(Ob desetletnici smrti Maksa Pleteršnika. — Dopis iz Pišec.) Na prclomu nove dobe stojimo in gle damo v nebo, kaj je odšlo in fcaj bo prišlo. Prelom je vedno neko nevarno dejanje. Treba je velike opreznosti in previdnosti, da se ne prel.mi tudi to, kar se prelomiti ne srne. Naša domovina, naša družba potrebuje dancs Makabejcev in Samarijanov, mož, ki se ne bodo strašili boja in trpljenja, ampaik bodo šli junašlio bodočnosti nasproti, ne glede na desno in na levo in tudi mož usmiljenega srca. Naj vstajajo težkoče, naj se grmadij. do neba, naj gre celi svet skozi veliki tedon: konečn. pride gotovo velika noč in z njo vstajenje. Ob tem prelomu nove dobe pa ne smemo biti enostranski in ne poudarjati samo naše verske naloge, ne samo sporta, zunanjosti itd. Mi moramo poudarjati celega človeka in sicer katoliškega človeka. Vse naše sile naj služijo naši vzvišeni nalogi. Bodimo zdravi, veseli. čili in Lkrepki! Ljubimo svojo državo in svojo domovino, svojo grudo in svoje ljudstvo. Ne prelomimo s tem, kar je ohranilo do sedanje dobe nas, našo zemljo in naše ljudstvo. In vez med pret.klostjo in bodočno-: stjo nam morajo biti naši velild možje, ki še žive ali pa jih že krije slovenske zcmlje hladni grob. Veliko so se trudili, veliko žrtvovali, da smo, kjer smo in kar smo. Odlo.ni, neizprosni so bili v svojih na.elih. Niti za las niso popu- stili, če je šlo za njih versko prepri_anje, a tudi noben vihar jih ni preg-nal z branika, ko je bilo treba braniti in čuvati narod, njegovo zemljo in jezik, iz katerega so izšli. Tak kremenit značaj in borec za vse lepo in dobro je bil profesor in pisatelj Maks Pleteršnik. Če narp ne bi nič drugega zapustil v dedščino, kot je njegov slovenski slovar, bi že zaslužil, da počastimo njegov spomin. Saj se je ravno v tem pokazala njegova ljubezen do rodne zemlje, ker se je lotil slovenskega slovarja. Zato je naša sveta dolžnost, da se ga spomnimo ob desetletnici njegove smrti. Dne 13. septembra t. 1. preteče namreč 10 let, ikar smo izročili njegove zemeljske ostanke materi zemlji na pokopališču v Pišecah. Njegovo truplo je sicer strohnelo, a duh njegov biva med nami in mora bivati in nas bodriti v življenja bojih in težavah do ik-onca dni. Ni bil samo pisatelj in znanstvenik, bil je tudi oče svojim dijakom, ki jim je bil profesor. Saj piše o njem v svojih spominih Janko Mlakar sledeče: »So ljudje, ki jih imamo sicer radi, pa jih prav posebno ne spoštujemo. So pa tudi taki, ki jih spoštujemo, dasi iih ne ljubimo. Edino o Pleteršniku se spominjam, da smo ga imeli radi in ga tudi spoštovali. Bil je pa tudi mož za to; vcdno resen, a nikdar osoren, poleg tega pa dober in prizanesljiv do skrajnosti. Pleteršnik je bil osebnost, il.i je nam naravnost vsilila spoštovanje in Ijubezen. Pri njegovi uri smo bili mirni iz spoštovanja. Niti na misel ni nikomur prišlo, da bi motil pouk.« Pleteršnik je bil tudi praktični katoličan. Ni obešal na veliki zvon, ikoliko je dobrega storil v gmotnem oziru dijakom rojakom in drugim revežem. To je vedelo le njegovo blago srce in pa marsikatera stran njegovih obširnih zapiskov. Da ni bilo nedelje, ko ne bi opravil svoje verske dolžnosti, dokazuje sledeči stavek iz njegovega dnevnika: »Zve.er (bilo je na cvetno nedeljo leta 1923) pa sem naenkrat začutil bole.ine v kolku in feolenu leve noge, da sem s težavo stopil na njo. Na cvetno nedeljo mi ni bilo mog.če iti ik sv. ma.i.« »V nesmrtnih delih mož živi!« In ta(ko nesmrtno delo je Pleteršnikov slovenski slovar. Kdo še ga ni videl, ikdo ne rabil? Le žal, da se ožji Pleteršnikovi rojaki, ko so določali 'krajevna imena, čeprav so imeli v rokah lastnoro.no pismo njegovo, v katerem je razložil ravno domače župnije krajevna imena, niso ravnali po njegovem pravopisu. Toda kljub temu ostane Maks Pleteršnik ncsmrten v svojem delu. Še stoji hiša v Pišecah št. 68, kjer je tekla leta 1840 zibelka Pleteršnikova in je v njej leta 1923 zasnival večni sen. In da se oddolžimo spominu velikega moža, mu hočemo iz hvaležnosti za trud in delo ob desetletnici smi*ti dne 17. septembra t. 1. na rojstni hiši odkriti spominsko ploščo. Skromna bo, a dokazuje naj, da se Pišece zavedajo, kdo in kaj nam je bil in je še Maks Pleteršnik. Vse pa vabimo k tej slovesnosti, da dokažemo: »Umrl je mož! Ne, ni umrl! V nesmrtnih delih inož živi!«