NOVO MESTO, 16. aprila 1970
ŠTEVILKA 12
co
•-I
o
H
?3 >
'Z
m.
m.

i

ii
m
BARK.' I 'K9)
-¥r
Pozdrav Dolenjski — JAKI
Bralcem in
sodelavcem!
Februarja letos smo izdali 10. in 11. številko domačih DOLENJSKIH RAZGLEDOV, marca nobene. Danes imate v rokah 12. številko in z njo opravičilo uredništva: kljub najboljširri namenom, dobri volji in bogatemu dotoku gradiva, zaradi piškavih financ in novih podražitev (tiskarna, dražji papir itd.) zaostajamo z rednim izhajanjem priloge. Hudo nas vije za dinar; po zadnji podražitvi moramo plačevati za kilogram papirja že 250 Sdin, decembra in januarja pa nas je stal kilogram 180 Sdin. Zdaj plačamo za tisk in papir ene same številke Dolenjskega lista že dva in četrt milijona starih dinarjev na teden — to pa so zastrašljive številke. K temu pa dajejo nekateri občinski očetje še modre nauke: »Saj imate vedno več oglasov — ali ne bi shajali zdaj tudi brez pogodbenega sofinanciranja za ko-munske strani?« Dve občini letos že hočeta privarčevati nekaj stotiso-čakov na račun obveščanja svojih občanov, hkrati pa zahtevata »najboljše, stalne informacije«. — Glejte, z vsem tem se pehamo in ubadamo, a DOLENJSKIH RAZGLEDOV res ne bi radi ukinili. Menimo, da so pokrajini potrebni — in skušali jih bomo obdržati pri življenju. Kljjib stiski za dinar in kljub nerazumevanju, ki se kaže v upravah nekaterih občin za razvoj obveščanja občanov v pokrajini.
UREDNIŠTVO
PRIDITE BLIŽE!
r*
9
»Pridite bliže, Dolenjci!« se mi je hotelo zapisati. Pa pustimo »Dolenjce« in ostanimo Slovenci s Kranjci, Štajerci, Gorenjci, Primorci in Notranjci vred, saj bi bilo pravzaprav že davno čas, da izročimo zgodovini to delitev, ki so nam jo stoletja vsiljevali tujci — da bi nam laže vladali. Kolikor je te ga še v nas, pa trebimo, če je treba. In tako se bo morda kdaj zgodilo, da boste tudi za vaš časopis »Dolenjski list« našli drug naslov, ki tega ne bo poudarjal, ohranjal pa bo pod drugim naslovom lepo tradicijo, ki si jo je doslej ustvaril, da je pokazal prebivalstvu tega dela slovenske zemlje pot v boljšo sedanjost in gotovo tudi v še
lepšo prihodnost.
*
Pravkar imam v rokah že 8. številko »Dolenjskih razgledov«. Ob njih se mi porajajo misli, da ste v teh povojnih letih ob pomoči svojega časopisa in drugih tiskanih poročanj o svojem življenju in delu zoreli naglo in razgibano vsestransko, gospodarsko in kulturno, da ste se znova, kot že večkrat v svoji zgodovini, izvili iz provincia-lizma z zdravimi lastnimi silami. Tako pa ste v marsičem, zlasti na kulturnem polju, preskočili — ne prvič — tisto mejo obujenja, na kateri ste se uvrstili ob bok najboljšim silam in dosežkom slovenskega kulturnega življenja.
Zato mislim, da bi morali priti skupnemu slovenskemu vrhu bliže in predstaviti bogastvo svoje kulturne dediščine na osrednji slovenski ravni, da bo dostojno predstavljena vsej slovenski javnosti in ji bo tako laže dosegljiva. Vaš časopis in njegova priloga »Razgledi« sta sicer vredna, da bi ju brali tudi drugod po Sloveniji, kajti nedvomno bi se od njiju tudi marsičesa naučili, med drugim tega, da ni samo »turizem« tista edina čudodelna paličica, ki naj iz zaostalosti popelje v napredek, in da tudi sami klici na pomoč od drugod nikdar ne bodo obrodili sadov, kakršne rodi lastno delo in trud.
•k
Med 20 zvezčičev zbirke vodnikov »Kulturni in naravni spomeniki Slovenije«, ki jih izdaja Zavod za spomeniško varstvo Slovenije v Ljubljani, so se z vašega področja že uvrstile BREŽICE (15 zvezek), STISKI SAMOSTAN (18 zvezek) ter SEVNIŠKI GRAD IN LU-TROVSKA KLET (20. zvezek), vse izpod peresa strokovnjakov, ki znajo tudi nestrokovnjaku razumljivo predstaviti naše kulturne dragocenosti. Knjižice imajo prijetno
obliko in so tudi glede na ceno res dosegljive vsaki slovenski hiši.
Seveda pogrešam v tej vrsti še toliko drugih vaših znamenitosti. Upam, da bodo kmalu na vrsti, ker iz drugih virov vem, da so že preučene in godne za objavo.
Knjiga NOVO MESTO 1365-1965, ki jo je objavila z nekolikšno zamudo za 600-letnico Novega mesta mariborska založba Obzorje, je potešila radovednost marsikomu, ki si je ob zgodovinskih, arhitektonskih in v muzejih zbranih novomeških spomenikih zastavljal vprašanja, pa nanje ni našel odgovora zaradi pomanjkanja lahko dostopnih tiskanih virov. Mislim, da Di nekaj tega gradiva moralo čimprej najti pot v zbirko omenjenih vodnikov, da bo laže dostopno tudi strokovno manj interesiranim bralcem.
Bogastvo Novega mesta bi samo izpolnilo nekaj takih zvežčičev: predzgodovinske dobe, rimski časi, umetnostnozgodovinska cerkvena dediščina, najnovejša odkritja arheologov T. Kneza in dr. V. šribar-ja, ki bodo obogatila zbirke novomeškega muzeja. In seve novejši čas okrog Trdina, njegovih Bajk in povesti o Gorjancih pa Kobetovih upodobitev le-teh; krog B. Jakca, pesniškega slikarja Novega mesta in Dolenjske itd.
*
To bi bilo komaj Novo mesto. Kostanjevica morda čaka konca obnove? Pleter je (po redovnem pravilniku vsem ženskam sploh nedostopne), Nova Štifta in drugi spomeniki novejših stoletij?
Piscev vam ne manjka, so odlični strokovnjaki in spretnega peresa, zlahka bodo izpopolnili imenovano zbirko vodnikov. Tako bo gradivo dostopnejše širšemu krogu. Ce pa bi mislili tudi na prevode v nekaj tujih jezikov, bi ne bilo lepših in pripravnejših vodičev tudi za zahtevnejšega, izobraženega turista.
