1£D. TEMA (üasnik S.E.D. 39/3.4 1999. stran 14 AVTOBIOGRAfSKA MilODA - pogovor o njeni uporabnosti v različnih znanstvenih disciplinah in tematskih sklopih Okrogla miza v okviru historičnega seminarja ZKC SAZU, 10. 5. 1999 Organizatorka: dr. Breda Čebulj Sajko, Inštitut za slovensko ¡zseljenstvo ZRC SAZU Historični seminar {vodja; mag. Metoda Kokole) deluje na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) že vrsto let. V njegovem okviru se srečujejo tuji in domači predavatelji z različnih raziskovalnih področij, ki predavajo zbranemu občinstvu o svojem raziskovalnem delu, različnih pogledih na tematiko ipd. Ker smo od vodje seminarja dobili na Inštitutu za slovensko izseljenstvo pobudo za sodelovanje, se je med nami rodila ideja o izvedbi okrogle mize s temo avtobiografska metoda. Tako smo v najlepšem spomladanskem mesecu organizirali pogovor o pri nas, lahko hi rekli, do sedaj teoretično slabo obravnavani omenjeni metodi dela. ki jo etnologi, pa tudi drugi raziskovalci, zavedno ali nezavedno pogosto uporabljamo pri svojem terenskem delu. Zaradi zanimivosti tematike, ki je izredno povezana z raziskovanjem izseljenslva, smo se odločili, da posnamemo in Iran sk ribi ramo celoten polek okrogle mize ter ga objavimo v tej številki Glasnika. Tako vam z veseljem neposredno predstavljamo mnenja, poglede in razmišljanja naših kolegov in drugih sogovornikov ter upamo, da smo s tem vsaj korak bližje k odgovoru na vprašanje, kaj sploh je avtobiografska metoda. B. CEBULJ SAJKO: Za iztočnico današnjega pogovora sem si izbrala nekaj misli, ki jih nameravam prebrati iz (pred nedavnim izšle) knjige Etnologija in izsetjensivn, v kateri je avtobiografski metodi namenjeno obširnejše poglavje. V njem obravnavam domače in tuje avtorje, ki so o tej metodi razmišljali ne le kot o načinu zbiranja gradiva, temveč tudi globlje, bolj analitično - predvsem z vidika povednosti in uporabnosti avtobiografij v različnih raziskavah. Preden se lotim branja omenjenih misli, naj i«. 4'¡¡c s (, 7- s. 1 omenim, da mi je pri predstavitvi teh avtorjev izredno koristil zbornik Life History as Cultural Construction/Performance. Izšel je leta 1987 v Budimpešti v uredništvu T ho m asa Hoferja in Petra Niedermullerja. Spoznanja, do katerih so prišli uporabniki avtobiografske metode, so bila sorodna mojim, iz raziskave o življenju avstralskih Slovencev. Zanimivo pa je. da so imeli tudi pisci prispevkov v zborniku Vrednotenje življenjskih pričevanj (1997) v uredništvu Marije Ma karov ¡č in Mojce Ramšak podobne poglede na avtobiografsko metodo. V pojasnilo besedila, ki ga nameravam prebrali in ki se, kol boslc videii, nanaša na lastne izkušnje pri analiziranju avtobiografskih zgodb omenjenih izseljencev, naj omenim, da doma med zbiranjem podatkov o njihovem življenju v Avstraliji o avtobiografski metodi še nisem razmišljala. Problematike sem se lotila po tedaj (in še danes) ustaljeni poti: prebiranje literature, virov, ki pa so bili ob koncu sedemdesetih in v začetku osemdesetih let pri nas zelo skromni ter deloma tudi nedosegljivi: Avstralija je bila za nas v tistem času zelo oddaljena dežela, kar je potegnilo za seboj tudi naše vedenje o njej, še posebej pa znanje o tamkajšnji slovenski emigraciji. Priprave na {¿(t& Hitu fiittii ■'Mi* ■ ¿tl\ya Hi'j t Mt JO, -/ ^tAiiu .t'f tt -/'- ! JlAi/ f>c?c I Y fc^ai ¿A-CS f Cil ^ i--i-i j ,u 'M /i. fl^lt/cii . .¿Ž> (A i ilOCIt WÄi .. V 5it,a ■> 4 .V ^ ' J i* -ira/c^d K /tj ■j t i-Czoe/ /iT \ Glasnik S.E.D. 39/3.4 1999, stran 63 TEMA S.E.D. teren so potekale po Vpraialnicah etnološke topografije slovenskega etničnega ozemlja, ki so mi služile za nekakšno ogrodje vsebine vnaprej zamišljenih intervjujev in anket. Toda ko sem dejansko prišla v slik z izseljenci v Avstraliji, se je izkazalo, da odgovori na pripravljen vprašalnik niso izražali dejanske problematike njihovega življenja, tj. procesa oblikovanja in manifestiranja njihove etnične identitete v tujem okolju. Zato sem se odločila, da sogovornikom prepustim mikrofon in s tem možnost, da o svojem Življenju spregovorijo spontano in s tistimi poudarki, ki so se zdeli pomembni njim. Tako so začele nastajati življenjske zgodbe posameznikov, kijih lahko preberete v knjigi Med srečo in svobodo, Avstralski Slovenci o sebi (1992). In kakšne so bile izkušnje pri kasnejši analizi avtobiografij izseljencev v povezavi z izkušnjami avtorjev madžarskega zbornika? O tem torej besedilo iz knjige Etnologija In izseljenstvo od strani 152 naprej: Ze v prvih intervjujih z avstralskimi Slovenci se je Pokazalo, da so zunanji, vsakomur vidni simboli Prepletanja »starega« in »novega« posledica njihovega notranjega, osebnega doživljanja preteklega in »sedanjega* življenja doma ter v tujini, ki gu je vsak 'nformator interpretiral po svoje. Po Nicdermiillerjevem tolmačenju bi lahko rekli, da sem se na