Katolški cerkveni list. Odgovorni vrednik in založnik: /i/*. •Janez Ur. Poigavar. V Čete rt i k 27. Kiraovca. iS to. Boga Iioiho mogli začeti ljubiti. JSPorra moramo začeti ljubiti, ljubiti ga moramo začeti bolj kot dosihmal. Xe smemo več v grehu živeti: greh pa le tako zamoremo zapustiti, če Hoga ljubimo. Božji dobri in hvaležni otroci moramo biti; taki pa le zamoremo biti, če Boga ljubimo. Pogubljeni vender ne smemo biti, zveličati se pa le zamoremo, če Boga ljubimo: ker če Boga nc ljubimo, bomo vender le mogli pogubljeni biti. ljubezin nam je silno potrebna: hitro bo vse drugač; hitro bo vse novo, če bomo začeli Boga res ljubiti. Te je mogoče, od te visoke čednosti kej pcrmerniga pisati ali govoriti, so to gotovo storili razsvetljeni možje, kakoršin je bil Ljudovik iz Granade. Slede toraj tukaj nektere po njegovim napeljevanji svobodno izpeljane in razširjene misli od visokosti iu lepote ljubezni božje. Kogar ljubezni prosijočiga sveti Duh vname, začne ljubezin božja goreli v njegovim sercu; 011 ljubi Boga, ljubi ga iz vse svoje moči; ljubi ravno zato tudi svojiga ljubeznjiviga kakor sebe. Sveti Prospcr piše od ljubezni, de je ljubezin „smert hudobij, življenje čednost, moč boje-vavcov, palma zmagovavcov, živež svetih sere, korenina vsiga zasluženja; plačilo tistih, ki so po-polnamast dosegli; ona obujuje na duši mertve, ozdravlja omagajoče , uči zmotene, navdaja z zaupanjem obupljive, in stanuje v mirnih sercih; ona jc rodovitna v spokornikih, razveseljivna v tacih. ki so vikši stopnje spokorjenja dosegli, častitljiva v stanovitnih, zmagovitna v marternikih in sploh delavna v vsih vernih". Te besede nas perjazno učijo, kaj de jc ljubezin do Boga in hliznjiga, kako velika je njena lepota, kako obilno bogat njen sad. Ljubezin, ljubezin! kdo jo nam bo dal! Neprecenljiva cena ljubezni se nam še le bolj skazuje, če pomislimo, de je ljubezin kraljica vsih drugih čednost, de jc ona cil in konec, kamor se vse druge čednosti stekajo, in od kodar vse izvirajo. Zakaj take natorc je ljubezin, de ondi.kjer ona stanuje, morajo vse druge čednosti biti: če bi le ena se pogrešala, bi bilo znamnje, de prave ljubezni ni. l)c jc ljubezin naj vikši. »le ona je kraljica, nam skazujejo tiste visoke bitja, ki sc jim Serali pravi. Serali so naj vikši med angeli. Naj vikši so med angeli, ker so naj vikši v ljubezni. ,,K ti stopnji" — pravi sv. Gregori papež — „se po nekakim pomenu tudi tisti ljudje štejejo, kteri tukej na zemlji v ljubezni gorijo. — Kako drugači neki kot Serafe bi take ljudi imenovali, kterili serce, kije samo v plamenu ljubezni, tudi druge vnema?" O velika reč je tadaj človek, ki v resnici Boga ljubi, vehka reč, ki se s Serafi samimi — najvik-šimi angeli vštric postavlja. Sveti bili, to je naš cil in koncc. To jc tudi lepa lastnost, ki sc serce poživi, dc jo le izgovoriti sliši. Ljubezin pa je tista čednost, ki človeka posveti. Zakaj sv. Bernard pravi: „ToliVaje sve- losi, kolikoršina jc Ijubezin: in toliko jc kdo sve-tejši. kolikor jc Bogu prijetniši". Kedar Bog koga hoče posebno povzdigniti, ga v ljubezni poskusi, če jo ima, ali nc. Ko je sv. Petra hotel poglavarja nad druge aposteljne povzdigniti , ga je le samo za Ijubezin prašal. Trikrat zapoicdama ga je poprijel: -Simon Janezov (sin) ljubiš mene bolj od tih le?" Potlej mu je d j al: -Pasi mi ovce!" — Ljubczin je tudi storila marternike. Vsi, ki so otl stvarjenja sem marterstvo dosegli, so bili k njemu od ljubezni, zavoljo ljubezni gnani, in Ijubezin jim je moč dala, de so tcrpljenje zmagali in prebili. Sv. Avguštin pravi: ..\ič ni moč-nejsiga na svetu od ljubezni". I j j u b e z i n o b u d i č iste device in d c-viške. Ker čist jc, po besedah sv. JoanaKlimaka, tisti, kteri z močjo ene ljubezni drugo zmaga, in z duhovnim ognjem mesni oginj zatre in pogasi. Ijubezin človeku da zmago nad vsimi skušnjavami. Toraj pravi sv. Peter Ravenski: ..Pravi ljubezni se ne zdi nič terdo, nič težko, grenko ali usmertivno, ona vsako nevarnost zaničuje, in zasmehuje smert. Kjer jc Ijubezin. ondi je zmaga. Zato. o človek! ljubi Boga! ljubi ga iz vsiga ser-ca . de boš vse brez truda premagal, in svoje grehe zamogel zbrisati. Vesela vojska je, kadar kdo z sladko ljubeznijo premaga vse hudobije". Drug cerkveni učenik pravi: ..Ljubezni je žlahtna in vcliko-serčna, modra in lepa. in čudne reči dopernaša; ona je ljubljena, rodovitna, močna, priprosta. cista, nepremagljiva in \ >e zmagavna. Ce je pa tako, potlej jc res skoz inskozspo-dobno in po pravici, de vso moč in trud na to obračamo, to čednost doseči, s ktero jc toliko in to-licih čednost sklenjenih. K temu jc nekdaj Zveličar hogaboječo