ROMUL IN REM.                                                                                                  DAVORIN bizjak.
IVAN CANKAR:
ZDENKO PETERSILKA.
<^^gjO^, noči  se je  dovršila  tragedija f==Jp-li!^ v naši u'ici3 kakor se vrše ne-^V^^^w  prestano, brez glasii in brez ,^^^J&> spomina. Prebledeval bi človek, če bi se pred njegovimi očmi nastežaj  odprlo to sivo,   brezkončno zidovje.   Nikjer drugod ne more  biti  tako globoko in silno hrepenenje v daljavo, preko obzorja, nikjer drugod tako velik strah pred sedanjostjo in tako otroški up v prihodnjost. Zato pač me je bil prhnil vihar v ta temni kraj . . .
Zgodilo pa se je,  kakor bom  po vrsti povedal.
„DOM IN SVET" 1906. ŠT. 10.
V zgodnjem času svojega pregnanstva sem slonel nekoč ob oknu in tedaj se je prikazala na ulici črna procesija; bližala se je počasi, s truščem, krikom in smehom. Sami otroci so bili; umazani, kričavi, golo-glavi paglavci, kuštrava, bosa dekleta; sredi kričeče, plešoče procesije pa se je zibal čuden par. Moški je bil zelo dolg in strahovito suh, od daleč je oznanjeval jetiko in pijanost; na glavi je imel obnošen cilinder, nosil ga je postrani, visoko nad čelom; oblečen je bil v črno suknjo s škrici; preohlapna in prekratka mu je bila, na hrbtu so se vile gube, iz rokavov pa so daleč molele gole, tenke, poraščene roke; tudi ozke, svetle hlače so bile prekratke zanj in
37