »roko imaš, tisto pa, kar je še tvoj oče imel, si zapravil!« Zaslišal je korake za seboj. Ko se je ozrl, je zagledal očeta, ki je stal za njim; bil je visok človek, vdrtih lic z visečimi brki. Oko se mu je svetilo. »Glej ga! Ali si se zamaknil?« To je bil njegov pozdrav. Ivan mu je odgovoril: »Gledam Vaše delo.« »Če nič boljšega ne znaš, je malo.« In se je bal priznati, da nič boljšega ne zna. Molče je sledil očetu, ki mu je s počasnimi besedami pravil novosti zadnjih petih let. (Dalje) Efigenija samuje Anton Ocvirk .Dele so zapustile dvore sestre moje. Na vodah so razpeta jadra vsahnila. Vetrovi za gorami so z zoro skopneli. Jadrajo, jadrajo v soncu čolnarji. Na večer jim oči zagorijo po zemlji. Vse smo od ognja mož prežgane žene. Še v nočeh kot v gaju kri v nas šumi. Tako noč po jutru nad morjem kriči. Jaz pa sem žalostna. Ob obali samujem in misel za jadri mi brodi. O vem, kako ena bolečina vanj trpi. Rano sem videla. Mož, čemu rana boli! Pa je noč bila. Glas čez vode je pel do obale. Mojih oči grenkost in slast imena mojega v ritmu valov je zdela. — Poglejte, kako v njih skrivna moč je zakipela. — Oamota nad vodami molči. Pesem je ovenela. Na žrtvenikih zadnji nje plamen še tli: — Da bi videl, kako se oči mi solzijo, kako koprneči bolečini imena ne vem! — V meni vse je zaslutilo, da ga nikoli več ne bo . .. Jadra je morje razpelo neznano kam. V gaju mir kameni. Ure gore. V otožne rože se čas je razcvel. Nova zemlja Jože Pogačnik V sa ravna in bela gre tod moja poi Vsa s kameni gostimi je zamejena: zgrešiti ne more stopinja nobena. Angela variha žarna perot na vsakem križpotju mi je kažipot in solnce — svetilnik ob večni obali — gori mi in rože na licih mi pali. — Za tiho trenutje sem svetel obstal, ozrl se ozad, da smeri bi dognal: 1 am zemlja se blazno vrti — na zapad — in kosoma trga čez rob se v prepad. Tam videl sem brate. Mučence! Ah! Nebo so nosili na svojih ramah, sami, težko nebo z redkimi zvezdami rešili bi radi v nov rod. Pa kakor v vetru zanikrni plod so zvezde omledne se križem utrinjale, z zemljo so luči v prepadih izginjale ... Vsak hip so se bratje nosači menjavali, trudni vsak hip so med množico tavali, vpili so, vpili in zadnjo resnico učili: Oestra in brat, kjer si, ostani, zmešnjavo še večjo nam moško prihrani! Odtrga se trhli kos — ruš nad vodo — in zemlja bo mirna in zvezde nad njo . .. Nov dvignemo jutri si dom nad seboj!« Kjer si, ostani, nam hujše prihrani! — Dehteče je solnčno nebo nad menoj in trden ob cesti je kamenov plot.. — Vetrovi iz večnosti pojejo: Tod te srečajo angeli Samarijani, ko bodo nebo v dolino peljali in zvezde zlate, da zemljo odrešijo, trudne brate z Gospodom potešijo, luč prižgo in na novih stebriščih zgradijo zemljo. — Sam Bog blagoslovil bo temeljni kamen in zvezde zazidal bo v večno nebo .. . In vsi — ki zidavcu porečejo: »Amen!« posedejo zemljo — nov dom preostalih . . . Na štirih jo stražila bode vogalih angelov varihov žarna perot, pojoča na vekomaj: »Hvaljen, Gospod!« 166