LETNIK LXVI • LETO 2018 ŠTEVILKA 1-2 • ISSN 0353-7455 V tej številki revije so recenzirani naslednji clanki: Jurij Hostnik, Nejc Šarabon – Akutni ucinki staticnega raztezanja v ogrevanju; Jaša Cebulj – Motivi za udejstvovanje in vztrajanje v vrhunskem alpskem smucanju; Klara Perušek, Maja Dolenc, Vedran Hadžic – Ucinki desetminutne vadbe med delovnim casom na nekatere gibalne sposobnosti zaposlenih; Žiga Bencan, Nejc Šarabon – Najpogostejše poškodbe gležnja in stopala ter gibalno-terapevtski pristopi k preventivi in zdravljenju: pregled znanstvenih dokazov; Anže Trafela, Erik Štrumbelj, Frane Erculj – Ucinek treninga prostih metov z zmanjša­nim obrocem pri mladih košarkarjih; Kaja Bajda, Petra Prevc, Damir Karpljuk, Maja Dolenc – Vadba za zdrave starostnike; Pina Umek, Marjeta Kovac – Pri­merjava telesnih znacilnosti in gibalnih sposobnosti umetnostnih drsalk s splošno osnovnošolsko populacijo; Alen Hadžic, Ajra Poljak, Ana Košir, Vedran Hadžic – Pomen spanca pri športnikih; Eva Pecnik, Stojan Burnik, Maja Dolenc – Gibalne navade prebivalcev podrocja Kaski v Nepalu v povezavi z zdrav­jem; Darjan Spudic,Primož Pori, Damir Karpljuk, Vedran Hadžic – Vpliv inercijske vadbe moci na gibalno ucinkovitost starostnic; Jerneja Premelc, Goran Vuckovic – Povezanost dinamike gibanja z uspešnostjo plesalcev pri latinsko-ameriškem plesu samba; Aleš Koštomaj, Jernej Kapus – Staticna apneja na vdih in izdih v vodi in na kopnem; Vedrana Sember, Gregor Starc, Gregor Jurak, Marjeta Kovac, Poljanka Pavletic Samardžija, Mojca Golobic, Shawnda A. Morrison – Slovenski otroci so med telesno najbolj dejavnimi na svetu. NAVODILA ZA AVTORJE CLANKOV Uredništvo revije ŠPORT objavlja le izvirna, še neobjavljena strokovna dela in zgošcene predstavitve raziskav. Prispevki, ki jih objavljamo v slovenšcini, morajo biti napisani jedrnato in strokovno ter jezikovno neoporecno. Izvlecek v slovenšcini in anglešcini naj v najvec 200 besedah vsebinsko povzema pomembnejše dele clanka (namen, metodo, rezultate). Za prevod izvlecka v anglešcino poskrbi avtor sam. Prispevke lektoriramo. Recenziramo raziskovalne, na željo avtorja pa tudi druge clanke. Rokopisov in slik ne vracamo. Avtor mora oddati prispevek na naslov uredništva v elektronski obliki, s širokim razmakom (1.5 vrstice) in 3 cm širokim levim in desnim robom. Izdelan mora biti v programu MS WORD in shranjen na ustreznem elektronskem mediju ali poslan po elektronski pošti na naslov: revija.sport@fsp.uni-lj.si. Prva stran clanka naj vsebuje ime avtorja, naslov clanka, naslov ustanove, kjer je bilo delo objavljeno. Ce je delo skupinsko, naj bodo navedeni ustrezni podatki za vse avtorje. V nadaljevanju navedite korespondencnega avtorja (v kolikor je avtorjev vec je obicajno to prvi avtor) in njegovo ime in priimek, naziv, naslov stalnega prebivališca, naslov zaposlitve, telefon in elektronski naslov. Prva stran naj vsebuje tudi naslednjo izjavo: »Spodaj podpisani (ime in priimek) potrjujem, da je predloženo besedilo v celoti moje avtorsko delo in še ni bilo objavljeno oz. ni v postopku objave v drugih publikacijah«. Ce je avtorjev vec, zgornjo izjavo v imenu celotne skupine avtorjev napiše in podpiše prvi avtor. V nadaljevanju (na drugi strani) sledijo: kratek izvlecek in kljucne besede (v slovenšcini in anglešcini), besedilo clanka in literatura. Strani morajo biti oštevilcene. Tabele in slike vkljucite v besedilo. Ce so izdelane loceno od besedila, je potrebno z zaporedno številko oznaciti njihov položaj v besedilu. Oblikovanje, oznacevanje in oštevilcenje slik in tabel, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (American Psychological Association). K clanku je potrebno obvezno priložiti fotografijo (portret) prvega avtorja in fotografijo, ki se tematsko nanaša na vsebino clanka (pazite na ustrezno locljivost!). Pri slednji je potrebno navesti tudi avtorja ali vir. Citati morajo biti oznaceni tako, da se v oklepaju navede priimek oz. priimke avtorjev in letnica izida vira iz katerega se navaja citat. Na koncu sestavka je zbrana literatura po abecedi priimkov prvih avtorjev. Citiranje med besedilom in navajanje virov na koncu besedila, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (www.apastyle.org). Prispevkov v katerih avtorji žalijo in diskreditirajo druge avtorje ne bomo objavili. Uredništvo si pridržuje pravico, da prekine doloceno polemiko, ko ta preide na osebno raven in/ali ne prispeva vec k razjasnjevanju vprašanj, ki so pomembna za športno stroko in znanost. Revija izhaja od 1949 – 1957 z imenom VODNIK, od 1958 – 1961 LJUDSKI ŠPORT, LETNIK LXV • LETO 2017 ŠTEVILKA 3-4 • ISSN 0353-7455 od 1962 – 1989 TELESNA KULTURA, od 1990 naprej ŠPORT Center za vseživljenjsko ucenje Izdajatelja: Fakulteta za šport v Ljubljani, Fakultete za šport Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez Revija je vkljucena v mednarodni bibliografski bazi SPORTDiscurs in SIRC Založnik: Fakulteta za šport Uredniški odbor: dr. Frane Erculj (glavni in odgovorni urednik), dr. Vedran Hadžic, Peter Škerlj, dr. Aleš Filipcic, dr. Matej Majeric, dr. Tomaž Pavlin Uredništvo: Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01/520-77-00, Faks: 01/520 77 30, E-pošta: revija.sport@fsp.uni-lj.si, Internet: http://www.fsp.uni-lj.si/rsport GIBALNA DEJAVNOST POŠKODBE GLEŽNJA IN MISELNI RAZVOJ OTROKA IN STOPALA Narocniška razmerja: Alenka Štuhec, Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01 520 77 52, UCINKI STATICNEGA VADBA ZA ZDRAVE RAZTEZANJA V OGREVANJU STAROSTNIKE VADBA MED DELOVNIM POMEN SPANCA CASOM PRI ŠPORTNIKIH Faks: 01 520 77 50, E-pošta: zaloznistvo@fsp.uni-lj.si Letna narocnina 25 €, Posamezna številka (dvojna) je 15 € (v ceno je vkljucen 9,5 % DDV), TR: 01100-6030708477, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana Lektoriranje: Mateja Rakovec; Prevodi v anglešcino: Nives Mahne Cehovin Oblikovna zasnova: Mojca Jakopic; Racunalniški prelom: FLORIN d.o.o.; Tisk: PRESENT d.o.o. V letu 2017 revija izhaja s financno pomocjo Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji in Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Slika na naslovnici: Foto: iStock Slike v prilogi Slofit: avtor risb Drago Senica; avtorji fotografij pa so Niko Slana, Jurak Gregor, Jaka Strel, Adelina Poljanšek in Danilo Emberšic. Kazalo uvodnik/leading article 3 Jernej Pisk – Ljubezen do modrosti v športu / Love for wisdom in sport aktualno/current topic 5 Nejc Šarabon, Žiga Kozinc – Telesne asimetrije športnikov in tveganje za poškodbe / Body Aysmmetries in Athlets and Injury Risk 9 Milan Coh – Pomen gibalne dejavnosti za razvoj otroka / The importance of physical activity for a child’s development 15 Dušan Videmšek – Življenjski slog študentov / Lifestyle of Student športna vzgoja/sports education 20 Eva Kodrnja, Marjeta Kovac – Mnenje študentov Fakultete za šport o šoli v naravi / The opinion of Students of Faculty of Sport about School in nature 26 Miran Kondric, David Cabello-Manrique, Gema Torres-Luque – Igre z loparji v telesnem in gibalnem razvoju otrok v šoli / Racket sports in children’s physical and motor development at school 29 Luka Dobovicnik – Predstavitev intenzivnega športno-doživljajskega programa za otroke in mladostnike z ra­zvojnimi, vzgojnimi, socialnimi in psihološkimi primanjkljaji / Presentation of an intensive sport-adventure program-me for children and adolescents with developmental, educational, social and psychological deficits. iz prakse za prakso/from practice for practice 36 Tim Podlogar, Tim Kambic – Vpliv vadbe z zmanjšano vsebnostjo glikogena na športno uspešnost / Effects of train­ing with reduced muscle glycogen stores on athletic performance 45 Tim Podlogar, Tim Kambic – Sinteza glikogena v casu po vadbi / Post-exercise glycogen synthesis 53 Matija Reya, Jakob Škarabot, Nejc Šarabon – Ozadje uspešnosti potiska s prsi pri tekmovalcih triatlona moci / Under­lying factors of the bench press performance among competitive powerlifters 60 Tim Kambic – Okluzijska vadba za moc / Blood flow restricted resistance exercise 66 Dušan Videmšek, Damir Karpljuk, Tasja Videmšek, Mateja Videmšek – Smucanje za mlajše otroke / Skiing for young children 73 Marta Bon, Saša Kuburovic, Marko Šibila – Razvoj rokometa na mivki / Development of beach handball 78 Neva Kralj, Mateja Videmšek – Ples za starejše v vsakdanjem življenju / Dance for the elderly citizens in everyday life 84 Viktorija Pecnikar Oblak, Damir Karpljuk, Mateja Videmšek – Inkluzivni judo in etika vkljucevanja športnikov s poseb­nimi potrebami v obicajne športne sredine / Inclusive judo and the ethics of involving athletes with special needs in the regular sports environment 91 Luka Zupan, Bogdan Kovcan, Jure Jazbec, Martin Raušl, Jernej Kapus – Od »pasjega« plavanja do kravla / From doggy paddle to crawl swimming športna psihologija/psychology of sport 96 Uroš Perko,Maša Cernelic Bizjak – Duševne motnje med športniki / Mental disorders among elite athletes šport in zdravje/sport and health 104 Špela Bogataj, Jernej Pajek, Jadranka Buturovic Ponikvar, Maja Bucar Pajek – Gibalna aktivnost dializnih bolnikov / Physi­cal activity in dialysis patients 112 Boštjan Jakše, Barbara Jakše – Vpliv prehrane, vadbe in nacina življenja na hormon IGF-1 / The influence of nutrition, exercise and lifestyle on the hormone IGF-1 117 Barbara Jakše, Boštjan Jakše – Ali je kokosovo olje zdravo, cudežno ali nezdravo živilo? / Is coconut oil healthy, magi­cal or unhealthy food? mnenja – polemike/opinion – polemics 124 Marko Šibila – Prevarani Sokoli (mnenje o knjigi) / Deception of Sokols (opinion about the book) nove knjige/new books 127 Prvi koraki v svet športa 128 Košarka v obdobju osnovne šole glas mladih/young experts 129 Matija Jošt, Vedran Hadžic, Primož Pori – Pomen vadbe za moc srednje zadnjicne mišice / The importance of strength training of gluteus medius 134 Jan Filipic, Milan Coh – Trendi razvoja olimpijskega teka na 100 metrov / Developmental trends of the olympic games’ 100-meter sprint 141 Tajda Foški, Jernej Kapus – Analiza plavanja na 400 m prosto pri predmetu Plavanje 1 z osnovami reševanja iz vode / Analysis of swimming 400m freestyle at subject swimming 1 146 Severin Lipovšek, Milan Coh, Stanko Štuhec, Rok Vertic – Povezanost kinematicnih spremenljivk z uspešnostjo ro­tacijske tehnike suvanja krogle pri vrhunskih metalcih / Influence of biomechanical factors on competitive success with the rotational shot put technique in elite throwers 153 Katja Plaskan, Damir Karpljuk, Vedran Hadžic, Mateja Videmšek – Športna dejavnost nosecnic / Sports activities during pregnancy 159 Matic Šen, Frane Erculj – Analiza nekaterih dejavnikov uspešnosti sojenja slovenskih košarkarskih sodnikov / Analysis of certain performance factors in slovenian basketball officiating 166 Rimi Pavlovic, Tim Kambic, Damir Karpljuk, Vedran Hadžic, Maja Dolenc – Gibalna ucinkovitost in mišicno-skeletne te­žave pri zaposlenih v strežbi / Movement efficiency and musculoskeletal disorders in restaurant workers raziskovalna dejavnost/research work 171 Bojan Jošt, Samo Rauter, Maja Ulaga, Janez Pustovrh, Janez Vodicar – Razlike v strukturi gibalnih sposobnosti nekda­njega perspektivnega smucarskega skakalca, danes vrhunskega kolesarja / Differences in the structure of motor abilities of the former prospective ski jumper and today’s top cyclist 178 Samo Rauter,Radoje Milic, Luka Žele, Jožef Šimenko, Iva Jurov, Janez Vodicar – Anaerobna kapaciteta pri cestnih kole­sarjih mlajših kategorij / Anaerobic capacity of road cyclists different age categories 183 Darjan Smajla, Vojko Strojnik, Katja Tomažin – Akutni vpliv dveh ravnotežnih nalog razlicnih zahtevnosti na vzdražnost sklada alfa motonevronov / Acute effects of two different balance tasks difficulties on alpha motoneuron excitability 189 Igor Ivaškovic – Analiza razlik v sistemih ravnanja z ljudmi pri delu v košarkarskih klubih Jugovzhodne Evrope / The analysis of HRM differences in South-Eastern European basketball clubs 196 Jožef Križaj, Žiga Pahor, Domen Ipavec, Samo Rauter, Janez Vodicar, Bojan Leskošek, Jožef Šimenko – Povezanost med od­rivno mocjo in agilnostjo pri igralkah slovenske nogometne reprezentance U17 / Relationship between take-off power and agility in Slovenian female national team football players U17 201 Tadeja Moravec, Jernej Kapus – Zahtevnost testnih nalog za ocenjevanje znanja neplavalcev / Analysis of the difficulty order of the swimming tests, which are usually used for evaluating the knowledge of non-swimmers 206 Jernej Kapus – Ugotavljanje razvoja specificnih kompetenc za poucevanje plavanja pri praktikumu predmeta Pla­vanje 2 + 3 / Evaluation of the development of the specific competencies for teaching swimming throughout the practicum of swimming 2+3 course 212 Jožef Križaj, Mojca Doupona Topic – Šolska izobrazba vrhunskih nogometašev kot kulturni kapital / School educati­on of top-level football players as cultural capital PRILOGA: Filozofija športa/SUPLEMENT: Philosophy of sport 223 Bojan Jošt – Filozofija športa kot most med prakso in teorijo športa / Philosophy of sport as a bridge between sports practice and theory 235 Lev Kreft – Atalanta ali bodocnost športa / Atalanta, or the Future of Sport 241 Jernej Pisk – Super športniki kot super junaki / Super athletes as superheroes 246 Roman Vodeb – Clovekove pravice in spol v športu / Human rights and sex in sport 252 Joca Zurc – Pot do zmage v ženski športni gimnastiki – fair play med nadarjenostjo in tveganjem / Way to su­ccess in women’s artistic gymnastics – fair play between talent and harm 257 Roman Vodeb – Thanatos ali kastracija?! / Thanatos or castration?! 260 Joca Zurc – Eticni vidiki vrhunskega športa mladih: pregledna raziskava / Ethical perspectives of the elite youth sport: review study 265 Milan Hosta – Cuteci otroci, cuteci ljudje – kratek ekskurz v socutje pri playness pedagogiki / Sensible chil­dren, sensible people – a short contemplation on empathy at playness pedagogy Jernej Pisk Ljubezen do modrosti v športu Že bežen pogled v dnevne športne novice pred nami odpre celo paleto vecnih filozofskih vprašanj: goljufanje, doping, diskriminacija in nasilje na eni strani ter pravicnost tekmovanj, fair play, vzgoja in razvijanje kreposti na drugi. A eticna vprašanja še zdalec niso edina filozofska vprašanja, ki jih srecamo v športu. Mnogi se sprašujejo, ali šport pripada etiki ali estetiki; je šola moralnosti ali vrsta umetnosti? Ce šport poskušamo razlagati kot obliko umetniškega spektakla, se nam eticna vprašanja hitro izkažejo za nesmiselna, saj naj bi šlo v športu predvsem za 'performans', užitek v gle­danju, ne ozirajoc se na sredstva za dosego teh (morda celo namenoma zavajajocih) predstav. Kakšna je vloga in pomen športa danes, ko je to ena redkih clovekovih ak­tivnosti, ki jo najdemo v razlicnih kulturah vse povsod na Zemlji? Je tekmo­valni šport – poleg kapitalizma in demokracije – eden glavnih zahodnih izvoznih produktov svetu, ali pa je nekaj, kar izhaja iz cloveka kot takega ne glede na prevladujoce kulturne in politicne ideologije? Toda, kaj pravza­prav je šport? Pri tem zapustimo politicno filozofijo in trcimo na metafiziko, ki se ukvarja z vprašanjem biti in bistva stvari. In kaj sta bit in bistvo športa? Za športa vajeno oko cloveka se zdi, da gre za prevec teoreticno vprašanje, ki pa hitro izkaže svojo vrednost pri dilemi, ali bi med športe lahko uvrstili tudi t. i. e-športe, igre s kartami ali šah? Ter kakšen je odnos med igro, špor-tom in tekmovanjem? Je tekmovanje bistvo športa ali bistvo tega, kar je s športom narobe? Toda, šport ni vreden filozofskega razmisleka le zaradi vprašanj, ki jih pred nas postavlja. Sam po sebi šport deluje filozofsko: tako filozofija kot tudi šport sta dejavnosti, gnani iz clovekovega iskanja nove­ga spoznanja, resnice. Angleško besedo za tekmovanje 'contest' bi lahko prevedli kot 'skupno testiranje', 'v skupini preizkušati (svoje) sposobnosti'. Že anticna filozofija je s svojim izhodišcnim »Gnothi seauton!« (spoznaj sa-mega sebe!) od cloveka zahtevala iskanje resnice ter preseganje splošno sprejetih, a pogosto napacnih mnenj. Da se v športnem udejstvovanju ne moremo slepiti pred resnico o svojih športnih sposobnostih in omejeno­stih, je jasno vsakomur, ki je kdaj vrgel žogo na koš ali poskušal preteci neko razdaljo: šport deluje filozofsko, saj nam razkriva resnico o nas samih in o drugih. A resnica, vemo, vcasih tudi boli … Želja po spoznanju resnice (kdo je/bo boljši?) pa ne žene le športnikov, ampak tudi navijace na tribune športnih igrišc in pred TV zaslone. Tako kot študij fiziologije športa, psihologije športa ali biomehanike športa zahteva poznavanje splošne fiziolo­gije, psihologije ali biomehanike, tudi filozofija športa zahteva poznavanje osnov filozofije, temeljnih filozofskih disciplin in filozofske metode raziskovanja. Filozofski razmislek o športu, ki sledi filozofski metodi dokazovanja, utemeljeni na analizi pojmov ter racionalni argumentaciji, je še toliko bolj pomemben danes, ko ne le da šport vsakdo pozna, ampak se zdi, da se nanj tudi vsakdo spozna. Takšna 'ljudska modrost' klice po globljem premisleku prevladujocih mnenj in pogledov na šport. Pri tem filozofija prek zastavljanja dobrih vprašanj poskuša priti do boljšega razumevanja problemov, s katerimi se soocamo v športu. Ker si filozofija zastavlja vprašanja na podro-cju, nedostopnem empiricno-matematicnim metodam raziskovanja, tudi odgovori, ki jih ponudi, niso izraženi v številcnih vrednostih, ampak v trditvah, izpeljanih iz logicnega sklepanja. Filozofski razmislek temelji na specificno humanisticnem nacinu dokazovanja, podprtem ne z merjenji in izracuni, ampak z argumenti. Kot takšen se bo morda kakšnemu prepricanemu naravoslovcu zdel premalo objektiven (empiricno-matematicen), a priznati si moramo, da so prav takšni tudi odgovori na vsa t. i. velika cloveška vprašanja. V kakšni amplitudi se lahko giblje nek sklep ali kako poteka mitohondrijsko dihanje, je sicer lahko zanimivo, na trenutke celo uporabno, a ob vpraša­njih po bistvu, vrednosti in smislu življenja, športa ali tega, kar pocnem, po tem kaj moram in cesa ne smem storiti, kaj lahko spoznam in vem ter cesa ne morem, nas bi zgolj merjenje in racunanje pustilo na cedilu. Pomemben doprinos filozofskega proucevanja in razmišljanja o športu je, da se pri tem ne ucimo le o športu – ta spoznanja so seveda zanimiva in pomembna, a velik del spoznanj pravzaprav razkriva nas same in družbo, v kateri živimo. Šport namrec ni nekaj samo po sebi obstojecega in samozadostnega. Šport je clovekova aktivnost, dogajajoca se v svetu in pogojena z dolocenim razumevanjem cloveka in družbe. Z redkimi izjemami veliki filozofi svetov­ne zgodovine clovekovi telesni dejavnosti – približno temu, cemur danes recemo šport –, niso posvecali velike pozornosti. Kot med drugimi zapiše anticni filozof Platon (ki je šport sicer cenil, tudi sam pa naj bil tekmovalec v rokoborbi), je 'problem' telovadbe v tem, da se ukvarja z necim minljivim, kar nastaja in propada – namrec s clove­škim telesom. Šele v drugi polovici 20. Stoletja – tudi pod vplivom razvoja olimpijskih iger moderne dobe – šport postane nekaj tako pomembnega in tako ne samoumevnega in kompleksnega, da postane vreden širokega in poglobljenega filozofskega razmisleka – in uradno se rodi filozofija športa. Naloga filozofije je namrec bila od nekdaj v tem, da je prodirala v globine, da bi razumela, kaj se dogaja na površini. Ljudje z umom prodiramo pod cutom dostopno površino tega, kar se nam kaže. Stvari poskušamo raz- in do- umeti. Boljšemu razumevanju športa je posvecena tudi tokratna tematska priloga revije. Da je šport zanimiv in vreden filozofskega razmisleka, na svoj nacin dokazuje vsak izmed predstavljenih prispevkov v prilogi. Ceprav bi morda kdo od 'najstarejše znanosti' pricakoval metodološko in vsebinsko enotnost, pa temu še zdalec ni tako. Del te metodološke in vsebinske pestrosti razlicnih filozofskih pristopov in razlicnih pogledov na šport je mogoce ob­cutiti tudi v pricujoci prilogi. Naj vas v njej zapisane misli razlicnih avtorjev izzivajo. Stopite z njimi v miselni dialog. Presojajte kriticno. Bodite radovedni in prepustite se užitku spozna(va)nja! Nejc Šarabon1,2, Žiga Kozinc1,3 Telesne asimetrije športnikov in tveganje za poškodbe Izvlecek Asimetrije v zmogljivosti in funkciji telesa so v športu po­gost pojav, ki lahko vodi v poškodbe ali slabšo zmogljivost. V grobem asimetrije razdelimo na lokalne (ki zajemajo en sklep, mišico ali telesni segment) ter globalne, ki se kažejo predvsem med izvedbo kompleksnih gibov. Velik problem so tudi strukturne asimetrije, ki povecajo obremenitev mi-šicno-skeletnega sistema med ciklicnimi in aciklicnimi giba­nji. Veliko raziskovanja je bilo na nogometaših, pri katerih so o dejavniku tveganja porocali o šibkosti zadnjih stegenskih mišic ter neskladju v jakosti in moci med mišicami leve in desne okoncine (bilateralna asimetrija). Ker je predhodna poškodba najpomembnejši napovedovalec novih poškodb je posebno pozornost asimetrijam potrebno nameniti ob vracanju v športno aktivnost. Dosedanje študije ne dajejo veliko odgovorov glede vzrocno-posledicnih povezav med asimetrijami in pojavnostjo poškodb. Koncni cilj nadaljnjega preucevanja asimetrij in njihove povezave s poškodbami je vzpostaviti ukrepe za zniževanje tveganja za nastanek po­škodb. Celostnega odgovora na vprašanje, kakšne vadbene pristope uporabiti s ciljem odprave asimetrij za namen var-nega športnega udejstvovanja, še nimamo. Kljucne besede: funkcija, poškodba, simetrija, preventiva, dejavnik tveganja. Body Aysmmetries in Athlets and Injury Risk Abstract Asymmetries in body ability and function are prevalent among athletes and may lead to injuries and decreased performance. In general, asymmetries can be classified into local (involving single joint, muscle or body part) and global, which are showing par­ticularly during complex movement patterns. Structural asymmetries are a major problem as well, as they may lead to overload on musculoskeletal system during cyclic and acyclic movements. Several asymmetry studies were done on soccer players and demonstrated that hamstring weakness and bilateral lower limb asymmetries are significant risk factors for sustaining an injury. Since previous injury is the strongest predictor of future injuries, asymmetries should be given a special attention in return-to-sport phase as well. Studies to date do not provide many cause-effect relationships between asymmetries and injury risk. The final aim of future research should be to establish effective interventions to reduce or eliminate asymmetries to reduce injury risk. For now, there is no comprehensive answer on how to navigate sport training to avoid asymmetries and injuries Key words: function, injury, symmetry, prevention, risk factor. 1Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju Izola 2S2P, Znanost v prakso, d. o. o., Ljubljana 3Znanost v kolesarstvo, d. o. o., Kranj • Uvod Kljub narašcajocemu znanju in zanimanju za preventivno dejavnost v športni praksi so akutne in kronicne poškodbe športni­kov še vedno (pre)pogoste. Kronicnim poškodbam so izpostavljeni zlasti vzdržlji­vostni športniki (tekaci denimo utrpijo ce-lo do 59 poškodb na 1000 ur teka (Lopes, Hespanhol, Yeung in Costa, 2012), medtem ko je vec akutnih poškodb v ekipnih špor­tih (Foss, Myer in Hewett, 2014; Hrysomallis, 2013; Stubbe idr., 2015), v katerih se letno poškoduje 1–9 % športnikov (Cumps, Ver-hagen, Annemans in Meeusen, 2008). Po-leg nevarnosti za daljšo odsotnost špor­tnika z vadbenega procesa, tekmovanj ali celo koncanje kariere predstavljajo športne poškodbe tudi neposredno (medicinska oskrba) kot posredno (omejena delazmo­žnost, zavarovalnine) ekonomsko breme. Med najdražjimi z vidika oskrbe je poškod­ba sprednje križne vezi kot ene najpogo­stejših akutnih poškodb pri športu (Cumps idr. 2008), medtem ko veliko posrednih stroškov nakoplje kronicna bolecina v spo­dnjem delu hrbta (Dagenais, Caro in Halde-man, 2008). Med kronicnimi poškodbami spodnjih okoncin je med najpogostejšimi sprednja kolenska bolecina, katere vzrok je pogosto težko dolociti, posledicno je velik izziv tudi oblikovanje kakovostnega programa zdravljenja (Hong in Kraft, 2014). Dejavnike tveganja za nastanek poškodb v grobem lahko razmejimo na notranje in zunanje. Zunanji dejavniki se nanašajo na trenažne metode, pravila tekmovanj, oko­lje in opremo (Johnston, Taunton, Lloyd-Smith in McKenzie, 2003). V športni praksi in preventivi veckrat ciljamo predvsem na notranje dejavnike, ki zajemajo telesne, funkcionalne, psihološke in druge lastnosti posameznika. Lokalne in globalne asimetrije Nepravilnosti v strukturi in funkciji mišic­no-skeletnega sistema so bile v preteklosti že predmet raziskav kot potencialen izvor ali posledica športnih poškodb (Brughelli, Cronin, Mendiguchia, Kinsella in Nosaka, 2010; van Beijsterveldt, van de Port, Vere-ijken in Backx, 2013). Tozadevno je bilo v smislu gibalne zmogljivosti najvec razisko­vanja opravljenega na podrocju jakosti in moci, pri cemer so dosedanje študije pre-ucevale tako lokalne (izolirane) asimetrije (Atkins idr., 2016; Croisier idr., 2002) kot tudi globalne asimetrije, ki se kažejo predvsem med izvedbo kompleksnejših gibalnih nalog (Hewit, Cronin in Hume, 2012; Loc­kie idr., 2014). Lokalne asimetrije lahko na grobo razmejimo v asimetrije med mišica-ma leve in desne okoncine oziroma strani telesa (lateralne asimetrije) ter asimetrije med nasprotnimi mišicnimi skupinami iste strani telesa (agonisti in antagonisti iste okoncine). O globalnih asimetrijah govorimo ob prisotnosti neravnovesja v zmogljivosti vecjega dela telesa oz. celo­tne kineticne verige. Lokalno in globalno zmogljivost pogojuje stopnja razvitosti temeljnih gibalnih sposobnosti – jakosti in moci, stabilnosti in ravnotežja ter giblji­vosti ali mobilnosti, ki so v doloceni meri tudi soodvisne (Muehlbauer, Gollhofer in Granacher, 2015). Tako lokalne kot globalne asimetrije v gibalnih sposobnosti pogosto vodijo v nepravilno gibalno funkcijo telesa, ki se kaže v neucinkovitem, nepravilnem in predvsem nevarnem gibanju – tj. dejavnik tveganja za nastanek akutnih in kronicnih poškodb (Slika 1). Asimetrije v strukturi Izvor številnih asimetrij in s tem nepravilne­ga gibanja so tudi strukturne nepravilnosti telesa oz. antropometricne asimetrije. Te izvirajo iz neskladnosti v zgradbi mišicno­skeletnega sistema, kot je denimo neena­komerna dolžina spodnjih okoncin. Študije so v preteklosti že preverjale povezave med strukturnimi in funkcionalnimi nepra­vilnostmi (Bloedel in Hauger, 1995; White, Gilchrist in Wilk, 2004), medtem ko manjka predvsem neposrednih dokazov o nepra­vilnostih vecsklepnih gibalnih vzorcev kot dejavniku tveganja za nastanek poškodb mišicno-skeletnega sistema. Simetricne in ciklicne obremenitve obicajno ne pov­zrocajo nastanka asimetrij neposredno, vendar se lahko okrepijo že prisotne asi­metrije, izvirajoce iz nepravilne strukture ali pridobljene zaradi drugih gibanj. Hkrati se na nasprotni strani telesa ali v drugem delu kineticne verige lahko pojavijo drugi nepravilni gibi kot kompenzacija obsto­jecih nepravilnosti v funkciji iz omenjenih razlogov. Livingston in Mandigo (2003) sta pokazala, da imajo posamezniki s sprednjo kolensko bolecino veckrat prisotno asime­trijo v kotu med golenjo in stopalom. Asimetrije kot dejavnik tvega­ nja za nastanek poškodbe Med preteklimi raziskavami je vendarle mogoce najti nekatere informacije o po­vezavah med zmogljivostjo športnikov ter asimetrijami v temeljnih gibalnih sposob­nostih. Slednje se redkeje omenja kot de­javnik tveganja za nastanek poškodb. Iz li­terature lahko sicer izlušcimo nekaj lokalnih in globalnih dejavnikov tveganja tako za akutne kot za kronicne poškodbe, vendar je neodgovorjenega na tem podrocju še veliko, saj se velika vecina dosedanjih študij osredotoca zgolj na eno športno panogo ali eno gibalno sposobnost ali ozek telesni segment, ceprav je mogoce predvidevati obstoj kompleksnega medsebojnega vpli­vanja razlicnih elementov/ravni clovekove­ga gibanja. Veliko raziskovanja je bilo opravljenega v povezavi s poškodbami pri nogometu, kjer so do sedaj denimo kot o dejavniku tvega­nja porocali o šibkosti zadnjih stegenskih mišic (primer lokalne asimetrije v jakosti agonistov in antagonistov) ter neskladju v jakosti in moci med mišicami leve in desne okoncine (bilateralna asimetrija) (Engebret-sen, Myklebust, Holme, Engebretsen in Ba-hr, 2010; Freckleton in Pizzari, 2013; van Be-ijsterveldt, van de Port, Vereijken in Backx, 2013). Dejavniki tveganja so pogosto še bolj specificni – v primeru nogometa je kljucna predvsem ekscentricna jakost oz. simetrija med mišicami v ekscentricni jakosti. Tako je pri proucevanju asimetrij kot izvora po­škodb smiselno dobro razdelati in v nada­ljevanju testirati gibalne sposobnosti (npr. na pasivno in aktivno gibljivost, staticno in dinamicno ravnotežje ter jakost in moc pri razlicnih tipih mišicnega krcenja). Omejitev dosedanjih raziskav je predvsem osredo­tocanje na le eno gibalno sposobnost ali en telesni segment kot vzrok za povecanje pojavnosti poškodb. Asimetrije niso zgolj dejavnik tveganja za nastanek poškodb, saj so prisotne tudi kot posledica poškodbe. Prav prisotnost asi­metrij v procesu rehabilitacije po poškodbi je pomembna kontraindikacija za vracanje v šport. Športnik, ki utrpi poškodbo spre­dnje križne vezi, se denimo ne sme vrniti v normalen proces vadbe, dokler asimetrije v jakosti niso manjše od 10 % (Zaffagnini, Grassi, Serra in Marcacci, 2015). Ker je zgo­dovina poškodb najpomembnejši napove­dovalec novih poškodb (Toohey, Drew, Co­ok, Finch in Gaida, 2017), je asimetrijam ob vracanju v šport pomembno nameniti vsaj toliko ali še vec pozornosti kot v primarni preventivi. Asimetrije in ciklicnost gibanja Nepravilna funkcija, ki izvira iz globalnih ali lokalnih asimetrij, strukturnih nepravilnosti ali kombinacij teh neželenih stanj privede do nepravilnega gibanja in preobremeni­tev tako pri ciklicnih kot aciklicnih gibalnih vzorcih. V športih, pri katerih pogosteje prihaja do aciklicnih gibanj (vecina (po-/ do-)skokov, nenadne spremembe smeri), so pogosteje prisotne akutne poškodbe. Predvsem na podrocju jakosti in moci spo­dnjih okoncin so primerna razmerja med nasprotnimi mišicami, ki zagotavljajo varno in ucinkovito gibanje, že bila precej razisko­vana (De Ste Croix idr., 2017; Evangelidis, Pain in Folland, 2015). Bistveno manj je raz­iskana povezava asimetrij drugih gibalnih sposobnostih in ostalih sklepnih sistemov, ki sodelujejo pri najpogostejših gibanjih v športu. Po vecini gre za lokomotorna giba­nja spodnjih udov, katerih gibalni temelj predstavlja trup oz. ledveno-medenicni predel. Asimetrije v tem telesnem segmen­tu so zabeležene v številnih športih, v ka­terih prihaja do enostranskih ali simetricnih aciklicnih obremenitev (Bae, Kim, Seo, Kang in Hwang, 2012; Oyama, Waldhelm, Sosa, Patel, in Kalinowski, 2017). Nekaj študij je že nakazalo povezavo med asimetrijami v ja­kosti in gibljivosti mišic trupa ter bolecino v spodnjem delu hrbta (Gomez, 1994; Nagai idr., 2015). Kot velja za testiranje jakosti mi-šicnih skupin spodnjih udov je tudi pri te­stiranju jakostnih razmerij med agonisti in antagonisti trupa pomembno, da preisko­vanec najvecje mišicno naprezanje izvaja pri telesnem položaju, ki je izbran skladno s primarno gibalno funkcijo testirane mišic­ne skupine. Nadaljnje raziskovanje in ukrepi Dosedanje študije ne dajejo odgovora gle­de vzrocno-posledicnih povezav med asi­metrijami in pojavnostjo poškodb. Koncni cilj nadaljnjega preucevanja asimetrij in nji-hove povezave s poškodbami je vzpostavi-ti ukrepe za zniževanje tveganja za nasta­nek poškodb. Intervencije, ki neposredno ciljajo na odpravo prepoznanih dejavnikov tveganja (med katere sodijo telesne asime­trije), so najbolj uporabne, saj je neposredni ucinek intervencij na pojavnost poškodb težko dokazati. Poleg gibalno-terapevtskih pristopov se predvsem v rehabilitaciji, ka­tere cilj je med drugim zagotavljanje si­metrij in pravilne gibalne funkcije za varno vracanje v šport, vse vec uporabljajo tudi razlicne dopolnilne metode. Kot ucinkovita se je že izkazala elektricna stimulacija mišic, saj lahko pomembno vpliva na arhitekturo mišic (Melo idr., 2015), mišicno jakost (Man-gold, Keller, Curt in Dietz, 2005), mišicno maso in funkcijo (Wahls, Reese, Kaplan, in Darling, 2010) ter blaži bolecino (Price in Pandyan, 2000). V povezavi s športniki je v ospredju predvsem preucevanje ucinka na okrevanje, zmogljivost ter dopolnilo vadbi v rehabilitaciji (Babault, Cometti, Maffiuletti in Deley, 2011; Gondin, Cozzone in Benda­han, 2011).V zadnjem casu se kot alternativa vse vec omenja funkcionalna magnetna stimulacija, ki je manj boleca, omogoca stimulacijo globljih predelov telesa, tudi preko oblacil (Han, Shin in Kim, 2006; Ito, Tsubahara in Watanabe, 2013; Szecsi, Schil­ler, Straube in Gerling, 2009). A ucinki njene uporabe, predvsem kot dopolnilne metode k vadbi v procesu rehabilitacije in povratka v šport, še niso raziskani. Tako številna po­membna vprašanja ostajajo neodgovor­jena: V katerih športih tekmovalna pravila, gibalna struktura tehnicnih elementov in ustaljene vadbene prakse spodbujajo na­stanek telesnih asimetrij? Kakšna je pove­zava med razlicnimi vidiki telesnih asimetrij – globalno : lokalno in gibljivost : jakost : moc : stabilnost? Kakšne vadbene pristope uporabiti s ciljem odprave asimetrij za na-men varnega športnega udejstvovanja na razlicnih ravneh? Za podrobne odgovore na ta vprašanja bomo morali pocakati na novejše raziskave. .Literatura 1. Atkins, S. J., Bentley, I., Hurst, H. T., Sinclair, J. K. in Hesketh, C. (2016). The Presence of Bila­teral Imbalance of the Lower Limbs in Elite Youth Soccer Players of Different Ages. Jo­urnal of Strength and Conditioning Research, 30(4), 1007–1013. 2. Babault, N., Cometti, C., Maffiuletti, N. A. in Deley, G. (n.d.). Does electrical stimulation enhance post-exercise performance reco­very? European Journal of Applied Physiology, 111(10), 2501. 3. Bae, J. H., Kim, D.-K., Seo, K. M., Kang, S. H. in Hwang, J. (2012). Asymmetry of the isokine-tic trunk rotation strength of korean male professional golf players. Annals of Rehabili­tation Medicine, 36(6), 821–7. 4. Bloedel, P. K. in Hauger, B. (1995). The Effec­ts of Limb Length Discrepancy on Subtalar Joint Kinematics During Running. Journal of Orthopaedic & Sports Physical Therapy, 22(2), 60–64. 5. Brughelli, M., Cronin, J., Mendiguchia, J., Kin-sella, D. in Nosaka, K. (2010). Contralateral Leg Deficits in Kinetic and Kinematic Variables During Running in Australian Rules Football Players With Previous Hamstring Injuries. Jo­urnal of Strength and Conditioning Research, 24(9), 2539–2544. 6. Croisier, J.-L., Forthomme, B., Namurois, M.­H., Vanderthommen, M. in Crielaard, J.-M. (2002). Hamstring Muscle Strain Recurrence and Strength Performance Disorders. The American Journal of Sports Medicine, 30(2), 199–203. 7. Cumps, E., Verhagen, E., Annemans, L. in Meeusen, R. (2008). Injury rate and socioeco­nomic costs resulting from sports injuries in Flanders: data derived from sports insurance statistics 2003. British Journal of Sports Medici­ne, 42(9), 767–772. 8. Dagenais, S., Caro, J. in Haldeman, S. (2008). A systematic review of low back pain cost of illness studies in the United States and inter­nationally. The Spine Journal, 8(1), 8–20. 9. De Ste Croix, M., ElNagar, Y. O., Iga, J., Ayala, F. in James, D. (2017). The impact of joint angle and movement velocity on sex differences in the functional hamstring/quadriceps ra­tio. The Knee, 24(4), 745–750. 10. Engebretsen, A. H., Myklebust, G., Holme, I., Engebretsen, L. in Bahr, R. (2010). Intrinsic risk factors for hamstring injuries among male soccer players: a prospective cohort stu­dy. The American Journal of Sports Medicine, 38(6), 1147–53. 11. Evangelidis, P. E., Pain, M. T. G. in Folland, J. (2015). Angle-specific hamstring-to-quadri­ceps ratio: a comparison of football players and recreationally active males. Journal of Sports Sciences, 33(3), 309–19. 12. Foss, K. D. B., Myer, G. D. in Hewett, T. E. (2014). Epidemiology of Basketball, Soccer, and Vol­leyball Injuries in Middle-School Female Athletes. The Physician and Sportsmedicine, 42(2), 146. 13. Freckleton, G. in Pizzari, T. (2013). Risk factors for hamstring muscle strain injury in sport: a systematic review and meta-analysis. British Journal of Sports Medicine, 47(6), 351–8. 14. Gomez, T. T. (1994). Symmetry of lumbar rota­tion and lateral flexion range of motion and isometric strength in subjects with and wi­thout low back pain. The Journal of Orthopa­edic and Sports Physical Therapy, 19(1), 42–8. 15. Gondin, J., Cozzone, P. J. in Bendahan, D. (n.d.). Is high-frequency neuromuscular elec­trical stimulation a suitable tool for muscle performance improvement in both healthy humans and athletes? European Journal of Applied Physiology, 111(10), 2473. 16. Han, T.-R., Shin, H.-I. in Kim, I.-S. (2006). Ma­gnetic stimulation of the quadriceps femoris muscle: comparison of pain with electrical stimulation. American Journal of Physical Me­dicine & Rehabilitation, 85(7), 593–9. 17. Hewit, J. K., Cronin, J. B. in Hume, P. A. (2012). Asymmetry in multi-directional jumping ta­sks. Physical Therapy in Sport : Official Journal of the Association of Chartered Physiotherapi­sts in Sports Medicine, 13(4), 238–42. 18. Hong, E. in Kraft, M. C. (2014). Evaluating Anterior Knee Pain. Medical Clinics, 98(4), 697–717. 19. Hrysomallis, C. (2013). Injury Incidence, Risk Factors and Prevention in Australian Rules Football. Sports Medicine, 43(5), 339–354. 20. Ito, T., Tsubahara, A. in Watanabe, S. (2013). Use of electrical or magnetic stimulation for generating hip flexion torque. American Journal of Physical Medicine & Rehabilitation, 92(9), 755–61. 21. Johnston, C. A. M., Taunton, J. E., Lloyd-Smi­th, D. R. in McKenzie, D. C. (2003). Preventing running injuries. Practical approach for fa­mily doctors. Canadian Family Physician Me-decin de Famille Canadien, 49, 1101–9. 22. Livingston, L. A. in Mandigo, J. L. (2003). Bila­teral rearfoot asymmetry and anterior knee pain syndrome. The Journal of Orthopaedic and Sports Physical Therapy, 33(1), 48–55. 23. Lockie, R. G., Callaghan, S. J., Berry, S. P., Cooke, E. R. A., Jordan, C. A., Luczo, T. M. in Jeffriess, M. D. (2014). Relationship Between Unilateral Jumping Ability and Asymmetry on Multidirectional Speed in Team-Sport Athletes. Journal of Strength and Conditioning Research, 28(12), 3557–3566. 24. Lopes, A. D., Hespanhol, L. C., Yeung, S. S. in Costa, L. O. P. (2012). What are the Main Run-ning-Related Musculoskeletal Injuries? Sports Medicine, 42(10), 891–905. 25. Mangold, S., Keller, T., Curt, A. in Dietz, V. (2005). Transcutaneous functional electrical stimulation for grasping in subjects with cervical spinal cord injury. Spinal Cord, 43(1), 1–13. 26. Melo, M. de O., Pompeo, K. D., Brodt, G. A., Baroni, B. M., da Silva Junior, D. P. in Vaz, M. A. (2015). Effects of neuromuscular electri­cal stimulation and low-level laser therapy on the muscle architecture and functional capacity in elderly patients with knee oste­oarthritis: a randomized controlled trial. Cli­nical Rehabilitation, 29(6), 570–80. 27. Muehlbauer, T., Gollhofer, A. in Granacher, U. (2015). Associations Between Measures of Balance and Lower-Extremity Muscle Streng-th/Power in Healthy Individuals Across the Lifespan: A Systematic Review and Meta-Analysis. Sports Medicine, 45(12), 1671–1692. 28. Nagai, T., Abt, J. P., Sell, T. C., Keenan, K. A., Clark, N. C., Smalley, B. W., … Lephart, S. M. (2015). Lumbar spine and hip flexibility and trunk strength in helicopter pilots with and without low back pain history. Work (Rea­ding, Mass.), 52(3), 715–22. 29. Oyama, S., Waldhelm, A. G., Sosa, A. R., Patel, R. R. in Kalinowski, D. L. (2017). Trunk Muscle Function Deficit in Youth Baseball Pitchers With Excessive Contralateral Trunk Tilt Du­ring Pitching. Clinical Journal of Sport Medici­ne : Official Journal of the Canadian Academy of Sport Medicine, 27(5), 475–480. 30. Price, C. I. in Pandyan, A. D. (2000). Electrical stimulation for preventing and treating post-stroke shoulder pain. The Cochrane Database of Systematic Reviews, (4), CD001698. 31. Stubbe, J. H., van Beijsterveldt, A.-M. M. C., van der Knaap, S., Stege, J., Verhagen, E. A., van Mechelen, W. in Backx, F. J. G. (2015). Inju­ries in Professional Male Soccer Players in the Netherlands: A Prospective Cohort Study. Jo­urnal of Athletic Training, 50(2), 211–216. 32. Szecsi, J., Schiller, M., Straube, A. in Gerling, D. (2009). A comparison of functional electri­cal and magnetic stimulation for propelled cycling of paretic patients. Archives of Physical Medicine and Rehabilitation, 90(4), 564–70. 33. Toohey, L. A., Drew, M. K., Cook, J. L., Finch, C. F. in Gaida, J. E. (2017). Is subsequent lower limb injury associated with previous injury? A systematic review and meta-analysis. British Journal of Sports Medicine, 51(23), 1670–1678. 34. van Beijsterveldt, A. M. C., van de Port, I. G. L., Vereijken, A. J. in Backx, F. J. G. (2013). Risk Factors for Hamstring Injuries in Male Soccer Players: A Systematic Review of Prospective Studies. Scandinavian Journal of Medicine & Science in Sports, 23(3), 253–262. 35. Wahls, T. L., Reese, D., Kaplan, D. in Darling, W. G. (2010). Rehabilitation with neuromuscular electrical stimulation leads to functional ga­ins in ambulation in patients with secondary progressive and primary progressive mul­tiple sclerosis: a case series report. Journal of Alternative and Complementary Medicine (New York, N.Y.), 16(12), 1343–9. 36. White, S. C., Gilchrist, L. A. in Wilk, B. E. (2004). Asymmetric limb loading with true or simu­lated leg-length differences. Clinical Ortho­paedics and Related Research, (421), 287–92. 37. Zaffagnini, S., Grassi, A., Serra, M. in Marcacci, M. (2015). Return to sport after ACL recon­struction: how, when and why? A narrati­ve review of current evidence. Joints, 3(1), 25–30. Nejc Šarabon Univerza na Primorskem / University of Primorska Fakulteta za vede o zdravju / Faculty of Health Sciences Polje 42 SI-6310 Izola Slovenija nejc.sarabon@fvz.upr.si Milan Coh Pomen gibalne dejavnosti za razvoj otroka Izvlecek Zgodnje otroštvo je eno najbolj kriticnih obdobij telesnega in intelektualnega otrokovega razvoja. V predšolskem ob-dobju se razvije kar 70 procentov možganskih povezav, kar tvori ogrodje in okvir za kasnejše otrokove sposobnosti in lastnosti. Gibalno stimulativno in pestro okolje nedvomno pomembno vpliva na mentalne funkcije otrok. Možgani so ustvarjeni za ucenje in reševanje problemov, na zacetku eno­stavnih, kasneje kompleksnih. Prvi problemi, ki jih možgani rešujejo, so povezani prav z gibanjem. Otrok te probleme re-šuje spontano, intuitivno in nestrukturirano. Kasneje otrok z bolj organiziranim gibanjem pridobiva razne motoricne vešcine in spretnosti, senzoricne izkušnje in si tako ustvar­ja nova spoznanj o sebi in okolici. Ta spoznanja in izkušnje bodo otroka pomembno opremile za kasnejše življenje z iz­zivi in problemi, ki jih le-to prinaša. Z gibanjem vstopa otrok tudi v medsebojne interakcije, v skupinsko dinamiko, prido­biva obcutek za samostojnost in neodvisnost. Kljucne besede: otrok, gibalni razvoj, potrebe. The importance of physical activity for a child’s development Abstract Early childhood is one of the most critical periods of a child's physical and intellectual development. In the preschool period, as much as 70% of synaptic connections develop in the brain, thus forming a structure and a framework for the abilities and at­tributes of a child’s later life. An environment that is stimulating and diverse in terms of motor activities considerably affects the child’s cognitive functions. The brain is designed for learning and the solving of problems which are first simple and then increas­ingly complex. The first problems that the brain solves are related to movement. A child solves such problems spontaneously, intuitively and in an unstructured manner. Subsequently, through more organised motor activities, a child develops different motor skills, abilities and sensorial experience and thus generates new findings about him/herself and the environment. These findings and experience will equip the child for successfully leading his/her life that will also include challenges and problems. Through movement, a child starts interacting with others, enters group dynamics as well as builds a sense of independence and autonomy. Keywords: child, motor development, needs 9 • Uvod Gibanje je biološka potreba otroka. Sve­tovna zdravstvena organizacija (WHO) priporoca, naj bodo otroci in mladostniki dnevno telesno aktivni od 60 do 90 mi-nut. Vendar pogosto temu ni tako. Sodo­ben potrošniško naravnan nacin življenja, zabavne elektronske in komunikacijske pridobitve so povzrocile pri mladih pora-zen gibalni primanjkljaj. Otroci presedijo veliko kolicino svojega casa v virtualnem svetu pred racunalniki, racunalniškimi ta­blicami in drugimi »cudesami« modernega sveta. Posledice so ocitne in se kažejo na mnogih podrocjih. Longitudinalna študija, ki jo opravlja Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani v okviru projekta SLOfit (Slovenski nacionalni sistem za spremljanje telesne­ga in gibalnega razvoja otrok in mladine), kaže, da imamo v Sloveniji vse vec otrok s povecano telesno težo. Tudi primerjalno glede na države Evropske unije se sloven-ski otroci in mladostniki uvršcajo v kriticno skupino tistih s povecano telesno težo (Sli­ka 1). V letu 2015 /16 je mogoce ugotoviti, da imamo v starosti 10 do 13 let okoli 20 % predebelih deckov in v enakih starostnih kategorijah okoli 18 % predebelih deklic (Starc in sod.: Telesni in gibalni razvoj otrok v Sloveniji, 2016). Posledicno so otroci v pri­merjavi z desetletji nazaj vse manj telesno sposobni zlasti v podrocju razlicnih mo­toricnih sposobnosti. Naši najstniki (11–14 letniki) pretecejo 600-metrsko razdaljo 8 sekund pocasneje kot pred 40 leti ( Škof, 2016). Aerobni tek na 600 m je eden od pokazateljev generalne motoricne ucinko­vitosti in funkcionalnih sposobnosti otrok, zlasti krvno žilnega in dihalnega sistema. Gibalna ucinkovitost slovenskih otrok se znižuje, povecuje se delež gibalno manj kompetentnih otrok, njihovo število se je v zadnjih dvajsetih letih podvojilo (Strel in sod., 2016; Starc in sod., 2016). S prekomerno telesno težo, nižjo ravnjo gibalnih sposobnosti je pogosto povezano pešanje zdravja otrok. Telesna nedejavnost, nezdrava prehrana, slaba telesna kondicija neposredno ogrožajo zdravje otrok. Bole-zni srca, presnovne bolezni, diabetes tipa 2 so danes resen zdravstveni, pediatricni in družbeni problem slovenskih otrok (Škof, 2016). Zakaj je telesna dejavnost otrok prava izbira? Zato, ker ne krepi samo mišice, srce in pljuca, ampak je to priložnost sodelova­nja z drugimi, razvija biološki, intelektualni, psiho-socialni in duševni razvoj, ki temelji na sreci in zadovoljstvu otrok. Gibalno manj uspešni in telesno manj aktivni otroci imajo tudi slabše ocene in nižji ucni uspeh kot gibalno sposobnejši in aktivnejši otroci (Strel in sod., 2016). Gibalna – športna aktiv­nost oblikuje mladega cloveka v ustvarjal­nega posameznika z življenjsko pomemb­nimi vrednotami. Otroci in mladostniki, ki so telesno aktivni, si ustvarjajo pomemben kapital zdravja tudi za kasnejše obdobje odraslosti. Redna gibalna dejavnost v mla­dosti spodbuja vecjo skrb za zdrav življenj-ski slog tudi kasneje v življenju. • Motoricni in kognitiv­ni razvoj otroka V zadnjem obdobju je prišlo do številnih novih spoznanj, ki so povezane z dušev­nim razvojem otrok. Znanstvena odkritja s podrocja nevroznanosti, nevrofiziologi­je, kognitivne psihologije, kineziologije in sodobne pediatrije nam kažejo na nove vidike razvoja otrokovih potencialov. Ra-zvoj clovekovih bioloških potencialov je kompleksen in dinamicen proces, ki zah­teva sistemsko sodelovanje vecjega števila dejavnikov, med katerimi imajo odlocilno vlogo posameznik, genetika, družina in so-cialno okolje. Za razvoj možganov je pred­šolsko obdobje kljucno v dinamiki tega procesa. Možgani cloveka so plod njegove evolucije, so organ, ki mu omogocajo pre­živetje (Sperry, 2001). Edina stalnica možga­nov je njihovo spreminjanje in prilagajanje danim okolišcinam. Clovek je produkt vec milijonov let prilagajanja naravnemu in socialnemu okolju. Dokler so naši predniki živeli v pecinah, zbirali hrano, lovili živali, je bil tek nujen del njihovega življenja. Mož­gani so luksuzen organ, ki zahteva veliko energije, to pa je mogoce zagotoviti z do-volj hrane, da delujejo možgani optimalno (Vlahek, 2004). Znanstveniki ugotavljajo (Lieberman, 2015), da je prav tek našim prednikom v davnini omogocil razvoj mo-žganov, ker so s tekom bili uspešnejši pri pridobivanju hrane. Razvoj možganov je bil odvisen predvsem od povecane kolici­ne proteinov, ki jih je clovek lahko pridobil z lovom na živali. Edino »orožje« , ki ga je imel Homo erectus, so bile hitre noge. Z ve-cjimi možgani je lahko ustvaril vec znanja, kompleksnejšo kognitivno in družbeno vedenje, vkljucno z govorom in sodelova­njem (Lieberman, 2015). Kot takšen je imel vecje možnosti preživetja, saj se je razvil v https://www.google.si/search?q=network+sinapse&source=lnms&tbm=isch&sa Slika 2. Živcne celice (nevroni) in njihove povezave (sinapse). uspešnejšega nabiralca in lovca. Pametnej­ši lovci in nabiralci so bili sposobni boljšega medsebojnega sodelovanja, ustvarili so ve-cje energetske presežke in z naravno selek­cijo so se možgani razvijali v naslednja evo­lucijska obdobja. »Tekaški gen« je še danes prisoten pri cloveku, zlasti pri otrocih. Možgani so želatinast organ, skrit pod loba­njo, katerega delovanje je kompleksno in zapleteno, deloma še vedno nepojasnjeno. Povprecni cloveški možgani tehtajo 1400 gramov, kar je okoli 2 odstotka telesne te­že. Porabijo pa kar 20 odstotkov vsega ki­sika, ki je na voljo našemu telesu (Bregant, 2016). Možgani novorojencka so težki 300 g, to je 10 procentov njihove telesne teže. Novejše nevroznanstvene raziskave kaže­jo, da je 50 % inteligence dedne, ostalo je pod vplivom okolja. V možganih imamo okoli 100 milijard živcnih celic (nevronov), ki medsebojno komunicirajo s povezavami (sinapsami) – Slika 2. Ob rojstvu ima vsak nevron možganske skorje 2500 sinaps, v prvih dveh letih se število sinaps poveca na 15.000 (Bregant, 2016). Možgani dojencka porabijo na dan okoli 100 kalorij, kar znaša 60 % dnevne energijske porabe v mirova­nju, možgani odraslega cloveka porabijo 280–420 kalorij na dan, kar je 20 do 30 % dnevne energijske porabe v mirovanju ( Li­eberman, 2015). V prvem mesecu življenja se število vseh si-naps poveca s 50 trilijonov na 1 kvadrilijon (Bregant, 2010). Sinapse so dinamicen sis-tem, nastajajo, se krepijo in tudi propadajo, ce niso ustrezno stimulirane. Ta fenomen se imenuje »nevroplasticnost možganov«. Sinapse, ki ji uporabljamo pogosteje, se ohranjajo, tiste, ki jih uporabljamo manj, izginejo (Bregant, 2016). Možgani so v stalnem funkcionalnem spreminjanju, so »gradbišce«. Z treningom jih krepimo, z ne-treningom jih oslabimo. Sinapse – povezave se lahko odebelijo, stanjšajo ali pa propadejo. Glede na razi­skave angleškega nevroznanstvenika Petra Hannona (2003) je kljucno obdobje inte­lektualnega razvoja zgodnje otroštvo od 2. do 5. leta starosti. V predšolskem obdobju se razvije vec kot 70 % sinaps. Raziskave kažejo, da so intelektualne sposobnosti posameznika odvisne ne samo od števila živcnih celic, temvec od števila sinaps (Vol­pe, 2008). Dozorevanje in razvoj možganov – najintenzivneje se tvorijo sinapse do pe­tega leta (50 %), do sedmega leta (70 %) in do dvanajstega leta starosti (95 %). Razvoj možganov je tako najbolj intenziven v pr-vih letih življenja, ko se nevroni združujejo v nevronske mreže z medsebojnimi pove­zavami (Slika 3). V notranjosti možganov poteka ves cas borba za prevlado, v kateri se ustvarjajo nove zveze med aktivnimi ne­vroni (živcnimi celicami). Neaktivni nevroni odmrejo, neaktivne poti se izgubijo za ve­dno. Z aktivnostjo se število povezav med ne­vroni poveca, kar se odraža v gostoti ne­vronske mreže. S katerimi aktivnostmi pa vzpodbujamo delovanje in povezovanje nevronov – živcnih celic? Otrokovi mož­gani so kot zelo vpojna »goba«, ki spreje­majo razlicne dražljaje iz okolice. Otrok v zgodnjem otroštvu sprejema informacije kot nedeljivo celoto med sliko, zvokom in predmetom (Rajovic, 2016). Ko otrok zacne zaznavati okolico, se zacno vzpostavljati nove povezave med živcnimi celicami. V bolj stimulativnem okolju kot otrok živi, vec sinapticnih povezav bo ustvaril. V pr-vih letih življenja se razvijejo osnove mi-šljenja, jezika, vida, sluha, okusa in telesnih spretnosti. Otrok s prvimi ontogenetskimi prirojenimi gibalnimi spretnostmi, kot so plazenje, lazenje, sprejema mnoge vidne, slušne, tipalne in gibalne dražljaje iz okoli­ce. Clovek se uci celotno življenje, vendar se v zgodnjem otroštvu oblikujejo temelji za vse nadaljnje življenjsko ucenje. Otrok je raziskovalec! Vzpodbudno okolje mu omo­goca razvoj sinaps in gostejših nevronskih mrež, ki predstavljajo osnovo njegovega kasnejšega mentalnega razvoja (Slika 4). Otrok od množice zvokov uporablja le tiste, ki jih sliši v okolju. Najbolj pogost je materin govor kot eden najtežjih umskih izzivov. Med drugim in tretjim letom otrok že prepoznava barve in simbole. Pozna že znake avtomobilov, znamke cokolad. O po-menu in ucinkih zgodnje aktivnosti otrok se lahko prepricamo s proucevanjem neka­terih ljudstev, ki imajo izjemne sposobno­sti. Otroci Eskimov že od petega leta dalje locijo petnajst odtenkov bele barve, kar je povezano z njihovim opazovanjem ledu in snega. Ljudstvo Maori so izjemno muzika­len narod. Matere otrokom že v nosecnosti in kasneje v otroštvu prepevajo pesmi. Ro-mom sta glasba in ples položena v zibko, kot pravimo. • Pomen telesne dejav­nosti otrok Prvi problemi, ki jih možgani rešujejo, so povezani z gibanjem. Otrok mora z razvito zaznavo z lastnim telesom najti ustrezno gibalno rešitev, kako doseci igraco. To so zacetni kognitivni procesi, povezani z gi­banjem. Možgani so ustvarjeni za ucenje in reševanje problemov, na zacetku eno­stavnih, kasneje kompleksnih (Bregant, 2016). Otrok te probleme rešuje spontano, intuitivno in nestrukturirano. Kasneje otrok z bolj organiziranim gibanjem pridobiva razne motoricne vešcine in spretnosti, senzoricne izkušnje in si tako ustvarja nova spoznanj o sebi in okolici. Ta spoznanja in izkušnje bodo otroka pomembno opremi­le za kasnejše življenje z izzivi in problemi, ki jih le-to prinaša. Z gibanjem otrok vstopa tudi v medsebojne interakcije, v skupinsko dinamiko, pridobiva obcutek za samostoj­nost in neodvisnost. Osnovna znacilnost cloveka je vzravnana hoja in govor, ki nas evolucijsko locita od živali. Clovek je sicer zelo nebogljen sesa­lec. Medtem ko konjicek ali srnica takoj po porodu shodita, rabi dojencek eno leto ali vec, da shodi. Telesna dejavnost ni samo dobra za zdravje, temvec tudi za uspeh v šoli. Ce otrok veliko cas preživi pasivno, se-de ali leže, nastane velika možnost nastan­ka kasnejših kognitivnih težav. Vsako uro sedenja naj bi otrok nadomestil z dvema urama igranja ali druge telesne aktivnosti (Rajovic, 2016). Otrok se uci z dejavnostjo. Najboljša vaja za hojo je hoja, najboljša vaja za tek je sam tek, najboljša vaja za smucanje je smucanje. Vsakokrat, ko otrok izvede novo dejavnost, se v možganih vzpostavljajo nove povezave. Ko ponavlja že nauceno gibanje, se utrjujejo stare že vzpostavljene možganske povezave. Zato je otrokom potrebno omogociti cim vec razlicnih gibalnih dejavnosti, kot so plaze­nje, plezanje, valjanje, hoja, tek, poskako­vanje, lovljenje ravnotežja, vrtenje. »Gumi tvist« je za otroke ena najbolj koristnih vaj! To so tako imenovana intuitivna gibanja, ki so praviloma povezana z igro otrok. Otroci se ucijo z igro! Ko se otrok »zatopi« v igro, se v možganih vzpostavljajo številne aso­ciativne povezave med nevroni. To stanje možganov imenujemo REM stanje, ko se informacije urejajo, utrjujejo in umešcajo v pravilne dele spomina. Gibanja v obliki igre sprožajo v možganih posebne snovi – tran­smiterje, ki dajejo otroku obcutek zadovolj­stva, ugodja in srece (Slika 5). Posebej pomembno je otrokovo gibanje in raziskovanje v naravi. Jaen Piaget, oce ra­zvojne psihologije, otroštvo razume in celo definira kot cas, ko smo posebno motivira­ni za raziskovanje narave. Predpostavlja se, da je otrok v naravi custveno in duševno v ravnovesju. Evolucijsko se je Homo sapiens vedno ucil iz narave in se prilagajal narav­nim zakonitostim. Starši delajo pogosto napake tudi zaradi nevednosti ali strahu, da se bo otrok pri igri poškodoval. Otroka starši prevec šcitijo! Posledicno otrok nima dovolj vzpodbud, ni dovolj aktiven, s tem ne pridobiva novih izkušenj, ki so nujno potrebne za njegov mentalni in osebnostni razvoj. Pustimo otroka, da se bo igral v blatu, pesku ali vodi. Tudi umaže naj se! Starši imajo pri razvoju otrokovih sposobnosti najvecjo vlogo in odgovornost (Slika 6). Z otrokom preživijo najvec casa in z otrokom so najbolj pove­zani. Vec kot bodo deležni gibalnih vzpod-bud s strani staršev, gostejše so nevronske mreže. Neaktivnost ima za posledico redke povezave med nevroni, v možganski struk­turi nastajajo vrzeli. V posameznih predelih so specializirani centri za dolocene funkcije (govor, fina motorika – grafomotorika, rav­notežje, senzo-motorika). Z ozirom na to, v katerem predelu možganov se pojavljajo te vrzeli, se lahko to kasneje v šolski dobi izraža v obliki ucnih težav, disleksije, go-vornih pomanjkljivostih, težav z branjem, pomanjkanju koncentracije in gibalne ne­kompetentnosti. Slika 6. Prve gibalne vzpodbude otrok so odvisne od staršev. Glede na nekatere raziskave ima okoli 50 % otrok težave z fino motoriko – grafomoto­riko (Rajovic, 2016). Medtem ko je globalna motorika povezana s koordinacijo in kon­trolo gibanja razlicnih delov telesa, je fina motorika rezultat povezave in koordinacije dlani, prstov in ocesa. Znak razvitosti v tej sposobnosti sta pisanje, risanje in rocno oblikovanje. Za razvoj fine motorike je po­membno obdobje od 2. do 7. leta starosti. Grafomotorika je pomembna za aktivnost in stimulacijo regije skorje velikih možga­nov in s tem za generalni intelektualni ra­zvoj otroka (Rajovic, 2016). Oblikovanje pla­stelina, rokovanje z razlicnimi predmeti, kot so žoge, kiji, kocke, vsakodnevna opravila, kot so hranjenje, oblacenje, zavezovanje cevlje, vse te dejavnosti razvijajo fino mo-toriko. Grafomotorika sestavlja vec sposob­nosti, najpomembnejše so: vizualna per-cepcija, vizualno-motoricna koordinacija, kinesteticni feedback ter glasovna sinteza in analiza. Da bi lahko otrok zacel pisati, ki je ena najbolj zahtevnih grafomotoricnih dejavnosti, mora predtem preiti komple-ten motoricni razvoj. Ta se zacne z grobo – globalno motoriko (sedenje, plazenje, hoja in tek) in se nadaljuje s fino motoriko obvladanja dlani in prstov. Grafomotorika je izredno pomembna pri razvoju sinaps v možganih in kot taka je pomembna za ra­zvoj otrokovih potencialov. Prefinjeni in usklajeni gibi rok delujejo ne­posredno na senzomotoricni razvoj živcne­ga sistema in preko njega na razvoj govora, ki predstavlja najvišjo stopnjo senzomoto­ricne koordinacije. S stimuliranjem splošne motorike neposredno vplivamo na razvoj govornih organov (Jezdic, 2016). Roke, ki jih sestavljajo številne kosti, vezi in sklepi, so skozi zgodovino ustvarile vrhunska dela v glasbi, tehniki in medicini. Otrok mora naj­prej obvladati koordinirano in harmonicno kinesteticno kontrolo gibanja rok. Razvoj se zacne z odmikanjem roke od telesa in palca od dlani. Otrok najprej ulovi vecje predme­te (žoga) in kasneje manjše predmete. Ne-dvomno ima igra in manipulacija z raznimi predmeti (žoge raznih oblik, velikosti in tež, kiji, kolebnice, kocke in drugi drobni rekvi­ziti) izjemno pozitivne ucinke na razvoj fine motorike. Z razvojem motorike prstov se razvije tudi kinesteticni spomin. Zakljucna faza senzibiliziranosti in diferenciranosti motorike prstov je obvladanje grafomoto­rike, to sta pisanje in risanje. Nevroznanstveniki, ki proucujejo razvoj žicnega sistema, nadalje ugotavljajo, da je razvoj otroškega govora povezan z razvo­jem motorike prstov. Ko zaostaja razvoj fine motorike, zaostaja tudi razvoj govora. Vpliv impulzov iz mišic rok vpliva na for-miranje motoricnih govornih funkcij. Zato je pomembna raznolika dejavnost otrok v smislu oblikovanja plastelina, zlaganja kock ali drugih predmetov, lepljenja, rezanja in drugih rocnih del. Roke dajejo pomembne informacije centralnemu živcnemu siste-mu in so vkljucene v clovekovo komuni­kacijo tako v verbalnem kot kinesteticnem telesnem izrazu. Ali razvijajo fino motoriko tudi sodobne »elektronske igrace«, ko so telefoni, iPadi in druge elektronske tablice? Samo deloma, ker pri njihovi uporabi aktiviramo le dva prsta. Ucinkovit razvoj grafomotoricnih sposobnosti pa zahteva aktivnost celotne dlani in vseh prstov. Za otrokov celostni, motoricni in intelektu­alni razvoj je potrebno bogato in stimula­tivno okolje (Slika 7). Ali temu okolju danes ustreza šola, v kateri preživijo otroci vec kot tretjino svojega aktivnega casa? Šo­le nimam rad, jo celo sovražim, je pogost odgovor otrok in mladostnikov. Že slavni humanist, pedagog in filozof Jan Amos Ko­mensky je zapisal: »Šola mora biti igra.« Ali je temu res tako? Otroci pogosto doživljajo v šolskem okolju akutni stres. Zapomniti si morajo velike kolicine podatkov, jih pona­vljati, si jih zapomniti in jih na koncu tudi pokazati. To je reproduktivni nacin ucenja, ki je v nasprotju z funkcionalnim delova­njem možganov. Naši možgani delujejo na principu asociacij, primerjav in slikov­nega pomnjenja. Temu je naša šola zacela slediti v zadnjem casu s tako imenovanim interaktivnim poukom. Asociativno ucenje zagotavlja funkcionalno znanje oziroma funkcionalno pismenost, ki je pomembna za ucinkovito razumevanje besedil, upo­rabo pridobljenih informacij v vsakdanjem življenju, prepoznavanju bistvenih zakoni­tosti in smiselnosti zakljuckov. Po podatkih PISA (Programme for Interna­tional Student Assessment) za leto 2015 so slovenski ucenci na podrocju matematike, bralne pismenosti in reševanja problemsko zasnovanih nalog presegli povprecje svojih vrstnikov iz ostalih clanic OECD. V medna­rodni projekt PISA je vsako leto vkljucenih 540 tisoc 15-letnikov iz 72 držav. Naši ucen­ci so v zadnjih letih napredovali predvsem v bralni pismenosti. Najboljši šolski sistem imajo v Singapurju, saj so bili ucenci iz te države najboljši v vseh treh glavnih katego­rijah. V bralni pismenosti sledijo ucencem Singapura Kanadcani, ucenci Hong Konga, Finci, Irci in Estonci. Slovenski ucenci so v tej kategoriji na 14. mestu, ob že naštetih so med evropskimi državami pred nami še Norvežani, Nemci in Poljaki. Prvih sedem mest na podrocju matematike zasedajo ucenci iz azijskih držav. Prvo evropsko drža­vo najdemo na osmem mestu – Švica, sle­dijo ji Estonija, Kanada, Nizozemska, Finska, Danska in Slovenija, ki je na 14. mestu. Ucinkovit razvoj možganskih potencialov naroda bo odlocal o prihodnji perspektivi naroda (Rajovic, 2016). Samo asociativno ucenje ustvarja nove možganske povezave in s tem ustvarjalne in uspešne posamezni­ke. Slika 7. V ranem otroštvu mora biti šola igra s cim bolj pestrimi gibalnimi dejavnostmi. umetnosti, slikarstvu, kiparstvu, arhitekturi, Kaj nam prinaša sodobno življenje? Otro­ci preživijo vse vec casa pred televizorji, racunalniki, iPadi in drugimi elektronskimi in komunikacijskimi napravami. Njihov svet komunikacije ni vec realen, njihov svet je umeten – virtualen. Tudi to ima že svoje posledice. Nemški raziskovalec Manfred Spitzer (2016) govori v svoji knjigi o tako imenovani »digitalni demenci« mladih, ki je posledica sodobnih vizualnih in komu­nikacijskih tehnologij. Otrok, ko gleda v ekran, zaznava sliko eno dimenzionalno – ploskovno, s tem ne aktivira dinamicne akomodacije – prilagoditve vida. To pome­ni, da ne razvija ravnotežja, oci ne sledijo premikajocim predmetom, otrok ne spre­mlja predmeta, ki se mu približuje ali od­daljuje. S tem oko ne pošilja pravih podob zunanjega sveta v vidni center, ki se nahaja v zadnjem delu možganov. Zaradi neprila­gojenega vida lahko nastanejo tudi težave pri branju in pisanju, posledicno tudi v ko­munikaciji in na govornem podrocju. Hoja, tek, skakanje, plezanje, vrtenje, žoga­nje, vožnja s kolesom in druge dinamicne vaje ohranjajo možgane v aktivnem stanju, saj morajo ves cas vzpostavljati ravnotežje. Otroci premalo hodijo, tecejo in se giblje­jo v naravnem okolju. Hoditi bos je bila navada, ki jo otroci skoraj ne poznajo vec, ceprav bosonoga hoja in bosonogi tek po travi ali mivki najbolj ucinkovito razvijata pravilen stopalni lok. Otrok pri petih letih lahko prehodi štiri ali vec kilometrov na dan. Po nekaterih podatkih ima danes kar 70 % otrok plosko stopalo ali nagnjenost k ploskemu stopalu. Pred 50 leti je bil odsto­tek otrok s ploskimi stopali le 15 % (Rajovic, 2016). To je zanesljivo posledica pomanjka­nja najbolj naravnih nacinov gibanja, kot sta hoja in tek, ter neprilagojenih obuval. Hipokinezija odraslih in v zadnjem casu vse bolj tudi otrok ima nedvomno vse vidnejše posledice, ki se kažejo v zmanjšani kvaliteti življenja novodobnega cloveka. • Zakljucek Razvoj miselnega in gibalnega potenciala otrok je dinamicen proces, ki je povezan s številnimi dejavniki, med katerimi imajo od-locilno vlogo družina, predšolske ustanove, šola in stimulativno družbeno okolje ter ne­nazadnje genetika. Tehnološki napredek in razvoj sodobnih znanosti nam omogocajo boljše razumevanje mentalnega in psiho fizicnega razvoja otrok. Rano otroštvo je eno najbolj kriticnih obdobij otrokovega razvoja. Rano otroštvo je eno najbolj kritic­nih obdobij otrokovega razvoja. V predšol­skem obdobju se razvije kar 70 procentov možganskih povezav kar tvori ogrodje in okvir za kasnejše otrokove sposobnosti in lastnosti. Gibalno stimulativno in pestro okolje nedvomno pomembno vpliva na in-telektualne funkcije otrok in s tem na razvoj njihovih potencialnih sposobnosti. .Literatura 1. Bregant, T. (2010). Razvoj možganov. Proteus 73 (4), 168-174. 2. Bregant, T. (2016). Razvoj in vzgoja otroka z vidika nevroznanosti. 3. http://familylab.si/razvoj-in-vzgoja-otroka-z vidika-nevroznanosti/ 4. Hannon, P.(2003). Developmental neurosci­ence implication for early childhood inven­tion and education. Current Paediatrics, 13, 58-63. 5. Rajovic, R. (2016). IQ – Deteta- briga roditelja, Smart Production, Novi Sad, Mensa Sloveni­je. 6. Rajovic, R. (2016). Kako z igro spodbujati miselni razvoj otroka. Mladinska knjiga, Lju­bljana. 7. Lieberman, D. (2015) Zgodba cloveškega telesa. Evolucija, zdravje in bolezen. UMco, Ljubljana. 8. Strel, J., Jurak, G., Strel, J., Starc, G., Strel., J. (2016). Telesni fitnes v funkciji zdravja. Zdrav­je in šport, Ljubljana. 9. Starc, G., Strel,. J., Kovac, M., Leskošek, B., So­ric, M., Jurak, G. (2016) Telesni in gibalni ra­zvoj otrok v Sloveniji . Šolsko leto 2016/2016. Fakulteta za šport, Ljubljana. 10. Spitzer, M. (2016). Digitalna demenca. Mo-horjeva družba, Ljubljana. 11. Škof, B., s sodelavci (2016). Šport po meri otrok in mladostnikov. Fakulteta za šport, Ljubljana. 12. Volpe, J. ( 2008). Neurology of the newborn. Philadelphia: Saunders Elsevier. 13. https://www.plivazdravlje.hr/aktualno/cla­nak/15494/Evolucija-trcanja-22.html 14. https://www.domovina.je/rezultati-pisa­2015-slovenski-ucenci-na-vseh-podrocjih-v­najboljsi-petnajsterici-na-svetu/ 15. https://ntcucenje.com/spretni-prsti-spre­tan-jezik?v=ce774d9cab3a prof. dr. Milan Coh Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport milan.coh@fsp.uni-lj.si Dušan Videmšek Življenjski slog študentov Izvlecek V današnjem svetu so vse pogostejše kronicne nenalezljive bolezni, ki nasta­nejo predvsem zaradi nezdravega pre­hranjevanja, nezadostne športne dejav­nosti, kajenja, alkohola, stresa oziroma zaradi nezdravega življenjskega sloga posameznika. Zdrav življenjski slog se v današnjem casu predvsem zaradi stiske s casom pogosto zanemarja, kar za seboj pušca posledice tako na telesnem, kot duševnem zdravju. V zadnjem obdobju je v ospredju promo-cija zdravega nacina življenja študentov; pomembna so prizadevanja za vkljuce­vanje zdravega življenjski sloga v njihovo študijsko obdobje. Kljucne besede: športna dejavnost, prehrana, razvade, stres. Lifestyle of Student Abstract Chronic non-communicable diseases are becoming more and more common these days, primarily as a result of unhealthy life­style of an individual - insufficient physical activity, unhealthy nourishment, smoking, alcohol and stress. Students often experi­ence lack of time, which is why they neglect any possibilities of a healthy living, followed by consequences seen in physical, as well as mental health. In the last few years healthy lifestyle of students has received a lot more attention, focusing on the importance of including healthy habits in student’s everyday. Key words: sport, food, bad habits, stress. • Uvod Življenjski slog je lahko zdrav ali nezdrav nacin življenja, dolocen z izrazitimi vedenji v nekem casovnem obdobju. Nanj imajo vpliv socialni, okoljski, ekonomski, kulturni in fizicni dejavniki, oblikuje pa se že v sa­mem otroštvu pod vplivom življenjskih razmer in izkušenj (Djomba, 2014). Glavne znacilnosti zdravega življenjskega sloga so redna gibalna dejavnost oziroma ukvarjanje s športom, uravnotežena in kakovostna prehrana, dobro psihicno po-cutje in medsebojni odnosi. Zdrav nacin življenja, ki vkljucuje vse naštete dejavnike, pozitivno vpliva na clovekovo dinamicno ravnovesje; na njegovo telesno pripravlje­nost, custveno in osebnostno ravnovesje ter socialno prilagodljivost. Promocija zdravega življenjskega sloga in preprecevanje zdravstvenih tveganj sta že vrsto let aktualni problematiki, manj pozor­nosti pa je bilo do sedaj posveceno mlaj­šim odraslim (Stacy in Turconi, 2008). Pred­vsem z vidika javnega zdravja so študentje v zadnjem casu postali pomemben pred-met proucevanja (Podstawski idr., 2013). Sedanji cas in pogoji študija zahtevajo od študentov znatne napore in pripravljenost na izzive sodobnega nacina življenja, ki se pomembno razlikuje od študijskih zahtev v preteklih obdobjih. Pri tem ne gre le za ustrezno znanje, pridobljene vešcine ter ustrezno usposobljenost, temvec tudi za usvojitev potrebnih socialnih vešcin in sposobnost vzpostavljanja razlicnih vezi na ravni mikrosocialnih odnosov na razlicnih ravneh (Bercic, 2016). Lotriceva (2015) meni, da se življenjski slog spreminja glede na obdobje, v katerem živimo. Študentsko obdobje je specificno ravno zato, ker vecina mladih prvic izkusi, da sami razpolagajo s svojim nacinom ži­vljenja. Velikokrat so prepušceni sami sebi, svoji iznajdljivosti in spretnosti pri dolo-canju svojega življenjskega sloga. Mnogi mladi se ob tem znajdejo tudi v stiski, zato so Hristic in sodelavci (2014) po evropskem kodeksu proti raku priredili naslednja pri­porocila zdravega nacina življenja za štu­dente: • Izberi si življenjski slog, ki ti ne škodi in mu lahko slediš do konca življenja. • Bodi zadovoljen s seboj in se drzni na­graditi po uspešnem delu. • Z redno aktivnostjo ohranjaj telesno kondicijo in zdravo telesno maso. • Vzemi si cas za zdravo in redno prehra­njevanje. • Izogibaj se škodljivi in tvegani rabi al­kohola, cigaret ter drugih psihoaktivnih snovi. • Ceni svoje telo. • Upoštevaj nacela varne spolnosti. Poznamo veliko opredelitev zdravega življenjskega sloga. Zelo slikovito ga je opredelil Turk (1999, v Škof, 2010): »Zdrav življenjski slog izkljucuje škodljive navade, npr. kajenje in cezmerno uživanje hrane, še zlasti takšne, ki nima ustrezne sestave. Zdrav življenjski slog tudi usmerja k tele­sni dejavnosti, k hoji, teku, planinarjenju, kolesarjenju, plavanju, teku na smuceh itd. Ljudi nauci uporabljati stopnice namesto dvigala, noge in kolo namesto avta in jih spodbuja k spoznavanju užitka vecerne utrujenosti. Ob takem življenju je manj po­trebe po kajenju, manj notranjih napetosti in stresov. Tudi pretirana zaskrbljenost, ka­ko uresniciti previsoko zastavljene cilje, se bo po lepem, v potu svojega obraza opra­vljenem izletu, v precejšnji meri razblinila. K zdravemu življenjskemu slogu sodi tudi skrb za ustrezno telesno maso. Od mladih let usvojen in v pozne dni dograjevan zdrav življenjski slog lahko ohranja svežino telesa in duha v pozna leta«. Številne raziskave navad in odnosov štu­dentov do življenjskega sloga po svetu navajajo, da študenti ne poznajo dovolj dejavnikov življenjskega sloga in ne skrbijo dovolj za svoje zdravje, prav tako je pre­majhen njihov interes za izobraževanje o temah, ki so povezane z zdravjem. Športna dejavnost ni v ospredju njihovega vsakda­na, njihove navade pa so mocno preple­tene z uživanjem alkohola in tobaka. Kljub temu da je dobro znan pozitiven vpliv pri­merne prehrane in športne dejavnosti na zdravje, ju študentje ne jemljejo tako resno, kot bi ju morali (Levitsky, 2004; Podstawski idr., 2013, Videmšek in Vesnic, 2016). V Sloveniji ni sistematicnega spremljanja življenjskega sloga in zdravja študentov (Dodic Fikfak, 2017). Dobljeni podatki razi­skave Majerica in Zurceve (2016) kažejo na primerljivost do sedaj opravljenih raziskav v Sloveniji; anketirani študentje ocenjujejo svoje zdravje in skrb zanj kot zelo dobro, navajajo redno uživanje sadja in zelenjave in se redno gibalno udejstvujejo vsaj 30 min dnevno, pogosteje v neorganizirani obliki. Tomšic (2014) navaja, da se v Slo­veniji konstantno izboljšuje samoocena zdravja pri mladih. Mladi v Sloveniji naj bi prepoznavali tvegane vedenjske vzorce za zdravje in ocenili, da so za zdravje najbolj tvegani stres, kajenje, debelost, nepravilna prehrana, alkohol in premalo gibanja (Bajt in Jericek Klanšcek, 2014). .Športna dejavnost študentov Športna dejavnost je temelj zdravega na-cina življenja in v sodobnem svetu hitro pridobiva pomembno mesto v skrbi za zdravje. Izsledki sodobne znanosti kažejo, da je že pol ure vsakodnevne zmerne te­lesne vadbe dovolj za zmanjšanje nastan­ka in napredovanja kronicnih nenalezljivih bolezni. Pomembno je, da smo telesno dejavni skozi vse življenje, saj s tem ohra­njamo telesno, duševno in socialno cilost od otroštva do pozne starosti (Ministrstvo za zdravje, 2014). Raziskave (Majeric 2002; Majeric in Markelj 2010; Majeric 2015; Majeric in Zurc 2016; Majeric, 2016) potrjujejo, da je športna dejavnost za slovenske študente zelo po­membna in se z njo ukvarjajo pogosto. Najvec se jih ukvarja s športom v neorga­nizirani obliki, 2 do 3-krat na teden v sku­pnem obsegu od 3 do 5 ur na teden. Re-dno športno dejavnih je 79,9 % študentov in 76,8 % študentk (Majeric in Zurc, 2016). Med najbolj priljubljenimi športi med štu­denti in študentkami so individualni športi, kot so tek, hitra hoja, fitnes in kolesarjenje; pogostost ukvarjanja z njimi je relativno vi-soka. Študenti se ukvarjajo tudi z ekipnimi športi (nogomet, košarka, odbojka), vendar je delež aktivnih precej manjši. Približno ce-trtina študentk se ukvarja tudi z aerobiko in plesnimi dejavnostmi. Trend individualnih športov se bo v prihodnje še nadaljeval, zlasti tistih, ki ne zahtevajo veliko organiza­cije in opreme, z njimi pa se lahko ukvarjajo v kateremkoli delu dneva in skozi celo leto (Majeric, 2016). Videmškova in Vesniceva (2016) ugotavlja­ta, da se s športom ne ukvarja 5 % študen­tov izbranih ljubljanskih fakultet. 35 % se jih ukvarja 1 do 2-krat na teden, 40 % 3 do 5-krat na teden in 20 % vec kot 5-krat na te-den, vecinoma od 30 do 60 minut. Vec kot tri cetrtine študentov se ukvarjajo s športi v naravi, od tega vec žensk kot moških. Po mnenju Djombe (2014) podatki o špor­tno aktivnih študentih kažejo pozitivni trend narašcanja. Zovko (2017) izpostavlja problem, da se prisotnost športne vzgoje kot neobvezne sicer krepi, je pa športne vzgoje kot obvezne vsebine vse manj. Me-ni, da sodelovanje v organiziranih športih ponuja študentom med drugim tudi pri­ložnost za druženje z vrstniki in s tem iz­boljšanje njihovih socialnih spretnosti. Tudi Kolar (2010) poudarja, da je izredno po­membna organizirana in strokovno vodena športna dejavnost na posameznih fakulte­tah oziroma univerzah. Šport kot sestavina študijskih programov predstavlja pomem­ben dejavnik kakovosti študija in zdravega življenjskega sloga. Zovko (2017) meni, da bi morala športna vzgoja na vseh ravneh izobraževanja, tudi na univerzah, ostati ali ponovno postati obvezna. Tudi Bratuž (2017) poudarja, da bi se obvezna športna vzgoja morala ponovno uvesti vsaj v prvi letnik študija, ki bi se v višjih letnikih nad­gradila z izbirnimi programi športa, tako na clanicah kot pri centru za obštudijske de­javnosti. Gerlovic (2017) pa ob tem dodaja, da so nujni novi športni objekti na sloven-skih univerzah, saj bi bilo neodgovorno pri-cakovati, da se bo redna športna dejavnost in skrb za zdravje med slovenskimi študenti dogajala brez ustrezne infrastrukture. S stanjem telesnega fitnesa pri študentski populaciji ne moremo biti zadovoljni, saj je ta na bistveno nižjem nivoju, kot bi lahko bil (Starc idr., 2017). Avtorji so v vzorec zajeli najmanj problematicen del študentske po­pulacije, ki ima na svojih fakultetah znotraj študijskih programov možnost udejanjanja svojih interesov na podrocju univerzitetne­ga športa, zato predvidevajo, da so najver­jetneje ostali študenti še bolj problematic­ni z vidika stanja telesnega fitnesa. Avtorji poudarjajo, da stanje gibalne ucinkovitosti študentov prinaša obet slabše študijske uspešnosti, povecanih zdravstvenih tve­ganj in slabše delovne ucinkovitosti te po­pulacije v prihodnosti. .Prehrana študentov Dosedanje raziskave so pokazale, da je ne­zdrav nacin prehranjevanja tudi v Sloveniji resen problem. Prispeva k povecevanju obolevnosti zaradi srcno-žilnih bolezni, povišanega krvnega tlaka, debelosti, slad­korne bolezni in raka, povezanega z vplivi nezdrave prehrane. Zdrava prehrana, še posebej v kombinaciji z drugimi zdravimi navadami, kot je telesna dejavnost, v veli­ki meri prispeva k zmanjšanju tveganja za številne kronicne bolezni (Gabrijelcic Blen­kuš in Kuhar, 2009). Prehrana je pomemben vedenjski dejavnik tveganja za zdravje tudi v obdobju štu­dentskih let. Cilj zdravega prehranjevanja študentov je preprecevanje s hrano pogo-jenih bolezni, izboljšanje kvalitete življenja in lažje obvladovanje ugotovljenih bolezni (Hlastan Ribic, 2017). Hlastan-Ribic, Gregoric in Backovic-Jurican navajajo, da študentje najveckrat jedo ne­redno in za obrok namenijo 15 do najvec 30 minut. Zaužijejo prevec prigrizkov in premalo sadja, zelenjave in rib. Študenti, ki bivajo in se prehranjujejo pri starših, se obicajno prehranjujejo bolj zdravo (Ber­cic, 2016). Videmškova in Vesniceva (2016) sta ugotovili, da kar 27 % ljubljanskih štu­dentov zaužije le 2 obroka na dan; 62% jih vsak dan zaužije zajtrk, 80 % kosilo in 57 % vecerjo. Študentke Univerze v Ljubljani po­segajo po bistveno bolj zdravih živilih kot študentje. Zaužijejo vec sadja, zelenjave, medtem ko študenti zaužijejo vec razlicnih vrst mesa, ocvrte hrane in slanega peciva (Lotric, 2015). Analiza ITM je pokazala, da je najvec štu­dentov normalno hranjenih, le petina jih je prekomerno prehranjenih, kar kaže na podobnost hranjenosti kot pri otrocih in mladostnikih. Delež mladih, pri katerih ITM kaže na debelost (ITM 30 in vec), je bil leta 2001 8,3 %, leta 2012 pa 10,9 % (Hlastan Ri­bic, 2017). .Uživanje alkohola in tobaka pri študentih Alkohol je šesti najpomembnejši vzrok za prezgodnjo obolelost in umrljivost v svetu, v Evropi zavzema tretje mesto, med mladi-mi celo prvo. Uživanje alkohola povzroca kar 4% bremen bolezni v svetu, v Evropi ce-lo 8% (Košir, 2008). Povecano je tveganje za nastanek rakavih obolenj dihal in prebavil, na kar vpliva kolicina zaužitega etanola, za-to je potrebna omejitev uživanja vseh vrst alkoholnih pijac. Zaradi bolezni, ki jih povzroca kajenje, umreta dve tretjini kadilcev, ki v povpre-cju izgubijo od 10 do 15 let življenja, leta pred smrtjo pa preživijo s slabšo kakovo­stjo življenja. Kajenje tobaka med drugim povzroca srcno in možgansko kap, številne vrste raka, težke bolezni pljuc, bolezni oci, sladkorno bolezen in revmatoidni artritis. Zaradi bolezni, ki jih povzroca kajenje, pri nas vsak dan umre deset prebivalcev, letno pa vec prebivalcev kot jih umre zaradi vseh nezgod, samomorov, alkohola, prepoveda­nih drog in AIDS-a skupaj; v desetih letih tako zaradi kajenja umre kar 36.000 prebi­valcev Slovenije (NIJZ, 2016; Videmšek in Vesnic, 2016). Študenti stran od doma, prepušceni sami sebi pogosto zacnejo z razlicnimi škodlji­vimi razvadami, kot je kajenje in uživanje alkohola ter s tem nadaljujejo tudi v odrasli dobi. Zaskrbljujoce je dejstvo, da relativno visok odstotek evropskih študentov pije al­koholne pijace enkrat na mesec, enkrat na teden ali vsak dan (Podstawski idr., 2013), prav tako prepogosto in prevec alkohola uživajo univerzitetni študentje v ZDA (We­chsler, 2008). Majeric in Zurceva (2016) sta ugotovila, da alkoholne pijace uživa 80,7 % študentov (skoraj 4 merice na teden), med-tem ko Dodic Fikfakova (Bercic, 2016) ugo­tavlja, da alkohol uživa kar 91,9 % študen­tov. Podobno ugotavljata tudi Videmškova in Vesniceva (2016); alkohola nikoli ne pije le 9 % študentov. Raziskave po svetu kažejo, da je vecina štu­dentov nekadilcev ali pa kadijo le ob redkih priložnostih (Ansari, 2011), medtem ko po rezultatih raziskave (Podstawski idr., 2013) kadi dobra polovica poljskih študentov. Raziskave v Sloveniji so pokazale, da se je v letu 2013 v primerjavi z letom 2010 povecal odstotek nekadilcev (Kirbiš in Zagorc, 2014; Majeric in Zurc, 2016). Videmškova in Ve­sniceva (2016) navajata podatek, da ne kadi oziroma ni nikoli kadilo 79,9, % študentov, Dodic Fikfakova pa ugotavlja, da tobak uži­va 45,5 % študentov, kar je nekoliko manj kot leta 2008, ko je kadilo kar 77 % študen­tov (Bercic, 2016). .Problem pomanjkanja spanja pri študentih Spanje je nujno za preživetje in predstavlja naravno stanje telesnega pocitka (Videm­šek in Vesnic, 2016). Raziskave so pokazale, da mladostniki spijo manj, kot je zanje pri­porocljivo in manj kot otroci in odrasli. Spat hodijo pozno ponoci, posledicno zjutraj težko vstajajo in so tako cez dan zaspani, njihove telesne in psihicne sposobnosti pa zmanjšane (NIJZ, 2016). Priporocila NSF (National Sleep Foundation) iz leta 2013 za mlajše odrasle (18 do 25 let) navajajo 7 do 9 ur spanca na dan (Videmšek in Vesnic, 2016). Številne raziskave so pokazale, da v povprecju manj kot osem ur spanja že ne­gativno vpliva na sposobnost pomnenja in koncentracije. Pomanjkanje spanja oslabi metabolizem, zmoti raven hormonov in negativno vpliva na spoznavne funkcije, custveno in telesno zdravje (zmanjšana telesna odpornost, povišan pritisk, vrto­glavica, srcna in možganska kap). Nekateri strokovnjaki povezujejo pomanjkanje spa-nja tudi s pojavom debelosti; ljudje, ki manj spijo, imajo vecji apetit in uživajo dodatne obroke hrane (NIJZ, 2016). Videmškova in Vesniceva (2016) sta ugoto­vili, da vecina študentov izbranih fakultet Univerze v Ljubljani izven izpitnega ob-dobja spi 7 do 8 ur, višji odstotek je zaznati med študenti 1. letnika. Avtorici sta ugo­tovili, da vec kot tretjina študentov navaja težave z nespecnostjo, zlasti študentke Medicinske fakultete. Ivartnikova (2011) je v svoji raziskavi, v katero je vkljucila študente Univerze v Mariboru, ugotovila, da jih veci­na spi v povprecju le 6 ur na dan. • Stres pri študentih Za današnji nacin življenja je znacilno po­manjkanje casa, ki je kronicen vir stresnih znakov, katerim so bolj podvržene ženske (Meško, 2010); le-te tudi navajajo vecjo sti­sko s casom (Gunthorpe, 2004). Študentsko življenje je že samo po sebi polno stresnih situacij; mlajši odrasli morajo sprejemati veliko odlocitev, ki so bistvene za njihovo prihodnost (Bayram, 2008). Razi­skave v Sloveniji in po svetu so pokazale, da so zaradi akademsko povezanih stresorjev, zlasti med izpitnimi obdobji, študentje še pod ogromnim dodatnim stresom (Pod-stawski idr., 2013; Kokalj in Bilban, 2015), študentke bolj kot študentje (Brougham idr., 2009). Lotriceva (2015) ter Videmškova in Vesniceva (2016) navajajo, da so študen­tje, ki se ukvarjajo s športnimi dejavnostmi in se prehranjujejo redno in zdravo, manj podvrženi simptomom depresije, stresu in prekomerni telesni masi. Ti študenti so tudi bolj zadovoljni s svojim življenjem. Po-membno je, da se študentje znajo spopri­jemati s stresom in privzemati vedenja za okrepitev zdravja. Videmškova in Vesniceva (2016) sta na vzor-cu izbranih ljubljanskih fakultet ugotovili, da skoraj vsi študenti obcutijo napetost, stres in pritiske, tretjina zelo pogosto. Ve-cina študentov navaja kot vzrok obreme­nitve zaradi študija; višji odstotek je zaznati med študenti Medicinske fakultete, med študenti 1. letnika in med ženskami. Tri ce-trtine študentov kot metodo za obvlado­vanje stresa navajajo športno dejavnost; tu izstopajo študenti Fakultete za šport. Majeric in Zurceva (2016) ugotavljata, da jih stres, ki ga doživljajo študentje Univerze v Ljubljani, z vidika duševnega zdravja še ne ogrožajo. Danes študenti stres doživljajo pogosteje kot v preteklosti in se pogosteje ukvarjajo s športno dejavnostjo kot dejav­nikom kompenzacije vsakdanjega stresa (Bajt in Jericek Klanšcek, 2014). .Sklep Ce želimo ustrezno nacrtovati ciljne ukrepe na podrocju krepitve zdravja, je potrebno sistematicno spremljati življenjski slog štu­dentov. Ti so namrec pomembna skupina prebivalstva, ki bodo svoje pozitivne vzor­ce vedenj, med katere sodijo vedenjski vzorci zdravega prehranjevanja, ustrezne­ga športnega udejstvovanja ter izogiba­nja škodljivim razvadam, prenašali tudi na druge skupine. Zelo pomembno je, da najkasneje v casu študija usvojijo šport kot eno izmed pomembnih sestavin kakovosti življenja, saj bodo na ta nacin lahko v priho­dnosti vsakodnevno bogatili tudi življenje svojih družin. .Literatura 1. Ansari WE, Stock C, John J, Deeny P, Phillips C, Snelgrove S, et al. Health promoting behavi-ours and lifestyle characteristics of students at seven universities in the UK. Cent Eur J Pu­blic Health. 2011; 19 (4): 197–204. 2. Bajt M, Jericek Klanšcek H. Negativni stres. In: Tomšic S, Kofol Bric T, Korošec A, Maucec Za­kotnik J, eds. Izzivi v izboljševanju vedenjske­ga sloga in zdravja. Desetletje CINDI raziskav v Sloveniji. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje; 2014. p. 73–80. 3. Bayram N, Bilgel N. The prevalence and so-cio-demographic correlations of depression, anxiety and stress among a group of univer­sity students. Soc Psychiatry Psychiatr Epide­miol. 2008; 43: 667–72. 4. Bercic H. Mednarodni posvet Zdrav življenj-ski slog študentov na Univerzi v Ljubljani. Revija Šport. 2016; 64 (1–2): 77–84. 5. Bercic H. Prispevki z vidika športne stroke in znanosti. In: Zdrav življenjski slog študentov. Ljubljana: Fakulteta za šport, Slovensko aka-demsko športno društvo; 2017. p. 3-7. 6. Brougham RR, Zail CM, Mendoza CM, Miller JR. Stress, sex differences, and coping stra­tegies among college students. Current Psychol. 2009; 28 (2): 85–97. 7. Bratuž Ž. Pregled redno športno aktivnih študentov pri programih športne vzgoje in športa na Univerzi v Ljubljani v obdobju med 2004 in 2015.. In: Zdrav življenjski slog študentov. Ljubljana: Fakulteta za šport, Slo­ vensko akademsko športno društvo; 2017. p. 39-42. 8. Dodic Fikfak M. Medicinski vidiki zdravega življenjskega sloga študentov. In: Zdrav ži­vljenjski slog študentov. Ljubljana: Fakulteta za šport, Slovensko akademsko športno dru­štvo; 2017. p. 62-65. 9. Djomba JK. Telesna dejavnost. In: Tomšic S, Kofol Bric T, Korošec A, Maucec Zakotnik J, eds. Izzivi v izboljševanju vedenjskega sloga in zdravja. Desetletje CINDI raziskav v Slove­niji. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje; 2014. p. 45–51. 10. Hlastan Ribic C. Zdrav življenjski slog štu­dentov. In: Zdrav življenjski slog študentov. Ljubljana: Fakulteta za šport, Slovensko aka-demsko športno društvo; 2017. p. 74-76. 11. Hristic A idr. (2014). Priporocila zdravega naci­na življenja za študente. Zdravstveni dom za študente UL. Pridobljeno 15. 10. 2017 iz http:// www.zdstudenti.si/sistemskipregledi/34­sistematika/182-zdravo-zivljenje-dobro-po­cutje. 12. Gabrijelcic Blenkuš M, Kuhar D. Prehranje­valne navade in prehranski status – pregled stanja v Sloveniji in po svetu. In: Gabrijelcic Blenkuš M, ed. Prehrambene navade odra­slih prebivalcev Slovenije z vidika varova­nja zdravja. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS; 2009. p. 9–25. 13. Gerlovic D. Športni objekti in študentski šport. In: Zdrav življenjski slog študentov. Ljubljana: Fakulteta za šport, Slovensko aka-demsko športno društvo; 2017. p. 31-35. 14. Gunthorpe W, Lyons KD. A predictive model of chronic time pressure in the Australian population: implications for leisure research. Leis Sci. 2004; 26: 201–13. 15. Ivartnik V. Življenjski slog in zdravje študen­tov. Maribor: Zdravstvena fakulteta, Univerza v Mariboru; 2011. p. 65. 16. Kokalj J, Bilban M. Stresorji in izgorelost med študenti medicine – primerjava med Medi­cinsko fakulteto v Ljubljani in Mariboru. Med Razgl. 2015; 54 (3): 335–45. 17. Kolar E. Izdelava strategije razvoja športne dejavnosti študentov UL – projekt. Ljubljana: Univerza v Ljubljani – rektorat. 18.Košir M. Porocilo o stanju na podrocju alko­hola in alkoholne politike v Sloveniji in Evro-pi. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje; 2008. 18. Kirbiš A, Zagorc B. Zdravje in zdravju tvega-no vedenje. Mladina 2013. Življenje v casu deziluzij, tveganja in prekarnosti. Maribor: Center za raziskovanje postjugoslovanskih družb (CEPYUS) [strnjeno porocilo]. Zagreb: Maribor Friedrich Ebert Stiftung (FES); 2014. p. 14–5. 19. Lotric S. Analiza življenjskega sloga študen­tov in študentk univerze v Ljubljani z vidika prehranjevalnih navad in pogostosti športne vadbe. [Diplomsko delo]. Ljubljana: Fakulteta za šport; 2015. 20. Levitsky DA, Halbmaiier CA, Mrdjenovic G. The freshman weight gain: a model for the study of the epidemic of obesity. Int J Obes. 2004; 28: 1435–42. 21. Majeric M, Zurc J. Analiza vzorcev vedenj, povezanih z zdravjem – pilotna študija pri študentih Univerze v Ljubljani. Revija Šport. 2016; 64 (1–2): 203–8. 22. Majeric M. Struktura motivov za športno dejavnost pri študentih Univerze v Ljublja­ni [magistrsko delo]. Ljubljana: Fakulteta za šport; 2002. 23. Majeric M, Markelj N. Analiza nekaterih de­javnikov ukvarjanja s športom pri študentih. Revija Šport. 2010; 57 (3–4): 14–7. 24. Majeric M. Analiza razvoja in pogostost ukvarjanja s športom pri študentih Univerze v Ljubljani. Revija Šport. 2015; 63 (3–4): 109– 13. 25. Majeric M. Analiza priljubljenosti posame­znih športov pri študentih Univerze v Lju­bljani od 1980 do 2013. Revija Šport. 2016; 64 (1–2): 134–8. 26. Maucec-Zakotnik Z. Telesna dejavnost v funkciji zdravja. Zdrav Var. 2002; 41 (1–2): 1–2. 27. Meško M, Videmšek M, Štihec J, Meško Štok M, Karpljuk D. Razlike med spoloma pri ne­ katerih simptomih stresa in intenzivnost do-življanja stresnih simptomov. Management. 2010; 5: 149–61. 28. Podstawski R, Górnik K, Gizinska R. Habits and Attitudes of First Year Students at Warmia & Mazury University, Poland regarding Healthy Lifestyle. Educ Med J. 2013; 5 (3): 64–76. 29. Stacy Turconi G, Guarcello M, Maccarini L, Ci-gnoli F, Setti S, Bazzano R et al. Eating Habits and Behaviors, Physical Activity, Nutritional and Food Safety Knowledge and Beliefs in an Adolescent Italian Population. JACN. 2008; 27 (1): 31–43. 30. Starc G, Jurak G, Kovac M, Leskošek B, Strel J. Pilotni projekt SLOFIT študent na ljubljanski univerzi. In: Zdrav življenjski slog študentov. Ljubljana: Fakulteta za šport, Slovensko aka-demsko športno društvo; 2017. p. 18-30. 31. Škof B. Spravimo se v gibanje - za zdravje in sreco gre. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fa-kulteta za šport; 2010. 32. Tomšic S. Samoocena zdravja. In: Tomšic S, Kofol Bric T, Korošec A, Maucec Zakotnik J, eds. Izzivi v izboljševanju vedenjskega sloga in zdravja. Desetletje CINDI raziskav v Slove­niji. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje; 2014. p. 55–60. 33. Videmšek N, Vesnic S. Življenjski slog in iz­gorelost pri študentih Univerze v Ljubljani. Ljubljana: Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani; 2016. p. 77. 34. Wechsler H, Nelson T. What We Have Learned From the Harvard School of Public Health College Alcohol Study: Focusing Attention on College Student alcohol Consumption and Environmental Conditions that Promote It. J Stud Alcohol Drugs. 2008; 69 (4): 481– 90. 35. Zovko V. Analiza športa na Univerzi v Ljublja­ni v zadnjih razvojnih obdobjih. In: Zdrav ži­vljenjski slog študentov. Ljubljana: Fakulteta za šport, Slovensko akademsko športno dru­štvo; 2017. p. 13-17. Pred. Dušan Videmšek, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za farmacijo dusan.videmsek@ffa.uni-lj.si Eva Kodrnja, Marjeta Kovac Mnenje študentov Fakultete za šport o šoli v naravi Izvlecek Namen raziskave je bil ugotoviti, kaj menijo študenti o razlicnih šolah v naravi, ki so se jih udeležili v casu svojega šolanja. V raziskavo je bilo vkljucenih 145 študentov 2. in 3. letnika Fakultete za šport, ki so svoje odgovore posre­dovali prek spletne ankete. V osnovni šoli sta najpogostejši plavalna in zimska šola v naravi, v srednji šoli pa športni tedni z razlicnimi vsebinami. Po mnenju štu­dentov je najpogostejši vzrok za neudeležbo sošolcev previsoko placilo. Študenti so najvišje ocenili druženje, okolje, kjer je potekala šola v naravi, in tako spoznavanje razlicnih delov Slo­venije, najnižje pa tekmovanja, urnik in pre­hrano. Pri tem se mnenja študentk razlikujejo od mnenj študentov v postavkah druženje in nastanitev, kjer so ocene študentk statistic­no znacilno višje, tekmovanja pa so ocenile statisticno znacilno nižje od študentov. Orga­nizacijo razlicnih dejavnosti so v osnovni šoli študenti ne glede na spol ocenili zelo visoko, nižje pa v srednji šoli. Kljucne besede: šola v naravi, vzgojno-izobra­ževalni sistem, organizacija, stroški, vsebine. The opinion of Students of Faculty of Sport about School in nature Abstract The purpose of this study was to examine students’ opinion about activities and quality of implementation of different schools in nature they participated during their schooling. The sample included 145 students enrolled in Grade-2 and Grade-3 at Faculty of Sport. Answers were obtained through online survey. At primary school the most common types were swimming and winter school in nature, while at high school the most common type was sports week. The most common reason for non-participation was the lack of financial resources. Students reported that they liked the social connections and the new environment that provide them learning about different parts of Slovenia the most. On the other hand, they didn’t like competitions, schedule and food. Females evaluated social component and accommodation statistical higher and the competitions statistical lower than males. Students evaluated organization of different activities very high in primary school and much lower in high school. Key words: school in nature, educational system, organization, costs, activities. .Uvod Vsi sodobni svetovni ucni programi spod­bujajo izvajanje dela pouka v naravi zunaj ucilnic (Knapp, 1996; Nicol, 2002). V tujini, kjer ima organizacija pouka zunaj šole že vec kot stoletno tradicijo (Dewey, 1915), najpogosteje uporabljajo za takšno izobra­ževalno obliko izraz izobraževanje na pro-stem (ang. outdoor education), v Sloveniji pa se je uveljavil izraz šola v naravi (Kristan, 2010). Kovac in Jurak (2012) navajata, da šo-la v naravi ponuja izkustveno ucenje v na­ravnem okolju, kjer ucenci lažje dosegajo cilje ucnega nacrta. Šola v naravi se je pojavila v Sloveniji že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je pedagoški svetovalec Jože Beslic leta 1962 predlagal, da osnovne šole (OŠ) izvedejo desetdnevni tecaj plavanja na morju za ce-trte razrede in sedemdnevni tecaj smuca­nja za pete razrede. Prve šole so tako odšle v šolo v naravi v šolskem letu 1963/64, ker pa je šlo za dve razlicni vsebinski vrsti, sta se zacela uveljavljati izraza poletna in zim-ska šola v naravi (Kristan, 2010). Prvic je bila šola v naravi opredeljena v ucnem nacrtu leta 1984, a kot del razširjenega progra-ma, ki ni obvezen in za katerega niso bila zagotovljena financna sredstva. Ob šolski reformi leta 1996 je šola v naravi ostala del razširjenega programa šole, a s pomemb­nim dolocilom, da se iz javnih sredstev dr­žave sofinancira eno šolo v naravi vsakemu osnovnošolcu v casu njegovega obvezne­ga izobraževanja (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, 1996; Zakon o osnovni šoli, 1996). Pomemben napredek pa predstavlja novela osnovno­šolske zakonodaje iz leta 2011, saj je z njo šola v naravi postala del obveznega pro-grama OŠ (Zakon o spremembah in dopol­nitvah zakona o osnovni šoli, 2011). Konceptualna izhodišca, predlagane vsebi­ne in organizacijska priporocila doloca do-kument Šola v naravi za devetletno osnov-no šolo – Koncept (2001). Priporoceno je, da jo OŠ organizira vsaj enkrat ob koncu vsakega izobraževalnega obdobja (»Šola v naravi«, 2017), ucni nacrt za predmet šport (Kovac idr., 2011) pa navaja, naj šole izpeljejo v drugem vzgojno-izobraževalnem obdo­bju dve šoli v naravi z vsebinami plavanja in zimskimi dejavnostmi. Koncept navaja tudi, da šola v naravi poteka tri ali vec dni zunaj okolja, kjer je šola. Organizira jo šola sama ali pa jo izpelje s pomocjo domov Centra šolskih in obšolskih dejavnosti (CŠOD), ki jih je v ta namen ustanovila država. Šola opredeli vsebine, ki jih bo izpeljala, poskrbi za izvedbo in financiranje. Za tiste ucence, ki se ne udeležijo šole v naravi, mora OŠ organizirati primerljive dejavnosti v šoli ali njeni okolici. Šola mora pri nacrtovanju in organiziranju upoštevati predpisane nor­mative in dolocila glede višine financiranja šole v naravi in prispevkov staršev (Pravilnik o financiranju šole v naravi, 2004; »Šola v naravi«, 2017). V sklopu izbirnih vsebin, ki so dijakova pro-sta izbira, pa šolo v naravi ponudijo gim­nazijski programi. V ostalih srednješolskih programih je ta vzgojno-izobraževalna oblika del interesnih dejavnosti, ki imajo podobno vlogo kot gimnazijske izbirne vsebine. V srednji šoli (SŠ) število ur in tra­janje ni natancno doloceno, vendar šole najpogosteje organizirajo petdnevne šole v naravi (Kovac in Jurak, 2012). V pedagoški literaturi se izobraževalni pro-ces preverja vsaj z dveh perspektiv: struktu­ralne, kjer nas zanima uresnicevanje ciljev, pojavnost vsebin, stili poucevanja in pre­verjanja znanja, didakticno okolje, in proce­sne, kjer se preverja ucinke dolocenih po-ucevalnih strategij in vlogo ter zaznavanja udeležencev ucnega procesa, predvsem uciteljev in ucencev (Akareem in Hossain, 2016). Zato so mnenja neposrednih ude­ležencev izobraževanja zelo pomembna (Lizzio, Wilson in Simons (2002). V dostopni literaturi nismo zasledili, da bi preucevali mnenje kompetentnih ocenjevalcev (uci­teljev, študentov pedagoških študijev) o šoli v naravi. Našli smo le statisticne podat­ke o izpeljavi plavalnih šol v naravi (Jurak, Kovac in Strel, 2002) in podatke pristojnega ministrstva o izpeljavi vsebinsko razlicnih šol v naravi (Analiza ŠVN za koledarsko leto, 2014; Kresal Sterniša, 2006). Najrazlicnejše vidike izpeljave zimske šole v naravi glede na velikost šol in kakovost predstavitve na spletnih straneh je za Podravsko statisticno regijo analiziral Zobec (2017), Drevenšek (2018) pa je s pomocjo spletnih predstavi­tev analiziral dejavnike izpeljave plavalnih šol v naravi glede na velikost šol in statistic­ne regije, kjer je šola. V štirih diplomskih delih so preucevali izpe­ljavo posameznih šol v naravi na konkretni šoli in zadovoljstvo ucencev s takim naci­nom pouka in staršev z organizacijo šole v naravi (Kolar, 2012; Osredkar, 2011; Pogacnik, 2011; Žorž, 2014). Podoben pristop kot pri tej raziskavi je uporabila Grmovškova (2013) v svojem diplomskem delu Mnenje študen­tov Fakultete za šport o športnih dnevih. Štu­denti so porocali, da je vec manjkajocih na športnih dnevih v SŠ, kjer je izpeljava tudi veckrat prepušcena zunanjemu izvajalcu. Vecina pa je zelo visoko ocenila posame­zne vsebine in njihovo izpeljavo. Ker je podatkov o šolah v naravi izjemno malo, je bil cilj raziskave ugotoviti, katere vsebine se najpogosteje izvajajo v šolah v naravi glede na stopnjo šolanja (OŠ/SŠ), razred/letnik in glede na statisticno regijo, kjer se šola nahaja; kolikšni so prispevki star-šev za stroške šole v naravi in kako velika je udeležba v OŠ in SŠ ter kakšni so vzroki za neudeležbo posameznih ucencev. Poleg tega smo želeli ugotoviti tudi, ali spol štu­dentov Fakultete za šport vpliva na ocene nekaterih dejavnikov kakovosti izvedbe šo­le v naravi v OŠ in SŠ. .Metode dela Preizkušanci V raziskavo so bili vkljuceni študenti Fakul­tete za šport, smer Športna vzgoja in Kine-ziologija, ki so v študijskem letu 2016/17 obiskovali 2. ali 3. letnik. Študenti so v dveh oziroma treh letih študija dobili dovolj znanj tako s podrocja pedagogike, didaktike kot tudi razlicnih športov, ki se izvajajo v šolah v naravi, da so lahko podali kriticno mnenje o šolah v naravi, ki so se jih sami udeležili. V raziskavi je sodelovalo 145 anketirancev, 72 študentov in 73 študentk. Pripomocki Uporabili smo spletni anketni vprašalnik, sestavljen v okolju 1ka, ki je bil objavljen v moodle ucilnici predmeta Didaktika špor­tne vzgoje 2. Vprašalnik je bil sestavljen iz dveh delov. Prva štiri vprašanja so bila na­menjena demografskim podatkom, druga vprašanja pa so se nanašala na šolo v naravi v OŠ in SŠ. Postopek Študente smo prosili, da prostovoljno in anonimno odgovorijo na zastavljena vpra­šanja. Dobljene podatke smo obdelali s statisticnim programom SPSS (Statistical Package for the Social Science). Izracunali smo osnovne statisticne kazalnike, razlike med spoloma pa smo testirali s .2testom in s t-testom za neodvisne vzorce; pri tem smo upoštevali 5 % stopnjo tveganja. .Rezultati in razprava Demografski podatki Anketo je izpolnilo 49,7 % študentov in 50,3 % študentk. Od tega je 44,8 % vprašanih obiskovalo 2. letnik in 55,2 % 3. letnik Fakul­tete za šport. Najvec anketiranih je OŠ (34,5 %) in SŠ (40 %) obiskovalo v Osrednjeslo­venski, najmanj pa v Primorsko-notranjski regiji (0,7 %; 0 %). Vrsta in pogostost izpeljanih šol v naravi v OŠ in SŠ Ugotovili smo, da je najpogostejša šola v naravi, ki se pojavlja v OŠ, plavalna šola v naravi, saj se je je udeležilo kar 91,7 % vprašanih študentov (Tabela 1). Ucni nacrt za predmet šport navaja, da se vsi otroci med obveznim šolanjem naucijo plavati (Kovac idr., 2011), zato je tudi ta šola v naravi najpogostejša. Hkrati to šolo v naravi drža­va posebej sofinancira, v veliko okoljih pa sredstva prispevajo tudi lokalne skupnosti (Kovac in Jurak, 2012). Kar 85,5 % študentov je bilo tudi v zimski šoli v naravi (Tabela 1). Visok delež je verjetno posledica zgodo­vinske tradicije in priljubljenosti smucanja med Slovenci (Lešnik in Žvan, 2007). Sledijo udeležba na planinskih taborih ali športnih tednih, kjer se ucenci seznanijo z razlicnimi športi, orientacijo, preživetjem v naravi, na­ravno in kulturno dedišcino, programom prve pomoci ter ekološkimi problemi. V SŠ prevladujejo športni tabori (37,9 %) in zimska šola v naravi (34,5 %) (Tabela 1). Ker ucni nacrti za športno vzgojo v SŠ ne nava­jajo natancno, katere vsebine naj bi šole po­nudile v šoli v naravi (Kovac in Jurak, 2012), razredi - 58,6 %), peti razred - 60,7 %; šesti razred - 20 %; sedmi razred - 42,1 %; osmi razred - 26,2 %; deveti razred - 8,3 %). Nekaj manjša udeležba v šestem razredu je ver­jetno posledica tega, da nekateri študenti niso obiskovali 6. razreda, saj so v obdobju prehoda osemletke v devetletko iz 5. razre­da prešli neposredno v sedmi razred. SŠ najpogosteje izvajajo šolo v naravi v drugem letniku (40,7 % vprašanih študen­tov), sledjo pa izvedbe v tretjem (28,3 %) in prvem letniku (25,5 %). V cetrtem letniku je bilo v šoli v naravi le 5,5 % vseh vprašanih. Udeležba ucencev in dijakov v šoli v naravi Najvec študentov poroca, da se šole v na­ravi niso udeležili do trije ucenci v OŠ (61,4 %) oziroma do trije dijaki v SŠ (37,2 %); zani­mivo je, da se šole v naravi v SŠ ni udeležilo Tabela 2 Udeležba v šoli v naravi v OŠ in SŠ tudi 16,6 % študentov, ki so odgovarjali na anketo, razlogi pa so verjetno bile njihove druge športne obveznosti (Tabela 2). Ker sta plavalna in zimska šola v naravi najpogostejši in jih priporoca tudi osnov­nošolski ucni nacrt predmeta šport (Kovac idr., 2011), smo študente vprašali tudi, kaj je po njihovem mnenju razlog za neudelež­bo sošolcev. Ceprav država sofinancirana vsakemu otroku eno šolo v naravi, za tiste, ki je zaradi socialnega položaja ne morejo v celoti placati, pa Ministrstvo za izobraževa­nje, znanost in šport zagotovi šoli dodatna sredstva, ugotavljamo, da so preveliki stro­ški še vedno - vsaj po mnenju študentov (40 %) - najpogostejši razlog neudeležbe v plavalni šoli v naravi (Tabela 3). Bolezen ali druge zdravstvene razloge navaja 32,4 % anketiranih, pogost razlog (14,5 %) pa je tudi slabo znanje plavanja; sledi domotož- UDELEŽBA N OŠ % N SŠ % Vsi so se udeležili 47 32,4 % 41 28,3 % Do trije ucenci iz razreda se niso udeležili 89 61,4 % 54 37,2 % Vec kot trije ucenci iz razreda se niso udeležili 6 4,1 % 15 10,4 % Polovica ucencev iz razreda se ni udeležila 3 2,1 % 11 7,6 % Drugo: nisem se udeležil/a 0 0 % 24 16,6 % je za šole gotovo pomembno, da je njihova športna ponudba cim bolj pestra, zanimiva Tabela 3 in da se izvajajo vsebine, ki jih med šolsko Najpogostejši razlog za neudeležbo v plavalni in zimski šoli v naravi uro in v enem dnevu ne morejo izvesti, kar Plavalna šola v naravi Zimska šola v naravi je temeljno organizacijsko izhodišce šole v VZROKI naravi (Kristan, 2010). N%N%šek. Pod drugo so tako v plavalni kot tudi v zimski šoli v naravi navedli enake razloge: razlicni treningi in druge obveznosti (npr. tekmovanja) ter mnenja staršev, da njihovi otroci tega ne potrebujejo. Ugotavljamo, da so šole v naravi najbolj pogoste v cetrtem in petem razredu OŠ ter drugem letniku SŠ. Organiziranost ozi­roma udeležba študentov v šoli v naravi v Previsoki stroški Neznanje (npr.: slabo znanje smucanja ali plavanja) Sošolci niso imeli primerne opreme 21 4 14,5 % 2,8 % 27 25 18,6 % 17,2 % OŠ iz razreda v razred narašca vse do pete- Domotožje 10 6,9 % 6 4,1 % ga razreda, nato pa postopno upada (prvi razred - 5,5 % anketiranih študentov, drugi razred - 11 %; tretji razred - 37,2 %; cetrti Bolezen ali drugi zdravstveni razlogi Drugo 47 5 32,4 % 3,5 % 21 5 14,5 % 3,5 % Tabela 1 je (6,9 %), 2,8 % vprašanih pa meni, da se Vrsta izpeljanih šol v naravi v OŠ in SŠ sošolci niso udeležili šole v naravi, ker niso OŠ SŠ imeli primerne opreme (Tabela 3). Tudi za zimsko šolo v naravi so po mnenju študen­ tov (42,1 %) previsoki stroški najpogostejši razlog za neudeležbo (Tabela 3). S tem pa Zimska šola v naravi 124 85,5 % 50 34,5 % je gotovo povezana tudi neprimerna opre­ Športni teden z razlicnimi vsebinami Planinski tabor 69 67 51 % 46,2 % 55 29 37,9 % 20 % ma (17,2 %), saj je za smucanje treba imeti poleg smuci, smucarskih cevljev in palic (ki jih marsikatera šola tudi izposoja) primerno Drugo 6 4,1 % 16 11 % oblacilo in zašcitno opremo, kar za marsi- *Študenti so se lahko odlocili za vec ponujenih odgovorov. katero družino danes predstavlja velik stro­ Glede na to, da študenti menijo, da so stro­ški šole v naravi najvecji vzrok za neudelež­bo, smo pricakovali, da bodo ocenili stroške šole v naravi kot previsoke. Vecina študen­tov (90,3 %) je strošek ocenila kot zmeren verjetno zato, ker prihajajo iz ekonomsko mocnejših družin, kar kažejo njihovi od­govori o subvencioniranju šole v naravi. V OŠ je imelo v celoti subvencionirano šolo v naravi 1,4 % študentov, v SŠ pa nihce izmed anketiranih. Zaskrbljujoce pa je, da vecine študentov neudeležba sošolcev, ki se zaradi previso­ke cene niso mogli udeležiti šole v naravi, ni motila, kar kaže na manjšo empatijo študentov Fakultete za šport do socialno šibkejših sošolcev. .2 test je pokazal, da se mnenje študentov o tem statisticno znacil-no ne razlikuje glede na spol (.2 = 41,89; p = 0,934). Ocena posameznih dejavnikov šole v naravi v OŠ in SŠ glede na spol Študentke so posamezne dejavnike, ki vpli­vajo na njihovo zaznavanje všecnosti šole v naravi v OŠ in SŠ, ocenile višje kot fantje (Ta-bela 4). Na lestvici od 1 do 3, kjer 1 pomeni ni mi bilo všec, 2 - mi je bilo všec, a ne prevec in 3 - zelo mi je bilo všec, so študentke oceni­le dejavnosti s povprecno oceno 2,64, štu­dentje pa z 2,56. Študentkam sta bila naj­bolj všec druženje in okolje, kjer je potekala šola v naravi, najmanj pa so jim bila všec tekmovanja. Študentom pa je bilo najbolj všec druženje, okolje, kjer je potekala šola v naravi, ter spoznavanje drugih delov Slove­nije, najmanj pa sta jim bila všec prehrana in urnik. V OŠ so razlike med spoloma stati­sticno znacilne v druženju in nastanitvi, kjer so ocene študentk (2,93) statisticno znacil-no višje od ocen študentov (2,81), medtem pa so tekmovanja ocenile (2,44) statisticno znacilno nižje od študentov (2,70) (Tabela 4). Študentke so v SŠ sicer v povprecju viš­je ocenile razlicne dejavnike, ki vplivajo na dobro pocutje v šoli v naravi kot študenti, a med spoloma ni statisticno znacilnih razlik (Tabela 4). Ocena organizacije posame­ znih dejavnosti v šoli v naravi v OŠ in SŠ glede na spol V šoli v naravi s pomocjo naravoslovnih znanosti, kot so geografija, kemija, fizika in biologija, ucenci preucujejo okolje, ga spo­znavajo in se ga naucijo varovati. Obenem pa spoznavajo družbeni kontekst okolja, njegov zgodovinski razvoj, znacilnosti prebivalstva in kulturno dedišcino. Zunaj pa lahko izvajamo tudi razne športne de­javnosti, kot so smucanje, pohodništvo, veslanje, orientacija, plavanje in podobno, katerih glavni namen je boljša telesna pri­pravljenost otrok. Posledica programa, v katerem se ucenci dobro pocutijo, je tudi razvijanje otrokovega samospoštovanja in samozavesti, ker so se naucili veliko novega in obenem premagali fizicne in psihološke ovire. S skupinskim delom in vkljucevanjem v širše družbeno okolje pa razvijamo tudi boljše medosebne odnose (Kovac in Jurak, 2012). Zato smo študente vprašali tudi, ka­ko bi ocenili organizacijo razlicnih dejavno­sti v šoli v naravi. Na petstopenjski lestvici, kjer 1 pomeni zelo slabo in 5 odlicno oceno, so sicer v povprecju študentke višje oceni­le organizacijo dejavnosti v šoli v naravi v OŠ (4,26) od študentov (4,13), v SŠ pa je bila povprecna ocena študentov (3,43) višja od ocen študentk (3,13), a je t-test za neodvisne vzorce pokazal, da razlike v ocenah med spoloma tako v OŠ kot SŠ niso statisticno znacilne (Tabela 5). V OŠ so tako študenti (4,91) kot študentke (4,92) najvišje ocenili kakovost ucenja plavanja, v SŠ pa spozna­vanje naravne in kulturne dedišcine (4,25; 4,18) (Tabela 5). So pa ocene organizacije pri vseh dejavnostih precej višje v OŠ kot v SŠ, kar kaže na vecjo izkušenost osnovno­šolskih uciteljev s takim nacinom dela, bolj odgovoren pristop k uresnicevanju ucnega nacrta in gotovo tudi to, da so osnovno­šolske šole v naravi bolj ciljno usmerjene v pridobivanje novih znanj na posameznih vsebinskih podrocjih (npr. ocene kakovosti ucenja plavanja so statisticno znacilno višje v OŠ kot v SŠ), v SŠ pa prevladuje športni te-den z razlicnimi vsebinami, kjer je v ospred­ju predvsem druženje, manj pa strukturiran proces poucevanja. Razlicni predlogi študentov o še boljši organizacijski izvedbi šole v naravi in vkljucevanju novih vsebin Na koncu so lahko študenti podali tudi pre­dloge o še boljši organizacijski izvedbi šole v naravi. Predlagali so drugacne nacine po-ucevanja (npr. vec dela v skupinah, teore­ticne vsebine bi posredovali že pred šolo v naravi, sodelovanje zunanjih sodelavcev s specialnimi znanji), bolj optimalno nacr­tovanje (bolj nacrtno preverjanje znanja na zacetku šole v naravi za primernejšo razde­litev ucencev v skupine, sodelovanje ucen­cev pri pripravah in nacrtovanju), vecjo pozornost socializacijski vlogi šole v naravi (vec iger spoznavanja in sodelovanja, celo­tedenska medrazredna tekmovanja skupin in ne posameznikov, nacrtno vkljucevanje športno manj dejavnih otrok v športne de­javnosti ...) in organizacijske prijeme za pri­dobivanje dodatnih financnih sredstev za socialno ogrožene (organizacija razlicnih prireditev, tekmovanj in sejmov, na katerih bi zbirali sredstva za pripomocke in udelež­bo financno šibkejših). Študenti so imeli tudi zanimive ideje o vkljucitvi razlicnih, sodobnejših športnih vsebin, prav tako pa tudi tem, kot so po-men cistega okolja, preživetje v naravi, opazovanje živali v naravi, opazovanje zvezd, pravilna prehrana ipd., ki bi jih tudi sami kot bodoci športni pedagogi želeli posredovati ucencem, saj so jih pogrešali v casi svojega šolanja. .Sklep Šola v naravi je pomembna organizacijska oblika, saj skrbi tako za otrokov telesni, gi­balni kot tudi socialni in psihološki razvoj (Kristan, 2010). Ker so mnenja neposrednih udeležencev izobraževanja zelo pomemb­na (Lizzio idr., 2002), še posebej, ce so oce­njevalci dovolj kompetentni, smo študen-tom Fakultete za šport postavili razlicna vprašanja o šoli v naravi. Želeli smo namrec ugotoviti, katere vsebine so najpogostejše, kdaj jih šole ponujajo, ali se lahko vsi udele­žijo šole v naravi in kateri so vzroki za neu­deležbo, pa tudi, kaj menijo o dejavnikih, ki so kljucni za dobro pocutje udeležencev in dobro organizacijo šole v naravi. Iz vsebinskega vidika ugotavljamo, da sta v OŠ najpogostejši plavalna in zimska šola v naravi, v SŠ pa športni tedni z razlicnimi vsebinami. Glede na geografski položaj Slovenije, veliko število pohodnikov in narašcanje nesrec v gorah bi gotovo bilo smiselno vpeljati v obvezni program OŠ še planinsko šolo v naravi. Organizacijo dejavnosti v šoli v naravi so v povprecju študenti ne glede na spol oceni­li zelo visoko predvsem v OŠ, precej slabše pa v SŠ, zato predlagamo, da naj SŠ orga­nizirajo bolj ciljno usmerjene šole v naravi, kjer bi dijaki v vecji meri nadgradili svoja znanja. Študentom je bilo v šoli v naravi najbolj všec druženje, okolje, kjer poteka šola v naravi, ter tudi spoznavanje razlicnih krajev Tabela 4 Povprecne ocene posameznih dejavnikov šole v naravi v OŠ in SŠ glede na spol Osnovna šola Srednja šola DEJAVNOSTISpol NM (SD) tpNM (SD) tp Druženje Moški Ženski 70 72 2,93 (0,26) -2,100 0,038 51 49 2,80 (0,50) -0,497 0,621 Nastanitev Moški Ženski 69 72 2,51 (0,53) 2,76 (0,46) -3,070 0,003 50 48 2,56 (0,54) 2,65 (0,57) -0,769 0,444 Prehrana Moški Ženski 70 72 2,50 (0,58) 2,56 (0,55) -0,582 0,562 51 49 2,33 (0,68) 2,53 (0,58) -1,553 0,124 Napor Moški Ženski 70 72 2,56 (0,56) 2,61 (0,57) -0,571 0,569 50 49 2,38 (0,64) 2,49 (0,65) -0,850 0,397 Urnik Moški Ženski 70 72 2,50 (0,53) 2,60 (0,49) -1,129 0,261 51 49 2,29 (0,58) 2,47 (0,62) -1,470 0,145 Pridobivanje novega znanja Moški Ženski 70 71 2,60 (0,55) 2,66 (0,51) -0,697 0,487 51 49 2,43 (0,73) 2,45 (0,68) -0,125 0,901 Drugacen nacin poucevanja Moški Ženski 70 71 2,71 (0,49) 2,79 (0,45) -0,950 0,344 51 49 2,49 (0,67) 2,63 (0,60) -1,113 0,269 Okolje, kjer je potekala šola v naravi Moški Ženski 70 70 2,79 (0,48) 2,90 (0,35) -1,618 0,108 49 47 2,57 (0,71) 2,77 (0,52) -1,531 0,129 Spoznavanje drugih delov Slovenije Moški Ženski 70 71 2,77 (0,42) 2,77 (0,48) -0,042 0,967 51 47 2,55 (0,67) 2,57 (0,65) -0,190 0,850 Prostocasne dejavnosti Moški Ženski 70 71 2,66 (0,51) 2,77 (0,48) -1,407 0,162 51 49 2,45 (0,70) 2,59 (0,61) -1,070 0,287 Tekmovanja Moški Ženski 70 71 2,70 (0,52) 2,44 (0,69) 2,553 0,012 50 49 2,30 (0,74) 2,35 (0,78) -0,308 0,758 Legenda: N - število odgovorov, M - povprecje ocen, SD - standardni odklon, t - t-test; p - znacilnost t-testa. Tabela 5 Povprecne ocene študentov o organizaciji posameznih dejavnosti v OŠ in SŠ DEJAVNOSTI Spol N Osnovna šola M (SD) t p N Srednja šola M (SD) t p Ogled muzejev in kulturnih znamenitosti Moški Ženski 69 71 4,22 (1,34) 4,20 (1,45) 0,086 0,932 56 60 4,05 (1,76) 3,78 (1,78) 0,822 0,413 Kakovost ucenja plavanja Moški Ženski 69 71 4,91 (1,16) 4,92 (1,32) -0,012 0,991 54 55 2,56 (1,98) 2,58 (1,90) -0,071 0,944 Kakovost ucenja smucanja Moški Ženski 68 69 4,26 (1,69) 4,70 (1,59) -1,536 0,127 54 55 3,15 (2,01) 2,84 (1,97) 0,817 0,416 Kakovost izvedbe orientacije Moški Ženski 68 70 3,88 (1,47) 4,04 (1,82) -0,568 0,571 54 57 3,28 (2,10) 2,75 (1,95) 1,363 0,176 Kakovost izvedbe preživetja v naravi Moški Ženski 69 70 3,39 (1,79) 3,64 (1,97) -0,787 0,433 54 54 2,83 (2,05) 2,19 (1,64) 1,813 0,073 Program prve pomoci Moški Ženski 69 70 3,17 (1,60) 3,07 (1,87) 0,347 0,729 54 56 3,31 (1,94) 2,86 (1,91) 1,246 0,215 Spoznavanje naravne in kultur­ne dedišcine Moški Ženski 69 71 4,55 (1,04) 4,61 (1,18) -0,293 0,770 55 57 4,25 (1,61) 4,11 (1,75) 0,469 0,640 Izvedba družabnih iger in dru­gih prostocasnih dejavnosti Moški Ženski 69 72 4,64 (1,25) 4,90 (1,27) -1,250 0,213 54 56 3,98 (1,87) 3,89 (1,85) 0,250 0,803 Legenda: N - število odgovorov, M - povprecje ocen, SD - standardni odklon, t - t-test; p - znacilnost t-testa. Slovenije, najmanj pa so jim bila všec tek­movanja, prehrana in urnik. Zanimivo je, zakaj je prav skupini študentov Fakultete za šport, ki se sama ukvarja s športom, tekmo­vanje manj všec, zato bi veljalo to nadalje raziskati. Prav tako pa priporocamo, da bi bila ude­ležba v šoli v naravi kot del prakticnega pe­dagoškega usposabljanja obvezna za vse študente Fakultete za šport, ki obiskujejo program Športna vzgoja. Tako bi pridobili ustrezne izkušnje in empatijo do razlicnih otrok, s svojim brezplacnim delom pa bi lahko pripomogli, da bi se cena šole v na­ravi na posameznega otroka znižala. Ugo-tavljamo namrec, da je le nekaj študentov zmotilo dejstvo, da se nekateri sošolci za­radi prevelikih stroškov niso mogli udeležiti šole v naravi. Gotovo bi morali na Fakulteti za šport študentom med študijem predsta­viti težave, s katerimi se srecujejo posame­zni udeleženci športnih programov in jih pripraviti na delo z razlicnimi populacija-mi. Empatija je namrec temeljna sestavina uspešnega dela športnega pedagoga (Tul, 2016). Tudi šole se bodo morale še bolj po­truditi in poskušati dobiti financna sredstva za ucence. Najbolje je, da naredijo šolski sklad, iz katerega nato sofinancirajo šole v naravi financno šibkejšim ucencem. Prav tako naj bi imele šole dodatno opremo, ki jo potrebujejo ucenci v šoli v naravi in si jo lahko tudi brezplacno sposodijo. Tako bo-do možnosti, da se vsi udeležijo šole v na­ravi, gotovo vecje, vplivi te organizacijske oblike na razvoj otrok in mladostnikov pa bolj ucinkoviti. .Literatura 1. Akareem, H. S. in Hossain, S. S. (2016). Deter­minants of education quality: what makes students’ perception different? Open Review of Educational Research, 3(1), 52-67. 2. Analiza ŠVN za koledarsko leto (2014). (28.8.2017). Pridobljeno iz http://www.mizs. gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/ podrocje/os/pdf/Analiza_SVN_2014.pdf 3. Dewey, J. (1915). The School and Society: being three lectures by John Dewey supplemented by a statement of the Univeristy Elementary School. Chicago: University of Chichago Press. 4. Drevenšek, M. (2018). Analiza osnovnošolskih šol v naravi s plavalnimi vsebinami (Magistr­sko delo, Fakulteta za šport. 5. Grmovšek, P. (2013). Mnenje študentov Fakul­tete za šport o športnih dnevih (Diplomsko de-lo). Univerza v Ljubljani: Fakulteta za šport. 6. Jurak, G., Kovac, M. in Strel, J. (2002). Bazenska kopališca v Sloveniji. Ljubljana: Zavod za šport Slovenije. 7. Knapp, C. E. (1996). Just beyond the Classroom: Community Adventures for Interdisciplinary Le­arning. Charleston, WV: ERIC Clearinghouse on Rural Education and Small Schools. 8. Kolar, S. (2012). Model izvedbe poletne šole v naravi (Diplomsko delo). Fakulteta za šport, Ljubljana. 9. Kovac, M. in Jurak, G. (2012). Izpeljava športne vzgoje. Didakticni pojavi, športni programi in ucno okolje. Univerza v Ljubljani: Fakulteta za šport. 10. Kovac, M., Markun Puhan, N., Lorenci, B., Novak, L., Planinšec, J., Hrastar, I., … Muha, V. (2011). Ucni nacrt. Program osnovna šola. Športna vzgoja Pridobljeno iz http://www. mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuplo­ads/podrocje/os/prenovljeni_UN/UN_spor­tna_vzgoja.pdf 11. Kresal Sterniša, B. (2006). Analiza ŠVN 2005. Pridobljeno iz http://www.mizs.gov.si/file­admin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/ os/sola_v_naravi_analiza_4_9_06.doc 12. Kristan, S. (2010). Pogledi na šport. Univerza v Ljubljani: Pedagoška fakulteta. 13. Lešnik, B. in Žvan, M. (2007). Naše smucine. Ljubljana: SZS - ZUTS Slovenije. 14. Lizzio, A., Wilson, K. in Simons, R. (2002). Uni­versity students’ perceptions of the learning environment and academic outcomes: Im­plications for theory and practice. Studies in Higher Education, 27(1), 27–52. 15. Nicol, R. (2002). Outdoor Education: Research Topic or Universal Value? Part Two. Journal of Adventure Education and Outdoor Learning, 2(2), 85–99. 16. Osredkar, E. (2011). Analiza 5-dnevnega pro-grama smucanja za otroke druge triade (Di-plomsko delo). Univerza v Ljubljani: Pedago­ška fakulteta. 17. Pogacnik, N. (2011). Organizacija letne šole v naravi ter analiza mnenj udeležencev in njiho­vih staršev (Diplomsko delo). Univerza v Lju­bljani: Fakulteta za šport. 18. Pravilnik o financiranju šole v naravi (2004). Uradni list RS, št. 61/04, 70/08 in 61/09 (19. 6. 2017). Pridobljeno iz http://pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=PRAV5933 19. Šola v naravi za devetletno osnovno šolo. Kon­cept. (2001). Pridobljeno 1.6.2017 iz http:// www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/ pageuploads/podrocje/os/devetletka/pro­gram_drugo/Sola__v__naravi.pdf 20. Šola v naravi. (2017). Ministrstvo za izobraže­vanje, znanost in šport. Pridobljeno iz http:// www.mizs.gov.si/si/delovna_podrocja/di­rektorat_za_predsolsko_vzgojo_in_osnov­no_solstvo/osnovno_solstvo/sola_v_nara-vi/ 21. Tul, M. (2016). Primerjava kompetentnosti uciteljev športne vzgoje iz Slovenije in severo­vzhodne Italije (Doktorska disertacija). Lju­bljana: Fakulteta za šport. 22. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja /ZOFVI/ (1996). Uradni list RS, št. 16 /07 (6. 6. 2017). Pridobljeno iz http://za­konodaja.gov.si/rpsi/r05/predpis_ZAKO445. html 23. Zakon o osnovni šoli (1996). Uradni list RS, št. 81/06 (21.6.2017). Pridobljeno iz http://pisrs. si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO448 24. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovni šoli (2011). Uradni list RS št. 87/11 in 40/12 – ZUJF (15. 6. 2017). Pridobljeno iz http:// www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=Z AKO6129 25. Zobec, T. (2017). Izvedba in spletne pred­stavitve zimskih šol v naravi osnovnih šol iz Podravske statisticne regije (Magistrska naloga, Fakulteta za šport). Pridobljeno iz https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument. php?id=104879&lang=slv 26. Žorž, P. (2014). Mnenje ucencev in staršev o po­letni šoli v naravi na obmocju Vipave, Ajdovšci­ne in Dobravelj (Diplomsko delo). Univerza na Primorskem: Pedagoška fakulteta. Eva Kodrnja, dipl. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport eva.kodrnja@gmail.com Miran Kondric1,4, David Cabello-Manrique2,5, Gema Torres-Luque3 Igre z loparji v telesnem in gibalnem razvoju otrok v šoli Izvlecek Telesni in gibalni razvoj otroka sta v slo­venskem šolskem prostoru dobro spre­mljana. Športno-vzgojni karton ponuja športnim pedagogom in staršem veliko informacij, ki služijo za nacrtovanje špor­tne vadbe in spremljanje razvoja otrok. Kako pa so lahko v ta razvoj vkljucene igre z loparji? Namizni tenis, badminton in tenis spadajo med najbolj priljubljene rekreativne športne panoge. Na žalost pa imajo v šoli podrejeno vlogo napram športom, ki jih uvršcamo v tako imeno­vani »železni repertoar«. V ucnih nacrtih osnovne in srednje šole so omenjene le obrobno. Prav zaradi tega opazimo pri starejših zacetnikih problem v moto-ricnem ucenju, ki je enostavno rešljiv v zgodnjem otroštvu. Predvsem razvoj ko­ordinacije, obvladanje žogice in loparja, zaznavanje in pravocasnost, morajo biti sestavni del ucnih nacrtov v šolah. Kljucne besede: športi z loparji, šola, otroci, kurikulum Racket sports in children’s physical and motor development at school Abstract The morphological and motor development of the child is well monitored in the Slovenian school environment. The Sports-educational chart offers sports teachers and parents considerable information that helps in planning sports hours and observing the development of children. But how can we involve racket games in this process? Table tennis, badminton and tennis are some of the most popular recreational sports sectors. Unfortunately, they play a subordinate role in school alongside sports that fall into the ‘iron repertoire’. These are mentioned only marginally in both primary and secondary school curricula. For this reason, we are seeing the problem of motor learning in older beginners, something that could easily be addressed in early childhood. In particular, the development of coordination, ball and racket control, perception and timeliness must become an integral part of the school curriculum. Key words: racket sports, school, pupils, curriculum 1Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport 2Universidad de Granada, Facultad de ciencias del deporte, Španija 3Universidad de Jaen, Facultad de Humanidades y Ciencias de la Educación, Španija 4International Table Tennis Federation, Lausanne, Švica 5Badminton World Federation, Kuala Lumpur, Malezija .Uvod Telo mladih se nenehno razvija in spremi­nja, pri tem pa je najpomembneje, da v ra­zvoj vkljucimo cim vec vaj, ki bodo vplivale na razvoj osnovnih gibalnih sposobnosti. Gibalna dejavnost je kljucnega pomena za otrokov gibalni in funkcionalni razvoj, poleg tega pa vpliva tudi na otrokove spoznavne, socialne in custvene sposobnosti in lastno­sti. Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da je za otrokovo ukvarjanje s športom najpo­membnejša motivacija. Osnovnih gibalnih sposobnosti ne razvijamo samo z osnov­nimi (bazicnimi) športnimi panogami. Iz­ziv žogice za namizni tenis, tenis, skvoš in badminton, ki se kotali, vali, poskakuje, se suce in sika, ter izziv majhnih prilagojenih iger, je nedvomno za otroka zelo velik. Poleg tega pa vsekakor tudi igre z loparji zahtevajo elementarne oblike gibanja kot so tek, skoki, meti, lovljenja in pa predvsem sposobnost zaznavanja in koordinacije v najširšem smislu. Igre z loparji vsebujejo predvsem notranjo motivacijo, ker vadeci doživljajo igro kot napeto in kot izziv zaradi osebne radovednosti in so zadovoljni, ce znajo nalogo rešiti (Weyers, Müller in Lem­ke, 2014). Cim vec motoricnih problemov bodo vadeci rešili skozi igro, tem lažje jim bo razumeti fizicne zakonitosti leta žogice, kontakta žogice z loparjem, smeri rotacije žogice ipd. Splošno znano je, da otroci po­trebujejo vsakodnevno telesno aktivnost za podporo zdravi rasti in kognitivnemu razvoju (Štihec idr., 2007). Športi z loparji lahko ponudijo kakovostne programe in vsebine za njihov boljši in hitrejši motoricni razvoj. .Rekviziti V vecini športnih prodajaln ter v zadnjem casu tudi vec ali manj v vseh diskontnih prodajalnah, najdemo veliko rekvizitov, ki so tako ali drugace povezani z igrami z loparji. Pravzaprav je danes nemogoce na­šteti vse igre, pri katerih uporabljamo lopar in žogico ali pa razlicne variacije oziroma kombinacije v sami igri. Prav ta raznolikost pa predstavlja predvsem športnim peda­gogom pravi bazen idej in motoricnih in-formacij, ki na eni strani popestrijo vadbo pri urah športne vzgoje in športa, po drugi strani pa pozitivno vplivajo na telesni in gi­balni razvoj mladostnikov. Pri tem pa ne gre zanemariti tudi dejstva, da razlicni materiali vplivajo tudi na ucenje, saj odboj z lesenim loparjem ni enak odboju z loparjem, ki ima vpete strune. Prav v šolah so igre z loparji zelo priljublje­ne, saj za izvedbo osnovnih vadbenih enot ni potrebno veliko priprave in prostora. Enostavno jih je organizirati in prilagoditi vsebine glede na prostorske omejitve in razlicno stopnjo predznanja vadecih. Indi­vidualizacija in diferenciacija v pouku ne predstavljata z uporabo vsebin iger z lopar­ji prav nobenega problema. Prav pri hete­rogenih skupinah pridejo najbolj do izraza razlicni pogoji dela, ki jih lahko športni pe­dagog popestri z razlicnimi kombinacijami iger z loparji. Tako lahko na primer namesto mize za namizni tenis uporabimo kar tla ali šolsko klop ali švedsko klop (karkoli je lahko namiznoteniška miza). .Raznolikost rekvizitov Ceprav pojem igre z loparji že v svoji osnovi zahteva izvedbo udarca projektila z lopar­jem, pa v to zvrst štejemo tudi nekatere druge prilagojene oblike iger z loparji, ki jih recimo igramo z roko in perjanico (npr. indiaka). V nemškem govornem podro-cju najdemo zagotovo najbolj posreceno izpeljanko za to obliko vadbe – »Rücksc­hlagspiele« (igre z odbojem). Nemci sem vkljucujejo vse igre, kjer je potrebno na­sprotniku ali moštvu vrniti žogo/projektil preko mreže ali z odbojem – direktno ali in-direktno. V slovenskem govornem podro-cju žal poenostavljene razdelitve še nismo uspeli narediti, lahko pa bi igre z loparji uvr­stili v skupino tako imenovanih »športnih iger vracanja žoge z odbojem«. V športnih igrah vracanja žoge z odbojem je potreb-no žogico vrniti cez mrežo ali napeto vrvico vnaprej dolocene višine (npr. tenis, namizni tenis, badminton) v nasprotnikovo polo-vico ali po odboju od stene (npr. skvoš) v igralno površino. Cilj je usmeriti žogico ta­ko, da je nasprotnik ne more vec vrniti. Široka izbira razlicnih rekvizitov, s katerimi lahko izvajamo ali imitiramo igre z loparji, odpira množico idej za igre, ki jih lahko izva­jamo v razlicnih delih ucne ure ali vadbene enote. Pri prilagojenih oblikah vadbe lahko namesto standardnih loparjev (za namizni tenis, tenis, badminton, skvoš) uporabimo nadomestne rekvizite (deske, škatle za žo­gice, karton, itd.), ali pa zgolj samo roko. Tudi pri izbiri žogice/projektila ni potrebe, da smo prevec izbircni. Raznolikost razlic­nih oblik in karakteristik projektilov pomeni samo dodatno motivacijo za vadece. Ne cudi dejstvo, da lahko v športnih trgovinah danes najdemo veliko število razlicnih žo­gic (po velikosti, barvi, materialu, itd.). Vsa ta raznolikost nam, v kombinaciji s pravili v štirih najbolj razširjenih igrah z loparji, omogoca neomejeno uporabo vsebin, ki bodo popestrile ure v šoli. .Izpeljanke iger z loparji V šoli velikokrat naletimo na takšne in dru­gacne organizacijske težave. Vecinoma so le-te povezane z neustrezno opremljeno­stjo, vcasih pa tudi z nezadostno strokovno podkovanostjo športnega pedagoga. V takšnih primerih so dobrodošle izpeljan­ke najbolj razširjenih iger z loparji (VVAA, 2007). Ne gre pozabiti dejstva, da je namizni tenis, tenis in badminton – in tudi prilagojeno obliko skvoša - možno igrati prav povsod. Le nekaj domišljije je potrebno in že lahko ve­selo udarjamo po žogici v razlicnih pogojih in okoljih (Aznar Miralles, 2014). V zadnjem casu so zelo priljubljene razlicne variante v poletnih mesecih. Igre na plaži so sestavni del ponudbe vecine ponudnikov športnih aktivnosti po celem svetu. Tenis na plaži je, recimo, sestavni del uradnega tekmoval­nega sistema Mednarodne teniške zveze. Mednarodna namiznoteniška zveza je lani pricela z izvedbo projekta TTX – razlicice namiznega tenisa za zunanje pogoje. Tu je že dlje casa prisoten tudi »crossminton« (preimenovan iz hitrostnega badmintona). K temu pa je potrebno dodati še razlicne »rekreativne inovacije«, kjer udarjamo žogi-co ali perjanico z razlicnimi loparji. V bad-mintonu imajo športni pedagogi na raz­polago »Shuttle time«, ki ima metodicno dodelan ucni nacrt za zacetnike. Nekaterim zapriseženim igralcem tenisa, namiznega tenisa, badmintona in skvoša niso všec izpeljanke, ki pa so v šoli, in pred­vsem v rekreativnem programu, izjemno pozitivno sprejete. Z izpeljankami in pri­lagoditvami štirih najbolj razširjenih iger z loparji lahko dosežemo razlicne gibalne in kognitivne cilje, spodbujamo sodelovanje, razvijamo tekmovalnost, krepimo samo­podobo in spodbujamo otroke k reševanju najzahtevnejših motoricnih problemov. Poglejmo nekaj najbolj razširjenih razlicic, ki imajo svojo uporabno vrednost tudi v slovenskem šolskem prostoru: – »crossminton«: igra, podobna bad-mintonu, le da se igra brez mreže z loparji, podobnimi skvoš loparjem, in perjanico, ki je pol manjša od klasicne plasticne badminton perjanice. Naloga igralca je, zadeti v nasprotnikov kva-drat perjanico tako, da je le-ta ne more pravocasno in pravilno vrniti. – »padel«: igra je podobna teniški igri in jo igrajo predvsem v španskem go-vornem podrocju. Igra se na nekoliko skrajšanem teniškem igrišcu, ki je ogra­jeno s steklenimi stenami. Igralci upo­rabljajo prilagojene krajše loparje brez strun. Pravila igre so identicna tistim v tenisu, le da je dodan odboj od stekle­ne površine, ki obdaja igrišce. – »pickelball«: igra je še ena izpeljanka iz badmintona in tenisa. Razširjena je predvsem v Ameriki. Igrišce je identic­no tistemu v badmintonu, mreža pa je teniška. Tudi tukaj so loparji »polni«, žogica pa je plasticna. Tockovanje je nekoliko specificno, saj tocke osvaja le nasprotnik ali par, ki izvaja zacetni udarec. – »floor pingpang«: razlicica namiznega tenisa, ki se igra predvsem na Kitaj­skem. Razlika s klasicnim namiznim te­nisom je samo v igralni površini (8x3m) in seveda višine mrežice (75cm). – »triples«: je razlicica namiznoteniške igre, ki se igra na okrogli mizi. Ideja te igre je, da je namizni tenis kolektivni šport, pri cemer v tej razlicici naenkrat igra šest igralcev (po trije na vsaki stra­ni). – tenis na plaži: ima nekaj razlicic, vendar je najbolj priljubljena tista, ki se igra na igrišcu za odbojko na mivki. Igralci uporabljajo podobne loparje, kot pri igri padel. Razlika je le v nekoliko meh­kejši žogici. – »ping pong«: razlicica namiznega te­nisa, kjer igralci uporabljajo samo lese­ni del loparja ali pa leseni del loparja, obložen s smirkovim papirjem (v Aziji imenujejo to igro »liha«). Igre z loparji vsebujejo predvsem notranjo motivacijo, ker ucenci in ucenke doživljajo igro kot napeto in kot izziv zaradi osebne radovednosti in so zadovoljni, ce znajo na-logo rešiti (Roth, Kröger in Memmert, 2002). V igrah z loparji so možgani nenehno za­posleni, saj se morajo nenehno prilagajati tekmovalni situaciji – prihajajoci žogici. Poleg koncentracije na let žogice, je po­trebno spremljati tudi gibanje nasprotnika, saj je od njegove postavitve odvisno, kam bo usmerjen naslednji udarec. V fazi zace­tnega ucenja in seznanjanja otrok z igrami z loparji je najpomembnejše pravilno in ra­cionalno izvedeno gibanje. Otroci imajo iz­jemno sposobnost posnemanja – pravilna in korektno izvedena demonstracija je zato že pol uspeha. Ce poleg tega uporabite še razlicne vizualne vire (slike, filmi, DVD-ji, itd), bodo rezultati veliko boljši. V tem obdobju je še posebej pomembno otroke nauciti "kako to storiti" in ne "zakaj to storiti". .Zakljucek Telesna dejavnost mora otrokom zagota­vljati razvoj spretnosti, znanj, osebnega/ socialnega razvoja in telesne pripravljeno­sti, da lahko sodelujejo pri športnih dejav­nostih do konca svojega življenja. Zgodnja telesna dejavnost mora otroke motivirati za športne dejavnosti, ki jim bodo dostopne v razlicnih življenjskih obdobjih in v razlic­nih okoljih. Kurikularni program športne vzgoje mora vkljucevati športne dejavno­sti, ki so jim dostopne tudi zunaj šole in jih lahko obiskujejo do konca svojega življenja. Ceprav spadajo igre z loparji na tekmoval­nem nivoju med najhitrejše športe z žogo, pa na drugi strani omogocajo zacetnikom na rekreativnem nivoju enostaven pristop in hiter prehod k obvladanju osnovne igre. Prav tako pa v veliki meri vplivajo na razvoj koordinacije, osnovne pripravljenosti in reševanja razlicnih motoricnih problemov. Športni pripomocki so v vseh igrah na za-cetni stopnji prilagojeni in lahki, zaradi ce-sar je ravnanje z njimi preprosto. Ob njihovi uporabi je potreben majhen energijski vložek. Žoge in perjanice so razlicnih oblik, teže in barv. Z razlicnimi rekviziti lahko va­je in igro natancno prilagodimo potrebam otroka. Pravila posameznih iger se med sabo prepletajo, kar predstavlja za otroke dodatno motivacijo in jim omogoca boljše razumevanje tehnicno-takticnih elemen­tov v igri. Skladno z navedenim zato avtorji tega prispevka priporocamo, da športne igre z loparji vkljucimo v obvezni del ura­dnega ucnega nacrta v smislu razvoja in izboljšanja osnovnih gibalnih sposobnosti in skladnega telesnega razvoja. .Literatura 1. Aznar Miralles, R. (2014). Los deportes de raqueta. Modalidades lúdico-deportivas con diferentes implementos. [Športi z loparji. Mo-deli iger z razlicnimi izvedbami] Barcelona: Inde. 2. Roth, K., Kröger, C. in Memmert, D. (2002). Ballschule Rückschlagspiele: Sportspiele. [Igre z žogo – igre z odbojem: Športne igre]. Schorndorf: Hofmann Verlag. 3. Štihec, J., Ismajlovic, V., Kondric, M., Videm­šek, M., in Karpljuk, D. (2007). Table tennis as selected sport in Slovenian primary schools. [Namizni tenis kot izpirni šport v slovenskih osnovnih šolah]. V: M. Kondric, & G. Furjan Mandic (Ur.), Proceedings book of The 10th An­niversary ITTF Sports Science Congress [Zbor­nik 10. jubilejnega ITTF-ovega znanstvenega kongresa]. (pp. 294 - 300). Zagreb: University of Zagreb, Faculty of kinesiology; Croatian Table Tennis Association; International Table Tennis Federation. 4. VVAA (2007). Iniciación a los deportes de raqueta. [Uvod v igre z loparji]. Barcelona: Paidotribo. 5. Weyers, N. Müller, M. in Lemke, D. (2014). Rückschlagspiele Badminton – Tennis – Ti-schtennis: Handreichung für Schulen der Primarstufe und Sekundarstufe I. [Igre z od­bojem; badminton-tenis-namizni tenis: Na-vodila za osnovne in srednje šole I]. Aachen: Meyer&Meyer Verlag. Prof. dr. Miran Kondric Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport miran.kondric@fsp.uni-lj.si Luka Dobovicnik Primer športnodoživljajskega programa za otroke in mladostnike z razvojnimi, vzgojnimi, socialnimi in psihološkimi primanjkljaji Izvlecek V prispevku je predstavljeno koncipiranje inten­zivnega športno-doživljajskega programa, ki ga v okviru dvoletnega evropskega projekta skupaj v konzorciju s še petimi slovenskimi vzgojnimi zavodi in mladinskimi domovi v zahodni sloven-ski regiji izvajajo strokovni delavci v Mladinskem domu Malci Beliceve (MDMB), in njegovi spremlja- vi. V MDMB bivajo otroci in mladostniki z razvojni-mi, vzgojnimi, socialnimi in psihološkimi primanj­kljaji. Obstojeci vzgojni program dela v MDMB so strokovnjaki prilagodili in nadgradili z dodatnimi športno-doživljajskimi dejavnostmi, tako da bo šport tako v tem intenzivnem športno-doživljaj­skem programu predstavljal medij oz. sredstvo, prek katerega bodo poskušali doseci in uresniciti cilje na custvenih, vedenjskih, vzgojnih, eticnih, socialnih in psiholoških podrocjih ter cilje s po­drocja skupinske dinamike. Za uspešnost njihove­ga dela je zasnovan tudi sistem spremljave, ki bo pokazal ucinkovitost programa za obravnavano ciljno skupino. Kljucne besede: šport, socialna pedagogika, doži­vljajska pedagogika, custvene in vedenjske motnje. Presentation of an intensive sport-adventure programme for children and ado­lescents with developmental, educational, social and psychological deficits Abstract The article presents the concept of the intensive sports and adventure programme, which is carried out in the context of a two-year European project by professionals in the Youth care centre Malci Belic (YCCMB) together with five other Slovenian education­al institutions and youth centres in the western Slovenian region. The care centre YCCMB houses children and adolescents with developmental, educational, social and psychological deficits. The professional workers adapted and updated the current educa­tional programme in YCCMB with additional sports and adventure activities. In this intensive sports and adventure programme, sports will therefore present a medium or a tool with which they will try to accomplish and achieve the goals from the emotional, behavioural, educational, ethical, social and psychological fields and the goals from the field of group dynamics. To assure the success of their work, a monitoring system is designed to show the efficiency of the programme for the above-mentioned target audience. Keywords: sport, social pedagogy, experiential pedagogy, sports, emotional and behavioural disorders. • Uvod V Mladinskem domu Malci Beliceve (MDMB) bivajo otroci in mladostniki z razvojnimi, vzgojnimi, socialnimi in psihološkimi pri­manjkljaji. Zaradi širokega in prepletajo-cega spektra ter »neotipljivosti« primanj­kljajev, ki se kažejo navzven, izvirajo pa od znotraj, jih tudi strokovnjaki poimenujejo z izrazom osebe s custvenimi in vedenjskimi motnjami (CVM). Vec (2011) poudarja, da je v slovenskem strokovnem prostoru uporaba pojmov v povezavi z motecim vedenjem precej pestra. Tako Vec (2011) loci med: – pravnimi pojmi, kot so delikvenca, prestopništvo in kriminaliteta, ki veci­noma pomenijo vedenje v nasprotju z zakonom; – nekdaj uporabljenima medicinskima pojmoma, ko sta psihopatija in soci­opatija; – izrazom motnje vedenja, ki se upora­blja v medicinskih klasifikatorjih (ICD­10, DMS-IV TR); motnje se nanašajo na težje, dalj casa trajajoce, ponavljajoce razlicne simptome, ki se pojavljajo na razlicnih podrocjih življenja; – disocialnim vedenjem, ki je antisoci­alno naravnano in ni skladno z norma­tivno urejenostjo družbe; – motecim vedenjem, ki je v svo­ji pojavnosti blizu pojmu disocialno vedenje, vendar je manj antisocialno naravnano in ne vkljucuje asocialnega vedenja. V vecini primerov ni motece za tistega, ki vedenje izraža, temvec za tistega, ki se s tem vedenjem sooca. Za osebe z motecim vedenjem so motece šele posledice, ki so ga zaradi vedenja deležni od okolice. Po koncanih šolskih obveznostih se otroški vsakdan v MDMB nadaljuje najveckrat v togi institucionalni strukturi. Wolf (2015, v Kranjcan, 2012) pravi, da v zavodski vzgo­ji vzgojne razmere in življenjske odnose otrok v veliki meri zaznamujejo znacilno­sti velike organizacije: delitev dela, visoko formalizirana uporaba pravil in komple­ksna hierarhija. Foucault (2004) se ob tem sprašuje, ce je cudno, da je zapor podoben vzgojno-izobraževalnim ustanovam, ka­sarnam, bolnišnicam, tovarnam, te pa so vse podobne zaporu. Veliko casa je zaradi družbeno poudarjene (ucne in tudi druge) uspešnosti, ucnih težav in primanjkljajev na posameznih podrocjih ucenja namenje­nega šolskemu delu. Zapostavljajo pa se druga, temeljna podrocja clovekovega de­lovanja. Ozka in enopodrocna pomoc ter podpora sta po mnenju Koboltove (2011) zadostna in primerna le v primeru primanj­kljaja na posameznem podrocju delovanja. Pri otrocih in mladostnikih s custvenimi in vedenjskimi motnjami pa prevladujejo primanjkljaji na razvojnih, vzgojnih, družin­skih, kulturnih, eticnih, socialnih in psiho­loških podrocjih, zato zgolj ucna podpora in razlicne didakticne ter metodicne prila­goditve ne pripeljejo do pricakovanih ali želenih sprememb. V MDMB smo se odlocili, da bomo vsto­pili v dvoletni (od 1. 9. 2017 do 30. 9. 2019) projekt Strokovnega centra, ki ga financi­rata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada, izvaja pa ga konzorcij šestih slovenskih vzgojnih zavodov in mladinskih domov v zahodni slovenski regiji. Obstojeci vzgojni program dela smo prilagodili in nadgradili z doda­tnimi športno-doživljajskimi dejavnostmi. Tako bo šport predstavljal medij oz. sred­stvo, prek katerega bomo poskušali doseci in uresniciti cilje na custvenih, vedenjskih, vzgojnih, eticnih, socialnih in psiholoških podrocjih ter cilje s podrocja skupinske di­namike. • Vpliv športa na posa­meznika Matej Tušak (2012) trdi, da se koristni ucin­ki športnega udejstvovanja otrok kažejo v pozitivnem oblikovanju športne in splo­šne samopodobe, v razvijanju samodisci­pline, motivacije, osebnostne cvrstosti, frustracijske tolerance. Otrok prek športa razvije ustrezen vrednotni sistem, ki sloni na splošnih življenjskih vrednotah, razvije delovne navade, potrpežljivost, odgovor­nost in iniciativnost ter zrelost v socialnem, custvenem, intelektualnem in moralnem funkcioniranju. Vprašanje je, kako spodbuditi otroke in jim privzgojiti športno dejavnost kot vrednoto? Pri tem je najpomembnejša vloga staršev in družine, ki s promoviranjem športa kot vrednote »umešcajo« šport v otrokov vre­dnotni sistem (Tušak, 2012). Vecina otrok, ki biva v MDMB, prihaja iz nefunkcionalnih družin, pri katerih je obicajno intenzivnost težav višja, strategije reševanja problemov pa mnogo manjše in manj ucinkovite kot pri funkcionalnih družinah, pri katerih prav tako prihaja do težav. Nefunkcional­ne družine se zaradi narave težav in (ne) zmožnosti njihovega ucinkovitega reševa­nja spopadajo z reševanjem težav na nižji stopnji potreb po Maslowu (1943). Ume-šcanje športa v cloveški vrednotni sistem je pogosto privilegij funkcionalnih družin in socialno-ekonomsko mocnejših posame­znikov, skupin in družin. MDMB ne nado­mešca primarne družine, ampak kot vzgoj­no-izobraževalna ustanova nudi otrokom in mladostnikom varno ter stabilno okolje, v katerem lahko optimalno razvijejo svoj potencial. Opažamo, da je napredek otrok pogosto odvisen od dobrih in odkritih od­nosov ter uspešnega sodelovanja s starši, predvsem z dovzetnostjo in motivirano­stjo staršev za spremembe. Pedagogi v ustanovah, v katerih otroci in mladostniki preživijo pomemben del svojega življenja, lahko kljub temu da ustanove ne predsta­vljajo primarnih družin, veliko prispevajo k razvoju otrokovega vrednotnega sistema z zgledom; z dejavnim vkljucevanjem (za­nimanjem, sodelovanjem, udejstvovanjem …) v interesne dejavnosti otrok (Redl in Wineman, 1984); z izbiro vzornika, saj ti po mnenju Granta (2016) spodbujajo k višjim ciljem in pomembno vplivajo na motiva­cijo za resne spremembe; s povezovanjem primernega vedenja z moralnostjo (Grant, 2016); s pojasnili, kako ima slabo ukrepanje posledice za druge (Grant, 2016); s poudar­janjem vrednot in ne pravil (Grant, 2016) ter z osmišljevanjem spretnosti, vešcin in znanj. Za dosego tega pa je šport odlicen medij, prek katerega lahko vse našteto pe­dagogi ucinkovito uresnicujejo v vzgojno­izobraževalnih ustanovah. Mladostniki, ki se šolajo v poklicnih sre­dnješolskih programih, so slabše gibalno zmogljivi od tistih, ki obiskujejo štiriletne tehnicne in gimnazijske programe (Kovac, Strel, Leskošek in Jurak, 2013). Vecina otrok v MDMB po zakljucku osnovnošolskega šo­lanja nadaljuje šolanje v dveletnih nižje po­klicnih ali triletnih poklicnih srednješolskih programih, le malo pa jih šolanje nadaljuje v štiriletnih tehnicnih ali gimnazijskih pro-gramih. Podatki so zaskrbljujoci, saj pome­ni slabši telesni fitnes poleg negativnega vpliva na zdravje (debelost, diabetes, oste­oporoza, srcno-žilne bolezni …) in vecjo dovzetnost za poškodbe tudi zmanjšano telesno zmogljivost za opravljanje fizicno zahtevnih opravil, ki jih bodo opravljali mladostniki po koncanih dveletnih nižje poklicnih ali triletnih poklicnih srednješol­skih programih. Tako so ti otroci in mlado­stniki s slabim telesnim fitnesom že sedaj »obsojeni« na delovno neucinkovitost ali celo na nezmožnost opravljanja dela in po­gostejšo ter daljšo odsotnost z delovnega 30 mesta zaradi možnosti poškodb ali bole-zni, kar pomeni dodatno obremenjevanje socialnih ustanov, ki skrbijo za socialno in ekonomsko najšibkejše, posledicno pa to pomeni dodatno financno breme za dr­žavno blagajno. Cornelißen in Pfeifer (2007) navajata, da imajo športne dejavnosti pomembne pozitivne ucinke na izobrazbo in šolsko uspešnost. Coe, Pivarnik, Womack, Reeves in Malina (2006) navajajo, da je višja aka-demska uspešnost mocno povezana z zelo intenzivno športno dejavnostjo, pa tudi, a v manjši meri, z zmerno intenzivno telesno dejavnostjo, ter da zmanjšanje casa za uce­nje zaradi obiskovanja športnih dejavnosti ne vpliva negativno na ucno uspešnost. Sa-mi pri delu z otroki in mladostniki v MDMB opažamo, da so tisti, ki se redno ukvarjajo s katero koli športno dejavnostjo, bolj odloc­ni, osredotoceni, ucinkoviti in vztrajni ne le pri šolskem, ampak tudi pri drugem delu. Britanska kohortna raziskava (Feinstein, Bynner in Duckwprth, 2005) poroca, da vkljucenost socialno ranljivih otrok v špor­tna društva pri 16. letih znatno zmanjša mo-žnosti socialne izkljucenosti v odraslosti, pri 30. letih. Donaldson in Ronan (2006), ki sta proucevali mlajše mladostnike, sta dokaza­li, da strukturirana (strokovna) in dlje casa trajajoca športna dejavnost pripomore k obcutnemu zmanjšanju eksternaliziranega vedenja, socialnih težav, agresije, delikven­tnega in prestopniškega vedenja. Steptoe in Butler (1996) pa navajata, da je custveno dobro pocutje pozitivno povezano s struk­turirano in intenzivno športno dejavnostjo tudi pri starejših mladostnikih ne glede na spol, socialni razred, zdravstveni status in uporabo zdravstvene oskrbe. Donaldson in Ronan (2006) porocata tudi, da je bilo pri mlajših mladostnikih zaznati obcutno manjšo stopnjo anksioznosti in z depresijo povezanimi težavami v primerjavi s špor­tno nedejavnimi. Poudariti pa je treba, da tako organizira­na kot neorganizirana športna dejavnost veliko pripomoreta k telesnemu, kognitiv­nemu, socialnemu in custvenemu razvoju posameznika (Skirka, 2011). Neorganizirana športna dejavnost je nestrukturirana in nima formalno veljavnih pravil, te si udele­ženci izmislijo ali priredijo sami. Poudarek pri takšni obliki vadbe je v razvijanju soci­alnih spretnosti in gibanju v sprošcenem stnikov (Redl in Wineman, 1984) ter otrok in mladostnikov s custvenimi in vedenjski-mi motnjami (Kobolt idr., 2015) predstavlja neorganizirana športna dejavnost, vsaj v zacetnih faza (lahko tudi kasneje), stres, ki med njimi dodatno izzove konflikte in od­por. Tako moramo takšen nacin športne dejavnosti (neorganizirane in nestruktu­rirane) vkljucevati v organizirano športno dejavnost postopno in smiselno. Kroflic (2017, str. 2) poudarja prevzgojni po-men športa, predvsem doživljajske peda­gogike, prek katere »ponudimo otrokom in mladostnikom vstop v neko razburljivo de­javnost, ki ga potegne v krog intenzivnega doživljanja in nekonvencionalnega vzpo­stavljanja socialnih stikov, kar mu lahko na »duhovni ravni« vrne zaupanje v socloveka in v možnost izbire zanimivega življenja«. Po njegovem mnenju (Kroflic, 2017, str. 2) pa »primarni vzgojni dejavnik doživljajske pedagogike ni pedagog kot lik dosledne­ga izvrševalca družbenih norm, niti kot tisti, ki otroku oz. mladostniku obljublja »boljše življenje«, ampak intenzivna situacija, v kateri otrok ali mladostnik doživi vznemir­ljiv dogodek in prijetnost povezanosti s sodelavci v dejavnosti, ce se ti seveda ne zatekajo na formalne položaje družbene moci«. Kroflic (2017, str. 2) nadaljuje, da je »doživljanje napora ob dejavnosti in spod­budnega sodelovanja tisto, ki mladostnika preprica, da ga v življenju cakajo dosegljive zanimive izbire«. .Predstavitev športno­doživljajskega pro-grama V vzgojni skupini, kjer se izvaja intenziven športno-doživljajski program, stalno biva devet otrok, starih od 9 do 14 let. Skupino sestavljajo trije decki, rojeni med leti 2003 in 2008, in šest deklic, ki so rojene med leti 2003 in 2005. Intenziven športno-doživljaj-ski program bo izveden z že sestavljeno skupino otrok in ne z izbranimi posame­zniki iz celega zavoda zaradi naslednjih ra­zlogov: Tabela 1. – lažjega in ucinkovitejšega prenosa in osmišljevanja znanja ter spretnosti iz enega (športnega), na druga ciljna po­drocja (custveno, vedenjsko, vzgojno, eticno, socialno, psihološko podrocje ter podrocje skupinske dinamike); – lažjega in ucinkovitejšega postavljanja, spremljanja, nadgradnje in povezova­nja ciljev ter vsebin; –olajšanja skupinsko-dinamicnih proce­ sov dela v zacetnih fazah dela z (novo) skupino, –dobrega poznavanja otrokovih pred­nosti in primanjkljajev, njihovih staršev in drugih, ki so v delo z otroki vkljuce­ni prek razlicnih zunanjih (predvsem) strokovnih ustanov. Intenzivni športni program bomo strokov­ni delavci doma izvajali s povezovanjem z zunanjimi izvajalci, tako da bodo otroci vkljuceni v vsaj eno športno interesno de­javnost, ki se bo izvajala vsaj enkrat teden­sko, otroci pa jo bodo obiskovali redno. Enkrat tedensko bomo s skupino izvedli devetdeset minut dolgo športno dejav­nost v telovadnici MDMB, na njegovih zu­nanjih površinah ali na površinah v okolici doma. Vsebine ur bodo vedno namenjene enemu izmed ciljih podrocij custvenih, vedenjskih, vzgojnih, eticnih, socialnih in psiholoških primanjkljajev oz. težav ali s podrocij primanjkljajev oz. težav skupin­ske dinamike. Prek športnih vsebin želimo strokovni delavci osmisliti ciljno podrocje, kasneje pa osvojeno znanje prenesti na ciljno podrocje delovanja posameznika ali skupine. Enkrat mesecno si bomo s skupi-no ogledali eno od športnih prireditev. S skupino pa bomo izvedli tudi dva tridnev­na, petdnevni (zimovanje ali zimska šola v naravi) in sedemdnevni (jadranje) športno­doživljajski program. Nacrtovanje števila ur za posamezne športno-doživljajske dejav­nosti v enem šolskem letu (34 tednov) je prikazano v Tabeli 1. V Tabeli 2 so prikazane izbrane športne interesne dejavnosti, ki jih bodo otroci obiskovali v športnih društvih, število tedenskih športnih interesnih de- Nacrtovano število ur pri posamezni športno-doživljajski dejavnosti v enem šolskem letu TED ZUN_INTD AKT_MDMB 2x3ŠPDOŽ 5ŠPDOŽ 7ŠPDOŽ ŠP_PRI SUM 34 34 51 72 60 84 16317 okolju. Udeleženci se zanjo odlocajo zaradi Legenda: TED – število tednov v šolskem letu; ZUN_INTD. – zunanja športna interesna dejavnost; možnosti osebne vpletenosti, vkljucenosti AKT_MDMB – športna dejavnost v MDMB; 2x3ŠPDOŽ – dvakrat tridnevna športno-doživljajska de-in zabave (Coakley, 2007, v Skirka, 2011). javnost; 5ŠPDOŽ – petdnevna športno-doživljajska dejavnost; 7ŠPDOŽ – sedemdnevna športno-do-Zaradi narave delikventnih otrok in mlado-življajska dejavnost; ŠP_PRI – ogled športne prireditve; SUM – skupaj število ur v šolskem letu. 31 Tabela 2. Nacrtovane vrste in ure športnih interesnih dejavnosti Ime in priimek otroka VINTD INT_TED** CAS_1INTD** (št. ur) CAS_POS_INT** SUM_INT** G. T. Ples 1 1 34 34 V. E. S. Košarka 4 1,5 204 204 M. L. Ples Jahanje* (1x mesecno) 1 1 1,5 1 51 8 59 M. S. Ritmicna gimnastika Šah 1 1 1,5 1 51 34 93 Jahanje* (1x mesecno) 1 1 8 K. I. Ritmicna gimnastika Ples 1 1 1,5 1,5 34 51 85 L. R. Atletika Ples 2 1 1,5 1 102 34 136 O. A. A. Nogomet 4 1,5 204 204 M. K. Ples Šah 1 1 1,5 1 51 34 85 R. L. Hokej Šah 4 1 1 1 136 34 170 Legenda: VINTD – vrsta interesne dejavnosti; INTD_TED – število športnih dejavnosti v tednu; CAS_1INTD (št. ur) – trajanje ene športne interesne dejav­nosti (število ur); CAS_POS_AKT – skupno število ur posamicne športne interesne dejavnosti v šolskem letu; SUM_INT – skupno število vseh interesnih dejavnosti za posameznika v šolskem letu; * – jahanje se izvaja enkrat mesecno; ** – v program niso všteta tekmovanja. javnosti, cas njihovega trajanja in skupno število ur posamicne športne interesne dejavnosti v enem šolskem letu. V Tabeli 2 pa niso prikazane ure športnih dejavnosti, ki bodo izvedene na tekmovanjih zaradi neznanih terminov. Ceprav ni temeljni namen intenzivnega športno-doživljajskega programa izboljša­nje telesnega fitnesa otrok in mladostni­kov, bomo zaradi optimalnega bio-psiho­socialnega razvoja otok in mladostnikov z njim poskušali doseci priporocilo o vsako­dnevni zmerno- do visokointenzivni telesni dejavnosti, ki naj traja vsaj 60 minut (Hadžic idr., 2014). • Predstavitev merskih instrumentov za spre­mljavo ucinkovitosti programa Pred samo sestavo in izbiro merskih instru­mentov smo si zastavili naslednja vprašanja (Mlinar, 2000): »Zakaj ocenjevati?«, »Kaj oce­njevati?«, Kako ocenjevati?«, Kdaj ocenjeva-ti?« in »Kdo lahko ocenjuje?«. Merske instru­mente smo kasneje sestavili in izbrali na podlagi zastavljenih kazalnikov uspešnosti: 1. vsi otroci in mladostniki redno obisku­jejo skupinsko športno dejavnost, ki bo izvedena en dan v tednu v MDMB in bo trajala 90 minut, ter štiri vecdnevne špor­tno doživljajske projekte; 2. vsi otroci in mladostniki redno obiskuje­jo pouk športa ali športne vzgoje, imajo ustrezno športno opremo in dejavno so-delujejo pri pouku; 3. vsi otroci ali mladostniki so vkljuceni v vsaj eno zunanjo prostocasno športno dejavnost, ki poteka najmanj enkrat te­densko. Otroci in mladostniki jo redno obiskujejo vso šolsko leto, imajo ustre­zno športno opremo in na njej dejavno sodelujejo; 4. otrok ali mladostnik bo pred športno dejavnostjo samostojno poskrbel za pri­pravo primerne športne opreme, po njej pa za ustrezno cišcenje in shranjevanje športne opreme; 5. otrok ali mladostnik bo med šolskim le-tom prek športnih dejavnosti ali drugih zunanjih dejavnosti bolje spoznal vsaj enega novega vrstnika in z njim sklenil prijateljstvo; 6. otroci in mladostniki se bodo prek špor­tnih dejavnosti naucili socialnih vešcin, kar se bo kazalo pri vsakodnevnih opra­ vilih (delati stvari skupaj, strpnost, komu­nikacija, medsebojna pomoc, dajanje pobude za razlicne dejavnosti …). To se bo kazalo v tem, da bodo kot skupina na koncu šolskega leta (drugi ali tretji teden v juniju) petkrat v tednu v 70 % samostoj-no izvedli dejavnosti po dnevnem redu skupine in skladno s svojimi interesnimi dejavnostmi; 7. otroci in mladostniki se prek športnih de­javnosti naucijo na sprejemljiv in eticen nacin sprošcati napetosti, kar se bo po­kazalo tako, da vsaj trikrat v šolskem letu opazijo lastno napetost, povejo za njo in jo sprostijo z eno izmed sprostilnih teh­nik, o njej pa kasneje tudi pisno ali ustno porocajo (»Kje so cutili napetost?«, »Kaj so cutili?«, »Kako so sprostili custveno napetost?«, »Katero dejavnost so izbra­li?«, »Zakaj so se odlocili za to dejavnost?« in »Kako so se pocutili po dejavnosti?«). V spremljavi bomo uporabili neposredno opazovanje, lestvice ocenjevanja vedenja, intervjuje, pregled zapisov vzgojiteljev, uci­teljev in trenerjev, sociometrijo ter razlicne mere samoocene otrok in mladostnikov. Posamezne merske instrumente bodo izpolnili pedagogi MDMB na zacetku in koncu šolskega leta, ucitelji na šoli, trenerji v športih društvih in otroci ter mladostni­ki. Zaradi velikega števila ocenjevalcev je zelo pomembna skladnost med opazoval­ci, za dolocanje le te pa obstajajo razlicni postopki: 1) redni sestanki in usklajevanja; 2) izvajanje opazovanj v živo ali prek video kamere; 3) izracun stopnje skladnosti med opazovalci (ang. interobserver agreement); 4) razpravljanje in uskladitev glede tock nesoglasij, da kasneje prihaja do pravilnih skupnih odlocitev in 5) vaje ocenjevanj ve­denja, dokler opazovalec ne doseže spre­jemljivo mero zanesljivosti (Merrell, 2003). Nekatere od teh, kot so redni sestanki in usklajevanja, izvajanje opazovanju v živo ter razpravljanje in uskladitev glede tock nesoglasij, bomo vkljucili tudi v naše delo. Pri ocenjevanju vedenja bomo podatke pri­dobili z vec metodami, vec viri in v vec oko­ljih, s cimer se po mnenju Merrella (2003) zmanjša varianca napake ocenjevanja. Cankar (2004) pa opozarja na subjektivnost ocenjevanja, zaradi katere se povecuje na­paka merjenja. Merrell (2003) poudarja, da je vec-komponentna ocena bolj celostna, natancna in predstavi širšo sliko o posame­znikovem delovanju, vendar opozarja, da je v realnosti v ocenjevanje vedenja nemogo-ce vkljuciti vse možne komponente, prav tako pa ni mogoce opazovati vseh oblik vedenja, kar še zlasti velja za kognitivna in custvena vedenja. Prav tako pa ni mogoce opazovati vedenja, ki se pojavljajo v tocno dolocenem kontekstu, prostoru (npr. to-aleti, doma, na poti v šolo …), in vedenja, ki se pojavljajo redko ali kratek cas. Kljub temu pa je pomembno, da so opazovalci pri opazovanju konsistentni in zanesljivi, pri interpretaciji in posploševanju (generaliza­ciji) vedenja pa posebno previdni. Opazovanje in ocenjevanje vedenja bomo izvedli v razlicnih okoljih. Zavedamo se, da je vedenje otroka zaradi prisotnosti ocenje­valca drugacno. Vpliv prisotnosti opazoval-ca na dogajanje imenujemo reaktivnost (Merrell, 2003). Sideridis (1998) navaja, da je reaktivnost odvisna od razlicnih dejavni­kov: 1) znacilnosti opazovalca (starost, spol, socialno ekonomski status, stopnja zau­panja, predsodki, pricakovanja, izvajalska anksioznost …); 2) narave opazovanega vedenja; 3) interakcije med opazovalcem in udeleženci; 4) morebitnih nenaravnih vidikov okolja, v katerem poteka opazova­nja in 5) pogostosti opazovanja. Pojavijo pa se lahko tudi druge napake, ki izvirajo iz opazovalca. Najpogostejši izmed njih sta pristranost (Merrell, 2003; Sideridis, 1998) in skrenitev opazovalca (ang. observer drift), ki pomeni sistematicno spremembo ope-rativne opredelitve opazovanih vedenj, ki se veca s kompleksnostjo opazovanih ka­tegorij (Sideridis, 1998). Da bi se v cim vecji meri izognili napakam opazovalca, Sideri-dis (1998) priporoca periodicno treniranje opazovalcev, ki pa ga sami nismo oz. naj­verjetneje tudi ne bomo izvedli. Za sledenje prvemu, drugemu, tretjemu in cetrtemu kazalniku uspešnosti smo pri­pravili tabele za spremljanje prisotnosti, primerne športne opreme, vestnosti dela (od 1 do 5) in beleženje posebno­sti. Te tabele bodo izpolnjevali pedagogi v MDMB, športni pedagogi v šolah, trenerji v športnih društvih ter otroci in mladostniki. Za sledenje petemu kazalniku uspešnosti smo pripravili vprašalnik o prijateljstvu, ki ga bodo izpolnili otroci in mladostniki s pomocjo pedagogov v MDMB, saj je zaradi heterogenosti skupine za nekatere otroke (pre)zahteven. V njem so vkljucena vpraša­nja o življenjskih vrednotah, o nacinih na­vezovanja stikov, razumevanju prijateljstva itd. Za sledenje petemu in šestemu kazalniku uspešnosti smo pripravili: –standardiziran sociometricni test, ki ga bodo izpolnili otroci in mladostniki; –testprofiliranja otrok in mladostnikov, v katerem se bo ocenjevalo verbalno in neverbalno komunikacijo, iskrenost, zaupljivost, spoštljivost, sodelovanje, agresivnost, zaznavanje custev drugih, odzivnost, socialne odnose, odnose z družino in status med vrstniki; –ocenjevalni seznam glede samo­stojnosti pri opravilih, v katerem se bo ocenjevalo samostojnost pri obrokih (pripravljanje jedilnega po­grinjka in hrane na mizo; pospravljanje jedilnega pogrinjka in hrane z mize; dajanje stvari v pomivalni stroj; primer-no obnašanje), šolskih obveznostih (pravocasen odhod v šolo; pravocasen prihod iz šole; predcasno delo za šolo v primeru sodelovanja v interesni dejav­nosti; pravocasen prihod na ucne ure; porocanje o dogodkih in obveznostih v šoli; priprava potrebšcin za ucne ure; nacrtovanje ucenja; prošnja za pomoc; v primeru prošnje po pomoci pokaza-ti, kje v kazalu se nahaja snov, za katero potrebuje pomoc; v primeru prošnje po pomoci pokazati ucno snov in iz­kazati osnovno znanje s podrocja; v primeru prošnje po pomoci povedati ali pokazati, cesa ne razume; analiza nacrtovanega ucenja; pripravljanje šol­ športna vzgoja skih potrebšcin v šolsko torbo), intere­snih dejavnostih (skrb za odhod na interesno dejavnost; opravicilo trener­ju ob morebitnem izostanku; priprava potrebšcin; pravocasen odhod; pravo-casen prihod; porocanje o dogodkih na interesni dejavnosti in ustrezno cišcenje in hramba potrebšcin), dom­skih zadolžitvah (skrb za opravljanje dežurstva; klic za preverjanje opra­vljenega dežurstva; predajanje dela v primeru odsotnosti ali nezmožnosti opravljanja dela in prevzemanje dela drugega ob odsotnosti ali nezmožno­sti opravljanja), cistoci ter osebni hi-gieni (umivanje telesa; umivanje zob; cišcenje za sabo v primeru enureze ali eknopreze; osebna higiena v primeru enureze ali enkopreze) in dnevnem redu (oddaja telefona; pravocasen od-hod v posteljo; vzdrževanje nocnega miru). Ocenjevanje bodo izvedli peda­gogi v MDMB. Za sledenje sedmemu kazalniku uspešno­sti smo pripravili vprašalnik in intervju o napetosti in sprošcanju, ki zajema nasle­dnja vprašanja: – Napiši, kje, in opiši, kakšna je bila nape-tost, ter oznaci na sliki tisto tocko tele­sa, kjer si cutil/a napetost? – Na crte na levi strani napiši, kaj si cutil/a. V prazen okvir na desni strani napiši ali nariši barvo, predmet, žival ali osebo, s katero lahko primerjaš custvo. – Pojasni svoje razloge za takšno custvo. Kdo je odgovoren za takšno custvo? Opiši dogodek. – Kako si sprostil/a custveno ali telesno napetost? Meniš, da si pri sprošcanju custvene ali telesne napetosti ravnal/a eticno? Zakaj meniš tako? – Zakaj si se odlocil/a za tovrstno spro-šcanje? Se ti je odlocitev zdela težka/ lahka? Kako bi lahko ravnal/a drugace? – Na crte na levi strani napiši, kako si se pocutil/a po dejavnosti? V prazen okvir na desni strani napiši ali nariši barvo, predmet, žival ali osebo, s katero lahko primerjaš pocutje. Vprašalnik lahko izpolni tudi pedagog ob pogovoru z otrokom ali mladostnikom. Pri sledenju omenjenih kazalnikov uspe­šnosti bomo uporabili tudi tehniko samo­porocanja, ki ima prednosti v nizkih stro­ških; ucinkovitosti; beleženju oz. merjenju prikritih ali zasebnih dogodkov, kot so misli, custva in subtilne fiziološke spremembe; tako se izognemo vsiljivosti (Cole, Marder in McCam, 2000, v Merrell, 2003; Shapiro in Cole, 1994, v Merrell, 2003). Sama tehnika samoporocanja pa ima tudi veliko pomanj­kljivosti, od katerih so glavne težave pri­stranost, zanesljivost in veljavnost (Keller, 1986, v Merrell, 2003; Nelson in Hayes, 1986, v Merrell, 2003), zato avtorji priporocajo 1) dopolnitev pridobljenih podatkov samo­porocanja z drugimi podatki; 2) zagotavlja­nje zadostnega števila usposabljanj samo­porocevalcev; 3) uporabo sistematicnih in formalnih opazovalnih obrazcev; 4) upora­bo tehnik samonadzora, ki zahtevajo manj casa in energije s strani samoporocevalca; 5) izvajanje obcasnih preverjanj zaneslji­vosti s samoporocevalcem in 6) krepitev predmeta opazovanja za izvajanje natanc­nih opazovanj. Ena od težav samoporocanja ali samooce­ne je netocnost zaradi nezadostno razvite metakognicije in socialne kognicije, od posameznika pa zahteva tri sposobnosti: 1) sposobnosti branja in razumevanja po­stavk; 2) kognitivno zrelost oz. sposobnost specificnega presojanja pri odgovarjanju in 3) sposobnost pravilnega preverjanja teh sodb (Merrell, 2003). Uporaba mer sa­moocene je po mnenju Merrella (2003) neprimerna za mlajše otroke. Poleg tega so otroci nagnjeni k dajanju socialno za­želenih odgovorov (Perry in VandeKamp, 2000), zato te mere samoporocanja redko uporabimo pri mlajših otrocih in tistih, ki nimajo dovolj dobro razvite kognicije. Vseh teh omejitev samoporocanja se za­vedamo in bomo zato pozorni nanje. Pri sledenju kazalnikov uspešnosti bomo uporabili tudi porocanje s strani drugih strokovnjakov, ki je po mnenju Merrella (2003) bolj zanesljiva od samoporocanja mlajših otrok. Starejši otroci in mladostniki pa podajo dokaj tocno samooceno (Mer­rell, 2003), kar opažamo tudi sami, zato smo se tudi odlocili za ta pristop. • Sklep V MDMB smo se odlocili, da bomo z inten­zivnim športno-doživljajskim programom vstopili v dvoletni (od 1. 9. 2017 do 30. 9. 