Dne 9. oktobra se je kot blisk razširila po svetu strašna novica: v Marseille« je padel od zločinske krogle zadet jugoslovanski kralj
ALEKSANDER I.
Srca so zastala v grozi, niso hotela verjeti zli vesti. A morali smo se privaditi kruti resnici: naš veliki kralj, ki je šel, v duhu spremljan od milijonov svojih državljanov, na pot z velikim optimizmom v srcu, se je vrnil v naročje svoje domovine mrtev. Naša zemlja se je zavila v črno in joče. Jočejo oni, ki so Mu bili tovariši na bojnih poljanah in njegovi sodelavci pri gradnji nove iržave. Njegovemu spominu se klanja naš preprosti človek, ki je videl v Njem zanesljivega vodnika do boljših časov, klanja se Mu inteligent, ki Ga je poznal kot moža velikih načrtov in širokega obzorja. Klanjamo se Mu vsi, ki smo Ga poznali kot širokogrudnega pospeševatelja lepih umetnosti. Saj so bili deležni Njegovega zanimanja vrhovi v kraljestvu umetnosti, kazal je pa tudi ginljivo pozornost zn vsak pojav ljudske umetnosti; stotine naših pevcev vedo o tem povedati še iz leta 192)!
Naš viteški kralj! Izgubili smo Tebe, a zapustil si nam svojo oporoko. Vršili jo bomo! Čuvali bomo Tvojo in našo Jugoslavijo: z orožjem, s plugom, s peresom, s pesmijo!
Vsem zborom
Ob priliki veličastnega evharističnega kongresa, ki se ho vršil v Ljubljani 28.. 29. in >0. junija 1935. ho priredila Pevska zveza zopet velik cerkven koncert. Peli bi v velikem zboru Tomcev oratorij: Sedem besed Zveličarjevih. ki ga lansko leto na Stadionu nismo mogli peii. in še eno delo. posvečeno presv. Kvharistiji. koncert se bo vršil v okvirju evharističnega kongresa 28. junija zvečer na j hrže na Kongresnem trgu.
Pevska zveza je zaprosila, da bi smela prirediti koncert 1. da dti svojim članom in članicam z vse dežele priliko, da po svojih najboljših močeh sodelujejo pri tej naj večji verski manifestaciji. 2. da naš nastop doprinese po svoje bistven prispevek k veličastvu proslave v oni meri, ki ga more dati le petje in posebno petje iz navdušenih. z vročo ljubeznijo do lepe umetnosti in do vsega vzvišenega prežetih src vas vseh. ki ste že za lanski nastop toliko žrtvovali.
Da bo pa nastop res veličasten, primeren naši volji, vašim zmožnostim in izvišeni ideji, je nujno potrebno, da bodo sodelovali prav vsi zbori. Veliko dela smo opravili že lani, letos ga bo le malo z novo kantato, ki bo krajša, in s ponavljanjem lanskega oratorija.
Pozivamo zbore, da se za sodelovanje priglasijo takoj.
Takrat se bo ves slovenski narod zgrnil okrog Večnega Kralja, zato tudi mi pevci ne smemo biti zadnji in ne smemo molčati.
Viktor Steska:
Kančnik Andrej
narodni pevec
\ svoji prošnji poudarja Kančnik svoje uboštvo: naj se mu da podpora, da bo mogel oskrbovati ženo in otroka in uiti beraški palici („wodurch er in den Stand gesetzt wird, sein Weib und Kind zu ver-sorgen und dem Bettelstab zu entfliehen“).
Toda pomoč ni še tako kmalu prišla. Cesar je naročil še nove poizvedbe. Zalo je konzistorij naročil dekanu (27. 8. 1821) kot okr. šolskemu nadzorniku, naj sporoči: 1. koliko dohodkov ima Kančnik; 2. kaj prav za prav želi; 3. če je za službo nesposoben, naj predloži kirurgovo spričevalo: 4. župnik naj da spričevalo o njegovi nravnosti, porabnosti in o domačih razmerah; 5. naj da nasvet, kako bi se mu moglo pomagati.
Ko se je vse to izvršilo, je gubernij naznanil konzistoriju, da sam Kančnikovi prošnji ni mogel ustreči, pač pa je študijska dvorna komisija 18. 1. 1822 št. 421 sporočila guberniju. da je cesar z ukrepom 14. 1. 1822 dovolil Kančniku osebno doklado letnih 40 gold. konv. veljave. in sicer od 1. nov. 1821 dalje, oziraje se na njegovo siromaštvo in vestno izpolnjevanje službenih dolžnosti; miloščina pa se mu ne more dati.
Ta doklada je bila pač kapljica veselja: veselje pa ni dolgo trajalo, zakaj že I. 3. 1825 je sporočil šmarijski dekan guberniju, da zapusti Kančnik radi bolehnosti in slabih dohodkov službo na Krki o sv. Juriju. Kančnik je res odšel v Ljubljano in iskal novo službo. Do
2
10.	junija je še ni dobil. Nastalo pa je vprašanje, ali mu gre še doklada 40 gold. Gubernij je 25. junija 182) št. 8926 sporočil, da mu je osebno doklado o sv. Juriju ustavil, ker je bila navezana na točno izpolnjevan je dolžnosti. Službo so razpisali z dohodki 171 gold. 25 kr. in s stroški 62 gold. 7 kr., torej s čistim iznosom 109 gold. 18 kr. Za to službo je prosil Šimnovec Anton, ki je na Krki službo opravljal že od L maja 1825, ko je Kančnik zapustil službo. Šimnovec je bil začasno nastavljen. Kančnik je naposled sprejel cerkovniško mesto v I lin jah.