*
Pridite torej bliže s tem in še z marsičem. Na primer: Kot poljudne povesti bi brali marsikaj, kar je v podlistkih objavljal vaš tednik, na primer: o dolini gradov, o mlinih na Kolpi. Stara navada je, da bralci zaradi pomanjkanja drugega branja ali pa cenene knjige spravljajo izrezke. Ne vsi tako, saj tudi list ne pride vsem v roke. Gotovo bi tudi ti pozdravili knjižno izdajo, seveda če ne bi bila draga. Le zakaj bi morala biti tiskana na dragem papirju in v dragi vezavi?
Šolniki, mladinski klubi in pro-svetarji, ki bi vse to vključevali v snov za izobraževanje (ne pod geslom; spoznavajmo svet in domovi-
no, ampak obratno: spoznavajmo domovino in svet!), bi zlahka, požrtvovalni kot so, odpirali srca mladini in ji kazali zanimivosti in
lepote ožje in širše domovine.
*
Nedvomno bi moralo biti med nalogami »spoznavajmo« zelo hvaležno zbiranje in zapisovanje nezapisane vednosti vsega tistega blaga, ki ga v spominu hranijo očanci in starke, katerim je bilo izročilo prednikov ali sosedovih stricev in tet edina zakladnica. S tem še daleč ne mislim, da bi postal vsak že »novinar« ali celo »pisatelj«, ne dvomim pa, da bi se odkril kak naslednik Iva Pirkoviča, ki ob pomanjkanju pisanih zgodovinskih virov, arheološkega ter drugega gradiva od časa do časa izbrska tudi kakšnega poznavalca ljudskega izročila, živo pričo, npr. 74-letnega Fran j a Regoviča iz Rud, o katerem poroča v zadnjih Razgledih. Potem pa s svojo iskrivo, prožno mislijo, obogateno z zgodovinskim znanjem, razplete svojo previdno domnevo o preteklih časih in ljudeh. S svojo razpravo, ki se bere kot razburljiva zgodba, nas potem seznanja z davnimi časi in ljudmi na našd zemlji. Poljudno in znanstveno hkrati. Vsem pa nam je očitno, kako je pomagal zgodovinar arheologu in arheolog zgodovinarju.
*
Pridite bliže, odprite se!
še raje bomo prihajali k virom vaših bogastev in vedno več jih bo prihajalo k njim, če se boste predstavili s svojimi razstavami tudi drugod, v Ljubljani, in ne samo v Ljubljani!
Sami in vaši kulturni delavci boste našli prelepe motive za razglednice in voščilnice, ne le krajinske, ampak tudi zgodovinske, arheološke in likovno umetniške, od predzgodovinskih dob pa prek Valvasorja vse do današnjih dni. Tako se ne bo moglo zgoditi, da bi vam še kdo prestavil npr. novomeški Kapitelj s Krke na Savo, kot je nekdo storil menda s Kostanjevico.
Ne dvomim, da bo šla v denar, tudi če bo katera opremljena kot darilnica ali zahvalnica (po zvišani ceni). Celo zbirateljev posameznih razglednic ali zbirk ne bi manjkalo in mladina bi z njimi našla vrednejši predmet svoji zbiratelj-ski strasti, kot so papirnati prtiči, vžigalične škatlice ali celo dragi znaki na tirolskih klobučkih na glavah negodnih fantičkov, s katerimi morda bolj starši kot sinovi razkazujejo svojo premožnost.
Dobrodošli, ko boste prišli!
Nina Korene
Ljubljana
r-
o
»cc
z <
H
C/2
OBISK PRI SKLADATELJU JAKOBU JEŽU
Jakoba Ježa se spominjam še 12 časov ko je študiral na glasbeni akademiji. Po diplomi se je posvetil komponiranju in je že kot mlad komponist dosegel lepe uspehe.
Večkrat je iz Ljubljane prihajal na svoj dom v Loko pri Zidanem mostu na kratek oddih. Takrat je bilo večkrat slišati iz njegove sobe zvoke klavirja. Vedno je sledil kulturnemu napredku in dejavnosti loškega moškega okteta. Skladatelj in njegova žena Olga, profesorica solo petja, sta večkrat priskočila na pomoč PD Primož Trubar na kulturnih prireditvah.
Skladatelj Jakob Jež se je rodil 1928 na Vitovcu pri Boštanju, sedaj pa je profesor na srednji glasbeni šoli v Ljubljani in urednik revije za glasbeno vzgojo, »Grlice«. Razen tega je tajnik društva slovenskih skladateljev. Njegove skladbe slišimo večkrat v radiu in na koncertih.
Loka je lahko ponosna na svojega mladega skladatelja.
Jakob Jež se je rad odzval moji prošnji in za bralce Dolenjskega lista odgovoril na nekaj vprašanj o razvoju današnje sodobne glasbe.
— Kdaj ste vzljubili glasbo?
Živel sem v razmerah, ki so bile lepi umetnosti kaj malo naklonjene. V otroških letih sem sicer igral na harmoniko z nekaj gumbi, vendar samo za potrebe zabave v gostilni, kjer sem odraščal. Pred vojno smo imeli v Loki tudi tamburaški orkester. Tam sem priložnostno igral bisernico. O notah nisem vedel še ničesar, pač pa sem rad pomagal uglaševati tamburaška brenkala. Zame je bil pravi praznik, ko sem dobil klavirsko harmoniko. Oče je poskrbel, da sem se v počitnicah kakšen teden pod strokovnim vodstvoni učil iigranja. Toda pravi glasbeni poilk to še ni bil, kajti glasbenih šol takrat v našem okolišu ni bilo. Kljub vsemu sem kar sam skušal igrati po notah. S prijateljema klarinetistom Milošem in violinistom Dušanom smo potem skupaj začeli muzicirati po notah.
Na prvo glasbeno šolo sem se vpisal šele po vojni in vedno se bom s hvaležnostjo spominjal ravnatelja celjske glasbene šole profesorja Egona Kune j a, ki me je od klavirskem pouku vpeljal v svet glasbe. V dveh letih sem se naučil igranja na klavir toliko kot drugi v šestih letih. Vendar je bilo moje znanje še pomanjkljivo in sem si ga skušal izpopolniti s trdim delom na ljubljanski srednji glasbeni šoli in kasneje na glasbeni akademiji. Idilična Loka, kjer sem imel doma nad gostilniško sobo izposojen klavir, mi je bila zlasti v počitnicah prijetno zatočišče. Tu sem lahko študiral in se posvečal umetnosti.«
Skladatelj Jakob Jež, rojak z Vitovca nad Boštanjem pri Sevnici, v domačem delovnem kotičku v Ljubljani. Letos februarja je dobil nagrado
Prešernovega sklada
— Kako lahko nekdo postane
skladatelj?
