V. KO ČEVAR: Ali je slovenska etni čna identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ... 88  
KO ČEVAR, Vanja , dr., asistent z doktoratom, 
ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 
Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana, vkocevar@
zrc-sazu.si
Ali je slovenska etni čna identiteta obstajala 
v prednacionalni dobi? Kolektivne identitete 
in amplitude pomena etni čnosti v zgodnjem 
novem veku – 1. del
Zgodovinski časopis, Ljubljana 72/2019 (159),
št. 1-2, str. 88–116, cit. 185
1.01 izvirni znanstveni članek: jezik Sn. (En.)
Slovenski narod se je kot politi čna entiteta v 
19. stoletju razvil iz etni čno-jezikovne skup-
nosti, ki jo je v zgodnjem novem veku kot 
etni čno znamenje zaznamoval predvsem jezik. 
Etni čna identiteta ni bila vselej osrednji gradnik 
kolektivnih identitet. Njen pomen je skozi zgo-
dovino variiral, zato lahko govorimo o njenih 
amplitudah. Čeprav manjši od konfesionalne 
je bil pomen etni čnosti in jezika velik v času 
reformacije 16. stoletja, se nato zmanjšal v času 
baroka ter v drugi polovici 18. stoletja za čel 
postopno prihajati v zenit svojega pomena.
Klju čne besede: Slovenci, identiteta, jezik, 
etni čna znamenja, etnonimi. 
KO ČEVAR, Vanja, PhD, Assistant with a 
doctorate, the Scienti fi c Research Centre of 
the Slovenian Academy of Sciences and Arts, 
Milko Kos Historical Institute, Novi trg 2, SI-
1000 Ljubljana, vkocevar@zrc-sazu.si
Did the Slovene Ethnic Identity Exist in the 
Pre-National Period? Collective Identities 
and Amplitudes of the Importance of Eth-
nicity in the Early Modern Period (Part I)
Zgodovinski časopis (Historical Review), 
Ljubljana 72/2019 (159), No. 1-2, pp. 88–116, 
185 notes
Language Sn. (En.)
The Slovene nation as a political entity deve-
loped in the nineteenth century from an ethnic 
and linguistic community that was in the Early 
Modern Period marked mostly by its language. 
Ethnic identity was not always the main element 
of collective identities. Its signi fi cance varied 
in the course of history, wherefore we can refer 
to its amplitudes. Although lesser than that of 
religion, the importance of ethnicity and langua-
ge was considerable during sixteenth-century 
Reformation, whereupon it decreased in the 
period of Baroque and gradually started to peak 
in the second half of the eighteenth century.
Key words: Slovenes, identity, language, ethnic 
markers, ethnonyms.
Vanja Ko čevar
Ali je slovenska etni čna identiteta obstajala 
v prednacionalni dobi? Kolektivne identitete 
in amplitude pomena etni čnosti v zgodnjem 
novem veku (1. del)

Uvod
Vprašanje nastajanja etni čnih in nacionalnih identitet že dalj časa zaposluje 
slovensko zgodovinopisje in je predmet številnih diskusij.
1
 Kot kaže, je klju čna 
to čka, okrog katere se lomijo kopja, vprašanje, ali je nastanek slovenskega naroda 
kot politi čne skupnosti v 19. stoletju pogojen z obstojem slovenske etni čne identi-
tete v predmoderni dobi oziroma ali slovenska nacionalna identiteta premore svojo 
etni čno predhodnico, ki je omogo čila njen razvoj. Pri čujo ča razprava
2
 zagovarja 
stališ če, da je takšna identiteta obstajala, čeprav se ne posve ča iskanju njenega 
nastanka, temve č želi zlasti osvetliti njen razvoj skozi zgodnji novi vek z ob časnimi 
ekskurzi v starejša in mlajša obdobja.
3
Pri razlaganju ugotovitev, do katerih sem prišel pri raziskovanju primarnih in 
sekundarnih virov, sem posegel zlasti po etnosimbolisti čni razlagalni paradigmi, 
čeprav sem hkrati poskušal ostati zvest Aristotelovemu na čelu, da se mora teorija 
vselej umakniti rezultatom opazovanja.
4
 Prav na podlagi slednjega sem prišel še 
do enega sklepa, namre č, da je pomen identitet, oprtih na etni čne in jezikovne 
pripadnosti, skozi zgodovino variiral. Tako kot lahko v moderni zgodovini go-
vorimo o valovih (etno)nacionalizma, so tudi v predmodernih obdobjih nastopili 
trenutki, ko so se ljudje povezovali na osnovi svoje etni čne pripadnosti, spet drugi č 
je bila pomembnejša konfesionalna, deželna ali stanovska pripadnost. Z drugimi 
besedami, etni čna pripadnost kot osnova za gradnjo kolektivnih identitet je skozi 
zgodovino doživela ve č amplitud svojega pomena in se s časom tudi spreminjala, 
vse dokler ni ob koncu 18. stoletja v srednji in vzhodni Evropi postala klju čni 
predmet identi fi kacije.
1
 Na primer: Kako so nastali » ljubi Slovenci « : delavnica na Institut für Osteuropäische 
Geschichte, Dunaj, 6.–8. sep. 2017 .
2
 Raziskave, predstavljene v študiji, so potekale v sklopu projekta »Družbena in identi-
tetna mobilnost v slovenskem prostoru med poznim srednjim vekom in razpadom Habsburške 
monarhije«, šifra: J6-7069 (A). Poleg tega članek vsebuje nekatere ugotovitve, ki sem jih že 
predstavil v dveh objavljenih povzetkih znanstvenih prispevkov na konferencah: Ko čevar, Slo-
venska etni čno-jezikovna, str. 31–32; in Ko čevar, Premik kranjskega lingvo-, str. 20; ter v svojem 
referatu na delavnici: Kako so nastali » ljubi Slovenci « : delavnica na Institut für Osteuropäische 
Geschichte, Dunaj, 6.–8. sep. 2017 .
3
 Za nesebi čno pomo č pri zbiranju virov in literature zahvalo dolgujem: Borisu Golcu, 
Kozmi Aha či ču, Luki Vidmarju, Janezu Hö fl erju in Igorju Grdini.
4
 Encyclopedia Britannica. Aristotle. https://www.britannica.com/biography/
Aristotle#ref919841 (9. 7. 2017).
Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) | 88–116 89

V. KO ČEVAR: Ali je slovenska etni čna identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ... 90  
Razprava želi tudi pokazati, da na podro čju etni čnosti deluje ve č naravnih 
procesov, ki vplivajo na njeno ohranjanje in spreminjanje, ter zagovarja stališ če, 
da se je ne da umetno ustvariti. Če konvencije knjižnih jezikov, narodnih gibanj ali 
nacionalizmov nimajo opore v dejanskem stanju, je njihov neuspeh zagotovljen.
5
 
Ker je aplikacija modernisti čnih pogledov na primer nastajanja slovenskega naroda 
postregla tudi s popolnoma veljavnimi rezultati, se moje nestrinjanje osredoto ča na 
njegovo naziranje prednacionalnega razvoja. Mislim namre č, da zgodovinski viri 
jasno dokazujejo, da vse tradicije niso preprosto izumljene, da vse skupnosti niso 
zgolj zamišljene in da v pojavu narodnega gibanja ni treba a priori videti ne česa 
slabega, temve č gre ta zgodovinski proces raziskovati neobremenjeno ter pokazati 
tako na njegove pozitivne kot negativne posledice.
Viri in literatura
Študija se opira zlasti na verska in slovni čna dela slovenskih reformatorjev in 
njihove korespondence, ki so jih od konca 19. stoletja dalje objavili Theodor Elze, 
Mirko Rupel, Jože Rajhman, Jonatan Vinkler in Edvard Vre čko. Upoštevana so tudi 
zgodovinska, topografska in domoznanska dela iz časa baroka in razsvetljenstva 
tako doma čih kot tujih avtorjev, med katerimi so najpomembnejši: Martin Zeiller, 
Matthäus Merian, Janez Ludvik Schönleben, Janez Vajkard Valvasor, Erasmus 
Francisci, Franc Anton Breckerfeld, Anton Tomaž Linhart, Valentin Vodnik in Vin-
cenc Franul. Od tiskanih virov so pomembne tudi doma če in tuje zbirke o čenašev 
in drugih molitev v raznih evropskih jezikih. 
Za obravnavano temo so se kot povedna izkazala tudi poro čila graških nuncijev 
v Rim, ki jih že od sedemdesetih let 20. stoletja dalje v zbirki Grazer Nuntiatur 
objavlja Avstrijska akademija znanosti, in letopisi nekaterih jezuitskih kolegijev. 
Med primarnimi, arhivskimi viri je najpomembnejše gradivo kranjskih deželnih 
stanov, deželnega zbora in nekateri rokopisi, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije, 
ter listinsko gradivo iz razli čnih arhivov.
Pri strokovni literaturi gre zlasti izpostaviti dela (umetnostnih) zgodovinarjev 
in jezikoslovcev: Janeza Hö fl erja, Igorja Grdine, Kozme Aha či ča in Borisa Golca. 
Kot teoretska podstat pa je študiji služila zlasti že omenjena etnosimbolisti čna razla-
galna paradigma, kot jo je razvil britanski zgodovinar Anthony D. Smith, pri čemer 
sem si dovolil nekaj lastnih dodatkov. Poleg tega sem pri opisovanju raziskovanih 
družbenih procesov posegel še po konceptih Miroslava Hrocha, Staneta Južni ča, 
Pierrea L. van den Bergheja in Ferdinanda de Saussurja.
5
 Takšna primera sta jugoslovanska in češkoslovaška nacija v 20. stoletju.

Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 91
Teoretska podlaga
Zgodovinske konstante kot osnova za nastanek narodov po Miroslavu Hrochu
Koncept nastajanja zgodovinsko nedominantnih narodov v treh stopnjah, ki 
ga je razvil češki zgodovinar in sociolog Miroslav Hroch,
6
 je v slovenskem zgodo-
vinopisju dobro poznan in je doživel ve č aplikacij na primer nastajanja slovenskega 
naroda.
7
 O Slovencih je pisal tudi Hroch sam,
8
 čeprav je pri tem treba dodati, da je 
slovensko jezikoslovje zlasti v zadnjih letih nekatere Hrochove trditve o slovenski 
slovstveni zgodovini v prednacionalni dobi utemeljeno zavrnilo.
9
 Drugi zgodovinarji, 
ki so uporabili Hrochov model, pri svojih izvajanjih praviloma izpuš čajo njegovo 
poudarjanje pomena prednacionalnih jezikovnih in kulturnih skupnosti ali zanikajo 
6
 Glej: Hroch, Social Preconditions , str. 8–10, 22–30. V skladu s Hrochovo klasi fi kacijo 
oblikovanja modernega narodnega gibanja slovenski primer spada v tip 2 »zapoznel« ( belated) 
skupaj s Slovaki in Litvanci.
7
 Hrochov model nastajanja narodnega gibanja so na slovenski primer, polega samega 
avtorja, aplicirali tudi: Janez Cvirn ter Andrej Studen leta 2004 (Cvirn in Studen, Zgodovina 3 , 
str. 116–163), Joachim Hösler leta 2006 (Hösler, Von Krain ), Marko Zajc in Janez Polajnar leta 
2012 (Zajc in Polajnar, Naši in vaši ; Zajc in Polajnar, Ours and Yours ) in Jernej Kosi leta 2013 
(Kosi, Kako je nastal ). Razporeditev posameznih faz razvoja narodnega gibanja pri posameznih 
avtorjih nekoliko variira. O tem: Cvirn, Joachim Hösler, str. 492–493 in Wakounig, Wakounig 
über Hösler. http://www.dokumente.ios-regensburg.de/JGO/Rez/Wakounig_Hoesler_Von_Krain.
html (13. 11. 2019).
8
 Glej: Hroch, Social Preconditions , str. 132, 143; Hroch, Can Nation-Forming, str. 134; 
Hroch (1999), The Slavic World, str. 325–326; Hroch, Nationale Identität, str. 40; Hroch (2010), 
The Slavic World, str. 275–276; Hroch, Die Nation als, str. 123–130.
9
 Leta 1999 je Hroch navajal, da je bilo ime Slovenci izmišljeno na za četku 19. stoletja in 
da so jezikoslovci v štiridesetih letih 19. stoletja dokazali, da se dialekti, ki jih govorijo Slovani na 
jugu Avstrije in delu Beneške države, lo čijo od kajkavskih in štokavskih, ter bi lahko predstavljali 
osnovo za lo čen knjižni jezik (Hroch, The Slavic World, str. 325). Nato naj bi bil, tako Hroch, 
skonstruiran nov knjižni jezik na osnovi razli čnih dialektov ter postavljen v fokus moderne slo-
venske identitete (Hroch, The Slavic World, str. 325). V nekoliko razširjenem prispevku v drugi 
izdaji zbornika leta 2010 Hroch omenja še, da so bili prvi koraki za zapisovanje slovenskega 
jezika narejeni že v drugi polovici 16. stoletja, ko je bila prevedena tudi Biblija, vendar ta knjižni 
jezik luteranov, kot piše Hroch, ni bil osnova za moderno slovenš čino v 19. stoletju (Hroch, The 
Slavic World, str. 276). Podobno Hroch tudi leta 2007 za Slovence piše, da so čas nacionalizma 
do čakali kot etni čna skupina brez tradicije literarnega jezika (Hroch, Nationale Identität, str. 
40). Zgoraj navedene Hrochove trditve ne držijo. Etnonim Slovenci namre č dokazano izvira 
iz srednjega veka, na za četku 19. stoletja pa je bilo iznajdeno ime Slovenja in nato Slovenija , 
vendar tudi ta izraza, čeprav gre za akademska konstrukta iz časa narodnega gibanja, nista brez 
zgodovinskih predhodnikov (Hö fl er, Trubarjevi Lubi Slovenci , str. 11–12, 14–17, 46–49, 51–54). 
Poleg tega ne drži, da jezik slovenske reformacije, ki se je oblikoval v drugi polovici 16. stoletja, 
ne bi bil podlaga za današnji slovenski knjižni jezik. Jezikoslovje je neizpodbitno dokazalo 
neprekinjeno kontinuiteto slovenskega knjižnega jezika od Primoža Trubarja dalje (Pogorelec, 
Cerkveno življenje, str. 316–317; Aha či č, Zgodovina misli: katoliška doba , str. 227–228). Poleg 
tega Matija Ogrin dokazuje neprekinjeno produkcijo rokopisnih literarnih besedil v slovenš čini 
tudi med letoma 1615 in 1672, ki je obsegala meditativno-pripovedno prozo, duhovno pesem 
in duhovno dramo (Ogrin, Slovenski rokopisi 17. stoletja, str. 25–26).