Za časa Kančnikovega službovanja v Velikih Laščah se je dogodil tale zanimiv dogodek: Ko je bil Kančnik v Velikih Laščah, so vladali Francozi v naših deželah. Ko so pa pričeli Avstrijci s hrvatske strani prodirati, so se jim Francozi ustavljali. Ker niso poznali potov, so prisilili Kančnika, da jim je pokazal pot. Kančnik je to storil, potem pa je šel k avstrijski vojski in jo pripeljal Francozom za hrbet dne 25. septembra 181 5. (Slov. učitelj I, 1900, 77.)
V to dobo utegne spadati Kančnikova pesem „Baron Hugo Lazza-rini". Med tal n i k i. ki so jih Francozi odvedli na tuje, je bil tudi baron Hugo Lazzarini, graščak na Čušpergu. Ljudje pripovedujejo, da so ga imeli Francozi dve leti zaprtega. Popolnoma potrt se je vrnil nazaj, tresoč se na vsem telesu. Ob njegovem pogrebu je zložil Kančnik posebno pesem in jo pel v cerkvi ob spremijevanju orgel. (Dr. Gruden v letopisu Sl. M. 1911, 14.)
Ko se je leta 1806 Kančnik poslovil od Dobrepolj. gotovo ni slutil, da se bo kdaj povrnil nazaj. Pa se je nemirnemu možu to vendarle pripetilo. Leta 1826. torej po poteku 20 let. je zopet prišel v Dobrepolje in je tu ostal do svoje smrti 1. 1841. Ker je bil vedno v gmotnih stiskah, je v Dobrepoljah zopet prosil, naj se mu nakloni osebna doklada. Gubernij 22. jul. 1851 sporoča ordinariatu, da je cesar z odlokom 8. jun. 1851 Kančniku zopet dovolil osebno doklado 40 gld, in sicer od 2. januarja 1827 dalje.
Leta 1855 14. maja je moral ribniški dekan sporočiti konzistoriju, da Kančnik šolo zanemarja, da ga popoldne sploli ni v šolo, čeprav bi moral poučevati dopoldne 2 uri in popoldne 2 uri. To mu je konzistorij 20. maja 1855 tudi naročil.
Dnevi so se pa Kančniku stekli in je 24. marca 1841 zapustil to solzno dolino. Bil je v 66. letu. Še tisti dan je smrt sporočil dekan konzistoriju in da je Kančnik zapustil vdovo in devet otrok. Najstarejši sin mora k vojakom, drugi, Leopold po imenu, pa bo to leto dokončal učiteljišče. Konzistorij naj torej določi, da bosta kaplana učila, dokler Leopold Kančnik ne dovrši svojih študij in potem naj se mu to mesto izroči. Konzistorij pa je odgovoril, da je predlog zelo ljudomil. a se ne zlaga s predpisi, zlasti ker Leopold še ni nikjer učil, za Dobrepolje pa je treba vnetega in izvežbanega učitelja. da bo mogla šola zopet oživeti. Prav pa je. da kaplana poučujeta, dokler ne nastopi novi učitelj. Res sin Leopold ni prišel v Dobrepolje, ampak je po dovršenem pedagoškem tečaju I. 1841 prišel za učitelja na Vače. To leto je napravil tudi izpit za glasbo. Klasifikacija se je glasila: posluh dober, terorija dobro, takt dobro, petje srednie. orgle srednje, začetni pojmi v klavirju srednje, uporaba dobro. Njegovi součenci v glasbi so bili: Letnar Josip. Peruzzi Jan. Wenzeis Ignacij. Med temi je bil Leopold Kančnik najslabši. Rojen je bil leta 1821 na Krki. Z Vač je po 2 letih in pol odšel v Šmartno, po 4 letih drugam,
3
po 4 na Dovje. Leta 18ji je prosil za Kostanjevico. Ocena se je izrazila: nravnost pohvaljena, »samo ni za vinske kraje“.
n.
Kančnik Andrej je bil. kakor smo culi, zelo nemiren duh. Nikjer ni mogel dolgo časa vztrajati. Hitro se je naveličal in odpovedal službo. V poznejši dobi mu je trda predla, ker je moral skrbeti za devet otrok.
Organistovska služba ga je veselila, nikakor pa ne učiteljska, zato so bile povsod tožbe, da šolo zanemarja, in njegovo odpoved so povsod radi sprejemali.
Ko je leta 1816 zapusiil normalko v Ljubljani učitelj Vinšek, je prosil Kančnik za to mesto. V prošnji se je zelo pikro izrazil o svojem učiteljskem poklicu. Zapisal je, da prosi za to mesto „navzlic temu, da mrzi učiteljski stan, ki ga nihče ne ceni, razen pisca šolskega kodeksa in metodijske knjige; poskusil pa bo še enkrat boj proti bedi.“
Kančnik Andrej pa je bil narodni pevec in to mu je zagotovilo spomin med narodom. Župnik Mrkun Anton piše v knjigi „Dobrepolje in okolica1' I, str. 41: „Nobenega učitelja niso Dobrepoljci ohranili tako v spominu kot Kančnika. On jim je bil vse: učitelj, organist in ljudski pesnik. Zlagal je poleg cerkvenih pesmi tudi ženitovanjske, šaljive, koledniške, nagrobne in godovne. Ob godu takratnega župnika Jarnoviča je zložil n. pr. pesem o Ribničanih, ki je bila takratnemu Ribniškemu dekanu Prešernu tako všeč, da mu je dal zanjo celih pet križavcev. Sploh je bil priljubljen pri ljudstvu in duhovščini, Ker je bil zelo šaljiv in je najrajši odgovarjal v verzih.“ Ali iie vidimo iz tega, da valovi časa zagrnejo marsikako slabost in da se potem kaka prednost tem jasneje prikaže na dan.
