Oton Župančič:
Konec igre.

>ah!" — „»Dobro.«" — „Sah!" — „„E vraga!"" — „Sah in mat! Kraljestvo tvoje pred menoj je v prahu."
—  „„Kako le to? Poglej no še enkrat: Tvoj kralj je vendar že izdavna v šahu,
pa nisva vedela ne jaz ne ti
in sva igrala dalje igro krivo . . .""
—  „No, pa nazaj poteze." — „„To nič ni.""
—  „Pravilno je." — „„A ni več zanimivo.""
.---------->*<.----------
Vojeslav Mole:
Lotto voce.
a, bela vsa poljana,        Vame zre in vse cvetejo
v peči ogenj prasketa,            rože v tajnostnih dlaneh.
v srcu pesem razigrana          Daleč, daleč misli grejo . .
v zvokih divnih trepeta.         V srcu sanje, sreča, smeh.
Bele dlani, drobne dlani        Ti pri meni, Ela, Ela?
rože v tihi mrak neso,           Divno srce trepeta . . .
izza njih za pajčolani             Zunaj sanja zima bela,
sinje vame zre oko.               v peči ogenj prasketa.
E. Verhaeren:
%
Drevesa.
(Iz cikla: Les Soirs.)
^adar ožgana polja v purpurju plamtijo pod smrtnobledimi večeri poznih dni, križpotje sivo, monotono tone sred ravni, drevesa-romarji v neskončno dalj hitijo.
»Ljubljanski Zvon" 2. XXXI. 1911.
58                               Rad. Petruška-Peterlin: Čudna nevesta.
In romarji gredo, — neso melanholijo —, zamišljeno, pobožno na večerno pot, ogromni, tihi romarji in vsepovsod na tla z otožnim plačem listi jim šumijo.
In romarji hitijo v dalje razgorele vsak dan, v dveh vrstah, ah, pač koliko že let? vsak dan ... tja kliče jih despotičen magnet, obzorje nepremostno, glorije uvele.
Blesteča je svetloba plašče jim ovila, obseva solnca jih gasnočega smehljaj, in zde zaviti v zlatih se oblek sijaj, idoč po cesti, polni praha in kadila.
In romarjem vrhovi stari vsi šumijo; zamišljeni kraj svoje večne zro poti mistična znamenja in tajnostne vasi, ki klanjajo v molitvi se in v mrak klečijo.
(Preložil Vojeslav Mole.)
----------------->—^-----------------
Rad. Peterlin-Petruška:
¦v
Čudna nevesta.
Vsaka deva svatov čaka, Čaka, da k nji ženin pride, ena sama prikoraka, nima rad, kdor ž njo se snide.
Mrzli so poljubi njeni, trdo, grenko mu postelje, kadar v mesec ga medeni ženitvanjsko pot odpelje.
A ta mesec dolgo traja, dni nikdo mu ne prešteje, in kdor s tako ženko ^raja," njega ples več ne ogreje.