Misli  o(b)  knjigah
Blaž Lukan: Tkanja, Cankarjeva založba, Ljubljana 2002.
Kar precej vode, torej celih devet let, je preteklo od zadnje pesniške zbirke Blaža Lukana, ki ga Miriam Drev v intervjuju Dramaturg biva v vmesnem prostoru; in kako biva pesnik? (Delo, Književni listi, 13. maj 2002) označi kot "neomajnega gledališčnika, praktičnega dramaturga, gledališkega teoretika ..." Blaž Lukan je, vsaj meni se zdi, v slovenskem prostoru mnogo bolj prisoten kot gledališčnik kot pesnik, čeprav je zbirka Tkanja, o kateri bom besedoval v naslednjih vrsticah, že njegova četrta "klasična zbirka"; leta 1984 je izšla njegova vizualna poezija v zbirki Kolumbija, leto prej pa pesniška in grafična mapa Rana v krvi v soavtorstvu s slikarjem J. Mateličem.
Prav gledališče, ki je njegov vzporedni dom, pa v Tkanjih odzveni v pomenljivi pesmi Gledališče kot "ta povsem bedni nadomestek", torej prej borna iluzija kot vzhičenost nad metaforo življenja, ki da se vrti na odru. Pesnik namreč pravi: "hupa od zunaj zmoti tišino, v dvorani kup nepotrebnih ljudi -I o, ta povsem bedni nadomestek za gnečo v restavraciji, okus vzhodne /jedi, za življenje, ki ga ni ..."
Ob prebiranju Lukanovih Tkanj, teh širokih šivov, vbodov in zašitkov, zank in okrasni niti (nekaj notranjih rim, bolje rečeno refrenov npr. v Aldebaran, Sanjski Šanghaj), v mislih imam seveda široke verze, ki se jih drži Barthesov atribut, češ "tekst je tkanje", se pred bralca natke pokrajina iz številnih lirskih podob, ki ostajajo v zavesti kot nekakšno valujoče mirovanje slik in zvokov. Seveda iz vseh pesmi tiktaka povedni ritem, nekakšno poltiho napredanje juter, odslikav in dotikanja teles ter pokrajin otroštva.
Čeprav pesnik zapiše v pesmi Jaz, kar poudari tudi v zgoraj omenjenem intervjuju, da "noče pisati o sebi, selivce želi zapisovati, srne na begu skozi visoko / travo ... I... I... zapisovati nikdar / odpotovane nočne vlake v daljavi, izgubljene kompozicije prostora, / ki drvi v čas, v novi jaz, ki čaka samo na to, da ga bo nekoč / ponovno zapisal", gre v njegovi Tkanjih, pa naj sam še tako oporeka, za njemu lastne podobe, za odslikavo in preslikavo samega sebe skozi mogočno mrežo jezika, ki mu dovoli tudi obilo zastiranj.
Ko prebiraš Lukanova Tkanja, se ne moreš znebiti občutka, da so tekoči verzi, če to verzi sploh so, saj gre pogosto le za tiskarski prehod v novo vrstico, kar pa seveda ritma branja ne zmoti, alkimija nagnetenih podob, ki prihajajo, kot sam pravi, iz "emotivnosti aH nekih eksistencialnih podob, v katerih enostavno začuti potrebo po pesmi". O sami arhitekturi pesmi ter postopku pesnjenja pa v omenjenem intervjuju pravi: "Dober izrazja, gneča, tako so se tudi iz mene usule in sem jih pozneje poskušal racionalno urejati, se iznebiti tropičij, jih deliti v kitice, kar bi omogočalo večjo logiko, a so potem pesmi izginile. Ni bilo več - zame - čara v njih in sem jih zato sestavil nazaj v gmoto. Ib je bil postopek."
Široke povečini štirivrstične kitice pa ne delujejo, vsaj zame, kot težka gmota, zame delujejo prozorno. Ko sem jih prebiral, so me povlekle vase s svojim nesramnim spogledovanjem z lepoto in hkrati s strašljivim (Estera in metulj, Plesalka, Lepota nagnjene glave, Vitraž v cerkvi Santa croce...) ali z
Sodobnost 2002 1716
Misli  o(b)  knjigah
bivanjskimi vprašanji, oplojenimi s smrtnim (Minevanje, vračanje, Zvezda, Telo F. V., Izgubljena molitev, Abdebaran...), ter konec koncev s pejsaži iz otroštva, morda mladosti, ki so s svojo tožnostjo in hkrati čistostjo najboljše pesmi v tej knjigi (cikel Planota, Sebastjanovo otroštvo, Pradomovina ...).
V Lukanovem pejsažiranju, v katerega niza drobec za drobcem, sličico za sličico ali sen za snom, pa je moč opaziti le zariše erotičnega, ki so tudi šifrirani, kot je - tako stoji v intervjuju - "vse njegovo vstopanje v oddaljeni ali vsakdanji svet šifrirano". Seveda drži njegova predpostavka, pa vendar je čutiti, da gre, kar je tudi sam priznal, v njegovih Tkanjih za nekakšno osvoboditev, za smelost, da lirski subjekt prestopi prag med sabo in zunanjim in pusti odprta vrata tudi za bralca. Ki se lahko zagleda v zasenčen erotični prizor v pesmi Ti, v kateri pravi: "Ki bi ti vosek vtiral v kožo in te vso vzravnano ne prižgal... ki bi ti / lase pral v vinu in te pil od spodaj proti vrhu .../.../... ki bi ti rekel: Usta mi pokrij z dlanjo, da bom še tihi klic šepetajoče / pesmi tebi... ki bi ti rad bil ime". Ali se odpravi s pesnikom za besedo v pesmi Rojstvo besed, v kateri pravi, da jih "ne sme [besed] priklicati iz znanega, seči mora namreč v neznano, nekam med / možgane in lobanjo, na rob, postrgati jih iz glave kakor jabolko iz / olupka in položiti na jezik kakor hladno žličko čežane, ki rjavi". In pomenljivo konča: "V resnici še ničesar ne vem, ničesar / ne znam izreči, nič povedati, vse okrog mene je prazno, najbolj na dnu / tega, kar je najbolj zgoraj, pa prva kaplja, slap, ki že čaka".
Podoba slapa seveda asociira na tok pesmi, ki nastaja intuitivno, na deročino podob, ki pa jih Lukan dodobra obvladuje. Čeprav pesmi delujejo kot gosto tkanje, ni moč zaslediti odvečnosti, še več, zdi se, da pesmi govorijo z jezikom slow motion ali iz antikvarnega gramofona z najmanjšimi obrati. Prav s svojo notranjo počasnostjo dosegajo največji učinek: široki, rekel bi kar ravninski verzi ne delajo ostrih robov, podobe se pretapljajo druga v drugo brez nasilnih kontrastiranj, iz pesmi veje tako "vonj po mleku" kot po "kamnu z besedo". Poezija torej, ki potrebuje potrpežljivega in tihega bralca, kot je bil najbrž tudi sam tkalec; to je nebučna zbirka, ki ne bo zavalovala ali naburkala že malce pospanega slovenskega pesniškega zaliva, bo pa zadovoljila in zaplivkala v vsakem, ki se bo spustil v njene "prostrane sobe, obrobljene z modrino dneva", če jo smem označiti kar s pesnikovim verzom. Samo želim si lahko, da bi bilo takih bralcev čim več.
Sodobnost 2002 1717