»^Najbolje je, da človek, ki se hoče posvetiti glasbi, dobi pravo glasbeno vzgojo že v otroških letih. V starih časih so dečke, ki so bili glasbeno talentirani, vključevali v pevske zbore. Tako je postal skladatelj tudi naš veliki Jakob Petelin — Gallus. Dobro je tudi, če glasbeno nadarjenega otroka že zgodaj seznanimo s kakšnim instrumentom. Kdor kasneje začuti potrebo po skladanju, dobi v glasbenih šolah, v srednji glasbeni šoli in na akademiji potrebno teoretično znanje za kompozicijo.
Priznati je treba, da terja glasbena govorica največ znanja izmed vseh umetnosti. Ni odveč omeniti, da je potrebno tudi za formalni zaključek glasbenega šolanja najmanj 14 let nepretrganega dela (6 let nižje glasbene šole, 4 leta srednje šole in 4 leta šolanja na akademiji). Glasba je danes specializirana in skoraj ne najdemo popolnega umetnika na dveh klasičnih instrumentih, temveč vsak instrument zase terja vsega človeka. Dobro podkovan komponist pa mora vsaj teoretično obvladati to in še glasbene discipline, kot so
harmonija, kontrapunkt oblike itd., vendar za vse to ima absolvent glasbenega študija šele osnovo. Sodobna kompozicija sega že tudi k pravi atomizaciji zvoka m tradicionalnih sredstev izražanja. Zato ni čudno, da v pridobivanju najsodobnejšega znanja vztraja do konca vedno manj glasbenikov.
Drugače je s pisanjem preprostih viž in narodnozabavne zvrsti. To je mogoče doseči z nekoliko talenta in najpreprostejšim glasbenim znanjem. Naša kultura bi bila kaj uboga, če bi imeli samo skladatelje take vrste. Dobro je, da so še vedno ljudje, ki ne gledajo na pridobitnost in se lotevajo tudi na videz nepotrebne resne kompozicije. Vendar lahko ugotovimo, da ie v naši srednji generaciji pri Slovencih velika praznina. Trenutno skoraj nimamo obetajočega skladatelja, mlajšega od 30 let, ali pa zanj še ne vemo. Med mladino pa je vedno manj zanimanja za resno glasbo in ji vse pomeni le popev-karstvo in beat.«
— Kaj menite o sedanji sodobni glasbi?
»Živim zanjo in verujem vanjo. Mislim, da se tudi dandanes v glasbi dogajajo pomembne stvari.
DOLENJSKI RAZGLEDI
asttBiMeeeHBBHi 131
Marsikdo misli, da sedaj, ko se je glasba tako rekoč »zatomizirala«, ni več poti naprej. Tolažimo se, da so prav tako mislili po Bachu, Wagnerju, Skrjabinu in zlasti po Webru. Tudi danes imamo velike ustvarjalce. Današnji resni skladatelji iščejo svojo pot ob Pendere-ckem, Skockhausnu, Boulezu, Nonu In ob naših, kot so Ramovž, Le-bič, Globokar, Malec, Kelemen jn nekateri mlajši. Naša doba je tudi v glasbi odkrila veliko novih možnosti izražanja, žal, široki krogi premalo poznajo novo glasbo. Javna občila, od televizije do tiska, povzdigujejo predvsem lahko in narodno zabavno zvrst. Ta komercialna glasba pa ima kaj malo zveze z resnično umetnostjo našega časa. Med obema vrstama glasbe zeva velika praznina. Ena služi zabavi na cenen način, druga živi vse bolj sama zase.«
— Kako je z našo glasbeno
vzgojo?
»Od nje veliko pričakujemo. To je zelo zahtevno področje. Glasbena vzgoja na šolah naj ne bi pomenila učenja suhoparne teorije. Ta način učenja smo podedovali. Zato ni čudno, da imajo naše starejše generacije slabe spomine na glasbeni pouk. To pa je velika škoda za našo glasbeno kulturo. Kar je bilo zamujenega v šolski dobi, je kasneje težko nadoknaditi. V zadnjih letih smo vse bolj priče gibanju za kompleksno glasbeno vzgojo v najširšem smislu. Mladina naj bi se že v šolah seznanila z glasbo. 2e tam naj bi zaživela z zvokom, čim več muzicirala in pela ter se izobraževala v najosnovnejših glasbenih pojmih. Za vse to pa nam manjka dovolj razgledanih pedagogov, primernih učbenikov in
priročnikov. Stvari se sicer zbolj-šujejo, vendar nas čas prehiteva. Ljudem, ki bi se tem področjem lahko plodno posvetili, damo premalo možnosti za delo. Naša glasbena vzgoja v sedanjih razmerah ne more v večji meri opravljati svojega nenadomestljivega poslanstva. Znano je, da ima dobra glasbena vzgoja zelo blagodejen vpliv na duševnost doraščajočega človeka. Zato bi morala temu področju posvetiti večjo skrb tudi naša širša javnost.«
— Kaj želite sami povedati
bralcem Dolenjskega lista?
»V novem letu jim želim vso srečo! Glede glasbe pa, da bi jih zvesto premijala ob njihovem delu in zlasti v prostem času Vem, da tudi Dolenjci radi poslušajo radio in gledajo televizijo. Tako poznajo marsikaj novega in lepega. Vendar naj bi to ne bilo vse. Glasba bo bolj živela v nas, če se ji bomo tudi sami posvečali. 2e iz prejšnjih desetletij vemo, da je to mogoče, saj je bilo takrat pri nas mnogo prizadevnih pevskih zborov, ki so gojili lepo pesem. Danes pa je vse manj krajev, ki nadaljujejo to lepo tradicijo. To je velika škoda tudi za našo glasbeno kulturo m pristno pesem, ki izumira. Vsega tega ne bodo mogle nadomestiti enodnevne popevke in razne »okrogle«
Upam, da bo Dolenjski list rad objavljal prizadevanja za poživitev glasbene prosvete in morda tudi pomagal Med nami je gotovo nekaj ljudi, ki bodo lepo glasbo in pesem spet obudili. Tako bodo lepi dolenjski kraji postali še lepši in glasba bo še naprej živela v ljudeh.«
Stanko Skočir
PERO MANDIĆ IN POLDE AAIHELSČ
Od 21. marca do 3. aprila 1970 je bila v Trebnjem druga letošnja razstava prizadevnega Tabora slovenskih likovnih samorast-nikov: tokrat je njena začasna galerija v avli lepe nove trebanjske šole ponudila svoje prostore naivnima slikarjema PERU MANDIĆU iz Bosne (iz Sanske-ga mostu) in POLDETU MIHE-LICU iz Litije. Razstavo je tokrat odprl tajnik tabora Dolfe Grum, uvodne besede Aleksandra Bassina pa je zaradi njegove odsotnosti prebral Janez Gart-nar, predsednik upravnega cf.bo-ra trebanjskega slikarskega tabora. Umetnostni kritik A. Bas-sin je delo obeh slikarjev naiv-cev predstavil s temile besedami:
Spoštovani gostje!
