v krčmo uhajal, če ne bo še kaj hujšega počel, kake še nečedne lajdre — kaj vemof -— štimal.«
Dekle so polile solze.
»Otrok!« je zavpil tedaj gvardijan narejeno dobro, »jokati se ti ni treba. Če si kaj kriva, lej, saj lahko popraviš. Če si kriva in če ti je Janez kaj pri srcu.«
»Mi je pač,« je reklo dekJe s solznimi očmi.
»Ampak Judež je bil. Ali se bo spodobilo, da bo k oltarju vedel rožo Marijo? Jezike loške spremisli,«  je še dražil  redovnik.
»Mar so mi,« je rastlo dekle. »Da bo Janez le enkrat moj, ga bom že naučila, da ima pesti. Potem naj se  ga varuje Matija.«
»To je beseda, dekle!« je vzkliknil oče Agatangelus, a do tal zopet previdne je:
»Ali bi ne hotela malo potolažiti fanta, ki obupuje, pa sem ga prej nagnal za pokoro molit v cerkev? Za pokoro, lej, ker je klel, pa da bi za te molil, Marija! Ali naj ga pokličem?«
»Pa ga dajte, oče gvardijan.«-----------
Tako je uredil modri oče Agatangelus še zadnjo ne priliko, ki mu je izvirala iz slovesne procesije. V poročilu očetu provinci-jalu je ni zabeležil. »Te zadnje veselosti,« je menil, »ne privoščim nikomur drugemu. Naj mi bo v tolažbo v bridki smrtni uri. Spomnil se bom na to, pa se smejal. Očetje tovariši bodo rekli, da že tostran vidim nebeško veselje. Amen.«
Dva meseca pozneje je s slovesno mašo Janeza in Marijo poročil.                      (Dalje.)
SLAVOSPEV MESTU.
TONE SELIŠKAR.
Pišem pesem izgnanec, v samoti trpkih planjav,
govorim tebi,  rodni  brat,  iz temnice plahih  gozdov,
pišem pismo kakor izgubljeni sin v sluteno smer,
pišem ti slavospev in hrepenenje ko ljubljenki  svojega srca.
Iztegnjen v visočino,  na stolpu svojih misli stoječ
te gledam v blesku žarometnih spominov vseh dolgih let,
in tako je težko mi, da bi grizel v črto, ki med nama leži,
da bi krilil z rokami ko pogubljenec v davečih valovih voda.
Obzidane  ceste — ko  žarka prema skozi tisočero  življenj, liubke ulice in senčni prehodi v mračnih obokih  zidov, hiše v dolgih vrstah v eno samo nerazdružno telo in stolpi, kopajoči se v oblakih, segajoči skozi zastore teme!
Razmaknjeni trgi, oboroženi z bleskom in strahom belih palač, temni koti, obgrajeni z gnilimi pročelji beznic, skrivnostna predmestja z vročo pesmijo lesa in nakoval, rdeče tovarne in množice v divjih izbruhih strasti!
Mesto, morje,  goreča noč v meni sredi  ravnin,
ki me žro, mrtvičijo, polnijo z grozo svojih prstenih lic,
da bi se trgal, hitel, plul v tvoj široki objem
v hram tvojih svetlih — resnico zakrivajočih zagrinjal.
Ti ne veš, kako je strašna resnica vseh živih resnic, razgaljena po njivah,  po ogromni ploskvi rodovitnih   step, po zemlji, ki jo čutim v sebi, kakor da sva dva spojena  v  okov, v misel  in   podedovano  rojstvo  gorja.
Slavospev tebi!  Tu  je  solnce in  grivasta  pesem  vetrov in trpljenje in smrt! (V tebi jo skriva ogenj tisočvoltnih plamen!) In  smrt...  V  razkošnem  blagostanju  odpirajočih   se  grud umirajo  gladne žanjice  v  grozi  nepojmljivih pravic.

198