terenu srečala s kritimi ravnmi človeškega življenja, ki so omogočale vPogled od znotraj v potek družbeno-zgodovinskih Procesov v določenem obdobju, kakršni so bili •žseljevanje in priseljevanje Slovencev v Avstralijo in njihovo vključevanje v avstralsko družbo po letu 1945. Ker pa so bile te ravni za nekatere informatorje bolj, za druge manj emocionalno občutljiva področja, sem v vseh nadaljnjih poglobljenih pogovorih prepuščala odločitev o tem, ali bodo izseljenci spregovorili o njih ali ne> njim samim. Tako so sc začele oblikovati njihove Pripovedi o lastnem življenju, v katerih so nekateri Pripovedovalci potrebovali več, drugi manj spodbud z vprašanji. Glede na to so avto biografije v začetku wtervjujev nastajale, kot bi dejala Velčičeva (avtorica ^jige Otisak priče, Zagreb 1991} in Oring, v dialogu, in J-—jr-/ ■ J-'' - v -. -"— 1 i/^fej*^ .^'-Tfrrt^M v- ¿fíe*¿íji MÍ ¿Í ■č—^uil e-/? -¿rte-Jti. Ja if É ,/At'l íí/f W^Llfeí X tjlo ■ <¡> Vcj-1 ./.i '¿KCJ^ÍS 'ti y Ábdj- /j¿icsx-dz Ä Tíó¿XíiS .J UiJf 4 -Ärf^ ¿.¿rSCy A(bt> i t ¿«/it/j .¿í? f¡Ja. fif e 'iia ¿Ve°-¿í I et+l'-á*. ¿i/L -f i&i V sicer med izseljencem in menoj, ko pa je pogovor stekel, so postale vse bolj informatorjev monolog. Prešle so torej v fazo spontane ustne izpovedi posameznikov, ki jih kot eno izmed oblik avto biografu zagovarja Dčghova, Huseby-Darvasova pa jo imenuje ustne refleksivne avtobiografije. Njihova vsebina zadostuje tudi merilom tovrstnih opredeljevanj pri Kirshenblalt-Gimblcttovi, po katerih avtorji zgodb spregovorijo v prvi osebi. Izseljencem sem torej prepustila besedo, saj so me sama srečanja z njimi privedla do spoznanja, da bodo predvsem njihove pripovedi tiste, ki bodo oblikovale prikaz načina življenja avstralskih Slovencev. V nadaljnjih pogovorih so opisovali liste izseke iz svoje preteklosti, ki so se jim zdeli pomembni, pa tudi primerni za poslušalčevo uho. Zato po Apteju lahko štejemo zgodbe informatorjev tudi za ustvarjalno delo. Življenjske pripovedi izseljencev, ki so tako nastale, imajo vsaj dve skupni značilnosti. Zazrte so v preteklost, ki pa jo je vsak informator po svoje dojemal. Kako jo je dojemal, je bilo odvisno od njihovih življenjskih izkušenj, v katerih so skušali najti potrdilo za svoje »sedanje« življenje v tujini. Ali, z Niedermullerjevimi besedami, svojim preteklim izkušnjam so dali današnji pomen, ? čimer se je tudi v avto biografija h avstralskih Slovencev ustvarilo dialektično razmerje med preteklostjo in sedanjostjo, v katerem druga drugo »oskrbujeta« in spreminjata. Torej, da se jim je življenje v tujini zdelo smiselno, so v sedanjosti morali najti neko pozitivno potrditev za to njihovo odločitev. Brez tega spoznanja bi bil njihov vsakdan še težavnejši. Da pa sta preteklost in sedanjost »oskrbovala« in spreminjala druga drugo, so morali pripovedovalci najprej rekonstruirati potek svojega življenja. Kljub dokaj »šablonskemu« poteku procesa izselitve iz domovine, priselitve in vključevanja v novo okolje je bilo selekcioniranje pretekle realnosti ali, kot bi dejal Niedermuller, individualno jemanje iz posesti realnosti od posameznika do posameznika različno. Zato se ta proces, ki temelji na enakih dejstvih, njihova interpretacija pa je od posameznika do posameznika različna, kaže v vsej svoji raznovrstnosti. Iz izbire dogodkov in dejanj, ki ga je vsakdo izvajal po lastni logiki, so se oblikovale »snbjektivo reflektirane celote« ali življenjske zgodbe. V njih je razpoznavna raven znanja pripovedovalcev o izvorni in vselitveni družbi, izražena z njihovimi besedami. Poznavanje obeh družbenih sistemov je sestavljeno iz posameznikovega vedenja o konkretnih družbenih spremembah povojnega obdobja in njegovega osebnega dojemanja tega časa. Avtobiografije se nam s lega vidika, po Deghovi, kažejo kot »vir za raziskovanje ozadja objektivne stvarnosti«, torej tiste, ki so jo avstralski ¿rt! SED. TEMA Glasnik S.E.D. 39/3J4 1999, stran M Slovenci zapustili, in liste, v katero so se priselili. Za pravilno razumevanje vsebine življenjskih zgodb pa jih je bilo treba sproti umeščati v kulturno okolje, v katerem so nastajale - v našem primeru avstralsko. To načelo najdemo tudi pri Apteju. Avtobiografski pristop pri preučevanju slovenske emigracije na peli celini, ki sem ga dopolnjevala z lastnim opazovanjem vsakdanjega življenja izseljencev, ko sem več mesecev bivala pri njihovih družinah, ter v končni fazi tako zbrane podatke preverjala še z viri in strokovno literaturo, kar je seveda težnja tudi raziskovalcev avlobiografij, mi je omogočil neposredno podoživljanje posledic družbenega dogajanja in zgodovinskih dogodkov, zaradi katerih so Slovenci po letu 1945 odhajali v svet. Posledice so zaznamovale njihov način življenja v tujini, ki je v pripovedih informatorjev predstavljen z njihovimi spomini in nostalgijo po domovini, z opisovanjem