------246------
Podučne stvari.
Vse za vero, dom, cesarja.
To trojico je povdarjal preč. dr. Ulaga v govoru svojem, ki ga je imel v Mariboru 17. dan jjulija, ko se je  prvikrat  zbralo katoliško - konservativno društvo.
Ker govor ta razlaga marsikaj, kar je sicer znano našim bralcem, pa razlaga to tako, da utegne mikati vsacega bralca, marsikaj druzega manj znanega pa po-jasnuje takim, ki niso ravno učenjaki v političnih zadevah, zato podamo bralcem govor gosp. dr. Ulage, ki ga je po „Slov. Gosp." imel v gori omenjenem shodu, le da smo izpustili,   kar   meri bolj na krajne  (lokalne)
okoliščine.
Ko učeni gosp. govornik pove namen itega društva in pravi, da društvo v vsem, kar cerkev, državo in družino (familijo) zadeva, hoče konservativno pot hoditi, začne besedo „ko n ser vati vno>", ki je dandanes tako navadna, da se vsaki hip slišii ali bere, najprej razlagati in ves ostali govor glasil se jjetako-le:
„Kaj pa so konservativne zadeve, zai ktere se hoče naše društvo potezati? Beseda „konserv&tivno" je tuja latinska beseda; v slovenskem kakor tudli v nemškem jeziku prave besede za to^ni. Nje pomien se pa d& s to-le priliko pojasniti. — Če pošten oče svojega sina iz doma v više šole pošlje, mu blizo fca-le nauk za popotnico di: Sin! bodi pameten in poštten, kjerkoli boš. Pred vsem lepo Bogu služi, kako>r smo te doma učili; zakaj, kdor Boga služiti zanemarja, sam sebe in svojo pravo, večno srečo zanemari., Uči se pridno in vestno, da ne bom zastonj za telbe trosil. Varuj se, kot same kuge hudobnih tovarsij, ki človeku glavo zmešajo in mu srce pokaže.   Nikar ne zapravljaj
------247    ------
denarja, ki ga težko zmorem, ampak pogledaj trikrat groš, preden ga izdaš. In ko se bos kaj več naučil, kakor eden nas kmetov zn&, ne bodi zavolj tega ošaben, da bi mene ali mater ali sosede zaničeval, marveč ponižno se nosi, in spoštuj vse svoje žive dni, kar je sveto in spoštovanja vredno. In slednjič še eno! Jaz, tvoj oče, sem in ostanem zvest Slovenec, ker me je mati slovenska rodila, in mi je Bog dal slovensko govoriti; rado se pa zgodi, da ljudje, ki so se po visokih šolah potikali, potem svoje rojake zaničujejo, češ, da so priprosti pauri „bindiše bauern!" Te sramote mi ti, moj sin, nikar ne stori! Le uri si glavico, da te bo enkrat slovenska domovina vesela, ko boš kaj vrlega za-njo opravil! Ostani toraj vselej zvest katoliški kristijan, pošten slovensk korenjak, svojim sta-rišem pa hvaležen sin!" Vidite, tako govori moder oče; in kar svojemu sinu naroča, ima svojo korenino v živi veri, v ljubezni do slovenske domovine. In ako človek to spoštuje, kar uči sv. vera, in kar je človeku prirojeno, od Boga dano; ako v posvetnih rečeh svoje vesti ne prodd, ampak vse lepo uravnd, kakor Bog in prava pamet veleva, — ako človek tako dela, tedaj se mu pravi, da je konservativen, ker ohranja in varuje to, kar je sveto, pošteno in pravično.
Če tedaj tudi mi konservativno društvo snujemo, dajemo s tem na znanje, da hočemo v vseh rečeh, ki nas zadevajo, dati najpred Bogu, kar je božjega, potem cesarju, kar cesarju in carstvu gre, pa tudi slovenski svoji domovini, kar jej gre" in česar še morebiti krvavo potrebuje. Zatoraj smo si za ravnilo izbrali tehtno besedo: „Vse za vero, dom, cesarja!"