dušo opominjal, kteri je med drugimi te le poniljivc nauk dal: ..Kadar Gospodovo molitev moliš. misel sosebno obračaj na besede: Zgodi s c tvoja volja! in prizadevaj se iz \sili moči svojo voljo božji volji ravnomerno storiti, iu pa v vsib reeeh, v sreči in nesreči, in v vsim. kar ti Bog posije. In kedar češeno .Marijo moliš, derži se imena ..Jezus-, in objemi ga s celim svojim sercani: Jezus naj bo tvoj škit . tvoj vodnik, tvoja moč skoz vse življenje in v vsili stiskah. Iz ccliga sv. pisma pa si posebno vtisni besedo ..Ijubezin": zakaj re imaš misli vedno v ti besedi, bo tvoje življenje vselej naravnost, brez zmote, proti ne-besam kipeče iu v eselo. - Ljubczin ti bo pomagala vse hude nagnjenja, in vse nezmerno poželenje po posvetnih rečeh pomagati". Pa se drugo veliko lastnost ima Ijubezin. Dna človeku da naj veči srečo in zadovoljuost. ktero koli je že v tem življenji moč doseči. Se nikoli nikjer nobeden na tem svetu ni zadovoljili in zares vesel bil, kakor le tisti, kije zares Boga ljubil. Kaj jc to, de nekteri hlepi za dna-ram in blagam, in če ga več ima, več ga poželi? Zakaj drugi derplazijo po igrah, veselicah, po ka-zališih in burkanijah (komedjah), po pivnicah in gostivnicah, po shodih, lovili itd.? Zakaj vsi taki in njim enaki tako delajo? Za to, ker zadovolj-nosti išejo. — Pa kaj? ko nc pomislijo, de za senco grabijo, ktera se ne da prijeti. Zakaj sc drugi dajo po malim hujši in hujši roka nesnage in nespodobnosti vjedati; in bolj ki jih je ta smerd-Ijivi rak vjedel, bolj žele še naprej objedani biti, de jih poslednjič ni druziga kot gnusoba? Zato ker zadovoljnosti išejo — v grehu! — Reveži! ko bi je bili v ljubezni božji tako skerbno iskali, kedej že bi jo bili našli! Moč ljubezni božje, pravi neki učenik — je tolika, kedar je popolnamost dosegla, de ona s silo svoje ljubeznjivosti vse moči naše duše na-sc potegne , in vsako poželenje po stvareh tega sveta v nas zatre. Tako sladko prijetnost ima Ijubezin božja v sebi! Torej jo imenitni učeniki imenujejo d c reč o Ijubezin. Ta Ijubezin, kedar je svojo pravo stopnjo popolnamosti dosegla, kolikor je to na svetu mogoče, je pravi preokus nebeškiga veselja. Enako v nezmerno večji meri bo veselje v svitlim raji, kteriga nobeno umcrljivo občutilo ni; — blagor mu; kdor ga že zdaj tukaj okuša; kakošno bo še le ondi gori! —Ta Ijubezin se imenuje tudi r a nova v na ali rane vsekujoča Ijubezin: zakaj ona serce rani in prcsunc, pa nc togotno in silovitim, ampak perjazno perserčno: ker kakor taki, ki mu je rana v život vsekana, ne more lahko, de bi ne mislil na svojo rano: tako tudi taki. ki jc od ljubezni božje ranjen, ne more lahko dru-gači, kakor de v Boga misli, kteriga ljubi. Bere sc od nckiga pušav nika: Tovarš je peršel k njemu ter ga jc nekej prosil. Pušav nik gre v pušavnico (celico) reči iskat, pozabi pa iskajoč, koga de iše. tire tovarša vunkaj prašat, kaj bi rad? Vender iskajc vnovič pozabi, kaj do iše. In ko sc 11111 je tri ali štirikrat tako zgodilo, je rekel tovaršu, de naj sam gre iskat, kar želi; zakaj njemu ni bilo moč tudi le malo časa tega v spominu ohraniti, tako je bila v Boga zamaknjena njegova duša. In temu, desiravno je čudno, se ni čuditi, ker veselje v Bogu je tako veliko, tako blažene natorc, de od svetiga Duha razsv itljena duša, komej vredno spozna, kej druziga misliti, ali posebno v ceni imeti, kakor le edino popolnost in lepoto Božjo. Tako visoka stopnja ljubezni božje jc redik in posebin čudež perjazno božje milosti. Kakšno veselje bo taki se le v nebesih imel nad svetim Bogam, ki ga ze tukaj tako silno ljubi? — Kar pa nas tiče, iz tega vidimo, kako deleč, kako silno deleč smo od ljubezni svetnikov. To nas mora ponižne delati in vne-mati, de bi k Bogu zdihovali, naj bi nas pogledal, ter nam saj iskro prave in resnične ljubezni dal, de bi bila naša ljubezni veči in veči, in dc bi nas ona povzdignila v število izvoljenih, kjer bodo vsi vsi Boga ljubili, ljubili in ljubili vekomej. J. Božja vlaillia v zgodovini eeliga sveta. (Dalje.) Boj zoper Hune pod kraljem Atilam. Hitra pri Salona. Kakor tista truma kobilic v skrivnim razode-11 ji sv. Janeza, kije iz peklenskiga brezna svojiga kralja imela, so v petim stoletji lluni v rimsko de-žclstvo \darili. To ljudstvo je bilo tolovajsko , divje iu razujzdano v vsim svojim djanji in zaderžanji. Njega poglavar je bil Atila, ki se je sam -šibo božjo" imenoval; govorica med ljudstvam, ktero gaje, zmagavca toliko kraljev, za čareja (coper-nika) imelo, in reklo, de kamor je on prišel, trava nič več ni rastla — obilno spričujc, kako jc svoje čete sili kardela skoz zahodno deželo vodil. Spomladi leta 451 je