Štev. 11.                V Iijabljani, 1. listopada 1906.                 Leto VII.
V noči  Vernih  duš.
!Ko Vernih duš tiha priplava k nam noč, oblački se z neba spustijo, na rožnih oblačkih pa duše sede, in v dom zapuščeni hitijo.
Kjer mrtva je žalost počivala prej, zdaj radosti polno je, sreče; glej, tukaj in tamkaj . . . po domu povsod nam dušica draga šepeče.
Nocoj so nam sanje prelepe zares, saj z dušico k nam so prispele, na rožicah božjih tam sredi neba v srebrnih so čašah vzcvetele. —
>              Pa Mimica, sestrica naša, odšla
v nebesa je v mrzli jeseni,
a letos gotovo z oblačkom prišla ¦               na domek bo naš zapuščeni.
Oj, punčka otožna že čaka na njo, gradiči že čakajo beli — i             da pride le skoro nam tiha že noč,
.'L             pa bomo spet srčno veseli.
In s sestrico bomo prečuli vso noč in sladko se bomo smejali, a v jutru na rožnem oblačku mi vsi v nebesa se bomo peljali.
Josip  Vandot
II