Pa me vpraša morebiti kdo: Kaj, ali se to ne godi že tako? Mar nam kdo brani, zvestim katoličanom, dobrim državljanom in Slovencem biti?
Da pravo pogodim, in me vsak lahko zastopi, si moramo to reč bolj na tanko pogledati.
Res je, da ti nihče ne brani, domd k službi božji hoditi, krščanske dolžnosti spolnovati; res je, da če svoje davke plačuješ, te gosposka pri miru pusti in med dobre državljane šteje; tudi ti nihče ne brani, da slovensko govoriš in morebiti še cel6 svoje ime po slovensko podpišeš. Če tedaj le na sebe in v svojo domačo hišo ali ves gledaš, kjer si domd, boš morebiti rekel: nam je vse prav, ko bi le s štibro nekaj bolj na nizko šlo. — Toda, ljubi moj rojak! ti si katoličan in tebi mora mar biti za to, kako se sv. katoliški cerkvi sploh, posebno v Avstriji godi; ti si Avstrijanec, in tebi mora tudi mar biti za to, kako da se vsej Avstriji godi; ti si Slovenec, in tebe mora skrbeti, ali se Slovencem sploh dobro in po pravici godi ali ne! — Kdor dalje ne gleda, kakor le po svoji vesi, ta je podoben pajku, čegar kraljestvo tudi dalje ne sega, kakor njegova pajčevina, ktero si je spredel.
Odprite, dragi rojaki, svoje oči in glejte, kako se nam godi!
Na dveh strančh se katoliški cerkvi posebno krivica pri nas godi. Krivica v nebo vpijoča je, da sme vsak rogovilež po časnikih udrihati po sv. katoliški cerkvi, po njenih posvečenih pastirjih, po njenih pravicah in napravah. Na hvalo našim slovenskim časnikarjem bodi rečeno, da v tej zadevi bolj pošteno ravnajo, ker nalašč ne žalijo sv. cerkve, laži in brezver-stva po svetu ne trosijo. Slava jim! Kako vse drugače pa dela mnogo nemških časnikarjev, ki že ne bodo zadosti zaničljivih imen imeli, ktera bi duhovnikom dali, da bi jih le pred svetom zasramovali in jim zaupanje pri katoliških kristijanih podkopali. In take liste plačuje in bere tudi mnogo Slovencev, kat. Slovencev. Ali je to prav. (Klici: ni prav ne!) Če je to prav, potem je
tudi prav, pomagati lažnjivemu obrekovalcu, da prav debelo laže in očitno obrekuje. Če pa to ni prav, potem je gotovo greh in sramota katoliškemu kristijanu, z denarji podpirati in brati liste, ki so polni žolča m krivice proti katoliški cerkvi. (Klici: res je to!) Kaj je tedaj storiti? — Združiti se morajo poštenjaki in si zvesto obljubiti, da nobeden več hudobnega časnika ne plačuje in v roke ne vzame.
Druga krivica, ki se cerkvi godi, je: da razne poduka v krščanskem nauku nima nič več pri šolah govoriti. Ker je to silno rahla reč, prosim Vas, da me prav na tanko poslušate. Ljudje, ki vse površno sodijo, cerkvi oponašajo, da hoče nad šolo in učitelji gospodovati. — No, brez gosposke nihče na svetu ni, in učitelji so se menda v kratkem času svoje nove svobode prepričali, da je pokorščina vselej jarem, in sicer toliko teži , kolikor več jih je, ki zapovedujejo. — Gospodovati šoli cerkev neče; z druge strani pa tudi trpeti ne more, da bi verniki, njeni otroci nad njo gospodovali, njo spodrivali. Gospodovati in cerkev strahovati se pa pravi, ako &e učitelji izrejajo in postavljajo, cerkev pa ne sme besedi©© vmes govoriti; gospodovati se pravi, ako se cerkvi brani gledati in skrbeti, kako da se učitelj vede, v kakem duhu da mladež izreja.