bilo, ko je ta neverski polastnik s svojo strašno armado meje tega deželstva prestopil , de bi se v Galii ustanovil. V več trum.raz-deljene so brezštevilne trope divjakov nesrečno deželo zagernilo. Tongcr, Tricr, Strasburg, Spajer, Vorms, Majnc in več družili sosednih mest so skor oh enim času obsedle, v svojo oblast vzele, oropale, zažgale, v tla poinandralc, in plakajoče pre-bivavce brez razločka slami, starosti in spola nečloveško morile, llavno to je mesta Kcms, Aras, Lanu, Besanson, Tul in Langer zadelo; dininati oblaki, ki so se povsod iz gorečih razvalin kviško valili, so že od deleč prihod grozovitniga Atila oznanovali. Med tem pa je nezmožni cesar Valentinijan na svojim omahljivim prestolu (Jronu) leno sedel. Rimska armada je bila silno slaba, skor nobena četa ni polniga števila imela, in v nar več italskih in galskih mestih je bilo premalo vojakov za varstvo pušenih; poveljniki so bili večkrat nezanesljivi, in tabori veči del zlo razpadni. Ravne zdej, ko se je razločiti imelo, če bo res ajdovski trinog čez zahodno deželstvo kraljeval, je cesarstvu pogumnih mož, denarjev in vojakov čutljivo manjkalo. Pa še je živel Eci, junak tistiga stoletja; v njega se jc tedej vse oziralo, naj bi v svoji bistroumnosti po-močke znajdel, ki mu jih deržava dati ni mogla: z neomejeno oblastjo mu je bila voditev vojske, in s tem skerb za ohranjenje cesarstva popolnama izročena. Trume, ki jih je dobil, je Eei v dve četi razdelil. Z eno je vse meje Italije obstopil; z drugo je pa hitro v Galijo odrinil. Vse svoje upanje je zdej na pomoč rimskih zaveznikov (narodov, ki so z Rimljani zavezo Imeli J in posebno zahodnih Gotov stavil. Njih kralj Teodorik se je s perviga mu perstopiti branil. Ko ga je pa vender Eci k temu perdobil, ste na mesto doslejšne pobitosti in britke skerbi serčnost in zaupnost stopile. Zdej je vsim v Galii prebivajočini ljudstvam in narodam. ki so z Rimljani vojskno zavezo imeli: Alanam. Armori-kam, Lizijanam, Breonam. Saksonaiu, Burgund-cam, Ripuarjem in Frankam napovedal. ncutcgaina Rimljanam v pomoč svoje trume poslati: in vse to je Eei s tako iieutriidciio pridnostjo nagaujal. de ji' že konec Vclikotravna ravno tako strašno iu skor ravno tako številno armado, kakoi Atila iz llunov, pcrpravljeno imel. Potim ko Atila z oblego mesta Orle a 11 a n i • * premogel ni, se je spet čez reko Seno naza j umaknil: pa armada Rimljanov in njih zaveznikov je Ati-lovo armado za petami sledila. Med Alilovo nasto-pivno (zadnjo) tropo in rimsko prednjo trumo je večkrat kaka gnječa (bitnja ) vstala. Vselej so s<; z nar veči tcrdovratuostjo bojevali. Vsak razhoj med njimi sc prava bitva imenovali zamore; \ eni jc med Franki in Gcpidi čez 15.000 moz namestil obležalo. Ko je Atila na salonske ravnine prišel, ukaze svojo armado vstaviti, v verste djati, in sta-niše napravili. Tukej, kjer jc ravnota zemlje po-gumiiosti njegovih konjnikov na hvalo prišla in njih urno gibanje pospešila, jc sklenil, ves pcrpravljcu Rimljanov perčakati, in posestvo Galije raziocbi velike bitve prepustiti. Velika salonska ravnina, katalavnisko polje imenovana, sc je v dolgosti 150, in v širokoMi IOO galskih milj * J ccz celo deželo raztegnila. Ta obširna ravnina je pa tu iu tam ncl tero nerav-noto imela: tako je pred obličjem Atila gric bil, s kteriga se je razstavijenjc njegove armade sprevi-dilo, in njena leva stran lahko prijeti mogla. Obe vojski ste imenitnost tega mesta spoznale; pa Rimljani so llune prehiteli, in med tem. ko so se ti šc le bližali, se je Torizmund. Tcodorikov starši sin, z eno četo Gotov žc griča polastil. Huni so ga s silo prepoditi liotli; pa Torizmund jc s svojimi Goti serčno nad sovražnika planil, in ga po hudim boji z njega veliko zgubo odgnal. Odstop od obsede Orlcana, zguba o verni t vi, in negoda, ki so jo ravno od zahodnih Gotov prestali, vse to jcllunsko armado sploh v nezaupnost perpravilo, in še Atilovo neprestrašeno serce so -j Ena tačasna Gal*ka milja jc pri lotMI stopajev Rimskih vojakov obsedla. marsiktere brilke skerbi obhajati jele. Skerhno je svoje vcdežvavce po izidu bitve oprašcval; Iti ti, potim ko so dolgo v drobji darovane živine rili, mu reko, de bo vojsko seer zgubil, de bo pa njegov nar veei in nar imenitniši nasprotnik v nji konec storil, /a terdno je bila zdej bitva sklenjena, ker jc Atila mislil, de njegov nar veei in nar imenitniši nasprotnik nihče drug biti ne more, kot Itim-Ijan Eci. Kolikšna neprecenjena hvala je to vojskovodju . de si je Atila njegov pogin clo z zgubo bitve in svoje vojskne slave kupiti hotel! Pred vsim je Atila potrebno spoznal, upadlo seri nosi svojih vojakov spet z noviga