2019) projekt Strokovnega centra za obrav­navo otrok in mladostnikov s custvenimi in vedenjskimi motnjami. Športno-doži­vljajski program smo koncipirali na podlagi psiholoških (Tušak, 2012), vzgojnih (Grant, 2016; Kroflic, 2017; Merrell, 2003), socialno pedagoških (Donaldson in Ronan, 2006; Feinstein, Bynner in Duckworth, 2005; Ko-bolt, 2011; Merrell, 2003; Redl in Wineman, 1984; Steptoe in Butler, 1996), kinezioloških (Hadžic idr., 2014; Kovac idr., 2013; Skirka, 2011) in doživljajsko pedagoških (Kranjcan, 2007; Kroflic, 2017) teoreticnih podlagah, iz katerih smo dolocili kazalnike uspešnosti programa ter sestavili merske instrumente za spremljavo ucinkovitosti programa. Zavedamo se tudi pomanjkljivosti progra-ma. Zaradi velikega števila ocenjevalcev lahko pride do neskladnosti med njimi. Za izboljšanje in dolocanje skladnosti med opazovalci pa obstajajo razlicni postopki (Merrell, 2003). Nekatere, kot so redni se­stanki in usklajevanja, izvajanje opazovanj v živo ter razpravljanje in uskladitev glede tock nesoglasij, bomo vkljucili tudi v naše delo. Za ocenjevanje bomo uporabljali veckom­ponentno oceno, ki je po mnenju Merrella (2003) bolj celostna, natancna in predstavi širšo sliko o posameznikovem delovanju. Kljub temu pa avtor opozarja, da je v re-alnosti v ocenjevanje vedenja nemogoce vkljuciti vse možne komponente, prav tako pa ni mogoce opazovati vseh oblik vede­nja, kar še zlasti velja za kognitivna in cu-stvena vedenja. Kljub temu pa je pomemb-no, da bomo kot opazovalci pri opazovanju konsistentni in zanesljivi, pri interpretaciji in posploševanju (generalizaciji) vedenja pa posebno previdni. Merrell (2003) tudi priporoca, da se pred oblikovanjem vedenjskih kategorij izvede dlje casa trajajoce pilotsko opazovanje, kjer opazovalec cim manj selektivno in cim šir­še beleži vedenja, ki jih želi preucevati. Ti zapisi pa kasneje služijo za oblikovanje ož­jih oz. bolj specificnih vedenjskih kategorij. Omenjeno opazovanje smo opravili in s pomocjo strokovnjakov znotraj ustanove MDMB dolocili podrocja opazovanja. Opazovanje in ocenjevanje vedenja bomo izvedli v razlicnih okoljih. Zavedamo se, da je vedenje otroka zaradi prisotnosti oce­njevalca drugacno (Merrell, 2003), pojavijo pa se lahko tudi druge napake, ki izvirajo iz opazovalca, kot sta pristranost (Merrell, 2003; Sideridis, 1998) in skrenitev opazo­valca. Žal ne bomo upoštevali priporocil o periodicnem treniranju opazovalcev (Side-ridis, 1998), saj za to nimamo cas, obenem pa smo dobro usposobljeni v opazovanju v vsakdanjih stikih s to populacijo. Ker starejši otroci in mladostniki že podajo dokaj tocno samooceno (Merrell, 2003), kar opažamo tudi sami, smo se odlocili tudi za uporabo tehnike samoporocanja, ki pa jo bomo dopolnili s porocanjem strokovnih delavcev kot opazovalcev. Kadar na podlagi ocene posamezniko­vega vedenja sprejemamo pomembne odlocitve za posameznika, je treba vedno uporabiti vec razlicnih metod ocenjevanja ali pri celostni oceni posameznikovega ve­denja smiselno upoštevati informacije, pri­dobljene na razlicne nacine (Merrell, 2003). Te pa od nas zahtevajo zanesljivost. Pri tem bomo uporabili postopek triangulacije (Denzin, 1978, v Lobe, 2006), predvsem 1) triangulacijo podatkov, pridobljenih v raz-licnem casu, prostoru ali od razlicnih ljudi; 2) triangulacijo raziskovalcev, ki se nanaša na preverjanje skladnosti med opazovalci in 3) triangulacijo teorij, kar pomeni pri­merjanje razlicnih teorij v zvezi s preuceva­nim pojavom in metodološka triangulacija, kjer gre za uporabo razlicnih raziskovalnih metod. Predstavljen koncept in spremljava lahko spodbudita tudi druge strokovne de­lavce, da poskušajo s pomocjo športa vpli­vati na vedenje posebnih ciljnih skupin. Vsi pridobljeni podatki nam bodo služili za in-tervencije uravnavanja vedenja in custvo­vanja naših varovancev, saj menimo, da je šport lahko ucinkovit medij, s pomocjo katerega lahko pomembno vplivamo na boljšo samopodobo in vedenjske vzorce otrok z razvojnimi, vzgojnimi, socialnimi in psihološkimi primanjkljaji. .Literatura 1. Cankar, G. (2004). Standardna napaka rezul­tatov ocenjevalnega procesa preizkusov znanja. Psihološka obzorja, 13(3), 63–76. Pri­dobljeno iz http://psiholoska-obzorja.si/ar­hiv_clanki/2004_3/cankar.pdf 2. Coe, D. P., Pivarnik, J. M., Womack, C. J., Reeves, M. J. in Malina, R. M. (2006). Effect of Physical Education and Activity Levels on Academic Achievement in Children. Medicine & Science in Sports & Exercise, 38(8), 1515–1519. Prido­bljeno iz https://pdfs.semanticscholar.org/ dbd7/21411962b61b1f57ef16df7655f71a3318 c2.pdf 3. Cornelißen, T. in Pfeifer, C. (2007). The impact of Participation in Sports on Educational Atta­inment: New Evidence from Germany. Bonn: IZA. Pridobljeno iz https://papers.ssrn.com/ sol3/papers.cfm?abstract_id=1033405 4. Donaldson, S. J. in Ronan, K. R. (2006). The ef­fects of sports participation on young ado­lescents' emotional well-being. Adolescence, 41(162), 369–389. Pridobljeno iz https://anna­sgradproject.wikispaces.com/file/view/effe cts+of+sport+participation+on+adolescent s%27+well-being.pdf 5. Feinstein, L., Bynner, J. in Duckworth, K. (2005). Young people's leisure contexts and their relation to adult outcomes. Journal of youth studies, 9(3), 305–327. Pridobljeno iz http://webarchive.nationalarchives.gov. uk/20130402110348/https://www.educati-on.gov.uk/publications/eOrderingDownlo­ad/WBL15.pdf 6. Foulcault, M. (2004). Nadzorovanje in kazno­vanje. Nastanek zapora. Ljubljana: Krtina. 7. Grant, A. (2016). Izvirnost. Kako nekonformisti spreminjajo svet. Tržic: Ucila International, za­ložba d.o.o. 8. Hadžic, V., Battelino, T., Pristotnik, B., Po-ri, M., Šajber, D., Žvan, M., Škof, B., Jurak, G., Kovac, M., Derviševic, E in Bratina, N. (2014). Slovenske smernice za telesno dejavnost otrok in mladostnikov. Slovenska pedia­trija, 21(2), 148–163. Pridobljeno iz http:// www.slovenskapediatrija.si/portals/0/clan­ki/2014_2_21_148-163.pdf 9. Kobolt, A., Rajniš Pinteric, M., Rogelj, F., Cužic, L., Rogelj, S. in Lep, B. (2015). Poglavje otroci s custvenimi in vedenjskimi motnjami. V N. Vovk-Ornik (ur.), Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami (32–35). Ljubljana: Zavod RS za šolstvo Pridobljeno iz https:// www.zrss.si/pdf/Kriteriji-motenj-otrok-s-po­sebnimi-potrebami.pdf 10. Kobolt, A. (2011). Razumevanje in odzivanje na custvene in vedenjske težave. Social-na pedagogika, 15(2), 153–173. Pridobljeno iz http://pefprints.pef.uni-lj.si/627/1/So­cPed_2011-02_Alenka_Kobolt.pdf 11. Kovac, M., Leskošek, B., Strel, J. in Jurak, G. (2013). Razlike v telesni zmogljivosti sloven-skih srednješolcev. Šport, 61( 1-2), 5–11. 12. Krajncan, M. (2007). Osnove doživljajske peda­gogike. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Uni-verze v Ljubljani 13. Krajncan, M. (2012). Dezinstitucionalizacija na podrocju vzgojnih zavodov. Casopis za kritiko znanosti, 39(250), 116–127. Pridobljeno iz http://ckz.si/arhiv/ckz250.pdf#page=116 14. Kroflic, R. (2017). Možnosti uspešne (pre)vzgo­je pri športni vzgoji. Pridobljeno iz https:// www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc =s&source=web&cd=2&cad=rja&uact=8 &ved=0ahUKEwjUuICp3L7WAhUuS5oKH YPODAAQFggoMAE&url=http%3A%2F% 2Fwww2.arnes.si%2F~rkrofl1%2FTeksti% 2FSport%2520mladih%25202005%2520­%2520prevzgoja%2520in%2520sport. doc&usg=AFQjCNHQWoUrSs06Mcq8M­RYhIXm12Rk_g 15. Lobe, B. (2006). Združevanje kvalitativnih in kvantitativnih meto – stara praksa v no-vi preobleki? Družboslovne razprave, 22(53), 55–73. Pridobljeno iz http://dk.fdv.uni-lj.si/ druzboslovnerazprave/pdfs/dr53Lobe.pdf 16. Maslow, A. H. (1943). A Theory of Human Moti­vation. Physchological Review 50(4), 370–396. 17. Merrell, K. W. (2003). Behavioral, social, and emotiona assessment of children and adole­scents (second edition). Mahwah, New Jersey: Lawrence Erlbaum Associates. Pridobljeno iz http://libgen.io/ads.php?md5=F46064D412 CA1E8161AE515C3141DD76 18. Mlinar, V. (2000). Kakovost v procesih prever­janja in ocenjevanja znanja. Andragoška spo­znanja, 6(4), 96–104. Pridobljeno iz https:// www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-ML2Z­02HA 19. Perry, N. E. in VandeKamp, K. J. O. (2000). Creating classroom context that support young children's development of self-re­gulated learning. International Journal of Educational Research, 33(7), 821–843. Prido­bljeno iz: https://wiki.oulu.fi/download/atta-chments/29794045/creating+classroom+co ntexts+that+support+young+children's+de velopment+of+SRL(print).pdf?version=1&m odificationDate=1364558024000 20. Redl, F. in Wineman, D. (1984). Agresivni otrok: povzetek. Ljubljana: Svetovalni center, Sekcija za skupinsko delo in osebnostno rast Dru-štva psihologov Slovenije. 21. Skirka, N. (2011). The Value of Informal and Formal Sports to Youth Development. Socer Journal, 56(4), 54–55. Pridobljeno iz http://sirc.ca/sites/default/files/content/ docs/newsletters/archive/mid-jan13/docu­ments/Free/informal%20and%20formal%20 youth%20development.pdf 22. Steptoe, A. S. in Butler, N. (1996). Sports parti­cipation and emotional wellbeing in adole­scents. The Lancet, 347, 1789–1796. Pridoblje-no iz http://www.thelancet.com/journals/ lancet/article/PIIS0140-6736(96)91616-5/ abstract 23. Tušak, M. [Matej] (2012). Vloga športa pri vzgoji in odrašcanju. Modeli vzgoje v globalni družbi, 16–19. Pridobljeno iz http://eprints. ugd.edu.mk/5085/1/Dr.%20Miloseva%20 Ljubljana.pdf#page=16 24. Vec, T. (2011). Motece vedenje: ozadja in osnovni dejavniki, ki nanj vplivajo. Social-na pedagogika, 15(2), 125–152. Pridobljeno iz https://www.revija.zzsp.org/pdf/So­cPed_2011-02_web.pdf Luka Dobovicnik Mladinski dom Malci Beliceve, Mencingerjeva 65, 1000 Ljubljana Tim Podlogar, Tim Kambic Vpliv vadbe z zmanjšano vsebnostjo glikogena na športno uspešnost Izvlecek Tradicionalno se je športnikom pripo-rocalo, da ves cas trenirajo z visoko do-stopnostjo ogljikovih hidratov, saj jim to omogoca dosego zastavljenega volu­mna treninga in jim omogoca trening pri visokih intenzivnosti. Nedavno se je po­javil nov pristop, imenovan prehranska periodizacija, ki predvideva, da športnik dolocene vadbene enote opravi z zmanj­šano kolicino mišicnega glikogena z na­menom povecanja adaptacij. Akutne raz­iskave so pokazale, da tak nacin treninga poveca aktivacijo dolocenih encimov, faktorjev in kofaktorjev, ki sodelujejo pri mitohondrijski biogenezi. A rezultati dol­gorocnih trenažnih študij ne kažejo eno­licnih rezultatov o ucinkovitosti takšnega pristopa na športno zmogljivost. Pricujo-ci clanek pregleda in ovrednoti literaturo s tega podrocja ter na koncu poda smer-nice za trenerje in športnike. Kljucne besede: prehranska periodi­zacija, mišicni glikogen, ogljikovi hidrati, zmogljivost. Effects of training with reduced muscle glycogen stores on athletic performance Abstract Traditional advice to athletes is to train with high carbohydrate availability at all times as this allows them to achieve high train­ing volumes and enables them to train at the high intensities. However, recently a new approach has been introduced termed as carbohydrate periodization that involves performing certain training sessions with reduced muscle glycogen in order to augment training adaptations. Acute studies have shown that training strategy results in enhanced activation of certain enzymes, factors and co-factors that are responsible for mitochondrial biogenesis. However, results of long term training studies do not show unanimous results about effectiveness of such approach on endurance performance. This article summarises evidence for and against use of this approach and provides some recommendations for coaches and athletes. Keywords: nutritional periodization, muscle glycogen, carbohydrates, performance. .Uvod Cilj vsakega vrhunskega športnika kot tudi njegovega trenerja je izboljšanje tekmo­valne zmogljivosti, kar dosežemo tekom trenažnega procesa, v katerem manipulira-mo vadbene kolicine, kot so intenzivnost, trajanje in frekvenca vadbe (Tønnessen idr., 2014). Koncept nacrtovanja trenažnega procesa se pocasi evolucijsko spreminja, a kljub temu ostajajo osnovni principi nacr­tovanja vadbe enaki; poudarek je še vedno na manipulaciji vadbenih kolicin na posa­mezni vadbeni enoti z namenom dosega­nja športno specificnih ciljev (Loturco in Nakamura, 2016). V današnjem vrhunskem športu se najve-cjo pozornost namenja ucinku trenažnega procesa na povecanje zmogljivosti špor­tnika. Po drugi strani pa raziskovalce v vecji meri zanimajo mehanizmi, ki stojijo za izra­ženimi spremembami v telesni zmogljivo­sti. Znanstveniki so na primer ugotovili, da se s povecanjem velikosti in izboljšanjem funkcije mitohondrijev poveca posame­znikova oksidativna kapaciteta (Irrcher idr., 2003); da vadba vzpodbudi razvejanje ožilja, kar se odrazi v izboljšanem krvnem pretoku (Kiens idr., 1993), ter da vadba po­zitivno ucinkuje na vsebnost in delovanje nekaterih metabolicnih encimov (Gollnick idr., 1985; Kiens idr., 1993), ki s svojim ucin­kovanjem vplivajo na izboljšanje športni­kove zmogljivosti (npr. vecji privzem kisika in vecja poraba mašcob). Kljub opisanim znanstvenim odkritjem pa vecina trena­žnih procesov temelji tako na znanstvenih dognanjih kot tudi na preteklih izkušnjah športnikov in njihovih trenerjev. Prehrana je za športnika izjemno po­membna komponenta trenažnega proce­sa. Asker Jeukendrup, eden izmed najbolj znanih športnih nutricionistov, je izjavil, da neustrezna prehrana lahko naredi odlicne­ga športnika zelo slabega, povprecnega športnika pa ne more narediti vrhunske­ga. Prehrana športnika je tako v osnovi namenjena temu, da športniku omogoci izvajanje zastavljenega trenažnega pro-cesa. V zadnjih desetletjih so znanstveniki ugotovili, da je visoka dostopnost ogljiko­vih hidratov (OH) med naporom kljucna (Thomas, Erdman in Burke, 2016; Helge, 2017), zato se tradicionalno športnikom priporoca, da je prisotnost OH v prehrani ves cas visoka. Nedavno pa so na dan prišle ugotovitve raziskav, ki nakazujejo, da viso­ka dostopnost OH morda ni vedno najbolj optimalna (Baar in McGee, 2008). Tako se je v zadnjem casu pojavil pojem prehranska periodizacija, ki temelji na dnevnem prila­gajanju vnosa OH glede na potrebe špor­tnika in cilj vadbe ter med drugim vkljucuje tudi izvajanje dolocenih vadbenih enot z zmanjšanimi zalogami mišicnega glikoge­na (Jeukendrup, 2017). Prav manipulacija glikogenskih zalog v mišici je v zadnjem casu naletela na pozor­nost velikega števila znanstvenikov (Philp, Hargreaves in Baar, 2012). Ti so v svojih raz­iskavah pokazali, da je vadba, ki se zacne z zmanjšanimi zalogami glikogena, bolj ucinkovita kakor vadba, ki se zacne z za­polnjenimi zalogami glikogena. Pokazali so, da tak nacin treninga poveca aktivaci­jo kinaz AMP, p38 MAP (Wojtaszewski idr., 2003; Chan idr., 2004) in fosforilacijo kina­ze p53 (Saleem, Adhihetty in Hood, 2009). Kinazi p38 MAP in AMP lahko fosforilirata transkripcijski koaktivator PGC-1a, ki ga po­znamo tudi pod izrazom “glavni regulator mitohondrijske biogeneze” (Akimoto idr., 2005; Jager idr., 2007). Raziskave so pokaza­le, da je dejavnost PGC-1a dejansko pove-cana kot posledica treninga z zmanjšanimi zalogami mišicnega glikogena (Psilander idr., 2013). Vse skupaj to nakazuje na to, da bi trening z zmanjšanimi zalogami glikoge­na lahko pozitivno vplival na zmogljivost v vzdržljivostnih športih, saj bi povecana zmogljivost mitohondrijev lahko pomenila povecano proizvodnjo energije z aerobni-mi procesi ter vecji delež porabe mašcob in tako varcevanje z omejenimi glikogenskimi zalogami. O podrobnejših ucinkih vadbe z zmanjšanimi glikogenskimi zalogami (ZGZ) na molekularno fiziologijo naj bralec poi-šce druge odlicne pregledne clanke (Philp, Hargreaves in Baar, 2012; Bartlett, Hawley in Morton, 2015). Poleg zgoraj opisanih akutnih molekular­nih odzivov na vzdržljivostno vadbo z ZGZ se podobni ucinki kažejo tudi na drugih fizioloških sistemih. Vadba z ZGZ ali nocni post imata pomemben vpliv na metaboli­zem energentov, saj se zaradi manjših zalog glikogena poveca oksidacija mašcobnih kislin (Coyle idr., 1985; Hargreaves, McCo­nell in Proietto, 1995). Kljub temu pa lahko tovrstna oblika prehranskega nacrtovanja vpliva na zmanjšano vadbeno zmogljivost (Bergström idr., 1967). Pricujoci clanek predstavlja pregled trena­žnih študij, ki so preiskovale dolgotrajne (= 1 teden) vplive dnevne periodizacije vnosa ogljikovih hidratov, kamor po definiciji tega clanka spadajo raziskave, v katerih so v tre­nažni program vkomponirali treninge, ki so jih sodelujoci izvedli z zmanjšano kolicino mišicnega glikogena. Raziskovalno delo na podrocju dnevno na-crtovanega vnosa OH se je zacelo leta 2005 s prvo študijo, ki jo je izvedel Hansen s so-delavci (2005) pod mentorstvom slovitega Bengta Saltina. V tej študiji so netrenirani preiskovanci 10 tednov izvajali enonožne upogibe kolka. Vadbena intervencija je bila oblikovana tako, da so vadeci z eno nogo izvajali vadbo z ZGZ. To metabolicno stanje so dosegli z dvema vadbenima enotama dnevno. V prvi dopoldanski enoti so na­prej na eni nogi izcrpali glikogenske zalo­ge. Po vmesnem dvournem premoru brez uživanja OH so izvedli še drugo vadbeno enoto na isti nogi. Druga noga je služila v kontrolo in je izvajala enak vadbeni režim kot eksperimentalna noga, vendar s pol-nimi glikogenskimi zalogami in zgolj eno dnevno vadbeno enoto. Vadba je na kon­trolni nogi potekala dan po opravljeni vad-bi na eksperimentalni nogi. Vadba z ZGZ je vplivala na precejšnje izboljšanje v casu do utrujenosti pri 90 % maksimalne vadbene obremenitve (+294 %) eksperimentalne noge v primerjavi s kontrolno (+125 %). Poleg porocanih sistemskih fizioloških pri­lagoditev so avtorji ugotovili tudi pozitivne odzive nekaterih biokemicnih oznaceval­cev neposredno v mišicnih vlaknih (citratna sintaza (CS) in beta-hidroksiacil koencim A dehidrogenaza (ß-HAD)). Kljub obetavnim rezultatom je tu potrebno izpostaviti nekaj prakticnih omejitev zgornje študije. Med njih zagotovo spadajo neobicajna vadbena intervencija, unilateralni trening in netreni­rani preizkušanci (Hansen idr., 2005). V zadnjih desetih letih je bilo na tem razi­skovalnem podrocju izvedenih precej štu­dij, ki so preverjale ucinek vadbe z ZGZ na telesno zmogljivost v daljšem casovnem obdobju. Raziskovalci so pri tem uporablja­li raznolike vadbene intervencije in njihov ucinek preverjali na razlicno treniranih pre­izkušancih (Tabela 1). Za lažjo primerjavo merjencev z razlicnih študij, smo le te raz­vrstili glede na njihovo stopnjo treniranosti v pet razredov v skladu z najnovejšimi pri­porocili (De Pauw idr., 2013), kar omogoca medsebojno primerjavo študij. .Trenažni status Dolgo je veljalo dejstvo, da je ucinek vadbe z ZGZ vecji pri slabše treniranih posamezni­kih. Ta teza je bila do nedavnega podprta s strani številnih študij na netreniranih preiz­kušancih, ki so bili uvršceni v kategorijo 1 ali 2 (Hansen idr., 2005; Cochran idr., 2015). Kljub temu je nedavno Marquet s sodelavci (2016) porocala o izboljšanju telesne zmo­gljivosti zmerno treniranih preizkušancev po enem ali treh tednih vadbe (Marquet, Brisswalter idr., 2016; Marquet, Hausswirth, idr., 2016). V primeru obeh študij so se pre­izkušanci uvrstili v tretji razred glede na stopnjo treniranosti (De Pauw idr., 2013). V nasprotju s temi ugotovitvami pa ostali raz­iskovalci na podobno treniranih posame­znikih niso zabeležili podobnih pozitivnih vadbenih prilagoditev (Yeo idr., 2008; Mor­ton idr., 2009; Hulston idr., 2010; Burke idr., 2017; Gejl idr., 2017). Še vedno primanjkuje študij, ki bi omenjen prehransko-vadbeni režim testirale na visoko zmogljivih špor­tnikih (> 71 ml O2/kg TT), ki bi se uvršcali v 4 ali 5 stopnjo treniranosti (De Pauw idr., 2013). A neskladnost ugotovitev študij ni nujno posledica neucinkovitosti vadbe z ZGZ, temvec je lahko posledica razlicnih metodoloških pristopov v posamezni raz­iskavi. Kljub vsemu pa je mogoce zakljuciti, da je trening z ZGZ vsaj enako ucinkovit ka­kor obicajni pristop k treningu, saj nobena študija ni porocala o zmanjšanem napred­ku v zmogljivosti po intervenciji, ki je vklju-cevala trening z ZGZ. Ali je trening z ZGZ ucinkovitejši kot tradicionalni pristop, pa je potrebno še dokoncno ovrednotiti. • Vadbena intenzivnost in zmanjšanje vsebno­sti mišicnega glikoge­na Vecina študij je vadbeno enoto, ki naj bi zmanjšala kolicino mišicnega glikogena, zasnovala po podatkih študije Stepta in sodelavcev (2001), kjer so z osmimi serijami 5-minutnega kolesarjenja pri 85 % najvecje aerobne moci zmanjšali zaloge mišicnega glikogena treniranih kolesarjev za 50 %. Tak model vadbe je uporabila vecina študij, ki je preucevala ucinkovitost treninga z ZGZ (Yeo idr., 2008; Hulston idr., 2010; Marquet, Brisswalter idr., 2016; Marquet, Hausswirth idr., 2016; Gejl idr., 2017). Ostale študije so uporabljale razlicne protokole intervalne­ga kolesarjenja (Morton idr., 2009; Cochran idr., 2015; Burke idr., 2017) pri intenzivnosti podobni zgornjih študijam. Kljub podob­nemu protokolu treninga pa vse študije niso dosegle enakega zmanjšanja mišicne­ga glikogena, kar je lahko razlog za to, da trening ZGZ ni bil bistveno ucinkovitejši od tradicionalnega. Razlog za razlicne stopnje zmanjšanja mišicnega glikogena gre naj­verjetneje pripisati prehrani pred samim treningom ali pa nekoliko spremenjenemu protokolu. Nedavno so raziskovalci iz Liver-poola (Impey idr., 2018) postavili hipotezo, da mora biti koncentracija mišicnega gliko­gena na zacetku vadbene enote ZGZ v raz­ponu med 100 in 300 mmol/kg suhe mišic­ne mase. Avtorji ugibajo, da študije, ki niso pokazale pozitivnih ucinkov vadbe z ZGZ, niso dosegle tega razpona. Za lažjo pred­stavo, vrednosti koncentracije mišicnega glikogena v mirovanju so lahko med 350 in tudi 800 mmol/kg suhe mišicne mase in so višje pri treniranih športnikih. To bi lahko pomenilo, da je pri treniranih posamezni­kih potreben veliko bolj naporen trening, da se doseže potrebna izpraznitev gliko­genskih zalog. A ker je kolicino glikogena razen s pomocjo tehnike mišicne biopsije skorajda nemogoce izmeriti, bo tudi to hi-potezo zelo težko preveriti, še težje pa jo uporabiti v praksi. .Vadba z izpraznjenimi zalogami mišicnega glikogena Skozi leta raziskovanja nacrtovanega od­merjanja OH za povecanje telesne zmoglji­vosti se je vzporedno razvijalo tudi podro-cje vadbenih intenzivnosti ob pomanjkanju ali zmanjšanih zalogah glikogena. Zacetne študije na tem podrocju so uporabljale enak vadbeni režim za namen zmanjšanja zalog glikogena kot tudi za kasnejšo vadbo v tem spremenjenem metabolicnem stanju. Vecina študij je kot vadbeno sredstvo upo­rabljala visoko intenzivni intervalni trening z ZGZ. Trening je bil zasnovan na podlagi zmogljivosti posameznika, tako da si je pre­iskovanec bodisi sam izbiral hitrost in tem­po med naporom ali pa je bila intenzivnost fiksno dolocena (Yeo idr., 2008; Hulston idr., 2010; Cochran idr., 2015). Med vadbo se zaradi zmanjšane dostopnosti glikogena sorazmerno zmanjša tudi proizvedena mi-šicna moc, kar se v daljšem obdobju kaže v izgubi zacrtanega obsega vadbe, ki je ena izmed najpomembnejših vadbenih kolicin v vrhunskem športu. Zmanjšana kolicina treninga in/ali vecji stres na telo kot posle­dica treninga z ZGZ bi lahko potencialno vplivala na rezultate študij. Kljub akutnemu upadu proizvedene mi­šicne moci v posamezni vadbeni enoti in zmanjšanem celokupnem obsegu vadbe pa zadnje študije kažejo, da lahko tovrstna vadba vodi do povecanja (Cochran idr., 2015) ali podobnega napredka v telesni zmogljivosti (Yeo idr., 2008; Hulston idr., 2010) kot vadba pri normalnih ali poveca­nih zalogah glikogena. Ta izboljšanja se po vadbi z ZGZ zgodijo pri manjšem celoku­pnem vadbenem obsegu glede na vadbo pri normalnih zalogah glikogena. Tako so se zaradi odstopanj pojavile špekulacije, da lahko vadba z ZGZ izrazitejše ucinkuje na telesno zmogljivost kot normalna vadba, vendar samo v primeru enakega obsega vadbe pri obeh vrstah prehransko-vadbe­nega režima. Pomembna znacilnost vseh študij, ki so vkljucevale visoko intenzivni intervalni trening, je odmor med vadbenimi enota-mi, ki se je razlikoval med raziskovalnimi skupinami z normalnimi ali ZGZ (Yeo idr., 2008; Morton idr., 2009; Hulston idr., 2010; Cochran idr., 2015). Pri vadbi z ZGZ se na­mrec navadno izvedeta dve vadbeni enoti v razmaku nekaj ur. Poudarek prve vadbe­ne enote je izcrpanje zalog glikogena za namen druge vadbe. Vadba pri normalnih zalogah glikogena pa se obicajno izvaja naslednji dan, ko so zaloge glikogena spet v celoti napolnjene. Opisano vadbeno za­poredje je velik omejitveni dejavnik študij, saj lahko na rezultat vpliva že sama dnevna kolicina vadbe in kolicina pocitka med vad­benimi enotami. Visokointenzivna vadba tudi sicer ni znacilna za trenažni proces vr­hunskih športnikov, ki vecino casa trenirajo pri nižji vadbeni intenzivnosti (Tønnessen idr., 2014). Zaradi zgornjih pomislekov glede vpliva vadbenih kolicin na izboljšanje telesne zmogljivosti po vadbi z ZGZ je vecina ne­davnih študij uporabila daljše neprekinje­ne oblike aerobne vadbe za preucevanje enakega ucinka (Marquet, Brisswalter idr., 2016; Marquet, Hausswirth idr., 2016; Bur­ke idr., 2017; Gejl idr., 2017), torej trenutno priporocen nacin treninga z izpraznjenimi zalogami glikogena (Bartlett, Hawley in Morton, 2015). Med njimi sta le dve študiji uspeli dokazati vecji napredek po vadbi z ZGZ v primerjavi z napredkom po vadbi z normalnimi zalogami glikogena (Marquet, Brisswalter idr., 2016; Marquet, Hausswirth idr., 2016). Ceprav so bili raziskovalni nacrti tovrstnih študij precej podobni, ne more-mo iz obstojecih rezultatov povleci enotne zakljucke. Nedavno so raziskovalci v treh študijah uporabili nadgrajen vadbeni protokol, ki je bil sestavljen iz popoldanskega visoko in-tenzivnega treninga, ki mu je sledil prehran­ski post do jutranje vadbe z ZGZ (Marquet, Brisswalter idr., 2016; Marquet, Hausswirth idr., 2016; Burke idr., 2017). V tuji znanstveni literaturi boste podobne vadbene režime našli pod izrazom »sleep low training«. Na drugi strani pa je bila kontrolna skupina vkljucena v enak vadbeni protokol, z izje-mo vnosa OH po pozno popoldanskem treningu. Za drugacen vadbeni protokol pa se je odlocil Gejl s sodelavci (2017), kjer so merjenci v enem dnevu opravili obe vadbeni enoti. Prva dopoldanska vadba je bila postavljena z namenom zmanjšanja glikogenskih zalog, nato so v popoldan-ski vadbi pod oteženimi pogoji opravili še drugo vadbo (Gejl idr., 2017). Ce so Marquet in sodelavci v obeh študijah dosegli vecje izboljšanje kot posledica treninga z ZGZ, pa to ne velja za študije Gejla s sodelavci (2017) in Burke s sodelavci (2017). V prvi študiji so izmerili zaloge glikogena po dru­gi vadbeni enoti in ugotovili, da se zaloge mišicnega glikogena med obema eksperi­mentalnima skupinama niso razlikovale in so bile obcutno višje od že omenjenega razpona, ki ga priporocajo Impey in sode­lavci (2018). Podobno bi lahko veljalo tudi za drugo študijo. Vadbena intenzivnost pomembno vpliva na kasnejše molekularne odzive po vadbi (Egan idr., 2010). Ceprav so vse novejše raz­iskave kot osnovno vadbeno sredstvo upo­rabljale podobne oblike dolgotrajno-nizko intenzivnega napora, je bilo moc zasle­diti odstopanja v intenzivnosti in trajanju vadbenih enot med študijami, ki so med drugim lahko vplivala na koncne rezultate. Dober primer pomembnosti intenzivno­sti vadbe lahko najdemo v raziskavi Gejla s sodelavci (2017). Sprva so v svoji študiji implementirali vadbeno enoto, ki je bila se­stavljena z dvournega kolesarjenja pri 75 % najvišjega srcnega utripa (max. SU), vendar so kmalu ugotovili, da je bila obremenitev postavljena previsoko, saj vecina njihovih preizkušancev ni uspela dokoncati vad-be. Zaradi tega so intenzivnost znižali na raven (65 % max. SU), ki je še omogocala izvajanje dolgotrajnega napora z ZGZ. Pri višji intenzivnosti (65 % VO2max), izraženi v maksimalni porabi kisika (VO2max), so vadili preizkušanci v dveh raziskavah Marqueta in sodelavcev (Marquet, Brisswalter idr., 2016; Marquet, Hausswirth idr., 2016). Študija se na žalost ne more primerjati z nedavnima študijama (Gejl idr., 2017; Burke idr., 2017), saj avtorji niso porocali vrednosti SU ali subjektivnih ocen napora. Intenzivnost, ki so jo po modifikaciji zbrali v študiji Gejla in sodelavcev (2017), bi lahko podaljšali, o ce-mer govorijo rezultati ene izmed starejših študij (Bergström idr., 1967), kar nakazuje na dejstvo, da morda dražljaj ni bil dovolj velik. Burke in sodelavci (2017) na žalost niso porocali o intenzivnosti vadbe med treningom, zato je nemogoce predvidevati njeno ustreznost in dejansko kolicino mi-šicnega glikogena. Na podlagi zgornjih dokazov lahko zaklju-cimo, da je ucinkovitost vadbe z ZGZ neod­visna od intenzivnosti vadbe. Najverjetneje je priporocljivo izvajanje v obmocju nižje do srednje intenzivnosti, saj vadba pri viso­ki intenzivnosti v stanju zmanjšanih zalog mišicnega glikogena ni možna. Zmanjšanje kolicine treninga pri visokih intenzivnostih pa lahko vodi v zmanjšanje zmogljivosti, cemur pravimo tudi efekt detreninga (ang. detraining effect). .Merjenje sprememb v zmogljivosti in pora-be goriv Za športnike je bistveno, da trenažni proces izboljša njegovo zmogljivost. Pri testiranjih zmogljivosti mora predhodno vsak razi­skovalec zagotoviti zanesljivost, veljavnost in obcutljivost merskega postopka (Currell in Jeukendrup, 2008). Raziskave, ki so pred­stavljene v našem pregledu literature, so uporabljale razlicne merske protokole, ki so bili v vecini športno specificni, zato jih je vecino težje primerjati med seboj. Poleg tega se potrebe posameznih športov med seboj razlikujejo, zato lahko izbrano vadbe-no sredstvo v nekem športu deluje v vecji meri kot v drugem. Morton je s sodelavci (2009) v svoji študiji uporabil nogometno specificen intervalni tek Yo-Yo IR2, ki so mu predhodno dokazali visoko zanesljivost (Krustrup idr., 2006). Gre za zelo visoko intenziven intervalni tekalni test, ki v vecini primerov traja manj kot 15 minut (Krustrup idr., 2006). Podobno precej športno nespecificno vadbeno sredstvo je uporabil Hansen v svoji študiji, kjer so preiskovanci izvajali vadbeni program dvi­govanja nog pri 90 % maksimalne moci (P max) (Hansen idr., 2005). Medtem so avtorji ostalih študij (Tabela 1) uporabljali teste, kjer so morali preiskovanci v dolocenem casovnem intervalu izvajati izbrano vad­beno nalogo s ciljem simulacije napora na vrhunski ravni športa. Zaradi raznolikosti zasnov predstavljenih vadbenih intervencij je nemogoce izpostaviti tisto, ki bi vsebo­vala najucinkovitejše vadbene kolicine in/ ali sredstva za dosego optimalnega cilja po vadbi z ZGZ. Nekatere študije so preucevale tudi spre­membe v oksidaciji OH in mašcobnih kislin pri razlicnih intenzivnostih vadbe. Vecina je odkrila statisticno znacilno povecanje oksidacije mašcob in zmanjšano oksidacijo OH. Dodatno so nekatere študije, ki so upo­rabljale metodo izotopskih sledilcev, ugo­tovile povecano porabo znotrajmišicnega triacilglicerola v primerjavi s tradicionalnim treningom (Yeo idr., 2008; Hulston idr., 2010; Gejl idr., 2017). V nasprotju pa neka­tere študije niso ugotovile pomembnejših razlik med eksperimentalnimi in kontrol­nimi skupinami (Marquet, Brisswalter idr., 2016; Marquet, Hausswirth idr., 2016; Burke idr., 2017). .Trajanje vadbenih intervencij Raziskave so se med seboj kar precej raz­likovale v trajanju vadbenih intervencij, najdaljše so trajale 10 tednov, najkrajše pa zgolj teden dni. Kljub temu dolžina vadbe­ne intervencije ne igra kljucne vloge, saj so bili pozitivni ucinki vadbe dokazani tako pri krajših (Marquet, Hausswirth idr., 2016) kot pri daljših študijah (Hansen idr., 2005). .Prehranski režimi Preiskovanci omenjenih študijah so v casu vadbenih intervencij dnevno zaužili visok vnos OH (med 5 in 9 g/kg). Z izjemo študije Gejla in sodelavcev (2017) so se podobne­ga prehranskega režima držali tudi v vad­benem obdobju z ZGZ. V casu omejenega vnosa OH so preiskovanci v vadbeni skupini lahko zaužili le majhen beljakovinski obrok, medtem pa je kontrolna skupina zaužila normalen obrok z visokim vnosom OH. Po koncu vadbe so lahko preiskovanci v eksperimentalni skupini zaužili preostanek dnevno predvidenega vnosa OH, ki je bil kolicinsko enak kontrolni skupini. Tu je moc opaziti neujemanje v casovni razporeditvi obrokov med skupinama, kar lahko vpliva na koncne rezultate. To dejstvo je v svoji študiji upošteval Gejl s sodelavci (2017) in vadbeni skupini dopustil vnos izokaloric­nega obroka, ki je bil sestavljen z visokega vnosa mašcob. S tem je povzrocil, da je pri­šlo do razlik v dnevnem vnosu OH. A visoka vsebnost mašcobe v prehrani športnika po vadbi lahko negativno vpliva na regulacijo sinteze beljakovin (Hammond idr., 2016) in posledicno na razlicno remodeliranje mi-šicnih vlaken. To kaže na to, da visok vnos mašcob po vadbi z namenom ohranjanja izokaloricnosti prehrane, najbrž ni najboljša izbira. • Izguba telesne teže S strani širše športne javnosti je možno do-stikrat slišati dejstvo, da vadba in zmanjšan vnos OH vplivajo na izgubo telesne teže. Brez potrjene znanstvene osnove to dej­stvo izhaja s strani samooklicanih prehran­skih strokovnjakov, ki menijo, da lahko na povecanje telesne teže vpliva zgolj vnos OH in ne tudi mašcob (Howell in Kones, 2017). Ce omenjeno problematiko pusti-mo ob strani, je v našem primeru samo ena študija uspela dokazati izgubo telesne teže vadbene skupine z ZGZ v primerjavi s kontrolno skupino (Marquet, Brisswal­ter idr., 2016). Do razlik med skupinama je lahko prišlo zaradi nenatancnega spre­mljanja dnevnega vnosa hranil, ki je bil v domeni preiskovancev in ne raziskovalcev. V nasprotju s temi ugotovitvami pa druge študije s precej natancnejšim beleženjem dnevnega vnosa niso dokazale podobnih razlik med obema prehranskima interven­cijama (Burke idr., 2017; Gejl idr., 2017). • Molekularne prilago­ditve Kot smo že v uvodnem delu tega prispevka omenili, vadba z ZGZ znacilno poveca od­zive pomembnih signalnih molekul v pro-cesu mitohondrijske biogeneze. V skladu s temi ugotovitvami so nekatere vadbene intervencije odkrile pozitivne spremembe na celicnem nivoju. Nekatere študije so po koncani vadbeni intervenciji z ZGZ doka­zale povecano aktivnost CS (Hansen idr., 2005; Yeo idr., 2008), HAD (Yeo idr., 2008; Hulston idr., 2010), medtem ko druge študi­je niso ugotovile pomembnih razlik v aktiv­nost CS (Cochran idr., 2015; Gejl idr., 2017) in HAD (Hansen idr., 2005; Gejl idr., 2017) med obema prehranskima strategijama. • Mišicni glikogen v mirovanju Mišicni glikogen je pomemben dejavnik telesne zmogljivosti (Burke, van Loon in Hawley, 2017). Dolgo je namrec znano, da višja vsebnost mišicnega glikogena vpliva na boljšo vzdržljivostno zmogljivost (Karls-son in Saltin, 1971), zato se športniki v glav­nem nekaj dni pred tekmovanjem poslu­žujejo povecanega vnosa OH z namenom povecanja glikogenskih zalog (Burke, van Loon in Hawley, 2017). Zmožnost telesa za vecji privzem mišicnega glikogena je kljucen dejavnik za povecanje zmogljivosti med vzdržljivostnim naporom. Nekatere študije so porocale povecano vsebnost glikogena v mirovanju po vadbi z ZGZ (Hansen idr., 2005; Yeo idr., 2008), vendar podobnega napredka ne porocajo tudi ostale študije (Cochran idr., 2015; Gejl idr., 2017), kjer je bil napredek v primerjavi s kontrolno skupino precej nižji, vendar še vseeno pomemben. Vadba z ZGZ vpliva na povecano oksida­cijo mašcobnih kislin in na manjšo pora­bo mišicnega glikogena, katerega zniža­ne vrednosti so v veliki meri povezane z utrujenostjo (Bergström idr., 1967). S tem delovanjem podrobno opisana prehranska strategija predstavlja pomemben potenci­alen dodatek k obstojecim strategijam tre­ninga dolgotrajnega napora (npr. vecurno kolesarjenje). .Zakljucek Kljub temu da so raziskave s podrocja aku­tne molekularne fiziologije napora poka­zale, da je trening z ZGZ ucinkovitejši od treninga z zapolnjenimi zalogami mišicne­ga glikogena, se to v trenažnih študijah, ki so trajale vec tednov, ni vedno izkazalo za resnicno. Obstaja vec razlogov za pojav­nost tega odstopanja med razlicnimi tra­jajocimi raziskavami. Primarno je mogoce, da prehranski režim sam po sebi sploh ni vplival na izboljšanje zmogljivosti, ampak je prvotno na to vplival vadbeni proces pri normalni vsebnosti glikogena. Možno je tudi, da so v vecini študij testirali telesno zmogljivost s premalo obcutljivimi testi, ki niso natancno zaznali potencialnih ucinkov dane prehranske strategije ali pa trening z ZGZ ni bil izveden z zadostnim zmanjša­njem mišicnega glikogena. Navkljub mešanim rezultatom je zacel ve­lik del športnikov vkljucevati ta prehranski režim v sklop svojega trenažnega procesa, saj vecina zaznava njeno ucinkovitost (Stel­lingwerff, 2012; Stellingwerff, 2013). Novej­ša literatura dokazuje, da vadba z ZGZ ne zmanjša vadbenih prilagoditev, temvec jih lahko celo poveca. Predvsem vsem vzdr­žljivostnim športnikom svetujemo upora­bo vadbe z ZGZ za dosego optimalnega rezultata. V zakljucku je potrebno poudariti, da še ve­dno primanjkuje mocnih dokazov o ucin­kovitosti opisane kombinacije treninga in spremenjenega prehranskega režima. Kljub vsemu metoda ne vpliva negativno na vadbene prilagoditve in lahko v neka­terim primerih celo izboljša izbrane para­metre vadbene zmogljivosti. V prihodnje se kaže potreba po nadgradnji obstojecih dokazov z novimi študijami, ki bi natanc­neje opredelile najucinkovitejše strategije vadbe z ZGZ. .Priporocila Športnikom in trenerjem, ki se odlocijo, da v trenažni proces vpeljejo trening z zmanj­šanimi zalogami glikogena, se svetuje: – Da je vadbena enota, katere namen je zmanjšanje zaloge mišicnega glikoge­na, kar se da intenzivna, da se doseže zadostno zmanjšanje zalog mišicnega glikogena. – Da se v casu, ko je vnos ogljikovih hi-dratov zmanjšan, torej po prvi vadbe­ni enoti, športniku zagotovi zadosten vnos beljakovin, ki bodo pomagale pri adaptacijah na celicni ravni ter prepre-cile ali vsaj omilile lakoto. – Da športnik pred vadbeno enoto, ka­tere namen je trening z zmanjšanimi zalogami mišicnega glikogena, zau­žije 20–25 gramov beljakovin, da se prepreci preveliko razgradnjo mišicnih vlaken med naporom. – Da je vadbena enota, katere namen je trening z zmanjšanimi zalogami mišic­nega glikogena, srednje intenziven. – Da se ob izvajanju vadbene enote doda ergogena sredstva, npr. kofein in namakanje ust s sladko tekocine (ang. mouth rinsing). Tabela 1 Pregled raziskav, ki so preucevale vpliv vadbe z zmanjšanimi zalogami glikogena na telesno zmogljivost (1. del) Raziskava Stopnja telesne Trajanje Vadba in prehranska inter- Parametri telesne zmoglji- Biokemijski oznacevalci zmogljivosti študije vencija vost (DePauw idr., 2013) Hansen idr., Zdravi posamezniki 10 tednov 2 eksperimentalna pogoja: Cas do utrujenosti pri 90 % . HAD aktivnost le v ZG 2005 (n = 7) Posamezniki so eno nogo tre­ najvecje obremenitve: . CS aktivnost v obeh nogah, RZ: 21 nirali (iztegovanje kolena) v . v obeh nogah, ZG (+294 %), vecji prirastek v ZG pogojih ZG in drugo v NG NG (+125 %) –ZG: 1. dan: dva treninga, drugi v pogojih ZG; 2 uri odmora, 2. dan pocitek. –NG: 1. In 2. dan po en trening, oba v pogojih NG. Yeo idr., 2008 Moški kolesarji in triatlonci 3 tedni 2 eksperimentalna pogoja: Vzdržljivostna zmogljivost (60 . mišicni glikogen v mirova- (n = 14) –NG: dva treninga dnevno; 100 min pri 70 % nju pri ZG RZ: 3 minut kolesarjenja zjutraj in VOpeak, cemur je 2 = mitoDNA v obeh skupinah HIIT uro kasneje (8 x 5 min na sledila 60 min TT: . CS v ZG najvecji možni intenzivnosti). –Podoben . v moci med TT . HAD v ZG –NG: en dnevni trening, dan v obeh skupinah (+10.2 % in . PGC-1a v obeh skupinah 1 100 minut kolesarjenja in 12.2 % za ZG in NG). . COX IV v ZG drugi dan HIIT (oboje enako –. Poraba mašcob pri ZG. . COX II v obeh skupinah kot zgoraj). . PGC-1a kolicina beljakovine . najvecja moc med HIIT pri . AMPK fosforilacija ZG v primerjavi z Morton idr., Moški kolesarji (n = 23) 6 tednov 3 Eksperimentalni pogoji: . VOmax (podobno vseh 2 . HSP70, HSP60, MnSOD, 2009 RZ: 3 ZG: Dva dnevna treninga skupinah) COXIV, PGC-1a (brez HIIT (5 x 3 min pri hitrosti 70 . cas do utrujenosti YoYo test statisticno znacilnih razlik, % VO2max), sledil 3–4 urni (podobno v vseh skupinah). ceprav je tendenca k bolj­ odmor brez vnosa OH. šemu odzivu pri ZG). ZG+OH: Enako kot zgoraj, z dodatkom ogljikovih hidratov tik pred in med drugim HIIT. –NG: Trening enkrat dnevno, OH vnos tudi med vadbo. Tabela 2 Pregled raziskav, ki so preucevale vpliv vadbe z zmanjšanimi zalogami glikogena na telesno zmogljivost (2. del) Raziskava Stopnja telesne zmo-Trajanje Vadba in prehranska inter-Parametri telesne zmoglji-Biokemijski oznacevalci gljivosti študije vencija vost (DePauw idr., 2013) Hulston idr., Moški kolesarji (n = 14) 3 tedni 2 eksperimentalni skupini: 2010 RZ: 3 in 4 razred –ZG: 2 dnevna treninga, prvi aerobni (@90 % VO2max, 90 min) in eno uro kasneje HIIT (8 x 5 min), drugi dan prosto. –NG: 1 trening dnevno, enkrat aerobni trening, drugi dan HIIT (enako kot zgoraj). 60 min kolesarjenja pri 70 %VO2max, cemur je sledil TT, ki naj bi trajal 60 minut: –. cas TT (-10.2 % v NG in -10.5 % v ZG) –. poraba mašcob pri ZG –. moc med HIIT pri ZG . kolicina mišicnega glikoge­na v obeh skupinah . poraba znotrajmišicnih mašcob pri ZG . poraba mišicnega glikoge­na pri ZG . CD36 v obeh skupinah . HAD v ZG in . v NG . COXII in COXV v obeh skupinah Cochran idr., Zdravi posamezniki 2 tedna 2 eksperimentalni skupini. 250-kJ TT . aktivnost CS (+30 % v obeh 2015 (n = 18) Treningi so bili HIIT (5 x 4 min . v povprecni moci, vecji skupinah) RZ: 1/2 pri 60 % najvecje moci). prirastek pri ZG v primerjavi . kolicina beljakovin CS in –ZG so trenirali dvakrat dnevno z NG (+16 % proti + 7 %) COXIV v obeh skupinah s 3 urami odmora, drugi dan so pocivali. –NG so trenirali enkrat dnevno. Raziskava Stopnja telesne zmo-Trajanje Vadba in prehranska inter-Parametri telesne zmoglji-Biokemijski oznacevalci gljivosti študije vencija vost (DePauw idr., 2013) Marquet, Haus-Moški kolesarji (n = 11) Teden dni 2 eksperimentalni skupini: 20km kolesarski TT swirth idr., RZ: 3 (zgornji razred) –ZG: Zvecer 1 ura pri 6 5% . cas pri ZG (-3.23 %) 2016 najvecje moci, zjutraj HIIT . cas pri NG (-1.04 %) (8 x 5 min pri 85 % najvecje moci). –NG enako kot zgoraj, le z dodatkom OH med obema treningoma. Marquet, Bris-Moški triatlonci (n = 21) 3 tedni 2 eksperimentalni skupini: swalter idr., RZ: 3 –ZG: Zvecer 1 ura pri 65 % 2016 najvecje moci, zjutraj HIIT (8 x 5 min pri 85 % najvecje moci). –NG enako kot zgoraj, le z dodatkom OH med obema treningoma. Supramaksimalen test pri 150 % najvecje aerobne moci . cas do utrujenosti pri ZG (+12.5 %) . cas do utrujenosti pri NG (+1.63 %) Simulacija triatlonske dirke (10 km teka) . cas pri ZG (-3 %) . cas pri NG (-0.1 %) . masa pri ZG . poraba OH pri ZG pri 70 % najvecje aerobne moci Tabela 3 Pregled raziskav, ki so preucevale vpliv vadbe z zmanjšanimi zalogami glikogena na telesno zmogljivost (3. del) Raziskava Stopnja telesne zmo-Trajanje Vadba in prehranska Parametri telesne zmo- Biokemijski oznacevalci gljivosti študije intervencija gljivost (DePauw idr., 2013) Burke idr., Športniki hitre hoje 3 tedni 3 eksperimentalne skupine: Cas zar 10 km hitre hoje: 2017 (n = 21) –LCHF: Nizkoogljikohidratna . ZG (-6.6 %), NG (-4.1 %) RZ 3 in 42 razred dieta z manj kot 50 g OH/ = LCHF (-1.6 %) dan –NG: Visok vnos ogljikovih VOpeak: 2 hidratov ves cas (8.6 g/kg . NG, ZG, LCHF OH/dan). Ekonomija hoje pri 80% –ZG: periodizacija vnosa VOpeak: 2 ogljikovih hidratov tako, . ZG, NG; . LCHF da so bili nekateri treningi narejeni z zmanjšanimi zalogami mišicnega glikogena. Gejl idr., 2017 Vzdržljivostni športniki 4 tedni 2 eksperimentalni skupini: 30 min TT: Kolicina mišicnega glikoge- (n = 26) –ZG: Zjutraj HIIT (6 x 5 min na v mirovanju RZ: 3 in 4 razred pri 85 % HRmax), cemur VOmax 2 . ZG in NG (+18 oziroma je cez 7 ur sledil 2 uri dolg . ZG in NG (+5 % oziroma 15 %) trening pri 65 % HRmax. 7 6 %,) –NG: Enako kot zgoraj, le da . aktivnost CS v ZG in NG je bil med odmorom vnos Povprecna moc med TT: (+11 oziroma 12 %) ogljikovih hidratov visok. . ZG in NG (+6 % oziroma 5 %) . aktivnost HAD Legenda. ZG – vadbena skupinama z zmanjšano vsebnostjo glikogena; NG – vadbena skupina z obicajno vsebnostjo glikogena; RZ –raven telesne zmogljivosti; HIIT – visoko intenzivni intervalni trening; TT – dirka na cas; LCHF – nizkoogljikohidratna dieta; HRmax – najvecji srcni utrip; 1– VO2max po­datki niso bili na voljo, klasifikacija opravljena na podlagi najvecje aerobne moci; 2 – Avtorji so sprva preiskovance uvrstili med vrhunske športnike zaradi udeležbe na OI, vendar smo jih kasneje na podlagi njihove nižje porabe kisika uvrstili v 3 in 4 kategorijo. .Literatura 1. Akimoto, T., Pohnert, S. C., Li, P., Zhang, M., Gumbs, C., Rosenberg, P. B., Williams, R. S. and Yan, Z. (2005) ‘Exercise Stimulates Pgc-1a Transcription in Skeletal Muscle through Ac­tivation of the p38 MAPK Pathway’, Journal of Biological Chemistry, 280(20), pp. 19587– 19593. doi: 10.1074/jbc.M408862200. 2. Baar, K. and McGee, S. (2008) ‘Optimizing trai­ning adaptations by manipulating glycogen’, European Journal of Sport Science, 8(2), pp. 97–106. doi: 10.1080/17461390801919094. 3. Bartlett, J. D., Close, G. L., Drust, B. and Mor­ton, J. P. (2014) ‘The emerging role of p53 in exercise metabolism’, Sports Medicine, 44(3), pp. 303–309. doi: 10.1007/s40279-013-0127-9. 4. Bartlett, J. D., Hawley, J. A. and Morton, J. P. (2015) ‘Carbohydrate availability and exerci­se training adaptation: Too much of a good thing?’, European Journal of Sport Science, 15(1), pp. 3–12. doi: 10.1080/17461391.2014.920926. 5. Bergström, J., Hermansen, L., Hultman, E. and Saltin, B. (1967) ‘Diet, Muscle Glycogen and Physical Performance’, Acta Physiologi-ca Scandinavica, 71(2–3), pp. 140–150. doi: 10.1111/j.1748-1716.1967.tb03720.x. 6. Burke, L. M., van Loon, L. J. C. and Hawley, J. A. (2017) ‘Postexercise muscle glycogen re-synthesis in humans’, Journal of Applied Physi­ology, 122(5), pp. 1055–1067. doi: 10.1152/ japplphysiol.00860.2016. 7. Burke, L. M., Ross, M. L., Garvican-Lewis, L. A., Welvaert, M., Heikura, I. A., Forbes, S. G., Mirt­schin, J. G., Cato, L. E., Strobel, N., Sharma, A. P. and Hawley, J. A. (2017) ‘Low carbohydra­te, high fat diet impairs exercise economy and negates the performance benefit from intensified training in elite race walkers’, The Journal of Physiology, 595(9), pp. 2785–2807. doi: 10.1113/JP273230. 8. Chan, M. H. S., McGee, S. L., Watt, M. J., Har­greaves, M. and Febbraio, M. a (2004) ‘Alte­ring dietary nutrient intake that reduces glycogen content leads to phosphorylation of nuclear p38 MAP kinase in human skeletal muscle: association with IL-6 gene transcrip­tion during contraction.’, FASEB journal : offi­cial publication of the Federation of American Societies for Experimental Biology, 18(14), pp. 1785–7. doi: 10.1096/fj.03-1039fje. 9. Cochran, A. J. R., Myslik, F., MacInnis, M. J., Per­cival, M. E., Bishop, D., Tarnopolsky, M. A. and Gibala, M. J. (2015) ‘Manipulating Carbohy­drate Availability between Twice-Daily Ses­sions of High-Intensity Interval Training Over 2 Weeks Improves Time-Trial Performance’, International Journal of Sport Nutrition and Exercise Metabolism, 25(5), pp. 463–470. doi: 10.1123/ijsnem.2014–2063. 10. Coyle, E. F., Coggan, a R., Hemmert, M. K., Lo­we, R. C. and Walters, T. J. (1985) ‘Substrate usage during prolonged exercise following a preexercise meal.’, Journal of applied physio­logy (Bethesda, Md. : 1985), 59(2), pp. 429–433. Available at: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/ entrez/query.fcgi?cmd=Retrieve&db=Pu bMed&dopt=Citation&list_uids=3897180 %5Crfile:///D:/sun_cuhk_study/papers & article/substrate, GI and exercise/GI & exer­cise & substrate metabolism/1985,coyle,JAP - Substrate usage during. 11. Currell, K. and Jeukendrup, A. E. (2008) ‘Va­lidity, reliability and sensitivity of measures of sporting performance.’, Sports medicine, 38(4), pp. 297–316. doi: 10.2165/00007256­200838040-00003. 12. Egan, B., Carson, B. P., Garcia-Roves, P. M., Chibalin, A. V., Sarsfield, F. M., Barron, N., McCaffrey, N., Moyna, N. M., Zierath, J. R. and O’Gorman, D. J. (2010) ‘Exercise intensity-de­pendent regulation of peroxisome prolifera­tor-activated receptor coactivator-1 mRNA abundance is associated with differential activation of upstream signalling kinases in human skeletal muscle.’, The Journal of physi­ology, 588(Pt 10), pp. 1779–90. doi: 10.1113/ jphysiol.2010.188011. 13. Gejl, K. D., Thams, L., Hansen, M., Rokkedal-Lausch, T., Plomgaard, P., Nybo, L., Larsen, F. J., Cardinale, D. A., Jensen, K., Holmberg, H.-C., Vissing, K. and Ørtenblad, N. (2017) ‘No Su­perior Adaptations to Carbohydrate Periodi­zation in Elite Endurance Athletes’, Medicine & Science in Sports & Exercise, (July), p. 1. doi: 10.1249/MSS.0000000000001377. 14. Gollnick, P. D., Riedy, M., Quintinskie, J. J. and Bertocci, L. a (1985) ‘Differences in metabolic potential of skeletal muscle fibres and their significance for metabolic control.’, The Jo­urnal of experimental biology, 115, pp. 191–9. Available at: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/ pubmed/4031764. 15. Hammond, K. M., Impey, S. G., Currell, K., Mit­chell, N., Shepherd, S. O., Jeromson, S., Hawley, J. A., Close, G. L., Hamilton, D. L., Sharples, A. P. and Morton, J. P. (2016) ‘Postexercise high-fat feeding suppresses p70S6K1 activity in hu­man skeletal muscle’, Medicine and Science in Sports and Exercise, 48(11), pp. 2108–2117. doi: 10.1249/MSS.0000000000001009. 16. Hansen, A. K., Fischer, C. P., Plomgaard, P., Andersen, J. L., Saltin, B. and Pedersen, B. K. (2005) ‘Skeletal muscle adaptation: training twice every second day vs. training once daily.’, Journal of applied physiology (Bethes­da, Md. : 1985), 98(1), pp. 93–9. doi: 10.1152/ japplphysiol.00163.2004. 17. Hargreaves, M., McConell, G. and Proietto, J. (1995) ‘Influence of muscle glycogen on glycogenolysis and glucose uptake during exercise in humans.’, Journal of applied physi­ology (Bethesda, Md. : 1985), 78(1), pp. 288–92. Available at: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/ pubmed/7713825. 18. Helge, J. W. (2017) ‘A high carbohydrate diet remains the evidence based choice for elite athletes to optimise performance’, The Jour­nal of Physiology, 595(9), pp. 2775–2775. doi: 10.1113/JP273830. 19. Howell, S. and Kones, R. (2017) ‘“Calories in, calories out” and macronutrient intake: The Hope, Hype, and Science of Calories.’, Ame­rican Journal of Physiology - Endocrinology And Metabolism, p. ajpendo.00156.2017. doi: 10.1152/ajpendo.00156.2017. 20. Hulston, C. J., Venables, M. C., Mann, C. H., Martin, C., Philp, A., Baar, K. and Jeukendrup, A. E. (2010) ‘Training with low muscle glyco­gen enhances fat metabolism in well-trained cyclists’, Medicine and Science in Sports and Exercise, 42(11), pp. 2046–2055. doi: 10.1249/ MSS.0b013e3181dd5070. 21. Impey, S. G., Hearris, M. A., Hammond, K. M., Bartlett, J. D., Louis, J., Close, G. L. in Mor­ton, J. P. (2018). Fuel for the Work Required: A Theoretical Framework for Carbohydrate Periodization and the Glycogen Threshold Hypothesis. Sports Medicine, 1-18. 22. Irrcher, I., Adhihetty, P. J., Joseph, A.-M., Lju­bicic, V. and Hood, D. A. (2003) ‘Regulation of mitochondrial biogenesis in muscle by endurance exercise.’, Sports medicine (Auckland, N.Z.), 33(11), pp. 783–93. doi: 10.2165/00007256-200333110-00001. 23. Jager, S., Handschin, C., St.-Pierre, J. and Spiegelman, B. M. (2007) ‘AMP-activated protein kinase (AMPK) action in skeletal muscle via direct phosphorylation of PGC-1’, Proceedings of the National Academy of Scien­ces, 104(29), pp. 12017–12022. doi: 10.1073/ pnas.0705070104. 24. Jeukendrup, A. E. (2017) ‘Periodized Nutri­tion for Athletes’, Sports Medicine. Springer International Publishing, 47, pp. 51–63. doi: 10.1007/s40279-017-0694-2. 25. Karlsson, J. and Saltin, B. (1971) ‘Diet, muscle glycogen, and endurance performance.’, Journal of Applied Physiology, 31(2), pp. 203– 206. 26. Kiens, B., Essen-Gustavsson, B., Christensen, N. J. in Saltin, B. (1993) ‘Skeletal muscle sub­strate utilization during submaximal exerci­se in man: effect of endurance training.’, The Journal of physiology, 469, pp. 459–78. doi: 10.1113/jphysiol.1993.sp019823. 27. Krustrup, P., Mohr, M., Nybo, L., Jensen, J. M., Ni­elsen, J. J. in Bangsbo, J. (2006) ‘The Yo-Yo IR2 test: physiological response, reliability, and application to elite soccer.’, Medicine and sci­ence in sports and exercise, 38(9), pp. 1666–73. doi: 10.1249/01.mss.0000227538.20799.08. 28. Loturco, I. and Nakamura, F. Y. (2016) ‘Training Periodisation: an Obsolete Methodology?’, Aspetar sports medicine journal, (May). 29. Marquet, L. A., Brisswalter, J., Louis, J., Tiollier, E., Burke, L. M., Hawley, J. A. and Hausswirth, C. (2016) ‘Enhanced endurance performan­ce by periodization of carbohydrate intake: “Sleep Low” strategy’, Medicine and Science in Sports and Exercise, 48(4), pp. 663–672. doi: 10.1249/MSS.0000000000000823. 30. Marquet, L. A., Hausswirth, C., Molle, O., Hawley, J. A., Burke, L. M., Tiollier, E. and Brisswalter, J. (2016) ‘Periodization of Carbo­hydrate Intake: Short-Term Effect on Perfor­mance’, Nutrients, 8(12), p. 755. doi: 10.3390/ nu8120755. 31. Morton, J. P., Croft, L., Bartlett, J. D., MacLa­ren, D. P. M., Reilly, T., Evans, L., McArdle, A. and Drust, B. (2009) ‘Reduced carbohydrate availability does not modulate training-in­duced heat shock protein adaptations but does upregulate oxidative enzyme activity in human skeletal muscle’, Journal of Applied Physiology, 106(5), pp. 1513–1521. doi: 10.1152/ japplphysiol.00003.2009. 32. De Pauw, K., Roelands, B., Cheung, S. S., de Geus, B., Rietjens, G. and Meeusen, R. (2013) ‘Guidelines to Classify Subject Groups in Sport-Science Research’, International Jour­nal of Sports Physiology and Performance, 8(2), pp. 111–122. doi: 10.1123/ijspp.8.2.111. 33. Philp, A., Hargreaves, M. and Baar, K. (2012) ‘More than a store: regulatory roles for gly­cogen in skeletal muscle adaptation to exercise’, AJP: Endocrinology and Metabolism, 302(11), pp. E1343–E1351. doi: 10.1152/ajpen­do.00004.2012. 34. Psilander, N., Frank, P., Flockhart, M. and Sa­hlin, K. (2013) ‘Exercise with low glycogen increases PGC-1a gene expression in human skeletal muscle’, European Journal of Applied Physiology, 113(4), pp. 951–963. doi: 10.1007/ s00421-012-2504-8. 35. Saleem, A., Adhihetty, P. J. and Hood, D. A. (2009) ‘Role of p53 in mitochondrial bioge­nesis and apoptosis in skeletal muscle’, Physi­ol Genomics, 37(1), pp. 58–66. doi: 10.1152/ physiolgenomics.90346.2008. 36. Stellingwerff, T. (2012) ‘Case Study: Nutriti­on and Training Periodization in Three Elite Marathon Runners’, International Journal of Sport Nutrition and Exercise Metabolism, 22(5), pp. 392–400. doi: 10.1123/ijsnem.22.5.392. 37. Stellingwerff, T. (2013) ‘Contemporary nutri­tion approaches to optimize elite marathon performance.’, International journal of sports physiology and performance, 8(5), pp. 573–8. Available at: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/ pubmed/23579229. 38. Stepto, N. K., Martin, D. T., Fallon, K. E. and Hawley, J. A. (2001) ‘Metabolic demands of intense aerobic interval training in competiti­ve cyclists. / Demande metabolique d’un en-trainement aerobie fractionne intensif chez des coureurs cyclistes.’, Medicine & Science in Sports & Exercise, 33(2), pp. 303–310. Available at: http://articles.sirc.ca/search.cfm?id=S­672716%5Cnhttp://search.ebscohost.com/ login.aspx?direct=true&db=sph&AN=SPHS­672716&site=ehost-live%5Cnhttp://www. wwilkins.com. 39. Thomas, D. T., Erdman, K. A. and Burke, L. M. (2016) ‘Nutrition and Athletic Per­formance’, Medicine & Science in Sports & Exercise, 48(3), pp. 543–568. doi: 10.1249/ MSS.0000000000000852. 40. Tønnessen, E., Sylta, Ø., Haugen, T. A., Hem, E., Svendsen, I. S. and Seiler, S. (2014) ‘The road to gold: training and peaking characteristics in the year prior to a gold medal enduran­ce performance.’, PloS one. Public Library of Science, 9(7), p. e101796. doi: 10.1371/journal. pone.0101796. 41. Wojtaszewski, J. F. P., MacDonald, C., Nielsen, J. N., Hellsten, Y., Hardie, D. G., Kemp, B. E., Kiens, B. and Richter, E. A. (2003) ‘Regulation of 5‘AMP-activated protein kinase activity and substrate utilization in exercising hu­man skeletal muscle’, American Journal of Physiology - Endocrinology And Metabolism, 284(4), pp. E813–E822. doi: 10.1152/ajpen­do.00436.2002. 42. Yeo, W. K., Paton, C. D., Garnham, A. P., Burke, L. M., Carey, A. L. and Hawley, J. A. (2008) ‘Ske­letal muscle adaptation and performance responses to once a day versus twice every second day endurance training regimens’, Journal of Applied Physiology, 105(5), pp. 1462– 1470. doi: 10.1152/japplphysiol.90882.2008. .Zahvala Tim Podlogar se zahvaljuje Javnemu šti­pendijskemu, razvojnemu, invalidskemu in preživninskemu skladu Republike Slovenije za financiranje njegovega doktorskega štu­dija na Univerzi v Birminghamu. Tim Kam­bic se zahvaljuje Mestni obcini Ljubljana za podporo pri študiju in raziskovanju. Tim Podlogar, magister vadbenih in športnih znanosti Študent doktorskega študija športnih in vadbenih znanosti University of Birmingham, School of Sport, Exercise and Rehabilitation Sciences 119 Durley Dean Road B29 6RY, Selly Oak tim@kineziolog.si Tim Podlogar, Tim Kambic Sinteza glikogena v casu po vadbi Izvlecek Eden glavnih omejitvenih dejavnikov pri dolgotrajni vadbi je pomanjkanje oglji­kovih hidratov, kar je posledica omejenih zalog ogljikovih hidratov v telesu. Ti so shranjeni v obliki glikogena v mišicah ter jetrih. Glede na to, da je za popolno ob-novo glikogenskih zalog potrebno pri­bližno 24 ur, so v zadnjih desetletjih razi­skovalci poskušali ugotoviti, kako zaloge cim prej zapolniti, saj navadno športniki trenirajo in/ali tekmujejo s krajšim casom regeneracije. Pricujoci clanek ponuja pregled literature s tega podrocja in na koncu predstavi smernice za športnike o tem, kdaj, kako pogosto, v kakšnih koli-cinah in obliki uživati ogljikove hidrate, da se zaloge glikogena kar najhitreje in v cim vecji meri zapolnijo, s cimer se špor­tniku omogoci izboljšano regeneracijo in povecano zmogljivost v naslednji vadbe­ni/tekmovalni enoti. Kljucne besede: sinteza glikogena, glukoza, fruktoza, vzdržljivostna vadba, telesna zmogljivost. Post-exercise glycogen synthesis Abstract One of the major limiting factors during prolonged endurance exercise is limited carbohydrate availability as a consequence of finite carbohydrates stores in the body. Carbohydrates are stored in the form of glycogen in muscles and in the liver. Given that full glycogen repletion takes ~24-h, have investigators over the past few decades explored ways how to augment glycogen re-synthesis, as numerous athletes train or compete multiple times a day and thus have a limited time available for recovery. The present article offers literature review from this area of research and provides practical guidelines for athletes on when, how often, how much and in which form is the intake of carbohydrates optimal in the recovery period. By following these guidelines athletes should recover faster and consequently perform better in subsequent exercise bouts. Keywords: glycogen synthesis, glucose, fructose, endurance exercise, exercise performance. • Uvod V sodobnem casu smo prica rasti povprec­ne življenjske dobe na 80 let, ki je še vedno v veliki meri odvisna od številnih notranjih in zunanjih dejavnikov (npr. genetika in ži­vljenjski slog), zato mnogi pravijo, da ima vsakršno clovekovo dejanje omejen rok trajanja. V nadaljevanju se bomo podrobno osredotocili na vsem dobro znano casovno pogojeno športno vadbo. Vsem športnim strokovnjakom je dobro znano, da kljub raznolikosti športnih dejavnosti in razlic­nih intenzivnostih vadba ne more potekati neskoncno dolgo, saj prej kot slej nastopi utrujenost. Definiranje utrujenosti ni tako samoumev-no, kot se cloveku to zazdi na prvi pogled. Pomen besede »utrujenost« se v razlicnih kontekstih razlicno interpretira. Dober pri­mer utrujenosti najdemo v športu, kjer se na eni strani izraža kot kolaps maratonca po preckanju ciljne crte, na drugi strani pa v nezmožnosti premagovanja napora pri do-loceni intenzivnosti laboratorijskih meritev. Vsakodnevno po razburljivem dnevu na službenem mestu ljudje velikokrat izrazijo svojo utrujenost. Med drugim je utrujenost možno povezovati z nastopom kronicne bolezni, ki je simptomaticno opisana kot padec energije z obcutkom nemoci. Preko nazornih primerov lahko trdimo, da je po-leg zapletene definicije utrujenosti še težje dolociti vzroke samega pojava, v nekaterih primerih so ti bistveno kompleksnejši z vi-dika diagnostike. V literaturi je moc zaslediti razlicne definici­je pojma utrujenosti, med vsemi se bomo v tem prispevku osredotocali na definicijo utrujenosti med in po športni aktivnosti. Za ta namen smo povzeli definicijo s stra­ni Enoke in Stuarta (1992), ki v splošnem kontekstu utrujenost definirata kot »stanje akutnega zmanjšanja zmogljivosti, ki je pove­zano s povecanim subjektivnim zaznavanjem napora za proizvajanje dolocene mišicne sile in posledicnim padcem mišicne sile pri ena­kem naporu«. V zacetku 20. stoletja je s pionirskim de­lom na podrocju mišicne utrujenosti zacel Nobelov nagrajenec Archibald Vivian Hill (1925), ki je v svojem delu preuceval sve­tovne rekorde v razlicnih športnih discipli­nah. Preko rezultatov svojih študij je prišel do zakljucka, da je utrujenost moc pojasniti preko razlicnih dejavnikov, med njimi je še posebej izpostavil pomen trajanja športne aktivnosti. Na podlagi tega je pojavnost utrujenosti razdelil na dve vrsti glede na športno disciplino: utrujenost po kratko­trajnem naporu (npr. 1 minuta) in utruje­nost po dolgotrajnem naporu (npr. nekaj ur). Prva je po njegovem mnenju pogojena s spremembami v celicni homeostazi, med-tem ko je druga povezana z razpoložljivo­stjo mišicnih energentov pri kratkotrajnem naporu (Hill, 1925). Kljub desetletjem inten­zivnega raziskovanja vzrokov utrujenosti so si mnenja številnih raziskovalcev, kaj povzroca utrujenost in kaj je omejitven de­javnik športnikove zmogljivosti, še vedno deljena (Gladden, 2016; Joyner, 2016; St Cla­ir Gibson, Swart in Tucker, 2018), vendar raz­laga posameznih teorij utrujenosti presega okvire našega prispevka. Namen prispevka je predstaviti vpliv zmanjšanih zalog ogljikovih hidratov (OH) kot omejitvenega dejavnika pri pojavu utrujenosti med vzdržljivostnimi športi, kot sta npr. kolesarjenje in tek, ter v nada­ljevanju predstaviti prehranske strategije, ki omogocajo najhitrejšo regeneracijo po naporu. .Zaloge energije Med dolgotrajnim naporom clovek ener­gijo primarno pridobiva z oksidacijo OH in mašcob, v redkih primerih pa se pora­bljajo tudi aminokisline, a v zelo majhnem obsegu. Že v teoriji omejitveni dejavnik med vadbo predstavljajo relativno majhne zaloge OH v telesu (< 3000 kcal; 13 MJ), v primerjavi s skoraj neomejenimi zalogami telesne mašcobe (zaloga mašcob pov­precnega 75 kg moškega znaša > 100,000 kcal oz. > 400 MJ) (Gonzalez, Fuchs, Betts in van Loon, 2016). Ogljikovi hidrati so v telesu povprecnega 75 kg moškega v ve-cini shranjeni v obliki glikogena, od tega je ~100–120 g shranjenega v jetrih in ~400 g (~300–700 g, odvisno od znacilnosti mišic) v skeletnih mišicah. Zelo majhna kolicina glukoze (~4 g) je vedno v prosti obliki pri­sotna v krvnem obtoku (Wasserman, 2009; Burke, van Loon in Hawley, 2017). Ogljikovi hidrati predstavljajo najpomembnejši vir energije med naporom, še posebej med visoko intenzivnim, kjer vecino energije pridobimo z metabolizmom OH (van Lo­on, Greenhaff, Constantin-Teodosiu, Saris in Wagenmakers, 2001). Glikogen je mocno razvejan polisaharid glukoze in njegove zaloge služijo kot rezer­voar energije. Po potrebi se od glikogena odcepijo molekule glukoze (glukoza-1-fos-fat) v procesu glikogenolize. Ta je v najvecji meri uravnavana z encimom glikogenska fosforilaza. Novonastala glukoza v obliki glukoze-1-fosfata se po pretvorbi v gluko-zo-6-fosfat potem v procesu glikolize lahko porabi za proizvodnjo molekul ATP v ske­letnih mišicah v procesu glikolize (Jensen in Richter, 2012). Jetrni glikogen je kljucen pri uravnavanju glukoze in prevenciji hipo­glikemije, saj je edini endogeni vir zaloge glukoze, s katerim uravnavamo njeno raven v krvi (Burke, van Loon in Hawley, 2017). Podatki nedavnih študij kažejo sekundar-no funkcijo glikogena kot energetskega senzorja in mediatorja v procesu osmoze v mišicni celici ter kot regulatorja znotrajce­licnih signalnih poti, ki naj bi bile kljucne pri adaptacijah po treningu (Philp, Hargreaves in Baar, 2012). Porazdelitev glikogena v skeletni mišici je heterogena in razpršena v vec predelkov. Obstajajo tri medcelicna mesta glikoge­na: intermiofibrilarni glikogen (glikogenski delci so locirani med miofibrilami v bližini I-linije, mitohondrijev in sarkoplazemskega retikuluma), intramiofibrilarni glikogen (del­ci glikogeni so locirani med kontraktilnimi filamenti) in subsarkolemski glikogen (delci glikogena so locirani direktno pod vrhnjo membrano) (Slika 1). Najvecji rezervoar gli­kogena leži v intermiofibrilarnem prostoru (Marchand idr., 2002). Bergström je s sodelavci (1967) v svoji štu­diji preiskoval vplive razlicnih deležev oglji­kovih hidratov v prehrani na vsebnost mi-šicnega glikogena ter telesno zmogljivost in na nek nacin preucil Hillovo domnevo, ki pravi, da se dostopnost glikogena kaže kot omejitveni dejavnik med zmerno intenziv­nim naporom. Vsebnost mišicnega gliko­gena so pionirsko preucevali s pomocjo mišicne biopsije. Študija je preucevala ucin­ke treh razlicnih diet na cas do utrujenosti pri intenzivnosti ~75 % VO2 max ter kolicino mišicnega glikogena. Prvi dietni režim je bila obicajna mešana dieta, sestavljena iz vseh treh makrohranil, sledili sta trodnev­ni dieti, sestavljeni iz beljakovin in mašcob ter iz ogljikovih hidratov ter beljakovin. To jim je omogocilo, da so dobili razlicno za­polnjenost mišicnega glikogena. Po koncu vsake diete so preverili cas do utrujenosti ter kolicino mišicnega glikogena. Rezultati so pokazali visoko korelacijo med vsebno­stjo mišicnega glikogena in telesno zmo­gljivostjo. Cas do utrujenosti je bil daljši ob vecji vsebnosti mišicnega glikogena. Za­kljucili so, da uživanje vecjih kolicin OH vo­di do vecje vsebnosti mišicnega glikogena in boljše telesne zmogljivosti (Bergström, Hermansen, Hultman in Saltin, 1967). Na podlagi preteklih dokazov o pomemb­nosti OH kot glavnega goriva za vadbo se športnikom že desetletja svetuje uživanje visoko OH diet, ne samo med tekmova­njem, temvec tudi v casu trenažnega pro-cesa (Thomas, Erdman in Burke, 2016). Na dnevni ravni se glikogenske zaloge zapol­nijo pri vnosu približno 10–12 g/kg telesne mase OH, višji vnos od tega pa ne pomeni tudi vecjih zalog (Burke, Kiens in Ivy, 2004). .Nadomešcanje gliko­gena po vadbi Sinteza mišicnega glikogena je v glavni meri povzrocena z izrabo mišicnega gliko­gena, zato vecja poraba energenta pomeni tudi vecjo sintezo (Zachwieja, Costill, Pas-coe, Robergs in Fink, 1991). Sinteza mišic­nega glikogena je možna tudi brez vnosa OH. To dejstvo je bilo dokazano v študiji, kjer so pri preiskovancih z izcrpanimi gliko­genskimi zalogami in po 12 urnem postu zabeležili narašcanje vsebnosti mišicnega glikogena s hitrostjo 1–2 mmol/L mokre mišicne mase na uro, najbrž kot posledico glukoneogeneze (Maehlum in Hermansen, 1978). Hitrost sinteze mišicnega glikogena je sicer bistveno višja pri zadostnem vnosu OH, kjer se lahko doseže hitrost polnitve tudi do 5–10 mmol/L mokre mišicne mase na uro (Burke, idr., 2017). Navadno se zalo­ge mišicnega glikogena v celoti napolnijo v casu med 20 in 24 urami (Coyle, 1991). Vecini športnikov je skupno vadba in tek­movanje veckrat dnevno, zato imajo ome­jen cas za regeneracijo med posameznimi vadbenimi enotami. S stališca ucinkovitosti treninga in nastopov na tekmovanjih naj­višjega ranga je pomembna takojšna ob-nova zalog mišicnega glikogena v najvecji možni kolicini. .Glikemicni indeks (GI) in kompleksnost oglji­kovih hidratov Vnos razlicnih vrst OH izzove raznolike od­zive glukoze in inzulina v krvi. V preteklosti je veljalo dejstvo, da je vnos kompleksnej­ših OH povezan s pocasnejšo absorbcijo v primerjavi z vnosom enostavnejših OH in posledicno pocasnejšo pojavnostjo gluko­ze v krvi. Prva študija na tem podrocju je preucevala razlike po tekaški vadbi v vseb­nosti glikogena 24 in 48 ur po uživanju enostavnih ali kompleksnih OH. Med obe-ma vnosoma OH po 24 urah ni prihajalo do razlik v vsebnosti mišicnega glikogena, vendar so se zaloge 48 ur po zaužitju kom­pleksnejših OH povecale v vecjem obsegu, kot po vnosu enostavnih OH (Costill idr., 1981). V drugi raziskavi so po predhodnem izcrpanju glikogenskih zalog s kolesarje­njem pri 75 % VO2 max povecali vnos kalorij (za 40 % celodnevnega kaloricnega vnosa) z enostavnimi ali kompleksnimi OH. Po treh dneh povecanega vnosa kalorij niso uspeli dokazati znacilnih razlik med obema vrsta-ma OH v casu do utrujenosti kolesarjenja pri 75 % VO2 max, uspeli pa so dokazati, da višji vnos ogljikovih hidratov pomeni daljši cas do utrujenosti (Brewer, Williams in Pat­ton, 1988). Kasneje se je delitev na enostavne in kom­pleksne OH izkazala za pomanjkljivo, saj sama kompleksnost OH ni dovolj natancno merilo hitrosti sprememb v krvni glukozi (npr. enostavni OH fruktoza zelo pocasi dvi­gne vrednosti glukoze v krvi). V letu 1981 je bil prvic predstavljen koncept glikemicne­ga indeksa (GI). GI razvršca hrano na lestvi-co od 0 do 100 na podlagi dviga glukoze v krvi v casu dveh ur po zaužitju hrane, ki vsebuje 50 gramov ogljikovih hidratov (iz­racuna se površino pod krivuljo vrednosti glukoze v krvi) (Jenkins idr., 1981). Hrana z bogatim virom OH se navadno primerja z vrednostjo GI glukoze, ki znaša 100. Manjša kot je vrednost GI, pocasnejša bo absorbci­ja in s tem pojavnost v krvnem obtoku. Vpliv GI na sintezo mišicnega glikogena je bila podrobno preucevana tudi v športni prehrani. V eni izmed starejših študij so pre­iskovanci po vadbi z namenom izcrpanja glikogenskih zalog zaužili 10 g/kg telesne teže OH z visokim ali nizkim GI. Štiriindvajset ur po zaužitju OH so po odvzemu mišicne biopsije ugotovili višjo vsebnost mišicnega glikogena pri tistih, ki so zaužili OH z viso­kim GI (Burke, Collier in Hargreaves, 1993). V novejši študiji so raziskovalci preucevali razlike med zajtrkom z visokim in nizkim GI v vsebnosti mišicnega glikogena pred in po 30 minutnem kolesarjenju pri 71 % VO2 max. Zajtrk z visokim GI je vplival na višjo vsebnost mišicnega glikogena pred kole­sarjenjem, vecjo porabo glikogena med kolesarjenjem in malce višjo vsebnostjo tudi 30 minut po kolesarjenju v primerjavi z zajtrkom z nizkim GI (Wee, Williams, Tsint­zas in Boobis, 2005). Na podlagi rezultatov študij bi lahko zaklju-cili, da imajo viri OH, ki hitreje dvignejo vre­dnosti glukoze v krvi, nekolikšno prednost pred pocasnejšimi viri z ozirom na sintezo mišicnega glikogena. V nadaljevanju bomo spoznali tudi druge vire OH (fruktoza), ki prav tako omogocajo ucinkovito polnjenje glikogenskih zalog. .Število obrokov Kolicina in razporeditev obrokov nista omejitvena dejavnika pri obnovi zalog mi-šicnega glikogena, v primeru, ko se vseb­nost meri 24 ur po izcrpanju zalog. Do teh zakljuckov sta prišli dve študiji. V prvi so tekaci po vadbi z namenom izcrpanja gli­kogenskih zalog energijo nadomešcali z dvema velikima ali vecimi malimi obroki. Dan po izcrpanju zalog niso zabeležili razlik med razlicnimi nacini hranjenja v vsebnosti glikogena (Costill idr., 1981). V drugi študiji so skupini preiskovancem takoj od konca napora pa vse do 20 ur po naporu dodajali OH na 4 ure, medtem ko so drugi skupini narocili naj v vmesnem casu »stalno nekaj žveci«. Zatem so obema skupinama izmeri­li vsebnost glikogena. Rezultati popolnoma sovpadajo z rezultati predhodne študije, saj tudi tukaj ni vec obrokov v vecji meri zapol­nilo glikogenskih zalog (Burke idr., 1996). Na podlagi rezultatov obeh študij lahko zaklju-cimo, da število obrokov ne igra kljucne vloge pri obnovi zalog glikogena, v kolikor imamo na voljo vsaj 24 ur za prehransko regeneracijo. Podobno zgodbo bi bilo zanimivo preveriti v krajšem obdobju po vadbi, kjer bi vecje število obrokov lahko uspelo pospešiti obnovo zalog mišicnega glikogena. S prakticnega stališca priporo-camo športnikom zadostno vnašanje OH v casu regeneracije po naporu s poljubnim številom obrokov. Pri športnikih, ki pogosto trpijo za gastrointestinalnimi težavami, sve­tujemo uživanje vec manjših obrokov. Na ta nacin je v prebavilih manj neprebavljene hrane, kar se lahko odrazi v manjši pojavno­sti gastrointestinalnih težav. • Oblike ogljikovih hi-dratov Vpliv razlicnih oblik OH na polnitev zalog mišicnega glikogena je bil v preteklosti do-bro raziskan. Ceprav se vsebnost inzulina izrazitejše poveca po uživanju tekocih oblik OH, to ne vpliva na sintezo in shranjevanje glikogena (Keizer, Kuipers, van Kranenburg in Geurten, 1987). V drugi študiji so primer-jali intravenozni vnos OH z uživanjem trdih ali tekocih oblik OH. Tudi tu niso zabeležili razlik v vsebnosti mišicnega glikogena kljub višjem odzivu inzulina po infuziji glukoze (Reed, Brozinick, Lee in Ivy, 1989). Rezultati obeh študij so podobni in kažejo, da višje vrednosti inzulina ne odražajo sprememb v vsebnosti mišicnega glikogena. • Kolicina ogljikovih hidratov po naporu Vnos zadostne kolicine OH po naporu je ena najpomembnejših determinant obno­ve glikogenskih zalog v mišici. Številne štu­dije so preverjale vplive razlicnih odmerkov OH v casu regeneracije. Dokazano je bilo, da vnos 1,0–1,2 g/kg telesne mase OH na uro po naporu omogoca najhitrejšo sinte­zo mišicnega glikogena, medtem ko so se nižje doze izkazale za manj ucinkovite, višje pa niso prinašale dodatnega ucinka (Blom, Høstmark, Vaage, Kardel in Maehlum, 1987; Ivy, Lee, Brozinick in Reed, 1988; Howarth, Moreau, Phillips in Gibala, 2009). .Socasno uživanje be-ljakovin in ogljikovih hidratov Aminokisline imajo sposobnost dviga in-zulina v krvi in bi tako potencialno lahko pozitivno vplivale na sintezo glikogena po vadbi. Rezultati raziskav kažejo, da dodatek beljakovin pozitivno vpliva na sintezo gli­kogena, a to le v primeru, ko je kolicina OH suboptimalna (< 1,2 g/kg telesne mase OH na uro) (Burke idr., 1995; Jentjens, van Loon, Mann, Wagenmakers in Jeukendrup, 2001; van Hall, Shirreffs in Calbet, 2000; van Loon, Saris, Kruijshoop in Wagenmakers, 2000). Dodatek beljakovin v casu po vadbi igra še druge pomembne vloge – omogoca povišanje sinteze mišicnih beljakovin (Jen­tjens idr., 2001) in stimulira signalne poti v celicah (Cogan idr., 2017). To bi na dolgi rok lahko privedlo k izboljšanju telesne sestave ter vecjim trenažnim prilagoditvam. Špor­tnikom se tako svetuje kombiniran vnos beljakovin in OH v skupnem odmerku 1,2 g/kg telesne teže na uro (Alghannam, Gon­zalez in Betts, 2018) oziroma skladno s pri­porocili o vnosu beljakovin (Podlogar, Kolar in Goršek, 2017). .Casovno nacrtovanje uživanja ogljikovih hidratov Po naporni vadbi, kjer se znatno izcrpajo zaloge glikogena, locimo dve fazi praznje­nja glikogenskih zalog, hitro in pocasno fazo. Prvo fazo sproži manjša vsebnost mišicnega glikogena. Povecana sinteza mi-šicnega glikogena v tej fazi je povzrocena s povecanim privzemom glukoze v celice kot posledica translokacije glukoznih tran­sporterjev tipa 4 (GLUT-4) na plazemsko membrano in povecane aktivnosti gliko­genske sintaze. Druga faza pa je posledica povišane senzitivnosti na inzulin, ki je po­gojena s strani dejavnikov, kot so: 5' AMP aktivirana beljakovinska kinaza (AMPK), si­gnalnimi molekulami inzulina, vsebnostjo mišicnega glikogena in ostali serumskimi dejavniki (Jentjens in Jeukendrup, 2003). Iz raziskav je razvidno, da je cas vnosa hranil pomemben le do dolocene mere. Študija, v kateri so merjenci zakasnili vnos OH za dve uri, je pokazala, da so se zalo­ge mišicnega glikogena v prvih nekaj urah po vadbi (med 2 in 4 urami) v manjši meri obnovile kot pri tistih, ki so zaužili OH ta­koj po vadbi (Ivy, Katz, Cutler, Sherman in Coyle, 1988). Ob ponovitvi prejšnje študije z odvzemom mišicnih biopsij 8 in 24 ur po vadbi pa raziskovalci niso zabeležili podob­nih razlik v vsebnosti mišicnega glikogena (Parkin, Carey, Martin, Stojanovska in Feb-braio, 1997). V celoti gledano zgornji rezultati ne izraža­jo pomembnosti takojšnjega vnosa OH po koncani vadbi, saj se ta lahko zamakne za nekaj casa, v kolikor je do naslednje vadbe­ne enote na voljo vec kot 8 ur. Nasprotno pa je potrebno v primeru omejenega casa regeneracije med dvema vadbama takoj zaceti z vnosom OH. S tem zagotovimo visoke koncentracije mišicnega glikogena pred drugo vadbeno enoto. • Kombiniran vnos glu­koze in fruktoze Vpliv kombiniranega vnosa glukoze in fruk­toze je bil v zadnjih desetletjih deležen ve-like znanstvene pozornosti, saj je prenova obeh vrst sladkorjev zelo raznolika. Glukoza se v vecini absorbira s pomocjo glukozne­ga prenašalca odvisnega od natrija (SLGT-1) (Daniel in Zietek, 2015), medtem ko frukto­za za svojo absorbcijo uporablja glukozni prenašalec tipa 5 (GLUT-5) (Jones, Butler in Brooks, 2011). Locen prenos glukoze in fruktoze je koristen v primeru, ko se zaradi nasicenosti zaustavi prenos glukoze preko SLGT-1 in lahko na racun nemotenega pre­nosa fruktoze ohranjamo visoko raven OH v krvnem obtoku. To hipotezo je preverjala ena izmed študij in ugotovila povecano oksidacijo eksogenih OH med vadbo (Jen­tjens, Moseley, Waring, Harding in Jeuken­drup, 2004). Hitrejši prenos OH na racun fruktoze naj bi hipoteticno zmanjšal tudi gastrointestinalne zaplete, saj se na ta na-cin v crevesju zadržuje manjša kolicina OH. Glukoza po vstopu v krvni obtok preide v vecino celic (npr. mišice in jetra), kjer se porabi za obnovo zalog glikogena ali pa se direktno porabi v procesu glikolize. Naspro­tno se mora vecina fruktoze naprej prene­sti s pomocjo glukoznega prenašalca tipa 2 (GLUT-2) v jetra (deluje neodvisno od inzu­lina), kjer stece prvi del njenega metaboliz-ma preko hepaticnega encima fruktokinaza (znano tudi pod imenom ketoheksokinaza) (Tappy in Le, 2010). Zgolj majhen del fruk­toze po absorbciji vedno ostane v krvnem obtoku (<0,5 mmol/L) (Rosset idr., 2017). V normalnih fizioloških pogojih uspejo sa-mo jetra presnavljati fruktozo, ostale celice tega niso zmožne zaradi primanjkovanja hepaticnega encima fruktokinaze (Tappy in Le, 2010). V mišicni celici bi teoreticno prisotnost encima heksokinaza omogocala presnovo fruktoze (Rikmenspoel in Caputo, 1966), vendar bi bil ta proces ucinkovit le v primeru visokih vsebnosti fruktoze, ki pa jih dosežemo zgolj z intravenoznim vnosom (Ahlborg in Björkman, 1990). V jetrih se ve-cina fruktoze presnovi v glukozo ali laktat, kasneje pa jetra oba izlocijo v krvni obtok ali pa se fruktoza porabi za obnovo gliko­genskih zalog (Sun in Empie, 2012). V eni izmed prvih študij na podrocju pre-ucevanja vnosa glukoze in fruktoze so raziskovalci preverjali ucinkovanje infuzij glukoze in fruktoze na nastajanje mišicne­ga in jetrnega glikogena. Na zdravih prei­skovancih so po nocnem postu zabeležili višje vsebnosti jetrnega glikogena po pre­jeti infuziji fruktoze v primerjavi z glukozo, vendar podobnih razlik niso zaznali tudi v vsebnosti mišicnega glikogena (Nilsoon in Hultman, 1974). Kasneje so raziskovalci po vadbi na vsako uro odmerjali 90 g kombinacije glukoze in fruktoze (razmerje 2 : 1 v korist glukoze). V primerjavi z vnosom samo glukoze se to-vrstna kombinacija sladkorjev ni uspela dokazati za ucinkovitejšo pri obnovi mišic­nega glikogena v casu 4 ur po opravljeni vadbi (Wallis idr., 2008). Na žalost pa avtorji te študije niso izmerili tudi vrednosti jetr­nega glikogena ter preucili morebitne raz-like v telesni zmogljivosti. Novejša študija Caseya in sodelavcev (2012) je preucevala vpliv enkratnega vnosa 1 g/ kg telesne mase glukoze, saharoze ali pla­ceba na aerobno zmogljivost (cas do utru­jenosti) in vsebnost mišicnega in jetrnega glikogena. Z izjemo izraženega trenda v podaljšanju casa do utrujenosti po vnosu OH raziskava ni uspela ugotoviti nobenih razlik v vsebnosti mišicnega in jetrnega glikogena med vsemi tremi prehranskimi strategijami (Casey, idr., 2012). Pridobljeni rezultati so lahko posledica nezadostnega odmerka OH. Na drugi strani je do zanimi­vih rezultatov prišel Décombaz s sodelavci (2011) v študiji, kjer je preverjal vpliv od­merjanja 70 g na uro kombinacije glukoze in fruktoze ali galaktoze v primerjavi z od­merjanjem same glukoze na hitrost obnov zalog jetrnega glikogena. Po 6,5 urah od­mora je kombiniran vnos OH poskrbel za hitrejšo obnovo zalog jetrnega glikogena (Décombaz idr., 2011), dodatek fruktoze k vnosu glukoze pa na ta nacin kaže svojo ucinkovitost pri obnovi zalog jetrnega gli­kogena. Na podlagi raziskovalnega nacrta Wallisa in sodelavcev (2008) so nizozemski raziskoval­ci želeli z vecjim odmerkom kombinacije glukoze in fruktoze preveriti vpliv na hitrost obnove vsebnosti mišicnega glikogena. Po vadbi so preiskovancem vsako uro od­merjali kombinacijo 1,2 g glukoze in 0,3 g fruktoze ali 1,5 g glukoze, 0,9 glukoze in 0,6 g saharoze na kg telesne mase (Tromme­len idr., 2016). Podobno kot v predhodni študiji Wallisa in sodelavcev (2008) tudi nizozemski raziskovalci niso uspeli dokazati znacilnejšega vpliva kombiniranega vnosa glukoze in fruktoze na vsebnost mišicne­ga glikogena po vadbi. Kljub vsemu se je kombiniran vnos OH izkazal kot ucinkovit pri zmanjšanju gastrointestinalnih težav zaradi posledicno hitrejšega prehajanja sladkorjev preko sistema razlicnih celicnih prenašalcev (Trommelen idr., 2016). Nedavno je študija Fuchsa in sodelavcev (2016) preucevala ucinkovitost kombinira­nega vnosa glukoze in fruktoze na obnovo glikogenskih zalog v jetrih. Po predhodnem zmanjšanju glikogenskih zalog z vadbo so preiskovanci uživali 1,5 g/kg telesne mase glukoze ali saharoze vsako uro, nakar so jim raziskovalci izmerili spremembe v vsebno­sti mišicnega in jetrnega glikogena. Rezul­tati študije sovpadajo z rezultati predho­dnih študij, ki niso dokazale znacilnih razlik v vsebnosti mišicnega glikogena v casu obnove izcrpanih zalog. Med drugim je kombiniran vnos glukoze in saharoze vodil do obnove vecjih zalog glikogena v jetrih (Fuchs, idr., 2016). Ni pa znano v kolikšni meri bi se te spremembe izražale v vecji zmogljivosti, saj to ni bil predmet ome­njene študije. Spremembe po vadbi so v poznejši študiji testirali Maunder, Podlogar in Wallis (2018) in uspeli potrditi vpliv kom­biniranega vnosa 90 g glukoze in fruktoze v odmoru na izboljšanju casa teka do utruje­nosti. Ali to pomeni tudi boljšo zmogljivost na vnaprej doloceni razdalji (npr. dirka na cas), je zaenkrat še odprto vprašanje. Raziskave so poleg kombinacije vnosa glu­koze in fruktoze preverjale tudi posamicen vpliv glukoze in fruktoze, vendar nedavna študija ni zabeležila pozitivnega ucinka na obnovo zalog mišicnega glikogena (Rosset idr., 2017). Po izcrpanju zalog mišicnega gli­kogena so preiskovanci loceno 24 ur uživali odmerke fruktoze in glukoze. Kljub podob­nemu izcrpanju zalog mišicnega glikogena je vnos glukoze povzrocil višjo vsebnost glukoze v krvi in vsebnost inzulina. Razi­skovalci so obenem ugotovili višjo porabo energije in celokupno oksidacijo OH po vnosu fruktoze, kar nakazuje na nižjo sto­pnjo zapolnjenosti jetrnega glikogena. Po oceni vsebnosti mišicnega glikogena so morali preiskovanci vsaj tri ure kolesariti pri 50 % predhodne izracunane maksimalne moci. Delež preiskovancev po vnosu fruk­toze ni uspel dokoncati triurnega kolesarje­nja, ob koncu pa so bili ti udeleženci hipo­glikemicni (<4 mmol/L), kar najverjetneje kaže na izcrpanost zalog jetrnega glikoge­na. V celoti gledano rezultati zgornje štu­dije postavljajo pod vprašaj minule študije, ki so dokazale povecanje vsebnosti gliko­gena v jetrih po vnosu fruktoze (Nilsoon in Hultman, 1974). Za boljše razumevanje dosedanjih rezultatov pa še vedno potre­bujemo sveže znanstvene dokaze. Iz trenutno dostopnih raziskav lahko skle­pamo, da ima kombinacija glukoze in fruk­toze v casu po vadbi pozitiven ucinek, ki se odrazi kot povecano shranjevanje jetrnega glikogena, zmanjšanje gastrointestinalnih težav in izboljšano vadbeno kapaciteto (Fuchs in sodelavci, 2016; Maunder, Podlo-gar in Wallis, 2018). .Vpliv vrste mišicnega krcenja na sintezo glikogena Ekscentricna vadba v vecjem obsegu po­škoduje mišicno tkivo kot koncentricna vadba (Proske in Morgan, 2001). Ekscentric­na vadba s težkimi bremeni negativno vpli­va na sintezo mišicnega tkiva, saj podaljša cas obnove mišicnega glikogena v mišic­nih vlaknih tipa 1 in 2 tudi za vec kot 10 dni (O’Reilly idr., 1987). V kasnejši študiji so uspeli podpreti predhodne ugotovitve in so dokazali negativen ucinek ekscentricne vadbe na hitrost sinteze glikogena (Costill idr., 1990). V študiji Widricka in sodelavcev (1992) so spremljali vsebnost glikogena 6 ur, 24 ur, 48 ur in 72 ur po vadbi, istocasno pa so v casu odmora preiskovanci dnevno Tabela 1 Prakticna prehranska priporocila glede na cas odmora med dvema vadbenima enota Cas odmora Priporocila Med dvema vadbenima enotama je manj kot 8 ur casa za regeneracijo. • · Športnik naj zacne z vnosom OH ob prvi priložnosti. • · Športnik naj uživa 1,0–1,2 g OH na kilogram telesne mase na uro. • · OH naj bodo s srednjim oziroma visokim GI. • · Tip ogljikovih hidratov naj bo skladen s športnikovimi željami in preferencami. Športnik naj nikakor ne eksperimentira novega nacina prehranjevanja v casu tekmovanj. • · Športnik naj doda beljakovine v kolicini ~0,35 g na kg telesne mase kot del prvega obroka in vsake ~3–4 ure v nadaljevanju. Kolicina OH se v obroku, ki vsebuje beljakovine, od pripo­rocene vrednosti zmanjša za kolicino beljakovin. • · Priporocena je kombinacija OH, ki so sestavljeni iz glukoznih in fruktoznih molekul v kom­binaciji ~2:1 v prid glukozi). Med vadbenima enotama je vec kot 8 ur casa za regeneracijo. • · Športnik naj stremi k temu, da je njegov dnevni vnos OH zadosten, kar pomeni: a) 5–7 g/ kg telesne mase za primer srednje intenzivne vadbe, b) 6–10 g/kg telesne mase za primer visoko intenzivne vadbe in c) 8–12 g/kg telesne mase za primer ekstremno naporne in dolgotrajne vadbe. • · Casovnica vnosa OH naj bo skladna s športnikovimi željami in prakticnimi možnostmi. • · OH naj bodo sestavljeni iz raznovrstnih živil, z razlicnim GI ter razlicno sestavo (torej kom­binacijo glukoze in fruktoze ali galaktoze). • · Dnevni vnos beljakovin naj bo skladen s trenutno priporocenimi vrednostmi (Podlogar, Kolar in Goršek, 2017; Jäger in sodelavci, 2017). uživali 7g/kg telesne teže OH. Iz njihovih re-zultatov je razvidno zmanjševanje sinteze mišicnega glikogena šele 6–24 ur po vadbi, natancneje so znacilne razlike v vsebnosti mišicnega glikogena zabeležili šele 24 ur po vadbi (Widrick, idr., 1992). Precej daljši cas do pojavnosti zmanjšanja obnove za-log mišicnega glikogena (48 ur) po ekscen­tricni vadbi pa so ugotovili Doyle, Sherman in Strauss (1993). Mehanizmi, ki vodijo do tovrstnih spre­memb, še vedno niso v celoti pojasnjeni, vendar nekateri raziskovalci te spremembe pripisujejo zmanjšani vsebnosti prenašalca GLUT-4 (Asp, Daugaard in Richter, 1995), drugi temu nasprotujejo (Asp, Rohde in Richter, 1997), medtem pa tretji menijo, da je zmanjšan privzem glukoze povezan z zmanjšano obcutljivostjo na inzulin (Asp, Daugaard, Kristiansen, Kiens in Richter, 1996). • Zakljucek Vsebnost mišicnega in jetrnega glikogena je visoko povezana s tocko pojava utruje­nosti, zato se kaže pomembnost takojšnje in cim bolj ucinkovite obnove glikogenskih zalog pri vrhunskih športnikih. Za zagota­vljanje optimalne obnove zalog glikogena svetujemo vnos 1,2 g/kg telesne teže na uro OH z visokim GI. Za izboljšanje mišic­ne prilagoditve po vadbi in preprecevanje upada sinteze glikogena svetujemo, da se v obstojeci odmerek OH dodajo tudi beljako-vine. Pri tem naj skupen odmerek ne prese­ga 1,2 g/kg telesne teže. V primeru krajšega odmora med dvema naporoma (manj kot 8 ur) svetujemo športnikom takojšnjo ob-novo zalog mišicnega glikogena (Tabela 1). S stališca vadbenih zmogljivosti in sinteze jetrnega ter mišicnega glikogena predsta­vlja kombiniran vnos glukoze in fruktoze najucinkovitejšo prehransko strategijo. .Zahvala Tim Podlogar se zahvaljuje Javnemu šti­pendijskemu, razvojnemu, invalidskemu in preživninskemu skladu Republike Slovenije za financiranje njegovega doktorskega štu­dija na Univerzi v Birminghamu. Tim Kam­bic se zahvaljuje Mestni obcini Ljubljana za podporo pri študiju in raziskovanju. .Literatura 1. Ahlborg, G. in Björkman, O. (1990). Splanch­nic and muscle fructose metabolism during and after exercise. Journal of applied physio­logy (Bethesda, Md. : 1985), 69, 1244–51. 2. Alghannam, A., Gonzalez, J. in Betts, J. (2018). Restoration of Muscle Glycogen and Functi­onal Capacity: Role of Post-Exercise Carbo­hydrate and Protein Co-Ingestion. Nutrients, 10, 253. 3. Asp, S., Daugaard, J. R., Kristiansen, S., Kiens, B. in Richter, E. a. (1996). Eccentric exercise decreases maximal insulin action in humans: muscle and systemic effects. The Journal of physiology, 494, Pt 3, 891–898. 4. Asp, S., Daugaard, J. R. in Richter, E. A. (1995). Eccentric exercise decreases glucose tran­sporter GLUT4 protein in human skeletal muscle. The Journal of physiology, 482, Pt 3, 705–12. 5. Asp, S., Rohde, T. in Richter, E. a. (1997). Impai­red muscle glycogen resynthesis after a ma­rathon is not caused by decreased muscle GLUT-4 content. Journal of applied physiology (Bethesda, Md. : 1985), 83, 1482–1485. 6. Bergström, J., Hermansen, L., Hultman, E. in Saltin, B. (1967). Diet, Muscle Glycogen and Physical Performance. Acta Physiologica Scandinavica, 71, 140–150. 7. Blom, P. C., Høstmark, A. T., Vaage, O., Kardel, K. R. in Maehlum, S. (1987). Effect of different post-exercise sugar diets on the rate of mu­scle glycogen synthesis. Medicine and scien­ce in sports and exercise. 8. Brewer, J., Williams, C. in Patton, A. (1988). The influence of high carbohydrate diets on endurance running performance. European Journal of Applied Physiology & Occupational Physiology, 57, 698–706. 9. Burke, L. M., Collier, G. R., Beasley, S. K., Da­vis, P. G., Fricker, P. A., Heeley, P., … Hargre­aves, M. (1995). Effect of coingestion of fat and protein with carbohydrate feedings on muscle glycogen storage. J Appl Physiol, 78, 2187–2192. 50 10. Burke, L. M., Collier, G. R., Davis, P. G., Fricker, P. A., Sanigorski, A. J. in Hargreaves, M. (1996). Muscle glycogen storage after prolonged exercise: effect of the frequency of carbohy­drate feedings. The American journal of clini­cal nutrition, 64, 115–9. 11. Burke, L. M., Collier, G. R. in Hargreaves, M. (1993). Muscle glycogen storage after pro­longed exercise: effect of the glycemic index of carbohydrate feedings. Journal of applied physiology (Bethesda, Md. : 1985), 75, 1019–23. 12. Burke, L. M., Kiens, B. in Ivy, J. L. (2004). Car­bohydrates and fat for training and recovery. Journal of Sports Sciences, 22, 15–30. 13. Burke, L. M., van Loon, L. J. C. in Hawley, J. A. (2017). Postexercise muscle glycogen re-synthesis in humans. Journal of Applied Physi­ology, 122, 1055–1067. 14. Casey, A., Mann, R., Banister, K., Fox, J., Mor­ris, P. G., Ian, a, … Green-, P. L. (2012). Effect of carbohydrate ingestion on glycogen resynthesis in human liver and skeletal mu­scle , measured by 13 C metabolism Effect of carbohydrate ingestion on glycogen re-synthesis in human liver and skeletal muscle , measured by 13 C MRS, 65–75. 15. Cogan, K. E., Evans, M., Iuliano, E., Melvin, A., Susta, D., Neff, K., … Egan, B. (2017). Co-inge­stion of protein or a protein hydrolysate with carbohydrate enhances anabolic signaling, but not glycogen resynthesis, following re­covery from prolonged aerobic exercise in trained cyclists. European Journal of Applied Physiology, 118, 1–11. 16. Costill, D. L., Pascoe, D. D., Fink, W. J., Robergs, R. A., Barr, S. I. in Pearson, D. (1990). Impaired muscle glycogen resynthesis after eccentric exercise. Journal of applied physiology (Be­thesda, Md. : 1985), 69, 46–50. 17. Costill, D. L., Sherman, W. M., Fink, W. J., Ma-resh, C., Witten, M. in Miller, J. M. (1981). The role of dietary carbohydrates in muscle gly­cogen resynthesis after strenuous running. The American journal of clinical nutrition, 34, 1831–6. 18. Coyle, E. F. (1991). Timing and method of increased carbohydrate intake to cope with heavy training, competition and recovery. Journal of Sports Sciences, 9, 29–51. 19. Daniel, H. in Zietek, T. (2015). Taste and move: Glucose and peptide transporters in the ga­strointestinal tract. Experimental Physiology, 100, 1441–1450. 20. Décombaz, J., Jentjens, R., Ith, M., Scheurer, E., Buehler, T., Jeukendrup, A. in Boesch, C. (2011). Fructose and galactose enhance po­stexercise human liver glycogen synthesis. Medicine and Science in Sports and Exercise, 43, 1964–1971. 21. Doyle, J. A., Sherman, W. M. in Strauss, R. L. (1993). Effects of eccentric and concentric exercis on muscle glycogen replenishment. Journal of Applied Physiology, 74, 1848–1855. 22. Enoka, R. M. in Stuart, D. G. (1992). Neurobi­ology of muscle fatigue. Journal of Applied Physiology, 72, 1631–1648. 23. Fuchs, C. J., Gonzalez, J. T., Beelen, M., Cer­mak, N. M., Smith, F. E., Thelwall, P. E., … van Loon, L. J. C. (2016). Sucrose ingestion after exhaustive exercise accelerates liver, but not muscle glycogen repletion compared with glucose ingestion in trained athletes. Journal of Applied Physiology, 120, 1328–1334. 24. Gejl, K. D., Ørtenblad, N., Andersson, E., Plo­mgaard, P., Holmberg, H.-C. in Nielsen, J. (2017). Local depletion of glycogen with supramaximal exercise in human skeletal muscle fibres. The Journal of Physiology, 595, 2809–2821. 25. Gladden, L. B. (2016). The basic science of exercise fatigue. Medicine and Science in Sports and Exercise, 48, 2222–2223. 26. Gonzalez, J. T., Fuchs, C. J., Betts, J. A. in van Loon, L. J. C. (2016). Liver glycogen metabo­lism during and after prolonged endurance-type exercise. American Journal of Physiology - Endocrinology And Metabolism, 311, E543– E553. 27. Hill, A. V. (1925). THE Physiological Basis OF ATHLETIC RECORDS. The Lancet, 206, 481– 486. 28. Howarth, K. R., Moreau, N. A., Phillips, S. M. in Gibala, M. J. (2009). Regulation of Protein Metabolism in Exercise and Recovery Coin-gestion of protein with carbohydrate during recovery from endurance exercise stimulates skeletal muscle protein synthesis in humans. J Appl Physiol, 106, 1394–1402. 29. Ivy, J. L., Katz, a L., Cutler, C. L., Sherman, W. M. in Coyle, E. F. (1988). Muscle glycogen synthesis after exercise: effect of time of carbohydrate ingestion. Journal of applied physiology (Bethesda, Md. : 1985), 64, 1480–5. 30. Ivy, J. L., Lee, M. C., Brozinick, J. T. in Reed, M. J. (1988). Muscle glycogen storage after dif­ferent amounts of carbohydrate ingestion. Journal of applied physiology (Bethesda, Md. : 1985), 65, 2018–2023. 31. Jäger, R., Kerksick, C. M., Campbell, B. I., Cribb, P. J., Wells, S. D., Skwiat, T. M., … Antonio, J. (2017). International Society of Sports Nu­trition Position Stand: protein and exercise. Journal of the International Society of Sports Nutrition, 14, 20. 32. Jenkins, D. J., Wolever, T. M., Taylor, R. H., Bar­ker, H., Fielden, H., Baldwin, J. M., … Goff, D. V. (1981). Glycemic index of foods: a physi­ological basis for carbohydrate exchange. The American journal of clinical nutrition, 34, 362–6. 33. Jensen, T. E. in Richter, E. A. (2012). Regulation of glucose and glycogen metabolism during and after exercise. The Journal of Physiology, 590, 1069–1076. 34. Jentjens, R. L. P. G. in Jeukendrup, A. E. (2003). Determinants of post-exercise glycogen synthesis during short term recovery. Sports Medicine, 33, 117–144. 35. Jentjens, R. L. P. G., Moseley, L., Waring, R. H., Harding, L. K. in Jeukendrup, A. E. (2004). Oxidation of combined ingestion of glucose and fructose during exercise. Journal of Ap­plied Physiology, 96, 1277–1284. 36. Jentjens, R. L., van Loon, L. J., Mann, C. H., Wagenmakers, a J. in Jeukendrup, a E. (2001). Addition of protein and amino acids to car­bohydrates does not enhance postexercise muscle glycogen synthesis. Journal of appli­ed physiology (Bethesda, Md. : 1985), 91, 839– 846. 37. Jones, H. F., Butler, R. N. in Brooks, D. A. (2011). Intestinal fructose transport and malabsorp­tion in humans. AJP: Gastrointestinal and Liver Physiology, 300, G202–G206. 38. Joyner, M. J. (2016). Fatigue: where did we come from and how did we get here? Me­dicine and Science in Sports and Exercise, 48, 2224–2227. 39. Keizer, H., Kuipers, H., van Kranenburg, G. in Geurten, P. (1987). Influence of Liquid and Solid Meals on Muscle Glycogen Resynthe-sis, Plasma Fuel Hormone Response, and Maximal Physical Working Capacity*. Interna­tional Journal of Sports Medicine, 8, 99–104. 40. Kent, J. A., Ørtenblad, N., Hogan, M. C., Poole, D. C. in Musch, T. I. (2016). No Muscle Is an Island: Integrative Perspectives on Muscle Fatigue. Medicine and science in sports and exercise, 48, 2281–2293. 41. Maehlum, S. in Hermansen, L. (1978). Muscle glycogen concentration during recovery after prolonged severe exercise in fasting subjects. Scandinavian journal of clinical and laboratory investigation, 38, 557–60. 42. Marchand, I., Chorneyko, K., Tarnopolsky, M., Hamilton, S., Shearer, J., Potvin, J. in Graham, T. E. (2002). Quantification of subcellular gly­cogen in resting human muscle: granule si­ze, number, and location. Journal of Applied Physiology, 93, 1598–1607. 43. Maunder, E., Podlogar, T. in Wallis, G. A. (2018). Postexercise Fructose-Maltodextrin Ingesti­on Enhances Subsequent Endurance Capa­city. Medicine & Science in Sports & Exercise, 50(5):1039-1045. 44. Nilsoon, L. H. in Hultman, E. (1974). Liver and Muscle Glycogen in Marafter Glucose and Fructose Infusion. Scandinavian Journal of Clinical and Laboratory Investigation, 33, 5–10. 45. O’Reilly, K. P., Warhol, M. J., Fielding, R. A., Frontera, W. R., Meredith, C. N. in Evans, W. J. (1987). Eccentric exercise-induced muscle damage impairs muscle glycogen repletion. Journal of Applied Physiology, 63, 252–256. 46. Parkin, J. A., Carey, M. F., Martin, I. K., Stoja­novska, L. in Febbraio, M. A. (1997). Muscle glycogen storage following prolonged exer­ cise: effect of timing of ingestion of high glycemic index food. Medicine and science in sports and exercise, 29, 220–4. 47. Philp, A., Hargreaves, M. in Baar, K. (2012). More than a store: regulatory roles for gly­cogen in skeletal muscle adaptation to exer­cise. AJP: Endocrinology and Metabolism, 302, E1343–E1351. 48. Podlogar, T., Kolar, J. in Goršek, T. (2017). Be-ljakovine, esencialno hranilo za cloveka. Kdaj, kaj in koliko?. Šport: revija za teoreticna in prak­ticna vprašanja športa, 65(1/2), 87–94. 49. Proske, U. in Morgan, D. L. (2001). Muscle da­mage from eccentric exercise: mechanism, mechanical signs, adaptation and clinical applications. The Journal of physiology, 537, 333–45. 50. Reed, M. J., Brozinick, J. T., Lee, M. C. in Ivy, J. L. (1989). Muscle glycogen storage po­stexercise: effect of mode of carbohydrate administration. Journal of applied physiology (Bethesda, Md. : 1985), 66, 720–726. 51. Rikmenspoel, R. in Caputo, R. (1966). The Mi-chaelis-Menten constant for fructose and for glucose of hexokinase in bull spermatozoa. Journal of reproduction and fertility, 12, 437– 444. 52. Rosset, R., Lecoultre, V., Egli, L., Cros, J., Do-kumaci, A. S., Zwygart, K., … Tappy, L. (2017). Postexercise repletion of muscle energy sto­res with fructose or glucose in mixed meals. American Journal of Clinical Nutrition, 105, 609–617. 53. St Clair Gibson, A., Swart, J. in Tucker, R. (2018). The interaction of psychological and physiological homeostatic drives and role of general control principles in the regulation of physiological systems, exercise and the fatigue process – The Integrative Governor theory. European Journal of Sport Science, 18, 25–36. 54. Sun, S. Z. in Empie, M. W. (2012). Fructose me­tabolism in humans – what isotopic tracer studies tell us. Nutrition & Metabolism, 9, 89. 55. Tappy, L. in Le, K.-A. (2010). Metabolic Effects of Fructose and the Worldwide Increase in Obesity. Physiological Reviews, 90, 23–46. 56. Thomas, D. T., Erdman, K. A. in Burke, L. M. (2016). Nutrition and Athletic Performance. Medicine & Science in Sports & Exercise, 48, 543–568. 57. Trommelen, J., Beelen, M., Pinckaers, P. J. M., Senden, J. M., Cermak, N. M. in Van Loon, L. J. C. (2016). Fructose Coingestion Does Not Accelerate Postexercise Muscle Glycogen Repletion. Medicine and science in sports and exercise, 48, 907–12. 58. van Hall, G., Shirreffs, S. M. in Calbet, J. A. (2000). Muscle glycogen resynthesis during recovery from cycle exercise: no effect of ad­ditional protein ingestion. Journal of applied physiology (Bethesda, Md. : 1985), 88, 1631–6. 59. Van Loon, L. J. C., Greenhaff, P. L., Constantin-Teodosiu, D., Saris, W. H. M. in Wagenmakers, A. J. M. (2001). The effects of increasing exer­cise intensity on muscle fuel utilisation in humans. Journal of Physiology, 536, 295–304. 60. van Loon, L. J., Saris, W. H., Kruijshoop, M. in Wagenmakers, A. J. (2000). Maximizing postexercise muscle glycogen synthesis: carbohydrate supplementation and the ap­plication of amino acid or protein hydrolysa­te mixtures. The American journal of clinical nutrition, 72, 106–11. 61. Wallis, G. A., Hulston, C. J., Mann, C. H., Roper, H. P., Tipton, K. D. in Jeukendrup, A. E. (2008). Postexercise muscle glycogen synthesis with combined glucose and fructose ingestion. Medicine and Science in Sports and Exercise, 40, 1789–1794. 62. Wasserman, D. H. (2009). Four grams of glu­cose. American journal of physiology. Endocri­nology and metabolism, 296, E11-21. 63. Wee, S.-L., Williams, C., Tsintzas, K. in Boobis, L. (2005). Ingestion of a high-glycemic index meal increases muscle glycogen storage at rest but augments its utilization during sub­sequent exercise. Journal of Applied Physiolo­gy, 99, 707–714. 64. Widrick, J. J., Costill, D. L., McConell, G. K., Anderson, D. E., Pearson, D. R. in Zachwieja, J. J. (1992). Time course of glycogen accu­mulation after eccentric exercise. Journal of applied physiology (Bethesda, Md. : 1985), 72, 1999–2004. 65. Zachwieja, J. J., Costill, D. L., Pascoe, D. D., Robergs, R. A. in Fink, W. J. (1991). Influence of muscle glycogen depletion on the rate of resynthesis. Medicine and science in sports and exercise, 23, 44–8. Tim Podlogar, magister vadbenih in športnih znanosti Študent doktorskega študija športnih in vadbenih znanosti University of Birmingham, School of Sport, Exercise and Rehabilitation Sciences 119 Durley Dean Road B29 6RY, Selly Oak tim@kineziolog.si 52 iz prakse za prakso Matija Reya1, Jakob Škarabot2, Nejc Šarabon1,3 Ozadje uspešnosti potiska s prsi pri tekmovalcih triatlona moci Povzetek Potisk s prsi velja za eno izmed najbolj prepoznav­nih in priljubljenih vaj za razvoj jakosti in predsta­vlja eno najbolj prepoznavnih vaj za moc pri delu z utežmi. V športu triatlona moci, za katerega je znacilna manifestacija najvecje jakosti, je potisk s prsi - poleg pocepa in mrtvega dviga - sestavni del uspešnega rezultata. Pri pregledu literature na podrocju dejavnikov uspešnosti potiska s prsi pri enkratni ponovitvi z mejnim bremenom (1 RM) smo ugotovili, da lahko dejavnike razdelimo v tri vsebinske skupine. Prvo sestavljajo strukturni dejavniki, med katere spadajo parametri telesne sestave in parametri telesnih razsežnosti. Drugo sestavljajo dejavniki tehnike, med katere spada­jo kinematika palice in zgornje okoncine, višina ledvenega loka in sila potiskanja stopal v podla-go. Tretjo sestavljajo živcno-mišicni dejavniki, ki jo zavzemajo parametri nivoja mišicne aktivacije, mišicne arhitekture in mišicne aktivnosti primar­nih izvajalk giba v posameznih fazah dviga. Zaradi splošnega pomanjkanja literature na podrocju po­pulacije tekmovalcev triatlona moci spodbujamo vec raziskovanja na tem podrocju. Kljucne besede: potisk s prsi, triatlon moci, uspe­šnost. Underlying factors of the bench press performance among competitive powerlifters Abstract Bench press is considered one of the most recognisable and popular exercises for strength development and is commonly part of resistance training programmes. In addition to squat and deadlift, bench press is one of the three exercises performed in the sport of powerlifting. In this review we propose that the key determinants of 1-repetition-maximum (1 RM) bench press performance can be divided into three categories of factors. Firstly, 1 RM bench press performance is likely dependent on structural and an­thropometric factors including body composition parameters and body segment lengths, widths and girths. Secondly, technique factors likely play a role in 1 RM bench press performance such as barbell and upper limb kinematics, the height of arch in the lumbar spine and the force production of the feet against the floor. Lastly, neuromuscular factors likely contribute to 1 RM bench press performance including voluntary muscle activation, muscle architecture and muscle activity of prime movers in different phases of the lift. Key words: bench press, powerlifting, performance. • Znacilnosti triatlona moci Triatlon moci (v nadaljevanju TM) je šport, ki združuje nekatere najosnovnejše funk-cije cloveškega telesa. Gre za tekmovanje v najvecji jakosti pri treh osnovnih vajah z utežmi: v pocepu, potisku s prsi (v na­daljevanju PP) in mrtvem dvigu. Osnovna pravila TM so preprosta. Cilj tekmovalca je pri vsaki vaji z eno ponovitvijo dvigniti najvecje breme. Koncni zmagovalec je tisti, ki doseže najvecjo absolutno vsoto prema­ganih bremen vseh treh vaj. Vsak tekmova­lec ima v posamezni disciplini na voljo tri poskuse, pri katerih lahko želeno težo le povecuje, podobno kot pri skoku v višino ali pri olimpijskem dvigovanju uteži. Bistvo vseh treh dvigov je, da so izvedeni v enem samem, tekocem gibu in se izvajajo s stan­dardno olimpijsko palico in utežnimi koluti (Powerlifting zveza Slovenije, 2017). • Potisk s prsi Od leta 1950 velja PP za eno izmed najbolj prepoznavnih in priljubljenih vaj za razvoj jakosti oziroma pri delu z utežmi. Velja za eno izmed najboljših vaj za razvoj moci in jakosti zgornjega dela telesa in lahko pred­stavlja ucinkovito sredstvo v programih kondicijske priprave športnikov (Elliot idr., 1989; Dunnick idr., 2015, Van den Tillar in Et-tema, 2009). Omogoca razvoj mišic, ki so-delujejo pri horizontalnem primiku ramena in iztegovanju komolca ter ramenskih mi-šic, mišic podlahti in široke hrbtne mišice. Tekmovalna izvedba PP je opredeljena s pravili mednarodne zveze TM. Tekmovalec mora ležati na hrbtu in imeti kontakt na po­vršino klopi z glavo, rameni in zadnjico, pri cemer mora imeti celotno površino stopal v kontaktu s tlemi tekom celotnega poteka dviga. Obenem mora držati palico z nad­prijemom, pri cemer širina prijema ne sme presegati 81 cm. Po dvigu palice iz stojal z ali brez pomoci osebja, z iztegnjenimi ko­molci pocaka na sodnikov ukaz. Po ukazu lahko tekmovalec spusti palico na prsni koš ali na predel trebuha, pri cemer se ne sme dotakniti pasu. Ko se palica dotakne in za trenutek nepremicno sloni na prsnem košu ali trebušnem predelu, lahko tekmovalec po ponovnem sodniškem ukazu zacne z dvigom. Tekmovalec mora dvig izvesti s potiskanjem palice do iztegnjenih rok in zaklenjenih komolcev (International Po-werlifting Federation, 2016). .Vadba najvecje jakosti Vadba proti uporu je primarno sredstvo za spodbuditev živcno-mišicnih prilagoditev, saj se je pri razlicnih populacijah izkazala kot ucinkovito sredstvo za razvoj jakosti in hipertrofije mišicnega tkiva (Peterson idr., 2005 in Wernbom idr., 2007). Zmožnost udejanjanja najvecje jakosti pri doloceni vaji ali gibu je pogojena z mišicno maso, živcnimi dejavniki in s seznanjenostjo z doloceno vajo ali gibom (Sale, 1988). Raz­iskave so pokazale, da je volumen trenin­ga jakosti pomembna spremenljivka, ki je odgovorna za mišicne adaptacije po vadbi (Schoenfeld idr., 2014), saj se je pokazalo ocitno razmerje med dozo (oz. volumnom) treninga jakosti na eni strani ter napred­kom v najvecji jakosti in hipertrofiji na drugi (Krieger, 2009; 2010). Volumen treninga je opredeljen z bremenom, številom ponovi­tev in številom serij v nekem casovnem ob-dobju. Za jakost je znacilno, da je specificna vaji ter obsegu ponovitev, kar pomeni, da vec volumna kot bomo opravili z doloce-no vajo v dolocenem obsegu ponovitev, bolj bomo lahko manifestirali jakost za to vajo v tem obsegu ponovitev (Helms, 2015; Stone, 2002; Schoenfeld, 2014). Ce se osre­dotocimo na študije, ki uporabljajo enake intenzivnosti in frekvenco pri trenažnem procesu razvoja jakosti, lahko opazimo, da je volumen treninga premo sorazmeren z razvojem jakosti (Robbins idr., 2012) do tocke, ko posameznik pride do platoja v razvoju jakosti (Gonzalez-Badillo, 2005). To pomeni, da je za napredek pri jakosti potre­ben optimalen in ne cim vecji volumen tre­ninga oziroma najvecji volumen treninga, pri katerem je regeneracija nemotena. Za dolgorocen napredek pri treningu jakosti ali najvecje jakosti je torej nujno ravno pra­všnje progresivno povecevanje volumna skozi športnikovo kariero (Helms, 2015). Spreminjanje volumna treninga na teden-ski, mesecni ali celo letni ravni izzove adap­tacijo telesa, ki se kaže v povecani jakosti. Ena izmed adaptacij je akumulacija mišicne mase. Vecja mišicna masa ima na razpola-go vec mišicnih vlaken, ki so kljucna za premagovanje velikih bremen. Adaptacija živcnega sistema poteka na nivoju rekruta­cije Häkkinen idr., 2000; Aagaard idr., 2002), frekvencne modulacije (Patten idr., 2001; Kamen in Knight, 2004) in sinhronizacije motoricnih enot (Semmler in Nordstrom, 1998) na tak nacin, da ti živcno-nadzorni mehanizmi postanejo ucinkovitejši. Jakost ni le sposobnost, ampak tudi spretnost. To pomeni, da je za napredovanje v najvecji jakosti potrebno napredovanje v obvlado­vanju giba ali vaje pri hitrosti in bremenu, pri katerih želimo napredovati v jakosti. Za najvecjo jakost je zato potrebno obvladati tehniko vaje pri najvecjih bremenih in po­sledicno nizkih hitrostih gibanja (Helms, 2015). Razumevanje koncepta volumna vadbe in posledic, ki so posledica volumna vadbe, je kljucno za ugotavljanje dejavni­kov uspešnosti posameznika v tekmovalni manifestaciji najvecje jakosti, ki je znacilna za šport TM. .Vpliv strukturnih de­javnikov na uspešnost potiska s prsi Raziskave ugotavljajo mocno povezanost med pusto telesno maso (v nadaljevanju PTM) in mejnim bremenom enkratne po­novitve (v nadaljevanju 1RM) PP (r = 0,88) ter enako mocno povezanost med mišic­no maso in 1RM (Breuche in Abe, 2002; Ye idr., 2013). Isti avtorji tudi navajajo, da 1 kg mišicne mase povprecno pojasnjuje 5 kg dviga pri PP z dodatnim pojasnilom Koegh idr. (2009), da pri uspešnejših tekmovalcih (> 410 Wilks tock) vsak povecan kg mišicne mase prinese dodatne 4-5 kg oziroma 3 kg pri manj uspešnih tekmovalcih (< 370 Wilks tock). Ugotovitve niso presenetljive, saj je najvecja hotena mišicna jakost tesno po­vezana z mišicno maso in precnim prese­kom skeletnih mišic (Ikai in Fukanaga, 1968; Maughan idr., 1983; Schantz idr., 1983; Ma-ughan in Nimmo, 1984; Castro idr., 1995). Tipicno velik delež PTM odraža velik delež mišicne mase, kar ima velik potencial za ra­zvoj najvecje jakosti. Sklepamo lahko, da je razvoj najvecje jakosti omejen s sposobno­stjo akumuliranja mišicne mase (Breuche in Abe, 2002). To potrjuje dejstvo, da absolu­tno najboljši rezultati v TM in dvigovanju uteži pripadajo posameznikom v najtežjih kategorijah. Obstajajo porocila, da je 100 kg PTM nekje tista zgornja meja pri zdravi cloveški populaciji (Forbes, 1987), ceprav so nekatere študije, ki so preucevale športni­ke ameriškega nogometa in sumo borce, ugotovile tudi višje vrednosti (Wilmore idr., 1976; Kondo idr., 1994; Abe idr., 1999). Najvecja kadarkoli izmerjena PTM do leta 2002 znaša 121,3 kg in pripada sumo borcu. Ce bi to maso vnesli v napovedno formulo PTM in zmogljivosti pocepa, PP in mrtvega dviga ter rezultat primerjali z ameriškim ab-solutnim rekordom do leta 2002, bi dobili 433 napovedanega pocepa oziroma 433 dejanskega rezultata, napovedanega 294 kg PP oziroma 296 kg dejanskega rezulta­ta in napovedanega 371 kg mrtvega dviga oziroma 411 kg dejanskega rezultata, pri ce-mer je napovedan rezultat tisti, ki je bil iz-racunan iz formule in dejanski rezultat tisti, ki je bil dosežen na tekmovanju (Breuche in Abe, 2002). V raziskavi (Akagi idr., 2014) so pri atletih, ki so imeli za sabo vsaj 1 leto izkušenj s PP, ugotovili visoko povezanost (r = 0,88) med najvecjim precnim presekom velike prsne mišice in 1RM PP. Vendar brez prilagoditev živcnega sistema oz. živcno­mišicne aktivacije povecana produkcija sile ne sovpada s povecanjem mišicne mase, pri cemer ostane razmerje med silo in mi-šicnim presekom mišice enako (Maughan idr., 1983; Schantz idr., 1983; Maughan in Nimmo 1984; Sale idr., 1987; Ichinose idr., 1998) ali se celo zmanjša (Alway idr., 1990). Študije, ki so primerjale antropometricne profile tekmovalcev TM, ki so se razlikovali v telesni masi, so ugotovile, da so številne antropometricne spremenljivke odgovor­ne za med-skupinske razlike v najvecji ja­kosti (Brechue in Abe, 2002; Fort idr., 1996; Keogh idr., 2007). Fry idr. (2007) so pri mla­dih elitnih dvigovalcih uteži odkrili višji de­lež PTM, krajšo nadlahtnico, krajšo golen in krajši trup v primerjavi z mladimi neelitni-mi dvigovalci uteži. Sklepamo lahko, da so podobne povezave prisotne tudi med tek­movalci TM in zmogljivostjo PP. Pomem­ben prispevek uspešnosti v TM ima lahko tudi nižja telesna višina in krajše okoncine. Razlaga za to je, da imajo daljši telesni se­gmenti daljše rocice, kar posledicno s strani posameznika zahteva vec proizvedenega navora za premagovanje istega bremena v primerjavi s posamezniki nižje rasti s krajši-mi okoncinami (Fry idr., 2007 in Katch idr., 1980). V študiji Koegh idr. (2009) so primer-jali antropometricne znacilnosti uspešnih (> 410 Wilks tock) in manj uspešnih (< 370 Wilks tock) tekmovalcev TM. Predpostavljali so, da bodo manj uspešni tekmovalci imeli nižjo mišicno maso, nižje obsege ter daljše okoncine od bolj uspešnih tekmovalcev. Rezultati so pokazali, da so imeli vsi tek­movalci TM nadpovprecno mišicno maso, kostno maso, nadpovprecno izraženo me-zomorfno komponento in povprecno dol­žino okoncin glede na normalno popula­cijo. Ugotovitve so skladne s predhodnimi študijami, ki so preucevale antropometric­ne lastnosti tekmovalcev TM (Breuche in Abe, 2002; Katch idr., 1980; Keogh idr., 2007; Mayhew idr., 1993). Opazili so tudi izrazito mezomorfno komponento, ki je pri neka­terih posameznikih presegala vrednost 10. Povecana kostna masa in povecana širina kosti, ki sta bili opaženi pri obeh skupinah tekmovalcev, je lahko prednost z vidika povecane zmožnosti razvoja mišicne ma-se (Mayhew idr., 1993) in povecane zmo­žnosti zoperstavljanja visokim stiskalnim in strižnim silam ter navorom, ki nastajajo pri premagovanju najvecjih bremen (Esca­milla idr., 2000). To lahko vpliva na manjšo dovzetnost za poškodbe (predvsem ra­mena, spodnjega dela hrbta in kolena), ki imajo negativen vpliv na trenažni proces in zmogljivost v TM (Keogh idr., 2006). Med skupinama ni bilo razlik glede dolžine se­gmentov, kar pomeni, da omenjena spre­menljivka ni odgovorna za med-skupinske razlike v najvecji jakosti. Prav tako med sku­pinama ni bilo razlik v kostni masi. Po drugi strani so se med skupinama pokazale raz-like v mišicni masi in telesnih obsegih; na­tancneje v absolutni mišicni masi, obsegu pokrcene nadlahti, obsegu podlahti in ob-segu prsnega koša. Rezultati nakazujejo in ponovno potrjujejo pomembnost mišicne mase pri TM. Odgovor na povecano mišic­no maso v boljši skupini tekmovalcev TM bi lahko iskali v izkušnjah s treningom najve-cje jakosti, trenažnem procesu in genetiki. Avtorji izkljucujejo uporabo dopinga kot eno izmed možnih odgovorov, saj nihce izmed preiskovancev v roku dveh let pred raziskavo ni bil testiran pozitivno na dopin­škem testu (Koegh idr., 2009). Pri raziskavi Koegh idr. (2009) velja omeniti, da je bila opravljena glede na uspešnost rezultata v TM in ne izkljucno glede na uspešnost pri PP. Upoštevajoc, da PP najmanj pripomore k skupnemu dosežku v TM (tekmovalci so sposobni dvigovati vecja bremena pri po-cepu in mrtvemu dvigu v primerjavi s PP), obstaja možnost, da so uspešni tekmovalci v raziskavi Koegh idr. (2009) kategorizirani kot uspešni zaradi dobrih pocepov in mr­tvih dvigov in ne toliko zaradi uspešnosti PP. Rezultatov študije torej ne moremo posploševati, saj zaradi omenjenega, ne moremo enaciti skupne uspešnosti v TM z uspešnostjo pri PP. Hart, Ward in Mayhew (1991) so preverjali vpliv antropometricnih znacilnosti na zmogljivost PP pri posame­znikih, ki se rekreativno ukvarjajo z vadbo za moc. Poleg že znanega vpliva mišicne mase in telesnih obsegov na zmogljivost so odkrili znacilno negativno povezavo med dolžino nadlahtnice in zmogljivostjo PP, kar je v nasprotju s prej opisanimi ugo­tovitvami Koegh-a idr. (2009). Iz teh ugoto­vitev ni mogoce skleniti, da so tekmovalci s krajšimi rokami na splošno v prednosti, saj je po drugi strani daljša dolžina roke bolj ugodna za zmogljivost pri mrtvemu dvi­gu (Mayhew idr., 1993). Prav tako so Koegh idr. (2009) predlagali nadaljnje raziskovanje povezave antropometricnih znacilnosti za vsak dvig posebej, s katerimi bi lahko dobili teoreticno optimalen antropometricni pro-fil za pocep, PP in mrtvi dvig. .Vpliv dejavnikov tehnike na uspešnost potiska s prsi PP je kompleksen gib, pri katerem mo-ramo socasno izvesti tri gibanja: upogib ramena, horizontalni primik ramena ter izteg komolca. Potrebe po upogibu ra­mena narašcajo z oddaljenostjo palice od ramenskega sklepa v transverzalni ravnini. Obicajno je pri PP oddaljenost palice od ramena v transverzalni ravnini najvecja ta­krat, ko palica v najnižji tocki dviga miruje na prsnem košu. Potrebe navora horizon-talnega primika ramena narašcajo s širino prijema palice, saj se z oddaljenostjo dlani od ramena v transverzalni ravnini povecuje navor na horizontalne primikalke ramena. Glede na to, da se širina prijema pri izvaja­nju PP med dvigom ne spreminja, ostajajo navori horizontalnega primika tekom dviga enaka. Pri iztegu komolca se potrebe po iz­tegu komolca povecujejo s postavljanjem komolcev pred palico. Glede iztega komol-ca in horizontalnega primika moramo upo­števati tudi vpliv lateralnih sil na palico, ki nastajajo pri dvigu. V študiji (Duffey in Chal­lis, 2011) porocajo, da velikost lateralnih sil pri 1RM pri zacetnikih predstavlja 26 % ve­likosti vertikalnih sil. Lateralne sile so zaradi rezultante vektorjev vertikalnih in lateralnih sil odgovorne za zmanjševanje rocice ho-rizontalnega primika. Na ta nacin poteka horizontalni primik in izteg komolca sin-hrono, saj je izteg komolca odgovoren za povecevanje lateralnih sil in s tem pomaga pri izvedbi horizontalnega primika (Nuck­ols, 2017). .Obmocje preloma pri vadbi najvecje jakosti Pri vadbi za razvoj jakosti je veliko govora o pojavu tocke preloma oz. bolje receno o obmocju preloma (v nadaljevanju OP). Splošno gledano je to tocka ali obmocje med obsegom gibanja pri vadbi za razvoj jakosti, za katerega je znacilno nepropor­cionalno povecanje težavnosti premago­vanja upora (Krompf in Arandjelovic, 2016). OP je zanimivo predvsem iz dveh praktic­nih vidikov. Prvi se nanaša na zmogljivost in predpostavlja, da je OP najšibkejši clen pri izvajanju dolocene vaje in je posledic­no glavni omejitveni dejavnik, ki ima lah­ko bistven pomen pri trenažnem procesu vadbe za razvoj jakosti ali je neposredno odgovoren za športnikov rezultat (pri dvi­govanju uteži in TM). Drugi vidik se nanaša na varnost pri vadbi ter na preprecevanje poškodb. V smislu, da neproporcionalno povecanje težavnosti vaje v kombinaciji z biomehansko šibkim clenom v obsegu gibanja poveca možnost za »razpad« opti­malne tehnike, s cimer se poveca možnost za pojav poškodbe (Krompf in Arandjelo­vic, 2016; Elliott idr., 1989). OP lahko delno opišemo z odnosom sila : dolžina mišice. Znano je, da krajšanje ali raztezanje mišice glede na njeno optimalno dolžino za proi­zvodnjo sile povzroca zmanjšano prekriva­nje aktina in miozina, kar negativno vpliva na razvoj sile (Smith idr., 1996). To pomeni, da se zmožnost proizvajanja mišicne sile med obsegom gibanja vaje spreminja ne glede na spremembo rocic, ki je posledica biomehanike vaje. Sila, ki jo posamezna mi-šica lahko razvije proti uporu, je dolocena z biomehnskimi znacilnostmi cloveškega te­lesa in specificne vaje. To vkljucuje prenos sil preko rocic in navorov. Navor se spre­minja s spreminjanjem sile, ki jo proizvaja mišica in z dolžino rocice, na kateri mišica deluje preko sklepa. Dolžina rocice pri vad-bi za moc je dolocena s kotom v sklepu ali z oddaljenostjo bremena od trajektorije gibanja. Razumevanje delovanja navorov pri vadbi moci je pomemben faktor pri obravnavanju OP zaradi biomehanskih sprememb, ki vplivajo na izvajanje vaje na razlicnih funkcionalnih podrocjih (Krompf in Arandjelovic, 2016). • Obmocje preloma pri potisku s prsi O OP pri PP je veliko govora v prvih študi­jah, ki so preucevale biomehaniko izvajanja PP z zelo velikimi in najvecjimi bremeni (El­liott idr., 1989; Lander idr., 1985; Madsen in McLaughlin, 1984). OP (Slika 3) so opredelili kot zaviralno fazo koncentricnega dela dvi­ga, ki se zacne ob najvecji hitrosti premika­nja palice navzgor in traja do trenutka, ko doseže najnižjo hitrost gibanja (Madsen in McLaughlin, 1984; Elliott idr., 1989). Med tem casom je sila potiskanja nižja od sile teže bremena, zato pride do zaviranja giba­nja palice (van der Tillaar in Ettema, 2010). Zgodi se pri kvazi maksimalnih (90 % 1RM), maksimalnih (1RM) ter pri supramaksimal­nih dvigih, pri katerih se pojavi neuspešen poskus (> 1RM), medtem ko se pri sub-maksimalnih dvigih (80 % 1RM) ne pojavi. Obmocje zavzema 35-45 % celotnega ver­tikalnega premika palice (Newton idr., 1997; Elliot idr., 1989). Razlog pojava OP še ni pov­sem razjasnjen. Elliot idr. (1989) so ugotovili, da pri PP povecan navor v ramenskem in komolcnem sklepu ali zmanjšana aktivnost glavnih izvajalk giba (velika prsna mišica, sprednja ramenska mišica in iztegovalka komolca) nista odgovorna dejavnika za po­jav tocke preloma pri koncentricnem delu PP. Elliot idr. (1989) in Madsen in McLaughlin (1984) so sklepali, da v OP pride do neugo­dnega odnosa sila : dolžina mišice, saj naj bi bile tedaj mišice v mehansko neugodnem položaju z omejeno sposobnostjo razvoja sile. Kasneje sta Van den Tillaar in Ettema (2010) to hipotezo zavrnila in predpostavi-la, da se OP ne pojavi zaradi samega one-mogocenega razvoja sile v tem položaju, temvec zaradi zmanjšane potenciacije, ki je posledica shranjene elasticne energije ekscentricno-koncentricne kontrakcije. Ta zacenja pojenjati ravno v casovnem ob-mocju pojava tocke preloma. Kasneje so isti avtorji Van den Tillaar, Saeterbakken in Ettema (2012) želeli potrditi to hipotezo z raziskavo, v kateri so primerjali kinematiko in mišicno aktivnost pri izometricnem PP v razlicnih položajih oz. kotih v sklepih in obi­cajno izvedbo 1RM. V izometricnih pogojih ne more priti do izkorišcanja elasticne ener­gije ekscentricno-koncentricne kontrakcije, zato bi pojav morebitnega OP (relativno zmanjšana proizvodnja sile v dolocenem položaju) pomenil, da njihova hipoteza ne more držati. Ugotovili so, da je tako pri izo­metricni kot tudi obicajni izvedbi PP prišlo do pojava OP v enakem obmocju dviga, kar pomeni, da je ta pojav dejansko posle­dica mehansko neugodnega položaja, ki se nanaša na razmerje sila : dolžina mišice, kar predlagali že Elliot idr. (1989) in Madsen in McLaughlin (1984). Van den Tillaar in Ette-ma (2009) so primerjali uspešne in neuspe­šne poskuse 1RM PP pri posameznikih, ki so imeli vsaj eno leto izkušenj s treningom PP. Pri neuspešnih poskusih je bila višina palice v trenutku, ko se je neuspešen dvig zgodil, nižja v primerjavi z višino palice ob najnižji hitrosti dviga pri uspešnem poskusu. To je skladno z vecjim navorom v komolcnem sklepu, ki se je pojavil v tocki najnižje hitro­sti dviga pri neuspešnih poskusih. Elliot idr. (1989) so odkrili, da se v OP navor v ramen­skem sklepu zmanjša tako v uspešnih kot tudi v neuspešnih poskusih, medtem ko sta Van den Tillaar in Ettema (2009) odkrila nespremenjen navor v ramenskem sklepu v razlicnih fazah dviga. V obmocju tocke preloma pri uspešnih dvigih se je navor v komolcnem sklepu zmanjšal za 8 %, med-tem ko je pri neuspešnih dvigih ostal ne­spremenjen. To je lahko pojasnjeno z manj­šimi koti upogiba komolca in manjšemu ramenskemu horizontalnemu odmiku, ob najnižji hitrosti dviga, pri uspešnih poskusih v primerjavi z neuspešnimi. Posledica tega je vecji navor na komolcni sklep ob najnižji hitrosti dviga pri neuspešnih dvigih. .Kinematika palice in zgornje okoncine pri potisku s prsi Med razlicnimi bremeni (80 % 1RM, 1RM in 104 % 1RM) ni velikih razlik med potjo palice v ekscentricnem delu dviga. Palica v ekscentricnem delu giba pri 1RM potuje od zacetnega položaja do tocke najvecje hitrosti pod 18° kotom, medtem ko se od tocke najvecje hitrosti do tocke mirovanja na prsnem košu giba pod 24° kotom. Pri koncentricnem delu dviga se pot palice med zgoraj omenjenimi bremeni razlikuje. S povecevanjem bremena se povecuje te­žnja po zmanjševanju navora na ramenski sklep, saj se je pokazal trend, da se s pove-cevanjem bremena povecuje tudi horizon-talni premik palice glede na zacetno tocko koncentricnega dela giba. Od zacetnega mirovanja palice na prsnem košu do toc­ke najvecjega pospeška v fazi pospeševa­nja koncentricnega dela dviga je bila pot premikanja palice pod kotom 88° za 80 % 1RM, pod kotom 60° za 1RM in pod kotom 57° za 104 % 1RM, pri cemer 0° predstavlja negativno abscisno os sagitalne ravnine, medtem ko 90°predstavlja ordinatno os sagitalne ravnine. Od tocke najvecjega po­speška do najvecje hitrosti se je pot palice obnašala podobno (70° za 80 % 1RM, 66° za 1RM in 51° za 104 % 1RM). Ta trend se je na­daljeval skozi nadaljnji potek dviga z izjemo neuspelega poskusa (104 % 1RM), kjer se je horizontalni premik povecal do te mere, da posameznik ni bil vec sposoben premagati bremena. Povprecen kot poti palice med koncentricnim delom dviga za 1RM breme je v fazi pospeševanja znašal 66°, medtem ko je v OP znašal 50° (Elliott idr., 1989). O podobnem trendu poti palice porocajo tudi Madsen in McLaughlin (1984). OP je zavzemalo 28,8 % celotne faze koncentric­nega dela dviga pri 1RM bremenu in 36,5 % celotnega horizontalnega premika palice v primerjavi z neuspelim poskusom, kjer je OP zavzemalo 40,8 % celotnega casa dviga in 57,4 % celotnega horizontalnega premi­ka palice (Elliott idr., 1989). Po zacetni tocki faze pospeševanja, ki je povprecno trajala 0,09 s, so preiskovanci v raziskavi (Elliott idr., 1989) zaceli premikati komolce lateralno tekom celotnega koncentricnega dela 1RM dviga. To pomikanje komolca v transver­zalni ravnini in postavljanje komolcev tik pod pravokotno projekcijo težišca palice je odgovorno za zmanjševanje navora v ko­molcu v prvi polovici koncentricnega dela dviga. Lander idr. (1985) so predlagali, da je optimalen kot med trupom in nadlahtnico v zacetni fazi dviga nekje okoli 45°. Ta kot se kasneje zacne povecevati do 90° z name-nom vecjega sodelovanja velike prsne mi-šice pri poznejših fazah dviga. Drugi avtorji porocajo o nekoliko drugacnih kotih med trupom in nadlahtnico z vrednostjo 60° v zacetni fazi dviga in z najvecjo vrednostjo 68° v kasnejši fazi dviga (Elliott idr., 1989), oziroma 60° v zacetni fazi in 71° v koncni fa-zi dviga (Van der Tillaar in Ettemma, 2010). .Ledveni lok in sila po­tiskanja stopal v pod-lago pri potisku s prsi Pravila mednarodne zveze TM ne omeju­jejo uporabe ledvenega loka med izvedbo PP. Na osnovi izkušenj v praksi in po poroca­nju tekmovalcev in trenerjev TM predvide­vamo, da lahko ustvarjanje ledvenega loka predstavlja prednost zaradi posledicnega privzdiga spodnjega dela prsnega koša ter s tem zmanjšanega upogiba komolca in horizontalnega odmika ramen, kar bi lah­ko vplivalo na biomehansko bolj ugoden položaj v zacetni fazi dviga. Prav tako se omenja tudi pomembnost potiskanja sto-pal v tla in povezanost le-tega z ledvenim lokom ter vecjo zmogljivostjo v najnižji toc­ki koncentricnega dela dviga. Ob pregledu literature z doticnega podrocja nismo našli študije, ki bi preucevala vpliv loka ali poti­skanja stopal v tla na izvedbo PP. .Vpliv živcno-mišicnih dejavnikov na uspe­šnost potiska s prsi Pri izvajanju PP z uporabo olimpijske pa-lice sta najbolj aktivni velika prsna mišica ter iztegovalka komolca in nekoliko manj prednja ramenska mišica. Ta ugotovitev ni presenetljiva glede na velikost teh dveh mišic in njihovo zmožnost proizvodnje si­le pri doticnem gibu. Izkazalo se je, da je iztegovalka komolca najbolj dovzetna za spremembe v aktivnosti pri uporabi raz­licnih variacij (Stasntny idr., 2017). Pri tradi­cionalnemu mišicnemu modelu PP se za glavne izvajalke giba smatrajo velika prsna mišica, prednja ramenska mišica in iztego­valka komolca. Omenjeni mišicni model so sprva uporabili Elliot idr. (1989), ki so upora­bil medialni del velike prsne mišice in dol-go glavo iztegovalke komolca. Kasneje je Barnett (1995) predlagal, da bi lahko imela široka hrbtna mišica prav tako pomembno vlogo pri izvajanju PP. Njegove ugotovitve so potrdili tudi Campos in Silva (2014) ter Norwood idr. (2007). Król in Golas (2017) sta ugotovila, da se s povecevanjem breme­na od 70 % 1RM do 100 % 1RM povecuje mišicna aktivnost velike prsne mišice, izte­govalke komolca, prednje ramenske mišice in široke hrbtne mišice. S to izjemo, da se pri 100 % 1RM v zacetni fazi koncentricne­ga dela giba, aktivacija velike prsne mišice zmanjša, medtem ko se aktivacija iztego­valke komolca poveca. Velika prsna mišica tako pri najvecji aktivnosti zamenja vlogo iz glavne izvajalke giba v glavno-podpor-no izvajalko giba glede na submaksimalne aktivnosti. Vlogo glavne izvajalke giba pri 1RM BP tako prevzameta prednja ramen-ska mišica in iztegovalka komolca (Król in Golas, 2017). Nasprotno drugi avtorji ugo­tavljajo, da sta imeli velika prsna mišica in iztegovalka komolca povecano aktivnost v OP, kar nakazuje, da sta ti dve mišici odgo­vorni za premagovanje OP (Van der Tillaar, Saeterbakken in Ettema, 2012). Raziskave ugotavljajo, da v koncentricnem delu PP ni bilo razlik v mišicni aktivaciji med uspešnim poskusom 1RM in neuspešnim poskusom 1RM (breme 1RM + 2,5 kg) z dodatnim pojasnilom, da je bila aktivacija ramenske mišice v obdobju pred OP manjša pri neu­spešnem poskusu v primerjavi z uspešnim poskusom 1RM (Van der Tillaar in Ettema, 2009). Avtorji so opazili tudi aktivnost dvoglave upogibalke komolca v zacetku pospeševalne faze, ki je najvecjo aktivnost dosegla ob koncu OP. Aktivacija dvoglave upogibalke komolca naj bi služila stabili­zaciji komolca (Elliot idr, 1989). V raziskavi (Kristiansen idr., 2015) so preucevali razlike v aktivaciji sinergistov med tekmovalci TM in netreniranimi posamezniki. Pri aktivaciji sinergistov so opazili vecje medsebojne razlike v skupini izkušenih tekmovalcev v primerjavi z zacetniki, kar nakazuje, da ima­jo tekmovalci bolj individualizirane moto­ricne strategije pri PP v primerjavi z zace­tniki (Kristiansen idr., 2015). Tudi mišicna arhitektura ima lahko vpliv na zmogljivost pri TM, saj je bila pokazana pozitivna povezava med dolžino mišicnih fasciklov in zmogljivostjo pri TM, negativna povezava zmogljivosti s peresnim kotom in negativna povezava med dolžino mišic­nih fasciklov in peresnim kotom (Breuche in Abe, 2002). Dolžina mišicnih fasciklov ocitno vpliva na vecjo proizvodnjo sile, gle­de na precni presek mišice. Normalizirana sila na precni presek mišice je tako vecja pri dolgih mišicnih fasciklih in manjša pri velikih peresnih kotih (Kerns idr., 2000; Ku-magai idr., 2000). Akumulacija PTM je po­vezana z dolžino mišicnih fasciklov zaradi dodajanja serialnih sarkomer (Tarbary idr., 1972; Lynn in Morgan 1984; Baker idr., 2000) ali zaradi povecane dolžine sarkomer (Bar­nett idr., 1980; Ashmore in Summers, 1981; Baker idr., 2000). .Zakljucek Zanimivo bi bilo preuciti, katera izmed treh skupin dejavnikov, ki vplivajo na 1RM PP, ima najvec zaslug za uspešnost PP. Glede na splošne ugotovitve dosedanjih študij fa-voriziramo skupino strukturnih dejavnikov zaradi pogostih porocanj o visoki povezavi mišicne mase z uspešnostjo v TM. Pri dru­gih dveh skupinah so študije v povezavi s tekmovalci triatlona moci zelo omejene, zato so napovedi glede zaslug dejavnikov tehnike in živcno-mišicnih dejavnikov ve-cja neznanka. Zaradi splošnega pomanj­kanja literature na populaciji tekmovalcev TM, spodbujamo vec raziskovanja na tem podrocju. Omenjena populacija je z razi­skovalnega vidika zanimiva zaradi narave športa TM, pri katerem je za uspešen rezul-tat potrebna ultimativna sposobnost prika­za najvecje jakosti. .Literatura 1. Aagaard, P., Simonsen, E. B., Andersen, J. L., Magnusson, P., Dyhre-Poulsen, P. (2002). Inc­reased rate of force development and neural drive of human skeletal muscle following resistance training. Journal of Applied Physio­logy, 93, 1318–1326. 2. Abe, T., Brown, J. B., Brechue, W. F. (1999). Architectural characteristics of muscle in black and white college football players. Medicine and Science in Sports and Exercise, 31, 1448–1452 3. Akagi, R., Tohdoh, Y., Hirayama, K., Kobayashi, Y. (2014). Relationship of pectoralis major muscle size with bench press and bench throw performances. Journal of Strength and Conditioning Research, 28, (6), 1778-82. 4. Ashmore, C. R., Summers, P. J. (1981) Stretch-induced growth in chicken wing muscles: myofibrillar proliferation. American Journal of Physiology, 51, 93–97. 5. Baker, M. J., Utkan, A., Khalafi, A., Green, S., Caiozzo, V. J. (2000). Sarcomere remodeling following muscle lengthening: architectur alanalysis. Medicine and Science in Sports and Exercise, 32, 211. 6. Barnett, J. G., Holly, R. G., Ashmore, A. R. (1980) Stretch-induced growth in chicken wing muscles: biochemical and morpholo­gical characterization. American Journal of Physiology, 239, 39–46. 7. Barnett, C., Kippers, V., Turner, P. (1995). Effec­ts of Variations of the Bench Press Exercise on the EMG Activity of Five Shoulder Mu­scles. Journal of Strength and Conditioning Research, 9, (4), 222±7. 8. Brechue, W. F. in Abe, T. (2002). The role of FFM accumulation and skeletal muscle ar­chitecture in powerlifting performance. Eu­ropean Journal of Applied Physiology, 86, (4), 327-36. 9. Caiozzo VJ, Perrine JJ, Edgerton VR. (1981). Training-induced alterations of the in vivo force–velocity relationship of human mu­scle. Journal of Applied Physiology, 53, (3), 750–4. 10. Campos, Y. D. A. C., Da Silva, S. F. (2014). Comparison of electromyographic activity during the bench press and barbell pullover exercises. Motriz Revista de Educacao Fisica, 20, (2), 200-205. 11. Castro, M. J., McCann, D. J., Shaffrath, J. D., Adams, W. C. (1995). Peak torque per unit cross-sectional area differs between streng­thtrained and untrained young adults. Me­dicine and Science in Sports and Exercise, 27, 397–403. 12. Cheng, A. J., & Rice, C. L. (2010). Voluntary activation in the triceps brachii at short and long muscle lengths. Muscle and Nerve, 41, (1), 63–70. 13. Duffey, M. J. in Challis J. H. (2011). Vertical and lateral forces applied to the bar during the bench press exercise in novice lifters. Journal of Strength and Conditioning Research, 25(9), 2442-7. 14. Dunnick, D.D., Brown, L. E., Coburn, J.W., Lynn, S.K., Barillas, S.R. (2015). Bench Press Upper-Body Muscle Activation Between Stable and Unstable Loads. Journal of Strength and Con­ditioning Research, 29(12), 3279-83. 15. Elliott, B. C., Wilson, G. J., in Kerr, G. K. (1989). A biomechanical analysis of the sticking regi­on in the bench press. Medicine and Science in Sports and Exercise, 21, 450–462. 16. Escamilla, R. F., Lander, J. E., in Garhammer, J. (2000). Biomechanics of powerlifting and weightlifting exercises. Exercise and Sport Sci­ence. Philadelphia: Lippincott Williams and Wilkins. 17. Forbes, G. B. (1987). Human body compositi­on: growth, aging, nutrition, and activity. Ber­lin, Heidelberg, New York: Sprineger. 18. Fort, C., Dore, E., Defranca, N., and Van Praa­gh, E. (1996). Anthropometric and performan­ce characteristics in elite powerlifters of both sexes. In: First Annual Congress, Frontiers in Sport Science, the European Perspective. Ni­ce: European College of Sports Science. 19. Fry, A. C., Ciroslan, D., Fry, M. D., LeRoux, C. D., Schilling, B. K., in Chiu, L. Z. F. (2007). Anthro­pometric and performance variables discri­minating elite American junior men weigh­tlifters. Journal of Strength and Conditioning Research, 20, 861–866. 20. Gonzalez-Badillo, J.J., et al. (2005). Moderate resistance training volume produces more favorable strength gains than high or low volumes during a short-term training cycle. Journal of Strength and Conditioning Resear­ch, 19, (3), 689-97. 21. Häkkinen, K., Kallinen, M., Izquierdo, M., Jo-kelainen, K., Lassila, H., Mälkiä, E., Kraemer, W. J., Newton, R. U., Alen, M. (1998). Changes in agonist-antagonist EMG, muscle CSA, and force during strength training in middle-aged and older people. Journal of Applied Physiology, 84, 1341–1349. 22. Hart, C. L., Ward, T. E., in Mayhew, D. L.(1991). Anthropometric correlates with bench press performance following resistance training. Sports Medicine Training and Rehabilitation, 2, 89–95. 23. Helms, E., Valdez, A., & Morgan, A. (2015). The Muscle and Strength Pyramids. Training. Prido­bljeno 6.4.2018 iz https://muscleandstreng­thpyramids.com/ 24. Ichinose, Y., Kanehisa, H., Ito, M., Kawakami, Y., Fukunaga, T. (1998). Morphological and functional differences in the elbow extensor muscle between highly trained male and female athletes. European Journal of Applied Physiology, 78, 109–114. 25. Ikai, M., Fukunaga, T. (1968). Calculation of muscle strength per unit cross-sectional area of human muscle by means of ultraso­nic measurement. Internationale Zeitschrift Fur Angewandte Physiologie, 26, 26–32. 26. Kamen, G., Knight, C. A. (2004). Training-re­lated adaptations in motor unit discharge rate in young and older adults. The journals of gerontology. Series A, Biological sciences and medical sciences, 59, 1334–1338. 27. Katch, V. L., Katch, F. I., Moffatt, R., and Git-tleson, M. Muscular development and lean body weight in body builders and weight lifters. Medicine and Science in Sports and Exercise, 12, 340–344. 28. Keogh, J. W. L., Hume, P. A., Pearson, S. N., and Mellow, P. (2007). Anthropometric di­mensions of male powerlifters of varying body mass. Journal of Sports Sciences, 25, 1365–1376. 29. Keogh, J. W. L., idr. (2009). Can absolute and proportional anthropometric characteristi­cs distinguish stronger and weaker power-lifters? Journal of Strength and Conditioning Research, 23, 8, 2256–2265. 30. Kondo, M., Abe, T., Ikegawa, S., Kawakami, Y., Fukunaga, T. (1994). Upper limit of fat-free mass in humans: a study on Japanese Sumo wrestlers. American Journal of Human Biolo­gy, 6, 613–618. 31. Krieger, J. W. (2009). Single versus multiple sets of resistance exercise: a meta-regressi­on. Journal of Strength and Conditioning Rese­arch, 23, 1890-1901. 32. Krieger, J. W. (2010). Single vs. multiple sets of resistance exercise for muscle hypertrophy: a metaanalysis. Journal of Strength and Con­ditioning Research, 24, 1150-1159. 33. Kristiansen, M., Madeleine, P., Hansen, E. A., & Samani, A. (2015). Inter-subject variabili­ty of muscle synergies during bench press in power lifters and untrained individuals. Scandinavian Journal of Medicine and Science in Sports, 25 (1), 89–97. 34. Król, H., Golas, A., & Sobota, G. (2010). Com­plex analysis of movement in evaluation of flat bench press performance. Acta of Bioen­gineering and Biomechanics, 12 (2), 93–98. 35. Krompf, J. in Arandjelovic, O. (2016). The stic­king point in the bench press, the squat and the deadlift: Similarities and differences, and their significance for research and practice. Sports Medicine, (4), 631-640. 36. Kumagai, K., Abe, T., Brechue, W. F., Mizuno, M. (2000). Sprint performance is related to mu­scle fascicle length in male 100-m sprinters. Journal of Applied Physiology, 88, 811–816. 37. Lander, J. E., Bates, B. T., Swahill, J. A., in Hamill, J. (1985). A comparison between free-weight and isokinetic bench pressing. Medicine and Science in Sports and Exercise, 17, 344–353. 38. Lynn, R., Morgan, D. L. (1984) Decline running produces more sarcomeres in rat vastus in-termedius muscle fibers than does incline running. Journal of Applied Physiology, 77, 1439–1444 39. Madsen, N., in McLaughlin, T. (1984). Kinema­tic factors influencing performance and inju­ry risk in the bench press exercise. Medicine & Science in Sports & Exercise, 16, (4), 376–381. 40. Maughan, R. J., Nimmo, M. A. (1984). The influence of variations in muscle fibre com­position on muscle strength and cross-secti­onal area in untrained males. The Journal of Physiology, 351, 299–311. 41. Maughan, R. J., Watson, J. S., Weir, J. (1983). Strength and cross-sectional area of human skeletal muscle. The Journal of Physiology, 338, 37–49. 42. Mayhew, J. L., McCormick, T. P., Piper, F. C., Kurth, A. L., and Arnold, M. D. (1993). Relati­onships of body dimensions to strength per­formance in novice adolescent male power-lifters. Pediatric Exercise Science, 5, 347–356. 43. Mayhew, JL, Piper, FC, and Ware, JS. (1993). Anthropometric correlates with strength performance among resistance trained at­hletes. The Journal of Sports Medicine and Physical Fitness, 33, 159–165. 44. McLaughlin, T. M. (1985). Grip spacing and arm position. Powerlifting U.S.A, 8, (6), 24. 45. McLaughlin, T. M. (1985). Bar path and the bench press. Powerlifting U.S.A, 8, (5), 20. 46. Newton, R. U. idr. (1997). Influence of load and stretch shortening cycle on the kinematics, kinetics and muscle activation that occurs during explosive upper-body movements. European Journal of Applied Physiology and Occupational Physiology, 75 (4), 333-42. 47. Norwood, J. T., Anderson, G. S., Gaetz, M. B., Twist, P. W. (2007). Electromyographic activi­ty of the trunk stabilizers during stable and unstable bench press. Journal of Strength and Conditioning Research, 21 (2), 343-347. 48. Nuckols, G. (2017). How to Bench: The Defini­tive Guide. Pridobljeno 23. 1. 2018 iz https:// www.strongerbyscience.com/how-to-ben­ch/ 49. Patten, C., Kamen, G., Rowland, D. M. (2001). Adaptations in maximal motor unit dischar­ge rate to strength training in young and ol­der adults. Muscle Nerve, 24, 542–550. 50. Peterson, M. D., Rhea, M. R., Alvar, B. A. (2005) Applications of the dose-response for mu­scular strength development: a review of meta-analytic efficacy and reliability for designing training prescription. Journal of Strength and Conditioning Research, 19, 950­958. 51. Powerlifting zveza Slovenije. (2018). Prido­bljeno 13.4.2018 iz http://www.powerlifting. si/ 52. Robbins, D.W., P.W. Marshall, in M. McEwen. (2012) The effect of training volume on lo-werbody strength. Journal of Strength and Conditioning Research, 26 (1), 34-9. 53. Sale, D. G., MacDougall, J. D., Alway, S. E., Sutton, J. R. (1987). Voluntary strength and muscle characteristics in untrained men and women and male body builders. Journal of Applied Physiology, 62, 1786–1793. 54. Sale, D. G. (1988). Neural adaptation to resis­tance training. Medicine and Science in Sports and Exercise, 20, 135-45. 55. Schantz, P., Randall-Fox, E., Hutchison, W., Ty-den, A., Astrand, P. O. (1983). Muscle fiber type distribution, muscle cross-sectional area and maximal voluntary strength in humans. Acta Physiologica Scandinavica, 117, 219–226. 56. Schoenfeld, B.J. idr. (2015). Effects of Low- Versus High-Load Resistance Training on Muscle Strength and Hypertrophy in Well-Trained Men. Journal of Strength and Condi­tioning Research, 29 (10), 2954-63. 57. Semmler, J. G., Nordstrom, M. A. (1998). Motor unit discharge and force tremor in skill- and strength-trained individuals. Experimental Brain Research, 119, 27–38. 58. Smith, L. K., Weiss, E. L., Lehmkuhl, L. D. (1996) Brunnstrom’s clinical kinesiology. (5th ed.). Philadelphia: F.A. Davis Company. 59. Stastny, P. idr. (2017). A systematic review of surface electromyography analyses of the bench press movement task. PLoS One, 12, (2). 60. Stone, M., S. Plisk, and D. Collins. (2002). Tra­ining principles: evaluation of modes and methods of resistance training--a coaching perspective. Sports Biomechanic, 1 (1), 79­103. 61. Tarbary, J. C., Tarbary, C,. Tardieu, C., Tardieu, G., Goldspink, G .(1972). Physiological and structural changes in the cat’s soleus muscle due to immobilization at different lengths by plaster casts. Journal of Applied Physiology, 224, 231–244. 62. Van Den Tillaar, R., in Ettema, G. (2009). A comparison of successful and unsuccessful attempts in maximal bench pressing. Medi­cine and Science in Sports and Exercise, 41, (11), 2056–2063. 63. Van den Tillaar, R., in Ettema, G. (2010). The “sticking period” in a maximum bench press. Journal of Sports Sciences, 28, (5), 529–535. 64. Van Den Tillaar, R., Saeterbakken A. H., Et-tema, G. (2012). A comparison of successful and unsuccessful attempts in maximal ben­ch pressing. Medicine and Science in Sports and Exercise, 41 (11), 2056–2063. 65. Wernbom, M., Augustsson, J. in Thomee, R. (2007). The influence of frequency, intensity, volume and mode of strength training on whole muscle cross-sectional area in hu­mans. Sports Medicine, 37, 225-264. 66. Wilmore, J. H., Parr, R. B., Haskell, W. L, Costill, D. L, Milburn, L. J., Kerlan, R. K. (1976). Athletic profile of professional football players. The Physician and Sportsmedicine, 4, 45–54. 67. Ye, X idr. (2013). Relationship between lifting performance and skeletal muscle mass in eli­te powerlifters. The Journal of Sports Medicine and Physical Fitness, 53 (4), 409-14. Izr. prof. dr. Nejc Šarabon, dipl. fiziot., prof. šp. vzg. Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju Polje 42, 6310 Izola nejc.sarabon@fvz.upr.si Tim Kambic Okluzijska vadba za moc Izvlecek Skeletne mišice so eden izmed najvecjih endokrinih orga­nov, ki sodelujejo pri razlicnih procesih ohranjanja home-ostaze, zato je vzdrževanje skeletne mišicne mase in moci pomemben dejavnik za zdravo, dolgo in kvalitetno življe­nje. V vecini primerov neuporaba mišic zaradi razlicnih kronicnih bolezni, mišicno-skeletnih poškodb in/ali starosti vodi do mišicne oslabelosti, ki je eden izmed klinicno naj­pogostejših mišicno-skeletno stanj po vsem svetu. Ob po­javu omenjenih zdravstvenih stanj se navadno odsvetuje ali pa je celo kontraindicirana uporaba težkih bremen pri vadbi za moc. V zadnjem casu so raziskave pokazale, da vadba z majhnimi bremeni do odpovedi vodi do primerlji­ve hipertrofije kot vadba s težkimi bremeni. V nadaljevanju je predstavljena okluzijska vadba za moc z majhnimi bre­meni. Okluzijska vadba za moc omogoca varen in relativen hiter razvoj mišicne moci in hipertrofije že pri velikosti bre­mena 20 % 1 RM. V prispevku so predstavljene zakonito­sti, vadbene kolicine, ucinki in varnost okluzijske vadbe za moc. Kljucne besede: okluzija, majhna bremena, mišicna moc, mišicna hipertrofija. http://themusclephd.com/how-does-blood-flow-restriction-pair-up-against-heavy- training/ Blood flow restricted resistance exercise Abstract Skeletal muscles are one of the largest endocrine organs involved in various processes of maintaining the homeostasis, therefore preservation of muscle mass and strength is crucial for long, healthy and quality life. In most cases, disuse of muscles due to vari­ous chronic diseases, musculoskeletal injuries and/or aging leads to muscle weakness, which is one of the most clinically common musculoskeletal conditions worldwide. Resistance training is usually not advised or even discouraged in mentioned population due to high training loads. Recently, the studies have shown that resistance exercise with low loads to failure may induce similar hypertrophy as resistance exercise with high loads. This review article presents the low-load blood flow restricted exercise ac­cording to latest scientific findings. Blood flow restricted resistance exercise has shown that improvements in muscle strength and hypertrophy can be achieved with loads as low as 20 % 1RM. This article presents the established basis, effects, exercise loads and safety of blood flow resistance exercise. Keywords: occlusion, low loads, muscle strength, muscle hypertrophy .Uvod Vzdrževanje skeletne mišicne mase je po­memben dejavnik za zdravo, dolgo in kva­litetno življenje. Skeletne mišice so eden iz-med dejavnikov, ki sodelujejo pri glikemicni kontroli, saj skrbijo za privzem vec kot 80 % glukoze, katere privzem ni stimuliran s pomocjo inzulina, in igrajo pomembno vlogo pri oksidaciji mašcobnih kislin (Slysz, Stultz, Burr, 2015). Mišicna oslabelost je zelo pogosto klinicno mišicno-skeletno stanje po vsem svetu. Degenerativni vpliv mišic­ne atrofije se izraža akutno in kronicno v dolgotrajnem zdravljenju ali kot posledica uporabe imobilizacij (po zlomih kosti in poškodbah ligamentov). Mišicna oslabelost je v povecanem obsegu opazna pri nepo­škodovani populaciji, kot so starostniki, za­radi procesa sarkopenije (Hughes, Paton, Rosenblatt, Gissane in Patterson, 2017). Sar­kopenija je proces v sklopu staranja, ki se izraža v izgubi telesnih sposobnosti zaradi upada mišicne mase, sile, žilnega delovanja in mineralne gostote. Na sarkopenijo naj bi vplivala zmanjšana mišicna odzivnost na anabolni dražljaj, ki se po navadi pojavi kot odziv po vadbi za moc. Progresivna izguba mišicne mase ima zelo velik vpliv pri spre­minjanju poteka življenja. Vadba za moc s težkimi bremeni se priporoca za preložitev s starostjo povezane izgube mišicne mase in moci (Narici, Reeves, Morse, in Magana­ris, 2004). Vadba za moc s težkimi bremeni je najpo­gostejše uporabljeno sredstvo za poveca­nje mišicne mase in obsega (Kraemer in Ratamess, 2004) z optimalnim vadbenim bremenom okoli 70 % 1 RM (Garber, idr., 2011). Klinicno gledano je pogosto zelo redka ali pa celo kontraindicirana upora­ba težkih vadbenih bremen, kljub hitro napredujocem procesu atrofije in nastan­ku mišicne oslabelosti zaradi poškodbe ali bolezni ter neaktivnosti. V glavnem se vadba odsvetuje zaradi velikih mehanskih in srcno-žilnih obremenitev (Mijaychi, idr., 2004). Posledicno je potrebno tej omejitvi prilagoditi izbor vadbenih sredstev z nižji-mi bremeni, ki bodo še vedno omogocala nemoten razvoj hipertrofije. Uporaba je posebej smiselna v procesu rehabilitaci­je po poškodbah in v primeru nekaterih kronicnih bolezni, kjer so težka bremena kontraindicirana (Wernbom, Augustsson in Raastad, 2008). Podobna omejitev velja pri predpisovanju vadbe za moc vecine srcno­žilnih bolnikov, kjer se priporoca vadbeno breme med 30 in 60 % 1 RM (Williams, idr., 2007; Wise in Patrick, 2011). Namen prispevka je predstavitev trenutno popularne metode vadbe moci z majhnimi bremeni – okluzijske vadbe za moc. V na­daljevanju bodo predstavljene zakonitosti, vadbene kolicine, fiziološki odzivi in prila­goditve na vadbo ter varnost metode na podlagi najnovejših znanstvenih spoznanj. .Razprava V zadnjem casu so raziskave pokazale, da vadba z majhnimi bremeni do odpovedi vodi do primerljive hipertrofije kot vadba s težkimi bremeni (Hughes, idr., 2017). Ucinki naj bi bili vidni ob treningu trikrat tedensko že po 6 (Ogasawara, idr., 2013) do 8 tednih (Schoenfeld, idr., 2015). Kljub temu še vedno velja dejstvo, da je najucinkovitejša adapta­cija mišicne moci mogoca le ob treningu s težkimi bremeni. Glavnina raziskav namrec kaže podoben napredek le v mišicnem preseku kot pokazatelju hipertrofije (mer­jeno z magnetno resonanco – MRI) in ne tudi v mišicni moci (Ogasawara, idr., 2013; Schoenfeld, idr., 2015; Mitchell, idr., 2012). Presecna primerjalna študija z meta analizo je pokazala, da je napredek v hipertrofiji in mišicni moci manjši po vadbi z majhnimi bremeni kot tisti s težkimi bremeni (Scho­enfeld, idr., 2016). .Zakonitosti okluzijske vadbe za moc Dokazi številnih raziskav kažejo, da je mo-žno z majhnimi bremeni v razmerah zmanj­šanega pretoka krvi (okluzijske vadbe za moc) in ishemije povzrociti hipertrofijo (Abe, idr., 2006; Madarame, idr., 2008; Taka­rada, idr., 2000a; Yasuda, idr., 2010), povecati moc (Abe, idr., 2006; Madarame, idr., 2008; Takarada, idr., 2000a; Yasuda, idr., 2010) in vzdržljivost (Kacin in Stražar, 2011). Okluzij-ska vadba (OV) z majhnimi bremeni naj bi povzrocala podobno mišicno rast kot tradi­cionalna vadba s težkimi bremeni. Celoten koncept OV je star približno 30 let in izhaja iz Japonske, kjer ga je razvil Yoshiaki Sato v sredini 80. let prejšnjega stoletja. Danes je Sato to vadbeno metodo spromoviral pod imenom KAATSU trening. Kljub vedno vecji uporabi metode še vedno ne obstaja­jo splošna navodila za pripravo na trening. Generalno se vadba pricne s postavitvijo manšete na eno izmed okoncin (nadlaket ali stegno), ki se med vadbo napihne (Slika 1) (Manini in Clark, 2009). Kompresijski tlak v manšete med vadbo variira med študijami, vendar se navadno uporablja enak ali vecji tlak od brahialnega sistolicnega tlaka in ne nižji od brahialnega diastolicnega tlaka (Karabulut, Abe, Sato in Benben, 2007; Manini in Clark, 2009). Vecina raziskav je uporabljala 1,3-kratni kompresij-ski tlak glede na brahialnega v mirovanju (Loenneke, idr., 2012b). Takšen tlak zapre venski pretok, povzroci turbulentni arterij-ski tok in zmanjša hitrost pretoka distalno od manšete (Manini in Clark, 2009). Vadba se navadno izvaja v treh do petih serijah s 30 do 90 sekundami odmora med serijami. Med odmorom se ohranja tlak v manšeti (Manini in Clark, 2009; Karabulut, idr., 2007), saj naj bi bil to kriticni dejavnik za dose-ganje hipertroficnega odziva (Karabulut, idr., 2007; Downs, idr., 2014). OV se izvaja z majhnimi bremeni pri intenzivnosti med 20 in 50 % 1 RM (Downs, idr., 2014), saj ta po porocanju številnih raziskav prinaša napredek v mišicnem obsegu in sili (Kara­bulut, idr., 2007; Loenneke, Wilson, Marín, Zourdos, in Bemben, 2012a; Manini in Clark, 2009; Takarada, idr., 2000a). V vecini raziskav so bile ponovitve dolge približno 4 sekun­de (2 sekundi ekscentricni del in 2 sekundi koncentricni del) (Manini in Clark, 2009), posamezne serije pa so bile opredeljene s številom ponovitev (med 15 in 30 po­novitvami) (Wernbom, idr., 2008; Hackney, Everett, Scott in Ploutz-Snyder, 2012) ali pa z izvajanjem serije do odpovedi (Hackney, idr., 2012). Navadno se izbrane vaje izvaja med tremi do petimi serijami z vmesnimi 30 do 90 s odmori med serijami (Hackney, idr., 2012). Velik poudarek pri predpisovanju OV se daje na velikost kompresijskega pritiska, ki se lahko kljub standardizaciji med vadbo razlikuje individualno zaradi vplivov širine in materiala manšete, debeline mehkega tkiva med žilami in manšeto (pritisk v žili pod okluzijo je nižji od kompresijskega), mišicne mase, razlik v srcno-žilnem odzi­vu med vadbo (odziv krvnega tlaka, srcne frekvence in utripnega volumna) (Downs, idr., 2014) in gleženjskega krvnega tlaka (Loenneke, idr., 2012b). Uporabljajo se raz­licni materiali manšet od elasticnih prevez pa do elasticnih ali nylonskih pnevmaticnih manšet. Manšete se med seboj razlikujejo po širini, poznamo ozke (širina med 3 in 5 cm) in širše manšete (širina med 13 in 20,5 cm) (Rossow, idr., 2012; Hackney, idr., 2012). Širina manšete vpliva na velikost kompre­sijskega tlaka v manšeti. Podatki kažejo, da se pri širših manšetah uporabljajo nižji tlaki (med 90 in 120 mmHg), medtem ko se pri ožjih manšetah uporabljajo višji tlaki (med 160 in 180 mmHg) (Crenshaw, Hardens, Gershuni in Rydevik, 1988; Downs, idr., 2014). • Ucinki okluzijske vad-be za moc Mišicna moc in hipertrofija Mišicna hipertrofija je prilagoditev na po-vecano obremenitev mišicnega vlakna, ki presega kapaciteto le tega in se kaže v povecanju mišicne mase in precnega preseka mišice (Russel, Motlagh in Ashley, 2000). Vecina študij je merila hipertrofijo s pomocjo MRI ali ultrazvoka (Loenneke, idr., 2012a; Wernborn, idr., 2008). Prilagoditve na vadbo v mišicni moci so lahko posledica razvoja hipertrofije in živcnih prilagoditev ter so bile povecini izmerjene z izokineti­ko, izometricno (maksimalno izometricno kontrakcijo) ali pa z dinamicno koncentric­no kontrakcijo (dvig bremena, ki se ga lah­ko premaga le enkrat – 1 RM) (Karabulut, idr., 2007). Trajanje študij, ki so preiskovale ucinke okluzijske vadbe se razlikujejo od 6 pa do 90 dni. Vecina je dokazala velike mi­šicne adaptacije. Študije, ki so trajale krajši cas (med 6 in 14 dnevi) z do dvema vadba-ma dnevno, so pokazale napredek v moci mišic nog (med 6,7 in 22 %) in v precnem preseku (med 3 % in 8,5 %) (Abe, idr., 2005; Fujita, Brechue, Kurita, Sato in Abe, 2008; Yasuda, idr., 2005). Študije, ki so preucevale manj pogosto vadbo (do trikrat tedensko) in v daljšem casovnem obdobju (med 4 in 8 tedni), so pokazale napredek v mišicni si­li in obsegu do 10 % (Takarada, Tsuruta in Ishii, 2004; Hackney, idr., 2012). Wernborn je s sodelavci (2008) po pregledu literatu­re ugotovil, da okluzijski trening vpliva na povecanje hipertrofije za približno 20 % in mišicnega obsega za 7,2 % po okluzijskem treningu. Do podobnih zakljuckov so prišli avtorji v najnovejšem preglednem clanku z meta analizo, kjer so ugotovili izrazitejši vpliv okluzijske vadbe na moc na hiper­trofijo (velikost vpliva, ES = 0,39) in mišic­no moc (ES = 0,58) v primerjavi z vadbo za moc z lažjimi bremeni brez okluzije (Loen­neke, idr., 2012a). Mišicna aktivacija, metaboli­ zem in rekrutacija motoricnih enot Pri obicajnih pogojih mišicnega dela se naj­prej vkljucujejo pocasna motoricna vlakna. Postopoma s povecevanjem intenzivnosti to vlogo prevzemajo hitra vlakna. V ishe­micnih pogojih se kljub nizki intenzivno­sti prva aktivirajo hitra mišicna vlakna tipa 2 (Loenneke in Pujol, 2009; Hackney, idr., 2012). Za tem stoji hipoteza, ki pravi, da je utrujanje tipa 1 mišicnih vlaken med oklu­zijo precej hitrejše zaradi manjše dobave kisika, ki povzroci aktivacijo tipa 2 vlaken, ki so bolje prilagojena na anaerobne pogoje. Opisani mehanizem delovanja vpliva na kopicenje mišicnih metabolitov, ki stimu­lirajo proizvodnjo lokalnih ali sistemskih rastnih faktorjev, posledicno pa ti sprožijo transkripcijo in translacijo mišicnih prote­inov (Hackney, idr., 2012). Aktivacija tipa 2 mišicnih vlaken je bila dokazana z vseb­nostjo kreatin fosfata v pocasnih in hitrih vlaknih po okluzijski vadbi (Krustrup, Sö­derlund, Relu, Ferguson in Bangsbo, 2009). Znižanje vsebnosti kreatin fosfata (merjeno z razcepitvijo molekule) je bilo v obeh vr­stah vlaken primerljivo s stanjem po vadbi s težkimi bremeni, vendar so po eni seriji okluzijske vadbe primerljivo znižanje ugo­tovili le pri 31 % merjencev. V primeru vec serij OV je bila razcepitev kreatin fosfata po­dobna tisti po vec serijah vadbe s težkimi bremeni. Dodatne dokaze za zmanjšano dobavo kisika in aktivacijo anaerobnih vla-ken tipa 2 lahko najdemo v povišanih vre­dnostih laktata po mišicni biopsiji, krvnega laktata in zmanjšanju pH-ja po OV v pri­merjavi z vadbo brez okluzije pri enakem bremenu (Hackney, idr., 2012). Neinvazivna metoda za dolocanje aktiva­cije motoricnih enot in post aktivacijske potenciacije je interpolacija skrcka. Tehnika uporablja elektricno stimulacijo mišice ali živca med in po izometricni maksimalni kontrakciji (Allen, Gandevia in McKenzie, 1995; Shield in Zhou, 2004). Post aktivacij-ska potenciacija (PAP) je mišicni fenomen, ki se izraža v povecanem mišicnem odzivu v mirovanju po izvedbi maksimalne ho-tene kontrakcije (Slika 2). Tovrsten mišicni odziv se kaže v povecanju navora skrcka v mirovanju ob elektricni stimulaciji in je posledica vecjega mišicnega privzema kal­cija, ki poveca navor skrcka v mirovanju in skrajša njegov kontrakcijski cas (Moore, idr., 2004.; Sale, 2002). Legenda. Twitch – skrcek; MVC – maksimalna hotena kontrakcija. Slika 2. Casovni oris post aktivacijske potenciacije (Povzeto po Sale, 2002). Raziskava je po osmih tednih vadbe pri 50 % 1 RM z okluzijo in brez nje pokazala povecanje maksimalnega navora za 10 % v vadbeni skupini glede na kontrolno, kljub temu da se vrednosti 1 RM testa niso razli­kovala po vadbeni intervenciji med skupi­nama (napredek 22 % in 23 % po vadbi z okluzijo in brez nje). Nivo aktivacije moto­ricnih enot se po vadbi ni spremenil kljub visokim vrednostim pred vadbo (pri obeh skupinah nivo višji od 97 %). Absolutna vre­dnost PAP se po vadbi in pred njo ni znacil­no razlikovala med skupinama, kljub razliki v spremembi navora skrcka, ki se je po OV povecal za 52 % (Moore, idr., 2004). Kljub tem rezultatom še vedno potrebujemo dodatne raziskave, ki bi ovrgle ali potrdile trenutna dejstva. .Hormonski in vnetni odziv na vadbo Vadba s težkim bremeni vpliva na akutne spremembe v plazmi, ki se kažejo v dvigu vrednosti številnih hormonov in rastnih dejavnikov (Kraemer in Ratamess, 2005; Wernborn, idr., 2008). Kljub spremembi vre­dnosti hormonov v mirovanju po kratko­trajnem treningu se raziskave, ki poucujejo proces hipertrofije, še vedno bolj nagibajo k pomembnosti akutnih sprememb v pri­merjavi s kronicnimi. Akutna sprememba v hormonskih in rastnih dejavnikih je odvisna od vadbe za moc in vkljucuje spremembe rastnega hormona, testosterona, kortizola, inzulinu podobnega rastnega faktorja 1 (IGF-1), inzulina in kateholaminov (Kraemer in Ratamess, 2005). Do danes se je najvec raziskav osredotocalo na anabolne hormo­ne, kot sta rastni hormon in testosteron ter na katabolni hormon, kortizol (Wernborn, idr., 2008). Akutni in katabolni hormonski odzivi so bi-li pogosto dokazani tudi po krajši ali daljši OV. V raziskavah se predpostavlja, da kopi-cenje metabolicnih odpadnih produktov in stimulacija aferentnih živcnih vlaken vo­di v povecano izlocanje rastnega hormona (Hackney, idr., 2012). Takarada s sodelavci (2000b) poroca o 290-krat višji vrednosti rastnega hormona glede na mirovanje po akutni OV, nekoliko manjše (9-kratno), ven­dar še vseeno visoko povecanje pa porocajo tudi Pierce, Clark, Ploutz-Snyder in Kanaley (2006) pri podobnem vadbenem protoko­lu. Povecanje vrednosti IGF-1 je bilo doka­zano po 10 do 30 minutah po okluzijskem iztegu kolena pri 20 % 1 RM s 4 serijami do izcrpanja in pri tlaku med 160 in 180 mmHg (Takano, idr., 2005). Ravno nasprotno pa se vrednost IGF-1 ni povecala do 180 min po okluzijskem iztegu kolena pri 20 % 1 RM s 4 serijami s skupno 75 ponovitvami pri tlaku med 160 in 180 mmHg in 30 s odmori med serijami (Fujita, idr., 2007). Veliko pozornosti se je bilo v zadnjem casu namenjalo povezanosti povišanja IGF-1 s hemokoncentracijo, saj se po OV spremeni volumen plazme (Wernborn, idr., 2008). Po dvotedenskem vadbenem obdobju (20 % 1 RM polcepi v treh serijah, 15 ponovitev na serijo in 30 s odmori med serijami) se je dvignil nivo IGF-1 v mirovanju. Kljub tem dejstvom pa ostaja še veliko dvomov gle­de odnosa med odzivom povezave rastni hormon- IGF-1 na OV (Hackney, idr., 2012). Pri akutnem ali kronicnem vplivu OV na vrednost testosterona naletimo na po­dobne nejasnosti kot v zgornjem primeru. Vadba z iztegom kolena ali upogibom ko­molca ni pokazala sprememb v prostem ali skupnem testosteronu (Hackney, idr., 2012). Nasprotno pa dvig testosterona kaže raziskava, kjer so v treh serijah pod okluzijo izvajali izteg in upogib kolena (Madarame, Sasaki in Ishii, 2010a). Dolgotrajna OV v hoji ali pri dvigovanju uteži ni dokazala poviša­nja testosterona (Hackney, idr., 2012). Koncentracija kortizola je primarno pove­zana s katabolizmom in razgradnjo mišic­nih beljakovin (Kraemer in Ratamess, 2005). Povišanje koncentracije kortizola po OV je podobno tisti po vadbi s težkimi bremeni (Hackney, idr., 2012). Kateholamin, kot je noradrenalin, kaže povišanje vrednosti po OV in se že po 15 minutah približa vredno­stim v mirovanju (Madarame, Neya, Ochi, Nakazato, Sato in Ishii, 2008; Takarada, idr., 2000b; Tanimoto, Madarame in Ishii, 2005). Trenutno je veliko polemik glede akutne­ga sistemskega odziva po OV na mišicno hipertrofijo, saj naj bi na prilagoditve vpli­vali lokalni mišicni dejavniki (Hackney, idr., 2012; Wernborn, idr., 2008). Raziskava Westa in sodelavcev (2009) namrec ni dokazala povecanja sinteze mišicnih beljakovin ali fosforilacije signalnih beljakovin po vadbi ob že povišanih vrednostih testosterona, rastnega hormona in IGF-1 v primerjavi z nizko sistemskimi koncentracijami istih anabolnih hormonov. Po drugi strani pa rezultati Madarame s sodelavci (2008) ka­žejo, da se potencialno lahko na sistemski odziv ucinkuje preko izvedbe dodatnih dveh okluzijskih vaj za mišice nog (iztega in upogiba kolena) po vadbi za moc mišic rok. V študiji so se izometricna moc, precni presek mišice rok in noradrenalin povecali v skupini, ki je izvajala dodatni vaji za mišice nog pod okluzijo, medtem ko se vredno­sti testosterona in rastnega hormona niso razlikovale med skupinami z ali brez OV na mišicah nog (Madarame, idr., 2008). Torej, rezultati vseeno kažejo v smeri pozitivnej­šega vpliva lokalnih dejavnikov na prilago­ditve po OV (Hackney, idr., 2012). Vrocinski protein 72 (»heat shock protein 72«, HSP) je krvni parameter, ki se aktivira z razlicnimi stresorji, kot so vrocina, ishemija, hipoksija in prosti radikali. Deluje kot varo­valo, ki preprecuje združevanje in sklenitev proteinov. Vsebnost HSP-72 se po OV po­veca, kar lahko vpliva na zmanjšanje atro­fije mišic in vpliva na povecanje z okluzijo vzpodbujene hipertrofije. Miostatin je ne­gativni regulator mišice, njegove mutacije namrec vplivajo na preveliko rast mišicevja miši, živine in ljudi. Izraznost genov za mio­statin se znacilno zmanjša kot odziv na OV (Loenneke in Pujol, 2008; Loenneke, Wilson in Wilson, 2010). .Omejitve in varnost okluzijske vadbe Uporaba okluzije je omejena na periferne mišicne skupine, medtem ko mišice trupa, hrbta in vratu ne pridejo v poštev. V odmo­rih med serijami so bile porocane visoke vrednosti subjektivnega napora in mišicne bolecine, ki so lahko velik omejitveni dejav­nik. Poleg njih kot vecji omejitveni dejavnik spada zagotovo kompresijski tlak v manše-ti, ki se razlikuje glede na širino manšete. Vi-sok tlak v manšeti vpliva na nelagodje med vadbo, zato se za vadbo priporocajo širše manšete, ki za svojo kompresijo potrebu­jejo nižji tlak kot ožje manšete in so enako ucinkovite (Wernborn, idr., 2008; Hackney, idr., 2012). Možnost strjevanja krvi in venske trombo­ze po zaprtju venskega pretoka je eden izmed najpogosteje obravnavanih tveganj, še posebej zaradi trajanja okluzije (Madara-me, idr., 2010b; Hackney, idr., 2012), ki se je v vecini študij gibala med 5 in 10 minuta-mi (Wernborn, idr., 2008). OV lahko akutno poveca fibrinoliticno aktivnost, ki se izraža v manjšem tveganju za krvno strjevanje, istocasno pa dražljaj OV ne vpliva na dvig vsebnosti krvnih oznacevalcev kot sta D-dimer in fibrinogen (Madarame, idr., 2010b; Hackney, idr., 2012). Študija Killiana in sode­lavcev (2005) je celo dokazala, da se aktiva­cija trombocitov in levkocitov ne spremeni tudi po 10 minutni popolni okluziji. Srcno-žilni odzivi so pomembni pri predpi­sovanju te vadbene oblike posameznikom z razlicnimi zdravstvenimi težavami, ki jih omejujejo pred ukvarjanjem s tradicional-no vadbo za moc. Med OV srcni utrip in krvni tlak narasteta na višji nivo od enake vadbe brez manšete. Povecanje srcnega utripa je pomemben dejavnik OV, saj omo­goca vzdrževanje srcnega pretoka kljub zmanjšanem venskemu prilivu. Še vedno primanjkuje raziskav, ki bi srcno-žilne odzi­ve spremljala na posameznikih s prisotnimi srcno-žilnimi dejavniki tveganja v kontroli­ranih razmerah (Hackney, idr., 2012). Številne raziskave potrjujejo ucinkovitost OV z lahkimi bremeni, ki se kaže v široki uporabi v vadbenih in rehabilitacijskih cen­trih po vsem svetu. Kljub temu pa še vedno ni bilo izvedene klinicne študije, ki bi pre­verjala varnost te metode na zdravstveno ogroženi populaciji (Manini in Clark, 2009). Na Japonskem je bila izvedena vecja anke­ta, kjer so anketirali 105 vadbenih centrov za namen opredelitve incidence in preva­lence stranskih ucinkov metode. Skupno je bilo porocanih vec kot 30.000 okluzijskih vadb. Med vsemi zbranimi stranskimi ucin­ki so bile najpogostejše modrice na koži (13,1 %) zaradi manšete, mravljinci (1,3 %), omoticnost (0,03 %), obcutek mraza (0,1 %), pljucni embolizem (0,01 %), rabdomioliza (0,01 %), poslabšanje ishemicne srcne bole-zni (0,02 %) in venska tromboza, ki se je po­javila zgolj v 0,06 % (Nakajima, idr., 2006). • Zakljucek Skeletne mišice so eden izmed najvecji endokrinih organov, ki sodelujejo pri razlic­nih procesih ohranjanja homeostaze, zato je vzdrževanje skeletne mišicne mase in moci pomemben dejavnik za zdravo, dol-go in kvalitetno življenje (Pedersen, 2013). Mišicna oslabelost je zelo pogosto klinicno mišicno-skeletno stanje po vsem svetu, ki je lahko posledica s starostjo povezane bolezni – sarkopenije ali pa dolgotrajne neuporabe mišic zaradi razlicnih poškodb in preostalih pridruženih kronicnih bolezni. Pri omenjenih zdravstvenih težavah je veli­kokrat vadba za moc kontraindicirana, saj se navadno izvaja pri težkih bremenih (nad 70 % 1RM). V pregledu literature smo prišli do spoznanja, da je lahko okluzijska vadba za moc z majhnimi bremeni ena izmed metod, ki omogoca razvoj mišicne moci in hipertrofije pri omenjenih klinicnih po­pulacijah v zacetnih fazah vadbe za moc. Metoda omogoca relativno hiter in pred­vsem varen razvoj mišicne moci in hiper­trofije. Priporocamo, naj vadeci na zacetku izvajajo vadbo pri vsaj 30 % 1RM v treh do štirih serijah z do 15 ponovitvami na serijo. Med serijami naj bo odmor dolg do 45 s. Tlak v manšeti naj bo med vadbo vsesko­zi vzdrževan pri vsaj 20 mmHg nad pred­hodno izmerjenim brahialnim sistolicnim tlakom v mirovanju. Pred uporabo meto­de na klinicnih populacijah svetujemo, da se posamezniki predhodno posvetujejo z zdravnikom specialistom, ki naj s pomocjo strokovnjakov za vadbo pripravi ustrezen vadbeni nacrt s predhodno oceno ogrože­nosti bolnika za vadbo. .Literatura 1. Abe, T., Yasuda, T., Midorikawa, T., Sato, Y., Kearns, C. F., Inoue, K., ... in Ishii, N. (2005). Skeletal muscle size and circulating IGF-1 are increased after two weeks of twice daily “KA­ATSU” resistance training. International Jour­nal of KAATSU Training Research, 1(1), 6–12. 2. Abe, T., Kearns, C. F. in Sato Y. (2006). Muscle size and strength are increased following walk training with restricted venous blood flow from the leg muscle, Kaatsu-walk trai­ning. J Appl Physiol. 100(5):1460–1466. 3. Allen, G. M., Gandevia, S. C. in McKenzie, D. K. (1995). Reliability of measurements of mu­scle strength and voluntary activation using twitch interpolation. Muscle & nerve, 18(6), 593–600. 4. Crenshaw, A. G., Hargens, A. R., Gershuni, D. H. in Rydevik, B. (1988). Wide tourniquet cuffs more effective at lower inflation pres­sures. Acta orthopaedica Scandinavica, 59(4), 447–451. 5. Downs, M. E., Hackney, K. J., Martin, D., Cai­ne, T. L., Cunningham, D., O'connor, D. P. in Ploutz-Snyder, L. L. (2014). Acute vascular and cardiovascular responses to blood flow-restricted exercise. Medicine and science in sports and exercise, 46(8), 1489–1497. 6. Fujita, S., Abe, T., Drummond, M. J., Cadenas, J. G., Dreyer, H. C., Sato, Y., ... in Rasmussen, B. B. (2007). Blood flow restriction during low-intensity resistance exercise increases S6K1 phosphorylation and muscle prote­in synthesis. Journal of applied physiology, 103(3), 903–910. 7. Fujita, T., Brechue, W. F., Kurita, K., Sato, Y. in Abe, T. (2008). Increased muscle volume and strength following six days of low-intensity resistance training with restricted muscle blood flow. International Journal of KAATSU Training Research, 4(1), 1–-8. 8. Garber, C. E., Blissmer, B., Deschenes, M. R., Franklin, B. A., Lamonte, M. J., Lee, I. M., ... in Swain, D. P. (2011). Quantity and quality of exercise for developing and maintaining cardiorespiratory, musculoskeletal, and neu­romotor fitness in apparently healthy adults: guidance for prescribing exercise. Medicine & Science in Sports & Exercise, 43(7), 1334–1359 9. Hackney, K. J., Everett, M., Scott, J. M. in Plou-tz-Snyder, L. (2012). Blood flow-restricted exercise in space. Extreme Physiology & Medi­cine, 1(1), 12. 