Podućne stvari. Andrej Einspieler. Po svoji obljubi v zadajem listu „Novic" podajamo tukaj ueiiaj govorov, iz katerih je posnemati blagi značaj in delovanje pokojnega prvaka slovenskega v Korotauu, ki je bil ravno pretekli teden v hladno zemljo položen. Zlatomašnik Einspieler sam govoril je pri slavnosti * tako-le: „Predragi mi rojaki slovenski! Zbrali ste se danes od vseh strani slovenske zemlje v starodavnem Korotanu, v moji rojstni vasi, da ste priča moji zlati maši; bodi Vam vsem zato iskrena zahvala! Vesel sem, ko vidim, kako me obdaja od vseh strani moj ljubljeni narod, za katerega je bilo moje srce, za katerega so delale moje roke; a preden se ločim, rad bi Vam še nekaj omenil, kar mi je na srci: Kavno danes je 50 let, kar sem tam-le v cerkvi ko mladeneč pel svojo novo mašo: danes pa opravljam kot siv starček svojo zlato mašo. Moji stariši — telesni in duhovni — oba cavmarja, in ena teta, vsi so uže tam v večnosti! Koliko mojih tovarišev in tovarišic, s katerimi smo ravno tu-le igrali, skakali in se po otroŠKO veselili, koliko jih uže trohni v zemlji; mene pa je Bog še ohranil pri življenji! — Duhovnikov je v naši škofiji blizo 400, med vsemi pa le 15 zlato-mašnikov, iu med temi zlatomašniki biti, imam tudi jaz veliko srečo! Zatorej je danes moja prva dolžnost, da se iz celega srca zahvalim Bogu, ki mi je dal tako dolgo življenje in mi v tem dolgem življenji skazoval toliko milosti in dobrot! Čast in hvala bodi Bogu Očetu, Sinu in sv. Duhu, sedaj in na večne čase! Zahvalo sem pa dolžan tudi Vam, preljubi, visoko-častiti moji bratje in sestre v Jezusu Kristusu! Misiim, da kar Sveče stojijo, še ni bilo toliko ljudi in iz tako raznih in daljnih krajev, kakor danes pri moji zlati maši. To je zame največje veselje, pa tudi moja največja čast pred celim svetom. Zatorej sprejmite vsi mojo najtoplejšo zahvalo, ki jo Vam izrekam iz celega srca! 28 Slomšek, saj ga poznate, tega prvega slovenskega škofa, saj gotovo prebirate njegove zlate spise: ta škof je rekel v enem svojih zadnjih govorov: „Pustite Slovencem dve reči, ki ste jim ljubi in dragi, kakor svitle oči* vero katoliško in besedo materino! To Vam danes tudi jaz priporočim: „Slovenci, bodite verni, ostanite zvesti katoliški cerkvi, rimskemu papežu, naj pride karkoli drago. Vera je podlaga sreče za vsacega človeka, pa tudi za vsak narod; narod brez vere ne more biti stalno s reč en." Slovenci, ako ste verni, bote zvesti svojemu cesarju, ako- ste verni, bote dobri gospodarji, gospodinje, zvesti posli, hlapci in dekle, poslušni otroci — blagoslov bo Vas verne spremljal na vseh Vaših potih. Slovenci, ostanite pa tudi zvesti besedi materini, slovenskemu jeziku; ostanite Slovenci, zvesti Slovenci do smrti; naj nas nasprotniki psu jejo, naj nas ometavajo z blatom ali napadajo s kamenjem — vse zastonj, mi smo in ostanemo Slovenci! Tema dvema svetinjama ostanite Slovenci zvesti: veri katoliški in besedi materini! Za vero katoliško in materni jeziR sem jaz delal in trpel celo svoje življenje; zato sicer ne zaslužim nobene hvale in zahvale, to je bila moja, to je vsacega Slovenca sveta dolžnost. In zato obljubim Vam tukaj vpričo Boga, ki sliši moje besede, zato hočem delati neumoren do smrti. „Toda — pri teh besedah premagajo solze zlato-mašnitfa. „Toda, dragi