Tabor slovenskih likovnih samo-rastnikov v Trebnjem, ki se je medtem tudi oblikovat ko', samostojna ustanova, prireja danes že drugo in hkrati tretjo samostojno predstavitev, to je dveh udeležencev taborskih srečanj, gosta iz Bosne PERA MANDIĆA ter rojaka
o
O)
M
tP-.
I-O
m
Pero Mandić: OBREZOVANJE (tuš, 1969)
132 eačMiMeiitiBfcseKMeHmii
DOLENJSKI RAZGLEDI
PO PLEMLJEVI RAZSTAVI
POLDETA MIHELICA. Oh tej priliki ne bo odveč, če opozorimo na pomembne,, napore. posamesnih\ trebanjskih o^anizatorjev, ki sku-' paj s strokovrdm umetniškim sve-' tom, sestavljenim iz članov iz Zagreba ter Ljubljane, vendarle uspevajo vzdrževati in smiselno spremljati kvaliteto ter hkrati rasmah li~ kovnih samorastnikov na Slovenskem. Kajti tista linija, ki poteka med ljubiteljskim amuterizmom, naivno izpovedno preprostostjo in nespekulativnim, osebnim " angažmanom, spregovoriti v likovni govorici, žal ni premočrttm,. niti ni lahko slediti brez zaprek in zaplet-liajev. Toda že trenutna, pogumno zastavljena, čeprav, s profesionalno n?ys.§čo roko zapisana poteza na eni strani, oziroma izrazna prizadetost. ki ji sledimo v njenem napor-mm nastajanju dlje časa, ko končno doseže svoje odmerjeno, morda tudi dokončno višino, širino — vse to so elementi, ki se jih je treba zavedati, skrbno čuvati in poskrbeti za njihovo pravočasno osveščanje.
Gost iz Bosne. Pero Mandić, je tip slikarja, ha katerega se oziramo ta čas s prvega gledišča, posebej še, če nas privlači tisti del njegove osebnosti, ki prodira v svet folklorne, eksotične, pravljične tematike, v svet, ki je prepet s skrivnostno rdečino Ne pozabimo, da je ta barva barva radosti za islamski kulturni krog, za nas pa hkrati bar-'ja nemira, čudnih asociacij na prelito kri. Mandić gre počasi dalje, prodira tudi pod površje pri čemer-■ mu veselost preide najraje v gro- ' teskno grozljivost, v nestvam.i krohot, zaradi katerega se utegnemo kdaj pa kdaj zdrzniti.
življenjska pot Poldeta Mi}veli--ča je povezana s slikarsko, dol^ vsaj dvanajst let, odkar jo je prvič zabeležil likovni kronist. Mihelič je prisluhnil in ostal v. teTp. fizivu zvest . vsakodnevnemu dogajanju, hkrati pa bajanju na vasi. Ce smo prej dejali, da gre pri likovnih samo-rastnikih drugega tipa za širino, do zorelost izraznega koncepta, potem je treba v tej zvezi opozoriti na posebne izraze, ki jih Mihelič namerno izbira in v okviru njih tudi opozarja na ustaljeni red, ubrani ritem že dolgo vrsto let znanih objektov, kot so kmečke hiše z ekspresivno poudarjenimi drevesi pred seboj ali kot se že nešteto vrsto let vije pot oeračev, invalidov za križem. Mihelič je s sedanjo stopnjo dejansko presegel tako imenovani ruralni amaterizem, podobarsko tradicijo in tako z vztrajnim delom oblikoval svojo umetniško fiziognomijo že zdavnaj znanega miljeja
S tem, ko hkrati čestitamo obema razstavljalcema in se mm, spoštovani gostje, zahvaljujemo za ')bisk, vabimo na ogled razstavljenih slik. Razstava je s tem oćlptta.
Aleksander Bassin
V TREBNJEM
v januarju 1970 so v okviru Tabora slovenskih likovnih samorastnikov v Trebnjem odprli prvo letošnjo razstavo te mlade, medtem tudi pravno oblikovane samostojne kulturne ustanove. Osnovna šola je ponudila svoje prostore tokrat slikarju Antonu Plemlju -iz Ljubljane, upokojenemu majorju JLA in gorenj-; skemu samorastniku, zvestemu znancu in sodelavcu trebanjskega slikarskega tabora, številnim ljubiteljem umetnosti ga je na otvoritvi predstavil umetnostni zgodovinar dr. Mirko Juteršek, ki je o Plemlju dejal tole: Spoštovani navzoči!
Naložena mi je prijetna naloga, da z uvodno besedo pospremim v življenje pričujočo slikarsko razstavo zdaj v Ljubljani živečega in delujočega Antona Plemlja.
Prijetnost' vidim v tem, da se to 'dogaja v Trebnjem, ki so si naložile s »Taborom slovenskih likov-.nih samjbrastnikov« brez dvoma zelo težko, a krati zelo smiselno breme. Današnje srečanja tu v Trebnjem govori o občudovanja vredni podpori tej Tculturni akciji, je odraz velikih organizacijskih sposobnosti in končno tudi osebne predanosti umetnosti.
Vso težo pričujoče prireditve pa vidim v iem, da je to v pravem pomenu besede prva samostojna razstava Antona Plemlja. S posameznimi slikami ali njih manjšo kolekcijo je slikar sicer že posegel v likovno dogajanje pri nas, — v tem obsegu, kakor ga vidimo zdaj, pa se kaže kot slikar v povsem novi luči.
6re za potrditev ali zavrnitev umetniške tvornosti že šestinštiri-desetletnega slikarja, ki pravzaprav šele s to razstavo stopa na plan — v javnost.