10. Hughes, L., Paton, B., Rosenblatt, B., Gissa­ne, C. in Patterson, S. D. (2017). Blood flow restriction training in clinical musculoske­letal rehabilitation: a systematic review and meta-analysis. British journal of sports medicine. Pridobljeno iz: doi:10.1136/ bj­sports-2016-097071 11. Kacin, A. in Strazar, K. (2011) Frequent low-load ischemic resistance exercise to failu­re enhances muscle oxygen delivery and endurance capacity. Scand J Med Sci Sports. 21(6), e231–41. 12. Karabulut, M., Abe, T., Sato, Y. in Bemben, M. (2007). Overview of neuromuscular adapta­tions of skeletal muscle to KAATSU Training. International Journal of KAATSU Training Rese­arch, 3(1), 1–9. 13. Karabulut, M., Abe, T., Sato, Y. in Bemben, M. G. (2010). The effects of low-intensity resis­tance training with vascular restriction on leg muscle strength in older men. European journal of applied physiology, 108(1), 147. 14. Karabulut, M., Bemben, D. A., Sherk, V. D., An­derson, M. A., Abe, T. in Bemben, M. G. (2011). Effects of high-intensity resistance training and low-intensity resistance training with vascular restriction on bone markers in older men. European journal of applied physiology, 111(8), 1659–1667. 15. Kilian, J. G., Nakhla, S., Griffith, K., Harmer, J., Skilton, M. in Celermajer, D. S. (2005). Reper-fusion injury in the human forearm is mild and not attenuated by short-term ischaemic preconditioning. Clinical and experimental pharmacology and physiology, 32(1-2), 86–90. 16. Kraemer, W. J. in Ratamess, N. A. (2004). Fun­damentals of resistance training: progressi­on and exercise prescription. Medicine and science in sports and exercise, 36(4), 674–688. 17. Kraemer, W. J. in Ratamess, N. A. (2005). Hor­monal responses and adaptations to resis­tance exercise and training. Sports medicine, 35(4), 339–361. 18. Krustrup, P., Söderlund, K., Relu, M. U., Fer­guson, R. A. in Bangsbo, J. (2009). Hetero­geneous recruitment of quadriceps muscle portions and fibre types during moderate intensity knee-extensor exercise: effect of thigh occlusion. Scandinavian journal of me­dicine & science in sports, 19(4), 576–584. 19. Loenneke, J. P. in Pujol, T. J. (2009). The use of occlusion training to produce muscle hyper­trophy. Strength & Conditioning Journal, 31(3), 77–84. 20. Loenneke, J. P., Wilson, G. J. in Wilson, J. M. (2010). A mechanistic approach to blood flow occlusion. International journal of sports medicine, 31(01), 1–4. 21. Loenneke, J. P., Wilson, J. M., Marín, P. J., Zo­urdos, M. C. in Bemben, M. G. (2012a). Low intensity blood flow restriction training: a meta-analysis. European journal of applied physiology, 112(5), 1849–1859. 22. Loenneke, J. P., Fahs, C. A., Rossow, L. M., Sherk, V. D., Thiebaud, R. S., Abe, T., ... in Bem­ iz prakse za prakso ben, M. G. (2012b). Effects of cuff width on arterial occlusion: implications for blood flow restricted exercise. European journal of applied physiology, 112(8), 2903–2912. 23. Madarame, H., Neya, M., Ochi, E., Nakazato, K., Sato, Y. in Ishii, N. (2008). Cross-transfer ef­fects of resistance training with blood flow restriction. Medicine and science in sports and exercise, 40(2), 258–263. 24. Madarame, H., Sasaki, K. in Ishii, N. (2010a). Endocrine responses to upper-and lower-limb resistance exercises with blood flow restriction. Acta Physiologica Hungarica, 97(2), 192–200. 25. Madarame, H., Kurano, M., Takano, H., Iida, H., Sato, Y., Ohshima, H., ... in Nakajima, T. (2010b). Effects of low-intensity resistance exercise with blood flow restriction on coagulation system in healthy subjects. Clinical physiolo­gy and functional imaging, 30(3), 210–213. 26. Manini, T. M. in Clark, B. C. (2009). Blood flow restricted exercise and skeletal muscle he­alth. Exercise and sport sciences reviews, 37(2), 78–85. 27. Mitchell, C. J., Churchward-Venne, T. A., West, D. W., Burd, N. A., Breen, L., Baker, S. K. in Phillips, S. M. (2012). Resistance exercise lo­ad does not determine training-mediated hypertrophic gains in young men. Journal of applied physiology, 113(1), 71–77. 28. Miyachi, M., Kawano, H., Sugawara, J., Taka­hashi, K., Hayashi, K., Yamazaki, K., ... in Tana­ka, H. (2004). Unfavorable effects of resistan­ce training on central arterial compliance. Circulation, 110(18), 2858–2863. 29. Moore, D. R., Burgomaster, K. A., Schofie­ld, L. M., Gibala, M. J., Sale, D. G. in Phillips, S. M. (2004). Neuromuscular adaptations in human muscle following low intensity resi­stance training with vascular occlusion. Eu­ropean journal of applied physiology, 92(4-5), 399–406. 30. Narici, M. V., Reeves, N. D., Morse, C. I. in Ma-ganaris, C. N. (2004). Muscular adaptations to resistance exercise in the elderly. Journal of musculoskeletal and neuronal interactions, 4(2), 161–164. 31. Nakajima, T., Kurano, M., Iida, H., Takano, H., Oonuma, H., Morita, T., ... in Nagata, T. (2006). Use and safety of KAATSU training: results of a national survey. International Journal of KA­ATSU Training Research, 2(1), 5–13. 32. Ogasawara, R., Loenneke, J. P., Thiebaud, R. S. in Abe, T. (2013). Low-load bench press train­ing to fatigue results in muscle hypertrophy similar to high-load bench press training. In­ternational Journal of Clinical Medicine, 4(02), 114–121. 33. Pedersen, B. K. (2013). Muscle as a secretory organ. Comprehensive Physiology, 3(3), 1337– 1362. 34. Pierce, J. R., Clark, B. C., Ploutz-Snyder, L. L. in Kanaley, J. A. (2006). Growth hormone and muscle function responses to skeletal mu­scle ischemia. Journal of applied physiology, 101(6), 1588–1595. 35. Rossow, L. M., Fahs, C. A., Loenneke, J. P., Thi­ebaud, R. S., Sherk, V. D., Abe, T. in Bemben, M. G. (2012). Cardiovascular and perceptual responses to blood-flow-restricted resistan­ce exercise with differing restrictive cuffs. Clinical physiology and functional imaging, 32(5), 331–337. 36. Russell, B., Motlagh, D., Ashley, W. W. (2000) Form follows function: how muscle shape is regulated by work. J Appl Physiol 88:1127–32. 37. Sale, D. G. (2002). Postactivation potentiati-on: role in human performance. Exercise and sport sciences reviews, 30(3), 138–143. 38. Schoenfeld, B. J., Peterson, M. D., Ogborn, D., Contreras, B. in Sonmez, G. T. (2015). Effects of low-vs. high-load resistance training on muscle strength and hypertrophy in well-trained men. The Journal of Strength & Condi­tioning Research, 29(10), 2954–2963. 39. Schoenfeld, B. J., Wilson, J. M., Lowery, R. P. in Krieger, J. W. (2016). Muscular adaptations in low-versus high-load resistance training: A meta-analysis. European journal of sport sci­ence, 16(1), 1–10. 40. Shield, A. in Zhou, S. (2004). Assessing volun­tary muscle activation with the twitch inter­polation technique. Sports Medicine, 34(4), 253–267. 41. Slysz, J., Stultz, J. in Burr, J. F. (2016). The effi­cacy of blood flow restricted exercise: A sy­stematic review & meta-analysis. Journal of Science and Medicine in Sport, 19(8), 669–675. 42. Takarada, Y., Takazawa, H., Sato, Y., Takebaya­shi, S., Tanaka, Y. in Ishii, N. (2000a). Effects of resistance exercise combined with modera­te vascular occlusion on muscular function in humans. Journal of applied physiology, 88(6), 2097–2106. 43. Takarada, Y., Nakamura, Y., Aruga, S., Onda, T., Miyazaki, S. in Ishii, N. (2000b). Rapid inc­rease in plasma growth hormone after low-intensity resistance exercise with vascular occlusion. Journal of applied physiology, 88(1), 61–65. 44. Takarada, Y., Tsuruta, T. in Ishii, N. (2004). Coo­perative effects of exercise and occlusive sti­muli on muscular function in low-intensity resistance exercise with moderate vascular occlusion. The Japanese journal of physiology, 54(6), 585–592. 45. Takano, H., Morita, T., Iida, H., Asada, K. I., Kato, M., Uno, K., ... in Eto, F. (2005). Hemodynamic and hormonal responses to a short-term low-intensity resistance exercise with the reduction of muscle blood flow. European journal of applied physiology, 95(1), 65–73. 46. Tanimoto, M., Madarame, H. in Ishii, N. (2005). Muscle oxygenation and plasma growth hormone concentration during and after resistance exercise: Comparison between “KAATSU” and other types of regimen. Inter­national Journal of KAATSU Training Research, 1(2), 51–56. 47. Wernbom, M., Augustsson, J. in Raastad, T. (2008). Ischemic strength training: a low-lo­ad alternative to heavy resistance exercise?. Scandinavian journal of medicine & science in sports, 18(4), 401–416. 48. West, D. W., Kujbida, G. W., Moore, D. R., Atherton, P., Burd, N. A., Padzik, J. P., ... in Ba­ker, S. K. (2009). Resistance exercise-induced increases in putative anabolic hormones do not enhance muscle protein synthesis or in­tracellular signalling in young men. The Jour­nal of physiology, 587(21), 5239–5247. 49. Williams, M. A., Haskell, W. L., Ades, P. A., Am­sterdam, E. A., Bittner, V., Franklin, B. A., ... in Stewart, K. J. (2007). Resistance exercise in individuals with and without cardiovascu­lar disease: 2007 update. Circulation, 116(5), 572–584. 50. Wise, F. M. in Patrick, J. M. (2011). Resistance exercise in cardiac rehabilitation. Clinical re­habilitation, 25(12), 1059–1065. 51. Yasuda, T., Abe, T., Sato, Y., Midorikawa, T., Kearns, C. F., Inoue, K., ... in Ishii, N. (2005). Muscle fiber cross-sectional area is increased after two weeks of twice daily KAATSU-resis­tance training. International Journal of KAAT­SU Training Research, 1(2), 65–70. 52. Yasuda, T., Fujita, S., Ogasawara, R., Sato, Y. in Abe, T. (2010). Effects of low-intensity bench press training with restricted arm muscle blood flow on chest muscle hypertrophy: a pilot study. Clinical physiology and functional imaging, 30(5), 338–343. Tim Kambic, dipl. kin. študent magistrskega študija Kineziologije Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport tim.kambic@gmail.com Dušan Videmšek, Damir Karpljuk, Tasja Videmšek, Mateja Videmšek Smucanje za mlajše otroke Izvlecek Igra je temeljno sredstvo, s katerim pri­stopimo k smucarskemu opismenjeva­nju mlajših otrok. Izvajamo lahko številne igrice na snegu, s pomocjo katerih otroci z veseljem in mimogrede usvajajo osnov­ne elemente smucanja. Otroke cim manj obremenjujemo z odvecnimi napotki; pustimo prosto pot njihovi ustvarjalno­sti. Pomembno je, da otrok sam pokaže zanimanje za smucanje, ucenje pa naj bo postopno in prilagojeno njegovi razvojni stopnji. Kljucne besede: smucanje, otrok, ucitelj, starši, igra, ucenje, oprema. Skiing for young children Abstract A game is the key method used to teach children how to ski. Many of the games can be carried out directly on the snow, and through them children, motivated by fun, learn the basic elements of skiing. Spearing the children of unnecessary guidance, we let their creativity flow. It is crucial for a child to show interest in skiing, while teaching should be gradual and adjusted to his or her developmental stage. Key words: skiing, child, teacher, parents, game, learning, equipment. .Uvod Ustrezne športne dejavnosti imajo velik pomen za otrokov celostni razvoj. Otrokovi potreba in pravica po igri in gibanju mo-rata biti zagotovljeni tako v vrtcih in šolah, kot tudi v otrokovem prostem casu. Tako moramo otroku omogociti športno de­javnost tudi v zimskem casu, ko so igrišca pokrita s snegom in je temperatura neko­liko nižja. Prav z gibanjem na svežem zraku izdatno pripomoremo k ohranjanju in kre­pitvi otrokovega zdravja in k pozitivnemu odnosu do narave. Zato so vse dejavnosti v naravi v zimskem casu prijetna in kori­stna popestritev (Videmšek, Pišot, Flisek in Pustovrh, 2010). Otroci z radostjo, veseljem in sprošcenostjo na nevsiljiv nacin vzljubijo novo vrsto gibanja in se prilagodijo na no-ve življenjske razmere. Smucanje je priljubljena športno-razvedril­na dejavnost v naravi v zimskem casu. Zara-di številnih pozitivnih ucinkov, ki jih ima na cloveka, je prav, da jo približamo tudi otro­kom. Pri poucevanju moramo predvsem spoštovati pravilo: smucanje naj bo za otro­ke igra in zabava (Videmšek, Gregorcic, Šti­hec in Karpljuk, 2004; Dobida in Videmšek, 2005). Otroka nikoli ne silimo na smucke, ce na to še ni pripravljen. Pomembno je tudi, da se ucenja smucanja lotimo postopno. Le na ta nacin bomo pri otrocih zasejali kal želje in potrebe po prijetnem in zdravem zimskem športnem razvedrilu tudi v po­znejših starostnih obdobjih. .Izbira osnovne opreme Pri smucanju ima pomembno vlogo smu-carska oprema, ki naj otroku omogoca udobno, varno in sprošceno smucanje (Pi­šot in Videmšek, 2010). Dolžina smuci naj bo primerna velikosti otroka; zacetniku naj ne segajo prek brade. Smuci morajo imeti urejene robnike ter na­stavljive varnostne vezi, ki smucarski cevelj varno pritrdijo na cevelj. Smuci morajo biti torej prilagojene otrokovi višini in teži. Vezi morajo biti nastavljene tako, da ustre­zajo teži otroka in da brezhibno delujejo. Zato je najbolje, da jih nastavi serviser, ki jih prilagodi tudi velikosti cevlja. Posebno pozornost moramo nameniti tudi smucarskim cevljem, ki naj bodo udobni. Ne smejo biti ne premajhni, ne preveliki, ampak ravno pravšnji. Zapenjajo naj se z dvema ali vec zaponkami, kar omogoca dober oprijem stopala in gležnja, po mo-žnosti naj imajo v goleni izražen rahel na­klon naprej. Palice naj otroku segajo do višine za 90 stopinj skrcene roke v komolcu. Dolžino palic izmerimo tako, da otrok narobe obr­njeno palico prime nad krpljico in palico navpicno postavi pred sabo na tla. Palica je ravno prav dolga, ce je med nadlahtnico in podlaktnico pravi kot. Varnostna celada je zelo pomemben, v vseh starostih vedno bolj prisoten, pri otro­cih pa obvezen del smucarske opreme. Nu-di zašcito pred udarci v glavo, ki so lahko zelo nevarni ali celo usodni. Nekateri otroci celado odklanjajo, ker nanjo niso navajeni, jo težje prenašajo ali pa želijo posnemati ucitelja. Zato je zaželeno, da jo uporabljajo tudi starši in ucitelj smucanja. Tudi starejši otroci bodo varnostno celado radi uporabljali in jo smatrali kot del smu-carske opreme, ne kot prisilo ali oznako majhnosti. S tem bo prispevek staršev in uciteljev k vecji varnosti na smucišcu dolgo­trajnejši in širšega pomena. Smucarska ce-lada za otroke se mora glavi trdno prilegati, pa tudi zapeta naj bo vedno dovolj cvrsto. Dobro je, da ima tudi šcitnik za obraz. V zelo mrzlem vremenu ima lahko otrok pod cela-do tudi tanko podkapo, ki se tesno prilega glavi. Sicer pa je celada obicajno že sama dovolj topla in ni smiselno, da bi otrok nosil pod njo še kapo. Ta je lahko tudi razlog, da se celada ne prilega dovolj varno in izgubi svojo vlogo (Videmšek in Pišot, 2007 b). .Priprava na smucanje Priprava na smucanje se ne zacne šele s pr-vim snegom, ampak traja vse leto. Otroka je potrebno spodbujati in mu omogociti, da ima vsakodnevno možnosti za razlicne gibalne dejavnosti, zlasti na prostem, s ci-mer bo razvijal svoje gibalne in funkcional­ne sposobnosti ter nekatere gibalne kon­cepte oziroma sheme. .Privajanje na smucar­sko opremo Privajanje na smuci se lahko pricne že do-ma ali v športni igralnici. Otrok lahko po­skusi, kakšen je obcutek drsenja na snegu. V ta namen potrebujemo improvizirane smuci iz lepenke ali drsece krpe ter nekaj domišljije. Ce na krpljice pritrdimo pluto­vinaste zamaške (zaradi zašcite tal), lahko pri hoji uporablja tudi smucarske palice. Otrok se lahko s prestopanjem premika po prostoru, se obraca v obe smeri (krivi­ne ali zadnji deli »smuci« ostanejo skupaj), hodi slalom mimo ovir (na primer plastenk, praznih jogurtovih lonckov itd.), hodi skozi predor (pod vrvico, ki jo napnemo v viši-no otrokovih prsi) itd. Krpljico palice lahko damo otroku med noge in ga vlecemo po prostoru (Videmšek in Pišot, 2007 b). Tako bo otrok dobil obcutek drsenja na vlecnici, še preden bo stopil na sneg. Na podlagi, ki je otrok ne more poškodovati, pa se lahko privaja že na pravo smucarsko opremo. Otroka spodbujamo, da si sam oblece in slece smucarski komplet ali kombinezon in da poskusi, kako lahko z okorno rokavi-co oprime smucarsko palico. Nauci naj se obuvati in zapenjati smucarske cevlje, nosi-ti smuci, preizkušati smucarsko prežo, hojo, obracanje, prestopanje itd. Otroku z igro in razlicnimi gibalnimi naloga-mi nudimo možnost pridobivanja obcutka za obremenitve razlicnih delov stopala (pr­sti, peta, celo stopalo) v smucarskem cevlju. Pomembne so tudi igre vlecenja vrvi za pridobivanje obcutka bocne obremenitve stopala, kar je dobra izkušnja za podobno vajo na snegu s smucmi za nastavek robni­ka, ki ima pomembno funkcijo pri obvlado­vanju smeri in hitrosti smucanja (Videmšek, Gašperšic in Videmšek, 2000). Z redno in raznovrstno pripravo na smu-canje ter prilagajanjem na opremo se bo otrok bolje zavedal lastnega telesa in zacel pridobivati zaupanje v svoje sposobnosti. Celovita razvitost otroka je tudi najboljša zašcita pred nezgodami, saj je sposobnost obvladanja lastnega telesa prvi pogoj za premagovanje okolišcin, v katerih se lahko otrok ponesreci. Izmed gibalnih sposobnosti, ki so še pose-bej pomembne pri smucanju, je potrebno izpostaviti zlasti koordinacijo gibanja, rav­notežje in moc. Vsebine, kot so rolkanje, vožnja s skirojem, kolesarjenje in drsanje bodo otroku še posebej koristile, saj bo tako posredno usvojil tudi vzorce gibanja in drsenja skozi prostor, ki mu bodo kasne­je pri ucenju smucanja še kako koristili. Ce pa obstaja tudi možnost, da se otrok pred smucanjem preizkusi v smucarski hoji in te­ku, je to nadvse priporocljivo (Flisek, Pusto­vrh in Videmšek, 2010; Makuc, Videmšek, Rodošek in Štihec, 2011). .Igre na snegu brez smuci Ce imamo na voljo dovolj snega, skupaj z otrokom naredimo velikega snežaka. Kdo bo prvi odbil snežaku lonec z glave? Kdo bo vrgel kepo višje? Kepe lahko mecemo tudi preko dolocenega cilja – to je lahko visoka ograja, smreka ..., z dolocene raz­dalje lahko ciljamo razlicne cilje in šteje-mo zadetke. Kdo bo naredil lepšo sliko? V novozapadlem snegu slikamo po snegu s svojim lastnim telesom. V takem snegu lah­ko izvajamo sonožne poskoke z namenom, da je vsak skok daljši in da sneg v prostoru med odtisom nog ostane nedotaknjen. S staro zracnico ali polivinil papirjem se lahko spustimo po bregu navzdol tudi brez sank. Kupimo lahko najrazlicnejše drsne podloge, kot je na primer lopata, krožnik ali bob. Ker so majhne in lahke, so zelo prak­ticne, vendar pa nekoliko manj udobne in varne, saj otrok sedi skorajda na tleh. Z drsnimi podlogami se lahko spušcamo samo po gladkih in položnih terenih, nikakor pa ne preko skakalnic ali visokih grbin! Še vedno pa so zelo priljubljene obicajne lesene sanke, ki so namenjene otrokom razlicnih starosti. Z otroki se sankamo tudi starši, zato naj bodo dovolj dolge in moc­ne. Vlecenje sani po bregu navzgor je zelo ucinkovita oblika rekreacije, zato naj otroci vlecejo sani najprej skupaj s starši, nato pa še sami. Foto: N. Makuc Opisane dejavnosti pomenijo pomemb-no pripravo na smucanje, saj otrok preko njih spoznava zimsko naravo, razlicne vrste snega, znacilnosti gibanja in drsenja skozi prostor, hkrati pa si tudi razvija potrebne gibalne sposobnosti. .Igre na snegu s smu-cmi Otrok se mora najprej privaditi na podalj­šano stopalo. V ta namen je smiselno, da se sreca z razlicnimi drsenji – predvsem potiskanji in vlecenji. Otrok, ki je doma iz­vajal gibanje z improviziranimi smucmi, bo tudi na pravih smuceh hitreje napredoval. Na smuci in palice se lahko prilagaja s po­mocjo razlicnih igric: otrok hodi naravnost, v krogu, po vecji osmici, ki smo jo narisali v sneg, sprva pocasi, potem pa vedno bolj hitro; vlecenje voza – otroka vlecemo po ravnini, potiskanje starega avtomobila – otroka potiskamo pred seboj; hodi in drsi po nekoliko nagnjenem terenu s podalj­šanim korakom; odriva se s palicama cim dlje – palici vbada med vezi in krivino ob zunanjem delu smuci; vozi skiro – drsi z eno smucko, z drugo nogo se odriva, zamenja smucko na drugo nogo in si pri tem poma­ga z eno ali obema palicama (Rausavljevic, Videmšek in Pišot, 2012). Ko je otrok že pridobil prve izkušnje, naj ho-di po ravnini brez palic. Njegovo pozornost skušamo preusmeriti s smuci na okolico. Lahko gremo na krajši sprehod ali pa po­stavimo ovire, okoli katerih otrok hodi. Ce ima otrok težave, ga primemo za roko. Na zacetku bo lahko otrok med hojo dvigoval smuci. Nekaj casa ga pustimo, nato mu pokažemo hojo brez dvigovanja smuci; s smucmi med hojo podrsamo naprej. Otrok lahko izvaja razlicne igrice (Pišot in Videmšek, 2004): drsi po eni smucki kot pri vožnji s skirojem; drsi s smucmi naprej, nazaj, na mestu; dviguje smuci z visokim dvigovanjem kolen; dviguje krivine izme-nicno; nagiba se s telesom naprej in nazaj; v razkoraku se nagiba v stran z upogibanjem ene in druge noge v kolenu izmenicno; dotika se krivin in zadnjih delov smuci; pre­stopa okrog svoje osi, okrog krivin, okrog zadnjih delov; izvaja poskoke z ene nogo na drugo; naredi širok razkorak z nogami, dvigne roke (»klip«), nato izvede globok nihajoc predklon (»klop«) ter s snegom po­škropi nazaj; oponašamo živali in igramo, da smo miške (otrok izvaja kratke korake), sloni (otrok hodi z dolgimi koraki). Otroka primemo za roko in ga vlecemo na smuceh; vlecemo ga s pomocjo smucar­skih palic; palico ima med nogami, tako da se z zadnjico opira na krpljico – naloga je pomembna, ker navaja otroka na vožnjo z žicnico. .Drsenje in smuk na­ravnost Dejavnik, ki lahko pomembno vpliva na ucenje prvih korakov na snegu, je izbira primernega terena. Zacnemo na zelo blagi in kratki strmini z ravnim, dolgim, širokim in varnim iztekom. Še bolje je, ce iztek preide v blago protistrmino. Na vrhu brega, po ka­terem se spušcamo, naj bo ravnina, da se otroci lahko pripravijo za smuk. Vadimo razlicne drže na mestu (Pišot in Vi-demšek, 2004): smo leseni vojaki – drža je toga, vzravnana; smo zmeckana obleka – globok predklon, nizka preža; zdaj pa smo smucarji – smuci so razklenjene v širini bo­kov, stojimo enakomerno uravnoteženi na obeh smuceh, telo je primerno pokrceno v skocnem, kolenskem in kolcnem sklepu obeh nog, trup je rahlo nagnjen naprej, gledamo naprej. Ko si otrok zaželi spušcati po bregu nav­zdol, izberemo blago strmino z iztekom v ravnini. Na zacetku je najbolje, da se otrok spušca od enega do drugega odraslega, ki ga caka na izteku. Ko se otrok že pocuti toliko varnega, mu smuk naravnost popestrimo na naslednje nacine (Videmšek in Pišot, 2007 c): izvaja smuk z nihanjem rok v odrocenju – opona­ša pticka; ploska pred in za telesom; med smukom nekajkrat pocepne in se vzravna; med vožnjo navzdol pobira predmete na eni in drugi strani; smuca skozi predore, narejene iz treh smucarskih palic, skozi raz­licne penaste ovire iz pravljicnega sveta – prehaja iz visoke v nizko prežo; izmenicno dviguje zadnje dele smuci – najprej v po-casnem ritmu medveda – copa-cop, po­tem hitrejšem zajca – hop-hop; izmenicno smuca po eni smucki; prestopa iz smucine v smucino; preskoci oviro – vejico, kepo ... Seveda pri ucenju prvih korakov na snegu brez padcev ne gre. Otroka naucimo, kako se v primeru padca najlažje pobere. Smuc­ki je treba potegniti cim bolj pod telo, se nagniti naprej, opreti na palici in dvigniti. Ko se bo otrok na ta nacin pobral na bre­gu, mora imeti smuci vzporedno z bregom (pravokotno na vpadnico), drugace se bo odpeljal navzdol. Otroka naucimo, da mora najprej postaviti smuci na spodnjo, nižjo stran smucišca. Poskrbimo, da bo razpo­loženje cim bolj sprošceno (Videmšek in Videmšek, 2000 a). .Klinasti položaj Vecina otrok bo med drsenjem sama poi-skala najprimernejši položaj smuci in prešla v prežo oziroma »klin«. V klinastem položa­ju so smuci v krivinah v širini bokov, v za­dnjih delih pa širše razklenjene. Ta položaj je za otroka in zacetnika najlažji in še vedno naraven nacin drsenja, tako bo olajšano tu­di prvo spreminjanje smeri in pot do prvih zavojev (Pišot, Videmšek in Fabretto, 2008). .Zaustavljanje Pomembno je, da otroka že na samem za-cetku naucimo tudi zaustavljanja na snegu. V ta namen je najlažje in naravno priti iz klinastega položaja s potiskom kolen nav­znoter v nižjo prežo – plug in tako ustaviti smuci. .Uporaba smucarske vlecnice Na smucarsko vlecnico zacnemo otroka prilagajati cim prej, tako bo smucanje zanj veliko bolj zabavno in manj utrudljivo. Na zacetku ucenja smucanja pa tudi kasneje je namrec smiselno otroku olajšati vzpenjanje v izhodišcni položaj, saj je to zanj naporno in dolgocasno. Otroka najprej spremljamo na vlecnici, kmalu pa bo smucarsko vlecni-co uporabljal tudi samostojno (Videmšek in Videmšek, 2000 b). 69 Otroka odpeljemo do vznožja, kjer si ogle-da, kako naj se postavi, sprejme sidro ali krogec in nadaljuje vožnjo proti vrhu. Ob tem poudarimo, da med vožnjo ne sme sesti, ker to vodi v zanesljiv padec. Pri pr-vih poskusih potrebujemo vsaj dve odrasli osebi. Ena pomaga pri vstopu, druga pri iz­stopu z vlecnice. Otroku narocimo, naj se v primeru padca cim hitreje pobere in uma­kne izpod vlecnice na stran ter nas tam pocaka. Negotovemu otroku pomagamo tako, da ga nekajkrat med nogami peljemo na vrh. Tako bo otrok dobil potreben obcu­tek za samostojno vožnjo. Otrok naj prvih nekaj voženj z vlecnico opravi brez palic. Palice na vrh po potrebi prinesemo sami. Lahko izvaja razlicne igri­ce za privajanje otrok na vlecnico: Igra Konj in voz – otroku damo palico med noge (uporabimo našo palico), tako da je naslo­njen na krpljico in se z obema rokama drži za palico. Konj vlece voz (otroka) in spremi­nja hitrost, otrok je naslonjen na krpljico. Otroka pripravimo tudi na vzpenjanje z vlecnico. Palici primemo z zunanjo roko (držimo jih na sredini), notranjo roko pripra­vimo na prijem sidra ali krožca. Hitro stopi-mo v smucino – naravnamo smuci v smer vožnje, stojimo vzravnano na obeh nogah, pripravljeni na rahel sunek. Pomembno je, da na sidro ne sedemo, ampak se le naslo­nimo! Med vožnjo navzgor smo ves cas vzravnani in pazimo na ravnotežje (se ne oziramo). Ce med vožnjo pademo, takoj izpustimo sidro (krožec) in se umaknemo izpod vlecnice. Otroku razložimo, kako varno izstopimo z vlecnice. Ko pridemo na vrh, se rahlo po-vlecemo naprej in spustimo sidro (krožec). Nato stopimo v stran in hitro zapustimo izstopno mesto, da naredimo prostor dru­gim. Veliko bolj enostavna in otroku prijazna pa je nedvomno tekoca preproga. Otrok si z njo na enostaven nacin pomaga navzgor, hkrati pa pridobiva tudi izkušnje za nadalj­nje ucenje. .Zabavno ucenje smu-canja Ko je otrok usvojil smuk naravnost, mu lahko organiziramo razlicne igrice, s kate­rimi ga navajamo na bocno drsenje. Igra Super radirke – iz kratkega smuka poševno na prelomnici popustimo nastavek robni­kov in zacnemo bocno drseti (radiramo). Kjer radiramo sledove svincnika, nastavek robnikov bolj popustimo, kjer radiramo ke­micni svincnik, pa manj (Pišot in Videmšek, 2004). Otrok lahko smuca tudi poševno preko smucišca – naklonine. Izvajamo lahko igrice (Pišot in Videmšek, 2004): Precrtamo smucišce – imamo dve ravnilci (smucki), spustimo se poševno po bregu navzdol v eno in nato v drugo stan ter tako precrta-mo smucišce; Pobiramo smeti – med vožnjo pobiramo namišljene ali pripravljene pred-mete (smeti, kepe, vejice ...), ki so na spodnji strani smucke; Polnimo blazino z nožno tla-cilko – dvigamo zadnji del zgornje smucke; Zaviramo, rišemo – na nekoliko bolj strmem delu z obema palicama (konicama) drsamo po snegu pod smucmi; Stopimo v zgornje nadstropje – iz poševnega smuka paralel-no prestopimo navzgor – v višjo smucino; Rišemo crko C – v visoki smucarski preži se spustimo v strm, poševen smuk, pocasi zacnemo z enakomernim gibanjem nav­zdol pritiskati na notranji robnik spodnje smucke. Tako vodimo smuci v zavoj, ki ga zakljucimo v nizki preži; Pozabljivi Miha – prekinemo smuk in preidemo v škarjasto prestopanje (pozabljivi Miha neprestano nekaj pozablja, zato se zaustavlja). Nato otroka z igricami postopno navajamo na prenos teže na strmini: Hi, konjicek – kol si damo med noge. Držimo ga z obema ro­kama pred seboj. S premikom levo in desno usmerjamo nagib telesa in smuci v zavoje. S tem, ko otrok s smucarskim kolom vesla, igraje pridobiva izkušnjo prenosa teže, se nagiba v zavoj in spreminja smer; Veslanje – kol prime-mo precno pred telesom. Med vožnjo navzdol “veslamo”, tako da se izmenicno dotikamo tal s koncema kola, kar nas bo usmerjalo v zavo­je; Trkanje na sosedova vrata – tulci (kanglice, škatle ...) so razvršceni na levi in desni strani širšega hodnika. Otrok s palico izmenicno trka na tulec, palico prelaga v desno ali levo roko. Otrok nagaja – trka na sosedova vrata, to ga usmerja k prenosu teže, kar ga vodi v zavoj (Vi­demšek in Pišot, 2007 c). Plužni položaj (krivini smuci sta skupaj) izvajamo kot vajo za pridobivanje obcut­ka nastavka robnikov in kot preizkušnjo zaustavljanja. Izvajamo lahko igrico (Pišot in Videmšek, 2004): Škarjice Hrustalke – iz smuka naravnost preidemo v plužni polo-žaj in nazaj v smuk naravnost. Škarjice Hru­stalke strižejo “šlik” (smuk naravnost), “šlak” (plužni položaj). Vajo izvajamo ritmicno in pazimo na vzdrževanje hitrosti. Otrok lahko z igricami vadi tudi klinasti položaj (krivini smuci sta v širini bokov): Iz­plužimo ovinke – vozimo po ozki cesti (smuk poševno v klinastem položaju), ovinke pa razširimo z izpluženjem obeh smuci. Plug po zavoju zapremo in nadaljujemo smuk poševno do naslednjega “ovinka”. Postopoma lahko otroka navajamo na na­vezovanje zavojev. Igramo se razlicne igrice (Pišot in Videmšek, 2004): Gor / dol – vajo izvajamo na ravnem delu. “Gor” – smo lahki, “dol” – smo težki (kolena!). “Gor” – so-nožno, “dol” – nagib izmenicno na eno in drugo stran; Razveselimo žalostno plužno vozilo –smo zaprta plužna vozila (pokaže-mo položaj smuci), ki so jih peljali na od-pad, ker ne znajo široko plužiti in na vsa­kem zavoju škripajo. Otroci pa so jih danes razveselili in jih pripeljali na naše smucišce, kjer bodo veselo vijugala in na “ovinkih” glasno “škripala”: “Škrip” (gor – razbreme­nitev), “škrap” (dol – obremenitev bodoce zunanje smucke). Poudarjeno je gibanje v kolenih, pogled je usmerjen naprej. Vozila so navdušena, želijo preizkusiti, ce znajo voziti okrog tulcev. Igro ponovimo, pope-strimo z ovirami (tulci) – ne pozabimo na škrip pri tulcu; Igre s palicami – med vožnjo podajamo palico, ki jo držimo pokoncno, iz roke v roko. Palico vržemo v zrak (se dvi­gnemo gor) in jo ulovimo (se spustimo dol). Poudarjamo izrazito gibanje »gor« (med iz­menjavo palice iz roke v roko) in »dol« (ko je palica v eni ali drugi roki). Vozimo med razlicnimi oznakami (vejice, tulci …). Postopoma dodamo še vbod palic in smuci bodo vedno bolj drsele v para­lelni položaj. Ta bo s hitrostjo smucanja še bolj izražen in otrok bo kmalu spretno nadziral smuci v paralelni drži. Igrice lahko izvajamo na položnem terenu: Pok/pik – va­dimo gibanje dol – gor ob vbadanju palice. Za lažjo uskladitev vboda z razbremenitvijo uporabimo izraz “PIK”– gor, izgovarjamo ga z visokim tonom glasu, “POK”– dol, izgovar­jamo ga z nizkim tonom glasu. Razlicne igrice otroka pritegnejo in zabava­jo, hkrati pa ga zaradi domiselne vsebine, ki spodbuja primerno izvedbo gibanja, vo­dijo v spremembo smeri in usvajanje nove pomembne stopnje smucarskega znanja – osnovno vijuganje (Pišot in Videmšek, 2004). .Ucenje smucanja na bolj zahtevnem smu-cišcu Kadar je smucišce bolj zahtevno, s priho­dom otroka na vrh nastopi nova težava: obstaja namrec nevarnost, da nam otrok »uide« po bregu navzdol. Uporabimo lah­ko enega od naslednjih nacinov (Videmšek in Videmšek, 2000 b; Pišot in Videmšek, 2010; ): • · Otroka postavimo predse med noge, z rokami ga držimo pod pazduho. Sla­bost tega nacina je, da se otrok med smucanjem velikokrat prepusti vode­nju odraslega. Da to preprecimo, otroka veckrat za hip spustimo, s tem pa se bo prisiljen postaviti v pravilen položaj. Na ta nacin lahko premagujemo bolj strme odseke smucišca. • · Položaj odraslega in otroka je enak kot pri prvem nacinu. Oba držita za pali­ci (odrasli za en del, otrok za drug del palic). Odrasli s palicami vodi otroka v zavoj. • · Otrok stoji poleg nas (ob boku). Pali­ce držimo vodoravno pred otrokom. Otrok jih prime z obema rokama. Med smucanjem otrok poskuša samostojno izpeljati zavoj, odrasli mu sledi. Pri tem pazi, da s svojimi smucmi otroka ne ovi­ra. • · Otroku okoli pasu privežemo vrv. Otrok poskuša samostojno izpeljati zavoje, vrv pa mu preprecuje pobeg po bregu navzdol. • · Odrasli lahko z vzvratno vožnjo vodi otroka v zavoje. Med vožnjo lahko drži za krivine otrokovih smuci. S tem kon­trolira otrokovo hitrost, hkrati pa mu z gibi rok pomaga izpeljati zavoj. • · Otroku lahko omogocimo izkušnjo drsenja z didakticnim pripomockom – »pilotom«, s katerim ga lahko usmer­jamo in mu zagotavljamo obcutek var-nosti. Kmalu bo otrok brez strahu drsel tudi sam. • · Otroka lahko vodimo po smucišcu tudi s smucarskimi vajetmi. Gre za pripomo-cek, ki ga pritrdimo otroku okoli pasu in stegen. Z njimi se otrok med smuca­njem pocuti varno. Poskusimo vec nacinov in izberemo naj­ustreznejšega. Izkušnje kažejo, da že po nekaj skupnih vožnjah otrok pridobi dovolj samozavesti in znanja za samostojno smu-canje. Te nacine uporabljamo tudi pri zace­tnikih, ki jim že uspeva izvesti nekaj zavojev. Otrok namrec z daljšim spustom pridobi veliko vec kot z nekaj krajšimi. .Uporaba pripomoc­kov Pri delu na snegu je priporocljivo, da upo­rabljamo številne ucne pripomocke, ki so prilagojeni razvojni stopnji otrok in vsebi­nam, ki jih posredujemo otrokom. Služijo predvsem sprotni in lažji kontroli, kako so izvedene naloge, ki jih ucimo (Matijevec, 2003). Izbira ustreznega pripomocka naj bo skladna z namenom vadbe ter cilji, ki jih skozi proces ucenja želimo doseci. Pri mlajših otrocih pogosto uporabljamo pri­pomocke tudi za popestritev vadbe, saj lahko hitro postane monotona in prevec enostranska. S pripomocki otroku lažje omogocimo no-vo izkušnjo in bogatimo njegovo gibalno znanje. Obogatimo custveno ucenje in ga za delo dodatno motiviramo, s cimer po­sredno omogocimo razvijanje tudi drugih dejavnikov (Flisek in Žvan, 2004). Ucni pripomocki razlicnih oblik in barv otroka pritegnejo; želi si jih uporabljati in jih preizkusiti. Z njim si želi izvajati dejavnosti kot ucitelj in drugi sovrstniki. Barvni pripo­mocki, kot so žoge, obroci, kiji itd., povzro-cijo reakcijo v otrokovem doživljanju. Posebnost poucevanja otrok je v tem, da jim tako hitro omogocimo novo izkušnjo in s tem obogatimo njihovo gibalno zna­nje (Flisek, Pustovrh in Videmšek, 2010). Ob tem se moramo zavedati tudi drugih pred­nosti, ki jih ima tak nacin dela. Pripomocek, na primer rumen obroc, ki ga vkljucimo v gibalno nalogo, ima pomembno vlogo tu­di zato, ker hitro preusmeri otrokovo pozor­nost. Tako pozabi na strah pred padcem, odsotnost staršev, nepoznane sovrstnike itd. in se hitro aktivno vkljuci v vadbo. Tak nacin dela otroka dodatno motivira in obogati custveno ucenje, posredno pa razvija tudi obcutek odgovornosti in pozi­tivnega odnosa do opreme. V otrokovem razvoju so izredno pomembne raznovr­stne izkušnje. Vsaka sprememba situacije, okolja, modifikacija gibalne naloge ali igre pomeni otroku nov problem. K reševanju le-tega pristopi celostno (integrativno), ob upoštevanju poprejšnjih informacij (iz­kušenj) in ob vplivu znacaja, spoznavnih, custvenih in socialnih razsežnosti (Makuc, Videmšek, Rodošek in Štihec, 2011). Pri ucenju mlajših otrok izbiramo med naj­razlicnejšimi pripomocki. Ucni pripomocki so sredstva, ki jih ucitelj aktivno vkljucuje v procese poucevanja (odnos ucitelj – ucenec) in delujejo kot podkrepitev pro-cesa ucenja. V ta namen lahko velikokrat uporabimo tudi razlicne športne rekvizite (športna orodja, drobni rekviziti). Primerni morajo biti za delo na snegu (mraz, vlaga), biti morajo varni (celi, nepoškodovani in brez ostrih delov) in iz ustreznih materia­lov (guma, primerna plastika, zašciten les ...) (Pišot in Videmšek, 2004). Njihov videz mora biti zanimiv in prijeten, kar dosežemo s pisanimi in živimi barvami. Uporabimo lahko: visoke in nizke stožce, obroce, žoge, palice, razlicno dolge kolicke, razlicne talne oznacbe, balone, kolebnice, kocke, blazine, kije itd. Pogosto ucitelji smucanja nimajo na voljo ustreznih športnih pripomockov. Problem je rešljiv z malo domišljije in ustvarjalnosti. Ta nam pomaga do improviziranih pripo­mockov, kot so prazne plastenke, napol­njene s pobarvanim peskom, živo obar-vane plocevinke, kosi starih pisanih cunj, žoge iz prelepljenega casopisnega papirja, smrekove vejice in še marsikaj drugega, kar lahko uporabimo v enake namene. Pripo­mocki, ki jih lahko otroci pripravijo sami, so velikokrat še bolj zanimivi. Kljub pestri ponudbi razlicnih pripomoc­kov so ucitelji pri ucenju smucanja otrok pogosto omejeni. Veckrat je to tudi razlog za neuporabo kolickov, stožcev, obrocev, markerjev, vrvi, elastik, balonov itd. Vadba s pripomocki namrec zavzema veliko pro-stora na smucišcu, poleg tega obstajajo še drugi problemi, kot so pomanjkanje casa, transport pripomockov na smucišce in drugi dejavniki, ki ucitelje smucanja od­vracajo od pogostejše uporabe didakticnih pripomockov. Po zakonu lahko ucitelj smucanja deluje na smucišcu le z dovoljenjem upravljalca smu-cišca. Tako je ucitelj smucanja dolžan pred­hodno najaviti število ucencev in sporociti, ali bo pri poucevanju smucanja uporabljal ustrezne pripomocke. V primeru vadbe z uporabo ucnih pripomockov (kolicki, stožci, itd.) je upravljalec smucišca dolžan prostor z omenjenimi poligoni zavarovati z obvestilnim znakom in trakom (Makuc, Vi-demšek, Rodošek in Štihec, 2011). • Obnašanje na smuci-šcu Smucanje je prijetna aktivnost tako za otroke kot tudi za odrasle, vendar obstaja tveganje in možnost poškodb. Doslednost upoštevanja pravil in dolocil varnosti na smucišcih mora biti vedno na prvem me-stu, kar velja tako za posameznike kot za vodene skupine. Ne pozabimo, da »nesre-ca nikoli ne pociva«, hkrati pa se moramo zavedati odgovornosti in posledic krivde, ki jih vsem udeležencem na smucišcu, pred­vsem pa uciteljem smucanja nalaga zako­nodaja (Lešnik in Žvan, 2007). Ko otrok usvoji osnovne elemente smuca­nja, ga naucimo spoštovati FIS-ova vedenj-ska pravila za smucarje, ki veljajo za otroke in tudi za odrasle. Smucar se mora na pri­mer obnašati tako, da nikogar ne ogroža ali mu škoduje; hitrost mora prilagoditi svojemu znanju in razmeram na smucišcu; preden odsmuca po progi, mora pogledati navzdol in navzgor, ce je varno zanj in za druge; ne sme se ustavljati na zahtevnejših delih smucišca, razen v sili; za vzpenjanje in sestopanje lahko uporabi le rob smuci-šca; upoštevati mora signalne in prometne znake na smucišcih, izogibati se mora usta­vljanju na ozkih in nepreglednih delih, ce to ni nujno potrebno; smucar, ki je tam padel, se mora cim hitreje umakniti in opozoriti na svojo navzocnost … (Pišot in Videmšek, 2004). Pomembno je, da otroci poznajo in upoštevajo ta pravila, saj je del poucevanja smucanja tudi vzgoja dobrega in varnega smucarja. .Literatura 1. Dobida, M. in Videmšek, M. (2005). Analiza poucevanja alpskega smucanja najmlajših. Šport, 53(4), 49–53. 2. Flisek, M., Pustovrh, J. in Videmšek, M. (2010). Oblikovanje akcijske strategije uveljavljanja teka na smuceh v predšolskem obdobju. Šport, 58(3/4), 119–125. 3. Lešnik, B. in Žvan, M. (2007). Naše smucine: teorija in metodika alpskega smucanja. Lju­bljana: SZS – Združenje uciteljev in trenerjev Slovenije. 4. Makuc, N., Videmšek, M., Rodošek, D. in Šti­hec, J. (2011). Analiza uspešnosti razlicnih naci­nov vadbe smucanja predšolskih otrok. Ljublja­na: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 5. Matijevec, V. (2003). Pot mojstrov: smucati z glavo. Ljubljana: Marbona. 6. Pišot, R. in Videmšek, M. (2004). Smucanje je igra. Ljubljana: Združenje uciteljev in trener­jev smucanja Slovenije. 7. Pišot, R., Videmšek, M. in Fabretto, M. (2008). Sciare è un gioco. Udine: Forum, Editrice Uni-versitaria Udinese. 8. Pišot, R. in Videmšek, M. (2010). Smucanje je igra: didakticni film. Koper: Univerza na Pri­morskem, Znanstveno-raziskovalno središce Koper, Inštitut za kineziološke raziskave, Za­ložba Annales, Pedagoška fakulteta. 9. Rausavljevic, N., Videmšek, M. in Pišot, R. (2012). Igrom do prvih koraka na snijegu. Za­greb: Hrvatska olimpijska akademija. 10. Videmšek, M. in Videmšek, D. (2000 a). Veselo na smuci. Šport, 48 (4), 15–16. 11. Videmšek, M. in Videmšek, D. (2000 b). Me-tode in oblike dela pri ucenju alpskega smu-canja. V: Smucanje 2000+ gradiva teoreticnih predavanj. Ljubljana: ZUTS Slovenije. 12. Videmšek, D., Gašperšic, B. in Videmšek, M. (2000). Varno in igraje na smuci. Ljubljana: ZUTS Slovenije. 13. Videmšek, M., Gregorcic, I., Štihec, J. in Kar­pljuk, D. (2004). Analiza razlogov za vkljuce­vanje otrok v šolo alpskega smucanja. Šport, 52 (4), 65–69. 14. Videmšek, M. in Pišot, R. (2007 a). Šport za naj­mlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 15. Videmšek, M. in Pišot, R. (2007 b). Otrokova prva smucarska oprema. Polet: magazin Dela in Slovenskih novic, 6 (5), 54–55. 16. Videmšek, M. in Pišot, R. (2007 c). Igraje na smuci. Polet: magazin Dela in Slovenskih novic, 6 (7), 52–54. 17. Videmšek, M. in Pišot, R., Flisek, M. in Pusto­vrh, J. (2010). Hoja in tek na smuceh za mlajše otroke. Šport, 58 (3/4), 126–129. Pred. Dušan Videmšek, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za farmacijo dusan.videmsek@ffa.uni-lj.si Marta Bon, Saša Kuburovic, Marko Šibila Razvoj rokometa na mivki Izvlecek V clanku predstavljamo rokomet na mivki. Cilj clanka je na osnovi analize strokovnih in zgodovinskih dejstev osvetliti nadaljnje razvojne možnosti razvijajoce se pano­ge. Od rokometa se rokomet na mivki v osnovi razlikuje v strukturi igralne podlage in v pravilih, v bistvu pa tudi v filozofiji, tehniki in taktiki. Poudarjen je vidik atraktivnosti, estetike telesa, »fair playa«, zabavnosti. V svetu se igra hi-tro razvija, intenzivna je medijska pojavnost, znanstveni vidik je precej manj znacilen, razen v Španiji. V Sloveniji, v primerjavi z intenzivnim svetovnim razvojem, organiza­cijski in strokovni razvoj precej zaostajata. Dve desetletji nazaj beležimo nekaj dokaj spontanih oblik turnirjev, dve reprezentancni aktivnosti (leta 2002 in 2015), 4 državna prvenstva (leta 2016 tudi prvic za mlajše starostne kate­gorije). Nacrtnega sistematicnega pristopa pri razvoju rokometa na mivki še ni zaznati. Namen clanka je pred­stavitev dosedanjega strokovnega in zgodovinskega ra­zvoja, analiza in sinteza dostopnih virov in literature ter osvetlitev razvojnih možnosti panoge. Na osnovi analize in sinteze predlagamo RZS model ukrepov predvsem: aktivno podporo projektu, vzpostavitev sistema tekmo­vanj, usposabljanje deležnikov, povezava z OKS in z uni-verzami ter ustrezen komunikacijski nacrt za nacrtovane aktivnosti. Kljucne besede: rokomet na mivki, zgodovinski razvoj, vsebina igre. Development of beach handball Abstract The article presents beach handball, its expert and historical development until the present day, an analysis and a synthesis of available resources and literature as well as sheds light on its development possibilities. Basically, beach handball differs from handball in the structure of the playing ground and the rules, but essentially also in terms of philosophy, technique and tactics. The aspects of attractiveness, aesthetics of the body, fair play and fun are pronounced. This game has been developing fast in the world and its media coverage is intense. In some countries (e.g. Spain) it has also received scientific research attention. In Slovenia, compared to the intense global development, its organisational and expert development is strongly lagging behind. There were some quite spontaneous tournaments two decades ago, two national team activities (in 2002 and 2015) and 4 national champi­onships (also in 2016 for younger age categories). There has not been any planned systematic approach to the development of beach handball yet. Based on the analysis and synthesis we propose to the Handball Federation of Slovenia a model of measures, particularly the following: active support to the project, establishment of a system of competitions, training for stakeholders, connections with the National Olympic Committee of Slovenia and universities as well as an appropriate communication plan for the scheduled activities. Keywords: beach handball, historical development, content of the game • Uvod Rokomet na mivki je relativno mlada, tri desetletja stara športna disciplina, ki se po svetu naglo razvija. Iz zgodovinskega in geografskega vidika so v ospredju države z mivkastimi danostmi (Italija, Španija, Hrva­ška, Portugalska); vec kot desetletje obsta­jajo tudi dvorane s pešceno podlago pov-sod po svetu, najvec v Nemciji in Ukrajini. Za zacetne organizirane oblike tekmovanj velja leto 1992 s prvenstvom v Italiji, nato so se prvenstva nadaljevala na evropski in svetovni ravni, tudi za mlajše starostne ka­tegorije in za oba spola. Od 2001 je zazna-ti sistematicni pristop pri razvoju pravil in delovanja uradnih oseb (sodnikov in dele­gatov) in od takrat so za vsako tekmovanje objavljene analize sojenja in igre (http:// activities.eurohandball.com/beach-han­dball/publications/page-22). Kot za vsako drugo panogo je tudi tu infrastruktura pogoj razvoja, zelo aktualne so pobude za uvrstitev v program Olimpijskih iger. Iz analize medijske pojavnosti je ocitno, da je vodilni komunikacijski kanal fotografija, veliko je tudi video posnetkov atraktivnih potez. Rokomet na mivki se obravnava kot del posebnega življenjskega stila (»Beach life style and culture«). Rokomet na mivki se je v teh treh desetle­tjih od pojava v svetu naglo širil. Sedaj je razširjen po vec kot 50 državah, tudi v ne­katerih rokometno manj razvitih (Anglija, Škotska). V Sloveniji je bil prvi turnir orga­niziran v Izoli leta 1997, nato je bilo na Slo­venski obali vec turnirjev in organiziranih ali neorganiziranih oblik tekmovanj. Leta 2003 je bil v Portorožu odmeven turnir v rokometu na mivki na novo izgrajenih igri-šcih v Portorožu, idejna pobudnika pa sta bila Andrej Pocrvina in Iztok Godec (Bon, 2002) . Vmes je bilo še nekaj poskusov or-ganizacije turnirjev (2004 in 2005) in držav­nih prvenstev. Prave elemente državnega prvenstva beležimo leta 2014. Glede na tempo razvoja panoge in glede na sistematicni pristop Evropske roko­metne zveze pri razvoju panoge na vseh ravneh je pricakovati nadaljnji razvoj in raz­cvet panoge, ki ima vse elemente sodobne športne panoge. • Glavne znacilnosti rokometa na mivki Osnovne tehnicno-takticne aktivnosti (po-daje, streli, obrambne dejavnosti) izhajajo iz rokometa. Glavne razlike, predvsem v znacilnostih gibanja in v izvedbi, izhajajo iz podlage (mivke), ki onemogoca oziroma spreminja nekatere aktivnosti, kot je na pri­mer vodenje žoge. Tudi hitrosti, ki jo igralci lahko razvijejo z žogo ali brez nje, so nepri­merno nižje. Pešcena podlaga pa po drugi strani omogoca »mehkejše« padce oziro-ma jih prav vzpodbuja. Z mnogimi padci pa se naceloma mocno povecuje raven atraktivnosti in zabavnosti igre. Eno najvecjih razlik med igro rokometa v dvorani in na mivki v zacetni fazi razvoja predstavlja vloga vratarja. Medtem ko je v rokometu njegova vloga branjenje in so-delovanje v zacetni fazi protinapada, se je v zacetni fazi v rokometu na mivki aktivno vkljuceval v fazo napada. Navedena tak­ticna rešitev je bila posledica dejstva, da pravila opredeljujejo, da se zadetek vratarja šteje dvojno. Vkljucevanje vratarja v napad tudi omogoca in povzroca številcno pred­nost v napadu (igra 4. napadalcev proti 3. branilcem), kar pa je glavna znacilnost sodobnega modela rokometa na mivki. Z vidika branjenja pa je najvecja pozornost usmerjena k preprecevanju zadetkov, ki štejejo dvojno. To seveda zelo spreminja taktiko v primerjavi z rokometom, pred­vsem pa to, da se v obrambi prakticno ves cas igra v številcni podrejenosti. Prav tako kot vratarjev zadetek, šteje dvoj-no tudi zadetek, dosežen na atraktiven na-cin (»pirueta«, »cepelin«). Atraktiven zade­tek je dosežen takrat, ko igralec sprejme in vrže žogo v zraku na vrata (v rokometnem žargonu imenujemo to aktivnost cepelin). Takšna izvedba od igralcev zahteva zaple­teno izvajanje tehnike v naslednjih vidikih: casovna usklajenost odskoka, pozicija strel-ca glede na gol, tocnost podaje ter zazna­vanje aktivnosti obrambnih igralcev. V primeru, da sodnik v rokometu na mivki pusti prednost in igralec doseže zadetek, je ta vreden eno tocko. Ce pa sodnik ne pusti prednosti in igro zaustavi ter dosodi kazen-ski strel, ima igralec priložnost, da z zadet­kom doseže dve tocki (Bon, 2002). Prostor za menjave se razteza po celi dolži­ni igrišca, s tem, da sta ekipi vsaka na svoji strani igrišca. To omogoca hitro menjavo igralcev v napadu in obrambi z namenom doseganja zadetkov, ki štejejo dve tocki. Na hitrosti pridobi tudi igra. V rokometu na mivki se vsak polcas šteje posebej. Ce je izid ob polcasu neodlocen, se uporablja metoda »zlatega gola«. V pra­ksi to pomeni, da je zmagovalec polcasa tista ekipa, ki prva doseže zadetek v po­daljšku. Ce vsako moštvo zmaga po en polcas, kar pomeni, da je rezultat 1 : 1, pa uporabimo metodo »shoot-out« oziroma igralec proti vratarju. Oba vratarja morata vsaj z eno no-go stati na vratarjevi crti. Igralec mora stati na igrišcu z eno nogo na desni ali levi sticni tocki crte vratarjevega prostora in vzdolžne crte. Po sodnikovem žvižgu igralec vrže žo-go nazaj svojemu vratarju, ki stoji na crti v 74 vratih. Žoga se pri tem ne sme dotakniti tal. Ko je igralec vrgel žogo, se lahko oba vra­tarja premakneta naprej. Vratar, ki drži žo-go, mora ostati v vratarjevem prostoru. Po treh sekundah mora ali vreci na nasprotni­kova vrata ali podati soigralcu, ki tece proti nasprotnikovim vratom. Tudi med tem me-tom se žoga ne sme dotakniti tal. Razlike med rokometom in rokometom na mivki bi skrajšano predstavili: – Atraktiven zadetek se šteje dvojno (zadetek dosežen po strelu iz skoka – cepelin ali zadetek, dosežen s strelom, kjer strelec v zraku opravi rotacijo za 360 stopinj) (Slika 1). – Vratarjev zadetek se šteje dvojno. – Pravilo izkljucitve je omejeno s pose-stvijo žoge. – Igra se dva polcasa po 10 minut in 5 minutni odmor (potem lahko še »pra­vilo zlatega gola«). – Žoga je manjša in iz drugacnega ma-teriala. – Zadetek iz kazenskega strela se šteje dvojno. – Manjše igrišce (27 m x 12 m). – Igrajo trije igralci v polju in vratar. – Celotna dolžina igrišca je lahko prostor za menjavo. – Moštvi izvajata menjavi vsak na svoji strani igrišca (vzdolžno). – Igra z igralcem vec v napadu (4 proti 3). – Obramba z igralcem manj (3 proti 4). – Igra se brez zacetnega meta. – Prekršek v trenutku strela se praviloma kaznuje s kazenskim strelom (2 tocki). – Rezultat se za vsak polcas šteje pose-bej. – Ce vsaka ekipa zmaga po en polcas, se zmagovalec doloci z uporabo metode »zlatega gola«. .Zgodovinski razvoj rokometa na mivki Ce so se nekakšne oblike današnjega roko-meta omenjale že v anticni Grciji (800 let pred n. š.) in Anticnem Rimu ter v srednjem veku (Bon, 1999), se je rokomet v Evropi potem intenzivno razvijal. Leta 1972 je bil tudi uvršcen v program Olimpijskih iger (Guttmann, 2002). Pojav posebne oblike rokometa na mivki in njegov razvoj pote­ka v zadnjih treh desetletjih. Že od vsega zacetka se je seveda pojavila tudi potreba po ustrezni literaturi in raziskovalnem pri­stopu. Najbolj celovito so znacilnosti igre prikazane in strokovno obdelane v knjigi, ki jo je izdala Mednarodna rokometa zveza (IHF) Rokomet na mivki od A do Ž (Bebetsos, 2012). Narejena je bila tudi analiza o možnosti uveljavljanja rokometa na mivki v Ameriki (Piankova, 2013). Kar nekaj je bilo prispev­kov, ki so predstavljali rokomet na mivki kot novi »poletni šport« (Gehrer, A., 2006). Že zelo kmalu po uvedbi mednarodnih tek­movanj je Evropska rokometna zveza uve­dla kvalitativne in kvantitetne analize ura­dnih tekmovanj (www.eurohandball.com). Prva analiza je bila opravljena po 2. evrop­skem prvenstvu v Cadizu (Guerrero in Van Linder, 2004) in nato tudi po tretjem prven­stvu leta 2004 v Turciji (Guerrero in Van Lin-der, 2004), ko so analize vkljucevale že tudi antropometricno analizo igralk in igralcev. Podrobna analiza tekem je bila opravljena tudi v primeru cetrtega evropskega prven­stvo, ki je bilo leta 2006 v Nemciji v Cuxha­venu (Gerher, Trespidi in Bebetsos, 2006). Podobno velja tudi za peto prvenstvo v Misano Adriatico (Italija) leta 2007 (Gehrer in Trespidi, 2007), šesto leta 2009 v Larviku (Norveška) (Kuburovic, 2009); sedmo leta 2011 v Umagu (Hrvaška), osmo leta 2013 v Randersu (Danska), deveto leta 2015 v Loret de Mar (Španija) in deseto leta 2017 v Za­grebu (Hrvaška). Na svetovni ravni je bil rokomet na mivki najprej uveden kot predstavitveni šport na svetovnih igrah (World Games); prvic leta 2001 na Japonskem (Pollany, 2001). Na na­daljnjih treh svetovnih igrah (2005 – Duis­burg; 2009 – Kaohsiung in 2013 – Cali) je bil rokomet na mivki že v uradnem programu. Svetovna prvenstva Mednarodna rokome­tna zveza izvaja od leta 2001 dalje. V zadnjem obdobju je zaslediti velika prizadevanja, da bi se rokomet na mivki vkljucil v univerzitetne športe. Predstavitvi osnov rokometa na mivki in možnosti nje­gove uporabe v praksi se v okviru razlicnih pedagoških in drugih športnih študijskih programov že sedaj posveti nekaj pozor­nosti. Razlicne visokošolske institucije pa si prizadevajo oblikovati poseben predmet, ki bi bil povsem posvecen rokometu na mivki. S tem bi študentje dobili možnost podrobnejše seznanitve in vidike te igre ter možnost nadaljnjega razvoja panoge. Najbližje temu so za enkrat v Španiji, kjer je rokomet na mivki tudi raziskovalno najbolj razvit, izdelane so bile tri doktorske diser­tacije na treh razlicnih univerzah (Zapar­diel Cortes, 2014; Morillo Baro, 2015; Bago Rascón, 2015). V Španiji imajo pripravljene tudi primere predavanj in vaj za študente na fakultetah (Cortrs, Serrano, 2016). V fazi sprejemanja je tudi na nekaterih drugih univerzah, verjeti gre, da bi našel svoje me-sto tudi na univerzah v Sloveniji, predvsem na Fakulteti za šport. .Nekateri zgodovinski vidiki rokometa na mivki v Sloveniji Prvi turnir pri nas je bil organiziran v Izoli leta 1997 s slovenskimi ekipami, prvi med-narodni turnir pa v Portorožu junija leta 2003 (https://www.dnevnik.si/53140). Tudi ta turnir ni sprožil nadaljnjega razvoja. Do leta 2009, ko je bil odigran prvi turnir v Aj­dovšcini (ustni vir: Mateja Kavcic), ni bilo organiziranih turnirjev, bili pa so nekateri poizkusi Ormožanov in Trebanjcev, ki so bili med vodilnimi tudi v kasnejših državnih pr-venstvih. Tudi v Vrtojbi so leta 2009 organi­zirali turnir. V sklopu turnirja v Ajdovšcini le­ta 2014 je bil licencni seminar za sodnike in organizatorje; s tem je RZS pristopila k sis­tematicni organizaciji državnih prvenstev. Prvo državno prvenstvo je bilo odigrano leta 2014 za moške in za ženske, leta 2016 pa prvic še za mlajše starostne kategorije (letnik 2000 in mlajši). Na osnovi teh tekmo­vanj je bil leta 2015 drugi primer v zgodo­vini Slovenije, da je RZS oblikovala državne reprezentance. Prvi primer je bil leta 2002, ko je ženska reprezentanca Slovenije so-delovala na Evropskem prvenstvu v roko­metu na mivki v Španiji v Cadizu. Slovenke so osvojile 10 mesto (Bon, 2003). Ekipo so sestavljale: Tatjana Polajnar, Branka Mijato­vic, Sergeja Stefanišin, Barbara Gorski, Tanja Oder, Silvana Ilic, Draga Kirn, Mojca Drcar, Branka Arapovic (Slika 3). Polega že omenjenega nastopa ženske reprezentance leta 2002 na Evropskem pr-venstvu beležimo drugi nastop (šele) leta 2015. Pod okriljem Olimpijskega komiteja Slovenije sta se ženska in moška reprezen­tanci udeležili sredozemskih iger športov na mivki v Pescari. Ekipi sta vodila Mateja Kavcic (fantje) in Marko Cencic (dekleta). • Kako naprej V letu 2018 bosta odigrani državni prven­stvi v moški in ženski clanski kategoriji in v dveh kategorijah mlajših starostnih ka­tegorij. V letu 2019 naj bi reprezentanca nastopila na sredozemskih igrah, morda tudi na evropskem prvenstvu leta 2018. Re-lativno velik omejitveni dejavnik v Sloveniji so zaenkrat ustrezna igrišca z mivko, ki so v Sloveniji zelo redka. Najveckrat prilagodijo podlage, ki so v osnovi namenjene odbojki na mivki. Objekti za šport na mivki se sicer po svetu pospešeno širijo. Lahko tudi slu­žijo tako športnemu udejstvovanju celotne populacije, šolskemu športu, tekmoval­nemu športu in široki športni ponudbi v prostem casu. Objekti so pomembni tudi za razvoj turisticne ponudbe. Zaradi tega bi bilo smotrno razmisliti o ideji, da bi v povezavi s turisticnimi središci, ki že imajo igrišca z mivko, le te nadgradili s tehnicnimi zahtevami in pogoji igrišca za rokometna na mivki. Do sedaj odigrani turnirji roko-meta na mivki (še bolj pa odbojke na miv­ki), predvsem pa razširjenost rokometa na mivki in zanimanje obcinstva nakazujejo velike možnosti za nadaljnji razvoj in uve­ljavitev nove športne panoge. Na osnovi analize bi bile predlagane smer-nice za nadaljnji razvoj v Sloveniji: .strateška odlocitev za panogo; nacrtna podpora razvoju panoge; .sistematicni pristop RZS pri organizacij­skih vidikih; .organizacija državnih prvenstev, tudi za mlajše starostne kategorije; .vzpostavitev modela delovanja državnih reprezentanc; .usposabljanje trenerjev in sodnikov ter delegatov; .komunikacijski nacrt za panogo; .vkljucitev s sisteme tekmovanj EHF, IHF; .sistematicna podpora vzpostavitvi mre­že objektov. .Zakljucek Rokomet na mivki je relativno nova športna disciplina, ki si utira pot med obilico špor­tov, ki imajo že daljšo tradicijo. V osnovi se rokomet na mivki od rokometa (v dvorani) razlikuje v podlagi, velikosti igrišca, številu igralcev, vrednotenju zadetkov ter v taktiki, ki temelji na številcni prednosti v napadu in posledicno drugacnemu delovanju v obrambi, ki je praviloma vedno v številcni podrejenosti. Prav to zelo spreminja teh-nicno-takticno delovanje v vseh fazah igre. Rokomet na mivki lahko uvodoma igramo v prirejeni obliki v telovadnicah z name-nom spoznavanja pravil in izvajanja speci­ficnih elementov, ki se tako v obrambi kot v napadu pojavljajo v rokometu na mivki. Tu-di taktika igre, ki je zelo specificna (posebej glede menjav igralcev), se lahko spoznava na prirejen nacin v telovadnici. Gre za bolj­šo dostopnost in manjšo zahtevnost, kot je na mivki – doseže se lahko neke vrste poenostavljena imitacija bistvenih sestavin rokometa na mivki. V svetu je rokomet na mivki ena izmed no-vih iger, ki vkljucuje skupaj vse elemente, kot so zabavnost, atraktivnost, družabnost in tekmovalnost hkrati. S prirejenimi pravi­li pa je rokomet postal bolj dostopen tudi v rekreativne namene igranja. To je ena izmed najvecjih prednosti rokometa na mivki. Velike možnosti so tudi v povezavi s turisticno ponudbo. Upamo lahko, da igra dokoncno zaživi tudi pri nas v Sloveniji. .Literatura 1. Bago, P. in Sáez, E. (2013). Effects of a mul­tistage shuttle run 15 meters test on heart rate, lactate and rating of perceived exerti­on in beach handball players. XVIII Annual Congress of the European College of Sport Sciencie, Barcelona. 2. Bon M., (2002). Rokomet na mivki (Beach Handball) tudi v Sloveniji ?. Trener rokomet. Združenje rokometnih trenerjev. Ljubljana 2/2002. 3. Gehrer, A. (2006). Beach-Handball. Der Neue Sommerport. Cöpingen: Bestellungen Über. 4. Guerrero, J. in Linder, T. v. (2004). 3rd European Beach Handball Championship in TUR. EHF Periodical. 5. International Handball Federation (2010). Ru­les of the game, beach handball. Unpublished manuscript. 6. International Handball Federation (IHF). (2014), Beach Handball rules of the game. Ba­sel: IHF publishing. 7. European Handball Federation. (2005a). Beach handball history [Presentation]. Bala­tonboglar: EHF- Course nº4 Beach Handball Referee Candidates. 8. European Handball Federation. (2005b). Be­ach handball Rules of The Game. Paper pre­sented at the EHF Course nº4 for EHF Beach Handball Referre Candidates, Balatonboglar. 9. European Handball Federation. (2017) Posavec D. Beach Handball: application and influence on indoor handball. Material EHF 10. Lara Cobos, D. (2011). La respuesta cardiaca durante la competición de balonmano playa femenino. Apunts. Medicina De L'Esport, 46(171), 131–136. 11. Morillo Baro, J. P. (2009). Balonmano Playa. Sevilla: Wanceulen. 12. Posada, F. (2002, Introducción al balonmano playa. Comunicaciones Técnicas RFEBM, 209. 13. Pocrvina Andrej (2004): Rokomet na Mivki. Fa-kuleta za šport. Diplomsko delo. 14. San Pedro, J. M. (2008). Estudio monográfico del segundo portero de ataque en Campeona-to del Mundo de Balonmano Playa Cádiz 2008. Efdeportes.Com,. 15. Torres Tobio, G. (2003). Aproximación al análisis didáctico del contenido del portero de balonmano. La Coruña: Universidad de La Coruña. 16. Torres Tobio, G. (2010). Didáctica Deportiva. Curso Nacional de Entrenadores de Balonma-no. Madrid: Real Federación Española de Ba-lonmano. 17. Van Linder, T., Gehrer, A. in Trespidi, M. (2004). Beach handball is leaving childhood. EHF Pe­riodical, 55–67. 18. Wolfgang, P. (2001). Comprehensive report on the 1st beach handball world champion­ship. EHF Periodical, 37–46. 19. Cortes Zapardiel Cortés, J. C. 1, Paramio Serrano (2016) BEACH HANDBALL SESSI­ONS FOR HIGH SCHOOL STUDENTS, E. M. 2, (http://home.eurohandball.com/ehf_files/ Publikation/WP_Zapardiel%20J.C..pdf 20. Guttmann A. (2002): Olimpics Games. Hystory of the moderen Games. Univesity of Olleioo­nis press. 21. Basilio Pueo, Jose M. Jimenez-Olmedo, Alfonso Penichet-Tomas, Manuel Ortega Becerra, Jose J. Espina Agullo Analysis of Ti-me-Motion and Heart Rate in Elite Male and Female Beach Handball . J Sports Sci Med. 2017 Dec; 16(4): 450–458. Published online 2017 22. Juan P. Morillo-Baro, Rafael E. Reigal, Anto­nio Hernández-Mendo Análisis del ataque posicional de balonmano playa masculino y femenino mediante coordenadas polares. [Analysis of positional attack in beach han­dball male and female with polar coordina­tes]. 23. Hotzaminouil D., Papasoulis E., Terzidis I., Natsis K., (2017) Injuries in elite athletes of beach handball Journal of Human Sport and Exercise. 24. Bebetsos G., (2012) Beach Handball from A to Z. Edition: 2012International Handball Fed­eration (IHF)Projects Beach handball event management. 25. Rokomet na mivki . http://www.rokometna-zveza.si/si/602. 26. Zapardiel Juan Carlos (2017): Beach Handball European Championships Analysis http:// home.eurohandball.com/ehf_files/Publika-tion/Beach%20handball%20european%20 championships%20analysis%20Zagreb%20 2017.pdf 27. Zapardiel J. C. (2017): Relationships Between Autonomy Support and Perception Motivatio­nal Climate with the Sport Psychological Profile in Beach Handball. European handball Fed­eration. 28. Zapardiel J. C. (2017): Assessment of the Satis­faction Degree of Beach Handball Practice in Students of Sports Sciences. European hand­ball Federation. 29. Belka J. 1, Karel Hulka1, Michal Šafár2, Radim Weisser1 and Julie Chadimova1 Beach Hand­ball and Beach Volleyball as Means Leading to Increasing Physical Activity of Recreation­al Sportspeople—Pilot Study. 30. Baro J. P. M. ., Cobos D. L. Sancey Seaz J. A. : BEACH HANDBALL ORGANIZATION AND STRUCTURE. 31. Piankova, D. (2013). Beach handball spreading across the United States. The Sports Digest: March, 13th, 2013. The United States Sports Academy, Daphne, AL. Retrieved: http://the-sportdigest.com/2013/03/beach-handball-spreading-across-the-united-states/ 32. Manavis, K., Hatzimanouil, D., Stefas, E. in Be-betsos, G. (2008). Injuries in Beach Handball. European Handball Federation publications. Retrieved at http://home.eurohandball.com/ ehf_files/Publikation/WP_Bebetsos_INJURI­ES%20IN%20BEACH%20HANDBALL.pdf 33. Karras, D., Chryssanthopoulos, C. in Diafas, V. (2007). Body fluid loss during four consecutive beach handball matches in high humidity and environmental temperatures. Serbian Journal of Sport Sciences, 1(1-4): 15–20. 34. Baro J. P., Cobos D. L.. Sancez Saez J. A., Sancez Malia J. M. (2017) – The Goalkeeper in Beach Handball. 35. Baro J. P., Cobos D. L.. Sancez Saez J. A., Sancez Malia J. M. (2017) – Origin and Evoluti­on of Beach handball. 36. Zapardiel Cortes J. C. (2014). Valoración Iso­cinética De Los Músculos Rotadores Del Com-plejo Articular Del Hombro En Jugadores De Balonmano Playa: doktorska disertacija. Uni-vesidad de Alcala. 37. Morillo Baro J. P. (2015). Análisis Observacional Del Ataque Posicional En Balonmano Playa. Doktorska disertacija: Univesidad de Mala-ga. 38. Bago Rascón D. P. (2015): Efectos Del Entrena­miento Pliométrico En Arena Seca Sobre Las Variables Determinantes Del Rendimiento En Jugadores De Balonmano Playa. Doktorska disertacija. Universidad pablo de Olavide. dr. Marta Bon. doc. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport marta.bon@fsp.uni-lj.si Neva Kralj, Mateja Videmšek Ples za starejše v vsakdanjem življenju Izvlecek V prispevku predstavljamo pomembnost plesa v našem življenju. Praksa z razlicni-mi starostnimi skupinami to vsakodnev-no potrjuje. Za ples ni nikoli prepozno, pa tudi prezgodaj ne. Svojevrsten ples je že guganje dojencka v maminem naro-cju. V zgodnji dobi ples vpliva na otrokov telesni, gibalni, spoznavni, custveni in socialni razvoj, v odraslem obdobju vse­stransko bogati cloveka in uravnoveša organizem, v zrelih letih pa ohranja um-ske sposobnosti, fleksibilnost, koordina­cijo in nenazadnje tudi socialno življenje. Starejši zažarijo, ponovno zaživijo in se »prebudijo«. Ce vse podpremo še z ener­gijo skupine, so koristi in ucinki še toliko mocnejši. Kljucne besede: gibanje, ples, starejši, zdravje, višja kakovost življenja. Foto: Alenka Kociper Dance for the elderly citizens in everyday life Abstrakt In the article, we focus on the importance of dance in our lives. Practice with different groups confirms this every day. It's never too late to dance. And also not too early. A beautiful dance is already rocking a baby in mother's lap. In the early age, dance influences children's physical, cognitive, emotional and social development, in adult life, dance enriches our lives and balances the organism, while in mature years it maintains human cognition, flexibility, coordination and, last but not least, social life. The elderly citizens "wake up" and they come alive again. If we all that support with the energy of the group, the benefits and effects are even stronger. Keywords: movement, dance, elderly citizens, health, higher quality of life. .Uvod Zaradi stalnega zniževanja rodnosti in po­daljševanja življenjske dobe v zadnjih dese­tletjih se mocno spreminja starostna sesta­va prebivalstva; tudi Slovenija se spopada s posledicami dejstva, da se njihovo prebival­stvo postopoma stara (Vertot, 2010). Pove-can delež starejšega prebivalstva povzroca številne spremembe v družbi in je vzrok za nove izzive tudi na podrocju športa. Redna, zadostna in ustrezna gibalna dejav­nost je zelo priporocljiva tudi v starosti. Pri­pomore k ohranjanju gibalnih sposobnosti in spretnosti, ki so potrebne pri vsakodnev­nih opravilih ter vpliva tudi na posame­znikovo pocutje in splošno zadovoljstvo z življenjem (Bercic idr., 2007). Redna gibalna dejavnost krepi mišice, pozitivno vpliva na kosti, blaži upadanje psihicnih, gibalnih in funkcionalnih sposobnosti telesa, pri­pomore k zmanjšanju stresa in depresije, izboljšuje družabne spretnosti, samospo­štovanje in samozavest, krepi imunski sis-tem ter vpliva na kvaliteto spanca. Skupaj z ustrezno prehrano varuje tudi pred preko­merno telesno maso in debelostjo, zmanj­šuje tveganje za poškodbe pri padcih ter varuje pred vecino kronicnih nenalezljivih bolezni, kot so srcno-žilne bolezni, kapi, visok krvni tlak, sladkorna bolezen tipa 2, osteoporoza, rak debelega crevesa in rak na prsih (Drev, 2010). Premalo gibanja je torej vzrok za marsika­tero bolezen in slabo pocutje. Odsotnost ali pomanjkanje gibalne dejavnosti in pre­komerno sedenje lahko povzrocijo zmanj­šanje kostne in mišicne mase, kar lahko vodi v prezgodnje staranje in v zmanjšano sposobnost opravljanja vsakdanjih opravil. Podatki za Slovenijo kažejo, da je v starostni skupini nad 65 let telesno nedejavnih kar okoli 60 % starejših odraslih (Drev, 2010). Ceprav je staranje neizogiben bio-fiziolo­ški proces, ki je za posameznika dolocen v njegovem genetskem zapisu, je vendarle upadanje fizioloških funkcij mogoce upo-casniti. Ceprav procesi upadanja potekajo nenehno, neustavljivo in progresivno, je v doloceni meri mogoce vzpostaviti nadzor nad upadanjem navedenih pojavov. Po-membno zadrževalno in kompenzacijsko funkcijo ima pri tem redna gibalna dejav­nost (Bercic, 2002; Bercic, 2005). Vedno vec ljudi se tega tudi zaveda. Odlo-cajo se za razlicne gibalne dejavnosti, med katerimi prevladujejo hoja, planinarjenje, plavanje, kolesarjenje, igra s prijatelji … Manj pogosto pa se odlocajo za obisk joge ali plesa. Pa vendar je od zavesti do reali­zacije dolga pot. Zavedati se moramo, da nikoli ni prepozno; najtežje je narediti prvi korak. .Gibanje je ples Ples je govorica telesa, ta pa je jezik obcut­kov (Zagorc, Vihtelic, Kralj in Jeram, 2013). Ples je najbolj univerzalna oblika cloveške­ga gibanja in prvinsko sredstvo izražanja, obstaja odkar obstaja clovek. Pri plesu še posebej starejši morda najprej pomislijo na klasicne družabne plese v paru, ki so odlicna oblika rekreacije in druženja. A ples je mnogo vec kot to, plešemo lahko sami ali v skupini, naucene korake ali po lastnem vzgibu in obcutju, ob tem se razvedrimo, sprostimo in napolnimo z energijo, po žilah požene zadovoljstvo. Svoj unikaten ritem nosimo v sebi prav vsi in mnogi v Sloveniji plešemo, bodisi rekreativno ali profesional-no. Redkeje pa z zavedanjem, da ustvarja-mo nekaj neprecenljivega in pozitivnega za svoje telo – in za svoje možgane. Kadar plešemo, gibamo, vendar je prisotno še nekaj vec; naše notranje doživljanje, cu-stveno dogajanje, stik z našo dušo. Pri plesu gre za vkljucenost celega cloveka. Custva in gibanje so medsebojno zelo povezana. Spontano se aktivirajo bazicni elementi cloveka, kot so telesni stik, sodelovanje, kreativnost in sinhronizacija leve in desne polovice možganov. Prav glasba in ples skupaj ustvarjata moc­no energijo in harmonijo ter nam bolj ka­kor druge umetnosti dajeta možnost za prepoznavanje in izražanje celotnega na­šega custvenega sveta. Z besedami Marije Vogelnik: »Telo je ustvarjeno za gibanje in gibanje je isto kot življenje. Ce bi se zausta­vilo, bi vse zamrlo. In v tem gibanju, ki je neminljivo, je zakoreninjen ples in z njim vred tudi potreba ljudi po njem« (Vogelnik, 2009, str. 11). .S plesom razgibamo tudi možgane Ples ni le telesna vadba, je tudi mentalno vkljucevanje, zaznavanje in krepitev spo­mina, svojih zmožnosti … Ko se pri plesni vadbi ucimo novih korakov, urimo pomnje­nje gibalnega zaporedja in spodbujamo neobicajne nacine gibanja, zaposlimo in urimo tudi možgane. Ples je sicer zelo subjektivna izkušnja, vendar pa nam nevroznanost pomaga ra­zumeti, kako lahko izkoristimo ples, da se pocutimo v sodobnem svetu, ki je prežet s tehnologijo, med seboj bolj povezani. Študija, ki so jo izvedli leta 2003 raziskoval­ci na A. Einstein College of Medicine iz NY, je raziskala vpliv 11 razlicnih prostocasnih gibalnih dejavnosti, vkljucno s plesom, kolesarjenjem, golfom, plavanjem in teni­som, na tveganje za demenco pri starejših. Ugotovili so, da ples lahko mocno izboljša zdravje možganov ter zmanjšuje tveganja za demenco. Bolniki so ob plesu na pesmi, ki so jih poslušali v preteklosti, celo prikli­cali nekatere spomine. Kajti ravno ples po mnenju raziskovalcev vkljucuje tako men-talni napor kot družabno interakcijo in prav ta stimulacija zmanjšuje tveganje za Alzhei­merjevo bolezen in druge oblike demence (Edwards, 2018). Zaradi ugodnih ucinkov na možgane se ples uporablja tudi kot dopolnilno zdravlje­nje ljudi s progresivno motnjo nevrološke­ga gibanja, Parkinsonovo boleznijo. Ljudi z govornimi in gibalnimi omejitvami ples osvobaja in omogoca nov nacin izražanja. Nudi jim hkrati tudi zelo pomembno psi-hicno podporo, saj se bolniki skozi ples po­vezujejo, radostijo in zopet lahko obcutijo pripadnost skupini (Richter, 2018). Doživljanje in obcutenje svojega telesa sko­zi gib omogoca zaznavanje sebe, obcutek zavedanja samega sebe, ponovne poveza­nosti s seboj in izgradnjo samovrednote­nja, kar ima neverjetno mocan ucinek tudi na možgane (Payne, 1990). • Ples in glasba osrecu­jeta S staranjem ali boleznijo se pretok energije v našem telesu zmanjšuje, redna vadba pa nam pomaga pretok ohraniti in okrepiti. Ples telo manj obremeni kot obicajna vad­ba, ni agresiven, zato pa znatno energetsko napolni. Gibanje v povezavi z dihanjem ustvarja ravnovesje med umom in telesom ter s tem izboljšuje našo telesno in mental-no zdravje. Pri plesu v enaki meri kot gibalne spo­sobnosti krepimo tudi naše psihicne in duševne sposobnosti. Mnogi v tretjem ži­vljenjskem obdobju ostanejo brez parterja in bližine družine, osamljeni, odvisni od pomoci drugih in prepušceni okolju insti­tucije za starejše. Strah pred minevanjem, porazom, nesposobnostjo in nezmožno­stjo je pri starejših vsakodnevno prisoten. Ples zmanjšuje napetosti, povecuje raven serotonina, ki pripomore k dobremu pocu­tju. Ples je dejavnost, kjer starejši pridobijo obcutek, da se njihovo telo lahko zopet giba, dejavnost, kjer lahko zmorejo, nekaj obvladajo in se radostijo, kjer lahko sami naredijo nekaj za svoje dobro pocutje. Plesno gibanje in glasba napolnita telo s hormonom srece in spodbujata izlocanje oksitocina, ki vpliva na pozitivni odnos do življenja ter zbližuje ljudi. Ples osrecu­je, osvobaja dušo in telo. Ce smo se kdaj v življenju prepustili igrivosti, se osvobodili spon in zavor odraslosti, smo to lahko izku­sili. Vlece nas nazaj, da bi to doživeli znova (Gilbert Green, 1992). .Plesna rekreacija za zlata leta – Vrelec mla­dosti Ples kot oblika rekreacije je torej vsekakor kakovostno preživljanje prostega casa in je hkrati telesna, duševna in custvena sprosti­tev vsakega posameznika. Pozitivno vpliva na naše telo in naše misli, odpravlja telesne težave, težave s hrbtenico, sklepi, odpravlja bolecino, izboljšuje medmišicno koordina­cijo, ohranja pozornost, prispeva k boljše-mu spominu, odpravlja stres in napetost (Kociper, 2015). V nadaljevanju bomo predstavili ple­sne delavnice za krepitev zdravja in viš­jo kvaliteto življenja – Vrelec mladosti, ki je specializiran program za ljudi po 60. letu. Vrelec mladosti je poseben program z me-todami in prvinami plesne terapije. Ime “Vrelec mladosti” je sposojeno iz t. i. petih tibetanskih vaj pomlajevanja, ki so prav ta­ko del programa plesne rekreacije za starej­še. Srecanja imajo terapevtski koncept in so v skladu s tem ustrezno vodena. .Struktura srecanj ple­snih delavnic za zlata leta – Vrelec mladosti Srecanja so strukturirana: . Uvodni del je namenjen uglaševanju s seboj in s skupino, ustvarjanju pozitivne energije in pripravi na nadaljnje delo. . Sledijo vaje in igre telesnega razgi­bavanja, izboljšanja prekrvavitve telesa, pridobivanja vecje telesne in psihicne moci, gibljivosti, koordinacije, ravnotež­ja in skladnosti celega telesa ter vklju-cevanje tibetanskih vaj, ki nam vracajo vitalnost in življenjsko energijo. . Velik poudarek je na izražanju skozi gib in spodbujanju igrivosti, kreativnosti in domišljije, kar pomaga pri samo­spoznavanju in prebuja pozitivne ob­cutke in custva. . Medsebojno sodelovanje in gibalni dialog sta prisotna preko spontanega opazovanja, prilagajanja drug drugemu in zrcaljenja, nebesedne komunikacije in usklajevanja posameznika s skupino. . Del plesne rekreacije so tudi skupin-ski in družabni plesi in plesi v krogu, kjer spodbujamo manj obicajne nacine gibanja. Preko dela v skupini krepimo motivacijo in socialno vkljucenost. Z 80 gibanjem po prostoru ohranjamo pro-storsko orientacijo in razvijamo pred­stavo o položaju lastnega telesa v pro-storu tako do drugih kot do predmetov. . Zakljucevanje je namenjeno integraciji doživetega, osredotocimo se na diha­nje, umiritev telesa in duha in se s hvaležnostjo ozremo vase. Plesni talent ali posebne gibalne spretnosti pri tovrstni plesni rekreaciji nikakor niso po­trebne. Vaje izvajamo na mestu, stoje, sede, leže in v prostoru, z veliko mero pazljivosti do našega telesa, posameznih delov telesa in skladnosti telesa. Cilji plesne dejavnosti za starejše Ples omogoca in poudarja pomen: • telesne aktivnosti, • ohranjanje in krepitev zdravja, tako tele­snega kot duševnega, • višje kakovosti življenja. Vsekakor preko plesne dejavnosti – prav tako kot pri drugih oblikah vadbe – ohra­njamo gibljivost, razvijamo koordinacijo in krepimo vzdržljivost in moc. Primerjalna študija razlicnih vzdržljivostnih treningov in plesa, ki so jo izvedli v Nemciji, je po­kazala, da imajo vse »anti-aging« ucinek, vendar pa je le pri plesu opazna najvecja razlika v izboljšanju ravnotežja starej­ših kot posledici dodatnega izziva – stalen proces ucenja, zaznavanje in ucenje ritma, sledenje glasbi in odzivanje na melodijo, pomnjenje gibalnega zaporedja, koordi­nacija ipd. (Dancing can reverse the signs of aging in the brain, 2018). • Ples nudi tudi legitimno priložnost dotikanja drugih in s tem sledenje clo-vekovi bazicni potrebi po sprejemanju in biti sprejet, ki se izraža ravno skozi telesni stik. • Preko plesnih aktivnosti skrbimo in vpli­vamo na psihicno moc in voljo sta­rejših, saj s spoznanjem, da lahko tudi v starosti zmorejo, nekaj obvladajo in se razvedrijo, krepijo samospoštovanje in pozitivno predstavo o sebi, ljubezen do sebe in zaupanje vase, s cimer starejši premagujejo mnoge ovire v tretjem ži­vljenjskem obdobju. • Z delom v skupini spodbujamo komu­nikacijo in socialno vkljucenost. • Plesne dejavnosti omogocajo tudi cu-stveno sprostitev in uravnovešajo organizem – custva, um, telo in duh. Rezultat je zadovoljstvo s seboj, vse­splošno dobro pocutje in višja kakovost življenja. Ena izmed udeleženk, ga. Stana, ki bo letos dopolnila 70 let, je v nekaj stavkih zaobjela svoja doživljanja: »Kaj mi pomeni gibanje? To, da se ne zasediš, da ostajaš gle­de na svoja leta kolikor toliko vita-len, delaš cez dan z manj napora, tudi krepiš svoje zdravje. Naše plesne delavnice so super, ker razgibaš celo telo. Kako intenzivno delaš, je v tvojih rokah. Doma se težko ali sploh ne pripraviš k telo­vadbi, posebno z glasbo. Je pa z glasbo lažje, ker te potegne (takt). Ceprav vsak dan ne delam teh vaj, kljub temu da se gibam (vrt, vnuki, pes), je zelo koristno, da to naredim vsaj enkrat na teden. Po naši vadbi cutim, da je telo sprošceno, z vec energije, ceprav imam vcasih tudi malo „muskelfibra“. Zelo rada pridem na to vadbo, tudi zaradi druženja. Meni je super.“ Stana • Življenjski krog se zaokrožuje Pri delu z otroki v prvem obdobju svojega življenja ter starejšimi lahko opazimo veliko podobnosti. Življenjski krog se zaokrožuje. Preko plesnih aktivnosti vplivamo: . na otrokov razvoj; gradimo njegovo osebnost, . otroci usvajajo razlicne gibalne sposob­ nosti, . otroke vzgajamo in izobražujemo, . krepimo njihovo samozavest in pozitiv- no samopodobo. In kot taki – okrepljeni – lahko vstopajo v življenje. Starejšim ples omogoca: . vzdrževanje, lajšanje in zdravljenje raz­ licnih težav, s katerimi se srecujejo v za­dnjem obdobju življenja, . razbremenitev in razvedrilo, . ples jih energetsko napolni in hkrati sprosti, . povezuje in druži ter . ugodno vpliva na njihovo splošno po- cutje. Vse to zvišuje kvaliteto življenja in bogati vrednostni sistem v zadnjem obdobju ži­vljenja. .Sklep Zdravje in dobro pocutje nista za zmeraj dani vrednoti, saj se ohranjata samo z zna­njem, ki ga pridobimo z ucenjem. Ostati zdrav in zadovoljen ter živeti v sozvocju s samim seboj in drugimi nam uspe le, ce v to vložimo svoj lastni trud in hotenje (Haj­dinjak in Hajdinjak, 1997). Zdravo staranje ni samo nakljucje, ki ga vodijo geni in okoli-šcine, temvec je to skrbno nacrtovanje in uresnicevanje zdravega življenjskega sloga (Creagan, 2001). Pri plesu gre za igrivo in sprošcujoce gi­banje, zato se clovek hkrati sprošca tako telesno kot duševno. Zaradi številnih ugo­dnih ucinkov na cloveka bi morali tudi v poznejših letih ples oziroma redno gibal-no dejavnost nasploh izbrati kot svojo pot ohranjanja svežine telesa in duha in tako cim dlje kakovostno živeti. Gibanje bi mo-rala postati pomembna prvina kakovosti življenja slehernemu posamezniku in mu bogatiti njegov življenjski vsakdan. Življenjska naloga vsakogar od nas je, da se uresnicimo kot celostno, edinstveno bitje. Naše individualno življenje je naša edina priložnost (Kosic, 1997). .Literatura 1. Bercic, H. (2002). Redno športnorekreativno udejstvovanje je eden od temeljev uspešne­ga staranja. Šport, 50 (2), 26–31. 2. Bercic, H. (2005). Šport starejših za danes in jutri: strokovni posvet. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez, Odbor športa za vse. 3. Bercic, H., Sila, B., Tušak, M. in Semolic, A. (2007). Šport v obdobju zrelosti. Ljubljana: Fa-kulteta za šport, Inštitut za šport. 4. Creagan, E.T. (2001). Klinika Mayo o zdravem staranju. Ljubljana: Educy. 5. Dancing can reverse the signs of aging in the brain (2018). Pridobljeno iz https://blog. frontiersin.org/2017/08/29/dancing-can-re-verse-the-signs-of-aging-in-the-brain/ 6. Drev, A. (2010). V gibanju tudi v starosti. Lju­bljana: Inštitut za varovanje zdravja. 7. Edwards, S. (2018). Dancing and the Brain. Pri­dobljeno iz http://neuro.hms.harvard.edu/ harvard-mahoney-neuroscience-institute/ brain-newsletter/and-brain-series/dancing­and-brain 8. Gilbert Green, A. (2007). Creative Dance for All Ages. American Alliance for Health, Physi­cal Education, Recreation and Dance. Reston: AAHPERD. 9. Hajdinjak, M. in Hajdinjak, L. (1997). Kaj pa zdravje. Maribor: Rotis. 10. Kociper, A. (5. januar 2015). Plešemo z dušo in telesom. Ljubljana: Slovenske novice, str. 10–11. 11. Kosic, R. (1997). Notranji mir brez pomirjeval. Ljubljana: Samozaložba. 12. Kraševec Ravnik, E. (2005). Gibanje za zdravje odraslih – stanje, problemi, podporna okolja; zbornik referatov. Ljubljana: inštitut za varova­nje zdravja Republike Slovenije. 13. Payne, H. (1990). Creative movement and Dan­ce in groupwork. Oxon: Winslow Press. 14. Richter, R. (2018). A new rhythm. Dance be­nefits Parkinson's patients. Pridobljeno iz https://stanmed.stanford.edu/2017winter/ dance-for-parkinsons-disease-at-the-stan­ford-neuroscience-health-center.html 15. Vertot, N. (2010). Starejše prebivalstvo v Slove­niji. Ljubljana: Statisticni urad Republike Slo­venije. 16. Vogelnik, M. (2009). Ples skozi cas in balet skozi svet. Ljubljana: JSKD 17. Zagorc, M., Vihtelic, A., Kralj, N. in Jeram, N. (2013). Ples v vrtcu. Ljubljana: Zavod Republi­ke Slovenije za šolstvo. Neva Kralj, plesna pedagoginja Plesni Epicenter - zavod za plesno vzgojo, izobraževanje, pomoc z umetnostjo in prosti cas neva.kralj@plesniepicenter.si Viktorija Pecnikar Oblak, Damir Karpljuk, Mateja Videmšek Inkluzivni judo in etika vkljucevanja športnikov s posebnimi potrebami v obicajne športne sredine Izvlecek Vkljucevanje športnikov s posebnimi potrebami se spodbuja na mnogih rav­neh. Na deklarativni ravni je utemeljeno predvsem v sloganu »šport za vse«. V po­membnih dokumentih lahko izpostavimo Belo knjigo v športu Komisije evropskih skupnosti, Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji 2014-2023 ter Akcijski program za invalide 2014-2021. V praksi kljub temu najdemo malo športnih klu­bov, ki v svojo dejavnost enakovredno vkljucujejo športnike s posebnimi potre­bami. Inkluzivni judo v Sloveniji deluje že prek dvajset let in je primer dobre prakse juda za vse. Etika borilnih športov bazira na pojmu spoštovanja in zato predstavlja spodbudno okolje za inkluzijo. V clanku pojasnimo pojem inkluzije v športu. Po-dajamo tudi smernice za razvoj inkluzije na podlagi dosedanjih izkušenj v sloven-skem judu. Kljucne besede: šport za vse, etika boril­nih športov, inkluzivni judo, športniki s po­sebnimi potrebami, raznolike sposobnosti, inkluzija, športni klubi, enake možnosti. Inclusive judo and the ethics of involving athletes with special needs in the regular sports environment Abstract The inclusion of athletes with special needs is promoted at many levels. At the declarative level, it is justified in the slogan "Sport for All", in a document from the European Commission called White Paper on Sport, in the National Sport Program 2014–2023, in the Disabled Action Program 2014–20121 and the like. In practice, we find only a few sports clubs that involve athletes with special needs. The inclusive judo in Slovenia has been in operation for over twenty years and is an example of good practice of “Judo for All”. The ethics of martial arts is based on the notion of respect and therefore represents a stimulating environment for inclusion. In the article, we clarify the concept of inclusion in sport. We also provide guidelines for the development of inclusion based on previous experience in the Slovenian judo. Key words: sport for all, ethics of martial arts, inclusive judo, athletes with special needs, diverse abilities, inclusion, sports clubs, equal opportunities. .Uvod Tako v strokovni literaturi kot v nacionalnih in svetovnih dokumentih (ustave, konven­cije, zakoni in programi) najdemo mnogo pozitivnih usmeritev za enakopravno in enakovredno vkljucevanje segregiranih skupin. Veliko je že narejenega na podrocju integracije v šole, opozarjanja na potrebo po podpornem zaposlovanju namesto za-šcitne zaposlitve in razlicnih oblik integra­cije na vseh življenjskih podrocjih. Šport je pomemben segment, skozi kate­rega se lahko osebe s posebnimi potre­bami oziroma raznolikimi sposobnostmi enakovredno vkljucujejo v družbo in si pridobivajo družbeno priznanje. Namesto konceptov ljudi z oviranostmi ali s poseb­nimi potrebami, ki ohranjajo segregacijski (locevalni), pa tudi manjvrednostni ucinek poimenovanja ljudi (KidsMetter, 2017), bo-mo mestoma uporabili vkljucevalni kon­cept “oseb z raznolikimi sposobnostmi”, ki temelji na sposobnostih (Diverse Abilities, 2018). Z vkljucevanjem pripadnikov segregira­nih skupin v športna društva se vecajo možnosti za njihovo inkluzijo v družbo. V Smernicah za šport in rekreacijo invalidov je zapisano: »Vkljucenost športnikov invalidov v društvo pomaga premagovati predsodke in strahove pred to populacijo, ki so predvsem posledica nepoznavanja življenja invalidov zaradi njihove socialne izoliranosti, kar velja tako za otroke kot tudi odrasle. Spodbuja tudi medsebojno druženje in spoznavanje na dru­štvenih prireditvah, kar pomeni polnopravno socializacijo invalidov. Za društvo oziroma ponudnika športa in rekreacije to v koncni fazi pomeni boljšo podobo v okolju v katerem se nahaja, saj preko raznovrstnosti programov skrbi za dobrobit celotne populacije« (Mi­horko, Štrumbelj, Cander, Cimerman Sitar, 2014, str. 6). Naš cilj je, da osvetlimo pomen in oprede-limo doseg obstojecega enakovrednega vkljucevanja, inkluzije judoistov z motnjo v duševnem razvoju, judoistov z ADHD mo-tnjami, judoistov z motnjami pozornosti, judoistov s težavami v duševnem zdravju, judoistov s paralizo in drugih judoistov, ki se srecujejo z razlicnimi psiho-fizicnimi izzivi, a se ukvarjajo s športom v obicajni športni sredini, v športnem klubu in ne v specializirani invalidski organizaciji. .Poimenovanje špor­tnikov s posebnimi potrebami Izhajamo iz stališca, da imamo vsi ljudje do­locene posebne potrebe in razlicne psiho-fizicne sposobnosti. Te osebne lastnosti in fizicna stanja lahko v spodbudnem okolju prek interakcije z drugimi nadgrajujemo in tako oblikujemo bolj eticno družbo, pri cemer se zavedamo, da morata družba in politika poskrbeti za ustrezne okolišcine. Da bi poudarili moci in sposobnosti špor­tnikov judoistov ne glede na njihovo ovira­nost, bomo uporabljali besedne zveze, ki se vse bolj uveljavljajo tudi v svetu. Namesto invalidi (ang. »invalid« pomeni neveljaven), hendikepirani (ang. »handy cap« pomeni prosjaka), športniki s posebnimi potrebami (te imamo vsi ljudje), bomo uporabljali be-sedno zvezo judoisti z raznolikimi sposob­nostmi. V tuji literaturi se vse bolj uveljavlja besedna zveza »athletes with additional ne­eds« (KidsMatter, 2017), kar bi lahko prevedli kot »športniki z dodatnimi potrebami« ali »athletes with diverse abilities«, kar bi pome­nilo »športniki z raznolikimi sposobnostmi«, kar še bolj utrjuje pozitivne vidike posame- Prvo državno prvenstvo inkluzivnega juda – 1. Festival juda za vse Jožeta Škrabe 15. 4. 2017. Foto: arhiv Judo kluba Sokol znika (Diverse Abilities, 2018). Kadar so lju­dje del obicajnih športnih sredin govorimo v prvi vrsti o športnikih. Po nacelih norma­lizacije (Brandon, 1990) in enake obravnave se bolezen ali stanje pri športniku izposta­vlja šele tedaj, ko ga to ovira pri nadaljnjem športnem udejstvovanju. Po socialnem modelu definicije oseb z ovi­ranostjo (angl. »persons with disabilities«), ki je bila sprejeta s strani Združenih narodov (ZN) in Evropske skupnosti, gre za koncept, ki se nenehno razvija. V YHD – Društvu za teorijo in kulturo hendikepa so besedo invalidi, ki v prevodu pomeni nemocni, nezmožni, neveljavni ali nesposobni za­menjali z besedo hendikepirani ali ovirani. V Konvenciji ZN o pravicah oseb z ovirano­stjo prvi clen pravi, da so to »ljudje z dolgo­trajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoricnimi okvarami, ki jih v povezavi z razlicnimi ovirami lahko omejujejo, da bi ena­ko kot drugi polno in ucinkovito sodelovali v družbi«. Zaviršek (2000) v knjigi Hendikep kot kulturna travma opozarja na številne pasti in dileme v povezavi z uporabo terminolo­gije in pravi: »Hendikep je kulturna travma, ki se prenaša z govorico.« Cacinovic-Vogrincic (2008) poudarja pomen uporabe jezika in navaja: »Tudi mi potrebujemo besedo, ki presega razlikovanje med »nami« in »njimi«, pojem, ki zajame posebnost sodelovanja v socialnem delu.« Organizacija YHD (Fajdiga in Živkovic, 2013) v Manifestu Neodvisnega življenja izpostavlja, da se skuša hendike­piranim posameznikom odvzeti pravica kreiranja lastnih odlocitev prek ideologije znanstvenih klasifikacij, ki temeljijo na me-dicinskem diskurzu. • Spodbujanje vkljuce­vanja oseb s posebni-mi potrebami v obi­cajne športne sredine Vkljucevanje športnikov z raznolikimi spo­sobnostmi v obicajne športne sredine na vseh nivojih, tako rekreativnih kot vrhun­skih, laicnih in profesionalnih, v vseh staro­stnih obdobjih in v vseh športnih panogah je eden od temeljnih nacionalnih in evrop­skih interesov. Enakopravno vkljucevanje vseh ljudi v športne dejavnosti je z vidika državnih in mednarodnih usmeritev za­pisano v dokumentih, kot so Nacionalni program športa v RS 2014-2023, Akcijski program za invalide 2014-2021, Bela knjiga o športu, Strategija EU o invalidnosti 2010­2020, Konvencija o pravicah invalidov in drugih. Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji od 2014 do 2023 leta (v nadalje­vanju NPŠ) deli programe na štiri podrocja, in sicer: šport v vzgojno-izobraževalnem sistemu, prostocasna športna vzgoja in obštudijske športne dejavnosti, tekmovalni šport ter šport oseb z drugacnimi zmo­žnostmi. Koncni cilj vseh podrocij je šport za vse, ki se izvaja na nivoju športne rekrea­cije, pri cemer je potrebno poudariti, da pri tem pomemben del ljudi vadi zunaj špor­tnih organizacij. »Posamezne oblike športa imajo razlicne cilje in so programsko prilago­jene razlicnim skupinam ljudi, njihovim zmo­žnostim (znanju, sposobnostim, lastnostim in motivaciji) in njihovi starosti. Športni progra-mi, kot najbolj viden del športa, predstavljajo praviloma strokovno organizirano in vodeno športno vadbo« (NPŠ RS, 2014, str. 13). Šport oseb z drugacnimi zmožnostmi se v NPŠ nadalje deli na: športno vzgojo otrok s posebnimi potrebami, športna vzgoja in-validov, usmerjenih v kakovostni in vrhun-ski šport invalidov, športna vzgoja mladine s posebnimi potrebami, kakovostni šport invalidov in vrhunski šport invalidov. V dokumentu Komisije evropskih skupno­sti (v nadaljevanju Komisija) z naslovom Bela knjiga v športu (2012) je na treh mestih opredeljena zašcita invalidov in oprede­ljuje, da šport vkljucuje vse državljane ne glede na spol, raso, starost, invalidnost, vero ali prepricanje, spolno usmerjenost in socialni ali ekonomski položaj. Poudarja, da šport pomembno prispeva h gospodarski in socialni povezanosti ter bolj integrira­nim družbam. Vsi državljani morajo imeti možnosti za šport. Zato je treba oprede­liti specificne potrebe in položaj slabše zastopanih skupin, upoštevati pa je treba poseben vpliv, ki ga ima lahko šport na mlade, invalide in osebe iz socialno šibkej­ših okolij. Komisija spodbuja države clanice in športne organizacije k prilagoditvi špor­tnih infrastruktur na tak nacin, da bodo upoštevale potrebe invalidov. Za namene sprejema invalidov se bo spodbujalo uspo­sabljanje trenerjev, prostovoljcev ter osebja klubov in organizacij. V okviru posvetovanj z zainteresiranimi stranmi si bo Komisija še posebej prizadevala za ohranitev dialoga s predstavniki športnikov invalidov. .Šport za vse, integra­cija in inkluzija Slogan »šport za vse« že najmanj dve de­setletji uspešno združuje ljudi. (Doupona Topic in Petrovic, 2007). Eden od temeljnih konceptov enakovrednega vkljucevanja je koncept perspektive moci (Saleebey, 1997). Flaker (2017) poudarja, da krepitev moci ni psihološka vaja, psihicni body building, ampak je posredovanje moci, ki nam jo je podelila družba in porajanje moci s sku­pnostno akcijo. Raziskave na podrocju enakovrednega vkljucevanja športnikov z raznolikimi spo­sobnostmi v razlicne športne panoge so kljub temu maloštevilne (Sambolec, 2012). Potrebno je zagotoviti vecji obseg popisa njihovih izkušenj, pozitivnih in negativnih, fizicnih, strukturnih in socialnih, da bi laž­je zagotavljali ustrezne pogoje (Kiuppis, 2016). Inkluzija v športu pomeni šport oseb z razlicnimi zmožnostmi. Temelji na enakih možnostih za vse športnike. Glavni cilji Na-cionalnega programa športa v Republiki Sloveniji (2014) na podrocju vkljucevanja otrok in mladine s posebnimi potrebami in invalidov so: izboljšati povezave med šola-mi, športnimi in drugimi društvi, ki izvajajo programe za otroke in mladino s poseb­nimi potrebami, izboljšati povezave med športnimi društvi in dobrodelnimi društvi, ki izvajajo programe za invalide, vzpostavi-ti šport invalidov na lokalni ravni, povecati število športno dejavnih invalidov, vkljuce­nih v športne programe na podrocju špor­tne rekreacije in tekmovalnega športa za 200 %. Obstaja veliko nacinov za vkljucevanje invalidov v šport. Vcasih invalidi želijo so-delovati v aktivnostih z drugimi invalidi in vcasih se lahko odlocijo za sodelovanje pri dejavnostih z neinvalidi. Kako se invalidi udeležujejo aktivnosti, je odvisno od nji-hove lastne motivacije, vrste dejavnosti, njihove sposobnosti in ravni pripravljeno­sti ter kako se dejavnost lahko spremeni in prilagodi (Kerr in Stafford, 2005). Za popolno inkluzijo je potrebno ustvar­janje okolij, kjer vsi akterji (posamezniki, družine, državni sistemi, politika) delujejo v smeri enakovrednega vkljucevanja. Ru-tar (2010) navaja, da: »inkluzija ne more biti državno vkljucevanje ljudi s posebnimi potre­bami v družbeno življenje, saj so ljudje s po­sebnimi potrebami v družbeno življenje vselej že vkljuceni, ker ne živijo v praznem prostoru in nadaljuje, da so ljudje s posebnimi potreba-mi inteligentni in zmožni za razmišljanje, kar predvsem pomeni, da vselej lahko poskrbijo zase in si znotraj katerega koli družbenega polja izborijo svoj prostor in svoj cas. Nada-ljuje, da inkluzija prav zaradi tega ne more biti beseda, povezana z delom in življenjem le nekaterih ljudi. Zaradi inkluzije se družbena polja spreminjajo v velikanske ucilnice demo-kracije in boljšega življenja. Inkluzije se je treba uciti, zadeva pa vse ljudi, saj temelji na idejah enakosti, solidarnosti in skupnega življenja. Inkluzija je zgodba o clovekovih zmožnostih za razmišljanje in emancipacijo. Inkluzija temelji na ideji, da lahko vsak clovek zaupa drugemu cloveku in mu prizna zapisane zmo­žnosti« (str. 168). Kljub izjemnim sposobnostim in opisanim kapacitetam ljudi s posebnimi potrebami za zmožnost sobivanja menimo, da je po­trebno inkluzivno družbo na novo zgraditi. Zgodovinski pregled obravnave ljudi z ra­znolikimi sposobnosti nam kaže, da smo jih locevali, zapirali za štiri stene gradov in odmaknjenih, osamljenih krajev, dalec od pogledov. Šuc, Bukovec in Karpljuk (2017) navajajo, da se mora sodelovanje med razlicnimi stro­kovnjaki na podrocju oseb s posebnimi potrebami okrepiti, ce želimo, da bomo in-kluzijo lahko v celoti implementirali, kar pa bo zahtevalo pomembne organizacijske, kulturne in tudi osebne preobrazbe. .Teoretiki na podrocju inkluzije Pomemben teoretik na podrocju inkluzije je bil ruski razvojni psiholog Lev Semjonovic Vygotski (1896-1934). Poudarjal je pomen odraslega v razvoju otroka (vpliv okolja). V nasprotju z danes pogostim zavracanjem pomena uciteljev za spoznavni razvoj otrok je kot eden od utemeljiteljev socialnega konstruktivizma trdil, da je razvoj intelek­tualnih sposobnosti v veliki meri odvisen od vodstva, usmerjanja in razlage ucitelji­ce, ucitelja. Po njegovem tako višji miselni procesi najprej potekajo kot socialna inte­rakcija, šele nato se internalizirajo kot misel­ni procesi posameznika. Osnovno nacelo vkljucevanja je, da otrokom s posebnimi potrebami nudimo enake možnosti za pol-no sodelovanje v vsakdanjem življenju in v rednih izobraževalnih ucilnicah z otroki, ki nimajo posebnih potreb. S prakticnega vi-dika lahko vkljucevanje izboljša kakovost iz­obraževanja in družabnega življenja otrok s posebnimi potrebami (Kobal Grum, 2012). Danes priznani sodobni zagovorniki teo­rij inkluzije se omenjajo Melvin Ainscow, Roger Slee in Brahm Norwich. Prva dva se zavzemata za inkluzivno edukacijo na šir­šem polju družbene pravicnosti, slednji pa ostaja v iskanju ucinkovitih rešitev ob ne­zmožnostih in težavah oseb s posebnimi potrebami (Šušteric, 2016). • Inkluzivni judo v luci etike borilnih športov Etika borilnih športov temelji na vrednotah, kot so spoštovanje, poštenje, zaupanje, red, disciplina, vzajemnost, skromnost, potrpe­žljivost in od vadecega zahteva umirjenost, osredotocenost in vztrajnost. »Eticna nace-la juda so pravila lepega obnašanja, ki teme­ljijo na medsebojnem spoštovanju in sodelo­vanju, s tem pa krepijo medcloveške odnose in cloveške vrednote« (Stavrev, 2014, v Cuš, 2004). Nacela v judu, kot so »popusti, da bi zmagal«, vzajemna pomoc in uporaba naj­manjše moci za najvecji ucinek niso vtkana le v sam trening, temvec gre za življenjske nauke, ki jih judoist uresnicuje na vseh po­drocjih tako v formalnih (študij, delo) kot v neformalnih (družina, prijatelji, ipd.) aktiv­nostih (Murata, 2005). Zacetki inkluzije v judu segajo v petdese­ta leta prejšnjega stoletja, ko je v Angliji zacela trenirati skupina slepih judoistov. Kasneje se je inkluzivni judo razširil tudi v druge evropske države, in sicer v Francijo, Nizozemsko, Nemcijo in druge. V Sloveniji so leta 1994 v Kopru in Porto-rožu zaceli trenirati judoisti z motnjami v duševnem razvoju (Meško, Marošek in Ocko, 2007). Leta 2004 je bil v okviru med-narodnega tekmovanja inkluzivnega juda v Sloveniji organiziran seminar na temo in-kluzivnega juda. Nekateri sodniki so takrat opravili licenco za sodnika inkluzivnega juda. V okviru Judo zveze Slovenije že vec kot deset let obstaja štiri clanska Komisija za inkluzivni judo, ki skrbi za strokovni ra­zvoj panoge. Judo zveza Slovenije je v letu 2017 izvedla prvo državno prvenstvo v in-kluzivnem judu in je enakovredno potrdila sistem tockovanja. To uradno priznanje od­pira vrata v uradne tekmovalne sisteme in financiranje na višjem nivoju kot je Olimpij-ski komite Slovenije – Zveza športnih zvez in Zveza za šport invalidov Slovenije - Pa-raolimpijski komite. Uveljavljanje koncepta »juda za vse«, ki vkljucuje judo navdušence z raznolikimi sposobnostmi, omogoca vad­bo in tekmovanje vsem judoistom, ki to že­lijo; tako tistim, ki imajo dolocene bolezni, kot tistim, ki imajo dolocena psiho-fizicna stanja, zaradi katerih je potrebno vadbo ju­da prilagoditi. Skozi pregled zgodovine športa invalidov je opaziti, da sta vrsta in stopnja invalidnosti tisti, ki omogocata ali zapirata pot doloce­nim športnim panogam in psiho-fizicnim stanjem posameznika. Paraolimpijski športi denimo vecinoma vkljucujejo telesno ovi­rane športnike. Specialna olimpijada vklju-cuje športnike z motnjo v duševnem razvo­ju, pri cemer loci štiri stopnje (lažja, zmerna, težja in težka) in v svoje programe vkljucuje vse razen športnike z lažjo motnjo. Dolo-ceni športniki z raznolikimi sposobnostmi tako ne spadajo v nobeno kategorijo. Tu se lahko znajdejo športniki po poškodbi glave, športniki s težavami v duševnem zdravju in drugi z dolocenimi boleznimi in stanji, kot je na primer paraliza. V judu je uradni tekmovalni sistem urejen le za slepe judoiste, saj je judo za slepe pa-raolimpijski šport. Oktobra 2017 je v Nem-ciji v okviru paraolimpijskega združenja po­tekalo prvo svetovno prvenstvo za judoiste z intelektualno oviranostjo, ki so sposobni trenirati v obicajnih skupinah brez prila­goditev. V slovenskem judu se skozi zgo­dovino potrjuje, da je judo izreden šport, ki lahko omogoca varno in zdravo vadbo prav vsem. Pomembno okolje za športnike z motnjo v duševnem razvoju predstavlja tudi Spe­cialna olimpijada, ki ima svoje zacetke v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je americanka Eunice Kennedy Shriver zacela s prvimi tabori. Julija leta 1968 so se tako odvile prve Mednarodne igre Specialne Olimpijade v Chicagu (Illinois, ZDA). Juda tedaj še niso šteli za primerno športno disciplino »za ljudi z motnjami v duševnem razvoju, ker lahko ogrozi njihovo varnost in zdravje« (Vute, 1999, str. 143). Primerno športno okolje in socialna klima s kvalitetnimi medsebojnimi odnosi, je za vsakega športnika pomemben vidik la-stnega športnega razvoja. »Socialna klima je objektivna lastnost skupine, ki se odraža v zavesti vsakega clana skupine, ki vzdušje na njemu lasten nacin doživlja in prejema« (Maks Tušak, 1997). Obicajne športne sredi­ne zato prispevajo k obcutku sprejetosti in enakopravnosti vseh športnikov ne glede na psihofizicne sposobnosti posamezni­ka. Tako delujemo enakopravno in omo-gocamo športno aktivnost vsem. Slogan »šport za vse« zajema vse tiste posameznike, družine in interesne skupine, ki zadovoljujejo svoje potrebe in interese na razlicnih kako­vostnih ravneh v šolah, društvih in za šport specializiranih podjetjih. Šport v prihodnosti predstavlja izziv cloveštvu, da ohranja do-stojanstvo vsakega cloveka kot zagotovilo možnega dostojanstva vseh (Doupona To­pic in Petrovic, 2007). .Raziskave na podro-cju inkluzije v športu Ugotavljamo, da triindvajsetletna zgodovi­na slovenskega inkluzivnega juda prinaša izkušnje in znanja v praksi, primanjkuje pa strokovne literature, zapisov, testiranj in meritev. Na podrocju meritev in testiranj v inkluzivnem judu v Sloveniji smo našli štiri raziskave: Osem gibalnih testov (Masleša, 2013), Vaje za ravnotežje (Tatalovic, 2014), Specialni judo fitnes test (Šimenko, 2015) ter Merjenje stiska pesti (Pecnikar, Karpljuk in Šimenko, 2016). »Izdelava testov je izjemno pomembna, tako zaradi ugotavljanja gi­balnih znacilnosti posameznikov z motnjo v duševnem razvoju, ki se ukvarjajo z borilnimi športi, kakor tudi z vidika testiranja in grupira­nja, ki bi se lahko izvajala tudi v klubih in ne vec samo neposredno pred samimi tekmova­nji. Tovrstna organizacija omogoca pomem­ben casovni prihranek za organizatorja ter energijski, pozornostni in motivacijski prihra­nek za vadece« (Masleša, 2013, str. 117). Izvedena je bila zanimiva raziskava na po­drocju socialne vkljucenosti invalidov v bo­ksu in kapoeiru s primerjalno etnografsko vecplastno metodo osredotocenosti (Me­ziani, 2016), ki zakljucuje, da socialno vpra­šanje ni le vprašanje uvajanja novih norm, temvec še vec, je ideal vkljucujoce družbe, ki predlaga novo vrsto procesa socializacije brez socialnih ovir. Vendar pa ima izvajanje nacela vkljucevanja razlicne posledice. Nacin ustreznega vkljucevanja oseb s posebnimi potrebami išcejo tudi specia­lizirane ustanove. Tako je bila opravljena raziskava znotraj vecletnega festivala Igraj se z mano, ki ga organizira Center Janeza Levca, vzgojno-izobraževalna ustanova, namenjena vzgoji in izobraževanju ter usposabljanju otrok in mladostnikov s po­sebnimi potrebami, predvsem ucencev z motnjami v duševnem razvoju in avtiz-mom. Vprašalniki so bili namenjeni men-torjem in prostovoljcem, ki so sodelovali na festivalu. Na podlagi prikazanih ugotovitev lahko sklepamo, da ideja o vkljucitvi v ob­stojeci sistem izobraževanja lahko uresnici tudi posebna izobraževalna ustanova, kar prispeva svoj delež k ustvarjanju bolj vklju-cujoce skupnosti (Jeznik, Mažgon in Skubic Ermenc, 2017). .Zakljucek Soocamo se s skopim izborom športov, v katere se lahko vkljucijo športniki z razno­likimi sposobnostmi. Za ustrezno stopnjo vkljucenosti vseh športnikov je potrebno sodelovanje mnogih akterjev, kot so: po­litika, nacionalni resorji, lokalne skupnosti, družine in posamezniki. Z dokumentira­njem neenakosti ne želimo prispevati h kontroliranju in upravljanju športnikov z raznolikimi sposobnostmi, temvec naspro­tno, prepricani smo, da se je mogoce boriti proti revšcini in socialni izkljucenosti ter da se je mogoce izogniti nevzdržnim ne­enakostim, ce za to obstaja politicna volja (Abrahamson, 1997). Podatkov o dejan­skem številu vkljucenih športnikov z razno­likimi sposobnostmi ni. Po podatkih SURS (2014) nimamo niti podatkov o številu oseb z oviranostjo v Sloveniji. Je pa to število ocenjeno na od 160.000 do 170.000 oseb (delovnih invalidov, otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, vojaških in vojnih in-validov ter zmerno, težje in težko duševno in najtežje telesno prizadetih oseb). Enega od pomembnih družbenih pod-sistemov predstavljajo invalidi, saj pred­stavljajo skoraj 15 % svetovne populacije. Tako kot vsi ostali se morajo tudi oni vse bolj boriti za svoje pravice in zmeraj znova iskati optimalne rešitve za enakopraven ra­zvoj. Pri tem jim je vsekakor v veliko oporo leta 2006 sprejeta Konvencija o pravicah invalidov, ki v svojem 30. clenu ureja tudi pravico do sodelovanja v kulturnem življe­nju, rekreaciji, prostocasnih dejavnostih in športu« (Mihorko idr., 2014). Raziskave na podrocju inkluzije v športu so maloštevilne, zato lahko predvidevamo, da enake možnosti v športu niso zagoto­vljene, še posebej ne za manjšine, med katere sodijo tudi športniki s posebnimi potrebami. V praksi je kljub evropskim ter nacionalnim nacrtom in zakonski ureditvi enakopravnost mnogokrat onemogocena. Vrata športnih in dobrodelnih organizacij so glede na priporocila in smernice NPŠ in priporocil Evropske unije sicer odprta, a re-alnih športnih programov je malo. Slednje dokazuje dejstvo, da je na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije (v nadaljevanju MIZŠ) na podro-cju športa invalidov trenutno veljaven le en program usposabljanj strokovnih delavcev v športu od uveljavitve novega Zakona o športu (ZŠpo-1, Uradni list RS št. 29/17). Nosilec programa je Zveza za šport invali­dov Slovenije - Paraolimpijski komite in je veljaven za obdobje od 21. 2. 2017 do 23. 6. 2019. Koželj (2014) meni, da nimamo nacrtne vzgoje mladih športnikov invalidov, kot imajo to v drugih državah, nimamo mre­že centrov za šport invalidov in nimamo ustrezno usposobljenih trenerjev, niti pro-gramov za usposabljanje trenerjev športni­kov s posebnimi potrebami. V inkluzivnih športih v Sloveniji bi bilo zato potrebno za nadaljnji razvoj stroke organizirati usposa­bljanja za vaditelje, trenerje, inštruktorje, prostovoljce in druge, ki delujejo na po­drocju inkluzivnega športa, akumulirati bo-gate prakse inkluzivnih športov v Sloveniji, pridobiti podatke o tem, koliko športnikov imamo trenutno v Sloveniji v inkluzivnih programih, kje trenirajo, kako trenirajo, kdo so njihovi trenerji, kakšna so njihova psiho­fizicna stanja in bolezni, transparentno po­vezati uradne tekmovalne sisteme, redno izvajati testiranja in meritve športnikov ter poenostaviti in poenotiti vkljucevanje športnikov s posebnimi potrebami v špor­tne klube in društva. Prispevek zakljucujemo s širšim pogledom na družbo in njeno ureditev, kjer vidimo možnosti za inkluzijo v najvecji možni me-ri. Kritiki revitalizacije socializma (Kovacic v Honneth, 2016) opozarjajo, da je pri uvelja­vljanju inkluzije potrebno upoštevati dana­šnje stanje družbe, ki je vajena udobnosti kapitalizma. V iskanju vrednot inkluzije, kot so pravicnost, enakost in solidarnost, se nekateri nagibajo k novi konceptualizaciji socializma, ki ne bi postavljala mejnikov le na podrocju ekonomije in gospodarstva, ampak tudi družbe in politike. • Literatura 1. Abrahamson, P. (1997). Combating poverty and social exclusion in Europe. V W. Beck, L. van der Maesen, A. Walker (ur).,The Social Quality of Europe (str. 127-155). Hague: Kluwer Law International. 2. Bela knjiga: Bela knjiga o športu (2007). Bruselj: Komisija evropskih skupnosti. 3. Brandon, D. (1990). Pet principov normalizaci­je. Ljubljana: VŠSD. 4. Cacinovic Vogrincic, G. (2008). Socialno delo z družino. Ljubljana: Fakulteta za socialno de-lo. 5. Cuš, V. (2004). Judo: Popusti, da zmagaš. Slo­venska Bistrica: Judo zveza Slovenije. 6. Doupona Topic, M. in Petrovic, K. (2007), Šport in družba: Sociološki vidiki. Ljubljana: Fa-kulteta za šport. 7. Diverse Abilities (2018). Pridobljeno s https:// diverseabilities.org.uk/. 8. Fajdiga, G. in Živkovic, L. (ur). (2013). Danes, tukaj, na tem mestu razglašamo manifest ne­odvisnega življenja. Ljubljana: YHD, Društvo za teorijo in kulturo hendikepa. 9. Flaker, V. (2017). Deinstitucionalizacija kot stroj. V G. Meško in D. Zorc Maver (ur.), Za clo­veka gre (str. 145-168). Ljubljana: Pedagoška fakulteta: Fakulteta za varnostne vede. 10. Honneth, A. (2016). Spremna beseda: Gora­zd Kovacic: Honnethova liberalna prenova socializma. V Z. Kobe (ur.), Ideja socializma: poskus aktualizacije (str. 129-149). Ljubljana: Krtina. 11. Jeznik, K., Mažgon, J. in Skubic Ermenc, K. (2017). The contribution of a special educa­tional Institution to a more inclusive socie­ty. Zbornik Instituta za pedagoška istraživa­ nja, 49(1), 117-138. Pridobljeno s https://doi. org/10.2298/ZIPI1701117J. 12. Kerr. A. and Stafford. I. (2005). How to coach disabled people in Sport. The national Coa­ching Foundation. 13. KidsMatter (2017). Pridobljeno s childhood/ about-social-development/about-mental­health-and-wellbeing-children-additional-needs. 14. Kiuppis, F. (2016). Inclusion in Sport: Disability and Participation. Pridobljeno s https://doi.or g/10.1080/17430437.2016.1225882. 15. Kobal Grum, D. (2012). Concept of inclusion on the section of Vygotskian socio-cultural theory and neuropsychology. Šolsko polje, 23 (1–2), 111-272. 16. Koželj, A. (2014). Organiziranost vrhunskega športa invalidov v Republiki Sloveniji (Magistr­sko delo). Ekonomska fakulteta, Ljubljana. 17. Meziani, M. (2016). Social participation of pe­ople with disabilities in boxing and capoe­ira: a comparative ethnographic multi-sited focus, Sport in Society. Pridobljeno s https:// doi: 10.1080/17430437.2016.1225889. 18. Masleša, S. (2013). Ucinek osemtedenskega eksperimentalnega programa vadbe na tele­sne znacilnosti, gibalne sposobnosti ter znanje izbranih elementov borilnih športov pri osebah z motnjo v duševnem razvoju (Doktorska di­sertacija). Fakulteta za Šport, Ljubljana. 19. Meško, G., Marošek, B. in Ocko, F. (ur). (2007). 55 let organizirane vadbe juda v Sloveniji. Slo­venska Bistrica: Judo zveza Slovenije. 20. Mihorko, B., Štrumbelj, B., Cander, J. in Ci-merman Sitar, M. (2014). Smernice za šport in rekreacijo invalidov. Maribor: Društvo vojnih invalidov. 21. Murata, N. (2005), Mind over muscle: Writings from the founder of judo Jigoro Kano, Tokyo: Kodansha International Ltd. 22. Nacionalni program športa v Republiki Slo­veniji 2014-2023 (2014). Pridobljeno s https:// www.ljubljana.si/assets/Uploads/nacional­ni-program-sporta-RS-2014-2023.pdf. 23. Pecnikar. V., Karpljuk, D. in Šimenko. J. (2016). Measuring hand grip strength of G-judo­kas. V M. Doupona Topic (ur.), Youth Sport: Abstract book of the 8th Conference for youth in Ljubljana, 9-10 December 2016 (str. 40). Ljubljana: University of Ljubljana, Faculty of Sport. Pridobljeno s https://www. fsp.uni-lj.si/en/research/events/introducti­on/2016041214592983. 24. Rutar, D., Drobne. J., Patafta. T., Levec. A., Je­raša. M., Korene. I. in Praznik, I. (2010). Inkluzi­ja in inkluzivnost: Model nudenja pomoci uci­teljem pri delu z dijaki s posebnimi potrebami, ki so integrirani v redne oddelke. D. Rutar (ur.), Center RS za poklicno izobraževanje. 25. Saleebey, D. (1997), The Strenght Perspective in social Work Practice. New York: Longman. 26. Sambolec, L. (2012). Vkljucevanje otrok s po­sebnimi potrebami v dodatne športne dejav­nosti (Diplomsko delo). Fakulteta za šport, Ljubljana. 27. Stavrev, V., Videmšek. M. in Karpljuk, D. (2014). Prvi koraki v judo vrtcu. Šport: Revija za teo­reticna in prakticna vprašanja športa, 62 (1-2), 109-114. 28. SURS (2014), pridobljeno s http://www.stat. si/StatWeb/News/Index/4916 dne 30. 1. 2018. 29. Šimenko, J. (2015). Specialni judo fitnes test. Šport: Revija Za Teoreticna in Prakticna Vpraša­nja Športa, 63 (1-2), 42-46. 30. Šuc, L., Bukovec, B. in Karpljuk, D. (2017). The role of inter-professional collaboration in de­veloping inclusive education. International journal of inclusive education, 21 (9), 938-955. 31. Šušteric, N. (2016). Koncepti inkluzivne eduka­cije v teoriji in praksi (Diplomsko delo). Peda­goška fakulteta, Ljubljana. 32. Tatalovic, A. (2014). Ravnotežje pri izbrani sku­pini judoistov z motnjami v duševnem razvoju (Diplomsko delo). Pedagoška fakulteta, Lju­bljana. 33. Tušak, M. [Maks]. (1997). Psihologija športa. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fa-kultete. 34. Veljavni programi usposabljanj strokovnih delavcev v športu od uveljavitve novega Za­kona o športu (ZŠpo-1, Uradni list št. 29/17) dne 24. 6. 2017 dalje. Pridobljeno s http:// www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/ pageuploads/podrocje/sport/pdf/2462017_ velj_progr.pdf. 35. Vute, R. (1999). Izziv drugacnosti v športu. Lju­bljana: Debora. 36. Zaviršek, D. (2000). Hendikep kot kulturna travma. Ljubljana: /*cf. Viktorija Pecnikar Oblak, univ.dipl.soc.del. Študentka doktorskega študija FŠ Judo klub Sokol Ljubljana viktorija.pecnikar.oblak@gmail.comi Luka Zupan1, Bogdan Kovcan1, Jure Jazbec1, Martin Raušl1, Jernej Kapus2 Od »pasjega« plavanja do kravla Izvlecek V Zasavju pri zacetnem ucenju plava­nja že vrsto let izhajamo iz gibanj, ki so otrokom znana in enostavna. Ta pristop temelji na tem, da se ucencem do neke mere (na podlagi njihovih predhodnih izkušenj in znanj) dopušca izbiro nacina plavanja, ki se ga bodo naucili najprej. Pri poucevanju uporabljamo tudi plovec, ki ga s trakom okoli pasu ucencu pritrdimo na hrbet. Z varnim pripomockom – plov­cem ucence naucimo bodisi »pasjega« bodisi »žabjega« plavanja, ki ju nadalje postopoma nadgrajujemo v kravl in v prsno. Kljucne besede: ucenje plavanja, prepro­ste oblike plavanja, plavalni pripomocki. From doggy paddle to crawl swimming Abstract For a number of years, swimming lessons in the Zasavje region have been based on simple movements with which children are familiar. This approach is based on the premise that pupils can freely (to a certain extent and based on their previous experience and knowledge) choose the swimming technique they wish to learn first. We also use a back buoy that we fasten around a pupil’s waist with a ribbon. Using this safe accessory (buoy) we teach pupils both doggy paddle or ‘frog stroke’ which are gradually up­graded into crawl and proper breaststroke. Keywords: learning to swim, simple swimming techniques, swimming accessories 1Plavalni klub Trbovlje 2Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport • Uvod Zacetno ucenje plavanja ali oplavanjevanje neplavalcev pri nas poteka na dveh ravneh. To sta prilagajanje na vodo in ucenje osnov­nih plavalnih tehnik (skupaj z ucenjem nad­vodnih obratov in osnovnega skoka na gla­vo). Prilagajanje na vodo poteka skozi igre, ki jih ucitelji podajamo na šestih stopnjah: prilagajanje na upor vode, prilagajanje na potapljanje glave, prilagajanje na gledanje pod vodo, prilagajanje na izdihovanje v vodo, prilagajanje na plovnost in prilagaja­nje na drsenje. Ko je ucenec prilagojen na vodo, torej zna sprošceno drseti na vodni gladini, ga zacnemo uciti plavalnih tehnik, skokov v vodo in obratov. Ucenje teh ele­mentov poteka postopno na treh razlicnih ravneh osvojenosti gibanj v okviru progra­mov zacetne, nadaljevalne in tekmovalne šole plavanja. V procesu ucenja plavalni zacetnik najprej spozna osnovne plavalne tehnike, nadvodne obrate in osnovni skok na glavo. Njihov glavni namen je z eno­stavnimi in nezapletenimi gibi omogociti ucencu obdržanje na vodni gladini, eno­stavno obracanje in varno skakanje v vodo. Za plavalnega zacetnika so najprimernejše tri osnovne plavalne tehnike: kravl, prsno in hrbtno.1 Ucenje vseh treh poteka podob-no; od ucenja položaja telesa, preko ucenja udarcev, zavesljajev in usklajenega gibanja glave ter dihanja, do ucenja celotne koor­dinacije. Pravilno gibanje zacnemo uciti na kopnem in nadaljujemo v vodi do koncne­ga plavanja brez dodatne pomoci. Podobni ideji sledijo tudi metodicni postopki ucenja nadvodnih obratov in skokov na noge in na glavo (Kapus idr., 2002). Predstavljena metoda je univerzalna in z majhnimi spremembami razširjena po vsem svetu. Ni pa edina metoda, po kateri lahko ucenec splava.2 Lepota poucevanja 1Izbira plavalne tehnike, ki se jo bo ucenec po prilagoditvi na vodo prvo ucil, je odvisna od številnih dejavnikov. Ucenje gibanja pri vsaki od teh ima svoje prednosti in svoje slabosti. Pri nas je izbira prepušcena ucitelju. Pregled po siste­mih oplavanjevanja po svetu kaže na to, da je kravl prva izbira v Združenih državah Amerike, v Avstraliji in na Nizozemskem. To se razlikuje od Evrope in Japonske, kjer se kot prvo najpogo­steje uci prsno (Langendorfer, 2013). V zadnjem casu se doktrina poucevanja spreminja v smer iskanja, da je najprimernejši in za ucenca najvar­nejši nacin plavanja (morda niti ne plavalna teh­nika) tisti, ki mu je najbližji (Stallman, 2014). 2Izraz splavati pomeni, da neplavalec postane plavalec. Kdo je plavalec in kaj mora znati, da je v vodi varen, sta vprašanji, ki zaposlujeta številne strokovnjake po svetu. Ker so mnenja razlicna, poznamo tudi razlicne testne naloge, s katerimi se v organiziranih sistemih oplavanjevanja po svetu opredeljuje znanje plavalca (Junge, Blixt, Stallman, 2011; Stallman 2017). Pri nas je plavalec Slika 1. V Sloveniji se ob univerzalnemu programu ucenja plavanja uporabljajo tudi drugi, ki se razlikujejo glede na starost in razvoj ucencev, glede razlicnih nacinov plavanja, glede na globino vode ter glede na uporabo dolocenih pripomockov. Vecina jih je že opisanih v knjigi Plavanje Ucenje (Kapus idr., 2002). plavanja je v tem, da obstajajo tudi dru­ge poti, po katerih se pride do istega ci­lja, torej do varnega plavalca. Pri tem gre pri nekaterih za prilagoditev univerzalne metode, bodisi razlicnim pogojem ucenja bodisi uporabe dolocenih pripomockov. Pri nekaterih se poucuje le plavalne tehni­ke, pri drugih ucitelj uporablja tudi druge nacine plavanja.3 Hiter pregled razlicnih metod, ki so v slovenskih virih že zapisane in se dejansko pri nas uporabljajo, je podan v Sliki 1. Delo ucitelja plavanja je torej zelo krea­tivno in ustvarjalno. Išce lahko pot, ki je za posameznika ali skupino ter za dane pogoje ucenja najprimernejša. Dober uci­telj je tisti, ki zna snov oziroma predmet približati ucencu in iz njega izvleci njegov maksimum. Enako je tudi pri poucevanju plavanja. Ucitelj ima to avtonomijo, da sam izbere metodo, ki je za doloceno razvojno stopnjo najprimernejša. Dober ucitelj bo znal znotraj pedagoškega procesa vadbo tudi individualizirati in tako ucencem omo-gociti izkoristek njihovih zmožnosti. tisti, ki osvoji stopnjo bronastega delfina. Za to stopnjo mora ucenec preplavati 50 metrov tako, da skoci v vodo na noge, plava v eno smer 25 metrov, se med plavanjem obrne brez dotika stene in plava proti cilju. Med plavanjem drugih 25 metrov se v sredini plavališca ustavi in opravi t. i. vajo varnosti – iz ležecega položaja na prsih preide skozi pokoncni položaj v ležeci položaj na hrbtu (v tem položaju se obdrži 3 dobe (uci­telj šteje enaindvajset, dvaindvajset, triindvajset) ter spet nazaj skozi pokoncni položaj v ležeci položaj na prsih, nakar nadaljuje plavanje do ci­lja (Kapus idr., 2002). 3Naloga bronastega delfina ne opredeljuje nacina plavanja! Vsak ucenec jo lahko opravi z nacinom, ki je njemu najbližji in kot tak tudi najverjetneje uporaben pri nenadnih padcih v vodo (Stallman, 2014). .Preproste oblike pla­vanja Po prilagoditvi na vodo ni nujno, da zac­nemo z ucenjem osnovnih plavalnih teh­nik. To so le trije možni nacini premikanja po gladini in morda za neplavalca niti ne najbolj primerni. Obstaja jih namrec še mnogo vec, ki so z vidika položaja telesa, gibanja nog in rok, dihanja ter koordinacije gibov, morda ucencu bližji in enostavnejši (Stallman, 2014). Z njihovo uporabo jih lah­ko spodbudimo, naredimo jim ucenje pri­jetnejše in tudi uporabnejše. Kajti ti nacini plavanja, ki izhajajo iz njih in pri katerih so gibi celo refleksni, so tisti nacini, ki jih bo ucenec hipno uporabil ob nepricakova­nem padcu v vodo (Stallman, 2014). Težko si je namrec predstavljati, da bi neizkušeni plavalec v takšnih okolišcinah (obicajno še oblecen), zacel s plavanjem prsnega ali kravla. Govorimo torej o preprostih oblikah plava­nja. Najbolj poznana sta »pasje« in »žabje« plavanje. Prvi je izmenicni nacin, podoben kravlu (v udarcih), vendar z dvignjeno glavo in s potopljenim vracanjem rok. Drugi je simetricni nacin plavanja, poenostavljena oblika prsnega, pri katerem ucenec glave ne potaplja. Ob tem bi lahko v to skupino dodali tudi razlicne nacine plavanj v boc­nem in hrbtnem položaju (Stallman, 2014). Nekatera od teh gibanj se v otrokovem gibalnem razvoju pojavijo že zelo zgo­daj. Triletniki naj bi se po gladini premikali predvsem z nogami (Erbaugh, 1981) v obli­ki vožnje kolesa (Oka in sodelavci, 1978), starejši, petletniki pa predvsem z rokami, s pasjimi zavesljaji (Erbaugh, 1981). Ta gibanja se naceloma pojavijo spontano z ucenjem ali brez njega (Langendorfer, Bruya, 1995; Langendorfer, 2013). Zato jih ponekod v ZDA in drugje po svetu zavestno vkljucu­jejo v poucevanje plavanja. Torej iz razme­roma spontanega pedaliranja z nogami in »pasjih« zavesljajev ucenca pocasi naucijo »cloveškega« zavesljaja4 in nato kravla (Er­baugh, 1986; Langendorfer, Bruya, 1995). To je tudi pot, ki ji bomo vsaj deloma sledili v nadaljevanju. Namen clanka je namrec predstaviti metodo ucenja plavanja, ki ni nova, vendar v Sloveniji še razmeroma ne­poznana. Plavalni strokovnjaki iz Zasavja namrec že dobrih 25 let poucujemo nepla­valce (stare od 4 do 7 let) z uporabo plov-ca, ki se jim s trakom okoli pasu pritrdi na hrbet. Pri tem s pomocjo preprostih oblik plavanja, kot sta »pasje« in »žabje« plavanje, ucimo kravl in prsno. Ucenje plavanja s pomocjo plovca na hrbtu in preprostih oblik gibanja v vodi Pri poucevanju uporabljamo plovec v obli­ki jajca, ki je narejen iz umetnega materiala na stiroporni osnovi z dobrimi plovnimi la-stnostmi. Na sredini ima na dveh straneh vpet pas za pripenjanje okoli ucencevega pasu oziroma trebuha. Pas, ki je po dolžini nastavljiv, se zapenja z zaponko. Ucencu že pri prilagajanju na vodo najprej na kopnem predstavimo pripomocek in ga nato uporabimo pri vajah prilagajanja na plovnost in na drsenje (ucenje pravil­nega položaja telesa na gladini). Na ta na-cin ga navajamo na njegovo uporabo. Po prilagoditvi na vodo zacnemo z ucenjem »pasjega« plavanja, pri cemer ima ucenec pri vajah v vodi na hrbet pripet plovec. Ucenje udarcev kravla poteka z naslednjimi vajami: . Vaje na kopnem: o Udarci z eno nogo pokoncno na ko­pnem. – Ucenje udarca z iztegnjeno nogo (izo­gibanje pedaliranja, torej »vožnje kole­sa«). – Ucenje udarca iz kolcnega sklepa z zakljuckom v skocnem sklepu (vaje z uporabo igre udarci z ''bicem''). – Ucenje pravilnega položaja stopal (iztegnitev stopal ali tako imenovane ''špicke''). 4Zavesljaj, ki ga v tujini imenujejo »cloveški« (ang. human stroke), je korak naprej od »pasjega« zavesljaja. Pri izmenicnih zavesljajih zacne uce­nec iztegovati roko do vzrocenja. Tako podaljša zavesljaj, ki je po dolžini že podoben zavesljaju kravla, vendar še brez vracanja rok nad gladino (Langendorfer, Bruya, 1995). Slika 2. Plovec v obliki jajca, ki se pripne okoli ucencevega pasu (foto: Luka Zupan). o Izmenicni udarci kravla sede na ko­pnem. o Izmenicni udarci kravla leže na kopnem (na blazini, deski ...). o Izmenicni udarci kravla leže v hrbtnem položaju na kopnem (na blazini, deski ...). . Vaje udarcev kravla v vodi z glavo, dvignjeno nad vodo, in prostim diha­njem: o Udarci kravla sede na robu s penjenjem vode. o Udarci kravla sede na robu z udarci tik pod vodno gladino. o Udarci kravla v opori hrbtno proti robu. o Udarci kravla v opori celno proti robu. Ucenec se z rokami naslanja na rob. o Udarci kravla drže za rob (roke so izte­gnjene). o Udarci kravla v paru v plitvini. o Udarci kravla s prijemom za podlaket ucitelja. o Udarci kravla s crvom v trojkah/paru/ posamicno s pomocjo ucitelja ali brez nje. Ucitelj z vlecenjem omogoca ohra­njanje optimalne hitrosti premikanja in pravilnejšo izvedbo udarcev. Ob tem lahko ucitelj ucencu pomaga pri ohra­njanju pravilnega položaja telesa in pra­vilne smeri plavanja. Slednje omogoci, da ucenec plava do druge strani bazena brez vmesnega ustavljanja in zavijanja. o Udarci kravla z desko. o Udarci hrbtno z desko drže z obema ro­kama za vratom – pokrceni komolci/ s crvom pod pazduhami – roke objamejo crva na strani (ucenje primerne amplitu­de udarcev z navodilom ''kolena do vo­dne gladine''). o Udarci kravla vzroceno. . Vaje udarcev kravla v vodi z glavo po­topljeno v vodi in dihanjem po potre-bi: o Udarci kravla z dihanjem z desko. o Udarci kravla z dihanjem vzroceno. o Udarci kravla z dihanjem priroceno. Nato nadaljujemo z vajami »pasjih« zave­sljajev: . Vaje na kopnem: o »Pasji« zavesljaji sede z dotikom trebuha (''božanje trebuha'') in iztegom v pre­drocenje. Ucenec vajo izvaja sede na kopnem. V zacetnem položaju ima prvo roko priroceno pokrceno not, z dlanjo se dotika trebuha, drugo roko pa predroce-no. Dlani so v obliki skodelice s konicami prstov stisnjenimi skupaj. Zaveslaj zacne z dvigovanjem (''božanjem trebuha'' od popka navzgor proti prsnici) in iztegova­njem prve roke v predrocenje. Roko dvi­gne le do višine ramen. Med tem drugo roko iz predrocenja krci proti telesu do trebuha in poveže v zvezno gibanje s prvo roko. Zavesljaje dela neprekinjeno in tako posnema gibe psa pri plavanju. o »Pasji« zavesljaji stoje z dotikom trebuha (''božanje trebuha'') in iztegom roke v predrocenje s pomocjo ucitelja (lahko je pred ucencem ali za njim) ali brez nje. o »Pasji« zavesljaji stoje celno proti steni (v predrocenju dotik stene). o »Pasji« zavesljaji v hoji. o »Pasji« zavesljaji v hoji skozi razlicne poli-gone in preko ovir, postavljenih s plaval­nimi pripomocki. o »Pasji« zavesljaji stoje s plovcem na hrb­tu. o »Pasji« zavesljaji v hoji s plovcem na hrb­tu. . Pri vajah pasjih zavesljajev v vodi ima ucenec glavo ves cas dvignjeno nad vodo in prosto diha: o »Pasji« zavesljaji sede na robu bazena s plovcem na hrbtu in brez njega. o »Pasji« zavesljaji z eno roko leže bocno na robu bazena s plovcem na hrbtu in brez njega. o »Pasji« zavesljaji leže na robu bazena (do pasu preko roba) s plovcem na hrbtu in brez njega. o »Pasji« zavesljaji med hojo v plitvini s plovcem na hrbtu in brez njega. o »Pasji« zavesljaji s plovcem na hrbtu s po­mocjo ucitelja ali brez nje. Gre za vaje v paru, pri katerih ucitelj: – pomaga pri izvedbi zavesljaja s prije-mom za dlani in vodi ucenca po pravil­ni poti gibanja rok skozi zaveslaj; – nudi oporo s prijemom za boke za ohranjanje pravilnega položaja telesa med plavanjem in ohranjanjem nog v iztegnjenem položaju (noge mirujejo). o »Pasji« zavesljaji s plovcem na hrbtu s postopnim podaljševanjem vadbene razdalje. Z vsako naslednjo ponovitvijo vaje podaljšamo razdaljo, ki jo mora uce­nec preplavati. Med tem poskuša brez udarcev ohranjati iztegnjen vodoraven položaj nog. Sprva ucenec plava kratke »pasje« zaveslja­je, nato pa jih podaljšuje z iztegovanjem rok naprej (iz »pasjih« preidemo v tako imenovane »clovekove« zavesljaje (Lan-gendorfer, Bruya, 1995)). Ko ucenec zna »pasje« zavesljaje, preidemo na vaje pasje­ga plavanja, torej dodamo še udarce kravla, glavo pa ima ucenec še vedno nad gladino in prosto diha: o »Pasje« plavanje s plovcem na hrbtu s pomocjo ucitelja ali brez njega. Gre za vaje v paru, pri katerih lahko ucitelj: – pomaga pri izvedbi zavesljaja s prije-mom za dlani in vodi ucenca po pravil­ni poti gibanja rok skozi zaveslaj; – nudi oporo s prijemom za boke za ohranjanje pravilnega položaja med plavanjem; – med vajo z rokami omeji amplitudo udarcev. o »Pasje« plavanje s plovcem na hrbtu s postopnim podaljševanjem vadbene razdalje. o »Pasje« plavanje, tako da ucitelj ucencu med plavanjem odpne plovec na hrbtu. Slika 5. »Pasje« plavanje s plovcem na hrbtu (foto: Jure Jazbec). Ko ucenec obvlada »pasje« plavanje spro-šceno brez plovca na hrbtu, zacnemo s poucevanja kravla po obicajni metodicni poti. Vaje si sledijo od utrjevanja udarcev, ucenja zavesljajev, ucenja gibanja glave z dihanjem in do ucenja celotne koor­dinacije. Med vajami utrjevanja udarcev spodbujamo in uporabljamo cim vec vaj, pri katerih je glava v vodi. Vaje potekajo z razlicnimi plovnimi pripomocki, ki jih uce­nec drži v rokah (deska, plovec, crv …). Do-damo tudi že poznane vaje udarcev kravla vzroceno in priroceno, pri cemer je glava Tabela 1 bližji. Kasneje pri obeh skupinah preidemo Prednosti in slabosti plovca na hrbtu, ki se pripne okoli ucencevega pasu v ucenje prsnega plavanja oziroma kravla. PREDNOSTI PRIPOMOCKA SLABOSTI PRIPOMOCKA • Ne ovira gibanja rok med plavanjem, • nudi dobro oporo in ohranja za ucenje primeren položaj ucenca na gladini, • s pritrditvijo na trebuh omogoca ucenje plavanja tudi v hrbtnem položaju, • narejen je tako, da se v nadzorovanih po­gojih lahko hitro odpne ali zapne glede na cilje, zahteve in potrebe ucitelja ali ucenca, • je v obliki ''jajcka'' živih barv, kar pripomo-re k dodatni motivaciji ucencev, • s pravilno izbiro višine namestitve ohranja vodoraven položaj telesa, ki je za plavanje edino primerno, • za razliko od crvov je bolj varen, ker je pri­trjen s trakom. • Pri nekaterih ucencih, ki so manjše rasti in lažji, lahko zaradi plovnih lastnosti in napacne pritrditve pripomocka povzro-ci prevec zaklona ali vrtenja telesa okrog svoje vzdolžne osi, • za ucence, ki so mocnejše postave z ve-cjim obsegom pasu oziroma trebuha, je lahko pas prekratek, • ce je pritrjen na golo kožo, lahko pas ucen-ca ponekod žuli in reže, • po dolgotrajni uporabi si ucenec lahko pripomocek nenadzorovano odpne tudi sam, za kar je potrebna še toliko vecja po­zornost ucitelja, • trenutno v tej obliki ni na tržišcu in se ga ne dobi niti v specializiranih trgovinah, • vecina plovcev na hrbtu ne omogoca po­stopnega zmanjševanja dodatnega vzgo­na, ki ga nudi pripomocek. Ucence torej naucimo plavati in jih pri tem ne obremenjujemo s tocno doloceno pla­valno tehniko. Z uporabo preprostih oblik plavanja, kot sta med drugimi tudi »pasje« in »žabje« plavanje, pri ucenju sledimo otrokovemu gibalnemu razvoju in smotrno uporabimo gibanja, ki so do neke mere refleksna in iz­hajajo iz njega ter so zato enostavna. .Literatura 1. Erbaugh, S. J. (1981). The developement of swimming skill of pre-school children over a one- and one-half year period. Doktorska di­sertacija. Madison: Univerza v Wisconsinu. 2. Erbaugh, S. J. (1986). Effects of aquatic train­ing on swimming skill development of pre­school children. Perceptual and Motor Skills 62 (2), 439–446. 3. Junge, M., Blixt, T., Stallman, R. (2011). Progres- v vodi. Pri teh vajah je dihanje po potrebi, torej ucenec vdihne le takrat, ko mora. Po-trebo po vdihu nato povežemo v pravilnim gibanjem glave tako, da ucenec suka glavo in diha na stran. Pri udarcih kravla vzroceno z eno roko in priroceno z drugo roko diha na stran prirocene roke. Nato postopoma dodajamo zavesljaje kravla, sprva brez di­hanja, nato pa še s sukanjem glave za vdih. Pri ucenju zavesljajev prehajamo iz »pasjih« v zavesljaje kravla z vracanjem roke nad vo­dno gladino. Po ucenju zavesljajev kravla in gibanja glave ter dihanja na koncu ucenca naucimo še celotno koordinacijo kravla. Pri ucenju prsnega s plovcem na hrbtu iz­hajamo iz »žabjega« plavanja. Po obicajni metodicni poti zacenjamo z vajami udar­cev in nadaljujemo z vajami zavesljajev prsno. To pomeni, da v zacetku vaje za ucenje zavesljajev prsno ucenec plava brez potapljanja glave, torej plava »žabje« zave­sljaje. Sprva jih plava z udarci kravla, nato pa postopno dodajamo udarce prsno. Ko ucenec plava žabo brez uporabe plovca na hrbtu, dodamo tudi gibanje glave. To naj­prej vkljucujemo pri vajah udarcev, nato še pri vajah zavesljajev. Na koncu ucenja naj bi ucenec znal plavati prsno. Izkušnje o metodi, njene pred­ nosti in slabosti Predstavljena metoda se je do sedaj izka­zala za uspešno. Ugotovili smo, da je »pas­je« plavanje ucencem, starim med 4. in 7. letom, enostavnejši nacin plavanja, saj je po gibanju blizu kravlu in dobra osnova za ucenje te plavalne tehnike. Tudi poimeno­vanje (»pasje« in »žabje« plavanje) je ucen­cem blizu in poznano. Na ta nacin lahko v ucenje dodajamo elemente igre, ki temelji­jo na posnemanju gibanj živali, kar poveca motivacijo in izboljša izvedbo. Tudi uporaba plovca na hrbtu se nam zdi primerna, saj ucencu ta pripomocek ne omejuje nacina gibanja v vodi. Glede na naše dosedanje izkušnje ima pripomocek nekaj prednosti in tudi nekaj slabosti (Ta-bela 1). .Zakljucek Pri zacetnih tecajih ucence razdelimo v grobem na dve skupini. Glede na priso­tno število vadecih zagotovimo ustrezno število uciteljev. Tako lahko en ucitelj z doloceno skupino izvaja ucenje enega na-cina plavanja, drugi ucitelj pa izvaja drug nacin plavanja. Sledi, da tiste, za katere pri zacetnih vajah udarcev ugotovimo, da so jim bližji udarci prsno, tudi v nadaljevanju ucimo ostale elemente »žabjega« plavanja. Nasprotno, tistim, ki so bližji udarci kravla nadgrajujemo plavanje s »pasjimi« zave­sljaji. Lahko pa v eni vadbeni enoti ucitelj za popestritev izvede ucenje obeh naci­nov plavanja za vse ucence ne glede na to, kateri nacin plavanja je posamezniku sion in Teaching Beginning Swimming: Rank Order by Degree of Difficulty. In: Proceedings of the Livesaving Fountation¢s. 4. Kapus, V., Štrumbelj, B., Kapus, J., Jurak, G., Šajber-Pincolic, D., Bednarik, J., Vute, R., Cer­mak, V., Kapus, M. (2002). Plavanje, Ucenje. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 5. Langendorfer, S. J. (2013). Which Stroke First? International Journal of Aquatic Research and Education 7 (4), 286–289. 6. Langendorfer, S.J., & Bruya, L.D. (1995). Aqua­tic readiness: Developing water competencies in young children. Champaign, IL: Human Ki­netics. 7. Oka, H., Okamoto, T., Yoshizawa, M., Tokuya-ma, H., Kumamoto, M. (1978). Electromyo­graphic and cinematographic study of flut­ter kicksin infants and children. V: J. Teraudo, E. E. Bedringfield (Ur.), Internationa series of sport sciences (pp. 167–172). Baltimore: Uni­versity Park Press. 8. Stallman, R. K. (2014). Which Stroke First? No Stroke First! International Journal of Aquatic Research and Education 8 (1), 5–8. 9. Stallman, R. K. (2017). From Swimming Skill to Water Competence: A Paradigm Shift. International Journal of Aquatic Research and Education 10 (2). Luka Zupan, mag. kineziologije Plavalni klub Trbovlje luka.zupy@gmail.com Uroš Perko, Maša Cernelic Bizjak Duševne motnje med športniki Izvlecek O duševnem zdravju športnikov je malo znanega. Predstava o odsotnosti duševnih motenj med športniki je napacna. Obstaja povezava med posamezniki z visoko špor­tno identiteto ter psihološkim distresom, pretreniranostjo in izgorelostjo. Skupaj s staranjem, neuspehom na tekmovanjih in prenehanjem športne kariere te znacilno visoko korelirajo s pojavnostjo depresije in anksioznosti. S pomocjo elektronskih baz podatkov COBISS, Pub Med in Google Scho­lar smo opravili sistematicni pregled litera­ture. Za analizo so bile uporabljene presec­ne in longitudinalne študije v angleškem in slovenskem jeziku, ki so vkljucevale aktivne in poškodovane elitne športnike. Analizirali smo 159 raziskav. Pregled literature je po­kazal pogoste simptome depresij in anksi­oznosti, motnje hranjenja ter škodljivo uži­vanje in zlorabo alkohola med vrhunskimi športniki. Kljucne besede: depresija, anksioznost, motnje hranjenje, zloraba substanc, elitni športniki. Mental disorders among elite athletes Abstract The prevalence of psychiatric conditions among elite athletes is still under debate. More and more evidence has accumulated that high-performance athletes are not protected from mental disorders as previously thought. It is positive correlation between high sport identity, psychological distres, overtraining and burn out close together with ageing, results failure and ending sports career. A systematic search of electronic databases COBISS, Pub Med in Google Scholar was conducted. For analyze we used cross-sectional and longintudinal studies, sample with active or injured elite athlete in english and slovenian language. The The literature search yielded a total of 159 records. The data from studies suggest that elite athletes experience a broadly comparable risk of high-prevalence mental disorders such as depression, anxiety, eating disorders and high risk alcohol use. Key Words: depression, anxiety, eating disorders, substance abuse, elite athletes. .Uvod Duševno zdravje ima osrednjo vlogo pri po­sameznikovem pocutju, telesnem zdravju in uspešnem življenju. Svetovna zdravstve­na organizacija obravnava zdravje celovito. Zdravja ne razume le kot odsotnost simp­tomov in bolezni, ampak tudi kot pozitivno in dobro pocutje, zadovoljstvo, uspešno spoprijemanje s težavami, ucinkovito reše­vanje problemov (WHO, 2016; Kamin, Jeri­cek Klanšcek, Zorko, Bajt, Roškar in Derno­všek, 2010). Ko govorimo torej o duševnem zdravju, ne govorimo samo o odsotnosti duševnih bolezni, ampak tudi o uresnice­vanju razvojnih, intelektualnih in custvenih potencialov posameznika, ki bi jih glede na okolišcine in vrstnike moral izkoristiti (Erzar, 2007). Na podrocju športa je zelo veliko znanega o športnih poškodbah, prehrani in rege­neraciji. Veliko vemo o oskrbi in preventi-vi pri in pred športnimi poškodbami, tako akutnimi kot kronicnimi (Rice in Mcgorry, 2016). Veliko manj pa je znanega o dušev­nem zdravju športnikov. Dobro vemo, da je zmerna in intenzivna vadba zelo koristna za varovanje in okrevanje po težavah z du­ševnim zdravjem (Hughes in Leavey, 2012; Galper, Trivedi, Barlow, Dunn in Kampert, 2006; Tylor, Sallis in Needle, 1985; Planinšek, Tušak in Pori, 2012; Kamin idr., 2009). Huges in Leavey (2012) na drugi strani menita, da lahko intenziven trening na najvišjem špor­tnem nivoju privede do razlicnih zdravstve­nih težav. To so pretreniranost, izgorelost, poškodbe, povecana možnost smrti zaradi nenadnega zastoja srca, težave z dihali, po­vecana incidenca raznih alergij, sladkorna tipa II, razlicna vnetja, motnje hranjenja. Pogosto menimo, da je med elitnimi špor­tniki nizka pojavnost duševnih motenj (Bar in Marksen, 2013). Kot glavni vzrok za to zmotno predstavo avtorja pripisujeta ide­aliziranju le teh. Tako strokovna kot laicna javnost je pogosto mnenja, da so uspešni lahko le mentalno mocni posamezniki, kar na drugi strani seveda pomeni, da v športu na najvišjem nivoju ni prostora za posa­meznike z duševnimi motnjami (Markser, 2011). Avtor trdi, da je posledicno zelo malo resnih raziskav na omenjenem podrocju in kaže na skrb vzbujajoce dejstvo v obliki ne­izdelanega sistema za zgodnje zaznavanje duševnih motenj ter mnogo premalo ustre­zno usposobljenih terapevtov, ki bi lahko pomagali športnikom (Markser, 2011). Športniki so dovzetni za duševne bolezni tudi zaradi investicije ogromno casa in energije, ki se mnogokrat odraža v izgu-bi osebne avtonomije (Hughes in Leavey, 2012). O' Connell in Manschreck (2012) omenjata enostranskost v športu, ki so ji najpogosteje podvrženi talentirani špor­tniki, ki posledicno lahko izgradijo svojo samopodobo le na športnem podrocju. Na eni strani ukvarjanje s športom mladim po­maga izgraditi pozitivno samopodobo in jim dvigne samozavest, vendar je na drugi strani intenzivno in enostransko ukvarjanje s športom lahko tudi past. Taki posame­zniki lahko opustijo šolanje in ne razvijejo uspešne kariere na ostalih delovnih in ži­vljenjskih podrocjih. Zadnje raziskave (Hughes in Leavey, 2012; Rice in Mcgorry, 2016; Bar in Marksen, 2013) kažejo na povezavo med posamezniki z visoko športno identiteto ter psihološkim distresom, pretreniranostjo in izgorelostjo. Vse naštete motnje, poškodbe, staranje, neuspeh na tekmovanjih in prenehanje športne kariere visoko korelirajo s pojav­nostjo depresije (Hughes in Leavey, 2012). Avtorja tudi navajata, da se med elitnimi športniki pogosto pojavljajo še: motnje hranjenja, tvegano obnašanje, kot sta npr. vožnja pod vplivom substanc in tvegano spolno vedenje, ter zloraba ali škodljivo uživanje alkohola. Podobno vec avtorjev (Markser, 2011; Rice in Mcgorry, 2016; Glick in Stillman, 2012) spoznava, da se pri špor­tnikih redko pojavijo psihoze (shizofrenija ali bipolarna motnja), obicajno kot posle­dica jemanja anabolnih steroidov, so pa pogoste tesnobe, motnje hranjenja, odvi­snost od alkohola, depresija in izgorelost. Bar in Markser (2013) opozarjata na vrsto športno specificnih duševnih motenj. Med temi so motnje hranjenja, ki so povezane s posameznimi športnimi disciplinami, odvi­snostjo od vadbe, motnje razpoloženja kot posledica pretreniranosti ter demenca pu­gilistica kot posledica veckratnih pretresov možganov zaradi razlicnih prejetih udar­cev. Avtorja poudarjata, da potrebujejo omenjene motnje zaradi svoje posebnosti posebno obravnavo. .Metode S pomocjo elektronskih baz podatkov CO­BISS, Pub Med in Google Scholar smo opra­vili sistematicni pregled literature. Iskalni pojmi v navedenem jeziku so bili: elite sport, high level athletes, mental disorders, depressi­on, alcohol abuse, substance abuse, eating disorder in anxiety disorder. Na podlagi kljuc­nih besed smo našli bazo potencialno pri­mernih clankov za analizo. Uporabili smo le clanke, ki so bili že objavljeni ali sprejeti v objavo. Za analizo so bile uporabljene presecne ter longitudinalne študije v an-gleškem in slovenskem jeziku, ki so vklju-cevale aktivne in poškodovane športnike, ki tekmujejo na univerzitetnem, mednaro­dnem ali regionalnem nivoju, in so poro-cale s kvantitativnimi podatki o duševnih motnjah. Identificirali smo 159 raziskav. V nadaljevanju je bilo v nabor vkljucenih 77 študij, ki so ustrezale izbranim kriterijem. Za koncno analizo je bilo uporabljenih 43 raziskav, ki so ustrezale zgoraj omenjenim kriterijem. .Rezultati in razprava Depresija in tesnoba Depresija je najpogostejša duševna motnja med športniki in je diagnosticirana enako pogosto kot v splošni populaciji (Markser, 2011). Spada med motnje razpoloženja, saj gre za nihanja v razpoloženju in pocutju, ki jih prepoznamo šele po daljšem obdobju, ceprav se mnogokrat prikrito napoveduje­jo s telesnimi simptomi (Erzar, 2007). Avtor nadalje navaja, da so prisotni žalost, nizka samopodoba, pesimizem in obup. Posa­meznik je pogosto utrujen, razdražen in ima lahko samomorilne misli. V kolikor je depresija blaga do zmerna, bodo simptomi izginili brez zdravljenja v casovnem obdo­bju do 6 mesecev. Erzar (2007) navaja, da se tesnobne motnje veckrat pojavijo skupaj z depresijo, pa tudi skupaj druga z drugo, ce-mur pravimo soobolevnost. Izraz deloma zavaja, saj bi težko govorili o dveh boleznih in tudi težko pojasnili, zakaj zdravila zoper depresijo zmanjšujejo tudi simptome te­snobe (prav tam). Razlicni avtorji (Bar in Marksen, 2013; Erzar, 2007; Markser, 2011) navajajo pojavnost depresije in tesnobe kot odgovor na psiho­loški stres, da pogosteje obolevajo ženske, vrh obolevanja pa je med 18 in 45 letom. Kriticna leta obolevanja za depresijo in kakšno izmed tesnobnih motenj so torej enaka najprimernejšim letom za dosega­nje vrhunskih rezultatov na najvecjih tek­movanjih. Yang, Peek-Asa, Corlett, Foster, Cheng in Albright (2007) so z validiranim in pogosto uporabljenim vprašalnikom CES-D (Cen­ter of Epidemiologic Studies – Depression), anketirali 257 univerzitetnih športnikov, tekmovalcev divizije I v razlicnih športih. Prevalenca depresivnih simptomov je bila 21 %. Razlog za tako veliko prevalenco bi lahko bil tudi zelo nizek kriterij pri 16 tockah (Frank, 2015). Isti kriterij (16 tock) in podob­ne rezultate prikaže raziskava med univer­zitetnimi športniki in športno neaktivnimi posamezniki (Armstrong in Early, 2009). Po-javnost simptomov depresije je bila 33,5 %, vendar je bila med študenti športniki pre­valenca simptomov znacilno nižja kot med nešportniki. Enako sta o znacilno nižji pre­valenci simptomov depresije med športni­ki kot nešportniki v svoji raziskavi porocala Procotor in Boan-Lenzo (2010), vendar je potrebno opozoriti, da so v omenjeni raz­iskavi sodelovali le univerzitetni športniki, ki sodelujejo v skupinskih športih. Storch in sodelavci (2005) v svoji študiji med eli­tnimi športniki in nešportniki na ameriški univerzi niso našli razlik med skupinama, prevalenca depresivnih simptomov pa je bila nizka. Hammond, Gialloreto, Kubas, Hap in Davis (2013) so v raziskavi med kanadskimi plaval­ci in plavalkami iz 2 univerz zaznali pred­nastopne znake velike depresije pri 68 % sodelujocih, od tega nekaj vec plavalk. Po tekmi se sicer ta odstotek prepolovi, vsee-no pa poroca 22 % plavalcev o blagih in 4 % o resnejših simptomih depresije. Obsta­ja znacilna povezava med višjim rangom športnikov in simptomi depresije. Med 25 % najvišje rangiranimi plavalci se tveganje za pojavnost simptomov podvoji. V tej sku­pini plavalcev je tudi statisticno znacilna vi-soka povezava med tekmovalnim neuspe­hom in pojavom depresivnih simptomov. Vec raziskav je bilo opravljenih v Nemciji (Nixdorf, Frank in Beckmann, 2016; Prinz B, Dvorák in Junge, 2016; Machnik, Sigmund, Koch in Schanzer, 2009; Nixdorf, Frank, Hautzinger in Beckmann, 2013). Nixdorf in sodelavci (2013, 2016) so v prvi raziska-vi merili prisotnost simptomov depresije med nemškimi elitnimi športniki z validira­nim vprašalnikom ADS, ki je nemška razli-cica CES-D. Avtorji so uporabili dokaj konzervativno mero 23 tock, vseeno je bila prevalenca depresivnih simptomov pri 15 % sodelu­jocih. Ugotovili so vecjo pojavnost simp­tomov med individualnimi športi ter zna-cilno dobro povezanost med depresivnimi simptomi in obcutenjem visoke stopnje kronicnega stresa, neprimernimi strategi­jami spopadanja s stresom ter stanji, kjer ni bilo dovolj pocitka med posameznimi fazami stresa. Avtorji navajajo, da je preva­lenca skoraj enaka kot v splošni populaciji v Nemciji. V drugi raziskavi, opravljeni med 199 mladimi elitnimi športniki v skupinskih in individualnih športih, so ugotovili pogo-stejšo pojavnost depresije med športniki individualnih športnih disciplin. Prinz in sodelavci (2016) so v raziskavi, s ka­tero so zajeli 157 nogometašic prve nem­ške nogometne lige, porocali o simptomih in tveganjih za depresijo ter potrebi po psihoterapevtski pomoci. Ugotovili so vi-soko prevalenco depresivnih simptomov v kombinaciji z nizko uporabo psihotera­pevtske pomoci. Obstajala je pomembna razlika v pojavnosti simptomov glede na igralno mesto in nivo igranja, saj pogosteje za simptomi trpijo višje rangirane igralke na bolj izpostavljenih igralnih mestih. Pre­valenca depresivnih simptomov v karieri je znašala 32,3 %. Na znižanje razpolože­nja so najbolj vplivali konflikti s trenerjem (49,7 % ), sledile so poškodbe (48,4 %) ter nerazumevanje s trenerjeve strani (40 %). Avtorji omenjajo še, da je med kariero kar 40 % igralk hotelo ali potrebovalo pomoc psihologa ali psihoterapevta, dobilo pa jo je le 10 %. Junge in Fedderman-Demant (2016) sta opravila raziskavo med 471 nogometaši­cami in nogometaši iz vseh klubov prve nogometne švicarske lige ter 4 klubov kategorije U21. Rezultati, ki sta jih dobila z vprašalnikom CES-D, so pokazali, da ima blage do zmerne znake depresije 7,6 %, velike depresivne epizode pa 3,0 % sode­lujocih. Prevalenca simptomov depresije med nogometašicami in nogometaši je bila skoraj enaka kot v splošni populaciji v Švici, v kategoriji U21 pa celo višja. Nadalje so rezultati pokazali, da ima 1,4 % posa­meznikov znake vsaj zmerne generalne tesnobne motnje. Polovica le teh je imela tudi znake ustrezne depresivni motnji. Po-javnost tesnobnih simptomov in vedenj je bila pri nogometaših povprecno statisticno znacilno nižja od nogometašic in igralcev U21. Avtorici sta tudi ugotovili znacilno po­vezanost med doseženim rezultati pri testu za zaznavanje depresivnih motenj, testu za zaznavanje tesnobnih motenj ter številom nastopov v casovnem obdobju enega le­ta. Prevalenca znakov splošne tesnobne motnje med švicarskimi nogometaši pa je statisticno znacilno nižja od splošne popu­lacije v Švici. Schall in sodelavci (2011) so v svoji raziskavi na reprezentativnem vzorcu 2067 športni­kov v Franciji, kar je 13 % vseh športnikov, ugotovili, da ima 17 % sodelujocih v casu raziskave prisotno vsaj eno duševno mo-tnjo. Najpogostejša duševna motnja med francoskimi športniki obeh spolov je splo­šna tesnobna motnja (6 %), ki se najveckrat pojavi v estetskih športih ter med ženskami. Med športnicami s splošno tesnobno mo-tnjo je bila pogosto (44,3 %) prisotna tudi panicna motnja, panicna motnja z agora­fobijo ter obsesivno-kompulzivna motnja. Avtorji so ugotovili pri ženskah tudi 1,3 krat vecjo možnost obolevnosti za eno izmed duševnih motenj ali soobolevnost (16,9 %). Splošna anksiozna motnja je mocno sovpa­dala z veliko in malo depresivno epizodo, anoreksijo nervozo in bulimijo nervozo. Gouttebarge je s sodelavci opravil v letih 2015 do 2017 tri raziskave o duševnih mo-tnjah med elitnimi športniki. V prvi raziska-vi (Gouattebarge, Frings Dresen in Sluiter, 2015), opravljeni na profesionalnih nogo­metaših iz 6 razlicnih držav, so ugotovili, da ima izmed 149 aktivnih nogometašev pri­sotne simptome depresije in tesnobe kar 26 % nogometašev. V drugi raziskavi (Go­uattebarge, Jonkers, Moen, Verhagen, Wyl­leman in Kerkhoffs, 2017) pa je izmed 203 sodelujocih elitnih nizozemskih športnikov imelo 45 % športnikov štiritedensko preva­lenco simptomov depresije in anksioznosti. Tretja študija (Gouattebarge in Kerkhoffs, 2016) je pokazala 48 % polletno prevalenco simptomov depresije in anksioznosti med galskimi športniki. Beable, Fulcher, Lee in Hamilton (2017) so v svoji raziskavi, v katero so vkljucili 187 novo­zelandskih elitnih športnikov, starejših od 18 let, z uporabo vprašalnika CESD-R ugotovili, da 21 % sodelujocih poroca o depresivnih simptomih. Samo dva športnika sta jemala antidepresive. Vecja pojavnost simptoma je bila med športniki, mlajšimi od 25 let, tisti-mi tik pred upokojitvijo ter iz individualnih športov. Gulliver, Griffiths, Mackinnon in Stanimirovic (2015) so v svoji raziskavi med 224 elitnimi avstralskimi športniki ugotovili, da ima kar 46,4 % športnikov simptome du­ševnih težav. 27,2 % sodelujocih športnikov ima težave z depresijo, 22,8 % z motnjami hranjenja, 14,7 % športnikov se spopada s socialno tesnobno motnjo, 7,1 % s splošno tesnobno motnjo ter 4,5 % s panicno mo-tnjo. Pri poškodovanih športnikih so ugo­tovili statisticno znacilno vecjo prisotnost simptomov depresije in generalne tesnob­ne motnje. Depresija se pogosto pridruži športnim poškodbam (Appaneal, Levine, Perna in Roh, 2009). Avtorji so opravili raziskavo na 149 športnikih, ki tudi redno študirajo. Cilj je bil v 3 mesecnem obdobju primerjati pri­sotnost depresije med nepoškodovanimi in poškodovanimi športniki. Uporabili so dve metodi merjenja: (I) samoevalvacijski vprašalnik CES-D ter (II) klinicno-evalviran intervju, sestavljen iz pol zaprtih vprašanj SIGH-D. Ugotovili so, da se v prvem tednu simptomi depresije pri poškodovanih špor­tnikih povišajo in taki ostanejo še 1 mesec, preden se zacnejo zmanjševati. Simptomi depresije so tudi v tej raziskavi pogostejši pri ženskah. Leddy, Lambert in Ogles (1994) so opravi­li raziskavo o psiholoških popoškodbenih odzivih in ugotovili, da športniki zaradi po­škodbe doživijo negativni stres, ki je lahko v dolocenih primerih tako hud, da je po­trebna tudi klinicna pomoc. Sodelovalo je 343 športnikov. Stari so bili od 17 do 26 let, iz 10 razlicnih elitnih univerzitetnih ekip v razlicnih športih. Pri prvem merjenju je bi-lo poškodovanih 30, v casu ostalih meritev pa je bilo dodatno poškodovanih še 145 športnikov. Za merjenje depresije so upo­rabili anketni vprašalnik Beck Depression Inventory (BDI). Izkazalo se je, da je kar 51 % poškodovanih ali rehabilitiranih športni­kov imelo vsaj blago depresijo, nekateri od njih pa so imeli tudi simptome mocnejše depresije. Obicajno oboleli za depresijo poišcejo pomoc, ko imajo povprecje tock BDI 22, v raziskavi je tako povprecje imelo 12 % poškodovanih športnikov. Iz obstojecih raziskav je razvidno, da so simptomi depresije pogosto prisotni tu­di pri elitnih športnikih. Empiricni podatki vsekakor kažejo na pomembnost te tema­tike, je pa trenutno še premalo študij za re-levantne zakljucke (Frank idr., 2015). Avtorji tudi opozarjajo, da primanjkuje raziskav, kjer bi bili uporabljeni klinicni pregledi, saj le z njimi lahko diagnosticiramo motnjo, to pa lahko storijo le klinicni psihologi in psihi­atri. Tako Frank s sodelavci (2015) kot Bar in Marksen (2013) opozarjajo na specificnost simptomatike, povezane s športnim udej­stvovanjem in specificno športno panogo. Tu so zahteve, obremenitve in specificni stresorji drugacni v primerjavi s splošno populacijo, zato je to potrebno vzeti v ob-zir pri posploševanju in interpretiranju po­datkov. Kot primer navajata Bar in Marksen (2013) težavo razlikovanja med motnjami razpoloženja kot posledicami pretrenira­nosti in depresije, saj imata obe motnji zelo podobne simptome. Zloraba substanc Alkohol je danes najbolj zlorabljena droga med športniki (O'Brien in Lyons, 2000). Mo-ški med 16 in 24 letom so najbolj tvegana skupina za škodljivo uživanje in zlorabo alkohola, to pa je starostna skupina, v ka­teri je najvec aktivnih tekmovalcev (Brien in Lyons, 2000). Avtorja trdita, da je sode­lovanje v športu povezano s pretiranim uživanjem alkohola tudi zaradi vecjega odobravanja pitja med sotekmovalci, vecje socialne mreže, proslavljanja uspehov in povecanega stresa, ki ga obcutijo športni­ki. Choquet in Hassler (1997) sta predstavila U-krivuljo relacije med udejstvovanjem v športu ter pitjem alkohola (Lerente idr., 2004). Športniki popijejo manj kot športno neaktivni posamezniki, elitni športniki pa popijejo vec alkohola kot rekreativni špor­tniki (Lorente, Souville, Griffet in Grélot, 2004). Perreti-Watel, Beck in Legleye (2002) so ugotovili, da na konstantnost U-krivulje vpliva starost športnika, spol, vrsta sub­stance, clanstvo v klubu in športna pa-noga. Podobno trdijo v svojem pregledu tudi Kwann, Bobko, Faulkner, Donnelly in Cairney (2014). Ugotovili so, da na zlorabo prepovedanih in dovoljenih drog vplivajo spol, rasa in športna panoga. To dokazujejo raziskave (Ewing, 1998; Ford, 2007), kjer so raziskovalci prišli do spoznanj, da je vecja verjetnost za zlorabo marihuane s strani športnikov kot nešportnikov, na drugi stra­ni pa športnice najmanj posegajo po upo­rabi marihuane. Lorente, Peretti-Watel, Griffet in Grelot (2003) so opravili raziskavo med športniki, študenti fakultet za šport v razlicnih krajih po Franciji in ugotovili, da se je 20,4 % so­delujocih v preteklem letu napilo vec kot 6 krat. Nadalje so rezultati pokazali, da špor­tnik pijejo redkeje v primerjavi z vrstniki nešportniki in splošno populacijo. Avtorji opozarjajo, da se pogosteje poslužujejo škodljivega uživanja v obliki pretiranega uživanja v dolocenih priložnostih. Glede na kategorizacijo športnikov ni bilo razlik. V drugi raziskavi so Peretti-Watel in sode­lavci (2003) med 460 elitnimi francoskimi športniki študenti ugotovili redkejše ško­dljivo uživanje ali zlorabe alkohola, tobaka in marihuane v primerjavi z nešportniki. Alkohol je prisotnejši v skupinskih športih, marihuano in tobak pa kadijo najpogosteje dekleta, ki tekmujejo na mednarodnem ni­voju. V raziskavi (Lorente idr., 2004), v kateri je sodelovalo 816 francoskih srednješolcev, so ugotovili, da je sodelovanje v športu statisticno znacilno povezano s pogostej­šim pitjem alkohola. Športniki v skupinskih športih pijejo znacilno vec kot tisti v indi­vidualnih. Dun s sodelavci (2001, 2012) ugotavlja, da avstralski športniki redkeje posežejo po prepovedanih drogah v primerjavi s splo­šno populacijo. Uživanje drog se pozitivno povezuje s statusom športnika ter z upora­bo teh med sotekmovalci. Zaskrbljujoce je dejstvo, da športniki vecinoma na alkohol ne gledajo kot na skrb vzbujajoco drogo. To dokazujejo Du Preez in Graham, Gan, Moses, Ball in Kuah, (2017), saj so na svojem vzorcu dobili podatke, da ima pred sezono rizicne vzorce pitja 68,6 % ter v sezoni 62,8 % sodelujocih avstralskih profesionalnih ragbijašev. Povprecje je višje kot v splošni populaciji. O podobnih rezultatih poro-cajo O'Brien in sodelavci (2007, 2011) med novozelandskimi športniki. Najpogosteje zlorabljajo alkohol športniki državnega ni­voja, malo manj pa tisti na mednarodnem nivoju. Oboji navajajo, da pijejo zaradi laž­jega obvladovanja stresa. Bolj rizicne vzor­ce razvijejo tisti, ki pijejo kot nagrado za dosežene rezultate. Rossi (2011) pa poroca, da je med tistimi italijanskimi športniki, kjer najdejo sledi prepovedanih drog, najpogo­steje canabis, nato pa kokain. Martinsen in Sungot-Borgen (2014) sta opravila raziska­vo na elitnih norveških mladinskih športni­kih. Ugotovila sta, da nešportniki pogosteje kadijo, pijejo in uporabljajo snus. Pri špor­tnikih je pozitivna povezanost z uporabo snusa in skupinskim športom, dekleta pa so bolj nagnjene k uživanju alkohola kot fantje. Diehl Thiel, Zipfel, Mayer, in Schneider (2014) ugotavljajo, da je med nemškimi perspektivnimi športniki od 14 do 18 let škodljivo uživanje alkohola pozitivno pove­zano s starostjo, izobrazbo, tehnicno zah­tevnostjo športa in študijskimi ambicijami. Na splošno mladi perspektivni športniki v Nemciji popijejo manj alkohola kot vrstniki nešportniki, vendar se pogosteje poslužu­jejo škodljivega uživanja. Brien in Lyons (2000) porocata pri razlicnih športih o razlicnih vzorcih pitja. V športih, kot so rugby, nogomet, curling in kriket, je alkohol pogosteje prisoten kot pri tenisu, kolesarjenju ali konjeniškem športu. Avtor­ja pa hkrati opozarjata, da kljub pogostosti porocanja o zlorabi alkohola med špor­tniki, le ti v povprecju spijejo manj, kot je še priporocljiva meja s strani zdravstvenih organizacij. Armstrong in Early (2009) navajata, da je Nacionalna univerzitetna športna zveza (NCAA) v svojih raziskavah leta 1997 in 2001 s pomocjo anketnih vprašalnikov prišla do spoznanja, da kar 80 % športnikov na uni­verzah zlorablja in pretirano uživa alkohol, kar tretjina med njimi je zaradi posledic že imela slabši nastop na tekmovanju ali treningu. Brenner in Swanik (2007) tudi porocata o pogostem škodljivem uživanju ali zlorabi alkohola med ameriškimi univer­zitetnimi športniki, pogosteje alkohol zlo­rabljajo tisti iz skupinskih športov ter višje rangirani. Pregled raziskav kaže na pozitivno po­vezanost med udejstvovanjem v športu in uživanjem alkohola. Še vec, v nobeni raziskavi ne dokažejo varovalnih ucinkov športa v obliki manjše porabe alkohola. Po-raba alkohola je odvisna od starosti, spola, športne panoge in kvalitete športnika, saj pogosteje uživajo in zlorabljajo alkohol sta­rejši elitni športniki v skupinskih športih. Pri mladih športnikih pa je v primerjavi s starej­šimi vec zlorabe marihuane, skrb zbujajoci pa so predvsem škodljivi vzorci uživanja alkohola. V primerjavi z nešportniki spijejo mladi športniki sicer manj alkohola, a se pogosteje poslužujejo škodljivih vzorcev pitja. Marihuana je prepovedana droga, ki jo športniki uživajo najpogosteje, pred­vsem mladi, z višjo starostjo poraba zacne upadati. Raziskave kažejo na manjšo po­rabo marihuane kot pri splošni populaciji, kar bi lahko deloma pripisali tudi pogostim dopinškim pregledom. Se pa šport pokaže kot varovalni faktor glede kajenja tobaka in uživanja prepovedanih trših drog. Športniki se omenjenih sredstev poslužujejo znacil-no redkeje od nešportnikov. Motnje hranjenja Motnje hranjenja so razširjene po vsem zahodnem svetu in so v zadnjih desetletjih v strmem porastu. Obolevajo tako dekleta kot fantje, obicajno iz višjih slojev, ki živijo v tekmovalnem in perfekcionisticnem oko­lju (Erzar, 2007). Pogosto so športniki obeh spolov bolj ranljivi za razvoj motnje hranje­nja kot nešportniki (Hulley in Hill, 2001; Sun-dgot-Borgen, 1994, 1996, 2013; Sundgot-Borgen in Torstveit, 2004; Toro idr., 2005). Sundgot-Borgen (1994, 1994a, 1996) ugo­tavlja, da so športnice bolj dovzetne tudi za kompulzivno vadbo in razne patološke nacine izgube ali nižanja telesne teže, kot je npr. zloraba tablet za hujšanje, bruhanje, zloraba odvajal in diuretikov ipd., vse z na­menom doseganja vrhunskih rezultatov. Veliko raziskav je bilo opravljenih na norve­ških športnikih. Sundgot-Borgen in sode­lavci (1994, 1994a, 1996, 2004), Martinsen in sodelavci (2010) ter Tortveit, Rosenvinge in Sundgot-Borgen (2008) v svojih obsežnih raziskavah na norveških elitnih športnikih ugotovijo višjo prevalenco motenj hranje­nja kot pri vzorcu nešportnikov. Motnjam hranjenja so pogosteje podvržene športni­ce, športniki in športnice v antigravitacijskih ter estetskih športih. Znacilno je tudi, da se športnice pogosteje poslužujejo diet kljub vecji porabi energije zaradi intenzivnih tre­ningov ter že tako ali tako nizki teži. Zelo zanimivi sta dve študiji o motnjah hranjenja, ki sta ju opravila Martinsen in Sundgot-Borgen (2013) na vecjem vzorcu norveških elitnih športnikov ter Klinkowski, Korte, Pfeiffer, Lehmkuhl in Salbach-An­drae (2007) na vzorcu elitnih ritmicnih gi­mnasticark, pacientk z anoreksijo nervozo in kontrolno skupino srednješolk. V prvi raziskavi so uporabili vprašalnik in nato še klinicni intervju. Rezultati so pokazali, da je bilo po prvem delu študije, opravljenem s pomocjo vprašalnika, med športniki manj posameznikov diagnosticiranih z motnjo hranjenja kot v kontrolni skupini nešpor­tnikov. Sledil je klinicni intervju, s katerim pa so športnikom pogosteje diagnostici­rali motnjo hranjenja kot nešportnikom. V drugi raziskavi so primerjali obstojeco psihopatologijo in psihološki distres pri vseh sodelujocih. Ugotovili so, da glede na fizicno simptomatiko sodijo ritmicne gimnasticarke med pacientke z anoreksijo nervozo in kontrolno skupino. Nadalje pa so še ugotovili, da imajo ritmicne gimnasti-carke res zelo nizko telesno maso in so zelo suhe, skoraj anoreksicne, vendar obstajajo znacilne razlike v primerjavi s pacientkami z diagnosticirano anoreksijo nervozo. Med ritmicnimi gimnasticarkami niso našli no-benih znakov psihološkega distresa, ki je bil znacilen za anoreksicne pacientke. Toro in sodelavci (2005) so v svoji raziska-vi na vzorcu španskih športnic iz razlicnih športnih disciplin z vprašalnikom ugoto­vili, da ima simptome motenj hranjenja 11 % športnic, kar je enakovredno splošni populaciji. Vprašalnik, osnovan na kriteriju diagnosticnega in statisticnega prirocnika duševnih motenj (DSM III), je pokazal, da so športnice v primerjavi s splošno populacijo kar 5x dovzetnejše za motnje hranjenja, ki niso posebej specificirane. Med splošno populacijo in športnicami ne obstajajo razlike v rizicnem vedenju za razvoj motenj hranjenja, rezultati pa so pokazali, da je lah­ko pritisk s strani trenerjev povod za razvoj bulimije. Obsežno raziskavo so na ameriških univer­zitetnih športnikih opravili Johnson, Powers in Dick (1999). Športnice imajo pogosteje tako motnje hranjenja kot motnje v prehra­njevanju v primerjavi s športniki. Prisotna je tudi bulimija, medtem ko anoreksije niso zasledili. Mclester, Haring in Hoppes (2014) pa na podobnem vzorcu, sestavljenem iz univerzitetnih športnikov, ugotavljajo, da 90 % vzorca nima težav z motnjami hra­njenja, a opozarja, da kljub temu doloceni športniki motnje imajo. Gutgessell, Moreau in Thompson (2003) pa so primerjali pre­hranjevalne navade med univerzitetnimi športnicami in nešportnicami. Ugotovili so, da nešportnice jedo manj redno, pogo-steje porocajo o nezadovoljstvu s težo in lažejo glede uporabe razlicnih nacinov za kontrolo telesne teže. 18 % športnic in 26 % nešportnic poroca o trenutni ali pretekli motnji hranjenja. Okano, Holmes, Mu, Yang, Lin in Nakai (2005) so v svoji raziskavi preucevali razlike v motnjah prehranjevanja med japonskimi in kitajskimi univerzitetnimi tekacicami, gi­mnasticarkami, ritmicnimi gimnasticarkami in nešportnicami. Ugotovili so, da so japon­ske športnice v vseh omenjenih športih pogosteje podvržene motnjam prehranje­vanja v primerjavi s kitajskimi športnicami. Najpogosteje se motnje prehranjevanja pojavljajo pri japonskih tekacicah, med kontrolnima skupinama obeh omenjenih držav pa ni znacilnih razlik. Tudi v Nemciji je bilo opravljenih vec raz­iskav. Na nemških športnicah so obsežno raziskavo z uporabo vprašalnikov in klinic­nih intervjujev opravili Thiemann, Legen­bauer, Vocks, Platen, Auyeung in Herpertz (2015). Motnje hranjenja so najpogostejše med športnicami v estetskih športih, sle­dijo športi z žogo, najmanj motenj pa je med nešportnicami. Hulley in Hill (2001) pa sta ugotovila na vzorcu elitnih britanskih dolgoprogašic, da jih ima 16 % eno izmed motenj hranjenja. Športnice z motnjami hranjenja so imele nižjo samopodobo, nižji indeks telesne mase ter slabše mentalno zdravje. V primerjavi z ostalimi tekmoval­kami pa ni bilo razlik v urah treninga, tek­movalni disciplini, starosti in telesni višini. Byrne in Mclean (2002) pa sta na obsežnem vzorcu avstralskih vrhunskih športnikov ugotovila, da imajo simptome in motnje hranjenja znacilno pogosteje tekmovalci v športnih panogah, kjer telesna teža po­membno vpliva na rezultat v primerjavi z ostalimi športniki in nešportniki. Avtorji so ugotovili, da na nastanek motenj hranjenja lahko vpliva športna disciplina in ne status športnika. Krentz in Warschburger (2013) pa so opravili longitudinalno študijo med mladimi športniki, ki obiskujejo športne gi­mnazije ali pa so clani olimpijskih trening centrov v Nemciji. Poudarek izbire je bil na estetskih športih. Raziskava je pokazala vecje tveganje za razvoj motenj hranjenja pri tistih športnikih, ki so verjeli, da lahko iz­boljšajo svoje športne rezultate tako, da iz­gubijo težo. Giel in sodelavci (2016) so pre-ucevali motnje hranjenja na velikem vzorcu (1138) elitnih najstniških tekmovalcev. Ugo-tovili so, da visoko rizicno skupino sestavlja­jo športniki v športih, kjer je potrebna niz­ka teža, kjer so težnostne kategorije, med ženskami ter med športniki, ki se izraziteje spopadajo z neuspehi. Športniki, ki poroca­jo o motnjah hranjenja, izkazujejo tudi vec depresivnih in anksioznih simptomov. Pustivšek, Hadžic in Derviševic, (2015) so opravili raziskavo na 351 mladostnikih, sta­rih med 15 in 17 let. Z vprašalniki so gledali in primerjali tveganje za nastanek motenj hranjenja pri športniki (N = 228) in kontrolni skupini (N = 123). Ugotovili so, da znacilnih razlik ni niti med posameznimi športni-mi disciplinami (aerobne, anaerobne in anaerobne/anaerobne) niti med športniki in kontrolno skupino. Najvecja prevalen-ca motenj pa je sicer bila med aerobnimi športi. V Avstraliji sta vecjo raziskavo na športnikih iz elitnih in rekreativnih klubov, športnih gimnazij in plesnih šol opravila Kong in Harris (2015). Ugotovila sta, da športniki v športih, kjer je potrebna nizka telesna teža, porocajo o vecjem nezadovoljstvu s svojim telesom ter povecani simptomatiki motenj hranjenja ne glede na nivo tekmovanja v primerjavi z ostalimi športniki iz drugih športnih disciplin. Nadalje sta ugotovila, da elitni športniki ne glede na panogo poro-cajo pogosteje o raznih simptomih motenj hranjenja kot nižje rangirani tekmovalci. Niso pa našli razlik med rekreativnimi špor­tniki, ki se udeležujejo tekem, in tistimi, ki se jih ne. Avtorja opozarjata na dejstvo, da kar 60 % elitnih športnikov iz vseh športnih panog poroca o pritiskih s strani trenerjev glede telesne teže. Motnje hranjenja na podrocju športa so do-bro raziskane. Prisotnejše so v elitnih špor­tih, izrazito pogosteje med ženskami, in v panogah, kjer telesna teža vpliva na rezul-tat in morajo športniki posledicno biti vitki. Motnje hranjenja variirajo glede na šport. Naceloma je vec motenj v športih s težno­stnimi kategorijami (borilni športi, veslanje), v športih, kjer ocenjujejo slog (gimnastika, umetnostno drsanje), in športih, kjer nizka telesna masa prinaša prednost (smucarski skoki, športno plezanje). Pogosteje imajo motnje tisti športniki, ki znižujejo težo z namenom izboljšave rezultatov, so manj zadovoljni s svojo telesno samopodobo ali pa so daljše obdobje neuspešni. Opozori-ti je potrebno na terminologijo, saj precej raziskav proucuje motnje prehranjevanja in ne hranjenja, kar se ne diagnosticira kot duševna motnja. Športniki imajo pogosto vzorce hranjenja in vadbe podobne kot anoreksicni bolniki, vendar ne ustrezajo vsem kriterijem omenjene motnje. Posle-dicno so raziskovalci zaceli uporabljati za te subklinicne motnje hranjenja izraz ano­rexia atletica, za katero je znacilno (Bar in Markser, 2013): znižanje telesne teže v želji izboljšave športnih nastopov, sledi nihanje telesne teže, na koncu pa je znacilno, da bolezen ob koncanju športne kariere iz­zveni sama od sebe. Opozoriti je potrebno tudi na pogosto uporabo vprašalnikov, ki lahko zaznajo le simptome, ter klinicnih in-tervjujev, s katerimi lahko diagnosticiramo motnjo. .Zakljucek Elitni športniki so izpostavljeni velikemu stresu, ki ga povzrocajo pogosti treningi, tekme, medijska izpostavljenost, pricako­vanja okolice ter soocanje s koncem špor­tne kariere. Vse to lahko potencialno pove-ca njihovo dovzetnost za duševne bolezni. Dejstvo je tudi, da se prekrivajo najboljša leta za dosego najvišjih rezultatov z življenj-skim obdobjem, v katerem je pojavnost duševnih motenj najvecja. Poleg motenj, kot so depresija, anksiozne motnje, odvi­snosti od substanc ter motenj hranjenja, obstaja še vrsto športno specificnih motenj v duševnem zdravju. Le te so povezane s posameznimi športnimi disciplinami, odvi­snostjo od vadbe, motnjami razpoloženja kot posledicami pretreniranosti ter de­menca pugilistica kot posledico veckratnih pretresov možganov zaradi razlicno preje­tih udarcev. Kot take, slednje potrebujejo posebno obravnavo. Zdi se, da je trenutno premalo študij za kakršnekoli reprezenta­tivne zakljucke. V prihodnosti bi bilo dobro nameniti vec poudarka študijam z uporabo klinicno veljavnih metod, ki so trenutno ze-lo redke. Kaže se potreba po vecji vkljucitvi psihiatrov, klinicnih psihologov in psihote­rapevtov v delo s športniki. .Literatura 1. Armstrong, S. in Oomen-Early, J. (2009). So­cial connectedness, self-esteem, and de­pression symptomatology among collegiate athletes versus nonathletes. Journal of Ame­rican College Health, 57(5), 521–526. 