težav pri vključevanju v novo okolje, z izražanjem zaskrbljenosti za nadaljnji razvoj njihove kulture na tujem ipd. Glede na to se pridružujem mnenju Inte Carpenter, ki je v raziskovanju razseljenih Litvancev ugotovila, da bi bile njihove avtobiografue, če bi živeli doma. zagotovo manj obremenjene z vprašanji etnične identitete. Tudi pri avstralskih Slovencih je bila omenjena obremenjenost zelo očitna v njihovih pripovedih, zaradi česar jo imam za drugo skupno značilnost tovrstnih avlobiografij. Izkazala se je za podlago njihovega razdvojenega življenja v tujini med »starim« (izvornim) in »novim« (poselitvenim) okoljem, kar je splošna značilnost ne le izbranih informatorjev, temveč tudi drugih izseljencev po svetu. Od tod izvira tudi njihova razdvojenost v izražanju etnične identitete. Menim, da zlasti avtobiografska metoda omogoča prepoznavanje tega psihološkega dejstva v vsakdanjem življenju emigrantov. V svoji globini ga odkrivajo ravno njihove življenjske zgodbe - pripovedi »o sebi« in »o drugih«. Te zgodbe ostajajo enkratne, neponovljive osebne interpretacije zgodovinske resnice, S tem bi končala svoj uvod, razmišljanje o teoriji, povezani s prakso. Vabim vas. da spregovorile o svojih izkušnjah in spoznanjih s področja raziskovanja avlobiografij. M. RAVNIK; Rekla si, da je etnologija avtobiografsko metodo že precej uporabljala. Zdi pa se mi, da je etnologija življenjskih zgodb zbrala že precej, a da se o avtobiografski metodi, njenih možnostih, kaj in kakšno je to zbrano gradivo ... ni veliko razmišljalo. Najbrž vsak etnolog, ki gre na teren, vpraša po nekaj osnovnih podatkih, ta pogovor pa se nato običajno razširi še v neko zgodbo. Toda tu verjetno še ne uporablja avtobiografske, temveč verjetneje biografsko metodo. Pri tej etnologa sicer še vedno zanima posameznikovo življenje, toda ta o njem ne (spre-)govori kar sam, temveč na podlagi etnologovih vprašanj. Šele strnjeno zaporedje posameznikovega govora pa bi po mojem mnenju pomenilo avtobiografijo kot samopripoved. Najprej gre torej za zbiranje gradiva na terenu, ki ga lahko bolj ali manj upoštevamo in razširimo. Povsem nov pa se mi zdi način, ki ga je z zbiranjem življenjskih zgodb, objavljenih v zbirki Kako smo živeli, začela uporabljati Marija Makarovič. in lo. kar si li počela, pa Mojca Ramšak, Naško Kriznar ... in vsa ta skupina, ki je sodelovala pri zborniku Vrednotenje življenjskih pričevanj. To je po mojem mnenju že povsem nova faza. zavestnejše zbiranje življenjskih zgodb. Še nadaljnja stopnja pa je polem po mojem mnenju ugotavljanje, ali gre pri tovrstnem zavestnem zbiranju že za metodo ali samo za zbiranje. Knjige, kot je Kako smo živeli, so sicer zelo dragocene, ampak v marsikateri od njih so življenjske zgodbe samo navedene, brez komentarja ali analize. Ne vem, če je zato samo zbiranje teh življenjskih zgodb že metoda. Tu se po mojem mnenju zato postavlja veliko vprašanj in verjetno je šele omenjeni zbornik prvi korak do analiziranja takšnega gradiva in do tega, da bi postalo zbiranje življenjskih pričevanj avtobiografska metoda s svojimi pravili, zakonitostmi in ciljem. Na terenu sem opazila, da le redki informatorji govorijo strnjeno in brez spodbujanja. Večina pripoveduje tudi samo o določenih fazah svojega življenja. Pogovori, tudi ti. s katerimi dobivamo avtobiografske pripovedi, so zato po mojem mnenju večinoma vodeni. Najbrž pa je zelo pomembno tudi to, kako pripovedovalec niza dogodke. In to. ali jih niza sam od sebe, ali torej govori sam od sebe ali ga spodbuja raziskovalec, pri Čemer je tudi slednje po mojem mnenju metodična zadeva. Ce je nekaj izrečeno z manj intervencijami, to verjetno tudi pomeni, da pripovedovalec pove res to, kar sam oblikuje in je zato tudi ustvarjalen. B. ČEBU1J SAJKO: Kot sem seznanjena, imajo sociologi bolj izdelana pravila nastajanja avtobiografske zgodbe oziroma intervjuja, ki oblikuje avtobiografsko *h<. J t? /'/ tf/£wt (S i, v L'^At ¿(tt 1 -1- ^ti&Atr, itt<- A' j sit .'<>, /¿¿iti . e. ¿Lile ¿Vt- • rt ¿f-sVC» Ati ^ /C* «fr «»¿(i y-uiwus -3 V^CL /jtJi? ^ta .7 -trt/ S. S, ii 1 _ t-*r.-/ skt&tj -i/it J?1t'AtM vifn&s*-** J<- J/jfWÄ OvA -¿-Ü ■i?/'-'<.'