Med pomembnimi pa tudi zanimivimi dejstti 'iz Plemljevega življenja je njegova pot med slikarje. Njegovi začetki so vezani na dokaj razširjeno in običajno, ljubiteljsko aoienje slikarstva , v prostem času. Zdaj mu je slikanje poklic, kateremu vosveča vse svoje moči.
Iz življenjskih podatkov izvemo skopo, a doDplj prevričliivo, da kljub morebitnim mladostnim umetniškim ambicijam dolao ni imel kaj dosti pogojev za njih uresničitev. Anton Plemelj jzhaia namreč iz šti-rinajstčlanske- družine iz okolice Bleda. Izučil se je za čevljarja, bil med vojno v partizanih in nato dn 1966 zaposlen kot aktiven oficir. Prvo ovrijemljivejšo pomoč oziroma oporo je pri svojem nannjeniu do -risanja	preiel v voi-
ski -v okviru likovne skupine Doma jugoslovanske armade v Beogradu.
Naravni dar za likovno oblikovanje, predvsem pa izjemna vztrajnost in zagrizenost pri slikanju, so posebno od 1961 dalje, ko se je z vso intenzivnostjo predal risanju, pripomogla Plemlju do izoblikova-ija lastnega izraza.
Plod Plemljevega trdovratno vztrajnega dela je z izbranimi primeri, ki povsem retrospektivno zajemajo njegov razvoj zadnjih šestih let, prikazan zdaj v tem začasnem razstavišču. Zaradi popolnejše predstavitve je podan tudi celotni obseg motivike v njegovem slikarskem ustvarjanju.
številčno prednjačijo vsekakor tihožitja, pri teh je čutiti najsilovi-tejši razmah in neizčrpnost slikar-jeve domišljije. Tu je Plemelj najbolj samostojen. Sicer pa ima to slikarstvo, ki je vsebinsko polno fantastike, grobosti in deziluzije, svoje izhodišče pri šolani umetnosti. Z resnostjo klasicista zasleduje slikar obliko upodobljenih predmetov. Tako sta si risba in barva enakovredni.
Po svojem razpoloženju so to hladne podobe, z malenkostnimi preoblikovanji dvignjene v svet fantastike in nevsakdanjosti — naj bo to zaradi svetlobe, ostrih vogalov, bodičastih predmetov ali podobnih akcentov, kot so na primer kače ob šopkih rož.
Pred zaključkom svoje uvodne misli pa bi želeli opozoriti še na izredno sklenjen slikarjev razvoj, kar spet lahko smatramo za sli-karjevo odliko.
Dovolite, da razstavljalcu prvi čestitam!
Dr. Mirko Juteršek
Anton Plemelj: TIH02ITJE
POMOČ DRUŽBE DUŠEVNO PRIZADETIM
Odmevi na 2. konferenco o rehabilitaciji invalidnih oseb na Slovenskem
24. in 25. novembra 1939 je bila v Ljubljani 2. konferenca o rehabilitaciji invalidov na Slovenskem. Vrsta referatov je obravnavala kompleksno problematiko invalidnih oseb, telesne invalide, gluhe, slepe in mentalno prizadete ljudi.
Kot ortopedagog bi se ustavila pri tistem delu konference, kjer so govo-riU o mentalni prizadetosti.
Tovarišica Ada Krivic, predsednica društva za pomoč duševno nezadostno razvitim osebam v Sloveniji, je v izčrpnem referatu »Problematika kompleksne rehabilitacije in rehabilitacije druševno prizadetih otrok, mladostnikov in odraslih v SR Sloveniji« osvetlila vrsto problemov, ki se porajajo v okviru dela z mentalno prizadetimi osebami. V skrajšani obliki posredujem del tega referata.
2e na posvetovanju o duševno nezadostno razvitih osebah v Sloveniji 20. in 21. marca 1969, ki je bilo v okviru priprav na 2. konferenco, so govorili o problemih v vsej obsežnosti in celovitosti. Na ix)dlagi sklepov, pred-Icgcrv in priporočil marčnega posvetovanja je bila pripravljena resolucija s stališči in predlogi za urejanje te problematike v prihodnje.
Reševanje problematike mentalne prizadetosti doživlja po svetu v zadnjih letih nagel razvoj. Opravljajo številne raziskave, izdajajo pravne akte (n. pr. deklaracijo o pravicah duševno prizadetih iz 1968), ki so pobuda za zagotovilo družbene zaščite duševno prizadetih.
V	družbeno ekonomskem gibanju in pri načrtovanju moramo računati, da je 2,5 do 3 odst. prebivalstva deficitarnega glede na lažjo ali težjo duševno prizadetost.
Smo na stopnji, ko skušamo postopoma večji del duševno prizadete mladine vključiti v redno življenje v mestih in na vasi. To je nov vidik v socialni politiki na stopnji humanih odnosov pri nas.
Potrebni pa so posebni pogoji, da bi te osebe odkrili, kategorizirali, usposobili, zaposlovali in spremljali. Vsa prizadevanja naj vodijo v razvijanje njihovih preostalih STJOsobnosti Tako bomo vsaj delno aktivizirali doslej dplicitamo potrošniško kategorijo prebivalstva, pri čemer pa ne smemo zanemariti humanitarnega reševanja problematike teh oseb.
V	Sloveniji šele nastajajo možnosti in pravo družbeno vzdušje za tako otrfivnavanje. Vsak občan danes bolj razume in sprejema, da si s saniranjem zdravstveno-socialno-orosvetnlh vprašanj ureja In Izboljšuje življenje v svojem okolju.
Spodbudni uspehi pri usposabljanju
laže prizadetih v posebnih osnovnih šolah in zadnje čase tudi pri delovnem usposabljanju huje prizadetih šolskih otrok in mladostnikov ter najnovejše izkušnje s predšolsko skupino potrjujejo, da smo na pravi poti.
V preteklih 60 letih so to problematiko obravnavali le delno in nepovezano glede strokovnega in praktično organizacijskega dela. Razvili smo le pMDsamezne faze sklenjenega procesa, ni se pa načrtno izoblikovala družbena skrb za to kategorijo invalidov.
40 let je bilo le 9 p>omožnih šol Od leta 1950 do 1960 je šel razvoj hi treje. V tem obdobju je bilo ustan<>v Ijenih 14 takih šol. Sedaj imamo 26 posebnih šol in 11 posebnih oddelkov pri rednih osnovnih šolah, dve poseb ni šoli za otroke s kombiniranimi motnjami in tri zavode za delovno usposabljanje. V teh ustanovah je zajeta komaj dobra tretjina lažjih primerov in ena desetina težjih primerov
Ta del posebnega šolstva še ni dovolj razvit, saj v 16 občinah ni še niti enega oddelka, kljub temu, da ima ta mladina enake pravice du 81e;nega šolanja in i)Oklicn-^a usp-sabljanja kot drugi.