2. Appaneal, R. N., Levine, B. R., Perna, F. M. in Roh, J. L. (2009). Measuring postinjury de­pression among male and female compe­titive athletes. Journal of Sport and Exercise Psychology, 31(1), 60–76. 3. Bär, K. J. in Markser, V. Z. (2013). Sport speci­ficity of mental disorders: the issue of sport psychiatry. European archives of psychiatry and clinical neuroscience, 263(2), 205–210. 4. Beable, S., Fulcher, M., Lee, A. C., in Hamil­ton, B. (2017). SHARPSports mental Health Awareness Research Project: Prevalence and risk factors of depressive symptoms and life stress in elite athletes. Journal of Science and Medicine in Sport. 5. Brenner, J. in Swanik, K. (2007). High-risk drinking characteristics in collegiate athle­tes. Journal of American College Health, 56(3), 267–272. 6. Byrne, S. in McLean, N. (2002). Elite athletes: effects of the pressure to be thin. Journal of Science and Medicine in Sport, 5(2), 80–94. 7. Choquet, M., in Hassler, C. (1997). Sports and alcohol consumption during adolescence. Alcoologie, 19, 21–27. 8. Diehl, K., Thiel, A., Zipfel, S., Mayer, J. in Sch­neider, S. (2014). Substance use among elite adolescent athletes: Findings from the GOAL Study. Scandinavian journal of medicine & sci­ence in sports, 24(1), 250–258. 9. Dunn, M., Thomas, J. O., Swift, W. in Burns, L. (2011). Recreational substance use among elite Australian athletes. Drug and alcohol review, 30(1), 63–68. 10. Dunn, M., in Thomas, J. O. (2012). A risk profile of elite Australian athletes who use illicit dru­gs. Addictive behaviors, 37(1), 144–147. 11. Du Preez, E. J., Graham, K. S., Gan, T. Y., Moses, B., Ball, C. in Kuah, D. E. (2017). Depression, Anxiety, and Alcohol Use in Elite Rugby Le­ague Players Over a Competitive Season. Cli­nical journal of sport medicine: official journal of the Canadian Academy of Sport Medicine. 12. Erzar, T. (2007). Duševne motnje: psihopatolo­gija v zakonski in družinski terapiji. Celjska Mo-horjeva družba. 13. Frank, R., Nixdorf, I., Beckmann, J., Kramer, U., Mangold, S., Krumm, P. in Burgstahler, C. (2013). Depression among elite athletes: pre­valence and psychological factors. Deut Z Sportmed, 64, 320–6. 14. Galper, D. I., Trivedi, M. H., Barlow, C. E., Dunn, A. L. in Kampert, J. B. (2006). Inverse associa­tion between physical inactivity and mental health in men and women. Medicine & Scien­ce in Sports & Exercise, 38(1), 173–178. 15. Giel, K. E., Hermann-Werner, A., Mayer, J., Diehl, K., Schneider, S., Thiel, A. in Zipfel, S. (2016). Eating disorder pathology in elite adolescent athletes. International Journal of Eating Disorders, 49(6), 553–562. 16. Glick, I. D., Stillman, M. A., Reardon, C. L. in Ri­tvo, E. C. (2012). Managing psychiatric issues in elite athletes. The Journal of clinical psychi­atry, 73(5), 640–644. 17. Gutgesell, M. E., Moreau, K. L. In Thompson, D. L. (2003). Weight concerns, problem ea­ting behaviors, and problem drinking beha­viors in female collegiate athletes. Journal of Athletic Training, 38(1), 62. 18. Gouttebarge, V., Frings-Dresen, M. H. W. in Sluiter, J. K. (2015). Mental and psychosocial health among current and former professio­nal footballers. Occupational medicine, 65(3), 190–196. 19. Gouttebarge, V., Tol, J. L. in Kerkhoffs, G. M. (2016). Epidemiology of symptoms of com­mon mental disorders among elite Gaelic athletes: a prospective cohort study. The Physician and sportsmedicine, 44(3), 283–289. 20. Gouttebarge, V., Jonkers, R., Moen, M., Verha-gen, E., Wylleman, P. in Kerkhoffs, G. (2017). The prevalence and risk indicators of symp­toms of common mental disorders among current and former Dutch elite athletes. Jo­urnal of sports sciences, 35(21), 2148–2156. 21. Gulliver, A., Griffiths, K. M., Mackinnon, A., Batterham, P. J. in Stanimirovic, R. (2015). The mental health of Australian elite athletes. Journal of Science and Medicine in Sport, 18(3), 255–261. 22. Hammond, T., Gialloreto, C., Kubas, H. in Davis IV, H. H. (2013). The prevalence of failure-ba­sed depression among elite athletes. Clinical Journal of Sport Medicine, 23(4), 273–277. 23. Hughes, L. in Leavey, G. (2012). Setting the bar: athletes and vulnerability to mental ill­ness. 24. Hulley, A. J. in Hill, A. J. (2001). Eating disor­ders and health in elite women distance run­ners. International Journal of Eating Disorders, 30(3), 312–317. 25. Johnson, C., Powers, P. S. in Dick, R. (1999). Athletes and eating disorders: the National Collegiate Athletic Association study. In­ternational Journal of Eating Disorders, 26(2), 179–188. 26. Junge, A. in Feddermann-Demont, N. (2016). Prevalence of depression and anxiety in top-level male and female football players. BMJ open sport & exercise medicine, 2(1), e000087. 27. Kamin, T., Klanšcek, H. J., Zorko, M., Bajt, M., Roškar, S. in Dernovšek, M. Z. (2009). Duševno zdravje prebivalcev Slovenije. Inštitut za varo­vanje zdravja. 28. Klinkowski, N., Korte, A., Pfeiffer, E., Lehmku­hl, U. in Salbach-Andrae, H. (2008). Psycho­pathology in elite rhythmic gymnasts and anorexia nervosa patients. European child & adolescent psychiatry, 17(2), 108–113. 29. Kong, P. in Harris, L. M. (2015). The sporting body: body image and eating disorder symptomatology among female athletes from leanness focused and nonleanness focused sports. The journal of psychology, 149(2), 141–160. 30. Krentz, E. M. in Warschburger, P. (2013). A longitudinal investigation of sports-related risk factors for disordered eating in aesthe­tic sports. Scandinavian journal of medicine & science in sports, 23(3), 303–310. 31. Kwan, M., Bobko, S., Faulkner, G., Donnelly, P. in Cairney, J. (2014). Sport participation and alcohol and illicit drug use in adolescents and young adults: A systematic review of longitudinal studies. Addictive behaviors, 39(3), 497–506. 32. Lakasing, E. in Mirza, Z. A. (2009). Football and alcohol: a short diary of a long and com­plex relationship. London journal of primary care, 2(1), 78–80. 33. Leddy, M. H., Lambert, M. J. in Ogles, B. M. (1994). Psychological consequences of at­hletic injury among high-level competitors. Research quarterly for exercise and sport, 65(4), 347–354. 34. Lorente, F. O., Peretti-Watel, P., Griffet, J. in Grélot, L. (2003). Alcohol use and intoxicati­on in sport university students. Alcohol and Alcoholism, 38(5), 427–430. 35. Lorente, F. O., Souville, M., Griffet, J. in Grélot, L. (2004). Participation in sports and alcohol consumption among French adolescents. Addictive behaviors, 29(5), 941–946. 36. Markser, V. Z. (2011). Sport psychiatry and psychotherapy. Mental strains and disorders in professional sports. Challenge and an­swer to societal changes. European archives of psychiatry and clinical neuroscience, 261(2), 182. 37. Martinsen, M., Bratland-Sanda, S., Eriksson, A. K. in Sundgot-Borgen, J. (2010). Dieting to win or to be thin? A study of dieting and disordered eating among adolescent elite athletes and non-athlete controls. British Jo­urnal of Sports Medicine, 44(1), 70–76. 38. Martinsen, M. in Sundgot-Borgen, J. (2013). Higher prevalence of eating disorders among adolescent elite athletes than con­trols. Medicine & Science in Sports & Exercise, 45(6), 1188–1197. 39. Martinsen, M. in Sundgot-Borgen, J. (2014). Adolescent elite athletes’ cigarette smo­king, use of snus, and alcohol. Scandinavian journal of medicine & science in sports, 24(2), 439–446. 40. McLester, C. N., Hardin, R. in Hoppe, S. (2014). Susceptibility to Eating Disorders Among Collegiate Female Student–Athletes. Journal of athletic training, 49(3), 406–410. 41. Nixdorf, I., Frank, R., Hautzinger, M. in Beck-mann, J. (2013). Prevalence of depressive symptoms and correlating variables among German elite athletes. Journal of Clinical Sport Psychology, 7(4), 313–326. 42. Nixdorf, I., Frank, R. in Beckmann, J. (2016). Comparison of athletes’ proneness to de­pressive symptoms in individual and team sports: research on psychological mediators in junior elite athletes. Frontiers in psychology, 7. 43. O’Brien, C. P. in Lyons, F. (2000). Alcohol and the athlete. Sports Medicine, 29(5), 295–300. 44. O'Brien, K. S., Blackie, J. M. in Hunter, J. A. (2005). Hazardous drinking in elite New Ze­aland sportspeople. Alcohol and Alcoholism, 40(3), 239–241. 45. O'Brien, K. S., Ali, A., Cotter, J. D., O'shea, R. P. in Stannard, S. (2007). Hazardous drinking in New Zealand sportspeople: level of sporting participation and drinking motives. Alcohol & Alcoholism, 42(4), 376–382. 46. O’Connell, S. in Manschreck, T. C. (2012). Playing through the pain: Psychiatric risks among athletes. Current Psychiatry, 11(7), 16–20. 47. Okano, G., Holmes, R. A., Mu, Z., Yang, P., Lin, Z. in Nakai, Y. (2005). Disordered eating in Japa­nese and Chinese female runners, rhythmic gymnasts and gymnasts. International jour­nal of sports medicine, 26(06), 486–491. 48. Peretti-Watel, P., Guagliardo, V., Verger, P., Pru-vost, J., Mignon, P. in Obadia, Y. (2003). Spor­ting activity and drug use: Alcohol, cigarette and cannabis use among elite student athle­tes. Addiction, 98(9), 1249–1256. 49. Planinšek, S., Tušak, M. in Pori, M. (2012). Po-vezanost pogostosti športne dejavnosti z nekaterimi kazalci zdravja pri uslužbencih Slovenske vojske. Sport: Revija Za Teoreticna in Prakticna Vprasanja Sporta, 60. 50. Prinz, B., Dvorák, J. in Junge, A. (2016). Symp­toms and risk factors of depression during and after the football career of elite female players. BMJ open sport & exercise medicine, 2(1), e000124. 51. Proctor, S. L., in Boan-Lenzo, C. (2010). Pre­valence of depressive symptoms in male intercollegiate student-athletes and nonat­hletes. Journal of Clinical Sport Psychology, 4(3), 204–220. 52. Pustivšek, S., Hadžic, V. in Derviševic, E. (2015). Risk Factors for Eating Disorders Among Ma­le Adolescent Athletes/Dejavniki Tveganja Motenj Hranjenja Med Športniki V Adole­scenci. Slovenian Journal of Public Health, 54(1), 58–65. 53. Rossi, S. in Botrè, F. (2011). Prevalence of illicit drug use among the Italian athlete populati­on with special attention on drugs of abuse: a 10-year review. Journal of sports sciences, 29(5), 471–476. 54. Rice, S. M., Purcell, R., De Silva, S., Mawren, D., McGorry, P. D. in Parker, A. G. (2016). The mental health of elite athletes: a narrative psihologija športa systematic review. Sports Medicine, 46(9), 1333–1353. 55. Schaal, K., Tafflet, M., Nassif, H., Thibault, V., Pi-chard, C., Alcotte, M. in Toussaint, J. F. (2011). Psychological balance in high level athletes: gender-based differences and sport-specific patterns. PloS one, 6(5), e19007. 56. Storch, E. A., Storch, J. B., Killiany, E. M., in Roberti, J. W. (2005). Self-reported psycho­pathology in athletes: A comparison of inter­collegiate student-athletes and non-athle­tes. Journal of sport behavior, 28(1). 57. Sundgot-Borgen, J. (1994). Risk and trigger factors for the development of eating disor­ders in female elite athletes. Medicine & Sci­ence in Sports & Exercise, 26(4), 414–419. 58. Sundgot-Borgen, J. (1994a). Eating disorders in female athletes. Sports Medicine, 17(3), 176–188. 59. Sundgot-Borgen, J. (1996). Eating disor­ders, energy intake, training volume, and menstrual function in high-level modern rhythmic gymnasts. International Journal of Sport Nutrition, 6(2), 100–109. 60. Sundgot-Borgen, J. in Torstveit, M. K. (2004). Prevalence of eating disorders in elite athle­ tes is higher than in the general populati­on. Clinical Journal of Sport Medicine, 14(1), 25–32. 61. Sundgot-Borgen, J. in Torstveit, M. K. (2010). Aspects of disordered eating continuum in elite high-intensity sports. Scandinavian Jo­urnal of Medicine & Science in Sports, 20(s2), 112–121. 62. Thiemann, P., Legenbauer, T., Vocks, S., Pla­ten, P., Auyeung, B. in Herpertz, S. (2015). Ea­ting disorders and their putative risk factors among female German professional athle­tes. European Eating Disorders Review, 23(4), 269–276. 63. Toro, J., Galilea, B., Martinez-Mallén, E., Sa­lamero, M., Capdevila, L., Mari, J. in Toro, E. (2005). Eating disorders in Spanish female athletes. International journal of sports medi­cine, 26(08), 693–700. 64. Torstveit, M. K., Rosenvinge, J. H. in Sundgot-Borgen, J. (2008). Prevalence of eating disor­ders and the predictive power of risk models in female elite athletes: a controlled study. Scandinavian journal of medicine & science in sports, 18(1), 108–118. 65. Taylor, C. B., Sallis, J. F. in Needle, R. (1985). The relation of physical activity and exercise to mental health. Public health reports, 100(2), 195. 66. World Health Organization. The ICD10 Classi­fication of Mental and Behavioural Disorders: Diagnostic criteria for research, World Health Organization, Geneva, 1993. 67. Yang, J., Peek-Asa, C., Corlette, J. D., Cheng, G., Foster, D. T. in Albright, J. (2007). Prevalen­ce of and risk factors associated with symp­toms of depression in competitive collegiate student athletes. Clinical Journal of Sport Me­dicine, 17(6), 481–487. Uroš Perko, mag. kin. Doktorski študent, Aplikativna kineziologija, FVZ, Up Primorska uros.perko@siol.net Špela Bogataj, Jernej Pajek, Jadranka Buturovic Ponikvar, Maja Bucar Pajek Gibalna aktivnost dializnih bolnikov Izvlecek Dandanes se srecujemo z velikim številom kronicnih bolezni, med katere sodi tudi kro­nicna ledvicna bolezen (KLB). Bolnike, pri katerih KLB napreduje do koncne ledvicne odpovedi, v najvecjem številu zdravijo s he-modializo, ki vecinoma poteka trikrat na te-den od štiri do pet ur. Zaradi narave bolezni, fizicne neaktivnosti in omejitev v prehrani so pri teh bolnikih srcno-žilna obolenja in okužbe pogostejše kot v splošni populaciji. Pogosti sta tudi atrofija mišic in gibalna ovi­ranost. Pregled literature pokaže, da telesna aktivnost zelo pozitivno ucinkuje na zdravje dializnih bolnikov. V nekaterih dializnih cen­trih po svetu bolniki izvajajo telesno vadbo socasno s hemodializo. Raziskave kažejo na ugodne ucinke tovrstne vadbe. V Avstraliji je bil pilotni program intradializne vadbe celo tako uspešen, da sedaj vec kot 70 odstotkov bolnikov sodeluje v takšnem vadbenem programu. Prednost tega programa je tudi stalna prisotnost kineziologa med vadbo. Intradializno vadbo na prilagojenem kolesu lahko vrednotimo kot zlati standard vadbe­nega nacina za dializne bolnike. Kljucne besede: kronicna ledvicna bolezen, dializa, gibalna aktivnost, gibalna rehabilita­cija. Physical activity in dialysis patients Abstract Nowadays, we are facing a large number of chronical diseases, including chronic kidney disease (CKD). Patients in whom CKD ad­vances to the end stage disease are treated mostly with hemodialysis, which takes place three times a week for four to five hours. Due to the nature of the disease, physical inactivity and diet restrictions, these patients suffer from cardiovascular and infectious disease more than the general population does. Muscular atrophy and physical impairement also develop. Systematic literature review shows that physical activity has many positive effects on the health of dialysis patients. In some dialysis centers around the globe the physical exercise program runs simultaneously with hemodilaysis. Research shows beneficial effects of such training. In Australia, the intradialytic exercise pilot program was even so successful that more than 70% of the patients now participate in such a training program. The advantage of this type of program is also the constant presence of a kinesiologist during the exercise. Many previous studies report the effects of intradialytic training on a customized ergometer, which can currently be considered as the gold standard of the training type for dialysis patients. Key words: chronic kidney disease, dialysis, physical activity, motor rehabilitation. šport in zdravje .Uvod V današnjem casu se soocamo s porastom števila kronicnih bolezni in njihovimi posle­dicami. Med kronicne bolezni štejemo bo­lezni, ki zahtevajo dolgotrajno zdravljenje in so v vecini primerov dosmrtne. To so na primer arterijska hipertenzija, dislipidemije, sladkorna bolezen, bolezni pljuc (astma), kronicna ledvicna bolezen in osteoporoza. V sedanjem casu imamo na voljo veliko zdravil za zdravljenje številnih kronicnih bolezni, vendar je pred farmakološkim zdravljenjem potreben najprej nefarma­kološki pristop k bolezni. Med take nacine zdravljenja sodi tudi telesna aktivnost, ki bolnikom omogoca vzdrževanje in izbolj­ševanje zdravstvenega stanja. Telesna ak­tivnost lahko prepreci nastanek nekaterih kronicnih bolezni. Poleg telesne neaktiv­nosti na razvoj kronicnih bolezni vplivajo tudi nezdrava prehrana, kajenje in pre­komerno uživanje alkohola (»10 facts on noncommunicable diseases«, 2013). Redna individualno prilagojena telesna aktivnost pozitivno ucinkuje na clovekovo samo­podobo, zmanjšuje tveganje za nastanek srcno-žilnih bolezni, izboljša funkcionalno zmogljivost in psihicno pocutje ter poma­ga premagovati utrujenost, ki je posledica anemije. S tem je sestavni del zdravljenja kronicnih bolezni. Z anaerobno vadbo (kre­pilne vaje) lahko zmanjšamo atrofijo mišic, z aerobno vadbo (hoja, kolesarjenje, plava­nje) ohranjamo zmogljivost srca in ožilja. Z obema oblikama vadbe vplivamo na stanje prehranjenosti oziroma na sestavo telesa (Knap, 2004). V nadaljevanju se bomo omejili na kronic­no ledvicno bolezen. Predstavili bomo njen potek, posledice in nacine zdravljenja, med katere sodi tudi telesna aktivnost. Razlicne študije so dokazale, da je telesna aktivnost koristna komplementarna metoda zdra­vljenja in da z njo bolnikom omogocimo kakovostnejše življenje, boljše fizicno po-cutje ter lažje premagovanje vsakodnevnih naporov. .Kronicna ledvicna bolezen Ledvice so eden najpomembnejših clove­ških organov. Opravljajo raznovrstne na-loge: izlocajo odpadne snovi, vzdržujejo elektrolitno (natrij, fosfat, kalij, magnezij, kalcij itd.), kislinsko-bazno in tekocinsko ravnovesje. Proizvajajo vec pomembnih hormonov: renin, kalcitriol in eritropoetin. Renin sodeluje v renin-angiotenzin-aldo­steronskem sistemu (RAAS), ki uravnava volumen zunajcelicne tekocine in arterijsko vazokonstrikcijo ter s tem krvni tlak. Eritro­poetin je pomemben pri nastajanju rdecih krvnick v kostnem mozgu. Kalcitriol (aktiv­na oblika vitamina D) z uravnavanjem rav­novesja kalcija in fosforja skrbi za presnovo kosti (»Kronicna ledvicna bolezen in ane­mija«, 2007). O ledvicni okvari govorimo, ce ledvice zaradi katerega koli vzroka ne delujejo vec normalno. Klinicno lahko de-limo ledvicno bolezen na akutno ledvicno okvaro in kronicno ledvicno bolezen. Obe obliki lahko pripeljeta do koncne ledvicne odpovedi, ki zahteva nadomestno ledvic­no zdravljenje. Kronicno ledvicno bolezen (v nadaljevanju KLB) odkrijemo s pregledom urina in krvi. Diagnozo KLB zdravnik postavi, ce koncen­traciji serumskega kreatinina ali beljakovin v urinu presegata normalne vrednosti. Sto­pnjo ledvicne okvare in hitrost napredova­nja ledvicne bolezni ugotovimo z izracu­nom hitrosti ocenjene glomerulne filtracije (oGF). Ledvicna okvara praviloma poteka tiho, brez jasnih simptomov, bolecin ali te­žav. Za pravocasno odkritje bolezni, njenih zapletov in ustrezno zdravljenje so zato zelo pomembne preiskave za oceno led-vicnega delovanja in analize seca (Lindic, 2014; »Kronicna ledvicna bolezen in anemi­ja«, 2007). Najpogostejša razloga za razvoj KLB sta sladkorna bolezen in visok krvni tlak (Lin­dic, 2009). Drugi dejavniki tveganja za nastanek KLB so še starost vec kot 60 let, srcno-žilna bo­lezen, nizka porodna teža, kajenje, debelost in KLB v družini. .Zdravljenje kronicne ledvicne bolezni Ce kronicno ledvicno bolezen prepozna-mo dovolj zgodaj, lahko z razlicnimi ukre-pi in zdravili v nekaterih primerih koncno ledvicno odpoved preprecimo ali odloži-mo. Med te ukrepe štejemo dieto, redno telesno dejavnost, vzdrževanje primerne telesne teže, urejenost ravni mašcob v krvi, urejenost krvnega tlaka, zmanjšanje izloca­nja beljakovin s secem in imunosupresivno zdravljenje (Lindic, 2016). Ledvicna bolezen lahko postopoma napre­duje do koncne ledvicne odpovedi. Bolni­kom s koncno ledvicno odpovedjo so na voljo tri oblike nadomestnega zdravljenja: hemodializa, peritonealna dializa ali presa­ditev ledvice. Vsaka od teh oblik ima svoje prednosti in slabosti, s katerimi zdravnik bolnika seznani, da se ta skupaj s svojci laž­je odloci za eno izmed metod zdravljenja (Kovac, 2016). .Hemodializa Hemodializa je najstarejša in v vecjem delu sveta najbolj razširjena metoda nadome­stnega zdravljenja. S to metodo se lahko zdravijo pravzaprav vsi bolniki s koncno ledvicno odpovedjo. Glavni pogoj je, da zagotovimo dober dostop do pacientove­ga krvnega obtoka (žilni pristop). Kri se pri hemodializi filtrira v zunajtelesnem obtoku, v »umetni ledvici«, v kateri kri in dializna raztopina teceta v nasprotni smeri. V dia­lizno raztopino se iz krvi skozi membrano izlocajo odvecne snovi in odvecna voda. Ocišcena kri se nato vrne v telo. Hemodiali­za pacientom omogoca kakovostno in dol­gorocno življenje. Hemodializa se obicajno izvaja trikrat na teden, od štiri do pet ur. To­cen cas hemodializne procedure je odvisen od doprinosa telesne teže v meddializnem obdobju, od kolicine odpadnih snovi, ve­likosti pacienta in od stopnje ohranjene diureze. Žilni pristop pri hemodializi omo-gocimo z arterio-vensko fistulo (povezava arterije z veno), arterio-venskim graftom (kadar ni na voljo ustreznih nativnih ven) ali s centralnim venskim katetrom (vecinoma v jugularni veni) (Stein in Wild, 2002). .Peritonealna dializa Ta vrsta dialize je zelo primerna zacetna metoda nadomestnega zdravljenja. Pred hemodializo ima dolocene prednosti. Bol­niki, ki jih zdravijo s to metodo, dlje casa ohranijo rezidualno diurezo, kar olajša vo­lumsko kontrolo in s tem uravnavanje krv­nega tlaka. Ohranjena diureza pomeni tudi svobodnejši režim pri uživanju tekocine. Peritonealna dializa se priporoca pacien-tom, ki nacrtujejo presaditev ledvice, pri­merna je za ljudi, ki želijo dializo izvajati na domu, in tudi za bolnike, ki imajo težave z žilnim pristopom, zaradi cesar hemodializa ni mogoca. V okviru priprave na peritone­alno dializo kirurg v trebušno votlino vstavi peritonealni kateter, skozi katerega se vanjo vtoci sveža dializna raztopina. Odvecne snovi z difuzijo prehajajo preko peritone­alne membrane iz krvi v vtoceno dializno raztopino. Raztopino z odvecnimi snovmi se po štirih do osmih urah iztoci iz tele­sa. V trebušno votlino se zatem ponovno vtoci novo dializno raztopino. Ta postopek menjave raztopine je za pacienta nebolec (Gucak, Lindic in Pajek, 2014). • Presaditev ledvice Presaditev oziroma transplantacija ledvice je najboljši nacin zdravljenja koncne ledvic­ne odpovedi. Ledvico lahko bolnik dobi od umrlega darovalca ali od živega sorodni­škega ali nesorodniškega darovalca. Pred presaditvijo je potrebna temeljita priprava. Bolnik mora opraviti številne preglede, na podlagi katerih se zdravnik odloci, ali je bol­nik primeren kandidat za presaditev ledvi­ce (»Kronicna ledvicna bolezen in anemija«, 2007). Na cakalno listo za presaditev ledvi­ce umrlega darovalca lahko bolnika glede na pravila Eurotransplanta sicer uvrstimo že pri zmanjšanju glomerulne filtracije pod 20 ml/min (Kovac, 2014), v praksi pa bolnike na listo vecinoma uvrstimo, ko oGF upade na 10–15 ml/min ali manj. • Nefarmakološki naci­ni zdravljenja KLB je pogostejša pri ljudeh s sladkorno boleznijo, povišanim krvnim tlakom ter bo­leznimi srca in ožilja. Z zdravim življenjskim slogom lahko nastanek KLB preprecujemo oziroma upocasnimo njeno napredovanje (»Kronicna ledvicna bolezen«, 2013). Telesna aktivnost je pomemben dejav­nik pri preprecevanju pojava nenalezljivih kronicnih bolezni in depresije. Izboljšuje kakovost življenja in omogoca napoved obolevnosti in smrtnosti bolnikov (Carrero idr., 2016). Pravilna prehrana v kombinaciji s telesno aktivnostjo tudi bolnikom z led-vicno odpovedjo pomaga lajšati simptome bolezni, zmanjšuje depresijo in pripomore k njihovemu boljšemu pocutju. • Gibalna oviranost in druge težave dializnih bolnikov Telesna neaktivnost je pri bolnikih s konc­no ledvicno odpovedjo pogost vzrok za zmanjšanje mišicne moci in zalog mišicnih goriv. O tem pojavu, ki narašca s starostjo, številom spremljajocih bolezni, utrujeno­stjo in stopnjo uremije, porocajo pri skoraj 95 odstotkih dializnih bolnikov (Olvera-So­to, Valdez-Ortiz, López Alvarenga in Espi­nosa-Cuevas, 2016). Sedeci nacin življenja privede do izgube mišicne funkcionalnosti in slabe telesne sestave. Je eden izmed vzrokov za pojav srcno-žilnih bolezni, ki so najpogostejši razlog za smrt dializno odvi­snih bolnikov (Barcellos, Santos, Umpierre, Bohlke in Hallal, 2015). Najpogostejše težave, povezane s fizicnim pocutjem dializnih bolnikov, so utrujenost in mišicni krci, vcasih srbenje, slabost in bruhanje, nekateri bolniki navajajo otrde-lost sklepov in bolecino na mestu žilnega pristopa. Lahko imajo težave s spanjem (nocne more, povezane z zdravljenjem, po­gosto zbujanje) in neredko težave v spol­nosti itd. (Mlinaric, 2013). Psihicne težave pri bolnikih se najveckrat pojavijo v obliki depresije in anksioznosti. Kažejo se v obcutku jeze in krivice, strahu pred prihodnostjo (nepredvidljivost po­teka bolezni in zdravljenja ter zavedanje umrljivosti), zavedanju o spremenjenem telesnem videzu (vecja okoncina zaradi arterio-venske fistule, izguba telesne mase in mišicne napetosti, pooperativne braz­gotine, potemnitev kože) ali s težavami za­radi omejitev v prehrani in pijaci (Mlinaric, 2013). Socialne težave se pri dializnih bolnikih ka­žejo v odvisnosti od okolice (odvisni so od dializnega aparata, medicinskega osebja, ekonomsko so odvisni od svojcev), spre­membi vloge v socialni mreži (umikajo se iz prijateljskih odnosov), omejeni so v pro-stocasnih dejavnostih in dopustovanju (Vr­hovec, 1990). Med temeljne vzroke za gibalno oviranost dializnih bolnikov štejemo uremijo, pridru­žene bolezni (srcno-žilne bolezni, sladkor­na bolezen, bolezni kosti), zaplete, ki se po­javijo pri kronicni ledvicni bolezni (acidoza, vnetje, podhranjenost), in vpliv zdravljenja kronicne ledvicne bolezni (hemodializa, peritonealna dializa in presaditev ledvic v kombinaciji z uživanjem imunosupresivnih zdravil) (Pajek, 2016). Literatura navaja, da telesna dejavnost na dializne bolnike pozi­tivno vpliva in da lahko pomaga odpravljati zgoraj naštete težave, povezane s kronicno ledvicno boleznijo. .Gibalna oviranost dializnih bolnikov v primerjavi z zdravimi osebami brez ledvicne odpovedi V raziskavi, ki sta jo vodila Bucar Pajek, M. in Pajek, J. (2017), so preiskovali gibalno oviranost dializnih bolnikov v primerjavi z zdravimi ljudmi brez kronicne ledvicne bolezni. Ugotovili so, da je najvecji gibalni primanjkljaj dializnih bolnikov v ravnotežju in gibljivosti. Sledi jima primanjkljaj v mo­ci in vzdržljivosti mišic spodnjih okoncin. Za ugotavljanje razlik so izbrali predvsem funkcionalne teste, ki izražajo sposobnost opravljanja vsakodnevnih nalog. V raziska-vi so uporabili test vstajanja s stola, ki meri funkcionalno moc in vzdržljivost v moci spodnjih okoncin; test vstani in pojdi, ki meri mobilnost in zahteva staticno ter di­namicno ravnotežje; prilagojen Štorkov test (Stork test), ki meri ravnotežje; test sti-ska pesti, s katerim merimo mišicno moc in silo, ki jo lahko ustvarimo z rokami; test globine predklona, ki meri gibljivost; test hitrosti menjavanja gibov (tapkanje); test spontane hitrosti hoje in šestminutni test hoje, s katerim merimo submaksimalno ae­robno zmogljivost. Ravnotežje in gibljivost sta za dializne bol­nike pomembni gibalni sposobnosti, saj pri tej populaciji obstaja veliko tveganje za padce (Cook idr., 2006; Desmet, Beguin, Swine, Jadoul idr., 2005). Zato menimo, da bi morali temu podrocju posvetiti vecjo pozornost in oblikovati programe vadbe, s katerimi bi izboljšali trenutno situacijo, ko imajo dializni bolniki v primerjavi z zdravimi posamezniki najvecji primanjkljaj prav pri teh dveh gibalnih sposobnostih. .Vpliv telesne aktivno­sti na dializne bolnike Pri dializnih bolnikih prihaja do izgube ske­letne mišicne mase in moci med drugim zaradi acidoze, primanjkljaja vitamina D in drugih hranil (Bonanni idr., 2011; Remuzzi, 2007). V razlicnih raziskavah so ugotovili, da izguba skeletne mišicne mase poveca tveganje za zlome in zmanjša kakovost življenja bolnikov s kronicno ledvicno bo­leznijo (Cheema idr., 2009; Desmeules idr., 2004; Stenvinkel, Heimbuger in Lindholm, 2004). Kronicna ledvicna bolezen vpliva tu­di na zmanjševanje gostote kosti, kar zaradi zapletov posledicno zmanjšuje kakovost ži­vljenja (Floege idr., 2011). Kronicna ledvicna bolezen povzroca tudi srcno-žilne nepra­vilnosti, kot so arterijska hipertenzija, hiper­trofija levega prekata, ishemija miokarda, srcno popušcanje, aritmije in kalcifikacija ožilja. Slednja je posledica motene presno­ve kalcija ter fosfata in ima pri razvoju bole-zni srca in ožilja pomembno vlogo. Nekatere raziskave so pokazale, da lahko telesna aktivnost izboljša gibalne sposob­nosti in zmanjša izgubo skeletne mišicne mase pri ledvicnih bolnikih (Castaneda idr., 2001; Morishita idr., 2014; Mustata idr., 2011). Drugi so ugotovili, da je telesna aktivnost ucinkovit nacin za zmanjšanje depresije, za izboljšanje telesne zmogljivosti (Ragnar­sdóttir, Malmberg, Strandberg in Indrida-son, 2012) in za dvig z zdravjem povezane kakovosti življenja (Cheema in Singh, 2005; Heiwe in Jacobson, 2011; Ouzouni, Kouidi, Sioulis, Grekas in Deligiannis, 2009; Segura-Ortí, Kouidi in Lisón, 2009; Painter, Carlson, Carey, Paul in Myll, 2000). S telesno vadbo je dializnim bolnikom uspelo zmanjšati simptome sindroma nemirnih nog (Gian­naki idr., 2013), koncentracijo serumskega fosfata (Cappy, Jablonka in Schroeder, 1999; Kirkman idr., 2013; Orcy, 2014) in znižati krv­ni tlak (Cheema, Abas, Smith, Sullivan idr., 2007; Anderson, Boivin in Hatchett, 2004). Smernice ameriške nacionalne ledvicne fundacije (NKF; National Kidney Founda­tion) poudarjajo, da bi morala biti vadba eden od temeljev zdravljenja kronicne ledvicne bolezni še posebno, ce skušamo zmanjšati dejavnike tveganja za nastanek srcno-žilnih bolezni. Cheema s sodelavci trdi, da v dosedanjih študijah ni bilo zasle­diti nobenih porocanj o resnih neželenih ucinkih telesne vadbe (Singh, Cheema, Smith in Singh, 2005). V Avstraliji je bil pi-lotni program intradializne telesne vadbe v letu 2007 tako uspešen, da sedaj vec kot 70 odstotkov bolnikov sodeluje v tovrstnem vadbenem programu. Prednost tega pro-grama je tudi stalna prisotnost kineziologa med vadbo (Davis in Holcombe, 2011). .Aerobna vadba in njen vpliv na dializne bolnike Aerobna vadba obsega aktivnosti, ki dvi­gnejo srcni utrip in telesno temperaturo ter pospešijo frekvenco dihanja. Take ak­tivnosti so na primer plavanje, hitra hoja, tek in kolesarjenje. Aerobna vadba vpliva na izboljšanje srcno-žilnega in dihalnega sistema. Z aerobno vadbo povecujemo moc srca in njegovo sposobnost crpanja krvi in s tem aktivnim mišicam zagotovimo dovolj kisika in vecjo prekrvavljenost, kar pripomore k zmanjšanju nastajanja mlecne kisline v mišicah. Redna aerobna vadba zni­žuje krvni tlak, holesterol v krvi in prepre-cuje nastajanje ateroskleroze (Zagorc, 1996; Žalek Pendl, 2004). Do sedaj je že bilo opravljenih vec raziskav, ki so ugotavljale vpliv aerobne vadbe na di­alizne bolnike. V teh raziskavah so za vadbo dializnih bolnikov najpogosteje uporabljali prilagojeno kolo za sedeco ali ležeco vadbo med dializno proceduro (Anding idr., 2015; Giannaki idr., 2013; Painter idr., 2002). Cappy idr. (1999) so proucevali vpliv kole­sarjenja ali hoje pred dializo ali med njo na telesno zmogljivost in oceno prehranjeno­sti. Po pol leta izvajanja vadbe so bolniki izboljšali svoj rezultat pri 60-sekundnem testu vstajanja s stola za 69 odstotkov, iz­boljšali so število ponovitev sestopanja na prucko (steper) za 64 odstotkov, število po­novitev dviga desne noge v 60 sekundah za 50 odstotkov in število ponovitev dviga leve noge za 59 odstotkov. Srednja vre­dnost serumskega fosfata se je zmanjšala za 11 odstotkov v treh mesecih in za 26 od­stotkov v 12 mesecih. Tudi Koufaki, Mercer in Naish (2002) so v svoji raziskavi ugota­vljali vpliv kolesarjenja med dializno proce­duro na aerobne in funkcionalne sposob­nosti bolnikov. Eksperimentalna skupina je statisticno znacilno izboljšala svoj rezultat v 60-sekundnem testu vstajanja s stola in v testu petih ponovitev vstajanja s stola. Bolniki so izboljšali tudi porabo kisika pri respiratornem pragu. V študiji, ki je trajala šest mesecev, so raz­iskovalci proucevali vpliv vadbe na kolesu med dializo na prehranjenost, zadostnost dialize (Kt/V) in volumski status, kar so med drugim ocenjevali z bioimpendancnimi parametri. Raziskovalci so ugotovili, da je vadba povecala serumsko koncentracijo albuminov, znižala koncentracijo serum-skega CRP (vnetni protein) in izboljšala Kt/V, ki oznacuje ucinkovitost opravljenega dializnega zdravljenja. Znatno so se pove-cale tudi relativne spremembe v zunajce-licnem predelu z vodo in v razmerju ECW/ TBW (extracellular water/total body water) (Zaluska, Zaluska, Bednarek-Skublewska in Ksiazek, 2002). Raziskave, v katerih so proucevali vpliv ae­robne vadbe na anksioznost, depresijo in kakovost življenja pri dializnih bolnikih, so pokazale, da redna telesna vadba vpliva na zmanjšanje anksioznosti (Suh, Jung, Kim, Park in Yang, 2002) in depresije (Giannaki idr., 2013) ter na povecanje kakovosti življe­nja (De Moura Reboredo idr., 2010; Sakkas idr., 2008; Suh idr., 2002). Dializnim bolnikom redna aerobna vadba zniža krvni tlak (Anderson, Boivin in Hat-chett, 2004; De Moura Reboredo idr., 2010) in vpliva na izboljšanje njihove funkcional­ne zmogljivosti. Slednjo so v dosedanjih raziskavah testirali z razlicnimi testi, ki me-rijo vpliv vadbe na bolnikove funkcionalne gibalne sposobnosti. Z aerobno vadbo so bolniki izboljšali svoj rezultat pri testu vsta­ni in pojdi (Ragnarsdóttir idr., 2012; Storer, Casaburi, Sawelson in Kopple, 2005), pri šestminutnem testu hoje (Aoike idr., 2015; Baria idr., 2014; De Moura Reboredo idr., 2010; Esteve Simo idr., 2015; Groussard idr., 2015; Hristea idr., 2016; Liao idr., 2016; Man-fredini idr., 2016; Parsons, Toffelmire in King-VanVlack, 2006; Ragnarsdóttir, Malmberg, Strandberg in Indridason, 2012; Wu idr., 2014), pri testu desetih ponovitev vstajanja s stola (Esteve Simo idr., 2015; Ragnarsdóttir idr., 2012), v moci stiska pesti (Esteve Simo idr., 2015; Wu idr., 2014) in pri testu predklon sede (Bohm idr., 2014). Pri pregledu literature smo ugotovili, da je pri aerobni vadbi najboljše rezultate prine­sla vadba med dializo s prilagojenim kole­som. Glede na dobro dostopnost take vad-be za bolnike, ki omogoca vadbo na kolesu v nadzorovanem okolju dializnega centra in izjemno ugodno razmerje med casov­nim in financnim vložkom ter dokazanimi pozitivnimi ucinki na telesno sposobnost in kakovost življenja, jo lahko trenutno vrednotimo kot zlati standard vadbenega nacina. .Vadba za moc in njen vpliv na dializne bol­nike Ljudje s kronicno ledvicno boleznijo hitreje izgubljajo mišicno maso, predvsem zaradi vzrokov, kot so acidoza, nezadosten vnos beljakovin, fizicna neaktivnost, oksidativni stres in vpliv dializne procedure (izguba aminokislin in pepetidov skozi dializni filter ali peritonealno membrano). Telesna vadba za povecanje moci je postala uveljavljena kot varen in ucinkovit nacin za zmanjševa­nje sarkopenije in z njo povezanih zdra­vstvenih zapletov. Ugotovili so, da lahko bolniki s koncno levicno odpovedjo že z intenzivnim 12-tedenskim intradializnim programom anaerobne vadbe izboljšajo kakovost skeletne mišice (Cheema, Abas, Smith, O’Sullivan idr., 2007). Johansen idr. (2006) so ugotavljali vpliv vadbe moci spodnjih okoncin z uporabo uteži na gležnjih na mišicni presek sprednje stegenske mišice (kvadriceps), kolicino pu­ste mišicne mase in na moc ekstenzije kolena (3RM). Vadba je potekala med dia­lizo trikrat tedensko 12 tednov. Rezultati so pokazali, da se je pacientom povecala tako pusta mišicna kot tudi mašcobna masa. Po-vecala sta se mišicni presek kvadricepsa in moc ekstenzije kolena. Podobno raziskavo so opravili Cheema idr. (2007), z njo pa so nameravali ugotoviti, ali lahko progresivna vadba moci med dializo poveca kolicino in kakovost skeletnih mišic v primerjavi z obi­cajno dializno oskrbo pacientov. Pacienti so izvajali 10 razlicnih vaj s prostimi utežmi po dva seta z osmimi ponovitvami. Inten­zivnost je bila dolocena po Borgovi skali. Statisticno znacilne razlike med skupinama so bile opažene v prid vadbeni skupini pri obsegu sredine stegna in sredine roke, pri kolicini CRP-ja in pri šestminutnem testu hoje. Chen idr. (2010) so opravili raziskavo, ki je trajala 24 tednov in vkljucevala eksperi­mentalno ter kontrolno skupino. Eksperi­mentalna skupina je izvajala nizko inten­zivno vadbo moci dvakrat tedensko med dializo. Kontrolna skupina pa je med dializo izvajala raztezne gimnasticne vaje (stret­ching). Rezultati so pokazali, da je eksperi­mentalna skupina v primerjavi s kontrolno statisticno znacilno izboljšala svoj rezultat pri testu petih ponovitev vstajanja s stola in v moci ekstenzije kolena. Pri testih ravno­težja (semitandemska in tandemska stoja) in pri spontani hitrosti hoje pa med skupi­nama ni bilo zaznati znacilne spremembe. Eksperimentalna skupina je v primerjavi s kontrolno tudi izboljšala kakovost življenja, povecala kolicino puste mase in zmanjšala kolicino mašcobne mase. V študiji, ki so jo izvedli Song idr. (2012), so ugotavljali vpliv 30-minutnega progresiv­nega treninga moci z elasticnimi trakovi in z vreco s peskom na sestavo telesa, te­lesno pripravljenost, kakovost življenja in na lipidni profil dializnih bolnikov. V vad­beni skupini so se v primerjavi z neaktivno kontrolno skupino zmanjšali stopnja tele­sne mašcobe, skupni holesterol in stopnja trigliceridov. Povecale so se mišicna moc nog, moc stiska pesti, skeletna mišicna ma-sa in kakovost življenja. Pri obsegu pasu, obsegu roke in pri kolicini visceralne ma-šcobe pa med skupinama ni bilo izraženih sprememb. Do podobnih rezultatov so prišli tudi Olve-ra-Soto idr. (2016). V raziskavo so vkljucili 30 dializnih bolnikov, ki so izvajali vaje za moc z utežmi na gležnjih in z elasticnimi trakovi med dializo dvakrat na teden 12 tednov. Poleg te skupine so v raziskavo vkljucili še 31 dializnih bolnikov kot neaktivno kon­trolno skupino. Eksperimentalna skupina je po opravljenih koncnih meritvah imela statisticno znacilen povecan obseg mišic roke, povecano površino mišic roke in ve-cjo moc stiska pesti. .Mešane in druge me-tode vadbe in njihov vpliv na dializne bol­nike Na podrocju gibalne dejavnosti dializnih bolnikov lahko zasledimo tudi nekaj razi­skav, ki ugotavljajo vpliv mešanih in drugih metod vadb na razlicne parametre. Med mešane in druge metode vadbe štejemo oblike vadbe, pri katerih se izmenjujeta ae­robni in anaerobni napor, ter posebne obli­ke vadbe, kot sta npr. joga in pilates. Študija, ki so jo izvedli Molsted, Eidemak, Sorensen in Kristensen (2004), meri vpliv aerobne vadbe v kombinaciji z vadbo moci na aerobno kapaciteto, telesno zmogljivost in na zdravje dializnih bolnikov. Eksperi­mentalna skupina je vadbo izvajala dvakrat na teden po eno uro. Vadba je vsebovala ogrevanje, vadbo za moc in aerobno vad­bo ter vaje za raztezanje (stretching). Poleg eksperimentalne skupine so v raziskavo vkljucili še neaktivno kontrolno skupino. Do statisticno znacilnih razlik je pri ekspe­rimentalni skupini prišlo pri testu desetih pocepov, pri maksimalni porabi kisika in pri samooceni telesne zmogljivosti. Statistic­no znacilnih razlik pa ni bilo pri merjenju krvnega tlaka, koncentraciji HDL in LDL ter koncentraciji trigliceridov. Sarmento, Pinto, da Silva, Cabral in Chiave­gato (2017) so primerjali ucinke dveh razlic­nih metod vadbe na zmožnost opravljanja vsakodnevnih nalog (Barthelov indeks), na moc dihalnih mišic in telesno zmogljivost (step test) dializnih bolnikov. Primerjali so ucinke vadbe, ki je vkljucevala ogrevanje, vaje za moc in ravnotežje ter koncno razte­zanje, in ucinke vadbe pilatesa. Rezultati so pokazali, da sta obe metodi vadbe pripe­ljali do izboljšanja. Med njima ni bilo velikih razlik, zato lahko trdimo, da sta obe metodi primerni za bolnike s kronicno ledvicno boleznijo. .Zakljucek Glede na pregledano literaturo lahko trdi-mo, da telesna aktivnost na dializne bol­nike ucinkuje zelo pozitivno. Je priznana komplementarna oblika zdravljenja, ki v kombinaciji s custveno rehabilitacijo bol­niku pomaga do boljše samopodobe in socializacije. Študije kažejo, da razlicni nacini vadbe bolnikom s kronicno ledvicno boleznijo izboljšajo kakovost življenja, povecajo te­lesno zmogljivost, ucinkovitost dialize in kolicino puste mišicne mase, zmanjšajo de­presijo in koncentracijo vnetnih proteinov, znižajo krvni tlak, povecajo porabo kisika itd. Ker so dializni bolniki trikrat na teden za nekaj ur vezani na dializni aparat, so v povprecju manj aktivni od splošne popu­lacije. Poleg tega imajo stroge omejitve pri uživanju hrane in pijace, kar v kombinaciji s pomanjkanjem telesne aktivnosti in z nara­vo bolezni (acidoza, pomanjkanje vitamina D itd.) privede do atrofije mišic in drugih zdravstvenih zapletov. V literaturi nismo zasledili nobenih stran­skih ucinkov ali zapletov pri gibalni rehabi­litaciji dializnih bolnikov. Vadba ima na bol­nike pozitiven psihološki, fizicni in socialni vpliv, zato je za bolnike priporocljiva oblika nefarmakološkega zdravljenja. Intradializna vadba na prilagojenem kole­su pomeni izjemno ugodno razmerje med casovnim in financnim vložkom ter doka­zanimi pozitivnimi ucinki na telesno zmo­gljivost in kakovost življenja, zato jo lahko trenutno vrednotimo kot zlati standard vadbenega nacina. V našem dializnem centru želimo povecati gibalno aktivnost dializnih bolnikov in izboljšati njihovo funk-cionalno gibalno zmožnost nad raven, ki jo omogoca aerobna vadba na kolesu med dializno proceduro. Zato stremimo k temu, da bolnike usmerimo v dodaten proces vadbe in gibalnega ucenja, katerega name-na sta postopen prevzem gibalnih vešcin in izvajanje vadbenih rutin v domacem okolju. Podlaga za ta nacrt so sklepi nedav­nega sistematicnega pregleda in metaa­nalize raziskav telesne vadbe pri dializnih bolnikih, v katerih avtorji ugotavljajo, da je kljucna naloga prihodnjih raziskav prenos vadbe v domace okolje, kjer ji bolniki lah­ko namenijo vec casa in lahko izvajajo tudi energetsko zahtevnejše vaje, s cimer je mo-žno lažje doseganje dolgorocno ugodnih ucinkov vadbe (Heiwe in Jacobson, 2014). S tem želimo vplivati na izboljšanje gibalnih sposobnosti bolnikov in na njihovo zmo­žnost opravljanja vsakodnevnih nalog ter jih ozavestiti o pozitivnih ucinkih gibalne aktivnosti. .Literatura 1. Anderson, J. E., Boivin, M. R. in Hatchett, L. (2004). Effect of exercise training on inter-dialytic ambulatory and treatment-related blood pressure in hemodialysis patients. Renal Failure, 26(5), 539–44. Pridobljeno 3. 11. 2017, s http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pu­bmed/15526912 2. Anding, K., Bär, T., Trojniak-Hennig, J., Kuchin­ke, S., Krause, R., Rost, J. M. in Halle, M. (2015). A structured exercise programme during haemodialysis for patients with chronic ki­dney disease: clinical benefit and long-term adherence. BMJ open, 5(8), e008709. British Medical Journal Publishing Group. Pridoblje-no 14. 11. 2017, s http://www.ncbi.nlm.nih. gov/pubmed/26316654 3. Aoike, D. T., Baria, F., Kamimura, M. A., Ammi­rati, A., de Mello, M. T. in Cuppari, L. (2015). Impact of home-based aerobic exercise on the physical capacity of overweight patients with chronic kidney disease. International Urology and Nephrology, 47(2), 359–367. Prido­bljeno 15. 11. 2017, s https://doi.org/10.1007/ s11255-014-0894-8 4. Barcellos, F. C., Santos, I. S., Umpierre, D., Bo-hlke, M. in Hallal, P. C. (2015). Effects of exerci­se in the whole spectrum of chronic kidney disease: a systematic review. Clinical kidney journal, 8(6), 753–65. Oxford University Press. Pridobljeno 14. 11. 2017, s http://www.ncbi. nlm.nih.gov/pubmed/26613036 5. Biagioli, M. (2007). Advanced concepts of per­sonal training. (M. Biagioli, W. Smith, S. Grieve, A. Wyrwas in S. Wermus, Eds.). Florida: Natio­nal Council on Strength & Fitness. 6. Bohm, C., Stewart, K., Onyskie-Marcus, J., Esli­ger, D., Kriellaars, D., & Rigatto, C. (2014). Ef­fects of intradialytic cycling compared with pedometry on physical function in chronic outpatient hemodialysis: a prospective ran­domized trial. Nephrology, Dialysis, Transplan­tation : Official Publication of the European Dialysis and Transplant Association - European Renal Association, 29(10), 1947–55. Pridoblje-no 20. 3. 2017, s https://doi.org/10.1093/ndt/ gfu248 7. Bonanni, A., Mannucci, I., Verzola, D., Sofia, A., Saffioti, S., Gianetta, E. in Garibotto, G. (2011). Protein-energy wasting and morta­lity in chronic kidney disease. International journal of environmental research and public health, 8(5), 1631–54. Multidisciplinary Digital Publishing Institute (MDPI). Pridobljeno 17. 5. 2017, s http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pub­med/21655142 8. Cappy, C. S., Jablonka, J. in Schroeder, E. T. (1999). The effects of exercise during hemo-dialysis on physical performance and nutriti­on assessment. Journal of renal nutrition: the official journal of the Council on Renal Nutri­tion of the National Kidney Foundation, 9(2), 63–70. Pridobljeno 9. 11. 2017, s http://www. ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/10089261 9. Carrero, J. J., Johansen, K. L., Lindholm, B., Stenvinkel, P., Cuppari, L. in Avesani, C. M. (2016). Screening for muscle wasting and dysfunction in patients with chronic kidney disease. Kidney International, 90(1), 53–66. Pri­dobljeno 16. 5. 2017, s http://www.ncbi.nlm. nih.gov/pubmed/27157695 10. Castaneda, C., Gordon, P. L., Uhlin, K. L., Le­vey, A. S., Kehayias, J. J., Dwyer, J. T., Fielding, R. A. idr. (2001). Resistance training to coun­teract the catabolism of a low-protein diet in patients with chronic renal insufficiency. A randomized, controlled trial. Annals of in­ternal medicine, 135(11), 965–76. Pridobljeno 10. 11. 2016, s http://www.ncbi.nlm.nih.gov/ pubmed/11730397 11. Cheema, B., Abas, H., Smith, B., O’sullivan, A. J., Chan, M., Patwardhan, A., Kelly, J. idr. (2009). Investigation of skeletal muscle quantity and quality in end-stage renal dise­ase. Nephrology, 15(4), 454–463. Pridobljeno 17. 5. 2017, s http://www.ncbi.nlm.nih.gov/ pubmed/20609098 12. Cheema, B., Abas, H., Smith, B., Sullivan, A. O., Chan, M., Patwardhan, A., Kelly, J. idr. (2007). Progressive Exercise for Anabolism in Kidney Disease (PEAK): A Randomized, Controlled Trial of Resistance Training during Hemodi­alysis. J Am Soc Nephrol, 18, 1594–1601. 13. Cheema, B. S. B. in Singh, M. A. F. (2005). Exer­cise training in patients receiving mainte­nance hemodialysis: a systematic review of clinical trials. American journal of nephrology, 25(4), 352–64. Karger Publishers. Pridobljeno 17. 5. 2017, s http://www.ncbi.nlm.nih.gov/ pubmed/16088076 14. Cheema, B. S. B., Smith, B. C. F. in Singh, M. A. F. (2005). A rationale for intradialytic exercise training as standard clinical practice in ESRD. American journal of kidney diseases: the offici­al journal of the National Kidney Foundation, 45(5), 912–6. Pridobljeno 21. 12. 2016, s http:// www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/15861357 15. Chen, J. L. T., Godfrey, S., Ng, T. T., Moorthi, R., Liangos, O., Ruthazer, R., … Castaneda-Sceppa, C. (2010). Effect of intra-dialytic, low-intensity strength training on functi­onal capacity in adult haemodialysis pati­ents: a randomized pilot trial. Nephrology, Dialysis, Transplantation : Official Publication of the European Dialysis and Transplant As­sociation - European Renal Association, 25(6), 1936–43. Pridobljeno 15. 1. 2017, s https://doi. org/10.1093/ndt/gfp739 16. Clinical Practice Guidelines For Chronic Ki­dney Disease: Evaluation, Classification and Stratification. (2002). National Kidney Funda­tion. Pridobljeno 23. 5. 2017, s https://www. kidney.org/sites/default/files/docs/ckd_eva­luation_classification_stratification.pdf 17. Cook, W. L., Tomlinson, G., Donaldson, M., Markowitz, S. N., Naglie, G., Sobolev, B. in Jassal, S. V. (2006). Falls and Fall-Related Inju­ries in Older Dialysis Patients. Clinical Journal of the American Society of Nephrology, 1(6), 1197–1204. American Society of Nephrology. Pridobljeno 17. 8. 2017, s http://www.ncbi. nlm.nih.gov/pubmed/17699348 18. Davis, J. S. in Holcombe, J. (2011). Intradi­alytic exercise: A pilot program. Dialysis & Transplantation, 40(6), 258–260. Wiley Sub­scription Services, Inc., A Wiley Company. Pridobljeno 20. 8. 2017, s http://doi.wiley. com/10.1002/dat.20584 19. De Moura Reboredo, M., Henrique, D. M. N., De Souza Faria, R., Chaoubah, A., Bastos, M. G. in De Paula, R. B. (2010). Exercise Tra­ining During Hemodialysis Reduces Blood Pressure and Increases Physical Functioning and Quality of Life. Artificial Organs, 34(7), 586–593. Pridobljeno 12. 12. 2017, s https:// doi.org/10.1111/j.1525-1594.2009.00929.x 20. Desmet, C., Beguin, C., Swine, C., Jadoul, M. idr. (2005). Falls in hemodialysis patients: Pro­spective study of incidence, risk factors, and complications. American Journal of Kidney Diseases, 45(1), 148–153. Elsevier. Pridobljeno 17. 8. 2017, s http://linkinghub.elsevier.com/ retrieve/pii/S0272638604014143 21. Desmeules, S., Levesque, R., Jaussent, I., Le-ray-Moragues, H., Chalabi, L. in Canaud, B. (2004). Creatinine index and lean body mass are excellent predictors of long-term survi­val in haemodiafiltration patients. Nephrolo­gy Dialysis Transplantation, 19(5), 1182–1189. Pridobljeno 20. 8. 2017, s http://www.ncbi. nlm.nih.gov/pubmed/14993499 22. Esteve Simo, V., Junqué Jiménez, A., More­no Guzmán, F., Carneiro Oliveira, J., Fulquet Nicolas, M., Pou Potau, M., … Ramirez de Arellano, M. (2015). Benefits of a low intensity exercise programme during haemodialysis sessions in elderly patients. Nefrologia : Publi­cacion Oficial de La Sociedad Espanola Nefro­logia, 35(4), 385–94. Pridobljeno 10. 12. 2017, s https://doi.org/10.1016/j.nefro.2015.03.006 23. Floege, J., Kim, J., Ireland, E., Chazot, C., Dru-eke, T., de Francisco, A., Kronenberg, F. idr. (2011). Serum iPTH, calcium and phosphate, and the risk of mortality in a European ha-emodialysis population. Nephrology Dialysis Transplantation, 26(6), 1948–1955. Pridoblje-no 19. 8. 2017, s http://www.ncbi.nlm.nih. gov/pubmed/20466670 24. Giannaki, C. D., Hadjigeorgiou, G. M., Karatza­feri, C., Maridaki, M. D., Koutedakis, Y., Founta, P., Tsianas, N. idr. (2013). A single-blind rando­mized controlled trial to evaluate the effect of 6 months of progressive aerobic exercise training in patients with uraemic restless le­gs syndrome. Nephrology Dialysis Transplan­tation, 28(11), 2834–2840. 25. Groussard, C., Rouchon-Isnard, M., Coutard, C., Romain, F., Malardé, L., Lemoine-Morel, S., … Boisseau, N. (2015). Beneficial effects of an intradialytic cycling training program in patients with end-stage kidney disease. Applied Physiology, Nutrition, and Metaboli­sm, 40(6), 550–556. Pridobljeno 12. 9. 2017, s https://doi.org/10.1139/apnm-2014-0357 26. Gucak, A., Lindic, J. in Pajek J. (2014) Nado­mestno zdravljenje z peritonealno dializo. J. Lindic, D. Kovac J. Kveder, M. Malovrh, J. Pajek., A. A. Rigler, A. Škoberne (ur.), Bolezni ledvic (709–726). Ljubljana: Klinicni oddelek za nefrologijo, Univerzitetni klinicni center. 27. Heiwe, S. in Jacobson, S. H. (2014). Exercise training in adults with CKD: a systematic review and meta-analysis. American journal of kidney diseases: the official journal of the National Kidney Foundation, 64(3), 383–93. Elsevier Inc. 28. Hristea, D., Deschamps, T., Paris, A., Lefranço-is, G., Collet, V., Savoiu, C., … Magnard, J. (2016). Combining intra-dialytic exercise and nutritional supplementation in malnouris­hed older haemodialysis patients: Towards better quality of life and autonomy. Nephro-logy, 21(9), 785–790. Pridobljeno 20. 8. 2017, s https://doi.org/10.1111/nep.12752 29. Johansen, K. L., Painter, P. L., Sakkas, G. K., Gordon, P., Doyle, J., & Shubert, T. (2006). Effects of resistance exercise training and nandrolone decanoate on body composi­tion and muscle function among patients who receive hemodialysis: A randomized, controlled trial. Journal of the American So­ciety of Nephrology : JASN, 17(8), 2307–14. Pri­dobljeno 22.2.2017, s https://doi.org/10.1681/ ASN.2006010034 30. Kirkman, D. L., Roberts, L. D., Kelm, M., Wa­gner, J., Jibani, M. M. in Macdonald, J. H. (2013). Interaction between Intradialytic Exercise and Hemodialysis Adequacy. Ame­rican Journal of Nephrology, 38(6), 475–482. Pridobljeno 18. 9. 2017, s http://www.ncbi. nlm.nih.gov/pubmed/24296748 31. Knap, B. (2014). Telesna vadba in ledvicna bolezen. V D. Kovac, R. Kveder, J. Lindic, M. Malovrh, J. Pajek, A. A. Rigler in A. Škoberne. (ur.), Bolezni ledvic (str. 653–657). Ljubljana: Klinicni oddelek za nefrologijo, Univerzitetni klinicni center. 32. Knap, B. in Lavrinec, J. (2016). Prehrana in telesna vadba pri kronicni ledvicni bolezni. Ljubljana: Zveza društev ledvicnih bolnikov Slovenije. 33. Koufaki, P., Mercer, T. H. in Naish, P. F. (2002). Effects of exercise training on aerobic and functional capacity of end-stage renal disea­se patients. Clinical Physiology and Functional Imaging, 22(2), 115–24. Pridobljeno s http:// www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/12005153 34. Kovac, D. (2014). Presaditev ledvice. V D. Ko­vac, R. Kveder, J. Lindic, M. Malovrh, J. Pajek, A. A. Rigller in A. Škoberne. (ur.), Bolezni led-vic (str. 727–744). Ljubljana: Klinicni oddelek za nefrologijo, Univerzitetni klinicni center. 35. Kovac, D. (2016). Kronicna ledvicna bolezen. Ljubljana: Slovensko nefrološko društvo. 36. Kozjek Rotovnik, N. (2017). Telesna aktivnost in kronicne bolezni. Polet. Pridobljeno s http://www.polet.si/zdravje-prehrana/tele­sna-aktivnost-kronicne-bolezni 37. Kronicna ledvicna bolezen. World Kidney Day - Svetovni dan ledvic. Pridobljeno 12. 10. 2017 s http://www.nephroslovenia.si/ images/PDF/Kronicna%20ledvicna%20bole­zen%202013.pdf 38. Kronicna ledvicna bolezen in anemija: knjiži-ca za bolnike. (2007). Ljubljana: Roche farma­cevtska družba. 39. Ledvica. (n.d.). Pridobljeno 10. 8. 2017, s http://www.zveza-dlbs.si/glasiloledvica/ ledvica-03-2013.pdf 40. Liao, M.-T., Liu, W.-C., Lin, F.-H., Huang, C.-F., Chen, S.-Y., Liu, C.-C., … Wu, C.-C. (2016). Intradialytic aerobic cycling exercise allevi­ates inflammation and improves endothe­lial progenitor cell count and bone density in hemodialysis patients. Medicine, 95(27), e4134. Pridobljeno 12.12.2016, s https://doi. org/10.1097/MD.0000000000004134 41. Lindic, J. (2009). Preiskave ledvicnega de­lovanja. V D. Kovac, J. Lindic, M. Malovrh, J. Pajek. (ur.), Bolezni ledvic (str. 9–17). Ljubljana: Klinicni oddelek za nefrologijo, Univerzitetni klinicni center. 42. Lindic, J. (2016). Kaj je ledvicna bolezen. Lju­bljana: Slovensko nefrološko društvo. 43. Manfredini, F., Mallamaci, F., DArrigo, G., Ba-ggetta, R., Bolignano, D., Torino, C., … Zocca­li, C. (2016). Exercise in Patients on Dialysis: A Multicenter, Randomized Clinical Trial. Jour­nal of the American Society of Nephrology. Pri­dobljeno 21. 3. 2017, s https://doi.org/10.1681/ ASN.2016030378 44. Molsted, S., Eidemak, I., Sorensen, H. T., & Kri­stensen, J. H. (2004). Five Months of Physical Exercise in Hemodialysis Patients: Effects on Aerobic Capacity, Physical Function and Self-Rated Health. Nephron Clinical Practice, 96(3), c76–c81. Pridobljeno 21. 3. 2017, s https://doi. org/10.1159/000076744 45. Morishita, Y., Kubo, K., Miki, A., Ishibashi, K., Kusano, E., & Nagata, D. (2014). Positive asso­ciation of vigorous and moderate physical activity volumes with skeletal muscle mass but not bone density or metabolism mar­kers in hemodialysis patients. International Urology and Nephrology, 46(3). Pridobljeno 21. 3. 2017, s https://doi.org/10.1007/s11255­014-0662-9 46. Mustata, S., Groeneveld, S., Davidson, W., Ford, G., Kiland, K. in Manns, B. (2011). Effects of exercise training on physical impairment, arterial stiffness and health-related quality of life in patients with chronic kidney dise­ase: a pilot study. International Urology and Nephrology, 43(4), 1133–1141. Pridobljeno 15. 8. 2017, s http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pub­med/20842429 47. Olvera-Soto, M. G., Valdez-Ortiz, R., López Al-varenga, J. C. in Espinosa-Cuevas, M. de los Á. (2016). Effect of Resistance Exercises on the Indicators of Muscle Reserves and Han-dgrip Strength in Adult Patients on Hemodi­alysis. Journal of Renal Nutrition, 26(1), 53–60. Pridobljeno 19. 8. 2017, s http://linkinghub.el­sevier.com/retrieve/pii/S1051227615001259 48. Orcy, R., Antunes, M.F., Schiller, T., Seus, T. in Böhlke, M. (2014). Aerobic exercise increases phosphate removal during hemodialysis: a controlled trial. Hemodialysis International, 18(2), 450-458. Pridobljeno 22. 10. 2017, s https://doi.org/10.1111/hdi.12123 49. Ouzouni, S., Kouidi, E., Sioulis, A., Grekas, D. in Deligiannis, A. (2009). Effects of intradialytic exercise training on health-related quality of life indices in haemodialysis patients. Cli­nical Rehabilitation, 23(1), 53–63. Pridobljeno 18. 8. 2017, s http://cre.sagepub.com/cgi/ doi/10.1177/0269215508096760 50. Painter, P., Carlson, L., Carey, S., Paul, S. M. in Myll, J. (2000). Low-functioning hemodialysis patients improve with exercise training. American Journal of Kidney Diseases, 36(3), 600–608. Pridobljeno 17. 8. 2017, s http:// www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/10977793 51. Painter, P., Moore, G., Carlson, L., Paul, S., Myll, J., Phillips, W. in Haskell, W. (2002). Effects of exercise training plus normalization of he-matocrit on exercise capacity and health-related quality of life. American Journal of Kidney Diseases, 39(2), 257–265. Pridobljeno 11. 7. 2017, s http://linkinghub.elsevier.com/ retrieve/pii/S0272638602091898 52. Pajek, J. (2016). Gibalna oviranost in možno­sti rehabilitacije pri ledvicni odpovedi. V Fras, Z. in Poredoš, P. (ur.), 58. Tavcarjevi dnevi (str. 183–187). Ljubljana: Katedra za interno me-dicino, Medicinska fakulteta – Univerza v Ljubljani. 53. Pajek, J. (2015). Porocilo o raziskavi gibalne oviranosti dializnih bolnikov in zahvala so­delujocim bolnikom. Ledvica, 2, 16–17. 54. Parsons, T. L., Toffelmire, E. B. in King-Van-Vlack, C. E. (2006). Exercise Training During Hemodialysis Improves Dialysis Efficacy and Physical Performance. Archives of Physi­cal Medicine and Rehabilitation, 87(5), 680– 687. Pridobljeno 10. 9. 2017, s https://doi. org/10.1016/j.apmr.2005.12.044 55. Ponikvar, J. B. (2009). Nadomestno zdravlje­nje s hemodializo. V J. Lindic, R. Kveder, M. Malovrh, J. Pajek., A. A. Rigller in A. Škoberne, (ur.), Bolezni ledvic (str. 683–694). Ljubljana: Klinicni oddelek za nefrologijo, Univerzitetni klinicni center. 56. Ragnarsdóttir, M., Malmberg, E., Strandberg, E. in Indridason, O. S. (2012). Increased physi­cal fitness among patients following endu­rance training during haemodialysis. Scan­dinavian Journal of Urology and Nephrology, 46(1), 54–57. Pridobljeno 16. 8. 2017, s http:// www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/21991998 57. Remuzzi, A. (2007). Vitamin D, insulin resis­tance, and renal disease. Kidney International, 71(2), 96–98. Pridobljeno 16. 8. 2017, s http:// www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/17213855 58. Sarmento, L. A., Pinto, J. S., da Silva, A. P., Cabral, C. M., & Chiavegato, L. D. (2017). Ef­fect of conventional physical therapy and Pilates in functionality, respiratory muscle strength and ability to exercise in hospita­lized chronic renal patients: a randomized controlled trial. Clinical Rehabilitation, 31(4), 508–520. Pridobljeno 13. 12. 2017, s https:// doi.org/10.1177/0269215516648752 59. Segura-Ortí, E., Kouidi, E. in Lisón, J. F. (2009). Effect of resistance exercise during hemo-dialysis on physical function and quality of life: randomized controlled trial. Clinical nephrology, 71(5), 527–37. Pridobljeno 18. 7. 2017, s http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pub­med/19473613 60. Song, W.-J., Sohng, K.-Y., Ahn, B., Kim, W., Park, S., Cheema, B., … Gandex, B. (2012). Effects of Progressive Resistance Training on Body Composition, Physical Fitness and Quality of Life of Patients on Hemodialysis. Journal of Korean Academy of Nursing, 42(7), 947. Prido­bljeno 11. 10. 2017, s https://doi.org/10.4040/ jkan.2012.42.7.947 61. Stein, A. in Wild, J. (2002). Kidney Failure Explained (Class Health). Class publisihing: Barb House. 62. Stenvinkel, P., Heimbuger, O. in Lindholm, B. (2004). Wasting, but not malnutrition, pre­dicts cardiovascular mortality in end-stage renal disease. Nephrol Dial Transplant, 19, 2181–2183. Pridobljeno 20. 10. 2017 s https:// doi.org/10.1093/ndt/gfh296. 63. Storer, T. W., Casaburi, R., Sawelson, S., & Ko­pple, J. D. (2005). Endurance exercise training during haemodialysis improves strength, power, fatigability and physical performan­ce in maintenance haemodialysis patients. Nephrology, Dialysis, Transplantation : Official Publication of the European Dialysis and Tran­splant Association - European Renal Associati­on, 20(7), 1429–37. Pridobljeno 10. 12. 2017, s https://doi.org/10.1093/ndt/gfh784 64. Suh, M. R., Jung, H. H., Kim, S. B., Park, J. S. in Yang, W. S. (2002). Effects of regular exerci­se on anxiety, depression, and quality of life in maintenance hemodialysis patients. Renal Failure, 24(3), 337–45. Pridobljeno 10. 12. 2017, s http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pu­bmed/12166700 65. Vrhovec, S. (1990). Psihologija dializnih bol­nikov. Zdrav Obzor, 24, 237–241. Pridobljeno 10. 8. 2017, s http://www.obzornikzdravstve­nenege.si/1990.24.3.237 66. Zagorc, M. (1996). Aerobika. Ljubljana: Fakul­teta za šport. 67. Zaluska, A., Zaluska, W. T., Bednarek-Sku­blewska, A. in Ksiazek, A. (2002). Nutrition and hydration status improve with exercise training using stationary cycling during he-modialysis (HD) in patients with end-stage renal disease (ESRD). Annales Universitatis Mariae Curie-Sklodowska. Sectio D: Medici-na, 57(2), 342–6. Pridobljeno s http://www. ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/12898860 68. Žalek Pendl, M. (2004). Aktivno življenje – zdravo življenje. Maribor: Založba Rotis. 69. 10 facts on noncommunicable diseases. World Health Organization. Pridobljeno 19. 9. 2017, s http://www.who.int/features/fact-files/noncommunicable_diseases/en/index. html Špela Bogataj, mag. prof. šp. vzg. Retece 3a, 4220 Škofja Loka Mlada raziskovalka na KO za nefrologijo sspelabogataj@gmail.com Boštjan Jakše, Barbara Jakše Vpliv prehrane, vadbe in nacina življenja na hormon IGF-1 Izvlecek Hormon inzulinu podoben rastni faktor 1 (IGF-1) je najpomembnejši spodbujeva­lec rasti in razvoja plodu ter telesa v ob-dobju otroštva, vse do konca pubertete, medtem ko njegove povišane vrednosti v odrasli dobi pospešujejo staranje in ne­nadzorovano rast celic, kar lahko vodi k nastanku pogostih vrst raka, še posebej raka prostate, dojke in crevesja. Poleg dednih dejavnikov in starosti je prehra­na eden glavnih regulatorjev, ki vpliva­jo na IGF-1. Paradoks hormona IGF-1, ki je danes v medicinski literaturi pogosto raziskovana tematika, je povezan s tem, da so njegove vrednosti v obliki »U« kri­vulje povezane s povecano umrljivostjo iz katerihkoli razlogov v splošni popula­ciji. Prenizke vrednosti so bolj povezane s povecano umrljivostjo zaradi nastan­ka srcno-žilnih bolezni, medtem ko so previsoke vrednosti bolj povezane s povecano umrljivostjo zaradi nastanka dolocenih vrst raka. Namen clanka je ute­meljiti vpliv razlicnih prehranskih dejav­nikov tveganja, vadbe in nacina življenja, na vrednosti hormona IGF-1. Kljucne besede: IGF-1, staranje, srcno-žil­ne bolezni, rak, prehrana, nacin življenja The influence of nutrition, exercise and lifestyle on the hormone IGF-1 Abstract The hormone insulin-like growth factor 1 (IGF-1) is the most important facilitator of growth and development of the fetus and the body during childhood and until the end of puberty, while its increased levels in adulthood accelerate aging and an uncontrolled cell growth, which could lead to the development of the most common types of cancer, especially prostate, breast and intestinal cancer. Besides the hereditary factors and age, nutrition presents one of the main regulators that affect IGF-1. The paradox of the hormone IGF-1, which is nowadays a frequently researched topic in medical literature, is connected with the fact that its values in a U-shaped curve are associated with an increased mortality for any reason in the general population. Low values are associ­ated with increased mortality due to cardiovascular diseases, while high values are associated with an increased mortality due to certain types of cancer. The aim of this article is to substantiate different nutritional risk factors, exercises and lifestyle factors on the values of the hormone IGF-1. Key words: IGF-1, aging, cardiovascular diseases, cancer, nutrition, lifestyle .Uvod Peptidni hormon inzulinu podoben rastni faktor 1 (IGF-1) je glavni spodbujevalec tako razvoja vecine tkiv v telesu, vkljucno z možgani, mišicami in kostmi, kot tudi vzdrževanja telesne sestave in spolne zre­losti (Burgers idr., 2011; Key, 2011). Hormon IGF-1, ki ga v glavnem sintetizirajo jetra (in v majhnem obsegu tudi posamezna tkiva) in je stimuliran s strani rastnega hormona, deluje sinergisticno na ostale anabolne hormone, vkljucno z inzulinom in spolnimi hormoni. Poleg tega v povezavi s potenci­alno kaloricno restrikcijo in razpoložljivostjo beljakovin regulira tudi energijski metabo­lizem, delitev in razlikovanje celic in telesno sestavo, s cimer vpliva na pricakovano ži­vljenjsko dobo (Longo in Fontana, 2010). IGF-1 je najpomembnejši spodbujevalec rasti in razvoja plodu ter telesa v obdobju otroštva, vse do konca pubertete, medtem ko v odrasli dobi pospešuje staranje in rast celic, kar lahko potencialno vodi k nastan­ku pogostih vrst raka, še posebej prostate, dojk1 in crevesja (Fontana idr., 2016). Poleg dednih dejavnikov in starosti2 je prehrana eden glavnih dejavnikov, ki vplivajo na IGF­1, med katerimi so bolje raziskani vpliv sku­pnega vnosa beljakovin in razlicnih virov beljakovin (živalski ali rastlinski), še posebej vpliv vecjega vnosa beljakovin iz vira mle­ka, mesa in njunih izdelkov ter rib, in vpliv kalorijske restrikcije ter razlicnih oblik posta (Crowe idr., 2009; Dewell idr., 2007; Longo in Mattson, 2014). Ker v znanosti obstaja re-lativno dobro raziskana, z »U« krivuljo dolo-cena povezanost med vrednostmi IGF-1 in umrljivostjo iz katerihkoli vzrokov (Burgers idr., 2011; Carlzon idr., 2014), bova avtorja utemeljila, kateri so tisti dejavniki tveganja, ki dokazano vplivajo na normalne ali pato­loške vrednosti IGF-1. Skupni vnos beljakovin, vir beljakovin in IGF-1 Beljakovinska restrikcija (esencialnih amino-kislin), ki je bila tradicionalno gledana kot 1Evropska študija (EPIC), ki je preucevala poveza­nost hormona IGF-1 z rakom dojke pri ženskah, je ugotovila, da so povišane vrednosti IGF-1 po­vezane s 40-odstotno povecanim tveganjem za nastanek raka dojke pri ženskah starih nad 50 let (Rinaldi idr., 2006). Podobno je ugotovila študi­ja primerov v raziskavi na medicinskih sestrah (Nurses' Health Study), ki je zakljucila, da so bile najvišje vrednosti IGF-1 v tej raziskavi pri pred­menopavznih ženskah povezane z 2-krat vecjim tveganjem za nastanek raka dojke (Hankinson idr., 1998). 2Z leti se IGF-1 naravno znižuje, in sicer zaradi zmanjšanega izlocanja rastnega hormona (Le­vine idr., 2014). omejitev vegetarijanskega ali veganskega prehranjevanja, je lahko z manjšo vsebno­stjo aminokislin, kot so metionin, levcin in triptofan, danes prepoznana kot potencial-no koristna za mehanizme, ki so povezani z zdravjem, pocasnejšim staranjem in daljšo pricakovano življenjsko dobo (Hever in Cro­nise, 2017; Levine idr., 2014; McCarty, Barro­so-Aranda in Contreras, 2009). Raziskava na preko 130 tisoc ljudeh, ki je vkljucevala po­datke dveh velikih prospektivnih kohortnih raziskav (Nurses' Health Study in Health Professionals Follow-up Study), je ugoto­vila, da je uživanje živalskih beljakovin po­vezano z vecjim tveganjem za srcno-žilne bolezni, medtem ko je uživanje rastlinskih beljakovin povezano z nižjim tveganjem za umrljivost iz katerihkoli razlogov (Song idr., 2016). Številne precne raziskave niso ne pri moških ne pri ženskah našle povezanosti med skupnim vnosom beljakovin in IGF­1, vendar niso raziskovale vpliva razlicnih virov beljakovin na IGF-1 (Allen idr., 2002). Pregled 15 opazovalnih in 8 nakljucno kontroliranih raziskav, ki je preuceval vpliv mleka in mlecnih izdelkov na vrednosti IGF-1, je pokazal znacilno povezanost med uživanjem mleka in višjimi vrednostmi IGF­1, tako pri opazovalnih kot nakljucno kon­troliranih raziskavah (Quin, He in Xu, 2009). Znanost je relativno dobro dokumentira-la, da so višje vrednosti IGF-1 povezane z nastankom pogostih vrst raka, še posebej raka prostate, dojk in crevesja (Fontana idr., 2016; Key, 2011). Precna raziskava (Allen idr., 2002), ki je primerjala vrednosti IGF-1 pri skoraj 300 ljudeh, kjer so se eni prehra­njevali z mešanim prehranjevanjem, drugi z vegetarijanskim in tretji z veganskim, je pokazala, da imajo tisti, ki se prehranjujejo z veganskim prehranjevanjem najnižje vre­dnosti IGF-1, in sicer 13 % nižje v primerjavi s tistimi, ki se prehranjujejo z mešanim ali vegetarijanskim prehranjevanjem. Razisko­valci so razliko pripisali manjšemu vnosu esencialnih aminokislin (ceprav skupen vnos beljakovin ni bil nizek), saj je imela »podskupina« žensk na veganskem pre­hranjevanju, ki je uživala manj sojinih živil (vecja kolicina esencialnih aminokislin), še nižje vrednosti IGF-1, vendar za 28 % višje kot »podskupina« tistih žensk, ki sojinih živil (npr. sojinega mleka ali tofuja) sploh niso uživale. Nekatere intervencijske raziskave (Dewell idr., 2007; Li idr., 2008; Ornish idr., 2005) na obolelih z rakom prostate kažejo, da rastlinski viri beljakovin v relativno ne­predelani obliki (npr. sojin tofu) ali v obliki prehranskega dopolnila (npr. sojin izolat) pri sicer nizko mašcobnem veganskem prehranjevanju niso povezani z ucinkom cezmernega povecanja hormona IGF-1. Rezultati Ornisha idr. (2005) so pokazali, da dodaten vnos sojinih izoflavonov (sojin to­fu, lanena semena) in sojinih beljakovin v obliki prehranskih dopolnil (sojin izolat) pri sicer nizko mašcobnem veganskem pre­hranjevanju (10 % kalorij) ni znacilno nega­tivno vplival na IGF-1 pri bolnikih z rakom prostate, kljub povecanemu skupnemu vnosu beljakovin3 v obdobju enega leta in v okviru vecje spremembe v nacinu življe­nja (gibalna dejavnost, tehnike sprošcanja, podporna skupina). Poleg tega so razisko­valci izmerili zmanjšanje raka prostate za 70 %, kar nakazuje, da nizko mašcobno prehra­njevanje in gibalna dejavnost najverjetneje zmanjšata ucinek potencialnega poveca­nja IGF-1 zaradi uživanja sojinega izolata, ki ima vecji delež esencialnih aminokislin (Dewell idr., 2007). Ti rezultati so skladni z rezultati raziskave Li idr. (2008), ki so na 42 rakavih bolnikih (26 v intervencijski in 14 v kontrolni skupini) po operaciji prostate iz­vedli nizko mašcobno in visoko vlaknasto prehransko intervencijo (15 % mašcob, 5–8 porcij sadja in zelenjave ter 8–11 porcij žit in kosmicev dnevno), ki so ji dodali 40 gra­mov beljakovin sojinega izolata. Ob koncu 6-mesecne intervencije so namrec izmeri­li padec serumskega IGF-1 z zacetnih 260 ng/ml na 221 ng/ml. Eno najpomembnej­ših raziskav na podrocju povezanosti med skupnim vnosom beljakovin, razlikovanjem med njimi, hormonom IGF-1, rakom in umrljivostjo so izvedli Levine idr. (2014) in ugotovili, da prehranjevanje, ki temelji na živalskih živilih, kljub kontroliranemu vnosu mašcob poveca splošno umrljivost za 75 %, tveganje za nastanek raka za 400 % in smrt zaradi diabetesa za 500 % (73-kratno povecano tveganje pri visoko beljakovinski skupini z 20 ali vec % vseh kalorij in 23-kra­tno povecano tveganje pri skupini z zmer­nim uživanjem beljakovin z 10–19 % vseh kalorij). Vsako povecanje IGF-1 za 10 ng/ml je povecalo tveganje za umrljivost zaradi raka za dodatnih 9 % pri ljudeh starih od 50 do 65 let v primerjavi z nizkim vnosom beljakovin (manj kot 10 % vseh kalorij iz vi-ra beljakovin). Ko so raziskovalci preucevali ucinek rastlinskih beljakovin, so ugotovili, da ni povezave med skupnim vnosom ra­stlinskih beljakovin in umrljivostjo, kar na­kazuje, da je velik vnos živalskih beljakovin povezan z umrljivostjo, medtem ko ima 3Bolniki so povecali vnos beljakovin z 80 gramov dnevno oz. 16 % kalorij pred intervencijo na 115 gramov dnevno oz. 20 % kalorij med intervenci­jo, poleg tega se je vnos vlaknin povecal z 31 na 59 gramov dnevno. velik vnos rastlinskih beljakovin zašcitni uci­nek. Zaradi razlik v izkorišcanju beljakovin pri razlicnih virih beljakovin (rastlinski in ži­valski) v povezavi z razlikami v sestavi esen­cialnih aminokislin in prebavljivostjo avtorji menijo, da so pri ljudeh starejših od 65 let potrebe po beljakovinah nekoliko vecje kot pri mlajših, vendar ne vec kot 0,7–0,8 g na kg telesne teže. Post, posnemanje posta in IGF-1 V znanosti je dobro utemeljeno, da post, sploh klinicni terapevtski post (samo vo­da), zniža vrednosti IGF-1 (Cheng idr., 2014; Fontana idr., 2010). Clovek je bil v zgodovini pogosto soocen s pomanjkanjem hrane, ki je v mnogocem »posnemal« post, kot ga poimenujemo in uporabljamo danes, medtem ko ga je tudi kasneje v zgodovi­ni, in sicer že stoletja nazaj, uporabljal za razlicne terapevtske namene. Danes upo­rabljajo ljudje razlicne »oblike« posta, in sicer preko uživanja majhnih kolicin kalorij in hrane ali brez uživanja hrane (le voda), kjer to obdobje tipicno vzdržujejo od 12 ur pa vse do 3 tednov. Post se v mno-gocem razlikuje od kaloricne restrikcije, kjer je dnevni kaloricni vnos zmanjšan za 20–40 %, medtem ko je pogostost uživa­nja obrokov ohranjena (Longo in Mattson, 2014). Tridnevni ali vecdnevni post lahko povzroci tako znižanje inzulina in glukoze v krvi za 30 % in vec kot tudi hitro znižanje vrednosti IGF-1, ki je glavni rastni faktor pri sesalcih in je skupaj z inzulinom povezan s pospešenim staranjem in rakom (Fontana idr., 2010). 5-dnevno postenje tako pov­zroci tudi vec kot 60-odstotno znižanje IGF-1 in vec kot 5-kratno povecanje enega glavnih beljakovinskih zaviralcev IGF-1, in sicer IGFBP1 (Thissen, Ketelslegers in Un­derwood, 1994a). Avtorji nadaljujejo, da je ucinek znižanja delovanja IGF-1 najverje­tneje posledica beljakovinske restrikcije, še posebej pomanjkanja esencialnih aminoki­slin, kar pa je dodatno podprto s kaloricno restrikcijo, saj znižanje inzulina med po­stenjem spodbuja znižanje IGF-1. V kolikor ni kombinirana z beljakovinsko restrikcijo, sama kaloricna restrikcija pri ljudeh ne vodi k znižanju IGF-1 (Fontana, Weiss, Villareal, Klein in Holloszy, 2008). Na 6 prostovoljcih, ki so bili del vecje raziskave, ki je preucevala vpliv kaloricne restrikcije na IGF-1, je zmanj­šanje beljakovinskega vnosa z 1,67 g na kg telesne teže na 0,95 g na kg telesne teže v obdobju 3 tednov znižalo IGF-1 v serumu s 194 ng/ml na 152 ng/ml. Avtorji zakljucuje­jo, da v povprecju dve leti dolga kaloricna restrikcija brez hranilne podhranjenosti ne zniža skupnega in prostega IGF-1, v kolikor ohranjamo enako velik vnos beljakovin. To spoznanje zmanjša pomembnost ostalih makrohranil, in sicer zaradi pomembnosti IGF-1 v biologiji staranja in patogeneze šte­vilnih cloveških tumorjev, kjer glede na raz­iskave izgleda, da je manjši vnos beljakovin, še posebej živalskih, ena najpomembnej­ših komponent v boju zoper raka in stara­nje. Goldhamer, Klaper, Foorohar in Myers (2015) so s klinicnim terapevtskim postom le z vodo in v nadaljevanju z veganskim prehranjevanjem brez dodane soli, sladkor­ja in olja ohranili limfnega raka (folikularni ne-Hodkinov limfom) stadija 3A v asimpto­matskem stanju, kjer so enega izmed mo-žnih mehanizmov, s katerim bi post lahko deloval preventivno in kurativno, pripisali znižanju vrednosti hormona IGF-1. Wei idr. (2017) so v nakljucno kontrolirani precni raziskavi primerjali dve skupini ljudi, in sicer eno na kontrolni dieti brez omejitev in dru-go, kjer so imeli preucevanci 5 dni v me-secu v 3 zaporednih mesecih vnaprej pri­pravljene rastlinske obroke, ki posnemajo post, in sicer mikrohranilno bogate obroke, kjer se je njihova kaloricnost znotraj 5 dni zniževala s 1100 kcal (11 % beljakovin, 46 % mašcob in 43 % ogljikovih hidratov) do 700 kcal (9 % beljakovin, 44 % mašcob in 47 % ogljikovih hidratov). Intervencijska skupina je znacilno znižala IGF-1, saj so imeli preu-cevanci, ki so imeli zacetne vrednosti hor­mona IGF-1 enake ali višje od 225 ng/ml, skoraj 4-krat vecje znižanje, in sicer v pov­precju za 55 ng/ml v primerjavi s skupino, ki je imela zacetne vrednosti IGF-1 nižje od 225 ng/ml in znižanje za 14,1 ng/ml. Avtorji zakljucujejo, da so 5-dnevni cikli na mesec, ki posnemajo post, varni, izvedljivi in ucin­koviti pri znižanju dejavnikov tveganja za prezgodnje staranje in razlicne kronicne bolezni. Ce sklenemo, sta restrikcija esenci­alnih aminokislin (živalskih virov beljakovin) in kalorijska restrikcija edina dobro raziska­na dejavnika v znanosti, ki sta povezana z nižjim IGF-1 in podaljšanjem pricakovane življenjske dobe, vendar se prednosti kalo­rijske restrikcije iznicijo v primeru, ko soca­sno ne vzdržujemo nizkih vrednosti IGF-1 (Longo in Fontana, 2010). Vadba, nacin življenja in IGF-1 Aerobna vadba in vadba za moc imata pozitiven vpliv na znižanje prostega IGF-1 (Arnarson idr., 2015; Wieczorek-Baranowska idr., 2011). Osem tednov trajajoca raziskava na 21 prekomerno težkih in klinicno debe­lih postmenopavznih ženskah, starih med 54 in 78 let, je pokazala, da redna aerobna telesna dejavnost glede na zacetne vre­dnosti zniža serumski inzulin in IGF-1 (Wi­eczorek-Baranowska idr., 2011). V eni izmed raziskav (Arnarson idr., 2015) je 236 preuce­vancev, starih v povprecju 73,7 let (58,2 % žensk), 12 tednov izvajalo vadbo za moc, in sicer 3-krat tedensko 10 razlicnih vaj z utež-mi ali na fitnes napravah, v 3 serijah od 6 do 8 maksimalnih ponovitev. Prav tako so bili po vadbi, potem ko so bili nakljucno raz­porejeni v eno izmed treh skupin, deležni suplementacije, in sicer z bodisi 20 g sirot­kinih beljakovin in 20 g ogljikovih hidratov, z 20 g mlecnih izolatov in 20 g ogljikovih hi-dratov ali s 40 g ogljikovih hidratov. IGF-1 se je pri obeh spolih v povprecju znižal za 5,4 %. Na individualni ravni, brez znacilnih spre­memb med spoloma, se je IGF-1 znižal pri 123 preucevancih (59,3 %), medtem ko se je povecal pri 82 preucevancih (39,3 %) in se ni spremenil pri 3 preucevancih (1,4 %). Kar je morda problematicno pri tej raziskavi, je dejstvo, da se intervencija z beljakovinsko in ogljikohidratno suplementacijo, zaužito po vadbi, ki je spoznan mediator vplivanja na vrednosti IGF-1, omeni le v zasnovi raziska­ve, medtem ko se je ne omeni niti v rezul­tatih niti v interpretaciji raziskave. Barnard, Gonzalez, Liva in Ngo (2006) so prav tako preucevali vpliv prehrane in vadbe na IGF­ 1. Raziskovalci so 38 prekomerno težkim in debelim postmenopavznim ženskam za 14 dni dodelili nizko mašcobno »Pritikinovo dieto« (10–15 % mašcob, 15–20 % belja­kovin in 70–75 % ogljikovih hidratov), ki je visoko vlaknasta (30–40 g/1000 kcal) in v glavnem temelji na sadju, zelenjavi in ne­predelanih žitih oziroma, kot navajajo av-torji, je prehranska intervencija dovoljevala 2 porciji zaužitega nemašcobnega mleka in do 100 g rib dnevno. Poleg prehranske intervencije so bile preucevanke vkljucene v 30 do 60-minutno nizko intenzivno ae­robno vadbo (hoja na tekalni preprogi) 4 do 5-krat tedensko. Preucevane ženske so v 14 dneh znižale IGF-1 s povprecnih 206,8 ng/ml na 167,9 ng/ml (19 %). Ko govorimo o vplivu IGF-1 na sestavo te­lesa, natancneje na ustrezno mišicno ma-so, je potrebno poudariti, da rast skeletnih mišic ni odvisna izkljucno od kolicine IGF­1 v krvi, saj lahko tudi sama mišicna tkiva proizvajajo »svoj« IGF-1, ki se še dodatno poveca kot posledica same vadbe za moc, in sicer zaradi rastnega hormona, ki stimu-lira proizvodnjo IGF-1 v jetrih in lokalnega IGF-1, ki je stimuliran preko mehanskega stresa, izzvanega z vadbo za moc (Kreamer šport in zdravje in Ratamess, 2005)4. Gledano dolgorocno je telesna dejavnost pomemben »korek-tor« IGF-1, ki lahko upocasnjuje staranje pri zdravih in normalno težkih ljudeh, saj so raziskave pokazale, da je znižanje IGF-1 v povezavi s staranjem najverjetneje vsaj delno povezano tako s prehranjevanjem kot tudi z zmanjšanjem telesne dejavno­sti (Thissen, Ketelslegers in Underwood, 1994a). Pogosto se postavlja vprašanje, ce lahko z redno vadbo pozitivno kompenzi­ramo potencialno negativni vpliv uživanja živalskih beljakovin v smislu znižanja vre­dnosti IGF-1. V eni izmed raziskav (Fontana, Klein in Holloszy, 2006) je tipicno zahodno prehranjevanje dolgoletnih vzdržljivostnih tekacev, ki so v 21 letih v povprecju pretekli 77 km na teden, pokazalo višje vrednosti hormona IGF-1 (povprecno 177 ng/ml) kot pri sedece naravnanih ljudeh, ki so se prehranjevali izkljucno z veganskim pre­hranjevanjem (povprecno 139 ng/ml), ki je spontano vkljucevalo manjši vnos tako esencialnih aminokislin kot tudi kalorij. Po besedah avtorjev ti rezultati nakazujejo, da ima nizko beljakovinsko (živalsko) prehra­njevanje potencialno dodaten zašcitni uci­nek neodvisno od ITM-ja, ki je bil pri preu-cevanih populacijah približno enak (21,3 vegani, 21,6 tekaci). Raziskava na britanskih ženskah (Allen idr., 2003) je pokazala, da ITM ni mocno povezan z IGF-1, ceprav so imele prekomerno težke ženske v primerja-vi z normalno težkimi in klinicno debelimi višje vrednosti IGF-15. Debelost je v splo­šnem povezana z zmanjšanim izlocanjem rastnega hormona, ki nadaljnjo vpliva na kopicenje visceralne mašcobe, vendar je ta proces reverzibilen z izgubo odvecne teže posameznika (Lewitt, Dent in Hall, 2014). Raziskovalci (Lewitt, Dent in Hall, 2014) so prav tako ugotovili, da je intenzivna vadba, skladno s spoznanji raziskovalcev omenje­nih zgoraj (Allen idr., 2003), povezana z niž­jimi vrednostmi IGF-1, medtem ko obicajne prostocasne aktivnosti z nižjimi vrednost-mi niso bile povezane. Ostali dejavniki naci­ 4Vadbene kolicine, kot so volumen vadbe in in-tenzivnost, stopnja treniranosti in potencialna pretreniranost idr., so dejavniki, ki vplivajo na kronicno prilagoditev IGF-1 (Kreamer in Rata-mess, 2005). 5Takšno povezanost je pokazala tudi vecja razi­skava (Schneider idr., 2006), ki je dokumentirala povezanost ITM-ja z IGF-1 v obliki »U« krivulje, in sicer pozitivno povezanost pri normalno težkih in negativno povezanost pri debelih, vendar je imel ITM majhen absoluten ucinek, saj je prispe-val le okoli 1 % standardne deviacije (SD) oz. do 7 % pri debeli podskupini. Razlicna zdravstvena stanja prispevajo okoli 3–8 % pojasnjene SD oz. do 20 % pri debelih, s cimer raziskovalci nakazu­jejo, da je potrebno vecino pojasnjenosti vpliva­nja na IGF-1 iskati v drugih dejavnikih tveganja. na življenja, kot so aktivnosti na delovnem mestu, kajenje ali reproduktivni dejavniki, prav tako niso bili povezani z višjimi ali niž­jimi vrednostmi IGF-1. .Zakljucek Glede na glavnino trenutnih dokazov raz­iskav, ki so preucevale vpliv in mehanizme delovanja razlicnih prehranskih dejavnikov in dejavnikov nacina življenja na ljudeh, obstaja danes dovolj dokazov, da lahko nižje, a še vedno normalne vrednosti IGF­1, ki so potrebne za pocasnejše staranje in manjše tveganje za nastanek pogostih vrst raka, vzdržujemo z beljakovinsko restrikci­jo, natancneje s kontrolo vnosa skupnih in živalskih beljakovin v konvencionalni obliki ter živalskih in rastlinskih beljakovin v obliki prehranskih dopolnil, s kaloricno restrikcijo brez mikrohranilne podhranjenosti, v koli­kor socasno kontroliramo vnos esencialnih aminokislin, z obcasnim, rednim ali perio­dicnim postom in »posnemanjem« posta (postopna kaloricna restrikcija) in z redno aerobno vadbo ali vadbo za moc. Prav ta­ko so znanstvena spoznanja pokazala, da višji vnos beljakovin iz rastlinskih virov živil v nasprotju s pricakovanji nima negativnih ucinkov na patološke vrednosti hormona IGF-1, tako v konvencionalni obliki (npr. so-jin tofu ali sojino mleko) kot z dodajanjem rastlinskih beljakovin iz vira prehranskih dopolnil (npr. sojin izolat) pri sicer nizko mašcobnem rastlinskem prehranjevanju. Naša tkiva, ki za normalno delovanje potre­bujejo IGF-1, lahko delno nadomestijo nižje vrednosti tega hormona v krvnem obtoku, in sicer preko lokalne proizvodnje hormo­na IGF-1, ki je najbolj znacilno spodbujena z redno vadbo za moc. .Literatura 1. Allen, N.E., Appleby, P.N., Davey, G.K., Kaaks, R., Rinaldi, S. in Key, T.J. (2002). The associa­tions of diet with serum insulin-like grow­th factor I and its main binding proteins in 292 women meat-eaters, vegetarians, and vegans. Cancer Epidemiol Biomarkers Prev, 11 (11), 1441–8. 2. Allen, N.E., Appleby, P.N., Kaaks, R., Rinaldi, S., Davey, G.K. in Key, T.J. (2003). Lifestyle deter­minants of serum insulin-like growth-fac-tor-I (IGF-I), C-peptide and hormone binding protein levels in British women. Cancer Causes Control, 14 (1), 65–74. 3. Arnarson, A., Gudny Geirsdottir, O., Ramel, A., Johnsson, P.V. in Thorsdottir, I. (2015). Insulin-Like Growth Factor-1 and Resistance Exerci­ se in Community Dwelling Old Adults. J Nutr Health Aging, 19 (8), 856–60. 4. Barnard, R.J., Gonzalez, J.H., Liva, M.E. in Ngo, T.H. (2006). Effects of low-fat, high-fiber diet and exercise program on breast cancer risk factors in vivo and tumor cell growth and apoptosis in vitro. Nutr Cancer, 55 (1), 28–34. 5. Carlzon, D., Svensson, J., Petzold, M., Karlsson, M.K., Ljunggren, Ö., Tivesten, Å. idr. (2014). Both Low and High Serum IGF-1 Levels Associate With Increased Risk of Cardiova­scular Events in Elderly Men. The Journal of Clinical Endocrinology and Metabolism, 99 (11), E2308–E2316. 6. Cheng, C.-W., Adams, G.B., Perin, L., Wei, M., Zhou, X., Lam, B.S. in (2014). Prolonged Fa­sting reduces IGF-1/PKA to promote hema­topoietic stem cell-based regeneration and reverse immunosuppression. Cell Stem Cell, 14 (6), 810–823. 7. Crowe, F.L., Key, T.J., Allen, N.E., Appleby, P.N., Roddam, A., Overvard, K. idr. (2009). The asso­ciation between diet and serum concentra­tions of IGF-I, IGFBP-1, IGFBP-2, and IGFBP-3 in the European Prospective Investigation into Cancer and Nutrition. Cancer Epidemiol Biomarkers Prev, 18 (5), 1333–1340. 8. Dewell, A., Weidner, G., Sumner, M.D., Bar­nard, R.J., Marlin, R.O., Daubenmier, J.J. idr. (2007). Relationship of Dietary Protein and Soy Isoflavones to Serum IGF-1 and IGF Bin­ding Proteins in the Prostate Cancer Lifestyle Trial. Nutrition and cancer, 58 (1), 35–42. 9. Fontana, L., Klein, S. in Holloszy, J.O. (2006). Long-term low-protein, low-calorie diet and endurance exercise modulate metabolic factors associated with cancer risk. Am J Clin Nutr, 84 (6), 1456–62. 10. Fontana, L., Partridge, L. in Longo V.D. (2010). Extending healthy life span--from yeast to humans. Science, 328, 321–326. 11. Fontana, L., Villareal, D.T., Das, S.K., Smith, S.R., Meydani, S.N., Pittas, A.G. idr. (2016). Effects of 2-year calorie restriction on circulating levels of IGF-1, IGF-binding proteins and cortisol in nonobese men and women: a randomized clinical trial. Aging Cell, 15 (1), 22–27. 12. Fontana, L., Weiss, E.P., Villareal, D.T., Klein, S. in Holloszy, J.O. (2008). Long-term effects of calorie or protein restriction on serum IGF-1 and IGFBP-3 concentration in humans. Aging Cell, 7 (5), 681–687. 13. Goldhamer, A.C., Klaper, M., Foorohar, A. in Myers, T.R. (2015). Water-only fasting and an exclusively plant foods diet in the management of stage IIIa, low-grade fol­licular lymphoma. BMJ Case Reports, 2015, bcr2015211582. 14. Hankinson, S.E., Willett, W.C., Colditz, G.A., Hunter, D.J., Michaud, D.S., Deroo, B. idr. (1998). Circulating concentrations of insulin-like growth factor-I and risk of breast cancer. Lancet, 351 (9113), 1393–6. 15. Hever, J. in Cronise, R.J. (2017). Plant-based nutrition for healthcare professionals: im­plementing diet as a primary modality in the prevention and treatment of chronic disease. Journal of Geriatric Cardiology, 14 (5), 355–368. 16. Key, T.J. (2011). Diet, insulin-like growth fac­tor-1 and cancer risk. Proc Nutr Soc, 1–4. [Epub ahead of print]. 17. Kreamer, W.J. in Ratamess, N.A. (2005). Hor­monal responses and adaptations to resis­tance exercise and training. Sports Med, 35 (4), 339–61. 18. Levine, M.E., Suarez, J.A., Brandhorst, S., Ba-lasubramanian, P., Cheng, C.W., Madia, F. idr. (2014). Low protein intake is associated with a major reduction in IGF-1, cancer, and ove­rall mortality in the 65 and younger but not older population, Cell Metab, 19 (3), 407–417. 19. Lewitt, M.S., Dent, M.S. in Hall, K. (2014). The Insulin-Like Growth Factor System in Obe­sity, Insulin Resistance and Type 2 Diabetes Mellitus. Journal of Clinical Medicine, 3 (4), 1561–1574. 20. Li, Z., Aronson, W.J., Arteaga, J.R., Hong, K., Thames, G., Henning, S.M. idr. (2008). Feasibi­lity of a low-fat/high-fiber diet intervention with soy supplementation in prostate can­cer patients after prostatectomy. Eur J Clin Nutr, 62 (4), 526–36. 21. Longo, V. D. in Fontana, L. (2010). Calorie re­striction and cancer prevention: metabolic and molecular mechanisms. Trends in Phar­macological Sciences, 31 (2), 89–98. 22. Longo, V.D. in Mattson, M.P. (2014). Fasting: Molecular Mechanisms and Clinical Applica­tions. Cell Metabolism, 19 (2), 181–192. 23. McCarty, M.F., Barroso-Aranda, J. in Contre­ras, F. (2009). The low-methionine content of vegan diets may make methionine restricti­on feasible as a life extension strategy. Med Hypotheses, 72, 125–128. 24. Ornish, D., Weidner, G., Fair, W.R., Marlin, R., Pettengill, E.B., Raisin, C.J. idr. (2005). Intensi­ve lifestyle changes may affect the progres­sion of prostate cancer. J Urol, 174 (3), 1065–9; discussion 1069–70. 25. Quin, L.Q., He, K. in Xu, J.Y. (2009). Milk con­sumption and circulating insulin-like growth factor-I level: a systematic literature review. J Food Sci Nutr, 60 (7), 330–40. 26. Rinaldi, S., Peeters, P.H.M., Berrino, F., Dossus, L., Biessy, C. in Olsen, A. (2006). IGF-I, IGFBP-3 and breast cancer risk in women: The Euro­pean Prospective Investigation into Cancer and Nutrition (EPIC). Endocr Relat Cancer, 13, 593–605. 27. Schneider, H.J., Saller, B., Klotsche, J., März, W., Wittchen, H.U. idr. (2006). Opposite associa­tions of age-dependent insulin-like growth factor-I standard deviation scores with nu­tritional state in normal weight and obese subjects. Eur J Endocrinol, 154 (5), 699–706. 28. Song, M., Fung, T.T., Hu, F.B., Willett, W.C., Lon-go, V., Chan, A.T. in Giovannucci, E.L. (2016). Animal and plant protein intake and all-cau­se and cause-specific mortality: results from two prospective US cohort studies. JAMA Internal Medicine, 176 (10), 1453–1463. 29. Thissen, J.P., Ketelslegers, J.M. in Underwood, L.E. (1994a). Nutritional regulation of the in­sulin-like growth factors. Endocr Rev, 15, 80– 101 30. Wei, M., Brandhorst, S., Shelehchi, M., Mirzaei, H., Cheng, C.W., Budniak, J. idr. (2017). Fasting-mimicking diet and markers/risk factors for aging, diabetes, cancer, and cardiovascular disease. Sci Transl Med, 9 (377), pii: eaai8700. 31. Wieczorek-Baranowska, A., Nowak, A., Mi-chalak, E., Karolkiewicz, J., Pospieszna, B., Rutkowski, R. idr. (2015). Effect of aerobic exercise on insulin, insulin-like growth fac­tor-1 and insulin-like growth factor binding protein-3 in overweight and obese postme­nopausal women. J Sports Med Phys Fitness, 51 (3), 525–32. Boštjan Jakše, prof. šp. vzg. Svetovanje na podrocju prehrane in gibanja bostjanjakse@hotmail.com Barbara Jakše, Boštjan Jakše Ali je kokosovo olje zdravo, cudežno ali nezdravo živilo? Izvlecek Danes lahko na vsakem koraku zasledimo števil­na živila, ki jim prodajalci, mediji, revije in socialna omrežja pripisujejo skorajda cudežne lastnosti za zdravje cloveka. Eno takšnih živil je danes v Sloveniji tudi kokosovo olje, ki ga številni uvršcajo med »su-perživila«, njegovo redno uživanje pa povezujejo s preventivo zoper številne moderne kronicne bole-zni, poleg tega pa kokosovemu olju pripisujejo tudi znacilnosti, kot je ucinek na izgubljanje odvecne teže in protimikrobno, protivnetno ter protivirusno delovanje. Na tržišcu obstajajo številni prehrambni proizvodi iz kokosa kot naravnega rastlinskega živi-la, in sicer kokosova moka, napitek, maslo in devi­ško ali rafinirano olje. Številni športniki, rekreativci in navdušenci zdravega in aktivnega življenja upo­rabljajo kokosovo olje kot del zdravega prehranje­vanja. Zaradi nepreglednih protislovnih informacij o tem, ali je kokosovo olje zdravo, »cudežno« ali ne­zdravo živilo, avtorja predstavljava relativni pregled znanosti na podrocju preucevanja vpliva kokosove­ga olja na clovekovo zdravje, sploh v povezavi s src­no-žilnim zdravjem in izgubljanjem odvecne teže, s cimer želiva bralcu povecati možnost informirane odlocitve za svoje prehranjevalno vedenje. Kljucne besede: kokosovo olje, zdravje, bolezni, športniki, superživilo Is coconut oil healthy, magical or unhealthy food? Abstract Nowadays, we are bombarded on every step with numerous superfoods by salespeople, the media, magazines and social media, which attach them almost magical-like qualities for the human health. In Slovenia, one of such foods is currently also coconut oil, which is regarded by many as a superfood, while its regular consumption is associated with the prevention against numerous modern chronic diseases. Coconut oil is also associated with weight loss and an antimicrobial, anti-inflammatory and antiviral effect. The market offers various food preparations from coconut as a natural plant food, such as coconut flour, beverages, but­ter and virgin or refined oil. Numerous athletes, recreationists and enthusiasts of a healthy and active lifestyle use coconut oil as a part of a healthy diet. Due to non-transparent contradictory information on whether coconut oil is a healthy, “magical” or unhealthy food, the authors will present a relative scientific overview on studies of the influence of consuming coconut oil on the human health, especially in relation to cardiovascular health and the loss of excess weight. By doing so, we wish to increase the readers’ ability to make an informed choice about their eating behavior. Key words: coconut oil, health, diseases, athletes, superfoods • Uvod Kokosova olje štejemo med dodano ma-šcobo, kot je npr. svinjska mast, palmovo olje, razlicna rastlinska olja, maslo in mar­garine, poleg tega pa spada med najbolj rafinirana in kaloricna živila v prehrambni verigi, kjer so vse kalorije iz mašcobe (9 kalorij na gram). Kokosovo olje ne vsebu­jejo reprezentativnih esencialnih hranil, npr. beljakovin, ogljikovih hidratov, vlaknin, omega-3 mašcob ali kljucnih vitaminov in mineralov (USDA, 2014), s cimer verodostoj­ni znanosti daje malo možnosti, da v dobro zasnovani raziskavi dokaže popularne in pogosto neutemeljene zdravstvene koristi. Kokosovo olje je pridobljeno iz kokosa, ki ga najdemo v tropskih in subtropskih pre­delih sveta, navadno v Zahodni Afriki, kjer se ga pridobiva s sušenjem, drobljenjem ali stiskanjem kopre (užitni trdi del kokosa), kar navadno poteka v velikih mlinih. Zaradi visoke vsebnosti nasicenih mašcob (92 %) se kokosovo mašcobo skupaj z maslom, palmovim oljem in živalsko mašcobo nava­dno klasificira v skupino živil z visoko vseb­nostjo nasicenih mašcob, ki jih ne smemo zaužiti v prevelikih kolicinah (Eyres, Eyres, Chisholm in Brown, 2016; Yong idr., 2009)1. V znanosti obstaja splošno sprejet konsenz, da je uživanje nasicenih mašcob povezano s povišanim LDL holesterolom, kjer le-ta predstavlja enega najpomembnejših de­javnikov tveganja za nastanek srcno-žilnih bolezni (Hooper, Martin, Abdelhamid in Davey Smith, 2015). Kokosovo olje je sesta­vljeno iz mašcobnih kislin, in sicer v pov­precju iz 49 % lavrinske, 8 % miristinske, 8 % palmitinske, 8 % kaprilne, 7 % kaprinske, 6 % oleinske in 2 % linolejske kisline2 (Bo-ateng, Ansong, Owusu in Steiner-Asiedu, 2016). Pogosto protislovno razumevanje kokosovega olja navadno izhaja iz mišlje­nja, da t. i. srednje verižne nasicene ma-šcobe (angl. »MCT«)3, ki jo kokosovo olje 1Za primerjavo: olivno olje vsebuje 13 % nasice­nih mašcob, maslo pa 66 % nasicenih mašcob (Farhikhtah in Grahn, 2016). 2Oleinska in linolejska kislina sta enkrat nenasi-ceni in veckrat nenasiceni mašcobni kislini. 3MCT je mešanica trigliceridov nasicenih ma-šcobnih kislin, vendar obstaja nestrinjanje s ta­kšno klasifikacijo, saj v kolikor bi med MCT vklju-cevali tudi lavrinsko mašcobno kislino, bi MCT predstavljala 65 % srednjih verižnih mašcobnih kislin, vendar se lavrinska kislina v jetrih ne oksi­dira takoj (Lockyer in Stanner, 2016), zato med MCT štejemo v glavnem kaprilno (8 %) in kaprin­sko kislino (7 %), medtem ko 70–75 % lavrinske kisline štejemo med dolgo verigo nasicenih mašcob (Eyres idr., 2016). MCT, ki so jo razisko­valci uporabili v glavnini znanstvenih raziskav na ljudeh, je vkljucevala v glavnem kaprilno in kaprinsko mašcobno kislino, ki sestavljata samo vsebuje približno 15 %, naše telo presnavlja »nekako drugace« kot nasicene mašcobe iz živalskih virov živil ter da ima, nasprotno od ostalih živil z visoko vsebnostjo nasicenih mašcob, posebne lastnosti, ki so potenci­alno koristne za clovekovo zdravje (Marina, Che-Man, Nazimah in Amin, 2009). Nekate-re raziskave so pokazale, da ima uživanje la-vrinske kisline potencialno nevtralni ucinek na srcno-žilno zdravje, saj poviša tako slabi (LDL) kot dobri (HDL) holesterol (Eyres idr., 2016). Poleg omenjenih srednje verižnih nasicenih mašcob, kokosovo olje vsebuje tudi miristicijsko kislino (8 %), ki predstavlja enako kemijsko formo nasicene mašcobe, kot jo obicajno najdemo v mesu, mleku in njunih izdelkih, ki pa znacilno poviša LDL holesterol, vsebuje pa tudi palmitinsko ki­slino (8 %, obicajno jo najdemo v jajcnem rumenjaku, mesu in kakavu), ki prav tako sestavlja zdravju potencialno škodljivo na-siceno mašcobo v kokosovem olju (Zock, de Vries in Katan, 1994). Koristi uživanja ko­kosovega olja se pogosto nadaljujejo tudi v primeru nadomešcanja rastlinskih olj pri pripravi jedi, saj so nasicene mašcobe pri kuhanju ali cvrtju odporne na oksidacijo in polimerizacijo, kjer lahko ta procesa pro-izvajata potencialno kancerogene snovi (Srivastava idr., 2010)4. Tretja najpogostejša korist, ki jo navadno pripisujejo kokosove-mu olju je njegovo potencialno protimi­krobno in protivnetno delovanje (Huang idr., 2014)5. Vseeno je bolj smiselno to, da je zdravo prehranjevanje, ki je hranilno za­dostno in raznovrstno, usmerjeno v mocan imunski sistem, ki se na koncu ucinkovito zoperstavi razlicnim mikrobom in vnetjem, kot pa je uživanje nekega živila, ki ima po­tencialno koristno eno komponento v svoji sestavi in še to v majhnem deležu, medtem ko ne vsebuje številnih esencialnih hranil, vsebuje pa 100 % mašcob, od katerih so številne potencialno nevarne. V kolikor bi zaradi posamezne zdravju koristne kom­ponente priporocali nezdrava živila, potem bi lahko priporocali tudi alkohol kot zdravo živilo, saj tudi ta najverjetneje posredno deluje zoper nekatere mikrobe. Prenekateri 15 % vseh mašcobnih kislin, kar predstavlja malo neposredne pomembnosti pri razumevanju ucinkov uživanja kokosovega olja (Lockyer in Stanner, 2016). 4Zamenjava nezdravega živila (npr. masla) z manj nezdravim živilom (npr. kokosovo olje) sle­dnjega živila ne naredi za zdravo živilo. 5Vecina raziskav, ki je preucevala protimikrobne in protivirusne znacilnosti kokosovega olja, je bila izvedena v epruvetah ali na živalih oz. do danes še ni bilo izvedenih dobro zasnovanih klinicnih raziskav na ljudeh, ki bi merile protimi­krobno ucinkovitost uživanja kokosovega olja (Lockyer in Stanner, 2016). športniki, rekreativci in navdušenci zdra­vega in aktivnega sloga danes sledijo zelo obiskanim spletnim portalom, npr. www.li­vestrong.com (Doyle, 2017) ali www.draxe. com (Axe, 2017), kjer na prvem navajajo, da je kokosovo olje »cudežno« živilo, medtem ko na drugi spletni strani najdemo 20 za­jamcenih koristi uživanja kokosovega olja. Uporabljali naj bi ga namrec za naravno zdravljenje Alzheimerjeve bolezni, kot preventivo zoper srcno-žilne bolezni, za zdravljenje urinarnega trakta, ledvicne in-fekcije in zašcite jeter, za zmanjšanje vne­tja in izboljšanje reumatoidnega artritisa, kot preventivo in za zdravljenje raka, kot preventivo zoper osteoporozo, za izgu­bljanje odvecne telesne teže, izboljšanje diabetesa tipa 2, rast mišicne mase itd. Axe (2017) navaja, da obstaja 1.500 znanstvenih raziskav, ki dokazujejo, da je kokosovo olje eno najbolj zdravih živil na Zemlji ter da ga imamo lahko za resnicno »superživilo«. Pregled klinicne pomembnosti »mocnih« zdravstvenih trditev pokaže, da so upora­bljeni znanstveni viri bodisi vezani na preu-cevanje v epruveti (Nafar in Mearow, 2014) ali na podganah (Hayatulina, Muhammad, Mohamed in Soelaiman, 2012; Vysakh idr., 2014) bodisi na študijo primera vpliva zmerne ketoze na enem bolniku (Newport, Vanltallie, Kashiwaya, King in Veech, 2015) ali pa virov sploh ni navedenih (za trditve vezane na raka, rast mišicne mase idr.). Ne glede na motiv številnih avtorjev, ki danes kreirajo javno mnenje o zdravstvenih kori­stih uživanja kokosovega olja, do danes ni bilo izvedenih znanstvenih raziskav na lju­deh, ki bi neposredno merile potencialne koristi uživanja kokosovega olja na številne zgoraj navedene bolezni (Lockyer in Stan-ner, 2016). .Potencialni problem eksoticnih in rastlin­skih olj Kokosovo olje je predstavnik najbolj kalo­ricne, rafinirane in procesirane skupine živil, ki ima poleg tega še najvišji delež nasicenih mašcob. Kokosovo olje ne vsebuje esen­cialnih hranil, kot so beljakovine, ogljikovi hidrati in vlaknine, omega-3 mašcob, mine-ralov, kot so železo, magnezij, cink, kalcij in jod, vitaminov, kot so A, C, E in B12, ali dobro spoznanih številnih protirakotvornih snovi, ki jih najdemo npr. v sadju, zelenjavi, gobah, oreških, semenih idr. Potrebno je poudariti, da deviško kokosovo olje vsebuje do 7-krat vecjo koncentracijo polifenolov od stan­ šport in zdravje dardnega rafiniranega kokosovega olja oz. je vsebnost polifeonolov v deviškem koko­sovem olju primerljiva s koncentracijo, ki jo zasledimo v ekstra deviškem olivnem olju (Lockyer in Stanner, 2016; Marina, Che-Man, Nazimah in Amin, 2009). Glede na razpolo­žljive dokaze in številne metodološke ome­jitve pregledov raziskav, ki so bile izvedene na ljudeh in so preucevale vpliv razlicnih popularnih živil in prehranjevalnih vzorcev na srcno-žilno zdravje, ni dovolj zanesljivih dokazov, da je uživanje deviškega kokoso­vega olja povezano z nižjim tveganjem za srcno-žilne bolezni (Freeman idr., 2017). Ek­spertni panel ameriške nacionalne zveze za prehranske mašcobe (Jacobson idr., 2015) je na osnovi razpoložljivih znanstvenih raz­iskav zakljucil, da ni dokazov za kakršnekoli zdravstvene prednosti v primeru uživanja kokosovega olja. Ameriško združenje za boj proti srcno-žilnim boleznim kokosovo olje tako zaradi njegove visoke vsebnosti nasicenih mašcob kot tudi na podlagi iz­vedenega pregleda znanosti na podrocju povezanosti med uživanjem kokosovega olja in vplivom na zdravje odsvetuje uži­vanje kokosovega olja za optimalno srcno­žilno zdravje (Sacks idr., 2017). Najverjetneje je na njihove zakljucke, ceprav so skladni z glavnino znanstvenih spoznanj, potrebno gledati s kriticno rezervo, saj na njihovemu seznamu sponzorjev najdemo številna pre­hrambna in farmacevtska podjetja (AHA, 2018), ki lahko potencialno vplivajo na nji­hovo navzkrižje interesov. Ne glede na to, zakljucuje AHA, da so nakljucno kontrolira­ne raziskave pokazale, da zamenjava nasi-cenih mašcob iz mesa ali mlecnih izdelkov z enkrat ali veckrat nenasicenimi mašcoba-mi (rastlinska olja) zmanjša tveganje za na­stanek srcno-žilnih bolezni, to ne pomeni, da so te mašcobe zdrave. Zamenjava nasi-cenih mašcob z nerafiniranimi ogljikovimi hidrati (nepredelana žita) je pokazal še ve-cje zmanjšanje tveganja za nastanek srcno­žilnih bolezni. Pregled znanosti na podro-cju vpliva uživanja razlicnih rastlinskih olj v povezavi s srcno-žilnim zdravjem, izveden s strani izjemno spoštovanih avtoritet na podrocju srcno-žilnega zdravja (Freeman idr., 2017), je pokazal podobno kot pregled AHA, in sicer da je uživanje rastlinskih olj povezano z znižanjem LDL holesterola, povecanjem HDL holesterola in znižanjem trigliceridov, in sicer v kolikor rastlinska olja zamenjajo živila z visoko vsebnostjo nasicenih mašcob (živalska mašcoba in eksoticna olja) in v primerjavi z rafiniranimi viri ogljikovih hidratov (jedilni sladkor, be-la moka, sokovi, sladkarije). Primerjava bolj nezdravega živila z manj zdravim živilom, ki zmanjša tveganje za nastanek srcno-žilnih in drugih kronicnih bolezni, je lahko veliko­krat zavajajoca, saj to ne pomeni, da manj zdravo živilo »postane« zdravo. Tipicen pri­mer so rastlinska olja (tudi olivno olje), kjer je znanost dobro dokumentirala negativen ucinek za zdravje (Rueda-Clausen idr., 2007; Vogel, Corretti in Plotnik, 2000). Npr. posa­mezen obrok (z vsebnostjo 50 g mašcob in 900 kcal) s 50 grami ekstra deviškega oliv­nega olja (4 jušne žlice) in skupaj s polnozr­natim kruhom je v eni raziskavi (Vogel idr., 2000) na 10 zdravih preucevancih z normal-nimi vrednostmi lipidov zmanjšal krvni ob-tok in posledicno kolicino kisika v brahialni arteriji za 32 %, povišal skupni in LDL hole-sterol idr. Preucevanci so v razlicnem zapo­redju sicer zaužili 5 razlicnih obrokov, kjer je bil cas med posamezno zaužitimi obroki en teden. Obroki z enako kolicino drugih mašcobnih živil (50 g repicnega olja, 420 g rdecega konzerviranega lososa) in enakim številom kalorij tega ucinka niso pokazali. Obroka z enako kolicino olivnega olja, kjer so raziskovalci enemu obroku dodali še 120 gramov polnozrnatega kruha, vitamin C in E, drugemu pa poleg dodanega polnozr­natega kruha in namesto vitaminov C in E še balzamicni kis (100 ml), zeleno listnato solato (300 gramov) in en srednje velik ko­ren, sta zreducirala to zmanjšanje krvnega obtoka za 71 % (absolutno zmanjšanje krv­nega obtoka je bilo 22 %). Ceprav socasen vnos sadja, zelenjave in dolocenih zele­njavnih proizvodov (npr. balzamicni kis) ter dolocenih antioksidantov (vitamin C in E ter omega-3 mašcobe) omogoca delno za-šcito pri poškodovanju endotelija (notranja plast arterij), ki je povzroceno z uživanjem visoko mašcobnih živil, vkljucno z olivnim oljem, teh živil ne moremo šteti za zdrava živila ali živila, ki bi jih bilo pametno zauži-ti kot del obroka za regeneracijo telesa po vadbi. Podobne rezultate so dobili tudi Ru-eda-Clausen idr. (2007), ko so na 10 zdravih preucevancih prav tako merili krvni obtok in vzorec krvi, in sicer po zaužitju krompirjeve juhe, kjer so v enem primeru dodali sveže ali ocvrto olivno olje, v drugem sojino olje in v tretjem palmovo olje. Rezultati vseh treh obrokov, neodvisno od vrste olja in stopnje segrevanja6, so pokazali podobno znižan krvni obtok, in sicer za 32,1 % ter po­ 6Raziskava je uporabila olivno, sojino in palmovo olje z nic segrevanja, z 10 ali 20 enotami cvrtja, kjer je 1 enota cvrtja definirana kot neprekinjena 8-minutna izpostavljenost krompirja na olju pri 200 °C (skupaj torej 80 oz. 160-minutna tempe­raturna izpostavljenost olja, kar se navadno zgo­di v restavracijah pri pripravljanju jedi na istem olju). višanje LDL holesterola in trigliceridov. Re-zultati so pokazali, da je olivno in sojino olje škodljivo za zdravje samo po sebi, medtem ko njegovo segrevanje še dodatno poveca škodljivi ucinek na srcno-žilno zdravje. Sun idr. (2015) so izvedli znanstveni pregled, in sicer na osnovi 32 nakljucno kontroliranih raziskav, tokrat na drugem eksoticnem olju, tj. palmovo olje, ki so ga primerjali z rastlinskimi olji in v povezavi s srcno-žilnimi boleznimi. Palmovo olje vsebuje podobno kolicino nasicenih mašcob kot živalska ma-šcoba (40–50 % skupne mašcobe), vendar pa vecino nasicene mašcobe predstavlja palmitinska kislina7. Rezultati pregleda zna­nosti so pokazali, da je uživanje palmovega olja v primerjavi z rastlinskimi olji povzro-cilo povprecno povecanje skupnega hole-sterola za 0,35 mmol/l, LDL holesterola za 0,24 mmol/l (6 % vecje tveganje za prezgo­dnjo umrljivost zaradi srcno-žilnih bolezni) in HDL holesterola za 0,02 mmol/l. Avtorji zakljucujejo, da je uživanje palmovega olja povezano s podobnim negativnim ucin­kom na LDL holesterol oz. s povecanjem srcno-žilnih bolezni kot pri živalski mašco­bi. .Kokosovo olje in src­no-žilno zdravje ter shujševalni ucinek V eni izmed raziskav so raziskovalci primer-javi ucinek uživanja kokosovega olja z uži­vanjem masla in olja žafranike. 37 zdravih preucevancev je imelo na zacetku pov­precno 5,51 mmol/l skupnega holesterola, 3,57 mmol/l LDL holesterola in 1,1 mmol/l HDL holesterola. Najprej so preucevanci 6 tednov prejemali intervencijo z maslom, nato je brez faze »cišcenja« ucinkov pred­hodne intervencije takoj sledilo 6 tednov intervencije s kokosovim oljem in nato 6 te­dnov z žafranovim. Pri 6-tedenski interven­ciji s kokosovim oljem, ki je potekala takoj po 6-tedenski intervenciji z maslom (ki je poslabšal vrednosti lipidov glede na zace­tne vrednosti), se je skupni holesterol ma-lenkostno znižal (5,47 mmol/l), LDL in HDL holesterola pa sta se povišala (3,79 mmol/l in 1,21 mmol/l), pri intervenciji z maslom so se povišali vsi trije, tako skupni (5,61 mmol/l), LDL (4,08 mmol/l) in neznacilno tudi HDL holesterol (1,16 mmol/l), medtem 7V 40–50 % nasicene mašcobe v palmovem olju predstavlja 40–50 % palmitinske kisline (koko­sovo olje vsebuje 8 % palmitinske). Tipicno pal-movo olje vsebuje tudi 35–40 % oleinske kisline (enkrat nenasicena mašcobna kislina). ko se je pri intervenciji z žafranovim oljem skupni holesterol znižal na 5,10 mmol/l, LDL holesterol na 3,5 mmol/l in HDL na 1,06 mmol/l. Rezultati te raziskave so torej po­kazali, da je uživanje kokosovega olja malo manj nezdravo, kot je uživanje masla, oz. se ob zamenjavi masla s kokosovim oljem znižata skupni in LDL holesterol, kot tudi pri zamenjavi kokosovega olja z žafranovim oljem, kjer so se vrednosti skupnega, LDL holesterola ter trigliceridov (in neznacilno tudi vrednosti HDL holesterola) znižale pod zacetno vrednost (Cox, Sutherland, Mann, de Jong, Chisholm in Skeaff, 1998). V nakljucno kontrolirani dvojno slepi precni raziskavi, financno podprti s strani danske mlecne industrije, so danski raziskovalci (Tholstrup idr., 2004) 17 zdravim moškim del njihovega obicajnega prehranjevanja zamenjali z bodisi 70 grami MCT, ki so na­vadno »tiste« mašcobe v kokosovem olju, ki naj bi potencialno delovale pozitivno na zdravje, bodisi s 70 grami soncnicnega olja, ki naj bi delovali nevtralno na skupni in LDL holesterol. Vsaka intervencija je tra­jala 21 dni, med katerima je bilo 2-tedensko obdobje »cišcenja« ucinkov predhodne intervencije. Raziskovalci so vzeli kri preu-cevanim moškim pred in po vsaki od obeh intervencij in ugotovili, da je bil skupni ho-lesterol pri intervenciji z MCT za 11 % višji kot pri intervenciji s soncnicnim oljem, LDL za 12 %, gosti aterogeni delci LDL holeste­rola za 32 %, trigliceridi za 22 %, medtem ko sta HDL holesterol in koncentracija inzulina ostali enako povišani pri obeh intervenci­jah. Voon, Ng, Lee in Nesaretnam (2011) so v nakljucno kontrolirani precni raziskavi na 45 ljudeh primerjali ucinek uživanja palmo­vega, kokosovega in deviškega olivnega olja na izbrane vnetne in srcno-žilne dejav­nike tveganja. Raziskava je pokazala, da je vnos kokosovega olja poslabšal vrednosti skupnega in LDL holesterola glede na za-cetne vrednosti, kjer je bilo poslabšanje skupnega, LDL in HDL holesterola vecje kot pri intervenciji z olivnim oljem (merjeno na tešce). Med posameznimi olji ni bilo stati­sticno znacilnih razlik v vrednostih izbranih vnetnih markerjev. Ta raziskava je pokazala, da je uživanje kokosovega olja povezano s povecanim aterogenicnim profilom, ki ga povezujemo s skupnim in LDL holestero­lom, poleg tega pa rezultati primerjanja vseh treh olj s kokosovim oljem niso po­kazali razlike v razmerju med skupnim in HDL holesterolom, ki je prav tako dokazan dejavnik tveganja za srcno-žilne bolezni. Nakljucno kontrolirana precna raziskava, objavljena decembra leta 2017 (Chinwong, Chinwong in Mangklabruks, 2017), je na zdravih ljudeh merila ucinek uživanja koko­sovega olja. 35 zdravih tajskih prostovoljcev, starih med 18 in 25 let (BMI 20,8 kg/m2), je 8 tednov dnevno prejemalo dva odmerka po 15 ml bodisi deviškega kokosovega olja (eksperimentalna skupina) bodisi raztopine iz celuloze (kontrolna skupina). Tajski razi­skovalci so skupinama po 8 tednih name-nili 8 tednov »cišcenja« ucinkov raziskave, kjer sta nato skupini zamenjali vlogi, in sicer je eksperimentalna »postala« kontrolna in obratno. Rezultati so pokazali, da je ekspe­rimentalna skupina v primerjavi s kontrolno v 8 tednih znacilno povišala HDL holeste­rol, medtem ko med skupinama niso izme­rili znacilnih razlik v vrednostih skupnega in LDL holesterola in trigliceridov. Raziskoval­ci so v razpravi razglasili, da v primerjavi z ostalimi raziskavami, kjer so raziskovalci v vecini primerov porocali o povecanju HDL holesterola, a tudi o veliko vecjem znacil­nem dvigu nezdravega LDL holesterola, sami tega negativnega ucinka niso izmerili. To pripisujejo dodajanju kokosovega olja in ohranjanju obstojecega prehranjevanja preucevancev. Težava je v tem, da raziskava prav nikjer ne omenja, kakšno je bilo nji­hovo prehranjevanje, ceprav je kontrolna skupina uživala raztopino, ki je potencialno nevtralna in ni imela znacilnega ucinkova­nja na lipide, medtem ko so pri številnih drugih nakljucno kontroliranih raziskavah preucevanci navadno uživali enega izmed rastlinskih olj, cemur raziskovalci pripisujejo enega od naslednjih potencialnih razlogov razlikovanja svojih rezultatov v primerjavi z rezultati ostalih raziskav. Edini podatek o njihovem prehranjevanju je ta, da so uživali enako kot pred raziskavo. Ce so razisko­valci (hipoteticno) k tej eksperimentalni intervenciji v obeh fazah dodali le splošen napotek za malo vecji vnos sadja (ali manj necesa, kar vsebuje nasicene mašcobe), so ti rezultati lahko potencialno kontaminira­ni. Poleg omenjenih potencialnih nedore-cenosti je lahko problem tudi dejstvo, da je bil zacetni LDL holesterol 116 mg/dl oz. 2,99 mmol/l, kar so relativno visoke vre­dnosti, sploh ko govorimo o preucevancih s povprecnim ITM-jem 20,8 kg/m2 (pov­precna telesna teža preucevanih moških in žensk je bila 59 kg), kar nakazuje (zgolj ugibanje), da so bili ti v relativni kaloricni restrikciji, v prehranjevanje pa so verjetno socasno vkljucili vec živil, ki dokazano vpli­vajo na višji LDL holesterol, in sicer živalska živila, rastlinska olja in druga procesirana živila. 30 g kokosovega olja (100-odstotna mašcoba) dejansko pomeni 270 dodatnih kalorij oz. špekulativno približno 10–20 % skupno zaužitih kalorij (1500–2000 kal). Sistematicni pregled 13 opazovalnih in 8 intervencijskih raziskav (dve sta natancne­je omenjeni v clanku), objavljenih do no-vembra leta 2015, je pokazal, da je uživanje kokosovega olja povezano s povecanjem skupnega in LDL holesterola, poleg tega je pregled raziskav pokazal, da ima uživanje kokosovega olja vecji negativni ucinek na lipide kot rastlinska olja (npr. olivno olje) in malo manjšega kot maslo (Eyres idr., 2016). Avtorji na osnovi glavnine dokazov, ki so jih uporabili tudi v razpravi pregleda raziskav, zakljucujejo, da zamenjava kokosovega olja z viri živil, ki vsebujejo nenasicene mašcobe, najverjetneje zniža tveganje za nastanek srcno-žilnih bolezni. Ta pregled znanosti ne podpira pogoste trditve v javnosti, da je kokosovo olje zdravo ali da se nasicene mašcobe v kokosovem olju »razlikujejo« v delovanju nasicenih mašcob drugih živil. Britanska fundacija za prehrano (Lockyer in Stanner, 2016) je prav tako izvedla pregled znanosti na kokosovem olju v povezavi z zdravjem. Uporabili so preko 100 znanstve­nih virov, od tega 15 nakljucno kontrolira­nih raziskav, ki so bile izvedene na ljudeh, kjer so raziskovalci merili ucinek uživanja kokosovega olja na dejavnike srcno-žilne­ga zdravja. Pregled znanosti je zajemal tudi vpogled povezanosti uživanja kokosovega olja na izgubo teže, kognitivno delovanje8, ucinek na imunski sistem idr. Raziskovalca sta zakljucila, da glede na razpoložljivo li­teraturo kokosovega olja najverjetneje ni pametno uživati redno. Obstajajo številne raziskave, ki so v javnosti kreirale trditve o pozitivnem ucinku uživa­nja kokosovega olja na izgubljanje odvec­ne teže (npr. DiBello idr., 2009; Liau, Lee, Chen, Rasool, 2011), vendar so epidemio­loške raziskave (preucevanje na ljudeh, ki obicajno uživajo veliko jajc, klobas ali zelo rafinirano ter procesirano moderno hrano) ali raziskave brez kontrolne ali placebo sku-pine problematicne za zanesljivo sklepanje o povezanosti uživanja kokosovega olja na izgubljanje odvecne teže, saj ne more-mo zagotovo sklepati ali se je izgubljanje telesne teže zgodilo zaradi intervencije s kokosovim oljem ali morda zaradi kaloricne restrikcije, ki je bila potencialno prisotna. Že 8Pogoste trditve o povezanosti med uživanjem kokosovega olja in zdravljenjem alzheimerje­ve bolezni ali nasploh o boljšem kognitivnem zdravju bodisi na zdravih ljudeh bodisi ljudeh s poslabšanim kognitivnim delovanjem, do da­nes niso podprte z raziskavami na ljudeh, ki bi neposredno merile potencialno koristen vpliv (Lockyer in Stanner, 2016). 120 sama udeleženost v klinicni raziskavi, sploh pa v raziskavi, ki meri težo, sestavo telesa in obsege, dokazano znacilno prispeva k boljšemu siceršnjemu prehranjevanju (Ro­binson, Hardman, Halford in Jones, 2015). V eni izmed raziskav (Assunção, Ferreira, dos Santos, Cabral in Florêncio, 2009), in sicer v nakljucno kontrolirani dvojno slepi klinicni raziskavi, ki je vkljucevala 40 žensk, starih od 20 do 40 let, kjer je ena skupina v 12-te­denski intervenciji svoji prehrani dodajala bodisi sojino olje (2 jušni žlici) bodisi koko­sovo olje (2 jušni žlici). Zanimivost raziskave je tudi v tem, da sta bili obe skupini v kalo­ricni restrikciji (z nižjim vnosom ogljikovih hidratov), poleg tega pa sta vkljucevali še dnevno 50-minutno hojo, kjer sta v zna­nosti oba ukrepa sama po sebi spoznana, da znižata skupni in LDL holesterol. Dobra stran raziskave je ta, da je navkljub kaloric­ni restrikciji in navkljub vpeljevanju redne nizko intenzivne aerobne vadbe pokaza-la, da je vnos kokosovega olja povezan s povecanjem skupnega in LDL holesterola, in sicer enako kot pri sojinemu olju. Kar je morda še pomembneje, je to, da uživanje kokosovega olja znacilno bolj poslabša de­lovanje trebušne slinavke (marker HOMA-S, ki je povezan s Hba1C oz. diabetesom tipa 2) kot sojino olje (ki ga prav tako poslabša, a le manj). Podobno »slaba« raziskava je bi-la izvedena s strani brazilskih raziskovalcev (Cardoso, Moreira, de Oliveira, Raggio in Ro­sa, 2015), ki jo avtorja upraviceno prištevava v kategorijo »slabe« znanosti, saj je imela namen ovrednotiti hranilni ucinek uživa­nja kokosovega olja na antropometricne parametre in lipidni profil. Raziskovalci so po osnovni fazi, ki je trajala 3 mesece, 114 klinicno debelih moških in žensk razdelili v dve skupini, kjer so eni skupini (92 ude­ležencev) 3 mesece dodajali 1 jušno žlico kokosovega olja, medtem ko drugi skupini (22 udeležencev) prehrane niso spremi­njali. V treh mesecih intervencije je skupi­na, ki je uživala 1 jušno žlico olivnega olja, dnevno izgubila 0,6 kg (in 2 cm v obsegu pasu), kontrolna skupina pa 0,4 kg (in 0,2 cm v obsegu pasu). Intervencijska skupina je tudi znacilno povišala HDL holesterol (in neznacilno trigliceride), medtem ko je neznacilno povišala tako skupni kot tudi LDL holesterol ter glukozo v krvi. Raziska­va je imela številne metodološke pomanj­kljivosti, kot je na primer neenakovredna velikost skupin (92 v eksperimentalni in 22 v kontrolni skupini), poleg tega kontrolna skupina ni imela intervencije9, medtem ko 9Raziskovalci so torej primerjali ucinek uživanja kokosovega olja z »nicimer«, s cimer raziskava ni je eksperimentalna skupina »maskirala« ucinek uživanja kokosovega olja s tem, ko ga je zaužila s sadjem10 itd. V eni zadnjih nakljucno kontroliranih precnih raziskav so raziskovalci (Harris, Hutchins in Fryda, 2017) na 12 postmenopavznih ženskah primerjali vpliv kokosovega olja z žafranovim oljem na sestavo telesa, lipide in vnetne marker-je. Najprej je 12 žensk uživalo kokosovo olje in nato žafranovo olje, in sicer v obdobju 28 dni, vmes pa je bila 28 dni dolga faza "cišcenja" ucinkov intervencije (28 dni brez enega in drugega olja). Rezultati niso po­kazali razlik med enim ali drugim oljem, teža in odvecna mašcoba sta ostali enaki, medtem ko so se skupni, LDL in HDL ho-lesterol povišali11 (pri žafranovem olju pa znižali), razmerje med HDL in skupnim holesterolom je ostalo enako, trigliceridi so se malenkostno znižali (pri žafranovem olju malenkostno povišali), številni vnetni markerji pa so se izboljšali, kar je lahko po­sledica visoke motiviranosti preucevank, uživanja organskega deviškega kokosove­ga olja z vecjo vsebnostjo antioksidantov in ostalih nekontroliranih dejavnikov, kot so spanje idr. V nakljucno kontrolirani precni raziskavi (St-Onge, Ross, Parson in Jones, 2003) na 24 zdravih prekomerno težkih moških (ITM 28 kg/m2) so jim raziskovalci 28 dni dajali bodisi srednje MCT iz vira kokosovega olja, repicnega in lanenega olja bodisi dolgove­rižne nasicene mašcobe (vmes je bilo 4-te­densko obdobje »cišcenja«) iz vira olivnega olja in ugotovili, da uživanje MCT-ja prispe­va k vecji izgubi telesne teže kot uživanje dolge verige nasicenih mašcob. Problem te raziskave je, da so bili prekomerno težki (skoraj klinicno debeli) preucevanci v kalo­ricni restrikciji, ki že sama po sebi povzroci izgubljanje odvecne teže. Preucevanci na MCT nasicenih mašcobah (ena izmed kom­ponent kokosovega olja) so v 4 tednih na kontrolirala potencialnega, v znanosti spozna­nega, ucinka placeba. 10Poleg tega je intervencijska dieta vkljucevala uživanje kokosovega olja z dodatnim vnosom sadja, ki ima dokazan ucinek na izgubljanje teže (Sharma, Chung, Kim in Hong, 2016). 11Povišan HDL holesterol sam po sebi ni pove­zan z nižjim tveganjem za srcno-žilne bolezni. Nekateri dedni dejavniki, ki vplivajo na višji HDL holesterol (Voight idr., 2012) ali uživanje zdravil za povišanje HDL holesterola (Barter idr., 2007), niso povezani z manjšim tveganjem za srcno­žilne bolezni. Potencialno povišanje HDL hole-sterola ob uživanju kokosovega olja ni poveza-no z znacilno klinicno pomembnostjo za nižje tveganje za srcno-žilne bolezni, medtem ko s povišanjem LDL holesterola lahko pricakujemo negativne ucinke, povezane s srcno-žilnimi bo­leznimi (Jacobson idr., 2015). kaloricno restriktivni dieti shujšali 1,03 kg, medtem ko so v 4 tednih na olivnem olju shujšali 0,62 kg. Ucinkov na lipide ali vne­tne procese raziskovalci niso merili, ceprav so izmerili zacetne vrednosti skupnega holesterola in trigliceridov, ne pa tudi LDL holesterola. Trditve o shujševalnem ucinku kokosovega olja oz. MCT kot ene izmed potencialno koristnih komponent kokoso­vega olja (zaradi mehanizma zmanjšane sitosti) so preverjali tudi Poppitt idr. (2010) v nakljucno kontrolirani precni raziskavi na 18 normalno težkih moških, kjer so primer-jali ucinke razlicnih zajtrkov z enako vseb­nostjo bodisi mlecne, kokosove ali goveje mašcobe. Raziskovalci so ugotovili, da med mašcobami ni razlik glede na ucinek sitosti, obcutek polnosti, zadovoljstvo ali poten­cialni vpliv na zmanjšan vnos hrane v na­slednjem obroku (kosilo). Goedecke, Clark, Noakes in Lambert (2005) so preucevali vpliv uživanja MCT in ogljikovih hidratov na vzdržljivostni nastop, kjer raziskovalci niso izmerili znacilnih koristi vezanih na kazalce vzdržljivosti, so pa pri štirih tekmovalnih kolesarjih (od skupno osmih) porocali o prebavnih motnjah. Clegg (2017) je izve­del pregled znanosti, ki je preucevala vpliv uživanja MCT na sitost, porabo energije in izgubljanje odvecne teže. Na osnovi anali­ze vec kot dvajsetih intervencijskih raziskav je avtor zakljucil, da so trenutni dokazi o vplivu kokosovega olja ali MCT kot ene iz-med potencialno koristnih komponent na sitost ali izgubo odvecne telesne teže ne­konsistentni. Po avtorjevem vedenju prav tako trenutno ni objavljene raziskave, ki bi primerjala ucinek uživanja kokosovega olja na izgubljanje odvecne teže v primerjavi z MCT. Najmanj, kar lahko ob povedanem zaklju-cimo, je to, da kokosovega olja nikakor ne moremo imeti za »superživilo«, saj ima vecji pozitivni ucinek kot je potencialno nevtral­ni ucinek uživanja kokosovega olja na LDL holesterol in srcno-žilno zdravje uživanje raznih oreškov, ki jih v javnosti ne prišteva-mo k »superživilom«, ceprav vsebujejo tudi beljakovine, kompleksne ogljikove hidrate, enkrat nenasicene mašcobe (orehi tudi omega-3 mašcobe), vlaknine in številne vitamine, minerale in antioksidante. V in-tervencijskih raziskavah (Banel in Hu, 2009; Ros, 2011) je uživanje povprecno 30–108 g oreškov pokazalo znižanje LDL holesterola za 4–11 % v primerjavi s kontrolno dieto. Številni zagovorniki rednega uživanja koko­sovega olja le-tega smatrajo za t. i. »super­živilo«, kjer navadno ta izraz zasledimo v oglaševalski komunikaciji, s katerim se naj­veckrat okarakterizira živilo, ki naj bi imelo posebne lastnosti, ki so koristne za zdravje, in sicer mocno antioksidantsko aktivnost, dokazano protirakotvorno aktivnost ali protivnetne znacilnosti. Evropska zveza za varno hrano na svoji spletni strani navaja dovoljene trditve (in uradni dokument v slovenskem jeziku), ki lahko veljajo za do­locene prehrambne proizvode, v kolikor iz­polnjujejo predpisane kriterije, npr. »vir be-ljakovin«, »povecana vsebnost vitaminov«, »nizka vsebnost nasicenih mašcob«, »vir prehranskih vlaknin« ipd., vendar trditve o posebnih lastnostih posameznega živila ali njegovih komponent niso navedene kot dovoljene (EFSA, 2018; URL EU, 2006; URL EU, 2012). Carlsen idr. (2010) so na podlagi dejstev, da ima rastlinsko prehranjevanje zašcitne lastnosti zoper razlicne kronicne bolezni, razvili najbolj obširno podatkov-no bazo 3100 rastlinskih živil, in sicer na podlagi uporabe številnih kvalitativnih metodologij za dolocanje antioksidantske vsebnosti rastlin, napitkov, zelišc in zacimb ter prehranskih dopolnil, ki so jih razpore­dili v reprezentativne kategorije, vendar kokosovega olja v tej podatkovni bazi ni omenjenega. • Zakljucek Glede na dobljene rezultate nakljucno kontroliranih znanstvenih raziskav in pre­gledov nakljucno kontroliranih raziskav, narejenih s kokosovim oljem v povezavi s cloveškim zdravjem, in glede na stališca priznanih zdravstvenih organizacij in inter-pretacije zakljuckov raziskav z neustrezno zasnovo in problematicno metodologijo, lahko trenutno relativno nedvoumno za­kljucimo, da kokosovo olje ni zdravo živilo niti ne more biti del športnikovega pre­hranjevanja, prehranjevanja rekreativca ali zdravega in aktivnega življenjskega sloga. Ceprav je kokosovo olje v primerljivi kolici­ni morda manj nezdravo kot maslo, klobasa ali palmovo olje, naj bo njegova uporaba omejena na minimum tako po kolicini kot po pogostosti. Poleg tega nikakor ne sme-mo enaciti kokosovega olja ali MCT kot ene komponente kokosovega olja, ki je v manjšini, s kokosom kot nepredelanim in hranilno bogatim rastlinskim živilom (bolj primeren izbor) ali kokosovo moko (manj primeren izbor), ki je posušeno in nastrga-no kokosovo meso. Iz povedanega lahko sklenemo, da kokosovo olje v nobenem pogledu zagotovo ni cudežno živilo ali »superživilo«. .Literatura 1. AHA (2018). American Hearth Association. Sponsor Thank You. Pridobljeno 18. 1. 2018 iz http://www.heart.org/HEARTORG/General/ Sponsor-Thank-You_UCM_469280_Article. jsp#.Wm3eyq7ibIV. 2. Assunção, M.L., Ferreira, H. S., dos Santos, A. F., Cabral, C.R. Jr. in Florêncio, T. M. (2009). Ef­fects of dietary coconut oil on the biochemi­cal and anthropometric profiles of women presenting abdominal obesity. Lipids, 44 (7), 593–601. 3. Axe, J. (2017). 20 Coconut Oil Benefits for Yo­ur Brain, Heart, Joints + More!. Pridobljeno 11. 3. 2018 iz https://draxe.com/coconut-oil-benefits/. 4. Banel, D.K. in Hu, F.B. (2009). Effects of walnut consumption on blood lipids and other car­diovascular risk factors: a meta-analysis and systematic review. The American Journal of Clinical Nutrition, 90 (1), 56–63. 5. Barter, P.J., Caufield, M., Eriksson, M., Groun­dy, S.M., Kastelein, J.J., Komajda, M. idr. (2007). Effects of torcetrapib in patients at high risk for coronary events. N Engl J Med, 357 (21), 2109–22. 6. Boateng, L., Ansong, R., Owusu, W.B. in Stei­ner-Asiedu, M. (2016). Coconut oil and palm oil’s role in nutrition, health and national de­velopment: A review. Ghana Medical Journal, 50 (3), 189–196. 7. Cardoso, D.A., Moreira, A.S., de Oliveira, G.M., Raggio, L. in Rosa, G. (2015). A coconut extra virgin oil-rich diet increases hdl cholesterol and decreases waist circumference and bo­dy mass in coronary artery disease patients. Nutr Hosp, 32 (5), 2144–52. 8. Carlsen, M.H., Halvorsen, B.L., Holte, K., Bøhn, S.K., Dragland, S., Sampson, L. idr. (2010). The total antioxidant content of more than 3100 foods, beverages, spices, herbs and supple­ments used worldwide. Nutrition Journal, 9, 3. 9. Chinwong, S., Chinwong, D. in Mangklabruks, A. (2017). Daily Consumption of Virgin Coco­nut Oil Increases High-Density Lipoprotein Cholesterol Levels in Healthy Volunteers: A Randomized Crossover Trial. Evid Based Com­plement Alternat Med, 7251562. 10. Clegg, M.E. (2017). They say coconut oil can aid weight loss, but can it really? Eur J Clin Nu-tr, 71 (10), 1139–1143. 11. Cox, C., Sutherland, W., Mann, J., de Jong, S., Chisholm, A. in Skeaff, M. (1998). Effects of di­etary coconut oil, butter and safflower oil on plasma lipids, lipoproteins and lathosterol levels. Eur J Clin Nutr, 52 (9), 650–4. 12. DiBello, J.R., McGarvey, S.T., Kraft, P., Gold­berg, R., Campos, H., Quested, C. idr. (2009). Dietary Patterns Are Associated with Meta­bolic Syndrome in Adult Samoans. The Jour­nal of Nutrition, 139 (10), 1933–1943. 13. Doyle, M. (2017). Coconut Oil Benefits and Risks. Pridobljeno 11. 3. 2018 iz https://www. livestrong.com/article/332260-coconut-oil­benefits-and-risks/. 14. EFSA (2018). Labeling and Nutrition. Nutriti­on claims. Pridobljeno 30. 1. 2018 iz https:// ec.europa.eu/food/safety/labelling_nutriti-on/claims/nutrition_claims_en. 15. Eyres, L., Eyres, M.F., Chisholm, A. in Brown, R.C. (2016). Coconut oil consumption and cardiovascular risk factors in humans. Nutri­tion Reviews, 74 (4), 267–280. 16. Farhikhtah, A. in Grahn, E. (2016). Does coco­nut fat have beneficial effects on blood chole­sterol in healthy adults? – a systematic review. Dietician study programme. Sahlgrenska Academy at University of Gothenburg De­partment of Internal Medicine and Clinical Nutrition. 17. Freeman, A.M., Morris, P.B., Barnard, N., Es-selstyn, C.B., Ros, E., Agatston, A. idr. (2017). Trending Cardiovascular Nutrition Contro­versies. J Am Coll Cardiol, 69 (9), 1172–1187. 18. Goedecke, J.H., Clark, V.R., Noakes, T.D. in Lambert, E.V. (2005). The effects of medi-um-chain triacylglycerol and carbohydrate ingestion on ultra-endurance exercise per­formance. Int J Sport Nutr Exerc Metab, 15 (1), 15–27. 19. Harris, M., Hutchins, A. in Fryda, L. (2017). The Impact of Virgin Coconut Oil and High-Oleic Safflower Oil on Body Composition, Lipids, and Inflammatory Markers in Postmenopau­sal Women. J Med Food, 20 (4), 345–351. 20. Hayatullina, Z., Muhammad, N., Mohamed, N. in Soelaiman, I.-N. (2012). Virgin Coconut Oil Supplementation Prevents Bone Loss in Osteoporosis Rat Model. Evidence-Based Complementary and Alternative Medicine, 237236. 21. Hooper, L., Martin, N., Abdelhamid, A. in Da­vey Smith, G. (2015). Reduction in saturated fat intake for cardiovascular disease. Cochra­ne Database Syst Rev, 6, CD011737. 22. Huang, W.C., Tsai, T.H., Chuang, L.T., Li, Y.Y., Zo­uboulis, C.C. in Tsai, P.J. (2014). Anti-bacterial and anti-inflammatory properties of capric acid against Propionibacterium acnes: a comparative study with lauric acid. J Derma­tol Sci, 73 (3), 232–40. 23. Jacobson, T.A., Maki, K.C., Orringer, C.E., Jones, P.H., Kris-Etherton, P., Sikand, G. idr. (2015). National Lipid Association Recom­mendations for Patient-Centered Manage­ment of Dyslipidemia: Part 2. J Clin Lipidol, 9 (6 Suppl), S1-122.e1. 24. Liau, K.M., Lee, Y.Y., Chen, C.K. in Rasool, A.H. (2011). An open-label pilot study to assess the efficacy and safety of virgin coconut oil in reducing visceral adiposity. ISRN Pharma-col, 2011, 949686. 25. Lockyer, S. in Stanner, S. (2016). Coconut oil – a nutty idea? British Nutrition Foundation, 41 (1), 42–54. 26. Marina, A., Che-Man, Y., Nazimah, S.A.H. in Amin, I. (2009). Chemical properties of virgin coconut oil. J Am Oil Chem Soc, 86, 301–307. 27. Nafar, F. in Mearow, K.M. (2014). Coconut oil attenuates the effects of amyloid-ß on cor­tical neurons in vitro. J Alzheimers Dis, 39 (2), 233–7. 28. Newport, M.T., VanItallie, T.B., Kashiwaya, Y., King, M.T. in Veech, R.L. (2015). A new way to produce hyperketonemia: use of ketone ester in a case of Alzheimer’s. Alzheimer’s & Dementia : The Journal of the Alzheimer’s Asso­ciation, 11 (1), 99–103. 29. Poppitt, S.D., Strik, C.M., MacGibbon, A.K., McArdle, B.H., Budgett, S.C. in McGill, A.T. (2010). Fatty acid chain length, postprandial satiety and food intake in lean men. Physiol Behav, 101 (1), 161–7. 30. Robinson, E., Hardman, C.A., Halford, J.C. in Jones, A. (2015). Eating under observation: a systematic review and meta-analysis of the effect that heightened awareness of obser­vation has on laboratory measured energy intake. Am J Clin Nutr, 102 (2), 324–37. 31. Ros, E. (2010). Health Benefits of Nut Con­sumption. Nutrients, 2 (7), 652–682. 32. Rueda-Clausen, C.F., Silva, F.A., Lindarte, M.A., Villa-Roel, C., Gomez, E., Gutierrez, R. idr. (2007). Olive, soybean and palm oils intake have a similar acute detrimental effect over the endothelial function in healthy young subjects. Nutr Metab Cardiovasc Dis, 17 (1), 50–7. 33. Sacks, F.M., Lichtenstein, A.H., Wu, J.H.Y., Appel, L.J., Creager, M.A., Kris-Etherton, P.M. idr. (2017). Dietary Fats and Cardiovascular Disease: A Presidential Advisory From the American Heart Association. Circulation, 136 (3), e1–e23. 34. Sharma, S.P., Chung, H.J., Kim, H.J. in Hong, S.T. (2016). Paradoxical Effects of Fruit on Obesity. Nutrients, 8 (10), 633. 35. Srivastava, S., Singh, M., George, J., Bhui, K., Murari Saxena, A. in Shukla, Y. (2010). Br J Nutr, 104 (9), 1343–52. 36. St-Onge, M.P., Ross, R., Parson, W.D. in Jo­nes, P.J. (2003). Medium-chain triglycerides increase energy expenditure and decrease adiposity in overweight men. Obes Res, 11 (3), 395–402. 37. Sun, Y., Neelakantan, N., Wu, Y., Lote-Oke, R., Pan, A. in van Dam, R.M. (2015). Palm Oil Con­sumption Increases LDL Cholesterol Compa­red with Vegetable Oils Low in Saturated Fat in a Meta-Analysis of Clinical Trials. J Nutr, 145 (7), 1549–58. 38. Tholstrup, T., Ehnholm, C., Jauhiainen, M., Pe­tersen, M., Høy, C.E., Lund, P. in Sandström, B. (2004). Effects of medium-chain fatty acids and oleic acid on blood lipids, lipoproteins, glucose, insulin, and lipid transfer protein ac­tivities. Am J Clin Nutr, 79 (4), 564–9. 39. URL EU (2006). Uradni list Evropske unije. UREDBA (ES) št. 1924/2006 EVROPSKEGA PARLEMENTA IN SVETA z dne 20. decembra 2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih. Pridobljeno 30. 1. 2018 iz http:// eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PD F/?uri=CELEX:32006R1924&from=en. 40. URL EU (2012). Uradni list Evropske unije. UREDBA KOMISIJE (EU) št. 1047/2012 z dne 8. novembra 2012 o spremembi Uredbe (ES) št. 1924/2006 glede seznama prehranskih tr-ditev. Pridobljeno 30. 1. 2018 iz UREDBA KO­MISIJE (EU) št. 1047/2012 z dne 8. novembra 2012 o spremembi Uredbe (ES) št. 1924/2006 glede seznama prehranskih trditev. 41. USDA (2014). United States Department of Agriculture, Agricultural Research Service National Nutrient Database for Standard Reference Release 28. Pridobljeno 30. 1. 2018 iz https://ndb.nal.usda.gov/ndb/foods/ show/659. 42. Vogel, R.A., Corretti, M.C. in Plotnick, G.D. (2000).The Postprandial Effect of Compo­nents of the Mediterranean Diet on En­dothelial Function. Journal of the American College of Cardiology, 36 (5), 1455–60. 43. Voight, B.F., Peloso, G.M., Orho-Melander, M., Frikke-Schmidt, R., Barbalic, M., Jensen, M.K. idr. (2012). Plasma HDL cholesterol and risk of myocardial infarction: a mendelian randomi­sation study. Lancet, 380 (9841), 572–580. 44. Voon, P.T., Ng, T.K., Lee, V.K. in Nesaretnam, K. (2011). Diets high in palmitic acid (16:0), lauric and myristic acids (12:0 + 14:0), or oleic acid (18:1) do not alter postprandial or fasting pla­sma homocysteine and inflammatory mar­kers in healthy Malaysian adults. Am J Clin Nutr, 94 (6), 451–7. 45. Vysakh, A., Ratheesh, M., Rajmohanan, T.P., Pramod, C., Premlal, S., Girish kumar, B. idr. (2014). Polyphenolics isolated from virgin co­conut oil inhibits adjuvant induced arthritis in rats through antioxidant and anti-inflam­matory action. Int Immunopharmacol, 20 (1), 124–30. 46. Yong, J.W., Ge, L., Ng, Y.F. in Tan, S.N. (2009). The chemical composition and biological properties of coconut (Cocos nucifera L.) wa­ter. Molecules, 14, 5144–5164. 47. Zock, P.L., de Vries, J.H. in Katan, M.B. (1994). Impact of myristic acid versus palmitic acid on serum lipid and lipoprotein levels in he­althy women and men. Arterioscler Thromb, 14 (4), 567–75. Barbara Jakše, mag. kinez. barbara.tursic@gmail.com Svetovanje na podrocju prehrane in gibanja Marko Šibila Prevarani sokoli (mnenje o knjigi) Lani decembra je izšla knjiga Prevarani so- koli avtorjev Ivana Cuka in Aleksa Lea Vesta pri Študijskem centru za narodno spravo. Zelo redko se ucitelji Fakultete za šport od- locamo za pisanje knjig z zgodovinsko te­ matiko – cetudi gre v obravnavanem pri­ meru za tematiko, ki je najtesneje povezana s telesno kulturo na slovenskem. Kolega Cuk in Vest sta v tem smislu s svojim knji­ žnim delom, ki ga tokrat predstavljamo, pravzaprav izstopila iz okvirjev, ki smo jih poznali v preteklosti. Tako v Sloveniji kot tudi v tujini lahko danes najdemo že veliko študij v katerih avtorji obravnavajo kriticna zgodovinska obdobja pred, med in po dru­ gi svetovni vojni povsem drugace kot je bilo to znacilno za tki. "uradno« zgodovino­ pisje. Vecina tovrstnih poskusov je oznace­ nih kot revizionizem in poskus rehabilitacije sodelavcev okupatorja. Naloga avtorjev je bila zato vse prej kot lahka - zgodovinsko relevantna analiza masovnega telesno kul­ turnega sokolskega gibanja na slovenskem v obdobju pred, med ter neposredno po 2. svetovni vojni. Pri tem je bil najtežji oreh, ki sta ga morala streti povezan z ideološkimi vprašanji. Da s svojim raziskovalnim delom mislita resno in da ju zanima zgodovinska resnica v njeni nepotvorjeni podobi prica že osrednje vprašanje, ki sta ga želela s svo­ jim delom razcistiti - »ali je komunisticna partija oz. njen slovenski del zlorabila «levo krilo« sokolov za izvedbo komunisticne re- volucije? Tako »in medias res« že v Uvodu vojne in revolucije. Z omenjeno trditvijo se skavo ter opravila veliko raziskovalno delo pišeta o prevari in zlorabi sokolov. Ker sem globoko strinjam. Zgodovinska znanstvena in neobremenjena spodmaknila tla izpod tudi sam vnet preucevalec razlicnih virov, ki metoda, doslednost in sistematicnost pri nekdaj samo po sebi umevnih »resnic«, ki osvetljujejo dogajanja v naši pol-pretekli zbiranju in analizi arhivskega gradiva je av-jih je zapovedoval LIT.« (Dežman, J., recen­ zgodovini me je knjiga zelo pritegnila in torjema zato pomagala, da sta se lahko izo-zija). Kratica LIT, ki jo je v svoji recenziji upo­ sem jo prebral tako rekoc »na dušek«. Pri gnila subjektivnim in samovoljnim inter-rabil dr. Dežman pomeni »Lingua Imperii tem je bil dodatni motiv dejstvo, ki ga av-pretacijam. Eden izmed recenzentov Titi« oz. ce recemo po domace, jezik Titovi­ torja izpostavljata v svojem delu – da zgo-študije dr. Jože Dežman (avtorja sta mi pri-ne. Dr. Dežman izpelje omenjeni pojem iz dovina, kot so jo pisali komunisticni zma-jazno v branje posredovala tudi celotni re-kratice LTI - Lingua Tertii imperii ali jezik tre­ govalci 2. svetovne vojne in revolucije, cenziji knjige dr. Jožeta Dežmana in dr. tjega rajha, ki ga je zasledil v delu »LTI: zapi­ bremeni vsako razumno razpravo, ki bi lah-Igorja Grdine) zato ugotavlja, da sta »Cuk in ski filologa Viktorja Klempererja«, ki so prvic ko pripomogla k preseganju razklanosti Vest svojo znanstveno odlicnost s športne-izšli leta 1947, nato v številnih nemških izda­ slovenskega naroda zaradi državljanske ga podrocja prenesla v zgodovinsko razi-jah in prevodih v vec sto tisoc izvodih. Klemperer je kot filolog in Jud zapisoval svoja opažanja o nacionalsocialisticnem govoru in njegovem pogubnem vplivu. Dr. Dežman je posebej izpostavil nekaj pou­darkov iz omenjenih Klemperejevih del. Zanimiva se mu zdi trditev, da nacionalso­cialisticni jezik spreminja vsebino in razšir­jenost besed, za splošno dobro uveljavi ti-sto, kar je prej pripadalo posameznikom ali majhnim skupinam, to zapleni za Nacional­socialisticno delavsko partijo Nemcije. Pri­svoji si tisto, kar je bilo prej splošno dobro, prepoji besede, besedne skupine, stavcne oblike s svojim strupom, podredi jezik svo­jemu strašnemu sistemu in s tem dobi v jeziku svoje najmocnejše, najbolj javno in najbolj tajno propagandno sredstvo (Dež-man, J., recenzija). Totalitarni novorek je znacilen tudi za Titovino - Titov imperij v njegovi stalinisticni in morda še bolj v sa­moupravni fazi (Dežman, J., recenzija). Na ta nacin dr. Dežman vzpostavi pomembno vzporednico med totalitarnimi sistemi. Be-sedna in pojmovna zmeda sta v enopartij­skih avtoritarnih družbah namrec pomenila pomemben dejavnik ideološkega preže­manja prebivalstva z enoumjem. Tako kot graficni mojster obdeluje pri tehniki jedka­nja tiskovno plošco s kislino, tako skuša av-toritarni sistem s potvorjenim izrazjem ob-delati ustaljene mišljenjske in custvovale vzorce. Za en in drugi primer velja, da daljši kot je cas izpostavljenosti globlje so »braz­de«. Takšen jezik je bil lahko mnogokrat prignan do absurda in še dobro se spo­mnim, kako se mi je kot gimnazijcu upirala samoupravna latovšcina. Grotesknost se je še posebej zrcalila v pojmih kot je »finaliza­cija bekonskih proizvodov« - kar naj bi po­menilo enako kot prej »klanje prašicev«. Morda so avtorji LIT nezavedno želeli prikri-ti kakšne druge »finalizacije«. Npr. »finaliza­cijo« ali ukinitev Sokolov takoj po 2. svetov­ni vojni. Bolje receno – »samoukinitev«, kot v svoji študiji zapišeta dr. Cuk in dr. Vest. Akt ukinitve pomeni žalostni konec sokolskega gibanja na slovenskem za celotno obdobje socializma. S tem je bil tudi dokoncno po­teptan vsaj navidezno pluralen znacaj Osvobodilne fronte in narodnoosvobodil­nega boja. Prav pluralnost OF je bila za zagovornike komunisticne revolucije na slovenskem »raison d'être« narodnoosvo­bodilnega boja in revolucije ter vseh s tem povezanih dejanj. Dolga leta je namrec kot edina resnica veljalo, da je OF ustanovilo vec enakopravnih skupin – zraven Komuni­stov še Kršcanski socialisti, Kulturniška sku­pina ter Sokoli. Študija pa pod vprašaj po­stavlja predvsem legitimnost sodelovanja slednjih. Kot v svoji recenziji ugotavlja dr. Dežman sta si avtorja postavila temeljno vprašanje, kaj je bilo s Sokoli, da so vstopili v OF? Njun odgovor je presenetljiv. V OF niso vstopili Sokoli, ampak nekaj posame­znikov (Polic, Lubej, Rus), od katerih sta bila prva dva izkljucena iz Sokola, tretji pa ni imel položaja, ki bi mu dovoljeval, da zasto-pa sokole. Zato ugotovita, da poimenova­nje teh ljudi z »levim krilom«, »demokratic­nimi«, »naprednimi« ni ustrezno, tocno je, ce jih poimenujemo komunisticno krilo So-kola (Dežman, J., recenzija). Dr. Igor Grdina pa v svoji recenziji študije navede, da avtor­ja s pomocjo kriticne analize pokažeta, da dogajanje, ki je vodilo v zaton in propad sokolstva, ni bilo spontano, temvec skrbno pripravljeno in vodeno. Bilo je v popolnem skladu s politicno strategijo komunistov v casu po opustitvi paradigme osamljenega nastopanja, ki je vodila do katastrofe ob Hi-tlerjevem prevzemu oblasti v Nemciji. Re-volucionarni marksisti so tedaj sistematic­no zaceli iskati zaveznike, ki so jih poprej iz dogmaticnoideoloških razlogov zavracali. Za razliko od fašistov in nacionalsocialistov, katerih prvaki so se dovolj uspešno spora­zumevali z vrhovi liberalnih, konservativnih in populisticnih strank, so se komunisti na podlagi ruske izkušnje z inteligenco, ki se je v edinstvenih razmerah carstva oblikovala kot poseben, do države permanentno kriti-cen sloj prebivalstva, obrnili zlasti k intelek­tualcem. Prek njih so organizirali pritisk na vodstva demokraticnih strank in organiza­cij, da so sprejela povezovanje s sekcijami Tretje internacionale. A zato se ni prav nic spremenil koncni cilj komunistov. V (ljud­sko)frontnih strukturah so skozi amalgami­ranje vanje vkljucenih gibanj ter skozi izoli­ranje in eliminiranje posameznikov iz vrst le-teh ustvarili primerno okolje za lasten prevzem oblasti. Ta metoda je do polnega izraza prišla v Sloveniji med drugo svetov-no vojno. Revolucija je – kakor je poudaril Janko Pleterski – vedno bila temeljni cilj cla­nov jugoslovanske partije (Grdina, I., recen­zija). Sokoli, katerih svetovnonazorska usmeritev je bila svobodomiselna, so se ko­munistom v Sloveniji zdeli zelo primerno gibanje za uresnicitev njihovih nacrtov. Li-beralni tabor je namrec na naših tleh imel težavo, saj ni mogel najti povsem harmo­nicnega razmerja med državnim in naro­dnostnim patriotizmom. Tudi napetost med Tyrševimi svobodoljubnimi naceli oblikovanja osebnosti in med stvarnostjo v kraljevini Južnih Slovanov, ki jo je kljub vrni­tvi v ustavni in parlamentarno demokratic­ni okvir zaznamovala diktatura kralja Ale-ksandra, ni vzpodbujala enotnosti v sokolskih vrstah. Vse to je vodilo k cepitvam in locitvam v njih in liberalnih krogih na­sploh. Komunisti so potem, ko so s praktici­ranjem politike ljudske fronte zavrgli teorijo o social-fašizmu demokraticnih strank in gibanj, politicno izkoristili takšno stanje in nase navezali pomembne dele sokolske or-ganizacije, ki je imela v mnogih slovenskih krajih tudi obce kulturno poslanstvo. Tako so pridobili zveste sopotnike in zaveznike. Potem ko je ob okupaciji spomladi 1941 prišlo do socialne katastrofe, ki je bila od pariške komune dalje pravzaprav pogoj za izvedbo revolucionarnega prevrata, je nji­hova politika amalgamiranja zaveznikov in eliminacije nasprotnikov dosegla popoln uspeh (Grdina, I, recenzija). Študija na konkretnem primeru podrobno registrira posamezne korake na tej poti. Slednja je sredi dvajsetega stoletja v poli­tiki komunistov dobila status standardne­ga modela. Pred drugo svetovno vojno je prišlo do posameznih poskusov njegovega udejanjenja, med njo pa je najprej triumfi­ral v Sloveniji. Ob koncu velikega spopada se je ta model polastitve oblasti zacel ude­janjati v vseh deželah vzhodno od Zahoda. Komunisticne partije so v okviru procesa njegovega prakticnega apliciranja zavlada­le v vrsti dežel – od Jugoslavije kot celote na jugu (1945) do Ceškoslovaške (1948) in vzhodne Nemcije (1949) na severu (Grdina, I., recenzija). Dr. Dežman v svoji recenziji dodatno zapi­še, da sta avtorja s tem, ko sta dala besedo v titoizmu pozabljenemu avtenticnemu poslanstvu Sokola, nenavadno nazorno predstavila razliko med življenjem Sokola kot enega ustvarjalnih dejavnikov demo­kraticne družbe in komunisticnimi sokoli, ki so zabredli v stalinizem. Dr. Cuk in dr. Vest sta do svojega odgovora prišla v izjemno obsežnem pregledu arhivov. Z upošteva­njem številnih sokolskih arhivov sta dala besedo tudi dejanskim reprezentantom sokolov. Posebej sta poudarila razliko med vrednotami demokraticnih in komunistic­nih sokolov. Razvoj komunisticnih sokolov in ucinek prehoda sokolov na stran komu­nisticne revolucije sta lahko temeljito ana­lizirala, ker sta pregledala 652 spisov pred­vojnih komunistov in okoli 15.000 osebnih dokumentov medvojnih komunistov. Ker je spraševanje o politicni pripadnosti kasnej­ših clanov KP sodilo v obvezni repertoar »spovedi« komunistov, nam njuni rezultati dajo reprezentancni prikaz tako o delova­nju komunisticnega krila sokolov pred voj­no kot med njo. Tudi z dodatnimi prever­janji lahko pritrdimo njunim ugotovitvam (Dežman, J., recenzija). Cuk in Vest z minuciozno argumentacijo dokažeta, da so to hlapcevsko vlogo ko­munisticni sokoli dosledno odigrali tudi vnaprej od Dolomitske izjave do v duhu re-žiranih sodnih procesov izvedene ukinitve Sokola. Avtorja odkrijeta pomemben pre-hod sokolov v vrste komunistov. Že sedaj pa lahko postavimo tezo, da so komunistic­ni sokoli s svojo servilnostjo in nekriticnim sprejemanjem vodilne vloge Komunisticne partije izjemno olajšali izvedbo stalini­sticne revolucije, vzpostavitev totalitarne oblasti KP in njene ohranitve (Dežman, J., recenzija). Dr. Cuk in dr. Vest v svoji analizi opozorita na posebnost angažiranja komunistic­nih sokolov v službi revolucije, ki ga je na svojski nacin izrazil vodilni sokolski renegat Franjo Lubej: »Verjamemo samo tisto kar je napisano s krvjo«. Pred davnimi leti je Vla­dimir Kavcic opozoril, da privezati nase ko­ga s krvjo pomeni, da mora dokazati svojo zvestobo gibanju, ideji, vladarju z umorom tistega, ki ga gibanje, ideja, vladar oznaci­jo za nevrednega. V našem primeru je KP s svojo politicno policijo nacrtno morila vodilne predstavnike predvojne elite, da je izzvala državljansko vojno (Dežman, J., recenzija). Dr. Cuk in dr. Vest v svoji študiji dokažeta, da je bilo komunisticnih sokolov med mo-rilci komunisticne tajne policije nenavadno veliko. Omenimo samo Zvonka Runka, Eda Brajnika – Štefana, Franca Stadlerja – Pepe-ta, Bojana Polaka – Stjenko, Mitjo Ribicica – Cirila. Prvi trije so se odlikovali zlasti z umori v prvem obdobju terorja v Ljubljani, Ribi-cic v najhujši fazi medvojnega terorja leta 1944 na Štajerskem in kot eden vodilnih izvajalcev zlasti režiranih sodnih procesov po vojni, Polak pa je poveljeval slovenski diviziji Korpusa narodne obrambe, ki je bil morilska enota politicne policije pomladi 1945 (Dežman, J., recenzija). Ob primeru komunisticnih sokolov pa lahko vidimo, da so narodni heroji postali pravzaprav samo tisti, ki so se v herojstvo »zapisali s krvjo«: Runko, Stadler, Brajnik, Polak (Ribicic pa je dobil orden junaka socialisticnega dela). Vendar manj s krvjo okupatorjev, bolj s krv­jo žrtev slovenskega stalinizma. Torej so se komunisticni sokoli na krvi rojakov dvignili najviše od drugih »koalicijskih« clenov OF. Kršcanski socialisti in vecina drugih se tako dalec niso podali. Komunisticni sokoli so do smrti vztrajali na okopih titoizma (Dež-man, J., recenzija). Po mnenju recenzenta študije dr. Dežmana sta avtorja dr. Cuk in dr. Vest s študijo vzpo­stavila novo dialoško polje, ki odpira tako nove raziskovalne perspektive kot spodbu­ja nadaljnje odkrivanje resnice, nove inter-pretacije. Preboji pa se dogajajo predvsem na ravni odkrivanja resnice in novih misel­nih poti, ki to odkrivanje in interpretiranje odkritega omogocajo. Delo prof. dr. Ivana Cuka in prof. dr. Aleksa Lea pl. Vesta Prevarani sokoli sodi prav v to pionirsko podrocje (Dežman, J., recenzija). Tudi sam sem preprican, da sta dr. Cuk in dr. Vest opravila izjemno delo. Njun prispe­vek k pojasnitvi temeljnih vrednot na kate­rih je bilo zasnovano sokolsko gibanje ter k razjasnjevanju okolišcin, ki so pred, med in po 2.svetovni vojni dolocili sokolsko uso-do, je izjemen. S tem sta dodala majhen, a neprecenljiv kamencek v mozaiku dejstev s pomocjo katerih se sesuva »edina prava resnica« uveljavljena v slovenski družbi. Ta »resnica« ni bila nic drugega kot skupek mitov pomešanih z ideološko potvorje­nimi interpretacijami razlicnih dogajanj. Dolgo casa edino veljavna »resnica« o av­tenticnem in legitimnem sodelovanju So-kolov v OF je z njunim delom ovržena. Še vec – dejstva, ki jih navajata kažejo, da je bilo sokolstvo zlorabljeno in da so tki. ko­munisticni sokoli izkoristili priljubljenost in razširjenost sokolskega gibanja v povsem politicne namene. Zato bi želel avtorjema na tem mestu cestitati za opravljeno delo. Verjetno samo ona dva vesta koliko casa ter fizicnega in intelektualnega napora je bilo potrebnega za izdelavo študije. Zagotovo mora za tako velik angažma obstajati velika notranja motivacija. Prav zato bi želel za­kljuciti predstavitev z mislijo enega od av-torjev dr. Cuka, ki je na vprašanje novinarja v enem izmed intervjujev na vprašanje »Ali pricakujete, da bo po objavi vaše študije prišlo do popravka ucbeniških in splošno­informativnih zapisov?« odgovoril: »Moja želja vsekakor je, da se moji otroci in vnuki ne bi vec ucili stvari, ki se v bistvu niso zgo­dile oziroma so se drugace zgodile, kot so nam dolgo pripovedovali« (Slovenski cas, april 2018). prof. dr. Marko Šibila, prof. šp. vzg. Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana marko.sibila@fsp.uni-lj.si nove knjige PRVI KORAKI V SVET ŠPORTA Mateja Videmšek, Damir Karpljuk, Dušan Videmšek, Peter Breskvar, Tasja Videmšek (2018). Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport, 199 str. Stopimo v svet športa … … in otroku omogocimo redno izvajanje raznovrstnih športnih dejavnosti s pomocjo sodob­nih, otroku prilagojenih špor­tnih pripomockov in igral. V knjigi »Prvi koraki v svet špor­ta« smo opisali dejavnosti, ki jih lahko izvajajo otroci v predšol­skem obdobju: naravne oblike gibanja, elementarne igre, zna-cilne za naše in tuje kulturno okolje, plesne dejavnosti, igre z žogo, osnove tenisa, kolesarje­nja, rolanja, smucanja, plavanja, pohodništvo itn. Predstavili smo številne igre s poudarkom na medpodrocnem povezova­nju, s katerimi otroci razvijajo gibalne in druge sposobnosti ter usvajajo osnove razlicnih športov. Ob vsaki dejavnosti smo opredelili priporocila ter navedli športne pripomocke, ki jih lahko pri tem uporabljamo. Na koncu smo predstavili tudi gibalni/športni program Mali soncek, ki se uspešno izvaja v vecini slovenskih vrtcev in vkljucuje te dejavnosti. Opisali smo tudi posebnosti športnih dejavnosti otrok s posebnimi potrebami ter vlogo staršev in trenerja pri otrokovem špor­tnem udejstvovanju. Knjiga »Prvi koraki v svet špor­ta« je koristen vir informacij za širok spekter bralcev, saj vsebu­je teoreticne vsebine in praktic­ne nasvete, ki lahko obogatijo in dvignejo kakovost vadbe mlajših otrok. Priporocamo jo predvsem študentom Fakultete za šport, Pedagoške fakultete, športnim pedagogom, vzgoji­teljem v vrtcu, razrednim uci­teljem in nenazadnje staršem ter vsem ostalim, ki delujejo z mladimi na podrocju športa. Mateja Videmšek KOŠARKA V OBDOBJU OSNOVNE ŠOLE Frane Erculj, Blaž Bergant, Dejan Gašparin, Aleš Sila (2018). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport, 369 str. Knjiga, ki jo je nedavno izšla v založbi Fakultete za šport in ob financni pomoci Fundacije za financiranje športnih orga­nizacij v Republiki Sloveniji, po besedah recenzenta, Janeza Drvarica, predstavlja obsežno strokovno gradivo, ki bo po­membno obogatilo ponudbo košarkarske literature v Sloveni­ji. Po knjigi dr. Braneta Dežma­na »Košarka za mlade igralce in igralke« smo tako dobili nov strokovni prirocnik za vse tiste, ki so vpeti v delo z mladimi ko­šarkarji in košarkaricami. Starostno obdobje, ki je obrav­navano v knjigi (od košarkarskih zacetkov do starostne kategori­je U15), predstavlja obdobje najbolj intenzivnega razvoja mladih košarkarjev in košarka­ric. Recemo lahko tudi, da je to obdobje, ko je možnost vpliva na košarkarski in osebnostni razvoj otrok najvecja. Uspešno delo z mladimi razvijajocimi osebnostmi v tem starostnem obdobju in njihov košarkarski razvoj temeljita na t. i. pedago­škem trikotniku otrok – starši – trener. Ker omenjeno obdobje v veliki meri sovpada z obdob­jem osnovnega šolanja, v ome­njeni odnos mocno posega še cetrti deležnik (partner) – šola. Vecji del knjige je namenjen poucevanju (treniranju) košar­karskih znanj v košarkarskih klu­bih in njihovih košarkarskih šo­lah. V delu knjige, ki se nanaša na poucevanje (vadbo) košarke v okviru šolskega sistema, so vsebine in nacin dela prilago­jeni splošni populaciji otrok (re-dni pouk ŠV) ter neselekcioni­rani populaciji, ki kaže povecan interes za košarko (košarka kot interesna dejavnost). Pri pisanju te knjige smo se združili avtorji z izkušnjami na razlicnih podrocjih dela z mla­dimi košarkarji in košarkaricami. Svoje znanje in izkušnje posre­dujemo košarkarski javnosti vsak na svojem podrocju in v tistih starostnih kategorijah, za katere se cutimo najbolj pri­stojni. Ne glede na to pa smo se uskladili v vseh pomembnih vidikih poucevanja (vadbe in treniranja) košarke in v knjigi predstavljamo enotno doktri-no in metodiko poucevanja ko­šarke, ki po našem mnenju daje najboljše rezultate pri delu z mladimi košarkarji in njihovem košarkarskem razvoju. Frane Erculj Matija Jošt, Vedran Hadžic, Primož Pori Pomen vadbe za moc srednje zadnjicne mišice Izvlecek Srednja zadnjicna mišica (v nadaljevanju SZM) sodi v sku­pino mišic medenicnega obroca. Glavna naloga mišice je odmik kolka, druge naloge pa so še notranja in zunanja rotacija ter upogib in izteg kolka. Pravilno delovanje te mišice je kljucno za zagotavljanje proksimalne stabilno­sti pri gibanju spodnjih okoncin, predvsem stabiliziranje medenice v frontalni in transverzalni ravnini. V primeru oslabljene mišicne funkcije SZM lahko pride do nepravil­ne biomehanike spodnjih okoncin, ki pa je pogosto vzrok patelofemoralnemu in iliotibialnem sindromu ter zaradi valgusa v kolenu lahko privede do poškodbe križnih vezi. V clanku smo zato na podlagi aktualne literature predsta­vili vlogo SZM in pomen vadbe za krepitev mišice. V uvo­dnem delu smo opisali anatomijo SZM in predstavili nje-no funkcijo. Nadaljevali smo s pomenom krepitve mišice in posledicami njene šibkosti. Predstavili smo tudi nekaj primerov krepilnih gimnasticnih vaj z razlicno ravnjo akti­vacije mišice v stojecem in ležecem položaju, ki naj bi bile primerne tako za zacetnike kot tudi izkušene športnike, ter podali še smernice za vkljucitev vaj v programe vadb. Kljucne besede: srednja zadnjicna mišica, vadba za moc, vaje za krepitev, anatomija. The importance of strength training of gluteus medius Abstract The gluteus medius belongs in the category of pelvic girdle muscles. The main function of this muscle is to abduct the hip, while it also helps with the internal nad external rotation of the hip and its flexion and extension. A normal functioning of these muscles is key to ensuring proximal stability in movement of the lower extremities, mainly stabilizing the pelvis in the frontal and transversal plane. A weakened muscle function of gluteus medius is often the cause of irregular biomechanics of lower extremities and often causing the patellofemoral and iliotibial syndrome, and may cause injury to the cruciate ligament due to the valgus in the knee. In our contribution we research and explain the function of gluteus medius and the importance of its strength training. We begin with by introducing the anatomy of gluteus medius and its function. We then go on to describe the importance of strengthening this muscle, and the consequences of its weakening. Then we introduce the exercises which are suitable for strength training, which are divided into those performed in a standing and lying position. Finally, we provide guidelines for including these exer­cises into training programs. Key words: gluteus medius, strength training, exercises, anatomy. • Uvod Ucinkoviti gibalni vzorci lahko ohranjajo ustrezno gibalno kinematiko le do tocke, ko najšibkejši clen oz. mišica ne more vzdr­ževati ali proizvajati ustrezne sile. Zaradi tega je koristno, da v trening vkljucimo tudi krepilne gimnasticne vaje, ki ciljajo na šib­kejše oz. na najšibkejšo mišicno skupino v kineticni verigi. S tem bomo preprecili, da bi te mišicne skupine omejevale proizvo­dnjo moci in hitrosti pri vecsklepnih gibih med tekmovanji ali rekreacijo (Stastny, Tufano, Golas in Petr, 2016). Primer takšne šibke mišicne skupine, ki lahko spremeni kinematiko gibanj, je tudi srednja zadnjicna mišica (SZM), zaradi katere se lahko poveca tveganje za nastanek poškodbe in zmanjša športna uspešnost (Leetun, Ireland, Willson, Ballantyne in Davis, 2004; Masuda, Kikuha­ra, Demura, Katsuta in Yamanaka, 2005). Raziskave kažejo, da so najpogostejše pre­obremenitvene poškodbe spodnjih okon-cin patelofemoralni bolecinski sindrom (PFPS), iliotibialni sindrom (tekaško koleno), plantarni fasciitis, poškodbe meniskusa in patelarna tendinopatija (Taunton idr., 2002). Posledica ali vzrok najpogostejšima preobremenitvenima sindromoma (pate­lofemoralni bolecinski sindrom in iliotibi­alni sindrom) bi naj bila ravno šibka SZM, zaradi katere se lahko pojavi tudi valgus v kolenih, ki pogostokrat vodi do pretrganja sprednjih križnih vezi (Stearns in Powers, 2014). Slika 1. Srednja zadnjicna mišica. Vir: (Lippert in Mi­nor, 2011). SZM je pahljacaste oblike in se nahaja pod veliko zadnjicno mišico. Izvira iz zunanje­ga roba crevnicnega grebena (Slika 1: O – origo; izvor), ki zajema crevnicni greben od sprednjega zgornjega dela do zadnje­ga zgornjega dela crevnicnega trna (iliac spine). V zgornjem delu je precej širša in se nato zoži v mocno kito, ki se narašca na zunanjo stran velikega obrtca stegnenice (Slika 1: I – insertio; narastišce). Razdeljena je na tri dele, sprednji, srednji in zadajšnji, ki so približno enaki po volumnu (Ford idr., 2015; O’Sullivan, Smith, in Sainsbury, 2010). Vlakna sprednjega dela tecejo navzdol in nazaj, srednja vlakna pa prehajajo narav­nost navzdol. Vlakna zadajšnjega dela tece­jo navzdol in naprej do vratu stegnenice. .Funkcija SZM Glavna naloga SZM je odmik kolka, vendar se zaradi anatomske postavitve vlaken nje­na aktivnost razlikuje glede na posamezni del. Sprednji del SZM je vkljucen v odmik in notranjo rotacijo kolka ter pomaga pri njegovemu upogibu. Srednja vlakna so vkljucena le pri odmiku kolka, medtem ko zadnja vlakna odmikajo kolk, ga zunanje rotirajo in pomagajo pri iztegu (Lee, Kim in Koo, 2015). Pomembno vlogo ima tudi pri vzdrževanju normalnih vzorcev gibanja medenice in spodnjih okoncin pri dejavno­stih, kot so hoja, tek in stanje na eni nogi. Pri teh aktivnostih zaradi dela SZM medenica na podpirajoci strani ostane na mestu ali se celo vzdigne in omogoci nogi, da naredi naslednji korak. Za zagotavljanje podpore pa ni pomembna le SZM, ampak pomaga­jo tudi druge mišice, kot so mala zadnjic­na mišica (m. gluteus minimus), napenjalka stegenske ovojnice (m. tensor fasciae latae) in velika zadnjicna mišica (m. gluteus maxi-mus). SZM in velika zadnjicna mišica skupaj omogocata stabilnost kolcnega sklepa in vzdržujeta ustrezno poravnavo med kol­kom in kolenom. S tem ucinkovito prena­šata sile skozi kolk. V primeru šibkosti teh mišic se to kaže v spremenjeni biomehaniki medenice in stegnenice, kar je povezano s patologijami spodnjih okoncin, naštetimi v prejšnjem poglavju. To še posebej pride do izraza, ko odmikalke in zunanji rota-torji kolka ne morejo proizvesti dovolj sile med prenašanjem teže. Zaradi tega pride do prevelikega primika in notranje rotacije kolka, valgusa v kolenih in padca medenice (Macadam, Cronin, in Contreras, 2015). Da bi prekrili šibkost SZM, posamezniki sprejmejo nove gibalne vzorce, ki se ka­žejo s kompenziranjem v spodnjem delu hrbta, kolenu in kolku. To se pogosto kaže v istostranskem nagibu trupa (nagib trupa na stran stojne noge – Slika 2a), saj s tem premaknejo vektor sile na tla bliže središcu kolcnega sklepa in s tem zmanjšajo zahteve Slika 2. Istostranski nagib trupa. Pridobljeno iz: http://images.slideplayer.com/38/10775903/slides/ slide_42.jpg odmikalk kolka. Ali pa naredijo odmik kolka in pretiran lateralni odmik medenice zaradi povecane aktivnosti kvadrataste ledvene mišice (Slika 2b) (Macadam idr., 2015; Naka­gawa, Moriya, Maciel, in Serrão, 2012). Po­sledicno prihaja do spremenjene mehani­ke spodnjih okoncin, zaradi cesar pride do bolecinskih stanj, kot so patelofemoralni in iliotibialni sindrom, kronicna nestabilnost gležnja in bolecina v spodnjem delu hrbta (Barton, Lack, Malliaras in Morrissey, 2013; Macadam idr., 2015; Nakagawa idr., 2012; Rowe idr., 2007). .Vadba za moc SZM Rezultati raziskav, ki smo jih preucili, kažejo, da bi bilo koristno krepiti SZM v rehabili­tacijske in preventivne namene. Mocnejše odmikalke izboljšajo biomehaniko pristaja­nja, kar zmanjša možnost poškodbe križnih vezi. Odpravljale pa naj bi tudi bolecinska stanja, opisana v prejšnjem poglavju (Fre-dericson idr., 2000; Rowe idr., 2007; Stearns in Powers, 2014). Poleg tega je moc SZM pomembna v športih, kjer prihaja do nena­dnih sprememb smeri in je potrebna ustre­zna moc in stabilizacija med prenosom te­že na eno nogo. Zaradi narave kontaktnih športov in vloge medenice, da stabilizira in vzdrži sile, bi morala biti krepitev SZM vklju-cena v športih, kjer je potrebna unilateralna podpora med telesnimi kontakti (Stastny idr., 2016). Za krepitev SZM obstaja veliko vaj, ki jih lahko delimo glede na položaj telesa ob izvajanju vaje: stojece, sedece in ležece. Te pa lahko delimo še na kompleksne in izo­lirane vaje. Za ucinkovit program krepitve Tabela 1 Vaje v ležecem položaju za SZM (Boren idr., 2011; Stastny idr., 2016) Vaje z nižjim odstotkom MVC 40–60 % Ime vaje fotografija Odmik kolka iz bocne leže, nogi pokrceni (Clamshell). Odmik kolka iz bocne leže z zunanjo rotacijo (Side-lying hip abduction external rotation). Vaje z višjim odstotkom MVC: > 60 % Notranja rotacija kolka iz bocne leže, nogi pokrceni (Clamshell). Bocna opora na podlahti, odmik zgornje noge (Side plank on one leg). mišice je potrebno izbrati tiste vaje, ki bo-do dosegle ustrezno mišicno aktivacijo za povecanje moci. Sodec po raziskavah je za povecanje moci potrebno delati z najmanj 40–60 odstotki maksimalne prostovoljne izometricne kontrakcije (MVIC) (Macadam idr., 2015; MacAskill, Durant in Wallace, 2014). Zato bomo glede na pregledano li­teraturo prikazali vaje z ustrezno elektromi­ografsko aktivacijo v stojecem in ležecem položaju. Vaje so v oklepaju poimenovane tudi v angleškem jeziku. Izmed prikazanih vaj imajo najvišjo ak­tivacijo pocep na eni nogi 2 z 82 % MVC, kontralateralni izpadni korak z 90 % MVC in stranska opora na eni nogi s 103 % MVC. Zaradi tega so tudi najprimernejše za izku­šene športnike in rekreativce. Tabela 2 Vaje v stojecem položaju za SZM (Macadam idr., 2015; Stastny, Tufano, Golas, in Petr, 2016) Vaje v stojecem položaju za SZM Vaje z nižjim odstotkom MVC 40–60 % Ime vaje Fotografija Izteg kolka na eni nogi (Single limb deadlift). Bocno stopanje na stopnico (Lateral step up). Vaje z višjim odstotkom MVC: > 60 % Kontralateralni izpadni korak (Contralateral lunge). Bocna hoja z elasticnim trakom nad gležnji (Lateral stepping band at the ankle). Pocep na eni nogi (Single leg squat). 