Prijatelji dragi! v vsakem stanu je poštenih im pravičnih, je pa tudi malopridnih in hudobnih ljudi, Zatoraj imajo uradniki svojih nadzornikov iz uradniškega stanu, in vlada ne dopušča, da bi vojaška gosposka nad uradniki cula; vojaki imajo svojo vojaško gosposko, in vlada ne dopušča, da bi uradniki vojakom gospodje bili. — In učitelji in šola? ka-košno gosposko morajo imeti? Gotovo mi nijeden pameten človek ugovarjal ne bo, ako rečem: najboljša in najprimerniša gosposka za naše katoliške šole bo to, ako se izbere iz vseh stanov, kteri se s podukom m otroško izrejo pečajo, in to je gotovo v prvi vrsti d u~ hovski stan in častivreden učiteljski stan sam* Oba se trudita z odrejo mladine, oba poznata in čutita najbolj njene potrebe; oba pa tudi drug druzega potrebujeta, da se mladež v pravem, to je, kristijanskem duhu izredi. Cerkev se veseli in želi, da se mladina v šoli na vsako stran dobro izuri; al brez strahu božjega, brez pravega kristijanskega duha v srcu je ravno izurjena mladina v kratkih letih krvav bič starišem, srenjam in deželi, ki mora zraven novih šolskih poslopij tudi za primerno število ječ skrbeti, da mlade hudobneže kroti.
Živa potreba je toraj, da se nove šolske postave, se ve da po postavnem potu prenaredč tako, da se tudi cerkvi, ki ima od Boga povelje in oblast učiti in svet k pravičnosti napeljevati, dostojno mesto odloči, da bode šola tudi njeni skrbi izročena , in da se bo tudi cerkvena oblast poprašala, ali je ta in oni za učitelja ali ne? Šolam pri nas je treba narodnih, poštenih, pravičnih in krščanskih učiteljev. Gorjč starišem in občinam, ako se v naše šole pritepe duh neverstva in dušne vnemarnosti! In kdo bo to zabranil, ako cerkev molčati mora, naj si je tudi učitelj liberaluh pa novem kopitu? Človek je človek, in s tem, da okrajni šolski svet ali pa deželno poglavarstvo komu učiteljsko službo d&, še nima srenja poroštva, da je učitelj dober, vseskozi zanesljiv mož, kteremu se more mladež % dobro vestjo izročiti. — Pred enim mesecem je tukaj slovensk volilec milo tožil čez nespametnega učitelja f ki je otrokom kvasil, da je neumno pred križem se odkrivati, ker je to les, a ne Bog! — Glejte ga libe-raluha po novem kopitu! — Kar dela ta, to more drugod še kdo drugi. In če so cerkvi roke zvezane, kaj bo iz takih šol?
-----    248    -----
Mislim tedaj, da se tudi od te strani ne le cerkvi, ampak še bolj katoliškim starišem krivica godi. Zopet ta krivica pa Vas, dragi rojaki, glasno kliče, da se pridružite našemu društvu. O vseh teh in enakih rečeh se bomo pogovarjali, bomo pomočkov iskali, in če Bog da, jih tudi našli. Le če nas je prav veliko enih misli, se bo naš glas zaslišal, in utegne s časom bolje biti. Kič ne pomaga doma zdihovati in tožiti nad slabim časom; mi moramo na noge stopiti in pripraviti si boljših časov!
Sem Vam dozdaj razločil, da se Bogu in cerkvi ne da, kar njemu gre, naj še ob kratkem povem, da ae tudi cesarstvu in naši slovenski domovini ne d d, kar jej gre. — Imeli smo nedavno zopet volitev, ker so s vitli cesar z državnim zborom vred tudi vse deželne zbore razun češkega razpustili. V desetih letih se je zdaj že drugokrat zgodilo, da so svetli cesar morali državni zbor razpustiti; s tem so pa očitno pred svetom spoznali, da stvar ne gre prav. (Živi glasovi: Ne gre ne!) Kje pa fali? Kako naj bi pa šlo? Ali veste Vi, slovenski rojaki iz kmetov to? In če ne veste tega, kako Vam je potem mogoče prav voliti? Kdor ne ve, za kaj da pri volitvah gre, njemu se lahko zgodi, kakor naš slovenski prigovor pravi: „kdor dolgo izbira, si slabo izbere!"
