Cesar Jožef in vojak Prigodi se, da so za cesarja Jožefa v neki vojašnici imeli tako slab kruh, da ni bilo skoro dne, da ne bi se bil nihče izmed vojakov podal v večnost. Seveda ugovarjati se ni nihče upal, ako je hotel prost biti zapora. Vendar se osrči nek vojak ter reče sam pri sebi: »Le počakajte, vi stotniki kilovci, jaz jo vam bom že zagodel, da je bodete vsi veseli.« In res; vojak vzame svojo torbico in dene hlebček onega slabega kruha vanjo ter se napoti proti Dunaju. Med potjo pa, ne vešč kraja in pota, zaide v prav velik gozd. Ondi tava dolgo pa le ne najde žive duše, ki bi mu pokazala pravo pot. Lakota in žeja ga že silno tareta in vender noče hlebčka načeti. 183 K sreči se začujejo od daleč koraki in pasje lajanje. Bil je cesar Jožef v lovski opravi. Vojak ne spozna prišleca in mu prav po domače pravi: »Ti prijatelj, ali bi mi mogel povedati, kje je kaka pot, ki drži v kako vas ali mesto?« Ta lovec ali cesar Jožef, (imenujemo ga že tako ali tako) pa reče: »Glej ga no, jaz sem pa tebe hotel vprašati, kje bi človek mogel iz te goščave pririti in kje bi se kaj jesti dobilo, kajti moj želodec že neizrečeno kruli. Morda imaš ti kaj jedil pri sebi in kaj pijače?« Vojak pa pravi: »Imam že pri sebi hlebček kruha, ali moram ga nesti cesarju pokazat, da bo videl, kako slab kruh da nam dajo, da potem toliko vojakov pomrje.« Cesar pa reče: »Veš kaj, jaz sem cesarjev lovec in lahko vse naročim cesarju, kar hočeš, hlebček pa prereživa in pojejva.« Vojak se nekaj časa brani ali ker ga pa le preveč lakota tare, se da pregovoriti in da polovico hlebčka lovcu, drugo pa sam poje in reče: »Pa ja ne pozabi opraviti, kar sem ti naročil.« Lovec pa pravi: »Le nikar se ne boj, jaz bom že tako napravil, da bo za vse dobro, zate pa najbolje.« Zdaj pa vojak pravi: »Gledati morava zdaj, da dobiva kje prenočišče, da ne bodeva tu v gozdu ostala. Čakaj, že vem kako, jaz bom splezal tukaj na tale javor, da bom videl, ali se kje kaj sveti.« In spleza in zapazi v daljavi neko luč ter si dobro zapomni stran, kjer jo je videl. Potem korakata dalje in dospeta srečno do neke koče ter gresta vanjo in prosita ženo, ki jima je odprla, prenočišča. Žena pa reče, da ju nikakor ne more prenočiti, ker pride okoli polnoči dvanajst roparjev domu in da ju potem gotova smrt čaka. Onadva pa ne odležeta preje, da jima dovoli ostati, akoravno jima prigovarja, da ju bodo gotovo psi zvohali, če se tudi kje v hiši skrijeta. In res pridejo malo pred polnočjo roparji domu in zagledajo ona dva tujca ter ju vprašajo: »Kaj pa delata vidva tukaj?« Lovec se jih malo prestraši in jih postrani gleda, vojak pa srčno reče: »Ne zamerite, da vam delava nadlego. Midva sva zašla tukaj v gozdu in sva po naključju tukaj naletela na vašo hišo. Prosiva, ako bi naju hoteli prenočiti in nama kaj večerje dati, jutri pa odideva dalje proti glavnem mestu.« Roparji jima dovolijo in jima tudi z večerjo postrežejo. Prav dobro se najesta in napijeta. Naposled pa prinese kuharica skledo na mizo, ki je bila pokrita in lepo okrašena z raznimi cvetlicami. Glavar jima reče: »Umreti morata tako ali tako, izberita si zdaj, kakšne smrti da hočeta umreti. Tu v skledi je razno orožje vama na izbiranje dano; tedaj volita.« Lovec se tega tako ustraši, da se po celem životu trese. Vojak pa reče: »O pustite naju pri življenju in naju raje v službo vzemite. Tale moj tovariš je dober lovec, jaz sem pa tudi prebrisan in vam bom nekaj takega naredil, da se bo potlej vse pred vami odpiralo samo od sebe, kamorkoli bodete prišli.« Glavar pa si misli, naj bo, bomo le videli, kaj bode tako umetnega naredil, saj ju še potlej lahko pomorimo. Vojak ukaže zdaj kuharici, da naj zavre kotel olja in naj ga prinese v sobo. Olje kmalu zavre. Roparji pa se usedejo vsi okoli mize in radovedno gledajo, kaj bo. Vojak pa vzame korec, zajame vrelega olja iz kotla ter blagoslovi vse po obrazih. Kot bi trenil, prime se vseh dvanajst roparjev za oči naenkrat. Vojak pa izdere sabljo iz nožnice in vsem hitro glave odseka. Lovec pa medtem za durmi čepi in se po vsem životu trese. Ko ga vojak zapazi, reče mu: »Oh, ali te ni sram, da se tako bojiš? Kaj bi bilo, ako bi cesar imel samo take strahopetce, gotovo bi vsako vojsko izgubil. Alo, pojdi sem, zdaj sva prosta roparjev.« 184 Na to pa kuharica reče: »Kaj pomaga, ako sta te roparje uničila, ko jih pa v kratkem pride zopet dvanajst.