Na Kančnika je opozoril že Fran Levstik v „Popotovanju iz Litije v Čatež“ (Levec: Levstikovi zbrani spisi, III, 180—183). Tu piše: „Kančnik je imel, kakor je slišati, v mladosti čudno usodo. Bil je dobro dolgo proti koncu svojega življenja učitelj in orgljar v Dobre-
Eoljah, kjer je tudi umrl 1. 1841. V pesmih pravijo, da je vsakega pre-osil. Zabrenčal je, kadar se je lotil, vsak praznik in vsako nedeljo novo pesem, dajal je sam besede in napeve, ki so bili pa vsi jako podobni. Kančnikovo ime je slulo široko po Dolenjskem. Poleg svetih je zdelal mnogo druzih, posebno zabavljivih in zdravic. Največ so gotovo zabavljice vredne, v katerih kaj rad šeška žene; pa vendar si ni mogel kaj, da bi se ne bil trikrat poročil. Prepevajo se nekatere njegove še sedaj po Dobrepoljah, po Laščah in po Ribnici. Najimenitnejše so: Od svinjarjev, Od lončarjev, Mož in žena, Od uši in bolhe, Kaj nevesta prinese k hiši (posebno smešna in posebno — kosmata). Izmed pobožnih še sedaj hodi po deželi: Od zvonov, zložena takrat, ko so Dobrepoljci napravljali nove zvoni k cerkvi.
Gotovo ni bil praznoglav; ali uka je imel premalo. Vsako je zapel tako, kakor jo je spisal; in vsako je spisal, kakor mu je prišlo pod palec — zatorej tudi niso, da bi se iz njih učil jezika ali druge pevske umetnosti. Nekoliko je natisnjenih med narodnimi; toda najsmešnejše se pogrešajo, ker jih Korytko ni slišal, ali pa, kar je resnici še bolj podobno, ker so se mu zdele prekosmate. Ljudstvo je v šalah robato, v jeziku rado ohlapno; take so tudi Kančnikove pesmi. Skladal je včasih tudi verze (to ime jim je sam dajal), katerih pa ni pel, ampak samo govoril, zlasti pri vinu. ki ga je vrlo čislal po navadi
4
slehernega pevca. Dva taka verza sta mi znana. Prvi vbada nčene poete ter se glasi:
Pri zadnji vrstici je vselej izpraznil kozarec, ako je sedel pri vinu. Vse ga je rado imelo, ker je bil poln šaljivosti. Pripoveduje se. kako mu je bilo enkrat primanjkalo kurjave, pa da je v nedeljo po deseti maši. ko so ljudje ravno začeli odhajati iz cerkve, zaorgljal čislo novo poskočnico. Dobrepoljci se ustavijo in vlečejo na uho, kaj ti bo. Hitro jo zabasa (debelo grlo je imel) čudno pesem, polno smeha, loži jim. da ga zebe še celo za pečjo, ker nima pri hiši toliko polena, da bi ga za psom vrgel. Kmalu so mu napeljali veliko skladavnico drv. — Kakor vsak imeniten mož, tako je imel tudi 011 posnemavce; toda zadela jih je navadna usoda — nobeden ga ni dosegel.
Izmed Kančnikovih pesmi še zdaj slove tiste, kar je zabavljivih in godčevskih. Narod šale ne čisla samo v navadnem pogovoru, kakor nam kažejo mnoge ribniške smešnice. ampak Slovencu je dobrovolj-nost všeč tudi v knjigah.4*
Tako je pisal Levstik o Kamniku leta 1866. V Levstikovi zapuščini se je ohranil zvezek Kančnikovih pesmi, ki so zgolj nabožne vsebine. Levstik je priobčil v „Vrtcu“ (1882, sir. 175) celo pesem: „Kako na Krki zvoni“ (Biogr. leks., 425; Dr. A. Slodnjak: Frana Levstika Zbrano delo. 1931. 407).
Ta pesem pa ni nabožna. Kot vzorec, kakšne posvetne pesmi je zlagal Kančnik, naj jo tu priobčim:
Vi pojete tako, da vas nihče zastopil ne bo; mi pa pojemo tako, da nas zastopi vsak lahko: filozofi in poetje in vsi drugi kmetje.
Drugi pripoveduje, kako v Laščah zvoni:
Vse stvari Boga časti: jerebica, kukavica, vsaki dan
tud podgan.
še jaz ga bom — bom!
Kako na Krki zvoni
Bom, bom, bom,
Bom že dal Po sih mal Za en bokal!
Bomo pili.
Vin’ točili 111 h val i I i Vsi Boga:
On ga da E11 kozarček Ali dva.
Vse stvari hvalite ga: Mož, ženica.