podkuriti. V dolgim, krepkim , za llunskc serca prav perprav-nim govoru jih tedej opomni vsih njih prejšnih velik djanj, vsili od njih premaganih narodov, dobljenih bitev, vzetih in oropanih mest: opomni jih njih pričujoče nevarnosti, pa ludi nezmeruiga plena (ropa), kleri bo, ako sovražnika iižcno, plačilo njih pogumnosti. Sreča, pravi Atila. ktera jih jc v toliko bitvali in napadih vedno spremljcvala. jim je tudi veselje današnjiga dne odločila. Priročno razstavljenje sovražnikov . pravi, ni nasledek njih razumnosti, ampak samo znamnjc njih boječnosti. Od njih ze tolikrat iikroteue Itimljane bodo tudi zdej lahko premagali: v zahodnih Golili edino je moč rimske armade, tih se je treba posebno lotiti, in jim vso moč nepremagljive llunskc roke čutiti dati. S strahljivostjo >e noben vojak smerti obvarovati nc more. Z nebes zavarvani vojak ostane t m'i sred brezštevilnih sovražnih pšic in sulic neranljiv. med tem k.» tisti, ki je v smert odmenjen. tudi v nar veči daljavi od sovražnika v življenji ne ostane. ..Jez sam. Atila sklene, hočem pervo sulico proti sovražniku vreči, in nesrečnik, kteri bi se branil, izgleda svojiga kralja posnemati, per ti priči umreti mora**. Atilova beseda je njegove trume spet z novo sercnotjo navdala. Vpricuost njih kralja, njegov glas. njegov presunljiv pogled . svest . ki se je v njegovim obličji kazala, vse se jim je gotovo poroštvo zmage dozdevalo. Oe bi tega serčniga navdihnjena nepridama memo ne pustil. Atila svojo armado neiitegama k hit vi v versto razstavi: pa ravno tako tudi na porokbe svojih vedezvavcov misleč, de bi hude nastopke zgubljene bitve zmanjšal, boj se še lc okoli treh popoldan začne. Sredina njegove armade jc iz zgolj Hunov obstala , ki jih je sam vodil: desni oddeljcArdariku, kralju Gcpidov, levi oddel pa hrabrim trem brataui izročil, kteri so izhodne Gote vladali, v ktere je Atila po pravici upanje stavil, de bodo njim nasproti stoječi oddel. kteri je iz zgolj zahodnih Gotov hil, še le s toliko veči zlobo napadli. Nemce jc namreč nesreča zadela, kakoršno so bili Grcki pri Salamini doživeli, de so na obeh straneh eden zoper druziga na vojski stali. Sredina rimske armade je pa iz Alanov pod njih knezam Sangibanam obstala. Eci ga je nalaš v sredo vverstil, zato de, ko bi se po izdajavsko vesti začel, bi se nasledkam tega početka precej v okom priti, in izdajavca v kazen djati moglo. Pri desnim oddelu je stal kralj Tcodorik s svojimi zahodnimi Goli, in levi oddel, v kterim so tudi Rimljani bili, je Eci sam vodil. Grič med obema armadama je bil še zmiram od hrabriga Torismunda obseden. S strašnim, nasprotnim izpušanjem pšic sc zdej bitva začne. Kmal pa se pešci in konjiki ob-dvojne armade z rokami med seboj zlobno sprimejo. lluni se pred očmi svojiga kralja s čudovito serč-nočjo bojujejo, Sangibana z njegovimi Alani užu-gajo in v beg razpodijo, s tem oba oddela združene armade ločijo, in se zdej na levo obernejo, de bi z vso svojo močjo na zahodne Gote planili. Ta za-sučba bi bila boj določila, ko bi je Tcodorik precej zapazil ne bil. Ta kralj, desiravno starček, je listi dan vso poguninost, vso ognjenost mladostne starosti pokazal. Kakor hitro je vidil, de sc njegov levi oddel mešati hoče, tje hiti, dirja skoz verste svojih Gotov, jih k boju spodhada, jih v red spravi, in se sam s serčnostjo leva bojuje. Pa zadet od sulice izhodniga Gota pade Tcodorik s konja, iu je v zadregi od svojiga lastniga konjništva poman-dran. Oolgo bi vcnder zahodni Goti zedinjenimu napadu svojih sorodovineov, izhodnih Gotov, iu Hunov, zoperstati ne bili mogli; pa v tim določiv-iiiiu hipu pride Torizmund, kteri je izid bitve z griča gledal, doli s svojo trumo, in Ilune in izhodne Gote za herbtam in od slranc poprime. Ta ✓.najdena perurnost in pomoč je bitvo tistiga dne določila, lluni se začno odmikati. in Atila, kteri je prostaku enako vsim nevarnostim se izpostavil, pa do popolne pokoučav e ni priti pustil, ukaže k vernitvi zatrobili. Pri oddelu, pri kterim je Eci bil, so sc celi čas s spreminujočo srečo borili. Naposled je noč bojev avec ločila. Desni oddel llunskc armade se je pervi umaknil: nato je tudi Eci horiše zapustil. Ko je Atila v svoje staniše došcl, je precej ukazal, ga z vozmi zagraditi. Z mladostno silovitostjo pa je Torizmund bežeče llune pozno v noč dervil, in sc z veliko nevarnostjo iz zmešnjave po-nočniga boja v svoje staniše povcrnil. Drugo jutro je Eci rimsko armado spet na hoj pripravil: pa Atila ni bojne ponudbe dovzcl, ampak je leno za svojo ograjo ostal. Med tem pa jc izhajoče solnce neizrekljivo zgubo sovražnika razodclo. Grozovitno je bilo horiše pogledati. Z brezštevilnimi