Prelomnico pomeni leto 1960, ko se je začela sistematična skrb za vse prizadete otroke. Leta 1966 je izšel priročnik za evidenco in kategorizacijo otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, kjer so sodelo'ali vsi potrebni profili strokovnjakov. Izšle so razne publikacije, ustanovljene so biie razne sp>ecialne ustanove (n. pr eksf.eini oddelki v Jaršah, dom delovno usposabljanje v Cmi leta 1967 ild).
Kvalitetno delo posameznih strok od zdravstva, socilanega var.stn, psihologije, pedagogike do ekonom ke ca n; dobilo ustreznega odziva v javnosti, ne pravega mesta v republiškeri sistemu in okalni samoupravi.
Razen kategorizacije, usposabljanja laže prizadetih ter delovnega uspo. sibijanja t^že prizadetih, smo ^ane-nariU vse druge oblike tega procesa (primarno intervencijo, rehabilitirijo prertJ-olskih otrok, vzgojno varstvo šo-f.kih otrok, poklicno usmerlanje in usposabljanje, zapKJSlova je na ustreznih delovnih mestih ali pod posebnimi pogoji itd.). Večina je še v eksperimentalni fazi.
Družbeno obravnavanje p/cblemati ke menta'r.e prizadetosti zaostaja z? splošnim razvojem drugih področij. Potrebno Jo je povezati s splošnimi družbenimi gibanji ter bolj načr^no reševati Kct doslej.
Ta prii-adevanja pa naj p-jJpro tud; starši in občani preko društev za pomoč duševno nezadostno razvitim ose
bam, ter družbene in gospodarske službe s svojiT sodelovanjem.
Marčno FK>svetovanje je poudarilo dvoje pomanjkljivosti: preventivo, ki naj temelji na znanstveno raziskovalnem delu, in zgodnje odkrivanje ter usposabljanje prizadetih oseb.
Republ.ška skupnost otroškega varstva je odobrila milijon novih dinarjev za dodatno usposabljanje zdravstvene mreže, kjer naj bi z vrsto specializiranih oddelkov potrdili sistematično primarno prevencijo, kjer bi bila zajeta tudi prevencija duševne prizadetosti.
Zgodnji detekciji naj sledi zgodn'e usposabljanje. Potrebno je razviti ustrezne oblike svetovalske službe in ambulantnega obravnavanja predšolskih otrok ter pri rednin šolskih ustanovah oddelke za našo populacijo.
Potrebno bo dopolniti predpise o strokovnih merilih, kot tudi republiški zakon o usposabljanju mentalno prizadete mladine. Ne gre toliko za vprašajije pravne ureditve, temveč za prakso in zavest staršev ter vseh, ki morajo skrbeti, da bi se te oblike razvijale, kjer so dani pogoji (TIS, skupnosti otroškega varstva, zdravstvena m socialna služba v občini).
Sistem detekcije in kategorizacije je v sedmih letih že dal določene rezultate. Popraviti pa Je treba pomanjkljivosti- Zlasti moramo začeti s sistematično zgodnjo detekcijo in diagno-sticiranjem v stalnih strokovnih ustanovah.
Nerešeno Je tudi vprašanje »mejnih primerov«, to je otrok z nerazvitimi duševnimi sposobnostmi in lastnostmi do te mere, da kažejo zname-r'" duševne nerazvitosti. Pogosto izhajajo ti otroci iz neugodn^a družinskega in ožjega družbenega okolja, ki zavira njihovo normalno rast.
Vprašanje »osipa« osvetljujemo sedaj tudi s tega vidika. Treba je razmejiti, kateri otroci spadajo še v redno osnovno šolo, toda le v ustrezne oddelke, kateri pa že v posebno šolo. Problem enotne šole in individualnih razlik med učenci Je težaven za uspešno delo V- rednih in v posebnih osnov-n'h šolah.
Tudi pri usposabljanju laže prizadetih je vrsta problemov; pravno organizacijska nedodelanost povzroča, da je mladina s kmečkih področij in iz nerazvitih občin zaix)stavljena pri habilitaciji in rehabilitaciji, prav tako pa povzroča tudi neurejenost in neenakomerno razvitost posebnih šol ter zapostavljanje v primerjavi z rednimi osnovnimi šolami-
še vedno je neurejeno financiranje vzgoje in usposabljanja. Na p>obudo društva za pomoč duševno nezadostno razvitim osebam v Sloveniji je bil novembra lani sprejet novelizirani zakon
JUBILEJ STANETA GABROVCA
o izobraževalnih skupnostih in o finan ciranju vzgoje in izobraževanja.
Zadnja leta posvečamo veliko po zornost poklicnemu usposabljanju. Fu so še velike pomanjkljivosti. Potrebno je leto ali dve poklicnega usposabljanja v posebni šoli ter najti zato finančna sredstva, šola bi morala pripraviti absolvente za poklice »ozkega profila«. Tu imamo že nekaj izkušenj (eksperimentalni oddelki v Ljubljani in Kočevju itd., delovna praksa v 42 gospodarskih organizacijah). Pripravljamo tudi ustrezno zakonodajo.
S poklicnim usmerjanjem moramo začeti v višjih razredih F>osebnih osnovnih šol tako, da temu prilagodimo učni načrt ter razvijemo zdravstveno psihološko delo.
Pojavlja se nov dejavnik; služba poklicnega usmerjanja in zaposlovanja, ki skupaj s socialno službo išče nove poti pri zaposlovanju naših otrok Mladostnik se bo lahko vključil v nor-malne delovne pogoje in pri tem vztrajal, če bo primemo usposobljen na ustreznem delovnem mestu ter delal in živel v okolju, ki bo z razume vanjem spremljalo njegovo delo in življenje.
Zadnja leta je bilo ustanovljenln precej oddelkov za delovno usposat.-Ijanje huje duševno prizadete mladine. Potrebno bo razviti mrežo delavnic pod posebnimi pogoji za to mladino, ki pa ne bodo mogle poslovati kot gospodarske organizacije.