V. KO ČEVAR: Ali je slovenska etni čna identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ... 92  
etni čni izvor narodov,
10
 kar sicer ni del Hrochovega modela.
11
 Pri čujo či prispevek 
je zato posve čen prav vprašanju etni čnih osnov narodov.
Češki zgodovinar je v eni od svojih manj znanih razprav Nationale Identität 
und nicht-nationale Zugehörigkeit – Historische Perspektiven iz leta 2007 opo-
zarjal, da nastanek modernega naroda nikakor ni bil naklju čje in da narod tudi ni 
mogel biti ustvarjen iz ni č. Pojav modernega naroda je bil, tako Hroch, pogojen 
z zgodovinskimi danostmi in tako reko č vnaprej programiran ( vorprogramiert ).
12
 
Tak razvoj naj bi narekovale štiri zgodovinske konstante, znotraj katerih sta se 
v moderni dobi lahko oblikovala politi čni narod in nacionalna identiteta. Hroch 
navaja: 1) zgodovinsko-politi čno, 2) jezikovno-etni čno, 3) pojmovno in 4) geo-
grafsko konstanto.
13
 V nadaljevanju si bomo ogledali, katere od naštetih konstant 
so klju čno zaznamovale nastanek slovenskega naroda.
14
10
 Na nedoslednosti opozarja Marija Wakounig v svoji recenziji Höslerjeve monogra fi je, 
reko č: »Manchmal gewinnt man auch den Eindruck, dass der Autor deswegen konsequent den 
Begriff „Slowene“ vermeidet, um die Anfänge der slowenischen Nation zeitlich nicht zu früh 
ansetzen zu müssen. Daraus resultieren wohl auch die eigenwillig falsche Interpretation von 
Miroslav Hroch (Phase A und B) und die Konstruktion eines europäischen Unikums.« (Wakounig, 
Wakounig über Hösler. http://www.dokumente.ios-regensburg.de/JGO/Rez/Wakounig_Hoe-
sler_Von_Krain.html (13. 11. 2019)).
11
 Hroch etni čnih korenin zgodovinsko nedominantnih narodov ne zanika, prav nasprotno, 
poleg prve skupine zgodovinsko dominantnih narodov ( ruling (great) nation ) Hroch lo či še sku-
pino zgodovinsko nedominantnih nacionalnosti, ki ob svojem oblikovanju v moderni narod niso 
imele: a) lastnega vladajo čega razreda, ki bi jim etni čno pripadal, b) so resda tvorile etni čno in 
v časih celo zgodovinsko enoto, vendar nikoli neodvisne politi čne enote, in c) niso imele tradicije 
knjižnega jezika, ali pa je bila ta kontinuiteta prekinjena (Hroch, Social Preconditions , str. 8–9). 
Za pomen te razprave je klju čna to čka b), ki se v izvirniku glasi: »… admittedly formed an eth-
nic (and sometimes even a historical) unit, but never an independent political unit; …« (Hroch, 
Social Preconditions , str. 8). Res pa je, da Hroch opozarja, da se niso vse etni čne skupnosti, ki 
so obstajale v dobi fevdalizma, razvile v moderne narode, zna čilne za kapitalisti čno družbo: 
»… however one cannot conclude therefrom that modern nations inevitably arose out of all the 
‘remnants’ of old ethnic units (relicts of peoples) which were on the road to assimilation. Not 
every falling curve of ethnic viability recorded the upturn we are familiar with from Slovak or 
Lithuanian history« (Hroch, Social Preconditions , str. 10). Hroch je nato leta 2004 prispeval še 
posebno študijo razvoja češke etni čne skupine v moderni narod, v kateri poudarja, da je za uspešen 
prehod narodnega gibanja iz faze B v fazo C med drugim klju čen tudi pogoj predhodnega obstoja 
jezikovne in kulturne skupnosti, ki jo je v časih spremljal spomin na staro nacionalno državnost. 
Hroch glede tega zapiše: »According to my earlier research, the transition from the Phase B of 
national agitation to the Phase C of mass movement was possible only under several conditions, 
which were independent of the wishes of its actors, the ‘nationalists’: fi rstly, strengthening social 
communication and mobility; secondly, a coincidence of national demands and social (political, 
cultural) interests, i.e. under conditions of a nationally relevant con fl ict of interests; thirdly, the 
pre-existing linguistic and cultural community, sometimes accompanied by a memory of old 
‘national’ statehood« (Hroch, From ethnic group, str. 95–96).
12
 Hroch, Nationale Identität , str. 38.
13
 Prav tam, str. 38–39.
14
 Do precej podobnih sklepov kot Miroslav Hroch je prišel tudi Stane Južni č, ki navaja 
štiri kontinuitete etni čnosti, in sicer: 1) bivalna ali teritorialna, 2) biološko-geneti čno skupno 
poreklo, ki je lahko resni čno ali zgolj namišljeno, 3) jezikovna ali komunikacijska in 4) politi čno-
gospodarska (Južni č, Antropologija , str. 223; Južni č, Identiteta , str. 268).

Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 93
Etni čnost 
Koncept etni čnosti je Stane Južni č opredeli z besedami: »Etni čnost kot 
identiteto imamo za a(d)skiptivno, torej tisto in tako, ki je dodeljena z rojstvom v 
dolo čeni etni čni skupini ali skupnosti. V pridobivanju take identitete je potemtakem 
odlo čilnega pomena, naj tako re čemo, dolo čena slu čajnost. Etni čna identiteta se 
pridobi v kaki že ustaljeni skupnosti. Taka skupnost »se zaveda« svojega obstoja 
in obstajanja.«
15
 Južni čevo defi nicijo etni čnosti lahko nadgradimo s konceptom 
etni čnih znamenj ( ethnic markers ) belgijsko-ameriškega sociologa in antropolo-
ga Pierrea L. van den Bergheja, ki lastnosti posameznih etni čnih skupin deli v tri 
skupine, in sicer: 1) fenotip, 2) etni čna uniformnost in 3) vedenjske zna čilnosti.
16
 
S pomo čjo van den Berghejevega instrumentarija si bomo v nadaljevanju ogledali, 
kaj je zaznamovalo Slovence v prednacionalni dobi. 
V skladu z zgoraj obravnavanima konceptoma etni čnosti želi pri čujo ča razpra-
va ubrati srednjo pot med primordialisti čnim in instrumentalisti čnim naziranjem 
etni čnosti ter se v diskusijo med obema pogledoma ne spuš ča.
17
 Namesto tega 
je pozornost posve čena zlasti vprašanju o etni čnem izvoru slovenskega naroda. 
Študija zgoraj omenjenih virov je takšen izvor potrdila in posledi čno botrovala 
izbiri etnosimbolisti čne razlagalne paradigme, ki prav tako zagovarja etni čni izvor 
narodov.
18
 Anthony D. Smith je tozadevno zapisal, da je nacionalna identiteta 
današnja oblika etni čne identitete. Etnosimbolisti tudi dokazujejo, da nacionalno 
gibanje naroda ne more ustvariti ex nihilo . Nacionalisti si naroda namre č ne morejo 
izmisliti.
19
 Poskusi oblikovanja narodov brez realnih etni čno-kulturnih osnov ali 
etni čnega jedra v zgodovini so propadli. Ilirizem, jugoslovanstvo, čehoslovakizem, 
sovjetska nacija itd. tako spadajo v skupino spodletelih nacionalizmov ( failed 
nationalisms ).
20
15
 Južni č, Identiteta , str. 268.
16
 Berghe, Biologija nepotizma, str. 98–107; Berghe, The Ethnic Phenomenon , str. 28–36.
17
 V pri čujo či razpravi se bom vzdržal opredeljevanja do primordialisti čnih in 
instrumentalisti čnih naziranj etni čnosti, saj tudi van den Berghe poudarja, da sta dejansko pravilna 
oba nazora, ki se po njegovem dejansko dopolnjujeta (Berghe, Biologija nepotizma, str. 83–84). 
Na drugi strani Fredrick Barth zagovarja družbeni interakcijski model etni čne identitete. Ta ne 
predvideva trdnega zna čaja ali bistva etni čne skupine, temve č raziskuje percepcijo njenih članov 
glede na razlikovanje od drugih skupin (Barth, Introduction, str. [9]–27). Tu lahko dodam, da 
je to zlasti zna čilno za etni čne kategorije in etni čne mreže, ko njihovi člani bolj vedo, kaj niso, 
kot to, kaj so. Njihova etni čna identi fi kacija sloni bolj na razlikovanju od drugih skupin.
18
 O etni čnem izvoru naroda spregovori tudi Stane Južni č: »Etnije so vsekakor potencialni 
narodi, kot so narodi potencialne nacije […]. Ko se ideja o narodni samobitnosti prevesi v težnjo 
po lastni državi, se proces diahroni čnega preoblikovanja od etnije prek naroda do nacije dokon ča« 
(Južni č, Identiteta , str. 278).
19
 Glej: Rizman, Teoretske strategije, str. 21. Primerjaj: Berghe, Biologija nepotizma, str. 
107.
20
 Glej: Smith, National Identity , str. 134.

V. KO ČEVAR: Ali je slovenska etni čna identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ... 94  
Razvoj in vrste etni čnih skupnosti
Za četnik družbenih znanosti Max Weber je kot enega klju čnih kriterijev 
razlikovanja med etni čnimi skupnostmi in narodi izpostavljal dejstvo, da prve 
vedo predvsem, kaj niso, ter jih spoznajo predvsem drugi, medtem ko so narodi 
samospoznavne skupine, ki dobro vedo, kaj so.
21
 Prav ta izgrajenost lastne identitete 
je osnova za razlikovanje vrst etni čnih vezi, kot ga poznata Don Handelman
22
 in 
Anthony D. Smith. Njun model lahko razumemo kot nekakšno lestvico, na kateri 
je predstavljena gradacija etni čnih vezi od najpreprostejših in najohlapnejših do 
najkompleksnejših in najtrdnejših:
1. Etni čna kategorija ( ethnic categories ) – Dolo ča jih eno ali ve č etni čnih 
znamenj,
23
 kot so: jezik, navade ali vera. Te skupine obi čajno nimajo lastnega 
predniškega mita in premorejo le malo solidarnosti, v časih nimajo niti last-
nega etni čnega imena, ali pa tega ne priznajo vsi člani etni čne kategorije.
24
 
Člani etni čnih kategorij vedo bolj to, kaj niso, kot to, kaj so. Dolo čajo se 
zlasti v odnosu do drugih in druga čnih. Smith kot primer navaja Estonce v 
predmoderni dobi.
25
2. Etni čna mreža ( ethnic associations ) – Njihovi člani so udeleženi v bolj aktivno 
delovanje na etni čnem podro čju, razni klani in družine znotraj takih mrež 
vzdržujejo redne trgovske stike. Etni čne mreže lahko družijo tudi skupne 
institucije, kot so npr. kultna središ ča. Smith kot primer navaja prero čiš če 
v Delfi h, ki je povezovalo ves starogrški svet.
26
3. Etni čna skupina ali etnija ( ethnic communities , ethnies ) – Vodilni sloji takšnih 
skupnosti imajo razvit ob čutek skupinske solidarnosti, vsi člani skupnosti 
pa delijo predniški mit o svojem izvoru, poleg skupnih etni čnih znakov in 
zgodovinskega spomina.
27
21
 Rizman, Teoretske strategije, str. 18.
22
 Handelman, The Organization of, str. 187–200. V primerjavi s Smithom, ki se na Han-
delmana sicer sklicuje, slednji lo či štiri organizacijske dimenzije etni čnosti: 1) etni čna kategorija 
( ethnic category ), etni čna mreža ( ethnic network ), 3) etni čna združba ( ethnic association ) in 4) 
etni čna skupina ( ethnic community ).
23
 Ker se pri čujo ča študija pri de fi niciji etni čnosti opira tudi na Pierra L. van den Bergha, 
sem tu uporabil njegov koncept etni čnih znakov ( ethnic markers ). Medtem pa Anthony D. Smith 
tu uporablja koncept kulturnih markerjev (c ultural markers ), ki jih opredeli kot: jezik, navade in 
religijo. Te zna čilnosti spadajo v van den Berghovem konceptu v drugo (etni čna uniformnost) 
in tretjo (vedenjske zna čilnosti) skupino etni čnih znamenj. Zaradi konceptualne konsistentnosti 
svoje študije sem si dovolil to zamenjavo, ki po mojem skromnem mnenju Smithovega modela 
etni čnih povezav v bistvenih potezah ne spreminja. Primerjaj: Smith, Ethno-Symbolism , str. 27; 
Berghe, Biologija nepotizma, str. 107; Berghe, The Ethnic Phenomenon , str. 28.
24
 Smith, Ethno-Symbolism , str. 27.
25
 Prav tam, str. 27.
26
 Prav tam, str. 27.
27
 Smithova de fi nicija etni čne skupine ali etnije: »… a named and self-de fi ned human 
community whose members possess a myth of common ancestry, shared memories, one or more 
elements of common culture, including a link with a territory, and a measure of solidarity, at 
least among the upper strata« (Smith, Ethno-Symbolism , str. 27).

Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 95
Poleg tega Smith etni čne skupnosti glede na njihov notranji ustroj deli na dva 
tipa, in sicer: vertikalne ali demotske ( vertical or demotic ethnie ) in lateralne ali 
aristokratske ( lateral or aristocaric ethnie ) etni čne skupnosti.
28
 Do dveh tipov naj 
bi, tako Smith, prišlo zaradi dveh razli čnih na činov predmodernega vojskovanja, 
in sicer kot elita profesionalcev ali kot združena množica.
29
 Prvim, torej vertikal-
nim ali demotskim etnijam, je pomembnejša etni čna vez, ki jih po eni strani druži 
navznoter in po drugi razlikuje od tujcev. Zanje so zna čilna nihanja in nestabilnost 
ter spremembe etni čnega zna čaja.
30
 Smith sem prišteva: Grke, Jude, Armence, 
Sumerce, Irce, Švicarje in Katalonce.
31
Drugi tip lateralnih ali aristokratskih etni čnih skupin zaznamuje ve čja fl uidnost 
in odprtost. Njihove identitete zaznamuje predvsem status in aristokratska kultura. 
Njihova zna čilnost je tudi, da lahko lateralne, aristokratske etni čne skupnosti tudi 
razpadejo na za četne demotske etnije. Smith našteje: Hetite, Perzijce, Rimljane, 
pozne Arabce in Turke, zgodnje Angleže, Francoze in Kastilce ter predmoderne 
Poljake in Madžare.
32
 Tem lahko dodamo še: Normane in (proto)Bolgare – tatarsko-
fi nsko ljudstvo, ki se je v 7. stoletju z Volge preselilo na Balkan, kjer je prevzelo 
slovansko identiteto, vendar ohranilo svoje ime.
33
Med tem ko Slovenci v zgodnjem novem veku predstavljajo tipi čno vertikal-
no ali demotsko etnijo, bi o dolo čenih zametkih lateralne ali aristokratske etnije 
lahko govorili med kranjskim plemstvom – korporacijo, ki je medse sprejemala 
člane z zelo razli čnim demotskim etni čnim poreklom. O predstavljenih konceptih 
bo govora v dveh posebnih poglavjih, kjer si bomo ogledali razvoj Slovencev 
od etni čne kategorije od etnije ter se posvetili tako plemstvu na Slovenskem kot 
slovenskemu plemstvu.
Kot poudarja sam avtor
34
 in kot bo pokazal tudi poskus implementacije zgornjih 
konceptov na primer slovenske etnogeneze od nastanka narodnega gibanja, gre pri 
tem le za idealne tipe, medtem ko je identitetno stanje skozi zgodovino od njih v 
marsi čem odstopalo. Pri številnih ljudstvih zasledimo tako elemente demotskih 
kot aristokratskih etni čnih skupin. Med razli čnimi gradniki etnij in med etnijami 
samimi, ne glede na njihovo razvojno stopnjo in tip, so delovale dinamike, ki jih 
obravnava naslednje poglavje.
28
 Smith, The Ethnic Origins , str. 76–89.
29
 Da je na čin vojskovanja res pomembno vplival na temeljni ustroj družbe, je pokazala 
tudi fevdalna doba. Vrsta konjenice, ki jo je uporabljala posamezna fevdalna država, je namre č 
pomembno dolo čila ustroj države. Te so se po Sergiju Vilfanu delile na centralne in deželne mo-
narhije. Prve je zaznamovalo števil čnejše nižje plemstvo in lahka konjenica, slednje pa manjše 
število zlasti nižjega plemstva in težka konjenica (Vilfan, Deželni stanovi in, str. 322).
30
 Smith razlo čuje štiri podtipe vertikalnih ali demotskih etnij, in sicer: 1) mestne države, 
mejene etnije, tribalne konfederacije in 4) diaspore in sekte (Smith, The Ethnic Origins , str. 
83–89) 
31
 Smith, The Ethnic Origins , str. 78.
32
 Prav tam, str. 76–83.
33
 Južni č, Identiteta , str. 277.
34
 Smith, The Ethnic Origins , str. 87–88.