/'<. cCečto 'A j" Sit . ° "c _ AttMU -<' hit di£n ^¡cif^sis^t,' 4I/-& /ju /¿iti' ¿46rd" U t * ( A* 1 j> ot ri ¿¡p <£ji ■A Glasnik S.E.D. 39/3.4 1999, stran 65 TEMA S.E.D. zgodim M. LUKŠ1Č-HACIN: Najprej bi se navezala na to, s čimer je začela Ravnikova, Mislim, daje bila kvalitativna metoda na splošno - sicer etnologi z njo delate, a če govorim za sociologijo ali sploh za slovensko družboslovje v povojnem obdobju - »podhranjena«. Če upoštevamo, da se je v svetu začela razvijati s čikaško šolo v 30. letih, je prišla v Slovenijo razmeroma pozno. In mislim, da vse dileme, ki jih imamo v zvezi z pjo - od tega, kako naj bi potekala, ali jo sploh lahko uporabljamo ali ne, kam nas pripelje, ali dobimo z njo resnične, verodostojne podatke, ali so ti subjektivni .... mislim, da je vse to povezano z dejstvom, da se pri nas upošteva predvsem kvantitativna metoda. Namreč trdno Verjamemo, da statistične metode prinašajo objektivno resnico. Mislim, da na Slovenskem lega še nismo presegli in prav tako še nismo spoznali, da tudi kvantitativna metoda prinaša subjektivizirano objektivno. Tudi ta je v svojem dometu omejena, saj je v določeni lazi, predvsem v fazi interpretacije in izbire Problema, še kako odvisna od raziskovalčeve osebnosti. In če bi šli v še podrobnejšo analizo, bi lahko videli, da lahko z njo. ravno zaradi njenega navideznega statusa, še bolj manipuliramo, saj lahko vnaprej, če »pravilno« izberemo problem in metode, zastavimo samo raziskavo tako, da na koncu potrdimo to, kar si že na začetku želimo dobiti. To pa se mi zdi, da pri kvalitativni metodi, če jo pravilno izvajamo, ni možno. Sama se pojmu avtobiografije izogibam, ker podobno, kot je rekla že Mojca Ravnik, ne vem. ali je avtobiografija - kot velja v literarni teoriji - napisana in Je pripoved avtobiografska, ko v celoti nastane pod avtorjevim vplivom, ali pa je besedilo avtobiografsko tudi, ko se pojavljajo spraševalčeva vprašanja. V sociologiji smo se tej dilemi spretno izognili z izrazom globinski intervju. V primerjavi z anketo, ki je zelo standardizirana, je globinski intervju tisti, pri katerem si raziskovalec na začetku določi osnovni problem in Potem, glede na to, kaj ga zanima, korigira pogovor, da la ne zaide preveč stran od raziskovalčevega interesnega . '¿■ 'j/ it« ¿L i /i« /'' .^•Vt/'lÄli^i 4lS/tCB AtAO Jf .zi-jit i^«./, •öit^iiA. y^jfitiJf suS> stat* ¿H"? < iV.'^ 'V//- ' '/i&i '40 Jura h V^i rß -t- ; t*JJä <*r ;& ¿.^t . '"ctOj^ t gJ.**-- i AC- «fc A'' -1 '/¿MA-AÜ K, iliC^t*A/, t , A -in ■iKP&ttiV^u ¿i ¿=>--j J&iTS-^ä iWfcs- et /iS! yfctUÄ ph'^ rOTj. ¿A" ¿t> eOuL&'ft** *** fm * Glasnik S.E.D. 39/3,4 1999, stran 71 TEMA Pri transkribciji besedila se pojavi vprašanje dobesednega ali standardnega jezikovnega zapisa. In kaj Početi z odlomki, ki govorijo o spornili zadevah, na Primer o sosedih, o še živečih ljudeh „.? Tu lahko pride do novih transformacij besedila. Avtorizacija je morda zadnja stopnja transformacije besedila. Končna objava je lahko precej oddaljena od izvirnika. Z uporabo Vizualnega zapisa se lahko izognemo zadregam s transformacijo in avtentičnostjo, etično vprašanje pa ostaja vedno nerešeno. B. ČEBULJ SAJKO: Temu bi dodala primer iz lastne Skušnje. Omenila sem že problem zapisovanja življenjskih zgodb, s čimer mislim predvsem na dilemo Zapisovanja pripovedi v pogovornem ali knjižnem jeziku. Ko sem se odpravila na teren v Avstralijo, sem sogovornikom povedala, zakaj snemam pogovore z njimi. Z mojim namenom so se strinjali in kasneje so lahko posnetke svojih izpovedi tudi poslušali. Ko pa sem jim poslala knjigo, v kateri so bile njihove avtobiugratlje objavljene in zapisane v pogovornem jeziku, se je njihova reakcija nanašala predvsem na zapisan jezik, in ne na vsebino povedanega. Kol raziskovalka sem bila pri zapisovanju življenjskih zgodb avstralskih Slovencev tako postavljena pred vsaj dve možnosti: ali objavili Poslovenjeno besedilo z le tu iu tam kakšnim izrazom v •zvirniku govorca ali pa vse skupaj pustiti v pogovornem Jeziku in transkiibc(jo prepustiti v presojo lektorici, ki naj bi v končni fazi določila način fonetičnega zapisa v 'akšni obliki, da bi bil berljiv za širše občinstvo. Tako je nastal kompromis med menoj kot raziskovalko, lektorico m slavisti. Zgodbe so zapisane v pogovornem jeziku z nekaterimi fonetičnimi znaki. Odzivi nanj pa so bili med domačimi bralci zelo različni: »Krasno, ko bereš zgodbo, se ti pred očmi odvija avtobiografski film. Jezik Je ostal sočen. Neverjetno, kako se je slovenščina ohranila toliko kilometrov daleč od matice.« iid. Pojavile Pa so se tudi kritike: »Zgodbe se ne da brali, preveč se zapletaš s tem, kako jih boš bral in pri tem pozabiš na V!;ebino.« Skratka, zopet eno izmed vprašanj: kaj z gradivom, kako ga obdelati, predstaviti, da ostane V" j| •tAl' . ; (':n «t i, „ le. ^ t ^la^frtf&oif . ' 1 . — -** /b^uf^c^i. /to*. rv rfe^/ Ae^ tff. 7. bit 'Asv^itif £ t?K*>J& y Xt,t*. avtentično tako v zapisu kot v vsebini pripovedi. Pri tem se strinjam s kolegom Križnarjem. da ta problem pri vizualni predstavitvi pripovedovalca odpade. M. RAVNIK: To po mojem mnenju ni samo vprašanje zapisovanja in ne velja le za (avto)biografijo, ampak za vse gradivo, povezano s tem, kar nekdo izjavi. Mislim, da se danes, ko pogovore večinoma snemamo in ko so posnetki ohranjeni, lahko avtor sam oziroma skupaj s slavistom ali na primer dialektologom odloči, kako bo gradivo objavil. Saj, če je zapis nekje ohranjen, lahko dopustimo zelo različne rešitve. Drugo, kar sem želela omeniti, pa je. da ne vem, ali