Sedaj že sodeluje vrsta novih dejavnikov: otroško varstvo, socialno zavarovanje, službe zaposlovanja, strokovne in družbene organizacije. Ob tem moramo upoštevati realne možnosti. S-k vedno ima prevelik vpliv subiektivni činitelj pri urejanju stvari. Te problematike ne smemo urejati ka-ritaavno, temveč pričakujemo, da bodo nc^e spremembe in dopolnitve v sistemu zdravstvenega in invalidskega varstva, osnovnega in strokovnega šolstva in politike zaposlovanja pri nas določile pravo mesto tudi temu delu prizadete mladine, ki predstavlja kar polovico vse mladine, ki je zavrta v normalnem razvoju-
Pričujoči skrajšani referat je le del obravnavane tematike druge konference o rehabilitaciji invalidov na Slovenskem. Zaradi obsežnosti se ne bi spu-\ ščala v problematiko drugih kategorij invalidnosti, želela sem le obvestiti širšo javnost o tem, da gre pri saniranju problematike duševne prizadetosti in drugih kategorij invalidnosti razvoj svojo pot, na kar združeno vplivajo strokovni In družbeni dejavniki.
Na našem področju so že storj-^ni prvi koraki, zaostajamo pa še za spi )S-nim razvojem. Caka nas še veliko de la, preden bomo lahko omogočili vsem duševno prizadetim, da se bodo v svojem ožjem in širšem okolju uveljavil po svojih močeh.
Lucija Jankovič,
vodja posebne
v Krškem
V soboto, 18. aprila, bo dopolnil petdeset plodnih let slovenski arheolog, višji znanstveni sodelavec Narodnega muzeja in honorarni izredni profesor za prazgodovino na Ljubljanski univerzi, dr. Stane Ga-brovec. Rodil se je 1920 v Kamniku in diplomiral na oddelku za klasično filologijo ljubljanske univerze. Leta 1948 je postal kustos Narodnega muzeja in že od 1957 je vodja arheološkega oddelka osrednjega slovenskega muzeja. Službovanje v Narodnem muzeju ga je sicer odtegnilo študiju in problemom klasične filologije, ni mu pa vzelo ljubezni do Homerja in čudežnega ljudstva Helenov, kot je nekoč sam zapisal. Z nastopom službe v muzeju se je posvetil študiju slovenske prazgodovine, še posebej halštat-skega časa. Z disertacijo: Prazgodovina Gorenjske (1961) se je oddolžil rodni pokrajini, njegovo trajno zanimanje in ljubezen pa že dvajset let velja Dolenjski in njeni prazgodovinski preteklosti.
že 1956 je izšla v Novem mestu njegova imenitna knjižica: Najstarejša zgodovina Dolenjske, v kateri je sicer na poljuden način, toda z vso znanstveno natančnostjo opisal arheološko bogastvo Dolenjske in Bele krajine. V njej se ni predstavil samo kot strokovnjak temveč tudi kot mojster peresa. Leta 1953 je izkopal poznohalštatsko gomilo v Volčjih njivah pri Mirni in objavil izsledke v Arheološkem vestniku. Posebno pozornost je posvetil novomeškim najdbam z dvema obširnima razpravama: Grob z oklepom iz Novega mesta (1960) in Grob s trinožnikom iz Novega mesta (1968). Obe obravnavata slavne hal-štatske najdbe iz knežje gomile v Kandiji. Posebno Gabrovčevo zanimanje pa velja še čeladam iz hal-štatskega časa, za katere je izdelal tudi ustrezno tipološko in kronološko razvrstitev. Plod njegovega večletnega Študija je temeljna razprava: Halštatska kultura v Sloveniji, ki je izšla 1965. V njej je Gabrovec podal novo kronologijo halštatske-ga časa in razčlenil halštatsko bogastvo Slovenije z najsodobnejšimi prijemi, ki temeljijo na izkušnjah nemške prahistorične šole. V tej študiji je tudi novomeškim najdbam odmeril važno mesto kot horizont stiško-novomeških knežjih grobov.
Njegovo življenjsko delo pa bo slej ko prej ostalo raziskovanje prazgodovinske Stične. V letih 1960-64 je z novimi tehničnimi metodami prekopal ogromno halštatsko gomilo pri Stični. Njegove terenske izkušnje smo s pridom uporabili v zadnjih letih tudi pri kopanju gomil v Novem mestu, ko ie jubilant vseskozi z velikim zanimanjem in s tehtnimi nasveti spremljal in spod-
bujal naše delo. V zadnjih letih pa se je Gabrovec v družbi z nemškimi in ameriškimi arheologi lotil izkopavanja velikega gradišča nad Stično. To široko zastavljeno izkopavanje mednarodnega pomena nam bo čez nekaj let dalo temeljne podatke o načinu življenja v halštat-skem času. Rezultati izkopavanj v gomili in rezultati izkopavanj na gradišču bodo šele razkrili celovito podobo halštatskega časa na Dolenjskem. Ljubezen do slovenske zemlje in njene preteklosti veje iz vseh Gabrovčevih del. Oprt na izročilo domače tvornosti je vedno našel pravo mesto in odmeril pravo težo najdbam iz naših krajev v balkanskem in v evropskem prostoru. Halštatska Dolenjska je dobila v njem svojega velikega interpreta.
Poleg nekaterih temeljnih študij iz naše prazgodovine, ki smo jih dobili izpod njegovega peresa v zadnjih letih, se Gabrovec ubada še z nehvaležnimi in zamudnimi posli urednikovanja. član je treh uredniških odborov (Arheološki vest-nik. Zgodovinski časopis. Nova mladika) in še pripravljalnega odbora za Vin. mednarodni kongres pra-zgodovinarjev, ki bo jeseni 1971 v Beogradu. Vse to mu jemlje veliko dragocenega časa. Občudovanja vredna je njegova delavnost, saj se razdaja na tri strani: kot terenski raziskovalec, kot pisec in urednik in kot akademski učitelj.
Jeseni 1969 je Gabrovec zasedel mesto predavatelja prazgodovine kovinskih obdobij na arheološkem oddelku ljubljanske univerze. Kot akademski učitelj bo lahko s svojimi bogatimi terenskimi izkušnjami in s široko razgledanostjo posredoval študentom arheologije svoje znanje o naši in evropski prazgodovini. Z Gabrovcem je ljubljanska univerza dobila polnokrvnega pra-zgodovinarja, odličnega pedagoga in mednarodno priznanega strokovnjaka.
Jubilantu želimo, da bi nam vzgojil nov rod prizadevnih in sposobnih prazgodovinarjev in da bi morda čez desetletje imeli v rokah reprezentativno publikacijo z naslovom: Prazgodovina Stične.
Ad multos annos!
Tone Knez
JANJA KASTELIC:
VOJNA
Med dvema "blokoma, ki sta čisto enaka, je veliko dvorišče. Na dvorišču je kup otrok in otroci se prepirajo med seboj.