moji, jaz sem sam sam, sam... zato Vas prosim v imenu Boga pravičnega, pomagajte mi tudi Vi, vsak po svoje, in naše skupno združeno delo bo Bog blagoslovil, da slednjič zmaga pravična stvar. Slovenci, bodite edini, še enkrat, bodite edini! In še nekaj. Predragi! Kmalu: prej ali pozneje bote slišali: „Einspielerja so pokopali", oj, prosim Vas, koto slišite, tedaj na-me nikar ne pozabite, tedaj za-me molite in obljubim Vam, da tudi jaz, ako pridem po božjem usmiljenji v nebesa, ne pozabim v nebesih Vas, ne pozabim nad vse mi dragega naroda slovenskega!" (Dalje prihodnjič.) 29 Podučne stvari. Andrej Einspieler. (DaJje.) Slavnostni govor prof. Kleinmayer-ja pa se je glasil tako-le: „Preljubi Slovenci! Dragi bratje! Prisrčno pozdravljam Vas v imenu in po naročilu osnovalnega odbora, kateri danes radosti poln vidi tako mnogobrojno število čestiteljev našega ljubljenca. Pozdravljam Vas z navdušenostjo izvanredno, čestiti nam gostje iz sorodne Kranjske; srčno pozdravljam Vas s Štajarske in Primorske! Iskrene pozdrave Vam, vrlp zastopniki hrvatskega in češkega naroda; pozdrav Tebi, čestita duhovščina, pozdrav Tebi „akademična mladina!" V prvo pa glasi se Tebi, slovenski narod staroslavnega Korotana, prisrčni moj pozdrav! Živeli Rožani! Živeli Slovenci! Slovenski možje, slavna gospoda, dragi domorodci! V ogromnem številu, v duhu vzajemuosti, prave edinosti zbrali smo se, da pokažemo svetu, da znamo častiti zasluge svojih mož. Bodimo ponosni in pričajmo, da smo vredni imenovati se Slovence, avstrijske Slovane! Odkar stojijo Sveče, še ni bilo tukaj zbranih toliko ljudi in iz tako daljnih in raznih krajev. Tu prijazno podajo roko Rožan Zilanu in Bekštanjci spoznavajo brate svoje Junčane. Kaj se danes vrši, znano Vam je iz cerkvenega opravila, znano Vam iz ust boljšega govornika, nego so v meni sile; dovolite mi vendar, da pridenem tudi jaz svoje. Danes obhaja tu, v Svečah, hvaležni slovenski narod slavni dan prečastitega svojega prijatelja, dobrotnika in očeta, mon8gr. Andreja Einspielerja; on obhaja srečni čas, ko je bilo po milosti božji mogoče naši diki, starosti koroških Slovencev in pri vseh Slovencih slav* nemu rojaku Andreju Svečanu darovati zlato sv. mašo. Njegovo ime je po slovenski zemlji znano in čast nam je, njega, ki to ime nosi, imeti danes med seboj. Verni sinovi slovenski dvignili smo se z vseh strani, da svojemu preljubi j enem u očetu čestitamo, da ga pozdravimo z navdušenjem, da mu izkažemo hvaležnost in udanost. Ljubljeni Andrej, odpusti nam, če so preslabe moči revnega, bornega naroda, da bi dostojno slavil Tvoj častni dan, a prepričan bodi, da Ti podajamo srca naša polna ljubezni, udanosti, hvaležnosti! Saj veš: Slovenski rod je narod siromak: Uborne so njegove tesne koče, Pod slamnato se streho beda joče, Pod prostim nebom žuli jarem jak. — A srca siromakom so — bogata! Ti pa, revni narod slovenski, bodi ponosen na moža, ki je delal in dela le za Tebe, ki s Teboj čuti, misli, trpi! Oglej si našega Andreja in v resnem obrazu njegovem videl bodeš zgodovino našo zadnjih štiridesetih let! (Dalje prih.) 36 Podučne stvari. Andrej Einspieler. (DaJje.) Star je naš Andreja! Rodil se je ravno istega leta, ko je mogočni Napoleon doživel svoj propad, dne 13. novembra 1813 v Svečah, v naši krasni Rožni