je tovrstno gradivo še vedno po različnih institucijah in pri posameznikih ali pa se kje načrtno ohranja. Tudi glede na to, kar je kolega Križnar govoril o sistematizaciji, ki je povezana s problemom evidentiranja in hranjenja, me zanima, kje se danes hranijo pisma, biografije ... gradivo, ki je nastalo izpod peres ljudi, a ni literatura. In, ali na fakulteti kaj razmišljajo, da bi se nekdo ukvarjal prav s tem oziroma da bi se takšno gradivo pri njih ccio zbiralo. V zvezi s sistematizacijo pa bi rada dodala še, da mi je žal. ker kolegica Marija Stanonikova ni nič povedala o tem. na kakšne probleme in možnosti je naletela, ko je analizirala arhiv pisem, objavljenih v knjigi Štiri matere - ena ljubezen. Knjiga je nastala pa zelo bogatem pisemskem gradivu, ki bi ga danes lahko kakšen etnolog objavil samostojno in izjavil, da gre za knjigo, napisano po avtobiografski metodi. Dejansko pa bi bilo gradivo samo objavljeno. Stanonikova pa je objavila avtentična pisma in poleg tega vsak stavek vzela še za iztočnico svoje interpretacijo določenega okolja, obdobja, posameznika. Dokument je tako ostal lak. kol je bil, poleg lega pa je kot vir maksimalno izrabljen. Samo to bi še dodala, da se tudi sama zavzemam za interdisciplinarnost, a kljub temu mislim, da obstajajo spccifične značilnosti posameznih ved. Zdi se mi, da etnologija objektivnosti morda ne posplošuje toliko kot na primer zgodovina. M. STAN0N1K: Strinjam se s kolegico Ravnikovo in mislim, da so pisma ena izmed oblik najbolj žlahtnega gradiva ravno v navedenem smislu. S temi pismi je možno primerjali ludi posamezna obdobja, zato je gradivo enakovredno za celotno obdobje, torej za skoraj tri četrtine dvajsetega stoletja, kar je tudi prednost lega arhiva. Vendar mislim, daje to šele nekak vzorec, kako bi se kljub vsemu skrajno objektivizirano lahko uporabilo skoraj najbolj subjektivno gradivo. Pisma so po mojem mnenju celo bolj subjektivna kot intervju, saj zanje nikoli nihče ne predvideva, da bi kdaj prišla v javnost, ampak pomenijo m TEMA Glasnik S.E.D. 39/3.4 1999. stran 72 dejansko na osnovi razmer izraženo gradivo. Zdi pa se mi, ko! je to na okrogli mizi že nekdo omenil, da se predvsem zaradi telefnna in računalnika danes izgublja to primarno subjektivno gradivo. Zdaj sieer segam precej naprej, a vseeno: zanima me, kako se bodo zaradi pri vajenosti računalniški kulturi prihodnje generacije vedle do pisnih medijev in knjige. Mislim, da si sicer še ne znamo predstavljati, ampak po mojem mnenju bodo samo izbranci ali strokovnjaki tisti, ki bodo še imeli, aH pa ludi ne. do tega normalen odnos. B. ČEBULI SAJKO: Kolegici Ravnikovi bi odgovorila na vprašanje v zvezi s hranjenjem avtobiografskega gradiva, in sicer v povezavi z raziskovalnim projektom, ki poteka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU. Pri nas se s tovrstnim gradivom ukvarjamo skoraj vsi raziskovalci. Projekt, ki med drugim vključuje tudi popis celotne arhivske in druge dokumentacije, tudi do sedaj zbranih življenjskih zgodb, pisem, spominov posameznih izseljencev itd,, bo upravičil vlogo Inštituta kot osrednjega dokumentacijskega centra za področje slovenskega izseljenstva v domovini. Ker je tega gradiva zelo veliko, imamo že redno zaposlenega dokumentalista (za katerega predvidevamo stalno zaposlitev), ki je trenutno v zadnji Fazi popisovanja vsega zbranega. Naslednje leto bo to gradivo na voljo uporabnikom, izšel pa bo tudi katalog z natančnim pregledom, kaj vse hrani Inštitut za slovensko izseljenstvo. Jasno je, da se projekt ne bo končal leta 2000. kot smo to sprva predvideli, in ga bomo v naslednjem letu, po njegovem izteku, zopet prijavili na Ministrstvu za znanost in tehnologijo. S tem želim povedali, da se pri nas avtobiografsko gradivo zbira, hrani in evidentira in da nameravamo tovrstno delo nadaljevati tudi v prihodnosti. M. DRNOVŠEK: V zvezi s hranjenjem osebnega gradiva lahko rečem še to: sam sem hil nekoč zaposlen v Zgodovinskem arhivu v Ljubljani, a lahko rečem, da poznam razmere tudi na splošno. Tovrstno gradivo je v arhiv prihajalo po naključju in je hilo odvisno tudi od posameznega arhivista ter njegovega področja. Ni šlo za sistematično zbiranje, morda le, če je šlo za osebne zbirke pomembnejših posameznikov, kijih precej hrani tudi NUK. Tudi sam mislim, da bi bilo treba zapolniti sedanjo praznino in se sistematično posvetili tej kategoriji gradiva, ki postaja kot vir za določene raziskave čedalje pomembnejše, ne le za etnologijo. antropologijo, sociologijo, ampak tudi za zgodovinopisje. Obstaja pa problem odnosa Slovencev do tega gradiva, do {istega, kar so ustvarili njihovi dedje in babice. Ravno to gradivo je namreč marsikdaj romalo v smeti, ko so se preurejali hiša, podstreha, dom ,,„ kot predmet prekupčevanja ga najdemo tudi na bolšjem trgu. Tak vtis sem dobil na primer lela 1988. ko