V. KO ČEVAR: Ali je slovenska etni čna identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ... 96  
Naravni procesi, povezani z etni čnostjo Etnijam lahko pripišemo tako trajnost kot prehodnost, njihovo nastajanje, 
stapljanje, ohranjanje in medsebojne odnose pa zaznamujejo zlasti tri skupine proce-
sov: etni čna fuzija, etni čna fi sija in etni čno preživetje. V nadaljevanju predstavljam 
defi nicije obeh pojmov, kot jih opredeljujeta Stane Južni č in Anthony D. Smith:
1. Etni čna fuzija ali etni čno zlivanje je proces delnega ali popolnega integriranja 
ali združevanja razli čnih etni čnih skupin. Obsega tri podprocese: etni čno 
asimilacijo, etni čno amalgamacijo in etni čno inkorporacijo.
35
1.1. Asimilacija (vklju čevanje v dolo čeno okolje s prevzemanjem njegovih 
zna čilnosti in lastnosti)
36
 je proces vklju čevanja priseljenih/alohtonih 
članov drugih etni čnih skupin v avtohtono etni čno okolje.
37
1.2. Amalgamacija (združevanje, spajanje)
38
 je proces zlivanja ali združevanja 
razli čnih etni čnih skupin ali njihovih elementov v eno etni čno skupino.
39
35
 Južni č: »Etni čno fuzijo lahko razdelimo na celo vrsto procesov, ki delujejo v smeri 
‘etni čnega zlitja’. Tako gre pri tem za asimilacijo, kar je nekakšno prisvajanje in hkrati prilaga-
janje tistih, ki z migracijami ali priseljevanjem vstopijo v druga čno etni čnost. Lahko je to proces 
amalgamacije, kar pomeni, da se razli čne etnije lahko ‘zlijejo’ v eno, lahko pa se to zgodi z 
elementi razli čnih etnij. V etni čno fuzijo sodi tudi inkorporacija, kar je še zlasti pogosto in vselej 
možno na relaciji med velikimi in majhnimi etnijami v kontaktu. Vse to so procesi integracije, v 
katerih se tudi etni čne identitete, naj tako re čemo, integrirajo« (Južni č, Identiteta , str. 276–277). 
O procesu etni čne fuzije govori tudi Pierre L. van den Berghe, čeprav samega termina etni čna 
fuzija ne uporabi. Berghe zapiše: »Majhne skupine se pogosto spojijo z ve čjimi in obratno. Nove 
etni čne skupine se neprestano pojavljajo in izginjajo, posamezniki pa lahko izbirajo, ali bodo 
uveljavili etni čno identiteto ali ne, …« (Berghe, Biologija nepotizma, str. 83).
36
 Fran. Asimilacija. https://fran.si/iskanje?View=1&Query=asimilacija (14. 9. 2018).
37
 Primer etni čne asimilacije v zgodnjenovoveški slovenski zgodovini je na primeru pri-
seljenega prebivalstva, ki se je pred turškim pustošenjem zateklo na obmo čje med Gorjanci in 
Savo, raziskal Boris Golec. Glej: Golec, Nedokon čana kroatizacija , str. 72–79.
38
 Fran. Amalgamirati. https://fran.si/iskanje?View=1&Query=amalgamirati (14. 9. 2018).
39
 Etni čna amalgamacija je zelo širok pojem, saj jo vsaj v dolo čeni obliki vsebuje vsaka 
etnogeneza. V klasi čni literaturi bi tovrstne procese lahko prepoznali v Tukididovem opisu na-
stanka starih Grkov (Helenov): »Pred trojansko vojno ni Helada podvzela ni č skupnega. Zdi se 
mi, da za vso zemljo niti ta naziv ni bil v rabi. Pred Deukalinovim sinom Helenom se sploh ne 
javlja in ljudstva, posebno Pelazgi, so dajali pokrajini plemenska imena. Ko so Helen in njegovi 
sinovi zavladali v Ftiotidi in so jih tudi druga ljudstva klicala v mesta na pomo č, so kot skupen 
naziv dobila ime Heleni in še dolgo je trajalo, da je zamenjalo vsa druga. Najboljši dokaz je 
Homer. Živel je dolgo po trojanski vojni, vendar naziva za skupno oznako nikjer ne rabi, pa tudi 
drugim ga ne daje, razen tistim, ki so prišli z Ahilom iz Ftiotide ter bili prvi Heleni; vse imenuje 
v svojih spevih Danajce, Argejce ali Ahajce. Tudi besede barbar ne pozna, zdi se mi, da zato ne, 
ker še ni bilo oznake Heleni kot nasprotnega pojma temu nazivu. Heleni po mestih in pozneje 
vsi, ki so govorili isti jezik, so s časom dobili ta skupni naziv. Pred trojansko vojno zaradi nemo či 
in osamljenosti niso ni č ve čjega podvzeli. V to vojno so šli, ko so postali izkušeni mornarji.« 
(Thucydides, Peloponeška vojna , 1, 3). Ob tem je treba poudariti, da so »Heleni« vseskozi ostali 
heterogena skupnost, razdeljena na posamezne podetnije in mestne države, ki pa jih je povezo-
vala posebna helenska kulturna etnija (Smith, National Identity , str. 8, 24, 43–45 (glej opombo 
157)). Kot mlajši primer etni čne amalgamacije lahko služi tudi že omenjeni nastanek Bolgarov, 
ki so plod združevanja azijsko nomadske lateralne ali aristokratske in slovanske vertikalne ali 
demotske etnije (glej opombo 33).

Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 97
1.3. Inkorporacija (vklju čitev, priklju čitev, pripojitev)
40
 je proces vklju čitve 
ene etni čne skupine v drugo, kar je zlasti pogosto v stiku med majhni-
mi in velikimi etni čnimi skupinami.
41
 Južni čevi etni čni inkorporaciji 
lahko dodamo še podoben proces, ki ga navaja Smith, in sicer etni čno 
raztapljanje ( ethnic dissolution ).
42
2. Etni čna fi sija ali diferenciacijski procesi znotraj posameznih etni čnih skupin. 
Proces lahko vodi v proliferacijo ali množitev novih etni čnih identitet, ki 
nastanejo iz ene skupne.
43
 
3. Etni čno preživetje ( ethnic survival ).
44
 Smith poudarja, da je etni čnost odpo-
ren del kolektivne identitete ljudi. Etni čnost skozi zgodovino ohranja ve č 
procesov, ki delujejo v obratni smeri od zgoraj naštetih. Sem lahko štejemo 
tudi: etni čno oživitev ( ethnic revival )
45
 in etni čno samoprenovo ( ethnic self-
renewal ). Slednji proces omogo čajo štirje dejavniki: 1) verska reforma, 2) 
kulturno izposojanje pri drugih etnijah, 3) udeležba ljudskih množic in 4) 
mit o etni čni izbranosti oziroma mitomotor ( mythomoteur ).
46
Vse naštete etni čne dinamike lahko opazimo tudi na slovenskem etni čnem 
prostoru vse od naselitve Slovanov pa do nastanka modernega slovenskega na-
roda v 19. stoletju. Pri naravnih procesih, ki zaznamujejo življenje in dinamike 
etni čnih skupin, bi dodal še svoje opažanje, da namre č pri procesu etni čne fuzije 
velja podobno na čelo kot v kemiji, da se namre č »podobno topi v podobnem«. To 
je o čitno tudi na primeru slovenskega etni čnega prostora in njegovega sosedstva v 
zgodnjem novem veku. Proces kroatizacije – amalgamacije Hrvatov in Slavoncev 
ter naknadna integracija slednjih s Hrvati – je pljusnil tudi na slovenski etni čni 
prostor, ker je šlo za etnije slovanskega izvora, ki so govorile sorodne jezike.
47
Tovrstni procesi so bili otežko čeni na zahodu, ker so si stali nasproti Slovani 
in Romani.
48
 Prihajalo je sicer do medsebojnih jezikovnih vplivov in asimilacije 
slovanskih elementov v romanske in obratno,
49
 ne pa do procesov etni čne fuzije, 
kakršne opazimo npr. v Beli krajini. Medtem ko je bila jezikovna bariera med 
Slovani (Slovenci) na eni in Romani (Italijani in Furlani) na drugi strani dovolj 
mo čna, da je prepre čila etni čno zlivanje, pa je do tega prišlo med Romani. Vrata 
etni čni fuziji oziroma integraciji Furlanov je odprla beneška priklju čitev Furlanije 
leta 1420, s čimer se je furlanska Patria tudi kulturno vezala na italijanski govorni 
40
 Fran. Inkorporacija. https://fran.si/iskanje?View=1&Query=inkorporacija (14. 9. 2018).
41
 Primer kroatizacije delov današnje vzhodne Slovenije. Glej: Golec, Nedokon čana 
kroatizacija .
42
 Smith, The Ethnic Origins , str. 98–105.
43
 Južni č: »Z etni čno fi zijo gre razumeti procese diferenciacije v tako ali druga če obstoje čih 
etnijah. V takih procesih se oblikujejo ‘dodatne’ etni čne identitete. Temu bi lahko rekli prolife-
racija kot nastajanje ‘novih’ etnij, ki imajo svoj izvor v eni sami.« (Južni č, Identiteta , str. 277).
44
 Smith, The Ethnic Origins , str. 92–125.
45
 Glej: Smith, The Ethnic Revival .
46
 Smith, National Identity , str. 34–37.
47
 Glej: Golec, So bili Belokranjci, str. 153–207; Golec, Nedokon čana kroatizacija .
48
 O odnosih med Slovenci, Furlani in Italijani do pojava nacionalizma glej: Pisk, Vi čuvarji 
ste , str. 13–17.
49
 Glej: Štih, Slovenci. Od 6. do, str. 176.

V. KO ČEVAR: Ali je slovenska etni čna identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ... 98  
prostor. Etni čno raztapljanje Furlanov in njihova asimilacija v italijanski narod pa 
sta se zlasti pospešila v 19. in 20. stoletju.
50
Podobnih primerov v romanskem svetu je še veliko, saj je absorpcija možna 
zlasti v okoljih, kjer »etni čna periferija« govori soroden jezik kot etni čno jedro. 
Tako francoski naciji ni bilo težko inkorporirati etni čnih skupnosti, kot so Okcitanci, 
Pikardijci in Provansalci, ki so govorile romanske jezike
51
 in so se lažje raztopile v 
francoski naciji, medtem ko inkorporacija keltsko govore čih Bretoncev ni uspela 
v taki meri.
52
 Nastanek francoske nacije je olajšala etni čna in jezikovna sestava 
nekdanje burbonske monarhije, medtem ko so se podobni poskusi v habsburški 
monarhiji spoprijeli z ve čjimi težavami, saj je bila monarhija sestavljena iz slo-
vanskih, germanskih, romanskih ter ugro fi nskih etni čnih gradnikov, ki jih je bilo 
neprimerno težje integrirati, kaj šele asimilirati.
53
Etni čno jedro in prehodno obmo čje Navezujo č se na zgornje podpoglavje naj opozorim še na dva koncepta, po-
membna za razumevanje etni čnih dinamik na Slovenskem v prednacionalni dobi. 
Prvi koncept – etni čno jedro ( ethnic core ) izhaja iz etnosimbolisti čne razlagalne 
paradigme nastajanja narodov. Po Smithu se narodi oblikujejo okrog dominantnega 
etni čnega jedra, ki v času nastajanja naroda integrira manjše etni čne skupnosti na 
periferiji.
54
 Slovensko etni čno jedro je v zgodnjem novem veku obsegalo zlasti 
Kranjsko, Spodnjo Štajersko in južno Koroško ( populus Styrus, Carinthius et 
Carniolus ),
55
 pa tudi Goriško in del Istre. Kot bomo videli v nadaljevanju, je obstoj 
takšnega etni čnega jedra mo č dokazati na podlagi zgodovinskih virov.
56
50
 Štih, Furlani, str. 163; Štih, Furlanija, str. 163–164; Skubic, Furlanš čina, str. 168–169.
51
 Našteti romanski jeziki znotraj nekdanje Galije so se vsi razvili iz vulgarne latinš čine. 
O postopni diferenciaciji glej: Saussure, Predavanja iz , str. 220–224.
52
 V Bretoniji sta tako avtohtona bretonš čina in alohtona francoš čina sobivali. Prišlo je do 
pojava, ki ga Ferdinand de Saussure imenuje »jezikovno nalaganje«. Glej: Saussure, Predavanja 
iz , str. 216–219. O vklju čevanju etni čno nemških Alza čanov, ki so prav tako sprejeli ob čutek 
pripadnosti francoski la grande nation na podlagi skupne politi čne in družbene izkušnje, glej: 
Weber, Economy and Society , str. 395–396, 923.
53
 O politi čnih razlikah etni čne inkorporacije v Franciji in habsburški monarhiji glej: Vilfan, 
Država in dežela, str. 59. Uvajanje nemš čine kot izklju čnega jezika uprave v sklopu naporov Jožefa 
II. pri vzpostavljanju »enotne države« – Gesamtstaat je pri etni čnih skupnostih v monarhiji imelo 
integraciji obratne u činke. Zlasti med Madžari je odlok, s katerim je Jožef II. maja 1784 razglasil 
nemš čino za uradni in pou čevalni jezik na Ogrskem in v Transilvaniji, sprožil silovito gibanje 
za modernizacijo in olepšanje madžarš čine. Prizadevanja neologistov za madžarš čino je kmalu 
vzbudilo negodovanje med nemadžarskimi etnijami Ogrskega kraljestva, kar je naposled pripeljalo 
do razpada nekdaj skupnega ogrskega patriotizma na madžarski nacionalizem in njegove tekmece 
(Köntler, Madžarska zgodovina , str. 171, 173, 182). To ne pomeni, da razli čne etnije in njihove 
identitete pred nacionalno dobo ne bi obstajale, temve č, da so šele tedaj postale politikum .
54
 Smith, National Identity , str. 37–42; Smith, Ethno-Symbolism , str. 28, 45–52.
55
 Škafar, Madžari o prvih, str. 250.
56
  Nazoren primer dinamike med etni čnim jedrom in prehodnim obmo čjem v odnosu 
med Prekmurci in preostalimi Slovenci je pismo sombotelskega škofa iz leta 1780, v katerem 

Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 99
Kar zadeva »etni čno periferijo«, ki jo je etni čno jedro nato asimiliralo, je slo-
venskemu zgodovinopisju terminus technicus za ta pojav ponudil že Janez Rotar leta 
1987. Rotar je pas ozemlja ob meji med Svetim Rimskim cesarstvom in Ogrskim 
kraljestvom imenoval »prehodno podro čje« in »narodno mešano podro čje« ter se 
pri svojem izvajanju oprl na poro čila Primoža Trubarja o velikem številu alohtonega 
prebivalstva, ki je pred turškim pritiskom tja pribežalo s prostora Bosne in Hrvaške.
57,58
 
Sam bom za to ozemlje uporabljal izraz »prehodno obmo čje«. V zgodnjem novem 
veku ga je poleg priseljevanja beguncev pred turškim zavojevanjem zaznamoval še 
proces etni čne fuzije ali kroatizacije, ki se je pojavila s sprostitvijo meje po prihodu 
Ogrske s Hrvaško in Slavonijo pod habsburško dinastijo na za četku 16. stoletja.
59
Ve čplastnost osebnih in kolektivnih identitet
Naj glede vprašanja identitete oziroma istovetnosti, kot bi izraz poimeno-
vali v slovenš čini, poudarim, da se pridružujem strukturalisti čnemu stališ ču, da 
je namre č ta koncept kljub dolo čenim pomanjkljivostim popolnoma primeren za 
znanstvena besedila in da trenutno ne obstaja noben boljši koncept, ki bi ga lahko 
nadomestil.
60
 Neizpodbitno je tudi, da je človekova osebnost ( self ) sestavljena iz 
številnih identitet. Svoje izvajanje opiram na Smithovo klasi fi kacijo kategorij, ki 
gradijo človekov individuum,
 61
 v katero sem si dovolil nekatere svoje posege ter 
dopolnitve. Identitete se torej oblikujejo na osnovi naslednjih kategorij:
1. Kategorija spola, ki je temelj za spolno identiteto.
62
2. Kategorija prostora in ozemlja, ki poraja lokalno in regionalno identiteto. 
Ti sta zlasti zaznamovali življenje predmodernih družb.
63
 
3. Družbeno-ekonomska kategorija, ki pogojuje razne stanovske in razredne 
identitete. Smith opozarja, da slednji kategoriji manjkata pravi emocionalni 
med drugim piše (prevod Ivana Škafarja): »Dasi je ta jezik razširjen in se razteza od opatijskega 
mesta Sv. Gottharda v naši ško fi ji skoraj do mejá Kranjske in si ga je prisvojilo kot doma čega 
in skoraj skupnega sosednje štajersko, koroško in kranjsko ljudstvo na nemajhnem ozemlju …« 
(Škafar, Madžari o prvih, str. 248, 250).
57
 Rotar, Toponimika in etnika, str. 466. O avtohtonem in alohtonem prebivalstvu ter 
mešanju in asimilaciji na tem obmo čju glej: Golec, Nedokon čana kroatizacija , str. 72–79.
58
 Rotar se sklicuje na Trubarjev opis v njegovem predgovoru v prvi del Novega testa-
menta v hrvaškem jeziku iz leta 1562: »Der obern Windi ſchen Ländern / gemeines Volck / als 
die Windi ſchen Märcker / die in Mätlinger Boden / vnnd vmb Newen ſtatt / Türckfeld / vnnd in 
der ſelbigen Gegendt wonen / ſeind ſchier auch der Art vnd Sitten / wie die Crobaten vnd Sürffen 
/ die vor den Türcken / vnd auß der Türckey zu jnen ge fl ohen ſeind. Die am Khar ſt / vnd in der 
Graue ſchafft Görtz vnd Hi ſterreich ſitzen / der ein theil halt ſich auff Crobati ſch / der ander auff 
Wäli ſch / mit Sitten vnd Glauben« (Trubar, Nemški spisi, Zbrana dela 11, str. 438).
59
 Glej: Glec, Nedokon čana kroatizacija , str. 38–71.
60
 Kontroverza o konceptih identitete in ideologije: Maleševi ć, Identity as Ideology , str. 
13–36; Smith, Ethno-Symbolism , str. 122–124. Pregled diskusije in njenih odmevov v slovenski 
znanosti je prispeval Andraž Jež (Jež, Stanko Vraz , str. 10–19).
61
 Smith, National Identity , str. 3–8.
62
 Prav tam, str. 4.
63
 Prav tam, str. 4.

V. KO ČEVAR: Ali je slovenska etni čna identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ... 100  
naboj in kulturna zasnova, da bi se na njej lahko oblikovale trajne kolektivne 
identitete. Zato kolektivne identitete, ki lahko vklju čijo celotno prebivalstvo 
dolo čenega ozemlja, obi čajno ne nastanejo na ekonomski ali stanovsko-
razredni, temve č prej na teritorialni, verski ali etni čni osnovi. Kljub temu 
bi sam rad opozoril na dejstvo, da je prav ta oblika stanovske identitete med 
plemstvom v dolo čenih časovnih obdobjih, kot npr. v 17. in 18. stoletju, 
prekašala etni čno, o čemer bo sicer ve č govora v nadaljevanju.
64
4. Verska kategorija omogo ča nastanek verskih identitet, ki so lahko nacio-
nalne ali univerzalne, njihova zna čilnost pa je, da obi čajno vklju čujejo 
ve č kot en družbeni sloj. Medtem ko svetovne religije presegajo etni čne 
in politi čne meje, veliko verskih skupnosti sovpada z etni čno pripadnostjo 
njihove kongregacije. Vendar se tudi univerzalisti čne veroizpovedi lahko 
tesno povežejo z etni čnostjo ali teritorialnostjo.
65
 Pravoslavno krš čanstvo 
je že od srednjega veka dalje razdeljeno po etni čnem oziroma teritorialnem 
klju ču na posamezne avtokefalne Cerkve. Po politi čnih mejah so urejene 
tudi evangeli čanske državne Cerkve. Na poskuse nacionalizacije Cerkve pa 
tudi katoliški svet ni imun, kot kaže primer francoskega galikanizma. 
 Slovenski prostor v zgodnjem novem veku pa je pomembno zaznamoval 
protestantski koncept slovenske Cerkve, ki ga je razvil Primož Trubar, ven-
dar je nato v jezikovnem smislu pomembno zaznamoval tudi delo katoliške 
Cerkve do prve polovice 18. stoletja.
66
 Pomen judovsko-krš čanske verske 
tradicije, ki je ponudila »izvirni model naroda« ( original model of the nation ) 
ter s prevodi Svetega pisma
67
 v ljudske jezike krepila družbeno kohezijo, 
za oblikovanje koncepta ljudstva oziroma naroda opozarja zlasti Adrian 
Hastings.
68
5. Etni čna kategorija poraja etni čne identitete. Ker smo se z etni čnostjo posebej 
ukvarjali že zgoraj, naj tu ponovim le, da gre za obliko kolektivne kulturno-
jezikovne identitete, ki temelji na dejanskem ali domnevnem skupnem izvoru 
in za njene člane predstavlja fi ktivno naddružino.
69
V nadaljevanju se bom posve čal štirim oblikam kolektivne identitete, in sicer 
teritorialni in etni čni ter njenemu spreminjajo čemu odnosu do družbeno-ekonomske 
in verske identitete. Osebna identiteta človeka je torej sestavljena iz ve č gradnikov 
64
 Prav tam, str. 4–6.
65
 Ve č o tem: Smith, National Identity , str. 6–8.
66
 Vidmar, Schönleben in koncept, str. 9. Glej tudi: Kerševan, Božja beseda, str. 31–32.
67
 Kot primer navajam odlomek iz Mojzesove prve knjige o Noetovih potomcih v sodobnem 
in Japljevem slovenskem prevodu: »Njihovi potomci so se razdelili kot narodi po otokih in deželah, 
vsak s svojim jezikom, po svojih rodbinah in narodih« (1 Mz 10,5). (Sveto pismo na internetu. 
https://dalmatin.biblija.net/biblija.cgi?m=1+Mz+10%2C1-32&id13=1&pos=0&set=2&l=sl (6. 
1. 2018)). V Japljevem prevodu pa se pasus glasi: »Lety ſo seml ę tih narodov v’ po ſębne dèshele 
ràsd ęjlili, v ſaki po ſvojim jesiki, inu po ſvoji shlahti med ſvojmi rojaki« (1 Mz 10,5). (Sveto 
pismo na internetu. https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=1+Mz+10%2C5&id13=1&id28=1&
id11=1&pos=0&set=6&l=sl (5. 11. 2018)).
68
 Hastings, The Construction of Nationhood , str. 1–34; Smith, Adrian Hastings, str. 25.
69
 Smith, National Identity , str. 8–15.

Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 101
ali predmetov identi fi kacije, kolektivna identi fi kacija pa se v razli čnih obdobjih 
naslanja na razli čne prvine osebnih identitet. Povedano druga če, v razli čnih obdobjih 
se ljudje identi fi cirajo z razli čnimi skupnimi lastnostmi lastnih identitet. V nekate-
rih obdobjih je ljudem pomembnejša njihova verska ali konfesionalna pripadnost, 
v drugih stanovska ali poklicna, deželna ali pokrajinska ter etni čna ali narodna. 
Sam izhajam iz podmene, da je etni čni element eden od pomembnejših gradnikov 
posameznikove identitete, njegov pomen za tvorjenje kolektivnih identitet pa skozi 
zgodovino niha. Potemtakem lahko govorimo o amplitudah pomena etni čnosti, na 
katere vplivajo razli čni ob či in lokalni trendi.
Strukturalisti čna opomba k vprašanju etni čnega imena
Ker pogosto slišimo o čitek, da je bila književnost od Trubarja do nacionalne 
dobe namenjena zgolj Kranjcem, ali prebivalcem drugih dežel, ne pa vsem Sloven-
cem, je treba vprašanje etnonima in lingvonima nasloviti še s stališ ča ugotovitev 
strukturalisti čnega jezikoslovja.
Da bi razumeli, kaj pomeni množica poimenovanj, na katera naletimo v slo-
venski literaturi in zgodovinskih virih v zgodnjem novem veku, je treba upoštevati 
zlasti tri dejstva, in sicer: 1) Jezikovni znak (npr. »Slovenci«) je, po de fi niciji 
švicarskega jezikoslovca Ferdinanda de Saussurja, psihi čna entiteta z dvema stra-
nema, sestavljata jo namre č ozna čenec (etni čno-jezikovna skupnost) in ozna čevalec 
(izraz »Slovenci«);
70
 2) V predmodernih obdobjih, pred pojavom racionalizma je 
v besedilih vladala precejšnja »terminološka nedoslednost«.
71
 Da bi ugotovili, na 
kateri ozna čenec se nanaša dolo čeni ozna čevalec, je potrebna kontekstualizacija; 
3) Slovenš čina vse do 19. stoletja ni poznala razli čnih izrazov za genus – Slovane 
in species – Slovence, kar pa še ne pomeni, da obe kategoriji ne bi obstajali, ali 
da se jih pisci ne bi zavedali.
72
 Ta dvojnost v nomenklaturi se je odrazila npr. v 
predgovorih v slovnice slovenskega knjižnega jezika, kjer je že prvi slovni čar 
Adam Bohori č leta 1584 uvedel topos o velikem obsegu obravnavanega jezika, 
pri čemer so seveda mišljeni vsi slovanski jeziki, sama gramatika pa je posve čena 
zgolj slovenš čini.
73
Pri nadaljnjem pojasnjevanju poimenovanja se opiram na dognanja zgoraj 
omenjenega Ferdinanda de Saussurja, ki ugotavlja, da je vez med ozna čevalcem 
in ozna čencem arbitrarna.
74
 V našem primeru se posve čamo jezikovnemu znaku 
70
 Saussure, Predavanja iz , str. 80–81.
71
 »Terminološka nedoslednost« ni vladala le na podro čju poimenovanja vertikalnih ali 
demotskih etni čnih skupni, temve č tudi, kot opozarja Kozma Aha či č, na podro čju opisovanja 
odnosov med jeziki, nare čji, govori in jezikovnimi skupinami (Aha či č, Zgodovina misli: pro-
testantizem , str. 233).
72
 Lencek, Note: The Terms, str. 94, 96.
73
 Aha či č, Zgodovina misli: katoliška doba , str. 183.
74
 Saussure navaja primer: »Tako nikakršen notranji odnos ne povezuje ideje »sestra« z 
nizom glasov s – ö – r, ki ji rabi za ozna čevalec; prav lahko bi jo predstavljal katerikoli drugi 
niz: dokaz so razlike med jeziki in sam obstoj razli čnih jezikov: ozna čevalec »vol« ima na eni 

V. KO ČEVAR: Ali je slovenska etni čna identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ... 102  
»Slovenci«, s katerim od 19. stoletja dalje razumemo (politi čen) narod, ki ga dolo ča 
posebna identiteta, lasten jezik in geografski prostor. Ta jezikovni znak sestavljata 
ozna čenec (skupina ljudi, ki jo druži skupna kolektivna identiteta) in ozna čevalec 
»Slovenci«. V nadaljevanju pa želim pokazati, da je ozna čenec, torej etni čna skupina, 
obstajala, že preden se je zanjo za čel uporabljati izklju čno ozna čevalec »Slovenci«.
O ozna čevalcu Saussure na splošno zapiše, da je le-ta : »… zvo čne narave, 
zato poteka zgolj v času in svoje zna čilnosti povzema po času: a) ima razsežnost; 
in b) to razsežnost je mogo če meriti le v eni sami dimenziji: je premica.«.
75
 Ker 
se moje izvajanje posve ča spreminjanju ozna čevalcev, oziroma njihovi menjavi, 
si oglejmo še, kaj je Saussure dognal o tem: » Čas, ki zagotavlja nepretrganost v 
jeziku, ima še en u činek, ki je na videz v protislovju s prvim: jezikovne znake hitreje 
ali po časneje spreminja, tako da lahko govorimo hkrati o nespremenljivosti in o 
spremenljivosti znaka.«
76
 Dodaja: »Ne glede na dejavnike sprememb, naj delujejo 
sami ali v povezavi, vselej pripeljejo do premika v odnosu med ozna čencem in 
ozna čevalcem.«
77
 V nadaljevanju si bomo potemtakem ogledali ve č sprememb 
med glasovno materijo in idejo.
V tem pogledu etni čnost z jezikom deli pomembno lastnost namre č svojo 
dihotomijo med trajnostjo in spreminjanjem.
78
 Vendar je ob tem treba poudariti, 
da so se poimenovanja za etni čno in jezikovno skupnost, za katero se je naposled 
dokon čno uveljavil ozna čevalec »Slovenci«, vendarle pogosteje spreminjala, kot 
se je spreminjala sama etnija. V tem uvodnem delu se bom omejil zgolj na poi-
menovanja v slovenš čini, v nadaljevanju pa še o poimenovanjih v drugih jezikih. 
Za slovensko etni čno skupnost kot ozna čenec so se v času reformacije v 
16. stoletju uporabljali zlasti trije ozna čevalci, in sicer: Slovenci
79
 ali Sloveni
80
 
ter sintagma Kranjci inu Slovenci .
81
 Igor Grdina je glede slednje opozoril, da gre 
strani meje ozna čevalec b – ö – f, na drugi pa o – k – s (Ochs)« (Saussure, Predavanja iz , str. 
81).
75
 Saussure, Predavanja iz , str. 83.
76
 Prav tam, str. 88.
77
 Prav tam, str. 89.
78
 Anthony D. Smith: »… central paradox of ethnicity: the coexistence of fl ux and dura-
bility …« (Smith, National Identity , str. 38), primerjaj: Saussure, Predavanja iz , str. 85–92.
79
 Vzemimo kot primer slovenski predgovor Trubarjevega Katekizma iz leta 1550, ki se v 
diplomati čnem prepisu glasi: »VSEM SLOuenzom / Gnado / Myr / Mylho ſt inu prauu Spo ſnane 
boſhye / ſku ſi Ie ſu ſa Chri ſtu ſa pro ſſim« (Trubar, Katekizem (1550) , str. 12).
80
 Janez Rotar je ugotovil, da je v Trubarjevih delih leta 1566 prišlo do spremembe, saj 
se je avtor k svojim naslovljencem obrnil s sintagmo »Kranjcom inu Slovenom«. Vendar Rotar 
ugotavlja, da je pridevnik od obeh ozna čevalcev »Slovenci« in »Sloveni« enak, in sicer »slo-
venski« (Rotar, Toponimika in etnika, str. 465).
81
 O tem: Hö fl er, Trubarjevi Lubi , str. 11. Primerjaj tudi predgovor Andreja Savinca za 
Trubarjevo Postilo iz leta 1595: »… iz velike neizre čene gnade inu milosti tudi nas Kraince inu 
Slovence raven inu poleg druzih folkov h tej veliki gnadi pustil priti, de my tudi to cejlo sveto 
BIBLIO ali vse Svetu pismu v našim pravim slovenskim inu materinim jeziku imamo inu beremo 
…« (Trubar, Hišna postila , str. 27). Sintagmo so slovenski protestantski pisci uporabljali tudi, 
ko so pisali v drugih jezikih. Adam Bohori č je v uvodu v prvo slovensko slovnico 1584 med 
drugim zapisal: »Solis verô no ſtris hominibus Carniolanis ſeu Slavis in ſua dialecto …« (Bohori č, 
Arcticae horulae , Praefatio, [pag. 7]). 

Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 103
za retori čno sredstvo, ki ne ozna čuje dvojega, temve č variacijsko poimenovanje 
enega v razmerju del–celota.
82
 Slovenci poleg tega niso edina etni čna skupnost, 
ki se je v prednacionalni dobi ozna čevala z ve č imeni.
83
 Vzemimo kot primer le 
Lužiške Srbe, ki jih Hipolit Novomeški v svoji izdaji Bohori čeve slovnice iz leta 
1715 ozna čuje s sintagmo Lu ſati vel Wendi .
84
 O čitno nas z Lužiškimi Srbi druži 
ve č kot le slovni čna posebnost dvojine. Podobnih primerov etni čnih skupnosti, 
ki so se ozna čevale z ve č ozna čevalci, je bilo v zgodnjem novem veku še veliko.
V 17. in zlasti v 18. stoletju se je zaradi krepitve deželnih partikularizmov kot 
ozna čevalec za Slovence za čelo vse boj uporabljati kranjsko ime, tudi za Slovence 
izven same vojvodine Kranjske. Tako se s kranjskim etno- in lingvonimom sre čamo 
tudi na Štajerskem, Koroškem, Goriškem in v Trstu.
85
 Na pojav širitve kranjskega 
imena na celoten slovenski etni čni prostor so opozarjali že Janez Hö fl er,
86
 Kozma 
Aha či č
87
 in Boris Golec,
88
 ki je za ta ve č kot stoletje trajajo č zgodovinski proces 
skoval poseben strokovni izraz – »karniolizacija«.
89
 Ta terminus technicus dosledno 
uporablja tudi pri čujo ča razprava. Karniolizacija za razliko od zgoraj omenjene 
kroatizacije ni bila posledica etni čne fuzije oziroma inkorporacije, ali naslonitve 
na drugo etni čno jedro, kot se je to zgodilo z deli današnje vzhodne Slovenije v 
odnosu do sosednjega hrvaškega prostora, temve č je šlo pri karniolizaciji zgolj za 
spremembo ozna čevalca za istega ozna čenca.
S pojavom narodnega gibanja in prehodom etni čne skupnosti v politi čni narod 
pa je slovensko ime kot ozna čevalec v 19. stoletju postopno popolnoma zamenjalo 
kranjskega. Kranjsko ime je hkrati za čelo ozna čevati tudi nemško prebivalstvo 
dežele in zlasti po letu 1918 ni bilo ve č zaželeno. Za Slovence pa je nekdanji 
ozna čevalec »Kranjci« dobil pejorativno konotacijo.
90
 Medtem ko je kranjsko 
82
 Grdina, Pripadnosti in identitete, str. 17 (opomba 27). O tem tudi Janez Rotar: »Vsi pri-
meri kažejo, da je »kranjski« od »slovenskega« v pojasnjevalnem odnosu in ne v izena čevalnem: 
toponim pojasnjuje in natan čneje dolo ča etni čno ime.« (Rotar, Toponimika in etnika, str. 465).
83
 Grdina navaja primer Nemcev, ki so bili znani tudi kot Tevtoni (Grdina, Pripadnosti in 
identitete, str. 17 (opomba 27)).
84
 Hipolit Novomeški, Grammatica Latino-Germanico-Slavonica , pag. 4r.
85
 Ve č »Kranjcev« zunaj same Kranjske si bomo ogledali v posebnem poglavju. Naj tu 
kot primer navedem plemenitega »Kranjca« iz Tolmina, ki je bil med drugim veš č »kranjske-
ga« jezika in se leta 1731 pojavi v anketi dunajskih jezuitov. Vpis naveden po Janezu Hö fl erju: 
»Petrus Antonius Cobavio nobilis carniolus Thulminensis Theologus: linguas callet carniolicam, 
furlanicam, germanicam, latinam et italicam« (Hö fl er, Iz neke jezuitske, str. 109).
86
 Hö fl er, Trubarjevi Lubi , str. 11, 42, 47 (»…, Slovencih, ki so se po deželi (pravzaprav 
s »Kranjci«) dejansko za čeli imenovati šele v novem veku, …«); Höfl er, Iz neke jezuitske, str. 
105–109.
87
 Aha či č, Zgodovina misli: katoliška doba , str. 21–27, 98, 100, 232.
88
 Boris Golec je o tem zapisal: »Pred letom 1848 pa je kranjsko ime celó nadomeš čalo 
ime naroda in jezika, posebej na Kranjskem« (Golec, Nastanek in razvoj, str. 335). Glej tudi: 
Golec, Nedokon čana kroatizacija , str. 47–48. O karniolizaciji glej tudi: Slovenski zgodovinski 
atlas , str. 111.
89
 Glej: Golec, »Lubi Slovenci« med, [tipkopis].
90
 Pejorativno konotacijo je kranjsko ime za Slovence dobilo pri Hrvatih, kot ugotavlja 
Golec (Golec, Nastanek in razvoj, str. 335). Grdina navaja, da so pravaši Anteja Star čevi ća Slo-
vence zmerjali z žaljivko »prokleti Kranjac!« (Grdina, Med dolžnostjo spomina , str. 85). »Zeleno 

V. KO ČEVAR: Ali je slovenska etni čna identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ... 104  
ime z izjemo nekaj obmo čji na desnem bregu Save ob nekdanji deželni meji s 
Štajersko do danes popolnoma izginilo, oziroma se je umaknilo slovenskemu, pa 
so preživele pokrajinske identitete, vezane na nekdanje deželne četrti vojvodine 
Kranjske: Gorenjci, Dolenjci in Notranjci.
91
Podoben primer so Estonci, še ena vertikalna ali demotska etni čna skupnost, ki 
je v prednacionalni dobi za samo-identi fi kacijo uporabljala predvsem ozna čevalec 
maarahvas . Etnonim je dejansko pomenil »ljudje dežele« in se je nanašal tako na 
njihovo indigenost kot tudi ruralnost. Po drugi strani so tujci prebivalstvo tega 
obmo čja že od 13. stoletja dalje v latinš čini naslavljali z apelativom Estones . V 
18. stoletju pa je iz tega latinskega imena izvirajo če poimenovanje eestlane za čelo 
prihajati tudi v rabo med etni čnimi Estonci samimi, ki so ga naposled prevzeli kot 
lastni etnionim.
92
Hkrati je treba poudariti, da s tem, ko se je kranjsko ime v 17. in 18. stoletju 
uporabljalo kot ozna čevalec za vse Slovence, ni izgubilo vseh drugih pomenov. 
V predmoderni dobi je, kot je bilo re čeno, na podro čju terminologije vladala 
precejšnja »nedoslednost«. Zato je za ugotavljanje, kaj dolo čen izraz kdaj pomeni, 
oziroma kateri ozna čevalec ozna čuje dolo čeni ozna čenec, potrebna natan čna kon-
tekstualizacija. Niso namre č redki primeri, ko isti zgodnjenovoveški avtor v istem 
besedilu za isti ozna čenec uporabi ve č ozna čevalcev. Študije, ki so raziskovale 
spremenljivost izrazoslovja, so prispevali: Janez Rotar
93
 in Edvard Vre čko,
94
 ki sta 
raziskala Trubarjevo poimenovanje in pojmovanje južnoslovanskih ljudstev, Rado 
L. Lencek in Kozma Aha či č pa sta prispevala pregleda ozna čevalcev za Slovence 
in slovenš čino od srednjega veka do narodnega gibanja.
95
Podobno kot z etnonimi so ve č pomenov lahko nosili tudi drugi izrazi. Raziska-
vo o rabi sopomenk folk , ljudstvo in narod , ki nazorno prikazuje ve čpomenskost 
dolo čenih ozna čevalcev v slovenskem jeziku, je prispeval Jakob Müller.
96
 Nje-
gova študija nam lahko služi kot vzor rabe kontekstualizacije pri raziskovanju 
ve čpomenskosti in spreminjanja pomena dolo čenih izrazov skozi čas. Podoben 
razvoj ve čpomenskosti nekega ozna čevalca nam ponuja tudi izraz Au ſtria .
97
 Kot 
primer vzemimo Janeza Ludvika Schönlebna, ki v istem delu Dissertatio polemica 
je gift za Srbe in Kranjce!« je poudarjala nemška propaganda pred Koroškim plebiscitom leta 
1920 (Kamra. Plebiscitni lepaki. https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/plebiscitni-lepaki.
html (1. 1. 2019)).
91
 Golec, Nastanek in razvoj, str. 335, 340–347.
92
 Raun, Nineteenth- and early twentiethcentury, str. 132.
93
 Rotar, Toponimika in etnika, 465–472; Rotar, Viri Trubarjevega poimenovanja, 315–361; 
Rotar, Trubar in južni .
94
 Vre čko, Predgovor kot posvetilo, str. 629–663.
95
 Lencek, Note: The Terms, str. 93–97; Aha či č, Zgodovina misli: katoliška doba , str. 232.
96
 Müller, Zgodba o ljudstvu, str. 33–61.
97
 Podobno kot je Schönleben z izrazom Au ſtria ozna čeval tri razli čne ozna čence, sta po 
ugotovitvah avstrijskih zgodovinarjev Otta Brunnerja in Ericha Zöllnerja tudi visokosrednjeveška 
zloženka Herrschaft zu Österreich ( dominium Austriae ) in njena poznosrednjeveška razli čica 
Haus Österreich ( domus Austriae ) lahko ozna čevali tri razli čne pojme, in sicer: dinastijo, vla-
darske pravice in teritorialno posest. (Zöllner, Der Österreichbegriff, str. 23).

Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 105
iz leta 1680 z njim enkrat ozna čuje habsburško dinastijo,
98
 drugi č iz dveh delov 
sestavljeno nadvojvodino Avstrijo pod in nad Anižo
99,100
 ter tretji č protodržavno 
telo habsburške monarhije, sestavljene iz dednih dežel znotraj Svetega rimskega 
cesarstva.
101
Naj za konec uvoda o nomenklaturi opozorim še na dejstvo, da na tem podro čju 
do nesporazumov prihaja še dandanes, kar se kaže zlasti pri zamenjevanju držav 
Slovenija in Slovaška. Predsedniku Republike Slovenije Milanu Ku čanu se je tako 
leta 2002 primerilo, da so mu ob prvem uradnem obisku v Romuniji intonirali himno 
Slovenske Republike namesto himne Republike Slovenije.
102
 Kar pomeni, da je 
slovenski predsednik namesto slovenske Zdravljice slišal slovaško Nad Tatrami se 
bliska . Verjetno se s podobnimi težavami ubadajo tudi Litvanci in Latvijci. Soo čeni 
s težavami svojega časa nikakor ne moremo zameriti npr. Valvasorju, če je leta 
1689 svoje rojake, ko jih ni naslavljal s Kranjci, imenoval: Slavonier , Wenden oder 
Winden , Sclaven oder Wenden in Winden oder Sclaven .
103
98
 Tak je vzklik, s katerim avtor vladarski hiši želi še dolgo življenje: »Vivat AUSTRIA! 
Annos annis accummulet & Fa ſtos impleat dignos aeternitate!« (Schönleben, Dissertatio pole-
mica , Pars posterior, pag. [314]). Za habsburško dinastijo sicer Schönleben ve čkrat uporablja 
pridevniško rabo, npr: Au ſtriaca Domus , familia Au ſtriaca (Schönleben, Dissertatio polemica , 
Pars posterior, pag. 170, 172), ali pa o Habsburžanih govori kot o Avstrijcih, npr: »Sic per Mariam 
Au ſtriaci regnant, imperant, vincunt, pacem ſtabiliunt.« In: »O Au ſtriacorum Regum pietatem, 
cui caele ſtis Imperatrix tam manifeste, & pie adfavet.« (Schönleben, Dissertatio polemica , Pars 
posterior, pag. 172). 
99
 Primera: »Nulla e ſt in vtraq[ue] Au ſtria, nulla in Hungaria, Bohemiae Regnis, nulla 
in Styria, Carinthia, Carniolia B[eatae] Virginis pia Sodalitas, in cujus album nomen ſuum non 
retulerit …« (Schönleben, Dissertatio polemica , Pars posterior, pag. 163) in: »Plures primus ip ſe 
induxit in Au ſtriam, Bohemiam, Styriam.« (Schönleben, Dissertatio polemica , Pars posterior, 
pag. 166).
100
 Schönlebnovo navedbo »in vtraq[ue] Au ſtria« je treba razumeti v kontekstu postopnega 
in zapletenega nastajanja dveh deželnih entitet na obmo čju nekdaj enotne vojvodine Avstrije 
(povzdignjena leta 1156), ki sta se v poznem srednjem veku razvili vsaka na svoji strani reke 
Aniže (Enns). Ko je Friderik III. v 15. stoletju državnopravno potrdil privilegium maius , je 
bila dežela nad Anižo de iure del nadvojvodine Avstrije in v uradnem vladarskem naslovu ni 
bila navedena kot posebna državnopravna entiteta, pa č pa so Habsburžani uporabljali njen grb. 
Lo čeni poimenovanji za obe entiteti sta se v virih pojavili že v drugi polovici 13. stoletja, v 
Schönlebnovem času pa so topogra fi  za Avstrijo nad Anižo pogosto uporabljali njeno ljudsko ime 
»Oberösterreich«. Državnopravni status dežele nad Anižo je bil kljub temu dokon čno urejen šele 
s Februarskim patentom leta 1861, vendar tudi tedaj dežela nad Anižo še vedno ni bila zastopana 
v uradnem naslovu vladarja. Ta je še naprej nosil titulo »nadvojvoda Avstrije«, vezano na obe 
deželi. Avstrija nad Anižo je Zgornja Avstrija (Öberösterreich) uradno postala šele v sklopu prve 
avstrijske republike po prvi svetovni vojni. (Haider, Geschichte Oberösterreichs , str. 99–104; 
Wakounig, Zwischen Landes- und/oder Reichspolitik, str. 70–74).
101
 Primer: »Et verò, vt talem ſe exhiberet Ferdinandus, tamet ſi vndique impetitus ab 
ho ſtibus, purgare tamen Au ſtriam ſuam ab haereticorum reliquiis magno animo contendit …« 
(Schönleben, Dissertatio polemica , Pars posterior, pag. 167).
102
 Siol.net. Sta Slovenija in Slovaška res tako zamenljivi? (https://siol.net/novice/slovenija/
sta-slovenija-in-slovaska-res-tako-zamenljivi-455911 (1. 1. 2019)). 
103
 O tem: Lencek, Note: The Terms, str. 94.