merliči, semtertje na kupe navaljc- iiimi, je bila nezmerna ravnina pokrita, tako de se nekteri zgodovinci ne pemišljujejo, zgube obdvojne armade na dve sto šestdeset tavžent mož naznaniti. Atila je bil na silovit napad svojiga staniša pripravljen. Xa prostim mestu v njem je bil že vse z drazimi kamni bogato olepšane sedle in drugo konjsko opravo, z vsim v staniši ležečim plenam znositi in nakopičiti ukazal, s terdnim sklepam, v sili ga zažgati, in z vsimi, kteri bi njegov izgled posnemati hotli, v oginj skočiti, de bi se noben Rimljan ali Got hvaliti ne mogel, de jc velikiga kralja Hunov živiga vjel. Tode Hunsko armado popolnama pokončati Eci ni mislil. Od njega pregovorjen se je goreči To-rizmund, kteri je sam s svojimi Goti na Atilovo stanišc ropniti hotel, v svojo deželo vernil, de bi po smerti svojiga očeta vladijne reči v red djal. Ravno tako je Eci tudi kralja Frankov, Merovcja, spet v njegov dom poslal. Atila, ker ni verjel, de bi se bil en del združene Rimske armade res donm vernil, in sc je veliko več bal, de bi to le vojskna zvijačina ne bila, je še nektere dni v zavetji svoje ograje ostal. Se le potim, ko je bil od vernitve sovražnikov popolnama prepričan, je svoje staniše poderl, in sc tudi nazaj vernil. V nekoliki daljevi je Eci poslednjo tropo llunov sledil, in jo pazljivo do reke Rena spremil. To je bil konec Atiloviga priloma v Galijo. Strašan v svojih memogredočih pogubljivih nasledkih. je bil vender brez velikih zgodovinskih izidov; ker je prav za prav vse pri starim ostalo. To pa se je po bitvi pri Salonu doseglo, de razcvet ker-šanskih deržav od moči Hunov zaviran ni bil: dobiček, gotovo vreden, de je toliko serčnih vojakov zanj svoje življenje postavilo. Tako se tudi iz tega Rožja moč, hramba in varstvo nad kcršaiistvam očitno razvidi. (Dalje sledi.) Occ v Kredi »vojllt sinov in vnukov. Pač velika dobrota je svoboda, pravi mlajši sin, ktero so nam mili cesar podarili. Odsihmal smo svobodni in nobeden nas več zatiral ne bo. Oče. Kdo je pa zares svoboden ? Ali ne, kdor stori, karkoli hoče ? Sin. To se ve. Oče. Glej, že sim sedemdesetni rojstni dan obhajal, pa sim zinirej storiti smel, karkoli sim hotel. — Sin. Vi se berž ko ne šalite? Ni davno, kar sim pri sosedu bral v novinah, ktere je iz mesta prinesel, de smo bili doslej sužni in de so z nami ravnali kot z nedorašenimi otroci; zdej je nam pa zora svobode posijala. Mar je to laž ? Oče. De nam je lansko leto veliko lepiga in koristniga prineslo bodi si v spisih ali po natisu, ne bom tajil: nasproti mi pa nobeden ne bo opore-kel, de je tega le malo nas kmete doletelo, marveč so nam le taki spisi v roke prišli, kteri so v mestu prav po ceni, mazanje, ktere bi rajši v oginj vreči kot brati mogli. Sin. Kako je pa to, de take reči pišejo in jih elo med ljudstvo dajejo? Oče. Znabiti se motim, pa po svoji zdravi pameti takole mislim: Učenih glavic jc dokaj: med njimi so pa semtertje taki, ki nc vedo, kako bi se živili. Ko se je pa na enkrat vse tiskati smelo, so si mislili: To je voda na naš mlin: zdej je čas, ko bi se dalo kaj pridobiti. Pero v roke! Voz hočemo dobro mazati in tekel bo. Dc bo pa naše delo vspeh imelo de bo ljudstvo nam rajši žepe polnilo, ga hočemo lepo milovati, mu hočemo kvasiti, dc je doslej jami sužnosti nosilo, v potrebi iu težavi ko-pernelo; zdej pa seje dan svohodnosti napočil, de so davki proč, razun ktere samo imeti če: de je odsihmal vsaki dan praznik. Ker so pa previdili, de so še tu in tam pošteni uradniki in duhovni, kteri bi utegnili ljudstvo podučiti, de se naj ne da za nos voditi in de se le pisari za denar: ter so se nar pred nad duhovne in uradnike vergli, jih nar veči zopernike ljudstva popisovali, ohrekovali in reči obdolžili, po kterih so se sami na oder posmeha postavili in de so še tako priprosti, kteri imajo še betvico zdravo pameti, lahko spoznali, od kod ta veter vleče in de ne more biti nikakor vse res, kar se kvasi. Desiravno pa star prigovor pravi: Zna lagati, kakor de bi bilo natisnjeno in akoravno so pred nekimi leti prav debelo laž natisnjeno laž imenovali, so se vender nekteri vdali predsodbi: Natisnjeno je, potem takim tudi resnica in so popolnama vse verjeli, kar je v takim listu stalo, '»i ker so ljudstvo, ktero so poneumno imenovali, na videz milovali in se delali iu štulili, de ga razjasniti hočejo, se jih je dalo veliko preslepiti, so ravnali temu, kar jim je pamet velevala, ravno nasprot, in so kupili hipoma te liste, de bi pri družili za bolj bistroumne obveljali. Tudi meni so nekteri taki listi v roke prišli: ker sim pa knialo spregledal, kam to leti, sim si mislil: Nimam rc-parja za kaj taciga, de