Ne obupafmo! A. Kosi. šolski ravnatelj in posestnik v Središču. ,,Kmet se h_do to_i, nem're biti v koži." Tako se glasi začetek neke preproste narodne pesrai, ki opeva kmeta in njegove težave. Ta pesem gctfovo ni zložena v vojskini dobi, ker je nadaljevanje bolj šaljive vsebine in se dotičnemu ljudskemu pesniku prav nič ne pozna, da bi mu prišla tožba od srca. Ko bi dotični pesnik živel danes, vzel bi celo stvar gotovo bolj resno in 8e bi bil pravičen in nepristransk, bi rekel, da se ne toži samo kraet hudo, marveč tudi gospod, sploh vsakdo. Res3 hudih časov smo učakali — svetovne vojske. Povsod težave, povsod bridkosti, samo gorje •a vseh koncih in krajih. Zlasti vprašanje: ,,Kaj bomo jedli, kako se preživeli?" dela vsem slojem naše domoviiie veliko skrbi. Poprej, v mirnih časih, so se le delavski krogi v velikih industrijalnih mestih bayiE s tem vprašanjem, a dandanes je začel o tem resno razmišljati tudi oni stan, ki nas redl, ki nam prideluje naš vsakdanjl kruh, namreč — kmetski stan. Da bi moral kmet — v mislih imam delavnega, marljivega kmeta — stradati kedaj kruha, kdo bi si bil to kedaj mislil, A vendar je prišlo tako! ,,Saj bi se nam še ne godilo preslabo, ko bi se nam pri rekviriranju pustil vsaj najpotrebnejši živež za nas rn za živino našo", tako se pritožujejo kmetje vsepovprek. So li te tožbe upravičene? Gotovo da sol Zakaj bridko je kmetu, po primeroma nizki ceni oddati svoj pridelek, a ne dobiti niti za drag denar zanj nadomestila. Poznam posestnike, ki so iz Ogrske za 20 do 24 K naročili meteraki cent slame, dočim so jo morali doma po 8 K oddajati. Toda to so žrtve, ki jih zahteva svetovni ogenj, nesrečna vojska, Žrtvovati se moramo vsi: stari in mladi, veliki in majhni, kmetje in gospoda, reveži in bogatini, eni bolj, drugi manj, kakor je to že na svetu porazvrSČeno, da nismo in ne bomo nikoli vsi enaki, Da se eni, zlasti takozvani ,,vojni liferantje", na stroš- ke drugih, zlasti kmetskih slojev, čezmerno bogatijo. tudi to ,ie resaica, a to je znamenje vojnega časa, ker je znano in zgodovinsko dokazano, da privede take pojave vsaka dolgofrajna vojska seboj. Ce se kdo ob misli na to dejstvo razburja in govori o krivici, ta naj pomisli, da znanega in resničnega narodnega pregovora ,,Krivica se za mizo smeje, pravica pa za vrati jofte" svetovna vojska ni spravila s sveta. pafi pa mu je pomogla še do nekoliko večje veljave. Bridko, rekel bi obupno, je življenje kmetovo v sedanji dobi in ni se čuditi, ako mu vse te žalostne izkušnje, ki se množijo vsak dan v njegovi notr^njosti, jemljejo veselje do dela in do življenja sploh. Hvala Bogu, da se najde tudi med kmetskimi prebivalci mnogo takib ljudi, ki kljub vsem vojnim trdotam in grozotani, kljub vsemu pomanjkanju vendarle krepko vstrajajo, tolažeč se z dejstvom, da tu di naši voiaki kot branitelji naše domovine mnogo in še več trpe kakor mi v zaledju, da ranjenci bridko vzdihujejo po bolnišnicah in 6e jih kmet zapusti, to je, 6e kmet zemljo zapusti, Ja nam zmanjka živeža. tedaj je prikipela nesreča do vrhunca. Kaj drži našega kmeta, kaj ga krepi, da vstraja in da bode vstrajal? Ljubezen je to do onih, ki žrtvujejo za domovino živ^enje in kri, ljubezen je to do domaie grude, do zefliljice, ki nam rodi naš vsakdanji kruh, saj so resnične besede pesnikove, ki pravi: Dokler kmetiž tebe zemljica, bo ljubil, vstrajnosti pri delu nikdar ne bo zgubil. V neki vasi blizu Brež na KoroiT,kein živita — tako je bilo te dni čitaa po Casnik.h — zakonska .Matija in Karolina Grabušnik. Deset otrok imata: omoženo hfter in devet čvrstih sinov, ki pa so vsi v vojažki službi, tako da oskrbujeta sedaj 631etni očfc in 671etna mati z eno deklo sama prece] obširno posestvo. To je pač velika naloga za priletne, počitka potrebne starše! A kaj ju drži, da ne onemagata pod težkim bremenom dela in skrbi? Ali ne ljubezen do zemlje in do svojih otrok. ki jih upata skoraj dobiti domov ? Ne zapustimo torej našega polja, ne zapustimo zemljiee, ki nas redi, obdelujmo jo in negujmo marljivo in skrbno z navdušenostjo vnetega ratarja, mislimo na one naše rojake, ki so se tako krčevito oklepali svoje zemlje, da so jih še le ostre granate in šrapneli prepodili od pluga — mislimo na naše. begunce, ki bi radi obdelovali svoja polja, pa jih nimajo ter se morajo sedaj ubežni potikati po tujem. ,,Vse na svetu mine", ta resnioa nas naj tolaži, saj vemo, da bode tudi vojske nekoč konec. Kako že pravi pesnik Radinski (Jos. Freuenfeld)? Utihnil bode bojni grom, prisvetil žar nad mili dom in vdihnil novo mu življenje. Dehtel bo hrib in dol in gaj, dehtel bo rodu novi maj, pozabljeno bo vse trpljenje . . . 0 ne obupaj, narod moj!