Če Vam toraj ob kratkem povem, kako da stvar stoji, storim to-le, da se prepričate, kako silno potreba da je dan danes tudi kmetu poduka v politiskih rečeh, da ne gre* brez glave k v o lit v i, ter se ne da vsakemu kričaču preslepiti.
Pred desetimi leti so dali naš svetli cesar ustavo, to je, izrekli so v posebnem pismu do vseh dežel in avstrijskih narodov, da ne bodo za naprej cesar sami s svojimi ministri postav dajali in z državnim premoženjem gospodarili, ampak da hočejo v teh rečeh poslance iz vseh dežel zaslišati, in potem, kar bo prav, sklepati. To je ustava — kakor se vidi prav velika dobrota za posamesne dežele in vse cesarstvo. „Kako pa to — boste rekli — da so svetli cesar razpustili že v drugič državni zbor na Dunaji; saj so bili tam naši in poslanci druzih dežel. Se ve da so bili, pa ne vsi. Bili niso nikoli ne Magjari, ne Hrvatje, večidel tudi ne Čehi pemskega kraljestva. Zakaj pa ti niso šli na Dunaj v državni zbor? Zato ne, ker imajo in se sklicujejo na svoje posebne deželske pravice, ki so jim od nekdaj potrjene, in te pravice dajejo njih deželnim zborom posebne oblasti, kterih se Jfcfagjari in Hrvatje niso odpovedati hoteli, in se jih Čehi odpovedati nočejo. Iz tega že vidite, da se ustava v Avstriji drugače izpeljati ne dd, kakor po lepem dogovoru z vsemi deželami. Po teh dogovorih še le se določi, koliko oblasti se mora odstopiti državnemu zboru na Dunaji, in koliko jih mora ostati domačemu deželnemu zboru, daje dobro za celo deželo. In ker se dozdaj s temi deželami ni dogovorilo, zato stvar ne gre* naprej. Magjarom ali ogerski kronovini so sicer pravice se povrnile, da-si tudi imata Hrvat in Magjar še marsikaj med seboj poravnati, predno si bota dobra. Pa s Čehi na Pemskem in Moravskem se še vlada pogodila ni; dokler pa se ne pogodi, tudi Čehov^ na Dunaj ne bo. Poljaki, Slovenci in Tirolci so sicer pošiljali poslance v državni zbor, pa vsi ti so le šli na Dunaj, da se pošteno pogodijo in vsak sebi toliko pravic pridobijo, da jim je mogoče, kolikor se dd, srečno živeti in domovini za blagor skrbeti. Ko so tedaj Poljaki, Slovenci in Tirolci letos do živega se prepričali, da jim Nemci, ki imajo brez Cehov prav dober kup večino v državnem zboru, zaželenih pravic nočejo dati, so državnemu zboru hrbet obrnili in domu šli, in cesar so videli, da tako ne gre,
in so še Nemce domii poslali. Moralo je tudi odstopiti vse ministerstvo, ki je stvar tako napeljalo, in svetli cesar so izvolili nove ministre in prvaku med njimi rekli pomenljive besede: Storite mir med vsemi narodi, da bodo zadovoljni! — Kdor je tedaj na strani cesarjevi in vseh pravičnih Avstrijanov, njemu je moralo pri volitvah za to mar biti,'da se izvolijo taki možje, ki hočejo spravo, mir z deželami in narodi. Avstrija bo le srečna in mogočna, ako bodo vsi narodi, in tudi mi Slovenci, enake pravice imeli. Dokler pa to ni, dokler imajo eni vse, drugi premalo, dokler je med narodi prepir, razdražba in nezadovoljnost, ne bo sreče, ker tudi žegna božjega ni! Kdor tedaj sreče vsej Avstriji, blagra svoji slovenski domovini želi, ta se nam bo pridružil, da bomo zamogli lepo zložno de* lati. „Vse za vero, dom, cesarja!" (Glasni „živio- in pravo-klici.")