ne boni pripomogel k natisu taeih reči, zakaj to je davek, kteriga le tisti plačuje, kdor ga sam če. Tak pisač zamore po ravno tej pravici prejemnike svojih listov svoje ljudstvo imenovati, po kteri jez kravo, ki mi mleko iu sirovo maslo daje, svojo kravo imenovati smem. Sin. Rekli ste, de ste storili, karkoli ste liotli — to mi pa nikakor ne gre v glavo. Oče. In vender to vsakteri sme, kdor le to hoče, kar je njegova dolžnost. Zvesto sim pazil v sini nji okolisini svojiga življenja na vodivno zvezdo : JJoga se boj in stori dobro; hotel sim, kar Bog hoče, kar nam njegova sveta vera veleva, in to sim smel neoviraina storiti. — Ako me je kdo čer-til, sovražil in razžalil, ako mi je iskal škodovati, me v nesrečo pahniti, sim pomnil besedi Jezusovih: Ljubite svoje sovražnike: storite dobro tem, ki vas sovražijo, molite za te, ki vas žalijo in preganjajo. Tedej sim skerbno sleherno iskrico zavida iu serda v svojim sercu zaterl. Moja volja je bila, sovražnike ljubiti, jim hudo z dobrim povračcvati, za njih blagor moliti. In to sim smel. — Zrediti svoje otroke v nauku in strahu božjim, vsim oče-tam Bog po apostcijnu kliče. Mar mi je bilo tedej za vas poduk v vsim kar je potrebno in koristno iu posebno v naukih svete vere, ktere sim vam po moei tudi sam dajal, sim nad vami skerbno cul, vas pred hudim svaril in varoval in k dobrimu podbu-doval iu nagibal, ter Bog daj, de bi ti nauki na dobre tla bili padli, globoke korenine pognali in tudi. de Iti blagi sad, pobožne, krepke ude človečke družbe, obrodili. In to sim smel. — Sveto pismo pravi: Slednji sc podverzi gosposkim" oblasti, zakaj kdor se ti opera, sc opera božji narcdbi: zalo sim hotel gosposki iz pokoršinc do Boga pokorili biti in njene zapovedi in ukaze natanjko spol-novaii. In lo sim smel. — Bajte, pravi dalje, kar sle komu dolžni, davek, komur davek, čast, komur easl gre. To sini hotel zavoljo Boga in to sim tudi smel. - Po tem takim sim bil zares svoboden iu hočem ostali z božjo pomočjo do zadnjiga zdili-Ijeja. Le dobro in prav me razumite. Jez cenim, jez čislam prostosti. ktere so nam svitli cesar podeliti blagovolili, ker sim jih že davno za potrebne spoznal : pa one same nas še ne oproste. \e ustava, ampak le vera Jezusova nas v resnici svobodne storiti zamorc : zakaj sužin je vsakteri, kdor ni sam sebi kos. ampak igrača notranjih viharjev, igrača prenapetih strast, kterili ga nobena ustava, noben se tako prebrisan poslanec rešiti ne more; to zamorc le vera Jezusova. — Lani so Jezuite in Li-gurijanarje nc le iz samostanov, ampak elo iz predrage domovine spodili: pa kot svobodni možje so se podali v Ameriko, vinograd Gospodov obdelovat, kteri jim je bil tu odtegnjen, in so pustili tiste v sužnosti, ki so svobodo, enakopravnost in varnost lastnine na jeziku imeli; in jim ne le njih premoženje, ampak tudi dobro ime odvzeti si prizadevali. Svitlo se nad njimi kaže izid zagotovila Je-zusoviga. Učenec ni čez svojiga učenika. Ko bi bili vi od sveta, bi vas svet ljubil, ko pa niste od sveta, ker jez sim vas od njega ločil, zato vas svet čerti. Vender, govori na drugim kraji, veselite se in od veselja poskakujte, ker vaše plačilo je obilno v nebesih. — Cas bo prišel, ko bodo naši vnuki pra- vičniši sodili in tem tako zlo preganjanim spodobno čast skazali: zakaj, kdor se sramote Jezusove udeleži, bo tudi deležen njegoviga veličastva. Sin. Bilo je tudi v tistih listih, dc so katolški duhovni, kteri nam resnice sv. vere razkladajo, ljudstvo preneumili, preverili in v vraže zapletli. Oče. Xe bom naravnost rekel, de vero v njenih služabnikih le zato čertijo, ker ojstro terja, po vesti ravnati, samiga sebe zatajevati, postaven red, ljubezen in mir ohraniti, ker bi sc morebiti kterimu po meni krivica godila. — Pa dobro pomnim. kar sim pred veliko leti v nekih bukvah bral. de so med učenimi nekteri grozno nevedni v veroznanstvu. ker si niso toliko prizadjali, nauke svete vere poznati in po njih živeti. Ker so menili, de je vera le za priprosto ljudstvo, so pazno vse prebirali, kar je bilo zoper njo pisaniga: tiste sostavke pa, v kterili so te zmote jasno dokazane, so popolnama v nemar pustili. Ko hi bili po uku aposteljna vse preiskali in kar je dobriga obderžali, hi se bili kmalo prepričali, dc katolška vera vse druge nadvišuje . de je od Boga: in zgledov je dokaj, de je take. kteri so vse dni svojiga življenja sveto vero in njene oznanovavce z dušo in telesam čertili. o času, ko so čutili, de se njih poslednja ura bliža in de ni več odloga, dostikrat kratek poduk v nar gorečnejši vernike spreobernil. — Drugi menijo, de njih bistroumnost jim vse razjasni: činiu tedej se večni