Miroslav Zor: Poiitnlce Delu mora slediti počitek, dolgemu delu dolg počitek, napornemu delu temeljit odmor. Kdor greši proti temu osnovnemu pravilu higiene, ta kmalu občuti vso težo storjenega greha na sebi, na svojem zdravju. Telesnemu delu mora slediti telesni odmor, duševnemu delu duševni počitek. Nikjer to pravilo ni toliko na mestu, kakor pri našem stanu. Pri našem stanu ni tako, da bi se lahko v ponedeljek in torek počivalo po nenaravnem »počitku« v nedeljo, učitelj mora v ponedeljek res s svežimi močmi, z veseljem in z vso zforanostjo svojega duha na delo. Zato mora nedeljo prebiti res po pameti, res za počitek, za smotren, temeljit odmor. In kar velja za nedeljo po končanem tednu, to velja tudi za počitnice po končanem šolskem letu. Povprečno dva meseca trajajo naše počitnice. Porabiti jih ne moremo samo za počitek, dobršen del počitnic nam vzame priprava za prihodnje leto ter samoizobrazba. Vsake počitnice se vrše razni tečaji. Kdor jih poseča, dobro ve, da tistega časa ni mogoče šteti v počitek, kajti duševno delo je takrat najintenzivnejše. Kdor ne poseča počitniških tečajev, ta se pa mora sam potruditi, da gre z duhom časa, da ne zaostane. Naše dvomesečne počitnice torej niso samo za počitek. Treba jih je razdeliti na dve približno enaki polovici. Po mojem mnenju je treba prvo polovico posvetiti pripravi za novo šolsko leto. To je tudi popolnoma utemeljeno. Po končanem šolskem letu si nihče ne želi novega duševnega dela. Najbolj pravilno se mi torej zdi, da bi se vsi samoizobraževalni počitniški tečaji vršili šele v drugi polovici počitnic, prvi mesec pa bi se naj porabil izključno za temeljit odmor. Počitka je razne vrste, enemu sc dopade to, drugemu ono. Pri telesnem delu je treba telesnega odmora, pri duševnem delu pa duševnega in telesnega. Najvažnejši za nas je duševni počitek, ki mora biti čim bolj temeljit. Kako se kaže naša duševna utrujenost po končanem šolskem letu? Živčno smo razdraženi, ujezimo se za vsako malenkost, nervozni smo (vsc to je prav za prav eno in isto), ne ljubi se nam nič, posebno duševno delo nam ne prija, loteva se nas apatija in duševna potrtost, vse veselje nas mine, siti smo življenja. Vse to in še marsikaj so znaki duševne utrujenosti, vse to moramo odpraviti ob počitnicah. Proti vsemu temu poznam Ie eno res temeljito zdravilo: življenje v samoti, v primitivnih razmerah, v neposrednem stiku s pri' rodo, na kraju, kjer nam je na razpolago vedno svež zrak, sonce in voda. Z eno besedo: taborenje v naravi. Nikjer ne najdeš pravega počitka in osvežitve v toliki meri in v tako kratkem času, kakor ravno na taborenju. Tam najdeš mir, ki te privede zopet samega k sebi, ob vrnitvi k primitivnemu življenju najdeš edino ono živčno oprostitev, ki je prvi pogoj za *ozdravljenje. V neposrednem stiku s prirodo najdeš toliko novega, toliko zanimivega, toliko veličastnega, da te napolni novo veselje do življenja in do dela, da se ti povrne izgubljena energija in vera v samega sebe. Noč in dan na svežem zraku prinese telesu obilno mero kisika in zdrave krvi, lahen vetrič in toplo sonce ti ustrojita kožo, da porjavi in nabere rezervne sončne energije zoper vse prehlade preko leta, kopanje in plavanje ter razni primitivni sporti ti razgibljejo mišice, ti izoblikujejo telo in dušo, te napolnijo s kipečo energijo, katera nam tako prav pride med letom v šoli. Primitivna skrb za hrano in za streho ti vrneta zaupanje v samega sebe, zaupanje v lastno moč in veselje do dela. Navsezadnje, ko si zopet pridobiš izgubljeno duševno in telesno ravnovesje, pa začne tvoj duh snovati in sam od sebe delati. Takrat je čas, da ga zopet vprežeš, da mu daš pravo smer. In zopet bo ravno samota na taboru, samota sredi božje narave tista, kii bo oprostila tvoj duh vseh meja, vseh tesnih spon, ki ga obdajajo v navadnem živIjenju. In porodili se bodo veliki načrti, storila se bodo velika dela. Takrat se počitnice lahko končajo, takrat si zrel za novo delo, za uspešno delo. Seveda — tako taborenje zahteva gotove sposobnosti, gotovega znanja, gotov.ih izpol- njenih pogojev, če se hoče, da dobro izpade, da je koristno. Obvladati je treba tehniko taborenja, tehniko življenja v prirodi. Zato prihajam s sledečim predlogom: Ekskurzijski odsek naše organizacije je sprejel v svoj delokrog tudi taborenje. Gotovo se bodo v letošnjih počitnicah vršila razna taborenja, predhodno pa se mi zdi potreben nekakšen počitniški tečaj. Ta tečaj naj bi trajal 4 do 6 dni. Ne bi smel biti v kakšni sobi z golimi predavanji, vršiti bi se moral zunaj na taboru s praktičnimi vajami. Na tem tečaju bi dobili taboreči vsa potrebna teoretična in praktična navodila, kako se tabor organizira in vodi. Ta navodila bi ne upoštevala samo privatnih taborenj odraslih ali celih družin, upoštevala bi tudi prirejanje večjih mladinskih taborov bodisi šolskih, Podmladka rdečega križa, sokolskega naraščaja ali skavtov. Tehnika je pri vseh taborih slična in to bi vsakdo v kratki dobi pridobil. Premišljeval sem glede časa taborniškega tečaja. Za letos skoro ne bi bilo drugače možno, kakor takoj po Vidovem dnevu, po zaključku šole in sokolskega zleta. Od 2. do 6. ali 7. julija bi bil najprimernejši čas. Pozneje tudi ne, ker bi se takrat že lahko vršila prava počitniška taborenja. Pred koncem šolskega leta se lahko ustanove družbe, ki hočejo taboriti, prve dni julija bi organizatorji in vodje teh taborov posetili taborniški tečaj, po tečaju in izvršenih pripravah pa bi se že lahko vršila taborenja.-Seveda se bo treba že tudi pred tečajem pripravljati za tabor, toda to se bo že še uredilo. Za enkrat so potrebni le predlogi za tečaj in tabore in prijave taborečih. Premislite in potem se prijavite!