H imalaja tudi s svojim barvitim, razgibanim vznožjem privablja vedno več alpinistov, po- potnikov, turistov in drugih, ki prosti čas preži- vljajo med aktivnostmi v naravi. Ljubiteljem doži- vetij, pustolovščin in naravnih ter drugih lepot pa se seveda dogajajo tudi nesreče, ki ogrožajo njihovo zdravje, pogosto tudi življenje. Po grobih ocenah v nepalskih gorah vsako leto umre od 15 do 80 ljudi. Ponesrečenci in bolniki potrebujejo čim hitrej- šo in čim kakovostnejšo pomoč, ki pa je v Nepalu pogosto težko ali celo nedosegljiva. LETA 1973 V NEPALU USTANOVLJENA hIMALA y AN REScUE ASSOcIATION (hRA) V evropskih gorah smo ob nesrečah navaje- ni hitrega, učinkovitega posredovanja reševalnih služb, katerih člani kar najhitreje dosežejo mesto nesreče ne glede na vremenske in druge razmere, zaščitijo in oskrbijo pacienta ter ga, pogosto s pomočjo reševalnih helikopterjev, hitro prepe- ljejo v ustrezno zdravstveno oskrbo. Tako rešimo mnogo življenj. V Himalaji, kjer so pogoji najtrši, višine in razdalje pa največje, tega praktično ni. Gorska reševalna služba z imenom Himalayan Rescue Association (HRA) je bila v Nepalu ustano- vljena že leta 1973 in je ravno tako kot na primer slovenska GRZS prostovoljna neprofitna humani- tarna organizacija. A njeno delovanje je omejeno predvsem na preventivo in organizacijsko pomoč pri reševalnih transportih v gorah brez sodelovanja medicinskega osebja, skrbijo pa tudi za delovanje medicinskih postaj v vasici Feriče pod Everestom in v Manangu pod Anapurnami, ki zagotavlja- ta zdravstveno pomoč pohodnikom in domači- nom. Specializiranih gorskoreševalnih ekip, kot jih poznamo v Evropi in drugih razvitih državah, v Himalaji ni. Ponesrečeni ali zboleli člani odprav in trekingov so večinoma prepuščeni pomoči so- potnikov in solidarnosti morebitnih drugih odprav ali skupin. Nič drugače ni z domačini. Kdor se ponesreči ali hudo zboli v prostranih goratih pre- delih Nepala, ima zelo majhne možnosti za preži- vetje, saj pogosto traja več dni, da ga svojci ali so- vaščani prinesejo do najbližje ceste, od tam pa so še dolge ure vožnje do bolnišnice. Pogosto se za reše- valni transport niti ne odločijo, saj nimajo denarja za bolnišnično zdravljenje, solidarnostnega zdra- vstvenega zavarovanja pa v Nepalu ni. Zaradi tujih zgledov in vsesplošnega napredka, pa tudi zaradi vse večjih potreb si razvoja na tem Prvi te~aj gorskega re{evanja in urgentne medicine v Nepalu Kako smo Nepalce učili gorskega reševanja in urgentne medicine  in  Iztok Tomazin Nepalski zdravnik se prvič v življenju spušča po vrvi. 25 področju vse močneje želijo tudi Nepalci. Tudi s pomočjo najbolj izkušenih zdravnikov gorskih re- ševalcev iz razvitih držav želijo vzpostaviti nove strokovne temelje za napredek in razvoj gorskega reševanja ter nujne medicinske pomoči v Nepalu. Na prošnjo HRA je zato Medicinska komisija IKAR (IKAR MEDCOM) med 23. in 29. majem 2009 or- ganizirala in izpeljala prvi tečaj gorskega reševa- nja in urgentne medicine za nepalske zdravnike in gorske reševalce. IKAR je mednarodna zveza gor- skoreševalnih organizacij, ki združuje veliko večino organizacij in posameznikov, ki se v svetu ukvarja- jo z reševanjem v gorah in drugih težko dostopnih krajih. IKAR MEDCOM pa kot organ v IKAR zdru- žuje zdravnike, ki se ukvarjajo z gorskim reševa- njem in urgentno medicino. Vsako državo oziroma reševalno organizacijo zastopa en zdravnik. VELIKO ZANIMANJA ZA TEč AJ Zdravnikov