Demcter: Po zmagi.                                       287
Varovanec Irtenjev je malone po letih došel svojega varuha Nehlju-dova in svojega pisatelja Tolstega. Tolstoj ni dovršil »Mladosti«, ker je še ni bil doživel do konca; iz istega vzroka se tudi ni lotil »Moške dobe«. Pozneje pa so ga zadržavali cesto novi pogoji življenja. Šele v najnovejšem času se je usedel in opisal dobo svojih ciljev, stremljenj in — odlomkov v svojem »Vstajenju«.
(Dalje prihodnjič.
Po   zmagi.
Mava tebi, kralj  naš Boris, živi nam še dolgo srečno, da premagaš vse sovrage, izvojuješ nove zmage tako slavne in velike, kakor ta je, hrabri kralj!«
To je radost in veselje
dnes v kraljevem, stolnem mestu!
Na prestolu  dragocenem in obdan od svetovalcev, starejšin in poglavarjev, tam stoluje Boris kralj. Bliska v roki se mu žezlo, bliska krona se na glavi. In z besedo ognjevito zbranim to-le   govori: »Ker smo slavno boj končali, vabim v goste vse vas danes. Po zaslugi vas obdarim in nagradim vas kraljevo!«
Noč objema trudno zemljo. Tam v kraljevi so palači vsa že okna razsvetljena, in v dvorani presijajni
zbrani gostje so visoki. Vsi v baržunu, mehki svili okrog polnih miz sedijo, in med njimi sam kralj Boris. Kaj zlata je na opravah, dragotin in lepotičja! In darove kralj poklanja gostom z roko radodarno, a v zabavo pevci zbrani brenkajo na harfe zvonke; vstajajo iz strun glasovi, zlivajo se v melodije, burne, šumne, radostne. Kar zakliče kralj začuden: »In moj prvi svetovalec pa ni došel na zabavo ? Ves večer ga pazno   iščem, a zasledil nisem ga.«
Stopi h kralju —kdo pač to je mož v obleki slabi, stari. Plašč zakrpan krije ledja, pada v cunjah mu raz rame, samosvestno se postavi: »Nisem zabil priti v goste.
v
Čudiš, se, da sem v palačo prišel takšen — ves razcapan ? Ciij me, kralj, a potlej sodi!
288                            Oton Zupančič: Po strani klobuk . . .
Starej šine, svetovalce, poglavarje svoje dvorne, vse v gostijo si povabil, vse obdaril si kraljevo, a pozabil si na one, ki borili so se zate, ki so zate žrtvovali kri, imetje in življenje — zabil si na narod svoj! Mi gostimo tu se rajski, godba svira melodije prevesele in poskočne, a drugačne melodije se glasijo tam v deželi: Jok otrok in žen se sliši, ki zgubili so očete, ki zgubili so rednike.
Razdejana je dežela,
razdejano vse je polje,
kdo naj kruha da sirotam i
V zlatem blesku in sijaju
si na one že pozabil,
ki so žezlo ti rešili,
z lovorom te okrasili.
Tu poglej me, kralj moj dragi,
siromašno glej opravo,
v meni glej svoj bedni narod!«
v
Zezlo zlato stiska roka, srce polni bol globoka, demant v kroni se žari, kralj povesi v tla oči.
Demeter.
"V
Po strani klobuk ...
i drugi imate ljubice,
vi drugi imate denar,
a jaz imam po strani klobuk,
pa kaj mi vse drugo mar!
v
Čepel je cigan božični čas ves gol, le z mrežo pokrit, a mimo hodili so ljudje, in vsak je bil v kožuh zavit.
Ta cigan je bil velik humorist, kot malo je takih pri nas. Skozi Ijuknico prst je potaknil ven in se stresnil: »Tu zunaj je mraz!«
Po strani klobuk, pokoncu glavo, krepko udarjaj ob tlak! — Tak bodi poet — a rože bolne naj vrag si zatakne za trak!
Oton Zupančič.