Brat. sestrica. Golobica,
Prepelica.
Jerebica.
Kukavica.
Volk. lisica In kozica!
Tudi vran Boga hvali In podgan Noč in dan; — Vsi fantiči ln dekliči,
Vsi črviči.
Ribe, ptiči — Vsaka stvar Za ta dar.
5
Hlapec ino	Jaz tega
Gospodar!	Dobrega
Vsi molimo	Očeta nebeškega
In častimo.	B()J11 f.ustil
Zahvalimo	,	,
Stvarnika.	Dokle1r z,v
Ker od njega	Boni» 1)0m- hom-
Vsi dobimo! —	živ bom -— bom.
Levstik je tej pesmi pristavil opombo: „la pesem je skovana ino v dežel dana od enega pesmi j-skladalca, ki nima levega palca — tako se je včasih v šali podpisal. Levi palec si je bil odstrelil na lovu.*'
Omenili smo že. da se je Kančnik po dvajsetih letih 1. 1826 zopet povrnil v Dobrepolje. Tedaj je zapel v cerkvi naslednjo pesem:
Dvajset let je že minilo, kar sem bil v služb" pri vas:
Dosti se je spremenilo,
Skoz ta velki, dolgi čas.
Kni so bii. ko sem šel preč,
/daj jih pa ne vidim več!
Oh, kam so se preselili?
To ne bom jih sprašval naprej!
Ampak rečem: Bog se vsmili,
Bog jim večni pokoj dej!
Tako recite tudi vi. ki ste zdravi in živi!
Kam se čem /daj obrniti?
Tja k častitim nuišnikom: njim čem pa podložen biti. kot božjim namestnikom.
C e ne storim vam dosti v sega.
Imejte me /a /govorjenega.
Ljubi križani Jezus moj.
Jaz sem pa služabnik Tvoj!
O	preljubi sveti Križ,
Daj, da pridem v paradiž!
(Iz knjige: A. Mrkun, ..Dobrepolje in okolica’*, 1. 40.)
Leta 1N>4 so dobili v Dobrepoljah nove zvonove. To slovesnost je Kančnik počastil z dolgo pesmijo, ki ima H osemvrstičnih kitic, s katerimi proslavlja zvonove, ki pojo ob raznih priložnostih, l udi ta pesem se nahaja v Mrkunovi knjigi (I. >4—16) z notami, ki jih je oskrbel Kr. Kramar.
Kančnik je bil ljudski pevec, veseljak pri vinu, ki je znal ljudi zabavati in kratkočasiti s pripovedovanjem in pesmicami. Ker je bil šegav. dovtipen veseljak v družbi, ker se je v tedanji dobi ljudem čudno zdelo, da zna sestavljati pesmice in jim dati tudi napeve, so ljudje njegove pesmi ponavljali in širili. Ni čudno, da je pesem o dobrepoljskih novih zvonovih našla pot celo na Ižansko, kjer jo je še pred nekaj leti pel v Iški Loki Tancek Jožef. Ta pesem obhaja letos svojo stoletnico, kar je dokaz, da tudi nezapisana pesem med ljudstvom dolgo živi, če se le prilega njegovi duši.
6
Lovro Horvat:
Koroška pesem in njena interpretacija*
Pesem bila mi je zvezda, zvezda vodnica po svetu; po koroški zemlji zvesta, zvesta po slovenskem svetu.
Da tebe nimam, prelepa in vzvišena pesem slovenska, in tebe, miloljubka pesmica koroška, šel bi bil morda ono pot, kamor jih je krenilo tisoče izvrstnih talentov koroških in vfonilo in se pogubilo brez sledov v nemškem morju. Kako jih je škoda, zna ceniti le oni, ki je poznal njih blago dušo, njih mehko, ljubeznivo srce. Korošec je mehke narave, ljubezniv, odkrit, postrežljiv, povsem naraven brez vsake zahrbtnosti in nedolžno naiven, kar mu je mnogokrat v lastno škodo.
To je izrabila germanska krutost in uboge koroške Slovence v kovala v trde nemške spone tako silno, dani bilo rešitve in vrnitve nazaj v svoj rod. A še več! Kdor je bil tam, poslali so ga v šolo. kjer so ga učili povzdigovati in hvaliti nemško bistvo in kulturo, nasproti pa zaničevati, psovati in skruniti svoj lastni rod na nečuven, ostuden način. I i ljudje so postali strastni, skušali so nadkriliti pristne Nemce v sovraštvu, postali so janičarji. Janičarju pa ni bilo nič sveto, ne lastna mati, ne starši in rodbina, ne slovenski tovariši, najmanj pa mili materni jezik in slovenska domovina, katero bi bili že tedaj najrajši izdali in prodali nemškemu rajhu. Tak je bil pred svetovno vojno položaj koroških Slovencev, ki so jih hoteli sistematično uničiti po lastnih sinovih, lako se je rodila koroška pesem v mukah in trpljenju koroških src in zato je tako mehka in melanholična. Ona izvira iz globin srca, je pesem dela, skrbi in goreče ljubezni do rodne grude, do narave, do doma, do domačih živali in rastlin, do bližnjega, do staršev in sorodnikov, največ pa do deve izvoljene. Ker izvira iz srca. se mora peti s srcem in polnim razumevanjem besedila. Ona je kakor rajska cvetka v pomladanski lepoti: nežna, rahla, občutljiva. Še tako rahel nemil prijem ji pokvari lice. ji osolzi oko, jo užali.