inštruktorjev IKAR MEDCOM nas je bilo sedem – po eden iz Anglije, Nemčije, Italije, Avstrije, Norveške, Španije in Slovenije, vsi z boga- timi izkušnjami iz različnih vej urgentne medicine, gorskega reševanja in poučevanja. Izbrani smo bili med najbolj aktivnimi in izkušenimi člani IKAR MEDCOM. To je pomenilo veliko osebno odgo- vornost, pa tudi priznanje tako zame kot za mojo matično organizacijo GRZS, ki jo predstavljam v IKAR MEDCOM. V Nepalu je bilo za tečaj veliko zanimanja, še posebej seveda v medicinskih in reševalnih krogih. Prijav je bilo mnogo več, kot smo lahko sprejeli ude- ležencev. Iz logističnih in drugih razlogov Nepalci tečaja niso mogli organizirati v gorah, zato je poteka l na obrobju Kat ma nduja v špor tnem centru, ki se imenuje po Pasang Lamu, prvi Nepalki, ki se je povzpela na vrh Mount Everesta, vendar je žal med sestopom umrla. Slovesne otvoritve so se ude- ležili predstavniki več ministrstev, vodstvo in usta- novitelji HRA ter številni drugi. Poudarili so, da z veseljem pričakujejo, da bo prisotnost mednaro- dno priznanih strokovnjakov obogatila znanje in dala nov zagon ter možnost napredka tako udele- žencem tečaja in HRA kot organizaciji. Med za- nimivimi srečanji z nepalskimi ugledneži je bilo npr. tisto z gospodom Pokharelom, ustanoviteljem in prvim predsednikom HRA. Kljub letom je mož očitno odličnega spomina, saj se me je spomnil z naše odprave v južno steno Lotseja leta 1981, čeprav se kasneje nisva več videla. Seveda sva obudila tudi spomin na Aleša Kunaverja, ki nas je takrat vodil. Pred tečajem smo si inštruktorji, nekateri v spremstvu najdražjih, tako da je bilo še lepše, pri- voščili treking v gorovju Langtang – čudovito doži- vetje, utrjevanje prijateljskih vezi, spoznavanje do- mačinov in odkrivanje himalajskih lepot vključno z vzponi na dva pet- in dva skoraj pettisočaka ter seveda obisk svetih jezer Gosainkund. Tečaj je bil intenziven in naporen tako za preda- vatelje kot za 34 tečajnikov, med katerimi je bilo osem zdravnikov. Nepalski organizatorji so se izkazali kot mojstri improvizacije, kar nas je zahodnjake, vajene vnaprejšnjega načrtovanja, preverjanja in potrdi- tve, nekajkrat spravilo v negotovost, a na koncu se je vedno vse lepo izteklo. T udi predznanje in izkušnje tečajnikov so bili zelo različni, od zdravnikov z nekaj izkušnjami iz urgentne medicine do laikov skoraj brez medicinskega znanja in od Šerp, ki so že priple- zali na več osemtisočakov vključno z Everestom, do nekaj takih, ki niso imeli čisto nobenih alpinističnih in hribovskih izkušenj. Posebna popestritev zasedbe so bila tri simpatična dekleta dvajsetih let, ki so se lani v okviru nepalske ženske odprave povzpele na Udeleženci tečaja v plezalnem vrtcu Balaju nad Katmandujem 26 JULIJ 2009 vrh Everesta. Bile so med najbolj zagnanimi in uspe- šnimi udeleženci tečaja. Na predava nji h in pra ktični h vaja h smo v sedmi h dneh od jutra do večera obdelovali številne teoretič- ne in praktične teme po mednarodnih smernicah od poškodb in bolezni do oživljanja. Poudarek je bil na specifiki gorskoreševalnega dela – obravnavi višin- ske bolezni, omrzlinah, reševalnih tehnikah, sodobni opremi, diagnostiki in zdravljenju nujnih stanj v neu- godnih gorskih okoliščinah itd. Seveda smo obdela- li tudi etiko gorništva in gorskega reševanja, preven- tivo in druge teme. Prikazali smo veliko primerov iz svoje bogate prakse. Bil sem nosilec naslednjih tem: Osnove