SPOMINI NA ALTO 
Zrak je poln Anande. Vest se giblje zgoščeno. 
Ni se še spustil kamen v tloris jutra. 
Bogovi bodo znova vstali in 
človeška domišljija bo polna barve. 
Postala bo čuvar resničnega in 
njegov izbrani Tkalec svetlobe. 
Omogočite mi vendar dihati! 
Tako vpije v kamenje ujeti, a odmev se vrača 
brez 
izbrane Prinašalke zanosa. 
Prepeval bi rad, pa se mi med strja v kameni obris. 
Niste poslušali trobente, oznanjajoče nov dan, 
zato pa ste culi hropenje konj in njihov strastni val. 
Zasopli ste se ustavili v krčmi spodnjega dne, 
ne vedoč, da se sonce spreminja v črn lesket. 
Ščetine na brokatu usode. 
Upanje na ponovni vzpon se ne klanja 
nečimrnemu v Ljubezni. 
Kje je vaš vzgon in kje hladni potisk? 
V konjušnici spodnjega dne. 
Tam vas čaka prevoz v strdišče kamene strele. 
Strdišče 
Vaša moč je le v velikosti stopnji in njegov obraz 
se blešči v črnini prasketajočega dne, 
položen čez globino sijaja. 
Ni več poeme. Ne ugasni lave. 
Prenehaj 
Naj govorim o svetem? 
Ne prepriča me vaša nečimernost. Kako naj bi me... 
Past usode namenjenemu neznosu. 
Nepotvorjenost kalnega studenca? 
Ne 
Ne zahtevam gole pravičnosti, 
le usojeno nedolžnost. 
Zastoj smrti, v dihu opoj 
Brezumje znoja trudne poti 
221