dolini. Stariši njegovi, tu „pri Mežnarji", bili so ubogi in vendar so po mogočosti, v pravem krščanskem duhu za mnogobrojne svoje otročiče skrbeli. Šolal se je v prvo v domači šoli in bil jako priden in bister deček. Po pripomoči blagočutnih dobrotnikov študiral je potem v mestni šoli in v gimnaziji v Celovci. Ko je dovršil svoje študije, prišel je leta 1835 v bogoslovsko semi-nišče. Najboljši mladeniči se takrat niso sramovali stopiti v duhovski stan, ampak šteli so si v čast, priti v ono hišo, ki mladeniče za ta v izomiko naroda znameniti stan pripravlja. Tam je preživel štiri srečna leta in uže kot tretjeletnik posvečen je bil v mašnika, dne 6. avgusta 1837. leta. Od takrat štejemo ravno 50 let do današnje slavnosti. Pol stoletja — in v tem posvetil je naš Andreja vse svoje življenje, da bi koristil milemu našemu narodu sle venskemu. „Kdor zaslug tacih mož ne časti, njih naslednik vreden biti ni!" Ali pa morda, predragi, bomo kamnali sivega starčka, ki nam je podal svojo gorečo ljubezen?! V to nam je odveč omike! A, k reči! Andrej bil je pastir dušni na raznih krajih po deželi, da ga pokličejo škof h glavni fari v Celovec. Od tam nastopil je službo kateheta in učitelja slovenščine na celovški realki, kjer je opravljal težavni posel celih trideset let. Kot dušni pastir, profesor, spol-noval je vse mnogotere dolžnosti svojega poklica. Bil je mož vljuden, pravičen, nepristransk. Leto 1848 in naposled 1849 bilo je tudi za nas Slovence silno znamenito. Druga ustava avstrijska izrekla je načelo, da so jednakopravni vsi narodi, ki živijo skupaj v avstrijski monarhiji. V tem času probudila se je marsikaka domača moč, in tudi v našem Andreju oživel se je pravi narodni čut. Pero svoje zastavil je v bran svojemu narodu. Sodeloval je pri časopisu „Slovenija" v družbi s Trstenjakom in Cigaletom, pošiljal svoje sestavke v razne časnike in liste. Postal je v kratkem znan rodoljub. Dve leti na to vidimo našega Andreja na blagi strani nepozabljivega knezo-škofa Antona Martina Slomšeka, ustanovitelja „društva za izdavanje slovenskih knjig", iz katerega nastala je sedaj ogromna in prekoristna „družba sv. Mohora". Vsi verni Slovenci po Štajarskem, Kranjskem, Primorskem in Koroškem morajo se vsikdar hvaležno spominjati našega Andreja, ki je izvedel preblago misel Slomšekovo. Hvala, ti-sočerna hvala mu! Dokler bo Slovencev rod na svetu, dokler ne pojenja zadnji ud „družbe sv. Mohora", ki sedaj šteje blizo 35.000 članov, živelo bode ime Andrejevo! Einspielerjev trud, Einspielerjeva požrtoval-nost postavila je družbo na tako trdne nogo, da je ne bodo podrli, če Bog da, tudi najhujši napori. Na veke naša zahvala Andreju! Leta 1852 izdajati je začel mesečnik „Šolski prijatelj", ki se je leta 1856 spremenil v „Slovenskega prijatelja". V prvem listu vidimo Einspielerja prijatelja šole, napredka in izomike. Njegova načela so prava, pedagogična; on ima svoje velike zasluge za šolstvo. Kasneje izdaval je zapored list: „Stimmen aus Innerosterreich", „Draupost" in „Karntnerblatt". Vsak teh listov bil je v duhu Einspielerjevem, v duhu pravega patrijota in zrelega državljana. Z J. Božičem izdajal je mimo tega „Slovenca", in da probudi narod svoj in pribori rojakom svojim boljšo bodočnost in vzbudi narodno zavest, izdajati začne leta 1882 „Mir". Obširneje mi ni mogoče tukaj o tem listu govoriti; reči pa smem, da se je Andreju za tak vspeh uže v kratkih letih le čuditi. Ti pa, ljubi narod slovenski, sezi zaupljivo po „Miru", saj je poln lepih naukov, poln blagih svetov, poln ljubezni do Tebe in Tvojih otrok! „Podučevati svet za pravičnost", to je namen „Miru", in komu ne ugaja „pravičnost"? Berite „Mir*, dragi bratje, in ljubili bo-dete v duhu prave naroduosti svoj rod in jezik svoj, spoštovali pa bodete tudi druge v pravičnosti in poštenosti njihovi. Na delo torej! Omika premaga vse zapreke. Treba nam zavednosti in te zavednosti veselil se bo v prvi vrsti naš blagi oče Andrej. Kdo ne pozna mimo tega Einspielerj e vih samostojnih del: „Jedro krščanskega nauka", „katekizem1' in drugih? Slovensko slovstvo spominja se hvaležno našega Andreja in kjer se bodo imenovala imena boljših naših mož, tudi Tvoje, ljubi prijatelj, bode vmes! (Dalje prihodnjič.) - 53 Podučne stvari. Andrej Einspieler. (DaJje.) Deloval pa ni naš Andrej samo s peresom, temuč tudi branil pravice naše kakor vstrajen in delaven mož v deželnem zboru koroškem. Z malim odmorom dela na tem polji uže od leta 1863. Neumorna je tu delavnost njegova po besedi Simon Gregorčičevi: „Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, Kar more, to mož je storiti dolžan!" Mnogobrojni so lepi nasveti, katere je stavil naš Andrej v visokem zboru, mnogobrojni so temeljiti govori, katere je govoril v tem deželnem zastopstvu — in iz vsega veje ljubezen do Koroške, ljubezen do naroda, iskrena želja po duševnem in materijalnem blagostanji staroslavnega Korotana. Pot pa mu ni bila rožnata, življenje parlamentarno bilo mu je boj, hud boj in vajen je naš Andrej slišati vse drugačne klice, nego jih sliši danes. Vse to pa ga ne moti. Bojeval se je naš Andrej na čelu male manjšinice z ogromno večino z onim taktom, znanjem in neutrud-ljivo energijo, ki je morala celo nasprotnikom imponi-rati. Vspeh ni bil vedno zaželjen, a pomisliti moramo, da je pač govoril „Einspieler". Gotovo je, da so ravno mali narodi, na katere vplivajo od vseh strani drugi elementi, v največji nevarnosti, da poginejo. Da smo se tega, odkar dela naš Andrej, vsaj nekoliko obvarovali, to je tudi le glavna in prva zasluga našega slavljenca. Bodimo mu toraj hvaležni, kazimo hvaležnost po našem dejanji in ne samo po prazni besedi! častimo, ljubimo po vzgledu Andrejevem svoj materini jezik in sv. vero in ne sramujmo se svojih svetih svetinj! Einspieler ne hujska, marveč nam le zaupljivo kliče: aVse za vero, dom, cesarja!" Prva naša svetinja nam bodi sv. katoliška vera. Mi Slovenci smo in ostanemo verni katoliški kristijani. Vero, katero smo podedovali od svojih starišev, ohraniti hočemo za-se in za svoje otroke. Človek brez vere ni človek, ni vere vreden! Čislati hočemo to svetinjo vselej in povsod, kajti ona nam je prvo in najdraže blago. Z vero pade narodnost, z vero pade Slovenstvo. Da ohranimo to svetinjo, treba je, da se oklenemo oznanje-valcev sv. vere, da spoštujemo naše duhovne učitelje, ki so od nekdaj mnogo dobrega in koristnega storili za narod. Kdo izmed omikanih Slovencev ne pozna \elikih Slovencev ne pozna velikih zaslug naših duhovnikov, kakor so škofje: Slomšek, Ravnikar, Wolf, kdo ne pozna slovečih pisateljev in pesnikov: Jarnika? Majarja, Trstenjaka, Vodnika, Metelka, Staniča, Jerana, Marna, Gregorčiča in drugih? ___ 60 ___ Ohraniti hočemo toraj sv, vero in jo tudi naši mladini vcepiti. Mi hočemo, da so naše šole na krščanski podlagi, da se odgojujejo dobri kristijani. Vera in narodnost pa ste si, kakor uči dragi naš Andrej, ljubi sestri; jedna brez druge biti ne more; kar život brez duše, to narod brez vere, nekaj časa životari, potem hira in izgine. Narodni naš duh obsega slovenski jezik in katoliško vero. Kar je posameznemu človeku življenje, to je narodu preljuba materina beseda, materini jezik. Naš jezik pa je krasen, lepodoneč, blagoglasen, in pre-čudno bi bilo, cia bi sami svoj jezik zaničevali, skrunili in se sramovali materine besede, presladke besede one naše dobrotnice, ki je mnogo za nas storila. Tega ne stori besni tiger, tega ne stori divjak afrikanski — in mi bi to storili?! Ne, nikdar! Ljubimo svoj jezik in delajmo po vzgledu Andrejevem, da zadobi pravice, ki so mu po besedi svitlega cesarja, po naši državni ustanovi in po Bogu! Saj se tudi naš Andrej od nekdaj strogo drži besed: Tvrd bodi. neizprosen, mož jeklen, Kedar braniti je časti in pravde Narodu in jeziku svojemu !" (Dalje prihodnjič.) ___ 68 ----- Podučne stvari. Andrej Einspieler. (Dalje.) Marsikaka izguba in zasmeh niso pripognili moža, ki je čvrst in krepak, kakor mogočna Kočna nad rojstno mu vasjo, in mimo tega čil in bister, kakor krasna Rožna dolina. Stojimo tudi mi junaško s svojim prepričanjem na braniku za jezik svoj in sveto vero in „ Vremena bodo Slovencem se zjasnila, Jim milše zvezde kakor zdaj sijale !" Tudi mi smo mnenja, da „človek toliko velja, kolikor jezikov zna," ali v prvi vrsti stoji naj vedne le materini jezik, za nas slovenski jezik! Sosedje naši, mirni Nemci, so z nami v vsakdanji zvezi in gotovo nam je trdna želja, da se naša mladina priuči nemškemu jeziku; a da bi lastno besedo zanemarjali, to nam »nikakor v glavo iti neče." Slovenski kmetje, prevdarite te besede, ktere Vam polagam na srce v duhu in smislu našega Andreja! Oklenimo se sv. vere, oklenimo se svojega premilega jezika! „Vse za dom" je drugi klic Andrejev. Da, za dom, za krasni dom bije nam srce, saj: „Mogočno se dvigajo naše gore, Ozirajo se na cvetoče polje, Pošiljajo tako mu bistrih voda ; Navzdol se podvizajo hčere goni, Pozdravljajo rod, ki se dviga na dan, I last imenuje goro ino plan!" V domu narod bodi srečen! Da pa doseže srečo, treba mu duševnega in gmotnega blagostanja. Za vse to je vrlo delal naš slavljenec, ki je za nas na Koroškem to, kar je bil oče Bleiweis na Kranjskem. Domoljubje pa ne obstoji v sami lepi besedi, marveč tudi v delu. Delajmo po vzgledu svojih buditeljev za ljudsko blagostanje, ki veli med drugim: »pusti vsakemu svoje" in „ljubi bližnjega kakor samega sebe v imenu Gospodovem". Mi hočemo srečno domovino, mirno domovino. Miru pa nikakor ne kalimo, če zahtevamo za nas iste pravice, kakor jih poseda naš nemški sosed „Sovraštva v srci našem ni", saj vemo, da vera nas uči« da „narod je narodu lik kakor brat je bratu", kakor, neumrli pesnik poje v „Krstu pri Savici" : „Saj smo očeta jednega sinovi, Ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi." Dalje nam kliče Andrej: „Vse za cesarja!" Od nekdaj zvesti smo Avstrijci, saj že