132 .Smernice vkljucitev krepilnih vaj v vadbo Vecsklepne kompleksne vaje, kot so pocep, mrtvi dvig in izpadni koraki, lahko dodatno obremenimo in so zato primernejše za špor­tnike in rekreativce, ki želijo povecati moc. Pri teh vajah lahko postopoma stopnjujemo intenzivnost in s tem povecamo hormonski odziv, zaradi cesar so te vaje bolj ucinkovite pri povzrocitvi povecanja funkcionalne mo­ci SZM. Prav tako je vecja sila, ki je potrebna za premagovanje obremenitve, bližje silam, ki se pojavijo med tekmovanji (Stastny idr., 2016). Druge vaje, ki so vecinoma enoskle­pne ali izvedene z lastno težo, kot so odmiki kolka in opore, so primernejše v rehabilitativ­ne namene ali kot dodatne vaje v programu. Tiste, ki imajo EMG aktivacijo višjo od 60 % MVC, vecinoma zahtevajo vecjo stabilizacijo medenice in trupa ter za zacetnike niso pri-porocljive. Prav tako se odsvetuje uporaba nestabilnih podlag za krepitev SZM, saj naj bi bila aktivacija mišice manjša kot pri enaki vaji na stabilni podlagi (Boren idr., 2011; Sta-stny idr., 2016). Priporocila za vadbo SZM za splošno popu­lacijo po Stastnyju idr. (2016): – Program vadbe moci naj bi vkljuceval 3–5 serij na vajo, odvisno od ravni zmogljivosti posameznika. – Vecsklepne vaje z dodatnim bremenom izvajamo na zacetku treninga pred manj kompleksnimi in z lastno težo izvedenimi vajami. – Po obdobju neaktivnosti vaje za SZM iz­vajamo po subjektivno zaznanem naporu z eno- do dveminutnimi pavzami. Šele ko se privadimo na te obremenitve, zacnemo z dodajanjem napora glede na 1RM in po­daljšamo odmore na 3–5 minut. – V primeru neravnovesja moci SZM med okoncinama so unilateralne vaje primer-nejše od bilateralnih, saj je pri njih aktivacija SZM bistveno vecja. Za število ponovitev in intenzivnost se orientiramo po šibkejši stra­ni, ki jo tudi prvo obremenimo. – V želji po povecevanju moci moramo obre­menitev stopnjevati od treninga do trenin­ga, zraven pa zmanjševati število pono­vitev in povecevati število serij. Ce vaji ne moremo dodajati obremenitve, izvajamo vec ponovitev, da povzrocimo izcrpanost. .Sklep SZM se zaradi anatomske postavljenosti vlaken deli na tri dele, aktivnost pa se raz­likuje glede na posamezni del. Zato odmik kolka ni edina aktivnost SZM, ampak so-deluje tudi pri notranji in zunanji rotaciji kolka ter pomaga pri vzdrževanju normal-nih vzorcev gibanja medenice in spodnjih okoncin. Ravno zaradi te kompleksne vlo­ge SZM je njena šibkost pogosto vzrok spremenjene biomehanike, bolecinskih stanj in povecane možnosti za poškodbe, kot so patelofemoralni sindrom, iliotibialni sindrom, valgus kolena in poškodba kri­žnih vezi. Z izvajanjem vaj za krepitev SZM izboljšamo biomehaniko spodnjih okon-cin ob doskoku in pocepu in s tem lahko zmanjšamo možnost nastanka poškodbe. Prav tako vkljucitev vaj pospeši rehabili­tacijo zgoraj omenjenih poškodb in hitre­je odpravi bolecino. Ustrezna moc SZM je pomembna tudi pri vseh športih, kjer prihaja do nenadnih sprememb smeri in kontaktov med nasprotniki. Zaradi narave kontaktnih športov in vloge medenice, da prenaša skupek sil, ki nastajajo v spodnjih okoncinah, bi morala biti krepitev SZM v vseh programih treninga za moc. .Literatura 1. Barton, C. J., Lack, S., Malliaras, P. in Morrissey, D. (2013). Gluteal muscle activity and patello-femoral pain syndrome: a systematic review. Br J Sports Med, 47(4), 207–214. https://doi. org/10.1136/bjsports-2012-090953 2. Boren, K., Conrey, C., Le Coguic, J., Paprocki, L., Voight, M. in Robinson, T. K. (2011). Electro­myographic analysis of gluteus medius and gluteus maximus during rehabilitation exer­cises. International Journal of Sports Physical Therapy, 6(3), 206–223. 3. Ford, K. R., Nguyen, A.-D., Dischiavi, S. L., Hegedus, E. J., Zuk, E. F. in Taylor, J. B. (2015). An evidence-based review of hip-focused neuromuscular exercise interventions to ad­dress dynamic lower extremity valgus. Open Access Journal of Sports Medicine, 6, 291–303. https://doi.org/10.2147/OAJSM.S72432 4. Fredericson, M., Cookingham, C. L., Chaud­hari, A. M., Dowdell, B. C., Oestreicher, N. in Sahrmann, S. A. (2000). Hip abductor wea­kness in distance runners with iliotibial band syndrome. Clinical Journal of Sport Medicine: Official Journal of the Canadian Academy of Sport Medicine, 10(3), 169–175. 5. Lee, J.-W., Kim, Y.-J. in Koo, H.-M. (2015). Ac­tivation of the gluteus medius according to load during horizontal hip abduction in a one-leg stance. Journal of Physical The­rapy Science, 27(8), 2601–2603. https://doi. org/10.1589/jpts.27.2601 6. Leetun, D. T., Ireland, M. L., Willson, J. D., Bal­lantyne, B. T. in Davis, I. M. (2004). Core stabi­lity measures as risk factors for lower extre­ mity injury in athletes. Medicine and Science in Sports and Exercise, 36(6), 926–934. 7. Macadam, P., Cronin, J. in Contreras, B. (2015). AN EXAMINATION OF THE GLUTEAL MUSCLE ACTIVITY ASSOCIATED WITH DYNAMIC HIP ABDUCTION AND HIP EXTERNAL ROTATION EXERCISE: A SYSTEMATIC REVIEW. Internati­onal Journal of Sports Physical Therapy, 10(5), 573–591. 8. MacAskill, M. J., Durant, T. J. S. in Wallace, D. A. (2014). GLUTEAL MUSCLE ACTIVITY DURING WEIGHTBEARING AND NON-WEIGHTBEA­RING EXERCISE. International Journal of Sports Physical Therapy, 9(7), 907–914. 9. Masuda, K., Kikuhara, N., Demura, S., Katsuta, S. in Yamanaka, K. (2005). Relationship be­tween muscle strength in various isokinetic movements and kick performance among soccer players. The Journal of Sports Medicine and Physical Fitness, 45(1), 44–52. 10. Nakagawa, T. H., Moriya, E. T. U., Maciel, C. D. in Serrão, F. V. (2012). Trunk, pelvis, hip, and knee kinematics, hip strength, and gluteal muscle activation during a single-leg squat in males and females with and without pa-tellofemoral pain syndrome. The Journal of Orthopaedic and Sports Physical Therapy, 42(6), 491–501. https://doi.org/10.2519/jo­spt.2012.3987 11. O’Sullivan, K., Smith, S. M. in Sainsbury, D. (2010). Electromyographic analysis of the three subdivisions of gluteus medius du­ring weight-bearing exercises. Sports Me­dicine, Arthroscopy, Rehabilitation, Therapy in Technology: SMARTT, 2, 17. https://doi. org/10.1186/1758-2555-2-17 12. Rowe, J., Shafer, L., Kelley, K., West, N., Dun­ning, T., Smith, R. in Mattson, D. J. (2007). Hip Strength and Knee Pain in Females. North American Journal of Sports Physical Therapy : NAJSPT, 2(3), 164–169. 13. Stastny, P., Tufano, J. J., Golas, A. in Petr, M. (2016). Strengthening the Gluteus Medius Using Various Bodyweight and Resistance Exercises. Strength and Conditioning Jour­nal, 38(3), 91–101. https://doi.org/10.1519/ SSC.0000000000000221 14. Stearns, K. M. in Powers, C. M. (2014). Impro­vements in hip muscle performance result in increased use of the hip extensors and abductors during a landing task. The Ameri­can Journal of Sports Medicine, 42(3), 602–609. https://doi.org/10.1177/0363546513518410 15. Taunton, J. E., Ryan, M. B., Clement, D. B., McKenzie, D. C., Lloyd-Smith, D. R. in Zum­bo, B. D. (2002). A retrospective case-control analysis of 2002 running injuries. British Jour­nal of Sports Medicine, 36(2), 95–101. Matija Jošt, dipl. kin. Študent Fakultete za šport, smer kinezioterapija jostmatija@gmail.com 133 Jan Filipic, Milan Coh Trendi razvoja olimpijskega teka na 100 metrov Izvlecek Namen študije je bil analizirati trende olim­pijskega sprinterskega teka na 100 metrov v obdobju zadnjih 28 let. Ugotavljali smo razvoj in spremembe na podrocju rezulta­tov teka na 100 metrov, starost, morfološke spremenljivke in reakcijske case sprinterjev ter primerjali razlike med spoloma. V študiji smo na podlagi podatkov, pridobljenih iz spletnega vira, analizirali 128 sprinterjev in sprinterk, ki so nastopili na olimpijskih igrah v finalnih tekih na 100 metrov v obdobju 1984–2012. Podatke smo statisticno obde­lali s pomocjo IBM SPSS Statistics 20 in za ugotavljanje razlik med spoloma uporabili ANOVO. Rezultati so pokazali, da se trendi razvoja olimpijskega teka na 100 metrov pri obeh spolih tekmovalcev razlicno spremi­njajo in da razlicno stari ter v morfoloških znacilnostih neenaki sprinterji in sprinterke dosegajo vrhunske rezultate, znotraj katerih so izjemno majhne razlike. Kljucne besede: olimpijske igre, šprinterski tek na 100 metrov, morfološke spremenljivke, reakcijski cas, trend. Developmental trends of the olympic games’ 100-meter sprint Abstract The aim of the research is to analyse the trends of the Olympic Games’ 100-meter sprint from the last 28 years. Within the frame­work of the present graduation thesis, the changes in the following fields were established: the results of the 100-meter sprint, the age of the athletes, some morphological variables of the competitors, the reaction times and the gender differences were compared. Comprised within the research, which is gathered online, is the data analysis of the 128 male and female sprinters who participated in the final 100-meter sprint events at the Olympic Games between 1984 and 2012. The data was statistically proc­essed utilizing IBM SPSS Statistics 20 software. In order to determine the gender differences, an ANOVA was used. According to the results of the analysis, the developmental trends of the Olympic’s 100-meter sprint are changing differently for both female and male competitors. The sprinters of different ages and morphological characteristics are achieving top results with extremely small differences. Key Words: Olympic Games, 100-meter Sprint, Morphological Variables, Reaction time, Trend. .Uvod Tek na 100 metrov je najkrajša olimpijska sprinterska disciplina. Že od nekdaj velja za kraljevo disciplino atletike. Finale teka na 100 metrov na Olimpijskih igrah (OI) je približno deset sekund trajajoc spektakel najhitrejših zemljanov na svetu, ki si ga po zadnjih ocenah nekaterih televizijskih hiš ogleda vec kot milijarda ljudi in je nedvo­mno najbolj gledana atletska disciplina na tovrstnih dogodkih. Prvi svetovni rekord pri sprinterjih je Med-narodna atletska organizacija (IAAF) pri­znala leta 1912, ko sta bila s casoma 10,6 sekunde najhitrejša Don Lippincott in Jackson Scholz. Pri sprinterkah je bil prvi in uradno zabeleženi svetovni rekord leta 1922 s strani Mednarodne federacije športa žensk (FSFI), ki se je leta 1936 združila z IAAF. Leta 1975 je IAAF sprejela avtomatsko ele­ktronsko merjenje rekordnih casov za tek­movanja do 400 metrov, dve leti kasneje pa za sprinterske discipline zahtevala merjenje casa na stotinko sekunde natancno. Jim Hi­nes s casom 9,95 sekunde, Wyomia Tyus in Renate Stecher, obe s casom 11,07 sekunde na 100 metrov, so vsi zmagovalci OI iz le­ta 1968 oziroma 1972 in s tem postali prvi rekorderji z elektronsko izmerjenim casom. Sedaj svetovni rekord pri sprinterjih znaša 9,58 sekunde in je v lasti Usaina Bolta, pri sprinterkah pa najhitrejši cas pripada Flo­rence Griffith – Joyner z 10,49 sekunde. Do 21. junija 2011 je IAAF pri sprinterjih v teku na 100 metrov priznala 67 veljavnih rekor­dov, pri sprinterkah pa 43 rekordov. Namen študije je ugotoviti trende sprinter-skega teka na olimpijskih igrah v obdobju od leta 1984 do 2012. Ugotavljali in primer-jali smo razvoj in spremembe na podrocju rezultatov, reakcijskih casov, morfoloških karakteristik sprinterjev in sprinterk na 100 metrov. Ugotoviti smo želeli tudi razlike med spoloma. Tabela 1 .Metode dela Vzorec merjencev V opazovani vzorec so bili vkljuceni sprin­terji in sprinterke, ki so tekmovali v finalu te­ka na 100 metrov med letoma 1984 in 2012 na OI. Nanizanih je bilo osem OI v obdobju 28 let in na vsakih igrah je tekmovalo 8 fina­listov in 8 finalistk teka na 100 metrov. Vseh tekmovalcev skupaj je bilo torej 128, od tega je 64 sprinterjev in 64 sprinterk, razen pri spremenljivkah reakcijskega casa, kjer je bilo 63 sprinterjev in 64 sprinterk, ter konc­nega casa in povprecne hitrosti teka, kjer je 120 tekmovalcev, od tega 58 sprinterjev in 62 sprinterk. Vzorec spremenljivk Dolocili smo dva sklopa spremenljivk. Prvi sklop predstavljajo spremenljivke, ki smo jih pridobili na spletni strani in so izmerje­ne, drugi sklop pa so spremenljivke, ki so izpeljane iz le-teh in so izracunane. To sta bili indeks telesne mase (ITM) in povprecna hitrost teka, ostale so starost, telesna višina, telesna teža, koncni cas na 100 metrov in reakcijski cas. Med morfološke spremen­ljivke smo šteli telesno težo, indeks telesne mase in telesno višino. Nacin zbiranja podatkov Osnovni vir podatkov je predstavljala sple­tna stran http://www.sports-reference. com/olympics/. Casi na OI so bili izmerje­ni s pomocjo treh razlicnih svetovnih in uradnih casomerilnih organizacij Omega, Seiko in Swatch. Morfološke znacilnosti sprinterjev in sprinterk v teku na 100 me-trov, najdene na isti spletni strani, so bile izmerjene po standardnih postopkih an-tropološkega merjenja. Metode obdelave podatkov Podatke smo obdelali s programsko opre-mo Microsoft Office Excel 2007 in IBM SPSS Statistics 20. Osnovna statistika (srednja vrednost, standardni odklon, najvecja in najmanjša vrednost) je bila opravljena na podatkih reakcijskega casa, koncnega ca-sa, povprecne hitrosti, starosti, telesne te­že, višine in ITM-ja. Trende smo prikazali s histogrami in z linearno crto tako, da smo izracunali povprecne vrednosti za vsake OI. Za ugotavljanje razlik med spoloma in posameznimi skupinami v posameznih obdobjih v srednjih vrednostih spremen­ljivk smo uporabili test ANOVA. Testiranje statisticne znacilnosti razlik smo ugotavljali na ravni 5-odstotnega tveganja. .Rezultati in razprava Primerjava osnovne statistike spremenljivk starosti, višine, teže, indeksa telesne mase, koncnega casa, hitrosti teka in reakcijskega casa za sprinterje in sprinterke ter prever­janje statisticne znacilnosti med spoloma in posameznimi skupinami na posameznih OI s testom ANOVA. Iz Tabel 1 in 2 osnovne statistike spremen­ljivk sprinterjev in sprinterk na 100 metrov v celotnem opazovanem casovnem obdo­bju vidimo, da se starost tekmovalcev gi­blje med 19. in 36. letom, starost tekmovalk pa med 19. in 40. letom starosti. Povprecni starosti, ki je pri sprinterjih 25,3 in pri sprin­terkah 26,3 leta, se med obema spoloma razlikujeta za približno eno leto. Povprecna višina sprinterjev je za kar 14 cm ali 8,5 % višja od povprecne višine sprinterk, v teži pa je ta razlika celo 20 kg oziroma 32,6 %, zato je pricakovano ITM pri sprinterjih višji za 2,7 oz. 12,8 %. Povprecna teža sprinter-jev namrec znaša 78,6 kg, višina 181,7 cm, medtem ko je pri sprinterkah povprecna teža 59,2 kg in višina 167,5 cm. Podobne rezultate je dobil tudi Uth (2005), ki je pre-uceval case 50 najhitrejših sprinterjev in sprinterk na 100 metrov na svetu. Povprec­na starost sprinterjev je znašala 25,58 let, Osnovne statisticne znacilnosti spremenljivk sprinterjev s testom ANOVA v obdobju 1984–2012 OSNOVNA STATISTIKA ANOVA Spremenljivke NMin MaxMean SDSkew Kurt Sig. (znotraj spolov) Sig. (med spoloma) Sprinterji Hitrost (m/s) 58 9,66 10,38 9,99 0,156 0,017 -0,103 0,000 0,000 Reakcijski cas (sek) 63 0,124 0,216 0,160 0,020 0,573 -0,025 0,008 0,003 Starost (leta) 64 19,00 36,00 25,34 3,330 0,549 0,491 0,022 0,189 Višina (cm) 64 170,00 196,00 181,73 5,985 0,718 -0,259 0,287 0,000 Teža (kg) 64 67,00 94,00 78,56 6,392 0,646 -0,038 0,517 0,000 Tabela 2 Osnovne statisticne znacilnosti spremenljivk sprinterk s testom ANOVA v obdobju 1984–2012 Sprinterke OSNOVNA STATISTIKA ANOVA Spremenljivke N Min Max Mean SD Skew Kurt Cas (sek) 62 10,54 11,62 11,05 0,188 0,302 0,856 0,000 0,000 Hitrost (m/s) 62 8,61 9,49 9,06 0,153 -0,150 0,745 0,000 0,000 Reakcijski cas (sek) 64 0,128 0,253 0,172 0,026 0,930 1,077 0,000 0,003 Starost (leta) 64 19,00 40,00 26,25 4,361 1,280 1,883 0,114 0,189 Višina (cm) 64 157,00 181,00 167,53 5,773 0,423 -0,525 0,938 0,000 Teža (kg) 64 52,00 68,00 59,23 4,151 -0,034 -0,633 0,566 0,000 Indeks telesne mase 64 18,04 24,09 21,13 1,487 0,020 -1,028 0,275 0,000 Legenda: število atletov (N), minimalni (MIN) in maksimalni (MAX) rezultat, povprecna vrednost (MEAN), standardni odklon (SD), koeficient variabilnosti: skewness (SKEW) in kurtosis (KURT), statisticna znacilnost na ravni 5-odstotnega tveganja (SIG.). sprinterk 25,7 let, povprecna telesna višina sprinterjev 180,24 cm, sprinterk 167,8 cm, povprecna teža telesa sprinterjev 77,02 kg, sprinterk 58,15 kg in povprecni ITM sprin­terjev 23,69 in sprinterk 20,64. Sklepamo lahko, da se najboljši sprinterji in sprinterke po telesnih znacilnostih in starosti skorajda ne razlikujejo. Najhitrejši cas je pri sprinterjih dosegel Usa-in Bolt na zadnjih OI v Londonu in je tudi najvišji tekmovalec s 196 cm, pri sprinter-kah pa je najhitreje tekla Florence Griffith Joyner leta 1988. Razlika med povprecnimi casi na 100 metrov med obema spoloma znaša dobro sekundo. Sodec po koncnem casu sta prej omenjena tekmovalca dose-gla najvišji povprecni hitrosti teka na 100 metrov, in sicer je pri sprinterjih ta vrednost 10,38 m/s pri sprinterkah pa 9,49 m/s. Razli­ka povprecne hitrosti teka na vseh OI je pri sprinterkah za 0,93 m/s nižja kot pri sprin­terjih, izraženo v procentih je to 10,26 %. Sprinterji dosegajo nižje povprecne vre­dnosti reakcijskih casov kakor sprinterke, kar pomeni, da je njihov reakcijski cas za 7 % boljši od reakcijskega casa sprinterk. Razlika v povprecnih reakcijskih casih med sprinterji in sprinterkami je tudi statisticno znacilna (p = 0,003). Da so najboljši sprin­terji izjemno izenaceni v štartni akciji, vidi-mo na podlagi odklonov od povprecnih vrednosti reakcijskih casov, ki pri sprinterjih in sprinterkah nihajo najvec do 0,026 se­kunde, kar je izjemno malo in enako doka­zuje tudi študija Moravca, Ruzicka, Susanka, Dostala, Kodejsa in Noska, M. (1988). Možen vzrok za slabše povprecne reakcij­ske case sprinterk je mogoce iskati v teh­nologiji štartnih blokov. Do pred kratkim je veljalo, da se štartna reakcija konca takrat, ko atlet preseže silo 25 kg na eno izmed opor štartnega bloka, kar je iz vidika giba­nja nenaravno. Sedaj se je to spremenilo in reakcijo giba doloca strmina krivulje si­le. Najnižja vrednost reakcijskega casa po pravilih znaša 100 ms, vse, kar je manj, se smatra kot napacen štart. Nekateri razisko­valci trdijo, da dolocena meja atletom ne omogoca najhitrejših štartov, saj obstaja tudi nekaj študij, ki dokazujejo, da lahko sprinterji presežejo mejo 100 ms. Vrednosti so v nekaterih primerih lahko celo nižje od 80 ms. Ker je strmina krivulje narašcajoce sile, ki deluje na štartne bloke, povezana s sposobnostjo razvijanja sile v cim krajšem casu, je nedvomno, da sprinterke mejo 25 kg dosežejo pozneje kot sprinterji (Komi, Ishikawa and Salmi, 2009). Najnižji zabeležen reakcijski cas pri sprinter-jih je 0,124 s, pri sprinterkah pa 0,128 s, kar pomeni, da je razlika zelo majhna. Glede na statisticne analize reakcijskih casov na glav­nih tekmovanjih je 130 ms ali manj odlicen rezultat pri sprinterjih in 135 ms ali manj pri sprinterkah (Gambeta, 1991). Casi najboljših sprinterjev znašajo nekje med 100 do 600 ms, vecina vrednosti pa je v obmocju okoli 160 do 300 ms (Martin and Buoncristiani, 1995), Schmolinsky (2000) pa navaja, da dobri sprinterji dosegajo reakcijske case od 0,12 do 0,18 s. Pricakovali smo zelo niz­ke povprecne vrednosti reakcijskih casov, saj so Bracic in Coh (2009), Babic (2008) in Moravec, Ruzicka, Susanka, Dostal, Kodejs in Nosek (1988) v svojih raziskavah ugoto­vili, da se reakcijski casi v teku na 100 me-trov in tudi ostalih sprinterskih disciplinah izboljšujejo s pomembnostjo tekmovanja. To pomeni, da atleti z višanjem ravni tek­movanja stopnjujejo svojo pripravljenost in osredotocenost na hiter štart in reakcijski cas, in ker OI nedvomno spadajo med naj­pomembnejša tekmovanja v karieri špor­tnikov, so ti s pomocjo ustreznega nacrto­vanja (ciklizacije) treningov v tem casu prav gotovo na najvišji možni ravni zmogljivosti in pripravljenosti. Rezultatski trendi med sprin­ terji in sprinterkami na OI S Slike 1 lahko ugotovimo, da se povprecni koncni casi finalnih skupin olimpijskega teka na 100 metrov zmanjšujejo. Tako pri sprin­terjih kot pri sprinterkah je viden napredek. Pri sprinterkah se torej trend razvoja casov na 100 metrov izboljšuje oziroma povprec­na hitrost sprinterk, ki je neposredno pove­zana z rezultatom teka na 100 metrov, nara-šca. Za sprinterje bi lahko dejali, da je trend razvoja rezultatov iz vsakega olimpijskega obdobja konstanten. Nekoliko slabši pov­precni rezultati so nastopili leta 1984, 1992 in 2000, a so te razlike zelo majhne. Najvecji preskok je bil dosežen v zadnjem obdobju. To potrjujejo na novo doseženi olimpijski rekordi teka na 100 metrov Usaina Bolta. Pri sprinterkah je trend razvoja manj izrazit kot pri sprinterjih, kar pomeni, da je njihov na­predek v tem obdobju manjši, je pa ociten. Pri slednjih je dinamika razvoja rezultatov bolj razgibana kot pri sprinterjih. Leta 1988 in 1992 so sprinterke dosegale najboljše case, potem pa je sledila stagnacija rezul­tatov. Razlog za dobre rezultate v finalnem teku leta 1988 je bil premocan veter v hrbet (3 m/s). Casi teka so se na naslednjih štirih OI dvignili nad mejo 11 sekund, med njimi pa je bila najpocasnejša finalna skupina sprinterk iz leta 2000. Najboljši povprecni cas celotnega opazovanega obdobja so sprinterke dosegle na zadnjih OI. Trendi reakcijskih casov med sprinterji in sprinterkami na OI Sprinterji dosegajo nižje vrednosti pov­precnih reakcijskih casov kot sprinterke tako skozi celotno obdobje kot tudi skozi posamezne OI, izjema sta leti 1988 in 2012, ko so sprinterke dosegle malenkost boljše reakcijske case (Slika 2). Zanimivo je, da je trend povprecnih reakcijskih casov sprin­terk v teku na 100 metrov rahlo negativen, pri sprinterjih pa trend stagnira. Pri sprin­terkah je torej padec reakcijskih casov vecji kot pri sprinterjih, pri katerih tega ne mo-remo trditi. Najvecjo spremembo dinamike Tabela 3 reakcijskih casov lahko opazimo leta 2000 pri obeh spolih tekmovalcev. Povprecni reakcijski casi tekmovalcev so bili v tem le­tu namrec ocitno slabši kot v letih prej, pri sprinterjih je bila sicer razlika manjša kot pri sprinterkah. Po letu 2000 zasledimo pozitiven trend razvoja reakcijskih casov pri obeh spolih tekmovalcev, ki se pocasi poravnava s pre­teklimi povprecnimi vrednostmi reakcijskih casov, in sicer pri sprinterjih nekoliko bolj. Prvi vzrok je mogoce iskati v novem nacinu štarta. Od leta 1995 so na svetovnih prven­stvih zaceli uporabljati tako imenovano »ti-ho« štartno pištolo, na OI leta 1996 in 2000 pa je niso. Pri klasicni »glasni« štartni pištoli na pok so se pojavljale težave z razlicno oddaljenostjo atletov od štartne pištole, ki jo je držal štarter v roki, dvignjeno visoko v zrak. V trenutku poka štartne pištole je zvok, ki po zraku potuje s hitrostjo pribli­žno 350 m/s, prišel prej do tistih, ki so bili bližje štarterju. Že v potovanju zvoka so se pojavljale razlike, kaj šele v zaznavanju in odzivu štartne akcije atletov na zvocni si-gnal. Zato so uporabili novo tehniko štarta s »tiho« pištolo. Ta je bila povezana z vsakim štartnim blokom, ki je zadaj imel vgrajeno zvocno napravo in tako zagotovil atletom, da so vsi imeli enake možnosti oziroma so vsi bili enako oddaljeni od zvocne napra­ve, iz katere je pripotoval elektricni signal zvoka štartne pištole (Lennart and Dapena, 2003). Drugi vzrok pa je v uvedbi dveh novih pra­vil napacnega štarta v tekaških atletskih di­sciplinah. Do konca leta 2002 je vsak atlet imel pravico do enega napacnega štarta, ne da bi bil pri tem pocetju diskvalificiran. Od zacetka leta 2003 naprej pa je zacelo veljati prvo novo pravilo enega napacnega štarta na tekmo, kar pomeni, da je kateri koli atlet, ki je v ponovljeni štartni proce­duri prehitro štartal, bil izkljucen iz tekmo­vanja brez možnosti ponovnega štarta. Prve OI, ki so bile deležne novega pravila, so bile leta 2004 v Atenah. Ugotovljeno je bilo, da se od uvedbe tega novega pravila tendenca reakcijskih casov na 100 metrov pri obeh spolih ni poslabšala (Ditrolio and Osnovna statistika povprecnih reakcijskih casov po spolu in rasi Legenda: število atletov (N), minimalni (MIN) in maksimalni (MAX) rezultat, povprecna vrednost (MEAN) in standardni odklon (SD). Kilding, 2004). Ugotovili smo, da se je trend razvoja reakcijskih casov po uvedbi novega pravila leta 2003 pri sprinterjih in sprinter-kah izboljšal tudi na racun uporabe »tihe« štartne pištole na OI leta 2004. Drugo novo pravilo je zacelo veljati leta 2010, po tem pravilu so bili atleti ob prvem napacnem štartu takoj diskvalificirani. Ucinek tega pravila je viden na OI leta 2012, ko so sprin­terke dosegle presenetljivo zelo dober povprecni reakcijski cas, ki je bil boljši kot pri sprinterjih. Spremembe trenda razvoja reakcijskih casov lahko torej bolj pripišemo natancnejši tehnologiji merjenja reakcijskih casov in številnim uvedbam novih štartnih pravil kot pa samemu uspehu sprinterjev in sprinterk. V Tabeli 3 vidimo, da se nobenemu od belopoltih sprinterjev v zadnjih 28 letih ni uspelo prebiti v finalni tek na 100 metrov na OI. Vseh 58 veljavnih reakcijskih casov pripada temnopoltim sprinterjem, zato pri njih ne moremo narediti primerjalnih analiz med belopoltimi in temnopoltimi tekmovalci. Pri tekmovalkah je v celotnem obdobju nastopilo 51 crnopoltih in 12 belopoltih sprinterk. Najhitrejši reakcijski cas med vse-mi je dosegla crnopolta sprinterka Kelly-Ann Baptiste na OI v Londonu, najhitrejša med belopoltimi pa je bila Nataliya Pomo­shchnikova-Voronova leta 1996. Najslabši reakcijski cas med vsemi je dosegla crno­polta sprinterka Sevatheda Fynes na OI v Sydneyju. Iz Tabele 3 ugotovimo, da belo­polte sprinterke v primerjavi s crnopoltimi dosegajo boljše povprecne reakcijske case. Razlika med njimi je sicer minimalna in zna­ša 0,01 sekunde. Starostni trendi med sprinterji in sprinterkami na OI Trend povprecne starosti se skozi obdo­bje 28 let tekmovanj na OI giblje razlicno glede na spol, vendar razlike v povprec­nih vrednostih starosti med sprinterji in sprinterkami niso statisticno znacilne (p = 0189). S primerjavo povprecnih vrednosti starosti sprinterjev po posameznih obdo­bjih smo ugotovili, da obstajajo statisticno pomembne razlike (p = 0,022), medtem ko pri sprinterkah tega ne moremo trditi (p = 0,114). Presenetljivo so sprinterji in sprinter-ke z najvecjo povprecno starostjo nastopili leta 1996 (Slika 3). Potem je vrednost staro­sti skokovito padla, pri sprinterkah bolj kot pri sprinterjih. Možen razlog za to je, da je v tistem casu prišlo do generacijske menja­ve tekmovalcev v teku na 100 metrov. Pri sprinterjih trend povprecne starosti raste, pri sprinterkah pa malenkost pada. Zasledi-mo, da se povprecna starost v posameznih olimpijskih obdobjih giblje med 22. in 29. letom starosti. Ti podatki zgovorno kažejo, da vrhunski rezultati v teku na 100 metrov nastopijo šele po 20. letu starosti. Najboljše rezultate v teku na 100 metrov atleti dose-žejo prej kot v ostalih sprinterskih discipli­nah, ker razvoj vzdržljivosti v hitrosti teme­lji na ravni sposobnosti teka v maksimalni hitrosti, ki je temeljna gibalna sposobnost za nadaljnji razvoj ostalih pojavnih oblik hitrosti. Ugotovimo torej, da je povprecna starost sprinterk je višja kot pri sprinterji in kot navaja Škof (2007) mlajšim atletom in atletinjam biološki razvoj mišicnega, veziv­nega in kostnega sistema, ki se zakljuci šele v zgodnjem odraslem obdobju oziroma ob koncu adolescence, to je nekje po 20. le­tu, onemogoca, da bi dosegali absolutno najboljše rezultate v vseh oblikah hitrosti in agilnosti v teh obdobjih. Pri ženskah rezul­tati v teh sposobnostih nekoliko zaostajajo za moškimi in jih dosegajo pozneje, ravno zato je povprecna starost sprinterk višja kot pri sprinterjih. Trendi telesne višine med sprinterji in sprinterkami na OI Iz Slike 4 je ta pojav tendence morfoloških sprememb pri sprinterjih bolj ociten, saj se povprecna višina tekmovalcev zvišuje. Prav ta, ki je najvecja zlasti v obdobju zadnjih 10 let, je pri sprinterjih zagotovo eden izmed dejavnikov, da se je trend razvoja rezultatov pri sprinterjih v istem casovnem obdobju izboljšal. Znotraj spolov po posameznih obdobjih ne prihaja do statisticno znacil­nih razlik, so pa staticno znacilne razlike med spoloma v srednjih vrednostih. Raz­licne raziskave kažejo na to, da se sodobni sprinterji in sprinterke v povprecni telesni višini razlikujejo v primerjavi z nekdanjimi tekmovalci. Slednji so bili manjši, robustni, mocni in kratkih udov, pri katerih je prišla do izraza frekvenca koraka, današnji sprin­terji pa so višji z manjšimi obsegi in vecjimi longitudinalnimi dimenzijami udov, kar jim omogoca vecjo dolžino koraka. Med najpomembnejšimi morfološkimi znacilnostmi sta telesna višina oz. dolžina nog, ki neposredno vplivata na najvecjo hitrost teka. Telesna višina je dokazano povezana z dolžino koraka. Le-ta skupaj z dolžino nog odlocujoce oblikuje tekaški korak. A kot ugotavlja Coh idr. (1992, 1995), so pri otrocih morfološke znacilnosti pozi­tivno povezane z longitudinalnimi merami telesa in udov, pri vrhunskih sprinterjih pa so pomembne, vendar ne odlocujoce za njihov uspeh, kajti najvecje uspehe so in lahko dosegajo sprinterji z razlicnimi kon­stitucijskimi tipi. Trendi telesne teže med sprin­ terji in sprinterkami na OI Podobno, kot se spreminja povprecna te­lesna višina sprinterjev in sprinterk, se spre­minja tudi povprecna telesna teža (Slika 5). Pomeni, da znotraj spolov po posameznih obdobjih ne prihaja do statisticno znacilnih razlik, so pa staticno znacilne razlike med spoloma v srednjih vrednostih. Splošno znano je, da imajo ljudje – tako ženske kot moški – z višjo telesno višino vecjo telesno težo in obratno. Sprinterjem se povprecna telesna teža v posameznih olimpijskih ob-dobjih povecuje. Najvecjo povprecno težo so zabeležili na OI v Pekingu leta 2008, naj­manjšo pa na prvih OI v našem preuceva­nem casovnem obdobju. Povprecna teža sprinterk se rahlo zmanjšuje, kajti najnižje vrednosti so ravno v zadnjih obdobjih. Opazen je vrh povprecne teže sprinterk iz leta 2000, ki sodec po grafu povprecne te­lesne višine ni v povezavi z njim. Vrh pred­stavlja najvecjo povprecno težo sprinterk, to je okrog 62 kg. Ocitno je v tem obdobju šlo za skupino sprinterk, ki so bile v primer-javi z ostalimi tekmovalkami iz razlicnih obdobij nadpovprecno težke, vendar mo-ramo upoštevati, da imamo opravka z vr­hunskimi sprinterkami, zato so razlike v teh vrednostih zelo majhne. Eden izmed razlogov povecanja povprec­ne teže sprinterjev je tudi v spremenjeni sestavi dopolnilnih živil (suplementov), ki jih uživajo športniki pred, med in po trenin­gih za hitrejšo regeneracijo telesa in boljšo pripravo na naslednji trening, in zaradi dru­gacnega nacina treniranja, usmerjenega v smislu povecevanja mišicne mase. To so pokazali avtorji Anzell, Potteiger, Kraemer and Otieno (2013) na študiji ameriških no-gometašev v letih 1942–2011 in ugotovili, da se njihova telesna višina ni statisticno pomembno povecala, telesna teža pa se je. Vzrok je v uvedbi vaj, ki so namenjene povecevanju mišicne mase in tako tudi moci. S tem se je povecala telesna teža no-gometašev, hkrati pa se je spremenila tele­sna sestava. Drugi vzrok je v izpopolnjenih beljakovinskih živilih, kot je kreatin, ki so ga nogometaši scasoma zaceli uživati med zahtevnimi treningi, to pa je povzrocilo po­vecanje telesne teže in mišicne mase. Znano je, da sprinterji v trenažnih procesih uporabljajo razlicne metode in sredstva treniranja, med katerimi je najvec pliome­tricnih in sprinterskih gibalnih nalog. Iz te­ga lahko sklepamo, da je njihov delež ma-šcobnega tkiva manjši, a ker v pripravljalnih obdobjih razvijajo hipertrofijo, ki poveca delež mišicne mase, ta je v primerjavi z ma-šcobnim tkivom gostejše in težje, je njihov ITM spet nekoliko vecji kot sicer. Trendi indeksa telesne mase med sprinterji in sprinterkami na OI Trend vrednosti povprecnega ITM-ja iz po­sameznih OI se pri obeh spolih povecuje (Slika 6). Pri sprinterjih se je v obdobju od leta 1984 do 2012 povecal nekoliko bolj kot pri sprinterkah. Razlike med sprinterji in sprinterkami so v vrednostih ITM-ja ocitne in se tudi statisticno pomembno razlikuje­jo med seboj (p = 0,000), a te razlike niso pomembne znotraj vsake skupine atletov v posameznih obdobjih. Najvecje vredno­sti pri obeh spolih zasledimo leta 2000, po tem letu pa zacnejo padati. Verjetno je, da so sodobni sprinterji in sprinterke v zadnjem desetletju nagnjeni k temu, da se njihov ITM pocasi povecuje. To pri sprinter-jih pomeni, da iz prej interpretiranih grafov, ki prikazujeta trend razvoja telesne višine in teže, postajajo višji in dodatno težji, saj je dinamika teže v smeri rasti bolj izražena. Pri sprinterkah pa je ITM višji zaradi malen­kostnega povecevanja razlike med telesno težo in telesno višino na stran telesne teže. Ugotovili smo, da kljub razlicnim trendom sprinterjev in sprinterk v telesni teži in višini, rahla rast ITM pri obeh spolih pomeni vecjo rast telesne teže. Najnižje vrednosti ITM-ja so pri obeh spolih zabeležene v letu 1988. Predvidevamo, da je do tega pojava prišlo zato, ker je pred casi namrec veljalo, da so najuspešnejši tisti sprinterji, ki so kratkono­gi in dosegajo višjo povprecno frekvenco koraka. Zato so bili najverjetneje modeli selekcijskih izborov sprinterjev in sprinterk v reprezentancne ekipe skozi posamezna starostna obdobja osnovani in bolj naklo­njeni tekmovalcem z nižjo telesno višino. Velika ali majhna teža je v sprintu zagotovo omejitveni dejavnik. Vecja telesna teža zah­teva od sprinterja vecjo silo, da telo pospe­ši. Zato imajo mocnejši sprinterji vec mišic­ne mase in vecjo telesno težo kot šibkejši sprinterji. Na drugi strani sprinterji z manjšo telesno težo potrebujejo manj mišicne ma-se in so šibkejši. Kot kaže, morajo sprinterji ohranjati optimalno raven ITM, ki se med spoloma razlikuje (Uth, 2005). • Zakljucek Na osnovi študije smo ugotovili, da rezulta-ti na 100 metrov v zadnjih 28 letih pri sprin­terjih in sprinterkah napredujejo. Sprinterji pri tem dosegajo znacilno nižje vrednosti reakcijskih casov. Starejši tekmovalci obeh spolov dosegajo hitrejše reakcijske case v primerjavi z mlajšimi, najverjetneje zaradi vecje izkušenosti. V hitrosti startne reakcije se belopolte in temnopolte sprinterke ne razlikujejo, medtem ko pri sprinterjih tega nismo mogli ugotoviti, saj noben belopolti ni nastopil v finalnem teku. Starost tekmo­valcev, ki se giblje med 19. in 40. letom, se pri sprinterjih povecuje, pri sprinterkah pa stagnira. Starost pri sprinterjih pomembno vpliva na kocni cas, medtem ko pri sprinter-kah starost ne vpliva na rezultate. Telesna višina je pomemben dejavnik, ki vpliva na razvoj rezultatov v teku na 100 metrov, še posebej pri sprinterjih, ki postajajo v zadnjih 28 letih vedno višji. Trend razvoja indeksa telesne mase se pri obeh spolih tekmoval­cev rahlo povišuje, vendar pri sprinterjih ne pogojuje koncnega casa, medtem ko pri sprinterkah zanimivo manjši indeks telesne mase pomeni tudi boljši rezultat. Ne glede na to vsi sprinterji in sprinterke z razlicnimi konstitucijami dosegajo vrhunske rezulta­te. S to študijo bomo bolje razumeli dejavni­ke, ki razlikujejo sprinterje od sprinterk in namenili vec pozornosti tistim vadbenim nalogam v trenažnem procesu, ki bi te razlike lahko zmanjšale. Nekaterih od teh dejavnikov ne moremo korenito spremi­njati, saj njihov potek pri razvoju cloveka nadzorujejo geni. Lahko bomo tudi na­tancneje napovedovali razvoj rezultatov in spremembe v morfoloških znacilnostih sprinterjev in sprinterk v prihodnosti. Na ta nacin bi ucinkoviteje prepoznavali talente med otroki in mladostniki ter jih usmerjali v atletiko. .Literatura 1. Anzell, A., Potteiger, J., Kraemer, W. and Otie-no, S. (2013). Changes in height, body weight, and body comopistion in american football players from 1942 to 2011. Journal of strenght and conditioning research, 27(2), 277–284. 2. Babic, V., Harasin, D., in Dizdar, D. (2007). Relationship of the variables of power and morphological characteristics with the kine­matic indicators of maximal running speed. Kinesiology, 39(1), 28–39. 3. Bracic, M. in Coh, M. (2009). Primerjalna analiza reakcijskih casov atletov v izbranih sprinterskih disciplinah-svetovno prvenstvo v Osaki leta 2007. V M. Coh, Sodobni diagno­sticni postopki v treningu atletov (str. 171-183). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. 4. Coh, M. (1992). Atletika : tehnika in metodika nekaterih atletskih disciplin. Ljubljana: Fakulte­ta za šport. 5. Coh, M. (1995). Sodobni postopki merjenja šprinterske hitrosti. V B. Jošt, M. Coh, I. Cuk, V. Kapus in J. Bednarik, Kinematicna anali­za gibanj v izbranih panogah (str. 138–148). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. 6. Dintiman, G., Tellez, T. and Ward, R. (1997). Sports Speed 2nd Edition. Leisure Press, USA. 7. Gambeta, V. (1991). Essential considerations for the development of a teaching model for the 100 metres sprint. New studies, 6(2), 27–32. 8. Hoskisson, J. L. (1993). Sprint start. Track field quarterly review, 93(1), 13–14. 9. Joch, W. (1997). Sprint. Zagreb: Gopal. 10. Komi, P.V., Ishikawa, M. and Salmi, J. (2009). IAAF sprint start research project: Is the 100 ms limit still valid?. New study, 24(1), 37–47. 11. Lennart Julin, A. and Dapena, J. (2003). Sprin­ters at the 1996 Olympic games in Atlanta did not hear the starters gun through the loudspeakers on the starting blocks. New studies, 18(1), 23–27. 12. Mackala, K. (2007). Optimisation of perfor­mance through kinematic analysis of the dif­ferent phases of the 100 metres. New studies, 22(2), 7–16. 13. Markovic, G., Jukic, I., Milanovic, D. and Meti­koš, D. (2005). Effects of sprint and plyome­tric training on morphological characteristi­cs in physically active men. Kinesiology 37(1), 32–39. 14. Men´s 100 metres world record progression. (2013). Wikipedia. The free encyclopedia. Pri­dobljeno na https://en.wikipedia.org/wiki/ Men's_100_metres_world_record_progres­sion 15. Misjuk, M. and Viru, M. (2011). Running velo­city dynamics in 100 m sprint: comparative analysis of the world top and estonian top male sprinters. Acta Kinesiologiae Universitatis Tartuensis, 17, 131–138. 16. Moravec, P., Ruzicka, J., Susanka, P. Dostal, E., Kodejs, M. in Nosek, M. (1988). The 1987 in­ternational athletic foundation/IAAF scine­tific project report: Time analysis of the 100 metres events at the II World championships in athletics. New studies, 3, 61–96. 17. Mureika, J. R. (2000). The lagality of wind and altitude assisted performances in the sprints. New studies, 15(3/4), 53–58. 18. Schiffer, J. (2009). The sprints. New studies, 24(1), 7–17. 19. Škof, B. (2007). Šport po meri otrok in mlado­stnikov. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakul­teta za šport, Inštitut za kineziologijo. 20. Thorland, W., Johnson, G., Fagot, T., Tharp, G. and Hammer, R. (1981). Body composition and somatotype characteristics of Junior Olympic athletes. Medicine and science in sports and exercise, 13(5), 332–338. 21. Uth, N. (2005). Antropometric comparison of world-class sprinters and normal populati­ons. Journal of sports science and medicine, 4, 608–616. 22. Women´s 100 metres world record progression. (2013). Wikipedia. The free encyclopedia. Pridobljeno na http://en.wikipedia.org/wiki/ Women's_100_metres_world_record_pro­gression prof. dr. Milan Coh Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport milan.coh@fsp.uni-lj.si glas mladih Tajda Foški, Jernej Kapus Analiza plavanja na 400 m prosto pri predmetu Plavanje 1 z osnovami reševanja iz vode Izvlecek Namen clanka je bilo analizirati plavanje študentov in štu­dentk Fakultete za šport na izpitu 400 m prosto pri pred­metu Plavanje 1 z osnovami reševanja iz vode. V raziskavi so bili zajeti vsi študenti in študentke, ki so v študijskem letu 2016/17 uspešno opravili ta izpit. Pri analizi nas je zanimalo, kakšne plavalne tehnike izbirajo študenti in študentke na izpitu, ce ta izbira vpliva na koncni cas in ce obstajajo ka­kšne razlike v izbiri tehnike glede na spol. Ugotovili smo, da se študenti in študentke poslužujejo vseh treh tehnik, v sa­mostojni obliki ali kombinaciji dveh oz. treh tehnik. Najvec študentov in študentk (56 %) se je odlocilo za kombiniranje, od teh pa je bila najbolj pogosta izbira kombinacija prsno­kravl (75 %). Primerjanje plavalnih tehnikih in koncnih casov je pokazalo, da so študenti in študentke, ki so vseh 400 m plavali kravl, povprecno dosegli za vec kot minuto krajši cas od ostalih študentov in študentk. Glede na spol je bila pri izbiri tehnike razlika pri prsnem in kravlu. Kravl je plavalo na­mrec dvakrat vec študentov kot študentk. Obratno je bilo s prsnim. Kljucne besede: plavanje, izpit, 400 m, študenti, plavalne tehnike, metabolicni procesi. Analysis of swimming 400m freestyle at subject swimming 1 Abstract The aim of the study was to analyse swimming technique and obtained times of students of Faculty of sport at the practical exam where they have to swim 400 m freestyle. Only the students who successfully finished the exam in the year 2016/2017 were included in the study. Students measured each other and collected all data on a sheet. They had to note swimming technique (breaststroke, backstroke, freestyle) and time for each distance. The main idea was to obtain which techniques students choose for their exam. Moreover, if the final time is affected by swimming techniques and if there are any differences regarding the gen­der. We obtained that students choose all three techniques, some swam in just one technique and the others combined two or three techniques. Most students (56%) chose to combine strategies and the most popular was the combination of breaststroke and front crawl (75%). Analysis showed that the average final time of front crawl was more than a minute shorter than the times of breaststroke and combined strategies. Regarding the gender, more males chose front crawl than females and vice versa. There was no difference for the combining strategies. Key words: swimming, exam, test 400 m freestyle, students, swimming techniques, metabolic processes. • Uvod Med plavanjem plavalec porablja energijo na dva nacina – za ohranjanje telesa na po­vršju in za premagovanje upora vode. Glav­ni dejavnik ekonomicnosti plavanja, poleg velikosti telesa in plovnosti, je ucinkovito iz­korišcanje sile na vodo (Costil, Maglischo in Richardson, 1992). Mera ekonomicnosti je poraba kisika pri doloceni submaksimalni hitrosti. Plavalci, ki imajo pri enakih hitrostih manjšo porabo kisika kot drugi, so bolj eko­nomicni (Maglischo, 1993). Prav tako so tudi plavalne tehnike razlicno ekonomicne. Naj­bolj ekonomicna je kravl, sledi mu hrbtno, zadnji pa sta delfin in prsno (Barbosa idr., 2006; Pendergast idr., 2006). Kot zadnje pa na ekonomicnost vpliva tudi spol. Plavalke naj bi bile zaradi svojih antropometricnih lastnosti, kot sta telesna gostota in hidrodi­namicni navor, bolj ekonomicne (Barbosa, Fernandes, Keskinen in Vilas-Boas, 2008; Barbosa idr., 2006). Na plavalca med plava­njem delujejo tudi sile, ki njegovo gibanje upocasnujejo, s pravilnim izkorišcanjem pa mu lahko tudi pomagajo pri hitrejšem in bolj ucinkovitem plavanju. Zmožnost izkorišcanja delovanja teh sil je odvisno od razlicnih dejavnikov: konstitucije telesa, gi­bljivosti gibalnega aparata, razvitosti mišic­nega sistema, usklajenosti gibanja, obcutka za vodo, stanja vode (mirujoca, gibajoca) itd. (Kapus V., 2011). Upor vode je pomem­ben dejavnik porabe energije pri plavanju, saj je kar 1000-krat vecji od upora zraka (Costil idr.1992; Pendergast idr., 2006). Tega delimo na pasivni upor, ki deluje na plaval-ca med drsenjem, in aktivni upor, ki deluje na plavalca med plavanjem. Predvideva se, da je aktivni upor pri boljših plavalcih lahko celo manjši od pasivnega pri enaki hitrosti premikanja (Kapus V. , 2011). Na rezultat plavalca tako vpliva veliko de­javnikov, poleg telesne pripravljenosti sta tukaj še plavalno znanje in psihološka pri­pravljenost (Olbrecht, 2000). Pri predmetu Plavanje 1 z osnovami reševanja iz vode je ena izmed izpitnih nalog tudi test 400 m prosto. Namen našega dela je bila ana­liza plavanja in rezultatov študentov ter študentk na tem testu. Zanimalo nas je, s katero plavalno tehniko odplavajo izpitno nalogo, kolikokrat jo zamenjajo in kako to vpliva na koncni rezultat. Glede na to smo si postavili naslednje cilje: • ugotoviti, katere plavalne tehnike izbirajo študenti in študentke pri izvajanju izpitne naloge, • ugotoviti, ce izbira plavalne tehnike vpli­va na koncni cas, • ugotoviti, kolikšen delež študentov in študentk zamenja plavalno tehniko med izpitno nalogo, • ugotoviti, ce obstajajo razlike med štu­denti in študentkami pri izbiri plavalne tehnike, • primerjati, kakšen cas dosežejo študenti in študentke z razlicnimi plavalnimi teh­nikami. .Metode dela Vzorec merjencev Vzorec so sestavljali študenti in študentke 1. letnika Fakultete za šport v letu 2016/17, ki so v prvem semestru opravili izpitno na-logo 400 m prosti pri predmetu Plavanje 1 z osnovami reševanja iz vode. Vseh skupaj je bilo 151, od tega 64 študentk in 87 štu­dentov. Pripomocki Uporabili smo izpitno nalogo 400 m pro-sto, ki jo opravljajo vsi študenti in študentke pri prakticnem izpitu predmeta Plavanje 1 z osnovami reševanja iz vode. Cas plavanja se je meril s pomocjo štoparic, plavalna tehnika je bila dolocena na podlagi opazo­vanja. Plavanje je potekalo na bazenu Fa-kultete za šport. Oprema plavalcev so bile kopalke, enodelne za študentke in kratke oprijete za študente, plavalna kapa in pla­valna ocala po potrebi. Postopek merjenja Izpitna naloga se je zacela na glasovni znak s skokom v vodo na glavo. Na eni progi sta plavala po dva plavalca, vsak na svoji polo-vici, ki sta imela zunaj bazena vsak svojega merilca. Plavalna tehnika ni bila dolocena, uporabiti pa so morali eno ali kombinacijo vec tehnik, ki so jih spoznali tekom seme­stra, torej kravl, prsno in hrbtno. Plavalno tehniko so lahko med plavanjem zame­njali po vsakem obratu na koncu dolžine. Štoparico smo ustavili, ko se je študent ali študentka dotaknil stene po preplavanih 400 m (16 dolžin). Ce je plavalec predcasno stopil na tla, izpit ni bil opravljen. Naloga merilca zunaj bazena je bila, da plavalcu šteje dolžine, vsaki dve dolžini (50 m) za­beleži cas in vsako dolžino (25 m) plavalno tehniko. Izpit je bil opravljen, ce je plavalec preplaval 400 m v za to dolocenem casu, ki je za študente 9:40 min in za študentke 10:20 min. Podatki so bili vneseni v Micro­soft Office Excel in se s pomocjo programa obdelali. Slika 1. Prikaz izbranih plavalnih tehnik v odstotkih. .Rezultati Na Sliki 1 je prikazano, v kakšni meri so se študenti in študentke odlocali za posa­mezne plavalne tehnike. Najvec, vec kot polovica, se jih je odlocilo za kombiniranje plavalnih tehnik. Dodatno smo porazdelili podatke še glede na spol, kar je razvidno na Sliki 2. Za kravl se je odlocilo vec študentov kot študentk, za prsno pa se je odlocilo kar 2× vec študentk kot študentov. Za kombinira­nje tehnik se je odlocilo približno enak de­lež študentov in študentk, pri obojih pa kar vec kot polovica. Glede na literaturo bi sklepali, da se bo vec študentov in študentk odlocilo za kravl, saj naj bi bila to najbolj ekonomicna tehnika (Barbosa idr., 2006; Pendergast idr., 2006). Ekonomicost pa je dosežena, ce imamo pravilno tehniko in pravilno dihanje. Ka-pus, Ušaj in Kapus (2009) so ugotovili, da je nepravilno dihanje velik omejitveni de­javnik pri plavanju nasploh. Vodno okolje onemogoca prosto dihanje, ki je hkrati omejeno s plavalno tehniko in oteženo zaradi vodnega tlaka. Zaradi krajšega vdi-ha kot na kopnem, dihalne mišice delujejo manj ekonomicno, saj se morajo hitreje skrciti do vecjega dihalnega volumna. Ta-kšne okolišcine predstavljajo obremenitev za inspiracijske dihalne mišice, kar se kaže v hitrejšem utrujanju teh mišic med plava­njem v primerjavi s podobno intenzivnimi kopenskimi gibanji. Napake pri kravlu, ki so povezane s težavami pri dihanju (gibanje v telesu levo-desno, ni optimalnega vodo­ravnega položaja telesa, slabi udarci in/ali zavesljaji), povecajo upor in s tem potrebo po energiji, ki pa jo z oteženim in nepra­vilnim dihanjem študentje in študentke še težje zagotovijo. Ce so telesno zadosti pripravljeni, lahko zagotovijo dovolj ener­gije, ne da bi obcutili kakršenkoli stres, ce pa telesna pripravljenost ni dovolj dobra, proizvedene energije ni dovolj in se tako študent ali študentka hitreje utrudi. Zanimivo je tudi, da se je kar 2× vec štu­dentk kot študentov odlocilo za prsno. Že prej je bilo omenjeno, da je to najmanj ekonomicna tehnika, saj porabimo najvec energije, ne da bi sploh dosegli hitrosti, ki jih lahko dosežemo pri kravlu. Verjetno daljša faza vdiha in faza drsenja, ki plavalcu omogoca krajši pocitek, botrujeta temu, da se študentke odlocajo za to tehniko. prsno-hrbtno (PH) in prsno-kravl-hrbtno (PKH). Iz Slike 3 je razvidno, da se za kom­binaco PH ni odlocil noben študent ali štu­dentka. Najvec, kar 75 %, se jih je odlocilo za kombinacijo PK, dobrih 22 % za kombi­nacijo PKH, le dve študentki pa sta se odlo-cili za kombinacijo KH. Zaradi velikega deleža študentov in štu­dentk, ki so se odlocili za kombinacijo PK, smo to bolj podrobno preucili. Najprej nas je zanimalo, kako se je delež kravla spreminjal med plavanjem testa. Ta razporeditev je prikazana na Sliki 4. Vidimo, da je vec kot 90 % študentov in študentk plavanje zacelo s kravlom, ta delež pa z vsako naslednjo dolžino pada. Že v cetrti dolžini je delež študentov in študentk pa-del pod 50 %, kar pomeni, da jih je vec kot polovica to dolžino odplavala prsno. Delež se nad 50 % poveca šele v predzadnji dolži­ni, v zadnji dolžini pa je delež podoben de­ležu v tretji dolžini. Takšna razporeditev ka­že na strategijo izbire kravla v prvih 50–75 metrih in nato v zadnjih 50 metrih. Lahko sklepamo, da želijo študenti in študentke na zacetku, ko so še spociti, pridobiti nekaj sekund in zato plavajo kravl, nato se utrudi­jo in zacnejo plavati prsno, na koncu pa iz­tisnejo še zadnje atome moci ter spet zac­nejo plavati kravl in tako pridobijo še nekaj pomembnih sekund. Kot pravijo Costil idr. (1992), je pravilno uravnavanje hitrosti pla-vanja na tekmi, v našem primeru na izpitni nalogi, kljucno za dober rezultat. Nekdo, ki zacne s pocasnejšim tempom, lahko ohrani vec energije za konec kot nekdo, ki že na zacetku zacne z maksimalno hitrostjo. Po-trebno je tudi cim manjše nihanje hitrosti plavanja, saj se metabolicni procesi tako ustalijo in ustvarjajo manjši stres na telo, kot ce tempo izmenicno pospešujemo in zmanjšujemo. Na Sliki 5 sta prikazana povprecna hitrost in delež kravla na vsakih 50 m. Najvecja hitrost je bila v prvih 50 m plavanja, kjer je bil tudi delež kravla vec kot 80-odstotni, potrebno Tabela 1 pa je pripomniti, da na to verjetno vpliva tudi štartni skok na glavo. Hitrost plavanja je nato s padanjem deleža kravla tudi pa-dala in se spet dvignila v zadnjih 50 m, kjer se je povecal tudi delež kravla. Iz tega lahko sklepamo, da je povprecna hitrost plavanja študentov in študentk odvisna od deleža kravla v istih 50 m. Kako je povprecen koncni cas odvisen od deleža kravla pri testu 400 m prosto, je prikazano na Sliki 6. Najkrajši koncni cas so dosegli študenti in študentke, ki so vseh 400 m plavali kravl. Ta cas se nato z manjši-mi odstopanji z manjšanjem deleža kravla daljša. Do odstopanj je prišlo zaradi majh­nega vzroca, saj je nekatere deleže plavalo zelo malo študentov in študentk, nekje tudi samo po en. V takšnih primerih ni bilo mo­goce izracunati povprecnega casa, ampak je to cas samo enega študenta/študentke. Kljub temu lahko zakljucimo, da je koncni cas plavanja vsaj delno odvisen od deleža kravla pri testu 400 m prosto. Kot zadnje pa smo pogledali še koncne case glede na posamezne tehnike in spol, ki so prikazani na Sliki 7. Zanimivo je, da so študentke in študenti, ki so plavali kravl, dosegli skoraj enak povprecni koncni cas. Iz tega lahko sklepamo, da se za kravl odlo-cijo tisti, ki to tehniko dobro znajo in z njo dosežejo obcutno boljši cas od sovrstnikov. Študenti so bili hitrejši le za picli 2 sekundi. Pricakovano je, da so bili pri vseh tehnikah študenti hitrejši. Morda je malo presene­tljivo, da so študenti in študentke dosegli boljše koncne case s kombiniranjem tehnik od tistih, ki so plavali samo prsno. Vendar smo že prej ugotovili, da jih je najvec kom­biniralo prsno in kravl in da je vecina vec kot polovico testa plavala kravl. Zato je krajši koncni cas pricakovan. Ce pogleda-mo celostno, vidimo, da so študenti in štu­dentke s kravlom dosegli za vec kot minuto krajši cas od ostalih, medtem ko sta koncna casa prsne tehnike in kombiniranja zelo podobna. Pri izracunu povprecnega casa za kravl smo izlocili najhitrejšo študentko in najhitrejšega študenta, saj sta bila njuna dosežka za skoraj vec kot minuto krajša od naslednjega. .Zakljucek Glede na izmerjene rezultate in upora­bljene plavalne tehnike lahko sestavimo kvalitativno lestvico (Tabela 1). Opredelitev plavalnih tehnik je lahko le okvirna, saj so glede na dobljene rezultate možna tudi odstopanja (Slika 6). Merila za ocenjevanje casov, doseženih pri testu 400 metrov prosto OCENE ŠTUDENTKE ŠTUDENTI PLAVALNA TEHNIKA PRI TESTU 400 M PROSTO 10 7:19 in hitreje 6:59 in hitreje Kravl 9 od 7:20 do 7:59 od 7:00 do 7:39 Vecino kravl, manjši delež prsnega 8 od 8:00 do 8:39 od 7:40 do 8:19 Polovica kravla, polovica prsnega 7 od 8:40 do 9:19 od 8:20 do 8:59 Vecino prsno, manjši delež kravla 6 od 9:20 do 9:59 od 9:00 do 9:39 Prsno 5 10:00 in pocasneje 9:40 in pocasneje Prsno glas mladih .Literatura 1. Barbosa, T. M., Fernandes, R. J., Keskinen, K. L. in Vilas-Boas, J. P. (maj 2008). The influence of stroke mechanics into energy cost of elite swimmers. European journal of applied physi­ology, 103(2), str. 139–149. 2. Barbosa, T. M., Fernandes, R., Keskinen, K. L., Colaco, P., Cardoso, C., Silva, J. in Vilas-Boas, J. P. (2006). Evaluation of the Energy Expen­diture in Competitive Swimming Strokes. In­ternational Journal of Sports Medicine, 27(11), str. 894–899. 3. Costil, D., Maglischo, E. W. in Richardson, A. B. (1992). Swimming. Oxford: Marston Book Service Ltd. 4. Kapus, J., Ušaj, A. in Kapus, V. (2009). Ucinki plavalne vadbe, ki so posledica specificnega dihanja med plavanjem. Šport (priloga), 1-2, str. 47–49. 5. Kapus, V. (2011). Plavanje, ucenje. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 6. Maglischo, E. W. (1993). Swimming even faster. Mountain View: Mayfield Publishing Com­pany. 7. Olbrecht, J. (2000). The science of winning: planning, periodizing and optimizing swim treining. Overijse: samozaložba. 8. Pendergast, D. R., Capelli, C., Craig Jr., A. B., di Prampero, P. E., Minetti, A. E., Mollendorf, J., . . . Zamparo, P. (2006). Biophysics of swimming. X International Symposium Biomechanics and Medicine in Swimming, (str. 185–189). Porto. Tajda Foški, dipl. kin. študentka magistrskega študija Kineziologija Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani tajda.foski@gmail.com Severin Lipovšek, Milan Coh, Stanko Štuhec, Rok Vertic Povezanost kinematicnih spremenljivk z uspešnostjo rotacijske tehnike suvanja krogle pri vrhunskih metalcih Izvlecek V dosedanjih raziskavah na podrocju kinematike suvanja krogle je bilo po­kazanih vec kinematicnih parametrov, ki definirajo samo uspešnost v tej disciplini, a vecina teh zaobjema le izmetno fazo meta. Tako nas je v tej raz­iskavi zanimalo, ali obstajata povezanost in vpliv kinematicnih dejavnikov, ki niso vezani le na izmetno akcijo, temvec tudi na predhodne faze meta. Vzorec v raziskavi je obsegal 10 vrhunskih metalcev krogle z rotacijsko teh­niko, ki so tekmovali na Zimskem evropskem prvenstvu v metih v Splitu leta 2008. Snemanje smo opravili z dvema sinhroniziranima visokofre­kvencnima kamerama, kinematicna analiza pa je bila narejena s pomocjo programskega paketa APAS. Rezultati t testa za neodvisne vzorce so poka­zali statisticno znacilne razlike med boljše in slabše uvršcenimi metalci pri šestih kinematicnih parametrih. Izracun Pearsonovega korelacijskega koe­ficienta pa je potrdil statisticno znacilno povezanost devetih kinematicnih parametrov s koncnim uspehom. Nadalje smo z uporabo linearne regre­sije za model, ki je zajemal kinematicne spremenljivke poševnega meta, pojasnili 94,6 % tekmovalne uspešnosti. Omenjeni model je bil statisticno znacilen, kot tudi preostali izracunani modeli. Izjema je bil le model, ki je vseboval kinematicne parametre faze obrata in prehitevanja orodja. Kljucne besede: kinematika, suvanje krogle, rotacijska tehnika, tekmovalna uspešnost. Influence of biomechanical factors on competitive success with the rotational shot put technique in elite throwers Abstract The aim of this study was to determine and confirm the influence and correlation of kinematic parameters on the success in shot put at top-level athletes with rotational technique. Research on this field to date showed many different kinematic parameters defining shot-put success, but more or less only those in the release phase. For this reason, the greatest interest in this work was to find out whether there exist the correlation and influence of kinematic factors on the results that are related to all phases of the shot. The study’s model consists of 10 top-level putters with rotational technique competing at the 2008 European Cup Winter Throwing in Split. The recordings were made with two synchronised high-frequency cameras, and kinematic analysis was done with the APAS software. The results of the t test for independent samples showed statistically significant differences in arithmetic means between the elite and sub-elite throwers in six kinematic parameters. The calculation of Pearson’s coefficient of correlation confirmed statistically significant correlation of nine kinematic parameters with the final result. With the use of linear regression we managed to explain 94.6 % of competitive success in a model, which included parameters that determine projectile motion. The model was statistically significant, as all the other models, except the one, which included kinematic parameters of the pre­paratory phase. Keywords: kinematics, shot put, rotational technique, competitive success. m. S koncnim rezultatom je statisticno zna- .Uvod .Metode cilno korelirala izmetna hitrost. Tehnika suvanja krogle je izjemno komple­ksno gibanje, ki se izvaja z veliko hitrostjo v zelo omejenem prostoru. Metalec mora optimizirati izmetni kot, izmetno hitrost in izmetno višino, da bi dosegel maksimalno dolžino meta. Tehnika suvanja krogle je se­stavljena iz rotacijskih in linearnih gibalnih sekvenc, ki morajo biti ritmicno med seboj povezane. Krožno/rotacijsko tehniko su­vanja krogle delimo na vec faz: 1) uvodno fazo (1. dvooporna faza), 2) fazo obrata in prehitevanja orodja (1. enooporna faza, 1. brezoporna faza, 2. enooporna faza, zace­tek 2. dvooporne faze), 3) izmetno fazo ali fazo maksimalnega napora (2. dvooporna faza, 3. enooporna faza, 2. brezoporna faza) ter 4) fazo ohranjanja ravnotežja (4. enoo­porna faza). Uspešnost v suvanju krogle definirajo biološki (antropometricni, fizio­loški in motoricni parametri tekmovalca) ter fizikalni – mehanski parametri, ki defini­rajo tehniko suvanja posameznega atleta. V teoriji in praksi se postavlja permanentno vprašanje, kako posamezna segmentarna gibanja medsebojno povezati, da bi bila hitrost krogle na koncu maksimalna. V dosedanjih študijah suvanja krogle lah­ko zasledimo vec raziskav kinematicnih parametrov na vrhunskih metalcih krogle oziroma na najvecjih tekmovanjih (Sušan­ka in Stepanek, 1986, Hubbard, 2001, Ariel s sod., 2004, Coh, Štuhec in Štimec, 2005, Coh in Supej, 2007, Coh, Štuhec in Supej, 2008, Byun s sod., 2008, Harasin s sod., Gu­tierrez-Davila s sod., 2009, Schaa, 2010, Oh s sod., 2011, Cerkez, 2014). Vecina prvih štu­dij je raziskovala kinematicne parametre, ki definirajo biomehanske zakonitosti pošev­nega meta (izmetna hitrost, izmetna višina, izmetni kot). Ariel s sod. (2004) je analiziral finale v suvanju krogle na olimpijskih igrah v Atenah leta 2004. Pri nosilcih medalj je izracunal povprecno višino izmeta 2,39 m, povprecni izmetni kot 36 stopinj ter pov­precno izmetno hitrost 13,8 m/s za mete dolžine 21 m. Coh in Supej (2008) sta pri metih preko 20 m slovenskega rekorderja M. V. izracunala izmetno hitrost 13,7 m/s, iz­metni kot 36 stopinj in izmetno višino 2,28 m. Byun s sod. (2008) je opravil raziskave na finalistih svetovnega prvenstva v Osaki leta 2007. Izracunani kinematicni parametri izmetne faze so bili podobni kot v prejšnjih raziskavah, in sicer izmetne hitrosti med 12,83 in 14,07 m/s, izmetni koti med 30,77 in 37,66 stopinjami ter višina izmeta med 2,10 in 2,58 m za mete med 19,62 in 22,04 Harasin s sod. (2008) v svojih raziskavah ni analiziral le glavnih kinematicnih parame­trov izmeta, ampak je ugotavljal vpliv ne­katerih parametrov v ostalih fazah meta. Ugotovil je, da imajo boljši metalci manj­šo hitrost v fazi obrata (2,4 m/s) kot slabši metalci (3,3 m/s), ni pa ugotovil statisticno znacilnih razlik v kotnih premikih spodnjih okoncin v fazi izmeta. Tudi nekatere novejše raziskave na vrhun­skih metalcih krogle z rotacijsko tehniko so potrdile že obstojece informacije o kljucnih kinematicnih parametrih izmeta, omeniti pa velja raziskavi Schaa (2010) in Cerkez (2014). Prvi je v svoji študiji uporabil multivariatno regresijsko analizo z dvema prediktorjema, koncno izmetno hitrost in izmetni kot. Rezultati regresijske analize so pokazali znacilen vpliv prediktorjev na koncno dolžino meta, pojasnjene pa je bilo 82 % variance kriterijev. Cerkez pa je z mul­tivariatno analizo pojasnila 97 % variance izbranih kriterijev. Pri metalcih z rotacijsko tehniko suvanja krogle so se kot statisticno znacilni parametri, ki vplivajo na koncni uspeh, pokazali povprecna hitrost krogle v izmetni fazi, izmetni kot, koncna izmetna hitrost (vsi trije s pozitivnim vplivom) in te­lesna višina tekmovalca (negativen vpliv). Iz dosedanjih študij lahko razberemo, da je bil vecji del raziskovanja usmerjen v defini­ranje kinematicnih parametrov faze izme­ta. S koncnim uspehom je v najvecji meri korelirala koncna izmetna hitrost, ki pa je le posledica predhodnih gibanj, ki morajo zagotoviti ustrezen pospešek orodja (kro­gle). Zagotoviti pospešek v predhodnih fazah pa terja izvor energije, torej gibalne sekvence in potisne sile, ki to omogocita. Tako je bil namen te raziskave na vzorcu vr­hunskih metalcev krogle, ki uporabljajo ro­tacijsko tehniko metanja, definirati in dolo-citi kinematicne parametre predhodnih faz meta (faza obrata in prehitevanja orodja, zacetek izmetne faze), ki generirajo pogoje za razvoj najvecje izmetne hitrosti in s tem koncne dolžine meta. Iskanje kinematicnih parametrov, ki bi pokazali tehnicno ucin­kovitost predhodnih faz meta, je izjemno pomembno, koristno in uporabno za prak­ticne rešitve pri izboljšavi tehnike metalcev, saj je rotacijski nacin metanja pogosteje prisoten kot linearni. Vzorec merjencev V vzorec merjencev je bilo zajetih 10 atletov v disciplini suvanje krogle, ki so tekmovali na zimskem Evropskem prvenstvu v metih v Splitu leta 2008. Vsi atleti so uporabljali rotacijsko tehniko suvanja krogle. Povprec­na starost merjencev je bila 28,5 +/- 3,5 let, povprecna telesna teža 123,6 +/- 46,4 kg ter povprecna telesna višina 1,89 +/- 0,08 m. Za potrebe te raziskave smo merjence na podlagi ovrednotenja njihovega dosež­ka po mednarodno sprejetih madžarskih tablicah (Spiriev, 2011) razdelili v dve sku­pini, in sicer v skupino elitnih metalcev (n = 6) ter skupino sub-elitnih metalcev (n = 4). Meja je bila postavljena na 1100 tock, kar pomeni met dolžine 19,65 metra. Merilni postopek Meritve so bile izvedene na atletskem šta­dionu v Splitu 16. marca 2008 na zimskem Evropskem prvenstvu v metih. Registri­rani so bili vsi meti vseh tekmovalcev, za koncno analizo pa je bil izbran najdaljši met vsakega posameznega tekmovalca. Snemanje smo opravili z dvema sinhroni­ziranima visokofrekvencnima kamerama (SONY, DVCAM DSR-300 PK, Japonska), ki sta bili postavljeni pod kotom 45 stopinj in 135 stopinj glede na smer meta. Frekvenca pri obeh kamerah je bila 50 Hz z locljivostjo 720 x 576 tock. Analizirani prostor kroga je bil umerjen z referencnim merilnim okvir­jem dimenzij 1 m x 1 m x 2 m. Pridobljeni podatki so bili obdelani v laboratoriju za kinematiko na Inštitutu za šport v Ljubljani. Za ugotavljanje biomehanskih parametrov tehnike smo uporabili programsko opremo APAS – Ariel Dynamics Inc., San Diego, Ca (Slika 1, 2 in 3). Vzorec spremenljivk Model spremenljivk, ki smo jih v raziskavi preverili, vsebuje 22 kinematicnih parame­trov (Tabela 1). Metode obdelave podatkov Kinematicne parametre smo za potrebe statisticne analize razdelili po fazah sunka (Tabela 2). Statisticni postopki so bili obdelani s pro-gramskim paketom IBM SPSS Statistics, ver­zija 22.0.0. Uporabili smo sledece statistic­ne metode: 1) deskriptivna statistika za vse spremenljivke, 2) t test za neodvisne vzorce za ugotavljanje razlik v vrednosti kinema­ Slika 1. Biomehanski parametri izmeta in palicni diagram zadnje faze sunka krogle. ticnih parametrov med dvema skupinama merjencev (elitni in sub-elitni), 3) Pearsonov koeficient korelacije za ugotavljanje pove­zanosti izbranih kinematicnih parametrov s koncnim rezultatom, 4) metoda linearne regresije (metoda Enter) za izracun vpliva izbranih kinematicnih parametrov na tek­movalno uspešnost. .Rezultati Deskriptivni statisticni para­ metri V Tabeli 3 je prikazana deskriptivna statisti­ka našega nabora 22 kinematicnih parame­trov za celoten vzorec merjencev, ki vklju-cuje izmerjeno uradno dolžino meta ter izracunanih 21 kinematicnih spremenljivk v razlicnih fazah meta (koti, kotne hitrosti, hitrosti, razdalje). Razlike v kinemticnih parame­ trih med skupinama elitnih in sub-elitnih metalcev V Tabeli 4 so prikazani rezultati univaria­tne analize primerjave aritmeticnih sredin (t test za neodvisne vzorce) kinematicnih parametrov med skupinama elitnih in sub-elitnih metalcev krogle. Rezultati t testa so pokazali znacilne razlike v doseženi koncni daljavi (D) med obema skupinama metal-cev (20,07 ± 0,41 in 18,59 ± 0,55), v horizon-talni izmetni hitrosti Vx (10,68 ± 0,49 in 9,77 ± 0,29), koncni izmetni hitrosti Vxyz (13,37 ± 0,12 in 12,76 ± 0,23), v dolžini poti, kjer metalec aktivno deluje na orodje L (1,56 ± 0,06 in 1,43 ± 0,07), v kotni hitrosti med kolcno in ramensko osjo od zacetka 2. dvo­oporne faze do izmeta KvRK (484 ± 88,87 Tabela 1 in 323 ± 62,00), ter v postavitvi širine stopal Izbor kinematicnih parametrov rotacijske tehnike suvanja krogle v zacetku 2. dvooporne faze, ki se razlikuje Spremenljivka Oznaka Enota Dolžina najdaljšega meta D m Horizontalna izmetna hitrost Vx m/s Vertikalna izmetna hitrost Vy m/s Absolutna izmetna hitrost Vxyz m/s Višina izmeta H m Razlika med višino izmeta in telesno višino Hdif m Dolžina poti aktivnega delovanja na kroglo v izmetu L m Izmetni kot krogle a ° Kotna hitrost v komolcu izmetne roke ob izmetu KvKM rad Kotna hitrost v kolenu potisne noge ob izmetu KvKN rad Kot med kolcno in ramensko os v zacetku 2. dvooporne faze b ° Odstopanje od idealne širine (20 cm) postavitve stopal v zacetku 2. dvooporne faze Zdif cm Seštevek absolutnih kotnih hitrosti desnega kolenskega sklepa v izmetni fazi KvDavgIzmet rad Seštevek absolutnih kotnih hitrosti med ramensko in kolc­no osjo v izmetni fazi KvRK rad Povprecna hitrost krogle v fazi obrata in prehitevanja orodja VkroglaObrat m/s Padec povprecne hitrosti krogle v 2. enooporni fazi v primerjavi s 1. enooporno in 1. brezoporno fazo VkroglaIzguba m/s Povprecna hitrost krogle od zacetka 2. dvooporne faze do izmeta VkroglaOpora m/s Razlika v hitrosti krogle od zacetka 2. dvooporne faze do koncne izmetne hitrosti VkroglaDIF m/s Povprecna hitrost levega kolka od zacetka 2. dvooporne faze do izmeta LkolkAvgOpora m/s Povprecna hitrost desnega kolka od zacetka 2. dvooporne faze do izmeta DkolkAvgOpora m/s Razlika v povprecni hitrosti levega in desnega kolka od zacetka 2. dvooporne faze do izmeta LkolkDifDkolkAvg m/s Razlika najvecjih hitrosti desne rame in desnega kolka v izmetni fazi DramaDifDkolkIzmet m/s Tabela 2 Razvrstitev kinematicnih parametrov glede na faze meta Faza obrata in prehitevanja orodja Zdif Faza maksimalnega napora L Izmet krogle Vx b KvDavgIzmet Vy VkroglaObrat KvRK Vxyz VkroglaIzguba VkroglaOpora H VkroglaDIF Hdif LkolkAvgOpora a DkolkAvgOpora KvKM LkolkDifDkolkAvg KvKN od idealne postavitve Zdif (4,33 ± 3,61 in 16,50 ± 6,86). Povezanost kinematicnih para­metrov s koncnim rezultatom Rezultati izracuna Pearsonovega korelacij­skega koeficienta so predstavljeni v Tabeli 5. S koncno dolžino meta je znacilno ko­reliralo 9 kinematicnih parametrov iz vseh faz meta (Vxyz, Vx, H, DramaDifDkolkIzmet, VkroglaDIF, KvRK, DkolkAvgOpora, LkolkDi­fDkolkAvg, Zdif). Vpliv kinematicnih parame­ trov na tekmovalno uspešnost V Tabeli 6 so prikazani rezultati linearne re-gresije za model spremenljivk, ki je vsebo-val kinematicne parametre, ki dolocajo me-hanske zakonitosti poševnega meta (Vxyz, H, a). Z njimi smo uspeli pojasniti 94,6 % tekmovalne uspešnosti (R2 = 0,946), izbrani model spremenljivk pa je statisticno znaci­len (F =34,953, p<0,05). Znacilen prediktor našega modela je samo koncna izmetna hitrost (Vxyz) (p = 0,001), na meji statisticno znacilnega vpliva pa je tudi parameter Iz­metni kot (a) (p = 0,051). Na podlagi rezulta­tov smo dobili sledeco regresijsko enacbo: REZULTAT = -24,616 + 2,759*Vxyz + 1,542*H + 0,119*a .Razprava V naši raziskavi smo ugotavljali poveza­nost in vpliv kinematicnih parametrov na uspešnost v suvanju krogle pri vrhunskih metalcih, ki uporabljajo rotacijsko tehniko metanja krogle. Posebno pozornost smo namenili vplivu kinematicnih dejavnikov, ki niso vezani le na izmetno akcijo, temvec tudi na predhodne faze meta. Rezultati deskriptivne statistike so potrdili elitnost našega vzorca merjencev, saj so vrednosti kinematicnih parametrov izmeta primerljive z do sedaj objavljenimi študi­jami najboljših metalcev krogle na svetu (Ariel, 2004, Byun s sod., 2008, Gutierrez-Davilla s sod., 2009, Schaa, 2010, Oh, 2011, Cerkez, 2014). Rezultati t testa za neodvisne vzorce so po­kazali statisticno znacilne razlike v aritme­ticnih sredinah med skupinama elitnih in sub-elitnih metalcev krogle pri šestih kine­maticnih parametrih. Poleg same dolžine meta se boljši in slabši metalci razlikujejo v dveh kinematicnih parametrih samega izmeta (Vx in Vxyz), dveh kinematicnih pa­ Tabela 3 rametrih faze maksimalnega napora (L in Deskriptivna statistika celotnega vzorca merjencev KvRK) ter v enem kinematicnem parametru Spremenljivka AS MIN MAX Vx (m/s) 10,32 9,49 11,58 Vy (m/s) 8,09 7,09 8,47 Vxyz (m/s) 13,13 12,52 13,58 Hdif (m) 0,27 0,17 0,40 H (m) 2,16 2,05 2,31 L (m) 1,51 1,37 1,64 a (°) 38,13 31,50 41,30 KvKM (rad) 1064 871 1308 KvKN (rad) 9 -224 235 ß (°) 44,25 34,60 61,20 Zdif (cm) 9,20 2,00 22,00 VkroglaObrat (m/s) 3,68 2,91 4,23 VkroglaIzguba (m/s) 0,76 -0,53 1,41 VkroglaOpora (m/s) 7,01 6,28 7,62 VkroglaDIF (m/s) 11,12 9,93 11,76 KvDavgIzmet (rad) 214 62 399 KvRK (rad) 420 268 594 LkolkAvgOpora (m/s) 1,62 1,39 1,77 DkolkAvgOpora (m/s) 1,77 1,44 2,20 LkolkDifDkolkAvg (m/s) 0,15 -0,20 0,55 DramaDifDkolkIzmet (m/s) 2,71 1,98 3,71 faze obrata in prehitevanja orodja (Zdif). Torej smo dobili razlikovanje tudi v ostalih fazah meta, ne le izmetni fazi kot v vecini do sedaj objavljenih študijah, in s tem po­kazali, da imajo elitni tekmovalci res boljšo tehnicno izvedbo meta, ki posledicno vpli­va na daljši met. Izracun Pearsonovega korelacijskega koefi­cienta je potrdil statisticno znacilno pove­zanost devetih kinematicnih parametrov s koncnim uspehom, med katerimi so 4 iz faze izmeta (Vxyz, Vx, H, DramaDifDkol­kIzmet), 4 iz faze maksimalnega napora (VkroglaDIF, KvRK, DkolkAvgOpora, Lkolk-DifDkolkAvg), eden pa iz faze obrata in prehitevanja orodja (Zdif). Izmed vseh smo najvišjo povezanost izracunali za parameter koncna izmetna hitrost (Vxyz), kar sovpada z mnogimi drugimi raziskavami (Linthorne, 2001, Byun, 2008, Gutierrez-Davila s sod., 2009, Schaa, 2010, Oh, 2011, Cerkez, 2014). Za razliko od omenjenih raziskav pa nismo potrdili znacilne povezanosti izmetnega Legenda: AS – aritmeticna sredina, MIN – najmanjša vrednost, MAX – najvecja vrednost. kota s koncnim uspehom, saj je bila korela­ cija statisticno neznacilna (p = 0,288). Zna- cilno korelacijo smo izracunali le za koncno izmetno hitrost z izmetnim kotom (R = Tabela 4 -0,692, p = 0,027). Podobno kot Linthorne Rezultati univariatne razlike (t test za neodvisne vzorce) v kinematicnih parametrih med skupi-(2001), Hubbard (2001) in Gutierrez-Davila s nama elitnih in sub-elitnih metalcev krogle sod. (2009) pa smo izracunali povezanost Sub-elitni izmetnega kota s koncno dolžino meta in Elitni (N = 6) (N = 4) koncno izmetno hitrost v negativni smeri, D (m) 20,07 0,41 18,59 0,55 4,94 0,001* Vx (m/s) 10,68 0,49 9,77 0,29 3,29 0,011* Vy (m/s) 8,01 0,54 8,20 0,12 -0,83 0,441 Vxyz (m/s) 13,37 0,12 12,76 0,23 5,52 0,001* Hdif (m) 0,30 0,08 0,23 0,05 1,46 0,182 H (m) 2,19 0,09 2,11 0,04 1,84 0,103 L (m) 1,56 0,06 1,43 0,07 3,21 0,012* Alfa (°) 36,88 3,09 40,00 0,93 -1,93 0,090 KvKM (rad) 1042 189,04 1097 165,59 -0,47 0,652 KvKN (rad) -35 118,96 75 203,90 -1,09 0,308 Beta (°) 45,12 10,44 42,95 2,81 0,48 0,646 Zdif (cm) 4,33 3,61 16,50 6,86 -3,71 0,006* VkroglaObrat (m/s) 3,79 0,55 3,51 0,44 0,82 0,436 VkroglaIzguba (m/s) 0,80 0,69 0,70 0,42 0,27 0,797 VkroglaOpora (m/s) 7,04 0,43 6,95 0,45 0,32 0,760 VkroglaDIF (m/s) 11,37 0,28 10,75 0,61 2,22 0,057 KvDavgIzmet (rad) 250 114,33 161 84,47 1,31 0,226 KvRK (rad) 484 88,87 323 62,00 3,12 0,014* LkolkAvgOpora (m/s) 1,64 0,14 1,58 0,11 0,68 0,518 DkolkAvgOpora (m/s) 1,65 0,17 1,95 0,23 -2,30 0,051 LkolkDifDkolkAvg (m/s) 0,01 0,27 0,36 0,14 -2,29 0,051 torej da je pri daljših metih in višjih konc­nih hitrostih krogle izmetni kot vrhunskih metalcev nižji. Omeniti velja še parameter Zdif, ki je statisticno znacilno koreliral še z mnogimi drugimi kinematicnimi parametri (KvRK, KvKN, L, Vxyz), ne le s koncno dolžino meta. Vse povezave so potrdile pomemb­nost predhodnih faz na koncni uspeh, saj na primer nepravilna postavitev stopal v zacetku 2. dvooporne faze tako negativno vpliva na omenjene parametre, ki so v po­vezavi s koncno dolžino meta. Za izracun vpliva kinematicnih parame­trov na tekmovalno uspešnost v suvanju krogle z rotacijsko tehniko pri vrhunskih metalcih smo uporabili metodo linearne regresije (metoda Enter), izracunali pa smo vec modelov. Vsi so bili statisticno znacil­ni, pojasnili pa so med 94,6 % do 96,7 % tekmovalne uspešnosti. Koncna izmetna hitrost (Vxyz) je bil edini parameter, za katerega smo v vseh izracunih, kjer je na­stopal, pokazali statisticno znacilen vpliv Legenda: AS – aritmeticna sredina, SD – standardni odklon, t – vrednost t testa, p – statisticna zna-na koncno dolžino meta. Enako so poka-cilnost t testa. zali tudi nekateri avtorji v svojih raziskavah Tabela 5 Statisticno znacilne korelacije kinematicnih parametrov s koncno dolžino meta (p < 0,05) Kinematicni parametri R p DÛVxyz 0,902 0,000 DÛVkroglaDIF 0,777 0,008 DÛVx 0,643 0,045 DÛH 0,669 0,034 DÛZdif -0,648 0,043 D ÛKvRK 0,724 0,018 DÛDkolkAvgOpora -0,757 0,011 DÛLkolkDifDkolkAvg -0,705 0,023 DÛDramaDifDkolkIzmet 0,642 0,045 Legenda: R – vrednost Pearsonovega korelacijskega koeficienta, P – statisticna znacilnost. (Byun, 2008, Gutierrez-Davila, 2009, Schaa, 2010, Cerkez, 2014). Za razliko od teh študij pa nismo uspeli pokazati znacilnega vpliva izmetnega kota in izmetne višine na konc­ni rezultat. Smo pa ugotovili znacilen vpliv nekaterih drugih parametrov, kot so KvRK, VkroglaDIF in LkolkDifDkolkAvg. Znacilnega deleža variance pa nismo uspe­li pojasniti z modelom, ki je vseboval kine­maticne parametre faze obrata in prehite­vanja orodja (Zdif, VkroglaObrat, b). Prav tako v tem modelu nismo uspeli pokazati znacilnega vpliva katerega od teh parame­trov na koncno dolžino meta. .Zakljucek Izsledki naše študije so na vzorcu vrhun­skih metalcev krogle z rotacijsko tehniko Tabela 6 metanja potrdili pomembnost in poveza­nost dolocenih biomehanskih parametrov s koncnim rezultatom. Koncna izmetna hi-trost je glavni dejavnik koncnega uspeha. Vendar samo koncne hitrosti niso dovolj za razlago efektivnega pospeševanja na orodje. Pri rotacijski tehniki suvanja krogle je pomembno gledati celotno gibanje me-talca v fazi prehitevanja orodja in v izme­tni fazi. Z izracunanimi nekaterimi drugimi parametri, kot so KvRK, VkroglaDIF, LkolkDi­fDkolkAvg in Zdif, smo pokazali pomemb­nost kinematicnih parametrov predhodnih faz meta, ki znacilno vplivajo na koncno dolžino meta. S tem smo nadgradili vecino dosedanjih študij, ki so se osredotocale le na izmetno fazo meta krogle, in nakazali smer, v katero bi se po našem mnenju na­daljnje raziskovalno delo na tem podrocju moralo intenzivneje usmeriti. .Literatura 1. Aleksic-Veljkovic, M. Puletic, A. Rakovic, R. Stankovic, S. Bubanj, D. Stankovic (2011). Comperative kinematic analysis oft he best Serbian shot put phuters. Physical Educati­on and Sport Vol. 9, No 4, Special Issue, 2011, 359–364. 2. Ariel, G. (2004). Biomechanical Analysis of the Shot-Put Event at the 2004 Athens Olympic Ga­mes. Pridobljeno 10.11.2008, s http://www. arielnet.com/start/apas/studies/shotfinal. pdf 3. Bartonietz, K.E. (1994). Rotational Shot Put Technique: Biomechanic findings and re­commendations for training. Track and Field Quarterly Review, 93 (3), 18–29. 4. Bradeško, B. (2007). Primerjalna analiza med rotacijsko in linearno tehniko suvanja krogle. Diplomska naloga, Ljubljana: Univerza v Lju­bljani, Fakulteta za šport. 5. Butler, M. (Ur.). (2007). IAAF Statistics Handbook 2007. Monaco Cedex: IAAF Media & Public Relations Department. 6. Byun, K.O., Fujii, H., Murakami, M., Endo, T. Idr. (2008). A biomechanical analysis of the men's shot put at the 2007 World Champi­onships in Athletics. New Studies in Athletics, 23(2), 53–62. 7. Cerkez, I. (2014). Utjecaj kinematickih parame­tara na uspješnost bacanja kugle vrhunskih europskih seniora i mladih seniora s aspekta linearne i rotacijske tehnike. Doktorska diser­tacija, Split: Sveucilište u Splitu, Kineziološki fakultet. 8. Coh, M. (2002). Application of biomehanics in track and field. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. Linearna regresijska analiza potencialne tekmovalne uspešnosti v suvanju krogle z rotacijsko tehniko Model RR kvadrat Popravljeni R kvadrat Standardna napaka ocene Vsota kvadratov df Povprecje vsote kvadratov Fp Nestandardizirani koeficienti Standardizirani koeficienti Legenda: 1 – model izbranih spremenljivk (Vxyz, H, a), R – koeficient multiple korelacije, R KVADRAT – koeficient determinacije, DF – stopnje prostosti, F – vrednost statistike F, P – statisticna znacilnost, B – vrednost nestandardiziranih regresijskih koeficientov, SD – standardna napaka, Beta – vrednost standardiziranih regresijskih koeficientov, T – vrednost statistike t. 9. Coh, M. (1992). Atletika – tehnika in metodika nekaterih disciplin. Ljubljana: Fakulteta za šport. 10. Coh, M., Jošt, B. (2005) A kinematic model of rotational shot-put . ISBS, Beijing, China, 357–360. 11. Coh, M., Supej, M. (2007). Vpliv telesne kon­stitucije na rotacijsko tehniko suvanja krogle. Atletika, 50-51, 20–23. 12. Coh, M., Štuhec, S. (2005). 3-D kinematic analysis of the rotational shot put technique. New Studies in Athletics, 20 (3), 57–66. 13. Coh, M., Štuhec, S., Supej, M. (2008). Com­parative biomechanical analysis of the ro­tational shot put technique. Collegium an-tropologicum, ISSN 0350-6134, 2008, vol. 32, no. 1, str. 315–321, ilustr., tabele. [COBISS.SI-ID 3233713] 14. Emberšic, D.S. (2000). Povezanost morfoloških in kinematicnih spremenljivk z uspehom v me-tu kopja pri vhunskih mladih tekmovalcih in tekmovalkah. Magistrska naloga. Fakulteta za šport, Ljubljana. 15. Emberšic, D.S. (2003). Atletika – meti: tehnika in metodika. Ljubljana: Fakulteta za šport, In-štitut za šport. 16. Goss-Sampson, M. & Champan, M. (2003). Temporal and kinematic analysis of rotational shot put technique. Journal of Sport Sciences, 21, 237–238. 17. Gutierrez-Davilla, M., Rojas, J., Campos, J., Gomez, J., in Encarnacion A. (2009). Biome­chanical analysis of the shot put at the 12th IAAF Indoor Championships. New Studies in Athletics, 24 (3), 45–61. 18. Harasin, D., Milanovic, D., Milinovic, I. , (2008). Razlike u vršnoj brzini kugle u okretu izmedu boljih i lošijih bacaca // Zbornik radova 17. ljetne škole kineziologa RH "Stanje i perspek­tive razvoja u podrucjima edukacije, sporta, sportske rekreacije i kineziterapije" / Neljak, Boris, editor(s). Zagreb : Hrvatski kineziološki savez, 125–129. 19. Harasin, D., D. Milanovic, I. Milanovic (2008). Razlike u kutnim pomacima donjih ekstre­miteta kod boljih i lošijih bacaca kugle, . V: Zbornik radova „18. ljetna škola kineziologa Republike Hrvatske“, Porec (144–148). 20. Harasin, D., Milanovic, D., Coh, M. (2010). 3D kinematics of the swing arm in the second double-support phase of rotational shot put – elite vs sub-elite athletes. Kinesiology, 42(2), 169–174. 21. Hubbard, M., De Mestre. N. J., Scott. J. (2001). Dependence of release variables in the shot put. Journal of Biomechanics, 34, 449–456. 22. Judge, L. (2014). Predictors of Personal Best Performance in the Glide and Spin Shot Put for U.S. Collegiate Throwers. Track Coach, 209, 6674–6681. 23. Klemen, U. (2012). Osebnostne znacilnosti atletskih trenerjev. Diplomska naloga, Ljublja­na: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 24. Kovac, M. (Ur.). (1995). Šport v Republiki Slove­niji – dileme in perspektive. Ljubljana: Ministr­stvo za šolstvo in šport. 25. Kristan, S. (2000). Športoslovje na slovenskem. Ljubljana: Fakulteta za šport ter Inštitut za šport. 26. Lanka, J. (2000). Shot Putting. V: Biomechani-cs in Sport (ed.Vladimir Zatsiorsky), Blackwell Science Ltd, 435–457. 27. Lenz, A., Rappl, F. (2010). The optimal angle of Release in Shot Put. Pridobljeno 28.01.2016 iz www.arxiv.org. 28. Linthorne, N. P. (2001). Optimum release angle in the shot put. Journal of Sports Sciences, 19, 359–372. 29. Oh, C., Shin, E., Choi, S., Jeong, I., Bae, J., Lee, J., in Park, S. (2011). Kinematic analysis of elite athletes in men's shot put at World Champi­onships, Daegu 2011. Korean Journal of Sport Biomechanics, 21 (5), 631–638. 30. Ogorevc, M. (2000). Atletski meti. Brežice: Sa­mozaložba. 31. Peng, H., Peng, H., in Huang, C. (2008). Gro­und reaction force of rotational shot put – case study. 26 International Conference on Biomechanics in Sports. Seoul, Korea. 32. Racic, K. (1994). Atletska bacanja. Zagreb: Za­grebacki športski savez, Zagrebacki atletski savez. 33. Schaa, W., (2010) Biomechanical Analysis of the Shot Put at the 2009 IAAF World Cham­pionships in Athletics. New Studies in Athleti­cs, 25 (3/4), 9–21. 34. Scmolinsky, G. (2000). The East German Text­book of Athletics. Toronto: Sports books pu­blisher. 35. Spiriev, B. (2011). IAAF scoring tables of athleti­cs. Monaco: Multiprint. 36. Stepanek, J. (1989). Comparison of the Gli­de and the Rotation Technique in the Shot Put. In: Tsarouchas, L. (ed.). Biomechanics in Sport V: Proceedings of the Vth International Symposium of the Society of Biomechanics in Sport, Hellenic Sports Research Institute, Olympic Sports Centre of Athens, Greece, 135–146. 37. Sugumar, C. (2014). A Biomechanical Analysis of The Shot Put Performance. Global Journal for Research Analysis, 5(3), 118–119. 38. Supej, M., Coh, M. (2008). Using the direction of the shoulder's rotation angle as an abscis­sa axis in comparative shot put analysis = Uporaba smernega kota ramenske osi za ab-sciso pri primerjalnih analizah meta krogle. Kinesiologia Slovenica, ISSN 1318-2269. [Print ed.], 2008, vol. 14, no. 3, str. 5–14, ilustr., graf. prikazi. [COBISS.SI-ID 3543473] 39. Štuhec, S., Vertic, R. (2008). Kinematicna anali­za tehnike suvanja krogle – Miro Vodovnik, Lju­ bljana. Interno gradivo. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 40. Štuhec, S., Vertic, R. (2008). Kinematicna ana­liza tehnike suvanja krogle – Miro Vodovnik, Split. Interno gradivo. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 41. Tidow, G. (1990). Model technique analysis sheet for the throwing events – The Shot Put. New Studies in Athletics, 1(1), 44–60. 42. Tschiene, P. (1988). The throwing events: re­cent trends in technique and training. New Studies in Athletics, 7–20. 43. Vodeb, R. (2005). Interpretacija športa. Trbo­vlje: Fit. 44. Zatsiorsky, V. M. (2000). Biomechanics in sport. International Olympic Commitee. mag. Severin Lipovšek Center športa in zdravja SEFfit, Severin lipovsek.severin@gmail.com Katja Plaskan, Damir Karpljuk, Vedran Hadžic, Mateja Videmšek Športna dejavnost nosecnic Izvlecek Namen raziskave je bil analizirati športno dejavnost no-secnic ter razloge za njihovo športno dejavnost oziroma nedejavnost. Želeli smo ugotoviti, ali se športna dejavnost nosecnic razlikuje glede na njihovo starost in izobrazbo ter glede na to, v kolikšni meri so se pred nosecnostjo ukvarjale s športom. Anketirali smo 44 nosecnic iz razlicnih obmocij Slovenije, razlicne starosti in izobrazbe. Rezultate smo ob-delali s pomocjo statisticnega programa SPSS; izracunali smo frekvence in izvedli .²-test. Ugotovili smo, da je vecina nosecnic obcasno športno dejav­na v neorganizirani obliki; med športnimi zvrstmi izstopata predvsem hoja in plavanje. Vecina športno dejavnih nosec­nic je bila tudi pred nosecnostjo športno dejavna. Pogostost ukvarjanja s športom se bistveno ne razlikuje glede na sta­rost in izobrazbo nosecnic. Nosecnice so kot najpogostejši razlog za športno dejavnost navedle ohranjanje zdravja, kot najpogostejši razlog za športno nedejavnost pa zdravstve­ne težave. Kljucne besede: nosecnost, šport, starost, izobrazba. Foto: Bogdan Martincic Sports activities during pregnancy Abstract The main aim of the research was to analyze how sportingly active or inactive women are during their pregnancy. We wanted to find out if their activity differs depending on their age and education level and in what capacity women were sportingly active before pregnancy. In research participated 44 pregnant women from different parts of Slovenia, in different age and education level. We used the statistics program SPSS with the method of frequency distribution and .²- test of independent hypothesis to analyze the data. Analyzing the data we gathered, most women are active occasionally, in disorganized form of activity; doing mostly walking and swimming. Most women who are active during their pregnancy were already sportingly active before. Frequency of activity does not depend on age or education level. The most important reasons for their inactivity prove to be various health problems and the most common reason for them being active is maintaining their health. Keywords: pregnancy, sport, age, education. • Uvod Športna dejavnost je za ženske v nosecno­sti pomemben dejavnik zdravega nacina življenja, saj pozitivno vpliva na telesno in duševno pocutje. Nosecnice, ki so športno dejavne, imajo boljšo telesno pripravlje­nost, manj nosecniških težav, v nosecnosti pridobijo manj telesne mase, imajo manj težav med porodom in po porodu se hitre­je vrnejo v prvotno formo (Podlesnik Fetih idr., 2010; Videmšek idr., 2015). Telesna de­javnost dokazano zmanjša tveganje za na­stanek obolenj, povezanih z nosecnostjo (Dempsey, Butler in Williams), prav tako je tudi dokazan pozitiven vpliv zmerne tele­sne dejavnosti na rast ploda (Campbell in Mottola, 2001). Gibanje – zlasti na prostem – nosecnico sprošca, prav tako se v njej prebudijo šte­vilna pozitivna custva. Športno dejavna no-secnica bolje komunicira z lastnim telesom, kar pomeni, da hitreje zacuti, kaj njeno telo potrebuje; ali je to hrana, tekocina, gibanje ali pocitek. Prav poznavanje lastnega telesa znotraj izbranih športnih dejavnosti nosec­nici daje dober obcutek, da se zna sprostiti, razvedriti in sama doprinesti k svojemu do-bremu pocutju (Podlesnik Fetih idr., 2010). Številni avtorji (npr. Podlesnik Fetih, 2009; Nascimento, Surita, Godoy, Kasawara in Morais, 2015; Videmšek, 2015 itd.) v svojih raziskavah priporocajo redno športno de­javnost tako vsem nosecnicam, ki so bile pred nosecnostjo redno športno dejavne, kot tudi tistim, ki so imele bolj sedec nacin življenja ali pa so bile popolnoma športno nedejavne. Še vedno pa se veliko žensk v nosecnosti ne odloci za športno dejavnost ali pa z njo celo preneha. Strokovnjaki menijo, da lah­ko zdrava nosecnica brez kakršnih koli te­žav nadaljuje z redno telesno dejavnostjo brez negativnih vplivov na zdravje ploda in njeno nosecnost (Podlesnik idr., 2010). Tudi ce ženska želi in zmore nadaljevati z inten­zivnejšo vadbo oziroma so vrsta dejavnosti, intenzivnost, pogostost in kolicina primer-ni ter se s tem strinja njen ginekolog, lahko ženska nadaljuje z vadbo, dokler se pocuti ugodno. V slovenskih priporocilih za telesno dejav­nost nosecnic (Videmšek, 2015) so navede­ne absolutne in relativne kontraindikacije za vadbo nosecnic, povzete po smernicah Ameriške akademije ginekologov in po­rodnicarjev (ACOG, 2009) ter Ameriškega združenja za medicino športa (ACSM, 2010). Neko stanje je absolutna kontraindikaci­ja ali pa morda pod nadzorom zdravnika lahko relativna, ce se nosecnica prej posve­tuje z zdravnikom. Med absolutne kontra­indikacije se štejejo resne srcne in pljucne bolezni, grozec prezgodnji porod, vecplo­dna nosecnost z grozecim prezgodnjim porodom, predležeca posteljica, slabost maternicnega vratu, krvavitev iz nožnice v drugem in tretjem trimesecju, gestacijska hipertenzija, predcasen razpok mehurja in preeklampsija. Med relativne kontrain­dikacije pa se uvršca kronicni bronhitis, neocenjena motnja ritma srca pri materi, slabo urejena sladkorna bolezen tipa 1, spontan splav v prejšnjih nosecnostih, ne­nadzorovan visok krvni tlak, zastoj plodove rasti, huda slabokrvnost, nenadzorovana epilepsija in obolenja šcitnice, ortopedske omejitve, hudo kajenje (vec kot 20 cigaret na dan), huda debelost ali nizka telesna te­ža (indeks telesne mase > 40 ali < 12) ter tudi izjemno neaktiven življenjski slog pred nosecnostjo. Davies, Wolfe, Mottola in MacKinnon (2003) poudarjajo, da se lahko vse ženske v casu nosecnosti, ki nimajo kakršne koli kontrain­dikacije, ukvarjajo s športom, predvsem ae­robno vadbo z vkljucevanjem funkcional­nih gibov in vaj za moc. Mnoge nosecnice so same ugotovile, da je najboljši cas za za-cetek športne dejavnosti v drugem trime­secju, ko je možnost spontanega splava in ostalih nevšecnosti mimo, hkrati pa trebuh še ni tako velik kot v zadnjem trimesecju, da bi jih oviral pri samem gibanju. Ženske z bolj sedecim nacinom življenja naj zacnejo s 15 minut kontinuirane dejavnosti trikrat tedensko, ki jo povecujejo do 30 minut, štirikrat tedensko (Davies idr., 2003). Artal (2017) priporoca, naj vadba traja od 30 do 60 minut. Ženske, ki so bile pred nosecno­stjo športno nedejavne, naj zacnejo z 10 do 20 minutno kontinuirano nizko inten­zivno vadbo trikrat tedensko, medtem ko se lahko zdrave, športno dejavne nosecni­ce ukvarjajo z aerobno vadbo in vadbo za moc vsak dan 30 minut. V slovenskih priporocilih za telesno dejav­nost nosecnic (Videmšek idr., 2015) glede na vsa ostala priporocila in razpoložljive dokaze svetujejo, naj bodo nosecnice zmerno telesno dejavne vsak dan v tednu vsaj 30 minut. Ce so bile ženske športno dejavne že pred zanositvijo in obvladajo zvrst vadbe, je varno, ce nadaljujejo z dejavnostmi, kot so daljši sprehodi, hitra hoja, tek, nizko inten­zivna aerobika, veslanje, plavanje (tudi or-ganizirana vadba v vodi), kolesarjenje, ples, drsanje, tek na smuceh in tenis (ACPWH, 2013). Davies in sodelavci (2003) priporo-cajo predvsem hojo, tek, aerobiko, kolesar­jenje na sobnem kolesu, pohodništvo in plavanje. Mlakarjeva in sodelavci (2011) pa za zdrave nosecnice predlagajo hojo, tek, plavanje, pilates, jogo, ples, kolesarjenje na sobnem kolesu, aerobiko, fitnes in tek na smuceh. V slovenskih priporocilih za tele­sno dejavnost nosecnic je navedeno, naj se zaradi varnosti nosecnice izogibajo kon­taktnim športom (košarka, nogomet, roko-met, borilni športi). Prenehajo oz. omejijo naj športne dejavnosti, pri katerih je veli­ka nevarnost padcev (jahanje, smucanje, squash). Prav tako so nevarni potapljanje in napori nad 2500 metrov nadmorske višine. Tudi odbojka se med nosecnostjo odsvetuje zaradi pogostih padcev po sko­ku oziroma nerodnem doskoku (Videmšek idr., 2015). Starostna meja nosecnic se vztrajno zvišuje. Ce je bila leta 1970 povprecna starost mate-re, ki je rodila prvega otroka, 23 let, se je le­ta 2015 dvignila v Sloveniji na 29,3, v drugih državah Evrope pa vecinoma že na okoli 31 let (Statisticni urad RS, 2017). Zaradi višje starosti nosecnic je ozavešcanje o športni dejavnosti med nosecnostjo v zadnjih letih precej naraslo. Starejše nosecnice se zara­di skrbi za svoje zdravje in zdravje ploda ukvarjajo z razlicnimi športnimi dejavnost-mi v neorganizirani obliki in pod strokov­nim vodstvom. Mudd, Nechuta, Pivarnik in Paneth (2009) so v svoji raziskavi ugotovili, da so mlajše nosecnice celo manj dejavne med nosecnostjo kot starejše. Brown, Mis-hra, Lee in Bauman (2000, v Brown, 2002) so v longitudinalni študiji, ki so jo opravili v Avstraliji, ugotovili, da je dejavnost mlajših žensk odvisna od tega, ali že imajo otroke ali ne. Ženske z otroki imajo manj prostega casa, kar jih omejuje pri ukvarjanju z orga­nizirano obliko športne dejavnosti. Za otroke v zgodnjih letih, torej pred do-polnjenim 30. letom starosti, se odloca vec žensk z nižjo stopnjo izobrazbe, kar je tudi pricakovano, saj si prej najdejo službo in tako prej nacrtujejo otroka. Nascimento in sodelavci (2015) so ugotovili, da so žen­ske z višjo izobrazbo med nosecnostjo bolj športno dejavne. Mudd in sodelavci (2009) poudarjajo, da imajo ženske z nižjo stopnjo izobrazbe zaradi pomanjkanja informacij in slabe osvešcenosti strah pred športno dejavnostjo v nosecnosti oziroma se bo­jijo, da bi to škodilo njihovemu zdravju in zdravju ploda. Namen raziskave je bil analizirati športno dejavnost žensk v nosecnosti. Želeli smo ugotoviti, v kolikšni meri se ženske ukvarja­jo s športom pred in med nosecnostjo ter razloge za njihovo športno dejavnost ozi­roma nedejavnost. Zanimalo nas je, ali se športna dejavnost nosecnic razlikuje glede na njihovo starost in izobrazbo ter glede na to, v kolikšni meri so se pred nosecnostjo ukvarjale s športom. .Metode dela Udeleženke V raziskavi je prostovoljno sodelovalo 44 nosecnic iz razlicnih obmocij Slovenije; 16 (36,4 %) nosecnic z zahodnega obmocja Slovenije, 15 (34,1 %) nosecnic z vzhodne­ga obmocja Slovenije in 13 (29,5 %) nosec­nic z osrednjeslovenskega obmocja. Med nosecnicami je bilo najvec (38,6 %) starih od 26 do 30 let, nekaj manj (36,4 %) od 31 do 35 let, precej manj (13,6 %) je bilo starih do 25 let ter najmanj (11,4 %) nad 35 let. V raziskavi je sodelovalo 17 (38,6 %) nosecnic s koncano fakulteto, 15 (34,1 %) nosecnic s koncano srednjo šolo, 6 (13,6 %) s konca­nim magisterijem, 4 (9,1 %) s koncano viso­ko šolo, 1 (2,3 %) s koncanim doktoratom znanosti in prav tako 1 (2,3 %) s koncano poklicno šolo. 22 (50 %) nosecnic, ki je so-delovalo v raziskavi, je bilo v zadnjem tri­mesecju nosecnosti, 16 (36,4 %) nosecnic v drugem trimesecju in 6 (13,6 %) nosecnic v prvem trimesecju. Pripomocki Raziskava je bila izvedena s pomocjo anke­tnega vprašalnika (Plaskan, 2016). Vprašalnik je bil sestavljen iz desetih vprašanj zaprte­ga tipa, med njimi so bile tri petstopenjske ocenjevalne lestvice. Postopek Vprašalnike so izpolnile nosecnice v okvi­ru materinske šole v Zdravstvenem domu Žalec, nosecnice v ginekološki ambulanti v Mariboru in v Splošni bolnišnici Izola. Rezul­tate smo obdelali s pomocjo statisticnega programa SPSS. Za analizo podatkov smo uporabili metodo frekvencne porazdelitve in .²-test. .Rezultati V raziskavi smo želeli ugotoviti, kako pogo-sto so nosecnice športno dejavne, s kateri-mi športi se ukvarjajo, ali je njihovo športno udejstvovanje odvisno od starosti, izobraz-be in od tega, ce so se že pred nosecnostjo ukvarjale s športom. Zanimali so nas tudi njihovi razlogi za ukvarjanje oziroma neu­kvarjanje s športom. Oblika in vrsta športne dejav­ nosti Vecina nosecnic 23 (52,3 %), ki je sodelovala v raziskavi, je bila obcasno športno dejav­na, redno dejavnih (vsaj 2-krat na teden, 30 minut) je bilo 13 (29,5) % nosecnic, po­polnoma nedejavnih 8 (18,2) % nosecnic. V raziskavi je sodelovalo 25 (56,8 %) no-secnic, ki so se ukvarjale z neorganizirano obliko vadbe in 11 (25 %), ki so se ukvarjale z organizirano obliko. Nosecnice, ki so redno ali obcasno športno dejavne, se ukvarjajo z razlicnimi športnimi zvrstmi (Slika 1). Glede vrste športnih dejavnosti so poleg razlicnih športov, kjer prevladuje plavanje (18 %), pod »drugo« anketiranke najpogo­steje napisale hojo. Vecina jih je napisala, da gre za hitro hojo v naravi ali pohodni­štvo, kar lahko štejemo med športne dejav­nosti. Priljubljeni športni zvrsti, s katerima se ukvarjajo nosecnice, vkljucene v našo raziskavo, sta tudi pilates in kolesarjenje (13 %). V nekoliko manjši meri se nosecnice ukvarjajo s tekom (8 %), jogo (6 %) in fitne­som (3 %). Športna dejavnost in starost nosecnice V raziskavi smo predvidevali, da so mlajše nosecnice bolj športno dejavne od starej­ših. Rezultat .²- testa (P = 0,254) kaže, da ne ob-stajajo statisticno znacilne razlike v športni dejavnosti med nosecnostjo glede na sta­rost nosecnice. V raziskavi smo ugotovili, da so prav vse nosecnice, ki so stare do 25 let, športno dejavne. Nekoliko nižji odstotek športno aktivnih je pri nosecnicah, starih nad 30 let, sledijo nosecnice, ki so stare 26 do 30 let. Rezultati kažejo, da se vecina no-secnic ne glede na starost ukvarja s špor-tom. Rezultati so pricakovani, saj jih je kar polovica samo obcasno športno dejavna in kar tretjina se jih ukvarja s hojo. Športna dejavnost in izobraz­ ba nosecnice Želeli smo ugotoviti, ali so nosecnice z višjo stopnjo izobrazbe bolj športno dejavne. Rezultat .²-testa (P = 0,149) kaže, da ne ob-stajajo statisticno znacilne razlike v špor­tni dejavnosti med nosecnostjo glede na stopnjo izobrazbe nosecnice. Raziskava je pokazala, da se nosecnice ukvarjajo s športom ne glede na izobrazbo, ceprav nekoliko izstopajo nosecnice, ki imajo kon-cano fakulteto (94,1 %), vendar razlike niso bistvene (Tabela 2). Tabela 1 Primerjava športne dejavnosti med nosecnostjo glede na starost Šport med nosecnostjo Skupaj Da% Ne% Starost do 25 let 6 100 0 0 6 (14 %) 26 do 30 let 13 76,5 4 23,5 17 (39 %) 31 do 35 let 13 81,3 3 18,7 16 (36 %) nad 35 let 4 80 1 20 5 (11 %) Skupaj 36 81,8 8 18,2 44 (100 %) Rezultat .² - preizkusa: P = 0,254; .² = 7,787 Tabela 2 Primerjava športne dejavnosti med nosecnostjo glede na stopnjo izobrazbe Šport med nosecnostjo Skupaj Da% Ne% Izobrazba Poklicna šola 0 0 1 100 1 (2 %) SŠ 12 80 3 20 15 (34 %) VŠ 3 751 25 4 (9 %) Fakulteta 16 94,1 1 5,9 17 (39 %) Mag., spec. 5 83,3 1 16,7 6 (14 %) Doktorat 0 0 1 100 1 (12 %) Skupaj 36 81,8 8 18,2 44 (100 %) Rezultat .²- preizkusa: P = 0,149; .² = 14,554 Tabela 3 Primerjava športne dejavnosti pred nosecnostjo in dejavnosti med nosecnostjo Šport med nosecnostjo Skupaj Da% Ne% Šport pred nosecnostjo Dejavna pred 33 82,5 % 7 17,5 % 40 (90 %) Nedejavna pred 3 75 % 1 25 % 4 (10 %) Skupaj 36 81,8 % 8 18,2 % 44 (100 %) Rezultat .² - preizkusa: P = 0,929; .² = 0,148 Športna dejavnost pred in med nosecnostjo V raziskavi smo želeli ugotoviti, ali se žen­ske, ki so bile športno dejavne pred nosec­nostjo, tudi v nosecnosti ukvarjajo s špor­tno dejavnostjo. Rezultat .²-testa (P = 0,929) kaže, da ne ob-stajajo statisticno znacilne razlike v športni dejavnosti med nosecnostjo in športni dejavnosti pred nosecnostjo. Tako ugota­vljamo, da se nosecnice, ki so bile pred no-secnostjo športno dejavne, vecinoma tudi v nosecnosti ukvarjajo s športno dejavno­stjo. Iz Tabele 3 lahko razberemo, da je bilo takšnih nosecnic v naši raziskavi kar 82,5 %. Najpogostejši razlogi za špor­ tno dejavnost V raziskavi smo analizirali tudi razloge za športno dejavnost oziroma nedejavnost v nosecnosti. Nosecnice so na ocenjevalni lestvici od 1 do 5 oznacile, da jim je izmed vseh razlogov za športno dejavnost najpomembnejše ohra­njanje zdravja (4.65). Kot drugi najpomemb­nejši razlog so oznacile izboljšanje telesne pripravljenosti (4.25), sledijo boljše pocutje po vadbi (4.11), boljše pocutje med vadbo (4.05), strah pred prekomerno telesno ma-so (3.08), druženje s prijateljicami (2.82) ter zaradi priporocila zdravnikov (2.62). Poglavitni razlog za to, da se nosecni­ce ne ukvarjajo s športom, pa so njihove zdravstvene težave in da jim je bila dejav­nost zaradi njih odsvetovana (2.29). Drugi razlogi so: da jim ponudba v domacem kraju ni všec (1.82), oddaljenost vadbe od doma (1.76) in neustrezen cas vadbe (1.76). Kot najmanj pomemben razlog za njihovo športno nedejavnost so nosecnice nave-dle, da šport med nosecnostjo ni pomem­ben (1.35). .Razprava V pricujoci raziskavi je bila vec kot polovica nosecnic obcasno športno dejavna, pribli­žno enak delež se jih ukvarja z neorganizi­rano obliko. Redno dejavnih (vsaj 2-krat na teden, 30 minut) je bilo 29,5 % nosecnic, 25 % nosecnic se je ukvarjalo z organizirano obliko. Popolnoma nedejavnih je bilo 18,2 % nosecnic. Odstotek športno nedejavnih nosecnic je pri posameznih avtorjih precej razlicen. Npr. Field (2011) je ugotovil, da je 60 % žensk med nosecnostjo popolnoma športno ne­dejavnih, medtem ko je Podlesnik Fetihova s sodelavci (2010) v raziskavi ugotovila le 5 % nosecnic, ki so popolnoma nedejavne. Nascimento in sodelavci (2015) menijo, da je športna dejavnost zdravih žensk v no-secnosti odvisna od razlicnih dejavnikov; od nacrtovanosti nosecnosti, pregledov pri ginekologu in njegove psihicne pod-pore ženski, njegovega odnosa do športne dejavnosti, podpore domacih (staršev, par-tnerja, prijateljev …), izobrazbe in ekonom­skega statusa. Ugotovili so, da so bile žen­ske, ki so se v nosecnosti vec posvetovale z ginekologom, bolj športno dejavne. Številni strokovnjaki (npr. Podlesnik Fetih idr., 2010; ACPWH, 2013; Videmšek, 2015) priporocajo zlasti hojo v naravi kot obliko telesne dejavnosti za nosecnice, ki je ena najbolj sprošcujocih in prijetnih oblik vad-be v naravi. Hoja je lahko razlicno intenziv­na, primerna je tudi za tiste nosecnice, ki se prej niso ukvarjale s športom. Tudi naša raziskava je pokazala, da se nosecnice v najvecji meri ukvarjajo s hojo; vecina jih je napisala, da gre za hitro hojo v naravi ali po­hodništvo, kar lahko štejemo med športne dejavnosti. Poleg plavanja sta priljubljeni športni zvrsti, s katerima se ukvarjajo nosecnice, vkljucene v našo raziskavo, tudi pilates in kolesarjenje. Tudi Podlesnik Fetihova s sodelavci (2010) je dobila podobne rezultate; plavanje in kolesarjenje sta za hojo najbolj pogosti športni dejavnosti. V nekoliko manjši meri se nosecnice v našem vzorcu ukvarjajo s tekom (8 %), jogo (6 %) in fitnesom (3 %). Tudi to so varne športne zvrsti za ženske, ki jih priporocajo slovenska priporocila za telesno dejavnost v nosecnosti (Videmšek idr., 2015). V raziskavi smo predvidevali, da so mlajše nosecnice bolj športno dejavne od starej­ših, in sicer med drugim tudi zaradi vec prostega casa. Nekatere izmed mlajših no­secnic še nimajo službe, ker so ravno zaklju-cile z izobraževanjem, nimajo še otrok, torej je za njih to prva nosecnost, ki se ji lahko v celoti posvetijo. Rezultati kažejo, da se ve-cina nosecnic ne glede na starost ukvarja s športom. Pri tem je treba poudariti, da je kar polovica samo obcasno športno dejav­na in kar tretjina se jih ukvarja s hojo. Mudd in sodelavci (2009) so v svoji študiji ugotovili, da so mlajše nosecnice celo manj dejavne med nosecnostjo. Brown, Mishra, Lee in Bauman (2000, v Brown, 2002) so analizirali športno dejavnost žensk v Avstra­liji in ugotovili, da je dejavnost mlajših žen­sk odvisna od tega, ali že imajo otroke ali ne. Ženske, ki že imajo otroke, imajo manj prostega casa tudi za športno dejavnost. V naši raziskavi smo želeli ugotoviti, ali so nosecnice z višjo stopnjo izobrazbe bolj športno dejavne. Bolj izobražene ženske naj bi bile bolj ozavešcene, imajo boljše službe in s tem tudi boljši financni položaj, da si lahko privošcijo obisk organiziranih vadb in tudi individualne ure z osebnim trenerjem. Rezultati so pokazali, da se no-secnice ukvarjajo s športom ne glede na izobrazbo, ceprav nekoliko izstopajo no-secnice, ki imajo koncano fakulteto, vendar razlike niso bistvene. Nascimento in sodelavci (2015) so ugo­tovili, da so ženske z višjo izobrazbo med nosecnostjo bolj športno dejavne. Mudd in sodelavci (2009) poudarjajo, da imajo žen­ske z nižjo stopnjo izobrazbe bolj negotov in manj varen obcutek med vadbo, za kar je verjetno krivo pomanjkanje informacij. Podobno ugotavlja tudi Field (2011); špor­tno dejavne ženske imajo višjo izobrazbo, so zaposlene in stare od 25 do 34 let. Eden izmed ciljev raziskave je bil tudi ugo­toviti, ali se ženske, ki so bile športno de­javne pred nosecnostjo, tudi v nosecnosti ukvarjajo s športno dejavnostjo. Raziskava je pokazala, da se nosecnice, ki so bile pred nosecnostjo športno dejavne, vecinoma tudi v nosecnosti ukvarjajo s športno de­javnostjo. Mnogim predstavlja športna de­javnost nacin preživljanja prostega casa in del njihovega vsakdanjika, zato so nadalje-vale s športnim nacinom življenja in so tudi v nosecnosti športno dejavne. V raziskavi Podlesnik Fetihove (2009) je bil pred nosecnostjo dejaven precejšen od­stotek žensk, in sicer 65,6 %, nedejavnih pa je bilo 34,4 % žensk. V prvem trimesecju nosecnosti je odstotek športno dejavnih žensk padel za 23,3 %, zato Podlesnik Feti­hova (2009) meni, da bi bilo potrebno vzro­kom za upad posvetiti posebno pozornost. Poudevigne in O'Connor (2005, v Field, 2011) sta ugotovila, da športna dejavnost pred nosecnostjo ugodno vpliva na pojav depresije in obcutja negotovosti v zgodnji nosecnosti. Zdrave ženske, ki s športno de­javnostjo nadaljujejo tudi skozi drugo in tretje trimesecje nosecnosti, imajo bolj sta­bilno razpoloženje v primerjavi z ženska-mi, ki niso športno dejavne (Poudevigne, O'Connor, 2005, v Field, 2011). Ženske, ki se v nosecnosti ne ukvarjajo s športom, pri­dobijo v povprecju vec telesne mase; slab-še se pocutijo in so manj samozavestne. Marsikatera se sooca s težavami zatekanja gležnjev, krcev in bolecin v nogah ter dru­gimi nevšecnostmi, ki jih lahko precej omili redna športna dejavnost Mlakar, 2011). Tudi Field (2011) v svoji raziskavi priporoca, naj ženske z vadbo nadaljujejo, da vzdržujejo telesno pripravljenost, zmanjšajo možnost prekomerne telesne teže v nosecnosti in zaradi ugodnega vpliva športne dejavnosti na psihicno in telesno pocutje nosecnice. Mnoge ženske pa vidijo nosecnost tudi kot priložnost za spremembo življenjskega sloga. V svoj vsakdanjik vkljucujejo zdrave navade, kot je primerna športna dejavnost, zdrava prehrana itd. (Davies idr., 2003). Za­nimiv je podatek, ki so ga v svoji raziskavi navedli Nascimento in sodelavci (2015); od 981 žensk, vkljucenih v raziskavo, ki so bile pred nosecnostjo popolnoma športno ne­dejavne, se jih je 117 (11,9 %) v nosecnosti zacelo ukvarjati s športom. V raziskavi smo prav tako analizirali razloge za športno dejavnost v nosecnosti; no-secnicam je najpomembnejše ohranjanje zdravja, kot drugi najpomembnejši razlog so oznacile izboljšanje telesne pripravlje­nosti, sledijo boljše pocutje po vadbi in med vadbo, strah pred prekomerno tele­sno maso, druženje s prijateljicami ter za­radi priporocila zdravnikov. Tudi rezultati drugih raziskav (Davies idr., 2003; Podlesnik Fetih idr., 2010; Field, 2011) so pokazali, da se nosecnice odlocajo za bolj zdrav življenjski slog zlasti zaradi skrbi za svoje zdravje in zdravje ploda. Rezultati naše raziskave so pokazali, da so zdravstvene težave poglavitni razlog za neukvarjanje s športom in da jim je bila dejavnost zaradi njih odsvetovana. Drugi pomembni razlogi, ki so jih navedle nosec­nice, so, da jim ponudba v domacem kraju ni všec, da je vadba prevec oddaljena od doma in ob neustreznem casu. Ugotovitve nakazujejo rešitve zlasti v smislu organizi­ranja pestrih športnih vadb, prilagojenih za nosecnice, v razlicnih krajih in ob razlicnih terminih. .Sklep V Sloveniji potekajo številni projekti, v okvi­ru katerih se ženske spodbuja k zdravemu nacinu življenja. Omenjene promocije zdra­vega življenjskega sloga bi morale biti po­sebej namenjene vsem ženskam v rodnem obdobju in vsem, ki šele nacrtujejo nosec­nost. Danes je nadzor nad reprodukcijo pri nas precej zanesljiv, po nekaterih podatkih je kar 75 odstotkov nosecnosti nacrtovanih (Podlesnik Fetih idr., 2010). To je cas, ko bi morale ženske razmišljati, da morajo no-secnost pricakati zdrave in cim bolj telesno pripravljene. O pomenu zdravega življenj­skega sloga na razvijajocega se otroka bi bilo potrebno ženske seznanjati že v casu, ko o nosecnosti šele razmišljajo ter seveda z ozavešcanjem nadaljevati tudi v obdobju nosecnosti (Kolu, Raitanen in Luoto, 2014). Rezultati naše raziskave so pokazali, da vecina žensk, ki se je že pred nosecnostjo ukvarjala s športom, s tem nadaljuje tudi v nosecnosti. Mnogim namrec postane špor­tna dejavnost nacin preživljanja prostega casa in del njihovega vsakdanjika, zato so tudi v nosecnosti športno dejavne. Potrebno bi bilo izdelati razlicne poljudno­strokovne publikacije in zgibanke, name-njene dekletom in mladim ženskam iz raz­licnih socialno-ekonomskih okolij, ki bi jih razdelili po šolah in zdravstvenih domovih ter sistematicno uvesti omenjene vsebine v redni pouk osnovnih in srednjih šol v okviru razlicnih predmetov (šport, biolo­gija, psihologija …). Spodbujanje aktivne­ga življenjskega sloga bi morali še bolj kot doslej izvajati tudi preko razlicnih medijev (TV, revije, casopisi …) in spleta. Spletno svetovanje bi bilo lahko zelo ucinkovito v smislu sistematicnih ukrepov za povecanje športne dejavnosti; zdravstveni delavci in športni strokovnjaki bi nudili podporo žen­skam pri spremembi življenjskega stila ter razlicne druge individualne povratne infor­macije v zvezi z zdravim nacinom življenja (Videmšek idr., 2016). Spodbujanje k zdravemu nacinu življenja bi lahko izvajali tudi v okviru šole za starše. Motivi, ki vecino nosecnic najbolj spodbu­dijo k bolj zdravemu življenju, so zdravje in boljše pocutje (Podlesnik Fetih idr., 2008). Tudi v naši raziskavi sta bila najpomemb­nejša razloga za ukvarjanje s športom nosecnic ohranjanje zdravja in izboljšanje telesne pripravljenosti. Nosecnice so torej v veliki vecini pripravljene narediti spre­membe, vendar imajo pogosto premalo konkretnih napotkov, informacij, znanja in spodbud. Ženski, ki je na poti spreminjanja svojih življenjskih navad v smislu priprave na zdravo nosecnost, mora biti tudi partner v veliko pomoc. Bodoca starša, ki bosta na­šla skupni imenovalec v smislu zdravega življenjskega sloga že v casu nosecnosti, bosta to gojila tudi naprej in bosta tako dober zgled svojim otrokom (Deans, 2006; Videmšek idr., 2016). Obstajajo številne organizirane oblike športnih vadb za nosecnice, kot so vadba v vodi, pilates, aerobika, splošna vadba, fi­tnes, vadba, v katero je vkljucen tudi par­tner itd. V naši raziskavi smo ugotovili, da je drugi najpomembnejši razlog za neukvar­janje s športom, da jim oblika organizirane vadbe, ki jo ponujajo v njihovem kraju, ni všec. Tako lahko sklepamo, da na doloce­nih obmocjih Slovenije obstaja premajhna pestrost oziroma ponudba organiziranih oblik dejavnosti za nosecnice. Prav tako se kot tretji najpogostejši razlog za nedejav­nost nosecnic pojavlja cas vadbe, ki jim ne ustreza. Potrebno bi bilo ugotoviti najbolj primeren cas, ki bi ustrezal vecini nosecnic in takrat organizirati vadbo oziroma jim po­nuditi vec razlicnih terminov. Menimo, da bi morali biti projekti, name-njeni zdravemu življenjskemu slogu v casu nacrtovanja in casu nosecnosti, podprti na državni ravni in bolj usmerjeni v ženske raz­licne starosti in izobrazbe, predvsem v so-cialno šibkejše skupine. Kljub temu da naša raziskava ni pokazala, da obstajajo bistvene razlike v športnem udejstvovanju nosecni­ce glede na izobrazbo in starost, nekateri avtorji poudarjajo, da se neenakost med skupinami kaže tudi v športnem udejstvo­vanju (Mesaric idr., 2014). Nacrtovanje, or-ganiziranje in vodenje takih programov dr­žavo stane manj kot saniranje neugodnih posledic nezdravega življenjskega sloga. Menimo, da se je problema potrebno lotiti preventivno, interdisciplinarno in na cim širši ravni (Videmšek idr., 2016). Ugotovitev naše raziskave ne moremo po­splošiti, saj je sodelovalo premajhno število nosecnic, ki so sicer doma z razlicnih ob-mocij Slovenije, vendar bi bilo za vecjo za­nesljivost in veljavnost rezultatov potrebno imeti vecji vzorec anketirank z razlicnih ob-mocij Slovenije. Menimo, da bi lahko zdravniki in ginekologi zdrave nosecnice še bolj spodbujali in mo-tivirali za ukvarjanje s športno dejavnostjo. V veliki meri pa je to skrb nas, športnih de­lavcev, ki se moramo truditi, da bo kakovost organiziranih vadb, ki jih vodimo, še boljša. .Literatura 1. American College of Obstetricians and Gynecologists - ACOG. (2009). Exercise du­ring pregnancy and the postpartum period. Obstet Gynecol, 99, 171–3. 2. American college of sports medicine – ACSM. (2010). ACSM’s guidelines for exercise testing and prescription. Philadelphia: Wolters Kluwer Health/Lippincott Williams & Wilkins. 3. Association of Chartered Physiotherapists in Women’s Health - ACPWH. (2013). Fit and safe to exercise in the childbearing year. London: ACPWH 2013. 4. Artal, R. (2017). Exercise during pregnancy and postpartum period. American College of Ob­stetricians and Gynecologists. ACOG Com­mittee Opinion, 650. 5. Brown, W. (2002). The benefits of Physical Activity During Pregnancy. Journal of Science and Medicine in Sport, 5(1), 37–45. 6. Campbell MK in Mottola MF. (2001). Recre­ational exercise and occupational activity during pregnancy and birth weight: a ca-se-control study. Am J Obstet Gynecol, 184, 403–408. 7. Davies, A. L. G., Wolfe A. L., Mottola, F. M. in MacKinnon C. (2003). Exercise in Pregnancy and the Postpartum Period. Canadian Society for Exercise Physiology, 28(3), 329–341. 8. Deans, A. (2006). Vse o nosecnosti in porodu. Maribor: Meander. 9. Dempsey JC, Butler CL in Williams MA. (2005). No need for a pregnant pause: physical acti­vity may reduce the occurrence of gestati­onal diabetes mellitus and preeclampsia. Exerc Sport Sci Rev, 33, 141–149. 10. Field, T. (2011). Review: Prenatal exercise re­search. Infant Behavior And Development, 35, 397–407. 11. Kolu, P., Raitanen, J. in Luoto, R. (2014). Physi­cal Activity and Health- Related Quality of Life During Pregnancy: A secondary Analysis of a Cluster- Randomised Trial. Maternal and Child Health Journal, 18(9), 2098–2105. 12. Mlakar, K., Videmšek, M., Vrtacnik Bokal, E., Žgur, L. in Šcepanovic, D. (2011). Z gibanjem v zdravo nosecnost. Ljubljana: Fakulteta za šport. 13. Mudd, L. M., Nechuta, S., Pivarnik, J. M. in Paneth, N. (2009). Factors associated with women's perceptions of physical activity sa­fety during pregnancy. Preventive Medicine, 49, 194–199. 14. Nascimento, S. L., Surita, F. G., Godoy, A. C., Kasawara, K. T. in Morais, S. S. (2015). Physical Activity Patterns and Factors Related to Exercise during Pregnancy: A Cross Sectional Study. Plos ONE, 10(6), 1–14. 15. Plaskan, K. (2016). Analiza športne dejavnosti nosecnic v Sloveniji (Diplomsko delo). Univer­za v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. 16. Podlesnik Fetih A, Videmšek M, Globevnik Velikonja V, Vrtacnik-Bokal E, Karpljuk D. (2008). The state of mind of less physical ac­tive and regularly physically active women in the second trimester of their pregnanci­es. Acta Univ Palacki Olomuc Gymnica, 38 (3), 37–44. 17. Podlesnik Fetih, A. (2009). Vpliv športne de­javnosti, prehranjevalnih navad in razvad na pocutje nosecnice in izid nosecnosti. Ljubljana: Fakulteta za šport, doktorska disertacija. 18. Podlesnik Fetih, A., Videmšek, M., Vrtacnik Bokal, E., Globevnik Velikonja, V. in Karpljuk, D. (2010). Športna dejavnost, prehrana, razva­de in psihicno pocutje nosecnice. Ljubljana: Fa-kulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. 19. Videmšek, M., Bokal Vrtacnik, E., Šcepanovic, D., Žgur, L., Videmšek, N., Meško, M., Karpljuk, D., Štihec, J. in Hadžic, V. (2015). Priporocila za telesno dejavnost nosecnic. Zdravniški vestnik, 84(2), 87–98. 20. Videmšek, M., Podlesnik Fetih, A., Hadžic, V., Videmšek, N., Štihec, J.. Karpljuk, D. in Meško, M. (2016). Kajenje in telesna dejavnost no-secnic. Šport, 64 (1/2), 209–214. Katja Plaskan, dipl. kineziologinja Študentka magistrskega študija Fakultete za šport plaskankatja@gmail.com Matic Šen, Frane Erculj Analiza nekaterih dejavnikov uspešnosti sojenja slovenskih košarkarskih sodnikov Izvlecek V raziskavi smo se odlocili primerjati košarkarske sodnike raz­licnih sodniških list v Sloveniji oziroma analizirati razlike in podobnosti v nekaterih njihovih znacilnostih in dejavnikih, ki po našem mnenju pomembno vplivajo na uspešnost sojenja. Anketiranih je bilo 126 košarkarskih sodnikov, od katerih jih 58 sodi v clanski starostni kategoriji (1. SKL, 2. SKL, 3. SKL, 4. SKL), 68 pa v mlajših starostnih kategorijah. Rezultati raziskave so pokazali, da so po pricakovanjih najstarejši in najizkušenejši ti-sti sodniki, ki sodijo v 1. SKL. Med vsemi sodniki je le nekaj vec kot 8 % predstavnic ženskega spola. Glavni dejavnik, ki vpliva na zacetek ukvarjanja s sojenjem, je želja ostati v stiku s košar­ko po koncani igralski karieri. Sodniki, ki sodijo 1. in 2. SKL, se v povprecju dlje casa pripravljajo na tekmo, se dlje casa ogrevajo in vec casa porabijo za analizo svojega sojenja po tekmi kot so-dniki, ki sodijo 3. in 4. SKL. Najbolj pozorni oziroma dosledni pri dosojanju t. i. manj vplivnih prekrškov so pricakovano sodniki, ki sodijo v 1. SKL. 41 % vseh anketiranih sodnikov se v preteklo­sti ni ukvarjalo z igranjem košarke. Sodniki se v vecini strinjajo z vpeljavo samoocenjevanja po koncani tekmi, ne strinjajo pa se z vpeljavo dodatne ocene s strani trenerjev in kapetanov ekip. Kljucne besede: košarka, sojenje, razlike, sodniški rangi. Analysis of certain performance factors in slovenian basketball officiating Abstract In this study we decided to compare basketball referees from different lists of referees in Slovenia as well as to analyse the differ­ences and similarities in some of their characteristics and factors that, in our opinion, considerably affect the performance of of­ficiating. We employed an online questionnaire as a measurement instrument in our research. The survey was conducted among 126 basketball referees of whom 58 officiate in the senior men age category (1st SBL, 2nd SBL, 3rd SBL and 4th SBL), and 68 in younger age categories. The results showed that the oldest and the most experienced referees were, according to the expecta­tions, those from the 1st Slovenian Basketball League (SBL). Of all referees there were slightly more than 8 % of women. The main factor influencing the start of officiating is the desire to stay in touch with basketball after the end of a career in the sport. Those referees who officiate in the 1st and 2nd SBL spend longer on average preparing themselves for a match, take more time to warm up and spend more time analysing their officiating after the match, compared to the referees from the 3rd and 4th SBL. The most attentive referees who are also more consistent in calling the so-called minor violations are those from the 1st SBL, as was also expected. Of all surveyed referees, 41 per cent had not played basketball in the past. Referees mainly agree with the introduction of self-assessment after a match, but do not agree with the adding of a score by coaches and team captains. Keywords: Basketball, officiating, differences, referee ranks • Uvod Temeljna naloga športnih sodnikov je skrb, da poteka tekmovanje skladno s pravili. Med tekmovanjem nadzorujejo tekmoval­ce, razsojajo v spornih situacijah ter evi­dentirajo in kaznujejo nepravilno gibanje ali vedenje. Sodniki nadzorujejo spoštova­nje pravil in s tem zagotavljajo sodelujocim ekipam in posameznikom enake pogoje za zmago (Dežman, Loncar in Licen, 2009; Li­cen in Loncar, 2009). V košarki o tem, ali igra poteka skladno s pravili, odlocata dva oziroma trije sodniki. Njihovo delo je zapleteno in težavno. Delo­vati morajo kar se da nevtralno in cim manj vplivali na potek oziroma rezultat košarkar­ske tekme. Svoje odlocitve morajo spreje­mati med gibanjem, pogosto v casovni sti-ski, pod telesno obremenitvijo (naporom), pogosto pa tudi pod velikim psihicnim pritiskom (gledalci, obe moštvi in igralne okolišcine) (Dežman, Erculj in Licen, 2003). Zato se morajo nenehno izpopolnjevati, biti dobro telesno pripravljeni, si nabirati prakticne izkušnje, se zavedati svojih napak in se iz njih tudi kaj nauciti. Vloge košarkarskih sodnikov na tekmi so razlicne. T. i. prvi sodnik ima pred tekmo in po njej še dodatne naloge. Pozoren mora biti na vso opremo in pripomocke, ki se bodo uporabljali med tekmo, pregleda delovanje semaforja oziroma ure za merje­nje 24 sekund in odobri primernost igrišca (FIBA, 2014). V mlajših kategorijah pregleda vso potrebno dokumentacijo in tekmoval­ne kartone, izvede zacetni sodniški met na sredinskem krogu in ustavi uro, ce je le to potrebno. Po nesporazumu odloca o na­daljevanju igre. Po vsaki cetrtini pregleda zapisnik in popravi morebitne napake. Po koncani tekmi še enkrat preveri pravilnost izpolnjenega zapisnika in zakljuci tekmo z lastnorocnim podpisom. Na košarkar­sko zvezo Slovenije pošlje dokumentacijo najkasneje tri dni po koncani tekmi. Doku­mentacija mora vsebovati zapisnik tekme, porocilo o tekmi, prijavno listo obeh ekip in morebitno preostalo dokumentacijo. Vse tekme v prvi slovenski clanski košarkar-ski ligi in drugi del tekmovanja v prvi moški mladinski košarkarski ligi sodijo trije sodni­ki. V letu 2018 tekmovanja U-9 (Igriva košar­ka) sodijo trenerji. Tekmovanje U-11 (Mala košarka) pa sodi samo en delegiran sodnik. Vsa ostala tekmovanja mlajših starostnih kategorij, nižjih clanskih košarkarskih lig in vsa šolska tekmovanja sodita dva sodnika. V clanskih kategorijah je vedno poleg vseh sodnikov prisoten tudi tehnicni komisar. Njegova naloga je izpeljava tekme, skladno s pravili, pomoc zapisniški mizi, umirjanje strasti vrocekrvnih predstavnikov ene ali druge ekipe. V porocilu po tekmi predsta­vijo uspešnost sojenja na posamezni tek-mi. V 1. SKL in 2. SKL izpolnjujejo obrazec, ki vsebuje pogoje za sojenje, obvladovanje discipline, kriterij sojenja, kriterij prekrškov, gibanje – postavljanje, prezentacijo, upo­rabo sodniških znakov, fizicno predstavitev, medsebojno sodelovanje in komunikacijo. Tehnicni komisarji poleg koncne numeric­ne ocene pripravijo tudi (o)pisni del. Obra­zec, ki ga izpolnjujejo tehnicni komisarji v 3. SKL in 4. SKL, vsebuje objektivne pogoje (primernost dvorane, kvaliteta ekip, pomoc trenerjev, pomoc igralcev, vedenje igralcev, pomoc zapisniške mize, zagotavljanje var­ nosti), subjektivne pogoje (angažiranje so-dnikov, dogovori pred tekmo in med njo, medsebojno sodelovanje sodnikov, odloc­nost in prepricljivost sodnikov, doslednost in enakost za vse, primernost komunicira­nja sodnikov, njihova urejenost), uporabo mehanike, zagotavljanje discipline, oce­njevanje napak, ocenjevanje prekrškov, preventivno delovanje s stimulacijo igro, zakljucno oceno sojenja in komentarje s predlogi. Uspešnost in ucinkovitost sojenja v košarki sta odvisni od številnih dejavnikov kakovo­sti sojenja. Skupno uspešnost sodnika v eni sezoni doloca njegov položaj na sodniških rangirnih listah. To mesto dobi vsak sodnik na osnovi povprecne ocene njegovega sojenja na tekmah najvišje stopnje tekmo­vanja, ki ga lahko sodi (Dežman in Licen, 2009). Glede na to, da so košarkarski sodniki ran-girani po listah glede na uspešnost soje­nja, predvidevamo, da med njimi prihaja do dolocenih razlik v razlicnih dejavnikih, ki bi lahko vplivali na uspešnost sojenja. V pricujoci raziskavi smo zato želeli primerja-ti, iskati razlike in podobnosti med sodniki razlicnih sodniških list v Sloveniji. .Metode dela V raziskav smo kot merski instrument uporabili anketni vprašalnik, s pomocjo katerega smo ugotavljali številne dejavni­ke uspešnosti sojenja: starost košarkarskih sodnikov, raven izobrazbe, porabljen cas za pripravo na sojenje tekem in analizo svo­jega sojenja, vpliv dejavnikov na zacetek ukvarjanja s sojenjem, cas, ki ga namenijo ogrevanju pred tekmo, vpliv znanih (afirmi­ranih) igralcev in trenerjev na sojenje, vpe­ljava dodatnih ocen sojenja s strani trenerja in kapetana ekipe, odziv sodnika na provo­kacije in žaljenje s strani igralcev, publike in uradnih oseb. Vzorec anketirancev predstavljalo vsi so-dniki, ki so registrirani pod okriljem Društva košarkarskih sodnikov Slovenije. Skupaj je bilo anketiranih 126 košarkarskih sodnikov. Anketni vprašalnik je bil anonimen. Odgo­voriti je bilo potrebno na 41 vprašanj. Ve-cina vprašanj je bila zaprtega tipa, 3 vpra­šanja pa polodprtega tipa (starost, staž sojenja). Anketiranje je potekalo od maja 2017 do julija 2017. Ne glede na dolocene težave (suspenz nekaterih sodnikov in pre­nehanje s sojenjem …) je bil odziv sodni­kov zelo dober. Sodniki, ki sodijo prvo slo­vensko košarkarsko ligo (1. SKL), so pravilno rešili in oddali 88 % (15/17) vprašalnikov. Sodniki, ki sodijo drugo slovensko košarkar­sko ligo (2. SKL), so pravilno rešili in oddali 93 % (13/14) vprašalnikov. Sodniki, ki sodijo tretjo slovensko košarkarsko ligo (3. SKL), so pravilno rešili in oddali 88 % (15/17) vpra­šalnikov. Sodniki, ki sodijo cetrto slovensko košarkarsko ligo (4. SKL), so pravilno rešili in oddali 79 % (15/19 vprašalnikov. Skupaj smo v vzorec preizkušancev zajeli 58 od 100 (osem sodnikov ima status mirovanja) oziroma 58 % vseh registriranih sodnikov, ki sodijo clanske lige v Sloveniji. Sodniki, ki sodijo mlajše kategorije, so pravilno rešili 161 in oddali 83 % (68/82) vprašalnikov. Skupaj smo v vzorec preizkušancev zajeli 126 od 264 sodnikov (29 status mirovanja), ki so re-gistrirani v Sloveniji in lahko sodijo uradne košarkarske tekme. S pomocjo orodij Microsoft Office Excell 2016 ™ in statisticnim programom IBM SPSS statistic 22 so bili podatki obdelani in rezultati predstavljeni v obliki graficnih prikazov. • Rezultati in razlaga V raziskavi smo najprej analizirali število so-dnikov po spolu. Iz Slike 1 je razvidno, da so vsi košarkarski sodniki, ki sodijo 1. in 2. SKL, moškega spola. V 3. SKL imamo dve sodnici, v 4. SKL pa eno. Najvec sodnic (8) imamo v mlajših kategorijah. Od skupaj 126 anketiranih je 8,7 % sodnic. Sodniki, ki sodijo v 1. SKL, so v povprecju najstarejši (34,1 let) (Slika 2), medtem ko so sodniki 2. in 3. SKL približno enake starosti (Slika 2). Kot smo pricakovali, so sodniki, ki sodijo v mlajših kategorijah, najmlajši (22,1 let). Starostna meja sojenja na mednaro­dnih tekmovanjih je sicer od 25 do 50 let. Rezultati raziskave kažejo, da imajo najdaljši staž sojenja sodniki v 1. SKL, in sicer 16,8 let (Slika 3). Sledijo jim sodniki, ki sodijo v 2. SKL (10 let), 4. SKL (8 let) in 3. SKL (6,2 let) ligi. Po pricakovanjih pa imajo najkrajši staž sodniki v mlajših starostnih kategorijah (2,7 let). V raziskavi smo ugotavljali tudi raven izo­brazbe razlicnih list sodnikov. Ta je seveda mocno povezana z njihovo starostjo. Vsi sodniki, ki sodijo clanske košarkarske lige, imajo poklicno oziroma višjo izobrazbo. Sodniki v 3. in 4. SKL imajo koncano naj­manj srednjo šolo. Šestina sodnikov, ki so-dijo mladim, pa ima dokoncano le osnovno šolo, pri cemer je potrebno poudariti, da je vecina od njih še srednješolcev (Slika 4). Starost in izobrazba sodnikov v veliki meri vplivata na njihovo zaposlenost. Vsi sodni­ki, ki sodijo v 1. SKL, so zaposleni. Polovica sodnikov, ki sodijo v 2., 3., in 4. SKL, je za­poslenih, ostalo so nezaposleni oziroma študenti ali dijaki. Med sodniki, ki sodijo mladim, je le 11 zaposlenih, 60 % (41/68) jih ima status dijaka oziroma študenta, ostalih 16 je nezaposlenih (Slika 5). V nadaljevanju so nas zanimali motivi za zacetek ukvarjanja s sojenjem. Slika 6 nam prikazuje, da je vecina sodnikov, ki sodijo pod okriljem Košarkarske zveze Slovenije, zacela s sojenjem, ker je želela po koncani Tabela 1 Primerjava med košarkarskimi sodniki glede na cas, ki ga namenijo pripravi na tekmo Cas, ki ga sodniki namenijo za posamezno tekmo N Nic 1–5 min 5–15 min 15–30 min 30–60 min Vec kot 60 min športni karieri ostati v stiku s košarko. Ne-koliko presenetljivo je 18 sodnikov, ki sodijo v mladinskih kategorijah, zacelo s sojenjem zaradi dodatnega zaslužka. Zanimivo je, da je pri sodnikih v 4. SKL najbolj pogost odgovor, »da so želeli ohranjati gibalno de­javnost«. V Tabeli 1 so prikazani rezultati Hi-kvadrat testa, ki kažejo na to, da obstajajo statistic­no znacilne razlike med košarkarskimi so-dniki 1. in 2. SKL ter 3. in 4. SKL glede na cas, ki ga namenijo za pripravo na posamezno tekmo (p < 0,05). Sodniki, ki sodijo v 1. in 2. SKL, porabijo vec casa za pripravo na posa­mezno tekmo kot pa sodniki, ki sodijo 3. in 4. SKL. Vecina sodnikov (1 in 2 lige) porabi vec kot 30 minut casa za pripravo na posa­mezno tekmo. V nadaljevanju smo želeli izvedeti, ali se ko­šarkarski sodniki pred tekmo ogrevajo. Vsi sodniki, ki sodijo v prvih treh košarkarskih ligah, se pred vsako tekmo ogrevajo. V 4. SKL se jih 40 % ne ogreva, med sodniki, ki sodijo mladim košarkarjem, pa je takšnih kar 57 %. 1. in 2. SKL 0 1 0 4 13 10 28 3. in 4. SKL 0 3 5 14 6 2 30 Vrednost df Sig (F) HI kvadrat 19,422 4 0,000 Legenda: N – število odgovorov (58); df – vrednost F-koeficienta; Sig (F) – statisticna znacilnost. Tabela 2 Primerjava med košarkarskimi sodniki glede na cas, ki ga sodniki porabijo za analiziranje svojega sojenje na tekmi Cas analiziranja tekme Nic 1–10 min 10–30 min 30–60 min Vec kot 60 min N 1. in 2. SKL 1 0 4 11 12 28 3. in 4. SKL 0 14 12 4 0 30 Vrednost df Sig (F) HI kvadrat 34,238 4 0,000 Slika 7 nam prikazuje vse tiste sodnike, ki se pred tekmo ogrevajo. Vecina sodnikov v 1. SKL se ogreva vec kot 10 minut (10/15), ve-cina sodnikov v ostalih ligah pa manj kot 10 minut. V vecini primerov ogrevanje sodni­kov sestavlja tekaški del (pretecenih nekaj dolžin igrišca) in raztezni del – raztezanje spodnjih okoncin. Sodniki, ki sodijo v višjih ligah, porabijo po tekmi ocitno vec casa za analizo tekme (so­jenja) kot sodniki v nižjih ligah. Tabela 2 pri­kazuje statisticno znacilne razlike med ko­šarkarskimi sodniki 1. in 2. SKL ter 3. in 4. SKL glede na porabljen cas za analizo sojenja po tekmi. To dejstvo lahko verjetno pripiše-mo ne samo vecji kakovosti in odgovorno­sti sodnikov v 1. in 2. SKL, ampak tudi vecji pomembnosti tekem in formalni zahtevi s strani tehnicnih komisarjev, ki sodnikom posredujejo »klipe« spornih situacij, ki jih morajo v dolocenem casu komentirati ozi- Legenda: N – število odgovorov (58); df – vrednost F-koeficienta; Sig (F) – statisticna znacilnost (F). Tabela 3 Analiza odgovorov clanskih sodnikov o vpeljavi dodatne ocene sojenja s strani trenerjev N M SDMe Dodatna ocena sojenja Clanska kategorija 58 2,24 1,406 2,00 Legenda: N – število odgovorov; M – aritmeticna sredina (povprecje); SD – standardni odklon; Me – mediana. roma argumentirati svoje odlocitve. V naslednjem vsebinskem sklopu smo primerjali košarkarske sodnike razlicnih sodniških list v zvezi z doslednostjo soje­nja nekaterih manj pogostih in t. i. manj vplivnih prekrškov, ki so sicer v košarkarskih pravilih opredeljeni kot prekrški, vendar pa si njimi ekipa (posameznik) ne pridobi prednosti oziroma nimajo (vecjega) vpliva na potek igre. Sodniki so morali odgovori-ti na vprašanje: »Kaj dosodite v naslednjih situacijah (prekrških) (1 – ne dosodim nice­sojenje sodnikov 1. in 2. SKL. Na sodnike 1. SKL najmanj vplivajo žaljivke in zmerjanje s strani publike, igralcev in uradnih oseb mo-štev. Prav tako je vpliv preteklih konfliktov s trenerji in igralci najmanjši pri sodnikih 1. in 2. SKL (Slika 10). V raziskavi nas je zanimalo tudi strinjanje košarkarskih sodnikov s samoocenjeva­njem po koncani tekmi (Slika 11). Ocitno so vsi precej naklonjeni ideji, da se po tekmi vpelje samoocenjevanje (še najbolj to velja za sodnike v 1. SKL in mlade). Tudi vecina ostalih temu ne nasprotuje. Nasprotno pa se vecina sodnikov ne strinja z vpeljavo do-datnih ocen sojenja s strani kapetanov in trenerjev moštev. Povprecna ocena strinja­nja z vpeljavo ocenjevanja s strani trenerjev znaša 2.24, strinjanje z vpeljavo ocenjeva­nja s strani kapetanov ekip pa je še nekoliko Tabela 4 nižje (Tabeli 3 in 4). Analiza odgovorov clanskih sodnikov o vpeljavi dodatne ocene sojenja s strani kapetanov ekip N M SD Me Na koncu nas je zanimalo, ali so se v pre­teklosti košarkarski sodniki ukvarjali z ak­tivnim igranjem košarke in ali med sodniki Dodatna ocena sojenja Clanska kategorija 58 2,09 1,430 1,00 razlicnih list v tem pogledu obstajajo ka- Legenda: N – število odgovorov; M – aritmeticna sredina (povprecje); SD – standardni odklon; Me kšne razlike. – mediana. Podatki, prikazani v Tabeli 5, so presenetlji-vi, saj se kar 52 od 126 (41 %) anketiranih Tabela 5 sodnikov v preteklosti ni ukvarjalo z igra­njem košarke. Ugotovimo lahko tudi, da se Primerjava med košarkarskimi sodniki glede na ukvarjanje s košarko v preteklosti sodniki, ki sodijo clanske tekme, v preteklo-Igranje košarke v preteklosti sti niso vec ukvarjali z igranjem košarke kot N Da Ne tisti, ki sodijo mladim. Mnenja glede tega, Clanska kategorija 31 27 58 ali naj bi se košarkarski sodniki v preteklosti morali ukvarjati z igranjem košarke, so sicer Mlajše kategorije 43 25 68 razlicna. Eden od naših najboljših sloven-Vrednost df Sig (F) skih sodnikov Damir Javor npr. meni, da HI kvadrat 1,237 1 0,266»to ni nujno potrebno, je pa priporocljivo, Legenda: N – število odgovorov (126); df – vrednost F-koeficienta; Sig (F) – statisticna znacilnost (F). sar, 5 – vedno dosodim)?« Najbolj pozorni oziroma dosledni pri dosojanju omenjenih prekrškov so pricakovano sodniki, ki sodijo v 1. SKL. To velja za dosojanje prestopa iz­vajalca pri prostih metih, prestop pri podaji žoge izza celne crte po prejetem košu, pre-stop igralcev, ki skacejo za žogo pri prostih metih ter za prekršek petih sekund pri iz­vajanju prostih metov. Pri dosojanju prekr­ška petih sekund pri vracanju žoge v igro so najbolj dosledni sodniki 2. SKL. Eden od bolj pogostih prekrškov, ki jih sodniki ne dosodijo zaradi t. i. nevplivnosti, so lahko koraki (gre za korake, s katerimi naj si na­padalec ne bi pridobil prednosti). Spodnja slika prikazuje, da najmanj pogosto doso­dijo t. i. nevplivne korake sodniki v 1. in 2. SKL, preostali pa se bolj pogosto odlocijo za sojenje tega prekrška. V nadaljevanju nas je zanimalo, kateri so-dniki so najbolj naklonjeni t. i. kompenzaciji (ko s svojo (ne)intervencijo »kompenzirajo« predhodno, praviloma napacno odlocitev). Najbolj pogosto se za kompenziranje odlo-cajo sodniki, ki sodijo mladim (Slika 9). Ra-zloge verjetno lahko pripišemo predvsem njihovi neizkušenosti in vecjemu vplivu reakcij trenerjev ob spornih ali napacnih odlocitvah sodnikov. Vpliv znanih (afirmiranih) trenerjev in igralcev je na sodnike razlicnih list dokaj izenacen, medtem ko osebna poznanstva trenerjev in igralcev najmanj vplivajo na saj sodnik, ki je bil sam košarkar, bolje razu-me bistvo igre in lažje presoja posamezne dogodke na igrišcu« (Mihajlovic, 2013). Tudi po našem mnenju so sodniki, ki so sami v preteklosti aktivno igrali in trenirali košar­ko, zaradi tega v prednosti. Vsekakor pa bi v sodniški organizaciji in v košarki nasploh morali vec pozornosti posvetiti tej proble­matiki in v sodniške vrste privabiti vec bi-vših aktivnih košarkarjev. .Zakljucek Košarkarski sodniki opravljajo zahtevno in pomembno delo in kot takšni predstavljajo pomemben del košarkarske igre. Prepricani smo, da bo tako ostalo tudi v bodoce. Ce­prav so košarkarska pravila dokaj eksaktna in kršitve pravil dokaj natancno opredelje­ne, pa je cloveški (subjektivni) dejavnik še vedno pomemben in presoja sodnikov v mnogih situacijah nujna in hkrati težavna. Težko je verjeti, da bodo sodnike v priho­dnosti zamenjali racunalniki oziroma na­predna elektronika in tehnologija. V casu, ko smo prica številnim konfliktom in problemom na relaciji med košarkarski-mi sodniki in razlicnimi košarkarskimi orga­nizacijami (FIBA, KZS, klubi …), imajo sicer redke raziskave, ki se nanašajo na košarkar­sko sojenje, še toliko vecji pomen. Naša že­lja je, da bi se izsledki te raziskave uporabili in posledicno prispevali k vecji kakovosti sojenja pri nas ter bili v korist vsem akter­jem znotraj košarke (igralcem, trenerjem, klubom, KZS, predvsem pa samim sodni­kom). Prepricani smo, da je vsa košarkarska javnost istega mnenja – želijo si tekem, kjer bi bilo cim manj govora o sodnikih in njiho­vih napakah in cim vec govora o uspešnih predstavah košarkarjev, klubov in reprezen­tanc. .Literatura 1. Dežman, B. in Licen, S. (2009). Košarkarsko sojenje: Zbornik raziskav. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo, Katedra za košarko. 2. Dežman, B., Licen, S. in Loncar M. (2009). Ana-liza razlika v poti in hitrosti gibanja dveh oziro-ma treh sodnikov. V B. Dežman in S. Licen (ur.), Košarkarsko sojenje: Zbornik raziskav (str. 53–64). Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo, Katedra za košarko. 3. Dežman, B., Erculj, F. in Licen, S. (2003). Me-hanika sojenja za košarkarske sodnike priprav­nike. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 4. FIBA (2014). Uradna košarkarska pravila 2014. Ljubljana: Košarkarska zveza Slovenije. 5. Licen, S. in Loncar M. (2009). Obremenitev in funkcionalni napor košarkarskega sodnika na tekmi z dvema in tremi sodniki. V B. Dežman in S. Licen (ur.), Košarkarsko sojenje: Zbornik raziskav (str. 73–80). Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo, Katedra za košarko. 6. Mihajlovic, S. (2013). Uresnicite športne sanje po drugi poti. Moje finance. Pridobljeno iz https://mojefinance.finance.si/8342547 Matic Šen, mag. šp. vzg. Osnovna šola Miren, Miren 140, 5291 Miren matic.sen@gmail.com Rimi Pavlovic, Tim Kambic, Damir Karpljuk, Vedran Hadžic, Maja Dolenc Gibalna ucinkovitost in mišicno- skeletne težave pri zaposlenih v strežbi Izvlecek Delo v strežbi je dinamicno, pretežno stojece delo, ki je po­gojeno s skrajnimi gibi z bremeni, težjimi od 8 kg, zato je pojavnost mišicno-skeletnih obolenj pri tej populaciji re-lativno visoka. Namen raziskave je bil ugotoviti pojavnost mišicno-skeletnih težav ter oceniti gibalno ucinkovitost pri zaposlenih v strežbi. V raziskavo je bilo vkljucenih 19 odra­slih moških, ki že vsaj 6 mesecev opravljajo delovno mesto natakarja. S pomocjo vprašalnika smo pridobili informaciji o akutnem in kronicnem pojavu bolecin po celotnem telesu; podatke o gibalni ucinkovitosti merjencev smo pridobili s testno baterijo FMS. Rezultati kažejo, da zaposleni v strežbi obcutijo najvec bolecin v zgornjem in spodnjem predelu hrbta in kolen. Rezultati gibalni ucinkovitosti so pokaza­li podpovprecne vrednosti (13,97 ± 1,99 ocene), kar lahko nakazuje na vecjo možnost nastanka poškodb in pojavlja­nja bolecin. Dodatno smo ugotovili tudi bilateralne razlike pri testu prestopanje ovir ter negativne povezave med iz­branimi testi FMS in bolecinami v zgornjem delu telesa ter hrbta. Rezultati naše raziskave so lahko v pomoc vsem, ki se ukvarjajo z organizacijo in izvajanjem vadbe na stojecem delovnem mestu, kot tudi vsakemu posamezniku, ki tako delo opravlja. Kljucne besede: stojece delovno mesto, strežba, gibalna ucinkovitost, mišicno-skeletna obolenja, asimetrije. Movement efficiency and musculoskeletal disorders in restaurant workers Abstract Working in a restaurant service is mostly a standing and dynamic type of work with carrying loads during worktime that can weight 8 kg or more. By repeating these tasks, musculoskeletal disorders of entire body could occur. The aim of this study was to examine the incidence of musculoskeletal pain and movement efficiency in a sample of restaurant workers. Nineteen men adults were included into the study, with at least 6 months of work experience. Nordic musculoskeletal disorder questionnaire was used to assess pain and discomfort and FMS (functional movement screen) to assess movement efficiency. Majority of musculoskeletal pain and discomfort was reported in the upper and lower back and knee, however this did not result in higher work absence. Obtained FMS results showed below average movement efficiency (average grade of 13,97 ± 1,99). Poor movement efficiency and quality could lead to musculoskeletal pain and discomfort. Additionally, significant bilateral differences in hurdle step test were obtained alongside with negative correlation between upper body segments pain and selected FMS tests. Our data could be provided as a valuable addition in development of training programme to improve movement efficiency and quality of restaurant workers. Keywords: restaurant service, movement patterns, asymmetry, standing workplace. .Uvod Stojece delovno mesto je eno najpogo­stejših oblik opravljanja dela v današnjem casu. Bilban (2006) ugotavlja, da se vecina dela v strežbi odvija stoje. V primerjavi s se­decimi poklici je potreba po energiji vecja, drugacne pa so tudi obremenitve na do­locene dele telesa. Pri poklicu, kjer prihaja do toge stoje, je oteženo oskrbovanje gle­žnjev s kisikom (Polajnar, Verhovnik, Saba-din in Hrašovec, 2003). Prav tako prihaja pri zaposlenih v strežbi do dviganj in nošenj razlicno težkih bremen (Šuligoj, 2016), ki so v povprecju težka med 6 in 8 kg (Kersting, Janshen, Böh, Morey-Klapsing in Brügge­mann, 2007). V vecini primerov delavci ta bremena prenašajo v eni roki, obenem pa z drugo roko opravljajo razlicne nalo­ge (npr. odpiranje vrat). Med nošenjem se lahko srecujejo tudi s hojo po stopnicah ali drugimi nalogami, ki zahtevajo koordi­nirano delo celotnega telesa. Veliko dela pa zaposleni ravno tako opravijo z rokami nad glavo (premikanje, zlaganje kozarcev, krožnikov itd.). To lahko vpliva na pojavnost bolecin v ostalih predelih, kot so zapestja, komolci, vrat in rame. Med opravljanjem tovrstnega poklica velikokrat prihaja do za­suka v prsnem in upogiba v ledvenem delu ter kolkih, posledicno pa lahko to privede do slabše telesne drže in pojavnosti bole­cin ter poklicnih okvar hrbtenice. Posledica so lahko deformacije, kot so kifoza, skolioza, deformantna spondiloza ali spondiloartro­za (Bilban, 2006). Obenem pa ponavljajoci gibi vodijo do vnetij tetiv in obolenj skle­pov. Zaposleni v strežbi obcutijo najvec akutnih in kronicnih bolecin v vratu, ramah (Chyuan, Chung-Li, Wen-Yu in Chung-Yi, 2004), ledvenem delu hrbtenice in spo­dnjih okoncinah (Chyuan idr. 2004; Kersting idr. 2007; Kokane in Tiwari, 2011). Mišicno­skeletne težave so se v manjši meri poja­vljale (14,2 %) pri eni izmed študij na mlajši populaciji (Kokane in Tiwari, 2011), medtem sta dve drugi študiji porocali precej višje deleže pojavnosti z delom povezanih bo-lecin na starejši populaciji, z deleži med 70 % (Kersting; idr., 2007) in 84 % (Chyuan, idr., 2004). V vecini gre pri poškodbah za dege­nerativne spremembe, ki so vzrok dlje casa trajajocih in ponavljajocih obremenitev na delovnem mestu (Kersting, idr., 2007). Pri zmanjševanju negativnih ucinkov delovnih obremenitev na mišicno-skeletni sistem je pomembna redna telesna dejavnost ter funkcionalna vadba, ki izboljšuje gibalno ucinkovitost (Pori, Pori, Pistotnik, Dolenec, Tomažin in Štirn, 2013). Številne raziskave kažejo, da obstaja vecja možnost za nastanek poškodb in pojav­nost bolecin ob poslabšani gibalni ucinko­vitosti, predvsem pri posameznikih, ki na testu FMS dosegajo nižjo skupno oceno od 14 (O'Conor, Deuster, Davis, Pappas in Knapik, 2011; Lisman, O'Connor, Deuster. in Knapik, 2013). V preteklosti se je prav testna baterija FMS (Cook, 2010) izkazala za zelo uporabno mersko metodo za di­agnosticiranje gibalne ucinkovitosti pri širokem spektru posameznikov, od vrhun­skih ali rekreativnih športnikov do ostalih razlicno starih populacij. Namen raziskave je bil ugotoviti raven gibalne ucinkovitosti zaposlenih v strežbi, pojavnost bolecin na razlicnih anatomskih mestih in povezanost med vplivom bolecin ter uspešnostjo v te­stih gibalne ucinkovitosti. .Metode dela Preizkušanci V raziskavo je bilo vkljucenih 19 prosto­voljcev moškega spola, ki opravljajo sto­jece delo v strežbi restavracije Jurman v Ljubljani. Vsi merjenci so bili izmerjeni le enkrat. Pred zacetkom meritev smo prei­skovancem razložili potek meritev, nato so vsi preiskovanci podpisali pisno privolitev v sodelovanje v raziskavi. Povprecna starost vkljucenih je bila 40,42 let ± 8,96 let in povprecna doba zaposle­nosti merjencev 10,41 let. V povprecju so bili visoki 177,58 ± 7,17 cm in težki 78,40 ± 10,77 kg. Najvecji delež (42,11 %) jih je imelo opravljeno gimnazijsko oziroma srednješol­sko ali tehnicno/poklicno maturo, nekoliko manj (31,58 %) pa je zgolj opravilo srednje poklicno (3-letno) izobraževanje. Vecina merjencev (87,95 %) je imela dominantno desno roko. Izmed vseh je bilo 68 % tistih, ki nosijo bremena v levi roki. Pripomocki in postopek me- ritev Pred meritvami gibalne ucinkovitosti smo se z merjenci pogovorili o pretekli zdra­vstveni anamnezi mišicnih poškodb, ki bi se lahko izrazila kot kontraindikacija za vadbo. Obenem so merjenci izpolnili tudi zaprti anketni vprašalnik o preteklih poškodbah mišicno-skeletnega sistema, ki smo ga pri­redili po obliki nordijskega vprašalnika za mišicno-skeletne motnje (Jason, idr., 2014). Za ugotavljanje gibalne ucinkovitosti je bila uporabljena testna baterija gibalne ucinkovitosti (FMS) (Cook, 2010), ki zajema glas mladih 7 gibalnih testov (globok pocep, presto-panje ovire, izpadni korak, zarocenje, dvig iztegnjene noge, skleca, dvig roke in noge v opori klecno spredaj). Statisticna obdelava podatkov Vse podatke smo zbrali, uredili in statisticno obdelali v programu IBM SPSS 21 (SPSS Inc., Chicago, Illinois, ZDA). Podatki so prikazani v frekvencnih tabelah. Opisne spremenljiv­ke so predstavljene kot cela števila z ali brez deležev odgovorov, na drugi strani so šte­vilske spremenljivke predstavljene v merah opisne statistike (povprecje, standardni od­klon, najvecja in najmanjša vrednost). Vsem številskih spremenljivkam smo preverili normalnost porazdelitve (Shapiro-Wilkov test in histogram) in homogenost varianc (Levenov test). Za ugotavljanje razlik med rezultati bilateralnih testov FMS smo upo­rabili t-test za odvisne vzorce. V primeru kršitve normalnosti porazdelitve ali ob te­stiranju ordinalnih številskih spremenljivk smo uporabili alternativno obliko (Wilcoxo­nov test). Za ugotavljanje povezanosti med gibalno ucinkovitostjo ter bolecinami smo uporabili Somersov D koeficient korelacije. Vse obdelave so bile izvedene pri stopnji tveganja 5 %. .Rezultati Pojavnost mišicno-skeletnih težav na razlicnih anatomskih mestih V Tabeli 1 je prikazana pojavnost mišicno­skeletnih bolecin v zadnjih 12 mesecih glede na anatomsko mesto. Najvec, skoraj polovica merjencev, je bolecine obcutilo v predelu spodnjega (47,4 %) in zgornjega dela hrbta (42,1 %) ter kolen (42,1 %). Ne-koliko manj (36,8 %) je bolecine obcutilo v predelu gležnjev ali stopal. Bolecine v predelu vratu in ramen je obcutilo 31,6 %. Zaradi bolecin v spodnjem delu hrbta je zdravnika obiskalo 15,8 % vkljucenih, kar je predstavljalo najvišjo vrednost. Pri 10,5 % merjencev so bile bolecine v kolenih, ramenih in zgornjem delu hrbta razlog za obisk zdravnika. V Tabeli 2 je prikazana pojavnost mišicno­skeletnih bolecin v zadnjih sedmih dneh in z njimi povezane opravilne omejitve. Naj­vecji delež bolecin v zadnjih 7 dneh smo zabeležili v ramenih (26,3 %). Nekoliko manj (21,2 %) je imelo bolecine v predelu vratu. Zaradi bolecin v ramenih je moralo najvec, 21,1 % merjencev, izostati od dela ali hobi­ Tabela 1 jev. Bolecine v gležnjih in stopalih, kolenih Pojavnost mišicno-skeletne bolecin v zadnjih 12 mesecih glede na anatomsko mesto ter zapestjih in dlaneh so zmanjšale opravil- Anatomsko mesto Bolecine, mravljinci, napetost v zadnjih 12 mesecih Obisk zdravnika zaradi težav v zadnjih 12 mesecih Ne Da Ne Da Vrat N % 13 68.4% 6 31.6% 19 100.0% 0 0.0% Rame N % 13 68.4% 6 31.6% 17 89.5% 2 10.5% Zgornji del hrbta N % 11 57.9% 8 42.1% 17 89.5% 2 10.5% Komolci N % 14 73.7% 5 26.3% 18 94.7% 1 5.3% Zapestja/Dlani N % 14 73.7% 5 26.3% 18 94.7% 1 5.3% Spodnji del hrbta N % 10 52.6% 9 47.4% 16 84.2% 3 15.8% Kolk N % 17 89.5% 2 10.5% 19 100.0% 0 0.0% Kolena N % 11 57.9% 8 42.1% 17 89.5% 2 10.5% Gleženj/stopalo N % 12 63.2% 7 36.8% 18 94.7% 1 5.3% Tabela 2 Pojavnost mišicno-skeletnih bolecin v zadnjem casu in z njimi povezane opravilne omejitve BolecineOpustitev hobijev, dela, Anatomsko v zadnjih 7 dneh hišnih opravil zaradi bolecine mesto Ne Da Ne Da Vrat N % 15 78,9% Rame N % 14 73,7% Zgornji del hrbta N % 16 84,2% Komolci N % 18 94,7% Zapestja/Dlani N % 16 84,2% Spodnji del hrbta N % 16 84,2% Kolk N % 17 89,5% Kolena N % 16 84,2% Gleženj/stopalo N % 17 89,5% 4 21,1% 5 26,3% 3 15,8% 1 5,3% 3 15,8% 3 15,8% 2 10,5% 3 15,8% 2 10,5% 18 94,7% 15 78,9% 17 89,5% 17 89,5% 16 84,2% 17 89,5% 18 94,7% 16 84,2% 16 84,2% 1 5,3% 4 21,1% 2 10,5% 2 10,5% 3 15,8% 2 10,5% 1 5,3% 3 15,8% 3 15,8% nost 15,8 % merjencem. K zacasni opustitvi dela in prostocasnih dejavnosti so v 10,5 % botrovale bolecine v zgornjem delu hrbta, komolcih ter spodnjem delu hrbta. V Tabeli 3 je prikazana primerjava bilateral-nih testov FMS. Rezultati kažejo, da prihaja do znacilnih razlik le pri testu prestopanja ovir (t = -2,00; p = 0,046), kjer smo višje oce­ne zabeležili pri meritvi prestopanja ovire z desno nogo. Tabela 4 Unilateralni testi FMS in skupna ocena FMS testne baterije M N SD GP 1,95 19 0,62 Skleca 2,05 19 0,85 FMS skupno 13,79 19 1,99 Legenda. M – povprecje; SD – standardni od­klon; GP – globok pocep. V Tabeli 4 so prikazani rezultati testov glo­bokega pocepa in sklece ter skupno ocena FMS testne baterije. Koncni seštevek vseh testov FMS, ki daje skupno oceno gibalne ucinkovitosti, je znašal 13,79 ± 1,99 ocene. V Tabeli 5 so prikazane le statisticno znacil­ne korelacije med anatomski mesti in oce­nami izbranih testov FMS. Rezultati kažejo, da prihaja do znacilnih negativnih korelacij med testom sklece in bolecinami v zape­stjih ali dlaneh (d = -0,342; p = 0,012) ter kolenu (d = -0,35; p = 0,048). Pri korelacijah s testom rotacijske stabilizacije na levi roki smo zabeležili znacilne negativne korelaci­je z bolecinami v ramenih (d = -0,447; p = 0,001), bolecinami v komolcih (d = -0,372; p < 0,01), bolecinami v zapestjih in dlaneh (d = -0,372; p < 0,01) in tendencno pozitivno korelacijo z bolecinami v spodnjem delu hrbta (d = 0,383; p = 0,052). Nazadnje smo znacilne negativne korelacije ugotovili med testom rotacijske stabilizacije na desni roki in bolecinami v vratu (d = -0,424; p = 0,012) ter v ramenih (d = -0,606; p < 0,001). .Razprava Najvecjo prisotnost bolecin smo v zadnjih 12 mesecih zabeležili v spodnjem delu hrbta pri slabi polovici merjencev (47,4 %), kar sovpada z ugotovitvami preteklih študij, kjer je delež variiral med 47,4 % leta (Kofol Bric, 2012) in 53 % (Chyuan idr., 2004; Kersting idr, 2007). Na pojavnost tovrstnih Tabela 3 prestopanju ovir smo višjo oceno zabeležili Primerjava bilateralnih testov FMS pri prestopanju ovire z desno nogo. Vecina Prestopanje ovire Leva Desna M 1,58 1,79 N 19 19 SD 0,69 0,63 ST. N. M 0,16 0,14 t -2,00 p 0,046 Izpadni korak Leva Desna 2,16 2,11 19 19 0,83 0,88 0,19 0,20 -0,33 0,739 Gibljivost rame Leva Desna 2,58 2,47 19 19 0,61 0,70 0,14 0,16 -0,82 0,414 Dvig iztegnjene noge Leva Desna 2,58 2,63 19 19 0,51 0,60 0,12 0,14 -0,45 0,655 Leva 1,47 19 0,70 0,16 Rotacijska stabilizacija Desna Desna 1,58 68,42 19 19 0,61 11,55 0,14 2,65 -0,82 0,414 merjencev nosi bremena v levi roki, zato je možno, da težo bremen kompenzirajo z odklonom trupa v desno. V primeru pre­stopanja ovire z desno nogo, morajo stati na levi. Možno je, da se pri tem testu vidi nakazan odklon trupa v desno, kar pomeni nižjo oceno gibalne naloge. Na nivoju našega vzorca smo ugotovili povezanost med prisotnostjo bolecine in uspešnostjo v izbranih testih FMS. Statistic­no znacilne korelacije smo ugotovili med prisotnostjo bolecin v zapestju, dlaneh, komolcih ter kolenih in oceno testa skleca. Pri testu skleca se mora merjenec enkrat dvigniti iz leže na trebuhu v oporo ležno spredaj ob ohranjanju naravnih krivin hrb­tenice. Pri tem obremeni predvsem trup in zgornje okoncine. Slabšo oceno v testu skleca so dosegli tisti, ki so imeli pogostejše bolecine v posameznih delih telesa, pred­vsem v zgornjih okoncinah. Le-te so lahko tudi posledica slabše moci v omenjenih sklepih. Tudi rezultati ocene kvalitete gi­banja kažejo, da so bili merjenci najslabše ocenjeni v testih, kjer se zahteva vecja izra­znost moci pri izvedbi gibalne naloge. Bo­lecine v zgornjih okoncinah so lahko posle­dica nošnje težjih bremen, kot ugotavljajo Kersting idr. (2007), kar lahko vodi v slabšo izvedbo testa skleca. Precej vecje korelacije smo ugotovili pri testu rotacijske stabiliza- Legenda. M – povprecje; SD – standardni odklon; ST.N.M. – standardna napaka ocene povprecja; t – testna statistika; p – statisticna znacilnost. Tabela 5 Korelacije med anatomski mesti in testi FMS Zape- Zgornji Komo-Spodnji Vrat Rame stje/ Kolk Koleno Gleženj hrbet lec hrbet dlan Som. D -0,242 -0,142 0,058 -0,242 -0,342 -0,15 -0,117 -0,35 -0,133 Skleca p 0,138 0,383 0,75 0,079 0,012 0,422 0,245 0,048 0,523 Som. D -0,085 -0,447 -0,085 -0,372 -0,372 0,383 -0,149 0,202 -0,16 RS L p 0,65 0,001 0,716 0,006 0,006 0,052 0,128 0,343 0,48 Som. D -0,424 -0,606 -0,162 -0,141 -0,141 0,101 -0,202 -0,162 -0,343 RS D p 0,012 0,000 0,471 0,429 0,429 0,637 0,109 0,471 0,063 Legenda. Som. D – korelacijski koeficient; p – statisticna znacilnost korelacije; L/D – leva, desna stran; RS – rotacijska stabilizacija. bolecin lahko vplivajo številni dejavniki, med katere zagotovo sodijo povecano število predklonov, zasukov in prisilna drža med opravljanjem dela (Polajnar idr., 2003). Podobno obremenitve so lahko odgovor­ne tudi za pojavnost bolecin v zgornjem delu hrbta pri 42,1 % merjencev, o cemer poroca tudi Chyuan s sodelavci (2004). Avtorji slednje študije so ugotovili najvišjo stopnjo bolecine ravno v zgornjem delu hrbta (Chyuan, idr., 2004). Sklepamo, da lahko tovrstne bolecine nastanejo zaradi nošenja bremen pred telesom ter kombi­nacije predklona z bremenom (odlaganje krožnikom z jedmi na mize gostov). Sorazmerno visok delež prisotnih bolecin smo pri merjencih ugotovili v zadnjem le­tu dni v vratu in ramenih (pri obeh 31,6 %). Delež je rahlo višji od referencne vrednosti slovenskega povprecja moških z leta 2008 (Kofol Bric, 2012), ki znaša 29,2 %. Poleg kronicne pojavnosti bolecin smo visoke deleže pojavnosti bolecin ugotovili tudi akutno (teden dni pred meritvami). Daljša pojavnost bolecin je lahko odraz sindroma obremenjenosti, ki sodi med kronicna obo­lenja. Vse skupaj je lahko posledica daljšega obremenjevanja omenjenega telesne pre­dela z bremeni, ki so lahko v strežbi težki med 6 in 8 kg (Kersting, idr., 2007). Višjo po­javnost bolecin smo v 26,3 % ugotovili tudi v komolcih in zapestjih, ki je višja od deleža (14,2 %), izmerjenega v raziskavi v eni izmed restavracij s hitro prehrano v Indiji (Kokane in Tiwari, 2011). Številne pretekle študije povezujejo oceno FMS testa z vecjim tveganjem za nastanek poškodb (Perry in Hoehle, 2013; Schneiders, Davidsson, Hörman in Sullivan, 2011), kar se lahko na daljši rok izrazi pri naših merjen­cih, saj so v celoti dosegali podpovprecne rezultate FMS (13,97 ± 1,99 ocene). Pri testu cije in pojavnostjo bolecin v ramenih, vratu in rokah. Pri tem testu mora merjenec drža-ti oporo na eni roki in kolenu, medtem ko hkrati dvigne drugo roko ter nogo. Ker gre za dvig okoncine nad vodoravno linijo, je potrebna zadostna moc v ramenih, ki pa je lahko nižja tudi zaradi težav v tem predelu. Prav tako je lahko bolecina omejitveni de­javnik pri opiranju na eno roko. Tudi Cook (2010) navaja, da sta slabši mišicni nadzor v rokah in ramenih lahko povezana s pojav­nostjo bolecin v teh predelih. Zavedamo se dolocenih omejitev raziska­ve, ki jih vidimo v majhnem vzorcu mer-jencev, kar onemogoca posploševanje na populacijo, ki opravlja stojece delo. Prav tako bi dobili boljše informacije o mišic­no-skeletnih bolecinah, ce bi v vprašalnik vkljucili vprašanje o stopnji bolecine in ne samo o prisotnosti. Ne nazadnje bi bilo v prihodnje smiselno preucevati vpliv orga­nizirane telesne vadbe na zmanjšanje po­javnosti bolecin in izboljšanje rezultatov gibalne ucinkovitosti. • Zakljucek Pri stojecem poklicu zaposlenih v strežbi opažamo številne obremenitve – tako fi­zicne kot psihicne. Posledicno prihaja do mišicno-skeletnih težav oziroma bolecin. V raziskavi smo ugotovili nezadostno gibalno ucinkovitost zaposlenih v strežbi in prevla­dujoco bolecino v vratnem in ramenskem predelu, spodnjem delu hrbta ter kolenih. Uspeli smo prepoznati nekatere gibalne omejitve, ki so se izražale v asimetrijah med levo in desno stranjo. Ugotovili smo tudi, da zaposlene v osebju prisotne ali predho­dne mišicno-skeletne bolecine ne ovirajo do stopnje, ki bi zahtevala krajšo ali daljšo odsotnost z dela. Rezultati testne bateri­je FMS sicer nakazujejo na slabšo gibalno ucinkovitost zaposlenih v strežbi, ki pa jo je mogoce z ustrezno predpisano telesno dejavnostjo nagraditi in s tem verjetno zmanjšati pojavnost bolecin po vsem tele­su in možnost nastanka novih mišicno-ske­letnih obolenj. Predhodno pa je tovrstne ucinke še vedno potrebno v zadostni meri preveriti s študijami na vecjem vzorcu po­sameznikov, ki bi preucevale vpliv telesne vadbe na zdravje in delovno sposobnost zaposlenih v strežbi. S tem bomo tej spe­cificni populaciji omogocili lažje in daljše opravljanje svojega poklica. • Zahvala Avtorji se zahvaljujejo pred. Jožefu Šimen­ku, prof. šp. vzg., za vse koristne nasvete pri oblikovanju merskega protokola. Soavtor Tim Kambic se zahvaljuje Mestni obcini Ljubljana za podporo pri študiju in razisko­vanju. .Literatura 1. Bilban, M. (2006). Ergonomsko reševanje obremenjenosti gibal. Ljubljana: Zavod za varstvo pri delu. Pridobljeno iz: http://mini­strstvovzd.dev.creatim.net/resources/files/ pdf/kampanje/Bilban.pdf 2. Chyuan, J.A, Du C.L., YuYe, W. in Li, C. (2004). Musculoskeletal disorders in hotel restaurant workers. Occupational medicine. (54). 55–57. 3. Cook, G. (2010). Movement. Aptos, CA: on tar­get publication. 4. Jason, F. MD, Renatta C, BS, Prithima M., PhD in Paola A. Gehrig, MD, (2014). JSLS (Journal of the society of laparoendoscopic surge­ons). Feasibility and Acceptance of a Robotic Surgery Ergonomic Training Program. 5. Jerman, P., Dolenc, M. in Šimenko, J. (2017). Gibalna ucinkovitost rekreativnih judoistov. Revija šport. (1-2). 120–123. 6. Kersting, U.G., Janshen L., Böhm H., Morey-Klapsing G.M. in Brüggemann G.P. (2007) Modulation of mechanical and muscular lo­ad by footwear during catering, Ergonomics, (48:4). 380–398. 7. Kokane, S., Tiwari R. R. (2011). Occupational health problems of highway restaurant wor­kers of Pune, India. Toxicology and Industrial Health. 27(10). 945–948 8. Lisman, P., O'Connor, F. G., Deuster, P. A. in Knapik, J. J. (2013). Functional movement screen and aerobic fitness predict injuries in military training. Medicine and science in sports and exercise, Volume 45, Issue 4, 636–643. Pridobljeno iz 9. http://journals.lww.com/acsmmsse/pages/ articleviewer.aspx?year=2013&issue=04000 &article=00005&type =abstract 10. O'Connor, F. G., Deuster, P. A., Davis, J., Pa­ppas, C. G. in Knapik J. J. (2011). Functional movement screening: Predicting injuries in officer candidates. Official journal of the american college of sport medicine, DOI: 10.1249/MMS.0b013e318223522d. Pridoblje-no iz http://www.udel.edu/PT/PT %20Clini­cal %20Services/journalclub/caserounds/1 2-13/Sept/Med %20Sci %20Sports %20Exerc %202011 %3B43 %20 %20FMS %20and %20 predicting %20injury %20in %20military %20officer %20ca ndidates.pdf 11. Perry, F. T. in Koehle, M. S. (2013). Normative data for the functional movement screen in middle-aged adults. The journal of strength and conditioning research, 27(2)/458–462. Pridobljeno iz http://journals.lww.com/ nscajscr/Abstract/2013/02000/Normative_ Data_for_the_Functional_Movement_Sc reen.23.aspx 12. Polajnar, A., Verhovnik V., Sabadin A in Hrašo­vec B. (2003). Ergonomija. Maribor: Fakulteta za strojništvo. 13. Pori, M., Pori, P., Pistotnik, B., Dolenec, A., To-mažin, K., Štirn, I. (2013). Športna rekreacija. Ljubljana: Športna unija Slovenije. 14. Schneiders, A. G., Davidsson, A., Hörman, E. in Sullivan, S. J. (2011). Functional movement screen normative values in a young, active population. The international journal of sports physical therapy, Volume 6, Number 2, 75–82. Pridobljeno iz http://www.ncbi.nlm.nih.gov/ pmc/articles/PMC3109893/pdf/ijspt06-075. pdf 15. Šuligoj, M. (2006). Delovni pogoji v gostinski dejavnosti. Organizacija. (39). 146–153. Rimi Pavlovic, dipl. šp. vzg. rimipavlovic@gmail.com Bojan Jošt, Samo Rauter, Maja Ulaga, Janez Pustovrh, Janez Vodicar Razlike v strukturi gibalnih sposobnosti nekdanjega perspektivnega smucarskega skakalca, danes vrhunskega kolesarja Izvlecek Namen raziskave je bil ugotoviti razlike v profilu gibalnih sposobnosti pred nekaj leti perspek­tivnega smucarja skakalca in danes vrhunskega kolesarja. V svoji skakalni karieri je dokaj hitro napredoval in pri 16 letih postal eden od najbolj talentiranih slovenskih skakalcev. Žal je ver­jetno hud padec 22. 3. 