sem sodeloval v komisiji skupnosti Znanos! mladini in organiziral akcijo za zgodovinske krožke na osnovnih šolah Izseljevanje iz domačega kraja. Večinoma, skoraj 70 odstotkov, so naloge napisali po literaturi, bolj redko po arhivskem gradivu, najmanj pa po osebni korespondenci, čeprav so bila navodila ravno nasprotna. In marsikje so osnovnošolci napisali, da to gradivo ni biio dostopno, da takšnega gradiva domači ne dajo na vpogled, čeprav vedo. da korespondenca obstaja in jo morda tudi hranijo. Menijo torej, da gre za intimno področje. Verjel sem, daje mnogo lažje, da do takšnega gradiva pride domačin iz okolja, v katerem živi. ker ga ljudje poznajo. Končno menim, da velja za status animarum nekaj podobnega - čeprav je videli kol uradno gradivo, je dejansko polno zapisov, ki so za posameznika lahko precej negativni. Na srečo pa smo Slovenci imeli Zgodnjo Danico, Novice, tudi časopise na prelomu stoletja, ki so sicer iz povsem svojih razlogov objavljali ta pisma, a so le objavljena. R. ŠVENT: Navezala bi se na Drnovškovo pripombo, češ da odnos Slovencev do takšnega gradiva ni najboljši. Sama sem zelo kritična do cerkvcnih institucij, ki so odgovorne za hranjenje arhivskega gradiva. Zvedela sem. daje zapuščina nekaterih duhovnikov, ki so živeli in delovali zunaj Slovenije, prišla v Slovenijo in daje bila njihova osebna korespondenca večinoma uničena. Strinjam se. da zelo osebna korespondenca (zlasti če gre za kakšne občutljive teme) ni za objavo. Je pa poznavanje takega gradiva pomembno pri predstavitvi posameznikove celostne podobe. M. DRNOVŠEK: Ravno v zvezi s tem problemom bi imel repliko. Omenil sem že osebni fond Petra Grassellija, ki vsehuje tudi ljubezenska pisma, celo suho cvetje, kodre las ... Toda lo so ljubezenska pisma nc le Z ženo, ampak tudi že od prej. ko je hil še študent in sije dopisoval z nekim dekletom. V inventarju, ki sem ga naredil, sem ta pisma samo omenil: dopisovanje s to in iti od* t\iife> j^ j^^ t^aaČL ¿¿.öt/fsit'^ Ö4^ iities plättet €i A^/CA ^»«i-iA« , y* jfüjaJl J^IacIX d' ^A'J '4 i/jAAj fi 'J^Xrt jU Äa&AA. O&j» ^.'^aJt*t ggf C- filbliZWii^ f /JxfLKxn ¿r-Ui 'Äe ¿U ^XiCstA. I X&jpAtijb<* At&xürf&uß &9S. jjt Jo'lctit'iia^iB jbcZ < / fix&bti* i* y^^/tÄ. ¿C*" ■*<*■- 4CC4.K k/. &*J*> & A //Ki1 famtUekÄ Q sJhxJl //t ccV t/¿d Z*. AtaA^ rfüfl AM/ J<3<2 /"t /¿mit dlifiAt ,-f¿¿itdjr it z 4 /ibrfclu H T*C *£ -M A /Oiatu. -¿J**» /c< ' {¿jhti Fli fr ' č* j J' ■'< f aLa A t./,. ''/tri^ 1 ciÄif Ž* Aßen Originalni zapiski ■ pripoved povratnikov i/ Metlike. I9SU B. ČEBULJ SAJKO: Že med študijem smo zvedeli, da moramo vsako informacijo, ki jo dobimo ha terenu, vrniti informatorju in upoštevati njegov odziv. Druga možnost pa je to, kar je običajno počela Marija Maka rovi č, da je svojo delo. knjigo predstavila tudi ljudem, od katerih je dobila snov zanjo. J. Ž ITN 1 K: Če se počasi bližamo koncu, bi rada še enkrat poudarila nekaj splošnega. To je pomen subjektivnih virov, zlasti v strokah, ki se ukvarjajo z IE! TEMA Glasnik S.E.D. 39/3,4 1999. Siran 74 interpretacijo. Mislim, daje za posameznika pomembna predvsem subjektivna resničnost, predvsem tisto, kar vsakdo posebej zaznava. In mislim, da lahko družba obstaja samo, če zanjo velja neka - pogojno rečeno -objektivna resničnost. To pojmujem kot tiste pojavne točke, v katerih se subjektivna resničnost pokriva, torej kot bolj ali manj enako zaznavanje nečesa različnih posameznikov. Če hočemo torej ugotoviti, kaj je objektivna resničnost za določeno družbo, lahko po mojem mnenju v strokah, ki se ukvarjajo z interpretacijo, najprej izhajamo samo iz subjektivne resničnosti. N. SULIC: Sama imam ves čas občutek, da se je pri raziskovanju izseljenstva tej subjektivni resničnosti težko sploh približati. Iz lastnih izkušenj vem, da je za slovenskega raziskovalca raziskovanje slovenskih izseljencev težavno. Ko namreč informator izve, od kod si, si mogoče želi določene podatke prikrojiti tako, da se bo »lepše slišalo«. Poleg tega pa je raziskovalcu kultura, v kateri živi izseljenec, tuja in vsekakor manj poznana kot izseljencu samem. Spoprijeli seje treba z življenjem Slovenca v tujini, kar je raziskovalcu, ki raziskuje na domačem terenu, prihranjeno. M. LUKSIČ HACIN: Če bi izhajali iz antropologije, pa nekateri strokovnjaki menijo, da je pripadnost drugi kulturi, torej ne raziskoval če vi. ravno prednost. Kajti: pri preučevanju tuje kulture dejansko raziskovalci ne preučujejo le-le, lemvee prepoznavajo sami sebe, saj se prav zares lahko spoznaš šele ledaj, ko spoznaš drugega. Potemtakem se tudi etnična identiteta Slovencev izrazi šele v tujini in Slovenci v Sloveniji sploh ne vemo, da smo Slovenci. 