Ker je pesem čuvstva, se mora peti čuvstveno. nikdar prehitro in z rahlim poudarkom važnejših besed. Besedilo je pri koroški pesmi pravo merilo tempa in izvajanja sploh. Ako hočeš koroško pesem prav zapeti, jo poj naravno, brez vsakega umetničenja v tempu in besedilu. Pesem se poje večinoma v mf. ki preide po potrebi v f. proti koncu pa v zategnjen p. ki lahko tudi izdoni pp. Besedilo je treba pustiti nepokvarjeno, da ostane pesem pristna. Tudi Korošci sami ne obvladajo vsake pesmi tako. kakor bi jo morali, zlasti pa so spravili izvenkoroške varijante v svoje pristne napeve in s tem pesmi pokvarili. Nerazumljivo je, kako pride Treiberjeva himna „Črez jizaro“ do začetnice ..Gor črez jizaro". ko vendar nobenemu Korošcu ne pride na misel, gledati ali veslati ..gor črez jizaro“ in tudi ne ..dol črez ji-zaro“. Ravno tako pogrešen je začetek ,.nmav“. ki sploh nima nobenega smisla. Stari Markove v Št. liju. ki je znal na stotine koroških pesmi in ki se jo je naučil neposredno od Treiberja, je pel: ..Poglej
* Pisec tega članka je pred kratkim obhajal svojo 70 letnico. Uredništvo nui želi. da bi tildi v bodoče / isto ljubeznijo kot doslej gojil prelepo koroško pesem.
7
čriez jizaro“. To bi bilo prvotno. Ako zaradi današnjega notnega sestava črtamo prvi zlog, ostane „Glej čriez jizaro. tam čriez gmajnico".
I o je pristni začetek, kakor si ga je zamislil Treiber in zato edino pravilen. Pa še druge spremembe so si privoščili v tej pesmi: nekomu
11.	pr. je prišlo na misel, da je spremenil naglas besedice ..zibali" \ zibali" in s tem vzel pesmi njen koroški značaj. Kdor hoče torej tej prelepi pesmi dobro, naj jo poje pristno in pravilno, tuje spake-dranke naj pa opusti.
Druga potvorba je ..Dečle to mi povej". Mislim, da je to napisal tiskovni škrat, ker tako ne govori noben Korošec, ampak imenuje devo — ..dočva".
Nekdo se je spravil nad pesem ..Oj te mlinar" in ji pritaknil večkrat ponavljajočo se varijanto: ..pa hoče Gorjančiča, hoče Gorjan-čiča" itd. ter ji s tem vzel vso lepoto.
Sploh je manija, vsako stvar preurejati, popravljati in s tem pokvariti. prav nelepa razvada.
I	udi glasovi „o" in .,ie" delajo nepoznavalcu koroškega narečja težkoče, ker ne veljajo za vse doline. (Mas ..o" rabijo poljanei severno od Drave v okolici Velikovca, med tem ko je „ie" okoli Borovelj doma. Svečani in Gorjanci rabijo čisti i in e. zgornji Rož in Zilani pa zopet naglašajo na o. Zilan vodi svojo govoranco /. nekakim ponosom in samozavestjo in čisto upravičeno, ker je zilski idiom neoporečno naj lepše narečje na Koroškem. S kakšnim zanosom govori Zilan o svoji zemlji, svojem domu, svojih konjih in svojem imetju: to je čisto nekaj posebnega, česar ne zna nobeden drugi Korošec. Iz tega se lahko sklepa, da so živeli nekdaj v Zili vrli in odločni Slovenci, podjetni, imoviti in skrajno marljivi in štedljivi ljudje. Stari Zilan je bil značajen in vrlo naroden ter ni nikdar prelomil svoje obljube; bil je pravi mož-beseda.
laka je bila tudi njegova pesem: visoka, kremenita, resna in samozavestna. Bil je vesel, družaben, a tudi ponosen, pri tem pa vrlo pošten. Zilani imajo še sedaj svoje staroslovenske običaje ob priliki ženitovanja. cerkvenega praznovanja in pri pogrebih. \ isoki raj pod lipo. štehvanje (zbijanje pinje na konjih), posebno pa njih pestra slikovita narodna noša jih odlikuje izmed vseh koroških Slovencev. Pr’ vseh slavnostih, veselicah in prireditvah je zilska pesem igrala glavno vlogo, ker Zilani izredno radi pojo.
A ponemčevalne šole in nemška meja pri Šmohoru in Bleibergu, izza katere so hodili krivi preroki sejat ljuliko, so sedanjo generacijo popolnoma pokvarile, da se je že ob prevratu odpovedala Jugoslaviji^ Vendar pa stari očak Dobrač še stoji in čuva nad Zilani in upamo, da jih privede v varno naročje prave matere.