2007 takrat še mladoletnega športnika na letalnici povzrocil prehiter konec kariere smucarja skakalca. Njegova velika želja po športni dejavnosti ga je pri 22 letih pripeljala v kolesarski šport, ki se zdi povsem drugacen od smucarskih skokov. Že po nekajletni vadbi je uspel priti med vrhunske profesionalne kolesarje. V zadnjih dveh sezonah je v tem vzdržljivostnem športu osvojil vrhunske rezultate vkljucno s srebrno kolajno na svetovnem pr-venstvu leta 2017 v kronometru. Ob koncu skakalne kariere je bil v letu 2010 dobro pripravljen v prostoru osnovnih gibalnih sposobnosti in je imel odlicno morfološko profiliranost. Poleg tipicno skakalnih gibalnih sposobnosti ga je odlikovala tudi visoka vzdržljivostna komponenta moci, kar mu je prav gotovo olajšalo prehod med vrhunske kolesarje. Po sedmih letih naporne­ga treniranja in tekmovanj v kolesarstvu se je njegova koncna ocena potencialne tekmovalne uspešnosti v smucarskih skokih znacilno znižala. Še najvecji padec je bil ugotovljen pri testih dinamicne skocne moci in koordinacije gibanja, ki so v smucarskih skokih pomembni merski instrumenti. Še vedno je dosegel visoko raven repetitivne moci nog in trebušnih mišic. Pri ravnotežju, gibljivosti in gibalni hitrosti je ohranil visoko raven gibalnega potenciala, kar mu lahko koristi pri razvoju kolesarskih tehnicnih spretnostih, še zlasti pri tehniki vožnje v oteže­nih, novih in nepricakovanih pogojih. Kljucne besede: smucarski skakalec, kolesar, morfološki in motoricni profil. Differences in the structure of motor abilities of the former prospective ski jumper and today’s top cyclist Abstract The aim of the study was to establish the differences in the motor ability profile of a person who was considered a promising ski jumper a few years ago and is now a top cyclist. He quickly made progress in his ski-jumping career and, at the age of 16, he became one of the most talented Slovenian ski jumpers. At the Nordic Junior World Ski Championships he won a medal twice in team competitions. As a junior athlete he won three competitions in the FIS Continental Cup. Unfortunately, a severe fall on the ski-jump on 22 March 2007 prematurely ended the ski-jumping career of the then minor athlete. At 22, his big desire for sport activity brought him into cycling which appears to be completely different from ski jumping. Following a few years’ training, he succeeded in joining the top professional cyclists. In the last two seasons he scored top results in this endurance sport, including a silver medal at the 2017 World Championship in time trial. At the end of his ski-jumping career in 2010, he was well prepared in terms of basic motor abilities and he had an excellent morphological profile. Besides typically ski-jumping abilities, he also had a high endurance component of power which surely eased his transition to top cycling. After seven years of strenuous training and cycling competitions, his final score of potential competitive performance in ski jumping significantly decreased. The largest decline was established in the tests of dynamic jumping power and movement coordination, which are important measurement instruments in ski jumping. He was still able to achieve high level of repetitive power of legs and abdominal muscles. As regards balance, flexibility and movement speed he has preserved a high level of movement potential, which can be of great benefit to him when developing cycling technical skills, especially in the technique of riding in difficult, new and unexpected conditions. Keywords: ski jumper, cyclist, morphological and motor profile • Uvod Vrhunski športni dosežek terja od špor­tnikov vecletno usmerjeno treniranje in ustrezno raven talentiranosti (Martin, Carl in Lehnertz, 1991; Zhelyazkov in Dasheva, 2001; Ušaj, 2011). Malo je tistih športnikov, ki lahko tekmujejo v dveh razlicnih špor­tnih panogah in pri tem v obeh dosežejo vrhunske rezultate. Nekateri športniki tudi menjajo svoje športne zvrsti in tekmoval­ne discipline. Razlogi za to so razlicni. Med takimi športniki je tudi bivši smucarski ska-kalec, ki se je po hitrem zakljucku skakalne kariere preusmeril v vrhunsko kolesarstvo. Kot skakalec je bil odlicen v mladinski kate­goriji, kjer je kot clan slovenske ekipe osvojil naslov ekipnega mladinskega prvaka leta 2007 v Trbižu in srebrno kolajno leta 2006 v Kranju. V kontinentalnem pokalu je osvojil v sezoni 2006/07 pri 17 letih tri posamicne zmage in koncno 8. mesto v skupnem se­števku pokala. Njegovo kratko skakalno ka­riero je zaznamoval hud padec na letalnici v Planici. Nadaljevanje kariere ni prineslo vrhunskih skakalnih dosežkov, kar je v letu 2012 povzrocilo konec kariere. V istem letu se je pricel ukvarjati s kolesarskim športom. Že po treh letih nacrtnega treniranja se je iz popolne anonimnosti prelevil v vrhun­skega profesionalnega kolesarja. Leta 2015 je osvojil Dirko po Azerbajdžanu in Dirko po Sloveniji. V letu 2016 je osvojil etapno zmago na Giru d'Italia in deseto mesto na olimpijskem kronometru v Riu de Janeiru. V zadnji sezoni je zmagal na 17. etapi Tour de France in na Svetovnem prvenstvu 2017 v Bergnu na Norveškem osvojil srebrno ko­lajno v kronometru. Cestno kolesarstvo je vzdržljivostni šport, kjer se predpostavlja, da odigrajo kljucno vlogo dobro razviti aerobni procesi (Ra­uter, Milic, Žele, Hvastija in Vodicar, 2015). Posledicno je za vrhunski rezultat potrebna zelo velika vadbena kolicina. Profesionalni kolesarji prevozijo s kolesom 700–1000 ki­lometrov na teden, letno pa naredijo kar 35.000 km (Faria, Parker in Faria, 2005a, 2005b). Profesionalni kolesarji se v pripra­vah na tritedenske dirke, kot je Dirka po Franciji, poslužujejo drugih, krajših etapnih dirk. Za dosego najboljše kolesarske uspe­šnosti oz. uresnicitev kolesarskega poten­ciala posameznika je potrebnih 6–10 let sistematicnega treninga. Kolesarji dosežejo najboljšo zmogljivost pri starosti 23–27 let. Ob primernih pogojih je to raven zmoglji­vosti mogoce vzdrževati 10 let (Costa, Vitor Pereira in De oliveira, 2015; Delattre, Garcin, Mille-Hamard in Billat, 2006; Menaspà idr., 2012). Pri clanski konkurenci je razdalja, ki jo morajo kolesarji prevoziti, obicajno veli­ka (do 260 km) tako pri enodnevnih dirkah kot tudi pri posameznih etapah vecdnevne dirke. Vožnjo na cas delimo na posamicno ter ekipno. Pri obeh vrstah vožnje na cas je razdalja obicajno dolga 10–50 km, prevoziti pa jo je potrebno z najvišjo možno inten­zivnostjo (Jobson, Hopker, Korff in Passfie­ld, 2012). Pri vseh vrstah dirk je cas napora dolg 10– 360 minut, zato je tudi proizvedena moc mišic odvisna predvsem od pocasnih mišic­nih vlaken, ki so najbolj vzdržljiva. Ta imajo vec in vecje mitohondrije, celicne organele, kjer potekajo aerobni energijski procesi. Ko pride do velike utrujenosti teh dveh tipov mišicnih vlaken, potreba po visoki intenziv­nosti pa se ohrani, se za krajši cas aktivirajo tudi hitra glikoliticna vlakna. Odstotek po­sameznega tipa mišicnih vlaken je razlicen pri specialistih za koncni sprint, hribolazcih ter specialistih za vožnjo na cas. Sprinterji imajo vec hitrih mišicnih vlaken kot hribo­lazci ter specialisti za vožnjo na cas (Padilla, Mujika, Orbañanos in Angulo, 2000). Hkrati z izboljšanjem vzdržljivosti je v kole­sarstvu prav tako pomembno povecanje moci (Hansen, Rønnestad, Vegge in Raa­stad, 2012). Pomemben faktor pri kolesarski zmogljivosti je tudi sposobnost kolesarja, da razvije veliko moc na krajše razdalje. To je pomembno pri zagotavljanju dobre pozicije pred pomembnimi odseki dirke, prikljucevanju skupini, kjer kolesar vozi "na veter", uspešnemu pobegu ali zakljucnem sprintu (Rønnestad in Mujika, 2014). Za vrhunsko uspešnost športnika je v obeh športnih panogah potrebna ustrezna ta­lentiranost in kakovostni proces treniranja. Obe športni panogi sta med seboj v popol­nem nasprotju. Smucarski skoki sodijo med monostrukturna gibanja, ki trajajo kratek cas in prakticno ne terjajo nikakršne vzdr­žljivosti. Kolesarjenje pa sodi med dolgo­trajne ciklicne gibalne dejavnosti, ki terjajo visoko raven vzdržljivostne energije. V smu-carskih skokih z vidika osnovnih motoric­nih mehanizmov prevladuje informacijska komponenta gibanja ob hkratni kratkotraj­ni visoko intenzivni energijski komponenti gibanja. Pri kolesarjenju pa so hipoteticno navedeni mehanizmi v podrejenem polo-žaju glede na pomembnost dolgotrajne vzdržljivostne energijske komponente gi­banja. Morda pa prav visoka raven pripra­vljenosti športnika v nevzdržljivostni kom­ponenti gibanja daje dodatno vrednost v izbranih momentih tekmovalnega nastopa pri kolesarjih (vožnja v spustih, prehiteva­nje, vožnja v ekstremnih razmerah, ki terja visoko koordinacijo in ravnotežje). Infor­macijska komponenta gibanja hipoteticno skrbi za optimalno obliko tehnike gibanja športnika, pri cemer zagotavlja: • optimalno koordinacijo posamicnih gi­bov v celovito gibalno strukturo glede na prostorske in casovne parametre gibanja; • optimalni položaj telesa pri izvedbi posa­meznih faz tehnike gibanja; • ustrezno prijemališce in smer delovanja sil ter njihovo optimalno casovno narav­nanost pri izvedbi tehnike gibanja; • optimalno momentno situacijo delujocih sil v smislu regulacije optimalne tehnike gibanja in • ustrezno raven funkcionalne gibljivosti v posameznih sklepih. Vsekakor naj bi športnik, ki želi uspeti v smucarskih skokih in nato še v kolesarstvu, moral posedovati visoko raven osnovnih gibalnih sposobnosti ob predpostavki vr­hunske takticne in tehnicne pripravljeno­sti. Uspešnost informacijske komponente gibanja je hipoteticno odvisna od ucinko­vitosti delovanja mehanizma za strukturi­ranost gibanja in mehanizma za regulacijo sinergistov in antagonistov (Jošt, 2009). Prvi mehanizem je po funkciji upravljanja nadrejen drugemu. Ce prvi ne deluje do-bro, potem tudi drugi ne more bistveno prispevati k uspešnosti tehnike gibanja. Mehanizem za regulacijo delovanja mišic agonistov in antagonistov temelji na pod-zavestnih nevromišicnih mehanizmih, ki se vkljucujejo v gibanje. Visoka stopnjo slucaj­nosti pri delovanju tega mehanizma lahko povzroci nezanesljivo in nakljucno izvedbo tehnike gibanja. Takšna izvedba pa je lahko odlicna ali pa zelo slaba. Omenjeni meha­nizem je v osnovi odgovoren za delovanje treh temeljnih fenomenoloških motoricnih sposobnosti: gibljivosti, ravnotežja in hi-trosti. Uspešnost tehnike gibanja (UTG) se na manifestni ravni obravnava s pomocjo modela motoricnega obnašanja, pri kate-rem je gibalna uspešnost tehnike gibanja dolocena kot seštevek dejavnikov oziroma faktorjev, ki jih predstavljajo posamezne manifestne gibalne sposobnosti: koordina­cija (K), hitrost (H), ravnotežje (R), preciznost (P), gibljivost (G), moc (M) in vzdržljivost (V). Vsaka od teh sposobnosti ima svoj speci-ficen delež pri dolocevanju uspešnosti iz­vedbe tehnike gibanja športnika (Enacba 1): osnovnih gibalnih sposobnosti in drugih osebnostnih dejavnikov, ki mu omogocajo razvoj v vrhunskega športnika. Takšno hi­ Enacba 1. Dejavniki uspešnosti tehnike gibanja (UTG) v motoricnem prostoru (K, H, M, G, R, P,V – osnovne potezo se lahko postavi tudi za prouceva­motoricne sposobnosti), .t – casovno obdobje spremljanja stanja dejavnikov. nega športnika. Uspešnost tehnike gibanja (UTG) je hipote-pripravljenosti lahko pomenila tudi primer-ticno toliko vecja, kolikor vecji je seštevek no podlago za kasnejši razvoj v vrhunske- .Metode raziskovanja vrednosti posameznih specialnih gibalnih ga kolesarja?" Iskanje odgovorov na ti dve sposobnosti. Problem v tej enacbi speci-vprašanji predstavlja tudi predmet in pro-V raziskavo je bil vkljucen vrhunski športnik, fikacije predstavljajo šibke tocke oziroma blem pricujoce raziskave. V športni praksi ki je svojo športno kariero zacel kot smu­kriticne tocke, ki lahko povsem spremenijo je malo tovrstnih primerov, da se športniki carski skakalec. Pri 17 letih je sodil med naj­ koncni seštevek. Zato je osnovni namen pri kratkotrajnih monostrukturnih športov pre-bolj perspektivne skakalce v slovenskem in treniranju športnikov dvigniti skupni sešte-levijo v vrhunske športnike v vzdržljivostnih svetovnem okviru. Po hudem padcu na le­vek in hkrati odpravljati šibke tocke. Drugi športnih panogah. Hipoteticno je sicer to talnici se njegova tekmovalna kariera smu-problem se skriva v nejasnih in nepredvi­ moc pricakovati ob predpostavki, da ima carja skakalca ni vec razvijala v smeri vrhun­dljivih relacijah med sposobnostmi, ki se posamezen športnik izjemno širok profil skega skakalca. Pri 22 letih se je usmeril v lahko kažejo v bolj ali manj sinergisticnih ucinkih. Zaradi tega vsota ni in ne more biti Šifra Ime Enota zgolj obicajen matematicen seštevek. Spe-PUSPEH Predvidenuspeh: SM. SKOK +-OSMORMOTST Osnovni morfološko-motori˜ni status smu˜arja skakalca cialne motoricne sposobnosti športnikov ¦ +-MOTORIKA MOTORI °NE SPOSOBNOSTI so tisti dejavniki, ki v najvecji meri dolocajo ¦ ¦ +-ENKOGI Energijska komponenta gibanja uspešnost tehnike gibanja in v osnovi iz-¦ ¦ ¦ +-TRAEKS Mehanizem za regulacijo trajanja živ˜no miši˜nih procesov ¦ ¦ ¦ ¦ +-REP_MOC Repetitivna moc virajo iz razsežnosti športnikovega psiho- ¦¦¦¦ +-MMRNPK3 Preskoki preko švedske klopi 3 x 20 s z 10 s odmorom pon. somaticnega statusa, ki ga dolocajo psi-¦¦¦¦ +-MMRTDT45 Dviganjetrupav˜ asu20s-45stopinj pon. hološki, morfološki, gibalni in funkcionalni ¦ ¦ ¦ +-INTEKS Mehanizem za regulacijo intenzivnosti energijskih procesov ¦¦¦ +-HIT_MOC Hitrostna moc dejavniki biodinamicne strukture osebno- ¦¦¦ ¦+-MMENSDM Skok v daljino z mesta cm sti športnikov. ¦¦¦ ¦+-SMABAV0 Višina vertikalnega odskoka iz skakalnega po˜epa cm ¦¦¦ +-EKS_MOC Eksplozivna moc pri vertikalnem odskoku Ugotavljanje stanja posameznih gibalnih ¦¦¦ ¦+-EKSPL0 Eksplozivnost v celotnem˜ asu odriva ­¦¦¦ ¦+-EKSPLO1 Eksplozivna mo˜ v prvi polovici ˜asa odriva m/s2 sposobnosti poteka s pomocjo izbranih te- ¦¦¦ +-ELAST_MOC Elasticna odrivna moc stnih gibalnih nalog (Schmidt in Lee, 1999). ¦¦¦ +-MMEN3SM Troskok z mesta s sonožnimi poskoki m ¦ ¦ +-INKOGI Te se izberejo na podlagi prispevka, ki ga Informacijska komponenta gibanja ¦¦ +-REGSIN Mehanizem za regulacijo sinergistov in antagonistov imajo pri dolocanju posamezne gibalne ¦¦ ¦+-RAVNOTEZ Ravnotežje sposobnosti v povezavi s prispevkom k ¦¦ ¦¦+-MRSAGIT R avnotežje sagitalno s ¦¦ ¦¦+-MRFRONT Ravnotežje frontalno s tehniki gibanja v posamezni športni pa­ ¦¦ ¦+-HITROST Motoricna hitrost nogi. V smucarskih skokih se za oceno po- ¦¦ ¦¦+-MHFNTD Taping z desno nogo pon. tencialne tekmovalne uspešnosti z vidika ¦¦ ¦¦+-MHFNTL Taping z levo nogo pon. ¦¦ ¦¦+-MHPK20 Preskoki švedske klopi v ˜ asu 20 s pon. morfoloških in motoricnih dejavnikov že ¦¦ ¦+-GIBLJIVOST Gibljivost vec kot 25 let uporablja standardni nabor ¦¦ ¦ +-MGGTPK Gibljivost v bokih cm testnih merilnih postopkov. Vsaka testna ¦¦ ¦ +-MGGTPKR Gibljivost v bokih -relativno / ¦¦ ¦ +-MGGOLS Gibljivost v gležnjih 1a st. naloga daje eno ali vec osnovnih spremen- ¦¦ ¦ +-MGGOLS_2 Gibljivost v gležnjih 1b st. ljivk, pri cemer te služijo tudi za izracune iz-¦¦ +-KOORDIN Koordinacija ¦¦ +-MKKROSP Osmica s prepogibanjem s peljanih oziroma indeksiranih spremenljivk. ¦¦ +-MKPOLN Poligon nazaj s Celotna struktura morfoloških in gibalnih ¦¦ +-MFE50 Preskakovanje ovir (50 cm) s dejavnikov predstavlja vsebinsko strukturo ¦ +-MORFO MORFOLOGIJA SMU °ARJA SKAKALCA ¦ +-BAZDIM Bazi ˜ne dimenzije ekspertnega sistema "SPORT MANAGER", ki ¦ ¦+-AT Telesna teža kg služi za oceno reducirane potencialne tek-¦ ¦+-AV Telesna višina cm movalne uspešnosti športnikov (Jošt, Coh, ¦ ¦+-BMI Indeks telesne mase ¦ +-MORF_IND Morfološki indeksi smu˜arjev skakalcev Cuk in Vodicar, 2016). ¦ +-INDPLOV Morfološki indeks plovnosti ­¦ +-INDODSK Morfološki indeks odskoka ­ S pomocjo ekspertnega sistema se lahko +-SPMORMOTST Morfološko-motori˜ni indeksi smu˜arjev skakalcev pridobi vpogled v trenutno in longitudi-+-MMISSK Osnovni orfološko -motori˜ ni indeks ­+-SMISSKA Specialni morfološki -motori˜ ni indeks - nalno stanje pripravljenosti posameznega športnika. V ta sistem je bil vkljucen tudi Opisne ocene obravnavani športnik kot smucarski skaka- Zg. meja f(x) Opisna ocena lec. Pri tem se odpirajo vprašanja o njegovi 2 nepr. 3 spr. oceni potencialne tekmovalne uspešnosti 3,5 dobro v smucarskih skokih: "Ali je bila njegova 4 z. d. potencialna zmogljivost primerna za ra-5 odl. zvoj v vrhunskega smucarja skakalca?" in Slika 1. Struktura dejavnikov ekspertnega sistem "SPORT MANAGER". Opis spremenljivk ekspertnega siste-"Ali je ugotovljena struktura profila stanja ma je podan v monografiji Jošt (2009). profesionalno kariero kolesarja in v nekaj letih dosegel vrhunske rezultate. Športnik PUSPEH 3,4 dobro 3,7 z. d. 3,8 z. d. 4,0 odl. +-OSMORMOTST 3,7 z. d. 3,8 z. d. 3,9 z. d. 4,1 odl. je bil vkljucen v sistem meritev smucarjev ¦ +-MOTORIKA 3,3 dobro 3,6 z. d. 3,8 z. d. 4,0 z. d. ¦ ¦ +-ENKOGI 2,5 spr. 3,0 spr. 3,1 dobro 3,4 dobro skakalcev do leta 2010. Po sedmih letih, ¦ ¦ ¦ +-TRAEKS 4,2 odl. 4,6 odl. 4,3 odl. 4,5 odl. ¦¦ ¦¦+-REP_MOC 4,2 odl. 4,6 odl. 4,3 odl. 4,5 odl. ko je postal vrhunski kolesar, so bile jeseni ¦¦¦¦ +-MMRNPK3 pon. 112 4,1 odl. 122 4,9 odl. 118 4,6 odl. 120 4,8 odl. 2017 opravljene ponovne meritve z ena- ¦¦¦¦ +-MMRTDT45 pon. 22 4,5 odl. 20 4,0 odl. 19 3,8 z. d. 20 4,0 odl. ¦ ¦ ¦ +-INTEKS 2,0 spr. 2,5 spr. 2,8 spr. 3,1 dobro kim ekspertnim sistemom, v katerega so ¦¦¦ +-HIT_MOC 1,9 nepr. 2,6 spr. 3,0 spr. 3,4 dobro ¦¦¦ ¦+-MMENSDM cm 255 1,9 nepr. 262 1,9 nepr. 266 1,9 nepr. 281 2,5 spr. vkljucene izbrane morfološke in motoricne ¦¦¦ ¦+-SMABAV0 cm 45 1,9 nepr. 53 3,0 spr. 56 3,4 dobro 59 3,8 z. d. ¦¦¦ +-EKS_MOC 2,6 spr. 2,9 spr. 3,3 dobro 3,4 dobro razsežnosti biopsihosomaticnega statusa ¦¦¦ ¦+-EKSPL0 -83 2,8 spr. 92 3,6 z. d. 93 3,7 z. d. 94 3,8 z. d. športnika. Vzorec posameznih spremen- ¦¦¦ ¦+-EKSPLO1 m/s2 7,49 2,5 spr. 7,64 2,6 spr. 8,16 3,2 dobro 8,3 3,3 dobro ¦¦¦ +-ELAST_MOC 1,8 nepr. 1,9 nepr. 1,9 nepr. 2,0 nepr. ljivk je razviden iz vsebinske strukture ek- ¦¦¦ +-MMEN3SM m 7,89 1,8 nepr. 8,43 1,9 nepr. 8,4 1,9 nepr. 8,77 2,0 nepr. ¦ ¦ +-INKOGI 4,1 odl. 4,2 odl. 4,3 odl. 4,4 odl. spertnega sistema SPORT MANAGER (Slika ¦¦ +-REGSIN 3,9 z. d. 4,0 z. d. 4,2 odl. 4,1 odl. ¦¦ ¦+-RAVNOTEZ 4,3 odl. 4,3 odl. 4,3 odl. 4,3 odl. 1). Poleg vsebinskih referencnih spremen-¦¦ ¦¦+-MRSAGIT s 30 4,1 odl. 30 4,1 odl. 30 4,1 odl. 30 4,1 odl. ljivk je v bazo znanja ekspertnega sistema ¦¦ ¦¦+-MRFRONT s 30 5,0 odl. 30 5,0 odl. 30 5,0 odl. 30 5,0 odl. ¦¦ ¦+-HITROST 3,7 z. d. 4,2 odl. 4,1 odl. 4,2 odl. vkljucena tudi konfiguracija vseh dejavni- ¦¦ ¦¦+-MHFNTD pon. 35 3,4 dobro 41 4,3 odl. 39 4,0 odl. 41 4,3 odl. ¦¦ ¦¦+-MHFNTL pon. 39 4,0 odl. 39 4,0 odl. 40 4,2 odl. 39 4,0 odl. kov ekspertnega sistema. S pomocjo konfi-¦¦ ¦¦+-MHPK20 pon. ¦¦ ¦+-GIBLJIVOST 3,8 z. d. 3,7 z. d. 4,1 odl. 3,8 z. d. guracije dejavnikov ekspertnega sistema je ¦¦ ¦ +-MGGTPK cm 69 4,4 odl. 70 4,6 odl. 71 4,8 odl. 70 4,6 odl. ¦¦ ¦ +-MGGTPKR / 273 3,5 z. d. 275 3,6 z. d. 284 3,7 z. d. 276 3,6 z. d. oblikovana pomembnost prispevka posa- ¦¦ ¦ +-MGGOLS st. 46 3,9 z. d. 43 3,7 z. d. 50 4,4 odl. 47 4,0 odl. meznih dejavnikov k reducirani tekmovalni ¦¦ ¦ +-MGGOLS_2 st. ¦¦ +-KOORDIN 4,2 odl. 4,4 odl. 4,4 odl. 4,8 odl. potencialni uspešnosti smucarjev skakal- ¦¦ +-MKKROSP s 15,1 3,6 z. d. 14,1 4,9 odl. 14,7 4,1 odl. 14,7 4,1 odl. ¦¦ +-MKPOLN s 5,5 4,9 odl. 5,4 5,0 odl. 5,6 4,7 odl. 5,2 5,3 odl. cev. Ta se potem pokaže kot koncna ocena ¦¦ +-MFE50 s 4,4 4,0 odl. 4,5 3,8 z. d. 4,3 4,3 odl. 4,1 4,8 odl. ¦ +-MORFO 4,5 odl. 4,2 odl. 4,2 odl. 4,4 odl. ekspertnega sistema. Meritve so bile izve-¦ +-BAZDIM 4,9 odl. 4,4 odl. 4,6 odl. 4,6 odl. dene 30. 9. 2017 v laboratorijih Fakultete za ¦ ¦+-AT kg 55,4 4,1 odl. 58,8 4,5 odl. 58,6 4,5 odl. 58,7 4,5 odl. ¦ ¦+-AV cm 172 4,5 odl. 173,3 4,7 odl. 174,4 4,9 odl. 174,9 5,0 odl. šport. Merjenec je nekatere testne naloge ¦ ¦+-BMI 18,7 4,9 odl. 19,6 4,4 odl. 19,3 4,6 odl. 19,2 4,6 odl. ¦ +-MORF_IND 4,1 odl. 3,9 z. d. 3,9 z. d. 4,1 odl. opravil enkrat, nekatere dvakrat oz. trikrat. ¦ +-INDPLOV -1065 4,3 odl. 1015 3,9 z. d. 1030 4,0 odl. 1040 4,1 odl. ¦ +-INDODSK -198 3,8 z. d. 200 4,0 odl. 198 3,8 z. d. 202 4,2 odl. Obdelava podatkov je potekala s pomocjo +-SPMORMOTST 2,9 spr. 3,3 dobro 3,6 z. d. 3,9 z. d. racunalniškega programa SMMS. +-MMISSK -1358 3,5 z. d. 1317 3,3 dobro 1344 3,5 dobro 1392 3,7 z. d. +-SMISSKA -241 2,4 spr. 262 3,4 dobro 270 3,7 z. d. 281 4,0 odl. Slika 2a. Rezultati ekspertnega sistema "SPORT MANAGER" v smucarskih skokih za izbranega vrhunskega športnika od leta 2005 do leta 2007. .Rezultati Na Sliki 2a in 2b so prikazani rezultati ek- PUSPEH 4,0 z. d. 4,1 odl. 4,0 odl. 2,8 spr. spertnega sistema "SPORT MANAGER" v +-OSMORMOTST 4,0 z. d. 4,0 odl. 4,1 odl. 3,0 dobro smucarskih skokih za izbranega vrhunske- ¦ +-MOTORIKA 3,8 z. d. 3,9 z. d. 4,0 odl. 2,9 spr. ¦ ¦ +-ENKOGI 3,5 z. d. 3,7 z. d. 3,8 z. d. 2,8 spr. ga športnika. ¦ ¦ ¦ +-TRAEKS 4,5 odl. 4,4 odl. 4,7 odl. 4,2 odl. ¦ ¦ ¦ ¦ +-REP_MOC 4,5 odl. 4,4 odl. 4,7 odl. 4,2 odl. ¦¦¦¦ +-MMRNPK3 pon. 118 4,6 odl. 117 4,5 odl. 120 4,8 odl. 117 4,5 odl. ¦¦¦¦ +-MMRTDT45 pon. 21 4,3 odl. 21 4,3 odl. 22 4,5 odl. 18 3,5 z. d. ¦¦¦ +-INTEKS 3,3 dobro 3,5 z. d. 3,6 z. d. 2,4 spr. ¦¦¦ +-HIT_MOC 3,5 dobro 3,7 z. d. 3,8 z. d. 2,1 spr. .Razprava ¦¦¦ ¦+-MMENSDM cm 276 2,1 spr. 279 2,4 spr. 280 2,5 spr. 252 1,8 nepr. ¦¦¦ ¦+-SMABAV0 cm 61 4,1 odl. 63 4,3 odl. 63 4,3 odl. 49 2,3 spr. ¦¦¦ +-EKS_MOC 3,9 z. d. 4,0 odl. 4,2 odl. 3,6 z. d. Ocena reducirane potencial-¦¦¦ ¦+-EKSPL0 -101 4,3 odl. 105 4,6 odl. 108 4,9 odl. 90 3,5 dobro ne tekmovalne uspešnosti v ¦¦¦ ¦+-EKSPLO1 m/s2 8,79 3,8 z. d. 8,88 3,9 z. d. 9,06 4,1 odl. 8,59 3,6 z. d. ¦¦¦ +-ELAST_MOC 2,1 spr. 2,3 spr. 2,3 spr. 1,8 nepr. casu aktivne kariere smucarja ¦¦¦ +-MMEN3SM m 8,81 2,1 spr. 8,92 2,3 spr. 8,91 2,3 spr. 7,79 1,8 nepr. ¦ ¦ +-INKOGI 4,1 odl. 4,2 odl. 4,2 odl. 3,1 dobro skakalca ¦¦ +-REGSIN 4,0 odl. 3,9 z. d. 3,9 z. d. 3,6 z. d. ¦¦ ¦+-RAVNOTEZ 4,3 odl. 4,3 odl. 3,9 z. d. 3,3 dobro ¦¦ ¦¦+-MRSAGIT S pomocjo ekspertnega sistema "SPORT s 30 4,1 odl. 30 4,1 odl. 30 4,1 odl. 23 3,2 dobro ¦¦ ¦¦+-MRFRONT s 30 5,0 odl. 30 5,0 odl. 20,2 3,4 dobro 23 3,6 z. d. MANAGER" je bila za obravnavanega špor- ¦¦ ¦+-HITROST 4,2 odl. 4,2 odl. 4,2 odl. 3,5 z. d. ¦¦ ¦¦+-MHFNTD pon. 40 4,2 odl. 40 4,2 odl. 40 4,2 odl. tnika ugotovljena visoka ocena njegove ¦¦ ¦¦+-MHFNTL pon. 40 4,2 odl. 40 4,2 odl. 40 4,2 odl. ¦¦ ¦¦+-MHPK20 pon. 40 3,5 z. d. reducirane potencialne tekmovalne uspe-¦¦ ¦+-GIBLJIVOST 3,7 z.d. 3,6 z.d. 3,7 z.d. 3,8 z.d. ¦¦ ¦ +-MGGTPK cm 70 4,6 odl. 64 3,1 dobro 70 4,6 odl. 66 3,7 z. d. šnosti v smucarskih skokih. Primerjava z ¦¦ ¦ +-MGGTPKR / 277 3,6 z. d. 278 3,6 z. d. ostalimi slovenskimi smucarji skakalci v ¦¦ ¦ +-MGGOLS st. 44 3,8 z.d. 41 3,6 z.d. 44 3,8 z.d. ¦¦ ¦ +-MGGOLS_2 st. 44 3,8 z. d. zadnjih dveh letih (2009 in 2010) je poka- ¦¦ +-KOORDIN 4,1 odl. 4,3 odl. 4,6 odl. 2,6 spr. ¦¦ +-MKKROSP s 14,4 4,5 odl. 15 3,7 z. d. 15,3 3,3 dobro 16,2 2,0 nepr. zala, da je bil celo najvišje ocenjeni športnik ¦¦ +-MKPOLN s 5,4 5,0 odl. 6 4,1 odl. 5,1 5,5 odl. ¦ +-MFE50 4,7 4,8 odl. 4,2 2,9 spr. (ocena 4,1). Že pri 17 letih je dosegel izje- ¦ s 3,4 dobro 4,1 4,5 odl. 5,1 ¦ +-MORFO 4,3 odl. 4,2 odl. 4,1 odl. 3,3 dobro mno visoko oceno potencialne tekmoval- ¦ +-BAZDIM 4,7 odl. 4,7 odl. 4,6 odl. 3,0 dobro ¦ ¦+-AT kg 58,1 4,4 odl. 58,8 4,5 odl. 59,9 4,7 odl. 66,4 4,4 odl. ne uspešnosti (3,8), ki že dopušca najvišje ¦ ¦+-AV cm 174,5 4,9 odl. 175,4 5,0 odl. 176 4,9 odl. 175,9 4,9 odl. ¦ ¦+-BMI 19,1 4,7 odl. 19,1 4,7 odl. 19,3 4,6 odl. 21,5 3,0 dobro rezultate tudi na najvišji ravni tekmovanj ¦ +-MORF_IND 4,0 odl. 3,8 z. d. 3,7 z. d. 3,5 z. d. ¦ +-INDPLOV -1030 4,0 odl. 4,0 z. d. 995 3,6 z. d. 3,3 dobro v smucarskih skokih. To mu je omogocilo, 1028 955 ¦ +-INDODSK -201 4,1 odl. 195 3,5 z. d. 199 3,9 z. d. 200 4,0 odl. da je na mladinskih svetovnih prvenstvih +-SPMORMOTST 4,0 z. d. 4,1 odl. 4,0 odl. 2,3 spr. +-MMISSK -1386 3,7 z. d. 1389 3,7 z. d. 1374 3,6 z. d. 1171 2,0 nepr. osvojil kolajne v ekipnih nastopih in tudi +-SMISSKA -286 4,2 odl. 292 4,4 odl. 288 4,3 odl. 242 2,5 spr. na posamicnih tekmah dosegel visoke uvr-Slika 2b. Rezultati ekspertnega sistema “SPORT MANAGER” v smucarskih skokih za izbranega vrhunskega stitve. Visoka potencialna ocena je prispe­športnika od leta 2008 do leta 2017. vala k temu, da je že kot mladinec osvojil tri zmage v celinskem pokalu v smucarskih skokih. Športnikove telesne razsežnosti so bile za smucarja skakalca odlicne. V zadnjem letu testiranja 2010 je prišlo do rahlega znižanja indeksa aerodinamicne plovnosti (ocena 3,6). Ocena gibalnih sposobnosti se je na splo­šno dvigovala do zadnjih meritev 22. 10. 2010, ko je dosegel oceno odlicno (4,0). Znotraj motoricnega prostora je prevlado­vala odlicna ocena informacijske kompo­nente gibanja (ocena 4,2) nad energijsko komponento gibanja z oceno 3,8. Pri ener­gijski komponenti gibanja je v zadnje letu testiranja izrazito prevladovala repetitivna moc (ocena odlicno 4,7). Še zlasti je bil športnik uspešen pri testni nalogi Sonožno preskakovanje nizke švedske klopi v casu 3 x 20 sekund z 10 sekundnim odmorom (120 ponovitev, ocena 4,8). Pri tej gibalni nalogi gre za izrazito zahtevo po visoki rav­ni mišicne energije, pri cemer so udeleženi ustrezni anaerobni in tudi aerobni meha­nizmi, ki zagotavljajo to energijo. Pri izved-bi testne naloge se levji del energije tvori in izkorišca pri mišicah, ki delujejo v prede­lu kolenskega sklepa, v bokih in skocnem sklepu. Gre za podobno aktivacijo mišic, kot je po Sasakiju (1997) prisotna pri izvedbi odskoka smucarja skakalca (Slika 3). Omenjena sposobnost je bila dobra pod-laga za bodoce ukvarjanje s kolesarjenjem, kjer prav tako prevladuje moc mišic, ki de­lujejo v predelu kolenskega sklepa. To se je pokazalo tudi pri merjenju potisne moci v skakalnem pocepu, kjer je merjenec dose-gel maksimalno silo potiska 3572 N oziro-ma 53,3 N na kg telesne teže. Vrhunski smu-carski skakalci dosegajo od 40 N do 46 N na kilogram telesne teže. Merjenec je tako mocno presegel najvišje rezultate smucar­jev skakalcev. Kolesarska vadba vzpodbuja razvoj mišicne mase v predelu kolenskega sklepa, ki potem zaradi vecjega preseka delujocih mišic povzroci tudi povecanje potisne moci mišic v kolenih. Struktura me-hanizma, ki regulira velikost mišicne sile je zapletena in je predvsem determinirana s koordiniranim in usklajenim delovanjem tistih delov centralnega živcnega sistema, ki v osnovi regulirajo frekvenco živcnih im­pulzov, kolicino aktiviranih gibalnih enot in prevodnost nevronskih polisinapticnih po-ti (Verhošanski, 1979). Z vidika zagotavljanja potrebne mišicne sile je pomembna mobil­nost živcno-mišicnega aparata, predvsem pri postopnem vkljucevanju novih gibalnih enot v odvisnosti od funkcionalnega polo-žaja mišic glede na anatomske znacilnosti lokomotornega aparata in biomehanicne zahteve tehnike gibanja. Mišice pri gibanju delujejo kompleksno v sistemu kineticne verige (Latash, 1998), ki terja prefinjeno medmišicno in znotrajmišicno koordinaci­jo. Le tako bo lahko zagotovljena optimal-na rekrutacija (proces vkljucevanja) novih motoricnih enot. Rezultanta delujocih mi-šicnih sil je lahko najvecja takrat, kadar ob optimalni rekrutaciji deluje kar najvec gi­balnih enot z njihovo najvecjo možno fre­kvenco (Sage, 1984). Pomemben dejavnik, ki doloca uspešnost tehnike gibanja, je tudi visoka sposobnost aktiviranja in sprošcanja tako agonisticnih kot tudi antagonisticnih mišic (Holmberg, Lindiger, Stöggl, Eitzimair in Müller, 2005) ter je odvisna tudi od veli­kosti in strukture mišicnih vlaken. Merjenec je imel tudi visoko raven repeti­tivne moci trebušnih mišic, kjer je pri testu trebušnih zgibov v 20 sekundah dosegel odlicno oceno 4,5. Na podrocju kratkotraj­ne energijske komponente gibanja, kjer je potrebna visoka intenzivnost živcno mišicnih mehanizmov, je bil športnik oce­njen nižje, vendar še vedno z oceno zelo dobro 3,6. Pri tem je bil najbolj uspešen pri izvedbi testne naloge Vertikalni odskok iz skakalnega pocepa, kjer je dosegel odlicno oceno pri eksplozivni moci odriva, še zlasti v prvem delu odriva, ki je za smucarske sko­ke kljucnega pomena (ocena odlicno 4,1). Nekoliko nižjo oceno je športnik dobil le pri testu elasticne moci troskok z mesta (oce­na 2,3). Na podrocju informacijske kom­ponente gibanja je bil merjenec najuspe­šnejši pri testiranju koordinacije. Dosegel je odlicno oceno pri dveh testih in eno zelo dobro oceno. Z vidika gibalne strukture smucarja skakalca je imel športnik odlicno pripravljenost v eni od najbolj pomembnih osnovnih gibalnih razsežnosti, ki igra kljuc­no vlogo pri formiranju in izvedbi tehnike smucarskega skoka v prostorsko-casov­nih in gibalno zapletenih okolišcinah. Na podrocju hitrosti alternativnih gibov (test taping z nogo) je bil merjenec v zadnjem letu testiranja odlicen (ocena 4,2). Zelo do-bro oz. odlicno je imel merjenec ocenjeno gibljivost, ki je za smucarje skakalce dokaj pomembna gibalna sposobnost, ki mu omogoca vzpostavitev optimalnega polo-žaja pri izvedbi tehnike smucarskega skoka. Odlicno oceno je športnik dobil tudi pri izvedbi obeh testov ravnotežja tako v sa­gitalni kot tudi frontalni ravnini. Na podlagi vpogleda v strukturo gibalnih sposobnosti ob koncu skakalne kariero lahko ugotovi-mo, da je bil športnik izjemno talentiran za smucarske skoke in da je bila prekinitev njegove skakalne turneje morda prehitra. Vendar so razlogi, ki niso v nicemer bili po­vezani z ugotovitvami testiranja, povzrocili koncanje kariere smucarja skakalca in kma­lu zacetek nove športne poti v kolesarstvu. Ocena reducirane potencialne tekmovalne uspešnosti sedem let po koncu kariere smucarja skakalca Po sedmih letih kolesarske kariere se je vrhunski kolesar jeseni 2017 pri 29 letih ponovno udeležil testiranja, s katerim je za­kljucil svojo skakalno kariero v letu 2010. Pri tej starosti bi še vedno lahko nastopal kot vrhunski smucarski skakalec, bi pa seveda v procesu treniranja uporabljal bistveno dru­gacne metode in sredstva kot v svoji kole­sarski karieri. V kolesarstvu je poudarek na vzdržljivostnih gibalnih sposobnosti. Poleg osnovne vzdržljivosti mora tekmovalec razviti predvsem tiste gibalne mehanizme, ki mu zagotavljajo vrhunsko raven special-ne kolesarske vzdržljivosti. Po sedmih letih se je ocena reducirane potencialne tekmovalne uspešnosti v smucarskih skokih dokaj znižala iz odlicne ocene 4,0 na vrednost 2,8. S takšno oceno danes v smucarskih skokih ni možno dose-• strukture mišicnega tkiva z vidika funk-Del odgovora na to vprašanje je moc raz-ci vrhunskih dosežkov. Športnik pa je v tem cionalne gibalne sposobnosti; brati iz naslednjih sklepnih ugotovitev: casu postal vrhunski kolesar in z vecletnim treningom so bile na podrocju posame­znih gibalnih sposobnosti narejene velike spremembe. Pri telesnih znacilnostih se je ocena potencialne tekmovalne uspešnosti za smucarske skoke znižala od ravni odlic­ne ocene 4,1 na oceno 3,3. Do znižanja je prišlo predvsem v predelu aerodinamicne plovnosti oz. telesno masnega indeksa te­lesa (BMI). Znacilno se je znižala konca oce­na potencialne uspešnosti z vidika gibalnih sposobnosti (iz odlicne ocene 4,0 na oceno 2,9). Do znižanja gibalne zmogljivosti je pri­šlo v obeh gibalnih komponentah. Pri ener­gijski komponenti gibanja je športnik ohra-nil odlicno oceno pri izvedbi testnih nalog s podarjeno vzdržljivostno komponento gibanja. Njegov vzdržljivostno usmerje­ni trening je omogocil ohranjanje visoke vzdržljivostne moci, potrebne za uspeh v smucarskih skokih. Pri tem pa je vecletni trening vplival na znižanje gibalnih me-hanizmov, ki skrbijo za visoko intenzivnost gibanja smucarjev skakalcev (sprememba ocene iz 3,6 na oceno 2,4). V živcno mišic­ni strukturi bivšega skakalca in sedanjega vrhunskega kolesarja so se prav gotovo zgodile znacilne strukturne spremembe mišicnega tkiva, ki mu danes omogocajo ucinkovito vzdržljivostno delovanje v vlogi kolesarja. S treniranjem se je vplivalo na: kolicino aktivne mišicne mase, ki sodeluje v gibanju, relaksacijo agonistov in antago­nistov, biokemicne ter anatomske lastnosti mišic ter mehanske znacilnosti mišic (dolži­na rocic oz. navorov, dolžina mišic, fiziološki preseki mišic, hitrost kontrakcije mišic). Pri dalj casa trajajocem vzdržljivostnem giba­nju se pomembnost kratkotrajne sposob­nosti razvoja visoke mišicne sile zmanjšuje (Stegemann, 1971; McArdle, Katch in Katch, 2000). Vse bolj so pomembni fiziološki me-hanizmi, ki zagotavljajo in regulirajo dalj ca-sa potrebno mišicno energijo (Fox, Bowers in Foss, 1988). Z vadbo se morajo vzposta­viti ustrezni adaptacijski mehanizmi, ki bo-do razvili ucinkoviti sistem za zagotavljanje visoke ravni akumulirane mišicne energije in predvsem sposobnost njene obnove. Delež energije mišic je predvsem odvisen od : • intenzivnosti in casa gibanja – mocnej­še gibanje zahteva vec energije (inten­zivnost gibanja s podaljševanjem casa upada, v zacetku nekje do 30 sekund nekoliko mocneje, potem pa praviloma blažje, linearno in zvezno); • kolicine uskladišcene energije in meha­nizmov, ki to energijo lahko koristijo; • sposobnosti športnika za vecjo porabo kisika, s cimer se oksidira vec piruvata v mitohondrijih in posledicno manj mlecne kisline in • ucinkovitosti in racionalnosti tehnike gibanja, s cimer se energija bolj ucinko­vito in racionalno uporabi. Kolesarjenje je dolgotrajna gibalna ak­tivnost, ki zahteva visoko raven aerobne vzdržljivosti. Te aktivnosti zahtevajo veliko kolicine energije (Porekar, 1970). To ener­gijo lahko zagotovijo le aerobni energijski procesi, ki potekajo preko aerobne oziroma oksidativne faze glikolize (Rusko, 2003; Wil-more in Costill, 1999). Do znižanja ocene RPMU je prišlo tudi na podrocju informacijske komponente giba­nja. Športnik je po sedmih letih še vedno posedoval kar visoko raven ravnotežja (ocena 3,3), gibalne hitrosti (ocena 3,5) in gibljivosti (ocena 3,8). Izrazito znižanje se je zgodilo na podrocju koordinacijskih spo­sobnosti (iz ocene 4,6 na oceno 2,6). Te so za kariero smucarja skakalca kljucnega po­mena, za kariero kolesarja pa prav gotovo nimajo pomembne vloge. Morda pa ohra­njanje visoke ravni ravnotežja, gibljivosti in motoricne hitrosti omogoca bivšemu ska-kalcu in danes vrhunskemu kolesarju bolj uspešno razreševanje ucinkovite tehnike vožnje v bolj ekstremnih pogojih (vožnja v štartu, ob prehitevanju, v spustu, v ovinkih, pri slabšem oprijemu na cestišcu itd.). .Zakljucek Kolesarska kariera proucevanega vrhunske­ga kolesarja se je pricela pred sedmimi leti, potem ko je pri 22 letih predcasno koncal kariero kot potencialno vrhunski smucarski skakalec. Njegova usmeritev v kolesarski tekmovalni šport je bila presenetljiva za ve­liko ljubiteljev slovenskega športa in tudi za strokovnjake, ki so med naravo smucarskih skokov in tekmovalnim vrhunskim kolesar­jenjem videli nepremostljivo razliko. Never-jetna vztrajnost in želja mladega športnika je prispevala k nepricakovanem vzponu med kolesarji, ki je iz leta v leto poleg cu­denja odpirala tudi vprašanje "Od kod izha­ja in na cem temelji talentiranost smucarja skakalca tudi za vrhunskega kolesarja?". • Na podlagi meritev proucevanega športnika je bilo moc ugotoviti izje­mno visoko raven talentiranosti za smucarske skoke, ki se je pokazala tako v morfološkem, kot še bolj v gibalnem prostoru. • Svojo kariero v smucarskih skokih je športnik pri 21 letih koncal na najvišji ravni svojih morfoloških znacilnostih in gibalnih sposobnosti, ki je sodila na vrh potencialne pripravljenost najbolj talentiranih slovenskih smucarjev ska-kalcev. • Kot smucar skakalec je prihajal iz majh­nega kluba, ki ni zmogel opraviti dol­gorocno usmerjene rehabilitacije po hudem padcu in mu zagotoviti vrhun­skih pogojev za povratek med najbolj­še skakalce. Svojo novo športno pot je športnik zacutil prav med dolgorocno usmerjenim treniranjem, ki ga je opravil na kolesu še v casu, ko je morda še upal na povratek med najboljše slovenske skakalce. • Želja po tekmovanjih ga je pri 22 letih pripeljala med najboljše slovenske ko­lesarje, ki kar niso mogli verjeti, da se lahko nekdo, ki ni bil kolesar, tako hitro povzpne med vrhunske tekmovalce. Njegov hiter vzpon med vrhunske ko­lesarje ima svoje vzroke tudi v izjemni talentiranosti, ki ga je odlikovala v profi­lu osnovnih gibalnih sposobnosti. Ta je bil precej širši, kot je bilo to potrebno za vrhunskega skakalca. • Z vidika temeljnih gibalnih sposobnosti je že kot smucar skakalec razvil najvišjo raven na podrocju moci, gibalne hitro­sti, koordinacije, gibljivosti, ravnotežja in kratkotrajno izražene vzdržljivostne moci. Te sposobnosti so mu omogocile hiter razvoj specialnega motoricnega in tehnicnega potenciala v kolesarstvu. • Po sedmih letih treniranja in tekmovanj v kolesarstvu se mu je pri 28 letih zna­tno znižala odrivna moc (eksplozivna in elasticna komponenta). Ohranil je visoko raven izometricne moci iztego­valk kolena. Nekoliko nižja je bila spo­sobnost koordinacije gibanja. Še vedno je imel visoko raven sposobnosti rav­notežja, gibljivosti in motoricne hitrosti. To mu lahko pri kolesarjenju omogoca bolj racionalno izkorišcanje energijske komponente gibanja in bolj uspešno razreševanje ucinkovite tehnike vožnje v ekstremnih pogojih (vožnja v štartu, ob prehitevanju, v spustu, v ovinkih, pri slabšem oprijemu na cestišcu itd.). .Literatura 1. Delattre, E., Garcin, M., Mille-Hamard, L. in Billat, V. (2006). Objective and subjective analysis of the training content in young cyclists. Applied physiology, nutrition, and me­tabolism = Physiologie appliquee, nutrition et metabolisme, 31(2), 118–125. 2. Faria, E.W., Parker, D.L. in Faria, I.E. (2005a). The science of cycling: physiology and training - part 1. Sports medicine, 35(4), 285–312. 3. Faria, E.W., Parker, D.L. in Faria, I.E. (2005b). The Science of Cycling Factors Affecting Performance – Part 2. Sports Medicine, 35(4), 313–337. 4. Fox, L.E., Bowers W. R. in Foss, L. M. (1988). The Physiological Basis of Physical Education and Athletics. New York: Sauders College Pu­blishing. 5. Holberg, L.J., Ohlsson, M.L., Supej, M. in Holmberg, H.C. (2012). Skiing efficiency ver­sus performance in double-poling ergometry, Computer Methods in Biomechanics and Bio­medical Engineering. London: Taylor & Fran­cis. 6. Jobson, S. A., Hopker, J. G., Korff, T. in Passfie­ld, L. (2012). Gross efficiency and cycling per­formance: a brief review. Journal of Science and Cycling, 1, 3–8. 7. Jošt, B. (2009). Teorija in metodika smucarskih skokov (izbrana poglavja). Ljubljana: Fakulteta za šport. 8. Jošt, B., Coh, M., Cuk, I. in Vodicar, J. (2016). Expert modeling of athlete sport performance systems. Hamburg: Verlag Dr. Kovac. 9. Latash, L. M. (1998). Neurophysiological Basis of Movement. USA: Human Kinetics. 10. Martin, D., Carl, K. in Lehnertz, K. (1991). Han-dbuch Trainingslehre. Shorndorf: Verlag Ho-fmann. 11. McArdle, W. D., Katch, F. I. in Katch, V. L. (2000). Essentials of exercise physiology. Lippincott Williams & Wilkins. 12. Menaspà, P., Rampinini, E., Bosio, A., Carloma­gno, D., Riggio, M. in Sassi, A. (2012). Physi­ological and anthropometric characteristics of junior cyclists of different specialties and performance levels. Scandinavian Journal of Medicine and Science in Sports, 22(3), 392– 398. 13. Padilla, S., Mujika, I., Orbañanos, J. in Angulo, F. (2000). Exercise intensity during competi­tion time trials in professional road cycling. Medicine and science in sports and exercise, 32(4), 850–856. 14. Porekar, M. (1970). Osnove fiziologije cloveka. Maribor: Pedagoška akademija Maribor. 15. Rauter, S., Milic, R., Žele, L., Hvastija, M. in Vodicar, J. (2015). Laboratorijske meritve in kriteriji uspešnosti pri kolesarjih mlajših kate­gorij. Šport, 63(1/2), 161–167. 16. Rønnestad, B. R. in Mujika, I. (2014). Opti­mizing strength training for running and cycling endurance performance: A review. Scandinavian Journal of Medicine & Science in Sports, 24(4), 603–612. 17. Rønnestad, B. R., Hansen, E. A in Raastad, T. (2011). Strength training improves 5-min all-out performance following 185 min of cycling. Scandinavian journal of medicine & science in sports, 21(2), 250–9. 18. Rusko, H. (2003). Handbook of Sports Medicine and Science – Cross Country Skiing. Jyväskylä: Research Institute for Olympic Sports. 19. Sasaki, T., Tsunoda, K., Uchida, E., Hoshino, H. in Ono, M. (januar 1997). Joint PowerProducti-on in Take-Off Action during Ski-Jumping. V E. Kornexl, E. Muller, C. Raschner, H. Schwame­der (ur.), Proceedings of the first International Congress on Skiing and Science (str. 49-60). Austria: St. Christoph a. Arlberg. 20. Schmidt, A.R. in Lee, D.T. (1999). Motor Control and Learning – A Behavioral Emphasis. USA: Human Kinetics. 21. Stegemann, J. (1971). Leistungsphysiologie. Stuttgart: Georg Thieme Verlag. 22. Ušaj, A. (2011). Temelji športne vadbe. Ljublja­na: Fakulteta za šport. 23. Verhošanski, J.I. (1979). Razvoj snage u sportu. Beograd: Partizan. 24. Wilmore, J. H. in Costill, D.L. (1999). Physiology of Sport and Exercise. USA: Human Kinetics. 25. Zhelyazkov, T. in Dasheva, D. (2001). Train­ing and adaptation in Sport. Sofia: National Sports Academy. Prof. dr. Bojan Jošt, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport bojan.jost@fsp.uni-lj.si Samo Rauter1, Radoje Milic 1, Luka Žele2, Jožef Šimenko1, Iva Jurov1, Janez Vodicar1 Anaerobna kapaciteta pri cestnih kolesarjih mlajših kategorij Izvlecek Uspeh v kolesarstvu je pravzaprav v najvecji meri odvisen od vzdržljivosti. Hkrati z izboljšanjem vzdržljivosti je v kole­sarstvu prav tako pomembno povecanje moci, še posebej to velja za zakljucke dirk, pospeševanje in vožnje v strme klance. Za preverjanje in proucevanje te sposobnosti kole­sarjev uporabljamo test za oceno anaerobnih sposobnosti. V pricujoci raziskavi smo uporabili 30 sekundni Wingate test za oceno anaerobnih sposobnosti. Meritve so bile izvedene v mesecu decembru 2017 in januarju 2018. Vzorec raziskave je sestavljalo 43 kolesarjev mlajših reprezentancnih selekcij Kolesarske zveze Slovenije. Razdelili smo jih v tri starostne kategorije, in sicer 9 mlajših mladincev; 22 starejših mladin­cev ter 15 mlajših clanov do 23 let. Rezultati kažejo razlike v sposobnostih med posameznimi generacijami kolesarjev, kar se kaže v doseženih relativnih in absolutnih parametrih moci na testu anaerobnih sposobnosti. V zakljucku smo predstavili tudi kriterije, ki jih morajo doseci kolesarji razlic­nih starostnih kategorij, v kolikor želijo postati zmagovalci posameznih kategorijah. Kljucne besede: mladi kolesarji, anaerobna kapaciteta, Win-gate test, antropometrija. Anaerobic capacity of road cyclists different age categories Abstract Endurance is the major contributing factor to succeeding in cycling. Another important parameter is power which is essential in race finishes, accelerating during the races and riding uphill. Anaerobic capacity test is used to determine and monitor these motor abilities. In this research 30 s Wingate test was used to measure anaerobic capacity. Measurements were carried out in De­cember 2017 and January 2018 on 43 cyclists in junior age categories of the Slovenian Cycling Federation. They were divided into three age categories (9 cyclist age 15-16, 22 cyclist age 17-18 and 15 cyclist age 19-23). Results of anaerobic test confirmed different absolute and relative power values in these age groups. Criteria were established in these groups for future cyclists to determine which of them could become winners of the age group. Interpretation of all measurements acquired in years will be able in the following years as we gather even more information. This data will be of great value to the cyclists, coaches and head coaches of the Slovenian Cycling Federation. Keywords: young cyclists, anaerobic capacity, Wingate test, anthropometry. 1Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport 2Kolesarska zveza Slovenije .Uvod Tekmovalno cestno kolesarstvo je zagoto­vo eden od najbolj napornih športov. Za doseganje rezultatov na vrhunski ravni so potrebna leta in leta kvalitetnega sistema­ticnega treninga. Tekmovalna uspešnost vrhunskega kolesarja je v precejšnji meri pogojena z njegovimi telesnimi in psi-hološkimi sposobnostmi (Lucía, Hoyos in Chicharro, 2001). Za vrhunski športni rezul-tat veljajo dolocena nacela in zakonitosti vadbenega procesa, kot so nacrtovanje, iz­vedba, nadzor in ocena vadbenega proce­sa (Issurin, 2010). Na takšen nacin bo lahko proces športne vadbe sistematicno zgrajen proces in nenazadnje, kar je cilj vsakega športnika, uspešen proces. Profesionalni kolesarji prevozijo s kolesom 700–1000 kilometrov na teden, letno pa naredijo kar 35000 km. Tipicno tekmovanje v cestnem kolesarstvu razdelimo na eno­dnevne ter vecdnevne etapne dirke, ki so lahko v obliki vožnje v skupini ali posamic­ne dirke, imenovane vožnja na cas oziroma kronometer. Pri clanski konkurenci je razda­lja, ki jo morajo kolesarji prevoziti, obicajno velika (do 260 km) tako pri enodnevnih dirkah kot tudi pri posameznih etapah vecdnevne dirke. Vožnjo na cas delimo na posamicno ter ekipno. Pri obeh vrstah vo­žnje na cas je razdalja obicajno dolga 10–50 km. Profesionalni kolesarji morajo biti spo­sobni prenašati ogromne napor tudi skozi daljša casovna obdobja. Npr. najvecja tek­movanja, kot so Dirka po Franciji, Dirka po Italiji in Dirka po Španiji, trajajo tri tedne (Fa-ria, Parker in Faria, 2005a). Uspeh v kolesar­stvu je pravzaprav v najvecji meri odvisen od dolgotrajne aerobne vzdržljivosti. Tako je z raznimi raziskavami postalo jasno, da vecja dostava kisika izboljšuje vzdržljivostni nastop. Glavne tri determinante vrhunske­ga vzdržljivostnega nastopa so (Midgley, Bentley, Luttikholt, Mcnaughton in Millet, 2008): (1) VO2max; (2) ekonomicnost; (3) vi-šina laktatnega in anaerobnega praga. Hkrati z izboljšanjem vzdržljivosti je v kole­sarstvu prav tako pomembno povecanje moci. Pomemben dejavnik pri kolesarski zmogljivosti tako predstavlja sposobnost kolesarja, da razvije veliko moc na kratkih razdaljah. To je pomembno pri zagotavlja­nju dobre pozicije pred pomembnimi od­seki dirke, prikljucevanju skupini, kjer kole­sar vozi »na veter«, uspešnemu pobegu ali zakljucnemu sprintu. Za preverjanje in pro-ucevanje te sposobnosti kolesarjev upo­rabljamo teste za oceno anaerobnih spo­sobnosti Le ti se lahko izvajajo na terenu, kjer najpogosteje izmerimo maksimalne in povprecne moci razlicno dolgih pospeše­vanj oziroma tako imenovanih »šprintov« (Baron, 2001; Tanaka, Bassett, Swensen in Sampedro, 1993). Za natancnejšo oceno anaerobnih sposobnosti posameznika se uporabljajo laboratorijsko prilagojeni testi. Zlati standard in najpogosteje uporabljeni test za oceno anaerobne moci in zmoglji­vosti je test Wingate. Protokol testa pred­stavlja maksimalno kolesarjenje v trajanju 15–45 s na zato prirejenem mehanskem ergometru proizvajalca Monark z zacetno obremenitvijo 0,075 kg telesne teže Naj­pogosteje uporabljeni protokol Wingate testa je 30 sekundni protokol. Ustvarjanje zelo visoke moci v 30 sekundah maksimal­nega kolesarjenja (»šprintanja«) izhaja iz anaerobnih virov razkrajanja kreatin fosfata in procesa glikogenolize, ki sproža proizvo­dnjo laktata (Bar-Or, 1987; Coso in Mora-Rodríguez, 2006). Za tekmovalne kolesarje podatki, pridobljeni s pomocjo tega testa, predstavljajo zacetne vrednosti in podatke o anaerobni kapaciteti posameznika in so lahko zelo koristni pri nacrtovanju strategi­je zakljuckov na kolesarskih tekmovanjih. Namrec prehitro pospeševanje bo pov­zrocilo postopno zmanjšanje hitrosti in v zakljucku zagotovo slabši dosežek ter po­sledicno morebitno izgubo prvega mesta. Vse to je podkrepljeno z dosedanjimi ugo­tovitvami, da se razkrajanje kreatin fosfata zacne na zacetku intenzivne obremenitve in doseže najvišjo stopnjo znotraj 10 se­kund, nato pa preneha prispevati k energiji (Gibala idr., 2006; Spriet, 1992). Na zacetku pospeševanja (»šprintanja«) so v celoti ak­tivirani fosfagenski in glikoliticni sistemi. Pospešena glikoliza, razgradnja kreatin fos­fata in oksidativni metabolizem zagotavlja­jo približno 50–55 %, 23–29 % in 16–25 % energije v obliki adenozin trifosfata (ATP) za delujoce mišice med 30-sekundnim maksi­malnim kolesarjenjem (Smith in Hill, 1991; Spriet, Lindinger, McKelvie, Heigenhauser in Jones, 1989). Tovrstno spremljanje širokega spektra spo­sobnosti kolesarjev skozi njihovo kariero od mlajših kategorij do vrhunskega profesio­nalnega kolesarja predstavlja pomemben dejavnik za uspeh v tekmovalnem kole­sarstvu. Sem sodijo meritve, ki jih kolesarji lahko izvajajo v laboratorijskih pogojih ali tudi s pomocjo sodobne tehnologije v realnih pogojih – zunaj na terenu. Pri ko­lesarjih mlajših kategorij spremljamo tako aerobne kot anaerobne lastnosti kolesarja. Z meritvami, strokovnim vodenjem, anali­zo in ustreznim statisticnim modelom, ki zajema celoten spekter tekmovalcev mlaj­ših kategorij, je Kolesarska zveza Slovenije skupaj s Fakulteto za šport vzpostavila pro-jekt longitudinalnega spremljanja kolesar­ja skozi njihovo kariero. To bo omogocalo spremljanje kolesarjev tudi v prihodnje, saj bomo tako pridobili tako vertikalno kot horizontalno primerjavo – medgeneracij­sko, kot tudi posameznika skozi njegovo kariero. Tako lahko pricakujemo, da bosta holisticen pristop pri spremljanju napredka in integracija vseh pridobljenih podatkov omogocala prepoznavanje in selekcioni­ranje talentiranih posameznikov – kolesar­jev razlicnih disciplin, kar dokazujejo tudi nekatere dosedanje študije (Rauter, Milic, Žele, Hvastija in Vodicar, 2015). .Metode dela V projektu meritev oziroma vzorcu raziska­ve so sodelovali perspektivni kolesarji, ki so nosilci tekmovalnih licenc Kolesarske zveze Slovenije in so na spisku reprezentancnih selekcij KZS. Vzorec kolesarjev je bil sesta­vljen iz 46 kolesarjev razlicnih starostnih ka­tegorij. V raziskovali je sodelovalo 9 mlajših mladincev (15 in 16 let); 22 starejših mladin­cev (17 in 18 let) in 15 mlajših clanov (19–23 let). Vse meritve smo opravili v laboratoriju za fiziologijo Fakultete za šport, Univerze v Ljubljani, v mesecu decembru 2017 in ja­nuarju 2018. V tem obdobju so bili kolesarji izven tekmovalne sezone. Meritev v Laboratoriju za fiziologijo je ob-segala naslednje meritve: (1) telesno višino; (2) analizo sestave telesa; (3) test anaerob­ne kapacitete (Wingate test 30 s). Telesno višino kolesarjev smo izmerili z antropo­metrom GPM (Švica). Za meritve sestave telesa je bila uporabljena elektro impe­dancna analiza s pomocjo naprave InBody 720 (Biospace, ZDA). Naprava InBody 720 uporablja tehnologijo za merjenje sesta­ve telesa z uporabo metode neposredne vecfrekvencne bioelektricne impedancne analize. V raziskavi smo uporabili izmer­jeno telesno maso, odstotek mašcobne mase in odstotek mišicne mase. Za meritev anaerobne kapacitete smo uporabili 30 sekundni protokol Wingate testa, ki pred­stavlja »zlati standard« pri oceni anaerobne kapacitete in moci kolesarjev. Izvaja se na posebno prirejenem kolesu Monark Erego-medic 924 (Švedska), upoštevajoc individu­alno obremenitev glede na telesno težo (7,5 %/kg telesne teže). Merjenec iz mirova­nja zacne kolesariti z maksimalno intenziv­prvih nekaj sekundah testa, potem pa se niža. Za vsakega posameznika smo izmerili maksimalno in povprecno vrednost moci. Na podlagi tega smo izracunali anaerobno kapaciteto in indeks utrujenosti. nostjo, ki traja 30 sekund. Pomembno je, da Tabela 1 merjenec zacne že takoj poganjati cim bolj Povprecne vrednosti telesne višine, telesne teže, mašcobne in mišicne mase, razvršcene glede silovito, saj je maksimalna moc dosežena v razlicne starostne kategorije kolesarjev Izbor kazalcev za analizo: • TV: telesna višina (cm) • TT: telesna teža (kg) • % mašcobe: odstotek mašcobe v telesu (%) • % mišicevja: odstotek mišicne mase v telesu (%) • POW/kg max: relativna maksimalna moc kolesarjenja (W/kg) • POW_max: absolutna maksimalna moc (W) • POW/kg avg: relativna povprecna moc kolesarjenja (W/kg) • POW_avg: absolutna povprecna moc (W) • Aner. Kap.: anaerobna kapaciteta kole­sarja na kg telesne teže (J/kg) • Indeks utrujenosti (%) N Povprecna vrednost SD 95 % CI SM ZM p. u 17 9 179,7 4,0 176,7 182,8 TV (cm) u 19 u 23 22 15 179,8 182,1 5,6 3,9 177,4 179,9 182,3 184,2 Total 46 180,5 4,8 179,1 182,0 0,338 u 17 9 67,7 3,9 64,8 70,8 TT (kg) u 19 u 23 22 15 67,8 70,8 5,3 4,0 65,4 68,6 70,1 73,0 Total 46 68,8 4,8 67,3 70,2 0,135 u 17 9 8,5% 3,0% 6,2% 10,8% % Mašcobe u 19 u 23 22 15 8,4% 9,3% 2,2% 2,7% 7,4% 7,8% 9,3% 10,8% Total 46 8,7% 2,5% 8,0% 9,5% 0,534 u 17 9 52,2% 2,2% 50,5% 53,9% % Mišicevja u 19 u 23 22 15 51,9% 51,6% 1,5% 1,8% 51,2% 50,5% 52,6% 52,6% Total 46 51,9% 1,8% 51,3% 52,4% 0,679 Pri analizi smo se osredotocili na maksimal­ne in povprecne vrednosti moci (absolutno in relativno (glede na telesno maso)) in jih s pomocjo statisticne metode razlikovanja med skupinami primerjali glede na razlicne starostne kategorije. V nadaljevanju smo s pomocjo statisticne metode razvršcanja v skupine predstavili kriterije uspešnosti po posameznih tekmovalnih kategorijah mlaj­ših kolesarjev. • Rezultati in diskusija Rezultati v Tabeli 1 prikazujejo in primerja­jo povprecne vrednosti telesne višine (TV) in sestave telesa (telesna teža; % mašco-be; % mišicne mase) kolesarjev razlicnih starostnih kategorij. Rezultati povprecnih vrednosti telesne teže kažejo na porast te­lesne teže s starostjo pri kolesarjih razlicnih starostnih kategorij. Kljub temu razlike pri telesni teži in telesni višini med posame­znimi kategorijami kolesarjev, ki so sodelo­vali v raziskavi, niso tako velike, da bi bile statisticno znacilne. Pri razlicnih starostnih kategorijah kolesarjev prav tako ni opa­znih statisticno znacilnih razlik (p. = 0,534) v odstotku oz. masi podkožnega mašcevja in odstotku mišicevja (p. = 0,679), ki se ne spreminja skozi obravnavane starostne ka­tegorije. Morda gre vzrok za te znacilnosti vzorca v tej raziskavi pripisati dejstvu, da gre za ožji izbor že selekcioniranih in ra­zvojno izoblikovanih kolesarjev, ki so že bili clani reprezentancnih selekcij KZS. V nekaterih predhodnih raziskavah (Rauter idr., 2015; Rauter, Vodicar in Simenko, 2017), kjer je bil vkljucen širši izbor kolesarjev KZS posameznega letnika, so se pokazale sta­tisticno znacilna razlikovanja med kolesarji, starimi 16 let, in starejšimi, kar le potrjuje dejstvo, da so otroci v tej fazi še v razvoju. Obstojece kategorije tekmovalnega sis-tema v sezoni 2018 narekujejo razdelitev letnikov med mlajše (letnik rojstva 2001 in 2002) in starejše mladince (letnik rojstva 2000 in 2001). Prehod v mladinske katego­rije in kasneje v clansko kategorijo je lahko za športnike izjemno težaven ravno zaradi velikih razlik v njihovem biološkem razvoju (Banack, Bloom in Falcão, 2012). Kolesarstvo je šport, kjer se kolesarji nenehno borijo z vplivom težnosti. Za koncni uspeh imata zlasti velik vpliv telesna masa in sestava telesa (mašcobna masa predstavlja ne­funkcionalno kategorijo in zato predstavlja negativni dejavnik uspešnosti). Pri vožnji v klanec je predvsem pomembno razmerje med mocjo in telesno maso, torej W/kg, pri vožnji na cas razmerje med mocjo in celno površino (W/dm2), medtem ko je pri zakljucnih šprintih pomemben skupek de­javnik, kjer prevladuje maksimalna moc po­tiskanja pedal (Debraux, Grappe, Manolova in Bertucci, 2011; Vikmoen idr., 2015). Za vr­hunske dosežke je nujno vzdrževati posa­meznikovo idealno telesno maso. Glede na specifiko kolesarstva, ki je v precejšnji meri vzdržljivostni šport, poskušajo vzdržljivo­stni športniki minimizirati mašcobne depo­je v telesu, saj lahko odvecna teža v obliki le-teh negativno vpliva na posameznikovo zmogljivost in rezultat. Razlike v teži se po­javljajo predvsem na racun razlik v kolicini muskulature in seveda telesne višine (Fa-ria idr., 2005a; Faria, Parker in Faria, 2005b, 2005c; Menaspà idr., 2012; Rauter idr., 2017). To dejstvo trenerji vsekakor ne smejo zane­marjati in morajo ostati potrpežljivi pri pro-cesu iskanju talentiranih posameznikov in kasnejšem selekcioniranju kolesarjev. V nadaljevanju se bomo osredotocili na rezultate specificne meritve anaerobne ka­pacitete na kolesarskem ergometru. Za laž­je razumevanje bomo na kratko predstavili, na katere podatke smo se osredotocili pri analizi. Maksimalna moc se nanaša na ma-ksimalno doseženo moc, ki jo je posame­znik dosegel pri 30 sekundah maksimalne obremenitve. Maksimalno doseženo moc na testu delimo s telesno maso ter tako raziskovalna dejavnost Tabela 2 dobimo relativno moc. Maksimalna dose- Absolutna in relativne vrednosti maksimalne moci, dosežene na testu glede na razlicne staro­ žena moc nam ne da celotnega vpogleda stne kategorije v kolesarjevo zmogljivost, saj se velik delež N Povprecna vrednost SD 95 % CI SM ZM p. POW max (W) u 17 u 19 u 23 Total 9 22 15 46 1006,1 1047,9 1126,0 1065,2 112,4 165,1 154,8 156,5 919,7 974,7 1040,3 1018,7 1092,5 1121,1 1211,7 1111,7 0,149 POW/kg max (W) u 17 u 19 u 23 Total 9 22 15 46 14,89 15,42 15,92 15,48 2,08 1,83 2,08 1,95 13,30 14,61 14,77 14,90 16,49 16,23 17,08 16,06 0,457 kolesarskih dirk rezultatsko odloca tam, kjer je razmerje med mocjo in telesno te­žo bistvenega pomena. Podobno velja za povprecno doseženo moc, iz katere smo izracunali tudi anaerobno kapaciteto posa­meznika (Novak in Dascombe, 2014). Rezultati v Tabeli 2 in 3 prikazujejo dose- Tabela 3 Absolutna in relativne vrednosti povprecne moci, dosežene na testu glede na razlicne staro­stne kategorije N Povprecna vrednosti SD 95 % CI SM ZM p. POW Avg (W) u 17 u 19 u 23 Total 9 22 15 46 619,7 626,3 655,3 634,5 40,2 64,6 54,8 58,3 588,8 597,7 625,0 617,2 650,6 655,0 685,7 651,8 0,234 POW/kg avg (W) u 17 u 19 u 23 Total 9 22 15 46 9,14 9,24 9,26 9,23 0,45 0,55 0,64 0,55 8,80 8,99 8,91 9,06 9,49 9,48 9,62 9,39 0,876 Tabela 4 Vrednosti anaerobne kapaciteta glede na razlicne starostne kategorije ženo maksimalno in povprecno moc ko­lesarjev razlicnih starostnih kategorij na 30 sekundnem testu anaerobne kapacitete. Pricakovati je bilo, da bodo rezultati abso­lutnih in relativnih vrednostih posameznih spremenljivk, izmerjenih na obremenilnem testu, narašcali glede na starostne katego­rije. Ne glede na dejstvo, da se pri kolesar­jih razlicnih kategorij njihova telesna teža ni razlikovala, so rezultati maksimalne ab-solutne kot relativne moci narašcali s sta­rostjo kolesarjev. To le potrjuje omenjeno trditev, da je preskok iz mladinskih kategorij v clanske velik (Menaspà idr., 2012; Rauter idr., 2015). Rezultati v Tabeli 4 prikazujejo doseženo anaerobno kapaciteto kolesarjev razlicnih kategorij. Energije anaerobne kapacitete je izracunana in v Tabeli 4 prikazana v abso­lutnih in relativnih vrednostih. S starostjo narašca tudi anaerobna kapacitete kole­sarjev. Kljub temu pa med posameznimi starostnimi kategorija ni bilo statisticno znacilnih razlik. Povprecna 95 % CI Indeks utrujenosti je prikazan v Tabeli 5. N SD vrednost SM ZM p. Izracunan je na osnovi na testu dosežene u 17 9 18590 1206 17663 19517 maksimalne moci v primerjavi z najmanjšo Anaerobna mocjo na koncu testa. Upad moci pri kole- u 19 22 18790 1939 17930 19649 Kapaciteta sarjih v vzorcu je v povprecju znašal 60,4 % u 23 15 19660 1644 18750 20570 (J) in se ni statisticno znacilno razlikoval med Total 46 19034 1748 18515 19553 0,234 posameznimi starostnim kategorijami. u 17 9 274,3 13,5 264,0 284,7 Anaerobna u 19 22 277,1 16,4 269,8 284,3 kapaciteta u 23 15 277,9 19,1 267,3 288,5 .Zakljucek (J/kg) Total 46 276,8 16,5 271,9 281,7 ,876 Za zakljucek smo izracunali kriterije za nad­povprecno uspešnega kolesarja posame­zne kategorije. To smo naredili tako, da smo s pomocjo statisticne metode – razvršca­nje v skupine – prikazali model uspešnega Tabela 5 kolesarja na testu anaerobne kapacitete. Indeks utrujenosti, dosežen na testu glede na razlicne starostne kategorije N Povprecna vrednost SD 95 % CI SM ZM p. Indeks utrujenosti (%) u 17 u 19 u 23 Total 9 22 15 46 60,3 59,7 61,7 60,4 8,3 6,5 8,2 7,3 53,9 56,8 57,1 58,3 66,7 62,5 66,2 62,6 0,721 Model prikazuje vrednosti posameznih spremenljivk na testu anaerobne kapacite­te, ki naj bi jih dosegli potencialni zmago­valci posameznih kategorij (Tabela 6). Izra-cunano seveda na osnovi vzorca izbranih že selekcioniranih kolesarjev posamezne kategorije. Pri tem smo upoštevali zgolj re-zultate testa anaerobne kapacitete, ki lahko Tabela 6 test. British Journal of Sports Medicine, 25(4), Razvršcanje v skupine – kriterij za uspešnega kolesarje posamezne kategorije 196–199. MAKSIMALNA MOC POVPRECNA MOC Anaerobna. TV TT KATEGORIJA (max) (max) kapaciteta (cm) (kg) (w/kg) (w/kg) (J / kg) U 17 16,25 9,75 292,5 177,5 64,8 U 19 16,91 9,8 294,2 180,7 70,1 U23 17,46 9,87 296,1 182,6 70,9 predstavljajo nekakšno osnovo za iskanje 5. Debraux, P., Grappe, F., Manolova, A. V. in Ber-in selekcioniranje, potencialno za zakljucek tucci, W. (2011). Aerodynamic drag in cycling: methods of assessment. Sports Biomechani- »hitrih« kolesarjev. Ne morejo pa biti zago-cs, 10(3), 197–218. tovilo za uspeh na tekmovanju. Namrec uspeh v tekmovalnem kolesarstvu pred-6. Faria, E. W., Parker, D. L. in Faria, I. E. (2005a). stavlja integracijo kolesarjevih sposobnosti, The Science of Cycling Factors Affecting njegovega osvojenega tehnicnega znanja, Performance – Part 2. Sports Medicine, 35(4), 313–337. takticne presoje in številnih notranjih in zu­nanjih dejavnikov, ki so prisotni na tekmo-7. Faria, E. W., Parker, D. L. in Faria, I. E. (2005b). vanju, treningu, vsakdanjem življenju itn. The Science of Cycling Physiology and Tra­ ining – Part 1. Sports Medicine, 35(4), 285–312. 8. Gibala, M. J., Little, J. P., van Essen, M., Wilkin, • Sklepna misel G. P., Burgomaster, K. A., Safdar, A., … Tarno­ polsky, M. A. (2006). Short-term sprint inter-Zastavljeni projekt Kolesarske zveze Slove-val versus traditional endurance training: nije longitudinalnega spremljanja kolesar-similar initial adaptations in human skeletal jev skozi njihovo športno kariero od mlajših muscle and exercise performance. The Jour­kategorij do vrhunskega nivoja bo svojo nal of Physiology, 575(Pt 3), 901–911. vrednost pokazal skozi leta, ko bo kolicina 9. Issurin, V. B. (2010). New horizons for the me-podatkov vecja. Možnost interpretacije bo thodology and physiology of training perio­tako vecja, primerjave pa lažje in zelo upo-dization. Sports Medicine, 40(3), 189–206. rabne za kolesarje, trenerje in selektorje na 10. Lucía, A., Hoyos, J. in Chicharro, J. L. (2001). Kolesarski zvezi Slovenije. Ugotovitve te Physiology of Professional Road Cycling, 31(5), raziskave in z njo povezane predhodne raz-325–337. iskave (Rauter idr., 2015) bodo predstavljale 11. Menaspà, P., Rampinini, E., Bosio, A., Carloma­ pomoc pri nadaljevanju raziskovalnega de­ gno, D., Riggio, M. in Sassi, A. (2012). Physi- la ter hkrati pomoc trenerjev pri selekcioni­ ological and anthropometric characteristics ranju talentiranih slovenskih kolesarjev. of junior cyclists of different specialties and performance levels. Scandinavian Journal of Medicine and Science in Sports, 22(3), 392– • Literatura 398. 12. Midgley, A. W., Bentley, D. J., Luttikholt, 1. Banack, H. R., Bloom, G. A. in Falcão, W. R. H., Mcnaughton, L. R. in Millet, G. P. (2008). (2012). Promoting Long Term Athlete Deve- Challenging a Dogma of Does an Incremental lopment in Cross Country Skiing Through Exercise Test for Valid VO Determination Really Competency-Based Coach Education : A Need to Last Between 8 and 12 Minutes?, 38(6), Qualitative Study, 7(2), 301–317. 441–447. 2. Bar-Or, O. (1987). The Wingate Anaerobic Test 13. Novak, A. R. in Dascombe, B. J. (2014). Physio-An Update on Methodology, Reliability and logical and performance characteristics of road Validity. Sports Medicine: An International Jo­, mountain bike and BMX cyclists, 3(3), 9–16. urnal of Applied Medicine and Science in Sport and Exercise, 4(6), 381–394. 14. Rauter, S., Milic, R., Žele, L., Hvastija, M. in Vodicar, J. (2015). Laboratorijske meritve in 3. Baron, R. (2001). Aerobic and anaerobic po­kriteriji uspešnosti pri kolesarjih mlajših kate­wer characteristics of off-road cyclists. Me-gorij. Šport, 1–2, 161–167. dicine and Science in Sports and Exercise, 33, 1387–1393. 15. Rauter, S., Vodicar, J. in Simenko, J. (2017). Bo­dy Asymmetries in Young Male Road Cycli­ 4. Coso, J. Del in Mora-Rodríguez, R. (2006). Va­ sts. International Journal of Morphology, 35(3), lidity of cycling peak power as measured by 907–912. a short-sprint test versus the Wingate ana­erobic test. Applied Physiology, Nutrition, and 16. Smith, J. C. in Hill, D. W. (1991). Contribution Metabolism, 31(3), 186–189. of energy systems during a Wingate power 17. Spriet, L. L. (1992). Anaerobic metabolism in human skeletal muscle during short-term, intense activity. Canadian Journal of Physio­logy and Pharmacology, 70(1), 157–165. 18. Spriet, L. L., Lindinger, M. I., McKelvie, R. S., Heigenhauser, G. J. in Jones, N. L. (1989). Mu­scle glycogenolysis and H+ concentration during maximal intermittent cycling. Journal of Applied Physiology (Bethesda, Md. : 1985), 66(1), 8–13. 19. Tanaka, H., Bassett, D. R., Swensen, T. C. in Sampedro, R. M. (1993). Aerobic and anae­robic power characteristics of competitive cyclists in the United States Cycling Federa­tion. / Caracteristiques de la puissance aero­bie et anaerobie chez des cyclistes competi­tifs de la federation de cyclisme americaine. International Journal of Sports Medicine, 14(6), 334–338. 20. Vikmoen, O., Ellefsen, S., Trøen, Ø., Hol­lan, I., Hanestadhaugen, M., Raastad, T. in Rønnestad, B. R. (2015). Strength training improves cycling performance, fractional utilization of VO2 max and cycling economy in female cyclists. Scandinavian Journal of Medicine & Science in Sports, 26(4): 384–96. Dr. Samo Rauter Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Gortanova 22, 1000 Ljubljana samo.rauter@fsp.uni-lj.si raziskovalna dejavnost Darjan Smajla, Vojko Strojnik, Katja Tomažin Akutni vpliv dveh ravnotežnih nalog razlicnih zahtevnosti na vzdražnost sklada alfa motonevronov Izvlecek V raziskavi smo želeli preveriti akutne ucinke dveh ravnotežnih nalog (RN) na refleks H. V raziskavi je prostovoljno sodelovalo 13 merjencev. Vsak merjenec je izvedel po sedem ponovitev dveh po zahtevnosti razlicnih RN po nakljucnem vrstnem redu. RN so iz­vajali v stoji na levi nogi na ravnotežni deski, ki omogoca gibanje v sagitalni ravnini. Med izvedbo RN smo spremljali cas aktivnega vzpostavljanja ravnotežja, število dotikov opore z roko zaradi iz­gube ravnotežnega položaja, opravljeno pot in hitrost gibanja ravnotežne deske. Po vsaki ponovitvi RN pa je bil izzvan refleks H. Cas aktivnega vztrajanja v ravnotežnem položaju, število do-tikov opore z roko zaradi izgube ravnotežnega položaja in hitrost gibanja deske v sagitalni ravnini so se med RN statisticno znacilno razlikovali (vsi p < 0,05). Ugotavljamo, da je pri bolj zahtevni rav­notežni nalogi potrebno manj ponovitev, da pride do znacilnega upada refleksa H, hkrati pa po 7 ponovitvah ni statisticno znacilnih razlik med RN. Mehanski parametri izvajanja RN so bili povezani z upadom refleksa H le pri RN nižje zahtevnosti. To nakazuje na mo-žnost praga zahtevnosti RN, znotraj katerega bi amplituda refleksa H potencialno lahko predstavljala mero intenzivnosti izvajanja RN. Pokazalo se je tudi, da je število ponovitev pomembno vplivalo na postopno zmanjševanje amplitud refleksa H pri obeh RN. Kljucne besede: ravnotežje, intenzivnost, refleks H. Acute effects of two different balance tasks difficulties on alpha motoneuron excitability Abstract The purpose of this study was to determine differences between two different difficulties of balance task (BT) and their acute in­fluence on H-wave. The research included 13 voluntary participants. Each of them performed BT of two different difficulties in ran­dom order. BT was performed on balance board with motion in sagittal plane. We measured acute changes of spinal mechanisms with recording soleus H-reflex, active time of establishing balance control, number of hand supports because of losing balance, distance and speed of balance board. After each repetition of BT, we elicited H-reflex. Active time of establishing balance, number of hand supports because of losing balance and speed of balance board are statistically different between tasks (all: p<0,05). We noted that more difficult BT reduces amplitude of wave H in less series, while after 7 repetitions there is no differences in H-wave reduction between tasks. Mechanical parameters were correlated with reduction of H-wave amplitude, but only in less difficult BT. This could mean that there can be a threshold level to which H-reflex amplitude can potentially present a measure of BT dif­ficulty. We also noticed that number of repetitions influences on gradual reduction of H-wave amplitude in both BT. Key words: balance, intensity, H-reflex. • Uvod Vadba ravnotežja je zelo razširjena in ima mnogovrstne ucinke (Taube idr., 2007). Njen cilj je ohranjati izbrano držo na zmanj­šani in/ali nestabilni podporni površini. Za željene adaptacije živcno-mišicnega sistema mora biti natancno opredeljena njena kolicina in intenzivnost. Medtem ko je kolicina vadbe, ki omogoca izboljšanje staticnega ravnotežja pri mladih in sta­rejših, opredeljena (Lesinski, Hortobágyi, Muehlbauer, Gollhofer in Granacher, 2015), ne moremo enako ugotoviti tudi za njeno intenzivnost. Nobena izmed študij, ki je preucevala vadbo ravnotežja pri mladih ali starejših, ni opredelila tudi njene inten­zivnosti. Še vedno ni znanstveno podprtih dognanj o tem, kakšna naj bo intenzivnost ravnotežne vadbe (Taube idr., 2008). Farlie, Robins, Keatin, Molloy in Terry (2013) v pre­glednem clanku navajajo, da v 148 študijah, ki porocajo o treningu ravnotežja, nobena ni dolocila veljavno merilo intenzivnosti ravnotežnih nalog (RN). Razlog se verjetno skriva v kompleksnih procesih nadzora in upravljanja drže ter ravnotežja, ki zahte­va sodelovanje vseh struktur centralnega živcnega sistema (CŽS). Intenzivnost RN pa je povezana z zahtevnostjo procesiranja in-formacij v CŽS. Vcasih je sicer veljalo, da je za nadzor in upravljanje drže in ravnotežja dovolj vklju-cevanje samo nižjih nivojev centralnega živcnega sistema (tj. hrbtenjaca in mož­gansko deblo). Danes vemo, da ohranja­nje ravnotežnega položaja zahteva kom­pleksen nadzor in sodelovanje spinalnih in supra-spinalnih mehanizmov (Kandel, Schwartz in Jessell, 2000) ter kortikalnih in subkortikalnih podrocij (Taube idr., 2007). Nadzor in upravljanje drže ter ravnotežja se spreminja v odvisnosti od zahtevnosti RN in pogojev, v katerih izvajamo RN. Mo-rebitne spremembe podporne površine med izvedbo RN ali spremembe v dotoku senzornih informacij povzrocijo takojšen odziv v centralnem živcnem sistemu, kar je potrdilo že nekaj raziskav, opisanih v nada­ljevanju. Pokazali so, da hoja po ozki gredi zniža vzdražnost spinalnih mehanizmov, tj. zmanjša amplitudo refleksa H mišice so-leus v primerjavi s hojo po široki površini (Llewellyn idr., 1990). Prav tako so ugotovi­li, da se refleks H zmanjša, ce zapremo oci med stojo (Earles idr., 2000; Pinar, Kitano in Koceja, 2010) ali ce iz stoje na obeh no-gah preidemo v stojo na eni nogi (Huang, Cherng, Yang, Chen in Hwang, 2009). Naš spinalni refleksni sistem je hitro odziven in visoko prilagodljiv na spremembe v okolju (Wolpaw in Tennissen, 2001), zato lahko ve-cja zahtevnost ravnotežnega položaja zniža amplitudo refleksa H. To dokazuje tudi štu­dija, pri kateri so ugotovili 14,5 % depresijo v amplitudi refleksa H ob premiku iz leže v stojo pri mladih (Koceja, Markus in Trimble, 1995). Ravno nasprotno se refleks H zviša, ce so zahteve ravnotežnega položaja manj­še, npr. ko stojimo s pomocjo mehanicne opore (Trimble, 1998). Ceprav so številne raziskave proucevale akutne spremembe spinalnih in supraspi­nalnih mehanizmov med razlicno zahtev­nimi ravnotežnimi nalogami, še vedno ne poznano kakšne so akutne spremembe refleksa H med izvedbo enake ravnotežne naloge razlicne zahtevnosti. V športni pra­ksi intenzivnost vadbe ravnotežja spremi­njamo z uporabo razlicnih vadbenih sred­stev in s spreminjanjem togosti podlage. Vendar brez ustreznih meritev ne moremo trditi, da je intenzivnost vadbe drugacna oz. primerna. V športni praksi velja nace-lo, da naj bo vadba ravnotežja oblikovana tako, da se ravnotežje ves cas vzpostavlja. Vendar na takšen nacin ne moremo z go-tovostjo trditi, ali je bila intenzivnost vadbe vecja ali manjša. Prav tako ni mogoca pri­merjava kronicnih ucinkov takšne vadbe, ce ne poznamo njene intenzivnosti. Kljub dosedanjim primerjavam razlicno zahtevnih ravnotežnih nalog še vedno ne poznamo akutne odzive refleksa H med izvedbo enake ravnotežne naloge, enake­ga trajanja in razlicne zahtevnosti. Zato je cilj pricujoce raziskave ugotoviti, ali enaka ravnotežna naloga (stoja na eni nogi na nestabilni površini v sagitalni ravnini) pri vecji zahtevnosti izvedbe povzroci vecjo zadušitev spinalnih mehanizmov; tj. zniža amplitudo refleksa H. Prilagoditev refleksa H bi tako lahko predstavljala objektivno mero intenzivnosti RN, ce bi poznali po­sameznikovo najvecjo sposobnost prila­goditve. Prav tako smo želeli ugotoviti, ali število ponovitev vpliva na spremembe v amplitudi refleksa H. V ta namen smo iz­merili amplitudo refleksa H v stoji pred iz­vedbo RN ter po vsaki ponovitvi RN obeh zahtevnosti. Predpostavljali smo, da bo RN vecje zahtevnosti bolj znižala refleks H kot ravnotežna naloga manjše zahtevnosti ne glede na število ponovitev. .Metode Vzorec merjencev V eksperimentu je prostovoljno sodelovalo 13 merjencev (7 moških in 6 žensk), ki ni-so bili v rednem procesu športne vadbe in niso bili poškodovani. Povprecna starost merjencev je bila 24,1 ± 1,5 let, povprec­na višina 176,4 ± 7,6 cm in povprecna teža 70,8 ± 11,8 kg. Pred zacetkom meritev so bili vsi preizkušanci seznanjeni z eksperi­mentalnim postopkom in morebitnimi ne­všecnostmi. Svojo prostovoljno udeležbo so potrdili s pisnim privoljenjem. Celoten eksperiment je bil izveden v skladu s Hel­sinško-tokijsko deklaracijo. Potek eksperimenta Meritve so potekale v Kineziološkem la-boratoriju na Fakulteti za šport v Ljubljani. Vsak merjenec je izvedel ravnotežno nalo-go dveh razlicnih zahtevnosti po nakljuc­nem vrstnem redu, ki smo ju poimenovali RN_N (nizka zahtevnost) in RN_V (visoka zahtevnost). Odmor med posameznimi meritvami je bil en teden. Na dan meritve in dva dni pred meritvami merjenci niso imeli intenzivnih obremenitev. Pred prvo meritvijo smo merjencem predstavili nalo-go in postopek meritve. Merjenci so izvajali RN na ravnotežni deski, ki omogoca rotacijo in translacijo gležnja v sagitalni ravnini (Slika 1). Nalogo so izvajali z levo nogo v standardiziranem položaju s pokoncnim trupom in iztegnjenim kole­nom, roke so lahko prosto premikali. Pred vsako meritvijo smo dolocili mesto elek­tricne stimulacije tibialnega živca v stoji. Izmerili smo osnovni odnos H val – M val v stoji s pomocjo 15–25 elektricnih stimu­lacij, ki smo jih sprožili vsakih 10 sekund. Dolocili smo velikost elektricnega draženja za refleks H, ki je znašal med 10 do 25 % velikosti elektricnega draženja, pri katerem smo dosegli najvecji val M (linearni del kri­vulje odnosa H–M). Po tem je bil merjenec pripravljen za izvedbo RN. Pred zacetkom je stopil na ravnotežno desko in vzposta­vil ravnotežje s pomocjo mehanske opo-re z roko (Slika 1). Ko je ravnotežni položaj dosegel, je mehansko oporo izpustil. To je predstavljal štart izvedbe RN. Ob izgubi ravnotežja se je merjenec ponovno oprijel in socasno stisnil gumb, ob ponovni vzpo­stavitvi ravnotežnega položaja je gumb izpustil. Merili smo cas stiska gumba, ki je predstavljal cas brez ravnotežja med izva­janjem RN. Po 20 sekundah je merjenec sestopil z ravnotežne deske ter se postavil v mirno stojo na dveh nogah, z rokami in glavo v nevtralnem položaju. Prvo draženje smo izvedli natancno 10 sekund po koncu RN. Sledilo je še 9 draženj z 10 sekundnim razmikom. Po zadnjem draženju pa je imel Slika 1. Položaj merjenca pred zacetkom opravljanja RN. Zahtevnost smo spreminjali z dvema koso-ma pene, ki smo jih podstavili in pricvrstili pod ravnotežno desko glede na dano RN. Pri RN_N smo peni namestili pod celotno površino deske, pri RN_V smo peni odstra­nili. Merjenje živcno-mišicnih spre­menljivk Pred zacetkom meritve smo vsakega mer-jenca ustrezno pripravili. Po priporocilih SENIAM (Hermens idr., 1999) smo dolocili mesto postavitve EMG elektrod na m. sole-us. Ozemljitvena elektroda za spremljanje EMG odziva je bila postavljena na lateralni maleolus. Na teh mestih smo kožo ustre­zno pripravili. Odstranili smo dlake, odmrle kožne celice in kožo razmastili z alkoholom. Uporabili smo Kendall ARBO elektrode z medsredišcno razdaljo 24 mm. Za zaje­manje signalov smo uporabili PowerLab sistem (16/30—ML880/P, ADInstruments, Bella Vista, Australija). Frekvenca zajemanja EMG signala je bila 2000 Hz. Podatki so bili analizirani z LabChart7 programsko opre-mo (ADInsturments, Bella Vista, Avstralija). Stimulacijska elektroda (premer 9 mm), ki je dražila tibialni živec. Postavljena je bila na posteriorno podrocje kolena v obmocje zakolenske jame, anoda (Medicompex SA, Ecublens, Švica) v velikosti 5 x 5 cm pa na pogacico. Elektrodi smo dodatno pritrdili z medicinskim lepilnim trakom, da se skozi celotno nalogo nebi premaknile. Akutno spremembo spinalnih mehaniz­mov smo spremljali z merjenjem refleksa H na mišici soleus. Za elektricno draženje je bil uporabljen tokovno konstanten elektric­ni stimulator (Digitimer DS7, Hertfordshire, Velika Britanija). Meritev je potekala tako, da smo najprej za vsakega posameznika pri obeh zahtevnostih izmerili osnovno H/M krivuljo v stoji. Merjenci so sprošceno stali na obeh nogah z rokami ob telesu in glavo v nevtralnem položaju. Podatke amplitud vala H in vala M smo zajemali s programom Recruitment_curve_V1 (Simoneta, 2008). S pomocjo izmerjenih krivulj smo izrisali line-arno regresijo (1) tock drugega dela krivulj (od zacetka padca krivulje H do najnižjih vrednostih), s katero smo nato primerjali amplitude refleksa H, izmerjene po vsaki ponovitvi. Merjenec je po vsaki ponovitvi zavzel enak položaj v stoji kot pri merjenju osnovne krivulje. Jakost elektricnega toka smo izbirali tako, da je val H ustrezal line-arnemu delu odnosa H/M, tj. 10 do 25 % jakosti draženja, pri kateri dobimo najvecji val M. Primerjali smo izmerjeni val H s pricako­vanim oziroma izracunanim valom H, pri danem valu M (Slika 2). Pricakovani val H je bil izracunan po formuli (2) za linearno funkcijo, saj je bil le-ta izracunan iz odnosa med valoma H in M, ki pa je bil izmerjen na linearnem delu regresijske premice. Iz razmerja med vrednostma izmerjenega in pricakovanega vala H je bil po formuli (3) dobljen odstotek (%) spremembe, ki naka­zuje spremembo vala H glede na osnovno H/M krivuljo. y = k * x + n (1) y = H x = M k – smerni koeficient strmine linearnega dela odnosa med valoma H in M n – odsek na ordinatni osi H= k * M+ n (2) pric izm (H/H) * 100 = % spremembe (3) izmpric Izracunali smo odstotek (%) spremembe med pricakovano in izmerjeno velikostjo amplitude refleksa H pri danem elektric­nem dražljaju po vsaki ponovitvi glede na vrednost pred zacetkom izvedbe RN za vsako zahtevnost. V stoji smo odstotek spremembe izmerili po vsaki ponovitvi. Merjenje mehanskih spremen­ljivk RN Med izvajanjem ravnotežne naloge smo spremljali pot ravnotežne deske v sagital­ni ravnini s pomocjo goniometra (Biovisi-on, Werheim, Nemcija). Trajanje aktivnega vzpostavljanja ravnotežnega položaja smo kontrolirali s pomocjo senzorja kontakta (ADInstruments, Bella Vista, Australija) (Slika 1), ki je bil postavljen na stojalo poleg rav­notežne deske. Merjenci so dobili nalogo, da ko izgubijo ravnotežje, primejo za sen-zor kontakta na stojalu in ga držijo, dokler ponovno ne zacnejo aktivno vzpostavljati ravnotežje. Tako smo lahko zajeli samo odseke aktivnega vzpostavljanja ravnotež­ja. Izracunali smo: (1) trajanje posameznih odsekov (s); (2) pot deske v sagitalni ravnini (°); (3) hitrost njenega gibanja v sagitalni ravnini (°/s) in (4) število dotikov opore z roko zaradi izgube ravnotežnega položaja za vsako ponovitev RN. Izracunali smo tudi povprecje vseh štirih spremenljivk po vseh sedmih ponovitvah za vsako zahtevnost. Za zajemanje signalov je bil uporabljen Po-werLab sistem (16/30—ML880/P, ADInstru­ments, Bella Vista, Australija) s frekvenco zajemanja 2000 Hz. Podatke smo prav tako analizirani z LabChart7 programsko opre-mo (ADInsturments, Bella Vista, Avstralija). Metode obdelave podatkov Za vse spremenljivke so bile izracunane povprecne vrednosti in povprecni odklo­ni. Normalna porazdelitev predstavljenih spremenljivk je bila preverjena s Kolmo­gorov-Smirnov testom, homogenost pa z Levenovim testom. Za normalno porazde­ljene spremenljivke je bil uporabljen t-test za odvisne spremenljivke, s katerimi smo analizirali razlike v mehanskih parametrih RN. Za spremenljivke, ki niso bile normalno porazdeljene, smo uporabili Wlicoxonov test vsote rangov. Spearmanovi korelacijski koeficienti so bili izracunani za analizo po­vezanosti med izbranimi spremenljivkami. Amplitude refleksa H so bile normalizirane na vrednost pred izvedbo RN. Za statistic­no obdelavo podatkov je bil uporabljen SPSS za Windows 21.0 (IBM Corporation, New York, ZDA). Statisticna znacilnost je bi-la sprejeta s 5 % dvostransko napako alfa. • Rezultati Cas ohranjanja ravnotežnega položaja na ravnotežni deski se je glede na zahtevnost RN statisticno znacilno razlikoval (t = 5,933, df = 12, p < 0.001). Merjenci so pri nižji zah­tevnosti povprecno vztrajali 19,4 ± 0,8 se­kund, pri višji pa 15,5 ± 2,6 sekund. Tudi število ponovnega vzpostavljanja rav­notežja se je glede na zahtevnost RN sta­tisticno znacilno razlikovalo (t = -5,091, df = 12, p < 0,001). Merjenci so povprecno (v vseh sedmih ponovitvah) ponovno vzpo­stavili ravnotežni položaj 0,4 krat pri RN_N, in 3,1 krat pri RN_V. Merjenci so opravili pot v dolžini 209,4° ± 165° pri nižji in 284,5° ± 88,2° pri višji zah­tevnosti. Vendar razlika med RN ni statistic­no znacilna (p = 0,09). Hitrost gibanja deske v sagitalni ravnini se med RN nalogama statisticno razlikuje (t = -6,849, df = 12, p < 0,001). Hitrost gibanja deske je pri manj zahtevni RN znašala 10,8°/s ± 8,5°/s, med-tem ko so bile pri bolj zahtevni RN znatno višje (18,5°/s ± 5,7°/s). Amplitudi vala H v stoji sta po izvedbi RN statisticno znacilno upadli, in sicer za 14,8 % pri RN_N (z = -3,1, p < 0.05) in 19,1 % pri RN_V (z = -3,2, p < 0,01). Stopnja zah­tevnosti ni statisticno znacilno vplivala na spremembo amplitude vala H po sedmih ponovitvah RN (p > 0,05), ceprav je opa­zna tendenca nekoliko vecjega upada pri RN_V. Val H pri RN_N se je statisticno znacilno zmanjšal po 5. ponovitvi (z = -1,9, p = 0,05), 6. ponovitvi (z = -2,1, p < 0,05) in po 7. po­novitvi (z = -2,3, p < 0,05) (Slika 3). Pri RN_V je bil padec amplitude vala H hitrejši, saj se je statisticno znacilen upad pojavil že po drugi (z = -2,1 p < 0,05) in tretji ponovitvi (z = -2,7, p < 0,01). Po cetrti (p = 0,074) in peti (p = 0,064) se vrednosti zelo približa­jo mejam statisticne znacilnosti, dokler so spremembe amplitude vala H po šesti (z = -3,1 p < 0,01) in sedmi ponovitvi (z = -3,1, p < 0,01) statisticno znacilne (Slika 3). Povprecen aktivni cas vztrajanja RN ni bil povezan z odstotkom spremembe vala H po zadnji ponovitvi, saj med odstotkom spremembe vala H v stoji po sedmi po­novitvi in aktivnim casom vztrajanja med RN pri obeh zahtevnostih nismo izracunali znacilne povezanosti. Ugotovili smo povezanost med povprecno potjo (rs = -0,59; p < 0.05) in povprecno hi-trostjo vseh sedmih ponovitev (rs = -0,59; p < 0,05) gibanja deske v sagitalni ravnini pri RN_N in odstotkom spremembe ampli­tude vala H mišice soleus v stoji po zadnji (sedmi ponovitvi). Pri RN_V povezanosti med potjo in hitrostjo gibanja deske ter spremembo odstotka vala H niso pokazale statisticne znacilnosti. .Razprava Namen naše raziskave je bil ugotoviti razli­ke v akutnih ucinkih dveh razlicno zahtev­nih RN na vzdražnost sklada alfa motoricnih nevronov. V ta namen so merjenci izvedli 7 ponovitev enake RN dveh razlicnih zahtev­nosti. Cas ohranjanja ravnotežja pri manj zahtevni RN je bil ~ 19 s, medtem ko je bil pri bolj zahtevni RN ~15,5 s. Kljub temu da med opravljeno potjo deske v sagitalni ravnini med RN ni bilo statisticno znacilnih razlik, je bilo število popravkov (oz. rušenj ravnotežja) vecje pri RN vecje zahtevnosti. Zato je bil tudi cas aktivnega ohranjanja ravnotežnega položaja pri zahtevnejši RN krajši, ker so merjenci morali med izgubo ravnotežja le-tega veckrat ponovno vzpo­staviti s pomocjo mehanske opore z roko. Povprecno število ponovnega vzpostavlja­nja ravnotežja v posamezni ponovitvi je bilo znacilno vecje pri RN_V (3,1 krat), med-tem ko so merjenci pri RN_N (0,4 krat) bolj uspešno ohranjali ravnotežni položaj. Zara-di vecjega števila kompenzacij in ponov­nega vzpostavljanja ravnotežnega položa­ja so merjenci pri RN_V vztrajali krajši cas. Opravljena pot se med nalogama ni znacil-no razlikovala, ceprav lahko opazimo ten-denco podaljšanja poti pri RN_V (p = 0,09). Daljša pot pri RN_V (284,5°) je rezultat vecje amplitude nihanja ravnotežne deske. Dalj­ša pot v krajšem casu pomeni spremembe v hitrosti gibanja deske v sagitalni ravnini, ki so se med nalogama statisticno znacilno razlikovale (p < 0,01). Pri RN_N (10,8°/s) je ra­zvoj vecjih hitrosti preprecevala pena, ki je bila podstavljena pod desko, zato so vecje hitrosti opazne pri RN_V (18,5°/s), kjer pene pod desko ni bilo. Ti podatki potrjujejo, da sta bili RN razlicno zahtevni. Posebnost naše raziskave v primerjavi z ostalimi študijami je v tem, da smo s po­mocjo mehanskih parametrov lahko potr­dili, da sta nalogi za merjence predstavljali dve zahtevnosti. Nekatere študije, ki so ugotavljale kronicne ucinke RN, so zah­tevnost spreminjale s pomocjo razlicnih ravnotežnih pripomockov, kot so mehka pena, ravnotežni disk, ravnotežna deska in zracna blazina (Beck idr, 2007; Eils in Rose-baum, 2001; Granacher idr., 2006, Gruber in Gollhofer, 2004; Gruber idr., 2007; Schu­ber idr., 2008 Taube idr., 2007). Vendar brez spremljanja mehanskih parametrov ne moremo govoriti o drugacni zahtevnosti izbranih RN. Ohranjanje ravnotežja v stoji na eni nogi na nestabilni površini v sagitalni ravnini zahte­va kompleksno delovanje in sodelovanje spinalnih in supra-spinalnih mehanizmov (Kandel, Schwartz in Jessell, 2000), zato smo pricakovali akutne adaptacije na spinalnem nivoju po izvajanju ponovitev RN na deski. Ker so rezultati raziskave (Mynark in Koceja, 1997) pokazali kronicne adaptacije v stoji, smo tudi mi spremljali amplitudo vala H mišice soleus v stoji po vsaki ponovitvi RN in jo primerjali z vrednostjo, izmerjeno pred zacetkom izvedbe RN. Ugotovitve so bile v skladu z raziskavo (Trimble in Koceja, 1994), kjer so merjenci ravno tako izvajali sedem ponovitev RN na ravnotežni deski, ki je omogocala gibanje v sagitalni ravnini. V tej raziskavi so amplitudo vala H pri merjencih merili v stoji takoj po izvedbi RN, povprec­no pa so jo zmanjšali za 26,2 %. Trimble in Koceja (2001) sta isti protokol uporabila za ugotavljanje modulacije vala H tudi po tridnevnem treningu ravnotežja, kjer so v prvem dnevu izmerili zadušitev amplitude refleksa H za 22 %, v drugem za 18 % in v tretjem za 6 %. Tudi v naši raziskavi je bil upad amplitude refleksa H podoben. Kljub temu da smo po RN_V izmerili vecji upad amplitude vala H mišice soleus, med RN ni­smo ugotovili statisticno znacilnih razlik. V eni od študij navajajo, da se strukturne spremembe kortikalnega nivoja zgodijo že po eni vadbeni enoti (Taubert, Sehm, Trampel, Ruiz, Weiss, Ivanov idr., 2013 v Pa-pegaaij idr., 2014). Posebnost naše študije je bila merjenje spremembe refleksa H po vsaki ponovitvi RN in ne le na koncu vseh nalog. Tako je bilo mogoce ugotoviti, da se manjšanje refleksa H zacne dogajati že po nekaj ponovitvah RN. Pri lažji zahtevnosti (RN_N) se amplituda vala H statisticno zna-cilno zmanjša po peti (~10 %), šesti (~12 %) in sedmi ponovitvi (~13 %). Prva statisticno znacilna razlika se pri RN_V pojavi že po drugi ponovitvi (~7 %), kar je veliko prej kot pri RN_N. Pri RN_V opazimo tudi nekoliko vecje znižanje amplitude vala H po zadnji/ sedmi ponovitvi (okrog 6 % glede na prej­šnjo ponovitev), ki bi se mogoce lahko še bolj nadaljevalo, ce bi merjenci izvajali vec kot sedem ponovitev. Bolj zahtevna naloga je v povprecju sicer bolj zmanjšala amplitu-do vala H v stoji, vendar med RN_N in RN_V ni bilo statisticno znacilnih razlik. Bolj zahtevna ravnotežna naloga povzro-ci vecje zmanjšanje amplitude refleksa H (Earles idr., 2000; 1995; Huang idr., 2009; Llewellyn idr., 1990; Pinar idr., 2010). Ker vecja zahtevnost RN naceloma pomeni kompleksnejšo kontrolo gibanja, lahko sklepamo, da za takšno kontrolo potrebu­jemo vecji prenos kontrole v višje centre CŽS. Vzrok nižjih vrednosti amplitude vala H mišice soleus je lahko manjša vzdražnost sklada alfa motoricnih nevronov (Capaday, 1997) ali pa vecja presinapticna inhibicija Ia (Gruber idr., 2007; Trimble in Koceja, 1994, Taube idr., 2007). Tudi Katz idr. (1988) na­vajajo, da vecja zahtevnost naloge poveca presinapticno inhibicijo, za katero so od­govorni supraspinalni mehanizmi. V skladu s tem smo pricakovali, da bo upad vala H negativno povezan s potjo gibanja deske v sagitalni ravnini, casom ohranjanja ravno­težnega položaja na eni nogi in hitrostjo gi­banja deske. Takšna negativna povezanost se je pokazala samo pri RN_N. To kaže, da bi bil postopen prenos gibalne kontrole iz spinalnih na supraspinalne mehanizme prisoten le do dolocene stopnje zahtevno­sti izvajanja RN, ko pa ta preide doloceno mejo, kot na primer pri RN_V, pa se nacin gibalne kontrole spremeni v smislu vecje kompleksnosti oziroma ne gre vec le za postopen prenos gibalne kontrole iz spi­nalnega na supraspinalni nivo. Najpomembnejša omejitev naše in tu­di ostalih ravnotežnih študij predstavlja dejstvo, da enaka naloga za merjence ne predstavlja enako zahtevnost, ker njihove sposobnosti niso enake oz. ne poznamo njihove najvecje ravnotežne sposobno­sti. V skladu s tem bi bilo potrebno izvesti normalizacijo obremenitve za vsakega merjenca, podobno kot pri vadbi za moc % 1RM (repetition maximum). Tako se zdi, da so bili pogoji izvajanja RN_N znotraj iste paradigme gibalne kontrole za posamezne merjence, pri RN_V pa ne. Zakljucimo lahko, da enaka ravnotežna na­loga (stoja na eni nogi na nestabilni povr­šini v sagitalni ravnini) pri vecji zahtevnosti izvedbe ne povzroci bistveno vecjo zadu­šitev spinalnih mehanizmov, ceprav se po mehanskih parametrih nalogi pomembno razlikujeta. Prilagoditev refleksa H zahtev­nosti izvedbe RN se je pokazala le znotraj ravnotežne naloge nižje zahtevnosti, kar nakazuje na intenzivnostni prag RN, znotraj katerega bi amplituda refleksa H potenci­alno lahko predstavljala objektivno mero intenzivnosti RN. Pokazalo se je tudi, da je število ponovitev pomembno vplivalo na postopno zmanjševanje amplitud refleksa H pri obeh RN. .Literatura 1. Beck, S., Taube, W., Gruber, M., Amtage, F., Gollhofer, A., in Schubert, M. (2007). Task-spe­cofic changes in motor evoked potentials of lower limb muscles after different training intervention. Brain Res, 1179, 51–60. 2. Capaday, C. (1997). Neurophysiological me­thods for studies of the motor system in freely moving human subjects. J Neurosci Methods, 74(2), 201–218. 3. Earles, D. R., Koceja, D. M. in Shively, C. W. (2000). Environmental changes in soleus H-reflex excitability in young and elderly su­bjects. Int J Neurosci, 105(1-4), 1–13. 4. Eils, E. & Rosenbaum, D. (2001). A multi-sta­tion proprioceptive exercise program in patients with ankle instability. Med Sci sports Exerc, 33(12), 1991–1998. 5. Farlie, M. K., Robins, L., Keating, J. L., Molly, E. in Haines, T. (2013). Intensity of challenge to the balance system is not reported in the prescription of balance exercises in rando­mised trials: a systematic review. Journal of Physiotherapy, 59(4), 227–235. 6. Granacher, U., Gollhofer, A. in Strass, D. (2006). Training induced adaptations in characteri­stics of postural reflexes in elderly men. Gait Posture 24(4), 459–466. 7. Gruber, M. in Gollhofer, A. (2004). Impact of sensorimotor training on the rate of force development and neural activation. Eur J Appl Physiol 92(1-2), 92–105. 8. Gruber, M., Gruber, S. B., Taube, W., Schubert, M., Beck, S. C. in Gollhofer, A. (2007). Differen­tial effects of ballistic versus sensorimotor training on rate of force development and neural activation in humans. J Stength Cond Res, 21(1), 274–282. 9. Hayashi, R., Tokuda, T., Tako, K. in Yanagisa­wa, N. (1997). Impaired modulation of tonic muscle activities and H-reflexes in the sole-us muscle during standing in patients with Parkinson's disease. J Neurol Sci, 153(1), 61–67. 10. Hermens, H. J., Freriks, B., Meletti, R., Hagg, G. G., Stegeman, D., Blok, J., Rau, G. in Dissel­horst-Klug, C. (1999). European recommenda­tions for surface electromyography. Enschede: Roessingh Reasearch and Development. 11. Huang, C., Cherng, R., Yang, Z., Chen, Y., Hwang I. (2009). Modulation of soleus H reflex due to stance pattern and haptic sta­bilization of posture. J Electromyogr Kinesiol, 19(3), 492–499. 12. Kandel, E. R., Schwartz, J. H. in Jessell, T., M. (2000). Principles of Neural Science, 4th ed. Mc-Graw-Hill, New York. 13. Katz, R., Meunier, S. in Pierrot-Deseilligny, E. (1988). Changes in presynaptic inhibition of Ia fibers in man while standing. Brain, 111(2), 417–437. 14. Koceja, D. M., Markus, C. A. in Trimble M. H. (1995). Postural modulation of the soleus H reflex in young and old subjects. Electroen­cephalogr clin Neurophysiol, 97(6), 387–393. 15. Lesinski, M., Hortobágyi, T., Muehlbauer, T., Gollhofer, A. in Granacher, U. (2015). Dose-re­sponse relationship of balance training in he­althy young adults: a systematic review and meta-analysis. Sports Med, 45(4), 557–576. 16. Mynark, R. G. in Koceja, D. M. (1997). Compa­rison of soleus H-reflex gain from prone to standing in dancers and controls. Electroen­cephalogr Clin Neurophysiol, 105(2), 135–140. 17. Mynark, R. G. in Koceja, D. M. (2002). Down training of the elderly soleus H reflex with the use of a spinally induced balance pertur­bation. J Appl Physiol, 93(1), 127–133. 18. Papegaaij, S., Taube, W., Baudry, S., Otten, E. in Hortobagyi, T. (2014). Aging causes a re­organization of cortical and spinal control of posture. Frontiers in Aging Neuroscience, 6, 1–15. 19. Pinar, S., Kitano, K. in Koceja, D. M. (2010). Role of vision and task comlexity on soleus H-re­ flex gain. Journal of Electromyography and Kinesiology, 20(2), 354–358. 20. Taube, W., Gruber, M., Golhofer, A. (2008). Spi­nal and supraspinal adaptations associated with balance training and their functional relevance. Acta Physiol, 193(2), 101–116. 21. Taube, W., Kullmann, N., Leukel, C., Kurz, O., Amtage, F. in Gollhofer, A. (2007). Differential reflex adaptations following sensorimotor and strength training in young elite athletes. Int J Sports Med 28(12), 999–1005. 22. Tokuda, T., Tako, K., Hayashi, R. in Yanagisawa, N. (1991). Disturbed modulation of the stret­ch reflex gain during standing in cerebrallar ataxia. Electroencephalogr Clin Neurophysiol, 81(6), 421–426. 23. Trimble, M. H. (1998). Postural modulation of the segmental reflex: effect of body tilt and postural sway. Int J Neurosci, 95 (1-2), 85–100. 24. Trimble, M. H. in Koceja, D. M. (2001). Effect of a reduced base of support in standing and balance training on the soleus H-reflex. Int J Neurosci, 106(1-2), 1–20. 25. Trimble M. H. in Koceja D. M. (1994). Modula­tion of the triceps surae H-reflex with train­ing. Int J Neurosci., 76(3-4), 293–303. 26. Wolpaw, J. R. in Tennissen, A. M. (2001). Ac-tivity-dependent spinal cord plasticity in health and disease. Annu Rev Neurosci, 24, 807–843. Darjan Smajla, mag. kin. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport darjan.smajla@fsp.uni-lj.si 188 raziskovalna dejavnost Igor Ivaškovic Analiza razlik v sistemih ravnanja z ljudmi pri delu v košarkarskih klubih Jugovzhodne Evrope Izvlecek Cilj prispevka je predstaviti posebnosti košarkar­skih klubov iz izbranih tranzicijskih držav Jugo­vzhodne Evrope, predvsem analizirati razlike med klubi na razlicnih kakovostnih ravneh glede obsega in nacina financiranja, stopnje profesionalizacije, kadrovske strukture, vplivnosti organov na doloca­nje RLD strategije in vloge trenerja v RLD procesih. Rezultati raziskave so pokazali, da: 1) s kakovostno ravnjo raste obseg financnih sredstev in delež, ki ga ti dobijo iz zasebnih virov,obenem pa imajo na raz­polago tudi višje-kakovostno infrastrukturo; 2) klu-bi, ki nastopajo v prvih državnih ligah, imajo vecji administrativni del in so pretežno profesionalizira­ne organizacije, medtem ko drugo in tretjeligaši de­lujejo na amaterski ravni; 3) najvecjo odgovornost za uspeh kluba nosijo trenerji, košarkarji in pred­sednik kluba; 4) z nivojem kakovosti na podrocju RLD narašcajo pristojnosti in vplivnost športnega direktorja, pada pa vpliv predsednika kluba; 5) s kakovostno ravnjo narašca vplivnost subjektov, ki niso clani klubov, in sicer predstavnikov sponzorjev in košarkarskih agentov. Kljucne besede: košarka, športni klubi, RLD, Jugo­vzhodna Evropa The analysis of HRM differences in South-Eastern European basketball clubs Abstract The paper presents the specificities of basketball clubs from selected transition countries of South East Europe. The author analyz­es the differences between clubs at different quality levels regarding the financing, the level of professionalization, the personnel structure, the influence on the HRM strategy and the role of the coach in HRM processes. The results show that: 1) the higher qual­ity clubs have larger financial budgets, obtain higher percentage of the latter form private sources, and have better infrastructure; 2) clubs that play in the first national leagues have a larger administration and are predominantly professionalized organizations, while the second and third division clubs operate on an amateur level; 3) the greatest responsibility for the success is on coaches, athletes and clubs' presidents; 4) in the field of HRM the competences and influence of the sports directors increases, while the influence of the clubs' presidents decreases with the level of quality; 5) the influence of sponsors' representatives and agent also increases with the level of quality. Key words: basketball, sport clubs, HRM, Southeastern Europe • Uvod Ravnanje z ljudmi pri delu (v angleškem jeziku »human resource management« – v nadaljevanju RLD) potrjeno pomembno vpliva na uspešnost razlicnih organiza­cij (Huselid in Becker, 1995; Pološki-Vokic, 2004; Ivaškovic, 2015). Preucevanje RLD v športnih klubih, ki opravljajo nestandardi­zirane storitve, je še bolj privlacno (Amis, Slack in Berrett, 1995; Chang in Chelladurai, 2003; Slack in Hinings, 1992; Espitia-Escuer in Garcia-Cerbian, 2006; Mach, Dolan in Tzafrir, 2010; Ivaškovic 2014). Športni klubi na podrocju nekdanje jugoslovanske dr­žave delujejo v specificnem okolju, in sicer najprej že zaradi evropskega sistema liga­ških tekmovanj, ki predvidevajo potencial­ne izpade v nižje ali napredovanje v višje kakovostne range tekmovanja, nato zaradi konkurencno-komplementarnega odnosa do drugih športnih klubov znotraj istega tekmovanja ter koncno tudi zaradi speci­ficnega zgodovinskega konteksta in po­sledicne nedobickovne pravno-statusne oblike. Specificnosti produkcijskega proce­sa športnih klubov, ki jih opisujejo Kern in drugi (2012), ter tranzicijsko-nedobickovni kontekst razvoja športnih klubov na preu-cevanem podrocju imata implikacije tudi z vidika RLD. Posebnosti na tem podrocju se odražajo preko: 1) krajše delovne dobe športnikov, ki bistveno pospeši celotni pro-ces RLD; 2) dvodelnosti RLD sistemov (RLD, ki se nanaša na športnike, obsega posebna pravila, pri cemer obicajno vecjo odgovor­nost prevzame glavni trener); 3) razvit trg vrhunskih športnikov; 4) klubi kadre prido­bivajo tudi z lastno vzgojo, še preden ose-be stopijo na trg delovne sile; 5) dvojnost organizacijske strukture nedobickovnih klubov, ki vkljucujejo amaterski in profesio­nalni del (Ivaškovic, 2015, str. 234–235). Rav-no preucitev dejanskega stanja na podro- Tabela 1 cju izbranih organizacijskih elementov RLD sistemov je namen pricujocega študije, ki je bila izvedena v kontekstu širše raziskave na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljublja­ni. Cilj prispevka je predstaviti posebnosti košarkarskih klubov iz izbranih tranzicijskih držav Jugovzhodne Evrope, predvsem pa analizirati razlike med klubi na razlicnih kakovostnih ravneh glede obsega in naci­na financiranja, stopnje profesionalizacije, kadrovske strukture, vplivnosti organov na dolocanje RLD strategije in vloge trenerja v RLD procesih. .Metode in rezultati Vzorec Zbiranje podatkov je potekalo v letu 2014 med košarkarskimi klubi iz Bosne in Herce­govine (BIH), Hrvaške, Slovenije in Srbije. Te države se danes sicer nekoliko razlikujejo glede pravnih okolij, vendar vse druži sku­pna zgodovina in razvoj športnih institucij v okviru nekdanje skupne države ter posle-dicno obcuten vpliv tradicionalnega pove­zovanja klubskega športa in nedobickov­nega statusno-pravnega konteksta. V casu izvedbe študije je v vseh štirih državah v opazovanih kakovostnih rangih obstajalo 249 košarkarskih klubov. Na sodelovanje v raziskavi jih je pristalo 73, kar predstavlja 29,3 % in je glede na dosedanje RLD štu­dije ter priporocila dovolj za izvedbo ana­lize (Pološki-Vokic, 2004; Becker in Huselid, 1998). Izmed 73 sodelujocih klubov je bilo 27 prvoligašev, 31 drugoligašev in 15 niž­jeligašev. Med 27 klubi, ki so sodelovali v prvih državnih ligah, je bilo devet takšnih, ki so participirali tudi v regionalnem ABA tekmovanju. Vseh devet je v obravnavani tekmovalni sezoni 2013/14 sodelovalo tudi v evropskih tekmovanjih. Financiranje Raziskava se je poskušala navezati na ugo­tovitve Frana Erculja iz leta 2007, ki je ob preucevanju nekaterih znacilnosti procesa managementa košarkarskih klubov v Slo­veniji analizirala tudi strukturo njihovega financiranja in s tega vidika pokazala obstoj pomembnih razlik med klubi v razlicnih rangih tekmovanja. Pricujoca raziskava je nadaljevala z raziskovanjem posebnosti financiranja košarkarskih klubov, in sicer predvsem z ambicijo ugotavljanja razlik glede obsega financnih sredstev med klubi na razlicnih kakovostnih ravneh tekmova­nja ter ugotavljanja razmerja med javnim in zasebnim financiranjem preucevanih organizacij. Ob tem je bila analizirana tu­di percepcija kakovosti infrastrukture, ki je klubom na razpolago. Podatki o finan­ciranju so bili zbrani iz objektivnih virov, in sicer iz letnih porocil, medtem ko se je kakovost infrastrukture ocenjevala s po­mocjo subjektivne presoje clanov vodstev na Likertovi 7-stopenjski lestvici, pri cemer je ocena 1 pomenila, da je infrastruktura nezadostna in v izredno slabem stanju, ocena 7 pa je bila v popolnem nasprotju s to trditvijo. Temu je bil dodan še objektivni kvantitativni pokazatelj velikosti domace dvorane, v kateri je klub igral domace tek-me, in sicer izražen s številom sedežev za gledalce v dvorani. Rezultati so pokazali, da je povprecni obseg klubskega proracuna v tekmovalni sezoni 2012/13 pri obravnava­nih klubih znašal 441.662 EUR, v tekmovalni sezoni 2013/14 pa 444.159 EUR. Iz Tabele 1 je razvidno, da je povprecni letni proracun v tekmovalni sezoni 2013/14 pri prvoliga­ških klubih znašal slabih 1,2 mio EUR, k ce-mer je mnogo prispevala skupina klubov, ki je poleg najkakovostnejšega državnega ranga sodelovala tudi v tekmovanjih na mednarodni ravni. Ti so namrec v povpre- Višina letnih proracunov, kapacitete dvoran in percepciji razmerja med javnimi in zasebnimi viri financnih sredstev ter kakovost infrastrukture Raven tekmovanja Višina proracuna (v EUR) Deleže zasebnih virov v strukturi proracuna (v %) Število sedežev v domaci dvorani Kakovost infrastrukture (lestvica 1 do 7) Povprecje klubov v ABA ligi 2.672.222 74,00 7222 5,89 Povprecje klubov v prvi ligi 1.158.600 70,37 3086 4,89 Povprecje klubov v drugi ligi 44.276 38,66 698 4,77 Povprecje klubov v nižjih ligah 26.533 43,33 573 5,20 Povprecje vseh klubov 444.159 51,33 1556 4,90 Legenda: Vecje vrednosti predstavljajo vecji proracun, vecji delež zasebnih virov financiranja, vecjo dvorano in boljšo percepcijo kakovosti infrastruk­ture. cju v tekmovalni sezoni 2013/14 imeli na razpolago 2,7 mio EUR. Bistveno nižji so bili proracuni v klubih, ki so sodelovali samo v drugih (0,04 mio EUR) in nižjih (pod 0,03 mio EUR) državnih ligah. Statisticna anali­za variance je potrdila statisticno znacilno razliko med klubi v razlicnih ligah z zmerno dejansko razliko, vendar ta razlika ni bila statisticno znacilna med skupinama drugo­ligašev in nižjeligašev. Razlika je torej obsta­jala le med prvoligaškimi klubi in ostalimi. Do podobne ugotovitve smo prišli tudi z izvedbo t-testa, ki je potrdil statisticno zna-cilno razliko med klubi, ki so sodelovali v mednarodnih tekmovanjih, in ostalimi (t = 6,244; p = 0,000). Rezultati ravno tako kaže­jo, da so bili klubi v prvih ligah vecinoma financirani iz zasebnih virov, medtem ko je bil vecji delež proracunov klubov iz drugih in nižjih državnih lig napolnjen iz javnih vi-rov. Pri tem je seveda potrebno še enkrat poudariti, da glede na absolutne višine proracunov ne gre sklepati, da so klubi na nižji kakovostni ravni dobili vec javnih sred­stev, ravno nasprotno. Razlike v kapaciteti dvoran so bile s sta­tisticno znacilnostjo potrjene tako med klubi na razlicnih ravneh v okviru nacional­nih prvenstev (F = 10,340; p = 0,000; ES = 0,228), še vecje pa med klubi, ki tekmujejo na mednarodni ravni, in ostalimi (t = 5,676; P = 0,000; ES = 0,784). Razlika ni bila potrje­na med klubi na drugoligaški in nižjeligaški ravni. Zanimivo je dejstvo, da razlike med klubi na razlicnih ravneh kakovosti niso bile potrjene pri subjektivni oceni skupne infra-strukture, ki je bila klubom na razpolago. Statisticno znacilna razlika je obstajala le med t. i. »ABA« klubi in ostalimi (t = 2,384; p = 0,020; ES = 0,074). Sklepamo torej lahko, da imajo vecji obseg financnih sredstev ti-sti klubi, ki tekmujejo na višjih kakovostnih ravneh. Ti se tudi v vecji meri financirajo iz zasebnih virov in igrajo v vecjih dvoranah. Predvsem to velja za segment klubov, ki se udeležuje mednarodnih tekmovanj. Tabela 2 Stopnja profesionalizacije V preucevanih klubih zaradi zgodovin­skih posebnosti in inercijskega delovanja organizacij tudi v post-jugoslovanskem obdobju, v katerem so še vedno zaznani specificni elementi skupnega institucio­nalnega okolja, ter ne nazadnje tudi zaradi posebnosti sistema tekmovanja ohranjajo dvojnost v lastni organizacijski strukturi. Ta vkljucuje tako profesionalni kot amaterski del kluba. Pri ocenjevanju, kateri del kluba je bil v posameznem segmentu izbranih organizacij za vodstva bolj pomemben, so bili uporabljeni štirje parametri, ki vkljucu­jejo tako kvantitativne kazalnike kot kvali­tativne ocene profesionaliziranosti. Najprej je bila primerjana percepcija vodstva glede tega, kolikšen delež proracuna klubi dejan­sko namenijo profesionalnemu in kolikšen delež amaterskem delu organizacije. Tabe-la 2 prikazuje, da je bila povprecna ocena v prvoligaških klubih rahlo nad 30 %, kar pomeni, da so prvoligaški klubi vec vlagali v profesionalni del. Istocasno je med dru­goligaši in nižjeligaši ta ocena v povpre-cju znašala vec kot 85 %. Veliko statisticno znacilno razliko med prvokategorniki, ki so vecino sredstev namenjali profesionalnem delu, in ostalimi, ki so bolj vlagali v ama­tersko dejavnost, je potrdila tudi analiza ANOVA, post hoc analiza pa je potrdila, da ni statisticno znacilne razlike med klubi na drugoligaški in nižjeligaški ravni. Zelo po­dobne rezultate je pokazala tudi analiza kvantitativnega kazalnika stopnje profesio­naliziranosti, in sicer dejanskega zneska, ki so ga vodstva klubov na letni ravni name-nili za poplacilo stroškov plac in pogodb profesionalnih clanov kluba. Zopet je bila potrjena resda nekoliko manjša, vendar še vedno statisticno znacilna razlika med klu-bi na prvoligaški ravni in ostalimi, medtem ko se razlika med drugoligaši in nižjeligaši ni pokazala kot statisticno znacilna. V nadaljevanju je bila analizirana razlika glede razmerja med številom profesional­cev in amaterjev v okviru celotnega števila vodstveno-administrativnega osebja ter košarkarskega kadra. Kot profesionalci so bi-li upoštevani vsi poklicni košarkarji in ostali zaposleni za polni delovni cas, med ama­terje pa so bili razvršceni tisti, ki so dobivali honorarno placilo, štipendijo ali pa so delo opravljali prostovoljno. Opazimo lahko, da so bili splošno gledano košarkarski klubi v povprecju še vedno pretežno amaterski, in sicer tako tisti na nižjih ravneh kot tudi tisti v prvih državnih ligah. Vendar to ne velja za klube, ki so tekmovali v mednarodnih tek­movanjih. Ti so imeli v povprecju vec kot tri cetrtine profesionalnega košarkarskega kadra in vec kot polovico profesionalnega vodstveno-administrativnega osebja. Sku­pno so imeli prvoligaški klubi v povprecju cetrtino profesionalcev med vodstvom in administracijo ter polovico profesionalne­ga košarkarskega kadra. K temu so mocno prispevali ravno klubi, ki so poleg nastopa­nja v prvih državnih ligah sodelovali tudi na mednarodnih tekmovanjih, zato lahko sklepamo, da je vecina ostalih prvoligašev še vedno delovala pretežno na amaterski ravni. Skoraj popolnoma amaterski pa so bili klubi v drugih in nižjih ligah, kjer je bil delež profesionalcev zanemarljiv. Razlike so bile ponovno potrjene z ANOVA (vodstvo in administracija . F = 7,328; p = 0,001; ES = 0,196; košarkarski kader .F = 33,761; p = 0,000; ES = 0,534). Dodatni testi so statistic­no znacilno razliko v obeh primerih potr­dili le med prvoligaškimi klubi in ostalimi, medtem ko te ni bilo med drugokategor­niki in nižjeligaši. Podobno je tudi t-test v vseh štirih primerih potrdili obstoj statistic­no znacilnih razlik med klubi, ki se udele­žujejo tekmovanj na mednarodni ravni, in ostalimi. Kadrovska struktura Kadrovska struktura v košarkarskih klubih je bila primerjana v dveh delih, in sicer je bila najprej analizirana sestava vodstveno-ad- Primerjava profesionaliziranosti klubov na razlicnih kakovostnih ravneh Kazalnik profesionaliziranosti AS SO Raven tekmovanja 1. liga (ABA liga) 2. liga Nižje lige Razlike med skupinami* Delež proracuna namenjen amaterskem delu kluba (v %) 66,83 18,33 30,16 (18,50) 85,50 95,50 1. in 2. ter 1. in nižje Stroški za place in pogodbe profesionalcev (EUR) 277.751 598.262 630.574 (1.543.750) 14.507 2.887 1. in 2. ter 1. in nižje % profesionalcev v administraciji in vodstvu 14,54 21,57 25,47 (58,33) 6,86 5,60 1. in 2. ter 1. in nižje % profesionalcev med clanskimi košarkarji 24,36 29,19 49,19 (77,22) 8,00 4,20 1. in 2. ter 1. in nižje Legenda: AS = aritmeticna sredina; SO = standardni odklon; * – statisticno znacilne razlike med skupinami klubov pri p < 0,05. Tabela 3 Primerjava cloveškega kapitala (1/2) Podrocje primerjave AS SO Raven tekmovanja 1. liga (ABA liga) 2. liga Nižje lige Razlike med skupinami* % domacih clanov vodstva in administracije 94,5 10,83 82,56 (74,00) 98,33 100,00 1. in 2. ter 1. in nižje Število vodstveno-administrativnega osebja 7,03 5,03 9,81 (13,33) 6,12 3,60 Razlike med vsemi tremi skupinami % visoko-izobraženega vodstveno-administrativnega kadra 53,94 25,93 63,69 (67,89) 53,00 38,87 Razlike med vsemi tremi skupinami Delovna doba vodstva in administracije 10,31 6,35 8,65 (5,67) 12,94 9,74 Ni znacilnih razlik Letne delovne ure volonterjev 1171 1108 1404 (1086) 1014 976 Ni znacilnih razlik Legenda: AS = aritmeticna sredina; SO = standardni odklon; * – statisticno znacilne razlike med skupinami klubov pri p < 0,05. ministrativnega in nato še športnega dela košarkarskih klubov. Skupno gledano je 94,5 % vodstveno administrativnega kadra iz domace države, v kateri je klub registri-ran (Tabela 3), vendar pa kljub temu obstaja statisticno znacilna razlika med klubi na naj­višjem nivoju in ostalimi, medtem ko razlika med drugorazrednimi klubi in nižjeligaši ni bila statisticno znacilna. Iz Tabele 3 je ravno tako razvidno, da imajo nekoliko vecji de­lež tujcev v tem delu organizacije, klubi na najvišji kakovostni ravni, razliko pa je potrdil tudi t-test. Rezultati ravno tako kažejo, da število vodstveno-administrativnega kadra narašca s kakovostno ravnjo tekmovanja, na kateri košarkarski klub nastopa, kar je skladno z ugotovitvami o profesionalizaciji. Klubi na višjih ravneh namrec povecujejo število oseb, ki so angažirane v tem delu kluba, in opravljajo bolj specializirana dela. Statisticno znacilne razlike obstajajo med vsemi tremi skupinami klubov, pri cemer je ocitna tudi razlika med vrhunskimi klubi in ostalimi (MABA = 13,33; M= 6,07; t = 4,61; ostali p = 0,000; ES = 0,244). Tudi analiza razlik v izobrazbeni strukturi kaže, da izobrazba ka­dra narašca z ravnjo tekmovanja, na kateri klub nastopa. Statisticno znacilne razlike so bile potrjene med vsemi tremi segmenti klubov, vendar znacilnost razlike ni bila potrjena med podsegmentom vrhunskih in ostalih klubov. Statisticno znacilnih razlik med tremi skupinami klubov ni bilo glede povprecnega staža nešportnega osebja in pri letnem številu opravljenih ur dela volonterjev ter pri povprecni delovni dobi clanov vodstveno-administrativnega ose­bja. Pri prvem statisticno znacilna razlika ni bila ugotovljena niti pri primerjavi ABA klubov in ostalih, medtem ko so imeli cla­ni vodstva in administracije bistveno krajši staž v vrhunskih klubih, kar nakazuje vecjo dinamiko oziroma krajši RLD cikel v teh klu­bih. Tabela 4 vodi k sklepu, da klubi niso mocno naklonjeni pridobivanju športnih kadrov iz drugih držav, vendar to ni tako izrazito kot pri vodstveno-administrativnem osebju. Opazimo lahko, da so kljub vecjemu deležu domacih košarkarjev in trenerjev prvoligaši imeli vec tujih clanov od drugo in nižjeliga­šev, ki se med seboj statisticno niso znacilno razlikovali. Pricakovano je bil podsegment prvoligaških klubov, ki je tekmoval tudi v mednarodnih tekmovanjih, že v pretežni meri usmerjen k pridobivanju športnikov izven maticne države. Med vsemi skupi­nami klubov je opazna statisticno znacilna razlika glede tržne vrednosti košarkarskega kadra. Slednja odraža ocenjeno vrednost celotnega košarkarskega kadra oziroma pravic, s katerimi klub lahko razpolaga na trgu. Dalec najvišjo vrednost športnega ka­dra so seveda imeli vrhunski klubi. Število clanskih košarkarjev se ni statisticno znacil-no razlikovalo med posameznimi segmen-ti klubov, vendar so vecji klubi imeli tudi vecje število mladih košarkarjev. Predvsem je ocitna razlika med najkakovostnejšimi klubi in ostalimi. Ne glede na naravnanost nižjeligaških klubov k vkljucevanju lokalne­ga prebivalstva v klub je ocitno, da boljša infrastruktura in trenerski kader, ki ga imajo kakovostnejši klubi, ter seveda prepoznav­nost v javnosti, obicajno pritegnejo vec otrok (in njihovih staršev) k vkljucevanju v delo v košarkarskem klubu. Podobno kot vodstveno-administrativno osebje se tudi trenerji krajše obdobje zadržujejo v boljših klubih. Razlika obstaja med prvoligaši gle­de na drugokategornike in nižjeligaše ter tudi med vrhunskimi klubi v primerjavi z vsemi ostalimi. Ta razlika istocasno ni opa­zna glede dolžine staža trenerja na mestu clanskega trenerja, saj rezultati kažejo le na razliko med prvokategorniki in drugoligaši, medtem ko se najboljši klubi po tem para­metru ne locijo od ostalih (t = - 0,600; p = 0.552). Drugoligaši so imeli v povprecju najmlaj­še košarkarje, najstarejši pa so bili v pov­precju pri nižjeligaših. Vrhunski klubi se glede tega niso razlikovali od ostalih. Med prvoligaši in drugoligaši je obstajala tudi statisticno znacilna razlika v dolgotrajnosti obdobja košarkarjev v klubu in povprec­nega obdobja sodelovanja košarkarjev s trenutnim trenerjem. Pri drugoligaših je opazna naravnanost na daljše obdobje, kar potrjuje domneve in ugotovitve o strateški usmeritvi prvoligašev k hitrejšemu dose-ganju rezultatov. Zanimivo je, da se nižje­ligaši pri tem bistveno niso razlikovali niti od drugoligašev niti od prvokategornikov. Predvsem je potrebno za to razloge iska-ti v dinamiki nižjih lig. Po eni strani v teh participirajo stabilni nižjeligaši, ki delujejo vrsto let, vsako sezono pa se tem prikljuci še precejšnje število tistih klubov, ki kmalu zakljucijo svoje delovanje in prenehajo ob-stajati po sezoni ali dveh. Vrhunski klubi so se od ostalih statisticno znacilno razlikovali le glede staža košarkarjev v klubu in glede trajanja pogodb s košarkarji. Indikativno je, da imajo v teh klubih košarkarji daljše po­godbe, ceprav se v klubu zadržijo krajši cas. To je razumljivo, saj so v ostalih klubih šte­vilni košarkarji amaterji in praviloma nimajo pogodb s klubom. Vpliv na RLD procese V pricujoci raziskavi so anketirani clani vod­stev obravnavanih klubov za sedem clanov oziroma klubskih organov na 7-stopenjski Likertovi lestvici opredeljevali moc vpliva posameznika ali skupine znotraj kluba na dolocanje RLD procesov. Pri tem je ocena 1 pomenila, da posameznik oziroma or­gan sploh nima vpliva na oblikovanje RLD strategij in praks, medtem ko je ocena 7 predstavljala maksimalen vpliv konkretne­Tabela 4 Primerjava cloveškega kapitala (2/2) Podrocje primerjave AS SO Raven tekmovanja 1. liga (ABA liga) 2. liga Nižje lige Razlike med skupinami* Domaci clanski košarkarji (v %) 80,67 29,17 55,00 (40,66) 93,50 100,00 1. in 2. ter 1. in nižje Tržna vrednost športnega kadra 423.286 863.805 949.048 (2.250.000) 41.737 2.000 Razlike med vsemi tremi skupinami Število clanskih košarkarjev 15,08 3,98 14,93 (17,11) 15,17 15,20 Ni znacilnih razlik Število košarkarjev v mlajših kategorijah 118,28 80,32 156,11 (211,11) 114,03 58,40 1. in nižje ter 2. in nižje Staž trenerja v klubu 6,56 7,11 2,14 (2,72) 9,93 7,47 1. in 2. ter 1. in nižje Staž trenerja na clanskem trenerskem mestu 2,97 2,76 1,83 (2,72) 4,17 2,53 1. in 2. Starost clanskih košarkarjev 23,57 2,50 23,92 (24,90) 22,16 25,88 Razlike med vsemi tremi skupinami Staž clanskih košarkarjev v klubu 4,44 2,85 3,26 (2,42) 5,04 5,31 1. in 2. Sodelovanje s trenerjem 2,50 1,51 1,77 (2,39) 3,01 2,8 1. in 2. Trajanje pogodb 1,07 0,99 1,51 (1,69) 1,01 0,00 1. in nižje ter 2. in nižje Legenda: AS = aritmeticna sredina; SO = standardni odklon; * – statisticno znacilne razlike med skupinami klubov pri p < 0,05. ga posameznika oziroma klubskega orga­na na oblikovanje RLD strategije in praks. Obenem je bila anketirancem prepušcena možnost dodajanja še enega organa, clana ali interesne skupine, v kolikor so menili, da je to potrebno. Tabela 5 prikazuje, da glede vplivnosti posameznikov oziroma klubskih organov obstaja kar nekaj statisticno znacil­nih razlik med skupinami klubov. Medtem ko ima v povprecnem drugoligaškem klu-bu najvecjo moc kolektivni organ vrhnjega managementa, ima v prvoligaških klubih najvecji vpliv trener, pri nižjeligaših pa pred­sednik kluba. V podsegmentu prvoligašev, ki tekmujejo na mednarodni ravni, ima najvecjo moc vplivanja športni direktor. Iz tabele je ravno tako razvidno, da s kakovo­stjo skupine klubov pada moc predsednika kluba, raste pa moc vpliva sponzorjev. V prvoligaških klubih imajo vecjo vplivnost na oblikovanje RLD trener, zastopniki špor­tnikov in športni direktor, medtem ko med Tabela 5 Vplivnost posameznih subjektov na RLD proces drugoligaši in nižjeligaši ni bilo statisticno znacilnih razlik. Košarkarji imajo po drugi strani najvecjo moc vpliva v nižjeligaših, medtem ko med klubi v prvih in drugih li­gah niso bile zaznane statisticno znacilne razlike. Takšni rezultati niso presenetljivi, saj so klubi na nižjih ravneh obicajno po številu clanstva manjši, ista oseba pa lahko opravlja vec funkcij. Zato se tudi odlocanje v RLD procesu lahko izvaja istocasno tako na višjih ravneh v organizacijski strukturi, kot tudi med samimi košarkarji. Na drugi strani se z rastjo organizacije in posledicno profesionalizacijo v klubih na višjih ravneh del odlocitev delegira na nižjo managersko raven, o RLD pa odlocajo vcasih tudi speci­alizirani organi, ki jih v nižjeligaških klubih niti ne poznajo. Rezultati t-testa oziroma analize razlik med klubi, ki so sodelovali v mednarodnih tekmovanjih in ostalimi, so potrdili, da statisticno znacilnih razlik ni bi-lo zaznati glede vpliva vrhnjega manage-menta, trenerja, košarkarjev in »drugih«. V klubih na najkakovostnejši ravni je prevla­dovala percepcija, da ima predsednik klu­ba manjšo moc vpliva na RLD. Istocasno je vpliv sponzorjev, zastopnikov košarkarjev in športnega direktorja pri oblikovanju RLD v teh klubih bil vecji kot pri ostalih. Vloga trenerja v RLD Trener je kljucna oseba, ki povezuje vodstvo kluba z ostalimi clani ekipe. Njegova nalo­ga je združiti ekipo, da le-ta deluje kohe­zivno oziroma da vsi njeni vsi clani delujejo v smeri ekipnih ciljev in pri tem optimalno trošijo energijo. Trener obicajno predstavlja tudi zvezo med vodstvom kluba in samimi izvajalci športnih storitev, torej je v neka­kšnem položaju srednjega managerja in je v oceh vodstva tudi prvi na listi odgovornih za športne dosežke kluba. Posledicno je na trenerju precejšen delež odgovornosti na Raven tekmovanja Subjekt vpliva ASSORazlike med skupinami* 1. liga (ABA liga) 2. liga Nižje lige Predsednik kluba 5,05 1,91 4,00 (3,33) 5,19 6,67 Razlike med vsemi tremi skupinami Vrhnji management 5,38 1,43 5,19 (5,56) 5,26 6,00 Ni znacilnih razlik Predstavnik sponzorja 3,22 1,71 4,22 (4,33) 3,13 1,60 Razlike med vsemi tremi skupinami Trener 5,05 1,53 5,89 (5,22) 5,03 3,60 1. in 2. ter 1. in nižje lige Agenti košarkarjev 2,00 1,24 2,96 (3,56) 1,55 1,20 1. in 2. ter 1. in nižje lige Košarkarji 4,31 1,34 4,07 (3,56) 3,83 5,67 1. in nižje ter 2. in nižje Športni direktor 4,40 2,10 5,65 (5,89) 4,07 2,80 1. in 2. ter 1. in nižje lige Drugi 1,83 1,46 1,67 (3,00) 2,21 1,00 Ni znacilnih razlik Legenda: AS = aritmeticna sredina; SO = standardni odklon; * – statisticno znacilne razlike med skupinami klubov pri p < 0,05. 193 Tabela 6 Vplivnost trenerja z v procesih RLD Proces AS 1. liga (ABA liga) Raven tekmovanja 2. liga Nižje lige Razlike med skupinami* Skavting in privabljanje 5,26 5,37 (4,89) 5,68 4,20 1. in nižje ter 2. in nižje Sklepanje pogodb 2,93 3,22 (4,33) 3,61 1,00 1. in nižje ter 2. in nižje Selekcija 6,00 5,93 (6,00) 5,87 6,40 Ni znacilnih razlik Sestava treninga 6,19 6,70 (6,89) 6,81 4,00 1. in nižje ter 2. in nižje Dolocanje igralne strategije ekipe 6,34 6,85 (6,78) 6,65 4,80 1. in nižje ter 2. in nižje Vodenje tekem 6,27 6,93 (7,00) 6,81 4,00 1. in nižje ter 2. in nižje Ocenjevanje uspešnosti 6,18 6,22 (5,78) 6,03 6,40 Ni znacilnih razlik Denarno nagrajevanje 3,01 3,73 (3,33) 3,39 1,00 1. in nižje ter 2. in nižje Nedenarno nagrajevanje 3,34 4,37 (4,56) 3,58 1,00 1. in nižje ter 2. in nižje Odpušcanje 4,42 5,07 (5,44) 4,16 3,80 1. in 2. ter 1. in nižje Legenda: AS = aritmeticna sredina; * – statisticno znacilne razlike med skupinami klubov pri p < 0,05. RLD podrocju, pri cemer ima v dolocenih procesih vecjo možnost vpliva, v drugih pa nekoliko manjšo. V pricujoci raziskavi smo predstavnike vodstev klubov spraševali po opredelitvi vplivnosti trenerja na posame­zne procese, in sicer za vsako posamezno fazo na 7-stopenjski Likertovi lestvici. Pri tem je ocena 1 pomenila, da trener nima nikakršnega vpliva, 7 pa da je njegov vpliv v doloceni fazi najmocnejši v primerjavi z vplivi vseh ostalih clanov kluba (Tabela 6). Opazimo lahko, da so imeli trenerji v pov­precju najvecji vpliv pri fazah, ki se nana­šajo na usposabljanje in vodenje (»sestava treninga«, »dolocanje igralne strategije« in »vodenje tekem«), zelo visoka pa je tudi pri izbiri (»selekcija«) košarkarjev in njihovem ocenjevanju uspešnosti. Mocan vpliv tre­nerja je tudi na podrocju iskanja in priva­bljanja (»skavting in privabljanje«), nekoli­ko nižji pri odpušcanju, najmanj vpliva pa imajo v povprecju trenerji pri nagrajevanju (denarnem in nedenarnem) ter sklepanju Tabela 7 pogodb. Zanimivo je, da med prvoligaši in drugoligaši ni vecjih razlik, le pri odpušca­nju imajo prvoligaški trenerji nekoliko vecje pristojnosti. Trenerji v obeh skupinah imajo generalno gledano vecje pristojnosti pri vseh opazovanih fazah od trenerjev v niž­jeligaših, le pri »selekciji« in pri ocenjevanju uspešnosti ni bilo zaznati statisticno zna-cilnih razlik. To je zelo verjetno posledica dejstva, da celoten proces pri nižjeligaših poteka v nekoliko bolj sprošcenem ozracju, pri cemer je tudi odlocanje bolj demokra-ticno kot v klubih z višjo stopnjo profesio­nalizacije in vecjim deležem pogodbeno urejenih razmerij. Istocasno so se trenerji v podsegmentu najboljših klubov razlikovali le glede nekoliko vecjega vpliva pri sklepa­nju pogodb, nedenarnem nagrajevanju in pri vplivu na odpušcanje košarkarjev. Odgovornost za uspešnost Clani vodstva klubov so se na 7-stopenjski Likertovi lestvici opredeljevali, v kolikšni meri je posamezni subjekt znotraj kluba odgovoren za uspešnost organizacije. Od­govornost je bila opredeljena kot jakost posledic, ki jih posameznik oziroma sku­pinski organ obcuti po ocenjevanju uspe­šnosti kluba. Pri tem je ocena 1 pomenila, da posameznik oziroma organ sploh nima odgovornosti, medtem ko je ocena 7 pred­stavljala najvišjo stopnjo odgovornosti do-locenega subjekta. Tabela 7 nam jasno kaže, da je najbolj izpostavljena funkcija trenerja, saj so trenerji tisti, ki v vseh treh segmen­tih klubov nosijo najvecjo odgovornost za uspeh kluba oziroma najmocneje obcutijo posledice (ne)uspešnosti organizacije. Sa-mo v podsegmentu vrhunskih klubov je bila funkcija predsednika kluba bolj izpo­stavljena od prvega trenerja clanske ekipe. Po trenerju nosijo najvecjo odgovornost za uspešnost kluba košarkarji, pri cemer imajo ti pri nižjeligaših bistveno manjšo odgovor­nost. To je razumljivo, saj so le-ti amaterji, medtem ko je stopnja profesionalizacije in Odgovornost posameznih subjektov za uspeh kluba Subjekt vpliva AS Raven tekmovanja 1. liga (ABA liga) 2. liga Nižje lige Razlike med skupinami* Predsednik kluba 5,42 5,19 (7,00) 5,34 6,00 Ni znacilnih razlik Vrhnji management 5,31 5,22 (6,67) 5,34 5,40 Ni znacilnih razlik Predstavnik sponzorja 2,82 3,26 (3,33) 2,10 3,40 Znacilno manjša odgovornost pri drugoligaših Trener 6,39 6,44 (6,89) 6,34 6,40 Ni znacilnih razlik Agenti košarkarjev 2,67 2,73 (2,78) 1,62 4,60 Razlike med vsemi tremi skupinami statisticno znacilne Košarkarji 5,61 6,19 (5,44) 5,59 4,60 Pri nižjeligaših znacilno manjša odgovornost Športni direktor 4,31 5,63 (6,00) 3,86 2,80 Pri prvoligaših znacilno višja odgovornost Drugi 1,93 3,33 (4,00) 2,17 1,00 Pri prvoligaših znacilno vecja odgovornost kot pri nižjeligaših Legenda: AS = aritmeticna sredina; * – statisticno znacilne razlike med skupinami klubov pri p < 0,05. 194 posledicno tudi financnih vložkov v košar­karski kader na višjih ravneh tekmovanja vec, zato ti prevzemajo tudi višjo stopnjo odgovornosti. Šele po trenerju in košarkar­jih sta v hierarhiji nosilcev odgovornosti za klubski uspeh najvišji posamicni in kolek­tivni organ kluba, predsednik kluba in vrh­nji management. Nato sledi športni direk-tor, cigar odgovornost narašca s kakovostjo tekmovanja, med prvoligaši pa ima celo vec odgovornosti od predsednika kluba. Za podsegment vrhunskih klubov, ki tek­mujejo tudi v mednarodnih tekmovanjih, je znacilna nekoliko višja stopnja odgovor­nosti predsednika kluba, trenerja, vrhnjega managementa in športnega direktorja. .Zakljucek Vecina košarkarskih klubov v državah Ju­govzhodne Evrope še vedno deluje v ne­dobickovni statusno-pravni obliki. Slednjo ohranjajo ne glede na to, da se je zakonska podlaga na podrocju športa v vseh obrav­navanih državah bolj ali manj preoblikovala in zdaj vsaj nacelno ponuja razlicne mo-žnosti športnim klubom za statusno preo­blikovanje. Na drugi strani obstaja obcutna razlika med košarkarskimi klubi, ki tekmuje­jo na najvišji tekmovalni ravni, in ostalimi. Pricujoca analiza je odkrila sledece: (1) s kakovostno ravnjo raste obseg financ­nih sredstev in se izboljšuje kakovost infrastrukture; (2) s kakovostno ravnjo pada delež prora-cuna, ki ga klubi zapolnijo iz javnih vi-rov; (3) klubi, ki nastopajo v prvih državnih li­gah, so pretežno profesionalizirane or-ganizacije, medtem ko drugo in tretjeli­gaši delujejo na amaterski ravni; (4) klubi na višjih kakovostnih ravneh imajo vecji administrativni del, v katerem je tudi obcutno vecji del visoko-izobraže­nega kadra; (5) kadri na vodstveno-administrativnih funkcijah so v vseh segmentih pretežno ljudje iz lokalnega okolja, vendar obsta­ja znacilna nekoliko vecja nagnjenost vrhunskih klubov k iskanju teh kadrov tudi na širši državni in mednarodni rav­ni; (6) najvecjo odgovornost za uspeh kluba nosijo trenerji, košarkarji in predsednik kluba; (7) z nivojem kakovosti na podrocju RLD narašcajo pristojnosti in vplivnost špor­tnega direktorja, upada pa vpliv predse­dnika kluba; (8) s kakovostno ravnjo narašca vplivnost subjektov, ki niso clani klubov, in sicer predstavnikov sponzorjev in košarkar­skih agentov; to nakazuje procese de­centralizacije odlocanja in “outsourcin-ga” storitev. .Literatura 1. Amis, J., Slack, T., in Berrett, T. (1995). The structural antecedents of conflict in volun­tary sport organizations. Leisure Studies, 14, 1–16. 2. Becker, B. E., in Huselid, M. A. (1998). High performance work systems and firm perfor­mance: A synthesis of research and mana­gerial implications. Research in Personnel and Human Resources Journal, 16(1), 53–101. 3. Chang, K., in Chelladurai, P. (2003). Compari­son of part-time workers and full-time wor­kers: commitment and citizenship behaviors in Korean sport organizations, Journal of Sport Management, 17,(4), 394–416. 4. Erculj, F. (2007). Povzetek izsledkov ankete o or-ganiziranosti in strokovni dejavnosti košarkar­skih društev v Sloveniji. Najdeno 14. januarja 2007 na spletnem naslovu: www.kzs-zveza. si/kzs/index. php?x=4inxy=332. 5. Espitia-Escuer, M., in García-Cebrián, L. I. (2006). Performance in sports teams: Results and potential in the professional soccer le­ague in Spain. Management Decision, 44(8), 1020–1030. 6. Huselid, M. A., in Becker, B. E. (1995). The stra­tegic impact of high performance work sy­stems. Najdeno 15. aprila 2013 na spletnem naslovu: www.markhuselid.com/pdfs/arti­cles/1995 Strategic_Impact_of_HR.pdf. 7. Ivaškovic, I. (2014). The effect of hrm quality on trust and team cohesion. Economic and Business Review, 16(3), 339–367. 8. Ivaškovic, I. (2015). Vpliv ravnanja z ljudmi pri delu na uspešnost profesionalnih športnih klubov z nedobickovno tradicijo – študija košarkarskih klubov v jugovzhodni Evropi. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 9. Kern, A., Schwarzmann, M., in Wiedenegger, A. (2012). Measuring the efficiency of English Premier League football: A two-stage data envelopment analysis approach. Sport, Busi­ness and Management: An International Jour­nal, 2(3), 177–195. 10. Mach, M., Dolan, S., in Tzafrir, S. (2010). The differential effect of team members’ trust on team performance: The mediation role of team cohesion. Journal of Occupational and Organizational Psychology, 83(3), 771–794. 11. Pološki-Vokic, N. (2004). Menadament ljud­skih potencijala u velikim hrvatskim podu-zecima. Ekonomski pregled, 55(5–6), 455–478. 12. Slack, T., in Hinings, B. (1992). Understanding change in national sport organisations: an integration of theoretical perspectives. Jour­nal of Sport Management, 6(2), 114–132. Dddr. Igor Ivaškovic Katedra za management in organizacijo, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, Kardeljeva plošcad 17, Ljubljana igor.ivaskovic@ef.uni-lj.si Jožef Križaj, Žiga Pahor, Domen Ipavec, Samo Rauter, Janez Vodicar, Bojan Leskošek, Jožef Šimenko Povezanost med odrivno mocjo in agilnostjo pri igralkah slovenske nogometne reprezentance U17 Izvlecek Namen raziskave je bil ugotoviti povezanost med odrivno mocjo in agilnostjo pri mladih igralkah slovenske nogometne reprezen­tance U17. V vzorec merjenk je bilo vkljucenih 20 deklet, mlajših od 17 let. Vzorec motoricnih spremenljivk je zajemal: T-test agil­nosti, skok iz polcepa (squat jump) in skok z nasprotnim gibanjem (countermovement jump) s pomocjo rok. Rezultati kažejo zmerno negativno povezanost med testoma višine skoka z nasprotnim gibanjem in agilnostjo (r = –,52, P = 0,019). Pokazala se je tudi zmerna povezanost med odrivnim casom skoka z nasprotnim gi­banjem in agilnostjo (r = ,45, P = 0,048). Najmocnejša povezanost se je pokazala med testom skoka iz polcepa in skokom z naspro­tnim gibanjem (r = ,75, P < 0,001). Z multiplo regresijsko analizo je s skupino neodvisnih spremenljivk (CMJvišcm, CMJodrcasm, SJvi­šcm in SJodrcasms) pojasnjene 32,9 % celotne variance agilnosti (R2 = 0,47, R2adj. = 0,33, P = 0,039). Vsi rezultati nakazujejo na srednjo pomembnost najvecje moci spodnjih udov za agilnost in hitrost. Kljucne besede: ženski nogomet, razvoj talenta, agilnost, moc spodnjih udov. Relationship between take-off power and agility in Slovenian female national team football players U17 Abstract The purpose of the study was to examine the correlations between the results of an agility test (T-test) and the results of two jump capacity tests (squat and countermovement jump) among young Slovenian women national team players U17. The sample represented 20 women football national team players old 16 years and more. Sample of tested variables consisted of T test to the left and right, counter-movement jump with the hands swing and squat jump. In the sample appeared a moderate statistical significant correlation between counter-movement jump with the hands swing and the agility test (r = –,52, P = 0,019). There was also a moderate correlation found between the jump time of the counter-movement jump and the agility test (r = ,45, P = 0,048). The strongest correlation was found between squat jump and counter-movement jump (r = ,75, P < 0,001)). The results indicate the importance of the maximum power of the lower limbs on agility, which is an important component in the football game and its close relation to speed. It is worthwhile to consider the findings of our study for the training process of young female football­ers, but the measures have to be in line with the demands of the developmental and biological age of the actors. Keywords: women football, talent development, agility, power of lower limbs. .Uvod Razvoj mladega nogometnega talenta je vecdimenzionalen oz. interdisciplinaren proces, ki zahteva usklajevanje in spodbu­janje razlicnih tehnicnih, fizicnih, psihicnih in sociokulturnih sposobnosti posame­znika. Storilnost mladega športnika ali športnice lahko ocenimo z opazovanjem igralca/ke na sami tekmi in s funkcionalno, športno diagnostiko, ki meri motoricne sposobnosti (na primer moc, vzdržljivost, koordinacija, hitrost in gibljivost (Faude idr., 2010; Güllich, 2014; Matthys idr., 2011). Ulmer (2003) trdi, da je športna storilnost v kompleksnem biološkem sistemu skozi funkcionalno, športno diagnostiko samo delno merljiva, ker so rezultati tega vedno samo izraz dolocene reakcije na doloceno specificno nalogo. S funkcionalnimi testi naj bi merili samo doloceno znacilnost po­sameznika/posameznice, toda ta meritev ne predstavlja športne storilnosti v celo­tnem kontekstu. Ta ugotovitev naj bi še po­sebej veljala za kompleksne ekipne športe, kot je tudi nogomet. Kljub temu dejstvu je stalna in sistematicna športna diagnostika potrebna za ucinkovit nadaljnji razvoj do-locenih zmogljivosti in sposobnosti mlade­ga nogometaša ali v našem primeru mlade nogometašice. Za razliko od številnih drugih športov po­teka razvoj ženskega nogometa v Sloveniji še vedno brez sodobnega sistematicne­ga pridobivanja diagnosticnih podatkov. To stanje ne preseneca. Po ugotovitvah Reindersa, Hoosa in Haubenthala (2015) primanjkuje v Evropi celostna strategija (perspektiva) za razvoj ženskega nogo-meta; Slovenija v tem primeru ni izjema. Reinders, Hoos in Haubenthal (2015) pou­darjajo: »Celostna strategija naj bi upoštevala motoricne, igralne in psihosocialne dejavnike igralk. Dejstvo je, da obstajajo splošne razlike motoricnih sposobnosti med puncami in fan-ti ter tudi razlike glede samopodobe.« Zgoraj omenjeni avtorji ugotavljajo tudi, da je po­globljeno znanstveno-raziskovalno delo na podrocju ženskega nogometa v Evropi zastalo. Brez sistematicnega raziskovanja in diagnosticiranja sposobnosti posameznic lahko stroka v dolocenih primerih samo predvideva o ucinkovitih ukrepih na teh-nicnem, takticnem in kondicijskem podro-cju nogometa. V modernem nogometu je sodobna športna diagnostika sistematicni in smiselni usmeritveni instrument, ki za­gotavlja trenerjem povratno informacijo o ucinkih trenažnega procesa. Za strokovne kadre je zelo pomembno spoznati tiste de­javnike, ki locijo dobre igralke od ostalih in izboljšujejo športno storilnost. .Predmet in problem Potreba po telesni pripravljenosti igralk je iz leta v leto vecja. Za uspešno igro nogo-meta je še posebej pomembna eksploziv­na moc, hitrost in agilnost. Agilnost opisu­jejo Bloomfield, Ackland in Elliot (1994) kot sposobnost hitre in natancne spremembe smeri. Sporis idr. (2010) definirajo agilnost kot kontrolo in ohranjanje položaja telesa med hitrim spreminjanjem smeri. Agilnost naj bi bila tesno povezana z eksplozivno moc, ki predstavlja sposobnost mišice ali mišicnih skupin razviti cim vecjo silo v cim krajšem casu (Thomas, French in Philip, 2009). V tej povezavi ugotavljajo Nimphius idr. (2010) mocno povezavo med relativno mocjo in zmožnostjo izvajanja spremembe smeri. Barnes idr. (2007) trdijo, da je skok z nasprotnim gibanjem (Counter movement jump, CMJ) uporaben prediktor za dobre rezultate agilnosti. Vsekakor sta najvecja moc in eksplozivna moc v fazi pospeševa­nja kot parametra hitrosti zelo pomembna (Young idr., 2001). Hitro moc uporabljamo v koncentricnih pogojih (npr. skok iz cepa) kot tudi v ekscentricno-koncentricnih po­gojih (Strojnik, Štirn in Dolenec, 2017), npr. pri skoku z nasprotnim gibanjem ter glo­binskem skoku. Hitrost je zelo kompleksna sposobnost, ki je odvisna od funkcioniranja živcnih in mišicnih dejavnikov ter tudi ko­gnitivnih procesov (Grosser, Starischka in Zimmermann, 2004; Strojnik, Štirn in Dole-nec, 2017; Weineck, 2007). Najvecja moc pa je dominantna krmilna sila, ki vpliva na vse druge vrste moci, kot so hitra moc in vzdr­žljivosti v moci (Rachor, Güllich in Schmidt-bleicher, 1998; Strojnik, Štirn in Dolenec, 2017). Vsekakor imata hitrost in eksplozivna moc v nogometu osrednjo vlogo pri doseganju odlicnih rezultatov. Hitri igralci oziroma igralke pridejo lažje do posesti žoge. Stolen idr. (2005) trdijo, da so eksplozivni gibi pri sprintih in skokih zelo pomembni in pred­stavljajo odlocilne akcije v nogometni igri. Trenažni proces v nogometu naj bi zaradi tega dejstva najkasneje od starosti 16 let naprej vkljuceval posebne vaje za nadaljnji razvoj moci in hitrosti posameznika (Meyer idr., 2005). Höhner (2012) ugotavlja, da sta visoko-hitrostne sposobnosti in izjemna tehnika pri obvladovanju žoge bistveni znacilnosti nogometnih talentov. Gona-us in Müller (2012) trdita, da sta specificna hitrost in moc spodnjih udov nogometaša najboljši napovedovalci glede uspešnosti kariere igralca v prihodnosti. Do podobnih rezultatov so prišli tudi Le Gall idr. (2008). V raziskavi na vzorcu francoskih mladinskih nogometašev so ugotovili, da so tisti igralci, ki so imeli v mladosti boljše sposobnosti pri motoricnih in funkcionalnih testih aerobne kapacitete, 40-metrskega sprinta in skoka z nasprotnim gibanjem, pozneje igrali na višji profesionalni (mednarodni) ravni. Medtem so nogometaši, ki so imeli znacilno slabše rezultate pri omenjenih testih, igrali pozne­je na nižji ali višji amaterski ravni. V primeru ženskega nogometa kažeta dve raziskavi, da so tiste igralke, ki so bile izbrane v dolo-cenemu selektivnem procesu, imele boljše rezultate pri testih linearnega sprinta, agil­nosti in skokov kot igralke, ki niso bile upo­števane v nadaljnjem selektivnem procesu (Vescovi idr., 2011; Benvenuti idr., 2010). Vsekakor obstajajo v nogometu razlike med spoloma glede motoricnih sposobnosti (Reinders, Hoos in Haubenthal, 2015). Ca-stagna in Castellini (2013) npr. sta ugotovila znacilne razlike moških nogometnih repre­zentantov in nogometnih reprezentantk pri skoku z nasprotnim gibanjem (CMJ) in pri skoku iz polcepa (SJ). V tej povezavi so McFarland idr. (2016) ugotovili zmerno do mocno povezavo med hitrostjo pri sprintu in moci spodnjih udov pri moških nogo­metašev kot pri nogometašic zlasti med skokom z nasprotnim gibanjem (CMJ) in najvecjo hitrostjo. Številne študije tako ka­žejo pri moških kot pri ženskah na mocno povezanost predvsem med skokom z na­sprotnim gibanjem (CMJ) in maksimalno hitrostjo ter tudi agilnostjo (Barnes in idr., 2007; Fatih, 2009; Faude idr., 2010; Köklü idr., 2015). Zgoraj omenjene ugotovitve vseh naštetih raziskav prikazujejo zelo pomembne pa-rametre za proces selekcioniranja mladih nogometašev/nogometašic v smislu napo­vedi potencialne uspešnosti in zmožnosti posameznika/posameznice v prihodnosti (Williams in Reilly, 2000). Ženski nogomet v Sloveniji do sedaj še ni bil v veliki meri predmet temeljnih znan­stveno-raziskovalnih razprav. Glede na to bi bilo zanimivo primerjati dolocene gibal­ne sposobnosti mladih reprezentantk U17, ki so po literaturi sodec tesno povezani z doloceno perspektivo uspešnosti kariere igralke v prihodnosti. Z ugotavljanjem dveh specificnih motoric­nih parametrov, kot sta agilnost in eksplo­zivna moc, bi lahko pridobili pomembne podatke za nadaljnji razvoj posamezne igralke oz. bi pridobili pomembne podat­ke za nadaljnji proces selekcioniranja igralk v višje starostne kategorije. Glavni namen pricujoce študije je torej ugotoviti stanje gibalnih sposobnosti slovenskih nogome­tnih reprezentantk U17 na primeru moci spodnjih udov (test s skokom z nasprotnim gibanjem in skokom iz polcepa) ter agilno­sti (T-test). Obenem nas je zanimalo tudi, ali obstaja povezanost med testi odrivne mo­ci spodnjih udov in testom agilnosti. • Metode Vzorec merjenk V testiranje je bilo vkljucenih 20 igralk nogometne reprezentance U17 (stare se­demnajst let in mlajše). Merjenke so bile v povprecju stare 16,2 let (± 0,93). Povprecna višina merjenk je bila 166,9 cm (± 6,75 cm). Povprecna telesna teža merjenk je znašala 60,7 kg (± 6,1 kg). Vse nogometašice so bile v rednem procesu treniranja v posame­znih klubih ob koncu nogometne sezone 2016/17. Protokol meritev Vsi podatki so bili zbrani na Fakulteti za Šport v Ljubljani. Meritve so bile izvedene v juniju 2017. Testi so bili merjenkam znani in pred izvajanjem demonstrirani. Najprej so opravile splošno 20 min ogrevanje, nato so opravile teste na tenziometricni plošci, potem je sledil test agilnosti. Baterija testov T – test agilnosti: Test se zacne s tekom naravnost 5 m do srednje baze, nato prisunski koraki v levo in desno (5 m), zopet do srednje baze, nato tek vzvratno preko ciljne crte. Merjenje casa se je koncalo, ko je merjenec prestopil ciljno­štartno crto. Case smo merili s elektronsko napravo BROWER – USA. Vsak merjenec je izvedel po dve ponovitvi testa z zacetnim gibanjem v levo in po dve ponovitvi z zace­tnim gibanjem v desno stran. Odmor med ponovitvami je bil dolg najmanj 5 minut, s tem smo zagotovili primerno regeneracijo merjenk. Za analizo smo zabeležili boljši re-zultat (Šimenko, Bracic in Coh, 2014). Odrivna moc spodnjih udov Pri meritvah smo izvedli skok z nasprotnim gibanjem (counter movement jump – CMJ) in skok iz polcepa (squat jump – SJ). Meritve so bile opravljene s pomocjo tenziome­tricne plošce Kistler, Winterthur, Švica. V nadaljnjo obdelavo smo vzeli najboljši re-zultat višine skoka (cm) in odrivni cas skoka (ms). Skok z nasprotnim gibanjem (CMJ): Zacetni položaj pri CMJ je vzravnana stoja. Merjenec se mora hitro spustiti do polcepa (kot v kolenu 90°) in nato cim hitreje odriniti in izvesti cim višji skok. Doskok mora biti iz­veden na sprednji del stopala, roke morajo biti ves cas postavljene v bok. Celoten test poteka na tenziometricni plošci (Šimenko, Bracic in Coh, 2014). Skok iz polcepa (SJ): Pri SJ je zacetni položaj polcep. Kot v ko­lenu mora biti 90°. Merjenec moral izvesti cim višji skok s cim krajšim casom odriva. Doskok mora biti izveden na sprednji del stopala, roke morajo biti ves cas postavlje­ne v bok. Skok je smatran za uspešnega, ce merjenec na zacetku skoka ne naredi no-bene razbremenitve na podlago (ne naredi ziba) (Šimenko, Bracic in Coh, 2014). Metode obdelave podatkov Podatki so bili obdelani s statisticnim pro-gramom IBM SPSS 22.0. Povezanost med testi odrivne moci in T-testom agilnosti je bila ugotavljana s Pearsonovim koeficien-tom in z multiplo regresijsko analizo. Za rezultat T-testa se je uporabilo povprecni cas vsote najboljšega casa T-testa v levo in najboljšega casa T-testa v desno. Za testira­nje povezanosti smo uporabili Pearsonov korelacijski koeficient. Za testiranje poveza­nosti smo uporabili Pearsonov korelacijski koeficient. Za ta koeficient smo predhodno preverili predpostavke: normalnost poraz­delitve (Shapiro-wilkov test) in ustrezno vi-šino merskega nivoja (vsaj intervalni merski Tabela 1 Opisna statistika nivo spremenljivk). V primeru, da je bila ena izmed predpostavk kršenih, smo uporabili Spearmanov korelacijski koeficient. Stati­sticno znacilnost posamezne povezanosti smo dokazali pri stopnjah tveganja 5 %. .Rezultati V Tabeli 1 je prikazana opisna statistika re-zultatov testne baterije. V Tabeli 2 je prikazana korelacijska analiza, ki je pokazala zmerno negativno poveza­nost med testom CMJvišcm in TotalT2 (r = –,52, P = 0,019). Pokazala se je zmerna povezanost med testom CMJodrcasms in TotalT2 (r = ,45, P = 0,048) in mocna pove­zanost med testom SJvišcm in CMJvišcm (r = ,75, P < 0,001). Ugotovili smo tudi zmerno povezanost med SJodrcasms in CMJodrca­sms (r = ,68, P < 0,001). Z multiplo regresijsko analizo smo s sku­pino neodvisnih spremenljivk (CMJvišcm, CMJodrcasm, SJvišcm in SJodrcasms) uspe­li pojasniti 32,9 % celotne variance agilnosti (R2 = 0,47, R2adj. = 0,33, P = 0,039). Standardna napaka ocene agilnosti znaša 0,22 s. .Razprava Najnovejše raziskave nakazujejo (McFarland idr, 2016; Keiner idr., 2014), da je dobra agil­nost eden od pomembnejših dejavnikov za uspešno igro v nogometu. CMJ in SJ sta pogosto uporabljena testa za dolocanje moci spodnjega dela telesa (Köklü, 2015), ki igra pomembno vlogo pri izvajanju ek­splozivnih sprememb smeri, ki se zakljucijo s sprinti. V naši raziskavi smo ugotovili povezanost med testoma višine skoka z nasprotnim gi­banjem in agilnostjo. Pokazala se je zmerna negativna povezanost (r = –,52, P = 0,019), N Minimum Maksimum Povprecje SD TotalT2 20 6,10 7,12 6,65 0,27 SJvišcm 20 23,10 38,59 27,57 4,07 Sjodrcasms 20 272 557 367,30 66,95 CMJvišcm 20 25,16 42,69 31,07 4,27 CMJodrcasms 20 292 516 399,85 60,17 Legenda: N – število merjenk, SD – standardni odklon, TotalT2 – cas T-testa (povprecni cas T-testa v levo stran v sekundah (s) in T testa v desno stran v sekundah (s)), SJvišcm – višina (cm) skok iz polcepa, Sjodrcasms–odrivni cas skok iz polcepa v milisekundah, CMJvišcm – višina (cm) skok z nasprotnim gibanjem, CMJodrcasms – odrivni cas skoka z nasprotnim gibanjem v milisekundah. raziskovalna dejavnost Tabela 2 jumping and agility performance in female Korelacijska matrika (test agilnosti in testi odrivne moci) volleyball athletes. J. Strength Cond. Res., 21, 1192–1196. TotalT2 SJvišcm Sjodrcasms CMJvišcm CMJodrcasms 2. Benvenuti, C., Minganti, C,, Condello, G., Ca­ (TotalT2) r p pranica, L. in Tessitore, A. (2010). Agility asses­sment in female futsal and soccer players. Medicina, 46(6), 415–420. SJvišcm Sjodrcasms r p r p -,24 -,31 ,25 ,28 ,19 ,43 3. 4. Bloomfield, J., Ackland, T. R. in Elliot, B. C. (1994). Applied anatomy and biomechanics in sport. Blackwell Scientific. Castagna, C. in Castellini, E. (2013). Vertical jump performance in Italian male and fe- CMJvišcm r p -,52 ,02 ,75 ,00 ,08 ,75 male national team soccer players. J Strength Cond Res., 27(4), 1156–1161. CMJodrcasms r ,45 ,17 ,68 -,03 5. Chelly M.S., Fathloun M., Cherif N., Amar M.B., Tabka Z. in Van Praagh E. (2009). Effects of a p ,05 ,49 ,00 ,90 back squat training program on leg power, Legenda: r – korelacijski koeficient; p-statisticna znacilnost korelacije pri stopnji tveganja 5 % ali 1 %, TotalT2 – cas T-testa (povprecni cas T-testa v levo stran v sekundah (s) in T testa v desno stran v sekundah (s)), SJvišcm – višina (cm) skok iz polcepa, Sjodrcasms – odrivni cas skok iz polcepa v milisekundah, CMJvišcm – višina (cm) skok z nasprotnim gibanjem, CMJodrcasms – odrivni cas skoka z nasprotnim gibanjem v milisekundah. ki nam napoveduje, da bodo igralke ob boljši eksplozivni moci nog v ekscentricno­koncentricni kontrakciji imele boljši rezul-tat pri agilnosti (Strojnik, Štirn in Dolenec, 2017). Do podobnih sklepov o povezanosti skoka z nasprotnim gibanjem in agilnostjo so v nogometu prišli tudi Köklü idr. (2015) z (r = –.77, P = 0.01;) in Yanci idr. (2014) (r = –.60, P = 0.01). Predvsem faza preigravanja vkljucuje ravno te nenadne spremembe gi­bov, v katerih pride do izrazitih ekscentric­no-koncentricnih mišicnih krcenj, kjer je ze-lo pomembna najvecja in eksplozivna moc nog. Pokazala se je prav tako tudi zmerna povezanost med odrivnim casom skoka z nasprotnim gibanjem in agilnostjo (r = ,45, P = 0,048). To pomeni, manjši, kot je odrivni cas pri CMJ testu (hitrejša ekscentricno­koncentricna kontrakcija), boljši je rezultat v casu agilnosti. Za dober (kratek) odrivni cas je potrebna dobra eksplozivna moc, ki je ena izmed pomembnejših dejavnikov za dobro agilnost (McFarland idr., 2016), kar se praviloma izrazi v igri v hitrejšem in bolj­šem spreminjanju smeri. Najmocnejša povezanost se je pokazala med testom skoka iz polcepa in skokom z nasprotnim gibanjem (r = ,75, P < 0,001). Športnice s boljšo koncentricno kontrakcijo izvajajo tudi boljše ekscentricno-koncen­tricno kontrakcije (Strojnik, Štirn in Dolenec, 2017). To dejstvo nakazuje na pomembnost dobre telesne priprave in moci spodnjih udov, ki je v nogometu pomembna kom­ponenta tudi pri hitrosti in pospeševanju (Seitz idr, 2014; Chelly idr., 2009; Peterson idr., 2006, Wisloff idr.). Z multiplo regresijsko analizo smo s sku­pino neodvisnih spremenljivk (CMJvišcm, CMJodrcasm, SJvišcm in SJodrcasms) uspe­li pojasniti 32,9 % variance (nepristranska ocena za populacijo). Barnes idr. (2007) so tudi ugotovili, da je višina skoka iz naspro­tnega gibanja precejšen prediktor rezultata testa agilnosti, pojasnili so v celoti 34,0 % variance modela v njihovi raziskavi. Rezultati nakazujejo na pomembnost mo­ci spodnjih udov na agilnost (Barnes idr., 2007; Chelly idr., 2009), ki predstavlja po­membno komponento v nogometni igri in je posledicno povezana tudi s hitrostjo. Vse te komponente je potrebno s pripravo mla­dih nogometašic skrbno in nacrtno spre­mljati. Predvsem pa je potrebno na osnovi tovrstnih rezultatov nacrtovati in izvajati ustrezen trening obravnavanih motoricnih sposobnosti. Svetovati bi bilo treba redna testiranja zaradi redne povratne informa­cije trenerjem. Te informacije o gibalnem statusu športnic pa lahko trenerjem poma­gajo tudi pri selekcijskem procesu (Gonaus in Müller, 2012; Vescovi idr., 2011; Benvenuti idr., 2010) in predvsem pri prilagajanju ter individualizaciji športnega treninga mladih nogometašic. .Literatura in viri 1. Barnes, J., Schilling, B., Falvo, M., Weiss, L., Creasy, A. in Fry, A. (2007). Relationship of jump, and sprint performances in junior so­ccer players. J Strength Cond Res., 23(8), 2241– 2249. 6. Fatih, H. (2009). The relationship of jumping and agility performance in children. Sci. Mov. Health, 9, 415–419. 7. Faude, O., Schlumberger, A., Fritsche, T., Treff, G. in Meyer, T. (2010). Leistungsdiagnostische Testverfahren im Fußball – methodische Standards Performance Diagnosis in Foot­ball – Methodological Standards. Deutsche Zeitschrift für Sportmedizin, 61(6), 129–133. 8. Gonaus, Ch. in Müller, E. (2012) Using physi­ological data to predict future career pro­gression in 14- to 17-year-old Austrian soccer academy players. Journal of Sports Sciences 30(15), 1673–1682. 9. Grosser, M., Starischka, S. in Zimmermann, E. (2004). Das neue Konditionstraining (9. Aufl.). München- Wien- Zürich: BLV. 10. Güllich, A. (2014). Selection, de – selection and progression in German football talent promotion. European Journal of Sport Science, 14(6), 530–537. 11. Höhner, O. (2012). Herausforderungen an die Talentforschung im Fußball. Challenges in Soccer Talent Research. Deutsche Zeitschrift für Sportmedizin, 63(9), 270–271. 12. Keiner M, Sander A, Wirth K in Schmidtble­icher D. (2014). Long-term strength training effects on change-of-direction sprint per­formance. Journal of Strength & Conditioning Research.; 28(1), 223–231. 13. Köklü,Y., Alemdaroglu, U., Özkan,A., Koz, M. in Ersöz, G.(2015). The relationship between sprint ability. agility and vertical jump per­formance in young soccer players. Science & Sports, 30(1), 1–5. 14. Le Gall, F., Carling, C., Williams, M., in Reilly, T. (2008). Anthropometric and fitness cha­racteristics of international, professional and amateur male graduate soccer players from an elite youth academy. Journal of Science and Medicine in Sport, 13(1), 90–95. 15. Matthys, S. P. J., Vaeyens, R., Vandendries­sche, J., Vandorpe, B., Pion, J., Coutts, A. J., Lenoir, M. in Philippaerts, R. M. (2011). A mul­tidisciplinary identification model for youth handball. European Journal of Sport Science, 11(5), 355–363. 16. McFarland, I.T., Dawes, J.J., Elder, C.L., in Loc­kie, R.G. (2016). Relationship of Two Vertical Jumping Tests to Sprint and Change of Di­rection Speed among Male and Female Col­legiate Soccer Players, Sports, 4(11), 1–7. 17. Meyer, T., Coen, B., Urhausen, A., Wilking. P., Honorio, S. in Kindermann, W. (2005). Kon­ditionelles Profil jugendlicher Fußballspieler (Athletic abilities in adolescent soccer pla­yers). Deutsche Zeitschrift für Sportmedizin, 56(1), 20–25. 18. Nimphius, S., McGuigan, M. R. in Newton, R. U. (2010). Relationship between strength, power, speed, and change of direction per­formance of female softball players. [Com­parative StudyResearch Support, Non-U.S. Gov't]. Journal of strength and conditioning research / National Strength & Conditioning Association, 24(4), 885–895. 19. Peterson M.D., Alvar B.A. in Rhea M.R. (2006). The contribution of maximal force produc­tion to explosive movement among young collegiate athletes. J Strength Cond Res., 20(4), 867–873. 20. Rachor, A., Güllich, A. in Schmidtbleicher, D. (1998). Die Bedeutung verschiedener Kraft-fähigkeiten für Spitzenleistungen im Ringen. Leistungssport, 28(2), 10–15. 21. Reinders, H., Hoos, O. in Haubenthal G. (2015). Bedingungen erfolgreicher Förderung von Mädchen im Breiten- und Leistungsfußball. Ein Forschungsüberblick über motorische und psychsoziale Unterschiede bei Mäd­chen und Jungen ab der frühen Kindheit. Schriftenreihe des Nachwuchsförderzen­trums für Juniorinnen - Band 1. Pridobljeno iz https://www.researchgate.net/publica­tion/299596444_Bedingungen_erfolgre­icher_Forderung_von_Madchen_im_Bre-iten-_und_Leistungsfussball 22. Seitz, L.B., Reyes A., Tran, T.T., Saez de Villar­real, E. in Haff, G.G (2014). Increases in lower-body strength transfer positively to sprint performance: a systematic review with me-ta-analysis. Sports Med, 44(12),1693–1702. 23. Sporis, G., Jukic, I., Milanovic, L. in Vucetic, V. (2010). Reliability and factorial validity of agi­lity tests for soccer players. Journal of strength and conditioning research / National Strength & Conditioning Association, 24(3), 679–686. 24. Stolen, T., Chamari, K., Castagna, C. in Wisloff, U. (2005). Physiology of soccer: an update. Sports Med, 35, 501–536. 25. Strojnik, V., Štirn, I., in Dolenec, A. (2017). Struktura moci kot izhodišce vadbe za moc. Šport,65(1–2) 153–158. 26. Šimenko, J., Coh, M. in Bracic, M. (2014). Po-vezanost specialne motorike s tekmovalno uspešnostjo mladih judoistov. Šport, 62(1–2), 142–147. 27. Thomas, K, French, D, in Hayes, P. (2009). The Effect of Two Plyometric Training Te­chniques on Muscular Power and Agility in Youth Soccer Players. The Journal of Strength & Conditioning Research, 23(19), 332–335 28. Ulmer, H.-V. (2003). Das sportliche Wettkam­pfergebnis: Glückssache oder berechenba-res Ereignis? – Oder: vom »Glück« der Außen­seiter, Studium generale Mainz. Pridobljeno iz http://www.uni-mainz.de/FB/Sport/physio/ pdffiles/StudgenGlueck_I-03.pdf 29. Vescovi J.D., Rupf, R., Brow, T.D. in Marques, M.C.(2011). Physical performance characteri­stics of high-level female soccer players 12­21 years of age. Scand J Med Sci Sports., 21(5), 670–678. 30. Weineck, J. (2007). Optimales Training: Le-istungsphysiologische Trainingslehre unter besonderer Berücksichtigung des Kinder und Jugendtrainings. (15. Aufl.). Balingen: Spitta. 31. Wisløff, U., Castagna, C., Helgerud, J., Jones, R., in Hoff, J. (2004). Strong correlation of maximal squat strength with sprint perfor­mance and vertical jump height in elite so­ccer players. British journal of sports medicine, 38 (3), 285–8. 32. Williams, A.M. in Reilly, T. (2000). Talent identi­fication and development in soccer. J Sports Sci, 18, 657–667. 33. Yanci, J., Los Arcos, A., Mendiguchia, J., Brug­helli, M. (2014). Relationships between sprin­ting, agility, one-and two-leg vertical and horizontal jump in soccer players. Kinesiolo­gy 46, 194–201. 34. Young, W., Benton, D., Duthie, G. in Pryor, J. (2001). Resistance training for short sprints and maximum-speed sprints. Strength Cond J, 23(2), 7–13. dr. Jožef Križaj, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo Gortanova 22, 1000 Ljubljana jozef.krizaj@fsp.uni-lj.si Tadeja Moravec, Jernej Kapus Zahtevnost testnih nalog za ocenjevanje znanja neplavalcev Izvlecek Z raziskavo smo želeli ugotoviti, ali se vrstni red testnih na-log, s katerimi smo ocenili znanje in sposobnosti neplavalcev na plavalnem tecaju, dobro ujema z dejansko težavnostjo posameznih nalog. Ucence smo testirali s sedmimi testi, ki so vkljucevali naloge prilagajanja na vodo in plavanja žabe ter prsnega. Vzorec je predstavljalo 39 predšolskih otrok. Uspešnost ucencev pri posamezni testni nalogi je pokazala, da si testne naloge niso popolnoma sledile od lažje k težji. Vrstni red testnih nalog, ki so se nanašale na prilagajanje na vodo, se je dobro ujemal z vrstnim redom, ki smo ga prica­kovali in po katerem sicer poteka poucevanje. Pricakovano se je »plavanje žabe« izkazalo za lažje od prsnega. Glede na rezultate raziskave lahko zakljucimo, da je bil predvidevan vrstni red testnih nalog za ocenjevanje znanja in sposobno­sti neplavalcev relativno dobro postavljen glede na dejan­sko težavnost posameznih nalog. Izjema je le testna naloga drsenja. Izkazala se je za bistveno težjo, kot je bilo predvide­vano. Zato predlagamo, da se: znanje drsenja ne postavlja kot nujen pogoj za prehod iz prilagajanja na vodo na uce­nje plavanja in se spremeni slovenska lestvica ocenjevanja znanja plavanja tako, da se z nalogo drsenja preverja znanje kasneje pri višjih kvalitetnih ravneh. Kljucne besede: stopnje prilagajanja na vodo, plavanje žabe, prsno, zahtevnost testov. Analysis of the difficulty order of the swimming tests, which are usually used for evaluating the knowledge of non-swimmers Abstract The aim of the study was to determine the relationship between the suggested order of swim tests and swimming progression of the children. We tested children with seven different swimming tests such as tests of the water adjustment skills and tests of the ability to swim breaststroke with the head above the water and breaststroke with normal breathing. 39 children participated in the study. Results showed that the exercises did not follow from easier to harder one. Theoretical order of tests concerning water adjustment skills was consistent with the order that children mastered. Moreover, it was obtained that the breaststroke with the head above the water was easier task then swimming breaststroke with the normal breathing. Only the test for gliding showed unexpected results. Due to this, we suggest that very well gliding performance is not necessary skill to start with learning swim­ming technique. Therefore, Slovenian task scale for evaluation swimming knowledge should be revised in a way to evaluate glid­ing ability/knowledge later during the learning process. Key words: adjustment to the water, breaststroke with the head above the water, breaststroke, difficulty level of the tests. • Uvod Ucenje plavanja neplavalcev pri nas naj­pogosteje poteka na dveh ravneh, kot sta prilagajanje na vodo in ucenje plavalne tehnike. Na vsaki ravni si naloge, ki jih ucen­ci osvajajo, smiselno sledijo. Zaporedje ozi­roma metodicni postopek je sestavljen v skladu z didakticnimi principi, torej si vaje sledijo od lažje k težji, od tiste z enostavnim do tiste s sestavljenim elementom, od uce­nja znanega do ucenja neznanega gibanja. Glede na to metodicni postopek prilagaja­nja na vodo sestavlja šest stopenj, kot so: prilagajanje na upor vode, prilagajanje na potapljanje glave, prilagajanje na gledanje pod vodo, prilagajanje na izdihovanje v vo-do, prilagajanje na plovnost in prilagajanje na drsenje. Ko je ucenec dobro prilagojen na vodo, torej zna sprošceno drseti na gla­dini, zacnemo s poucevanjem plavalnih tehnik. Gibanje zacnemo uciti z vajami na kopnem. Tako ucenec dobi predstavo o pravilni izvedbi, nato nadaljujemo z uce­njem plavalnih gibov v vodi po dolocenem zaporedju: na mestu, ob robu bazena, v ho-ji (samo zavesljaji), s pomocjo partnerja, s pomocjo plavalnih pripomockov (plavalne deske, crvi/tube, plovci, metuljcki, maska, dihalka) in brez pripomockov (samostoj-no izvajanje). Postopek ucenja posamezne plavalne tehnike je sestavljen iz: ucenja po­ložaja telesa, ucenja udarca, ucenja zave­sljaja, ucenja gibanja glave z dihanjem v ko­ordinaciji z zavesljaji ter ucenja koordinacije tehnike. Ucenje plavalnih tehnik poteka na treh težavnostnih stopnjah, kot so osnovna, nadaljevalna in tekmovalna tehnika (Kapus idr., 2002). Tudi pri ucenju plavalnih tehnik naj bi si vaje sledile od lažje k težji, od tiste z enostavnim do tiste s sestavljenim elemen-tom, od ucenja znanega do ucenja nezna­nega gibanja. Tako poteka ucenje plavanja pri nas in tudi v tujini, kjer imajo opisane/ predpisane po vecini podobne postopke. Vendar pretekle raziskave in izkušnje kaže­jo, da morda ta zaporedja, ki naj bi temeljila na težavnosti posameznih vaj, niso najbolj ustrezna (Erbaugh, 1978; Bradly, Parker, Blanksby, 1996; Junge, Blixt, Stallman, 2011). Težavnost posamezne vaje namrec ni kon­stantna, temvec se razlikuje od ucenca do ucenca. Odvisna je od številnih dejavnikov. Izstopata predvsem starost (Zhu, Erbaugh, 1997) in v doloceni starosti tudi spol ucen-ca (Erbaugh, 1981). Poznavanje zahtevnosti dolocene gibalne naloge ni pomembno le za razumevanje metodicnega postopka, temvec tudi se­stavljanje primernega testiranja, s katerim ucitelj ocenjuje plavalno znanje in sposob­nosti ucenca. To lahko poteka v obliki zace­tnega (ucitelj preveri pripravljenost ucenca za pouk plavanja (Langendorfer, Bruya, 1995) in jih razvrsti v homogene ucne sku-pine) ali koncnega testiranja (ucitelj oceni ucencev napredek). Testi so sestavljeni iz nalog, ki jih ucenec spoznava in se jih uci/nauci med poukom plavanja. Izbor in zaporedje testnih nalog je v ožjem smislu vezano na posameznega ucitelja in na dru­štvo, ki program ucenja plavanja organizira. V širšem smislu pa v Sloveniji uporabljamo 8-stopenjsko lestvico, sestavljeno iz na­tancno opredeljenih testnih nalog (Jurak, Kovac, 1998). Ucitelj skuša z njeno pomocjo ugotoviti ucencevo znanje plavanja in ga umestiti v standardizirane skupine znanja plavanja (Kapus idr., 2002). Podobno kot pri nas se tudi v svetu uporabljajo razlicni testi in lestvice za ocenjevanje znanja plavanja. Lestvice se obicajno zacnejo z nalogami prilagajanja na vodo v povezavi predvsem z nalogo nadzora dihanja, nadaljujejo pa z nalogami plovnosti, plavanja in vstopa v vodo (Harrod in Langendorfer, 1990). Tudi pri tem zaporedju se pojavlja težava, da si testne naloge ne sledijo po težavnosti od lažje k težji (Harrold, Langendorfer, 1990; Langendorfer, Chaya, 2010). To je še toliko bolj pomembno takrat, ko z doloceno pla­valno nalogo dolocimo, kdo je plavalec in kdo neplavalec. Pri tem je potrebno jasno opredeliti plavalca in dolociti znanje pla­vanja ter sposobnosti, ki so za to potreb­ne (Stallman, 2011; Laakso, Stallman, 2011). Vendar je to že prevec za namen pricujo-cega clanka. Cilj raziskave je bil ugotoviti, ali se predviden vrstni red testnih nalog za ocenjevanje znanja in sposobnosti nepla­valcev dobro ujema z dejansko težavnostjo posameznih nalog. .Metode dela Vzorec merjencev Vzorec merjencev je sestavljalo 39 otrok iz vrtca Pedenjped iz Zaloga (Ljubljana), kro­nološke starosti 6 let ± 6 mesecev, teže 22 ± 4 kg, višine 119 ± 5 cm. V projekt Botrstva, ki smo ga izpeljali s pomocjo Športnega centra Fakultete za šport in Zveze prijate­ljev mladine Moste – Polje, so bili vkljuceni otroci iz socialno šibkih družin s podrocja Moste – Polje. V sklopu projekta so se otro­ci udeležili zacetnega plavalnega tecaja. Ravnateljico vrtca ter starše merjencev smo pred zacetkom seznanili z namenom in potekom projekta. Pridobili smo pisno soglasje za merjenje, slikanje, snemanje, uporabo podatkov njihovih otrok v skupni obdelavi ter interpretaciji rezultatov. Pou­darili smo, da bodo podatki uporabljeni v znanstveno-raziskovalne namene tako, da identiteta merjencev ne bo razvidna. Vzorec spremenljivk V raziskavo smo vkljucili rezultate testiranja, ki je sledilo 16-urnemu zacetnemu plaval­nemu tecaju. Razlog, da smo v raziskavo vkljucili rezultate le koncnega in ne zace­tnega testiranja je ta, da so bili ucenci pred tecajem popolni plavalni zacetniki. Le redki so uspeli opraviti posamezno testno nalo-go. Na testiranju po tecaju, katerega glav­ni cilj je bila njihova prilagoditev na vodo, so bili precej bolj uspešni. Tako smo dobili oprijemljivejše, bolj homogene rezultate. Je pa seveda možno, da je na rezultate vplivala tudi vsebina tecaja. Vadece smo testirali s sedmimi testi. S pr-vimi štirimi smo ocenjevali sposobnosti in vešcine, ki jih ucitelj razvija pri prilagajanju na vodo. Peti test je bil test drsenja, torej vešcine, ki povezuje prilagajanje na vodo z ucenjem plavanja. Test drsenja je tudi prva naloga, s katero se po 8-stopenjski slovenski lestvici preverja in doloca znanje za bronastega morskega konjicka, torej za najnižjo raven prilagojenosti na vodo (Ka-pus idr., 2002). Po kriterijih mora ucenec za to raven prikazati pet sekundno drsenje. V naši raziskavi smo merili le dolžino drsenja in ne casa, vendar menimo, da je razdalja 2,5 metrov drsenja, s katero smo dolocili uspešno opravljeno nalogo, takšna, ki traja približno 5 sekund. Šesti in sedmi test sta ocenjevala znanje in sposobnosti plavanja, torej premikanja po gladini. Preverjali smo sposobnost »plavanja žabe« ter prsnega. Ta dva nacina smo namenoma izbrali, saj se v Sloveniji verjetno po prilagoditvi na vodo najpogosteje zacne s poucevanjem prsnega (neobjavljeni podatki). Zato je ta plavalna tehnika tista, ki jo starši, ki so otro­kovi prvi plavalni ucitelji, verjetno najbolj poznajo in jo otroka ucijo še pred prvim or-ganiziranim ucenjem. Poenostavljena obli­ka te plavalne tehnike je »žabje« plavanje, pri katerem ucenec glave ne potaplja. Oba plavalna testa sta združevala dve nalogi, in sicer, ali je ucenec sposoben odplavati: • 8 metrov (glede na 8-stopenjsko slo­vensko lestvico je to razdalja, ki jo je potrebno preplavati za srebrnega mor­skega konjicka) ali • 25 metrov (to je razdalja, ki jo je potreb-no preplavati za zlatega morskega ko­njicka) (Kapus idr., 2002). Testiranje je potekalo v 25-metrskem ba­zenu Fakultete za šport. Globina vode je bila od 1.35 do 3.5 m, temperatura vode in zraka pa 30° C. Pri obeh plavalnih testih smo naloge razvrstili po težavnosti, najprej glede na preplavano razdaljo in šele nato glede na nacin plavanja. Testi, s katerimi smo testirali ucence oziroma naloge, so si po težavnosti sledili od najenostavnejšega do najzahtevnejšega: 1. test. POTOP GLAVE. Ucenec je moral poto­piti glavo na robu bazena ali stopni­cah. Nalogo je uspešno opravil, ce je potopitev trajala vsaj 2 sekundi. 2. test. GLEDANJE POD VODO. Ucenec je mo­ral petkrat potopiti glavo v vodo in ugotoviti barvo kamna, ki mu jo je pokazal ucitelj. Za uspešno opravlje-no nalogo je moral od petih posku­sov trikrat ugotoviti pravilno bravo kamna. 3. test. IZDIHOVANJE V VODO. Ucenec je mo­ral petkrat potopiti glavo in izdihniti pod vodo. 4. test. MRTVAK V HRBTNEM POLOŽAJU. Uce­nec je moral sam ali s pomocjo uci­telja preiti v hrbtni položaj na gladini in naredi mrtvaka. Nalogo je uspe­šno opravil, ce je položaj mrtvaka zadržal tri sekunde (ucitelj je štel 21, 22, 23). 5. test. DRSENJE V PRSNEM POLOŽAJU. Uce­nec se je moral odriniti od stene, drseti v prsnem položaju z iztegnje­nimi rokami v vzrocenju in glavo v vodi. Nalogo je uspešno opravil, ce je drsel vsaj 2,5 metra. 6. test. PLAVANJE ŽABE. Ucenec je moral »plavati žabo« brez vmesnega do-tika dna, roba bazena ali drugega plavalca. Plavanje je zacel v vodi z odrivom od roba bazena. Plaval je toliko casa, dokler je zmogel. Ko je želel nalogo koncati, se je prijel za progo ali za rob bazena. Ce je zmo-gel plavati 25 m, smo test zakljucili. Preplavano dolžino smo odcitali iz metra, prilepljenega ob robu baze­na. Pri plavanju ga je spremljal ucitelj plavanja. Nalogo je uspešno opravil, ce je na ta nacin preplaval vsaj 8 (te­stna naloga 6, Tabela 2) ali 25 metrov (testna naloga 8). 7. test. PLAVANJE PRSNEGA. Ucenec je moral plavati prsno brez vmesnega dotika dna, roba bazena ali drugega plaval-ca. Plavanje je zacel v vodi z odrivom od roba bazena. Plaval je toliko casa, dokler je zmogel. Ko je želel nalo-go koncati, se je prijel za progo ali za rob bazena. Ce je zmogel plavati 25 m, smo test zakljucili. Preplavano dolžino smo odcitali iz metra, prile­pljenega ob robu bazena. Pri plava­nju ga je spremljal ucitelj plavanja. Nalogo je uspešno opravil, ce je na ta nacin preplaval vsaj 8 (testna na­loga 7, Tabela 2) ali 25 metrov (testna naloga 9). Obdelava podatkov in stati­ sticna analiza Zahtevnost testov smo dolocili s frekven-co uspešnosti pri posameznem testu. Pri obdelavi podatkov za teste (potop glave, gledanje pod vodo, izdihovanje v vodo, mrtvak, drsenje, plavanje žabe in prsnega) smo uporabili frekvence in deleže (izracu­nani odstotki uspešnosti). .Rezultati in razprava Tabela 1 prikazuje dobljene rezultate vsa­kega ucenca pri posamezni testni nalogi. Že hiter pregled posamicnih rezultatov nam kaže, da si testne naloge niso sledile od lažje k težji. Nekateri ucenci so na konc­nem testiranju odplavali nekaj metrov z »žabo«, ceprav še niso osvojili vseh stopenj prilagajanja na vodo (npr. prvi ucenec v Ta-beli 1). Vsi ucenci ne napredujejo v znanju plavanja tako, da najprej osvojijo vse sto­pnje prilagajanja na vodo ter nato splavajo z »žabo«. Glede na kriterije in uspešnost ucencev pri posamezni nalogi smo doblje­ne rezultate predstavili tudi glede na vrstni red testnih nalog glede na njihovo težav­nost (Tabela 2). Glede na Tabelo 2 lahko potrdimo, da se je vrstni red testnih nalog, ki se nanašajo na prilagajanje na vodo, dobro ujel z vrstnim redom, ki smo ga pricakovali in po katerem poteka poucevanje. Drugi del vrstnega re-da je bil manj pricakovan. Testne naloge so si po težavnosti sledile glede na nacin plavanja in šele na to glede na preplavano razdaljo. Pricakovano je »plavanje žabe« lažje od prsnega, saj pri tej uporabni pla­valni tehniki ucenec ne potaplja glave. Za­radi tega je položaj njegovega telesa bolj poševen in z vidika zmožnosti ohranjanja na gladini slabši (Stallman, Major, Hemmer, Haavaag, 2010). Najbolj nepricakovana je bila uvrstitev testne naloge drsenja. Ta se je izkazala za bistveno težjo, kot smo po teoreticnem vrstnemu redu pricakovali. Uvrstila se je za testni nalogi 8 in 25 metrov »žabjega plavanja«. Torej je vec ucencev z »žabo« preplavalo 25 metrov, kot pa jih je drselo 2,5 metra. Razlogov za to je vec. Znanje drsenja je povezano s natancnim in postopnim pri­lagajanjem na vodo. Ucenci so bili pred testiranji udeleženci 16-urnega zacetnega plavalnega tecaja. Tecaj je bil kratek, pre­kratek, da bi lahko z njim dosegli pomem­ben napredek v plavalnem znanju (Kapus idr., 2002). Možno je, da so ucitelji plavanja hiteli v želji po cim bolj opaznem napred­ku (torej plavanju in ne le osvajanju vešcin prilagajanja na vodo) ter hitro – morda pre­hitro – koncali s prilagajanjem na vodo in zaceli s poucevanjem plavalne tehnike. Ker je bil tecaj kratek, so rezultati testiranja po­vezani tudi s predznanjem ucencev še pred tecajem. Le-to je bilo skopo in predvsem razlicno, odvisno od aktivnosti staršev, ki so otrokovi prvi plavalni ucitelji. Starši obicaj-no nimajo primernega strokovnega znanja in ucijo tako, kot so njih, in kakor mislijo, da je prav. Plavanje razumejo le kot premika­nje po vodi (Kjendlie, Pedersen, Thoresen, Setlo, Moran, Stallman, 2014), zato jim je najpomembnejše, da otroka cim prej na-ucijo udarce in zavesljaje. »Žaba« je verje­tno prvi nacin otrokovega plavanja, saj ne zahteva potopitve glave (znanja gledanja pod vodo in izdihovanja v njo) ter staršem omogoca preskok sicer pomembnih nalog prilagajanja na vodo, ki jih morda niti sami ne obvladajo dobro. Domnevamo torej, da starši ne vztrajajo primerno dolgo pri pri­lagajanju na vodo. Zato je bila verjetno te­stna naloga drsenja za ucence v naši lestvi­ci zahtevnejša od nekaj metrov plavanja. Ugotovitev, da je predšolskim ucencem lažje preplavati nekaj metrov, kot pa drseti na gladini, je skladna z ugotovitvijo Harro-dove in Langendorferja (1990). Tudi v njuni raziskavi se je pokazalo, da sta za ucence, stare od 5 do 6 let, nalogi izdihovanje v vo-do in poljubnega plavanja lažji kot nalogi mrtvaka v hrbtnem in drsenja v prsnem položaju. Podoben vrstni red je bil ugoto­vljen tudi pri odraslih testirancih (Langen­dorfer, Chaya, 2010). Naloga drsenja je zah­tevna, saj zahteva znanja: odriva od stene, potopitve glave, iztegnitve telesa v prsnem položaju na gladini in predvsem zaupanja, da telo lahko obdrži na vodi, kljub temu da se hitrost premikanja po gladini zaradi vodnega upora znižuje. Predvsem slednje Tabela 1 je za plavalnega zacetnika najtežje. Zato se Dobljeni rezultati za vsakega ucenca pri doloceni nalogi po svetu to nalogo ponekod izvaja s pre­ hodom v udarce kravl ali v udarce hrbtno, N. ce se drsi v hrbtnem položaju (Harrod, Lan- U. gendorfer, 1990). Morda bi jo bilo v priho­dnje smiselno tudi pri nas zaceti izvajati v tako poenostavljeni obliki – tako pri ucenju 2.----0 m0 m-kot tudi pri ocenjevanju znanja plavanja. 3.+ + + -0 m2.6 m ­ 4.+ + + -0 m0 m-Omejitve raziskave 5. + -+ + 0 m 0 m -Možno je, da so bili rezultati raziskave od­ visni od: 6.+ + + -0 m1.25 m ­ 7. + --+ 0 m 6.20 m -1. izbora testnih nalog. Pretekle raziska­ve na tem podrocju so uporabile vecji 8.+ + + -0 m0 m­in bolj raznolik nabor testov (Erbaugh, 9.----0 m0 m­1978; Bradly, Parker, Blanksby, 1996; Har­ 10. + + + -0 m 6.20 m -rod, Langendorfer, 1990; Langendorfer, Chaya, 2010). Predvsem se niso omejile 11. + -+ -0 m0 m- le na prsni položaj in na plavanje le na 12. + -+ -0 m5 m­ en nacin. Noben napredek pri razlicnih 13. + -+ -0 m 1.45 m -ucencih ni enak in tudi univerzalnega vrstnega reda ucnih in testnih nalog ne 14. + + + + 1.80 m 2.20 m - moremo dobiti. Nekaterim bolj leži pla­ 15. + + + -3.50 m 5.10 m -vanje v prsnem, drugim v hrbtnem po­ 16. + + + -0 m 1.60 m -ložaju, tretji so najraje na boku, cetrti pa pod gladino. Zato bi bilo smiselno razi­ 17. + + + + 0 m14.90 m - skavo ponoviti tudi: s testi (mrtvak, drse­ 18. + + + + 2.20 m 5.90 m -nje in plavanje), ki se izvajajo v hrbtnem položaju, s testi, pri katerih se obraca v 19. + + + + 2.20 m 15.85 m 7 m vzdolžni in precni osi, in s testi, pri katerih 20. + + + + 2.20 m 25 m 6.05 m se še skace v vodo (Stallman, 2017); 21. + -+ + 1.60 m 25 m 3 m 2. kriterijev, ki smo jih postavili za uspešno 22. + + + -2.70 m 25 m 5.70 m opravljanje posamezne testne naloge. Ti 23. + + + + 0 m 9.20 m 1.60 m kriteriji so bili v primerjavi s kriteriji iz pre­teklih raziskav nižji. Za to smo se odlocili, 24. + -+ -1.50 m 9.50 m 4.40 m ker je bila raven predznanja preiskovan­ 25. + + + + 1.70 m 12.80 m 2.30 m cev zelo nizka. Žal so rezultati naše raz­ 26. + + + + 2.10 m 4.30 m 4.60 m iskave tako manj primerljivi z rezultati ostalih; 27. + + + -0 m 5.80 m 3.80 m 3. razlicnega ucinka uciteljev. V raziskavo so 28. + + + -0 m 6.60 m 2.20 m bili vkljuceni rezultati ucence po 16-ur­ 29. + + + + 0 m 25 m6.10 m nem zacetnem tecaju ucenja plavanja. 30. + + + + 3.10 m 25 m 23 m Ucenci so bili razdeljeni v 4 skupine, vsa­ko je pouceval drug ucitelj (plus dva po­ 31. + + + + 2 m 20 m 5.70 m mocnika v vsaki skupini). Vse skupine so 32. + + + + 2.75 m 25 m 25 m sicer sledile okvirnemu programu, ki pa 33. + + + -0 m 25 m 4.80 m se je na osnovi znanja in izkušenj ucitelja prilagajal glede na napredek ucencev. 34. + + + + 2.05 m 25 m 6.20 m Nekateri so morda dali vecji poudarek 35. + -+ -0 m7 m-eni testni nalogi, spet drugi pa drugi. 36. + + + + 0 m 25 m6.50 m 37. + + + + 1.30 m 8.05 m 2.90 m .Zakljucek 38. + + + + 2.80 m 7.20 m 3.40 m Glede na rezultate raziskave lahko zakljuci­ 39. + + + -0 m 17 m 4.85 m mo, da je bil predvidevan vrstni red testnih Legenda: N = naloga, U = ucenec, 1. = zaporedna številka ucenca, + = naloga je bila uspešno opra-nalog za ocenjevanje znanja in sposobno­vljena, - = naloga ni bila uspešno opravljena. sti neplavalcev relativno dobro postavljen 204 Tabela 2 th International Symposium on Biomechanics Teoreticni in dejanski vrstni red testnih nalog glede na njihovo težavnost (v oklepaju je ozna- and Medicine in Swimming (572–578). cen delež uspešnih ucencev pri posamezni nalogi) 9. Langendorfer, S. J. in Chaya, J. A. (2010). Using TESTNA NALOGA vrstni red a Scalogram to Identify an Appropriate In­structional Order for Swimming Items. In P.L. TEORETICNI DEJANSKI Kjendlie, R.K. Stallman in J. Cabri (Urd.), Proce- Potop glave (dve sekundi) 1. Gledanje pod vodo (petkrat) 2. Izdihovanje v vodo (petkrat) 3. Mrtvak v hrbtnem položaju (tri sekunde) 4. Drsenje v prsnem položaju (vsaj dva metra in pol) 5. »Plavanje žabe« (vsaj osem metrov) 6. Plavanje prsnega (vsaj osem metrov) 7. »Plavanje žabe« (petindvajset metrov) 8. Plavanje prsnega (petindvajset metrov) 9. 1. (92 %) 3. (72 %) 2. (90 %) 4. (49 %) 7. (13 %) 5. (46 %) 8. (5 %) 6. (23 %) 9. (3 %) edings of the XIth International Symposium for Biomechanics and Medicine in Swimming (pp. 333–336). Oslo: Norwegian School of Sport Science. 