res-nisi podvračevati? to jim jc preveč! - Ne manjka sc posvečnjakov, kterim je le to v glavi, kar se jim pred očmi godi, in se ne zmenijo zato, kar se bo zgodilo, ravno ko bi za njih ne bilo ne večnosti, ne nevmerjočnosti. Taki hočejo le jesti in piti iu posvetno veselje popolnama vžiti, se boriti, si kaj pritergati. kaj odreči, od tega nočejo elo nič slišati. Kako hi mogel biti takim nauk všeč, kleri le premagavcu krono življenja zagotovi, kteri suž-nimu sveta in njegovih sladnost z večnim pogubam žuga? — Ti nesrečni hi radi sami sebe prepričali, de jc vera le vraža, in tako sami sebe goljufajo, de bi vest utihnili in brez overe svojimu poželenju streči mogli. — Tudi so nekteri, ki bi radi za bolj premedene obveljali: od tod njih pravilo: Kar množica veruje, tega jez ne verujem: hočejo biti neverni, de bi jih premcdencc mislili in imeli in ne spoznajo, de si, ako vero zgubi-, nar krepkejši spodbadek k dobrimu, nar varniši tolažilo v terpljenji, edin vajet svojih strast in ves up pri smerti odtegnejo. Ko bi se pač ti nesrečni hotli premagati in nauk Jezusov zvesto spolnovati; kako hitro bi spoznali, de je od Boga! — Sedemdeset let je bila vera moja nar zvestejši prijatlica; ona jc bila svetilo mojimi! razumu, v sreči moje veselje, moja tolažba v nesreči; v težavah in zopemostih moje mazilo, moje krcpčalo v čutu slabosti; ona mi je vlila v serce pogum v obupu; ona me je k dobrimu spod-badala, in me pred padcam varovala, ko sim se spodtaknil; ako sim padel, mi je zopet milostno roko podala in mi kviško pomagala; ona mi je dodelila dušen mir, kteriga celi celi svet z vsimi svojimi darovi in zakladi dati ne more; sveta vera mi bo tudi o smertni uri prijazno na strani stala in mi v srečno večnost vrata odperla, ter me spremila pred sodnika. Zato, moji otročiči, deržite se terdno Hoga in svete vere. Tedej le bote hotli, kar Hog hoče, tedej bote zares svobodni. Ko bi se pač vsi k tej svobodnosti otrok božjih povzdignili, po tem bi bile strasti, ktere svobodo v zagrinalo hudobnosti imajo, ugnanc; tedej bi ošabnost, samopridnost in samopašnost iz sveta zginile, ljubezen in sloga bi ljudi osrečile; tedej bi nova ustava prav dar za nas postala in blagoslov neba bi nad našo domovino cul. — Gorcčost, s ktero so stari oče govorili, je serca otrok in vnukov močno poprijela; globokogi-njeni in z dobrimi sklepi navdani so se od njih ločili. V vednim spominu jim bo sedemdeseti god sta-riga očeta. — Tak oče je vredin sto centov zlata. J. M a rn. Naj viksi cerkvena oblast svetlimi Petru zročcna. Ko je Jezus prišel v kraje Cczarcje Filipove, je vprašal učence: .Kdo, pravijo ljudje, de je Sin človekov?" So rekli: ..Nekteri, de je Janez Kerstnik, drugi, de je Elija, nekteri pa, de Jeremija, ali zmed prerokov kdo". Jezus reče: „Vi pa, kdo pravite, de sim?" Odgovori Simon Peter: ..Ti si Kristus Sin živiga Hoga!" Jezus pa mu odgovori: Blagor tebi, Simon, Jonov sin ! ker meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, kteri je v nebesih. Pa tudi jest povem tebi: Ti .si Peter (skala), in nato .skalo l/i)m zidal .srojo eerker, in peklenske rrata je ne bodo -zmagale. In teb' bom dal ključe ne-beskif/a kraljestva; kar koli bos zvezal na zemlji, bo zvezano tudi v nebesih: in kar koti bos razvezal na zemlji, bo razrezano tinti v nebesih". Bazlaga in nauk: 1. .Meso in kri", to je človeški um in vednost .,ti nista tega razodela". 2. .,Ti si Peter itd." S temi besedami je Jezus sv. Petra postavil poglavarja svoje cerkve na zemlji, in obljubil de sv. cerkve ne bo nobena ne sila ne zmota zmagala, ne podcrla, ne premaknila. .Skala svete cerkve je vsak prav naslednik sv. Petra. II. Kdor nosi hišne ključe, je hišni gospodar; Peter je dobil cerkvene ključe v oblast, tedaj je on cerkveni gospodar. .Karkoli boš zvezal itd.", to je, kar koli boš zapovedal na zemlji, bo veljalo tudi v nebesih ; in kar koli boš odpovedal, rešil na zemlji, bo tudi v nebesih veljalo. Vezati in razvezovati sc pravi vladati; sv. Peter tadaj, in vsak njegov pravi naslednik rimski papež je vladar svete cerkve. — Kristus je bil potlej tudi drugim apostelnam oblast dal vezati in razvezovati, pa sv. Peter jo je bil dal samimu posebej čez vso cerkev, tadaj čez vse v cerkvi, tudi čez vse, in nad vse druge apostelnc. — To so tako umljive reči, in besede, de vsak kmet brez vse razlage ve, kaj de pomenijo; na Ceskim je pa neki učeni mož ^Košut", ki pri vsi svoji zbrisanosti s svojimi .