Končno hočem še enkrat poudariti, da je koroška pesem pesem srca in da je za njeno pravilno predavanje merodajno pravo umevanje in fino čustvo. Srčnost in globoki čut ji da šele pravo dušo in življenje, ki poseže v srce poslušavca. Koroška pesem je harmonično enostavna. lahka, zato zapelje pevca in pevovodjo lahko v površnost, s čimer zgubi vso vrednost. Ona naj teče gladko in mirno: vsako sekanje je za njo uničujoče. Ona naj priplava kot rahel dih, kot srčno ljubimkanje ali pa kot izraz prijateljstva, veselja, navdušenja in ljubezni. Ni koroške pesmi, ki bi imela slab ali sovražen namen. So nekatere šegave, nedolžno izzivajoče, poredne in karajoče, vendar ljubeznive. brez namena zamere. Zato je neobhodno potrebno za pevovodjo in pevce, da skrbno preštudirajo tekst in po tem usmerijo
izvajanje. Pesem naj pride iz srca, ker le tako ho posegla globoko v srca poslušavcev in s tem šele dobila pravo vrednost, lempo naj bo pravilen, nikdar prehiter; premišljen prehod iz hitrejšega tempa v počasnejšega in obratno da pesmi šele dušo in življenje. Koroška pesem hoče živeti, uživati, poživljati in pokazati razpoloženje pevskega srca.
Ker je nekoč nekdo trdil, da koroška pesem nima jodlarja, je treba omeniti, da je ta vrsta napeva pri koroških Slovencih domača, samo da se bistveno razlikuje od nemškega. Med tem, ko se giblje nemški jodlar v velikih intervalih, in sicer vedno v duru, se slovenski prilagodi pesmi, se vije kot neka varijanta. povzeta po njenih melodijah, in izdoni v mehkem akordu. Slovenski jodlar ni nikdar rezek, pogosto milejši nego pesem, a Nemec položi ob koncu pesmi vso silo v svoj jodlar.
Kakršna je dežela, tako je tudi njeno ljudstvo, taka je govorica in pesem tega ljudstva. V divjem skalovju robat in trd Nemec, po solnčnih, cvetočih ravninah mehak Slovenec. Korošec je globoka duša, ki je vsa svoja poštena čuvstva položil v svojo pesem. On poje s srcem in poje v srce. Veselega in šegavega temperamenta je, zato vlije vse svoje veselje v pesem. Ta je njegov zaklad, vse njegovo bogastvo. Koroške pesmi so kakor rajske cvetke v pomladni lepoti, kakor čiste device v svoji nedolžnosti.
Koroška pesem je pesem ljubezni, plamteče ljubezni do rodne zemlje, iz katere je vzklila in katero obdeluje koroški trpin v potu krvavih srag, ona je visoka pesem iskrene ljubezni do milega naroda, do častitljivih staršev in rodbine in božjega stvarstva, posebno pa čiste ljubezni do svoje deve-izvoljenke.
Tako pesem je izrezal in izklesal Tomaž Košat iz koroške slovenske narodne duše in jo povzdignil do svetovnega slovesa. Take pesmi so kovali naši koroški pradedje, koroški talenti in pevci in jih podarili koroškemu narodu. Niso peli in umetničili po notah, peli so iz srca. Ako boste peli koroško pesem iz srca. potem — jo boste zapeli prav.
 ------------------------
Tečaj Pevske zveze
V dneh 9., 10. in 11. julija se je vršil na Rakovniku napovedani pevski tečaj Pevske zveze. Priglašenih je bilo k tečaju 58 pevovodij, med njimi 2 pevovodkinji. ker pa je bil zaradi nujnih zaprek tečaj prestavljen za en teden, so obveznosti doma zadržale 10 priglašencev, tako je bilo zbranih le 48 pevovodij. Njihovo požrtvovalnost naj dokaže dejstvo, da so prišli nekateri čez 50 km daleč s kolesi. Delo je bilo ves čas krepko zastavljeno. Ker je bil nameravan za sklep tečaja koncert, so izpolnile skoraj več čas vaje, in sicer dopoldne po štiri ure in popoldne po štiri. Tako je bilo mogoče, da je bil predelan ves težki spored, ki je nudil dovolj prilike, da so si udeleženci pridobili tudi teoretičnih priboljškov v ritmiki, intonaciji, posebno v umevanju dramatične vsebine raznih pesmi. Spored je bil namenoma tako izbran, da je obsegal novejše in starejše, lažje in težje pesmi vseh mogočih barv: poleg junaškega „Sama“, pretresljive „Kose“, klasične „Cirilove oporoke", nežne „Narodne“ (Tomčeve) smo šli mimo šaljivih ,,Mlatičev“ tja do najpreprostejše narodne (ljudske) pesmi.
9
Poleg vežbanja najvišjega pianissima smo imeli dovolj prilike, poskusiti se v lepem, krepkem, a ne kričavem fortissinui, poleg točne ritmike, enotne izreke in lepe dinamike je bilo vedno prilike dovolj za razne druge potrebne pripombe. Profesor Tomc je pa povrhu še podal pregled novejše svetne in cerkvene glasbe, kar je zelo važno zlasti v današnji krizi, ko si organist težko sproti nabavlja nou in bi sicer marsikdo izgubil stik z moderno literaturo.
Zadnji dan je bil sprejet osnutek poslovnika za Zbor pevovodij in izvoljen odbor, in sicer za predsednika Fr. Bricelj iz Št. Vida nad Ljubljano, za podpredsednika Fr. Zabavnik iz Dola, za tajnika Avg. Fabjani iz Višnje gore, za blagajnika Fr. Mihelčič iz Radovljice, za pevovodjo prof. Bajuk, za odbornika brez mandata skladatelja L. Puš in prof. Tomc.
