Albert Širok: Kratek pogovor z avtorjem slikanice Včasih pa je le dobro, da ima vlak zamudo! Sešla sva se z Radovanom Klopčičem po golem naključju na postaji v Marifooru v času, ko bi moral vlak že oditi. Ljudje so se trli na peronu in nestrpno čakali, a vlaka le ni bilo. Izrabil sem priliko in stavil avtorju slikanice nekaj vprašanj. — »Dedka Miho« ste prejeli? — — Prejel, hvala! Slikanice sem prav vesel. N.ic manj seveda žena in moja dva otroka. — — O slikanici so se prav laskavo izrazili nekateri naši slikarji. Ali bi mi lahko povedal kaj o svojih slikarskih študijih in študijih svoje gospe? — — O kakih posebnih slikarskih študijih vam o naju — žat — ne morem poročati. Najina izobrazba v tem pogledu ne presega študija učitelja na meščanski šoli. Ker je pa želja vsakega k napredku stremečega človeka, pogledati vsaj malo preko plota, ki si ga je nekoč postavil deloma sam. deloma drugi, sva se z ženo iz Ijubezni do slikarskega udejstvovanja od časa do časa poskušala izpopolnjevati se v olju, pastelu, akvarelu in grafični risbi. Omejevala sva se sprva pretežno na pokrajinske motive in tihožitja, v novejšem času pa so prilike nanesle, da sva se začela baviti tudi z ilustracijo. — — Kje ste sodelovali doslej? — — Kakor vidite sva oba samouka, ali bolje amaterja v slikarstvu in se kot taka nisva nameravala predstavljati javnosti. Prvotno sva slikala samo za dom in za ožji krog prijateljev in znancev, pa še to le priložnostno. Zgodilo pa se je, da sva tu pa tam dobila kako naročilo za ilustracije in sva delo rešila v splošno zadovoljstvo. Tako sva na pTimer sodelovala pri ilustriranju nove začetnice »Preljubo veselje, o kje si doma?«. ki je v tisku in mora vsak čas iziti. — — Kdo vam je dal pobudo za »Dedka Miho«? — — Da nisem čital razpisa natečaja Mladinske matice, bi slikanica danes še ne bila natisnjena. Otroci imajo zelo radi bogato ilustrirane knjige in tudi moja dva imata rada lepe barvaste slike. Ob vsaki priliki jih moram pregledovati z njima. Škoda le, da je med rvjimi več tujih kot domačih. Tudi otroka sta to že opazila. Naše so drobne, male. skromne knjižice, tuje pa velike, razkošne slikanice. Večkrat sem jima že moral razlagati, zakaj tujci morejo, mi pa ne moremo tiskati takih knjig za otroke. Otroka pa nista hotela razumeti zamotane zadeve in sta me prasila: »Očka, daj, naslikaj nama še ti eno tako veliko in lepo!« Oče pa se je nekaj časa umikal in izgovarjal, sčasoma pa se je vdal in ojunačil. Poskueil je z delom za njiju in — po zaslugi Mladinske matice — sedaj tudi za druge. — Zakaj ste izbrali vprav to snov? — — Snov za slikanico »Dedek Miha« je vzeta iz življenja, ki sva ga z ženo ponovno doživljala pri igranju z deco. Večina igrač za domačo uporabo se je izdelala v domači fabrikaciji. Delo sva si z ženo tako razdelila, da se ni nihče dolgočasil. Seveda je morala prevzeti žena posle, ki spadajo bolj V ženski krog, jaz pa bolj druge. Mnogokrat je bila zasedba tudi drugačna. Skupno smo potem preizkušali domače umetnine v zabavo in do bro voljo vse družine. Tako se nama je snov za slikanico nudila kar sama po sebi. Midva sva samo poskušala dejanju in podvigom mladostnega in podjetnega dedka dati razgibano, pestro in mikavno slikarsko realnost, da bi mogla služiti, kot podoba delavnega in dobrega človeka za vzgled našim mladim in starim. — — Kako ste zadovoljni z opremo knjige, s tiskom in z besedilom? — — Tisk slikanice je v splošnem prav dober. Pri podrobnejšem pregledovanju pa sem opazil, da vse reprodukcije niso uspele enako dobro. Dočim ®o nekatere res brezhibne, je pri drugih tisk rdeče barve, nekoliko premedel. Pod drofonogledom bi se opazdle še te in one male pomanjkljivosti. Nekatere gredo seveda tudi na moj račun in so poskdica mojih začetniških težav in brzine dela, ki mi jo je narekoval natečaj Mladinske matice. V splošnem pa sem s tiskom prav zadovoljen. Reči moram, da v domačih knjigah zlepa nisem videl tako dobrih barvnih reprodukcij. Tudi primerna oblika formata knjige in lep papir napravljata prav prijeten vtis. Uvidevam, da <se Mladinska matica res ni plašila velikih stroškov, da je izdala slikanico v opremi, ki je za naše prilike res pravo presenečenje in založbi v ponos. — Z besedilom Anice Černejeve sem več kot zadovoljen — odlično je! — — Kakšnl so pa vaši nadaljnji načrti? — -— Ker zastopa »Dedek Miha« le moško plat v igri z otroki, imava z ženo v delu tudi že žensko predstavnico, nekako sorodnico >vDedka Mihe« — »Teto Mici«. Slikanica je prav za prav že na pol gotova. Poleg tega imava v osnutkih nakazanih več načrtov. ki pa še nimajo določenih dokončnih naslovov. Dolgo imam tudi že v mislih neke vrste risanega metodičnega navodila za ilustrativno grafično upodabljanje v pouku na osnovni šoli. Pri delu pa me plaši slutnja, da so take vrste knjige za nas le predrage in se jih založniki branijo. — Ta hip je pridrčal vlak. V naglici sva se poslovila. In komaj sem se preril skozi gosto gnečo ljudi v vagon, je brzec že odbrzel proti beli Ljubljani.