« Lovec se zdaj še bolj prestraši, kakor prej in reče: »Podati se morava tako ali tako in življenje izgubiti, tedaj je bolje, da odideva.« Vojak pa reče: »Sram te bodi takih besedi! Kaj bi bilo, če bi cesar take strahopetce imel, kot si ti, gotovo bi vsako vojsko izgubil. Pojdi sem, da spraviva te tičke brez glav v kraj in da se pripraviva za drug boj.« Lovec in vojak znosita mrliče iz sobe in jih pokopljeta na dvorišču. Kuharica pa lepo pomije in osnaži sobo. Komaj je bilo to delo dokončano, že pride drugih dvanajst roparjev. Glavar precej opazi, da se je v hiši med tem časom nekaj posebnega zgodilo, kar njega ni bilo doma ter vpraša kuharico, kaj je bilo? Kuharica pa vsa v strahu ni vedela, kaj bi rekla. Vendar pove naposled rekoč: »Nekaj tujih ljudi so ujeli in semkaj pripodili in jih potem pomorili. Ta dva le sta jim pa kašo upihala in zdaj so ju pa šli zopet lovit. In zdaj ko ste vi prišli domu, sta pa zopet ponevedoma pred vami tu sem pribežala.« Glavar pa reče: »Dobro, zdaj bodeta pa glavi dala.« Onadva pa prosita, da naj jima prizaneso in da naj jima kaj večerje dajo. Roparji se ju usmilijo in ju povabijo k večerji. Dobro se zopet najesta in napijeta? no, saj sta bila pa že tudi potrebna, ker sta imela malo prej toliko dela in skrbi. Po večerji pa vojak zopet svojo umetnost tudi tem roparjem pokaže in ob življenje pripravi na nam že znani način. Zdaj šele se tudi kuharici srce umiri in ohladi. Vojak se pa smeji in vpraša: »Ali je še kateri ropar kje, da ga bom na meh odri?« Kuharica pa pove, da zdaj druzega ni več, kakor le v hlevu je še en šepast, ki konje čuva, katerega pa tudi lahko brez težav umori. In zgodilo se je tako. Lovec in vojak sta bila rešena roparjev. Urno zajašeta vsak enega konja in vzameta tudi kuharico s seboj. Kuharica pove med potjo, kdo in odkod je in kako da je prišla tu sem: da so jo namreč roparji uplenili in tu sem dovedli. Bila je hči nekega plemenitega graščaka na Pemskem, kamor se je potlej zopet podala v veliko veselje svojih staršev, ki so jo imeli že davno za mrtvo. Lovec in vojak jo pa brišeta proti Dunaju. Vojaku se začne zopet tožiti po onem kruhu, ki ga je mislil nesti cesarju pokazat, in reče svojemu tovarišu: »Ti, veš kaj, prav škoda je, da nimam več onega kruha pri sebi, ki sva ga pojedla, da bi ga cesarju pokazal, kajti tebi tako cesar ne bo ničesar verjel, ker si tak plašljivec« Lovec pa ga tolaži rekoč: »Le miren bodi, vse se bo dobro izšlo, zate pa najbolje.« Tako gresta dalje. Med potjo pa mora vojak potrebo opraviti, ker ga je strašno prijelo ter reče lovcu: »Drži mi konja ta čas, da potrebo opravim, pa Bog obvari uti.« Lovec obljubi, da hoče zvesto izpolniti svoj posel. Komaj pa vojak s konja stopi in se kake štiri korake odstrani, spodbode lovec konja in se izgubi v daljavi. Vojak pa vpije za njim, ga zmerja z goljufom, hinavcem; kolne, da joj, pa vse nič ne pomaga, lovca pa le ni več in konja. Vojak zdaj počasi korači dalje in pride čez dolgo časa vendarle srečno na Dunaj. Lovec pa ali bolje cesar sam, da prišedši domu povelje, da naj napišejo zunaj na gostilne, da se danes vsega brez plačila dobi, kolikor kdo hoče. Zaukaže pa tudi svoji straži, da kadar pride tak in tak vojak in po cesarju vpraša, ga morajo v palačo spustiti. Res prikoraka kmalu po mestu nek ves zaprašen vojak. Ozira se sem in tja in zapazi kmalu besede na neki krčmi: »Danes vse zastonj.« On si misli: »Šmentaj, to pa ni slabo, le notri, želodec že silno kruli, bomo videli, če je resnica.« Gre notri in se prav dobro nakreše najboljših jedil in pijač zastonj. 185 Potem pa gre k cesarju. Urno ga peljejo v njegovo sobo. Tu pa zapazi onega lovca in se urno na vse strani ozre. Ko pa nikogar ne vidi, jame zmerjati bolj potihem lovca rekoč: »Ti potepuh ti, tako ti meni delaš. Življenje sem ti otel, ti me pa tako grdo opehariš za plačilo; sram te bodi. Le počakaj, gotovo te cesarju zatožim, da bo vedel, kakega figovca da ima pri sebi.« Nato se lovec nasmehne in lovski plašč malo odstrani, da se pokaže cesarska oprava. Vojak pa kar obledi, ko zapazi, da je ta lovec sam cesar, predenj pade na kolena in ga prosi odpuščanja. Cesar ga vzdigne od tal in mu reče: »Le miren bodi in vesel, odslej si moj prvi služabnik na dvoru. Tudi vojaki bodo imeli odslej boljšo hrano, za katero bom že jaz sam skrbel.« Tako se je zgodilo. Vojak pa je bil silno vesel, ker je mislil, da je v tretjih nebesih. 186