10. Laakso, B.W. in Stallman, R.K. (2011). The vali­dity of a 1000m distance test as a Predictor of Swimming competence. V: World confe­rence on drowning prevention. Vietnam. 11. Langendorfer, S. in Bruya, L. (1995). Aquatic Readiness: Developing Water Competence in Young Children. Champaign: Human Kineti­cs. glede na dejansko težavnost posameznih nalog. Izjema je le testna naloga drsenja. Izkazala se je za bistveno težjo, kot je bilo predvidevano. Zato predlagamo, da se: • znanje drsenja ne postavlja kot nujni pogoj za prehod iz prilagajanja na vodo na ucenje plavanja, • spremeni slovenska lestvica ocenjeva­nja znanja plavanja tako, da se z nalogo drsenja preverja znanje kasneje na višjih kvalitetnih ravneh. .Literatura 1. Bradley, S. M., Parker, H. E. in Blanksby, B. A. (1996). Learning front-crawl swimming by daily or weekly lesson schedules. Pediatric Exercise Science 8 (1), 27–36. 2. Erbaugh, S. J. (1978). Assessment of swim­ming performance of preschool children. Perceptual and Motor Skills 46 (3), 1179–1182. 3. Erbaugh, S. J. (1981). The developement of swimming skill of pre-school children over a one- and one-half year period. Doktorska di­sertacija. Madison: Univerza v Wisconsinu. 4. Harrod, L. D. in Langendorfer, J. S. (1990). A Scalogram Analysis of Item Order in the American Red Cross Beginner Swimmer Pro­gram. National Aquatics Journal, 6 (1), 10–16. 5. Junge, M., Blixt, T. in Stallman, R. (2011). Pro­gression in Teaching Beginning Swimming: Rank Order by Degree of Difficulty. In: Proce­edings of the Livesaving Fountation¢s. 6. Jurak, G. in Kovac, M. (1998). Morski konjicek. Ljubljana: Zavod za šport Slovenije. 7. Kapus, V., Štrumbelj, B., Kapus, J., Jurak, G., Šajber Pincolic, D., Bednarik, J., Vute, R., Cer­mak, V. in Kapus, M. (2002). Plavanje, ucenje. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 8. Kjendlie, P.L., Pedersen, T., Thoresen, T., Setlo, T., Moran, K. in Stallman, R.K. (2014). Exploring beliefs about swimming among children and caregivers: a qualitative analysis. In: XII­ 12. Stallman, R.K. (2011). A graded approach to a definition of "Can swim". V: World conference on drowning prevention. Vietnam. 13. Stallman, R.K. (2017). From Swimming Skill to Water Competence: A Paradigm Shift. International Journal of Aquatic Research and Education 10 (2). 14. Stallman, R.K., Major, J., Hemmer, S., in Haa­vaag, G. (2010). Movement economy in bre­aststroke swimming: A survival perspective. In P.L. Kjendlie, R.K. Stallman in J. Cabri (Urd.), Proceedings of the XIth International Symposi­um for Biomechanics and Medicine in Swim­ming (pp. 79–80). Oslo: Norwegian School of Sport Science. 15. Zhu, W. in Erbaugh, S. J. (1997). Assessing Change in Swimming Skills Using the Hierar­chical Linear Model. Measurement in Physical Education and Exercise Science 1 (3), 179–201. mag. Tadeja Moravec, prof. šp. vzg., Fakulteta za šport tadeja.moravec@gmail.com Jernej Kapus Ugotavljanje razvoja specificnih kompetenc za poucevanje plavanja pri praktikumu predmeta Plavanje 2 + 3 Izvlecek Cilj raziskave je bil ugotoviti razvoj speci­ficnih kompetenc za poucevanje plavanja pri praktikumu predmeta Plavanje 2 + 3. V raziskavi je sodelovalo enainpetdeset študentov, ki so se po pet stopenjski Li-kertovi lestvici opredeljevali do podanih kompetenc. Vprašalnik so izpolnili pet-krat. Prvic pred zacetkom praktikuma, zadnjic ob njegovem zakljucku, vmes pa takoj po vsakem ucnem nastopu. Po mnenju študentov so vecino specificnih kompetenc s praktikumom izboljšali, saj smo pri 16 od 19 ugotovili statisticno po­membne razlike v ocenah med testiranji. Glede na rezultate smo zakljucili, da s praktikumom uspešno razvijamo vecino specificnih kompetenc študentov za po-ucevanje plavanja. Za pomembnejši uci­nek za razvoj nekaterih pa je potrebno nekaj vec casa. Kljucne besede: praktikum, poucevanje plavanja, samorefleksija. Evaluation of the development of the specific competencies for teaching swimming throughout the practicum of swimming 2+3 course Abstract The aim of the study was to obtain the development of the specific competencies for teaching swimming throughout the practi­cum of Swimming 2+3 course at Faculty of Sport, University of Ljubljana. Fifty-one students volunteered to participate in the study. They evaluated 19 specific competencies five times i.e. pre- and post- practicum and after theirs teaching practical sessions during the practicum. The Likert scale with five scores was use for evaluation the specific competencies. Considering the results obtained by student¢s self-reflection, the majority of specific competencies (16 of 19) were improved through the practicum. It seemed that students needed more practice to improve the rest of them. Keywords: practicum, teaching swimming, self-reflection. 206 .Uvod V zadnjem casu se vse bolj uveljavlja pre­pricanje, da imajo ob uciteljevem znanju pomembno vlogo pri poucevanju tudi njegove kompetence. Pojem kompetenc/ kompetentnosti je sicer vecplasten in ima vec vsebinskih pomenov (Tul, 2016). Kot izredno kompleksen konstrukt je bil in je še predmet proucevanja razlicnih disciplin; vsaka je iz svojega zornega kota oblikovala definicijo, zaradi tega je možnih vec opre­delitev (Cvetek, 2004; Svetlik, 2006; Štefanc, 2006). Morda je za našo razumevanje naj­primernejša ta, da so kompetence skupek znanj, izkušenj in presoje, pri cemer je znanje nujna osnova za kompetence, izku­šnje vplivajo na nacin ravnanja z znanjem, presoja pa je pogoj za neodvisno upora­bo znanja (Weinert, 2001). Kompetence se na podrocju izobraževanja delijo še na splošne in na specificne (Key Competen­ces, 2002), pri cemer se slednje po Tuning metodologiji nanašajo na poucevanje po­sameznih predmetnih vsebin (González in Wagenaar, 2003). Specificna kompetenca je lahko torej ucinkovita uporaba znanja v prakticni situaciji (torej, ce ucitelj pozna te­orijo, še ni receno, da je kompetenten, ce tega ne zna udejanjiti) (Kovac, Starc, Strel in Jurak, 2005). Pri študiju na Fakulteti za šport študentje razvijajo in pridobijo splošne in specific­ne kompetence za poucevanje razlicnih športov. Poucevanje plavanja spoznajo pri dveh predmetih, kot sta Plavanje 1 z osno­vami reševanja iz vode in Plavanje 2 + 31. Plavanje 1 z osnovami reševanja iz vode je obvezni ali izbirni predmet v 1. letniku na vseh študijskih smereh. Njegov namen je, da študentje pridobijo temeljna teore­ticna in prakticna znanja ter kompetence za organizacijo in varno izvedbo tecajev zacetnega ucenja plavanja. Plavanje 2 + 3 je predmet, ki je sestavni del predmetnika magistrskega študija športne vzgoje. Vse­buje 15 ur predavanj in 30 prakticnih ur vaj v bazenu. Njegov namen je, da študentje pridobijo temeljna teoreticna in prakticna znanja ter kompetence za organizacijo in varno izvedbo tecajev nadaljevalnega uce­nja plavanja. Spoznajo torej: • metodicne postopke ucenja nadalje­valnih plavalnih tehnik, podvodnih obratov in šolskega štartnega skoka; 1Uradno gre za dva predmeta Plavanje 2 in Pla­vanje 3, ki pa sta pri izvedbi združena. Za clanek ta delitev ni pomembna, zato ju bomo imeno­vali kot enoten predmet Plavanje 2 + 3. • delovanje vaditelja in ucitelja plavanja v šolah in plavalnih društvih; • plavanje kot sredstvo za ohranjanje zdravega nacina življenja, za izboljšanje kakovosti življenja; • druge programe v vodi in programe prilagojenega ucenja plavanja; • možnosti vkljucevanja vsebin drugih šolskih predmetov. Vaje pri predmetu Plavanje 2 potekajo v obliki praktikuma, torej ucnih nastopov kot eni izmed oblik prakticnega pedagoške­ga usposabljanja. Pet ali šest študentov je združenih v manjše skupine. Za vsako uro vaj se vnaprej doloci plavalnega ucitelja in ucence. Študent, ki je izbran za vlogo pla­valnega ucitelja, se na ucni nastop ustre­zno pripravi z izpolnitvijo ucne priprave. Delno izpolnjene ucne priprave so sicer del delovnega zvezka (Kapus, 2014). Pri tem si pomaga z ustrezno pisno literaturo in z ogledom posnetkov s spletnih strani (Kapus, Šajber in Štirn, 2013). Pri pripravi na ucni nastop mora upoštevati naslednja pri­porocila: • povezanost ciljev ure in izbranih vse-bin, • realizacijo posameznih ciljev ure, • vsebinsko pripravo, ki mora biti smisel­na in zgošcena, • primernost uvodnega ogrevanja, • ustreznost izbranih vaj v glavnem delu ure. Pomembno je nacin njihovega posredovanja, njihova izvirnost in koli-cina, • ucinkovitost sklepnega del ure. Tako pripravljen študent – plavalni ucitelj ucni nastop tudi izvede. Pri tem mora biti pozoren na: • smiselno uporabljeno in casovno ustre­zno razlago, • jasnost dajanja navodil, • demonstracijo pravilnega gibanja z uporabo gradiva s spletnih strani; s pomocjo prenosnega ali tablicnega racunalnika lahko neposredno pred uro ali med njo pokaže posnetke pravilne izvedbe vaj, • smiselno uporabo pripomockov in ucinkovito izrabo vadbenega prostora (bazenska plošcad, plavališce v baze-nu), • zagotavljanje aktivne varnosti. Ostali študentje v skupini na uri sodelujejo kot ucenci. V to vlogo jim ni težko vstopiti, saj je prakticno plavalno znanje, ki se jim posreduje (ucenje nadaljevalnih plavalnih tehnik podvodnih obratov in šolskih štar­tnih skokov), v veliki vecini popolnoma no-vo ali vsaj še gibalno neosvojeno. Pomem­ben del vsakega ucnega nastopa je tudi zakljucna analiza, ki jo skupaj pripravimo vsi, ki smo pri njem sodelovali. Pri tem se osredotocimo na priporocila za uspešno vodenje skupine pri ucenju plavanja. Zani­majo nas tudi ostala opažanja ter refleksija študenta – plavalnega ucitelja, kdaj se je pocutil samozavestno, kje je imel težave in kdaj bi lahko reagiral drugace … S po­mocjo zakljucne analize študent – plavalni ucitelj dobi dobre povratne informacije in osnovo za nadgradnjo svojega bodocega pedagoškega dela. Vsak študent pride v 30 urah praktikuma štirikrat ali petkrat v vlogo plavalnega ucitelja, pri cemer se njegova samostojnost pri pripravi in izvedbi ucne­ga nastopa postopno povecuje. Pri tem tudi narašca število elementov ucne ure, ki jih lahko upošteva, ter njegova kriticnost in refleksivnost. S praktikumom želimo torej spodbuditi razvoj specificnih kompetenc študentov za poucevanje plavanja in jih tako cim bolje pripraviti za uspešen pre-hod in delo v praksi. Z raziskavo smo želeli preveriti, kako uspešni smo pri tem. Cilj raz­iskave je torej bil ugotoviti razvoj specific­nih kompetenc za poucevanje plavanja pri praktikumu predmeta Plavanje 2 + 3. Gle­de na izkušnje menimo, da bodo študentje med praktikumom kompetence izboljšali. .Metode dela Preiskovanci V raziskavi je sodelovalo 51 (22 deklet in 29 fantov) študentov 1. letnika magistrske sto­pnje smeri športna vzgoja. Stari so bili 23 ± 1 leto. Vsi so bili vaditelji plavanja. 32 jih je že imelo izkušnje s poucevanjem plavanja, preostalih 19 pa ne. Pripomocki Na osnovi teoreticnega znanja (Kapus idr., 2002) in prakticnih izkušenj, je bil sestavljen vprašalnik iz 19 specificnih kompetenc, za katere menimo, da so pomembne za pou-cevanje plavanja: • Ko so ucenci v vodi, je moja razlaga kratka, glasna, jasna in razumljiva. 207 • Poznam razlicne dopolnilne in dodatne vaje za ucenje plavanja. • Razumem pomen uporabe dopolnilnih in dodatnih vaj za ucenje plavanja. • Prakticno znam prikazati razlicne do-polnilne in dodatne vaje za ucenje pla­vanja. • Med plavanjem ucencev jih znam opo­zoriti na napake. • Med plavanjem ucencev znam napake z glasnimi opozorili popravljati. • Ko ucni proces ne poteka, kot sem si za­mislil, znam spremeniti svoj pristop. • Za komuniciranje z ucenci znam upora­bljati razlicne neverbalne znake. • Preden zacnem z razlago ali prikazom, pocakam, da me vsi slišijo. • Vem in razumem, kako izgleda pravilna izvedba dolocene tehnike plavanja. • Na kopnem znam pokazati, kako izgle­da pravilno gibanje. • Vidim napake pri nepravilnem plavanju ucencev. • Pri delu v vrstah znam poveljevati z ja­snimi štartnimi povelji. • Poznam težino posamezne napake. • Pohvalim ucencevo pravilno izvedbo. • Po robu bazena se pomikam tako, da ucence dobro vidim. • Znam popravljati napake postopno od vecje k manjši. • Ucno uro vodim brez težav (suvereno!). Študentje so do teh kompetenc opredelili po 5 stopenjski Likertovi lestvici, pri cemer sta bili oceni 1 (»kompetenca zame ne dr­ži«) in ocena 5 (»kompetenca zame popol­noma drži«) skrajni meji razpona, ocene 2, 3 in 4 pa vmesne opredelitve. Študentje so vprašalnik izpolnili petkrat. Prvic pred zacetkom praktikuma (prvo testiranje v nadaljevanju oznaceno kot 1T), zadnjic pa ob njegovem zakljucku (koncno testiranje v nadaljevanju oznaceno kot 5T). Vmes so ga izpolnili takoj po vsakem ucnem nasto­pu. Vsak študent je bil v vlogi plavalnega ucitelja najmanj trikrat, približno vsake tri tedne med semestrom (vmesna testiranja v nadaljevanju oznacena kot 2T, 3T in 4T). Analiza podatkov Dobljene ocene so predstavljene kot arit­meticne sredine in standardni odkloni. Statisticno znacilne razlike v ocenah pri posamezni kompetenci med testiranji (1T, 2T, 3T, 4T in 5T) smo ugotavljali z analizo variance za ponovljene meritve. V kolikor je bila statisticno pomembna razlika potrje­na, smo z Bonferronijevim post hoc testom ugotavljali razlike med posameznimi pari testiranj. Hipoteze so sprejete ali zavrnje­ne na ravni 5 % statisticnega tveganja (p = 0,05). Podatke smo obdelali s statisticnim programom SPSS (verzija 15.0, SPSS Inc., Chicago, ZDA). .Rezultati in razprava Cilj raziskave je bil ugotoviti razvoj speci­ficnih kompetenc za poucevanje plavanja pri praktikumu predmeta Plavanje 2 + 3. Po mnenju študentov so vecino kompetenc s praktikumom izboljšali, saj smo pri 16 od 19 ugotovili statisticno pomembne razlike v ocenah med testiranji (analiza variance za ponovljena merjenja p = 0,01 ali p = 0,05). Dobljene rezultate smo razvrstili v tri sku-pine. V prvi skupini so kompetence (Grafi­koni 1, 2, 3, 4 in 5), pri katerih so se ocene enakomerno zviševale skozi praktikum. V drugi skupini (Tabela 1) so kompetence, pri katerih so se ocene najbolj spremenile na zacetku praktikuma (po prvem ucnem nastopu, torej pri 2T), kasneje pa ni bilo vec pomembnih sprememb. V tretji skupi­ni (Tabela 2) so kompetence, pri katerih se ocene med praktikumom niso statisticno pomembno spremenile. Grafikoni 1, 2, 3, 4 in 5 prikazujejo kompe­tence, pri katerih so se ocene statisticno pomembno razlikovale med testiranji in pri katerih je tudi naknadna analiza med posa­meznimi pari testiranj pokazala statisticno pomembne razlike (zvezdice oznacujejo statisticno pomembnost, bodisi p > 0,01 bodisi p > 0,05 med dvema testiranjema, dobljeno z Bonferronijev testom). Za prvo skupino kompetenc lahko trdimo, da so to tiste, na katere smo med praktikumom študente – plavalne ucitelje najbolj opo­zarjali. Prve štiri kompetence (»Ko so ucenci v vodi, je moja razlaga kratka, glasna, jasna in razumljiva.« (Grafikon 1), »Med plavanjem ucencev znam napake z glasnimi opozorili popravljati.« (Grafikon 2), »Za komuniciranje z ucenci znam uporabljati razlicne neverbal­ne znake.« (Grafikon 3) in »Pri delu v vrstah znam poveljevati z jasnimi štartnimi povelji.« (Grafikon 4)) se nanašajo na vodenje uce­ce skupine v vodi. To vodenje mora biti drugacno, kot je sicer na kopnem, kjer so ucenci suhi. Vadba v vodi mora potekati di­namicno (Kapus idr., 2002), tako da: • ucitelj opravi temeljito razlago v uvo­dnem delu, ko so ucenci še suhi. Ko so mokri, bodisi v vodi bodisi še na kopnem, jo zmanjša na minimum, da ucence ohranja ogrete in zbrane; • v vodi ne sme biti predolgega in prepo­gostega mirovanja. Ce je tega prevec, se ucenci ohladijo, kar zmanjša njihovo pozornost in osredotocenost na delo ter poveca možnost prehlada; • ucitelj odlocno in glasno poveljuje. To mu omogoci dober pregled nad skupi-no, hkrati pa ucencu dá zaupanje, da se lahko bolj sprošceno, brez strahu pred naletom odrine od stene in zacne s pla­vanjem; • je cim manj zaustavljanj ucenca med plavanjem. Ucenci obicajno plavajo v koloni in ob nepricakovanih zaustavlja­njih lahko pride do naleta. Ucitelj naj ucence med plavanjem opozarja na napake z glasnimi, kratkimi opozorili in gestami. Zadnja kompetenca iz te skupine, pozna­vanje težine napak (Grafikon 5), je bila med vsemi kompetencami že pri prvem testi­ranju pred praktikumom najslabše oce­njena in tako kljub statisticno pomemb­nem napredku tudi na koncu. Za razvoj te kompetence (na raven ostalih) je verjetno potrebno biti nekoliko vec casa v vlogi uci­telja, zagotovo vec kot 3 ali 4 ure, kot je to pri praktikumu. Študentom v pomoc smo oblikovali tudi spletno stran z napakami in z vajami za njihovo odpravljanje, v bli­žnji prihodnosti pa bomo dodali še njiho­ve težine (Stibilj, 2016). Ob tem pa želimo dodati, da pri poucevanju neplavalcev ali plavalnih zacetnikov ne smemo biti prevec osredotoceni na njihove napake v plavanju. Cilj ucenja plavanja mora biti sprošceno in varno gibanje v vodi. Ni nujno, da je tako le tehnicno pravilno plavanje. Ucenec se mo-ra pri ucenju sprostiti in se v vodi zabavati. Tabela 1 prikazuje kompetence, pri kate­rih so se ocene statisticno pomembno razlikovale med testiranji in pri katerih je naknadna analiza med posameznimi pari testiranj pokazala statisticno pomembne razlike le med prvim in preostalimi testi­ranji (zvezdice oznacujejo statisticno po­membnost, bodisi p = 0,01 bodisi p = 0,05 med dvema testiranjema, dobljeno z Bon­ferronijev testom). Za drugo skupino kompetenc, ki smo jih analizirali v raziskavi, je znacilno, da je bila najvecja razlika med ocenami med prvi-mi in preostalimi testiranji (Tabela 1). To pomeni, da so študentje te kompetence Grafikon 1. Ocene kompetence »Ko so ucenci v vodi, je moja razla-Grafikon 2. Ocene kompetence »Med plavanjem ucencev znam ga kratka, glasna, jasna in razumljiva.« pri posameznih testiranjih. napake z glasnimi opozorili popravljati.« pri posameznih testira­Statisticno pomembna razlika v ocenah med testiranjema ** - p njih. Statisticno pomembna razlika v ocenah med testiranjema ** = 0,01. - p = 0,01, * - p = 0,05. Grafikon 5. Ocene kompetence »Poznam težino posamezne na­pake.« pri posameznih testiranjih. Statisticno pomembna razlika v ocenah med testiranjema ** - p = 0,01, * - p = 0,05. Tabela 1 Kompetence, pri katerih so se ocene med testiranji statisticno pomembno razlikovale in pri katerih je naknadna analiza med posameznimi pari testiranj pokazala statisticno pomembne razlike le med prvim in preostalimi testiranji TESTIRANJA Statisticna pomemb­ Statisticna pomembnost razlik med posameznimi pari testiranj KOMPETENCA nost razlik 1T 2T 3T 4T 5T med testi­ 1T vs 2T 1T vs 3T 1T vs 4T 1T vs 5T ranji Poznam razlicne dopolnilne in do-datne vaje za ucenje plavanja. 3,2 (0,8) 3,7 (0,8) 3,7 (0,7) 3,7 (0,8) 3,7 (0,7) ** * ** ** * Razumem pomen uporabe do- polnilnih in dodatnih vaj za ucenje 4 (0,8) 4,3 (0,6) 4,3 (0,6) 4,2 (0,7) 4 (0,7) * plavanja. Prakticno znam prikazati razlicne dopolnilne in dodatne vaje za uce­ 3,5 (1) 4,2 (0,7) 4,1 (0,7) 4,1 (0,8) 4 (0,6) ** ** ** ** ** nje plavanja. Vem in razumem, kako izgleda pravilna izvedba dolocene plavalne 3,8 (0,8) 4,3 (0,6) 4,2 (0,6) 4,2 (0,7) 4,4 (0,6) ** ** * ** tehnike. Na kopnem znam pokazati, kako izgleda pravilno gibanje. 3,8 (0,8) 4,2 (0,7) 3,9 (0,8) 4,1 (0,7) 4,2 (0,6) ** * Vidim napake pri nepravilnem plavanju ucencev. 3,6 (0,8) 3,8 (0,7) 3,8 (0,7) 4 (0,7) 3,9 (0,6) ** * * Po robu bazena se pomikam tako, da ucence dobro vidim. 4,3 (0,8) 4,6 (0,6) 4,5 (0,7) 4,5 (0,7) 4,7 (0,5) * * ** Znam popravljati napake postopno od vecje k manjši. 3,2 (0,8) 3,5 (0,6) 3,5 (0,7) 3,5 (0,7) 3,6 (0,6 ** * Ko ucni proces ne poteka, kot sem si zamislil, znam spremeniti svoj 3,3 (1,1) 3,8 (1) 3,8 (1) 3,9 (0,8) 4,1 (0,7) ** * ** pristop Pri pripravi na uro imam težave. 2,9 (1) 2,2 (0,9) 2,2 (1) 2,3 (1,2) 2,2 (0,8) ** ** ** ** Ucno uro vodim brez težav (suve­reno!). 3,2 (1) 4 (0,8) 4 (0,8) 4,3 (0,7) 4,2 (0,8) ** ** ** ** ** 1T – prvo testiranje, 2T – drugo testiranje, 3T – tretje testiranje, 4T – cetrto testiranje, 5T – peto testiranje. Statisticno pomembna razlika v ocenah ** - p = 0,01, * - p = 0,05. Tabela 2 Kompetence, pri katerih se ocene niso statisticno pomembno razlikovale med testiranji TESTIRANJA KOMPETENCA 1T 2T 3T 4T 5T Pohvalim ucencevo pravilno izvedbo. 4,6 (0,6) 4,7 (0,5) 4,7 (0,5) 4,7 (0,6) 4,8 (0,4) Predno zacnem z razlago ali prikazom pocakam, da me vsi slišijo. 4,3 (0,7) 4,6 (0,6) 4,5 (0,7) 4,5 (0,7) 4,6 (0,7) Med plavanjem ucencev jih znam opozoriti na napake. 3,6 (0,9) 3,7 (0,7) 3,8 (0,7) 3,9 (0,8) 4 (0,7) 1T – prvo testiranje, 2T – drugo testiranje, 3T – tretje testiranje, 4T – cetrto testiranje, 5T – peto testiranje. pred praktikumom ocenili slabše, takoj po vanja.«, »Prakticno znam prikazati razlic­ • znacilne tudi za poucevanje športnih prvem ucnem nastopu (2. testiranje) pa že ne dopolnilne in dodatne vaje za ucenje gibanj na kopnem (»Ko ucni proces ne bistveno bolje. To so kompetence, ki so: • jih vsaj teoreticno že spoznali pri pred­metu Plavanje 1 z osnovami reševanja iz vode v prvem letniku (»Poznam razlic­ne dopolnilne in dodatne vaje za ucenje plavanja.«, »Vem in razumem, kako izgle­da pravilna izvedba dolocene tehnike pla­vanja.«, »Na kopnem znam pokazati, kako izgleda pravilno gibanje.«, »Vidim napake pri nepravilnem plavanju ucencev.«, »Po robu bazena se pomikam tako, da ucence poteka, kot sem si zamislil, znam spre­meniti svoj pristop.«, »Pri pripravi na uro imam težave.«. in »Ucno uro vodim brez težav (suvereno!).«). Zato so o njih verje­tno slišali že pri drugih študijskih pred­ plavanja.«, »Razumem pomen uporabe dobro vidim.« in »Znam popravljati napa­ metih ali pa imajo izkušnje iz samostoj­ dopolnilnih in dodatnih vaj za ucenje pla­ ke postopno od vecje k manjši.«), nega vodenja tovrstnih vadb. Pri kompetencah iz te skupine je torej oci­tno, da so jih študentje pred praktikumom že poznali, vendar si jih niso še predstavljali pri poucevanju plavanja. S prvim ucnim na­stopom pri praktikumu pa jih po njihovem mnenju uspešno preizkusili in udejanjili še pri tem. Tabela 2 prikazuje kompetence, pri kate­rih se ocene niso statisticno pomembno razlikovale med testiranji (analiza variance za ponovljena merjenja p > 0,05). Pri tretji skupini kompetenc se ocene med testiranji niso statisticno pomembno razlikovale, bo­disi zato, ker so že na zacetku bile ocenjen z visoko oceno, bodisi zato, ker zahtevajo vec prakticnih izkušenj (Tabela 2). Med pr-vimi sta pricakovano kompetenci »Pohva­lim ucencevo pravilno izvedbo.«, »Predno zacnem z razlago ali prikazom pocakam, da me vsi slišijo.«, ki sta splošni in se pogosto poudarjata tudi pri drugih študijskih pred­metih in sta zato študentom v cetrtem letu študija na fakulteti že blizu. Tretja kompe­tenca v tej skupini (»Med plavanjem ucencev jih znam opozoriti na napake.«), ki je bila tudi med najnižje ocenjenimi, pa je povezana z uciteljevo gestikulacijo in izbiro primerne­ga trenutka med samim plavanjem. To sta vešcini, ki zahtevata nekoliko vec prakticnih izkušenj s poucevanjem plavanja. .Zakljucek Pri praktikumu predmeta Plavanje 2 + 3 gre za povezavo med teorijo in prakso, za uce­nje prakticnih vešcin poucevanja plavanja, kot tudi za ucenje z izkušnjo, refleksijo o la-stnih ravnanjih ter ravnanju drugih (Stopar, 2007). S tem želimo spodbuditi razvoj spe­cificnih kompetenc študentov za pouceva­nje plavanja in jih tako cim bolje pripraviti za uspešen prehod in delo v praksi. Vpraša­nje je, koliko smo pri tem uspešni. Glede na dobljene rezultate raziskave lahko odgo­vorimo, da smo. Rezultati so namrec poka­zali, da s praktikumom uspešno razvijamo vecino specificnih kompetenc študentov za poucevanje plavanja. Za pomembnejši ucinek za razvoj nekaterih pa je potrebno nekaj vec casa. Vendar je to odgovor le iz enega zornega kota. V raziskavi smo na­mrec zbirali podatke le s pomocjo samo­refleksije študentov. Študentje so torej su­bjektivno ocenjevali, kako kompetentno je bilo njihovo poucevanje. V bodoce bi bilo smiselno to ocenjevati še vidika strokovne­ga opazovalca, torej ucitelja, mentorja, ki bi jih spremljal med ucnimi nastopi in tudi kasneje pri delu v praksi. .Viri 1. Cvetek, S. (2004). Kompetence v poucevanju in izobraževanju uciteljev. Sodobna pedago­gika, 55 (121), 144–160. 2. González, J. in Wagenaar, R. (ur.) (2003). Tu­ning educational structures in Europe. Final Report, Phase One. Bilbao, Spain: University of Deusto. 3. Kapus, J., Šajber, D. in Štirn, I. (2013). Nadalje­valno ucenje plavanja. Pridobljeno iz http:// eucenje.fakultetazasport.si/plavanje2.php 4. Kapus, J. (2014). Plavalni zvezek. Delovni zvezek predmetov Plavanje 2 in Plavanje 3. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 5. Kapus, V., Štrumbelj, B., Kapus, J., Jurak, G., Šajber-Pincolic, D., Bednarik, J., Vute, R., Cer­mak, V. in Kapus, M. (2002). Plavanje, Ucenje. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 6. Key Competencies (2002). Survey 5. Brussel­les: Eurydice. 7. Kovac, M., Starc, G., Strel, J. in Jurak, G. (2005). Kompetence uciteljev športne vzgoje in štu­dentov Fakultete za šport. Šport, 53 (3), 2–7. 8. Svetlik, I. (2006). O kompetencah. Vzgoja in izobraževanje, 37 (1), 4–12. 9. Stibilj, J. (2016). Ovrednotenje napak pri pla­valnih tehnikah. Magistrska naloga. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 10. Stopar, M.L. (2007). Prakticno pedagoško usposabljanje: specialna in rehabilitacijska pedagogika. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. 11. Štefanc, D. (2006). Koncept kompetence v izobraževanju: definicije, pristopi, dileme. Sodobna pedagogika, 57 (5), 66–85. 12. Tul, M. (2016). Primerjava kompetentnosti uciteljev športne vzgoje iz Slovenije in severno­vzhodne Italije (Doktorska disertacija). Univer­za v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. 13. Weinert, F.E. (2001). Concept of Competence: A Conceptual Clarification. V L.H. Salganik in D.S. Rychen (ur.), Defining and Selecting Key Competencies (str. 45–65). Seattle: Hogrefe in Huber Publishers. doc. dr. Jernej Kapus Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Katedra za individualne športe Gortanova 22, 1000 Ljubljana nejc.kapus@fsp.uni-lj.si Jožef Križaj, Mojca Doupona Topic Šolska izobrazba vrhunskih nogometašev kot kulturni kapital Izvlecek Glavni namen pricujoce študije je bil ugotoviti znacilnosti izobrazbe vrhunskih reprezentanc­nih nogometašev (N = 184) in jo primerjati z izo­brazbo njihovih staršev. Bourdieu (1983) definira pridobljeno stopnjo izobrazbe posamezne ose-be kot "institucionalizirani kulturni kapital". Tako razlaga kulturni kapital kot z izobraževanjem in okoljem pridobljeno znanje, ki oblikuje razredne razlike med posamezniki. Na vzorcu 184 tako bivših kot aktivnih slovenskih reprezentancnih nogometašev smo s pomocjo prirejenega vpra­šalnika za aktivne športnike (AS-01) po avtorici Doupona Topic (2005) preucili doseženo sto­pnjo izobrazbe reprezentancnih nogometašev ter njihovih staršev. Za ugotavljanje razlik med nogometaši in njihovimi starši smo uporabili neparametricni Mann-Whitneyjev test. Rezultati deskriptivne statistike kažejo, da je vecina no-gometašev (61,0 %) dosegla srednjo šolsko izo­brazbo. Visoko šolo je dokoncalo v celoti samo 5,6 % nogometašev. Zdi se, da je pridobivanje terciarne izobrazbe za vrhunske nogometaše v obdobju, ko se vecinoma ukvarjajo le s športom, zelo zahtevno. Kljucne besede: izobrazba, dvojna kariera, nogomet. School education of top-level football players as cultural capital Abstract The main purpose of this study was to determine the characteristics of the education in top-level football players (N = 184) and to compare it with the education of their parents. Bourdieu (1983) defines the acquired level of individuals’ education as "institution­alized cultural capital" in terms of a formal recognition or credential that certifies specific qualifications. According to Bourdieu social class differences between individuals occur through distinct levels of acquired education and knowledge. By using the adapted questionnaire for active athletes (AS-01, Doupona Topic, 2005), we examined the achieved level of education in 184 both former and active Slovenian national football players as well as the achieved education level of their parents. Non-parametric Mann-Whitney test was used to determine the differences in education level between football players and their parents. The results of descriptive statistics show that most of the football players (61.0%) achieved high school education level. Only 5.6% of the football players completed a university degree. It seems that acquiring tertiary education level in a time period when football players mostly deal with sports is a very demanding task. Keywords: education, dual career, football. .Uvod Vrhunski športniki med športno kariero vložijo veliko casa in napora v treninge in tekmovanja. Istocasno se mnogi vrhunski športniki soocajo s problemom usklajeva­nja športne aktivnosti in šolanja. Potrebna izobrazba naj bi po koncu športne kariere omogocala športniku zacetek druge po­klicne poti (Juraga in Doupona Topic, 2004; Lupo idr., 2012). Le redkim športnikom uspe zaslužiti dovolj denarja za njihovo financno neodvisnost tudi za obdobje po koncani karieri. Zato je pomembno, da se vrhunski športniki šolajo med športno kariero in tu­di dosežejo doloceno stopnjo izobrazbe. V Sloveniji se najvec ukrepov za pomoc vr­hunskim športnikom v casu šolanja izvaja na ravni osnovnošolskega in srednješol­skega izobraževanja (Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji, 2017). V tem procesu so še posebej dobro organizirane nekatere srednje šole z gimnazijskim pro-gramom, saj ponujajo svojim dijakom špor­tnikom vkljucitev v športne oddelke. Glavni cilj teh športnih oddelkov je prilagoditev šolskega urnika zaradi športne odsotnosti dijaka. Po ugotovitvah Cecic Erpic (2002) dosegajo slovenski športniki najpogosteje srednješolsko izobrazbo (65 %). Na terciarni, univerzitetni izobraževalni ravni v Sloveniji nimamo sistematicno urejene zakonodaje o prilagajanju študija vrhunskim športni­kom. Slovenske univerze so javne avtono­mne ustanove, ki dolocajo v tem primeru študijski režim same (Lupo idr., 2012; Capra-nica idr., 2015). Vsekakor imajo športniki, ki se odlocijo za študij na univerzi, možnost uveljavljanja statusa športnika, ki jim med študijem omogoca dolocene ugodnosti (Jurak, Kovac in Strel, 2005). Ravno teorija francoskega sociologa Pierra Bourdieuja (1983, 1984, 2002) o kulturnem kapitalu (znanju) in habitusu (sistemu ponotra­njenih nagnjenj in okusov) ponuja veliko teoreticnih vidikov za znanstveno, sociolo­ško preucevanje izobrazbe posameznega športnika oz. v našem primeru vrhunskega nogometaša. Bourdieu (1979) meni, da telo ni naravna stvar, temvec je telo tudi proi­zvod družbe in njenih pogojev, ki se jih ne da razložiti brez pojmov vzgoje, izobrazbe, socialnih norm in zgodovine. Bourdieu opredeli to vsebino s pojmom moci in z razvršcanjem ljudi v razlicne druž­bene razrede (Moldenhauer, 2010). Bourdi­eu (1983) vidi kulturni kapital kot z izobra­ževanjem in okoljem pridobljeno znanje, ki oblikuje razredne razlike med posamezniki. Zdi se, da okolica, v kateri športnik odrašca in živi, vpliva na razvoj posameznikove akademske in športne kariere. Po Bourdie­uju (1983) je mogoce razložiti strukturo in funkcije našega družbenega sveta le, ce se pojem kapitala ne interpretira samo v go-spodarskem pomenu, ampak ce se pojem opredeli v vseh njegovih oblikah. Bourdieu (1983) deli kulturni kapital v tri vrste: – "utelešeni kulturni kapital": to je kapital, ki je vezan na telo posameznika, kot npr. izobrazba, znanje, vedenje, nacin razmišljanja o cem. Ta del kulturnega kapitala naj bi posameznik pridobil skozi socializacijo, ucne in izobraže­valne procese, in sicer znotraj ali izven družinskega ter šolskega okolja (Bour­dieu, 1984); – "institucionalizirani kulturni kapital": ta kapital opredeli Bourdieu kot prido­bljene akademske nazive/spricevala/ certifikate na podlagi dosežene izo­brazbe posameznika. Ovrednote­nje dolocenega znanja skozi šolski ali akademski naziv je postopek, ki omo­goca razlikovati med samoukom in osebo, ki je kvalifikacijo pridobila skozi institucionalizirano izobraževanje; – kot "objektivirani kulturni kapital" opi­suje imetje knjig, clankov, umetniških izdelkov, tiskalnega stroja itd. Socialni status v družbi se doseže s kapita­lom, poreklo posameznika je odlocilno za pridobitev vseh treh vrst kapitala. V vsakem primeru te tri vrste kapitala dolocajo, kam se posameznik uvrsti v družbi (Eder, 1989). Omenjeni status oblikuje po Bourdieuju dolocen "habitus" posameznika, ki ga lah­ko razumemo kot specificen vzorec razmi­šljanja in obnašanja posameznika v slojnih klasifikacijah. Bourdieu (2002) opredeli habitus kot "sistem trajnih in prenosljivih dispozicij" posameznika, ki je "zgodovinski izdelek individualne in kolektivne prakse" v smislu minulih izkušenj. Bourdieu (1983) mocno poudarja vpliv kulturnega kapitala in mu pripisuje osrednjo težišce v primerja-vi z drugimi oblikami kapitala. V tem smislu opisuje Bourdieu kulturni kapital kot "vis insita" (moc) in "lex insita" (zakon) družbe. Tako pojasnjuje Bourdieu (2002) družbeno strukturo z obnašanjem/vedenjem posa­mezne osebe, ki si je obnašanje/vedenje pridobila skozi okolje, v katerem živi. Poleg ekonomskega in socialnega kapitala naj bi imel prevladujoci razred najobsežnejši kulturni kapital. Družbena struktura (višji, srednji in nižji socialni sloj) naj bi nastala zaradi razlik v razpolaganju s kulturnim ka­pitalom (Bourdieu, 1983). Kot že omenjeno, definira Bourdieu (1983) utelešeni kulturni kapital kot kapital, vezan na telo posame­znika (splošno znanje in izkušnje ter šolska izobrazba). Ta kapital lahko razumemo na eni strani kot primarni, pridobljen skozi dru­žino, in na drugi strani kot sekundarni, pri­dobljen skozi izobraževalni proces, kapital posameznika. Skozi primarno socializacijo (družina in vzorci) pridobi oseba kulturne kompetence, ki lahko pozitivno vplivajo na uspeh izobrazbe in s tem na uspeh poklic­ne kariere. Splošno gledano, naj bi bila so-ciološka teorija razlaga družbenih pojavov. V znanstvenem svetu pa obstajajo teorije, ki pojasnjujejo dolocene pojave, a se jih ne da jasno preveriti v družbeni realnosti. Ve-mo, da je nemogoce smiselno pojasnjevati družbeno realnost v celoti, razložiti je mo­goce samo posamezne izseke te realnosti. Glede na to, da Bourdieu (1983) razlaga razredno teorijo s pomocjo habitusa in kulturnega kapitala, se zdi smiselno prou-cevanje izobrazbe in poklica vrhunskih no-gometašev in njihovih staršev v smislu in-stitucionaliziranega kulturnega kapitala. Z ugotavljanjem sociološkega ozadja družin­skega in šolskega podrocja posameznega vrhunskega nogometaša želimo pridobiti pomembne podatke, ki bodo lahko pripo­mogli k lažjemu razumevanju izobraževal­ne oz. akademske kariere nogometaša. V skladu z raziskovalnim predmetom tega dela smo postavili naslednje glavne cilje: 1. Analizirati in opisati znacilnosti izobraže­vanja slovenskih reprezentancnih nogo­metašev. 2. Ugotoviti znacilnosti primarne družine reprezentancnega nogometaša z vidika družbenega položaja. 3. Ugotoviti stopnjo izobrazbe in poklic staršev ter ju primeriti s stopnjo izobraz-be in poklicem reprezentancnega nogo­metaša. .Metode Merjenci in opis meritev V raziskavi smo obravnavali slovenske re­prezentancne nogometaše, ki so od leta 2000 do leta 2012 po podatkih Nogome­tne zveze Slovenije (NZS) nastopali v eni od naslednjih starostnih kategorij repre­zentanc Slovenije: U 16 (16 let in mlajši), U 17 (17 let in mlajši), U 18 (18 let in mlajši), U 19 (19 let in mlajši), U 20 (20 let in mlajši), U 21 (21 let in mlajši) in clanski reprezentanci. Celotna populacija nastopajocih igralcev v tem casovnem obdobju je zajemala 565 oseb. Skupaj je na vprašalnik odgovorilo 184 nogometašev (odziv = 32,56 %). Mer-jenci so v povprecju potrebovali 15 minut za izpolnjevanje anketnega vprašalnika. Sodelovanje nogometašev pri anketi je bilo prostovoljno. Vsi pridobljeni osebni podatki nogometašev so ostali anonimni. Zbiranje podatkov je bilo izvedeno v skla­du z zahtevami Zakona o varovanju oseb­nih podatkov. Operacionalizacija družinskih in šolskih dejavnikov Kot razlaga Bourdieu (1983), je na telo ve­zan kulturni kapital posameznika (utele­šeni kulturni kapital) v procesu socializa­cije primarno pridobljen skozi družino oz. podporo družine in sekundarno pridobljen skozi šolo. Tako sloni operacionalizacija dimenzije družinskega in šolskega "institu­cionaliziranega in utelešenega kulturnega kapitala" na obstojecem vprašalniku za ak­tivne športnike (AS-01) po avtorici Doupo­na Topic (2005) in lastnih predvidevanj, ki uporabljajo podoben merilni postopek kot avtorji Rössel in Beckert-Zieglschmid (2002) ter Jungbauer-Gans (2004). Za raziskovanje institucionaliziranega in utelešenega kulturnega kapitala družinske dimenzije smo se odlocili uporabiti spre­menljivke, ki merijo dejanja v preteklosti. S tem pristopom poskušamo zagotoviti bolj zanesljive, veljavne oz. tudi objektivne odgovore merjencev (Ferligoj, Leskovšek in Kogovšek, 1995). Socialni sloj primarne družine nogometaša oz. družbeno, hie­rarhicno klasifikacijo družine (Doupona Topic, 2010) smo v vprašalniku ugotavljali z lastno navedbo nogometaša o ravni sloja primarne družine. Poglobili smo naved­bo nogometaša o sloju primarne družine z naslednjimi spremenljivkami oziroma s merjencev na ordinalnem merskem nivoju, smo za ugotovitev razlik izobrazbe med nogometaši in matere ter oceta uporabili neparametricni Mann-Whitneyjev test. Pri tem smo upoštevali vrednosti p < 0,05 kot statisticno znacilno vrednost (Hoffmann in Orthmann, 2009). .Rezultati in razprava Sociodemografske znacilnosti nogometašev Nogometaši (N = 184) so bili stari med 18 in 46 let (M ± SD = 25,61 ± 6,39; Me = 24). Vsi nogometaši so državljani Republike Slo- Tabela 1 venije. Poleg slovenskega državljanstva je imelo 6 nogometašev tudi državljanstvo druge države; dva nogometaša sta imela bosansko državljanstvo, dva nogometa­ša hrvaško državljanstvo, en nogometaš francosko in en italijansko državljanstvo. V fazi izvajanja ankete je bilo 57 nogome­tašev (31 %) samskih, 35 nogometašev (19 %) porocenih, 86 nogometašev (46,7 %) v partnerski zvezi in 5 nogometašev (2,7 %) locenih. V Tabeli 1 je prikazana frekvencna poraz­delitev odgovorov na vprašanja, iz katere regije Slovenije prihaja primarna družina udeležencev raziskave. 29,9 % nogome­tašev prihaja iz Osrednjeslovenske regije, Opis osnovnih podatkov primarne družine merjencev Spremenljivka Razvrstitev spremenljivke Tocke Absolutna frekvenca (N) Relativna frekvenca (%) Pomurska - 8 4,3 Podravska - 19 10,3 Koroška - 5 2,7 Savinjska - 20 10,9 Zasavska - 5 2,7 (1) Regija primarne družine Jugovzhodna Osrednjeslovenska -- 10 55 5,4 29,9 Gorenjska - 16 8,7 Notranjska - 5 2,7 Goriška - 22 12,0 Obalno-kraška - 19 10,3 Skupno 184 100,0 Višji sloj 3 (2) Sloj primarne družine Srednji sloj 2 (Me = 2) Nižji sloj 1 Skupno 8 4,4 154 84,2 21 11,5 183 100,0 podatki institucionaliziranega znacaja, kot 2-clanska družina - 2 1,1 so: stopnja izobrazbe mame; stopnja izo­brazbe oceta; poklic mame; poklic oceta; brezposelnost mame; brezposelnost oceta; bivalna situacija primarne družine; število clanov primarne družine. Šolske in poklic­ne dejavnike nogometaša institucionalizi­ranega znacaja smo preverjali s stopnjo iz- (3) Število clanov primar­ne družine 3-clanska družina 4-clanska družina 5-clanska družina 6-clanska družina 7-clanska družina ----- 24 124 28 5 1 13,0 67,4 15,2 2,7 0,5 obrazbe nogometaša ter uspehom šolanja Skupno 184 100,0 nogometaša. Vprašanja smo postavili tudi glede stopnje poklica nogometaša. Metode obdelave podatkov Podatki so bili obdelani s statisticnim pake-tom SPSS 21 (Statistical Package for social Sci­ences, Inc., Chicago IL) in ustrezno razvršce­ni ter opisani z metodami deskriptivne oz. opisne statistike. Ker so pridobljeni podatki Lastna hiša 4 79 42,9 (4) Bivalna situacija pri­marne družine (Me = 3) Lastno stanovanje Najeta hiša 3 2 91 4 49,5 2,2 Najeto stanovanje 1 10 5,4 Skupno 184 100,0 Legenda. Številka spremenljivke v oklepaju, razvrstitev in operacionalizacija spremenljivke (tocke) ter prikaz mediane (središcnice) tock (Me), statisticni prikaz odgovorov merjencev: Absolutna frekvenca odgovorov (N), relativna frekvenca odgovorov v odstotkih (%). sledi ji Goriška regija z 12,0 %. Iz Savinjske Tabela 2 regije izhaja 10,9 % primarnih družin, sledi-Opis stopnje izobrazbe, poklica in brezposelnosti staršev ta Obalno-kraška in Podravska regija z 10,3 %. Najmanj primarnih družin nogometašev izhaja iz Zasavske (2,7 %) in Notranjske re-gije (2,7 %). Nogometaši (84,2 %) subjektivno menijo, da sodi njihova primarna družina v srednji družbeni razred. Do podobnih rezultatov je prišla tudi Doupona Topic (2005) na vzorcu slovenskih vrhunskih športnikov razlicnih panog. Ugotovila je, da vidi 88,2 % vrhunskih športnikov primarno druži-no v srednjem sloju. Vecina nogometašev (67,4 %) izhaja iz 4-clanske družine. (Tabela 1). Najvec nogometašev (49,5 %) je živelo s primarno družino v lastnem stanovanju; 42,9 % nogometašev je s primarno družino živelo v lastni hiši (Tabela 1). Znacilnosti primarne družine Za popolno sliko o doseganju stopnje družbenega položaja primarne družine nogometaša lahko sklepamo po stopnji izobrazbe staršev, stopnji poklica matere in oceta, brezposelnosti staršev ter bivalnih razmerah primarne družine. Kot kažejo rezultati (Tabela 2), nogometaši najveckrat navedejo srednješolsko izobraz­bo kot najvišjo doseženo stopnjo izobraz­bo staršev. Prevladujoci poklic ocetov nogometašev je obrtni poklic s 67,4 %. Kar 19,1 % ocetov no-gometašev je brez poklica. Poklic srednje­ga razreda ima 7,9 % ocetov, 5,6 % ocetov Absolutna Spremenljivka Razvrstitev spremenljivke Tocke frekvenca (N) Relativna frekvenca (%) Doktorat znanosti 8 0 0,0 Magisterij znanosti, spec. 7 8 2,3 Visoka šola 6 38 7,5 (5) Najvišja Višja šola 5 22 19,5 stopnja Srednja šola 4 55 izobrazbe 31,6 Poklicna šola 3 34 matere (Me = 4) 12,6 Osnovna šola 2 13 21,8 Brez formalne izobrazbe 1 4 4,6 Skupno 174 100,0 Doktorat znanosti 8 1 0,6 Magisterij znanosti, spec. 7 5 2,9 Visoka šola 6 19 11,0 (6) Najvišja Višja šola 5 19 11,0 stopnja Srednja šola 4 68 izobrazbe oceta 39,3 Poklicna šola 3 50 (Me = 4) 28,9 Osnovna šola 2 10 5,8 Brez formalne izobrazbe 1 1 0,6 Skupno 173 100,0 Poklic visokega razreda z visoko šolsko izobrazbo 4 (7) Poklicni Poklic srednjega razreda z višjo/ visoko šolsko izobrazbo 3 položaj matere (Me = 2) Obrtni poklic z nižjo šolsko izobrazbo 2 Brez poklica oz. poklicne izobrazbe 1 Skupno 9 47 78 43 177 5,1 26,6 44,1 24,3 100,0 pa ima poklic visokega razreda. Tudi mate-re udeležencev raziskave opravljajo v vecini Poklic visokega razreda z visoko šolsko izobrazbo 4 10 5,6 (44,1 %) obrtni poklic. Brez poklica je 24,3 % mater. Poklic srednjega razreda ima 26,6 % Poklic srednjega razreda z višjo/ visoko šolsko izobrazbo 3 14 7,9 mater in poklic visokega razreda v celoti 5,1 % mater udeležencev raziskave (Tabela 2). (8) Poklic položaj Obrtni poklic z nižjo šolsko oceta (Me = 2) izobrazbo 2 120 67,4 Brezposelnih je bilo dlje casa 11,8 % mater nogometašev; brezposelnih ocetov je bilo Brez poklica oz. poklicne izobrazbe 1 34 19,1 dlje casa le 4,4 %. Skupno 178 100,0 Po pregledu navedenih znacilnosti primar- Nikoli 3 141 79,2 ne družine in dejstvu, da je 92,4 % nogo­metašev s primarno družino živelo v lastni nepremicnini (Tabela 1), bi lahko potrdili (9) Brezposelnost Da, ampak manj kot leto dni matere (Me = 3) Da, dlje casa 2 1 16 21 9,0 11,8 lastno oceno nogometašev o pripadnosti Skupno 178 100,0 družine srednjemu sloju. Kar 84,2 % nogo­metašev je navedlo, da izhajajo iz družin srednjega sloja (Tabela 1). Pri ugotavljanju družbenega sloja družine bi bilo smiselno upoštevati še nekatere druge vidike, kot so dohodki staršev (to vprašanje smo nadomestili z vprašanjem o lastni nepremicnini primarne družine). Nikoli 3 152 84,4 (10) Brezposel­nost oceta (Me = 3) Da, ampak manj kot leto dni Da, dlje casa 2 1 20 8 11,1 4,4 Skupno 180 100,0 Legenda. Številka spremenljivke v oklepaju, razvrstitev in operacionalizacija spremenljivke (tocke) ter prikaz mediane (središcnice) tock (Me), statisticni prikaz odgovorov merjencev: absolutna frekvenca odgovorov (N), relativna frekvenca odgovorov v odstotkih (%). Vprašanju o zaslužkih smo se zaradi obcu-Tabela 3 tljivosti podrocja izognili. Splošne izkušnje Šolanje in poklic nogometaša, podpora šole pri raziskavah s profesionalnimi nogometa­ši namrec kažejo, da so vprašanja o denarju nezaželena. Znacilnosti šolanja nogome­ tašev Tabela 3 nam prikazuje odgovore nogome­tašev o nacinu šolanja in podpori šole med šolanjem. Predvsem nas je zanimal potek šolanja po koncanem obdobju obveznega izobraževanja. Vecinoma so se nogometa­ši (67,0 %) redno šolali. Redno, ampak dlje casa, se je šolalo 24,6 % nogometašev. Po obveznem obdobju šolanja se je šolalo le še 8,4 % nogometašev. Iz odgovorov nogo­metašev o šolskem uspehu (Tabela 3) ugo­tavljamo, da so nogometaši vecinoma kon-cali šolanje z dobrim uspehom (N = 110). Spremen-Absolutna Relativna fre- Razvrstitev spremenljivke Tocke ljivka frekvenca (N) kvenca (%) Reden 3 120 67,0 (25) Potek šolanja Reden, ampak dlje casa 2 44 24,6 nogometaša Nisem se šolal 1 15 8,4 (Me = 3) Skupno 179100,0 (26) Najviš­ja stopnja izobrazbe nogometaša (Me = 4) Doktorat znanosti Magisterij znanosti, spec. Visoka šola Višja šola Srednja šola Poklicna šola Osnovna šola Brez formalne izobrazbe Skupno 8 7 6 5 4 3 2 1 0 0,0 0 0,0 10 5,6 16 9,0 108 61,0 24 13,6 19 10,7 0 0,0 177100,0 Visoko šolo je dokoncalo v celoti samo 5,6 Odlicen 4 14 7,9 % nogometašev, višjo šolo pa 9,0 % nogo­metašev. Vecini nogometašev (61,0 %) je uspelo koncati srednjo šolo, medtem ko je poklicno šolo koncalo 13,6 % nogometa- Prav dober (27) Uspeh šo­lanja nogome-Dober taša (Me = 2) Zadosten 3 2 1 39 110 15 21,9 61,8 8,4 šev, osnovno šolo pa 10,7 % nogometašev Skupno 178 100,0 (Tabela 3). Do podobnih rezultatov je v svoji raziskavi prišla tudi Cecic Erpic (2002), ki ugotavlja, da imajo slovenski športniki v povprecju srednješolsko izobrazbo (65 %). Rezultati tudi kažejo, da se nogometaši v veliki meri niso odlocili za nadaljnje šolanje na višje­šolski ravni v casu aktivne kariere. Možni vzroki za to dejanje so številni. Motivacija posameznika (Lupo idr., 2012) lahko vpliva na nadaljnji razvoj dvojne kariere kot tudi velika casovna obremenitev športnika za­radi treningov in tekmovanja (López de Subijana, Barriopedro in Conde, 2015). Predvidevamo lahko, da zahteva profesio­nalni nogomet popolno predanost posa­meznika in ne dopušca casa za nadaljnje izobraževanje. Ocitno je dandanes v vrhun­skem nogometu težko usklajevati športno in terciarno šolsko kariero. Posebno pride do izraza težavno usklaje­vanje nogometa in šolanja v starosti od 19. leta naprej. Nogometaš v tem obdobju po­staja clanski igralec in je lahko s strani svo­jega nogometnega kluba že pogodbeno vezan in placan za igranje nogometa. Ugotovili smo, da je imelo 120 nogometa­šev status športnika Olimpijskega komiteja Slovenije (Kriteriji za pridobitev kategoriza­cije, 2017). Od tega je 62 nogometašev (33,7 %) obiskovalo športni oddelek v osnovni Zelo velika podpora 5 25 14,0 Velika podpora 4 49 27,5 (28) Podpora Nekaj podpore 3 63 35,4 šole (Me = 3) Malo podpore 2 22 12,4 Zelo malo podpore 1 19 10,7 Skupno 178 100,0 Poklic visokega razreda z visoko šolsko izobrazbo 4 0 0,0 (30) Poklic Poklic srednjega razreda z višjo/ visoko šolsko izobrazbo 3 9 5,0 nogometaša* (Me = 1) Obrtni poklic z nižjo šolsko izobrazbo 2 63 35,0 Brez poklica oz. poklicne izo­brazbe 1 108 60,0 Skupno 180 100,0 Legenda. Številka spremenljivke v oklepaju, razvrstitev in operacionalizacija spremenljivke (tocke) ter prikaz mediane (središcnice) tock (Me), statisticni prikaz odgovorov merjencev: absolutna frekvenca odgovorov (N), relativna frekvenca odgovorov v odstotkih (%), *pri klasifikaciji poklicev nismo upo­števali poklicev brez formalnega šolskega izobraževalnega procesa. ali srednji šoli (Tabela 4), to pa predstavlja tnikov na šolskem in športnem podrocju v približno tretjino vseh merjencev. Zanima-smislu celostne vzgoje oz. dvojne kariere lo nas je tudi, kje so se nogometaši šolali. (Nacionalni program športa v Republiki Rezultati kažejo, da se jih je najvec šolalo Sloveniji, 2017). Podporo s strani šole (Ta­na Gimnaziji Šiška (športni oddelek) v Lju­bela 3) ocenjujejo nogometaši kot srednje bljani. Gimnazijo Šiška je namrec obiskova­veliko. Ukrep države s postavitvijo športnih lo 28 nogometašev (49,8 % od 57 navedb oddelkov in priznavanjem statusa športni­merjencev). ka deluje na ravni osnovnih šol in srednje­Športni oddelki delujejo na osnovni in sre-šolskih zavodov v primeru nogometa zelo dnješolski ravni kot skrbniki za razvoj špor-dobro. To dejstvo potrjuje podatek, da je Tabela 4 vecini merjencev (61,0 %) uspelo koncati Šole in športni oddelki nogometašev (N = 57) srednjo šolo in da je dobra tretjina merjen­ cev (33,7 %), ki je obiskovala šolo s športnim Absolutna Relativna Ime šole oddelkom, uspela nastopati v eni od nogo­ frekvenca (N) frekvenca (%) Gimnazija Šentvid (športni oddelek) 1 Gimnazija ESIC Kranj (športni oddelek) 2 Gimnazija Šiška, Ljubljana (športni oddelek) 28 Gimnazija Murska Sobota (športni oddelek) 2 Gimnazija Nova Gorica (športni oddelek) 4 Gimnazija Velenje (športni oddelek) 1 Gimnazija Koper (športni oddelek) 3 Gimnazija Ptuj (športni oddelek) 2 Gimnazija Celje (športni oddelek) 2 Srednja šola tehniških strok, Ljubljana 1 Gimnazija Bežigrad, Ljubljana (športni oddelek) 2 II Gimnazija Maribor (športni oddelek) 3 Gimnazija Ravne na Koroškem (športni oddelek) 2 Srednja tehniška in strokovna šola, Ljubljana (športni oddelek) 3 Gimnazija Franceta Prešerna, Kranj (športni oddelek) 1 Skupno 57 metnih reprezentanc Slovenije. 1,8 3,6 Reprodukcija kulturnega 49,8 kapitala 3,6 Ce primerjamo stopnjo izobrazbe nogo­7,2 metaša s stopnjo izobrazbe matere (Ta-bela 2), lahko ugotovimo, da reprodukcija 1,8 institucionaliziranega kulturnega kapitala 5,3 po Bourdieujevi zamisli (Eder, 1989; Rössel 3,6 in Beckert-Zieglschmid, 2002) ni uspela. Mann-Whitneyjev test za dva neodvisna 3,6 vzorca (Tabela 5), ki ga uporabljamo kot 1,8 neparametricni test za ugotavljanje razlik 3,6 med povprecnimi vrednostmi za spre­5,3 menljivke ordinalnih skal, nam potrdi naša predvidevanja. Rezultati omenjenega testa 3,6 kažejo, da obstaja znacilna statisticna raz­3,6 lika med vrednostma najvišje dosežene izobrazbe nogometaša in matere pri 5 % 1,8 stopnji tveganja. 100 Primerjava dosežene stopnje izobrazbe nogometaša in oceta nam ne kaže znacilne Tabela 5 statisticne razlike med vrednostma (Tabela Mann-Whitneyjev test za ugotavljanje razlik pri spremenljivki najvišje dosežene izobrazbe 5, Mann-Whitneyjev test za dva neodvisna nogometaša in mame vzorca pri P = 0,05). Zdi se, da so nogome­Mann-Whi-Asymp. Sig. taši dosegli ocetovo stopnjo izobrazbe po Skupine N M rang M sum rang Najvišja tney (2-tailed) Bourdieujevi zamisli reprodukcije institu­dosežena Matere 174 190,73 33187,50 cionaliziranega kulturnega kapitala (Eder, izobrazba 12835,50 ,00 1989; Rössel in Beckert-Zieglschmid, 2002). Nogometaši 177 161,52 28588,50 Tabela 6 Mann-Whitneyjev test za ugotavljanje razlik pri spremenljivki najvišje dosežene izobrazbe nogometaša in oceta Mann-Whi-Asymp. Sig. Skupine N M rang M sum rang Najvišja tney (2-tailed) dosežena Oceti 173 177,13 30643,00 izobrazba 15029,00 ,75 Nogometaši 177 173,91 30782,00 Tabela 7 Mann-Whitneyjev test za ugotavljanje razlik pri spremenljivki poklica nogometaša in mame Mann-Asymp. Sig. Skupine N M rang M sum rang Najvišja dose- Whitney (2-tailed) žena stopnja Mame 177 219,35 38824,50 poklica 8788,50 ,00 Nogometaši 180 139,33 25078,50 Tabela 8 Mann-Whitneyjev test za ugotavljanje razlik pri spremenljivki poklica nogometaša in oceta Mann-Asymp. Sig. Skupine N M rang M sum rang Najvišja dose- Whitney (2-tailed) žena stopnja Oceti 178 217,78 38764,00 poklica 9207,00 ,00 Nogometaši 180 141,65 25497,00 V fazi raziskave ni imel niti eden od no-gometašev poklica visokega razreda z visokošolsko izobrazbo (Tabela 3). Poklic srednjega razreda z višjo/visokošolsko izo­brazbo je imelo 5,0 % nogometašev. Obr­tni poklic z nižješolsko izobrazbo je imelo 35,0 % nogometašev. V fazi raziskave je bilo 60 % nogometašev brez poklica (v raziskavi nismo upoštevali poklica brez formalnega šolskega izobraževalnega procesa, npr. po­klicnega športnika, Tabela 3). Za poklicno izobrazbo nogometaša (Tabe-la 3) v primerjavi z materjo (Tabela 2) lah­ko ugotovimo, da ni uspela reprodukcija institucionaliziranega kulturnega kapitala s strani nogometaša (Eder, 1989; Rössel in Beckert-Zieglschmid, 2002). Omenjeno ugotovitev nam statisticno potrdi rezultat Mann-Whitneyjevega testa (Tabela 7). Test kaže na znacilno statisticno razliko med najvišjo stopnjo poklica matere in nogo­metaša (Tabela 7, Mann-Whitneyjev test za dva neodvisna vzorca pri P = 0,05). Enak rezultat smo dobili pri primerjavi po­klicne izobrazbe nogometaša (Tabela 3) z 217 ocetom (Tabela 2). Rezultati kažejo na zna-cilno razliko med povprecnima vrednost-ma (Tabela 8, Mann-Whitneyjev test za dva neodvisna vzorca pri P = 0,05). Rezultati Mann Whitneyjevega testa družinskih in šolskih de­javnikov glede dveh starostnih skupin Ce je bil prejšnji del raziskave osredotocen na vsebinske povezave sociokulturnih de­javnikov kulturnega kapitala merjencev, se v tem delu raziskave osredotocimo na sta­tisticne razlike posameznih spremenljivk v dveh razlicnih starostnih skupinah zno­traj vzorca merjencev. Po Marcia in Archer (1993) smo vzorca merjencev razdelili v skupino pozne adolescence (od 18. do 22. leta starosti) in v starostno skupino zrelih let (od 23. leta starosti najprej). Zaradi ve­likega razpona v starosti merjencev nas je zanimalo, ce se starostni skupini razlikujeta glede znacilnosti dolocenih spremenljivk družinskega in šolskega kulturnega kapita-la. V spodnji Tabeli 9 so prikazani rezultati Mann-Whitneyjevega testa družinskih in šolskih dejavnikov glede razlik spremen­ljivk med dvema starostnima skupinama. Rezultat Mann-Whitneyjevega testa kaže na bistveno višjo stopnjo izobrazbe ocetov ("najvišja stopnja izobrazbe oceta", Tabela 9) starostne skupine pozne adolescence (U = 2748,00; P = 0,003) ter tudi mam ("naj­višja stopnja izobrazbe mame", Tabela 9) starostne skupine pozne adolescence (U Tabela 9 = 2999,50; P = 0, 029). Znacilna statisticna razlika med skupinama obstaja tudi pri po­klicu nogometaša (Tabela 9; U = 2455,00; P = 0,000) ter pri najvišji stopnji izobrazbe nogometaša (Tabela 9; U = 2967,50; P = 0,005). Merjenci zrelih let (od 23. leta na­prej) imajo višjo stopnjo poklica kot tudi višjo stopnjo izobrazbe. Izobraževalne in poklicne znacilne statisticne razlike med skupinama so bile pricakovane, ker so se merjenci pozne adolescence (od 18. do 22. leta starosti) v fazi raziskave še šolali in še niso imeli dokoncane izobraževalne poti. Rezultati kažejo dolocen trend vplivnih de­javnikov sociokulturne dimenzije družine (Rössel in Beckert-Zieglschmid, 2002 ter Jungbauer-Gans, 2004). Ugotavljamo višjo izobraževalno raven ocetov mlajše gene-racije merjencev (starostna skupina pozne adolescence). Ugotavljamo namrec, da se starostna skupina nogometašev od 18 do 22 let starosti (skupina pozne adolescence) razlikuje od starostne skupine nogometa­šev od 23. leta naprej (odrasla oz. zrela leta) glede na šolski kulturni kapital. .Zakljucek Na podlagi dobljenih rezultatov lahko ugo­tovimo, da je osnovno in srednješolsko izo­braževanje reprezentancnih nogometašev potekalo v skladu s pricakovanji. Zakonsko urejeno izobraževanje v tem starostnem obdobju omogoca vrhunskemu nogome­tašu pridobitev osnovnošolske ali srednje­šolske izobrazbe. Rezultati, ki smo jih dobili glede izobraževanja nogometašev na višji in visokošolski ravni, so številcno gledano bolj skromni. Zdi se, da je pridobivanje ter­ciarne izobrazbe v obdobju, ko se vrhunski nogometaši vecinoma ukvarjajo le s špor-tom, zelo zahtevno. Dvomimo pa, da je po­manjkanje sistematicno urejene zakonoda­je za univerzitetno izobrazbo športnikov v Sloveniji edini in glavni razlog za skromno število študentov, ki so vrhunski nogome­taši. Odgovornosti za to stanje nosijo v tem primeru vsi udeleženci; nogometni klubi in tudi nogometaši sami. Trdimo lahko, da ob-staja še velika možnost izboljšav izobraže­vanja vrhunskih športnikov (nogometašev) na univerzitetni ravni. V prihodnje bo še potrebno podrobneje raziskati in analizirati podrocje terciarne izobrazbe športnikov, da bi se zgoraj omenjeno stanje na pod-lagi utemeljenih strateških ukrepov lahko izboljšalo. .Literatura in viri 1. Bourdieu, P. (1979). Entwurf einer Theorie der Praxis auf der ethnologischen Grundlage der kabylischen Gesellschaft. Frankfurt am Main: Suhrkamp. 2. Bourdieu, P. (1983). Ökonomisches Kapital, kulturelles Kapital, soziales Kapital. Prevede-no iz izvirnega besedila v R. Kreckel (ur.). So-ziale Ungleichheiten. Soziale Welt Sonderband 2 (str. 183–198). Pridobljeno iz http://unirot. blogsport.de/images/bourdieukapital.pdf Mann-Whitneyjev test – statistika družinskih in šolskih dejavnikov glede dveh starostnih skupin Spremenljivka Starostna skupina N Mean Rank Sum of Ranks Mann-Whitney P- (2-stransko) (2) Sloj primarne družine od 18 do 22 let od 23. leta starosti naprej 75 108 96,99 88,54 7274,00 9562,00 3676,00 ,094 (8) Poklic oceta od 18 do 22 let od 23. leta starosti naprej 73 105 92,71 87,27 6767,50 9163,50 3598,50 ,403 (7) Poklic mame od 18 do 22 let od 23. leta starosti naprej 72 105 90,21 88,17 6495,00 9258,00 3693,00 ,782 (30) Poklic nogometaša od 18 do 22 let od 23. leta starosti naprej 74 106 70,68 104,34 5230,00 11060,00 2455,00 ,000 (5) Najvišja stopnja izobrazbe mame od 18 do 22 let od 23. leta starosti naprej 74 100 96,97 80,50 7175,50 8049,50 2999,50 ,029 (6) Najvišja stopnja izobrazbe oceta od 18 do 22 let od 23. leta starosti naprej 74 99 99,36 77,76 7353,00 7698,00 2748,00 ,003 (26) Najvišja stopnja izobrazbe nogo­metaša od 18 do 22 let od 23. leta starosti naprej 73 104 77,65 96,97 5668,50 10084,50 2967,50 ,005 Legenda. Številka spremenljivke v oklepaju, vsebinski opis spremenljivke, statisticni prikaz odgovorov merjencev v absolutni frekvenci (N), povprecne vrednosti rangov (mean rank), vsota rangov (sums of ranks), vrednost Mann-Whitneyjevega testa, P-vrednost. 3. Bourdieu, P. (1984). Distinction. A Social Cri­tique of the Judgement of Taste. Cambridge, Massachussetts: Harvard University Press. 4. Bourdieu, P. (2002). Prakticni cut I in Prakticni cut II. Ljubljana: Studia humanitatis. 5. Capranica, L., Förster, J., Keldorf, O., Leseur, V., Vandewalle, P., Doupona Topic, M., Abel-kalns, I., Keskitalo, R., Kozsla, T., Figueiredo, A. J., Guidotti, F. (2015). The European athle­te as student network ("EAS") : prioritising dual career of European student-athletes = Evropska mreža za študente športnike ("EAS"): vzpodbujanje dvojne kariere evrop­skih študentov - športnikov. Kinesiologia Slo­venica: scientific journal on sport, 21(2), 5–10. 6. Cecic Erpic, S. (2002). Konec športne kariere: razvojno-psihološki in športno-psihološki vidi­ki. Ljubljana: Fakulteta za šport. 7. Doupona Topic, M. (2005) Sport, gender and the issues of life. V K.D. GILBERT (ur.). Sexuali­ty, sport and the culture of risk. Sport, culture & society,6, str. 103–118. Oxford: Meyer & Me­yer Sport. 8. Doupona Topic, M. (2010). Vpliv socialne stratifikacije na znacilnosti športno rekrea­tivne dejavnosti v Sloveniji. Revija Šport 1 in 2. Fakulteta za šport v Ljubljani, Olimpijski komite Slovenije – Združenih športnih zvez. Ljubljana: UL, Fakulteta za šport. 9. Eder, K. (1989). Klassentheorie als Gesell­schaftstheorie: Bourdieus dreifache kultur- theoretische Brechung der Klassentheorie. Klassenlage, Lebensstil und kulturelle Praxis: Be-iträge zur Auseinandersetzung mit Pierre Bour­dieus Klassentheorie (str. 15–34). Frankfurt am Main: Suhrkamp. Pridobljeno iz http://www. ssoar.info/ssoar/handle/document/1528 10. Ferligoj, A., Leskovšek, K. in Kogovšek, T. (1995). Zanesljivost in veljavnost merjenja. Me-todološki zvezki. Ljubljana: Fakulteta za druž­bene vede. 11. Hoffmann, U. in Orthmann, P. (2009). Schnell­kurs Statistik: mit Hinweisen zur SPSS-Benut­zung. Köln: Sportverlag Strauss. 12. Jungbauer-Gans, M. (2004). Einfluss des so-zialen und kulturellen Kapitals auf die Lese­kompetenz. Ein Vergleich der PISA 2000-Da-ten aus Deutschland, Frankreich und der Schweiz. Zeitschrift für Soziologie, 33(5), 375– 397. 13. Juraga, A. in Doupona Topic, M. (2004). Šo­lanje in življenje športnikov v casu vrhunske športne kariere. Šport: revija za teoreticna in prakticna vprašanja športa, 52(3), 10–15. 14. Jurak, G., Kovac, M. in Strel, J. (2005). Analiza statusa športnika v srednjih šolah. V G. Jurak (ur.). Športno nadarjeni otroci in mladina v slovenskem šolskem sistemu. Knjižnica Anna-les Cinesiologiae. Koper: Univerza na Primor­skem, Znanstveno-raziskovalno središce, Inštitut za kineziološke raziskave, Založba Annales. 15. Kriteriji za pridobitev kategorizacije. (17. 12. 2017). Olimpijski komite Slovenije Združenje športnih zvez. Pridobljeno iz http://www. olympic.si/sportniki/registracija-in-kategori­zacija. 16. López de Subijana, C., Barriopedro, M. in Conde, E. (2015). Supporting dual career in Spain: elite athletes' barriers to study. Psycho­logy of Sport and Exercise, 21, 57–64. 17. Lupo, C., Tessitore, A., Capranica, L., Rauter, S., Doupona Topic, M. (2012). Motivation for a dual-career : Italian and Slovenian student-athletes = Motivacija za dvojno kariero : italijanski in slovenski študenti športniki. Ki-nesiologia Slovenica: scientific journal on sport, 18(3), 47–56. 18. Marcia, J. E. in Archer, S. L. (1993). Identity sta­tus in late adolescents: scoring criteria. V J. E. Marcia, A. S. Waterman, D. R. Matteson, S. L. Archer in J. L. Orlofsky (ur.), Ego Identity (str. 205–240). New York: Springer-Verlag. 19. Moldenhauer, B. (2010). Die Einverleibung der Gesellschaft. Der Körper in der Soziologie Pierre Bourdieus. Köln: PapyRossa Verlag. 20. Nacionalni program športa v Republiki Slo­veniji, 2014-2023. (18. 12. 2017). Pridobljeno iz http://e-uprava.gov.si/.download/edemo­kracija/datotekaVsebina/167135?disposition =inline 21. Rössel, J. in Beckert-Zieglschmid, C. (2002). Die Reproduktion kulturellen Kapitals. Zeit­schrift für Soziologie, 31(6), 497–513. dr. Jožef Križaj, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo Gortanova 22, 1000 Ljubljana jozef.krizaj@fsp.uni-lj.si FILOZOFIJA ŠPORTA Filozofija športa Bojan Jošt Filozofija športa kot most med prakso in teorijo športa Izvlecek Filozofija športa kot ljubezen do modrosti in težnje k vzpodbujanju umnega delovanja v življenju moderne civilizacije postaja pomemb­na tudi pri obravnavi kulture športa tako s prakticnega kot tudi teo­reticnega vidika. Pri tem se filozofija športa ne trudi, da bi natancno opredeljevala svojo vlogo in poslanstvo, ampak predvsem poskuša biti koristna pri prizadevanju za kakovostni razvoj kulture športa. Osnovni namen filozofije športa je, da postavlja vprašanja in išce odgovore glede tistih vsebinskih problemov, ki so aktualni za druž­bo in posameznika in ki pomagajo k višji kakovosti gibalne športne dejavnosti in zadovoljstvu udeležencev. Filozofija športa proucuje svoj predmet brez predpostavk, kajti te se vedno znova porajajo in spreminjajo. Njena metoda in njen predmet nista trdno dana vna­prej, temvec ju ona sama vsakokrat na novo doloca. Procesa filo­zofije, v katerem si clovek pridobiva jasnost o sebi in svojem svetu, ni mogoce zakljuciti ter predstavlja izvorno nalogo za vsako dobo. Clovek je umno bitje in svobodno odloca o sebi. Tako doloceno bitje pa potrebuje neprestano razumsko refleksijo o temeljih svoje biti in svojega ravnanja. Filozofska vprašanja zadevajo vsakega cloveka, filozofiranje je izvorna dejavnost, ki pripada sebi odgovorni clove­ški duši. Prvo filozofsko vprašanje »Kaj je šport?« sodi med temeljna ontološka vprašanja filozofije športa, ki za seboj potegne mnoga druga vprašanja, ki terjajo odgovore z razlicnih filozofskih pogle­dov (ontologija –metafizika, teleologija, aksiologija, antropologija, etika, estetika, logika, gnoseologija –epistemologija, pragma, ter­minologija, zgodovina in drugi). Za razvoj filozofije športa ni toliko pomembna njena vertikalna in horizontalna clenitev, ampak da je uspešna in koristna pri iskanju odgovorov na aktualna vprašanja in razreševanju problemov športne prakse, znanosti in teorije. Pri tem se filozofija športa vse bolj uveljavlja kot most med prakso in teorijo športa. Šport postaja vse bolj aktualen del življenja sodobne civili­zacije in znacilno sooblikuje njeno kulturo, ki je vse bolj prepletena z dosežki moderne znanosti in tehnologije, katerih temelji slonijo na filozofiji. Vendar filozofija športa ni in ne sme biti le spoznavna zna­nost. Je tudi duhovno podrocje, ki daje smisel praksi in znanosti ter vzpodbuja upanje, pravicnost, lepoto, humanost in mnoge druge vrednote sodobnega življenja ter prispeva k ustvarjalnemu nacinu življenja sedanje civilizacije pri razvoju kulture športa. Kljucne besede: filozofija športa, praksa, teorija. Philosophy of sport as a bridge between sports practice and theory Abstract Sports philosophy as the love of wisdom and tendency to encourage rational activities in the life of the modern civilisation has also become important in the discussion of sports culture from both practical and theoretical aspects. Sports philosophy is not striving to precisely de­fine its role and mission, but mostly tries to be useful in endeavours towards quality development of the culture of sport. The basic pur­pose of sports philosophy is to pose questions and seek answers about those substantive issues that are topical for society and individuals and that help improve the quality of sports activities and satisfaction of stakeholders. Sports philosophy studies its subject without any as­sumptions, because these are constantly appearing and changing. Its method and subject are not rigorously predefined, as they are rede­fined anew every time. The philosophical process in which people seek clarity about themselves and their world cannot be completed and it represents an original task for any era. People are rational beings and they decide for themselves freely. However, a creature so determined needs constant rational reflection on the foundations of their essence and their acts. Philosophical questions concern any person; philoso­phising is a source activity that is innate to a self-responsible human soul. The first philosophical question 'What is sport?' belongs to the ba­sic ontological questions of sports philosophy, drawing behind many other questions that need to be answered from different philosophical aspects (ontology-metaphysics, teleology, axiology, anthropology, eth­ics, aesthetics, logics, gnoseology-epistemology, pragmatics, terminol­ogy, history and others). The vertical and horizontal divisions are not that important for the development of sports philosophy, it is much more important that it is successful and beneficial in the search for an­swers to topical questions and solving of the problems in sports prac­tice, science and theory. Sports philosophy has been gaining ground as a bridge between practice and sports theory. Sport has become an indispensible part of life in the contemporary civilisation and charac­teristically co-creates its culture which is increasingly intertwined with the achievements of modern science and technology, the foundations of which rest on philosophy. However, sports philosophy is not and cannot be only a cognitive science. It is also a spiritual realm that gives meaning to practice and science as well as inspires hope, fairness, beau­ty, humanity and many other values of modern life, also contributing to the creative lifestyle of the modern civilisation in the development of sports culture. Keywords: sports philosophy, practice, theory • Filozofija športa se je in se še razvija na temeljih obce filozofije Filozofija športa se je in se še razvija na temeljih obce filozofije, ki jo je Platon razumel kot ljubezen do modrosti. V svojem vec­tisocletnem razvoju se je filozofija ukvarjala s proucevanjem ži­vljenja, univerzuma in vseh drugih stvari, ki so bile zgodovinsko vpete v vsakokratno civilizacijo, naravo in kulturo. Filozofija športa se je zacela razvijati z zacetkom razvoja telesne in športne kultu-re. V primerjavi z obco filozofijo je filozofija športa relativno mla­da strokovno-znanstvena disciplina, ki še vedno išce, odkriva in utemeljuje svoje prakticno in teoreticno znanstveno poslanstvo. Pri iskanju neke enotne opredelitve filozofije športa se kot edina realnost kaže zgolj razlicnost pogledov v vsebino, strukturo in po­slanstvo filozofije športa. Neke enotne definicije filozofije športa tako ni moc zaslediti. Po Kristanu (2000) je filozofija športa (op. cit.) »modro, razumsko (racionalno) iskanje resnice o pojavih, procesih, odnosih in namenih te ali one pojavne oblike športa«. Seveda tudi ta definicija odpira naslednja filozofska vprašanja: Kaj je modro in razumsko? – Kaj je resnica? – Kaj je pojav, proces, odnos? – Kaj je namen? – Kaj je pojavna oblika športa? Vprašanje, ki se postavlja samo po sebi, je: »Ali filozofija športa potrebuje definicijo?« Pojem "fi­lozofija" (v gršcini philosophia "ljubezen do modrosti, philos – drag, sophia – umetnost) po Jermanu (1994) ni nekaj samoumevnega (op. cit.): »Vsaka opredelitev filozofije že predstavlja neko filozofsko usmeritev, neko filozofsko pojmovanje.« Po Sokratu bi morala biti filozofija spoznanje. To pa je kljucna naloga znanosti. Za razliko od posameznih znanosti se filozofija športa nanaša na celo­tno teorijo in prakso, saj le tako lahko prodira k odkrivanju bistvenih znacilnosti, odnosov, vzrokov in posledic ter tako tudi pomaga pri posredovanju smisla in vrednot. Posamezne znanosti izhajajo iz posebnih predpostavk, ki so potem predmet proucevanja. Filozofija športa proucuje svoj predmet brez pred­postavk, kajti te se vedno znova porajajo in spreminjajo. Njena metoda in njen predmet nista trdno dana vnaprej, temvec ju ona sama vsakokrat na novo doloca. Procesa filozofije, v katerem si clovek pridobiva jasnost o sebi in svojem svetu, ni mogoce za­kljuciti ter predstavlja izvorno nalogo za vsako dobo. Clovek je umno bitje in svobodno odloca o sebi. Tako doloceno bitje pa potrebuje neprestano razumsko refleksijo o temeljih svoje biti in svojega ravnanja. Filozofska vprašanja zadevajo vsakega cloveka, filozofiranje je izvorna dejavnosti, ki pripada sebi odgovorni clo­veški duši. Filozofija je po Kantu na nek nacin razsvetljenstvo, ki služi razvoju osebnosti do njene zrelosti oziroma zmožnosti, da se clovek poslužuje razuma brez vodstva nekoga drugega. Filo­zofija športa izhaja iz opazovanja naravnih stvari (= empirije) in na podlagi ugotovljenih dejstev sklepa, da obstoja splošno pravilo, po katerem se stvari ravnajo. Osnovni namen filozofije športa Osnovni namen filozofije športa je po Kretchmarju (1994), da po­stavlja vprašanja in išce odgovore glede tistih vsebinskih problemov, ki so aktualni za družbo in posameznika in ki pomagajo k višji kakovosti gibalne športne dejavnosti in zadovoljstvu udeležencev. Pri tem se v okviru filozofije športa oblikujejo tematske teme glede na opre­delitev vsebine predmeta obravnave. Prisotna je visoka vsebinska raznolikost pri dolocanju tem. Filozofija športa obravnava predvsem strokovno prakticna vprašanja. Pri nekaterih vprašanjih je nemocna in zato išce razlago v znanosti in teoriji, ki postaja vse bolj pomem­ ben del strokovne obravnave in tudi motor razvoja gibalno športne dejavnosti (Wuest in Bucher, 1999). Zaradi tega se mora filozofija športa povezovati in razvijati skupaj z znanostjo (Massengale in Swanson, 1997). Da bi torej lahko ubežali nevednosti v športu, moramo filozofira-ti, s cimer si pomagamo pri iskanju vzrokov ter razlag dogodkov in procesov, ki potekajo v našem izkustvenem svetu. S pomocjo osebne filozofije športa clovek deluje, ustvarja, gradi razumski ter custveni pogled na svet športa oziroma kulturo športa. Filozofija športa obravnava šport vedno celostno, pri tem pa uporablja iz­kljucno miselne metode. Osnovni smoter filozofije je, da najprej postavlja vprašanja in nato tudi išce odgovore. Med osnovna vprašanja filozofije športa so-dijo: Kaj je športna aktivnost? Kaj je šport, kultura športa, telesna kultura? Kakšne so vrednote in želje, povezane s športno aktivnostjo? Ali bomo zaradi športne aktivnosti bolje živeli? Kakšen je osnovni namen športne aktivnosti? Kakšni so osnovni smotri in cilji športne dejavnosti? Kaj pomeni športna aktivnost za naše življenje? Ali bomo zaradi športne aktivnosti bolj zdravi? Ali nam je športna aktivnost všec, privlacna, lepa? Katere športne zvrsti so nam ljubše, bolj privlacne in bolj po­ membne? Ali bomo zaradi športne aktivnosti bolj uspešni na delovnem me-stu in poklicu? Katere gibalne športne zvrsti so primerne za nas in zakaj? Kaj moramo narediti, da bomo dosegli cilje? Katero pot naj izberemo, da bomo uspešni? Ali smo prepricani, da je izbrana pot pravilna? Kdaj bomo ustrezno pripravljeni, da bomo lahko uspešni? Ali bi lahko bili še boljši? Zakaj smo bili oziroma nismo bili uspešni? Kakšen smisel ima doseganje svetovnega rekorda za vsako ceno? Ali se v športni dejavnosti ugodno pocutimo in imamo obcutek poštenega delovanja, igre, participacije? Ali nam lahko dosežki športne dejavnosti poplacajo trud, ki ga vla­gamo v izvedbo te dejavnosti? Ali bomo s pomocjo športne dejavnosti lahko postali bolj slavni in priljubljeni? Ali nam lahko pri športni dejavnosti bolj pomaga znanost – kje, kdaj in kako nam lahko pomaga? Vprašanj, ki jih obravnava filozofija šport, je še veliko vec. Odgo­ vore na vprašanja filozofije športa si vsak posameznik neprestano išce s pomocjo metod filozofskega delovanja. Te so se danes moc­no razvejale in povzrocile diferenciacijo obce filozofije športa na posamezne discipline filozofije športa (Haag, 1996). Predmet obravnave filozofije športa je šport oziroma kultura športa Vprašanje »Kaj je šport?« sodi med temeljna ontološka in spoznav­na vprašanja filozofije športa. Prav gotovo šport postaja vse bolj pomembno podrocje clovekovega življenja in ustvarjanja mo-derne kulture bivanja. Beseda "šport" po angleško "sport" izhaja iz stare francoske besede "desport" z direktnim pomenom: kratko-casje, zabava, razvedrilo, igre, tekmovanje (povzeto po F. Pedicek, 1970). Pojem "šport" se je skozi zgodovino neprestano spreminjal in ga je zaradi njegovega obsega in kompleksnosti težko definirati [lat. definitio "omejitev; dolocitev; slov. vsebinska dolocitev pojma]. Bistveno za ontološko pojmovanje športa je razumevanje pojma »dejavnost« [lat. actus; gr. energeia], ki pomeni »uresnicitev odloci­tve ali volje« oziroma nekaj, kar je »konkretno storjeno, udejanjeno«, ne pa zgolj mišljeno, nameravano, hoteno, verbalizirano. Morda bi s pojmom »šport« lahko razumeli globalni svetovni fenomen oziroma pojav, ki ga predstavlja množica med seboj povezanih ali tudi nepovezanih dogodkov, prireditev, manifestacij, katerih je­dro tvori clovekova psihofizicna in socialna dejavnost kot poseb­na oblika njegove zavestne oziroma smotrne aktivnosti, s katero ustvarja specificno kulturo športa. Kultura športa po Scheinu (1987) predstavlja vse latentne in ma-nifestne oblike, nacine in vzorce naucenega, socializiranega izra­žanja clovekove aktivnosti, obnašanja, ravnanja, cutenja, vredno­tenja, mišljenja in ustvarjanja v športu, ki ga predstavlja množica elementarnih športnih zvrsti-panog, katerih vsebino in pomen tvorijo specificna vedenja in znanja, taktike in tehnike gibanja, sposobnosti, zmogljivosti, spretnosti, umetniške sestavine in teh­nologija. Kultura športa je del socializirane oblike clovekove dejavnosti: • ki je sestavni in nelocljivi del splošne civilizacijske kulture cloveka; • ki omogoca višjo kvaliteto clovekovega življenja, saj v osno-vi omogoca zadovoljevanje najbolj osnovnih bioloških in socialnih potreb ter ravnovesje duha in telesa kot prvinske zahteve za clovekov obstoj, rast in razvoj oziroma ohranje­vanje in krepitev njegovega zdravja; • ki ima v sebi iste biofiziološke in psihosocialne znacilnosti, kakor vsako drugo delo; • v kateri clovek nastopa kot nedeljiva telesna, duševna in družbena celovitost ali totalnost; • ki se praviloma izvaja v prostem casu na svoboden in ne­prisiljen nacin; • za katero je znacilno raznovrstno gibalno (motoricno) izra­žanje oziroma obnašanje; • s pomocjo katere razvijamo in ohranjamo osnovne moto­ricne oziroma psihofizicne sposobnosti (moc, hitrost, koor­dinacijo, preciznost, timing, gibljivost, ravnotežje, vzdržlji­vost); • ki se v najširšem smislu besede pojavlja kot bioticna in soci­alna potreba cloveka (Petrovic in Doupona, 1996); • ki omogoca dosegati vrhunske dosežke posameznikov; • v kateri naj bi prevladovale svoboda, sprošcenost in odso­tnost strahu s težnjo po premagovanju samega sebe in do-seganju vrhunske ustvarjalnosti (Petrovic s sod., 1991); • ki jo je treba uveljaviti kot sredstvo trajnega prizadevanja za spoznavanje samega sebe, samouravnavanje, duhov-no-vrednostno obogatitev, nove razsežnosti doživljajskega sveta (Petrovic s sod., 1991); • ki kot pojavna oblika clovekovega vedenja in ravnanja izhaja iz njegove genericne potrebe po gibanju, ki se je od življenj­ske nujnosti pri boju za preživetje preoblikovalo v športno gibanje z najširšimi vrednostnimi, estetskimi in eticnimi pr-vinami izražanja clovekovega fizisa; • ki je vedno pod vplivom splošnega svetovnega nazora, par-cialnih družbenih znacilnosti, lokalne politike, ravni razvoja clovekove in družbene zavesti, razvitosti ekonomskih de­javnikov, razvitosti dejavnikov civilne družbe in clovekovih pravic; • ki je postala sredstvo združevanja ljudi po celem svetu ne glede na njihovo ideologijo, stališca in poglede. Športna kultura združuje narode, kontinente, pomirja politicne na­petosti in usmerja pozornost ljudi k skupnim mirnim vzvi­šenim ciljem življenja; • s katero se ukvarjajo stari in mladi ne glede na spol, raso, veroizpoved, nacionalno pripadnost in državljanstvo; • ki je kot integralni clen vse bolj vpeta v najbolj bistvena podrocja družbenega delovanja, socialo, družino, zdravje, šolstvo, gospodarstvo, turizem, vojsko, znanost, ekologijo­okolje in državno upravo; • katere pomembnost za razvoj kvalitete življenja cloveka in družbe postaja tako velika, da se vse bolj pojavlja kot sred­stvo politike, ki ureja in usmerja življenje posamezne družbe. Prica smo že mnogim deklaracijam, protokolom, zakonom, ki urejajo posamezne pojave in odnose v športu; • katere uspešnost ima posledicno zaradi vpetosti v sestavni del clovekovega in družbenega življenja tudi najširše razse­žnosti, kot so: moralno-eticne, humanisticne, zdravstvene, razvojne, regeneracijske, mobilizacijske, tehnicne, gospo­darske, družbene, politicne, psihološke, preživetvene, vre­dnostne (Bolle de Bal, 1990); • ki se vse bolj razvija v socialno ekonomskem smislu kot resna gospodarska dejavnost tako v sektorju primarnih kot tudi sekundarnih in terciarnih ekonomskih dejavnostih. Hkrati je ta dejavnost povezana s turizmom, zdravjem in industrijo. Danes se v šport vnaša vse vec elementov elitnega profesi­onalnega, vcasih tudi teatralnega športa. Športniki pri tem sodelujejo v imenu tistih akterjev, ki potrošniško usmerjeni javnosti v zameno za placilo ponujajo svoje storitve preko svojih managerjev in delodajalcev. Uspešnost športnikov se v tem segmentu športa meri z drugacnimi vcasih tudi "neš­portnimi" merili. Zahteve javnosti, velika pricakovanja, po­pulizem medijev ustvarja kult šampionov, športnih zvezd, ki naj bi po Petrovicu (1981) katarzicno nadomešcali vse ti-sto, kar obicajen zemeljski clovek ponavadi nima, ne more imeti, si pa vsekakor to želi. Šport predstavlja skoraj idealno medijsko sredstvo za informiranje ljudi, njihovo ozavešca­nje, premagovanje kratkocasja, ustvarjanje virtualne pove­zave s problemi športnikov, iskanje afer, ustvarjanje idolov v oceh mladih, ki s svojo športno dejavnostjo lahko razrešijo vecino življenjskih problemov itd. Šport postaja prav po zaslugi medijev vse bolj koristno in zaželeno propagandno sredstvo za promocijo industrije, blaga in storitev in tako postaja sestavni del ekonomskega življenja v vseh družbah tega sveta. To pomeni, da šport postaja tudi industrija za­bave, prostega casa, zdravega nacina življenja, rekreacije itd. V zadnjem casu se poskuša uspešnost v športu vse bolj povezovati z zaslužki športnikov. Tovrstno predstavljanje uspešnosti v športu lahko pomeni po Pedicku (1970b) tudi njegovo svojevrstno odtujitev, saj je šport na ta nacin postal eno od sredstev potrošniške družbe, ekonomske promocije in reklame, kar pa je dokaj odmaknjeno od temeljnih vre­dnot športa. Šport mora ohraniti svoje humane znacilnosti, mora biti namenjen najširšim množicam ljudi in temeljni nosilci športa na vseh ravneh organiziranega športa se mo-rajo boriti proti dejavnikom raznovrstnega izkorišcanja ude­ležencev športa. Ko postane šport cisti "ekonomski poslovni odnos", mora družba vzpostaviti mehanizme, po katerih bo ta odnos regulirala tako, kakor tudi regulira druga podrocja poslovnih odnosov. Kultura športa je nacin življenja družbe Kultura športa je proizvod skupine – družbe, je nacin življenja družbe, ki se ga je potrebno nauciti. Posameznik se mora po Ha-ralambosu (1999) »nauciti kulture svoje družbe«, saj je kultura nacin in skupen vsebinski vzorec življenja njenih clanov, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Kultura je posledica zgodovinskega delovanja družbe in vzrok prihodnje poti družbenega razvoja. Po Kluckhohnu (1951) »je kultura nacrt za skupno življenje, ki mu sledijo clani dolocene družbe. Brez skupne kulture clani družbe ne bi mogli komunicirati in sodelovati, kar bi povzrocilo zmešnjavo in nered. Kul­tura ima zato dve bistveni znacilnosti: prvic, je naucena, in drugic, je skupna«. Kulture športa se moramo nauciti, tako kot se mora novorojencek nauciti splošnih vedenjskih vzorcev, nujnih za življenje v cloveški družbi (Aronson, Wilson in Akert, 1998). Otrok se mora veliko na-uciti. Da preživi, mora poleg zadovoljitve osnovnih bioloških po­treb spoznati in se nauciti vešcin, prakticnih in teoreticnih znanj, sprejetih vzorcev vedenja v družbi, v kateri se je rodil. Med ucenje sodi tudi kultura športa. Posameznik naj bi se naucil športnih zvr­sti in panog, razvil dolocene spretnosti in vešcine, povezane s teh­niko športnih gibanj, naucil pravil in norm športnega obnašanja, prevzel pozitivne vrednote športa, spoznal zgodovino in druge teoreticne vidike športa, spoznal in obvladal tehnologijo športa, razvil kompetentnost za prevzem dolocenih statusnih vlog v or-ganizacijski kulturi športa itd. Kultura športa je družbena stvaritev Kulturo športa je potrebno lociti od vsega, kar je naravno in ni pro-izvod clovekove dejavnosti. Kultura ni ustvarila narave in cloveka kot dela te narave. Zato pa so vsi naravni potenciali temelj za ra­zvoj kulture na splošno in tudi kulture športa kot njene sestavine. Za razvoj kulture športa, še zlasti, ko govorimo o gibalni ekspresiji športnikov, so še kako pomembne športnikove genericne bio-psi­ho-fizicne sposobnosti oziroma zmožnosti. Te potencialne clove­kove lastnosti niso nastale kot produkt kulture, so pa kljucne za to, da jih kultura športa v procesu svojega nastanka in razvoja uporabi za ustvarjanje svojih proizvodov. Clovekova narava je sestavni del naravne evolucije, pri kateri je clovek po darvinisticnemu vidiku le clen v drevesu življenja. Vendar pa je clovek po Charlesu Darwi-nu (1809–1892) predvsem izpostavljen kulturnemu oblikovanju in postaja od kulture tudi vse bolj odvisen (povzeto po Burkard, Kunzmann in Wiedmann, 1991). Kultura športa ni ustvarila narav-no danih aktivnosti, kot so hoja, teki, skoki, meti, tvorjenje glasov, kretnje telesa itd., ampak jih lahko zgolj transformira v dolocene športnokulturne oblike gibanja. Za nastanek, izražanje in razvoj kulture športa tako v ontološkem smislu ni toliko pomembno, da npr. hodimo (zato je poskrbela narava), ampak predvsem nacin, kako hodimo (tehnika), in namen, zakaj hodimo (smotri, cilji). Po­drocje genetsko prirojene osnovne motorike zato samo po sebi ni del kulture športa, ampak samo temelj, na katerem se kultura športa lahko gradi. Elementarne naravne motoricne sposobno­sti so bazicne za nastanek, izražanje in razvoj športnih gibanj in drugih specificnih kultur gibalnih dejavnosti na razlicnih podro-cjih clovekovega življenja in delovanja (industriji, zdravju, šolstvu, vojski, policiji, socialnih aktivnostih, hišnih opravilih, družinskem življenju, hobijih, umetnosti, raziskovalni dejavnosti itd.). Vsakršna kultura športa oziroma njena subkultura vsebuje množico razlicnih vzorcev vedenja in obnašanja. Doloceni vzorci vedenja se integrirajo in predstavljajo vzorec skupne­ga obnašanja. Manj, ko je kultura športa integrirana, bolj so njene sestavine neodvisne. Tako se znotraj sistema kulture športa oblikujejo tudi njeni subsistemi (kultura športne panoge, kultura društva in zveze društev, kultura olimpizma itd.). Danes prestavlja strukturo kulture športa množica športnih zvrsti, znotraj katerih veljajo pravila, po katerih se izvajajo (Worth, 1994). Špor­tne zvrsti so podlaga za razvoj športnih organizacij (društev, zvez, panog), te pa osnova organizacijskega obnašanja in cutenja po­sameznikov v športu (Moorhead in Griffin, 1995). V vsaki kulturi so nekateri subsistemi bolj pomembni kot drugi. Tudi v Sloveniji se športne panoge razlikujejo med seboj glede na njihovo po­znavanje, priljubljenost in pomembnost (Jošt in sod.,1998). Zato se pozornost laicne in športne javnosti bolj usmerja (fokusira) na bolj pomembne družbene subsisteme kulture športa. Moderne­ga športa si skorajda ne moremo vec prestavljati brez duha olim­pizma in v praksi udejanjenih olimpijskih iger. Te imajo že vec kot stoletno tradicijo in pomembno prispevajo k integraciji kulture športa v svetovnem okviru (Morris, 1996). Bolj, ko je kultura športa integrirana, težje se spreminja in bolj upi­ra spremembam. V kolikor prihaja do sprememb, so te povezane z mocnimi custvenimi afekti in vcasih lahko privedejo celo do kul­turnega kolapsa. Kultura športa bi morala biti odprta za spremem-be in dopolnitve. Svet se na splošno in tudi na podrocju kulture športa razvija z veliko naglico. Prodor interneta je npr. že povzro-cil drasticne spremembe v mnogih kulturah tega sveta. Nobena kultura ne more biti v celoti integrirana. Integracija, kot je zapisal Kroeber (1952), "je le idealni pogoj oziroma ideja posameznikov, ki pa v zgodovini ni bila nikoli uresnicljiva", tudi ne v najbolj totalitarnih sistemih in družbenih ureditvah. Tako kultura ni nikoli povsem kompletno integrirana in nikoli ne more biti povsem racionalno nacrtovana. Najveckrat je le odraz zgodovine družbenih procesov. Vsaka kultura vsebuje nekonsistentnosti in neucinkovitosti. Kultura športa doživlja znaten razcvet in razvoj ter postaja po­memben del kulture življenja sodobne civilizacije po vsem svetu (Horne, Tomlinson, Whannel, 1999). Kultura športa je nelocljivo povezana z organiziranostjo športa, ki predstavlja temeljno orod­je za njeno ekspresijo in razvoj (Robbins, 1991). Športno dejavnost se poskuša vse bolj približati posamezniku ne glede na njegovo starost, družbeno poreklo, spol, poklic, izobrazbo, politicno pripa­dnost, svetovno nazorsko prepricanje in druge dejavnike. Z razvo­jem kulture športa se vse bolj kaže njeno prepletanje z znanostjo in tehnologijo. Vse bolj se potrjuje misel Martina Heideggerja (1889–1976), ki je podrocje tehnike in tehnologije opredelil kot zgodovinski nacin, v katerem se razkriva bit življenja in kulture. Pri znatnem razmahu kulture športa se odpira množica vprašanj, ki se dotikajo tako športne prakse kot tudi teorije športa. Zdi se, da vse bolj pomembno vlogo pri razreševanju današnjih vprašanj prakse in teorije športa dobivata filozofija športa in z njo nelocljivo pove­zana znanost o športu. .Znacilnosti filozofije športa Filozofija športa se kaže z naslednjimi znacilnostmi: • umno – modro delovanje, razumska refleksija o temeljih biti (resnicno – dobro – lepo) in ravnanja; • usmerjenost k iskanju bistvenih znacilnosti, resnice, splošnih zakonitosti, logosa; • usmerjenost v doktrinarnost in konceptualnost: oblikovati cvrst (konsistenten) in logicno povezan (koherenten) misel­ni sistem, teorijo; • celovitost proucevanja: pogled na celoto, holisticni pristop; • osmišljevanje dejstev, izkušenj, spoznanj; • odpiranje novih vprašanj, ugotavljaje praznin in oblikovanje teoreticnih predpostavk; • usmerjenost v kakovost proucevanja: bolj pomembna kot kvantiteta je kvaliteta; • povezovanje prakse in teorije; • povezovanje in integracija razlicnih strokovnih in znanstve­nih podrocij, ved in disciplin (humanisticnih, družboslovnih, specialnih pedagoških, didakticnih, naravoslovnih, tehnicnih in medicinskih ved). Filozofija po Kristanu (2000) »povezuje in osmišlja spoznanja znanstvenih disciplin posamezne vede v enotno teorijo.« Po Hribarju (1991) filozofija igra tudi integracij­sko vlogo, še zlasti pri proucevanju istega predmeta ali podrocja s strani vec znanstvenih disciplin. • nenehno preverjanje, kriticnost in skepsa (dvom): nobena spoznanja niso dokoncna, vse se spreminja, z drugega zor­nega kota se stvari vidijo drugace ..., celoten razvoj filozofije je potekal kot kritika predhodnih naukov in nazorov; • usmerjenost k diskurzivnemu, abstraktnemu razclenjevanju, analiziranju, sklepanju, logicnem dokazovanju na podlagi razmišljanja in sinteza v smislu oblikovanja novih spoznanj in idej; • usmerjenost k ovrednotenju in ocenjevanju spoznanj, dej­stev, stvari, dogodkov z vidika etike, morale oziroma huma­nistike, aksiologije, teleologije, estetike; • argumentiranost: razprava poteka na osnovi argumentira­nih dejstev; • urejenost terminologije; ob upoštevanju vsebine, jezika in drugih okolišcin; • »brezpredpostavkovnost«; predpostavke niso potrebne, niti se k njim ne teži; • pojasnjevanje, razlaga, predvidevanje, transformacija; • zanesljivost, veljavnost, objektivnost proucevanja; • zgodovinskost; filozofija se stalno razvija in je v vsakem zgo­dovinskem obdobju izpostavila svojevrstne teme, poglede, nazore, usmeritve in nauke; • aktualnost; filozofija se pojavlja vedno in povsod v vsakem casu in spremlja cloveka ter cloveštvo v celoti v vsakem tre­ nutku, na nek nacin deluje kot luc, ki osvetljuje prostor, brez nje bi bile clovekove spoznavne možnosti zelo šibke. .Struktura filozofije športa Filozofija športa se je zacela razvijati na temeljih obce filozofije, za katero je znacilen vec tisocletni razvoj. Ta je potekal s prouce­vanjem razlicnih filozofskih vprašanj, ki so zadevala svet v svojem casu in prostoru. Skozi zgodovino se je obca filozofija razvijala preko razlicnih pogledov, naukov, usmeritev, prepricanj in celo šol (Burkard, Kunzmann in Wiedmann, 1991). Novi pogledi so obi­cajno nastajali na podlagi kriticne obravnave predhodnih pogle­dov. Filozofija športa se ukvarja s podobnimi vprašanji kot obca filozofija in njene discipline. Med avtorji so glede delitve filozofije in znanosti na posamezne discipline prisotni razlicni pogledi in polemicne razprave (Pedicek, 1992; Kristan, 2000; Starosta, 2010). Tako se danes podrocje filozofije športa razvija s pomocjo nasle­dnjih disciplin oziroma vidikov. Ontologija (gr. tò ón – bitje, bivajoce) je filozofska disciplina, ki vpra­šuje po prvih vzrokih in principih bivajocega ter poskuša opredeliti bi-stveno, obce, splošno kot nekaj, kar je mnogim pojavom skupno, kar jih povezuje, združuje. Teži tudi k odkrivanju in pojasnjevanju osnov­nih vzrocno posledicnih odnosov. Eksistenca (nlat. existentia iz lat. Existere – bivati, obstoj, obstanek, življenje) je filozofska disciplina oziroma filozofska smer, ki trdi, da je bivanje pred bistvom. K tej disciplini se uvršcajo tudi pripadniki nomi­nalizma in fenomenologije. Esenca (lat. essentia – bistvo, celotnost bistvenih lastnosti cesa) je filozofska disciplina, ki stremi k ugotavljanju bistva in splošnih zna-cilnosti pojavov. To so znacilnosti, ki se kot skupne lastnosti kažejo v nizu raznovrstnih pojavov. K tej disciplini se uvršcajo tudi pripadniki konceptualizma. Teleologija (gr. télos, teleos – smoter) je filozofska disciplina, ki prou-cuje namen in smotre. Je nauk o koncnih smotrih stvari; tudi nauk, ki trdi, da so vsi pojavi smotrni in da ima vse dogajanje vnaprej doloceni smoter. Pragma (gr. prâgma – dejanje, opravek, stvar) je smer v filozofiji, ki trdi, da je merilo resnice njena prakticna vrednost, korist in trdi, da se resnica izraža v uspešni akciji, tj. praksi (gr. prâksis – dejanje, ravnanje, stvar). Aksiologija (gr. aksía – vreden, dragocen) je filozofska disciplina, ki proucuje vrednote in postavlja problem vrednot in vrednotenja v sre­dišce filozofije. Filozofska etika (gr. Êthos – obicaj, nrav; lat. norma – pravilo) je nauk o dobrem in proucuje obnašanje cloveka z vidika tistega, kar je dobro, pravicno, smiselno in umno. Njen predmet raziskovanja so pojavi mo-ralne narave; sreca, smisel clovekovega življenja, svoboda – nesvobo­da, zasluga in krivda. Estetika (nlat. aesthetica; gr. aisthetiké – obcuten, zaznaven) je filo­zofska disciplina, ki obravnava splošno dolocenost lepega, umetniško vrednost, estetski ucinek in oblike estetskega cutenja in doživljanja. Logika (gr. logikè téchne) je filozofska disciplina, ki proucuje pravilne izpeljave in urejeno mišljenje. Pogosto avtorji delijo logiko na formalno ali elementarno logiko, ki se ukvarja z oblikami in naceli zagotavlja­nja pravilnosti mišljenja (pojem, sodba, sklep), in metodologijo, ki se ukvarja z razlicnimi nacini in postopki raziskovanja in dokazovanja. Gnoseologija (gr. gnôsis – spoznanje) je spoznavna teorija in teorija znanosti. Kot filozofska disciplina obravnava pogoje, bistvo in meje spoznanja. Spoznavna znanost (= epistemologija, gr. episteme – zna­nje ali spoznanje) se ukvarja s predpostavkami in osnovami spoznanja znanosti. Pri tem pojasnjuje ter kriticno pretresa njihove metode, nace-la, pojme in cilje. Terminologija je veda o strokovnem izrazoslovju, ki je podlaga za razvoj strokovnega jezika. Podrocje vkljucuje tudi etimologijo, ki pro-ucuje izvor besed. Filozofska antropologija (gr. ánthropos – clovek; lógos – veda) proucuje cloveka, spoznava njegovo naravo, bistvo, samoosmislitev, samouresnicitev in humanisticne vidike življenja. Filozofska antro­pologija po Knellerju (1965) celostno obravnava cloveka in naj bi varovala spoznanja o cloveku pred težnjami po poenostavljanju, ki je v nasprotju s temeljnim antropološkim spoznanjem: »Clovek je celota in "celost" in ga ni mogoce razdeliti niti v znanstvenih teori­jah niti ne glede na metode njegovega proucevanja.« Filozofska an-tropologija športa se povezuje s kinantropologijo, ki znanstveno proucuje fenomen gibalne aktivnosti cloveka in z njo povezane psihofizicne in socialne dejavnike. Po Pedicku (1970) je antropo­loški vidik tisti, ki pri kompleksni obravnavi vprašanj športne in te­lesne kulture zajema filozofski, pedagoški, psihološki, sociološki in duševno higienski pogled. Filozofija športa se v športni praksi lahko deli na posamezne speci­alne discipline tudi glede na prevladujoco dominacijo namenske oblike športne dejavnosti, kot sta npr. filozofija tekmovalne špor­tne dejavnosti in filozofija športne rekreacije in vadbe za razvoj psihofizicne zmogljivosti ter zdravja. Sicer pa se sodobna filozofija športa ne bi smela pretirano obreme­njevati z njeno clenitvijo na posamezne discipline oziroma vidike. Za njen razvoj so po Kretchmarju (1994) predvsem pomembne aktualne teme, ki bodo koristile temeljnemu namenu in izrocilu filozofije športa in telesne kulture. Ce uporabimo misel Wilhelma Dultheya (1833–1911) si noben filozofski nazor ne more lastiti edi­ne resnice, ampak nam pokaže samo enega od možnih vidikov. • Filozofija športa je prepletena s prakticno, diskurzivno, teoreticno in ustvarjalno-umetniško zavestjo cloveka Filozofija športa je prepletena s prakticno, diskurzivno, teoreticno in ustvarjalno-umetniško zavestjo cloveka. Mejna locnica med posameznimi oblikami zavesti se spreminja in je propustna. Med njimi ni nekih trdnih pregrad. Osnova filozofskega delovanja je miselna, razumska, zavestna dejavnost cloveka in je odvisna od njegovih spoznavnih ter ustvarjalnih sposobnosti. Filozofsko de­lovanje cloveka temelji na zavedanju. Zavedanje pomeni osnovo zavestne, miselne in razumske aktivnosti cloveka. Pojem »zavedati se« pomeni zbuditi se iz stanja brez zavesti. Zavest je lastnost clo­veka, da se zaveda svojega obstoja in delovanja. Zavest pome­ni zavedanje v kognitivnem, konativnem, custvenem, moralno eticnem, socialnem, ustvarjalnem, umetniškem in spoznanjskem smislu. Filozofija športa in prakticna zavest Prakticna zavest je po Giddensu (1984) sestavljena iz vsega, kar je posamezniku samoumevno, kako se dogaja, ne da bi bil sposoben temu dati diskurzivni in teoreticni izraz. Praktic­na zavest (gr. praxis, dejanje, ravnanje, stvar) temelji na neposredni, cutni clovekovi dejavnosti. Oblikuje se na podlagi prakticnih izku­šenj, spretnosti, sposobnosti, rutin, utrjenih tehnik in védenju. S pomocjo prakticne zavesti se uporabljajo prakticna vedenja, spre­tnosti in vešcine. Biti uspešen v praksi pomeni biti usposobljen za opravljanje dolocenih prakticnih nalog, dejanj in opravil. Clovek se v praksi nahaja v naravnem in kulturnem okolju, ki ga samo v dolo-ceni meri pozna. Zavédni del kulturnega okolja predstavlja tisti del kulture, ki je cloveku neposredno dosegljiv. Iz narave in kulture, ki obdajata cloveka, izhaja clovekova subjektivna izkušnja, ki ga vodi skozi njegovo življenje. Clovek oblikuje svojo kulturo s pomocjo zgodovinske izkušnje in v odvisnosti od življenjske realnosti casa, v katerem živi. Svoj vsakdanji svet doživlja predvsem kot prostor svojih realnih dejanj in le drugotno kot predmet svojega razmišlja­nja. Za spoznavanje in razumevanje svojega vsakdanjega praktic­nega sveta je clovek obicajno zainteresiran do tiste mere, ki mu je potrebna, da v njem uspešno deluje in kvalitetno živi. Prakticna zavest povzroca rutinsko obnašanje. Rutina je temeljni element vsakdanjega delovanja in pomeni ponavljanje prakticnih dejavnosti, ki se jih opravlja na isti nacin. Rutina se po Andolškovi (1995) oblikuje v tradiciji, navadah in obicajih. Rutina ima vitalen pomen za psihološke mehanizme (ib.), ker v njej temelji ontološka varnost in zaupanje ljudi v vsakdanji potek družbenega življenja. Kadar se rutine porušijo, se lahko vzpostavi strah, ki zablokira nor-malno delovanje in povzroci nelagodno pocutje. Na ravni prakticne zavesti clovek kot socialno bitje vsakodnevno deluje s pomocjo zdravega razuma. Zdrav razum je socializira­na oblika razuma, ki ga clovek deli z drugimi v normalnih, samoumevnih rutinah vsakdanjega življenja. Prakticna za-vest obsega vsa podrocja clovekovega življenja. Po Haagu (1996) je praksa v športu in telesni kulturi dokaj pomembna. Šport je v osnovi v prakso usmerjena dejavnost, v kateri prevladujejo špor­tne tehnike, spretnosti in vešcine. Te se udejanjajo skozi razlicne vzorce športno kulturnega obnašanja in cutenja, odvisno od na­mena, smotrov, želja in ciljev udeležencev športa. Uspešnost v tekmovalnem športu je odvisna od športnih dosežkov, ki so pra­viloma posledica izoblikovanih tehnik, vešcin in rutin ter temeljijo na prakticni zavesti. Nekateri vrhunski športniki dokaj težko artiku­lirajo svojo tekmovalno uspešnost ali neuspešnost na ravni diskur­zivne zavesti, ker ne razumejo in poznajo teorije športa. Navkljub temu pa so lahko izjemno uspešni v športu. Razlog je dokaj eno­staven, svojo tekmovalno uspešnost lahko dosežejo zgolj na ravni rutine, osvojenih tehnik ter vešcin in spretnosti. Gibanje športnika poteka preko njegove zavestne in podzavestne regulacije gibal­ne dejavnosti. Pri tem so za športnikovo razumevanje gibanja pomembne njegove prakticne izkušnje. Te so morda v skladu z empiristicnim pogledom še najboljši vir spoznanj, saj je temelj du­hovnih spoznanj zasidran v cutnih izkušnjah. V samospoznavanju svoje notranjosti lahko športnik odkriva sebi lastno naravo. Za iz­vedbo izbranih tehnik gibanja so pomembni gibalni programi, ki se praviloma realizirajo na ravni gibalnih avtomatizmov v prostoru in casu, ki sta po Kantu (povzeto po Burkard, Kunzmann in Wied­mann, 1997) vnaprej vsajena v temelje cutnega zaznavanja clo­veka in predstavljata pogoj prakticnega cutnega zora. V športni dejavnosti se v fizikalnem smislu manifestirajo telesa športnikov, pri cemer se merijo njihovi ucinki v dolocenem prostoru z razlicni-mi merskimi postopki in izražajo z razlicnimi merskimi enotami. V najvec primerih so dosežki športne dejavnosti povzroceni s števil­nimi nepredvidljivimi dejavniki, ki lahko povsem slucajno vplivajo na telesa športnikov, ne da bi se športniki tega delovanja sploh zavedali. Po Starcu (2003) bi lahko povzeli misel, da športnik najprej nastopa kot telo oziroma biološki stroj, pri cemer uspešnost tega stroja doloca tudi njegov športni in družbeni status. Rezultati športnikov so v praksi odvisni zgolj od stotinke sekunde, enega zadetka, vpliva vetra in številnih drugih mehanskih nepredvidljivih dejavnikov. Po podelitvi priznanj nikogar vec ne zanima, koliko duhovne in psihofizicne energije je posamezni športnik vložil v svoj dosežek, pomembna je le stopnicka in blišc, ki ga prinaša. Zaradi tega bi lahko v skladu z utemeljiteljem humanizma Petrarkom Frances-com (1304–1374) predvsem izpostavili misel Pedicka (1970), naslo­vljeno športnikom, da bi v športu, tudi ko ne gre vse po nacrtih, »ne izgubili, temvec našli – CLOVEKA«. Filozofija športa in diskurzivna zavest Clovek teži k pojasnjevanju prakse, njenemu posploševanju, ure­janju, sistematiziranju in racionalnim razlagam. To pa je že prehod od življenjske konkretnosti k abstraktnemu, od prakse k teoriji oziroma k diskurzivni (= razumski, logicni) zavesti. Diskurzivna zavest (lat. discursus razgovor) pomeni obliko zavesti, ker clovek lahko svoje misli izrazi govorno (verbalno). V osnovi govor temelji na jeziku kot sredstvu komunikacije. Ta oblika je po Trstenjaku (1988) znacilna za cloveka, ki pojme, besede, simbole ustvarja, razlaga in uporablja. Jezika se je treba nauciti. Zaradi tega je diskurzivna zavest tudi naucena zavest. Vsak clovek se je sposo­ben nauciti katerega koli jezika. Danes je na svetu okoli 5000 jezi­kov, ki so prisotni v vseh družbenih skupinah in okoljih (Aitchison, 1996). Govorna komunikacija poteka s pomocjo jezika, ki vsebuje svojevrstno formalno logicno strukturo. Logicni jezik pa omogo-ca formalno logicno tj. teoreticno sklepanje, ki poteka na osnovi medsebojno povezanih stavkov, dejstev in ugotovitev. To pa je že podrocje znanosti in teorije, ki neprestano teži k oblikovanju novega znanja in njegovemu povratnemu prenosu v življenjsko prakso. Clovek je sposoben svoje misli izraziti z govorom v ustni in pisni obliki. Lahko pa se izraža tudi z drugimi oblikami, še zlasti na podrocjih kulture, športa, tehnike, umetnosti. Diskurzivna zavest vsebuje zavest sklada vednosti, teoreticno za-vest in ustvarjalno ter umetniško zavest. Zavest sklada vednosti pomeni sklad splošne informiranosti cloveka. Sklad vednosti se oblikuje na podlagi subjektivnih izkušenj, pragmaticnega ob-vladovanja situacij pri rutinskih opravilih, z dedovanjem, vzgojo, družbenimi razmerami, kulturo, zgodovino, prebiranjem literature, s pomocjo medijev (televizije, radia, casopisnih virov, racunalniških omrežij oziroma interneta). Odnos med filozofijo športa in znanostjo – teo­ rijo Zacetek znanstvene filozofske misli sega dalec v zgodovino. Na dolocena vprašanja ni bilo mogoce odgovoriti brez tehtnega, glo­bokega premisleka. Ta premislek pa uvaja to, cemur se danes rece logicno mišljenje in predstavlja osnovo vsakršnega sklepanja. Na podlagi opazovanja dejstev objektivne stvarnosti se s pomocjo sklepanja lahko izpelje splošni sklep, ki ima veljavnost hipoteze. Splošnost sklepa daje trditvi videz zakonitosti in s tem tudi splo­šne veljavnosti. To pa je osnova teoretskega mišljenja. Na razvoj znanstvene misli lahko negativno vpliva prakticni interes. Prakticni interes pomeni reševanje problemov od enega do drugega kon­kretnega primera in zato praviloma onemogoca, da bi izkušnje proucevali od dalec, z odstopom ter ugledali dolocene zakonito­sti. Šele, ko se doseže ta odstop, se lahko znanstveno razmišlja in raziskuje bistvene plati pojavov. Filozofija skuša razlagati snov vedno celostno, pri tem pa upora­blja izkljucno miselne metode dokazovanja. Znanost pa je tisto umevanje sveta, pri katerem se pojasnjuje svet s sistemom trditev, ki se jih lahko dokaže empiricno, to se pravi s poskusi oziroma s cutno predmetno izkušnjo. Mocan zagon znanstvenemu mišlje­nju in metodologiji je dal Galileo Galilei (1564–1630), ki je menil, da je bistvo dejanskosti možno in potrebno dolociti s številcnimi razmerji, torej kvantitativno. V skladu s tem je razvil tudi metodo, ki je postala temelj za raziskovanje predvsem v naravoslovnih zna­nostih. Najprej je potreben opis in analiza pojavov (opredelitev na­mena in predmeta raziskovanja). Nato sledi postavljanje hipotez in njihovo preverjanje s pomocjo opazovanja in eksperimentiranja po skrbno nacrtovanih metodah raziskovanja. Dobljeni rezultati raziskovanja so potem podvrženi dedukciji, ki omogoca sprejetje matematicno formuliranih znanstvenih zakonov. Omenjena em­piricna metoda ni bila povsem sprejeta v duhovnih znanostih, ki so bile usmerjene na proucevanje cloveka, družbe in kulture. Po Wilhelmu Diltheyu (1833–1911) se duhovne znanosti nanašajo na dejanskost, ki jo je ustvaril clovek (kultura), pri cemer cloveški duh pro-ucuje stvaritve samega sebe. Zato njegovo prepricanje »da duha ra­zumevamo in naravo razlagamo« (povzeto po Burkard, Kunzmann in Wiedmann, 1997). Filozofija se danes ne ukvarja s podrocji, ki so poznana in jih po­jasnjuje znanost. Vsa podrocja znanja pa mejijo na podrocja ne­znanega, ki jih obdaja. Ko se prispe do mejnih predelov in ko se jih prekoraci, se pride iz obmocja znanosti v obmocje spekulacije. Spekulacija po Jermanu (1994) »pomeni izgradnjo filozofskih siste­mov, ki izhajajo zgolj iz nepreverjenih in tudi nepreverljivih nacel, ne oziraje se na izkušnjo. Gre za teoretsko mišljenje nasproti prakticnemu védenju«. Ta spekulativna dejavnost je nekakšno raziskovanje in prav to, a ne samo to, je filozofija. Po Bertrandu Russellu (1872–1970) »je znanost mogoce lociti od filozofije. Bistvo vsake znanosti, ki je že na­brala doloceno kolicino znanja, je mogoce dolociti, opredeliti. Filozo­fije pa tako ni mogoce opredeliti. Cetudi sta filozofija in znanost pri proucevanju "fizisa" loceni, se v stremljenjih spoznavanja in razlaganja sveta dopolnjujeta. Zato jih je mogoce vedno gledati kot celoto«. Filozofija razlaga svet cim bolj celostno in odpira poti znanosti. Znanosti je vse vec, ni samo ena, ker nobena znanost ne proucuje sveta v celoti, ampak le njegove posamezne vidike ali sestavine. Zato vsaka znanost obravnava in raziskuje samo del stvarnosti s svojega zornega kota. Z napredovanjem znanosti si pridobiva ve­dno vec znanja. Tudi na podrocju znanosti o športu – kineziologi­je smo prica stalnemu razvoju novih znanstvenih ved in disciplin (Mrakovic, 1997). V svojem razvoju se nove discipline opirajo na obstojeco znanost. Navkljub hitremu razvoju znanosti pa se je iz­kazala ocitna nemoc znanosti same, da se kar najbolj približa poja­snjevanju "vse resnice". Vcasih se zdi, da s porastom spoznanj raste tudi zavedanje o nevedenju in nepoznavanju, kar zopet pripelje do pomena filozofskega razmišljanja. Znanost in filozofija sode­lujeta in sta nujno nelocljivo povezani pri proucevanju skupnega predmeta, vendar pa je po Christianu Wolfu (1679–1754) filozofija podlaga za razvoj vsakršnega sistema znanosti (povzeto po Bur-kard, Kunzmann in Wiedmann, 1997). Teoreticna zavest je vrsta zavesti, ki se oblikuje s pomocjo znanosti oziroma znanstveno-logicnega mišljenja. Znanost je po Kristanu (2000) »ena od oblik ali sestavin družbene zavesti«. Po Jermanu (1994) je znanost »predvsem tisto duhovno, intelektualno umevanje sveta, pri katerem se svet pojasnjuje celovito, s sistemom tr-ditev, ki se jih lahko dokaže empiricno«. Namen znanosti je na osnovi objektivnega empiricnega proucevanja prakse razvijati teorijo. Teorija nastaja in se razvija s pomocjo razlicnega znanja (fig. zna­nje – celota podatkov, ki si jih kdo vtisne v zavest z ucenjem, štu­dijem). Razvoj teorije športa se po Harrisovi (2000) lahko zagotovi z razlicnimi spoznanji; znanstvenimi, prakticno–izkustvenimi in strokovnimi. Pomembne so vse oblike in izvori spoznanj, vse bolj pa se po Maticu in Bokanu (2005) kaže potreba po znanstvenih spoznanjih in sistemskemu razvoju teorije znanosti o športu. Te-orija znanosti o športu je filozofska disciplina, ki proucuje namen, smisel, zgradbo, metode in rezultate znanosti o športu oziroma njenih disciplinah. Pri oblikovanju teorije športa in telesne gibalne kulture sodeluje niz filozofskih in znanstvenih disciplin. Enega od možnih struktur­nih modelov teorije športa je predstavil Matvejew (1981). Dejstvo je, da vsi modeli strukture teorije športa vkljucujejo vecje število razlicnih znanstvenih podrocij in disciplin. Nekatere od njih pred­stavljajo bolj formalne kvantitativne spoznavne discipline, druge bolj kvalitativne spoznavne discipline (Slika 1). Slika 1. Kvalitativne in kvantitativne filozofske in znanstvene discipline. Kvalitativne filozofske znanstvene discipline se nahajajo v zate­mnjenem delu, ki simbolizira nizko spoznavno zmožnost. Kvanti­tativne discipline se nahajajo v predelu svetlega dela, ki simbolizira vecjo spoznavno zmožnost. Za razvoj novega znanja in teorije je potrebno razvijati vsa znanstvena podrocja v njihovem medseboj­nem povezovanju. S pomocjo kvantitativnih znanstvenih disciplin se bo prodiralo v podrocje kvalitativnih znanstvenih disciplin in podrocje neznanega. Zdi se, da se z razvojem sodobne znanosti vse bolj odkriva velicina neznanega, ki je bila v preteklosti pogosto predmet spekulativnih pogledov. Prav gotovo pa je prav nepo­znano tisto, kar predstavlja izziv za filozofijo, ki po konceptualistic­nem vidiku Anselma Canterburyjskega (1033–1109) temelji na stvareh samih in šele preko njih prodira k splošnemu in skupnemu. Po Albertu Magnusu (1206–1280) se vprašanja, ki so na meji nepoznanega, tista, ki se lahko rešujejo s pomocjo razuma in so predmet filozofskega pro-ucevanja in vprašanja, ki se rešujejo s pomocjo razodetja. Po Avreliju Auguštinu (354–430) se v veri lahko razgrne spoznavne zmožnosti in obratno lahko uvid – spoznanje potrjuje vero. Filozofija tako po Toma-žu Akvinskem (1225–1274) temelji na ustvarjenih stvareh, medtem ko teologija izhaja iz Boga. Verski stavki so nadrazumski, niso pa protira­zumski. Filozofija in znanost morata stalno težiti k pridobivanju novih spoznanj v skladu s pogledom Nikolaja Kuzanskega (1401–1464); »nic ni tako poznano, da ne bi moglo biti še bolj poznano« (povzeto po Burkard, Kunzmann in Wiedmann, 1997). Na osnovi znanstvenih spoznanj bo clovek hitreje in uspešneje spreminjal sklad vedno­sti vsakdanjega življenja, ki pretežno temelji na pravilih zdravega razuma. Za razvoj teorije športa je po Kristanu (2012) predvsem pomembno, da se znanje oblikuje in razvija v skladu s terminolo­škimi naceli, ki temeljijo na znanstvenem pristopu. Prva naloga na podrocju terminologije terja po Bouchardu (1992) skrb za razvoj izrazoslovja na strokovnem podrocju ter njegovo horizontalno in vertikalno clenitev na študijska podrocja in podpodrocja ter kon­kretne znanstvene discipline. Terminologija se na podrocju športa in kineziologije vse bolj razvija v slovenskem (Kristan, 2012), an-gleškem (Anshel, Freedson, Hamill, Haywood, Horvat in Plowman (1991) in tudi drugih jezikih. Pri razvoju jezika in verbalizacije s pomo-cjo teoreticne zavesti se lahko pojavi po Ludwigu Klagesu (1872–1956) tudi nevarnost, da se življenjska realnost pretirano preobrazi v goli objekt, formalizem, besede in stavke, kar jo vse bolj analiticno razcle­njuje in morda zaradi tega tudi unicuje ter omejuje njeno izvorno har­monijo. Na to je opozoril tudi Edmund Husserl (1859–1938) z mislijo, da »svet življenja« predstavlja osnovni smisel znanosti. Pretirana verba­lizacija in abstraktno matematicna objektivna clenitev lahko vodita stran od nazornega subjektivnega sveta življenja in zato lahko izgu­bijo življenjsko pomembnost. Objektivne znanosti so vedno le subjek­tivne tvorbe clovekove življenjsko svetne prakse. V procesu oblikovanja teorije znanosti se lahko po Williamu Jamesu (1842–1910) ustvarjajo tudi prepricanja, ki niso podvržena kriteriju resnice, ampak so izraz posameznikovih subjektivnih in tudi objektivnih družbenih prakticnih interesov. Kriterij resnice je preizkušnja v praksi dosežene koristi. Ker so interesi in življenjske razmere razlicne, obstaja tudi vec »hkratnih resnic« (povzeto po Burkard, Kunzmann in Wiedmann, 1997). Ne glede na raznovrstne omejitve in težave pri približevanju spozna­vanja »objektivne resnice« je po Zeleniku (2000) filozofija nujno potrebna za razvoj znanosti oziroma teorije. Le skupaj lahko filozo­fija in znanost prispevata k kvalitativnemu razvoju prakse in kvali­teti življenja posameznika ter družbe v celoti. Pri tem bi lahko po Christianu Wolfu (1679–1754) razumeli »filozofijo kot znanost o vseh možnih stvareh in znanost kot sistem, katerega podlaga je filozofija«. Ustvarjalna in umetniška zavest v športu Filozofija športa ne more biti usmerjena samo na spoznavanje, to vlogo vse bolj prevzema znanost o športu. V skladu s kritiko filo­zofije s strani Karla Marxa (1818–1883), »da so filozofi zgolj razlicno interpretirali svet, gre pa zato, da ga spremenimo«, je filozofija športa usmerjena tudi v ustvarjalno dejavnost, s katero se kreira kultura športa. Njen razvoj je odvisen predvsem od ustvarjalne in umetni­ške zavesti, ki omogoca inovativno delovanje. Cloveku je vrojena težnja po umetniškem delovanju na raznih podrocjih kulturnega ustvarjanja (glasbi, slikarstvu, plesni kulturi, gledališcu, arhitekturi, oblikovanju, akrobatiki in tudi gibalno-športni kulturi). Umetniška zavest vzbuja neko vrsto ugodja oziroma neugodja. Še zlasti se umetniška zavest pojavlja pri zadovoljevanju kulturnih potreb. Za­dovoljevanje teh potreb zahteva clovekovo ustvarjalnost. Ta pred­stavlja po Henri Bergsonu (1859–1941) v življenju cloveštva trajen ustvarjalni proces, ki ga stalno vzpodbuja »življenjski gon«, pri ce-mer se razvoj kulture diferencira v vedno nove forme (povzeto po Burkard, Kunzmann in Wiedmann, 1997). Pogoj za clovekovo ustvarjanje je po Georgu Simmlu (1858–1918) njegova svoboda, ki ji je naloženo, da v sporu z odrevenelimi družbenimi formami odpira nove življenjske horizonte (ib.). Umetniška zavest se po Ro­bertsu (1995) kaže skozi raznovrstne vrhunske storitve, proizvode in dosežke ter zato pomembno oblikuje šport kot kulturo in ume­tnost. V športni in gibalni kulturi se dosežki udeležencev gibalne športne dejavnosti ne kažejo skozi pojme, številke, besede, stavke, znanstvene ugotovitve, ampak s prakticno gibalno dejavnostjo, pri kateri gre za posebno obliko psihofizicne in socialne aktivno­sti ter ustvarjalnosti. Zaradi clovekovih potreb po vrednotenju in spoznavanju dosežkov gibalne športne dejavnosti se ti potem kvantificirajo in spreminjajo v objekt prakticne uporabnosti in koristnosti ter znanstvenega proucevanja. Ustvarjalnost v športu je sestavina genericnega bistva cloveka, ki se v športu kaže skozi spontano igro duha in telesa. Po Petrovicu (1981) »ustvarja clovek s pomocjo športne dejavnosti specificen svet, z merili lastnimi športu – in je torej per definitionem ustvarjalen«. Ustvarjalnost v športu se kaže v inovativnosti, posodobljenosti in izpopolnjenosti njegove­ga strokovnega delovanja. Ustvarjalnost strokovnjaka se ne sme enaciti z njegovo poklicno strokovno formalno usposobljenostjo. Ustvarjalnost je sposobnost za uspešno iskanje novih ucinkovitih postopkov pri reševanju postavljenih nalog. Formalna strokovna usposobljenost pomeni obseg vseh sposobnosti in spoznanj, ki jih je posameznik osvojil v casu formalnega usposabljanja. Ona sama po sebi ne zadošca, da se bodo strokovne naloge razreše-vale tudi na ustvarjalen nacin, ampak lahko skupaj z njo doseže najvišje rezultate ustvarjalnega dela. Za ustvarjalno delo v športu je potrebno znanje in to predvsem spoznanja, ki jih tvori filozofija športa pri proucevanju pojavnega sveta (fenomenov) oziroma po Immanuelu Kantu (1724–1804) stvari, ki nas obkrožajo, in ustvarjal­ne ideje, podkrepljene z inovativnim umetniškim navdihom. Ustvarjalna zavest je osnova strokovne zavesti v športu Strokovna zavest omogoca strokovno delovanje cloveka in se posledicno zaradi njega tudi razvija. Strokovna zavest je sestavi­na zavesti vsakega posameznika in se na posameznih podrocjih clovekovega delovanja lahko kaže z razlicno širino in globino. Nosilci strokovne zavesti so na izbranem strokovnem podrocju strokovno usposobljeni posamezniki oziroma strokovnjaki. Na podrocju športne kulture so nosilci strokovne zavesti ucitelji, tre­nerji, inštruktorji in managerji. Vrhunski strokovnjaki posedujejo vse oblike in ravni zavestnega delovanja (zdrav razum, prakticne rutine, spretnosti, vedenja, obca in strokovna znanja, ustvarjalnost in umetnost). Strokovna zavest je na nek nacin odraz refleksivne zavesti (iz. nlat. reflexio odsevanje, odsvitanje, odbijanje), ki temelji na filozofskem razglabljanju in premišljevanju ter je odraz oziroma odsev prakticne in teoreticne zavesti. Refleksivna zavest je po­membna za vsakodnevno življenje in pomaga iskati odgovore na osnovno vprašanje: »Zakaj in kako nekaj pocnemo?« Refleksivna zavest povezuje prakticno objektno delovanje s subjektovim ra­zumom, z njegovo duševnostjo in omogoca poglabljanje vase. V fiziološkem smislu refleksivno delovanje organizma povzroca od volje neodvisne reakcije organizma na dražljaj. Refleksivna zavest pa v duševnem smislu temelji na voljni aktivnosti cloveka. Refle­ksivna zavest pomaga razreševati nove in nepricakovane situacije. Clovek se v svojem izkustvenem svetu neprestano nahaja v vrtin-cu novih, nepricakovanih dogodkov, procesov, pojavov, ki v njem sprožajo zacudenje, dvom, vprašanja. Najprej se sprašuje o smislu, potem zakaj sploh nekaj pocne, kaj je vzrok temu, kar oblikuje njegovo življenje. Vsa ta vprašanja spodbujajo v cloveku željo po razjasnitvi, razumevanju in znanju, s pomocjo katerega bo lahko zadovoljivo pojasnjeval in razlagal pojave, dogodke, procese in okolišcine, v katerih živi in oblikuje svojo vednost. Refleksivna za-vest predstavlja tudi gonilo motiviranega delovanja, ko išce nacin za uspešno razreševanje prakticnih problemov in doseganje ciljev delovanja. Strokovnjak, ki ima poudarjeno ustvarjalno zavest, se bo pri razre­ševanju strokovnih problemov bolj oziral v prihodnost. S pomo-cjo ustvarjalne zavesti, v kateri se združujejo intelekt, intuicija in inspiracija, bo uspešneje izbiral poti napredka strokovnega dela v prakticnem procesu. V svojem prizadevanju za boljše, napre­dnejše, modernejše, uspešnejše se bo uspešen strokovnjak stalno izobraževal in strokovno izpopolnjeval, odpiral v svet, zanimal za znanstveno raziskovalne rezultate itd. Strokovnjak z nizko ustvarjalno zavestjo bo orientiran v preteklost, v ohranjanje obstojecega, ne vidi potrebe po razvoju stroke, priza­deva si ohraniti obstojece stanje, potencira lastne poglede, obcut­ke in izkušnje. V obnašanju do drugih virov spoznanj, ustvarjalnih napotkov bo nezaupljiv. Najveckrat bo prepreceval vnos novega znanja, spoznanj in informacij v prakso, dokler se te zanesljivo ne preverijo. To pa pomeni neprestano capljanje za uspešnim stro­kovnim delovanjem. Za vrhunske strokovnjake je znacilna visoka stopnja ustvarjalnega in umetniškega delovanja ter stalno ucenje. Po Higginsu (2003) je športni ucitelj in trener podvržen stalnemu ucenju, v katerega ga silijo vsakodnevne nove situacije in stalno spreminjajoce situacije pri delu s športniki. Za uspešnega trenerja in ucitelja je pomembno, da sprejema novo znanje in informacije ter še bolj pomembno, da je usposobljen za uspešno uporabo znanja pri vadbi športnikov. .Prepletenost strokovne zavesti s teoreticno zavestjo in ustvarjalnostjo v športu Neposredno strokovno delo v športni praksi nujno zahteva ustre­zno teoreticno zavest in ustvarjalnost. Kvaliteta strokovnega de­lovanja pa je odvisna še od množice drugih dejavnikov (motiva­cije nosilcev strokovnega dela, materialnih in financnih pogojev, osebnostnih lastnosti strokovnih sodelavcev, družbeno-politicnih in socialnih razmer v katerih strokovni sodelavci delujejo, delovne aktivnosti nosilcev strokovnega dela itd.). Strokovno delo, ki ga opravljajo nosilci strokovnega delovanja (športniki, trenerji, ucite­lji, inštruktorji, managerji), je predvsem neprekinjeno, kontinuirano in sistematicno ustvarjalno delo, ki stalno zahteva nova spoznanja, spretnosti, tehnike in znanja. Uspešnost realizacije strokovnega delovanja je bistveno odvisna od ustvarjalnosti. Strokovnjak izvaja svojo vlogo tako, da bi ustvaril rezultate, ki bodo pomenili nekaj novega, dobrega in pomembnega. S strokovnim delovanjem si npr. ustvarja športno formo, širi pozitivno klimo za šport, vzgaja športnike, ustvarja prijateljske stike, medosebne od-nose, širi medsebojne vezi, poglablja samozavest in ustvarja dolo-cene predstave. Športni strokovnjak ustvarja tudi umetniško, zlasti ko gradi vrhunsko gibalno kompozicijo; razvija gibalne spretnosti in sposobnosti v skladu z zahtevami vrhunske tehnike in taktike; ustvarja celovito podobo uspešnega športnika; ustvarja in neguje vrednote športa. S svojim ustvarjalnim delovanjem strokovnjak vpliva na dinamiko dejavnosti posameznika, ekipe in ustvarja po­membne dogodke, vcasih tudi zgodovinske vrednosti. Z ustvarjalnim delovanjem se spreminja stanje športnikovih oseb­nostnih bio-psiho-socialnih razsežnosti tako, da bi se doseglo želene rezultate. Mocan vpliv pa ima ustvarjalno delovanje tudi pri ustvarjanju podobe, pojmov o svetu, dogodkih in pojavih. V ustvarjalnem procesu strokovnjak ustvarja tisto, kar je resnicno, kar obstoja v realnem svetu in je podprto z ustvarjalnim mišljenjem ter ravnanjem. Bistvo strokovne ustvarjalnosti trenerjev je ustvar­jalno poseganje v življenje športnikov, njihov doživljajski custveni svet na nacin, ki omogoca doseganje njihovih športnih ciljev. Stopnje strokovne ustvarjalnosti v športu Strokovna ustvarjalnost v športu je lahko razlicna in se lahko kaže na nizki, srednji in visoki stopnji. Doseganje visoke stopnje zahteva najprej uspešno premagovanje prvih dveh. Strokovnjak zacetnik se najprej uvršca med nizko usposobljene in ustvarjalne strokov­njake. Šele s procesom izgrajevanja strokovne usposobljenosti se le-ta kvalitativno spreminja v smeri srednje in visoke stopnje stro­kovne ustvarjalnosti (Jošt, 1991). Ta proces se zacne v trenutku, ko posamezna oseba prevzame strokovno vlogo in v njenem okviru zacne zavestno delovati. Celoten proces poteka preko posame­znih razvojnih faz, ki se vzrocno posledicno nadgrajujejo in dia­lekticno prehajajo v razlicne kvalitativne ravni strokovne ustvar­jalnosti. Uspešni strokovnjaki po Derkatschu in Issajewu (1986) ne morejo postati kar cez noc, ampak za to potrebujejo daljši cas, pri cemer morajo biti izpolnjeni mnogi pogoji, ki vplivajo na kvalita­tivno rast njihove poklicne strokovne ustvarjalnosti. Celotno ustvarjalnosti bi po Musku in Pecjaku (1995) lahko razdelili na znacilne stopnje: • umetniška ustvarjalnost; • znanstveno inovativna ustvarjalnost; • izumiteljska in novatorska vešcinarska ustvarjalnost; • obrtniška ustvarjalnost. Najvišja je raven umetniške ustvarjalnosti, najnižja pa stopnja obr­tniške ustvarjalnosti. Umetnika pretežno vodi ideja, zamisel, vizija, obrtnika pretežno vodi prakticno delovanje. A tudi umetnik mora prakticno delovati. In tudi obrtnik ni povsem brez ideje oziroma zamisli. Razlika je v deležu obeh komponent. Pri umetniku tece proces predvsem v njegovi notranjosti, ceprav ga uresnici v zu­nanji dejavnosti. Pri obrtniku pa je njegov proces predvsem po­gojen s prakticnim predmetnim delovanjem, ceprav ga tudi ne bi bilo brez prejšnjega mišljenja. Nova kvaliteta pri umetniške ravni ustvarjalnosti nastopi že v fazi seznanjanja s gradivom in pro-blemi. Umetnik si bo pri seznanjanju s gradivom sicer pomagal s sistematicnim in uokvirjenim zbiranjem informacij. Vendar pa bo svoje zaznavanje usmeril na vse, kar pomembnega doživlja v svojem okolju. To so socialni odnosi, ekonomski odnosi, politicni odnosi, narava in ljudje, ki jih srecuje. Umetniku je prvi cilj spoznavanje in razumevanje življenja po­sameznika in športnega kolektiva. Odsotnost tabel, grafikonov, skic, kartic s podatki in zapiskov daje vtis, da umetnikovo delo ne terja zbiranja gradiva. To zbiranje tece namrec bolj v glavi kot v zunanjih sredstvih. Seveda pa si umetniki prav tako zapisujejo po­membna opažanja. Izbira gradivo poteka najprej neusmerjeno. To umetniku omogoca, da izbere veliko vec gradiva, kot ga kasneje obdela, ustvari si nekakšno "zalogo", ki mu bo kasneje morda pri­šla prav. Zaradi nje ima vecje možnosti za kombiniranje izkušenj in to mu daje vecjo svobodo ustvarjanja. Pri delovanju potrebuje svobodo ustvarjanja in zato kratenje osebne svobode najbolj pri­zadene prav umetnika. Svoboda je tako rekoc pogoj njegovega ustvarjanja, ki je še prav posebej pomembno pri delovanju vrhun­skih uciteljev in trenerjev. Trener umetnik opazuje in proucuje svet drugace kot ostali trenerji. Njegovo opazovanje je mnogo bolj su­bjektivno in se staplja z njegovimi custvi, verovanji, vrednotami, stili in podobnimi notranjimi vsebinami. V ospredju so moralne kvalitete ljudi in visoka strokovna zavest, v kateri so upoštevane tudi športnikove osebnostne znacilnosti in stopnja njegovega razvoja. Trener opažanja sproti predeluje in selekcionira z "notra­njimi filtri". Trener umetnik si ne postavlja problema, a si postavlja številna vprašanja, spocetka še slabo povezana med seboj, na katera potem poskuša odgovoriti. V okolju, pri sebi in športnikih ugotavlja neravnotežja in ta postanejo pomemben vir njegovega oblikovanja. Poglavitna faza njegovega dela je rojstvo nove ideje, zamisli, fabule, modela, ki ga potem izpopolnjuje. Osnovna ide­ja se nato konkretizira, izpopolnjuje, vanjo vlaga umetnik trener drobne ideje in zamisli. Ves cas se zbiranje gradiva nadaljuje. Tre­ner umetnik sme in tudi mora kršiti to, kar je opažal (sicer bi bilo njegovo delo samo fotografija). Njegovo ustvarjanje ima globoko spoznavno abstraktno in intuitivno-inspiracijsko duhovno vre­dnost, ki se skozi nove kombinacije staplja v neke nove ideje in ideale. Za takšno ustvarjanje je poleg visokega znanja potrebna intuicija, inspiracija, nazorna zavest in domišljija, za katero je Al­bert Einstein menil, da je najbolj pomemben del inteligentnosti cloveka. Trener umetnik je v ustvarjalnem procesu custveno zelo zavzet, prisoten in udeležen. Pri umetniškem delovanju trenerja so predvsem pomembna custva. Njegova custva skupaj z interesi, s stališci, s prepricanji, z vrednotami, z zaznavami in opažanji po­membno vplivajo na ucinkovitost njegovega ustvarjalnega delo­vanja. Trener umetnik je praviloma tudi mojster izražanja in pose-duje visoko razvite pedagoške ustvarjalne sposobnosti ter druge osebnostne kvalitete in znanja, ki po Derkatschu in Issajewu (1986) tvorijo dejavnike pedagoške umetnosti. Trener umetnik se odlikuje tudi v humorju in duhovitosti. Po mne­nju psihoanalitikov humor sprošca potlacene impulze in na do-voljen nacin uvaja "princip zadovoljstva". Humor najprej dvigne aktivacijo organizma, napetost, ki jo potem naglo sprosti. Nastopi sprošceno stanje, smeh, zadovoljstvo, ki vodi k razrešitvi proble­mov. Trener umetnik se odlikuje tudi z duhovitostjo. V duhovitem stavku je obicajna in neposredna misel, povedana na manj obi­cajen in posreden nacin. Z mocnejšimi dozami humorja trener­ji znižujejo napetost tekmovalcev pred in med tekmovanjem. S svojo duhovitostjo pa preprecujejo monotonost in dolgocasnost na treningu. Seveda je za uspešno delo trenerja dokaj pomembno, da preide vse stopnje ustvarjalnosti in da koncno doseže umetniško raven. Pri tem mora biti sposoben razmišljati na vsakem nivoju in tudi predpostaviti vzroke in ucinke ali posledice lastnega delovanja. Dejstvo pa je, da bo trener s poudarjeno umetniško komponento zlahka razumel trenerja obrtnika, medtem ko bo trener obrtnik težko razumel delovanje trenerja umetnika. Vse stopnje ustvarjal­nosti mora trener dosegati skozi ustrezno strokovno prakticno de­lovanje. Trener, ki ne gre skozi prakticni proces, ne bo mogel razvi-ti ustvarjalnih sposobnosti ter pedagoških spretnosti. Pri njem se bodo sicer prepletali razlicni vzorci obnašanja in delovanja, ki pa ne bodo preverjeni v praksi. Za trenerja, ki nima prakticnih izkušenj in se praksi izogiba, je nevarno, da se bo pod vplivom okolja na dolgi rok spremenil v trenerja sanjaca ali trenerja birokrata, ker mu to zagotavlja kar najbolj mirno in najmanj pretresljivo funkcionira­nje. Trener umetnik si bo pri svojem delu ustvaril dokaj široko eki­po razlicnih sodelavcev, pomocnikov in svetovalcev, ki mu bodo osvetljevali posamezne izseke njegovega delovanja na strokov-no-znanstven nacin. Drugi mu bodo svetovali na osnovi lastnih izkušenj in strokovnega vedenja. Trener umetnik bo te informacije v skladu s svojo osebnostno noto in vodstveno pedagoško uspe­šnostjo sistematicno urejal ter jih uporabljal pri svojem delu. V svo­jem timu bo potreboval trenerje pomocnike, ki naj bi bili visoko strokovno usposobljeni in ustvarjalni. Ostali pomocniki so lahko z nižjo stopnjo ustvarjalnosti, saj bodo pomagali pri fizicni realizaciji programov dela. Seveda bo pri sestavljanju trenerske ekipe glavni trener manager upošteval znacilnosti športne skupine in tudi in-dividualne posebnosti športnikov. Prav neupoštevanje teh znacil­nosti bi lahko privedlo do popolne blokade uspešnega delovanja v skupini. Da bo ucitelj trener dosegel umetniško stopnjo, mora najprej osvojiti ustrezna znanja na podrocju svoje športne stroke. Pri tem je priporocljivo, da naj bi imel tudi osebne tekmovalne izkušnje. To pa ne pomeni tudi vrhunskih rezultatov. Izkušnje kaže­jo, da ti trenerji prevec poudarjajo svoj osebni pogled in izkušnje ter težko dopušcajo nove in drugacne poti k doseganju vrhunskih dosežkov. Ce je bilo dobro za njih, potem mora biti dobro tudi za njihove ucence. Ustvarjalno strokovno delovanje bo pravilo-ma utrjevalo uspešnost delovanja trenerja in dvigovalo njegovo strokovno poklicno avtoriteto. Neuspešno delovanje trenerja v praksi lahko povzroci njegovo odtujevanje ustvarjalnemu delu. Vztrajanje v neustvarjalnem prakticnem okolju delovanja bi lahko povzrocilo, da ga bo to okolje spremenilo postopoma v trenerja sanjaca ali trenerja birokrata. Seveda bi to pomenilo za športno delovanje trenerja v nekem okolju pravo osebno tragedijo. Za tre­nerje zacetnike je strokovno prakticno delovanje z mladostniki ne­koliko lažje, ker oni še nimajo izoblikovane osebnostne strukture in se jih zaradi tega lažje osebnostno usmerja in razvija. Težko pa bo trener zacetnik lahko ustvarjalno deloval pri starejših, izkušenih tekmovalcih. Oni imajo že izoblikovano osebnostno strukturo in razvite ustvarjalne potenciale, ki so v najvecji meri kontaminira­ni tudi s socialno stranjo športnikovega življenja. Dobro je, da bi trener poznal zgodovino športnikovega zorenja. Na ta nacin bo lažje razumel in vodil športnikov razvoj. Seveda se na vsaki razvoj­ni stopnji športnikove ustvarjalnosti v prepletenosti z okoljem in trenutnimi situacijami kažejo potrebe po neprestanem reševanju zapletenih situacij v skladu s športnimi pricakovanji, željami in cilji. Tu pa je v tekmovalnem športu praviloma v ospredju vprašanje športnikove uspešnosti, ki se kaže skozi njegov tekmovalni dose-žek. Ta pa je praviloma v vecini športnih zvrsti izražen v relativno enostavnem fizikalnem prostoru, ki ga je Albert Einstein opisal kot prostorsko casovni kontinuum, v katerem najprej veljajo in odlo-cajo fizikalne lastnosti (metri, sekunde ...), ki sooblikujejo dinamicni inercialni sistem. Prav tem ciljnim kriterijskim znacilnostim se mo-rajo podrediti vsi bio-psiho-socialni dejavniki uspešnosti športni­kov, ki potem skupaj s slucajnimi dejavniki odlocijo o njihovi tek­movalni uspešnosti. .Literatura 1. Aitchison, J. (1999). Predgovor. V: Comrie, B., Matthews, S. in Polinsky, M. (Ured.). Atlas jezikov – izvor in razvoj jezikov. Ljubljana, DZS. 2. Allaire Y., Firsirotu M.E. (1985). Theories of Organizational Culture, Orga­nization Studies. 3. Andolšek, M. D. (1995). Organizacijska kultura. Ljubljana: Gospodarski vestnik. 4. Anshel, H. M., Freedson, P., Hamill, J., Haywood, K., Horvat, M., in Plo­wman, A. S. (1991). Dictionary of the Sport and Exercise Scieneces. USA: Human Kinetics Books. 5. Aronson, E., Wilson, D. T. in Akert, M. R. (1998). Social Psychology – third edition. Longman, An imprint of Addison Wesley Longman, Inc. 6. Bajec A. et. al. (1994). Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: DZS. 7. Bolle de Bal, M. (1990). Placilo za uspešnost v sodobni družbi. Kranj: Mo-derna organizacija. Kranj. 8. Bouchard, C. (1992). The field of the Physical Activity Sciences. In: Bou-chard, C., McPherson, B. D., in Taylor, A. W. (Eds.). Physical Activity Sci-ences.USA. Human Kinetics Books. 9. Burkard, F. P., Kunzmann, P. in Wiedmann, F. (1991). DTV atlas filozofije. Ljubljana: DZS. 10. Derkatsch, A. A. in Issajew,A. A. (1986). Der Erfolgreich Trainer. Berlin: Sportverlag. 11. Giddens A. (1984). The Constition of Society. Outline of the Theory of Structuration, Polity Press. 12. Haag, H. (1996). Sportphilosophie. Schorndorf: Verlag Karl Hofmann. 13. Haralambos, M. in Holborn, M. (1999). Sociologija – teme in pogledi. Lju­bljana: DZS. 14. Harris, C. J. (2000). Phylosophy of Physical Activity. In: Hoffman, J. S., in Harris, C. J. (Eds.). Introduction to Kinesiology – studing Physical ac­tivity. 15. Higgins, A. (2003). Best Coaches best Practices. Canada: Higgins House. 16. Horne, J., Tomlinson, A. in Whannel, G. (1999). Understanding Sport. USA: E & FN Spon. 17. Hribar, T. (1991). Teorija znanosti in organizacija raziskovanja. Ljubljana: FSPN. 18. Jerman, F. (1994). Filozofija. Ljubljana: DZS. 19. Jošt, B. (1991). Trenerjeva pedagoška ustvarjalnost. Šport, 39 (1), 9-13. 20. Jošt in sod. (1998). Poznavanje, priljubljenost in nacionalni pomen špor­tnih panog. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. 21. Kluckhohn, C. (1951). The concept of culture. V Lerner, D. in Lasswell, H. D. (ur.) The Policy Sciences. Stanford: Stanford University Press. 22. Kneller, F. G. (1965). Educational Anthropology: An introduction. USA: John Wiley. 23. Kretschmar, R. (1994). Practical philosophy of sport. USA: Human Kine­tics. 24. Kristan, S. (2000). Športoslovje na slovenskem danes. Ljubljana: Fakulteta za šport. 25. Kristan, S. (2012). Športni terminološki slovar. Ljubljana: Fakulteta za šport. 26. Kroeber, A. L. (1952). The Nature of Culture. Chicago: University of Chi­cago Press. 27. Kruse, B. (1996). 100 let olimpijskih iger (nas. izv. Die Chronik 100 Jahre Olympische Spiele). Ljubljana: Založba mladinska knjiga. 28. Kunzmann, P. Burkard, P. F. in Wiedmann, F. (1991). DTV – Atlas Philo­sophie. Munchen: Deutscher Taschenbuch Verlag. 29. Massengale, J. D. in Swanson, A. R. (1997). Exercise and Sport Science in 20 th-Century America. V: Massengale, J. D. in Swanson, A. R. (Eds.). The History of Exercise and Sport Science. USA: Human Kinetics. 30. Matic, M., in Bokan, B. (2005). Opšta teorija fizicke kulture. Beograd: Fa-kultet sporta i fizickog vaspitanja Univerziteta u Beogradu. 31. Matvejew, L. P. (1981). Grundlagen des sportlichen Trainings. Berlin: Spor­tverlag. 32. Moorhead, G. in Griffin, W. R. (1995). Organizational Behavior – Ma­naging people and organizations. Boston, Toronto: Houghton Mifflin Company. 33. Morris, N. (1996). Olimpijske igre 1996. Državna založba Slovenije. 34. Mrakovic, M. (1997). Uvod u sistematsku kineziologiju. Zagreb: Fakultet za fizicku kulturu. 35. Musek J., in Pecjak V. (1995). Psihologija. Ljubljana: Educy. 36. Pedicek, F. (1970a). Pogledi na telesno vzgojo, šport in rekreacijo – peda­goški, psihološki in filozofski vidiki (prvi del). Ljubljana: Mladinska knjiga. 37. Pedicek, F. (1970b). Pogledi na telesno vzgojo, šport in rekreacijo – peda­goški, psihološki in filozofski vidiki (tretji del-Šport). Ljubljana: Mladinska knjiga. 38. Petrovic, K. (1981). Sociologija telesne kulture. Ljubljana: Visoka šola za telesno kulturo. 39. Petrovic K. in Doupona M. (1996). Sociologija športa. Ljubljana: Fakul­teta za šport. 40. Petrovic in sod. (1991). Šport v Republiki Sloveniji - dileme in perspektive. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. 41. Robbins, P. S. (1991). Organizational Behavior (Concepts, Controversies, and Applications). Fifth Edition. New Jersey: Prentice Hall, Englewood Cliffs, N.J. 07632. 42. Roberts, J. T. (1995). Sport, Art, and Particularity – The best Equivocati­on. In.: Morgan, J. W. in Meier, K.V. (Eds.). Philosophic inquiry in sport. Champaign: Human Kinetics. 43. Schein, E. H. (1987). Organizational Culture and Leadersheap, A Dynamic View. Jossey-Bass Publishers. 44. Sruk, V. (1995). Filozofija. Ljubljana: Cankarjeva založba. 45. Starc, G. (2003). Discipliniranje teles v športu. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. 46. Starosta, W. (2010). Human movement science – anthropokinesiology. Warsaw: International association of Sport kinetics. 47. Trstenjak, A. (1988). Dobro je biti clovek. Ljubljana: Katehetski center. 48. Worth, S. (1994). Pravila iger (Rules of the Game). /Velika ilustrirana en-ciklopedija vseh športov sveta/. Ljubljana: DZS. 49. Wuest, D. A. in Bucher, C. A. (1999). Foundations of physical education, excercise science, and sport – fourteenth edition. Boston: McGraw - Hill Companies. 50. Zelenika, R. (2000). Metodologija i tehnologija izrade unanstvenog i struc­nog djela. Rijeka: Ekonomski Fakultet u Rijeci. • Viri 1. SLOVAR slovenskega knjižnega jezika (1994)/ [glavni uredniški odbor Anton Bajec et.al.] izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in ume­tnosti in Inštitut za slovenski jezik Frana Ramouša. Ljubljana: DZS. Prof. dr. Bojan Jošt, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport bojan.jost@fsp.uni-lj.si Lev Kreft Atalanta ali bodocnost športa Izvlecek Serija knjig Danes in jutri, objavljena v dvajsetih letih prejšnje­ga stoletja, je ustrezala potrebi po premisleku bodocnosti cloveštva. Zbirka vsebuje G. S. Sandilandsovo Atalanto ali bodocnost športa iz leta 1928. Sandilands je posvojil zapleten mit o Atalanti zaradi njegovega športnega in spolnega po­tenciala. Z vidika športa ta mit predstavlja prehod od krva­vih športov k nekrvavim, od herojskega spopadanja za slavo k funkcionalni dirki za sreco, in koncno še h grenkemu in ne­poštenemu izzivu profesionalizma. Zdaj živimo v prihodno­sti Sandilandsove knjige in jo lahko pretehtamo. Šport je vstopil v visoko kulturo z napredovanjem skozi profesionali­zacijo, industrializacijo in celo post-industrializacijo, podob-no kot celotno kulturno polje, da bi postal zelo resen posel. Ženske so v športu zasedle svoje mesto, še vedno se bojujejo za vec enakosti tu in tam, ni pa vec v ženskih športih najti ni-cesar od nekdanje skromnosti. Vedno manj je javnih prosto­rov z enakim in demokraticnim dostopom k igri in tekmi, ker sta tudi na podrocje rekreacijskega športa prav tako vstopila industrializacija in post-industrializacija. Ena tocka pa je, v kateri se zdi, da je Sandilands ustrelil povsem mimo. V špor­tu v resnici ni nikakršne reprezentativne demokracije. Kljucne besede: Atalanta, šport, kultura, profesionalizem, demokracija. .Atalanta ali bodocnost športa Po globokih krizah, krvavih vojnah, epskih nesrecah in katastro­fah, ali pa že kar medtem ko potekajo, se polomijo koordinate, ki vodijo naša življenja in sprotne odlocitve, kako ravnati. Zaradi ta­kih dogodkov izgubimo osebne mreže, pa tudi družbeno oporo in materialno ozadje. Pa to še ni vse. Zruši se celostna opora, za katero skrbijo družbene ustanove; pravila in vodila, ki so skoraj­da avtomaticno, vsekakor pa rutinsko usmerjala socialna gibanja, se razblinijo v nic skupaj z usklajenimi in med seboj povezanimi casovnimi razsežnostmi preteklosti, sedanjosti in bodocnosti. V obdobju modernosti smo se navadili neprestano sprejemati ne­kaj novega in se privajati spremembam, toda vse to pocnemo v okviru istega obdobja: to, da zdaj pri skoku s palico uporabljamo trdo plastiko ali ogljikova vlakna, medtem ko je Roman Lešek le malo pod pet metrov prišel z leseno palico, je seveda sprememba in to tako radikalna, da se naš skakalec z njo ni hotel spoprijeti in je zakljucil kariero. Toda ta sprememba ni spremenila skoka s palico v skok brez palice. Tako tudi pri razlicnih, a neprestanih spremem-bah v modernosti ostaja osnovni življenjski okvir nespremenjen. Globoke krize, krvave vojne, epske katastrofe pa porušijo vse, tudi Atalanta, or the Future of Sport Abstract A series of books Today and Tomorrow published during 1920s answered the need to rethink the future of mankind. Collec­tion contains G. S. Sandiland’s Atalanta, or the Future of Sport from 1928. Sandilands adopted complex myth of Atalanta for its sport and sex/gender potential. In sport terms, this myth represents transition from blood sports to bloodless sport, from heroic fight for glory to functional race for happiness, and, finally, to bitter and unfair challenges and consequences of professionalism. We now live in the future of Sandilands’ book, and can judge it. Sport entered fine culture, progressing through professionalization, industrialization and even post-industrialization, as the whole cultural field did, to become very serious business. Women took their place in sport, still fighting for more equality here and there, but no old modesty is to be found in women’s sport any more. There are less and less free public spaces with equal and democratic access to play and game, because industrialization and post-industrial­ization entered the field of recreational sport as well. There is one point where Sandilands seems to be completely wrong. In sport, there is no representational democracy really. Keywords: Atalanta, sport, culture, professionalism, democracy življenjski okvir sam. In takih katastrof je bilo v zadnjih stotih le­tih kar nekaj in še kakšna je, ki se nam obeta – najmanj ekološki podnebni katastrofi se že ne moremo vec povsem izogniti. V takih okolišcinah se ljudje spopademo z novim nacinom življenja, ven­dar pod pogoji, ki jih narekuje drugacna epoha, kot smo je bili va­jeni. Stara pravila ne veljajo vec, novih pa še ni: znajdemo se nekje vmes. Svet, kot smo ga poznali, se je sesul, novi red se še ne kaže na obzorju. Zanesemo se lahko le sami nase – sami moramo odlo-citi in to brez gotovosti in podpore že institucionaliziranih okvirov in pravil, na slepo in ne vedoc, kaj se utegne zgoditi in kakšne bi lahko bile posledice. Zgodi se lahko karkoli, mi pa z lastnimi življe­nji jamcimo za pravilnost ali napacnost svojih breztemeljnih od­locitev. V tem je neka vrsta skrajne svobode: tesnobna situacija, a vse možnosti so odprte in za nobeno od smeri ni zanesljivih sme­rokazov. Z vsako odlocitvijo, ki jo uresnicimo, sklepamo negotovo stavo na prihodnost. Cas prehoda iz ene epohe v drugo je cas, v katerem so naša življenja postavljena na kocko. Ali smo v krizi, po krizi ali pred krizo? Ni važno, pomembno je, da zdajšnji položaj zahodnega sveta, ki mu tudi sami pripadamo, ni situacija globoke krize, krvave vojne ali epske katastrofe. So pa v prostorih okrog nas vedno bližje in bližje. In vedno bolj se nam razkriva, da so v casu, ki je pred nami, lahko tudi tukaj in za nas. Kadar razmišljamo o prihodnosti, tudi o prihodnosti športa, ver­jamemo v obstoj dolocenih zakonov in utrjenih pravil, ki bodo veljala v dolgem prihodnjem obdobju, in projekcije uravnavamo po tem prepricanju. Ne predvidevamo, da bi se lahko znašli nekje vmes, v prostoru in casu brez vseh dolocil in trdnosti. Kar imamo v mislih, je trajnostno nadaljevanje tega, kar že je in kar že pozna-mo, vkljucno s spremembami, s katerimi ves cas racunamo, saj je neprestano spreminjanje zdaj že pricakovana tradicija. Racunamo, da nas bo že razvita prilagodljivost obdržala v ravnotežju, ce se kaj temeljnega ne zalomi. Upamo pa, da se osnovna smer spre­memb ne bo spremenila: kriza nas je presenetila in udarila v glavo, pa smo povoje že odvrgli in zdaj spet pricakujemo, da bo vnaprej vse spet šlo relativno nepresenetljivo, po pricakovanjih. Upamo, da živimo še vedno v istem obdobju, ne pa na robu prehoda v novo epoho. Arthur Danto, že pokojni ameriški filozof, ki se je proslavil zlasti s postmoderno filozofijo umetnosti, je trdil, da prihodnosti nismo zmožni predvideti. Za ilustracijo in v dokaz je navedel francoskega vizionarskega umetnika Alberta Robidaja, ki »je leta 1882 zacel s serijo objav o Dvajsetem stoletju. Prikazati je hotel svet, kakršen naj bi bil leta 1952. Njegove slike so polne prihajajocih cudežev: te­lefonoskopa, letecih strojev, televizije, podvodnih metropol, toda slike same nezgrešljivo pripadajo njegovemu obdobju, kakor tudi nacin, s katerim je prikazano vecina tega, kar ponujajo ... Nic ni tako zelo pripadalo svojemu casu kot bežen pogled nekega obdobja v prihodnost ...« (Danto, 2006, str. 116–117). Danto je tu malce po­mešal futuristiko, ki napoveduje, kakšna bo prihodnost; utopijo, ki si zamišlja bodoci cas kot kraj, ki ga ni; in znanstveno fantastiko, ki je tako kot utopija predvsem literarni oziroma umetniški žanr. Futuristika je znanstvena disciplina, uspešna ali ne, ki jo je v našem casu razvijal na primer teoretik svetovnih sistemov Immanuel Wal­lerstein (Wallerstein, 1999). Utopija je pripoved o odlicni, a onstran dejanskih možnosti postavljeni idealni ureditvi skupnega življenja ljudi in ji iz Robidajevega casa pripada na primer Edward Bellamy, ne pa Robida, ki je slikal prizore iz bodocega življenja kot likovno otipljivo napoved, pa tudi kot smešenje, celo karikaturo obsede­nosti lastnega casa in kraja z novotarijami in modnimi muhami. Risbe, ki jih je objavljal, so bile zelo popularne prav zato, ker so bile znanstvena fantastika in karikatura hkrati. Znanstvena fantastika je posebno popularna literarna zvrst, ki v prihodnost postavlja avanturisticne in fantasticne zgodbe z napeto vsebino, kakršne je v Robidajevem casu prispeval oce tega žanra Jules Verne. Ro­bidajeve smele upodobitve prihodnosti cloveštva v dvajsetem stoletju sploh niso tako napacne, ce jih vzamemo za neposredne napovedi, ampak so precej zmotne, ce o njih razmišljamo po poti primerjave z dejanskimi, kasneje uveljavljenimi tehnološkimi reši­tvami. Robida na primer predvideva, da bodo ljudje v dvajsetem stoletju vec leteli, kot se vozili z vlaki, naprave, ki jih za to nariše, pa niso ravno take, kot jih kasneje uporabljamo. Njegove podobe prihodnosti niso niti znanstvena futuristika niti utopicne podobe onkraj možnega, ampak znanstvena fantastika, zabeljena z nje­govim osnovnim karikaturisticnim pristopom. Znanstvena fan-tastika ni namenjena temu, da bi še bolje od futuristike povsem natancno prikazala prihodnost, zato se vedno moti in je naivna, kar se tice znanstvene natancnosti svojih predvidevanj. Zato pa je toliko bolj tocna kot fantastika, saj nedvomno pravilno prikazuje ali opisuje fantazme, ki ženejo cloveštvo v prihodnost, razumlje-no kot neprestani napredek. Robida slika prizore, ki upodabljajo te fantazme: obvladovanje prostora in casa, komuniciranje na vse strani sveta, socialna racionalizacija družinskih dejavnosti (na pri­mer prehrane, ki bo postala skupna kuhinja) in podobno. Pri tem se tem fantazmam, ki ženejo cloveštvo naprej v prihodnost, zna tudi igrivo nasmehniti ali ironicno posmehovati. Te fantazije so trajnica modernosti, so predvidljiva nit modernosti iz preteklosti cez sedanjost v bodocnost, ker modernost, ki je tudi sama nekaj fantazijskega, verjame v neskoncni napredek cloveštva, s tem pa tudi v bodoce doseganje »vec in bolje« pri vseh željah in potrebah ljudi, vkljucno z napredkom njihovih telesnih zmožnosti. Šport je otrok modernosti, ki ima svojo futuristiko, lastno utopijo in znacilno znanstveno fantastiko. Futuristika bi se danes lahko vprašala, kakšen bo šport cez petdeset ali sto let in pri tem izhajala iz spoznanj sociologije športa in drugih disciplin. Odgovarjala bi na vprašanje, ali se bosta dva glavna motiva za šport (spektakel in zdravje) obdržala, spopadla med seboj ali povsem spremenila in izginila. Domnevala bi, na kakšen nacin bodo v šport posegle možnosti genetskih manipulacij in predporodne selekcije, ce ne celo športne evgenike. Zanimalo bi jo, kaj bo z rekordnimi športi, na primer smucarskimi poleti: ali bodo še naprej dosegali nove rekorde ali pa se bo tu napredek moral zaustaviti zaradi omejitev zmožnosti cloveškega telesa, pa tudi, ali bodo taki športi potem obstali ali povsem izginili. Utopija bi upodobila šport v razsežno­stih njegovih utopicnih ciljev (mir, razumevanje med narodi itd.), posegla bi tudi k upodobitvi novih vesoljskih športnih tekmovanj v pogojih breztežnosti oziroma pogojih gravitacije na drugih pla­netih in lunah. Lahko pa bi bila tudi negativna utopija, ki bi kazala propad in unicenje športa in telesne kulture zaradi nadaljevanja spornih teženj, ki jih zaznavamo že zdaj: prikazovala bi družbo brez športa kot osvobojeno in sprošceno skupnost. Znanstvena fantastika bi skušala biti znanstvena v opisu razmer in tehnolo­ Filozofija športa ških zmožnosti, vendar precej manj kot pri Julesu Vernu, saj se je žanr medtem usmeril bolj v vprašanja o tem, kakšni ljudje smo in bomo, od nekakšnega nadcloveka do katastrofe, ki cloveštvo antropocena caka v prihodnosti. V ta okvir pa seveda sodi zlasti vizija življenja cloveštva v vesolju in možnosti stika z drugimi ter drugacnimi živimi bitji. Ce že ne šport kot tak, se tu prikazujejo igre, ki jih bodo igrala kozmicna bitja, saj tudi šport sodi k vesoljski kulturi, o kateri pri nas razvija znanstvene, pa tudi fantasticne pro-jekte Kulturno središce evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) z Draganom Živadinovim in drugimi. Cetudi se da Dantojevemu razmišljanju o podobi prihodnosti marsikaj ocitati, pa je za premislek o možnostih prihodnosti špor­ta zanimiv njegov prijem: primerjati podobo prihodnosti izpred desetletij s sedanjim stanjem, ki ga je tista podoba napovedova-la. V rokah imamo knjižno serijo Danes in jutri (Today and Tomor­row), natisnjeno v dvajsetih letih dvajsetega stoletja v 86 knjigah, katerih namen je bil premisliti cilje in smotre cloveštva po veliki vojni z vseh možnih vidikov. Med njimi najdemo tudi Atalanto, ali prihodnost športa (Atalanta, or the Future of Sport) Georga Somer-villa Sandilandsa, ki je izšla leta 1928. Ko jo postavimo v vrsto z drugimi naslovi, ki prav tako navajajo starogrške mitske osebnosti za vstop v poseben vidik »preroške zgodovine«, ki ga dolocena knjiga obravnava, se nam najprej zastavi vprašanje o povezavi med anticnimi miti in našo prihodnostjo: kako to, da je Atalanta za prihodnost športa to, kar je Lizistrata za prihodnost žensk (Lu­dovici, 1924) ali Diogenes za prihodnost prostocasnega ugodja (Mitchinson, 1928)? Mit o Atalanti je eden bolj zapletenih, saj je bilo nanj naloženih vec slojev. Ko se je rodila, je bil oce kralj strašno razocaran, da je dobil žensko namesto moškega potomca, pa jo je izpostavil na visokogorju, kjer naj bi jo pobralo. Vendar je ni pobralo, ampak jo je pobrala medvedka, ki jo je dojila in naucila loviti, kot lovi­jo medvedje. Ko je ob medvedji vzgoji odrasla, je postala prava lepotica, ki se je s prisego deviškega življenja zavezala Artemidi, boginji lova, divjine, devištva in rojevanja. Dva kentavra sta jo sku­šala posiliti, in oba je pokoncala. Medtem so v Atalantinem polisu pozabili na žrtvovanje Artemidi. Jezna boginja je nadnje nagnala ogromnega podivjanega merjasca, da je premikastil in raztrgal vse, kar mu je bilo napoti. Meleager, še en mitski heroj, se zaljubi v Atalanto in jo povabi, da se pridruži njegovi lovski skupini na pohodu za odstrel podivjanega merjasca in s tem pripomore k rešitvi lastne dežele. Meleagrovi lovski prijatelji niso bili posebej zadovoljni, da jo je povabil, toda bila je skrajno ucinkovita. Kot se temu rece v starogrškem lovskem žargonu, je dobila prvo kri (za­dala prvi odlocilni udarec in s tem pridobila pravico prva »piti mer-jašcevo kri«) in merjašcevo kožo kot pocastitev njenega izjemne­ga lovskega dosežka. Meleagrovi strici niso soglašali z njegovimi odlocitvami in so ji nagrado poskusili odvzeti, pa jih je Meleager pobil (ne priporocam za strice iz ozadja). Atalantin oce, še vedno živ in še vedno kralj, pa se je premislil in jo sprejel kot hcerko-na­slednico, vendar ji je za pogoj postavil, da se poroci. Tej usodi se je hotela Atalanta vsekakor izogniti, ker je dala prisego Artemidi in ker ji poroka tudi sicer ni dišala, ocetovo voljo pa je vendarle hotela vsaj na videz spoštovati. Zato je kot v številnih kasnejših zgodbah in pravljicah (vkljucno s Puccinijevo opero Turandot), v katerih ženska zahteva razlicne nemogoce dosežke svojih snub-cev, izjavila, da se bo porocila s tistim, ki jo lahko premaga v teku; a kdor bo tekmo izgubil, bo ob glavo. Melanion (v Ovidovi verziji v Metamorfozah pa Hippomenes) si je Atalante zelo želel, smrti pa seveda niti malo, pa je poprosil boginjo ljubezni in lepote Afro-dito, da mu pomaga k zmagi. Boginja se mu je odzvala tako, da mu je poslala tri zlata jabolka. Med tekom jih je vrgel enega za drugim na stezo, Atalanta pa se zlatemu blesku ni mogla upreti, ustavila se je in jih pobirala. Zato je bila poražena, zmagovalec pa je postal njen zakoniti soprog. Njuna zveza se je nepricakovano sprevrgla v strastno seksualno razmerje, za katerega pa sta placala visoko ceno, ker sta užalila bogove, ko sta seksala kar v templju Kibele, starodavne boginje še danes ne povsem razjasnjenega mi-sticnega kulta, ki ju je za kazen spremenila v – leva in levinjo. Da je to prava kazen strastnima ljubimcema, nam pojasni starogrško prepricanje, da se levi in levinje med seboj ne morejo pariti. Na kratko bi lahko vse te raznolike sloje mitske pripovedi združili v »šport, seks in prekletstvo ženske«. Športa sta lov in tek in v obeh Atalanta premaga moške. Seks sega od prisege devištva in posku­sov posilstva do obvezne poroke, ki se sprevrže v strastno spolno razmerje, konca pa v nezmožnosti spolnega razmerja. Prekletstvo ženske se ob vseh Atalantinih zmagah nad omejitvami, v katere jo hocejo ukleniti, vsakic znova izrazi v njeni tragicni usodi, ki jo koncno zapecati moc boginje. Sandilands je mit o Atalanti posvojil v naslovu prav zavoljo nje­govega športnega in seksualnega naboja. Interpretiral ga je za svoje namene pri napovedi bodocega razvoja športa: prehod od krvnih športov, kakršen je lov, k nekrvavim športom; prehod od herojskega bojevanja za vecno slavo do funkcionalnega tekanja za sreco; in koncno, od ljubiteljskega športa h grenkim in nepošte­nim posledicam profesionalnega tekmovanja. Vsi trije vidiki sku­paj pa postavljajo v ospredje namesto macisticnega športa (šport kot pobijanje živali – krvavi športi, športi kot unicenje nasprotni­ka – boks do padca v nezavest, šport kot cirkus) znacilno ženske sposobnosti in prednosti, po katerih so enake moškim ali pa jih celo prekašajo, vendar za to še vedno placujejo ceno tako na ravni socialnega zanicevanja »ženske v moški vlogi« kot na metafizicni ravni božanskega prekletstva nad ženskami, ki si drznejo prestopi-ti vsiljene meje svoje spolne vloge. Mit o Atalanti sodi na podrocje, ki ga je v umetnosti leta 1971 nacela Linda Nochlin (2004), ko je dala v naslov clanka vprašanje, zakaj ni žensk umetnic v zgodovini umetnosti. Odgovor, ki se je pojavil na koncu analize vprašanja sa-mega (s katere socialne in umetnostne pozicije se vprašanje zasta­vlja), je, da ne gre neposredno odgovarjati na to vprašanje, saj bo odgovor, naj bi bil še tako bogat s primeri velikih žensk umetnic in še tako kriticen do zamolcevanja njihovih del in še tako natan-cen pri opisovanju podrejenosti žensk in prepovedanega dostopa do umetniške izobrazbe, na koncu vedno prišel do tocke, ko bo bera žensk v zgodovini umetnosti, zlasti v likovnih umetnostih, še vedno presneto picla. Vprašanje, ki si ga je treba že na zacet­ku zastaviti, torej ni: »Zakaj ni velikih žensk umetnic v zgodovini umetnosti?«, ampak: »Kaj je umetnost?« Podobno mit o Atalanti izziva, naj se ne sprašujemo, kakšne so specificne biološke tele­sne zmožnosti žensk in kakšne so njihove psihološke drugacnosti, ampak se moramo najprej vprašati »Kakšen koncept je šport?«, kar pomeni, da se vprašamo, kakšnega spola je šport – in šport je ne glede na udeležbo ali neudeležbo žensk nastal kot bitje izrazito moškega spola tako v grški antiki kot v moderni zahodni civilizaciji in je tak še vedno – tako v Sandilandsovem casu kot tudi danes. Ne glede na to, da prevprašuje to moško samoumevnost športa, pa je bil mit o Atalanti veljavna mitska podoba športa, še preden ga je Sandilands povzel v naslov knjige, saj je bila Atalanta že te­daj uporabljeno ime za klube in ekipe, ne sicer tako pogosto kot Olimpija ali Spartak, a vendarle povsem udomaceno in sprejemlji­vo za športno obcinstvo, ceprav se je subverzivni potencial mita verjetno spotoma nekje izgubil, saj so se po Atalanti imenovali – izkljucno moški športni kolektivi in klubi. Sandilands se loteva prihodnosti športa s kritiko komentarja Geor­ga Bernarda Shawa o lastnih rekreacijskih navadah: »Karkoli razen športa« (Sandilands, 1928, str. 5). Sandilands se na prezir do športa odzove takole: »Ukvarjanje s športom je prav toliko resna stvar kot izdelovanje slovarjev« (Sandilands, 1928, str. 2). V istem zacetnem zamahu zavrne eno od tedaj prevladujocih predstav o športu kot posebne vrste povezanosti krutosti in vojaške discipline, ki se je uveljavila po zaslugi vrednostnih vodil telesne kulture in njene uporabe za krepitev nacije ter za kolonialno upravljanje z impe­rijem. Preglednik razlicnih športnih panog razdeli na dve temeljni vrsti športov: krvne in nekrvave. Obe vrsti imata potem tri razlicne nacine tekmovanja: clovek proti cloveku, žival proti živali in clovek proti živali. Športna tekmovanja cloveka proti cloveku se potem ra­zumljivo delijo še na ekipna in individualna. Tovrstna taksonomija/ klasifikacija kaže, kakšni so bili pogledi, pa tudi dejanskost športa v dvajsetih letih prejšnjega stoletja: to, kar mi za nazaj postavljamo v ospredje kot šport, kakršnega smo podedovali od tistega casa, v tistem casu ravno še ni bila prevladujoca zvrst športa in še ni dajala vsem oblikam in nacinom športnega udejstvovanja svojega hegemonega pecata. Danes bi lahko zato rekli: »Šport takrat še ni bil šport, kljub temu pa je šport znotraj športa že obstajal, vendar je bil bolj obroben pojav.« V casu, ki je potekel od takrat do danes, je šport postal (ce si izposodimo izraz z umetniškega polja) »lep« oziroma »fini« šport, torej dostojna in spoštovanja vredna dejav­nost za vsakogar, ceprav je med »fine« dejavnosti tedaj bolj sodilo prirejanje petelinjih bojev in bikoborb, vse vrste lova in podobne plemiško plemenite, a krvave dejavnosti. Tedaj še mednarodne zveze, niti olimpijski komite še niso povsem obvladovale svojih panog z uveljavitvijo enakih pravil za celoten planet, šport pa še ni bil zmagoviti koncept, ki bi postal skupno ime za vse gibalno­tekmovalne dejavnosti. To stanje dobro ilustrira dejstvo, da je bil šport, ki je seveda že obstajal, posebej priljubljen v vrstah umetni­ške avantgarde od futuristov do Berta Brechta in njegovega kroga, še preden je postal (kljub Hitlerjevemu nezanimanju za šport in olimpijsko gibanje, ki ga je moral spreobrniti Goebbels, da je do organizacije berlinske olimpijade sploh lahko prišlo) del nacistic­nega programa in vadbe genetsko ciste herojske nacije. Pogled iz leta 1928 nam navrže v nadaljevanju knjige še tri teme, pomembne za prerokovanje prihodnosti športa: amaterizem in profesionalizem, ženske v športu in šport v dobro skupnosti ter za dobro skupnost. Prihodnost športa je profesionalizem, ker je profesionalizem to, kar nove mestne množice, organizirane v sodobno spektakelsko telo, zahtevajo, in ker je profesionalizem potreben športu: šport je resen posel, ki stremi k odlicnosti in mojstritvi vešcin. To pa lah­ko razvijejo le profesionalni športniki. Že pred devetdesetimi leti je bilo Sandilandsu jasno, da cisti amaterizem nima prihodnosti, pa tudi, da ga že tedaj v resnici ni vec, ampak je le hinavska pre­obleka. Že takrat, navaja, so v nekaterih športih izplacevali bajne (vsaj za tiste case) zneske v nogometu in že zlasti v bejzbolu, saj je imel Baby Ruth letno pogodbo v višini 14.000 USD (danes bi to pomenilo približno 200.000 USD ...), a to je bila tudi najvišja znana profesionalna pogodba tistega casa. »Seveda, brez tveganja se da reci, da je cisti nepokvarjeni amater v javnem športu danes nekaj tako redkega kot planika v topli gredi« (Sandilands, 1928, str. 59). Profesionalizem bi razvoju športa kot kulture dobro del, vendar to terja izdatno spremembo v nacinu odlocanja in vodenja: »Pla-cani igralci bodocnosti bodo gotovo zahtevali svojo zastopanost pri nadzoru in organizaciji športa, ki mu posvecajo tako pomem­ben del svojega življenja« (Sandilands, 1928, str. 68). Ce gledamo z današnjih okolišcin vzvratno, se je izpolnilo vse – razen ustrezne zastopanosti športnic in športnikov. Leta 1928 je šport še vedno stvar moških, medtem ko so ženska tekmovanja in prisotnost žensk na velikih skupnih tekmovanjih šele na zacetku – toda prihodnost je že jasno vidna in odprta. Žen-ske prihajajo in Sandilands si od prihoda žensk v šport obeta nekaj novega in dobrega tako za šport kot za ženske, vkljucno z njihovo emancipacijo iz objemov hinavske spodobnosti. Bo ženski šport bolj amaterski od moškega? »Amater ostaneš, dokler ne moreš dobiti svoje cene.« (Sanidlands, 1928, str. 80), rahlo cinicno in pre­roško komentira pisec. A brez vpletenosti žensk v šport le-ta sploh ne more postati fenomen, pomemben za cloveško skupnost, in ga tudi ne moremo imeti za plemenito dejavnost. »Ko tehtamo, kakšna bo vloga krvavih športov v prihodnosti, je odlocitev lahka: ne bodo jih vec trpeli. Problemi športa bodo ekonomski in estet-ski, ne pa v tolikšni meri eticni« (Sandilands, 1928, str. 86). Preobrat iz športa kot eticne dejavnosti k športu kot estetski dejavnosti, ki ga je Wolfgang Welsch (1999) ugotovil po tem, ko je spektakel-ska funkcija že povsem omrežila šport, je Sandilands napovedal v casu, ko medijskega spektakla še ni moglo biti, ker ni bila razvita še niti ena od njegovih znanstveno-tehnicnih predpostavk. Na-poved ni genialno preroštvo, ampak preudarno sklepanje iz spre­minjanja narave športa: spektakularnost ni posledica znanstvenih izumov in tehnicnih rešitev, ampak težnje, ki je delovala znotraj družbe nasploh in športa še posebej in terjala znanstvene izume in tehnicne rešitve. Ko šport postaja del visoke kulture in nekaj ple­menitega, hkrati pa vstopa v (in obratno, v šport vstopajo) procese industrializacije, profesionalizma in znanstveno podprtega upra­vljanja vešcin in doseganja vrhunskosti, pa tudi v procese kritike spektakelske odtujitve v nasprotju z dejavno vpletenostjo v šport, postaja pomembna in zelo vidna, celo vzvišena dejavnost, pa tudi problem. Sandilands je že zacutil tovrstno kritiko in zavracanje športa, ki ji lahko recemo radikalna kritika (Kreft, 2015), vendar jo je zavrnil na dvojni nacin. Prvi nacin: ocitek, da je šport prostoca­sna dejavnost, ki si ne zasluži vecjega pomena od resnega dela, ki poteka na drugi strani vsakdanjega življenja, je ostro zavrnil, ceš, »samo eno je še bolj nesprejemljivo od tega, da bi zaprli svoje to-varne zaradi nogometne tekme, in to je, da delajo« (Sandilands, 1928, str. 86). Drugi nacin: gledanje spektaklov ni tisto, kar zmanj­šuje pripravljenost in zmožnost za aktivno ukvarjanje s športom, saj »je skrajno verjetno, da bi tovarniški delavci tudi sami igrali no-gomet, ki bi le dobili nazaj kak odprt prostor. Neuki kritiki menijo, da bi povprecen gledalec raje gledal kot igral. Morda res, toda ta kritika je nešportna vse dotlej, dokler ta clovek ne bo imel enakih možnosti, da pocne oboje« (Sandilands, 1928, str. 87). Naša sodobnost je prihodnost Sandilandsove »preroške zgodovi­ne«, zato jo lahko soocimo s našo zdajšnjo presojo. Šport je postal sestavni del visoke kulture ne le kot spektakel, ki ga gledajo tudi tisti sloji, ki so nekoc nad njim vihali nosove, ampak tudi kot dejav­nost, ki je že zaradi zdravja in telesnih zmožnosti priporocljiva in tudi priporocana za prav vse ljudi. Medtem je šel šport skozi pro-cese profesionalizacije, industrializacije in že tudi post-industrijske preobrazbe, iz fordizma v postfordisticno strukturno ureditev, am-pak to je že njegova skupna usoda z vsem poljem kulture. Postal je zelo resna poslovna zadeva in pomemben tok vlaganja kapitala. Ženske so v športu osvojile svoje mesto. Še vedno se bojujejo za vec enakosti tu in tam, a stare spodobnosti in zadržanosti, ki se je nekoc spodobila »drugemu spolu«, v športu ni vec najti. Kljub temu pa šport kot dejavnost, obsedena s preseganjem že doseže­nega in vse vecjim poudarkom zgolj na zmagovanju in rekordih ostaja po svojem temeljnem znacaju – s tradicionalno moškostjo oznacena dejavnost in to ne glede na delež žensk v aktivnem ukvarjanju s športom, ne glede na delež žensk na tribunah ali pred novomedijskimi ekrani in ne glede na delež žensk v špor­tnem zvezdništvu. Ne gre za to, a bi bile ženske manj ustvarjene za šport, gre za to, da je šport še vedno ustvarjen po tradicional­ni podobi moškosti. Vedno manj je urbanega javnega prostora s prostim dostopom in to velja tudi za prostor za javni šport, zato pa se širijo rekreacijske dejavnosti v prosti naravi izven mest. A tudi rekreacijski šport je postal plen komercializacije, zato neprestano vznikajo alternativni in marginalni športi ter dejavnosti, s katerimi se želijo ljudje izogniti organizirani rekreacijski dejavnosti, ki vedno bolj spominja na televizijske programe, pri katerih je tudi športna vsebina samo še pretveza za predvajanje reklamnih sporocil. Vse pomembne in odlocilne funkcije v športu so še vedno v rokah avtoritarnih in aristokratskih skupin, nekdanje nevladne in civilno­družbene športne organizacije pa so se preobrazile v kapitalske korporacije – seveda ne vse, ampak le tiste, ki upravljajo z najbolj razširjenimi in najbolj priljubljenimi, predvsem pa najbolj gledani-mi športi. Klubi kot temeljna okolja športa niso vec izraz doloce­ne skupnosti, lokalne, nacionalne ali poklicne, ampak so podjetja. Mednarodne športne asociacije, ki so bile med prvimi, ce ne prav prve predstavnice globalne civilno-družbene neodvisne samoor­ganizacije, in so bile, cetudi v okvirih avtoritarne in aristokratske izbire primernega vodstvenega clanstva, prostor svobodne in notranje demokraticne razprave, so zdaj med najmocnejšimi glo­balnimi korporacijami, ki svojo blagovno znamko dajejo v zakup lokalnim organizatorjem velikih športnih prireditev na njihovo in brez lastnega tveganja, in prodajajo »imidž« svojega športa dru­gim korporacijam in podjetjem tudi takrat, ko s tem odvzemajo pravico izbire množicnemu obcinstvu, tako kot v primerih, ko so gledalke in gledalci bili prisiljeni uporabljati le doloceno znamko osvežilne pijace in so jih zato preiskovali ob vhodu. Pa vendar ima­jo poseben položaj, med drugim tudi priznano zmožnost, da pro-izvajajo mednarodno pravo posebne vrste, ne tiste vrste, ki prihaja na dan kot nacionalno pravo posamicnih držav, niti tiste, ki pritice mednarodnemu pravu, ki ga lahko z reprezentativno podpisanimi sporazumi in drugimi mednarodnimi akti ustvarjajo nacionalne države. Pravo športa v njegovem specificnem delu, na primer kot pravo boja proti uporabi nedovoljenih poživil, nacionalne države in mednarodne organizacije priznavajo za izviren vir veljavne­ga prava, kar je (ce ne vzamemo v obzir podobnega, pa vendar drugacnega primera priznavanja rimskega cerkvenega prava na osnovi sklenjenega Konkordata) pomembna izjema in morda tudi smerokaz za bodoci razvoj svetovnega prava nasploh. Vrhunski športniki in športnice so profesionalci in to tako zelo, da so pogod­bene vrednosti, ki jih prejemajo nekateri med njimi, že povsem neprimerljive z bedno mezdo, ki jo je dobival Babe Ruth. Vendar imajo tudi te najvidnejše zvezde ob velicastnem vplivu na javnost, ki se zdaj kaže v odmevnosti na družabnih sticišcih v novomedijski stvarnosti, mnogo manjši, ce sploh kak vpliv na upravljanje v špor­tu, s katerim se sicer ukvarjajo. V velikem poslu, ki mu pripadajo, nimajo dosti vec besede, kot jo imajo indonezijske delavke, ki lepi­jo podplate na športno obutev, okrašeno in oznaceno z njihovim imenom ali simbolom. Tale »pogled nazaj« k »preroškemu pogledu« smo zaceli z razli­ko med navadnim in globoko kriznim obdobjem, ker se pogled iz navadnega obdobja usmerja v prihodnost s prepricanjem, da do velikih prevratov ne more priti in se bodo osnovne težnje la-stnega casa potegnile v prihodnost, medtem ko pogled naprej iz globoko kriznega casa, ko pokajo temelji nekega reda, pricakuje globoke in nepovratne spremembe. To je razlika med periodo in epoho, kot jo je razumel Charles Péguy (1910), sprva v komentarju o generaciji, ki ji je pripadal in se je pojavila po francoskem porazu s Nemcijo leta 1871. Svoj rod je poimenoval za »žrtvovano gene-racijo«, ker so morali živeti v casu, oropanem zaupanja v ideje in v kakršenkoli smisel ali trden namen. Pred njihovim vstopom v druž­bo je bil globok prelom, kakršnega prinese poraz in razpad neke­ga reda (šlo je za cesarstvo Napoleona III.), z njimi pa je nastopila banalna in dekadentna perioda, ki mladim ni ponujala vzvišenih nalog in vrednot. To oznako žrtve si je kasneje prisvojila generacija prve svetovne vojne, ki je bila še mnogo bolj žrtvovana od Pé­guyeve – tudi pri nas so govorili o »žrtvovani generaciji«, ki pa ni vedela, da jo caka še globlji prelom v drugi svetovni vojni. Živeti v obdobju, ki je zgolj perioda, pomeni prihodnost, ki lahko prinese številne spremembe, pa vendar te spremembe ne porušijo teme­ljev družbe, medtem ko se nova epoha zacne s korenitim zlomom predhodnega reda in pusti ljudi v negotovosti, po kakšnih pravi­lih ravnati in katerim ustanovam zaupati, da se ne bodo sesule v prah. Cas epohe terja iznajdbo in utrditev novih pravil in novih družbenih ustanov. Videti je, da je naša sodobnost cas negotovih in dvoumnih razmer. Zelo si želimo, da bi se lahko soocali le z na­vadno periodo ali obcasno krizo, ki ne bi imela naboja prehoda v novo epoho. Kljub temu pa se bojimo številnih znakov, da smo že v casu med dvema epohama, v prehodu – tranziciji, kot temu pra­vijo razlicni napovedovalci (Rifkin, 2015; Wallerstein, 1999; Drucker, 1993), v postkapitalizmu. Še najbolje temu ustreza oznaka druge modernosti (Beck, 2006): z odporom do vnovicnega zacenjanja na novo z nicelne tocke, kakršno ponavljajoce zastavlja dinamika modernosti, si želimo kontinuitete zdajšnjega stanja in ne hrepe­nimo vec, tako kot je bilo v prvi modernosti, po necem boljšem in naprednejšem, ker vec ne verjamemo vanj. Dinamika modernosti pa je še vedno vodilna nit modernega športa. Ali taka usmeritev športa lahko zdrži v obdobju izgube zaupanja v napredek? Ne gle­de na to, kakšen odgovor lahko damo na to vprašanje, je precej verjetno, da se bo neprestano doseganje in preseganje že doseže­nih rekordov (ne le tistih neposredno tekmovalnih, ampak tudi pri seštevanju udeležbe, višini pogodb, ceni organizacije velikih prire­ditev itd.) moralo v precejšnji meri unesti in pomiriti, pozornost pa se bo s kvantitativnih vidikov športa pocasi prenašala na kvalite­tno stran. Tisto, kar je takim spremembam v športu najbolj napoti, je sam model vladanja v športu, ki je spoj avtoritarno-aristokratske civilnodružbene tradicionalne strukture s sodobno managersko korporativno vladavino. Ta spoj zahteva neprestano rekordno rast, ne nazadnje seveda izraženo v rasti celotnega pretoka kapitala in še zlasti v obetu profita pri športnih investicijah. Za kakršnokoli spremembo bo potrebne vec demokracije ali za zacetek vsaj parti­cipacije, še zlasti z opolnomocenjem športnic in športnikov samih. Moc tiste vrste, ki ni odgovorna nikomur, še posebej pa ne špor­tnicam in športnikom samim, se bo morala zmanjšati. Ne le zato, ker je krivicna do vseh drugih, ki držijo športno stavbo pokonci, ampak predvsem zato, ker ta neodgovorna moc ogroža šport kot tak. Pri športu za vse pa je usmeritev (obicajno se jo oznacuje kot neoliberalno), ki privatizira ves javni prostor in ga sprevraca v vir profita, še bolj škodljiva, kot je bila v Sandilandsovih casih. Nujno jo je treba obrniti v nasprotno smer in znova ustvarjati možnosti za odprt javni prostor igrivosti in športne igre za vse. • Literatura 1. Beck, U. (2006). The Cosmopolitan vision. Cambridge and Malden: Polity Press. 