13. ČEfiULJ SAJKO: Ko že govorimo o »mejnih vlogah« v odnosu raziskovalec - informator, naj k temu dodani še tezo, da je delo raziskovalca od same zasnove, koncepta raziskave, zbiranja, razvrščanja podatkov, analize do sinteze prav tako avtiobiografsko delo. V tej vlogi si tudi ti postavljen nekako na enako raven kol pripovedovalec življenjske zgodbe. Za konec našega pogovora pa bi želela prebrati še misli Ivanke Počkar. etnologi nje v brežiškem muzeju, ki danes žal ni navzoča. Zapisane so v povzetku njenega članka, objavljenega v zborniku Vrednotenje življenjskih pričevanj. Kot vemo, je Ivanka Počkar tudi avtorica knjige h časov ječmenove kave, v kateri je zbrala nekaj življenjskih Zgodb starejših pripovedovalcev, in o njih meni takole: »Kaj dobimo, kaj nudimo iu kuj dajemo sem zapisala iz osebnih izkušenj pri zbiranju življenjskih zgodb za knjigo z naslovom Iz časov ječmenove kave. Z zbiranjem življenjskih zgodb dobimo pripovedovalčevo v besede prelito preteklost, sedanjost in misli o prihodnosti, njegovo čustvovanje, upanja, želje, reve in žalosti, veselja in sreče. Dobimo njim lastni poudarek obdobij, dogajanj in oblik doživljanja. Kot v siceršnjem ljubeznivem in spoštljivem odnosu do sočloveka dobimo, kolikor vlagamo in kar uspemo pridobiti s svojim sogovorniškim darom. Dobimo tudi spontan, medsebojno sporazumen izbor nekaterih poglavij iz njihovega življenja. Njihova osebna sporočila svetu, mnenja o zadevah, ki se pripovedovalcu zdijo najvažnejša, ter boljše razumevanje medsebojnih odnosov. Kaj nudimo? Nudimo možnost izražanja samozavesti, priliko za čustven odziv, zapis življenjskih zgodb, ki bi sicer ne bile zapisane, čast. potrditev in ponos, uresničenje želje po ohranjanju dediščine, samospoznanje potrebnosti in vrednosti takšnega zapisovanja življenjskih zgodb in občutek smisla pri pove d oval če vega obstoja. Nudimo tudi način, da pripovedovalec sam retrospektivno izoblikuje magistralo in stranske poti svojega življenja. Iz njihovih izpovedi jemljemo gradivo za resničnejšo podobo sveta, skromno, a vendar nadvse bogato opisnost izraza, odkritost, konkretnost pričevanja in dejanskost.« Povzetek organizatorke Če se sedaj sama postavim v vlogo »izpraševalke -raziskovalke« pri nastajanju avtobiografske zgodbe in če v vlogo sogovornika postavim sodelujoče na okrogli mizi, je tudi nastali zapis »življenjska zgodba«, zgodba o aviobiografiji. ki poteka takole: odšli smo na teren - v malo dvorano ZRC SAZU - in vključili mikrofon ter začeli snemati pogovor s povabljenimi sogovorniki. Uvodne misli so bile namenjene predstavitvi nekaterih (predvsem v tujini) že znanih izkušenj z avtobiografsko metodo in uporabo avtobiografskih virov. Nato je pogovor stekel. Predstavljamo ga v obliki terenskega zapisa«: izkažejo se različni pogledi in problemi v zvezi z osnovno temo {selekcionirajmo jih po logiki »raziskovalke«) - doma se že dlje časa ukvarjamo z zbiranjem avtobiografskih zgodb, vendar smo šele v zadnjem času začeli sistematično delo na tem področju, ki ga skušamo osvetlili tudi z vidika teorije. Težko je opredeliti, kaj je sploh avtobiografija: ali je to že vsaka izgovorjena ali zapisana informatorjeva izjava (delna avtobiografija), strnjena zgodba dogajanja v posameznikovem življenju - pripovedovalca ali so to pisma, memoari. dnevniki ... So pri samem procesu nastajanja pomembna izpraševalčeva vprašanja in navodila ali naj ta prepusti konstrukcijo življenjske zgodbe samemu pripovedovalcu? Če je odgovor «da«, potem je informator ustvarjalen in ga lahko imamo za soavlorja raziskave. Kaj narediti z avtobiografskimi podatki? Treba jih je kritično ovrednotiti, jih primerjati z drugimi razpoložljivimi viri in jih umestiti v kontekst zgodovinskega dogajanja, na katerega se veže določena pripoved. Kako umestiti pridobljene avtobiografske podatke v raziskavo? Odločitev je v rokah raziskovalca in njegove konstrukcije raziskave ter v zvezi s tem selekcioniranja avtobiografskih podatkov. Je to pravilen postopek ali sc s tem ne »poškoduje« avtobiografski dokument? Vzoren primer uporabe avtobiografij je približno takšen: objaviti življenjsko zgodbo v celoti in iz njene vsebine razložili vlogo posameznika, njegove življenjske skupnosti in okolja v danem časovnem obdobju in zgodovinskem dogajanju. Življenjska zgodba, ki nam jo pripoveduje informator, mora imeti logično zaporedje dogodkov v Glasnik S K D. 39/3.4 1999, stran 75 TEMA ILO. pripovedovalčevem življenju. So v tej zgodbi zajeti vsi dogodki? V tej točki postane pripovedovalec selektor svojega življenja: Pove nam tista dejstva, ki so zanj pomembna. Pri tem obstaja možnost dodajanja, pretiravanja oziroma zamolčanja, odvzemanja snovi iz življenjske zgodbe posameznika po njegovi lastni presoji. Raziskovalca pri tem zanima vzrok tega pojava. Avtobiografska zgodba postane torej selektivna avtobiografija. selektivna s strani raziskovalca in pripovedovalca. In kako je z resničnostjo, verodostojnostjo vsebine avtobiografskih zgodb? Sogovorniki menijo, da je Osnovno vodilo