Ves čas so se člani udeleževali vseh vaj vzorno disciplinirano in resno, zato je tečaj popolnoma uspel. Naše delo je bilo pa v tej vročini omogočeno le zaradi velike gostoljubnosti salezijanskega zavoda na Rakovniku, ki nas je sprejel z odprtimi rokami in nam prepustil velike hladne dvorane za delo, jelo in odpočitek. Tej naklonjenosti gre javna zahvala.
Tečaj sta vodila prof. Bajuk in L. Puš in pripravila koncert, ki ga je zbor odpel v sredo v Št. Vidu pri Ljubljani. Če smemo soditi po navdušenju občinstva, je koncert nad vse pričakovanje lepo uspel in postavil po lanskem začetnem delnem nastopu s 4 pesmimi letos prvi temeljni kamen nadaljnemu delu. Dal Bog srečo!
Koncertna poročila
Črnomelj. Med tem. ko so v zadnjih časih širom Slovenije nastopali posamezni ali združeni pevski zbori, prirejali koncerte in ustanavljali pevske župe, se nam V Beli krajini o takili rečeh niti sanjalo ni, kajti kakor vse druge Muze v Beli krajini, tako je tudi ta panoga umetnosti bila zelo skromna in se je omejevala le na svete prostore ali pa celo spala spanje zaklete kraljične in čakala, da se je kdo dotakne s čarovno palico. Toda temu se ne smemo čuditi, ker je manjkalo za podvig glasbene umetnosti v Beli krajini pobude in primerno naobraženih delavcev. Le redko kdaj je obiskal Belo krajino kak pevski zbor in še tedaj so bili za njegov nastop zainteresirani samo inteligentni krogi, med tein ko preprostega ljudstva nihče ni povabil in privabil. Zaradi siromašnih razmer je v tej deželici le malo organistov, malo pevovodij, in tudi ti ne morejo biti za svoj poklic preveč navdušeni, ker so njihovi dohodki komaj zadostni. — Zato moramo tem bolj toplo pozdraviti prvi nastop združenih belokranjskih cerkvenih zborov, ki se je vršil v nedeljo, 12. avgusta l‘)34 v Semiču. Nastopili so zbori iz Črnomlja, Draga-tuša, Metlike, Podzemlja, Radoviče in Semiča. Ti zbori, katerim se je pridružilo tudi nekaj deklet iz Vinice, so šteli 114 pevcev in pevk; pri dopoldanski službi božji so zapeli slovensko mašo ..Stopil bom k oltarju" od M. Tomca, predpisano spremljevanje je igrala Minka Bartelnova: dirigiral je skladatelj sam. Skladba je bila zelo dobro naštudirana in lepo podana, zbor je nastopal sigurno in je bii elastičen napram svojemu dirigentu. Pripomniti imamo samo to, da bi ..Povzdigo-vanje“ še bolj učinkovalo, če bi ga še nekoliko bolj pianissimo zapeli. Popoldne so nastopili že navedeni zbori, toda brez Semičanov in viniških deklet, tako da je nastopilo 84 pevcev in pevk. Zapeli so 19 pesmi; najprej je nastopil ženski zbor. moški zbor, nato mešan zb. in nazadnje ženski in moški zbor. tako da je bilo petje stopnjema vedno bolj in bolj zgoščeno in mogočno in je naraščalo od lahkega in ljubkega ženskega zbora do sitega in mogočnega osmeroglasnega petja. Pesmi same so bile različnega značaja: od lahkega pripovedovanja o Čičku možičku se je zbor dvignil k resnemu podajanju Ferjančičevega Tone solnce; pozabil je na globoko potrtost Kimovčeve Zaročenke ter se je lahkih nog in kar se da razgibal v rajanju Toinčeve Majeve in v razposajenih Tajčevičevih Veselih popevkah ter izsilil salve
10
smeha in ploskanja s kvakanjem žal). — Zbor je pel precej ubrano, ritmika in agogika je bila zelo dobro, za kar se je zahvaliti pred vsem dirigentu.
P. Pavlin Bitnar.
Višnja gora. Da se tudi Dolenjska pevsko dobro giblje, nam je pokazal okrožni koncert v Višnji gori v nedeljo 7. oktobra 1934. Razveselilo nas je število nastopajočih zborov; veseli smo bili lepega števila pevcev pri posameznih zborih; občudovali smo tudi lepo višino, na katero so pevovodje dvignili svoje zbore. Občudovanja vredna je pa bila še posebno požrtvovalnost zborov, ki so v precej nepri-pravnem času naštudirali koncert in doprinesli težke finančne žrtve, da so mogli sodelovati na koncertu. — Če pomislimo, da je to okrožje raztreseno kakor malokatero drugo, da nekateri pevski zbori, kateri so oddaljeni na desetine kilometrov, nimajo skoraj nobenih pripravnih prometnih zvez z Višnjo goro, potem bomo vedeli še bolj ceniti njihov trud in njihovo požrtvovalnost. -- Nastopilo je 8 zborov, razen Žužemberka, ki je pel tri pesmi, vsi z dvemi pesmimi. Skupen zbor (okoli 180 pevcev) je pa pod vodstvom okrožnega pevovodje Avg. Fabjana zapel štiri pesmi. — Kot prvi je nastopil domači zbor iz Višnje gore (pevovodja Avg. Fabjan). Zbor je sicer na novo sestavljen, a je že jako dobro vpet. — Krka ima dober materijah Izvajanje je bilo kar dovršeno. Vodil jih je J. Markelj. Simpatično so nastopili Hinjčani. ki so imeli takoj poslušavce na svoji strani. Zaslugo na tem, da je zbor dosegel tako lep uspeh, ima pevovodja Martin Ulaga. -Stična je poslala kar 30 pevcev in pevk na koncert. Pa so se tudi številu primerno postavili. V pevovodju Fr. Ovci imajo temperamentnega dirigenta. — Šmihel je bil po številu šibek, glasovno pa presenetljivo dober. Vsak pevec, ki zna s svojim glasom pravilno ravnati, zaleže vsaj za dva druga, ki ne znata svojega glasu izrabiti. Dirigiral je D. Lavrič. — Zbor iz Št. Vida pri Stični in njegovega pevovodjo P. Žagarja poznamo že iz raznih nastopov Pevske zveze. Tudi to pot je svoji dve razmeroma težki pesmi izborno zapel. — Žalna je po številu le malo zaostajala za Stično. Svojo nalogo je zbor lepo izvršil; če se bo zbor držal, bomo imeli še večkrat priliko o njem slišati. Vodi ga J. Jančar. — Zužeinberčani so že rutinirani pevci. Njihov pevovodja Fr. Požun jih je lahko vesel, kakor so jih bili tudi poslu-šavci veseli. — Izborno, masivno je donel skupni zbor. Akustika je bila, čeprav so peli na odru, prav dobra. Vsem sodelujočim, posebno še pevovodjem, moremo na doseženem uspehu le čestitati!