2. Danto, A. (2006). Filozofsko razvrednotenje umetnosti. Ljubljana: Štu­ dentska založba. 3.Drucker, P. F. (1993). Post-Capitalist Society. New York: Harper Business. 4. Kreft, L. (2015). Radical Critique of Sport. V: M. MCNAMEE in W. J. MOR­GAN, Routledge Handbook of the Philosophy of Sport. London: Rou­tledge, 218–236. 5. Ludovici, A. M. (1924). Lysistrata, or Woman's Future and Future Woman. London: Kegan Paul and Co. 6. Mitchinson, C. E. (1928). Diogenes, or the Future of Leisure. London: Ke­gan Paul and Co. 7. Nochlin, L. (2004). Zakaj ni bilo velikih umetnic? – Why Have There Been No Great Women Artists?. Likovne besede: Revija za likovno ume­tnost, 69–70 (2004), str. 2–15. 8. Péguy, Ch. (1910). Notre jeunesse. Paris: Cahiers de la Quinzaine. Prido­bljeno 15. 3. 2018 iz https:archive.org./details/notrejeunesse00pg. 9. Rifkin, J. (2015). Družba nicelnih mejnih stroškov: internet stvari in ekono­mija souporabe. Ljubljana: Modrijan. 10. Sandilands, G. S. (1928). Atalanta, or the Future of Sport. New York: Kegan Paul, Trench, Trubner&Co and 11. Wallerstein, I. (1999). Utopistike ali izbira zgodovinskih možnosti 21. Stole-tja. Dedišcina Sociologije: Obljuba družbenih ved. Ljubljana: *cf. 12. Welsch, W. (1999). Sport – Viewed Aesthetically, and Even as Art? Filo­zofski vestnik, 20, 213–236. Red. prof. dr. Lev Kreft Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani lev.kreft@guest.arnes.si Jernej Pisk Super športniki kot super junaki Izvlecek V medijih pogosto zasledimo, da novinarji dolocenega športnika oznacijo za junaka ali celo za super junaka. Kaj imajo skupnega najboljši športniki in super junaki? Je takšno poimenovanje sploh upraviceno ter v cem obstaja podobnost med njimi? Že v antiki so dolocene športnike oznacili za junake, medtem ko so se sodobni super junaški liki pojavili v stripih v ZDA v prvi polovici 20. stole-tja. Od tedaj so tako super junaki kot najboljši 'super' športniki po­stali pomembne del sodobne popularne kulture. V nekem smislu so se super junaki sprva zgledovali po najboljših športnikih, a so jih s svojimi super mocmi kmalu prehiteli. Eni in drugi uporabljajo svojo super sposobnost, s katero premagujejo nasprotnike, v druž-bi delujejo kot vzorniki, s tem pa nanje pade tudi velika moralna odgovornost. A se obenem upraviceno zastavi vprašanje, kakšne so razlike med super junaki in super športniki ter kdo je v resnici vreden našega obcudovanja? Kljucne besede: športnik, junak, heroj, etika, super moci .Uvod Ljudje obožujejo super junake. Sodobna, predvsem stripovska literatura našteva prek 10.000 razlicnih izmišljenih likov super ju­nakov (Brice, 2016). Ti se iz papirja postopoma selijo tudi na velika platna: Superman, Batman, Spider-man, Cudežna ženska, Rambo, James Bond 007 … Obožujemo pa tudi športnike, še posebej ti-ste najboljše. Recimo jim kar 'super športniki'. To niso povprecni športniki, ampak svetovno (ali nacionalno) najbolj znani športniki z izrednimi športnimi sposobnostmi in veliko prisotnostjo v me-dijih. Vecina ljudi, ki vsaj malenkost spremlja šport, te športnike pozna oz. je zanje že slišala. Mnogi ljudje redno spremljajo njiho­ve športne nastope, razmišljajo o njih ter pletejo razne zgodbe. Tako kot super junaki so tudi super športniki nekakšni vzorniki za mnoge. Na mednarodni ravni sta to npr. nogometaša Lionel Mes-si in Christiano Ronaldo, na naši državni ravni pa bi takšno vlogo lahko pripisali košarkarju Goranu Dragicu, hokejistu Anžetu Kopi­tarju, smucarki Tina Maze ipd. Najboljši super športniki so tisti, ki na športni sceni ostanejo celo desetletje ali celo vec, še po koncu njihove športne kariere pa spomin nanje živi v zavesti ljudi. Ce­prav so liki super junakov izmišljeni, medtem ko so super športniki nekaj realnega, obstojecega, pa se nam lahko zastavi vprašanje, v cem so si super junaki in super športniki podobni? Kaj imajo sku­pnega? Tako eni kot drugi so pomemben del sodobne popularne kulture. Poleg tega bi se lahko vsaj nekateri super junaki po svo­jih sposobnostih primerjal z najboljšimi super športniki, po drugi strani pa tudi marsikaterega športnika mediji in ljudstvo oznaci za 'našega' super junaka ali heroja. Super athletes as superheroes Abstract Best athletes are in media and society often characterised as heroes or even superheroes. What have in common best athletes and super­heroes? What is justification for saying that some of the best athletes are superheroes? Already in Ancient Greece some athletes where de­nominated as heroes, while superheroes begin in comics in United States of America in the first half of 20th century. From that time on both, superheroes and the best ‘super’ athletes are important part of modern popular culture. At first it seems that superheroes take super athletes as a role model. They have many common super powers, they are role models and they both have big moral responsibility. However, there are also many differences between them and the question aris­es who really deserve our admiration? Keywords: athletes, superheroes, ethics, superpowers .Kdo so super junaki? Super junaki imajo posebne sposobnosti, ki dalec presegajo spo­sobnosti navadnih ljudi. A to velja tudi za super športnike. Prav za­radi njihovih izrednih sposobnosti, ki dalec presegajo sposobnosti obicajnega cloveka, jih ljudje obcudujejo in se nad njimi navdušu­jejo. Izgled super junakov je lahko drugacen, a to ni njuno. Lahko nosijo posebna oblacila (Superman, Batman, Spider-man …) in uporabljajo posebne super pripomocke (Batman, Cudežna žen-ska, James Bond …). A tudi mnogi športniki – odvisno od športa – nosijo posebna oblacila (športne drese, zašcitna oblacila, celado …) in uporabljajo posebne pripomocke (športne rekvizite), razvite z najnovejšo tehnologijo. Vecina super junakov sledi »formuli su­per junaštva«, kot jo je v svoji knjigi The Art of the Comic Book (1996, str. 19) opredelil Robert C. Harvey: On ali ona sta na altruisticni misiji, imata super moci tj. izredne fizicne in/ali mentalne sposob­nosti, nosita ikonicna oblacila in delujeta znotraj dvojne identitete, prikrite civilne in super junaške. Super junaki se obicajno sami zo­perstavijo proti vsem vrstam zlikovcev in tako rešujejo nas in naš planet. So v službi skupnosti, cloveške družbe. Pomagajo tistim, ki si ne morejo pomagati, šcitijo nemocne, proti zlu se borijo z mo­cjo dobrega (Loeb in Morris, 2005). A tudi super športniki vcasih (npr. v zakljucku tekme) stvari vzamejo v svoje roke, se soocijo z vsemi nasprotniki in ljudem na svoji strani priborijo zmago. Že v Homerjevi Iliadi so športniki oznaceni kot junaki (Reid, 2010). V antiki so bili junaki razumljeni kot nekaj vmes med cloveškostjo in božanskostjo. Pogosto so bili spoceti kot posledica odnosa Vir simbolicne slike: https://blogs-images.forbes.com/erikkain/files/2017/11/justice-league.jpg med smrtnikom in bogom. Mitološki junak Herakles (Herkul) je bil rojen iz umrljive žene Alkmene, za oceta pa je imel boga Ze­vsa. Prav zaradi svojega poguma, vzdržljivosti in moci je zmagal na mnogih športnih, vojaških in lovskih tekmovanjih ter si s tem zagotovil status super junaka in božansko nesmrtnost. Prav on naj bi zacel z anticnimi olimpijskimi tekmovanji. Po Heraklesu naj bi se zgledoval tudi šestkratni zmagovalec v rokoborbi na anticnih olimpijskih igrah, Milon, in s svojimi sposobnostmi pridobil super junaški status. Anticni biograf Pluthar piše, da tri znacilnosti locijo božanstva od tistih, ki si to želijo postati: moc, odlicnost oziroma krepost in nesmrtnost (Pluthar, 1914). Prav z izkazom svoje moci in vsakovrstne odlicnosti (športnih sposobnosti in spretnosti) so tudi anticni športniki dosegli tretjo lastnost božanstva, to je obliko nesmrtnosti v slavi (Lunt, 2009; Pisk, 2018). Tisti, ki so z odliko opra­vili svoje delo, so s tem pridobili status junaka. Na sploh so anticni mitološki junaki imeli nadnaravne in nadcloveške zmogljivosti. In prav po njih so se zgledovali tudi anticni športniki. Ideal vseh super junakov je odlicnost. Svoje naloge želijo storiti bo­lje od vseh drugih. Zato se z drugimi stalno primerjajo in so z njimi v tekmovalnem boju. To pa velja tudi za super športnike. Tudi oni želijo biti najboljši in premagati vse ostale. Tudi zanje je tekmova­nje nacin, kako dokažejo svojo superiornost nad ostalimi športniki. Tudi pri njih gre za to, da najboljši (poosebljena odlicnost) zmaga. Kot pri super junakih se tudi pri super športnikih prav v tekmovalni preizkušnji izkaže njihova prava identiteta – kdo je pravi super ju­nak ali super športnik. Prav v tem pa lahko prepoznamo eksisten­cialisticni znacaj super oseb. Eksistencializem kot filozofsko smer najbolj opredeli misel Jeana-Paula Sartra, da eksistenca predhaja esenco. To pomeni, da šele iz delovanja, iz tega kar nekdo pocne in cesa je sposoben, lahko prepoznamo, kaj nekdo v resnici je. To pa je ena bistvenih znacilnosti tako super junakov kot super športni­kov. Bolj kot teoreticne ideje in predstave jih prepoznamo po tem, kar pocnejo in cesa so sposobni. Super športnike prepoznamo po tem, da so najboljši v svojem športu, super junake prepoznamo po tem, da imajo izredne super moci, s katerimi pomagajo pomo-ci potrebnim. Prav v tem se tako prvi kot drugi locijo od ostalih ljudi. In prav v tem lahko prepoznamo t. i. 'eksistencialisticni obrat'. Ko Peter Parker nekoc spozna, da je pridobil super sposobnosti, takrat postane Spider-man. Šele izkazane super sposobnosti ga definirajo kot super junaka. Podobno velja tudi za super športnike. Vsakdo zacne kot navaden clovek, otrok med otroci. A identiteto otroka, identiteto sina ali hcere, prek vkljucitve v športno vadbo kmalu dopolni še z identiteto športnika. Z nadaljevanjem športne vadbe postaja vedno boljši na svojem podrocju, vse do statusa super športnika. Z izrednimi športnimi predstavami, tekmovalnimi uspehi in množicno prepoznavnostjo se identiteta športnika nad­gradi v super športnika. Od super oseb pa se pricakuje in zahteva še vec: poleg izrednih športnih sposobnosti tudi dolocene nacine obnašanja in delovanja. A tudi super športnik sebe ne prepozna vec kot zgolj nekega navadnega cloveka ali povprecnega športni­ka, ampak se njegova identiteta temu prilagodi. Rolling (2013, str. 88) loci tri vrste super junakov. Prva vrsta so bo­žanski super junaki, ki dalec presegajo tako cloveške moci kot tudi naravni fizicni svet. Njihove moci so absolutne: so najmocnejši, najhitrejši in absolutno dobri. Njihove zgodbe lahko primerjamo z mitološkimi pripovedmi. Takšen je npr. Superman. Druga vrsta so super junaki, ki spadajo nekam vmes med cloveška in božanska bitja. Njihove moci sicer dalec presega obicajne cloveške moci, saj imajo nekatere 'božanske' lastnosti, a so ljudje in ker so ljudje, obcasno naredijo tudi napake ter se borijo sami s seboj. Primer te vrste je npr. Spider-man. Tretja skupina super junakov so tisti, ki sicer presegajo moci in sposobnosti ostalih ljudi, a so povsem podrejeni naravnim zakonom in znotraj njih tudi delujejo. Takšen primer je npr. James Bond. Vsaj naceloma so ranljivi in umrljivi, ceprav smrt le redko izkusijo. • V cem je privlacnost super junakov? Vecina zgodb super junakov se dogaja v našem vsakdanjem svetu, kjer je politika skorumpirana, kjer šefi izkorišcajo delavce, kjer dikta­torji zacenjajo vojne, kjer celo sodišcem ne gre zaupati. To je svet, v katerem krvavo primanjkuje pravicnosti. Takšen svet je potreboval super junake in tako se je leta 1938 v stripu v ZDA pojavil prvi med Filozofija športa njimi: Superman. Ta se je sprva boril predvsem za socialno pravic­nost, saj je te tedaj v ZDA najbolj primanjkovalo. Neznanski uspeh Supermana je odprl vrata vrsti razlicnih super junakov. Že leta 1939 mu je sledi Batman in še nekateri. Leta 1940 Flash, leta 1941 pride na svet Cudežna ženska (Wonder woman), Captain America in še kopica novih likov. Leta 1962 se pojavi Spider-man. Pravi razcvet stripovski super junaki doživijo v casu druge svetovne vojne. V tistem casu je v ZDA cel kup super junakov napadalo in premago­valo Hitlerja in naciste, stripe pa so iz ZDA pošiljali celo ameriškim vojakom na fronto ter jim s tem dvigali samozavest. Množicnost likov razlicnih super junakov je posledica njihove priljubljenosti pri ljudeh. V svetu, v katerem ni vse prav, kjer obstajata krivicnost in vsakovrstno zlo, super junaki predstavljajo upanje na rešitev. Zapolnjujejo cloveško potrebo po varnosti in pravicnosti. So kot nekakšni sekularni angeli varuhu. Kot zatrdi Misiroglu (2004, str. XIII), nam je lažje živeti v veri, da nekdo skrbi za nas, nas varuje in svet ureja tako, kot je prav. Nekateri v uspehu super junakov vidijo religiozni simbolizem odrešenja, ki ga krivicnemu svetu ponujajo super junaki s svojo borbo v imenu pravicnosti. Kot ugotavljata Jawett in Lawrence (2013, str. 81), razsvetljenski proces sekulariza­cije ni odstranil potrebe po odrešenju, le transformiral jo je v super cloveška prizadevanja. Metafizicne božanske lastnosti so prenesli na fizicne super posameznike, ki so s tem postali super junaki. Dru­gi, npr. Rollin (2013, str. 85), vidijo njihovo privlacnost v nekakšnem pobegu ali 'izhodu' iz realnega sveta v fiktivni svet, kar je lahko tudi svet športa in športnih tekmovanj, ali v sladki napetosti nego­tovosti pricakovanja koncnega rezultata, ki pa se v primeru super junakov (pogosto pa tudi v primeru super športnikov) konca po naših željah (dobro oz. super športnik premaga zlo oz. nasprotni­ka). Biti na strani super junaka, navijati za super športnika pomeni, da prihodnost vendarle ni povsem negotova, da vendarle imamo upanje na koncni uspeh. Ceprav se v našem vsakodnevnem ži­vljenju ne zgodi vedno, da bi dobro zmagalo nad zlom, pa si vsi to želimo. Super junake in super športnike obcudujemo ne samo zaradi tega, kar oni so (pogumni, mocni, samozavestni, vzdržljivi, pravicni, nekakšno poosebljeno Dobro), ampak tudi zaradi tega, kar bi mi sami radi bili taki. Oni lahko zapolnijo naše fantazije in pri­trjujejo našemu moralnemu obcutku. Naši super športniki sicer ne rešujejo sveta na nacin, kot to rešujejo super junaki, zapolnjujejo pa naše fantazije po tem, kar bi si tudi sami želeli biti. Kot ugotavlja Milton Caniff (1963, v Rollin, 2013, str. 87): »Junaki živijo v vsakem od nas … in cetudi mi nismo junaki, nas junaki navdihujejo. Z njimi se stalno identificiramo.« Zato so kot del popularne kulture že od pojavitve naprej super junaki mocno vplivali na oblikovanje javne­ga mnenja. Na oblikovanje javnega mnenja pa s svojimi izjavami in delovanjem vplivajo tudi super športniki. .Super sposobnosti super oseb Resnica, pravica, moc. To so lastnosti, ki poosebljajo super junake. A poleg teh obstaja še množica drugih super sposobnosti (Top 100 Coolest Super Powers, 2018). In vsaj nekatere si super junaki delijo s super športniki. Prva sposobnost je mocna samozavest. Prepricani so v svoje spo­sobnosti in v svoj uspeh in tega prepricanja jim nihce ne more vzeti. Prav njihova samozavest, prepricanje v uspeh, je pogosto odlocilen dejavnik njihovega uspeha. Ob tem pa si lahko zastavi-mo vprašanje, kaj je prej? Izredne sposobnosti in iz tega sledi sa­mozavest, ali samozavest, ki ustvarja izredne sposobnosti? Poleg izredne samozavesti si vecina super junakov deli tudi sposobnost super moci. Nicesar ni, kar bi ustavilo Supermana. A tudi mnogi bolj cloveški super junaki svoje nasprotnike prekašajo z mocjo svo­jih mišic. Moc pa je tudi v dolocenih športih tisti dejavnik, ki loci med navadnim in super športnikom. Ob tem nekateri super junaki moc svojih rok uporabljajo kot orožje. Takšno funkcijo pa ima moc rok tudi pri tekmovalcih v borilnih športih. Z izredno super mocjo je povezana lastnost neranljivosti in sposobnosti premagovanja velikih bolecin, ki jo lahko vidimo pri super junakih in nekaterih su­per športnikih. Razni udarci (npr. v borilnih športih) ali padci jim ne morejo do živega. Preprosto se poberejo in nadaljujejo s tekmo­vanjem tudi v primerih, ko bi navaden clovek nemocen obležal na tleh in cakal na zdravniško pomoc (npr. Petra Majdic po padcu na Olimpijskih igrah v Vancouverju leta 2010). Ob super moci je dose-ganje super hitrosti naslednja sposobnost super junakov (Super­man, Quicksilver, Flash), ki pa jo obcasno pripisujemo tudi špor­tnikom. V športih, kjer zmagovalca dolocamo z merjenjem casa, potrebnega za doloceno nalogo, športnika, ki ekstremno preseže cas preostalih tekmovalcev, oznacimo za super hitrega. Sposob­nost letenja po zraku (Superman, Cudežna ženska) je lastnost, ki super heroju omogoca, da zapusti trdo podlago in poleti pod nebo. To lastnost pa obcudujemo tudi pri nekaterih športnikih, npr. v letalskih športih (jadralno padalstvo), v ekstremnih športih (npr. wingsuit in base skoki), pri smucarskih skakalcih, pri smukacih, v atletiki (skok v višino in daljino), pa tudi pri košarkarjih, ko zabija­jo žogo v koš (npr. Michael 'Air' Jordan). Kljub svoji izredni hitrosti pa se super junaki in super športniki vedno znova izkažejo tudi s svojo natancnostjo. Pri uporabi svojega (strelnega) orožja super junaki (skoraj) nikoli ne zgrešijo. Naj bo to pušcica iz loka, pištola ali top, super junaki vedno zadenejo tisto, kar so nameravali zadeti, celo v nemogocih okolišcinah. To lastnost pa obcudujemo tudi pri nekaterih športnikih. Ti sicer nikdar ne dosežejo 100 % ucinko­vitosti, kot je to znacilno za super junake, a v nekaterih primerih, ko športniki iz nemogocega položaja zadenejo svoj cilj (tarco, gol, koš), se zdi, kot da prakticno ne morejo zgrešiti. Pri mnogih su­per junakih obcudujemo, koliko casa lahko zdržijo brez kisika pod vodo. Tudi to lastnost lahko prepoznamo pri nekaterih športnikih, posebej potapljacih na dah in podvodnih ribicih, saj brez vdiha pod vodo zdržijo vec minut. Trenutni rekord zdržanja v vodi brez vdiha naj bi bil 24 minut in 3 sekunde (Guinness World Records, 2018). Telepatija je sposobnost nekaterih super junakov, da prek svojih misli berejo misli drugih ali celo komunicirajo z njimi. In vcasih se zdi, da tudi nekateri športniki v športnih igrah, uigrani s svojimi soigralci, delujejo na takšen nacin. Sporazumevajo se brez besed in v trenutku drug za drugega vedo, kaj nameravajo storiti. S tem se povezuje sposobnost predvidevanja (npr. Spider-man), saj že v naprej zacutijo, kaj se bo zgodilo. Tudi super športniki s pomocjo hitrega pregleda dogajanja na igrišcu znajo predvideti potek akcije in se postaviti na ustrezno mesto. Moc misli pa super junaki izkorišcajo tudi za vplivanje na fizicni potek gibanja ljudi in predmetov (psihokineza). Sicer brez psihokineze, a z mocjo svojih misli in predstav (vizualizacija), pa si k boljšemu nastopu uspešno pomagajo tudi mnogi super športniki. Super junaki imajo tudi izredno sposobnost izmakniti se nevarnostim, ki pretijo nanje. Nekateri to dosežejo z izredno elasticnostjo svojega telesa (npr. Plastic Man) ali pa z izrednimi refleksnimi gibi. V prvih dvaindvajse­tih filmih o tajnem agentu Jamesu Bondu 007 so neposredno nanj streljali kar 4662-krat, 130-krat pa so nanj nacrtovali umor, a je vse preživel (Stanger, 2012). Lastnosti izredne gibljivosti in refleksiv­nosti njihovega gibanja pa prepoznavamo tudi pri mnogih super športnikih in cirkusantih. Ker jim nic ne more do živega, so super junaki nesmrtni. Simbolicna nesmrtnost v slavi, ki jo lahko s svoji-mi uspehi dosežejo super športniki, pa je že pri anticnih športnikih predstavljala osrednji motiv za najvecje športne napore. • Eticna odgovornost super junakov Z veliko mocjo pride tudi velika odgovornost. To je eno glavnih spoznanj in temeljnih nacel super junakov, obenem pa se nekaj podobnega pricakuje tudi od super športnikov. Prenekateri izmed super junakov je zato resno razmišljal, ali ne bi bilo bolje svojih su­per sposobnosti postaviti v kot in naprej odživeti navadno mirno in srecno življenje? S tem se veckrat sooci Batman, s tem se na poseben nacin sooci Spider-man v drugem nadaljevanju filma iz leta 2004 ipd. Ni lahko biti super junak, saj nas etika uci, da smo lahko odgovorni le za tiste stvari, na katere lahko sami vplivamo. In super junaki lahko s svojimi sposobnostmi vplivajo na marsi­kaj, zato je njihova moralna odgovornost toliko vecja. Ce od dalec opazujemo, kako se neko letalo zruši na tla, zato nismo odgovorni, saj nismo imeli nikakršnih možnosti, da bi to preprecili. Ce pa nek super junak, npr. Superman, ki ima potrebno moc in sposobnosti, da bi to preprecil, tega ne naredi, je za to moralno odgovoren. Zato ima Superman moralno dolžnost pomagati v takšnem pri­meru, medtem ko je navaden clovek nima. Vprašanje, kako naj bi živeli in delovali super junaki in super špor­tniki, ni deskriptivno vprašanje, ampak filozofsko-eticno norma­tivno vprašanje: ne, kako ti živijo, ampak kako naj bi živeli. S tem se ukvarja normativna etika. Govorimo o moralnih dolžnostih. Ce postavimo na stran možnost moralnega nihilizma (moralno do-bro in slabo sploh ne obstaja) in moralnega relativizma (dobro in slabo sta stvar subjektivnega okusa), se znajdemo pred razlicnimi moralnimi teorijami. Ena bolj razširjenih je utilitarizem. Ta trdi, da je moralno dobro tisto dejanje, ki prinese najvecje dobro najvecjemu številu ljudi. Pri tem utilitarizem dobro enaci z ugodjem, užitkom ali sreco. In ce ima utilitarizem prav, je povsem upravicljivo, da se super junaki žrtvujejo za ljudstvo, ceprav jim morda to ni po volji in bi raje poceli kaj drugega. Toda s svojim žrtvovanjem, s svojim delom za ljudi, povzrocajo najvecjo sreco najvecjega števila ljudi. Potemtakem bi lahko rekli, da imajo ljudje s super zmožnostmi (super junaki in super športniki) pravzaprav dolžnost, da te svoje sposobnosti uporabljajo za dobro ljudstva (Robichaud, 2005, str. 181). Spider-man in Batman, ceprav sta imela mocne pomisleke, da bi zakljucila svojo super junaško kariero, imata po preprica­nju utilitaristov dolžnost, da to nadaljujeta v dobro ljudi. In super športniki imajo dolžnost, da še naprej osrecujejo ljudstvo s svoji-mi izjemnimi športnimi predstavami. Žrtvovanje samega sebe za druge je vendar nekaj, kar etika podpira. Toda, ali vedno? Kje je potemtakem osebna svoboda in osebno dostojanstvo ter pravica do svojega lastnega življenja? Super junaki in super športniki bi se namrec, ce bi s tem osrecili vecje število ljudi, morali žrtvovati vse do lastne smrti. Bi se potemtakem super športniki, ce bi s tem osrecili še vecje število ljudi, morali dopingirati in/ali goljufati? S super sposobnostmi pride tudi super dolžnost – narediti vec, kot bi bilo potrebno storiti v navadni situaciji. Toda, ce se super junaki in super športniki enkrat žrtvujejo do lastne smrti, s tem onemo­gocijo, da bi še naprej osrecevali svoje privržence. V takšnih prime-rih nam utilitarizem ne ponudi prave rešitve. Druga skupina moralnih teorij je nekonsekvencialisticna. Ne zani­majo nas posledice dejanj, ampak dejanja sama. In ta morajo biti narejena iz pravega razloga. To so t. i. deontološke etike, npr. etika dolžnosti, ki jo nemški filozof Immanuel Kant utemelji s svojim 'ka­tegoricnim imperativom' – stori le tisto dejanje, za katerega bi si lahko zamislil, da postane obci zakon. Ker si ni mogoce zamisliti, da bi goljufanje v športu postalo nekaj univerzalnega, saj bi s tem smiselnost športa unicili, je goljufanje nekaj nemoralnega. A pri dolžnostih lahko locimo pozitivne in negativne dolžnosti. Pozitiv­ne dolžnosti od nas zahtevajo, da pomagamo ljudem v stiski, saj so ljudje sami po sebi cilj. Zato super junaki ne razmišljajo o mo-gocih posledicah, ampak pomagajo pomoci potrebnim. Negativ­ne dolžnosti pa nam prepovedujejo, da bi poškodovali ljudi ali jih imeli zgolj kot sredstvo za kaj drugega, zato, zanimivo, tudi super junaki pogosto ne ubijejo svojih sovražnikov, ampak jih omejijo v njihovem delovanju in pustijo pri življenju. Podobno pa tudi super športniki svojih tekmecev ne unicijo, saj bi s tem tudi sami sebi onemogocili nadaljevanje igre oz. tekmovanja. A super junaki in super športniki zaradi svoje prepoznavnosti v družbi nosijo tudi odgovornost zgleda. Ljudi ne zanimajo le špor­tne sposobnosti in športno življenje super športnikov, temvec tudi njihovo zasebno življenje, delovanje in mišljenje izven špor­tnih igrišc. Ker predstavljajo vzor mnogim, ni vseeno, kako živijo. Kot za super junake tudi za super športnike velja: z vecjo mocjo pride tudi vecja odgovornost. V tem se športniki razlikujejo od drugih znanih oseb, npr. od politikov, glasbenikov ali umetnikov. Ce politik goljufa, ce glasbenik ali umetnik živita nemoralno življe­nje, to ljudi ne vznemirja, a ce to pocne super športnik, nastane škandal. Športnike obicajno dajemo mladim za zgled, saj naj bi s svojim trdimo delom in odrekanjem prišli do obcudovanja vre­dnih sposobnosti in rezultatov. Zato tudi njihovi moralni prestopki niso tako nedolžni, kot so prestopki npr. politikov ali glasbenikov. Od športnikov se pricakuje vec, tako kot se vec pricakuje tudi od super junakov. Kot ugotavlja Waid (2005, str. 4), so mnogi mladi v super junakih našli svoje vzornike, svojo ocetovsko figuro, ki jih je vodila skozi turbolentna najstniška leta. Zato nas tako super junaki kot tudi super športniki lahko vzgaja­jo. Ucijo nas kako biti kreposten. Etika kreposti namrec temelji na prepricanju, da je cloveka potrebno vzgojiti, da postane dober, moralen clovek. Pri tem pa je najpomembnejši zgled drugega cloveka, ki že udejanja moralne krepostnega. In takšen zgled nam ponujajo super junaki in super športniki. Superman je nastal kot odgovor na potrebo socialne pravicnosti v krivicni družbi. Batman je pravicnost zagotavljal predvsem v boju zoper kriminalce, ki so na vodilnih položajih v družbi. Cudežna ženska je odgovor na laži in nasilje med drugo svetovno vojno. Je borka za resnico, obe­nem pa predstavlja tudi žensko moc. Razlicni super heroji poo-sebljajo razlicne kreposti. Podobno pa nam tudi športniki lahko ponujajo zgled krepostnega delovanja. Krepost namrec pomeni, odlicnost, dovršenost tega, kar posameznik lahko doseže. In super športniki so dober primer tega, kar clovek lahko doseže s svojimi mocmi. Športniki morajo biti v svojih odlocitvah razumni, da se znajo ustrezno odzivati na situacijo znotraj tekmovanja. Morajo biti pravicni, da spoštujejo pravila športa in sploh lahko tekmujejo z drugimi. Športniki ves cas izkazujejo svoj pogum in vzdržljivost s tem, da se soocajo z napornim treningom, ovirami in težavami vseh vrst. Športniki morajo biti zmerni in obvladovati svoje nago­ne in poželenja (odpoved nezdravi hrani, pijaci ipd.) z namenom, da dosežejo športno odlicnost. Zaradi kreposti in osebne odlicno­sti, ki jo izkazujejo, so športniki zgled in vzorniki. Šport v celoti pa s tem ostaja nekaj pozitivnega in zato tudi privlacnega za financno podporo raznih korporacij. .Super junaki ali super športniki: Koga naj bolj obcudujemo? Super junake in super športnike imenujemo 'super' ravno zaradi njihovih izrednih super sposobnosti. Vendar pa so pri obcudova­nju super junakov problematicne ravno njihove super sposobno­sti (Loeb in Morrison, 2005, str. 12). Te jim namrec omogocajo, da z relativno lahkoto opravljajo stvari, ki jih navaden smrtnik ne bi mogel opraviti niti ob svojem najvecjem naporu. Ce se nekdo po­stavi proti rafalu nabojev iz mitraljeza, to ni posebej veliko junaško dejanje v primeru, da je njegova koža za takšne izstrelke povsem neprebojna (npr. Superman). Skratka, zdi se, da bolj ko je nek su­per junak 'super', vecje, kot so njegove super sposobnosti, manj v svojem boju tvega in zato je manj vreden našega obcudovanja. Potemtakem bi si najvec našega obcudovanja zaslužili tisti junaki, ki imajo slabše super sposobnosti. To pa so junaki, ki živijo med nami, npr. gasilci, reševalci, policisti, vojaki ipd. Ali pa tisti, ki so do izrednih sposobnosti prišli sami, s svojimi napori (npr. Batman), in jim le-te niso bile kar podarjene (npr. Superman, Spider-man). Zato se zdi, da lahko super športnike upraviceno bolj obcudujemo kot super junake, saj so kot eden izmed nas, a so si s svojim trdim de­lom in odrekanji pridobili obcudovanja vredne sposobnosti. To je deloma res, nenazadnje zato dajemo športnike mladim za zgled. Zato je moralnost v športu pomembna, doping in druga golju­fanja pa strogo kaznujemo. Ampak športne sposobnosti so le v dolocenem delu odvisne od športnikovega vloženega napora. Trening namrec gradi na prirojenem in nezasluženem športnem talentu. Da v športu cenimo predvsem talent je jasno, ce pomi­slimo, da veliko bolj cenimo športnika, ki z manj treninga doseže vrhunske rezultate, kot tistega, ki v svoj trening vlaga ogromno casa in energije, a takšnih rezultatov nikdar ne doseže (Pisk, 2018). Skratka, izkaže se, da podobno kot pri super junakih velja tudi v športu: bolj ko je nek športnik talentiran, manj je zaslužen za svoj rezultat in manj je vreden našega obcudovanja. A tu je še druga plat našega obcudovanja super junakov in športnikov: ne glede na to, kako so prišli do svojih sposobnosti, nam kažejo smer, osve­tljujejo ideal, proti kateremu bi tudi mi morali iti. Recimo temu pre­danost zastavljeni nalogi, nepopustljivost v doseganju želenega cilja. Oni se nikoli ne predajo. To, da moramo delati dobro in se izogibati slabemu, vemo vsi. To je t. i. »naravni moralni zakon«. A super junaki in super športniki so v tem nepopustljivi. V najboljši obliki izkazujejo svojo krepost srcnosti. Srcnost sestavljata pogum in vztrajnost v prizadevanju za dobro, pri cemer gre srcnost celo tako dalec, da zato trpimo in v boju pademo (Pieper, 2000, str. 12). Srcen clovek ne bo imel le poguma boriti se proti zlu in narediti nekaj dobrega, ampak bo v tem vztrajal do konca kljub oviram in težavam, ki mu bodo prišle na pot. Super junaki in super športni­ki v boju ne popustijo. Kažejo nam, kako se morajo celo najbolj­ši boriti za resnico, pravico in dobroto v svetu. In zdi se, da nas ucijo, da razlika med povprecnimi in najboljšimi ni v (podarjenih) sposobnostih, ampak v lastni volji, v dobrem in nepopustljivem znacaju, s katerim je mogoce premagati ovire na poti. Ce zmorejo oni, lahko s trudom zmoremo tudi mi. Tudi mi smo lahko junaki. Vsak v skladu s svojimi sposobnostmi. Kot nas uci etika kreposti, bi se morali vprašali: »Kaj bi v moji situaciji storil nek super junak/ super športnik?« .Zakljucek V medijih pogosto zasledimo, da novinarji ali bralci raznih inter-netnih forumov dolocenega športnika oznacijo za junaka ali celo super junaka. Kot smo pokazali, je takšno poimenovanje in pri­merjanje deloma upraviceno, saj si eni in drugi delijo dolocene sposobnosti, pomembno vplivajo na sodobno popularno kulturo, so vzorniki mnogim, s cimer pa nanje pade tudi velika moralna odgovornost. Kljub predstavljenim podobnostim med super ju­naki in super športniki pa ne moremo mimo pomembnih razlik med enimi in drugimi. Super junaki najpogosteje živijo dvojno življenje. Poleg super junaške identitete imajo še skrito identiteto. So izmišljeni liki, medtem ko so športniki nekaj realnega. Super junaki so nekaj trajnega, med tem ko zvezde super športnikov prej ali slej zatonejo. Analiza teh in drugih razlik pa bi zahtevala obrav­navo v novem prispevku. .Literatura 1. Brice, J. (2016). How many DC Superheores are there? Pridobljeno 21. 2. 2018, iz https://www.quora.com/How-many-DC-Superheroes-are-there 2. Guinness World Records (2018). Longest time breath held voluntarily (male). Pridobljeno 21. 2. 2018, iz http://www.guinnessworldrecords. com/world-records/longest-time-breath-held-voluntarily-(male) 3. Harvey, R. C. (1996). The Art of the Comic Book: An Aesthetic History. Jackson: University Press of Mississippi. 4. Jewett, R. in Lawrence, J. S. (2013). Crowds of Superheroes. V Hatffi­eld, C., Heer, J. in Worcester, K. (ur.), The Superhero Reader (str. 80–83). Jackson: University Press of Mississippi. 5. Loeb, J. in Morris, T. (2005). Heroes and Superheroes. V Morris, T. in Morris, M. (ur.), Superheroes and philosophy (str. 11–20). Chicago: Open Court Publishing Company. 6. Lunt, D. J. (2009). The Heroic Athlete in Ancient Greece. Journal of Sport History, 36(3), 375–392. 7. Misiroglu, G. (2004). The Superhero Book. Detroit: Visable Ink Press. 8. Pieper, J. (2000). Srcnost in zmernost. Ljubljana: Družina. 9. Pisk, J. (2018). Filozofski pogled v drobovje športa. Ljubljana: Slovensko društvo za filozofijo športa. 10. Plutarch (1914). Life of Aristides. Loeb Classical Library edition, vol. II. Pridobljeno 21. 2. 2018, iz http://penelope.uchicago.edu/Thayer/E/ Roman/Texts/Plutarch/Lives/Aristides*.html 11. Reid, L. H. (2010). Athletic Heroes. Sport, Ethics and Philosophy, 4(2), 125–135. 12. Robichaud, C. (2005). With Great Power Comes Great Responsibility: On the Moral Duties of the Super-Powerful and Super-Heroic. V Morris, T. in Morris, M. (ur.), Superheroes and philosophy (str. 177–193). Chicago: Open Court Publishing Company. 13. Rollin, R. B. (2013). The Epic Hero and Pop Culture. V Hatffield, C., Heer, J. in Worcester, K. (ur.), The Superhero Reader (str. 84–98). Jackson: Uni­versity Press of Mississippi. 14. Stanger, G. (2012). Die another day. Pridobljeno 21. 2. 2018, iz https:// www.newscientist.com/lastword/mg21428633-600-die-another-day/ 15. Top 100 Coolest Super Powers. (2018). IGN, Ziff Davis, LLC. Pridobljeno 21. 2. 2018, iz http://www.ign.com/lists/super-powers/ 16. Waid, M. (2005). The Real Truth about Superman: And the Rest of Us, Too. V Morris, T. in Morris, M. (ur.), Superheroes and philosophy (str. 3–10). Chicago: Open Court Publishing Company. Dr. Jernej Pisk, prof. šp. vzg. jernej.pisk@gmail.com Roman Vodeb Clovekove pravice in spol v športu Izvlecek V teh »zmedenih« casih, ko je obcestvo izgubilo kompas – torej, ko se družbeno motri spol oz. razlike med spoloma po LeGeBiTrovsko-feministicnem diktatu, torej ideologiji – ne bo narobe, ce polemicno, torej filozofsko, spregovorimo o dilemah razlikovanja moških in žensk v športu. Vidik bo deloma psihoanaliticen, deloma pa filozofsko-analiticen in moralen, tudi v povezavi s »fair playem«. LeGeBiTrovci in njihove »pajdašice« feministke so se v zadnjih letih zaceli sklicevati na 14. clen Ustave – v smislu, da njihova spolna usmeritev ne sme biti tista diskriminirajoca »osebnostna okolišcina«, zaradi katere ne bi uveljavljali nekaterih »clo-vekovih pravic«, ki jih imajo heteroseksualci. Tudi 14. clen Evropske konvencije o clovekovih pravicah je mogoce razu­meti tako, kot si LeGeBiTrovska skupnost v teh casih želi. In šport – kot inštitucija (in kot domena mišic) – je popolnoma zmeden, ker se ne zna spopasti z vso to ideološko navlako. Športu morajo na pomoc priskociti (tudi) možgani, ker pa-meti in modrih misli športu kronicno primanjkuje. Kljucne besede: šport, clovekove pravice, spol, pravicnost • Uvod V zacetku leta 2018 sem se odlocil, da podpišem neko mednaro­dno peticijo, ki mi je šele takrat prišla pred oci. Nimam se ravno za aktivista kakršnega koli gibanja – bolj me zanima sama teorija oz. interpretacija športa – in mislil sem, da tovrstne peticije niti ne obstajajo. Vendar sem se motil – peticija se v anglešcini imenuje: »No gender ideology at the Olympics: Men should not compete aga­inst women« (2018), kar bi se dalo prevesti v: »Proti ideologiji teorije spola na olimpijskih igrah: moškim je prepovedano tekmovati v ženski konkurenci!« Osebno se s teorijo spola (gender) posredno ukvarjam že vsaj dve desetletji. Pred nekaj leti sta se feminizem in LeGeBi-Trovstvo v Sloveniji tako razpasla, da sem se moral aktivirati tudi v »mojem« (maticnem) športu. Sicer sem – roko na srce – eden od vodilnih antifeministov v Sloveniji; po krivici pa mi ocitajo tudi ho-mofobijo. Na filozofskem kolokviju, ki se je odvijal na Filozofski fa-kulteti 17. septembra 2015, sem se odlocil »pometati pred lastnim pragom« in aktualiziral problem športnega nastopanja gejev, torej moških, v ženskih konkurencah. To leto – natancneje 20. decem-bra 2015 – smo v Sloveniji imeli (že drugi) referendum na temo družinskega zakonika; novelo ZZZDR, ki je takrat tako rekoc ukinja-la spol in posredno v družbi ustolicevala teorijo spola (gender), smo že drugic referendumsko gladko zavrnili. In ker sem (tudi) takrat Human rights and sex in sport Abstract In this “confused” times, when people lost their compass, when society think about gender as LGBT and feminist ideology wants, it is necessarily to think philosophically about dilemmas of difference between woman and man in sport. Therefor our approach will be partly psychoanalytical and partly philosophi­cally analytical including morality and fair play. LGBT with their feminist supporters started to call on Article 14 of Constitution of Slovenia and Article 14 of European convention for human rights. They believe that their sexual orientation must not be the reason for discrimination regarding some “human rights” which heterosexuals have. Sport as institution is now confused because it has to face with all this ideology. Therefor it is neces­sary to help sport in thinking about this now situation. Keywords: sport, human rights, sex, gender, justice aktivno sodeloval v kampanji proti noveliranju ZZZDR (že drugic), sem dejansko par mesecev prej na omenjenem kolokviju predsta­vil referat z naslovom: Clovekove pravice in spol v športu. Zdi se mi prav, da takratni in vecno aktualni referat s filozofskim obeležjem predstavim v strnjenem tekstu tudi v tokratni prilogi revije Šport. • Kaj pravijo zakoni? 14. clen Ustave (Enakost pred zakonom): »V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake clovekove pravice in temeljne svobošcine ne gle­de na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politicno ali drugo prepricanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali ka­terokoli drugo osebno okolišcino. Vsi so pred zakonom enaki.« 14. clen EKCP (Prepoved diskriminacije): »Uživanje pravic in svobo-šcin, dolocenih s to Konvencijo, je zagotovljeno vsem ljudem brez raz­likovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politicno ali drugo prepricanje, narodnosti ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge okolišcine.« Z analiticnim sklepanjem, ki je pod ingerenco analiticne filozofije in ob podpori psihoanaliticne (proti)argumentacije, je mogoce oba clena, torej »clovekove pravice« in »enakost pred zakonom«, razumeti malce drugace, kot si to želijo in javnosti vsiljujejo Le-GeBiTrovci. Spomladi 2015 je bila v Državnem zobru po hitrem postopku sprejeta novela ZZZDR, in to mimo vseh ustaljenih par­lamentarnih/demokraticnih postopkov in tudi z vizijo, da je refe­rendum, ki bi tangiral clovekove pravice, prepovedan. Tudi zbira­nje podpisov za referendum so (levi) poslanci s preglasovanjem prepovedali. No, zadostno število podpisov – okrog 48.000 – se je v piclih treh dneh vseeno zbralo. S spremembo štirih clenov se je – seveda na latentno pobudo feministk in LeGeBiTrovcev – tako rekoc ukinil spol oz. razlike med moškimi in ženskami, med mamami in oceti. Da se takšne – sam sem jih imenoval psihoticne ali celo psihopatske – opcije v družbi lahko »primejo«, je zgodovi­na doslej že mnogokrat pokazala. V Sloveniji se na sreco vendarle niso – tudi zaradi moje pomoci oz. mojega angažmaja v (pred) referendumski kampanji. Kriticno mišljenje vendarle mora biti tisto, ki lahko in mora stopi-ti na prste takšnim divjim (ideološkim, politicnim) »rešitvam«, kot si jih (v tem primeru) že nekaj let intenzivno želijo (in jih družbi tudi vsiljujejo) »na (politicno) levo« gravitirajoci LeGeBiTrovci in/oz. feministke. (Vedeti moramo, da je LGBT derivat in/oz. podaljšana roka feminizma.) Psihoanaliticen argument, zakaj istospolni pari (lezbijke in geji) ne morejo oz. ne smejo posvajati otrok, je, da niso »pravega«, torej ustreznega oz. kompetentnega (»vhodnega«) spola v »ojdipalno starševanje« (in tudi v ritual poroke ter v t. i. zakonske zveze …). V resnici – torej po psihoanaliticni logiki – (sploh) ni problema­ticna (in diskriminirajoca) njihova spolna usmeritev. Ljudje imamo namrec pravico biti razlicni – še posebej spolno razlicni. Nobe-nega nasprotja s 14. clenom (Ustave/EKCP) ni, kar je v enem od svojih zapisov (kolumn) izpostavil tudi takratni slovenski sodnik na Evropskem sodišcu za clovekove pravice dr. Boštjan M. Zupancic: »Korak naprej (nazaj?) pa je v egalitarizaciji, ko dolocene skupine ljudi trdijo, da med njimi in drugimi ni razlike. Skandinavske države so že od sedemdesetih let dalje propagirale idejo, da med moškimi in ženskami ni razlike. To je bila t. i. teorija spola (gender theory), ki je trdila, da so vse razlike med spoloma namišljene, posledica kulturne indoktrinacije, pranja možganov. Ko pa so po televiziji na Norveškem predvajali do-kumentarec, ki si ga je zato vredno ogledati, je nordijski ministrski svet razpustil NIKK (Nordic Gender Institute) in ga prenehal financirati. S tem je bilo konec te istosti, vzpostavljena je bila stara francoska deviza: "Živela razlika!" (Vive la différence!) Za to je bilo celo treba znanstvenih dokazov. Treba je bilo raznim psihologom in sociologom medicinsko dokazati, da so fantki od malega – ko še ni zatrjevane indoktrinacije – zelo razlicni. Teorija o istosti spolov je morda nora, a vprašati se je treba, komu služi in zakaj. Smo tu pri enakosti ali pri enakopravnosti? So ženske enakopravne ali so že enake?« (Zupancic, 2016). .Šport, spol in spolna usmeritev V (vrhunskem) športu je, proporcionalno gledano, kar veliko lezbijk – predvsem v možatih športih, ki so – splošno gledano – vecinski. Precej manj je gejev – seveda spet proporcionalno gledano; gejev je v športu seveda vec kot lezbijk, ker je moških v športu pac vec kot žensk. Vecina gejev – predvsem v proporcionalnem smislu – je pretežno v estetskih športnih panogah, kot sta ples, umetnostno drsanje, delno pa tudi gimnastika in skoki v vodo, silijo pa se tudi v sinhrono plavanje … Eden prvih znanih oz. javno deklariranih gejev v falicnih/možatih športih je bil David Kopay; igral je ameri­ški nogomet in zaradi javnega razkritja je doživljal veliko kalvarijo, (predvsem) potem, ko je skušal postati trener. Ameriški nogomet (ragby) je trdnjava možatosti posebne vrste. Ženske nimajo (kar tako) vstopa v to možato/falicno športno pa-nogo. Si pa ženske prav to prizadevajo; najbolj so pri tem priza­devne prav lezbijke in tiste heterosekusalne ženske, ki so napacno razrešile Ojdipov in/oz. kastracijski kompleks in imajo zato potla-ceno tendenco zavidanja penisa. Prav te ženske tvorijo ogrodje kolesja ženske razlicico ameriškega nogometa, ki je zadnje case v ZDA vse bolj popularna. Tendence, da bi ženske – pa naj si gre za (pro)feministicnih hetero in/oz. biseksualke ali pa ortodoksne lezbijke – zaigrale v moških ekipah, je vecna. 15. avgust 1970 je Pat(ricia) Palinkas (rojena leta 1943) postala prva ženska, ki je uradno zaigrala v ameriškem nogometu (polprofesio­nalnem) nogometu/ragbyju. Res je, da je (samo) asistirala svojemu možu pri nastavljanju žoge pri prostem strelu/»brcu«. Šele Lauren Silberman velja za prvo žensko, ki si je izborila mesto v moški ekipi (New Jersy Jets) – bolje receno: hotela je zaigrati v NFL, a se je pri poizkusu (na uradnem izboru/kvalifikacijah, po dveh »brcih«/ udarcih/strelih) precej osmešila (njena dva »brca« nista bila dolga niti 20 metrov), pa še poškodovala se je – verjetno zato, da je imela (nezavedno) opravicilo (Kinkhabwala, 2013). Silbermanova je prej igrala »navaden«, torej evropski/angleški nogomet (soccer). Zani­mivo je, da jo v LGBT registru ne vodijo pod lezbijko, niti trans ali/ oz. biseksualko (List of LGBT sportspeople, 2018). Katie Hnida (1981) pa se je v ameriškem (moškem) nogometu kar proslavila, vendar ne v najvišji profesionalni ligi – prva je dosegla zadetek. Pred njo so se v trdnjavi moškega ameriškega nogometa proslavili Liz Heaston (1977) – leta 1997; leta 2001pa še Ashley Mar­tin. Elizabeth (Liz) Heaston Thompson (1977) je prva ženska, ki je v ameriški študentski (nogometni /ragby) ligi dosegla zadetek. Je pa prej igrala tudi evropski/angleški (klasicen) nogomet (soccer). V re-gistru LGBT športnikov (2018) je prav tako ne vodijo pod lezbijko. Jen(nifer) Welter (1977) je bila prava ženska, ki je v ameriškem pro-fesionalnem nogometu igrala v »ne-brcarski« poziciji. Se je pa kot prva ženska proslavila kot trener(ka) v moški profesionalni ameri­ško-nogometni ligi. V ZDA se je zvrstilo kar nekaj žensk, ki so pionirsko hotele prese-ci okvire svojega biološkega spola in se silile v moško kategorijo (Sinhra, 2014). Najbolj znana je boksarka Jackie Tonawanda (1933), ki je kot prva ženska premag(ov)ala tudi moške. Prva ženska, ki je v Ameriki dobila licenco za boks(anje) – to je bilo leta 1922 – je bila Francozinja Jeanne La Mar. • Testiranje spola v športu Testiranje spola je MOK uvedel leta 1966, ker so prej že nekaj let odkrito sumili, da so med dekleti nastopali preobleceni moški. Prvi sporni primer so sicer odkrili že pred drugo svetovno vojno. Nemška skakalka v višino Dora Ratjen, ki je na OI leta 1936 v Ber-linu osvojila cetrto mesto, je bil(a) hermafrodit (obojespolnik) in je kasneje zaživel(a) kot moški (Hermann) ter priznal(a), da jo je k nastopu med ženskami prisilila Hitlerjeva mladina. Do podobnih ugotovitev so kasneje prišli pri svetovni rekorderki na 800 metrov iz leta 1934, Cehinji Zden(k)i Koubkowi (kasneje Zdenek Koubek), in prvi šprinterki, ki je presegla mejo 12 sekund pri ženskem šprintu na 100 metrov, olimpijski zmagovalki leta 1932, Americanki Stelli Walsh (Stanislawa/Stefania Walasiewicz(owna); šele leta 1980, ko je bila po nesreci ustreljena pri ropu v Clevelandu, so pri obduk­ciji ugotovili, da ima moške spolne organe). Uvedba ugotavljanja/ testiranje spola je povzrocila, da je kar nekaj športnic nenadoma prekinilo kariero, predvsem atletinje metalke iz Vzhodne Evrope. Najbolj izrazit je primer korpulentnih ukrajinskih sester oz. »bra-tov« Irine in Tamare Press – tekmovali sta za Sovjetsko zvezo. Prva odmevna žrtev testiranja pa je bil(a) avstrijska smucar(ka) Erika Schinegger, ki je veljala za eno najboljših smucark sredi šestdesetih let. Potem, ko ni opravila kromosomskega testa, je spremenil(a) spol in kot Erik nastopal(a) na moških tekmah. Bolec udarec je do-živela španska tekacica cez ovire Maria Martinez Patino. Leta 1986 so jo dosmrtno diskvalificirali, ker so pri njej s testom ugotovili preveliko prisotnost moških hormonov (testosterona). Toda Maria pred testom ni vedela za svoje prirojene motnje (nima maternice), zato so jo kasneje rehabilitirali. Prav ta primer je v športološki dis-kurz (o spolu in športu) vnesel precej zagate in dolocene moralne pomisleke, povezane s clovekovimi pravicami. Renee Richards (1934) je bil(a) prva športnica, ki si je spremenil(a) spol (iz moškega je postala ženska) in igral(a) tenis. Pri 44 letih je (l. 1979) izgubila finale enega od pomembnih svetovnih turnirjev proti Chris Evert Lloyd. Za ZDA je lahko Richards(ova) zaigrala šele po pritožbi (l. 1977) na vrhovno sodišce, ceš, da so ji kršene cloveko­ve pravice s tem, da ne sme igrati v ženski konkurenci. Leta 1976 na »US Open« za ZDA še ni smel(a) zaigrati, saj se je Ameriška teniška zveza takrat držala nacela »womyn-born-womyn«, ki transseksual­nost oz. (naknadno) spremembo spola ni upošteval pri doloceva­nju kategorije spola, v katerem lahko »clovek(inja)« tekmuje. Ker – roko na srce – gre pri tem za svojevrsten (hormonski) »doping«. Mianne Bagger (1966) je golfist(ka), ki je zaznamovala golf in špor­tno sceno s svojo spremembo spola in vsemi zapleti po operaciji spola in prestopu v žensko kategorijo – beri: »diskriminacijami« – ki so sledili. Ob tem je treba dodati, da se v golfu – tudi ženskem – obraca veliko denarja (nagrade so velike) in je obcutenje nepra-vicnosti (s tovrstnim »dopingiranjem«) toliko bolj intenzivno. • Raztegljivost clovekovih pravic Da na olimpijskih igrah dovolijo nastop tudi športnikom trans-seksualcem/interseksualcem (hermaforditom), so se odlocili že na konferenci MOK-a novembra 2003 na Švedskem – potem ko je Evropsko sodišce za clovekove pravice priznalo vse pravice novega spola ljudem, ki so si spol spremenili z medicinskimi posegi. »Ker se MOK zavzema za spoštovanje clovekovih pravic, bomo pod dolocenimi pogoji dovolili nastop oseb, ki so si z operacijo spremenili spol,« je dejal takratni direktor za medicino MOK Patrick Schamasch (MOK bo do-volil nastope transseksualcev, 2003). Polemicna razprava takrat (in še danes) ni bila burna le na ravni svetovnega športa, temvec tudi v posameznih državah oz. nacionalnih panožnih športnih zvez (da laicnih razprav na klubski ravni niti ne omenjamo). Distinkcije, kateri clovek, torej tudi »clovekinja«, je – absolutno gledano (torej ce bi združili oba spola) – boljši in v privilegiranem položaju, torej kdo lahko prej zmaga, je v resnici najbolj odvisno (prediktivno/na­povedovalno) od spola. V šport vpeti transseksualci/interseksualci so imeli sprva veliko težav v Veliki Britaniji, ki je nekakšna zibelka športa. Tam so transseksualne/interseksualne športnike vodili v evidencah glede na spol pri rojstvu, prav tako je bilo z osebnimi dokumenti. (O nelagodju in zagati, ki je nastala v »tradicionalnih«, torej konservativnih državah ali islamskih državah niti ne bomo govorili). Kar naenkrat so se s spremembo spola »dopingirani« športniki, bolje receno športnice, zacele izgovarjati in sklicevati na clovekove pravice, ki so kot koncept/pojem izjemno raztegljive. Razlicne nacionalne panožne športne zveze (in klubi) so se v dani situaciji znašle vsaka po svoje. Prav Schamascher je po omenjeni konferenci napovedal, da bo MOK v Atenah (2004) dovolil nastop transseksulanim/interseksualnim športnikom – ceš, da mora MOK spoštovati clovekove pravice, ki so bile sprejete na drugih medna­rodnih instancah – prvenstveno na Evropskem sodišcu za clove­kove pravice. Edina stvar, ki se jo je MOK v svoji zagati lahko oklenil, je bila, da mora pri prehodu iz moške v žensko kategorijo – v tem primeru je vidik pravicnosti in fair playa najbolj relevanten in tudi sporen – preteci dolocen cas; torej cas od operativne spremem-be spola do prvega tekmovanja v novi (spolni) konkurenci. Veliko nacionalnih panožnih športnih zvez se je namrec obrnilo na MOK oz. nacionalne olimpijske komiteje za nasvet, kako naj ravnajo v primerih spremembe spola dolocenega tekmovalca. MOK je leta 1999 nehal kromosomsko testirati športnike glede njihovega dejanskega spola. Eno od spornih dejstev je bilo, da vse ženske nimajo standardnih ženskih kromosomov. Prav tako so znani primeri ljudi z nejasnimi spolnimi organi in drugimi priroje­nimi motnjami, torej tudi hormonskimi anomalijami, torej neso­razmerji med estrogenom in testosteronom. Zaradi teh primerov oz. specifik je bilo takšno testiranje diskriminatorno oz. moralno sporno. Z medicinskega stališca naj bi bila transformacija moških v ženske precej lažja kot v nasprotni smeri, za šport pa tudi bolj za­gatna in »nešportna«. Prav zato je veliko vec razburjenja in odpora v ženskih športnih disciplinah. Glavni argumenti nasprotnikov so, da bi športnice, ki so bile nekoc moški, imele precej fizicnih pred­nosti pred sotekmovalkami. Moški imajo vecjo kolicino testoste­rona, boljše razmerje med mišicno maso in telesnimi mašcobami ter vecjo kapaciteto srca in pljuc, pa tudi konstitucijsko so moški bolj športni/atletski. MOK je ob pomoci posebne komisije strokov­njakov dolocil natancna merila, kdaj po spremembi spola bi špor­tniki transseksualci lahko nastopili med novimi »nasprotispolnimi« športnimi »vrstniki« in predvsem »vrstnicami«. Zdravniki so v tistih casih – pred vec kot desetimi leti – pomirjevalno/spravno pou­darjali, da pri transformaciji iz moškega spola v ženskega zaradi hormonske terapije upade raven testosterona, prav tako mišicna masa, kar seveda z vidika fair playa še vedno ni isto, kot ce se špor­tnica rodi kot ženska. Vendar se v Ameriki, kjer t. i. clovekove pravice (in denar) kujejo v zvezde, redno pojavljajo transseksualci/interseksualci, ki so bili ne­koc moški, pa so se tekom življenja »preformulirali« v žensko. Tako poznamo primere, ki vnašajo precej nelagodja v športne sisteme/ kategorije, v katere so kot športniki/ce vpeti. Omenimo naj tekmo­valca v mešanih borilnih športih Fallon Fox (2018), ki sedaj tekmuje v ženski konkurenci. Aktualna so pravna vprašanja (še posebej v primeru Fallon Fox), kjer gre za direktno borbo »moškega« proti (biološki) ženski, cetudi »moškinji« oz. »možaci«/lezbijki, v ozadju pa so veliki zaslužki, torej denar, profit (Gentilviso, 2010). V tajskem boksu nastopa »on(a)« Parinya Charoenphol (1981), ki je bil(a) sprva gej, nato si je spremenil(a) spol in na ta racun postal(a) izjemno konkurencen v ženski konkurenci. V tem primeru se spo­mnimo slovenskih estradnice Salome in LaToya, ki sta v resnicno­stnem šovu »Kmetija slavnih« vlekli vrv (na izpad) – La Toya, ki je bila takrat že kar »masivna«/»bunkasta« ženska, ni imela nobenih možnosti proti bivšemu moškemu (Nenadu). Tu je Robert(a) Cowell (1918–2011) je bil najprej moški (med II. sve­tovno vojno tudi pilot), bil(a) je porocen(a), imel(a) dva otroka (z žensko), potem pa si je dal(a) spremeniti spol in je v 50-ih letih prejšnjega stoletja tudi zacel(a) tekmovati v avtomobilskem špor­tu. Takrat je to dvignilo veliko (medijskega) prahu in vsesplošnega nelagodja (Bell, 2013). Med drugim je želel(a) s svojim letalom pre­leteti južni Atlantik, a se ji je poizkus ponesrecil. V avto-moto športu je znan(a) še motorist(ka)/dirkac(ica) Michelle Ann Duff, rojen(a) kot Michael Alan Duff, 1939. Podoben adrenalinski šport kot motociklizem je tudi downhill (gorsko kolesarjenje), kjer je Kanadcan(ka) Michelle Dumaresq (1971) takoj, ko je zacel(a) tekmovati v ženski konkurenci – potem, ko si je dal(a) spremeniti spol – superiorno zmagoval(a). In pritožbe so padale – v smislu, da to ni »fer«/pošteno, ni športno. Biološke ženske ji niso segle do kolen, niso bile (vec) konkurencne, poraženke so zaostajale za par sekund in dogajali so se raznorazni ekscesi. Kri­vica je imela nešportno obeležje in kanadska kolesarska/downhill zveza je ukrepala (Cerar, 2004). Po svoje zelo zanimiv je tudi Bruce Jenner (1949), ameriški atletski mnogobojec (prej tudi igralec ameriškega nogometa) – tekmoval in zmagoval je v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Bil je svetovni rekor­der in olimpijski zmagovalec (1976); danes živi kot ženska Caltlyn. Ce bi nekoc tekmoval(a) kot ženska, bi naredil(a) še odmevnejše rezultate in to ne samo v peteroboju, ampak tudi v mnogih drugih atletskih disciplinah. V 80-ih letih prejšnjega stoletja je Heidi Krieger metala kroglo in tudi zmagovala za Vzhodno Nemcijo (NDR). Po hudi psihicni krizi in krizi spolne identitete – Heidi je bila lezbijka – danes živi kot moški Andreas Krauss, porocen z žensko, nekoc (vzhodnonemško) plavalko. Tukaj je (bila) še nemška, prav tako lezbicna atletinja, skakalka v višino s palico Yvonne Buschbaum se je iz ženske prelevila v mo-škega z imenom Balian. Temnopolta južnoafriška atletinja (srednjeprogašica) Caster Se-menya je še vedno aktivna – rojena leta 1991. Neuradno pa je, da gre za rojeno obojespolnico oz. »medspolnico« (interseksualko), torej hermnafroditinjo oz. transseksulako, torej za dokaj neobicaj-no lezbijko, ki so jo že od otroštva imeli za »fantinjo«/»deckinjo« (angl. tomboy). Po odmevnih in superiornih zmagah – npr. na Sve­tovnem prvenstvu 2009 – so ji zaradi testiranja spola prepovedali tekmovati – vendar le zacasno, za eno leto. Feministicni (in rasni) pritiski so bili prehudi. Rezultati testov uradno niso prišli v javnost zaradi pravice do intime oz. medicinske/zdravniške etike. Precej nelagodja je do nedavnega v športni, tokrat košarkarski, sistem vnašala tudi študentska (lezbicna) košarkarica Kye Allums (1989), ki je se pocutila kot moški in se tudi obnašala in oblacila kot moški, igral/a pa je v ženski konkurenci. Po koncani športni karieri se je posvetil(a) LGBT(Q) aktivizmu. .Sinhrono plavanje kot tarca gejev Sinhrono plavanje ima z vsemi svojimi derivati sicer dolgo tradici­jo, ki sega celo v 18. stoletje. Z nekakšnimi vajami v vodi (ob spre­mljavi glasbe) so zaceli moški. Tudi v 20. stoletju so »sokolske vaje« v vodi izvajali najprej in predvsem moški. No, s svojo tendenco po estetiki, ki se motivacijsko napaja iz kastracijskega kompleksa, so se s plesom na vodi zacele vse bolj ukvarjati in pojavljati na nastopih oz. tekmovanjih predvsem ženske. Ker pa vse-ameriška študent-ska organizacija in/oz. amatersko-športno združenje nekako ni­sta pustila skupinskega nastopanja deklet in fantov oz. moških in žensk, se je sinhrono plavanje prijelo bolj pri nežnejšemu spolu – fantje so se v vodnih športih »umaknili« v tekmovalno plavanje, skoke v vodo in vaterpolo (in seveda »colnarjenje«, torej veslanje, jadranje). Na Olimpijskih igrah pa se je sinhrono plavanje kot ti-picno (severno) ameriški šport pojavilo šele 1984 v Los Angelesu, ceprav je bila kot predstavitvena panoga na sporedu že leta 1952 v Helsinkih. Na Olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih so doslej tekmovale le ženske (izjema je SP v Kazanu (julij 2015), kjer so prvic nastopili tudi moški v paru z žensko) – posamicno in v paru (po­zneje tudi v skupinskih plesih po 8 tekmovalk/plavalk), kljub temu da so npr. v Ameriki imeli že leta 1945 državno prvenstvu (v Kanadi pa že leta 1926), na katerem so tekmovali tudi moški, celo med-sebojno v paru – zaradi konzervativnosti se v kopalke oblecenim moškim in ženskam ni dovolilo nastopati/plesati skupaj. Na sve­tovnih tekmovanjih so se tako pojavljale le ženske. Delna izjema so bile vse-ameriške športne igre, ker je bilo sinhrono plavanje pac ameriški šport. Leta 1973 v Beogradu je bilo v okviru Mednarodne plavalne/»vodne« zveze (FINE) koncno prvo svetovno prvenstvo tudi v sinhronem plavanju, vendar samo za ženske. Zanimivo je, da sta leta 1949 ne Ameriških študentskih športnih igrah v paru zmagala Lee Embrey in (Al)Bert Hubbard, za katera se predposta­vlja, da sta bila geja (takrat je bila javno deklarirana/izpovedana homoseksualna spolna usmeritev pac tabu). Bertu Hubbardu pa so prepovedali tekmovati na mednarodnih tekmovanjih. Hubbard je bil v solo nastopu mladinski ameriški prvak leta 1954, vendar je moško sinhrono plavanje kot šport takrat pocasi (in zacasno) uto­nilo v pozabo oz. izzvenelo, ker je bilo premalo moških kandidatov za tekmovalno sinhrono plavanje, kljub veliki popularnosti Esther Williams in njenega filmskega (in umetniškega) »plesa na vodi« . Obnovljeno nelagodje v kolesju športa, torej (ameriškega) sinhro­nega plavanja, posledicno pa tudi MOK in FINE, je na prehodu v 21. stoletje vnašal ameriški sinhroni plavalec Bill May. Svoj cas – pred petnajstimi leti – je veljal za najboljšega sinhronega plavalce na svetu. Vendar je treba ob tem dodati, da je bil takrat tudi eden redkih, ki se je zelo intenzivno ukvarjal s sinhronim plavanjem. V tistih casih, in še danes, je (bilo) sinhrono plavanje – vsaj skupinsko – ekskluzivna domena žensk. Prav May pa od nedavnega velja za prvega moškega, ki je bil nosilec medalje v sinhronem plavanju na Svetovnem prvenstvu, in to v disciplini mešani pari. May je s svojo vztrajnostjo torej odgovoren, da se je ta disciplina sploh (ponovno) vzpostavila oz. obdržala na sporedu (tekmovalnega) sinhronega plavanja. May si je mnogo let prizadeval uvrstiti se v kakršno koli disciplino – bodisi solo, v paru ali pa celo v skupin­skem »vodnem plesu« – pa so se temu upirali tako v Ameriški zvezi za sinhrono plavanje, kot tudi v FINE in MOK. Solo »plesi« (v/»na« vodi) in mešani tandemi/pari/dueti so se v Ameriki (ponovno) po­javljali že pred 25. leti, okrog leta 1990. Pobudniki in moško-spolni oboževalci so bili od vsega zacetka geji – npr. Stephan Miermont, kar so seveda tudi še sedaj. Med najbolj vnetimi ljubitelji moškega sinhronega plavanja so francoski geji, ki so združeni v Paris Aqua-tique (Kremer, 2015). Mnogi geji že od prvih pojavljanj Maya v tek­movalnem sinhronem plavanju mislijo, da je May gej – no, pri 36 letih je sicer May še vedno samski. Sam pa je – vsaj leta 2004 – trdil, da bi se nekoc rad porocil s sinhrono plavalko (Grudowski, 2004). Na Mayovo nesreco sta se MOK in FINA v casu uspešno ubrani-la moškega sinhronega plavanja. Prav MOK je Mayu preprecil/ onemogocil udeležbo že na OI v Sydneyju (2000) in potem tudi v Atenah (2004), cetudi bi ga takrat Ameriška zveza za sinhrono pla­vanje uvrstila v reprezentanco/ekipo (Paul Hamm naj vrne medaljo, 2004). No, na zadnjem Svetovnem prvenstvu v vodnih športih – torej tudi v sinhronem plavanju – v Kazanu (julij 2015) je FINA popustila: Bill May se je – po 11-letni tekmovalni pavzi (v dobre pol leta) – vrnil na »tekmovališce«, torej bazensko prizorišce SP in se dokopal do dveh zgodovinskih medalj (kot prvi moški) – in to z dvema raz-licnima partnericama/soplavalkama (Chrisitna Jones in Kristina Lum Underwood) (Moški so si izborili enakopravnost, 2015). • Clovekove pravice, LGTB ideologija in filozofija Tako ostaja nedotaknjena oz. neosvojena trdnjava ekskluzivno ženskega športa samo še ritmicna gimnastika – na nek nacin pa tudi (ženska) športna gimnastika, v kateri ostajata gred in dvovišin-ska bradlja ekskluzivno ženski orodji, pa tudi preskok in predvsem parter (z glasbeno spremljavo) sta za ženske bistveno drugace koncipirani. Se pa v športu pojavlja še kar nekaj problemov, povezanih s spo­lom – torej s spolom, ne (toliko) s spolno usmeritvijo. Nekatere nacionalne panožne športne zveze – npr. odbojkarska – so že pred 20. leti napovedale, da se bodo, ce bo sodelovanje transseksualnih/interseksualnih športnikov na OI legalizirano, uprle tej odlocitvi. Prav odbojkarji, bolje receno odbojkarice, so že leta 1996 doživeli šok na Tajskem. Tajsko moštvo – bolje receno »ženstvo« (ekipa) – je bilo sestavljeno med drugim iz transseksu­alcev in tra(ns)vestitov, trenerka pa je bila lezbijka (na to temo je bil posnet tudi film Iron Ladies). Ce se v športu zacnejo množicno pojavljati tra(ns)vestiti/transseksualci oz. interseksualci, lahko pri­de do kolapsa dolocene športne panoge. Nihce ne bo hotel biti vpet v takšno »anarhicno« in glede spola neurejeno kolesje športa oz. panoge, ki bi bila kontaminirana z LeGeBiTrovsko logiko clo­vekovih pravic. Sploh pa bodo ambiciozni starši (in njihovi otroci) noreli, ce bodo v ženski/dekliški konkurenci tekmovale travestit­ske/interseksualne (hermafroditske) »fantinje«/»deckinje«. Moral-na zagata je velika in postaja vse vecja. Clovekove pravice so tako ponesreceno raztegljiv pojem/koncept, ki lahko zelo negativno vpliva na mnoge segmente športa, ko je na tapeti spol. Je pa lahko ravno vprašanje spola v športu analiticno in meto­dološko uporaben ovinek, ki da vsem, ki se ukvarjajo s pravicami LGBT, smernice pri reševanju problema pravic LGBT. Misliti o spol v športu v povezavi z LGBT vprašanjem – in v povezavi z istospol­nimi porokami in posvojitvami otrok – je smiselno v toliko, kolikor absurdne LeGeBiTrovske zahteve lažje pridejo do izraza. V luci po­vedanega se splaca zastaviti nekaj na videz banalnih vprašanj s filozofskim obeležjem: Ali se moški – npr. (feminilni) gej, ki se rad zgleduje po ženskah – lahko sklicuje na clovekove pravice, še hoce tekmovati v sinhro­nem plavanju (tokrat imamo v mislih skupinskih vajah, pari so po­glavje zase)?! Ali se moški/gej lahko sklicuje na clovekove pravice in na vsak na-cin hoce kot moški tekmovati v ritmicni gimnastiki, ki je resnicno ekskluzivna ženska športna panoga in zadnja trdnjava feminilno­sti, do katere se geji še niso dokopali?! Ali geji lahko nastopajo v športni gimnastiki v ženski konkurenci – tudi na gredi in dvovišinski bradlji in se v svoji zahtevi sklicujejo na clovekove pravice? In: kaj bi se zgodilo, ce bi moški v moški konkurenci na parterju zacel poplesavati po glasbi kot ženska in se sklicevati na clovekove pravice – torej bi izvajali ženske koreo­grafije parternih vaj?! Ali se smejo geji oz. lezbijke sklicevati na clovekove pravice in v istospolnem paru torej s še enim moškim/geji oz. še eno žensko/ lezbijko nastopati v plesnih in/oz. športnih parih pri umetnostnem drsanju (isti problem se pojavi tudi v latinskoameriških in standar­dnih plesih)?! Ob ocitnem absurdu bi se potem zaceli sklicevati na clovekove pravice – ceš, da njihova spolna usmeritev ne sme biti kriva in diskriminirajoca v zahtevi, da plešejo s partnerjem istega spola. Ali smejo v mešanih dvojicah – npr. v (namiznem) tenisu, bad-mintonu ali kegljanju/bowlingu/balinanju, ne nazadnje pa tudi v ekipni tekmi v alpskem (in nordijskem) smucanju (mešani pari) – namesto žensk nastopati moški/geji oz. namesto moških pa žen­ske/lezbijke in se pri tem sklicevati na clovekove pravice?! Geji bi namrec zopet na pomoc klicali clovekove pravice … V plavalnem športu se pocasi vzpostavljajo tudi spolno mešane štafete. Ali bi bilo pošteno, ce bi v mešani štafeti (4 x 50 m ali 4 x 100 m), v kateri naj bi plavali dve ženski in dva moška, plavali štirje moški?! Geji bi se v luci vseh aktualnih LeGeBiTrovskih prizadevanj in njihove logike lahko sklicevali, da njihova spolna umeritev ne bi smela biti problematicna – ker se pac pocutijo kot ženske – pri tem, da bi bili namesto žensk v takšnih štafetah ali bi se celo silili nastopati v ženski konkurenci. Podobno kot v Evropska in Svetov­na plavalne zveza (LEN in FINA) se lahko novih, spolno mešanih disciplin umisli tudi mednarodna atletska zveza. In koncno: Ali je clovekova pravica gejev in lezbijk, da hodijo na (javni) WC nasprotnega spola?! Ali so clovekove pravice tiste, za­radi katerih bi geji lahko hodili na ginekološki pregled h ginekolo­gu?! Ali imajo lezbijke pravico do pregleda prostate pri urologu?! Ali se geji lahko sklicujejo na clovekove pravice in zahtevajo vlogo princese Odette v baletu Labodje jezero (Petra Ilica Cajkovskega)?! Ali imajo lezbijke pravico v Linhartovi gledališki komediji Ta vese­li dan – ali: Maticek se ženi zahtevati vlogo Maticka (geji pa vlogo Nežke)?! Ali se lahko geji in lezbijke sklicujejo na clovekove pravice in v operi Figarova svatba Figara igra ženska/lezbijka, Suzano pa moški/gej – pri tem pa še dodati, da »spolna usmeritev ne sme biti diskriminirajoca pri dodelitvi vloge« (bodisi v operi drami, komediji/ tragediji)?! V luci povedanega pa še tale šcepec v LeGeBiTrovsko rano: ali je clovekova pravica, da se moški porocajo s še enim moškim/gejem – ženske/lezbijke pa s še eno žensko/lezbijko?! In da ne bo pomo­te, govorimo o (vhodnem) spolu, ne o spolni usmerjenosti … Ali je clovekova pravica ženske, obicajno lezbijk – v starševskem paru/tandemu s še eno žensko/lezbijko –, da prevzame moško vlogo v »ocetovanje«, ki je domena moškega spola?! Ali sme mo-ški/gej prevzeti vlog matere, torej ženske v starševskem tandemu s še enim moškim/gejem?! Ali je to clovekova pravica?! .Literatura 1. No gender ideology at the Olympics: Men should not compete against women. (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://www.citizengo.org/en-eu/fm/142378-no-gender-ideology-at-olympics 2. Zupancic, M. B. (2016). Prirocnik za Slovence: Enakopravnost, enakost in istost (22. 3. 2016). 3. Pridobljeno 5. 1. 2018, iz https://siol.net/siol-plus/kolumne/prirocnik­za-slovence-enakopravnost-enakost-in-istost-405482 4. Kinkhabwala, A. (2013). Lauren Silberman stages pointless sideshow at regional combine (4. 3. 2013). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://www. nfl.com/news/story/0ap1000000146837/article/lauren-silberman-sta­ges-pointless-sideshow-at-regional-combine 5. List of LGBT sportspeople (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz https:// en.wikipedia.org/wiki/List_of_LGBT_sportspeople 6. Katie Hnida (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz https://en.wikipedia.org/ wiki/Katie_Hnida 7. Liz Heaston (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://en.wikipedia.org/ wiki/Liz_Heaston 8. List of LGBT sportspeople (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz https:// en.wikipedia.org/wiki/List_of_LGBT_sportspeople 9. Sinhra, S. (10. 9. 2014). 12 Images Show What It Really Means to Play Like A Girl. Pridobljeno 5. 1. 2018, iz https://mic.com/articles/97940/12-ima-ges-show-what-it-really-means-to-play-like-a-girl#.x8UuqkAtU 10. Pioneer Female Boxer Jackie Tonawanda »The Female Ali« Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://www.womenboxing.com/tonawanda.htm 11. Jeanne La Mar a boxer from France fighting in the 1920’s. Pridobljeno 5. 1.2018, iz http://www.wbanmember.com/jeanne-la-mar-a-boxer­from-france-fighting-in-the-1920s/ 12. Renee Richards. (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz https://en.wikipedia. org/wiki/Ren%C3%A9e_Richards 13. Womyn-born womyn. (2018). Pridobljeni 5. 1. 2018, iz http://en.wikipedia. org/wiki/Womyn-born_womyn 14. Mianne Bagger. (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://en.wikipedia.org/ wiki/Mianne_Bagger 15. MOK bo dovolil nastope transeksualcev (14. 11. 2003). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz https://www.sta.si/781375/mok-bo-dovolil-nastope-trans­seksualcev 16. Fallon Fox. (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://en.wikipedia.org/ wiki/Fallon_Fox 17. Gentilviso, C. (13. 10. 2010). Transgender Athletes: Why Lana Lawless Is Suing the LPGA. Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://newsfeed.time. com/2010/10/13/transgender-athletes-why-lana-lawless-is-suing­the-lpga/ 18. Parinya Charoenphol. (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://en.wikipedia. org/wiki/Parinya_Charoenphol 19. Roberta Cowell. (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://en.wikipedia.org/ wiki/Roberta_Cowell 20. Bell, M. (26. 10. 2013). 'It's easier to change a body than to change a mind': The extraordinary life and lonely death of Roberta Cowell. Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://www.independent.co.uk/news/people/profiles/its­easier-to-change-a-body-than-to-change-a-mind-the-extraordinary­life-and-lonely-death-of-roberta-cowell-8899823.html 21. Michelle Duff. (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz https://en.wikipedia.org/ wiki/Michelle_Duff 22. Michelle Dumaresq. (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://en.wikipedia. org/wiki/Michelle_Dumaresq 23. Cerar, G. (14. 3. 2004). Transseksualni šport. Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://www.mladina.si/96567/transseksualni-sport/ 24. Caitlyn Jenner. (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz https://en.wikipedia.org/ wiki/Caitlyn_Jenner 25. Andreas Krieger. (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://en.wikipedia. org/wiki/Andreas_Krieger 26. Balian Buschbaum. (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://en.wikipedia. org/wiki/Balian_Buschbaum 27. Caster Semenya. (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz https://en.wikipedia. org/wiki/Caster_Semenya 28. Kye Allums. (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://en.wikipedia.org/ wiki/Kye_Allums 29. Bert Hubbard. (2018). Pridobljeno 5. 1.2018, iz https://en.wikipedia.org/ wiki/Bert_Hubbard 30. Bill May. (2018). Pridobljeno 5. 1.2018, iz https://en.wikipedia.org/wiki/ Bill_May_%28synchronized_swimmer%29 31. Kremer, W. (21. 7. 2015). Why can't men be Olympic synchronised swim­mers? Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://www.bbc.com/news/magazi­ne-33566335 32. Grudowski, M. (2. 5. 2004). My Name is Bill. I'm an Aquamaid. Pridobljeno 5. 1. 2018, iz https://www.outsideonline.com/1833271/my-name-bill-im-aquamaid 33. Paul Hamm na vrne medaljo. (28. 8. 2004). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://www.24ur.com/sport/paul-hamm-naj-vrne-medaljo.html 34. Moški so si izborili enakopravnost. (1. 8. 2015). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://www.zurnal24.si/moski-so-si-izborili-enakopravnost-cla­nek-254278 Mag. mag. Roman Vodeb, prof. šp. vzg. roman.vodeb@guest.arnes.si Joca Zurc Pot do zmage v ženski športni gimnastiki – fair play med nadarjenostjo in tveganjem Izvlecek Ženska športna gimnastika je ena izmed najatraktivnejših olimpijskih disciplin, za katero je znacilen zacetek treni­ranja v zgodnjem otroštvu, vrh športne kariere v obdobju najstništva in kratko tekmovalno obdobje. V raziskavi nas je zanimalo, kakšna je pot do zmage v ženski športni gimnasti­ki s perspektive samih vrhunskih športnic. Fenomenološka študija je bila izvedena s pol-strukturiranimi poglobljeni-mi intervjuji na vzorcu 37 gimnasticark. Z metodo kvalita­tivne vsebinske analize smo v izjavah intervjuvancev iskali osrednje teme. Ugotovitve so pokazale, da je pot do zmage sestavljena iz štirih osrednjih faz: 1) vstop v vrhunski šport, 2) proces treninga, 3) udejstvovanje na tekmovanjih ter 4) zakljucek tekmovalne športne kariere. Za uresnicevanje razvoja otrokovih gimnasticnih potencialov do najvecjega možnega maksimuma ob socasnem varovanju športniko­vih pravic, razvojnih potreb in zdravja je potrebno ustrezno pozornost nameniti široki selekciji talentov, postopnemu stopnjevanju zahtevnosti, dvigu starostne meje za nastop na clanskih tekmovanjih, ustrezni rehabilitaciji zdravstvenih težav ter premostitvi dejavnikov zgodnjega zakljucka špor­tne kariere. Kljucne besede: razvoj talenta v športu, etika maksimuma, fenomenološka študija, Olimpijske igre mladih. • Uvod Ženska športna gimnastika, imenovana tudi orodna telovadba ali umetniška gimnastika (angl. artistic gymnastics), je ena izmed naja­traktivnejših športnih panog. Privlacnost ji ob atraktivni akrobatiki še posebej daje znacilnost, da sodi v tisto skupino športov, kjer h koncnemu rezultatu prispeva tudi umetniški vtis. Hitreje, višje, mocneje (lat. Citius, Altius, Fortius) – moto Olimpijskih iger, ki poga­nja in ustvarja športne vrhunske dosežke – tukaj ni edini kriterij in zagotovilo za uspeh. Potrebno je še nekaj vec in to je sam nacin izvedbe, ki mora ustrezati postavljenim pravilnikom in umetniški presoji. Kakršno koli najmanjše odstopanje vodi v odbitke ter od-locilno vpliva na doseženi športni rezultat in koncno uvrstitev na tekmovanju. Way to success in women’s artistic gymnastics – fair play between talent and harm Abstract Women’s artistic gymnastics is one of the most attractive Olym­pic sports and is marked by an early age training, top achieve­ments in sport career during the adolescence and short com­petitive period. In our study we were interested, what is the way to success in women’s artistic gymnastics from the per­spective of the elite athletes. Phenomenological study with a semi-structured and in-depth interviews was conducted on a sample of 37 female gymnasts. Qualitative content analysis was used to find the main themes in the statements of inter­viewees. The findings showed a four stage process for creat­ing an elite achievements: 1) enrolling in gymnastic training, 2) process of training, 3) participation at competitions, and 4) end of the sport career as the elite athlete. With a purpose to develop a child’s gymnastic potential up to the possible maxi­mum with the consideration of athlete’s rights, developmental needs and health it is necessarily to dedicate an adequate at­tention to the following factors: comprehensive talent selec­tion, gradual escalation of complexity, raising the age limit for the senior competitions, adequate rehabilitation of health is­sues, and early ending of sports career overcome. Key words: development of sports talent, ethics of maximum, phenomenology study, Youth Olympic Games. Gimnasticne sestave na parterju, gredi, dvovišinski bradlji in pre­skoku na najvecjih mednarodnih tekmovanjih vzbujajo vtis lahko­tnosti in enostavnosti, da je vse moc doseci takoj, brez vloženih dolgih let trdega dela. Estetske kvalitete v športu vkljucujejo širok nabor razlicnih znacilnosti, kot so gracioznost, elegantnost, ritem in obcutek vitalnosti (Elliott, 1974, v Edgar, 2015). Navedene estet­ske kvalitete se razlikuje med športnimi disciplinami, pri cemer v gimnastiki v osredje vstopa gracioznost posameznega giba, ki vodi v merjenje uspeha z vidika discipline in elegance telesnih gi­bov (Kupfer, 1995, v Edgar, 2015). Ženska športna gimnastika – umetnost ali šport? Edgar (2015) opozarja, da ocenjevanje estetske komponente zah­teva nekaj vec. Ne glede na to, kako natancno in objektivno je, vedno vkljucuje tudi ocenjevanje presojevalcevega okusa, kaj je njemu lepo ali prijetno. Zato obstaja nevarnost zmanjšanja po­membnosti celotne discipline, ker ima lahko vsak posameznik svoj estetski kriterij in je ocenjevanje nedolocljivo. Drugi problem pa je razlikovati, kakšne so razlike med tekmovalci z vidika estetike njihovega nastopa. Da bi lahko prepoznali in ocenili nastop v estetskem športu, kot je gimnastika ali umetnostno drsanje, morajo sodniki razviti svoj obcutek za estetsko in postati poznavalci umetniškega dela, ki ga ocenjujejo. Seveda pa pri tem obstajajo dolocene omejitve, ki šport locujejo od umetnosti. Za umetnost je znacilna svoboda razprave o estetskih kvalitetah, ki pozdravlja inovacije, medtem ko mora ocenjevanje v športu temeljiti na enakovrednih estetskih kvalitetah, ki jih poznajo vsi vkljuceni. Po drugi strani pa Edgar (2015) opozarja, da ravno estetska komponenta vpliva na uspe­šnost celotnega nastopa. Padec z orodja prekine estetiko nastopa in pokaže gibanje, ki ni v skladu z estetskimi pricakovanji, kot bi moralo biti. Za sodnike kot tudi gledalce so gimnasticne izvedbe lahko zanimive in pomembne samo, ce so brezhibno izvedene. Ob padcu se takoj pogreša nekaj osnovnega in temeljnega, to je estetski pomen športnikovega giba. Podobno športni filozof Loland (2015) v eseju o fair playu opozori, da ocenjevanje športnikovega nastopa na osnovi specificno opre­deljenih konstitutivnih pravil, ki veljajo znotraj dolocene estetske športne discipline (med katere spada tudi športna gimnastika), za­megljuje jasno sliko nagrajevanja najboljših. Že najmanjša napaka v izvedbi takšnega nastopa pripomore k izgubi sicer dotedanje uspešne izvedbe in nižji uvrstitvi tekmovalca. Russel (2015) je zato mnenja, da si tradicionalne prakse sojenja zaslužijo skrbno znan­stveno obravnavo, ki bo vkljucevala analizo sodnikov, novinarjev, športnih uradnikov ter vodstev športnih organizacij. Avtor opo­zori, da je glavni problem ocenjevanja estetske športne panoge v prisotnosti še drugih elementov, ki presegajo sama tekmovalna pravila športa. In ravno na tem podrocju je kljucen prispevek filo­zofije športa, ki lahko prispeva k pojasnjevanju, kakšna je vsebina teh elementov, ki so izven normativnih pravil. Gimnasticna tradicija v Sloveniji Slovenija ima dolgoletno gimnasticno tradicijo. Gimnastiko v obliki skupinskih telovadnih vaj so sprva gojila sokolska in orlo­vska društva, ki so množicno nastajala v zacetku 20. stoletja in so povezovala razlicne izobrazbene, socialne in druge skupine pre­bivalstva (Matoh, Zupancic Strnad, Bolkovic, Samardžija in Fatur, 2002). Ta društva so se ukvarjala z izvedbo skupinskih telovadnih vaj, ki so bile ob cutno-zaznavnem zadovoljstvu namenjene tudi prebuditvi moralnih obcutij in s tem državni moralni vzgoji, saj so privzgajale podrejanje pravilom, tekmovalnosti ter razvoj vrednot enakosti in bratstva. Skupinske telovadne vaje so se na slovenskih tleh izvajale na sokolskih zletih, velikih politicnih mitingih in sveca­nostih, otvoritvah športnih tekmovanj in vojaških vaj. Odražale so gracioznost discipliniranega skupinskega gibanja in predstavljale kolektivno skupnost. Vzorci skupinskih telovadnih vaj so se koreni-to spremenili v 60. letih z medijsko dostopnostjo spektakularnega vrhunskega športa, ko so mesto organizirane telesne kulture pre­vzemale športne igre, tekmovanja in treningi (Kreft, 2011). Iz sokolskih in orlovskih društev, ki so gojila skupinske telovadne vaje, so nastala slovenska gimnasticna društva, ki imajo s tem dol-go tradicijo in popularnost na Slovenskem. Kljub navedenemu pa je zelo malo empiricnih raziskav pri vpogledu v nacin življenja gimnasticarjev. Na podrocju vzgajanja vrhunskih telovadk imata v Sloveniji dolgoletno tradicijo dva centra ženske športne gimna­stike. Športno društvo Gib Šiška je nastal iz Sokola Šiška, ki je bil ustanovljen leta 1902 v Spodnji Šiški v Ljubljani. Sokol Šiška je v 30. letih 20. stoletja kot prvi v državi uvedel vadbo predšolskih otrok. Mednarodni tekmovalni rezultati v ženski in moški gimnastiki pa se v društvu beležijo od leta 1970 dalje (Matoh idr., 2002). Drugi center ženske športne gimnastike se je razvil v Zeleni jami, ko je Mestni odbor Ljubljana leta 1952 dodelil Športnemu društvu Par-tizan dvorano na Pokopališki ulici, kjer se je vadba zacela še istega leta, prvi vidnejši tekmovalni uspehi pa se beležijo od leta 1956. Po letu 1964 se je društvo postopoma preusmerilo iz množicne telo­vadbe v tekmovalno vrhunsko žensko in moško športno gimnasti­ko, po letu 1970 pa se beležijo udeležbe na vecjih tekmovanjih in preboj v mednarodni gimnasticni prostor (Gostincar idr., 2002). Starost kot temeljni dejavnik gimnasticne kariere Vrhunske gimnasticarke predstavljajo skupino, katere starostna struktura je bila v zadnjih 40 letih najmlajša med udeleženci Olim­pijskih iger. Prve predadolescentne gimnasticarke so se pojavile na Svetovnem prvenstvu v Dortmundu leta 1966 (Caine, Russell in Lim, 2013). Prva svetovna zvezda gimnastike, ki je vpeljala nov trend predadolescentnega telesa in privlacne otroške igrivosti v gimnasticne sestave, je bila Belorusinja Olga Korbut. Na Olimpij­skih igrah v Münchnu leta 1972, kjer je osvojila tri zlate in eno sre­brno medaljo, je s svojo akrobatiko, otroško postavo ter lahkotno­stjo izvedbe navdušila tako gledalce v dvorani kot tudi strokovno obcinstvo ter s tem odprla pot otroški gimnastiki, ki se je obdržala vse do danes. Na naslednjih Olimpijskih igrah v Montrealu je Na­dia Comaneci vzpostavljeni trend zmagovite otroške gimnastike potrdila s podeljeno prvo cisto desetico v zgodovini Olimpijskih iger moderne dobe. Leta 1987 je bila povprecna starost na svetovnem prvenstvu že 13 let, ob tem sta telesna višina in teža tekmovalk odražali predado­lescentno konstitucijo telesa (Caine idr., 2013). Po letu 1990 je Med-narodna gimnasticna federacija dvignila starostno mejo za nastop na clanskem ženskem mednarodnem gimnasticnem tekmovanju, in sicer najprej na starost 15 let (leta 1992) in kmalu zatem še na 16 let (leta 1997). Pravilo veleva, da na tekmovanju lahko nastopi športnica, ki doseže predpisano starost v letu, ko poteka. Staro­stna omejitev v 70. in 80. letih 20. stoletja je bila 14 let, kar pomeni, da so na tekmovanjih lahko nastopile tudi 13-letne deklice, ki so v tekocem letu tekmovanja dopolnile 14 let. Obdobje navedenih skoraj dveh desetletij predstavlja v ženski športni gimnastiki naj­bolj perece obdobje z vidika doseganja vrhunskih rezultatov in odlicij na najvecjih tekmovanjih, ki so jih ustvarili nedorasli otroci. Pa vendar kljub dvigu starostne meje za nastop na clanskih tek­movanjih se telesna višina in teža današnjih olimpijskih tekmovalk nista spremenili (Caine idr., 2013). Na slednjo problematiko je že leta 1989 opozoril casopis The New York Times s prispevkom, ki je aktualen še danes (Topics of the Times, 1989). Od zgodnjega otroštva pa vse do zakljucka kariere je gimnasticar­ka vkljucena v svojevrsten, a dosleden in podrejen sistem dela in življenja. Vprašanje je, kako tovrstni nacin treniranja in tekmovanja ucinkuje na deklice, ki vstopijo v svet vrhunskega športa z vsemi odgovornostmi in posledicami. Na tej osnovi smo zasnovali razi­skavo, s katero smo na empiricni nacin želeli prouciti, kakšna je pot do zmage v ženski gimnastiki. Zanimali so nas pogledi, izkušnje in interpretacije samih športnic na poti doseganja odlicij. • Metodologija Empiricna raziskava na primeru slovenskih vrhunskih gimnasticark je bila izvedena s kvalitativnim fenomenološkim pristopom. Feno­menološki pristop je še posebej primeren za raziskovanje eticnih vprašanj v športu, saj v ospredje obravnave postavi individuuma s celovitimi življenjskimi izkušnjami in doživljanji sveta in športa (Martínková, 2015). Opis vzorca intervjuvancev V raziskavo smo z namenskim vzorcenjem z metodo snežne kepe vkljucili 37 vrhunskih slovenskih gimnasticark. Za aktivne športni­ce je bil temeljni kriterij aktualno clanstvo v kadetski, mladinski ali clanski gimnasticni reprezentanci Slovenije. Vkljucene upokojene športnice pa so bile državne reprezentantke jugoslovanske oz. slovenske gimnasticne vrste konec 80. let in v zacetku 90. let 20. stoletja. Ob samem clanstvu v reprezentanci je predstavljal kriterij tudi udeležba na mednarodnem tekmovanju v obdobju do 18. leta starosti. Pol-strukturirani poglobljeni intervju Vprašanja za pol-strukturirani intervju z gimnasticarkami so bila razvita na osnovi predhodnih študij (Zurc, 2009), mnenj ekspertov na 17. mednarodnem seminarju o olimpizmu Mednarodne olim­pijske akademije (Zurc, 2010) ter ugotovitev pilotnega testiranja merskega instrumenta. Spremenljivke vprašanj intervjuja so prika­zane v poglavju Rezultati. Postopek zbiranja podatkov Zbiranje podatkov na vzorcu aktivnih in upokojenih gimnasticark je potekalo od 18. 12. 2012 do 18. 2. 2013. Ura in kraj izvedbe po­sameznega intervjuja sta bila izbrana glede na želje in možnosti udeležencev v raziskavi. Intervjuji z aktivnimi gimnasticarkami so bili izvedeni v prostorih Gimnasticnega društva Zelena jama in Športnega društva Gib Šiška. Intervjuji z upokojenimi nekdanji-mi vrhunskimi gimnasticarkami so prav tako v polovici primerov potekali v prostorih gimnasticnih društev, ostali pa so potekali na domovih, službi in v kavarni. Zbiranje podatkov je potekalo z upoštevanjem eticnih vidikov raz­iskovanja, ki vkljucujejo raziskave na ljudeh, v skladu z naceli Hel­sinško-Tokijske deklaracije in zahtevami Zakona o varstvu osebnih podatkov (2007). Eticni vidiki raziskave so bili obravnavani in potr­jeni s strani Komisije za etiko Oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani v maju 2010. Vsi sodelujoci so pred iz­vedbo intervjuja podpisali Izjavo o zavestnem pristanku udeleženca za sodelovanje v raziskavi. V primeru nepolnoletnih otrok so izjavo podali starši. Povprecno trajanje intervjujev gimnasticark je bilo 38 minut in 55 sekund, najkrajši intervju je trajal 14 minut, najdaljši pa 2 uri in 12 minut. Vsi intervjuji so bili posneti na digitalno obliko MP3. Zvocni zapisi intervjujev so bili v nadaljevanju dobesedno prepisani. Postopek analize podatkov Za analizo podatkov smo uporabili pristop kvalitativne vsebinske analize s sistematicnimi koraki kodiranja in kategoriziranja zbra­nih podatkov. Analizo smo zaceli s procesom odprtega kodiranja (dolocanje pomena posameznim segmentom besedila), sledilo je združevanje sorodnih kod v kategorije ter v tretjem koraku obliko­vanje sodb oz. pojasnjevanje posplošenih odnosov med doloce-no kategorijo in njenimi pojmi (osno kodiranje) ter med razlicnimi kategorijami (odnosno ali selektivno kodiranje) (Adam idr., 2012). • Rezultati V raziskavi so sodelovale gimnasticarke iz osrednjeslovenske regi­je. Od 37 intervjuvank se jih je 26 opredelilo za aktivne športnice, 11 pa jih je navedlo, da so zakljucile športno kariero. Povprecno so se zacele ukvarjati z gimnastiko pri šestih letih, pri cemer se kaže padec po letu 1995. Intervjuvane aktivne gimnasticarke so bile v casu izvedbe intervjuja povprecno stare 14 let, pri tem je bila naj­mlajša stara 10 let in najstarejša 22 let. Z gimnastiko so se ukvarjale povprecno osem let. Njihove starejše vrstnice, ki so v gimnastiko vstopile po letu 1969 in zakljucile športno kariero do leta 2012, pa so se z gimnastiko ukvarjale povprecno 11,8 let. Rezultati kvalitativne analize intervjujev z aktivnimi in upokojeni-mi gimnasticarkami so pokazali, da je pot do zmage v ženski špor­tni gimnastiki sestavljena iz štirih osrednjih faz: 1) vstop v vrhunski šport, 2) proces treninga, 3) udejstvovanje na tekmovanjih ter 4) zakljucek tekmovalne športne kariere. Med razlogi za vstop v vrhunski šport so intervjuvane gimnasti-carke izpostavile razlicne dejavnike, kot so notranji motivi, pova­bilo prijateljice, ki je že obiskovala vadbo, vlogo otrokovih staršev, ki so prepoznali otrokov talent oz. so se preprosto odlocili za vpis zaradi otrokove igrivosti in bližine telovadnice. Pomembno vlogo pri izboru pa je skozi celotno proucevano obdobje od leta 1969 do leta 2013 imel tudi sam trener. Veliko otrok je bilo v 70. in 80. le­tih 20. stoletja v gimnastiko izbranih na slovenskih osnovnih šolah preko sistematicnih testiranj, ki so jih izvajali trenerji iz gimnastic­nih društev. »Mene je našel moj trener … Takrat je bilo pac dopušceno, da so v šole prišli trenerji malo pogledati in so potem novacili dekleta … Dan danes temu ni vec tako, ker pac šola ima za te stvari cisto zaprta vrata« (G-R-2/1). Osrednji aktivnosti v gimnasticni karieri predstavlja proces tre­ninga in udejstvovanje na tekmovanjih. To sta dve najmocnejši temi, ki sta se pokazali v intervjujih tako z aktivnimi kot tudi z upo­kojenimi gimnasticarkami. Za gimnasticni trening je pomembna starost ob zacetku treniranja. Mlajši, ko je otrok, vec gimnasticnega znanja lahko usvoji do vstopa na tekmovanja. Za uspeh treniranja je pomembna tudi izbira gimnasticnega kluba, ki temelji na bližini otrokovega doma, kakovosti prostorskih pogojev ter dostopnosti šole. Treniranje gimnastike se zacne z igro, ki je prilagojena staro­stni stopnji in razvojnim potrebam ter zato zelo dobro sprejeta med mladimi gimnasticarkami. »Tam sem imela prijateljcke, pa tako všec mi je bilo, ker so bili, hm, prijazni so bili do nas, pa smo se lovili, pa smo plesali, pa smo skakali … Všec nam je bilo« (G-A-21/5). Od prvih zacetkov preko igre se postopno stopnjuje zahtevnost in intenzivnost treniranja, ki vkljucuje postopno ucenje vedno zah­tevnejših elementov, prehod od ucenja posameznih elementov k njihovemu povezovanju, poglabljanje gimnasticnega znanja in stopnjevanje intenzivnosti treninga. Za obdobje otroštva je zna-cilno tudi otrokovo nezavedanje pomena resnosti ukvarjanja z gimnastiko. »…najprej smo se malo igrali, potem smo zaceli delati pre­valcke, pa skokce. Potem smo delali že mostove, pocasi tudi kakšno stojo ali pa kolo … pa pocasi prešli na premete. Po-tem, ko sem bila že starejša, smo se zaceli uciti salto naprej« (G-A-23/1). Pri temi udejstvovanje na tekmovanjih so intervjuvanke izpo­stavile svoje uspehe na nacionalnih in mednarodnih tekmovanjih, pomen motivacije za tekmovanja, ki jo predstavljata možnost napredovanja in druženja s sotekmovalkami ter vlogo trenerja pri prepoznavanju in spodbujanju razvoja talenta. Znacilne so nizke starostne meje za nastop na clanskih tekmovanjih. Vrh tekmoval­nih uspehov se kaže od 10. leta starosti do nastopa pubertete. »Bila sem zelo uspešna, bila sem vedno najboljša ali pa druga najboljša. Ker sem bila res tako dobra, so me takoj porivali v višje kategorije. Tako da sem do danes najmlajša jugoslovan-ska clanska reprezentantka. Imela sem takrat še ne 11 let oz. v tistem letu sem bila stara 11 let, se pravi z dobrimi 10 leti sem bila že clanska reprezentantka« (G-R-2/1). Zakljucek tekmovalne športne kariere zaznamujejo slabši tek­movalni rezultati, negativni pojavi, kot so številne težave z zdrav­jem, zlasti telesne poškodbe in njihova dolgotrajna rehabilitacija, ki so povezani z negativnimi izkušnjami. Intervjuji z upokojenimi vrhunskimi gimnasticarkami razkrivajo, da se je športnica vrnila v gimnasticno dvorano takoj, ko je bilo možno, in sicer praviloma pred zakljuceno rehabilitacijo. Vrhunski šport je na temeljih etike maksimuma od športnic zahteval za uspeh vse, kar je potrebno, tudi žrtvovanje njihovega zdravja in varnosti. »Jaz sem bila na primer poškodovana, mišico sem imela na­trgano v ledvenem delu, pa sem vseeno morala, ker je bilo državno prvenstvo, pac pod raznimi injekcijami. Takrat se je meni to vse obrnilo, tako v neko negativo ... Skratka pred tek-mo so me tam malo manj nadrogirali, omrtvicili … Potem nisem itak nic dobila, ampak sem morala iti, zato ker je bilo kakor skupina … smo tudi sicer zmagale, ampak res s tisto trmo, kako zdaj bom in potem sem nehala« (G-R-3/1). Na zakljucek športne poti v gimnastiki so pomembno vplivale tudi spremenjene razmere, kot so na primer odhod trenerja (npr. v voj­sko ali v drugo državo), zacetek študija gimnasticarke na univerzi, potreba po zaslužku in ob nastopu premora (npr. po pocitnicah). Nemalokrat pa so o zakljucku gimnasticarkine tekmovalne poti odlocili drugi in ne gimnasticarka sama. Najpogosteje se v tej vlo­gi odlocevalca pojavlja telovadkina družina (npr. oce) ali njen tre­ner. Zelo je razvidna sistematicna praksa, da se vrhunska telovadka hkrati z zakljuckom kariere že vpeljuje v vaditeljsko delo pri mlajših ali rekreativnih skupinah v klubu, v katerem je prej sama trenirala. Osrednjo vlogo pri tem prehodu ima trener gimnasticarke. »Poleti bo dve leti odkar sem nehala ... Na tekmovanju se poškodba ni ravno ponovila, ampak spet je bila bolecina mocnejša, potem pa sem se nekako odlocila, trenerka je pre­dlagala, da je boljše, da zakljucim svoje kariero, pa da grem v trenerske vode ... To je bilo dva tedna po tekmovanju« (G­R-1/1). .Razprava Empiricna kvalitativna raziskava, s katero smo proucevali pogled in izkušnje slovenskih aktivnih in upokojenih gimnasticark na preho­jeno pot v vrhunskem športu, je osvetlila osrednje dejavnike ustvarjanja vrhunskih dosežkov oziroma poti do zmage v športu. Ugotovitve so pokazale, da je pot do zmage v gimnasti­ki sestavljena iz štirih osrednjih faz: 1) vstop v vrhunski šport, 2) proces treninga, 3) udejstvovanje na tekmovanjih ter 4) zakljucek tekmovalne športne kariere. Vsaka izmed navedenih katego­rij ima svoje znacilnosti, ki pa se skozi proucevano obdo­bje povezujejo v številnih sticnih tockah. Za uresnicevanje razvoja otrokovih potencialov do najvecjega možnega maksimu-ma ob socasnem varovanju njegovih pravic, razvojnih potreb in zdravja je na osnovi dobljenih ugotovitev možno izpostaviti po-men široke selekcije talentiranih otrok, postopnega stopnjevanja zahtevnosti in intenzivnosti treningov, starostno prilagojenih oz. ne prezgodnjih nastopov na tekmovanjih, premostitve dejavnikov prehitrega zakljucka športne kariere ter ustrezne obravnave zdra­vstvenih težav, vkljucno z zadostno rehabilitacijo. Vpogled v kronološki potek treniranja gimnastike v naši raziskavi je pokazal, da se gimnasticna kariera obicajno zacne pri šestih letih in praviloma zakljuci v obdobju adolescence oz. z zakljuckom sre­dnje šole ali študija. Slednji potek športne poti v ženski gimnastiki je možno pripisati med drugim tudi zgodnjemu zacetku ukvar­janja s športom, vstopu v intenzivni profesionalni trening v zace­tnih letih treniranja, ki hitro vodi v clansko selekcijo in nastope na najvecjih tekmovanjih. Caine s sodelavci (2013) poudarja, da so pri starosti tekmovalk v ženski športni gimnastiki kljucna tudi sodni­ška pravila, ki dolocajo strategije in nacine dela v telovadnicah. V prihodnje so potrebne spremembe teh pravil z namenom zmanj­šanja pojava predadolescentnih tekmovalk na clanskih tekmova­njih. Otroci, ki so vkljuceni v vrhunski šport v zelo zgodnjih otroških letih, so podvrženi zgodnji selekciji in specializaciji, resnim obve­znostim in visoki zahtevnosti treninga, pritiskov in pricakovanj ter kot taki predstavljajo izjemno rizicno skupino športnikov. Zato je nujno postaviti minimalno starostno mejo za vstop v organizirani trening in na tekmovanja, ki bo lahko uresnicevala otrokove te­meljne pravice in varnost v športu (Farstad, 2006). Edini pristop za umaknitev otrok iz vrhunskega športa je odlocno ukrepanje med-narodnih organizacij ter postavitev meje za udeležbo na clanskih tekmovanjih na 18 let. Vkljucenost nedoraslih otrok v vrhunski šport je povezana tudi s poškodbami, ki vodijo v dolgotrajno rehabilitacijo, upad športnih uspehov in posledicno v zgodnji zakljucek tekmovalne športne pot. Ivkovic s sodelavci (2007) pripisuje vzrok za poškod-be pri ženskih športih v dejavniku pretreniranosti, ki je rezultat ne­ravnotežja med intenzivnostjo treninga in nezadostnim okreva­njem. Podobna pojavnost resnih telesnih in psihicnih poškodb se je pokazala tudi v švedski raziskavi (Stier in Blomberg, 2015). Gervis in Dunn (2004) pa navajata dolocene posledice tudi po zakljuceni športni karieri, zlasti prisotnost duševnih težav. Dobljeni izsledki nakazujejo, da je potrebno v športni gimnastiki preseci stereotipske prakse tako imenovanega »otroškega špor­ta« in doseci vecjo uveljavitev te kraljice gibanja med športnimi panogami tudi kot clanske tekmovalne discipline in rekreativne gibalne aktivnosti za vse generacije. Dobljene ugotovitve naše raziskave so izredno aktualne z vidika Olimpijskih iger mladih, ki so svetovni športni dogodek, posvecen vrhun­skemu športu otrok in mladostnikov med 15. in 18. letom starosti (Youth Olympic Games, 2018) ter kot tak zahteva ce­lostno analizo uresnicevanja pravic in blagostanja mladih športni­kov (Olympic Agenda 2020, 2014). • Zakljucek Dobljene ugotovitve dajejo vpogled v proces ustvarjanja vrhun­skih tekmovalk v ženski športni gimnastiki in prinašajo spoznanja o možnostih novih pristopov za delo z mladimi talentiranimi špor­tniki, vkljucno s prepoznavanjem tveganj, ki se lahko pojavijo na tej poti. Med ugotovitvami velja izpostaviti pomen dviga staro­stne meje na 18 let za nastop v clanskih kategorijah, kar bo posle-dicno pripeljalo do manj tveganega treninga ter pritiska po dose-ganju vrhunskih rezultatov v zgodnjih otroških letih. Ugotovitve mladih vrhunskih gimnasticark omogocajo prenosljiv vpogled v ustvarjanje vrhunskih rezultatov tudi na drugih podrocjih športa mladih, ki jih v najbolj celovitem pogledu predstavljajo Olimpijske igre mladih. Opomba Prispevek predstavlja rezultate doktorske disertacije z naslovom »Eticna vprašanja vrhunskih dosežkov otrok«, ki jo je avtorica zagovarjala na Oddel­ku za filozofijo, Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (2015). • Literatura 1. Adam, F., Hlebec, V., Kavcic, M., Lamut, U., Mrzel, M., Podmenik, D. idr. (2012). Kvalitativno raziskovanje v interdisciplinarni perspektivi. Ljubljana: Inštitut za razvojne in strateške analize. 2. Caine, D. J., Russell, K. in Lim, L. (2013). Handbook of Sports Medicine and Science: Gymnastics. Oxford: John Wiley & Sons, Ltd. 3. Edgar, A. (2015). Aesthetics of sport. V M. McNamee in W. J. Morgan (ur.), Routledge Handbook of the Philosophy of Sport (str. 69-80). London in New York: Routledge. 4. Farstad, S. (2006). Protecting Children’s Rights in Sport: The Use of Mini­mum Age. Magistrska naloga, Fribourg, Švica: University of Fribourg. 5. Gervis, M. in Dunn, N. (2004). The emotional abuse of elite child athle­tes by their coaches. Child Abuse Review, 13(3), 215–223. 6. Gostincar, M., Mavric, S., Kunaver, T., Kunaver, D., Miklic, N. in Ziegler, T. (ur). (2002). Gimnasticno društvo Zelena jama: 50 let – 1952–2002. Ljublja­na: Gimnasticno društvo Zelena jama. 7. Ivkovic, A., Franic, M., Bojanic, I. in Pecina, M. (2007). Overuse injuries in female athletes. Croatian Medical Journal, 48(6), 767–778. 8. Kreft, L. (2011). Levi horog: Filozofija športa v osmih esejih. Ljubljana: Za­ložba Sophia. 9.Loland, S. (2015). Fair Play. V M. McNamee in W. J. Morgan (ur.), Routled­ge Handbook of the Philosophy of Sport (str. 333–350). London in New York: Routledge. 10. Martínková, I. (2015). Phenomenology and sport. V M. McNamee in W. J. Morgan (ur.), Routledge Handbook of the Philosophy of Sport (str. 178­191). London & New York: Routledge. 11. Matoh, J., Zupancic Strnad, A., Bolkovic, T., Samardžija, M. in Fatur, R. (ur). (2002). 100 let ŠD Gib Šiška. Ljubljana: ŠD Gib Šiška. 12. Olympic Agenda 2020: 20+20 Recommendations. (2014). Lausanne: Inter­national Olympic Committee. 13. Russel, J. S. (2015). Sport as a legal system. V M. McNamee in W. J. Mor­gan (ur.), Routledge Handbook of the Philosophy of Sport (str. 255–273). London & New York: Routledge. 14. Stier, J. in Blomberg, H. (2015). The quest for truth: The use of discursive and rhetorical resources in newspaper coverage of the mis(treatment) of young Swedish gymnasts. Discourse & Communication, 10(1), 65–81. 15. Topics of the Times: Gymnastic Girls, Not Women. (16. 08. 1989). The New York Times, str. A00018. Pridobljeno 30. 3. 2018 iz https://www. nytimes.com/1989/08/01/opinion/topics-of-the-times-gymnastic­girls-not-women.html 16. Youth Olympic Games: Bringing together talented young athletes aged 15 to 18 from over 200 countries around the world. (2018). Lausanne, Swi­tzerland: International Olympic Committee (IOC). Pridobljeno 20. 3. 2018 iz https://www.olympic.org/youth-olympic-games 17. Zakon o varstvu osebnih podatkov (uradno precišceno besedilo). (2007). Uradni list Republike Slovenije 94/2007. Pridobljeno 19. 8. 2015 iz http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200794&stevilka=4690 18. Zurc, J. (2009). Physical activity of girls - socialization processes in eli­te artistic gymnastics. V S. Loland (ur.), Book of abstracts (str. 181–182). Oslo: European College of Sport Science. 19. Zurc, J. (2010). Olympic Movement in aesthetic sports – Past, present and future. V K. Georgiadis (ur.), 17th International Seminar on Olympic Studies for Postgraduate Students: Proceedings (str. 69–80). Ancient Olympia, Grcija: International Olympic Academy. 20. Zurc, J. (2015). Eticna vprašanja vrhunskih dosežkov otrok. Doktorska di­sertacija, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za filozofijo. doc. dddr. Joca Zurc, JSPS International Research Fellow Okayama University, Graduate School of Education, Japonska joca.zurc@guest.arnes.si Roman Vodeb Thanatos ali kastracija?! Izvlecek Pri tematiziranju tekmovalnosti – torej (starogrškega) agona – kot inherentnem delu športa, je dobro pogledat onstran te bistvene komponente športa. Res je, pri »starem Freudu« bi verjetno morali v kontekstu tekmovalnosti, posebej tiste v borilnih športih, govoriti o gonu smrti, torej o destruktivnem gonu, Thanatosu. Vendar pa je »mladi Freud« s konceptom Ojdipovega kompleksa in kastracije zastavil bistveno bolj produktivno teoretsko smer, ki se ji splaca slediti – tudi pri razumevanju in interpretaciji športa, še posebej borilnega. Tudi za razumevanje razlik v športu glede na spol je bistveno bolj produktiven koncept Ojdipovega in kastracijskega kom­pleksa, ki sta izvorno povezana z anatomijo genitalij. Staro­grški agon v resnici in v osnovi pomeni konfliktnost, kar v prvotni Freudovi konceptualizaciji clovekovega duševnega aparata gravitira k fenomenu kastracije kot inherentnemu delu Ojdipovega kompleksa. Šele »stari Freud« je pod vpli­vom I. svetovne vojne clovekovo agresivnost/destruktivnost pripisal Thanatosu, libido pa umestil v Eros. V svojem dokaj »ohlapnem« spisu iz leta 1915 »Aktualna razmišljanja o vojni in smrti« – potem kot je bil pod vplivom zacetka I. svetovne vojne – je Freud že nakazal nagnjenost k verjetju, da obsta­jata dva temeljna gona, kar je konceptualno razvil šele v svo­je spisu »Onstran nacela ugodja« leta 1920. Nezavedno željo (po uboju, smrti) sicer omenja, vendar ni ekspliciten, niti je ne poveže z ubojem oceta oziroma njegovo kastracijo, kar dokaj eksplicitno spelje že leta 1913 v »Totem in tabu«. Kljucne besede: šport, psihoanaliza, tekma, thanatos, kastracija .Psihoanaliticna teorija/ interpretacija športa Za Freuda je bila vojna dejanje agresije, ki je zacuda ni eksplicitno pripisal kastracijskemu kompleksu, bolje receno (moški) kastracij-ski bojazni/strahu. Tega ni naredil oziroma teoretsko speljal niti pozneje v pismu Einsteinu »Zakaj vojna?«. Ko Freud leta 1915 govo­ri o agresiji, sprva zgolj postransko omenja vojno. Vojna naj ne bi bila kakšen poseben dokaz agresije. Dokazov za obstoj inherentne agresivnosti je dovolj v vsakdanjem življenju. Vojna je za Freuda le eno izmed dejanj agresije – le nacin, kako se agresija manifestira in konkretno izvede. Freud pa pravi – v casu, ko je koncipiral de­struktivno-agresivni gon smrti (Thanatos) –, da je dejanj agresije veliko. To seveda drži in prav borilni športi bi lahko bili svojevrsten dokaz, da Thanatos – ce pac pristanemo na diadno konceptuali- Thanatos or castration?! Abstract When we are thinking about competitions as an essential part of sport, it is good to go beyond sport competitions as such. With 'old Freud' we would probably have to talk about the dead instinct or Thanathos. But with Oedipus complex Freud give us much better approach to interpret sport. Castration as essential part of Oedipus complex and the anatomy of genitals give us possibility to deeper understand aggression in sport. Keywords: sport, psychoanalysis, competition, thanatos, castra­tion zacijo duševnosti (Eros-Thanatos) – obstaja sam po sebi. No, po mojem mnenju niso. Šport je, izvorno gledano, poosebljen (starogrški) agon, konflik­tnost oziroma prepirljivost, torej tekmovalnost. Ravno tekmoval­nost – laicen izraz bi bil tudi »testosteronskost« – pa je sinonim za šport (ki je, mimogrede receno, tudi moškega spola). Prizorišce, kjer domuje in se transparentno dogaja tekmovalnost, pa je tek­movališce – pri borilnih športih preprosto RING. Športno tekmo­vališce (ring) je privilegirano mesto (par excellence), kjer se izvaja simbolna kastracija. Simbolno kastracijo izvajajo »odrasli Ojdipi«, ki so kot »mali Ojdipi« skušali premagati svojega (infantilno) nepre­magljivega oceta, ki jim je celo otroštvo kradel njihovo mam(ic)o. Športni tekmeci niso nic drugega kot vecno nepremagljivi sim-bolno vrnjeni ojdipski ocetje, ki jim mali Ojdipi nikoli niso mogli do živega in ki so jih globoko v sebi – podprto z Onim oziroma libidom – hrepenece želeli likvidirati, torej jih (simbolno) kastrirati. Kastracija je, za razliko od Thanatosa, vendarle psihološki feno-men, ki je v propedevticnem smislu množicno sprejet; verjetno prav zaradi inherentne navezave na Ojdipov kompleks. Thanatos pa vendarle ni postal koncept, ki ga bi psihološko-psihoterapev­tska stroka sprejela za svojega (izvisel je tudi Eros – še vedno se uporablja koncept libida in libidinalne ekonomije). Thanatos kot samostojni gon smrti (destruktivnosti in agresiv­nosti) je mogoce legitimno zavreci zato, ker je vse, kar gravitira k Thanatosu, mogoce razložiti skozi fenomen kastracije. Še vec – ce bi morali Thanatosu pripisati spol, bi rekli, da gre za moško dome-no, za »testosteron«. In res je, moški so v osnovi in vecinoma bolj agresivni, destruktivni, vsaj manifestno; in tocno to razlikovalno dejstvo je v prid fenomenu kastracije. V vojnah sodelujejo moški, borilni ring je vecinoma in izvorno moški – falicna tekmovanja so domena moških, ker je pac narava kastracijskega kompleksa radi­kalno razlicna glede na spol. Decki oziroma moški so kastratibilni, deklice oziroma ženske pa ne. Se pa ženske tekmovalno obnašajo na (narcisticnem) podrocju telesne lepote – po pravljicni paradi­gmi: »Zrcalce, zrcalce na steni povej, katere je najlepša v deželi tej.« Telesni narcizem je nasledek pravilno razrešenega Ojdipovega in/ oziroma kastracijskega kompleksa pri deklici. Pri deckih pa je na­sledek pravilno razrešenega Ojdipovega in/oziroma kastracijskega kompleksa prav tekmovalnost, borbenost, agresivnost, »testoste­ronskost« – torej nekaj, kar bi na prvo žogo lahko takoj pripisali Thanatosu. Vendar je to (po moji psihoanaliticni percepciji) na nek nacin nesmiselno. Je pa še nekaj, kar sodi v paket pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa – to pa je mocan Nadjaz, torej moralna razsodnost, iz katere se napaja tudi fair play, brez katerega ne bi bilo športa. Ce bi že pristali na obstoj destruktivnega gona, ni razum tisti, ki ga nev­tralizira, ampak Nadjaz. Prav moralna razsodnost je tista, ki mora nevtralizirati vso tisto »onojevskost«, torej živalskost – vkljucno z agresivnostjo in pohoto – kar je Freuda napeljalo na idejo destruk­tivnega gona smrti (Thanatosa). Res pa je, da ce bi s kakšno multi-variantno statisticno metodo skušali clovekovo obnašanje zredu­cirati na dva faktorja, bi (res) dobili nekaj na ljubezen nanašajocega (Eros) in nekaj destruktivno agresivnega (Thanatos). Vendar se da ta dva faktorja interpretirati tudi znotraj prvotnega Freudovega koncepta, torej nacela ugodja. Iz Freuda se je mogoce nauciti eno najbolj bistvenih tendenc, ki obvladuje clovekovo psihicno doži­vljanje, to je pac ugodje. In šele, ko clovek – ali otrok (»polimorfni perverznež«) – ne more uživati, postane agresiven. Agresivnost je v prvi vrsti posledicna kategorija in ne samostojni gon, kar je proti koncu življenja in pod vplivom I. svetovne vojne, pozneje pa tudi pretece II. svetovne vojne, trdil Freud. Banalno receno: clovek po­stane v svojem obnašanju agresiven šele refleksno in posledicno takrat, ko mu ni (vec) prijetno – ko ni zadošceno nacelu ugodja. V tem kontekstu pa je potrebno imeti v vidu še eno posebnost. Namrec: vsaka otrokova frustracija, ki ni v sinergiji z nacelom ugodja – in teh je v otroštvu veliko – se kot vedenjska paradigma vgravira v clovekovo obnašanje kot nekakšna »prisila ponavljanja«. Clovek je lahko v odraslosti agresiven tudi zato, ker je kot otrok ponotra­njil doloceno agresivnost skozi infantilno frustracijo. Zato najbolj krvolocni borci v športnih ringih svojega športa – torej pretepanja – ne bi mogli z afiniteto – torej z užitkom – doživljati, ce ne bi imeli te svoje izvorne (in potlacene) infantilne frustracije/travme. Zato: noben/nikakršen Thanatos ni (pred)pogoj agresivnosti! In ko so znanstveniki – kolikor se pac to da – skušali dokazati nekatere Freudove koncepta, so ugotovili, da sta Ojdipov kompleks z nanj navezujocim se fenomenom kastracije veliko bolj realna, kakor agresivnost (kot samostojni gon, Thanatos). Šport v osnovi predstavlja poosebljeno sublimacijo. Z dolocenega (ožjega) vidika lahko recemo, da se sublimira agresivnost, v (naj) širšem smislu pa se sublimira, torej deseksualizira (manifestna) seksualnost. Agresivnost je namrec posledicna, torej podrejena seksualnosti. Najmanj sublimirana je agresivnost prav v borilnih športih, kjer borci kar precej nacrtno in neusmiljeno tepejo/prete­pajo svojega nasprotnika. Ponekod – npr. v »K 1« ali »ultimat fight« (v kletkah) – je videti, kot da bi se borca hotela medsebojno ubiti. In smrtne žrtve so se v borilnih ringih že dogajale – najbolj po­gosto verjetno v boksu, ki je kot borilna športna panoga najbolj uveljavljena in najbolj množicna. Ostali kontaktni športi (karate z vsemi svojimi derivati, judo, rokoborba …) so bistveno bolj »kulti­virani«, torej sublimirani – vec je pravil, vec manifestacije mišicne moci in koordinacijske spretnosti ter manj neposredne krvolocne agresivnosti z latentno tendenco uboja, torej simbolne kastracije svojega (športnega, torej simbolno seksualnega) nasprotnika. To da se v ringu znajdejo tudi ženske, pa je paradoks par excellen­ce. Narava kastracijskega kompleksa je pac takšna (in logicna), da ženske medsebojno tekmujejo v telesni in obrazni lepoti. Ce pa dekleta/»fantinje« oziroma ženske/»moškinje« kot borke bojujejo na falicen nacin, v teoretskem smislu pomeni, da se zgledujejo po moških, ne pa da so bolj podvržene destruktivnemu gonu (Thana­tosu). Zgledovanje po moških, katerega inherentni del je zavidanje penisa, je seveda logicno glede na napacno/nepravilno razrešen Ojdipov in/oziroma kastracijski kompleks. Paradoks temelji na dej­stvu, da je sama borka (ženska) nekastratibilna, niti svoje tekmice ne more simbolno kastrirati. Kot zmagovalka posledicno tudi nima posebne libidinalne bonitete, kakršne imajo moški (iz te paradi­gme so seveda izvzete lezbijke, ki jih v borilnih športih seveda ne manjka). Ta paradigma velja za celoten šport. Namrec: zmagovalci imajo apriorni privilegij v ženski želji, zmagovalke pa ne – prej obra­tno (torej simbolno kastracijsko pretijo moškemu in jih splašijo v libidinalnem smislu). Športni in tudi katerikoli drugi zmagovalci si za/kot nagrado izborijo libidinalno naklonjenost (heteroseksu­alnih) žensk. Podobna paradigma je tudi v vojni. Vojaki si pogo-sto kar nasilno – in to je paradigmatska znacilnost mnogih/vseh vojn – prisvojijo nasprotnikove ženske in jih množicno posiljujejo. Posilstva so (ob zloglasnih »povojnih pobojih« poražencev) torej eden od temeljnih atributov domala vseh vojn; posiljujejo seveda moški/vojaki, žrtve pa so (neformalne) žen(sk)e poraženih moških/ vojakov … V tej zvezi naj omenimo nemško beseda za vojno »Krieg«, ki izvira iz »kriegen«: pridobiti, zajeti, prisvojiti (npr. žensko). Beseda »verwi­rren«, ki jo moramo povezati s »kriegen«, pomeni zmesti, osupniti. V tej etimološki verigi je pomembna še starogrška beseda »eris«, ki je povezana s psihološkim motivom vojn. Namrec – ravno tro­janska vojna se je (po Homerju) zacela, vodila in bila/vojskovala zaradi spora, ki ga ni napajala kakšna unicevalnost (agresivnost, destruktivnost), ampak libido oziroma Eros. Manifestni vzrok ozi­roma povod zanjo je bila ugrabitev, bolje receno pobeg (lepe) Helene, žene špartanskega kralja Menelaja, s sinom trojanskega kralja Priama, s Parisom. V tej mitologiji pa je kljucno vlogo (v laten­tnem ozadju) vendarle imela boginja Erida/Eris (boginja prepira, konflikta in nesloge/nesoglasja) (Lešnik, 2015). Ta vojna paradigma je podobna športnikovi fantazmi, ki se pogosto tudi realizira: »Kot zmagovalec imam (neformalno) pravico do tistih žensk, ki si jih najbolj želim – torej lepotic!« In (heteroseksualne) ženske, torej tudi lepo­tice, si zmagovalce tudi želijo (izjema so lezbijke) – bistveno bolj kot kakšne (castne) poražence (cetudi so oziroma bi bili, fizicno, obrazno ali/in telesno »lepi«). Koncept kastracije se v povezavi z Ojdipovim kompleksom veliko bolj kot Thanatos v tem kontekstu ponuja kot odgovor na doma-la vsa športna, torej športološka vprašanja. Osvežimo si spomin: Ojdipov kompleks je psihološki fenomen, ki zaznamuje vsakega otroka – decka na radikalno drugacen nacin kot deklico. Decek v falicni fazi (pri približno treh letih), ko misli na anatomijo genitalij – svojih (moških) in nasprotnega spola (ženskih) – najvecji del svoje­ga ugodja doživlja v povezavi s svojim prvim ljubezenskim objek-tom (mamo). Hkrati pa dobršen del svojih negativnih (libidinalno investiranih) misli, torej custev, sovražno naperi proti svojemu tekmecu za mater, proti ocetu. Na oceta je neobvladljivo, torej bo­lestno ljubosumen – hkrati pa se v odnosu do oceta zdi nemocen, premagljiv in kar je še najhujše kastratibilen. Ravno v odnosu do nezavednega miselnega premlevanja svoje kastratibilnosti – pac v povezavi z ženskim genitalnim oziroma (njenim) mednožnim »nicem« (deklica/ženska je za decka (že) kastrirano bitje brez spol­nih organov) … Deckova ojdipalna kastracijska bojazen se skozi številne obrambne mehanizme transformira – najpomembnejša je potlacitev – in se v obliki agresivnosti vrne v puberteti oziroma je skozi celo moško življenje prisotna. In natancno to je bistvo športa kot psihološkega, sociološkega in antropološkega fenomena. Domala vsa (»zdrava«) moška tekmovalnost (»testo­steronskost«, borbenost, napadalnost, agresivnost, krvolocnost, protestnost …) se v bistvu (in naceloma) napaja iz te potlacene jeze do ojdipskega oceta (kot tistega, ki mu »krade« mamo – otrokovo temeljno »prinašalko ugodja«). V športološkem smislu je treba ob tem dodati, da je mogoce šport razumeti – ga interpretirati – zgolj in samo skozi psihoanalizo! Za vse te novodobne krvolocne boje v ringu (in kletkah) pa se zdi, da klasicna (normalna) ojdipalna frustracija vendarle ni dovolj. Frustracija – beri: (kronicna) infantilna travma – mora biti še vecja, domala neobvladljiva. Za nekatera indijanska plemena se je vede-lo, da so najbolj krvolocne borce vzgajali na poseben nacin – tako, da so dojece matere odtegovale svoje sinove (še kot dojencke) od »dobre dojke«; na ta nacin so jim povecali – vsaj upali so in v to tudi verjeli – agresivnost, napadalnost, neustrašnost, sadistic­nost … In ne nazadnje – da bi razumeli vso to neustrašnost (popadljivost, »testosteronskost«, borbenost, napadalnost, agresivnost, krvoloc­nost …) najboljših borcev v vseh teh športnih ringih, bi bilo dobro prouciti njihovo otroštvo, takratne frustracije – ker: ojdipalna za­gotovo ni (bila) dovolj. Zacnemo lahko pri našem (v internat pah­njenem) Dejanu Zavcu ali pa »železnem« (in spolno zlorabljenem) Miku Tysonu. No, razumevanje žensk v borilnih športih pa je sploh poglavje zase – primerno za tematiziranje na kakšnem psihiatric­nem ali psihoterapevtskem kongresu ali simpoziju. .Literatura in viri 1. Freud., S. (1987). Onstran nacela ugodja (1920). V Metapsihološki spisi. Ljubljana: SH/ŠKUC. 2. Freud., S. (2007). Aktualna razmišljanja o vojni in smrti (1915). V Spisi o družbi in religiji. Ljubljana: Analecta. 3. Freud., S. (2007). Totem in tabu (1912-1913). V Spisi o družbi in religiji. Lju­bljana: Analecta. 4. Freud., S. (2007). Zakaj vojna? (1932-1933). V Spisi o družbi in religiji. Lju­bljana: Analecta. 5. Lešnik., B. (2015). Eros vojne in Tanatos miru. (str. 17–24). V Meden Kla­vora, V. in Korenjak, R. (ur.). Zbornik – Mir in Vojna. Ljubljana: SDSA & Fondacija Pot miru. 6. Vodeb., R. (2001). Šport skozi psihoanalizo. Trbovlje: FIT. 7. Vodeb., R. (2011). O spolu. Trbovlje: FIT. Mag. mag. Roman Vodeb, prof. šp. vzg. roman.vodeb@guest.arnes.si Joca Zurc Eticni vidiki vrhunskega športa mladih: Izvlecek Fenomen vrhunskega dosežka na vsakem podrocju clove­kove dejavnosti poraja vprašanja njegove prepoznavnosti in znacilnih pristopov, ki vodijo do njegovega ustvarjanja. Slednje pa še toliko bolj prodre v ospredje, ko gre za ustvar­janje vrhunskih dosežkov pri otrocih in mladostnikih. Na eni strani gre za odgovornost družbe, da posameznikove potenciale razvije do najvecjega možnega maksimuma ter vzporedno na drugi strani za varovanje njegovih pravic, dostojanstva in zdravja. S pregledno raziskavo smo želeli ugotoviti, kakšni eticni vidiki, eticne dileme in konceptualne novitete se odpirajo pri razvoju mladih talentiranih športni­kov. Uporabili smo tri razlicne pristope pregleda literature po avtorjih Grant in Booth (2009). Ugotovitve so osvetlile tri temeljne konceptualne pristope k obravnavi eticnih vidi­kov vrhunskega športa mladih: 1) dejavniki in tveganja ra­zvoja mladih športnikov, 2) opredelitev etike v vrhunskem športu mladih ter 3) uresnicevanje temeljnih pravic in do-stojanstva mladih športnikov. Dobljeni rezultati kažejo na potrebo po razvoju standardiziranih pristopov k zagotavlja­nju dobrobiti mladih vrhunskih športnikov, ki bodo zmanj­šali pritisk po zgodnji športni specializacij. Kljucne besede: vrhunski šport, razvoj talentov, športna etika, dejavniki tveganja, zdravje. • Uvod Hitreje, višje, mocneje (lat. Citius, Altius, Fortius) – moto Olimpijskih iger, ki poganja in ustvarja vrhunske dosežke. Nikoli do kraja po­jasnjeni fenomen vrhunskega dosežka, ki ne glede na podrocje clovekovega udejstvovanja poraja vprašanja njegove prepoznav­nosti, znacilnosti ter pristopov, ki vodijo do njegovega ustvarjanja. Gre za eticno vprašanje, ki je zlasti obcutljivo in perece na podro-cju vrhunskega športa in to še toliko bolj, ko so izvajalci vrhunskih dosežkov otroci in mladostniki. Gre za rizicno ranljivo skupino, ki ji ob temeljnih clovekovih pravicah pripadajo tudi specificne pra-vice, izpostavljene v mednarodni listini Konvencije Združenih na­rodov o otrokovih pravicah (Convention on the Rights of the Child, 1989), katere temeljni namen je zagotoviti vsakemu otroku skladen in zdrav razvoj ter ga varovati pred kakršnim koli škodovanjem. pregledna raziskava Ethical perspectives of the elite youth sport: review study Abstract The phenomenon of the elite achievements raises a questions of its visibility and specific approaches of their creations at any area of the human activity. These features come to the fore­ground even stronger when the elite achievements are created by children and youth. At one side, the society is responsible to develop the full potential of individual athlete, and at the same time is crucial to protect athlete’s right, dignity and health. The aim of our review study was to get insight into the ethi­cal aspects, dilemmas and conceptual innovations of develop­ment young talented athletes. Three different literature review approaches by Grant and Booth (2009) were used. The study findings highlighted the three main conceptual approaches for addressing the ethical perspectives of the elite youth sport: 1) factors and risks of the young athletes’ development, 2) defining ethics within the elite youth sport, and 3) imple­mentation of the young athletes’ basic rights and dignity. The establishment of the standardised approaches are necessarily to ensure the wellbeing of young top athletes and to reduce a pressure of the early specialisation in sport. Key words: elite sport, talent development, sports ethics, risk factors, health. McNamee (2015) izpostavlja, da med pomembne eticne vidike za­gotovo sodi obravnava otrokovih pravic in njihova morebitna zlo­raba z namenom doseganja vrhunskih športnih dosežkov. Kljub razlicnim pogledom avtorjev na tem podrocju, navaja McNamee (2015), obstaja skupno strinjanje, da imajo zunanje blaginje športa, kot so denar, slava in medijska popularnost, negativni ucinek na etiko v športu. Šport tako ob pozitivnih vidikih za posameznikovo zdravje in razvoj predstavlja tudi okolje tveganja, v katerem se lah­ko mladi športniki soocajo z negativnimi izkušnjami, brez upošte­vanja njihove integritete, razvojnih in zdravstvenih potreb (Caine, Russell in Lim, 2013; Collins, 2012; Ghaye, Lee, Shaw in Chesterfield, 2009; Léglise, 1997; Papaefstathiou, Rhind in Brackenridge, 2012). Avtorica Lang (2010) se sprašuje, ali je raven dnevnega treninga sploh zdrava za mlade športnike oziroma ali ne gre na tem podro-cju samo za moderno obliko zlorabe otroka športnika, ki je postala tako sprejeta in samoumevna, da jo vec niti ne opazimo. Filozofija športa kot disciplina, ki pod vprašaj postavlja pravico do obstoja svojega objekta proucevanja, torej samega športa, pri cemer kri­tizira slab šport in promovira dober šport ter kot taka predstavlja kriticno teorijo športa (Kreft, 2015), je vsekakor na mestu, ko gre za proucevanje vrhunskega športa mladih. V naši raziskavi smo se posvetili proucevanju eticnih vidikov vr­hunskega športa mladih. S teoretskim pristopom filozofije športa smo kriticno pregledali, analizirali, ovrednotili in sintetizirali ob­stojece dokaze in razprave na temeljno raziskovalno vprašanje, kakšne eticne dileme se odpirajo v vrhunskem športu mladih, ka­kšne konceptualne novitete prinaša aktualna literatura ter kje so odprti eticni vidiki razvoja mladih talentiranih športnikov. .Metode Izvedena raziskava temelji na teoreticnem metodološke pristopu. Uporabili smo tri razlicne pristope pregleda literature po avtorjih Grant in Booth (2009), ki sta na osnovi pregledne študije z me-todologijo SALSA (angl. Search, Appraisal, Synthesis, Analysis oz. Iskanje, Ocenjevanje, Sinteza, Analiza) ugotovila 14 razlicnih vrst pregledov literature. Kot prvo smo uporabili pristop kriticnega pregleda literature (angl. critical review), s katerim smo opravili obsežno iskanje relevantnih razlicnih virov ter ob samem opisu izbranih enot vkljucili tudi analizo njihovih konceptualnih inovacij. Pri izboru literature smo sledili nacelom metodološkega pristopa pregleda literature (angl. literature review) z vidika verodostojnosti, aktualnosti in izvedenih recenzentskih postopkov vkljucenih ob-jav. Z vidika sinteze zbranih podatkov pa smo uporabili narativni pregled (angl. narrative review). Dobljene ugotovitve smo organi­zirali glede na njihovo konceptualno povezanost in jih predstavili v obliki treh samostojnih tematskih sklopov. Za iskanje najbolj relevantnih virov s podrocja proucevane tema­tike smo uporabili razlicne baze podatkov, kot so arhivi revij s fak­torjem vpliva iz podrocja filozofije športa (Journal of the Philosophy of Sport, Sport, Ethics and Philosophy), nadalje znanstvene mono-grafije priznanih založb (npr. Routledge) ter baze podatkov revij Web of Science, PubMed, SpringerLink, EBESCOhost in COBISS. Iskanje, ki je potekalo v mesecu decembru 2017, ni bilo omejeno z vidika leta objave del kot tudi ne z vidika vrste objave. Temeljni krite­rij je bil obravnavana eticnih vidikov vrhunskega športa otrok in mladostnikov ter aktualnost objave. Vsa vkljucena dela so bila tudi recenzirana. Za iskanje smo uporabili naslednje kljucne besede: etika, dejavniki tveganja, etika maksimuma, vrhunski šport, otroci, mladi, razvoj talentov, vrhunski dosežek, otrokove pravice (angl. ethics, risk factors, ethics of maximum, elite sport, children, youth, ta­lent development, elite achievement, children’s rights). Raziskave je bila izvedena v skladu s sprejetimi eticnimi standardi raziskovanja, vkljucno z Helsinško-Tokijsko deklaracijo. .Rezultati Dobljene ugotovitve pregleda literature so izpostavile tri osrednje teme oz. konceptualne pristope k obravnavi eticnih vidikov v vr­hunskem športu otrok in mladostnikov: 1) dejavniki razvoja mla­dih športnikov in vpliv dejavnikov tveganja; 2) eticna opredelitev vrhunskega športa mladih ter 3) uresnicevanje temeljnih pravic in dostojanstva mladih vrhunskih športnikov. Dejavniki in tveganja razvoja mladih športnikov Vsaka športna izvedba je kompleksen pojav ter nastopa kot po­sledica številnih genetskih in okolijskih dejavnikov od trenutka zasnove giba pa vse do njegove izvedbe, zato je pomembno razlikovanje med razlicnimi dejavniki kot tudi poznavanje njihove povezanosti, saj športnik razvije svoj talent skozi kompleksno in-terakcijo genov in okolja. Slednja poteka vse od razvoja temeljnih gibalnih sposobnosti in spretnosti do specificnih treningov ter ucenja dolocenih tehnik in taktik v izbranem športu (Loland, 2015). Ko gre za razvoj genetskih predispozicij v ugodnem okolju, pote­ka športnikov razvoj uspešno, brez negativnih vplivov na njegovo telesno in duševno zdravje. Problem pa nastane, ko so športni­ki žrtve manipulacij, izkorišcanosti ali izpostavljenosti pretiranim tveganjem (Murray, 2015). Pomanjkanje znanja in ozavešcenosti o razvojnih vprašanjih vodi k postavljanju nerealnih in nezdravih te­lesnih in psiholoških zahtev pred mladega športnika (Tofler, Stryer, Micheli in Herman, 1996). Lang (2010) oznaci prisilo športnikov k uspehu kot eno izmed oblik mobinga oz. trpincenja, ki je rezul-tat zlorabe moci trenerjev in staršev, ki jim mladi športniki najbolj zaupajo. Podobno navajajo Buchholz, Mack, McVey, Feder in Bar-rowman (2008), da se med trenerjem in športnikom vzpostavi od-nos popolnega zaupanja, ki lahko v primeru negativnih vplivov vodi k pojavu zlorab. V raziskavi Gustafsson, Kenttä, Hassmen in Lundqvis (2007) so na vzorcu 980 športnikov v 29 razlicnih špor­tih ugotovili, da se povecana izgorelost pojavlja pri 1 % do 9 % športnikov, pri cemer je enakovredno prisotna tako v timskih kot tudi v individualnih panogah. Murray (2015) nadalje navaja, da so uspešni športniki pogosto tarca izkorišcanj s strani posameznikov, ki se želijo okoristiti z njihovimi povezavami z namenom dviga la-stnega ugleda ali celo financnih sredstev. Da so danes vrhunski šport in njegovi osrednji akterji, športniki, predmet manipulacije, lepo dokazuje razmah genetskih testiranj za odkrivanje športnih talentov. Avtorica Camporesi (2015) opo­zarja, da kljub cenovni dostopnosti in zagovarjanju prednosti zgo­dnjih informacij o otrokovi genetski predispoziciji kot osnovi za nacrtovanje treningov in programov, navedeni testi v najvecjem številu primerov zavajajo javnost in se neupraviceno sklicujejo na znanstvene dosežke, saj je njihova napovedna vrednost zelo niz­ka, lahko tudi samo 2 %. Zakljucevanja so narejena brez veljavnih eksperimentalnih podatkov in brez eksterne veljavnosti. Med negativnimi pastmi na poti do zmage v športu pa osrednje mesto prav gotovo zaseda doping. Seznam kritik proti dopingu je obsežen in so si med seboj lahko celo nasprotujoce. V najšir­šem pomenu predstavlja doping uporabo kakšnih koli sredstev ali tehnologije v športu, katerih namen je izboljšati ucinkovitost nad sprejetimi omejitvami, kar vodi v ogrožanje športnikovega zdravja in dehumanizacije športa (Murray, 2015). Avtor se v svojem eseju poigra z diametralno nasprotnima konceptoma zagovar­janja in preprecevanja dopinga v športu. Na eni strani je doping samo eno izmed podrocij znanosti v športu, ki želi maksimirati cloveške športne zmogljivosti. Športniki, ki so podvržejo razlicnim pristopom dopinga, kot je transfuzija krvi, injiciranje substanc in manipuliranje hormonov, bi s tega vidika morali biti deležni obcu­dovanja za svojo discipliniranost in voljo, da sprejmejo takšno tve­ganje za svoje življenje z namenom doseganja dolocenega cilja. Na drugi strani pa koncept proti dopingu v ospredje postavlja ši­rok razpon moralno nesprejemljivih vedenj in napacnih odlocitev. Zelo malo eticnega premisleka je bilo doslej namenjenega tudi korupciji v športu, ki predstavlja poleg dopinga najvecjo grožnjo športni integriteti v prihodnosti (McNamee, 2015). Med kljucnimi dejavniki razvoja vrhunskega športnika je nadalje visoko usposobljen trener, ki zna s pomocjo znanja, ustvarjalnosti ter osebnostnih lastnosti izbirati metode in sredstva ucinkovanja na športnika, ki ga bodo popeljala proti najvišjim športnim do-sežkom (Jošt in Vodicar, 2014). Ker imajo trenerji neposreden vpliv na športnika, so v dobrem položaju, da delujejo v zgodnjih inter-vencijskih aktivnostih varovanja športnikovega zdravja in razvoja (Lassiter in Watt, 2007). Ghaye s sodelavci (2009) je v svoji raziskavi na primeru kratkih intervjujev s športniki ugotovil, da kakovostni pristop k razvoju otrokovega talenta pomeni dodano vrednost k vrednotam tekmovalnosti in zmage. Jošt in Vodicar (2014) izposta­vljata temeljne eticne vrednote, ki naj bi jim sledil trener pri svo­jem delu, kot so dobrota, pravicnost, poštenost in resnicnost. Pa vendarle se eticne vrednote in moralno delovanje posamezni­ka spreminjajo tudi glede na družbeno-ekonomske procese, zato je kljucno družbeno vzdušje (Hosta, 2006), v katerem trener de­luje. Trener je v družbenem precepu med pritiski delodajalcev in športne javnosti, ki od njega zahtevajo rezultate, ter dolžnostjo, da vzgaja športnike v celostne osebnosti (Jošt in Vodicar, 2014). Poza­biti pa ne velja še na tretjega akterja eticnega delovanja pri razvo­ju mladih športnikov, to je obcinstvo. Dialog v športu je pravza­prav igra v troje. Lyotard (2003) navaja, da je uspešnost šele v oceh tretjega znamenje resnicnega. Obcinstvo, postavljeno v položaj tretjega, je pozvano, da prica in razsodi, ali je ta ali on vrhunski športni dosežek ustrezen ali ne. Etika v vrhunskem športu otrok in mladostnikov Etika je temelj clovekovega odnosa do sebe in sveta, ki ga usmerja k pravilnemu delovanju in mu omogoca cloveka dostojno življe­nje. Ker pa se spoštovanja nacel cloveškega dostojanstva lahko posameznik nauci samo ob sodelovanju z drugimi, je etika ute­meljena na vzajemnem sodelovanju vseh vpletenih in kot temelj­na cloveška dejavnost usmerja vso posameznikovo delovanje ter omogoca uresnicenje posameznika kot umskega bitja (Juhant, 2009). Danes ni ene univerzalne, za vse veljavne etike, temvec ob-staja vec razlicnih oblik etike. Šumic-Riha (2012) navaja tri temeljne paradigme etike: – partikularisticna etika srece oziroma etika zmernosti; – univerzalisticna etika zakona oziroma etika maksimuma; – etika minimuma kot napoved prihodnje etike. Posvetimo in opredelimo temeljne znacilnosti vsake izmed nave-denih temeljnih konceptov etike po filozofinji Šumic-Riha (2002, 2012). Etika prave mere je etika realnega in se kaže kot zaupanje realnemu oziroma zaupanje zapovedi v receh in objektih. Etika prave mere je tako etika ugodja ali etika srece. Prehod cez mejo ugodja, ki je lahko posledica bodisi cezmerne vrline bodisi izpri­jenosti, zahteva držo izjemnega poguma, ki ni dana vsakomur, da prebije pregrado udobja. Etika, ki ne pozna in ne prizna nobene mere in meje, je etika maksimuma. Ta od posameznika zahteva, da maksimalno realizira tisto, cesar je zmožen. Pri tem gre posa­meznik prek svojih meja, prek cloveške narave, da pokaže, da je zmožen nezmožnega. Etiko maksimuma ne zaustavi nobena pre­poved, edina pot je vedno dlje in vedno bolj se gnati. V trenutku, ko paradigmo etike prave mere oz. etike srece zame­nja etika maksimuma, postane sreca iluzija. Pri etiki maksimuma ni objekta, ki bi lahko zadovoljil posameznika. Užitek je v tem prime-ru samo-destruktiven, ker posameznika izolira in podreja ter od njega zahteva absolutno žrtvovanje, ki je indiferentno od njegove dobrobiti. Pa vendarle je posameznik srecen le, ce ne izda svoje volje, pa ceprav je za njeno uresnicitev pripravljen žrtvovati vse, tudi samega sebe (Šumic-Riha, 2002). Slednje je tako dobro pre­poznavna znacilnost vrhunskega športa pod sloganom »zmaga za vsako ceno«, ki se odraža v odnosu med vrhunskim športnikom in njegovim trenerjem. Med razlicnimi vrstami etike velja nadalje izpostaviti etiko športa, ki se je po navedbah Hoste (2006) razvila kot najbolj izpostavljena veja filozofije športa. Hosta (2007) opozarja, da je vrhunski šport stalno preseganje sebe in drugih skozi tako imenovani »gibalni eksces«, ki pa je mocno oddaljen od zadovoljevanja osnovnih oz. naravnih clovekovih potreb po gibanju. Temeljni zakon vrhun­skega športa je zakon zmage, kar pomeni, da je zmaga edino, kar šteje. V vrhunskem športu je vsak udeleženec v tekmovalnem od­nosu z drugimi, s ciljem pridobiti koristi, ki jih prinaša užitek ob zmagi, status ali materialne dobrine. V tem okolju pa altruisticna dejanja in iskreni »fair play« niso uresnicljivi. Uresnicevanje temeljnih pravic in dostojanstva mladih vrhunskih športnikov Deklaracije in konvencije o clovekovih pravicah naj bi varovale posameznika in njegovo osebnost pred kakršnim koli škodova­njem. Pa vendarle je clovekovo dostojanstvo predmet konkretnih odlocitev, ki temeljijo na konkretnih zgodovinskih in kulturnih okolišcinah ter konkretnih dejanjih, zato je težko vpeljati univer­zalna pravila cloveške moralnosti, ki bi dala smernice, kako ravnati v posamezni situaciji (Schürmann, 2012). Osrednja težava realiza­cije clovekovih pravic je ravno v dejstvu, da naslavlja posamezni­ka v odnosu do sveta. Implementacija uresnicevanja clovekovih pravic pa poteka v konkretnih okolišcinah, kjer je realizacija po­sameznikovih pravic omejena z danimi možnostmi. Spoštovanje posameznikovih pravic v športu je tako podrejeno tekmovalnim dosežkom. V tem kontekstu je zagotavljanje pravic v športu oz. »fair play« v dialekticnem nasprotju s temeljnimi clovekovimi pra­vicami. »Ce bi bili športni nasprotniki enaki v materialnem smislu, potem ne bi potekalo med njimi nobenega tekmovanja. Materialne razlike morajo biti take in samo take, da so primerljive s tekmovalcevo izvedbo in dosežki« (Schürmann, 2012, 147). Podobno avtor Simon (2016) med petimi najpomembnejšimi podrocji vrhunskega tek­movalnega športa, ki zahtevajo obravnavo in kriticno refleksijo s podrocja etike, izpostavlja spoštovanje clovekovih pravic, zlasti z vidika njihovega kršenja, ki vodi v nasilje in tveganja za zdravje športnikov. Ilundáin-Agurruza in Hata (2015) na osnovi principov vzhodne filozofije poudarjata, da je pomembno sodelovati v športu v po­vezavi z dolžnostjo in ne samo z zmagovanjem. Vzhodna filozofija poudarja psihosomatsko enotnost in kompleksnost skupnega de­lovanja telesa in duha, kjer so razlogi in emocije usklajeni ter inte­grirani v najboljšem pomenu besede. Navedeni pristop poudarja spontanost, delovanje brez napora, ki spodbuja, da stvari potekajo svojo naravno pot. Avtorja navajata, da v primerih, ko športnik tre­nira prevec in gre cez mejo zmogljivosti svojega telesa, pride do pretreniranosti, ki ima negativne posledice na športni izvedbi, te­lesnem zdravju in duševnem pocutju. Na drugi strani pa športnik, ki pri treningu posluša svoje telo, stremi k temu, da se napreza, ko se pocuti mocnega, oz. pociva, ko se pocuti utrujenega. Navedeni pogled vzhodne filozofije na telo daje smisel sebstvu ter pomeni protiutež zahodnemu konceptu vrhunskega športa. .Razprava Naša raziskava, s katero smo proucevali aktualne dokaze in razpra­ve, ki zadevajo fenomen eticnih vidikov vrhunskega športa otrok in mladostnikov, je osvetlila tri temeljne konceptualne pristope k obravnavi eticnih vidikov in dilem razvoja mladih talentiranih športnikov. Kot prvi in najmocnejši pristop po številu analiziranih aktualnih virov in konceptov so se pokazali dejavniki in tveganja pri razvoju mladih športnikov, drugi koncept predstavlja opredeli­tev etike v vrhunskem športu mladih ter tretji koncept uresniceva­nje pravic mladih športnikov. Kljub dejstvu, da se pogled na sam koncept vrhunskega dosež­ka spreminja in je posledica sprememb in razvoja posamezne športne panoge, pa je za doseganje vrhunskih dosežkov med številnimi dejavniki naprej neobhodno potrebna nadpovprecna nadarjenost posameznika za premagovanje telesnih in psihicnih naporov, ki jih zahteva vrhunski šport. Ce ta pogoj ni izpolnjen, se odpira prostor tveganjem za pojav zlorab. Lang (2010) izpostavlja, da zgodnja identifikacija in specializacija talentov v športu omeju­jejo otrokove izkušnje za drugo udejstvovanje, saj se vse aktivnosti vrtijo okoli enega športa. Glavno odgovornost za navedeno stanje pripisuje pohlepu trenerjev po osvojitvi zlatih odlicij, pri cemer se ne upoštevajo starostne omejitve. Zgodnja specializacija otrok v vrhunskem športu se ne dogaja samo v športih, ki prednost dajejo drobnim nerazvitim telesom, kot so športna gimnastika ali jezde­ci hitrostnih konjskih dirk, temvec se pojavlja tudi v nogometu, plavanju in zimskih športih. Avtorica navaja številne primere naj­boljših svetovnih športnikov iz razlicnih disciplin, ki so vsi zaceli zelo mladi, ceprav pri tem poudarja, da zgodnja specializacija oz. zacetek sistematicnega treninga v zgodnji starosti ni zagotovilo za prihodnji športni uspeh. Pa vendarle ob tem ne moremo mimo dejstva, da številni primeri »vrhunskih otrok« privlacijo in vodijo k posnemanju zgledov ter k poizkusom preseci najmlajše prvake sveta. Uresnicevanje temeljnih pravic in dostojanstva mladih športnikov se je v naši raziskavi pokazalo kot eno izmed osrednjih podrocij eticnega delovanja v vrhunskem športu. Aktualna spoznanja so izpostavila zahtevnost uresnicevanja posameznikovih pravic v konkretnih okolišcinah, zlasti ko so v ospredju tekmovalni do-sežki, pomen kriticne refleksije kršenja pravic in tveganj za dob-robit športnika, ter usmerjenost v prihodnost z vidika enotnega delovanja telesa in duha, ki spodbuja naravni potek in sponta­nost športnika, da prisluhne svojemu telesu. Schürmann (2012) v duhu spoštovanja clovekovih pravic poudarja, da se športnik ne bi smel popolnoma žrtvovati za zmago, temvec samo dati od sebe najboljše kot lahko v dani situaciji. Slednja misel je v skladu z utemeljitvami filozofinje Šumic-Riha (2002, 2012), ki navaja, da se bo etika maksimuma, ki ne prizna nobene meje in od športnika zahteva popolno žrtvovanje, tudi njegovega zdravja in življenja, v prihodnosti postopoma umaknila in dala prostor bolj realistic­ni etiki minimuma, ki ima poslanstvo v varovanju posameznika in njegovega življenja, spoštovanju solidarnosti, clovekovih pravic, komunikacije in pravicnosti. Etika prihodnosti vrhunskega športa se tako kaže v kulturah gibanja, ki ne merijo dosežkov posamezni­ka, temvec spoštujejo njegovo izvedbo, kjer ni želje po dosežkih v smislu biti boljši od drugih. »V vsakem posamezniku je namrec možno najti nekaj posebnega, kar pa predstavlja jedro samega dosto­janstva – neprecenljiva vrednost in nezamenljivost vsakega posame­znika« (Schürmann, 2012, 146). Dobljene ugotovitve naše raziskave so aktualne za Olimpijske igre mladih, namenjene tekmovanju športnikov v starosti od 15. do 18. leta, ter prispevajo k priporocilom Olimpijske Agende 2020. Slednja poudarja, da je potrebna temeljita analiza Olimpijskih iger mladih kot tudi prenova olimpijskega »Code of Ethics« z vidika transparentnosti in odgovornosti do varovanja ter uresnicevanja pravic in blagostanja športnikov (Olympic Agenda 2020, 2014). Na osnovi dobljenih ugotovitev se odpirajo priložnosti za prihodnja empiricna raziskovanja in teoretske razprave na podrocju dejavni­kov tveganja, eticnih dilem in pravic mladih športnikov. Naša raziskava ima tudi dolocene metodološke omejitve. Upora­bljen je bil kriticni pregled literature, ki ima po avtorjih Grant in Booth (2009) pomembno vrednost v smislu poizkusa identificirati vso dostopno aktualno literaturo s podrocja proucevane tematike, pa vendar na drugi strani ta pristop ne predpisuje sistematiziranih nacinov iskanja literature, sinteze in analize, kot tudi ne ocenjeva­nja kakovosti raziskav. Kriticni pregled literature v prvi vrsti služi združitvi virov na doloceno temo, v našem primeru eticnih vidikov vrhunskega športa mladih. Pri tem pa je interpretacija analiziranih virov nujno subjektivna in dobljene ugotovitve predstavljajo zgolj izhodišca za prihodnje evalvacije in raziskovanja. • Zakljucek Dobljeni rezultati kažejo na potrebo po razvoju standardiziranih pristopov k zagotavljanju dobrobiti mladih vrhunskih športnikov. Stremeti je potrebno k doseganju polnoletnosti za nastope v clan­skih kategorijah, kar bo zmanjšalo pritisk po zgodnji specializaciji in vrhunskih dosežkih v obdobju pred adolescenco, ko otrokovo telo ni ne telesno ne duševno doraslo za napore, ki jih zahteva vrhunski tekmovalni šport. Opomba Prispevek predstavlja rezultate doktorske disertacije z naslovom »Eticna vprašanja vrhunskih dosežkov otrok«, ki jo je avtorica zagovarjala na Oddel­ku za filozofijo, Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (2015). • Literatura 1. Buchholz, A., Mack, H., McVey, G., Feder, S. in Barrowman, N. (2008). Bo-dySense: an evaluation of a positive Body Image Intervention on sport climate for female athletes. Eating Disorders, 16(4), 308–321. 2. Caine, D. J., Russell, K. in Lim, L. (2013). Handbook of Sports Medicine and Science: Gymnastics. Oxford: John Wiley & Sons, Ltd. 3. Camporesi, S. (2015). Bioethics and sport. V M. McNamee in W. J. Mor­gan (ur.), Routledge Handbook of the Philosophy of Sport (str. 81–97). Lon­don & New York: Routledge. 4. Collins, T. (2012). The impact of child protection on high-performance British gymnastics. V C. H. Brackenridge, T. Kay in D. Rhind (ur.), Sport, Children’s Rights and Violence Prevention: A Sourcebook on Global Issues and Local Programmes (str. 94–98). London: Brunel University Press, Brunel University. 5. Convention on the Rights of the Child: General Assembly Resolution 44/25 . (1989). New York: United Nations General Assembly. Pridobljeno 9. 9. 2015 iz http://www.ohchr.org/en/professionalinterest/pages/crc.aspx 6. Ghaye, T., Lee, S., Shaw, D. J. in Chesterfield, G. (2009). When winning is not enough: Learning through reflections on the »best-self«. Reflective Practice, 10(3), 385–401. 7. Grant, M. J. in Booth, A. (2009). A typology of reviews: an analysis of 14 review types and associated methodologies. Health Information and Libraries Journal, 26(2), 91–108. 8. Gustafsson, H., Kenttä, G., Hassmen, P. in Lundqvist, C. (2007). Prevalen­ce of burnout in competitive adolescent athletes. Sport Psychologist 21(1), 21–37. 9. Hosta, M. (2006). Eticna odgovornost strokovnih delavcev v fitnesu. V B. Sila (ur.), Zbornik prispevkov IV. kongresa Fitnes zveze Slovenije (str. 29–32). Ljubljana: Fitnes zveza Slovenije. 10. Hosta, M. (2007). Etika športa: Manifest za 21. stoletje. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 11. Ilundáin-Agurruza, J. in Hata, T. (2015). Eastern philosophy. V M. McNa­mee in W. J. Morgan (ur.), Routledge Handbook of the Philosophy of Sport (str. 98–114). London & New York: Routledge. 12. Jošt, B. in Vodicar, J. (2014). Športni ucitelj in trener. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 13. Juhant, J. (2009). Etika I: Na poti k vzajemni cloveškosti. Ljubljana: Štu­dentska založba. 14. Kreft, L. (2015). The radical critique of sport. V M. McNamee in W. J. Morgan (ur.), Routledge Handbook of the Philosophy of Sport (str. 218– 237). London & New York: Routledge. 15. Lang, M. (2010). Intensive training in youth sports: A new abuse of power? V K. K. P. Vanhoutte, G. Fairbairn in M. Lang (ur.), Bullying and the Abuse of Power: Critical Issues (str. 57–64). Oxford: Inter-Disciplinary Press. 16. Lassiter, J. W. in Watt, C. A. (2007). Student coaches' knowledge, attitu­des, skills, and behaviors regarding the Female Athlete Triad. Physical Educator, 64(3), 142–151. 17. Léglise, M. (1997). The protection of young people involved in high-level sport. Strasbourg: Committee for the Development of Sports, Council of Europe. 18. Loland, S. (2015). Fair Play. V M. McNamee in W. J. Morgan (ur.), Rou­tledge Handbook of the Philosophy of Sport (str. 333–350). London in New York: Routledge. 19. Lyotard, J. F. (2003). Navzkrižje. Ljubljana: Založba ZRC, Filozofski inštitut Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. 20. McNamee, M. (2015). Ethics and sport. V M. McNamee in W. J. Morgan (ur.), Routledge Handbook of the Philosophy of Sport (str. 131–141). Lon­don & New York: Routledge. 21. Murray, T. H. (2015). Doping and anti-doping: an inquiry into the mea­ning of sport. V M. McNamee in W. J. Morgan (ur.), Routledge Handbook of the Philosophy of Sport (str. 315–332). London & New York: Routled­ge. 22. Olympic Agenda 2020: 20+20 Recommendations. (2014). Lausanne: Inter­national Olympic Committee. 23. Papaefstathiou, M., Rhind, D. in Brackenridge, C. H. (2013). Child protec­tion in ballet: experiences and views of teachers, administrators and ballet students. Child Abuse Review, 22(2), 127–141. Pridobljeno 15. 3. 2015 iz http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1002/car.2228/abstract 24. Schürmann, V. (2012). Sports and Human Rights. Journal of the Philo­sophy of Sport and Physical Education, 34(2), 143–150. 25. Šumic Riha, J. (2012). Ko je avtoriteta brez jamstva in pravilo brez opo-re… in ko literatura postane uciteljica filozofije. Literatura, 24(250), 302–319. 26. Šumic-Riha, J. (2002). Mutacije etike: od utopije srece do neozdravljive resnice. Ljubljana: Založba ZRC, Filozofski inštitut Znanstvenorazisko­valnega centra SAZU. 27. Tofler, I. R., Stryer, B. K., Micheli, L. J. in Herman, L. R. (1996). Physical and emotional problems of elite female gymnasts. The New England Journal of Medicine, 335(4), 281–283. 28. Zurc, J. (2015). Eticna vprašanja vrhunskih dosežkov otrok. Doktorska disertacija, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Odde­lek za filozofijo. doc. dddr. Joca Zurc, JSPS International Research Fellow Okayama University, Graduate School of Education, Japonska joca.zurc@guest.arnes.si Milan Hosta Cuteci otroci, cuteci ljudje – kratek ekskurz v socutje pri playness pedagogiki Izvlecek Aktiven, radoveden, igriv in zdrav je otrok, ki je v stiku s svojimi notranjimi potenciali in usklajen z zunanjim oko­ljem. Tak otrok je opremljen s sposobnostmi hitrega prila­gajanja in ohranjanja dinamicnega ravnovesja v organizmu. V prispevku bomo razkrili nekaj temeljnih postavk, ki jih je vredno jemati v obzir pri vsaki pedagogiki. Brez gibanja – konceptualno in dejansko – namrec ni mogoce pricakovati cutenja. In brez cutenja ni socutja. Zato se pri playness pe­dagogiki še posebej poudarja senzo-motoricne potenciale otroka, ki so tesno zvezani s custvenimi in intelektualnimi kapacitetami osebnostnega razvoja. Kljucne besede: otroci, gibanje, igrivost, socutje .Uvod Aktiven, radoveden, igriv in zdrav je otrok, ki je v stiku s svojimi notranjimi potenciali in usklajen z zunanjim okoljem. Tak otrok je opremljen s sposobnostmi hitrega prilagajanja in ohranjanja dina­micnega ravnovesja v organizmu, je uglašen na mrežo življenja, ki ji pripada naš celoten svet, in je zato sposoben spreminjanja v smeri evolucije. To pa je nujni pogoj, da se razvije nosilec zdra­ve prihodnosti, saj se bo znal upreti patologijam našega casa na konstruktiven nacin. To je vse, kar si želim za svoji deklici kot starš. Da bosta ostali v stiku same s seboj, s prizemljeno vizijo njune­ga srca, kot strokovnjak pa želim to na prijeten nacin posredovati tudi drugim staršem ter vzgojiteljem. Nobenih odvecnih filozofij, vzgojnih doktrin, visokoletecih politicnih idealov, kakšne otroke naj proizvaja naša družba, in podobnih iluzij. Cuteci otroci, cute-ci ljudje. Playness pedagogika je konkretna. Ni le še ena teorija o vzgoji, temvec je teorija in praksa o cutenju. Najprej o cutecem posamezniku in nato o cuteci družbi, kajti brez cutil ni zavesti o sebi niti ne o okolju. Obcutek za telo ni enostaven refleks živega bitja, ampak je temelj­na lastnost zavesti same. Zavest o cemer koli vedno predpostavlja še zavest, ki omogoca, da se sploh zavedamo. Življenju je torej lastno to, da se zaveda samega sebe v kakršni koli obliki, se pac Sensible children, sensible people – a short contemplation on empathy at playness pedagogy Abstract Active, curious, playful and healthy is a child that is aligned with his inner potenatils and attuned to external environ­ment. Such child is equpped with ability to quickly adapt and maintain dynamic equilibrium in organism. In this article we discuss some of the fundamental pillars that are worth keeping in pedagogical perspective. Without movement – conceptual and de facto physical – we cannot expect to feel anything. And without feeling there is no empathy. For these reasons play-ness pedagogy sets forth the senso-motoric potentials of the child, which opens the path to emotional and intellectual ca­pacities of personal development. Keywords: children, movement, playness, empathy manifestira. In temeljni nagon življenja je, da se zavest o življenju širi, poglablja in poustvarja. Potenciali za razvoj življenja se torej vecajo z ozavešcanjem o samih potencialih življenja. To je ta mi­sticna poanta, ki nas žene vse od rojstva naprej, da radovedno raz­iskujemo svoje potenciale, ki pa so pravzaprav potenciali življenja samega. In tako kot imamo mi cutila, da lahko zaznamo dražljaje iz našega zunanjega okolja in iz naše notranjosti, da lahko sploh vzpostavimo koncept o sebi, tako ima zavest sama nas, da se lah­ko zave sama sebe. Zato nikakor ne moremo ubežati dejstvu, da kljub še tako mocni navezanosti na telo vedno ostaja nekaj za­daj v tišini, nekaj, kar ne moremo ubesediti, nekaj, cesar del smo sami in kar je onkraj našega razumevanja, ne pa tudi izkušnje. O tej izkušnji celote bomo vec govorili na drugem mestu. Morda smo za nekoga šli predalec vstran od obicajnih pedagoških debat, a na naslednjih straneh bo jasno, da je to bilo potrebno, ce želimo, da se lažje razigramo skupaj z otroci. .Neobcutljivost šolstva danes Šolski sistem, kakršni je pri nas, je otrok industrijske revolucije in proizvaja poslušne ter pridne delavce in ohranja družbeno hierar­hijo v smislu razmerij moci in privilegijev. Otroka se za vec ur po­sedi za šolsko mizo, programira in informira se ga s standardnimi znanji, ki so veljala za pismenost v stabilnem industrijskem obdo­bju, ne pa vec na zelo fluidnem in hitro spreminjajocem se trgu dela. Ustvarjalnost se prestavi na cas po pouku, kjer težko konku­rira industriji zabave in virtualnim svetovom, ki se preko socialnih medijev vse bolj zlivajo z realnim. Zdravje otroka je zreducirano na biološko komponento, ki v casu otroštva in mladostništva energijo še crpa iz zdravega jedra, ce­prav so mnoge navade že v tej starosti dalec od zdravih. Ta videz zdravja gre na racun biološke rezerve, navade pa vodijo drugam. Tako vzgajamo navidezno zdrave otroke za prihodnost, ki je ne poznamo. Na nek nacin se sodobna družba kot organizem sooca s pešanjem kakovosti vida in sluha, ki sta pomembni cutili za ohra­njanje ravnotežja. Zaradi kratkovidnosti ne vidimo jasno, da posle-dice naših dejanj ustvarjajo sedanjost, nad katero se pritožujemo. In zaradi hrupa, ki ga povzroca družba potrošnje in spektakla, ne slišimo notranjih glasov in glasov narave, ki nas opozarjajo, da tako ne bo šlo v nedogled. Otroci se vrednotijo vse bolj le še kot potro­šniki in ne kot ustvarjalci ter nosilci prihodnosti. Ta mandat je pre­vzela umetna inteligenca, otroci pa so tako oropani temeljnega smisla sokreiranja družbe po svoji meri. Mi smo v otroštvu lepo prihodnost dobili kot obljubo in nagrado. Današnjim otrokom je prihodnost pogosto posredovana kot grožnja! Playness pedagogika je zato moj odgovor na nekatere družbene izzive današnjega nacina življenja. Vidimo, da se družba s pomo-cjo tehnološkega razvoja hitro razvija in globalizira. In vemo, da popolna standardizacija šolstva ni prava rešitev. Ravno nasprotno. Tehnologija in globalna povezanost omogocata, da se izobra­ževanje prilagodi potrebam in interesom posameznika bolj kot kadarkoli prej. Znanje se danes oplaja z neverjetno hitrostjo, infor­macije se med seboj povezujejo kot nevroni v možganih in tvorijo nova znanja s svetlobno hitrostjo. Šola kot institucija tega ne more dohajati in niti ni narejena za to. Zato ce želimo ohraniti smiselno javno šolstvo, moramo resno razmisliti o posodobitvah pouceva­nja in vsebinah, ki jih posredujemo. Šola mora namrec prevzeti odgovorno vlogo predvsem pri socializaciji novih generacij, ki se soocajo z družbeno dinamiko, ki nagovarja posameznika kot clana cloveštva. Soodgovornost za kolektivno blaginjo še nikoli ni bila tako jasno izražena kot danes, zato se pri playness pedagogiki obracamo k štirim temeljnim vsebinam, ki smo jih omenili na za-cetku: aktivnost, radovednost, igrivost in zdravje. Telesna aktivnost je nujen pogoj za razvoj in ohranjanje biološke funkcionalnosti cloveka; radovednost je znak kognitivne evolucije in sposobnosti zavedanja realnosti; igrivost je stanje duha, ki omogoca ustvarja­nje novih povezav, odnosov ter struktur in je znak zaupanja v evo­lucijsko dinamiko življenja; zdravje pa je rezultat celostne uskla­jenosti posameznika s samim seboj in sposobnostjo prilagajanja zahtevam okolja. Na tak nacin, orientirani glede na te štiri stebre playness pedagogike, želimo zavarovati živahnost in iskrice v oceh otrok, iz katerih vre strast po življenju in po razvoju svojih poten­cialov, ki so hkrati tudi potenciali cloveštva. In zato, ker kot peda­gogi in starši ne vemo, kakšni potenciali so vrojeni posameznemu otroku, kakšna je njegova usoda in kakšno njegovo poslanstvo, lahko odgovorno in spoštljivo ravnamo le tako, da ga opremimo s temeljnimi znanji, vešcinami in vrednotami, ki mu bodo zagota­vljala – recimo temu – univerzalno temeljno clovecnost. Zavestno se pri playness pedagogiki osredotocamo na bolj telesni, somatski vidik omenjenega, saj sprejemamo izzive odgovornosti vzgoje v samem jedru. Nevropsihološka stroka namrec ugotavlja, da se na telesu zapisujejo oz. se vanj vtisnejo vse izkušnje in da temeljna prepricanja, ki se ob tem gradijo, vplivajo na izkorišcanja genskih potencialov posameznika celo do te mere, da se lahko genski za-pis reprogramira, o cemer govori epigenetika. Filozofija športa Vzgoja in izobraževanje morata zagotoviti univerzalno temeljno clovecnost! Na tem mestu se ne bomo pretirano poglabljali v globine biolo­ških dimenzij cloveka, vendar mimo tudi ne moremo. Že na za-cetku želimo poudariti pomembnost zavedanja, da vzgoja mocno doloca realnost, ki jo posameznik živi. Realnosti pa se zavedamo skozi cutila, ki imajo dolocene omejitve. Zato bomo pri tem crpa­li tudi iz znanj, ki jih je clovek pridobil s pomocjo tehnološkega razvoja in vpogleda v dimenzije, ki so bodisi dostopne le z zelo sofisticirano tehniko ali z vztrajnostjo v izvajanju nekaterih medi­tativnih praks, ki vodijo v transcendentne izkušnje. In iz tega pri­znanja potencialov in omejitev senzornih kapacitet telesa izhaja osnovna pedagoška odgovornost pri posredovanju in interpreta­ciji življenja otrokom ter nujno razvojno prepletanje telesnega s custvenim, socialnim in intelektualnim. Kljucno pri tem je, da se ne zapiramo pred neznanim, da gojimo zdravo skepso do novosti, se osredotocamo na bistvene razvojne potrebe in smiselnost vzgoj­nega delovanja ter pred ocmi ohranjamo vpetost posameznika v celotno mrežo odnosov. Eden od najpomembnejših ciljev vzgoje otroka v prvih letih je poskrbeti za takšno okolje in takšne dražlja­je, kjer se bo lahko ucinkovito razvilo utelešeno samo-zavedanje, da smo le del univerzalnega polja zavesti. Naj vas to ne prestraši. Z drugimi besedami to pomeni, da se zavedamo, da smo del narave, da smo vsa živa bitja med seboj subtilno povezana in soodvisna, kot ugotavlja nobelovec Fritz Albert Popp, ter da so naša cutila organi, ki omogocajo, da to zaznamo. .Ob-cutek in so-cutje Obcutek je naša sposobnost zaznavanja, razumevanja in razlaga­nja tistega, kar cutimo. Gre za tisto, kar se zgodi ob cutu. Oko je organ, ki cuti svetlobo. Je cutilo vida. Z ocesom cutimo frekvenco svetlobe, ki pade na našo ocesno mrežnico, nato pa se ta infor­macija o svetlobni frekvenci preko živcev prenese v center za vid v možgane. Tam pa tej informaciji s pomocjo vseh drugih infor­macij, ki jih dobimo skozi druga cutila, in izkušnjami ter naucenimi podatki dodamo še zgodbo oziroma interpretacijo ob-cutka. Ne cutilo, le-ta imajo vsa živa bitja, ampak OB-cutek je tisto, kar nas dela posebne. SO-cutje pa nas opominja, da smo del enotne mre­že življenja, kjer je vse med seboj povezano. OB-cutek in SO-cutje sta torej kljucni pedagoški kategoriji, vredni pozornosti, ki dolo-cata vse druge potrebne in pomembne vzgojne ukrepe. Pravza­prav postane vsa teorija o vzgoji nepotrebna, ce imamo obcutek za samega sebe in socutje. Kajti edina možna biološko zasidrana in uspešna vzgojna metoda je zgled. Samo metoda vzgoje skozi zgled je razbremenjena vseh pogojev. Brezpogojna ljubezen se namrec napaja na socutju, ki ne pogojuje, in zato daje obcutek osvobojenega duha. Te vrste ljubezen je seveda naravnana na bit cloveka in drugacna kot brezpogojna ne more biti. Zato tako sta­nje vodi v aktivno in igrivo uresnicevanje notranjih potencialov posameznika, ki se preko socutja iztece v družbeni razvoj, mir in blaginjo. OB-cutek in SO-cutje sta kljucni kategoriji playness pedagogike! Cutila so sestavni del telesa in nujni pogoj, da organi med seboj do-bro sodelujejo, povezujejo posamezne dele v celoto, ki ji pravimo or-ganizem, ter ohranjajo dinamicno ravnovesje navznoter in navzven. Zdrava pamet nam pove, da je telo izjemno sofisticiran inštrument za obcutenje vsega, kar je. Tudi zavest, da smo, kar smo, telesno in psihicno, da smo individuum v množici podobnih, je mogoca le skozi materializiran obstoj. Obcutek za telo, zavedanje o dogodkih v telesu, posluh za raznovrstne obcutke, pa naj dražljaji izvirajo znotraj ali zunaj nas, so kljucnega pomena za uglaševanje našega bivanja na temeljno melodijo, ki nam jo tiho šepeta mati narava. .Kako biti telo? Kako biti telo? Kako biti clovek? Tako, da cutimo, ob-cutimo, pre­mislimo in se v skladu s tem zavestno odzovemo ali zadržimo. Za to pa je potrebna svoboda izražanja in volja do življenja, kakršna brsti iz samega srcnega jedra in ni onesnažena z ideologijami, pri-cakovanji, zahtevami, ki jih posreduje družba ali starši in pedagogi v njenem imenu. Ja, tako brutalno iskrena je playness pedago­gika, da lahko na tem mestu recem, da je vsaka nacrtna vzgoja že v osnovi zgrešena. Najprej je treba biti Clovek. To je dovolj. To je pravzaprav najvec, kar lahko storimo v življenju. Vse ostalo se potem samo od sebe odvije, kot je treba. Vzgoja potem postane odvecna in velja samo še zgled clovecnosti. Cutiti in sobivati ter s tem soustvarjati blaginjo in biti za njo tudi soodgovoren. To je dovolj za vzgojni nacrt, ce ga že moramo imeti. In v svoji brutalni iskrenosti je playness pedagogika tudi zelo eno­stavna. Ne daje receptov, ker bi s tem negirala samo sebe in bi živahnosti življenja postavljala pogoje in nepotrebne omejitve. Playness pedagogika daje kompas, ki omogoca primarno orienta­cijo pri posredovanju clovecnosti. Vse ostalo prepušca Cloveku, ki se daje za zgled in mu pravimo ucitelj, vzgojitelj ali starš. Playness pedagog je iskren pri tem, da se tudi on v bistvu samo igra clo­veka. Deluje iz osnovnega spoštovanja do socloveka, pa naj bo to otrok, ki je izkusil šele prve korake, ali pa Nobelov nagrajenec. Cutiti in sobivati ter s tem soustvarjati blaginjo in biti za njo tudi soodgovoren. To je dovolj za vzgojni nacrt, ce ga že moramo imeti. Samozavedanje Vrnimo se torej k (1) obcutku za telo, (2) k samozavedanju telesnih dogodkov in (3) k obcutku utelešenja. Ko kot pedagogi razume-mo te tri stvari pri sebi, smo kot ljudje lahko dober zgled. Pravim lahko, ker je to samozavedanje nujni pogoj, ne pa tudi zadosten. Zavedanje telesa je namrec tako nujno za zdravje kot dihanje in prehranjevanje. Tako kot se lahko zastrupimo z vdihovanjem one-snaženega zraka ali si kvarimo zdravje z neprimerno hrano, obo­gateno z umetnimi barvili, sladili in konzervansi, tako smo lahko ob zdravje, ce ne znamo brati in razumeti obcutkov v telesu. Kako biti telo in kako imeti telo, sta dve plati istega. Na vprašanje, kako biti, najdemo odgovor v cutilih in obcutkih. Gre za predver­balno zavedanje organizma na ravni bioloških povratnih zank, ki je stalno na preži za ohranjanjem dinamicnega ravnovesja zno­traj meja telesa in hkrati cujecno odprt za dražljaje iz okolja. Biti telo pomeni biti prisoten tukaj in zdaj. Biti telo pomeni biti znotraj in zunaj sebe hkrati na nacin spontanega, ustvarjalnega in cisto konkretnega prilagajanja svoje notranje ali pa zunanje dinamike. Vse to opravlja telo samo od sebe in na podzavestni ravni. Gre za naravno modrost telesa, organizma, ki kipi od življenja. Zato že nekaj tednov po rojstvu, ko se telo dodobra privadi na nove zuna­nje okolišcine in na dejstvo, da mora sedaj aktivno ohranjati svoje notranje ravnovesje, hitro pridobiva na moci, koordinacija gibanja postaja vse bolj kompleksna in usmerjena k razvoju sposobno­sti, ki omogocajo samostojno delovanje organizma. To v prvem planu pomeni zagotovitev takih življenjskih pogojev, ki prinašajo užitek in zadovoljstvo ter srecnost in blaženost. Pri tem sta užitek in zadovoljstvo obcutka, ki se nanašata na notranjo harmonijo, srecnost in blaženost pa se nanašata na harmonijo z dinamiko zunanjega okolja. Pri zaznani notranji harmoniji gre predvsem za bio-fiziološko in karakterno noto, pri zunanji pa še za socialno ter duhovno. Ko se to sinhronizira in smo dobro uglašeni tako nav­znoter kot navzven, smo v stanju, ko se zavedanje realnosti razširi, poglobi, in se nam zdi (tako obcutimo), da smo sestavni del nece­sa vecjega, neke vecje življenjske sile, ki se je skozi nas razigrala in ji popolnoma zaupamo. Ta sila pa se lahko razigra, ko se naš ego umakne in so bio-fiziološki temelji dovolj zdravi, cisti, prehodni, razbremenjeni travmatskih izkušenj, da se odprejo kipeci energiji življenja, ki se želi razcveteti in oplajati skozi življenje posamezne­ga cloveka. In vec kot je takih posameznikov, vec kot je ljudi z iskri­cami v oceh, bolj ugodno je socialno okolje in še bolj pogosti so taki izleti v razširjena stanja zavesti ter življenjsko obilje, ki ga s tem ustvarjamo, je vse vecje in na razpolago vse vecjemu številu ljudi. Vec, kot je ljudi z iskricami v oceh, bolj ugodno je socialno okolje! • Obcutek za telo Obcutek za telo je življenjskega pomena in vsak clovek ga ima pri­rojenega. Je pa z njim tako, da ga je treba gojiti, mu dajati pozor­nost in ga upoštevati. Obcutek za telo govori o tem, kako imamo telo: kako ga nosimo, sedimo, ležimo, plešemo, hranimo, poci­vamo. Skratka gre za ekscentricno pozicijo, ki nam jo omogoca zavest o sebi, da nase pogledamo od zunaj in da navidezno oz. zgolj konceptualno potegnemo rez med samim seboj in telesom, ki ga naseljujemo. Ta rez se napaja na Descartovem dualizmu, ki se je globoko zajedel v naš vsakdan. Locitev telesa od duha je ne­kaj najbolj grozljivega, kar se je zgodilo v zgodovini filozofije. Je pa to omogocilo, da v novem veku cerkev privatizira dušo, telo pa prepusti vnemar brezbožnikom, grešnikom in znanstvenikom. Zato se je na zahodu razcvetela znanost, ki se je samooklicala za objektivno, saj se ukvarja s tistim, kar je moc videti in prijeti, z ma-terijo torej. Pri playness pedagogiki pa v skladu s sodobnimi interdisciplinar­nimi znanstvenimi dognanji zadevo razumemo malo drugace. Mi smo telo in mi imamo telo, je paradoksalna pozicija, ki je mogoca zato, ker je izza materije prisotna univerzalna zavest, ki nam omo­goca to ekscentricno pozicijo, ta pogled od zunaj nazaj na sebe. Kdo je torej ta, ki gleda nazaj na sebe iz mojega telesa? Kdo si torej ti, ki uciš druge, kako biti in kako imeti telo? Kdo si torej ti, ki praviš zase, da si pedagog, ucitelj, vzgojitelj in jih boš popeljal na pot znanja, da bodo postali uspešni ljudje? Praviš, da si Mojca. To je tvoje ime. Lahko ga zamenjaš na uradu. Kdo je ta, ki nosi to ime? Praviš, da imaš univerzitetno diplomo iz pedagogike, dva otroka in lepo poješ. To imaš, to znaš. Kdo je ta, ki to ima in zna? Praviš, da si clovek. Kdo je ta, kdo je to, ki pravi, da je clovek? In tako se lahko igramo v nedogled. Imamo opravljene doktorate znanosti, diplomske in magistrske naloge, smo med bolj izobraženimi in nimamo odgovora na tako enostavno vprašanje, kot je "kdo sem jaz." Tudi ce recemo, da smo to mislece telo, moramo priznati, da v tem telesu misli in deluje na milijone mikroorganizmov s svojo »glavo,« ki ti hitro povzrocijo zgago v crevesju, ce jim kaj ni všec. In kljub temu, kljub tej osnovni nevednosti in dezorientiranosti se pogumno na podlagi podpisanega papirja oklicemo za pe­dagoga, za cloveka, ki bo druge ljudi vodil k razsvetljeni priho­dnosti. Bodimo no resni! Stvari so tako kompleksne, da se lahko sesujemo pod težo pedagoške odgovornosti. Tako so resne, da je edino, kar nam preostane, da se malo poigramo. In v bistvu gre res za to. Za igro in igrivost gre. Z otroki ravnamo spoštljivo, ljubece in odgovorno, saj ni nobene­ga razloga za vzvišenost. Po odgovor na to, kdo pravzaprav smo, se obicajno ne zatekamo samo k religiji, ki ima primat nad dušo, ampak tudi k znanosti, ki obvladuje materijo. In ker gre za zelo intimno vprašanje, zelo po­liticno vprašanje, zelo filozofsko in fizikalno vprašanje, zelo religio­zno in zelo misticno vprašanje, se pri playness pedagogiki spretno izognemo odgovoru in vam prepustimo, da se z mislijo o tem, kdo pravzaprav ste, pozabavate sami. Morda nekoc pripravimo še du­hovni playness, kjer se bomo s takimi mislimi in transcendentnimi izkustvi poglobljeno igrali, ali pa pridete na enega od naših semi-narjev. Do takrat pa od playness pedagoga ali starša pricakujemo, da ravna z otroki spoštljivo, ljubece in odgovorno, saj ni nobenega razloga za vzvišenost. dr. Milan Hosta, direktor Playness d.o.o. milan@playness.com