pesnik naš poje : „Hrast omaja se in hrib, zvestoba Slovenca ne gane". Naši slovenski sinovi so na mnogih bojiščih kri prelivali za Avstrijo, za habsburško slavno hišo in za cesarja. Mi smo dobri Avstrijci in hočemo mogočno Avstrijo. V občnem napreduje Slovenec, kar se goditi more le v dobro vredjenej državi, kteri je skrben oče ljubljeni vladar, ki čuva nad nami z geslom: „viribus unitis", z združenimi močmi. Trdni in nepremagljivi smo v zvestobi do svoje habsburške hiše. Dokazali smo to že večkrat s srcem, djanjem in delom. Tudi danes podajamo na sicer revni a vendar odkritosrčnosti polni blazini zagotovilo iskrene vdanosti in nepremagljive zvestobe preljubljenemu vladarju Franc Josipu I. Bog živi ga mnogaja leta! To so torej, preljubi Slovenci, nauki, ktere nam podaja naš oče Andrej, ki vedno kliče: „Vseza vero, dom, cesar j a!" ___ 76 ___ Andrej Einspieler. (Konec.) Slovenski narod že dolgo spoznava z največo hvaležnostjo brezštevi'ne velike zasluge E i nspiele rje ve , veče kakor jih ima kdor si bodi za Slovence. Nobeno ime ni tako globoko seglo v narod slovenski na Koroškem, kakor ime vrednika „Miru." Že davno volile so Einspielerja mnoge domače družbe, kmetske občine za častnega uda, občana. On je podpredsednik „Kato-liškega društva", odbornik, denarničar in podpredsednik „družbe sv. Mohora", odbornik »Slovenske Matice". Aka-demična mladina podala mu je častno diplomo, jednako društvo „Slovenski Jez" v Brdih in drugod. Ou je prvi častni član „družbe sv. Cirila in Metoda", ustanovitelj iu odbornik „Viucencijeve družbe", ustanovitelj in dobrotnik društva »katoliških rokodelskih pomočnikov" v Celovci itd. Knezo-škof imenovali so ga škofovskim svetovalcem in sam oče papež so te dni izvolili ga častnim komornikom, naslovom „monsignor". Srečen med svojim sorodom, ljubljen od revnega ali hvaležnega mu naroda, visoko čislan od vsega zavednega, avstrijskega slovanstva, pričakal je blagi naš Andrej prekrasni današnji dan, ki kaže njemu in nam: „Dolgo življenje, Dolgo trpljenje, Malo mini, Mnogo sadu". Bog nebeški daj, da bi mu bila: „Zarja večerna Slava neizmerna". Narod pa se ne bode izneveril sam sebi, ne udaril se s slepoto in temo sedaj, ko mu svita zarja boljše bodočnosti. Naj bi stal zvest očetovskim naukom svojega probuditelja, učitelja, voditelja; naj bi delal složno in neutrudljivo! Da bo temu z božjo pomočjo tako, priča ravno današnja slavnost. Njemn pa, ki mu velja naša svečanost, dal bode slovanski kulturni zgodovinar častno mesto v zgodovini slovenskega razvitja. Ljubi Andrej, Ti prvoboritelj z jeklenim značajem, zreti smeš s ponosom in največjo zadovoijnostjo na svojo slavno prošlost! Ti si duša veselejše preroditve! Po pravici Te imenujemo svojega „očeta" ! Po pravici Te ljubimo in spoštujemo! Sprejmi hvaležnost našo! Redko kdo dočaka čvrst na duhu in telesu število Tvojih let, a koliko jih je še-le, ki s tako zadovoijnostjo kakor Ti morejo ozirati se na dolgo trnjevo pot za seboj! Slovenec Tvoje zasluge dobro pozna, ceni in slavi, blagoslavljal bode Tvoje delo pozni vnuk! Monsignor Einspieler, ponos in dika mile nam domovine, vodnik koroških Slovencev, sprejmi navdušeno naše čestitanje: Bog Te ohrani še mnoga leta slovenskemu narodu na srečo, čast in slavo ! Bog poživi našega Andreja! Živio!