reševanja tega problema opredelitev objektivne, če hočete »zgodovinske« resnice, ki služi kot skelet drugim subjektivnim resnicam, izrečenim v avtobiografskih pripovedih. Te so torej pojmovane kot osebne resnice, ki dopolnjujejo, zapolnjujejo ali zavračajo dano - občo priznano objektivnost in nam hkrati omogočajo »vpogled od znotraj» v določeno kulturo. Pri tem se izkaže relativnost objektivnega, kije v končni fazi prav tako subjektivno - umeščeno v določeno časovno obdobje in družbeno dogajanje. Zato v življenjskih zgodbah nima smisla iskati absolutne resnice, temveč le pripovedovalcev individualni pogled na svei. Različnost in pestrost teh pogledov na predmet taziskovalčevega zanimanja nam v končni fazi osvetli določen zgodovinski trenutek. Zato je treba tudi objektivne vire preverjati s subjektivnimi. Avtobiografija je jezik določene kulture, saj v procesu prepoznavanja samega sebe tako raziskovalec kot Pripovedovalec prepoznavata druge. Ali nasprotno, življenjska zgodba je zato zgodba o sebi in o drugih. Je Proces, v katerem se konstituira identiteta (posameznika, skupine, etnije. države, kulture ...). ta pa je med drugim v središču pozornosti raziskovalcev izseljeustva. Pogovor še vedno poteka. Zaplete se pri načinu zapisovanja ustnih avtobiografija Tega problema ne občuti tisti, ki z vizualnimi sredstvi (kamera) »zapiše« Ptipovedovalčevo zgodbo. Drugi udeleženci okrogle mize, razen zgodovinarjev in literarnih zgodovinarjev so Postavljeni pred dilemo: transkribeija posnetih Pogovorov v knjižnem ali pogovornem jeziku, objaviti besedilo avto biografije dobesedno ali selektivno, se 'zogniti pri tem »občutljivim«, »intimnim* - zaupnim -izpovednim delom pripovedi ali ne. To nas privede do Problema manipulacije s tovrstnimi podatki in raziskovalčeve elike pri uporabi teh informacij v znanstvene namene, ki ne smejo prizadeti informatorja. splošno prevlada mnenje, da je treba pripovedovalca ')reJ seznanili z namenom raziskave in si pridobiti njegovo zaupanje ler soglasje. Je potemtakem še Potrebna avtorizacija zapisanega pogovora? Če je Potrebna, koliko ostaja »popravljena« življenjska zgodba z vidika njenega avtorja še prstna, izvirna? Temu Problemu se zopet izogne zapisovanje avtobiografskih zgodb z vizualno tehniko. lt1 za konec: kako jc pri nas s hranjenjem tovrstnega (osebnega) že zbranega gradiva in tistega, ki šele bo ali 0 nastalo? Za pretekla obdobja je delno arhivirano v državnih institucijah in pri posameznikih. Pri slednjih nastopi problem dostopnosti in navsezadnje problem uničevanja že zapisanih avtobiografij. Tisto, kar nastaja danes neposredno na terenu, je zaenkrat še dokaj nesistematično zbiranje - odvisno od pobud -posameznih raziskovalcev, še posebej tistih, ki se ukvarjajo z raziskovanjem izseljenstva. Vendar se stvari premikajo na boljše. Prišli smo do konca in izklopili mikrofon. Stoje smo še dolgo ugotavljali, da ni pravil in enotnih zakonitosti naslajanja ter oblikovanja življenjskih zgodb - in tako ni enega in edinega odgovora na vprašanje, kaj je avtobiografija in kaj je avtobiografska metoda. In če dobro premislimo, je to prednost vseh nas, ki se s tem problemom ukvarjamo: iskanje odgovora nas sili k ustvarjalnosti, nas potiska v dvome, ki nas vodijo k napredku. Tudi tu nam namreč različnost subjektivnih pogledov na objektivno danost omogoča vpogled znanstvenih disciplin od znotraj - v same sebe. Etnologija je v zadnjem času v prepoznavanju same sebe glede raziskovanja avtobiografij naredila precejšen korak naprej. Sodelujoči: dr. Mojca Ravnik, etnologinja dr. Marina Lukšič Hacin, sociologinja dr. Jerneja Petrič, literarna zgodovinarka dr, Marjan Drnovšek, zgodovinar dr. Janja Žitnik, literarna zgodovinarka mag. Zvone Žigon, antropolog dr. Naško Križnar, etnolog dr. Maja God i na Golija. etnologinja dr. Marija Stanonik. etnologinja Nives Sulic Dular, etnologinja dr, Breda Čebulj Sajko. etnologinja Poleg sodelujočih so bili tudi navzoči: Mateja Habine, etnologinja Vesna Moličnik. etnologinja. kulturna antropologinja Nataša Rogelja, etnologinja. kulturna antropologinja dr. Irena Gantar Godina, Zgodovinarka mag. Polona Šega, etnologinja dr. Ervin Dolenc, zgodovinar Lili Brumec Klančar. novinarka RAS Andrej Stopar. novinar RAS mag. Metoda Kokole. muzikologinja Špela Ledinek. absolventka etnologije Majda Fister. etnologinja v pokoju Poleg omenjenih so Mili vabljeni tudi: dr. Marija Makarovič, etnologinja v pokoju dr. Boris Kuhar, etnolog v pokoju dr. Jurij Fikfak, etnolog mag. Mojca Ramšak, etnologinja prof. dr. Zmago Šmitek, etnolog prof. dr. Slavko Kreme ni ek. etnolog v pokoju prof. dr. Janez Bogataj, etnolog dr. Ingrid Slavec Gradišnik, etnologinja Ivanka Počkar, etnologinja dr. Marko Terseglav, etnolog Aleksej Kale. zgodovinar dr. Oto Luthar, zgodovinar Transkribirali: Mateja Habine, Breda Čcbulj Sajko