V. KO ČEVAR: Ali je slovenska etni čna identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ... 106  
Hrochove zgodovinske konstante – zibelka naroda Hrochova dela so pri svojih raziskavah upoštevali tako modernisti kot etno-
simbolisti, zato je kot skupna to čka primeren za za četek izvajanja. V pri čujo čem 
podpoglavju se bom oprl na zgoraj predstavljeni Hrochov koncept štirih zgodovinskih 
konstant, ki omogo čajo nastanek modernih narodov, in ga dopolnil z nekaterimi 
svojimi inovacijami ter poskušal predstaviti, katere od gradnikov slovenske iden-
titete lahko prepoznamo v dani klasi fi kaciji:
1. Zgodovinsko-politi čna konstanta. Kot številni drugi teoretiki nacionalizmov 
tudi Hroch razlikuje med t. i. »državnimi narodi« in narodi, katerih nasta-
nek je plod delovanja narodnega gibanja.
104
 Slovenski narod kot politi čna 
entiteta sicer spada v drugo kategorijo, kar pa še ne pomeni, da dolo čene 
zgodovinsko-politi čne konstante niso pomembno vplivale na oblikovanje 
tako etni čne kot nacionalne identitete Slovencev. 
 O ( p r e k i n j e n i ) d r ž a v n i t r a d i c i j i s l o v e n s k e g a n a r o d a k o t p o l i t i čne entitete 
lahko govorimo od leta 1918 dalje.
105
 Kljub temu je vsaj do druge polovice 
16. stoletja v krogih intelektualcev in družbene elite obstajal koncept »slo-
venske dežele« (Windischland ),
106
 ki pa je bil omejen na etni čno in jezikovno 
podro čje in ni imel politi čnih atributov, kar je prepri čljivo dokazal Janez 
Hö fl er.
107
 Poleg tega je v 17. in 18. stoletju, ko so se sicer krepili deželni par-
tikularizmi, naddeželni zna čaj obdržal Trubarjev koncept slovenske Cerkve, 
ki je preživel protireformacijo.
108
 Na cerkveno-upravnem podro čju pa je 
pomemben povezovalni dejavnik za slovenski etni čni prostor predstavljala 
Ljubljanska ško fi ja, ki je imela med letoma 1461 do 1787 svoje župnije tako 
na Kranjskem kot tudi na Štajerskem in Koroškem.
109
 Vendar ve č o tem v 
naslednji to čki.
 V r n i m o s e k p o l i t i čnim dejavnikom narodotvornosti. Neprekinjeno državno 
tradicijo na slovenskem etni čnem prostoru so od srednjega veka do konca 
104
 Hroch, Nationale Identität , str. 38–39. V strokovni literaturi obstaja množica podobnih 
klasi fi kacij narodov po nastanku. Verjetno je za četnik te razdelitve Friedrich Meinecke, ki 
je leta 1908 za čel razlikovati med Staatsnation in Kulturnation . Otto Bauer razlo čuje med 
zgodovinskimi ( historische Nationen ) in nezgodovinskimi narodi ( geschichtslose Nationen ) 
(Bauer, Die Nationalitätenfrage , str. 164–208). Anthony D. Smith razlo čuje: 1) Teritorialni tip 
naroda (zahodni tip). Teritorialni narodi so nastali s procesom birokratske inkorporacije s strani 
lateralnih etnij. Proces je povzro čil nastanek teritorialnih in državljanskih politi čnih narodov. 
Ta proces je zna čilen za zahodnoevropske države, ki so predhodnice narodov. In 2) Etni čni tip 
naroda (srednje- in vzhodnoevropski tip). Ti narodi so nastali s procesom vernakularne/ljudske 
mobilizacije in so etni čni in genealoški narodi (Smith, National Identity , str. 99–101, 123). Z 
zelo podobno razvrstitvijo se sre čamo pri Stanetu Južni ču (Južni č, Identiteta , str. 278, 324).
105
 Glej: Perovšek, Slovenci in država SHS, str. 71–79; Grdina, Slovenci. Razvoj slovenske, 
str. 170–171.
106
 Elze, Trubers Briefe , št. 2, str. 19–20.
107
 Ve č o tem v posebnem poglavju. Glej: Hö fl er, Trubarjevi Lubi Slovenci , str. 14–15, 
46–47, 53, 69.
108
 Vidmar, Schönleben in koncept, str. 9.
109
 Slovenski zgodovinski atlas , str. 100–101, 122–123. O povezovalni vlogi Ljubljanske 
ško fi je za Slovence glej: Grdina, Do » fi ne moke 00«, str. 209.

Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 107
habsburške monarhije leta 1918 imele zgodovinske dežele: Štajerska, Koroška, 
Kranjska s Slovensko marko in Metliko ter Goriška z Gradiško.
110
 Te politi čne 
entitete z atributi državnosti sicer niso bile izklju čno, temve č tudi slovenske. 
V slovenskem zgodovinopisju se je nekdaj zanje uporabljala besedna zveza 
»slovenske zgodovinske dežele«, ki je sicer res historiografski konstrukt, 
vendar če si v spomin prikli čemo dejstvo, da je Trubar svoja dela namenjal 
kristjanom, kir v tih slovenskih deželah prebivajo,
111
 po mojem mnenju ta 
zloženka zgodovinskih dejstev ne potvarja.
 M e d z g o r a j n a š t e t i m i d e ž e l a m i j e b i l a o d k o n c a s r e d n j e g a v e k a d a l j e z a 
Slovence najpomembnejša vojvodina Kranjska, ki je zaradi svoje osrednje 
geografske lege, ško fi jskega sedeža in dejstva, da je bila najbolj slovenska, v 
času reformacije in narodnega gibanja prevzela vodilno vlogo pri povezovanju 
etni čne skupnosti.
112
 Slovenš čina je bila tod najdlje prisotna med višjimi sloji 
prebivalstva in je dolgo predstavljala enega od temeljev deželne identitete.
113
 Iz 
imena dežele sta bila v prednacionalni dobi nekaj časa izpeljana tudi etnonim 
in lingvonim za vse Slovence ( karniolizacija ), kranjski deželni grb pa je nato 
v času narodnega gibanja dal tudi barve slovenski narodni zastavi.
114
 V o k v i r u p o l i t i čno-zgodovinske konstante kot generatorja identitet gre 
izpostaviti tudi pomen nekdanjih deželnih četrti in poznejših terezijanskih 
okrožij na oblikovanje pokrajinskih identitet. Medtem ko današnja štajerska 
in koroška identiteta slonita na pripadnosti nekdanjim deželam, se gorenjska, 
dolenjska ter notranjska identiteta, kot že omenjeno, opirajo na nekdanje 
deželne četrti oziroma okrožja vojvodine Kranjske. Pojav pokrajinskih iden-
titet je raziskal Boris Golec,
115
 prisotnost identitet, ki izvirajo iz nekdanjih 
politi čnih tvorb – dežel ali okrožji – med Slovenci dandanes pa je preu čil 
Matjaž Gerši č.
116
 B o l j k o t d e ž e l n e m e j e p a j e S l o v e n c e k o t e t n i čno skupino in kasneje politi čni 
narod zaznamovala meja Svetega rimskega cesarstva z Ogrskim kraljestvom, 
ki se je dokon čno ustalila okrog leta 1200.
117
 S tem sta bili etni čni skupnosti 
Slovencev in Slavoncev (Kajkavcev), ki sta si bili jezikovno sicer najbližji, 
dokon čno lo čeni.
118
 Meja med cesarstvom in Ogrsko se je kot bariera omi-
lila, ko sta Slavonija in Hrvaška skupaj s preostalo Ogrsko v letih 1526 in 
110
 Slovenski zgodovinski atlas , str. 59–63.
111
 Navedek povzet po: Trubar, Tiga Noviga , str. 15. O tem glej: Kerševan, Božja beseda, 
str. 24.
112
 Hö fl er, Trubarjevi Lubi Slovenci , str. 53.
113
 Golec, Regionalne razlike, str. 25; Ko čevar, Identiteta kranjskih, str. 149–152. 
114
 Grdina, Slovenci. Razvoj slovenske, str. 171. O kranjskem grbu glej: Kotar, Listina 
cesarja Friderika III., str. 68–96.
115
 Glej: Golec, Nastanek in razvoj Golec, str. 327–348; Golec, Terezijanske reforme, str. 
195–216.
116
 Glej: Gerši č, Slovenska pokrajinska .
117
 O ustalitvi politi čne meje na jugu glej: Kosi, … quae terram, str. 58–71, 90–91; Slovenski 
zgodovinski atlas , 69–70.
118
 Glej: Vilfan, Država in dežela, str. 58.

V. KO ČEVAR: Ali je slovenska etni čna identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ... 108  
1527 prišli pod žezlo Habsburžanov. Personalna unija je namre č podro čja 
na jugu in vzhodu slovenskega etni čnega prostora odprla vplivom hrvaško-
slavonskega prostora ( kroatizacija ). Na ogrski strani meje pa je vse skozi 
bilo Prekmurje.
119
 P o l i t i čna meja na zahodu slovenskega etni čnega prostora se je konsolidirala 
na za četku zgodnjega novega veka, in sicer s habsburškim dedovanjem 
Goriške leta 1500 in pridobitvijo zgornjega Poso čja po prvi »beneški vojni« 
med letoma 1508 in 1516.
120
 Po tem sta na beneški strani meje ostali dve s 
Slovenci poseljeni obmo čji, in sicer: Koprsko primorje in Beneška Slove-
nija.
121
 Čeprav se zahodna politi čna meja ni pokrivala z etni čno, na zahodu 
zaradi velikih etni čnih in jezikovnih razlik med Slovenci na eni ter Furlani 
in Italijani na drugi strani, ni prihajalo do podobnih etni čnih fuzij kot ob 
meji z Ogrskim kraljestvom.
122
 V tem pogledu je bila meja Svetega rimskega cesarstva z Republiko sv. Marka 
za Slovence kot etni čno skupnost manj pomembna kot južna in vzhodna meja 
z Ogrsko. Od Nemcev, s katerimi so Slovenci skupaj naseljevali Štajersko, 
Koroško in Kranjsko, pa so jih lo čili etni čni znaki – zlasti jezik. Ve č o tem 
v nadaljevanju.
2. Jezikovno-etni čna konstanta. Ta je klju čno vlogo odigrala pri »etni čnih« 
narodih brez (neprekinjene) državne tradicije, zlasti tistih, ki so nastali okrog 
etni čnih jeder vertikalnih demotskih etnij.
123
 Jezik sicer ni edini gradnik 
(kolektivne) identitete in tudi ni bil v vseh zgodovinskih obdobjih osrednji 
predmet identi fi kacije, spada pa brez dvoma med najpomembnejše. Ferdi-
nand de Saussure je glede tega zapisal: »Nravi naroda u činkujejo na jezik, 
119
 Golec, Nedokon čana kroatizacija , str. 40, 50–51, 93–120; Slovenski zgodovinski atlas , 
str. 110–111.
120
 Slovenski zgodovinski atlas , str. 105. O poteku vojne Maksimilijana I. z Beneško repu-
bliko glej: Kosi, Spopad za prehode , str. 143–170.
121
 O oblikovanju etni čne meje med Slovani in Romani na zahodu glej: Štih, Slovenci. Od 
6. do, str. 171, 175–176.
122
 Na zahodu so bili procesi etni čne fuzije med slovansko na eni ter dvema romanskima 
etnijama na drugi strani zaradi velikih jezikovnih razlik otežko čeni. Medtem so bili tovrstni procesi 
pogosti ob cesarsko-ogrski meji, kjer so si stale nasproti slovanske etni čne skupnosti. Na zahodni 
meji je bil zato bolj kot proces etni čnega zlivanja opazen proces etni čne asimilacije enklav enega 
prebivalstva z ve činsko etnijo okolice. To se je zgodilo s slovanskimi kolonisti v Furlaniji, ki so 
jih tja v 11. stoletju po ogrskih vpadih naselili oglejski patriarhi. Glej: Štih, Slovenci. Od 6. do, str. 
176. O odnosih med Slovenci, Furlani in Italijani glej: Pisk, Vi čuvarji ste , str. 13–17.
123
 Hroch v sklopu te konstante predstavi posebno skupino etnij, katerih jeziki niso sovpadali 
z uradnimi jeziki uprave, ter te skupnosti deli v tri podskupine: 1) etni čne skupine z oslabljenim 
literarnim jezikom, kamor prišteva Čehe, Hrvate in Flamce; 2) skupine brez literarne tradicije, 
kamor prišteva: Srbe, Estonce in Slovence; ter 3) skupine s prekinjeno literarno tradicijo, ka-
mor prišteva Katalonce (Hroch, Nationale Identität , str. 39–41). Kar zadeva drugo podskupino 
etni čnih skupin brez literarne tradicije, Hrochove trditve ne držijo, saj so vse tri naštete etnije 
Srbi, Estonci in Slovenci premogli neprekinjeno literarno tradicijo. V slovenskem primeru 
neprekinjena literarna tradicija obstaja od leta 1550 dalje (Pogorelec, Cerkveno življenje, str. 
316–317; Aha či č, Zgodovina misli: katoliška doba , str. 227–228). 

Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 109
na drugi strani pa v veliki meri prav jezik dela narod.«
124
 Poleg jezika so 
Slovence kot etni čno skupnost v zgodnjem novem veku dolo čala še druga 
etni čna znamenja, vendar ve č o tem v posebnem poglavju.
 Slovenš čina je bila klju čno etni čno znamenje Slovencev kot etni čne skup-
nosti in je z narodnim gibanjem v 19. stoletju postala tudi temelj narodne 
identitete.
125
 Glede njenega pomena v zgodnjem novem veku Anja Dular 
ugotavlja: »Že iz samih podnaslovov in uvodnih strani publikacij v slovenš čini 
je namre č od 16. stoletja naprej mo č razumeti, da tu ni bil prisoten le pojem 
deželne, ampak slovenske pripadnosti v razli čnih deželah.«
126
 P o v k l j u čitvi slovenskega etni čnega prostora v frankovski državni okvir, 
nemški kolonizaciji in po uveljavitvi nemš čine kot jezika zapisovanja v 
svetni upravi znotraj Svetega rimskega cesarstva po letu 1300
127
 je prišlo do 
že omenjenega procesa »jezikovnega nalaganja«
128
 nemš čine na slovenš čino. 
V zgodnjem novem veku je bila tako pisarniška nemš čina skoraj edini jezik 
svetne uprave na pretežnem delu slovenskega etni čnega prostora, za njo pa 
sta precej zaostajali latinš čina in italijanš čina.
129
 Posledi čno je slovenš čina iz 
nemš čine sprejela veliko izrazov, ki se ti čejo države, oblasti in plemstva.
130
 
Poleg tega je nemš čina na Slovenskem kmalu dobila status prestižnega 
jezika,
131
 čeprav je sama germanizacija skozi zgodnji novi vek napredovala 
le po časi
132
 in se slovenš čine ni držal sloves manjvrednega sociolekta.
133
 Je 
pa v drugi polovici 18. stoletja res postala vse bolj socialno zaznamovana 
kot jezik nižjih slojev.
134
 P o n e k a j s r e d n j e v e š k i h z a p i s i h j e s l o v e n s k i j e z i k s r e d i 1 6 . s t o l e t j a s t o p i l 
na pot knjižnega jezika, ki ga je z vpogledom v razli čna slovenska nare čja 
vzpostavil Primož Trubar kot nekakšno umetno tvorbo, ki je poskušala v 
čim ve čji meri slediti izro čilu tedanjega javno govorjenega jezika.
135
 Sama 
jezikovna skupnost pa je vendarle obstajala že pred samo vzpostavitvijo 
knjižnega standarda. Slovenš čina se je razvila v samosvoj slovanski jezik, 
ki si je bil sicer najbližje s sosednjo hrvaš čino, vendar je edini primer, v 
124
 Saussure, Predavanja iz , str. 32. O jeziku in etni čnih (kolektivnih) identitetah je Saus-
sure na drugem mestu zapisal še: »Med etnizmom in jezikom velja tisti odnos recipro čnosti, ki 
smo ga že ugotovili […]: družbena vez vzpodbuja tvorbo skupnega jezika in nemara skupnemu 
idiomu vtisne nekatere zna čilnosti; nasprotno pa skupni jezik delno vzpostavlja etni čno enotnost« 
(Saussure, Predavanja iz , str. 250).
125
 O razvoju slovenš čine kot jezika glej: Toporiši č, Slovenski jezik, str. 34–38.
126
 Dular, Berem, bereš, beremo, str. 101.
127
 Golec, Etni čno-jezikovna struktura, str. 403.
128
 Saussure, Predavanja iz , str. 216–217.
129
 Golec, Regionalne razlike, str. 25. O slovenš čini v uradnih besedilih glej: Koruza, O 
zapisanih, str. 193–200, 244–254.
130
 Dular, Slovenska plemiška, str. 270.
131
 Golec, Regionalne razlike, str. 26.
132
 Ko čevar, Identiteta kranjskih, str. 149–152.
133
 Štuhec, Iz Lesc, str. 340.
134
 Aha či č, Zgodovina misli: katoliška doba , str. 36.
135
 Glej: Slovenski zgodovinski atlas , str. 134.

V. KO ČEVAR: Ali je slovenska etni čna identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ... 110  
katerem utemeljitelj knjižnega jezika kot govorce slovenskega jezika omenja 
tudi Hrvate, po ugotovitvah Igorja Grdine, nastal pod vplivom zamisli Petra 
Pavla Vergerija o enotnem jeziku za vsa južnoslovanska ljudstva, ki pa ni 
obrodila sadov.
136
 Reformatorska vnema na jezikovnem podro čju je svoj vrh 
dosegla leta 1584, ko je slovenš čina dobila svojo prvo slovnico Arcticae 
horulae Adama Bohori ča
137
 in prevod celotne Biblije Jurija Dalmatina.
138
 Kljub protireformaciji se je slovenš čina kot knjižni jezik ohranila in v t. i. 
katoliški dobi slovenskega pismenstva doživela preporod v obliki rokopi-
snih del, ki so po ugotovitvah Matije Ogrina obsegala kompleksen sestav 
literarnih besedil.
139
 Ker je čas baroka prinesel krepitev deželnih partikula-
rizmov
140
 in posledi čno širitev deželnih identitet med ljudi vseh slojev, je 
Slovence kot etni čno skupnost zajel proces etni čne fi sije ali diferenciacije, 
ki se je odrazil tudi na še intenzivnejšem nare čnem cepljenju, kar je seveda 
pomenilo tudi pritisk na knjižni jezik in spodbudilo njegovo prilagajanje 
posameznim nare čnim zna čilnostim ter posledi čno cepljenje knjižnega jezi-
ka v razli čice. Na obmo čju etni čnega jedra so nastale pokrajinske razli čice 
knjižne slovenš čine (štajerska, kranjska in koroška), v prehodnem obmo čju, 
kjer lahko nemara govorimo celo o etni čni proliferaciji, pa dve posebni 
varianti knjižnega jezika: vzhodnoštajerska in prekmurska.
141
 Vendar je tudi v tem času enotnost slovenskega knjižnega jezika na izro čilu 
protestantske knjižne tradicije ohranjal zlasti Dalmatinov prevod Svetega 
pisma, na katerem sta slonela tudi katoliška lekcionarja iz let 1613 in 1672. 
Bohori čeva slovnica pa je do ponovne objave Hipolita Novomeškega leta 
1715 veljala za izgubljeno. Da je književno delo protestantov tudi v 17. in 18. 
stoletju ostalo norma, je prepri čljivo dokazal Kozma Aha či č.
142
 Nadnare čni 
zna čaj te jezikovne norme pa so vzdrževali tudi redovni pridigarji, ki so se 
redno selili po celotnem slovenskem etni čnem prostoru.
143
 Slovenš čina je z reformacijo v drugi polovici 16. stoletja postala jedro še 
enega koncepta, ki je pomembno ohranjal tudi etni čno kohezijo v primerjavi s 
sredobežnimi silami etni čne fi sije. Trubar je namre č v svoji Cerkovni ordningi 
leta 1564 razvil že omenjeni koncept »Cerkve Božje slovenskega jezika«, 
ki je bila namenjena protestantski cerkveni organizaciji na Kranjskem in v 
drugih »slovenskih deželah«.
144
 To dokazuje prisotnost izvodov dela tudi v 
drugih deželah.
145
 Marko Kerševan glede Cerkovne ordninge ugotavlja, da 
136
 Grdina, Od Brižinskih spomenikov , str. 115–122; Höfl er, Trubarjevi Lubi Slovenci , str. 58.
137
 Glej: Aha či č, Zgodovina misli: protestantizem , str. 69–211.
138
 Slovenski zgodovinski atlas , str. 134.
139
 Ogrin, Slovenski rokopisi 17. stoletja, str. 25–26.
140
 Hö fl er, Trubarjevi Lubi Slovenci , str. 11. 
141
 Aha či č, Zgodovina misli: katoliška doba , str. 15, 19, 25, 212, 219, 236; Slovenski zgo-
dovinski atlas , str. 134.
142
 Aha či č, Zgodovina misli: katoliška doba , str. 87, 176.
143
 Prav tam, str. 233.
144
 Kerševan, Božja beseda, str. 32.
145
 Šega, Med Biblijo in, str. 128.

Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 111
gre za: »… besedilo, ki bi hkrati spodbujalo versko, izobrazbeno in kulturno 
(samo)zavest in enotnost ‚ljudi slovenskega jezika‘ …«.
146
 Kljub deželnoknežji 
prepovedi in zaplembi knjige, ki kot cerkveni statut ni v polnosti zaživel,
147
 
je Trubarjev koncept slovenske Cerkve preživel.
 Nanj se je npr. v svojem pismu kranjskim odbornikom 10. januarja 1572 
skliceval Andrej Savinec, ki je zapisal tudi: »Hieher gen Tübingen alda noch 
die Theologiam oder die Hl. Schrifft studieren, vnd also mitlers Zeit vnserer 
armen windischen kirchen mit fürtragen des Göttlichen Worte diennen vnd 
zu nuz sein mocht, mich erhebt, vnd alda biss auff dise gegenwertige Zeit 
meinen Theologicisstudys (ohne allen eigen rhumb zu schreyben) vleissig 
inuigiliert vnd obgelegen.«
148
 Poleg tega Luka Vidmar ugotavlja, da je, kljub protireformaciji na prelomu iz 
16. v 17. stoletje,
149
 Trubarjeva ideja slovenske Cerkve pomembno zaznamovala 
tudi dojemanje in delovanje katoliške Cerkve na Slovenskem in se odražala 
zlasti v katoliških lekcionarjih, ki niso bili omejeni zgolj na župnije Ljubljanske 
ško fi je, temve č so bili namenjeni širšemu slovenskemu ob činstvu.
150
 O b t e m j e t r e b a p o u d a r i t i , d a T r u b a r j e v k o n c e p t C e r k v e s l o v e n s k e g a j e z i k a n i 
imel politi čnih konotacij v smislu spreminjanja deželnih meja, ali ustvarjanju 
politi čno-upravnih entitet po etni čnem klju ču, kar tudi ni bil razlog za njeno 
prepoved. Ta je Cerkovno ordningo doletela zaradi poseganja v pravice 
deželnega kneza na konfesionalnem podro čju. Prav tako je reformatorjeva 
prva skrb veljala širjenju evangelija, ob čemer pa je tudi slovensko rodoljubje 
na njegovi lestvici prioritet kotiralo na visokem mestu. Trubarjev koncept je 
kljub neuspehu na verskem podro čju vzpostavil osrednji idejni, duhovni in 
jezikovni koncept, ki je slovensko jezikovno in etni čno identiteto ohranjal 
do časa, ko je naposled dobila politi čno konotacijo.
3. Pojmovna konstanta. Hroch v povezavi s pojmovno konstanto opozori na 
raznolikost pojmov, ki jih v povezavi z narodom poznajo državni narodi in 
narodi, ki so plod narodnega gibanja. Poleg tega izpostavlja dejstvo, da so 
številni pojmi skozi zgodovino menjali svoj pomen ter kot primer navaja, da 
je deželni patriotizem za nekega plemi ča okrog leta 1800 pomenil nekaj čisto 
drugega kot za intelektualca stoletje kasneje.
151
 Tej Hrochovi ugotovitvi sicer 
lahko pritrdim, vendar bom na tem mestu opozoril, da čeprav se je vsebina 
pojma domovine skozi zgodovino spreminjala, je ob čutek pripadnosti le-tej 
človeško družbo zaznamoval vse od antike dalje.
 Poleg tega bi rad opozoril, da se skozi zgodovino vselej medsebojno do-
polnjujeta ob čutka pripadnosti dolo čenemu prostoru in dolo čeni skupini. 
146
 Kerševan, Božja beseda, str. 32.
147
 Šega, Med Biblijo in, str. 128.
148
 Rajhman, Pisma slovenskih protestantov , št. 7, str. 49; Elze, Primus Trubers Briefe , št. 
507 (delni povzetek).
149
 Glej: Ko čevar, Vojvodina Kranjska , str. 20–88, 92–97, 122–167.
150
 Vidmar, Schönleben in koncept, str. 9.
151
 Hroch, Nationale Identität , str. 41–43.

V. KO ČEVAR: Ali je slovenska etni čna identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ... 112  
V prvem primeru navezanosti na dolo čeno teritorialno-politi čno entiteto 
lahko govorimo o domoljubju (patriotizem, državni nacionalizem). Drugo 
kategorijo pripadnosti dolo čeni skupini lahko v grobem razdelimo na: 1) 
pripadnosti skupinam na podlagi etni čnih, jezikovnih in kulturnih zna čilnosti, 
v tem primeru govorimo o rodoljubju (etnonacionalizem), ter 2) pripadnost 
skupinam, ki jih dolo ča družbeni stan ali poklic.
152
 Vse tri oblike ob čutkov 
pripadnosti se med seboj a priori ne izklju čujejo, pa č pa njihov pomen 
skozi zgodovino variira. Ker se bom vprašanju amplitud pomena dolo čenih 
ob čutkov pripadnosti posvetil v posebnem poglavju, naj tu nadaljujem s 
prikazom razvoja domoljubja in rodoljubja skozi zgodovino.
153
 Za čnimo z dvema primeroma domoljubja ali teritorialnega patriotizma iz 
antike. Kot prvi se nam ponuja Tukidid, ki je Perikleju v svoji Peloponeški 
vojni v znamenitem pogrebnem govoru v usta položil naslednje besede: 
»Atene gredo edine med sedanjimi državami v preskušnjo ve čje, kakor je 
njih sloves.«
154
 In: »Sr čen mož, ki v hrabrosti ne pozna strahu in goji najlepše 
nade na veli čino domovine, mnogo teže prenaša sramoto zaradi boje čnosti 
kot smrt, katere ne ob čuti.«
155
 Navedek izraža pripadnost atenski polis, 
kar pa še ne pomeni, da stari Grki niso poznali tudi ob čutij pripadnosti po 
etni čno-jezikovnem kriteriju.
156
 Po svojih podetnijah so se namre č delili na 
Dorce, Jonce, Eolce in Beo čane, prisotne pa so bile tudi predstave o posebni 
helenski kulturni etniji.
157
 S podobnimi ob čutji se sre čamo tudi pri Rimljanih. 
Horacij je vzkliknil: »Dulce et decorum est pro patria mori!«
158
 
 I z r a ž e n o p a t r i o t s k o k o m p o n e n t o j e p o z n a l a s r e d n j e v e š k a l i t e r a t u r a p r a -
voslavnih Slovanov. Simon Malmenvall je na primeru pridige Beseda o 
152
 O tem glej poglavje o ve čplastnosti osebnih in kolektivnih identitet.
153
 Temeljno študijo o domoljubju je za slovensko revijo Napredna misel že leta 1914 
prispeval italijanski sociolog nemškega rodu Roberto Michaels. Nanjo se bo pri čujo ča študija 
v nadaljevanju pogosto sklicevala (Michels, Histori čna analiza patriotizma, str. 153–182). O 
zgodovinskem kon fl iktu patriotizma in kozmopolitizma glej: Todorov, Narod in nacionalizem, 
str. 145–164. V zadnjem času so študije deželnega patriotizma v porastu (glej: Gotthard, Vormo-
derne Lebensräume, str. 37–73; Piirimäe, Swedish or Livonian, str. 13–32; Piirimäe, Livonian 
Vaterland, str. 15–45). Zgodovinarji ugotavljajo, da je v zgodnjem novem veku obstajalo ve č 
ob čutkov pripadnosti hkrati. Tako je bil patriotizem v nekaterih primerih vezan na celotno 
Sveto rimsko cesarstvo (nemške narodnosti), spet drugi č se je vezal bolj na posamezne dežele. 
O ob čutkih pripadnosti deželi in Svetemu Rimskemu cesarstvu nemške narodnosti kranjskih 
deželnih stanov glej: Ko čevar, Identiteta kranjskih, str. 135–158.
154
 Thucydides, Peloponeška vojna , 2, 41.
155
 Prav tam, 2, 43.
156
 Tudi ta ob čutek pripadnosti skupni helenski identiteti je mo č zaznati v Periklejevem 
žalnem govoru, četudi je bil starogrški svet tedaj zapleten v bratomorno peloponeško vojno 
(431–404 pr. Kr.). Po Tukididu je Periklej namre č rekel tudi: »Le malo Helenom kot tem velja, 
da besede ne zaostajajo za dejanji.« (Thucydides, Peloponeška vojna , 2, 42).
157
 Smith, National Identity , str. 8, 24, 43–45. 
158
 Izvirnik: »Dulce et decorum est pro patria mori: / mors et fugacem persequitur virum / 
nec parcit inbellis iuventae / poplitibus timidove tergo.« Horacij, Carmina (III.2.13). (HORATI 
FLACCI CARMINVM LIBER TERTIVS. http://www.thelatinlibrary.com/horace/carm3.shtml 
(24. 10. 2018)). 

Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 113
postavi in milosti izpod peresa kijevskega metropolita Hilariona iz sredine 
11. stoletja pokazal, kako je versko osmišljanje zgodovine Kijevske Rusije 
v delu spremljala izrazita patriotska nota, ki je služila samopotrjevanju sta-
roruske elite v odnosu do preostalih krš čanskih držav zlasti bizantinskega 
cesarstva.
159
 D e ž e l n o d o m o l j u b j e s o v s e l e j i z k a z o v a l i d e ž e l n i s t a n o v i .
160
 Kranjski so tako 
prapore svoje plemiške konjenice, kot to kaže primer iz leta 1621, opremili 
z napisom Fir daß Vatterland ,
161
 v deželnozborskem gradivu pa se pogosto 
sre čamo z nemško besedno zvezo: wegen des geliebten vatterlandts wolfahrt ,
162
 
ali njeno latinsko razli čico: Salus patriae prima et suprema cura est .
163
 
Sklicevanje na domoljubje in domovino je bilo zna čilno za obe: stanovsko 
in deželnoknežjo stran. Ferdinand III. je na kranjske stanove apeliral kot na 
»zveste domoljube« ( gethreue patrioten ),
164
 sebe pa naslavljal kot »o četa 
domovine« ( pater patriae ).
165
 Deželni ali državni patriotizem tudi ni bil nikakršna posebnost habsburških 
dednih dežel, temve č je širom Evrope veljal za krepost ter služil kot refe-
renca in motivacija.
166
 Ogrska se je tako s Francem II. Rákóczijem na čelu 
leta 1703 dvignila v upor proti Habsburžanom pod geslom Cum Deo pro 
patria et libertate .
167
 Ta ob čutek pripadnosti tudi ni bil omejen le na politi čno 
elito. Na vrsto izrazov domoljubja in rodoljubja naletimo v literarni tradiciji 
slovenskega etni čnega prostora. Za čenši s prvima slovenskima knjigama 
iz leta 1550: Katekizmom , v katerem se Trubar ozna či kot Philopatridus 
159
 Malmenvall, Beseda o postavi, str. 16.
160
 O širitvi deželnega domoljubja na vse stanove družbe kot posledici turškega zavojevanja 
je Vasko Simoniti zapisal: »S tem pa je dežela postala ve č kot zgolj geografski prostor prebi-
vanja. Postala je prostor s čustveno vsebino. Dežela je postala domovina« (Simoniti, Vojaška 
organizacija , str. 111). Primerjaj z razmerami v 17. stoletju na vzhodni obali Baltika: Piirimäe, 
Swedish or Livonian, str. 13–32.
161
 Žargi, Bitka pri Sisku, str. 22.
162
 Primer je vzet iz kreden čnega pisma Ferdinanda III. za svoje komisarje na kranjskem 
deželnem zboru leta 1639, v katerem se sklicuje na »blagor ljube domovine« (ARS, SI AS 2, 
Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg., šk. 355 (fasc. 240), Landtagsabhandlungen 1639, No. 1, 
Khayser[liches] credentialschreiben zum landtag).
163
 ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg., šk. 355 (fasc. 240), Landtagsabhandlun-
gen 1639, N: der röm[ischen] khay[serlichen] auch zu Hungarn und Böhaimb khönig[lichen] 
may[estät] etc. etc. verordenter landtags commisarien in Crain verrer unumbgenckhlich: und 
höchst nothgedrungenes ansuchen und begehren an N: die Löb: stände des herzogthumbs Crain, 
Num 17, [pag. 5].
164
 ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg., šk. 355 (fasc. 240), Landtagsabhandlun-
gen 1639, N: der röm[ischen] khay[serlichen] auch zu Hungarn und Böhaimb khönig[lichen] 
may[estät] etc. etc. verordenter landtags commisarien in Crain verrer unumbgenckhlich: und 
höchst nothgedrungenes ansuchen und begehren an N: die Löb: stände des herzogthumbs Crain, 
Num 17, [pag. 8].
165
 ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg., šk. 355 (fasc. 240), Landtagsabhandlun-
gen 1639, Deželnozborska propozicija (1639, januar 8., Dunaj), [pag. 4].
166
 Glej: Piirimäe, Swedish or Livonian, str. 13–32.
167
 Kontler, Madžarska zgodovina , str. 150–153.

V. KO ČEVAR: Ali je slovenska etni čna identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ... 114  
Illiricus ,
168
 in Abecednikom , kjer reformator uporabi še slovensko razli čico 
zgornje sintagme Peryatil v ſeh Slouenzou .
169
 P o d o b n o j e p r i a v t o r j i h k a t o l i š k e d o b e J a n e z u L u d v i k u S c h ö n l e b n u
170
 in 
Janezu Vajkardu Valvasorju, le da je pri njiju v primerjavi s protestanti na-
mesto rodoljubja v prvi vrsti deželni patriotizem. Valvasorjeva iskrena skrb 
za njegovo domovino – Kranjsko
171
 pride do izraza na ve č mestih v Slavi 
vojvodine Kranjske (1689). Tako se ta kaže v prizadetosti glavnega avtorja 
nad opazko, da Kranjska nima svoje kronike ter da še doma čini o svoji deželi 
vedo tujcu povedati bore malo, ki se je pojavila v leta 1649 objavljenem 
delu Topographia provinciarum Austriacarum .
172
 Valvasor je o tem zapisal: 
»Najbolj pa me je gnalo, da bi ustregel upravi čeni želji Matevža Meriana 
…« 173,174
 Domoljubje s pristno skrbjo za vse sodeželane pa se pokaže tudi 
ob koncu Slave vojvodine Kranjske , kjer avtor izrazi zaskrbljenost zaradi 
težkih razmer, ki vladajo v njegovi domovini.
175
 
 Poleg tega je v Slavi mo č zaznati tudi nemško rodo- in domoljubje Valva-
sorjevega soavtorja nemškega u čenjaka Erazma Franciscija (Erasmus von 
Finx). Ta je namre č kritiziral dvorno razkošje, ki je, tako Francisci, slabilo 
njegovo »ljubo Nem čijo« pred zunanjimi nasprotniki.
176
 Poleg tega je nemški 
polihistor skrb za svojo širšo nemško domovino pokazal tudi, ko je ostro 
168
 V izvirniku je sintagma v tožilniku, celoten naslov pa se glasi: »Catechi ſmus In der 
Windi ſchenn Sprach / ſambt einer kürtzen Aßlegung in ge ſang weiß. Item die Litanai vnd ein predig 
vom rechten Glauben / ge ſtelt / durch Philopatridum Illiricum« (Trubar, Katekizem , str. 8).
169
 France Novak glede obeh Trubarjevih sintagem ugotavlja: »Sklepam, da je perjatil vseh 
Slovencov po vsebini ustreznik za nemško-latinski Philopatridus Illyricus« (Novak, Trubarjev 
Philopatridus, str. 299–300).
170
 O Schönlebnovi ljubezni do domovine poro ča njegova najnovejša biogra fi nja Monika 
Deželak Trojar. Glej: Deželak Trojar, Janez Ludvik , str. 270. Naj kot primer domoljubnih vrednot, 
ki jih je poznal Schönlebnov čas, navedem njegovo posvetilo knjige Aemona vindicata , ki jo je 
avtor posvetil ljubljanskemu županu, sodniku in dvanajst članskemu mestnemu svetu z naslednjimi 
besedami: »Pergite viri spectatissimi, et dum pro patria indefesse laboratis, patriotam vestrum 
pariter laborantem pro patria, quo hactenus consuevistis favore prosequimini, et bono animo 
suscipite opusculum, quod operi ampliori Annalium patriae, totius inclytae Provinciae honoribus 
destinato, praeludit. Id dum mihi ex perspecta vestra humanitate securus polliceor, in voto quo 
vobis auguror diuturni felicitatem regiminis, conquiesco« (Schönleben, Aemona vindicata , pag. 
2–3. O tem: Deželak Trojar, Janez Ludvik , str. 270). Beseda patri ōta , ki jo uporablja Schönleben, 
je poznoanti čnega izvora in je lahko pomenila domoljuba ali rojaka.
171
 O Valvasorjevem domoljubju glej: Reisp, Kranjski polihistor , str. 225.
172
 Merian, Topographia provinciarum Austriacarum , pag. 63. 
173
 Navajam v prevodu Branka Reispa (Reisp, Kranjski polihistor , str. 109). Izvirnik: 
Valvasor, Die Ehre , XI., str. 3.
174
 Dejanski avtor upravi čene kritike ni bil bakrorezec Matthäus Merian, ki ga omenja 
Valvasor, temve č nemški u čenjak štajerskih korenin Martin Zeiller.
175
 O Valvasorjevi zaskrbljenosti nad težkimi razmerami v deželi glej: Valvasor, Die Ehre , 
XV., str. 609–610. Svoj magnus opus pa glavni avtor sklene z besedami: »… mein werthes liebes 
Vaterland Crain aber / dem zu Ehren ich die ſes (GOTT Lob! Hiemit be ſchlo ſſene!) Werck heraus 
gegeben / von nun an / in einem ruhigern und blu
ͤ hendem Zu ſtande erhalten ...« (Valvasor, Die 
Ehre , XV., str. 610). 
176
 Reisp, Kranjski polihistor , str. 253. Branko Reisp se sklicuje na: Valvasor, Die Ehre , 
XIV., str. 174, 214, 234, 242, 264, 276, 284; XV., str. 352, 602, 605, 608.

Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 115
obsojal »izdajalske in nenadne kršitve miru« Francozov proti Nemcem,
177
 
francosko zavojevanje »nemških dežel« ( Teut ſche La
ͤ nder )
178
 in vojne grozote, 
ki jih je francoska krona povzro čila ne le tod, temve č povsod po Evropi,
179
 s 
čimer se je soavtor Slave skliceval na t. i. holandsko (1672–1679) in pfalško 
nasledstveno vojno (1688–1697).
 N a t e r i t o r i a l n i t i p p a t r i o t i z m a p o n o v n o n a l e t i m o v o b j a v i B o h o r i čeve slovnice 
Hipolita Novomeškega iz leta 1715, kjer je pojem pojasnjen v latinš čini in 
slovenš čini: Amor patriae, lubesen domovine .
180
 In še bi lahko naštevali. 
Patriotizem oziroma domoljubje in etnonacionalizem ali rodoljubje sta se 
skozi zgodovino nanašala na razli čne predmete identi fi kacije, mesta, dežele, 
države, etni čno-jezikovne skupine ali pokrajine, vendar je prav ob čutek 
domoljubja, kot poudarja Hroch na za četku moderne dobe, dal pomembno 
spodbudo za pojav obeh, tako modernega naroda kot nacionalizma.
181
4. Geografska.
 
Pri geografski konstanti velja izpostaviti nekatere reliefne danosti, 
ki so pomembno zaznamovale slovenski etni čni prostor in oblikovanje tako 
državnih kot deželnih meja. Najve čkrat se pojavita kot zelo približni meji 
reka Drava in Jadransko morje. Kot na primer v Laibacher Zeitungu leta 
1786: »Jene Nation, die in dem ſu
ͤ dlichen Theile des o
ͤ ſterreichi ſchen Krei ſes 
zwi ſchen der Drave und dem adriati ſchen Meere wohnt, ... .«
182
 Geografske 
danosti so po drugi strani lahko tudi razdvajale, kot se to kaže na primeru 
Karavank, ki kot pomembna naravna bariera lo čujejo Slovence od koroških 
Slovencev.
183
 Omeniti gre še dva gospodarska dejavnika, ki sta povezana z geografskimi 
danostmi ter sta v predmoderni dobi povezovala vsaj pretežni del slovenskega 
etni čnega prostora, in sicer solno mejo na Dravi
184
 in tako imenovano kranjsko 
valuto. Obe, tako solna meja kot speci fi čni valutni položaj, ki je temeljil na 
dejstvu, da so tod v obtoku prevladovali beneški novici, sta dale č presegali 
meje ožje Kranjske. Sergij Vilfan je ugotavljal, da je zato pretežni del slo-
venskega etni čnega prostora v zgodnjem novem veku, južno od reke Drave, 
predstavljal poseben gospodarski prostor, ki se je na nekatera in fl acijska gibanja 
v preostalih habsburških dednih deželah odzival na speci fi čen na čin.
185
177
 Povzeto po: »… wie im Herb ſt deß Jahrs 1688 / die Frantzo ſen / am Rhein ſtrom / durch 
einen treulo ſen und unver ſehenen Friedensbruch / theils u
ͤ ber die Abwe ſenheit / theils u
ͤ ber die 
Schwachheit der Teutschen den Ob ſieg erhielten« (Valvasor, Die Ehre , XIV., str. 284). Glej tudi: 
Valvasor, Die Ehre , XV., str. 608.
178
 Valvasor, Die Ehre , XV., str. 602.
179
 Prav tam, str. 602.
180
 Aha či č, Zgodovina misli: katoliška doba , str. 151. 
181
 Hroch, Nationale Identität, str. 42.
182
 Gre za odlomek iz napovedi priprave prvega dela Poskusa zgodovine Kranjske in ostalih 
dežel južnih Slovanov Avstrije , ki jo je objavil časnik Laibacher Zeitung ( Laibacher Zeitung , št. 
33, 17. avgust 1786).
183
 Hroch, Nationale Identität, str. 43.
184
 Glej: Vilfan, K zgodovini kme čkega [1. del], str. 133–138.
185
 Vilfan, Mestne ra čunske knjige, str. 15, 27–28; Vilfan, Pravna zgodovina , str. 308; 
Gestrin, Slovenske dežele , str. 296.

V. KO ČEVAR: Ali je slovenska etni čna identiteta obstajala v prednacionalni dobi? ... 116  
Povzemimo. Da se je na prostoru, za katerega zgodovinarji uporabljamo 
sintagmo »slovenski etni čni prostor«, oblikovala ena etni čna kategorija, so klju čni 
naslednji dejavniki: 1) meja Svetega rimskega cesarstva, ki se je dokon čno ustalila 
okrog leta 1200 in tako lo čila Slovence od Slavoncev,
186
 2) jezikovna razli čnost 
slovenš čine in nemš čine ter nastanek slovenskega knjižnega jezika in koncepta 
slovenske Cerkve, 3) variirajo ča, a neprekinjena navezanost na prostor in njegovo 
prebivalstvo, ter 4) vpliv nekaterih naravnih meja in gospodarskih dejavnikov. Ker 
je bila med naštetimi konstantami za razvoj slovenskega naroda v 19. stoletju brez 
dvoma najpomembnejša druga, to je jezikovno-etni čna, si bomo v nadaljevanju 
pobliže ogledali etni čna znamenja Slovencev.
(Seznam virov in literature ter povzetek sledita na koncu 3. dela razprave.)
186
 Vilfan, Država in dežela, str. 58.