Koncert zbora organistov in pevovodij. Zbor organistov in pevovodij je nastopil v juliju letošnjega leta v Št. Vidu nad Ljubljano z lastnim programom pred javnost. Sicer je pel že	lani v Unionu nekaj točk, kjer	pa seveda	ni mogel v
okviru širšega programa	zbuditi potrebne pozornosti. Svoj krst je	prestal	šele
letos, ko je po zaključku tridnevnega pevskega tečaja pokazal sad svojega truda in nam odkril svoje zmožnosti. Spored je obsegal 15 pesmi, ki jih je zbor naštudiral pod vodstvom prof. Bajuka in deloma tudi pod vodstvom g. Puša. Pesmi so bile izbrane iz naše zborovske literature starejšega datuma, bili so pa zastopani tudi novejši in najnovejši skladatelji. Zanimanje občinstva, ki je prostorno dvorano skoraj popolnoma napolnilo, in to kljub navadnemu delovnemu dnevu, je bilo osredotočeno na to. kakšen vtis bo zbor napravil glasovno. Udeleženci tečaja so prišli iz najrazličnejših krajev, bili so po starosti dokaj različni, tudi glasbeno ne vsi enako izobraženi, največ sami praktični pevovodje, ki se težje podredijo tujemu vodstvu. Vse to	so činitelji. ki vplivajo neugodno	na zlitost	zbora.	Vendar po koncertu lahko trdimo, da je zbor zvenel enotno,	glasovi so	bili po	mož-
nosti izenačeni, nobeden ni preočito izstopal iz celote. Zavidanja vredni so bili basi, tenorsko višino bi si želeli mehkejšo, sočnejšo. Seveda je težko predrugačiti materijah ki ga ima pevovodja na razpolago. Pri nekaterih pesmih se je poznalo, da so udeleženci polagali premajhno važnost na domačo pripravo. V treh dneh se da le potem nekaj napraviti, če je vsak član zbora predpisane skladbe že doma dobro prebavil. Ugledu zbora bo le koristilo, če bo kontrola v tem pogledii
11
v prihodnje strožja. Prvi nastop je dokazal, da je tak zbor potreben, članom samim koristen, za občinstvo pa tudi privlačen. Naj sledi prvemu nastopu še mnogo drugih!
Iz uredništva
Na željo naročnikov prinašamo v današnji številki (9—12) samo lažje skladbe, ki jih bodo po večini zmogli tudi šibkejši zbori. Vendar pa uredništvo po možnosti pazi, da ne zaidejo v priloge manjvredne stvari, nad katerimi bi glasbeno izobraženi kritiki zmajevali z glavami. Ti dve številki sta se zelo zakasnili. To pa ne po krivdi urednika, ki ob pravem času pripravi vse gradivo, ampak po krivdi naročnikov, ki točno ne plačujejo naročnine. Vemo, da je danes stiska za denar, vendar bi morali naročniki, zbori kakor posamezniki, skrbeti, da vsaj proti koncu leta poravnajo svoje obveznosti do lista, ki je njihovo glasilo. Od tiskarne ne moremo zahtevati, da bi ga cclo leto na dolg tiskala. Še enkrat prosimo vse svoje prijatelje in naročnike, naj v tem oziru napravijo red, da se jim ne bo treba pritoževati nad nerednim izhajanjem listu. — Če ne nastopijo kake nepredvidene ovire, bo prinesla prva številka prihodnjega letnika samo koroške pesmi, največ v priredbi dirigenta Akademskega pevskega zbora Fr. Marolta. Zbore že sedaj opozarjamo na to prilogo.
Popravi! V zadnji številki .,Pevca" (7-8) je pomotoma stalo pri članku: “Kakšne pesmi itd.“ ime Ambrozij Sraka. Članek piše v resnici Franc Kramar, organist v Poljanah nad Škofjo Loko. V kolikor niso čitatelji pomote že sami opazili, naj jo zdaj popravijo!
Zbor pevovodij ob priliki tečaja na Rakovniku.