»Naš blok je večji od vašega,« trdijo prvi. »Malo sicer, toda večji je.«.
»Ne,« zavpijejo drugi, »naš je večji in to precej!«
Prepirali bi se še in še, da se ni spomnil Darko, najstarejši med njimi:
»Vojna naj odloči, kateri blok je večji!«
In kot bi trenil, je dvorišče bojišče in otroci vojaki, oboroženi do zob. Papirnati avioni lete po zraku in ilovnate bombe padajo kot toča na tla.
Rudi in Tiki čakata za vogalom, v zasedi, na sovražnika. Ujameta ga, zvežeta in odženeta h komandantu Matjažu.
»Kaj bomo storili z njim?«
»Vzeti pošto in ustreliti!« zapo-ve kratko Matjaž in že zakliče:
»Juriš, juriš!«
Zdaj šele se prične zares. Boj je čedalje bolj strašen. Nič več ne vedo, čigav je kdo. Borijo se kar vsi — proti vsem. Bolnišnica na trati je polna z robčki obvezanih ranjencev.
»Ti boš pa umrl,« pravi bolničarka Nataša Mojčku, ki še dobro govoriti ne zna.
»Zales umlu? Nočem!« se prestraši Mojček in zbeži zdrav domov.
»Eden več ali manj, prava figa!« zamahne Nataša z roko in obvezuje Jakcu oko.
Naenkrat se zasliši jok. Sredi dvorišča stoji Alenka z razbito steklenico v roki.
»Joj, le kaj bo rekla mama? Zdaj bomo brez mleka.«
»Vojna je vojna,« ji kratko po jasni Andrej.
»Pa saj jaz se ne igram z vami, nočem se!«
»To ni nikomur nič mar. če je vojna, je vojna za vse, trapa!« jc ljubeznivo pouči Uroš in še tisti trenutek obleži smrtno zadet.
Toda, glej no, kaj pa je to? Sosedova mačka je prišla na dvori šče. Med zobmi nese majhnega golobčka, ki mu še perie ni zrast io. Iz kot mezinec drobnega vratu so pritekle kaplje krvi. In vojne je konec V modrih očeh sta obviseli dve solzi.
'■r'
V /7 -	/




Ivan Luckovič: RISBA (detail, 1966)
KNJIGA O ISTRI
To pretehtano delo, pravzaprav reprezentativen zbornik o istrski deželi, je izžel z željo, da ob petindvajsetlet-nici priključitve tega kosa našega sveta Jugoslaviji pokaže domovini in. svetu bistvo te pokrajine in njenega prebivalstva. Gre torej za publikacijo, ki naj v besedi" in sliki spregovori o preteklih in današnjem času, spregovori pošteno in objektivno o človeku, ki je prebival in ki danes prebiva tod, o njegovih prizadevanjih skozi stoletja, o trpljenju in mukah, pa tudi o uspehih, ki niso majhni. Zbiranje gra^ diva je trajalo n^aj .let, sodelovali so hrvatski kot italijanski javni delavci Istre, strokovnjaki za posamezna vprašanja, tako da lahko rečem, da podobnega sodobno koncipiranega dela o Istri do danes še nismo imeli..
Seveda bom v teh nekaj vrstic^, ki so izključno informativhe, lahko le nakazal pomen monografije o Istri, kot jo je izdala nova zagrebška založba »Binoza«. Tekstovni del govori o zemljepisnem položaju in družbeni valorizaciji (Josip Rc^lii5), zgodovini Istre (Vjekoslav Bratulič), dogodkih med dvema vojnama (Di^agovan šepič), na-« rodnoosvobodilnl vojni (Ljub6 D(idićX, o vlogi istrskih Italijanov v NOB (Lu-ciano Giuricin), o hrvaški književnosti v Istri (Zvane Crnja), o kulturnem ustvarjanju istrskih Italijanov (Lucife-ro Martini), o etnografiji Istre (Jelka Radauš Ribarić), o ljudski glasbi Istre, Hrvatskima primorja, in severno jadranskih otokov (Slavko Zlatić), o likovno-umertnoški dediščini Istre (Midan Pre-log) in o njenem gospodar^kehi razvoju (Etore Poropat).
Kljub vsej t^taosti omShJmih študij, ki pomenijo vsestransko informacijo o deželi pod Učko.in onstran Snežnika in njenih Ijiideh, pa je le nekaj posebnega in izjemnega ilustrativni del knjigei. Zato, ker kaže premi-selno priza4evnost, prikazati deželo
Istro v slikovno novi luči. Istrski svet, tisti ob ipoTju in tisti v notranjosti dežele, mesta in mesteca in vasi, vse stopa pred nas gledana iz novih zornih kotov, slikano iz drugih smeri, kot šmp 'jih doslej bili vajeni.
In ta slikoTOi svet predstavlja enakovredni del tega zbornika, izdanega v reprezentativnem formatu 31x22 cm. Pred nami se odpira istrska pokraj .na, kot jo ^e. videlo devet fotografov, med njimi vfstia *-umetnikov v tej stroki (Tošo Dabać, Mladen Grčević, Nerad Gattin)^ Pol tajige, tiskane na 240 stra-. neh, ob^gajo. barvne (10) in čmobele reprodukcije izven teksta (121). medtem ko: jiU jeVmed-tekstom še 43. brez' upoštevanja reprodukcij srednjeveških grbov	mest in posebnega
zemljevida. '' '
Predlist-. knjige je opremljen z reprodukcijo ;^odeksa be'-amskega brevi-arja iz ""IS, ;stoleya, ki ga hrani Narodna in -univeKitetna knjižnica v Ljubljani. Rpbfo^uciranih je več starih zemlJisVTdov ■ Ifetre- Posebej ome-■ njam 16 reprodukcij med tekstom, ki so vzete iz našega Valvasorja, Yse-kakor ;'je tii^a reči dobro besedo o 'tehničrir-^dOvišenosti reprodukcij (Grafički zavod Hrvatske). Z eno besedo: knjiga; * koti si jo človek lahko samo želi. Prlpfavljajb Jtudi izdajo v itali-janščinuy
Tone Potokar
DOLENJSKE RAZGLEDE - po sebho ^Kulturno rubriko Dolen.i skegtf lista, urejajo: Jože Dular Toilfe: Golnik (odgovorni ured nik),''Pi'arice Grivec, Janko Jarc Bogo Komelj,-* Lado Smrekai Severln' Salj in Stanko Skaler Lektor;. ^i^rel Bačer Oblikova lec;	Moškon