gorskega reševanja s helikopterjem, Praktične vaje s helikopterjem, Etika pri gorskem reševanju, Možnosti in težave pri medicinski oskrbi na kraju nesreče v gorah, Reševanje v visokogorju, Zdravljenje akutnih stanj v visokogorju, Višinska bolezen (fizio- logija, etiologija, preventiva, terapija …), Obravnava primerov reševanj v visokogorju, Obravnava nesreč zmajarjev in jadralnih padalcev. TEč AJ USPEL, ODLIč NO SPREJET IN MEDIJSKO ODMEVEN Praktični del tečaja je potekal deloma v plezal- nem vrtcu Balaju v bližini Katmanduja, deloma pa kar na umetni plezalni steni in v drugih pro- storih centra Pasang Lamu. Z velikim strahom, pa še z večjo motivacijo so se zlasti tisti tečajniki, ki niso še nikoli plezali ali se spuščali po vrvi, lotevali osnovnih alpinističnih veščin, seveda pod budnimi očmi inštruktorjev. Zanimivo in zabavno je bilo na primer opazovati in nadzirati sto in več treso- čih se kilogramov zdravnika, ki je prvič v življenju visel na vrvi nad globino. A proti koncu spuščanja se je zakrčenost umikala vse širšemu nasmehu in olajšanju, ko pa je dosegel trdna tla, so mu oči kar žarele. Veliko je še bilo podobnih drobnih zmag in uspehov, ki so podžigali entuziazem tečajnikov, pa tudi inštruktorjev. Prijetno nas je presenetila velika motiviranost, pa tudi prijaznost, odprtost in spro- ščenost tečajnikov. Praktični del osnov reševalnega dela s helikop- terji smo opravili na skrbno zastraženem helikopter- skem delu letališča Tribhuvan v Katmanduju. Z av- strijskim kolegom sva jim predstavila helikopterje, njihove nevarnosti in možnosti, vstopanje in izstopa- nje, postopke v izrednih primerih, načine komunika- cije s posadko in drugo. Obilo smeha je povzročilo čisto resno vprašanje enega od tečajnikov, ali so po tej kratki seznanitvi usposobljeni za gorsko reševanje s helikopterjem. Predstavili smo jim tudi delovanje naših matičnih reševalnih služb s številnimi primeri iz prakse. Posebej jih je navdušilo helikoptersko re- ševanje v Evropi, pa seveda tudi himalajske izkušnje nekaterih inštruktorjev. Na koncu tečaja je bil pisni izpit, ki so ga pričakovali s strahom, zaključili pa z ve- seljem ob dejstvu, da ga je večina dobro opravila. Do učinkovitega helikopterskega reševanja v najvišjih gorah je še dolga pot. 27 S pomočjo predvsem italijanskih in avstrijskih sponzorjev smo v Nepal prinesli precej medicinske in reševalne opreme, ki nam je služila za praktično delo na tečaju, na koncu pa smo jo podarili HRA, česar so bili zelo veseli. Zaradi skromnih finančnih možnosti Nepalcev smo večino stroškov potova- nja in bivanja v Nepalu krili inštruktorji sami. Bilo nam je v čast in veselje, da smo lahko svoje znanje in izkušnje posredovali v deželi, ki ima najvišje in najzahtevnejše gore na Zemlji, kjer se dogaja vedno več nesreč in drugih nujnih stanj, hkrati pa je učin- kovita, organizirana pomoč tudi zaradi skromnih materialnih možnosti še v povojih. Tečaj je bil odlično sprejet in medijsko odmeven, po splošnem mnenju je izredno uspel. Poleg posre- dovanja doktrin IKAR in drugega znanja ter iz- kušenj s področja gorskega reševanja in urgen- tne medicine smo navezali veliko koristnih stikov in prijateljstev. Obstajajo lepe možnosti nadaljnje- ga sodelovanja s HRA in vredno je poskusiti, da bi GRZS, morda skupaj s PZS, začela sodelovati z Nepalom po vzoru slovenskega alpinizma, ki je s šolo Aleša Kunaverja v Manangu postavil temelje gorniškega izobraževanja domačinov. m