BERNARD KOKALJ
Nihče se ne more izogniti kruti usodnosti človekovega konca. Vedno pride ob nepravem času, nepoklicana, ne zaželena. S svojo ledeno koščeno roko poseže v mimo dru-žinsko življenje, iz sredine dobrih Ijudi iztrga najboljšega člo-veka.
Tako je sredi februarja izmed nas iztrgala dobrega očeta in aktivnega družbenopolitičnega delavca Andrejčkovega ata oz. Kokaljevega Beniarda iz Vinj nad Dolskim.
Bernard se je rodil 1. 1898 v veliki kmečki družini (pri Tom/ v Veliki vasi. Svoja otroška leta je zaradi pomanjkanja preživel pri materinih starših v Dolini, kjer se je srečal s trdim kmečkim delom, saj je moral tja v rejo že s tremi leti. Tu se je začel tudi učiti in izučil se je za zidarja. V svojem delu je tako napredoval, da je postal zidarski mojster. Delal je pri različnih gradbenih podjetfih ter svoje delo zaključil kot hišni zidar v Kartonažni tovarni. Leta 1962 so ga upo-kojili, vendar je še nekaj časa honoramo delal, potem pa je tudi to opustil in se posvetil domačim kmečkim opravilom.
Prebil je I. svetovno vojno, zbolel za malarijo ter se po zdravljenju na Češkem vrnil v domovino, kjer seje star 26 let - poročil. Imel je osem otrok. Trdo je bilo treba delati in hudo garati, da je lahko preživljal tako številno družino. Zato so iiveli skromno in vsi so pomagali pri delu. Vendar to še ni bilo dovolj. Mogočna sovražnikova rokaje v letih vojne vihre posegla tudi k Andrejčkovim. Oče je bil dolgo v bol-nišnici v Ljubljani (kjer si je zdravil roko), drugi pa so doma pomagali partizanom.
Takoj po vojni se je vključil v delo krajevnih in vaških odborov ter pomagal pri obnovi in gradnji ponišene do-movine. Bil je prvi občinski odbomik našega kraja (v občini Polje). Aktivno je sodeloval pri vseh odborih in orga-nizacijah, posebno pa si je prizadeval za uresničevanje pro-gramskih načel krajevne skupnosti. Za svoje poirtvovalno in nesebično delc je leta 1974 prejel tudi priznanje krajevne skupnosti Dolsko.
Ko danes stojimo ob njegovem grobu, se zavedamo, da smo z Bemardom izgubili ne le dobrega očeta, ampak tudi človeka, ki je v duhu socializma in napredka pomagal pri graditvi naše družbe, človeka, katerega delo in uspehi so ponos naše krajevne skupnosti. Zavedamo pa se tudi, da na njegovo mesto z vedno novimi idejami in delom stopajo nje-govi otroci.
Vsem sorodnikom izrekamo globoko sožalje!
MARTINA TRDIN