češkimi brati" vred tega ne more (noče) zapopasti. Ta gospodičič na Ceskim ravno tako po božjih pravicah rije, kakor je njegov imenjak na Ogerskim po cesarskih pravicah ril. Ker vemo, de jc Bog še močnejši kot dva cesarja, toraj ne dvomimo, de mu ho še hujši spodletela, kot unimu doli. Jezus uči cesarju tlarjo dajati. Farizeji so svet imeli, kako hi Jezusa v govorjenji vjeli. Pošljejo k njemu svojih učeneov s Herodjani vred, ter mu sporoče: .Lčenik! vemo, de si resničin, in de pot božjo po resnici učiš, in de ne gledaš na veljavo ljudi. Povej nam tedaj, kaj se ti zdi, ali sc sme dacja dajati cesarju, ali ne?-: Jezus pa je poznal njih hudobijo, in je rekel: „Kaj me skušate, hinavci? pokažite mi dacni denar!" In so mu podali denar. Jezus reče: .Čigava je ta podoba in napis?" Mu rekih časnih rečeh pokoršino dolžan, ako niso Bogu in od njega postavljeni cerkveni oblasti nasprot. Punt je grozo-vitna pregreha pred Bogam. Koreta, llatana in Abirona puntarje v starim zakonu je zemlja bila požerla. Nclivalcžia jc. kdor Jezusa lic ljubi. Kdor Jezusa ljubi, on Jezusa ne zali: kdor pa želi, de bi se mu ljuheziu do Jezusa v sereu vnela, naj njegove dobrote premišljuje: de jih pa spremišljevati zamoremo, moramo popred moliti, de bi jih nam dal spoznati. Sv. Polikarpa škofa, je ajdovsk sodnik silil, ile naj svojiga Zveličarja zataji. Voljno in s svetim spoštovanjem je starček odgovoril: ..Kako bi mogel to storiti? Cez sedem- deset let je, kar Jezusu Kristusu služim, in v tih dolzih letih mi ni nikoli nič žaliga storil, temuč mi je vsakoršne naj obilniši dobrote skazoval; kako hi z a mogel zdaj tako nehvaležin biti, ter se zoper tako dobriga — zoper naj bolj-šiga Gospoda s puntati, kteriga je kdej imela zemlja ali nebo?- Ncspamctin je človek, ki službo tako dobriga Gospoda zapusti, ter stopi v satanovo službo, v kteri ga hudič z otrobi greha in nesnage pila. ter izpita za večno ječo, v kteri bo jok in z zobmi škripanje. koprivo med! Sv. Frančiška Asizjana je neki dan njegov brat vidil bosiga, lahno oldečeiiiga, ter od mraza trepelajočiga memo iti. Ga zasmehovati, pošlje služabnika k njemu, ter praša, če bi sc mu ne zlju-bilo. mu en lot svojiga po tii prodati? Svetnik se je nasmehljal in mu odgovoril: „Pojdi, in povej mojiniu bratu, dc nc morem nič več prodati; zakaj v .so svojo lastnino sim Kristusu, svojimu Gospod pustil, kteri me je z drago odkupnino no križu odkupil v svojo last ter me svojiga sužniga storil. Moje solze in moje polne kapljice so tadaj mojiga Gospoda. in so le majhin nadomestik za drage kcr-vave kaplje, ktere je kakor odkupnino za me ne-vredniga hlapca dal-. — »Smert krivoverea. Okoli leta 319 je neki duhoven v Aleksandrii na Egiptovskim . po imenu Arij začel Sinu božjiga preklinjali, ker je učil, de je Jezus Kristus iz nič vst\ arjen. de gaje llog pred vsimi veki iz nič poklical. ter se njega poslužil svet vstvariti: de bi tadaj Sin božji bil zgolj stvar v časti veliko manjši od Očeta, in de bi se ne mogel prav za prav Sin božji imenovati. — V letu 325 je bil ta lažujivi nauk od Nicejskiga vesoljniga zbiraljšaza-vcržcn in preklet, ter je bil pravi in čisti nauk razlagan . po kterim je ..Jezus Kristus, edinoro-jeni Sin Koga Očeta od vekomej, in ne s t varjen: je pravi Bog od perviga Boga, so h it ni (consubstantialis) z Oče tam, po kterim so vse stvari storjene". Arij je v svojim krivovcr*tvu terdovratin ostal, in je imel veliko vcrcov : eelo tačasni cesar Konstantin mu je na roko bel. Kakor lansko in letašnje leto nekteri verski te-•sar.ji • jc tudi ou tačas mislil, de je že zmagal, in Jezusa z njegoviga visociga sedeža potegnil: pa ravno ko se je nar hujši šopiril, ga je šlenila božja šiba. Njegovi vcrci so ga peljali kakor v zmagoslavji (Triu m ph J po mestnih ulicah; kar na cnlTrat Arij obledi, in v neko skrivno stanico stopi. Ko so že dolgo čakali, je šlo nekoliko njegovih prijatlov notri k njemu, pa — stermenje! — Arij je mertev, in leži v svoji kervi in v svojih čevah. — Razpo-čil se je bil, kakor nekdaj Iškarjot!--Hva- ljen in česen bodi Jezus Kristus, pravi resnični Bog! Amen. Razgled po kersanskim svetu. Iz Amerike. Katolški škofje so imeli pred kratkim cerkveni zbor v Baltimori. Dali so, kakor angleške novice oznanujejo, list do duhovnov in do ljudstva. V tem listu je govorjenje zlasti od dveh reči, namreč: od sedajnih žalostnih okoljšin sv. Očeta, in od pobožne misli (menitve) neomadeža-niga spočetja presvete Marije Device. Sv. Oče so namreč vse škofe po svetu sami bili nagovorili, de naj bi Jim razodeli, kako oni, to je, škofje sami, kako duhovstvo in pravoverno ljudstvo zastran ne-omadežaniga spočetja preblažene 31arije Dev ice misli. — Zraven tega pa tudi škofje sv. Očetu na znanje dajejo, kako zlo jih serce boli, ker vidijo svojiga vi k s iga pastirja v pregnanstvu. Obetajo se toraj k perserčni molitvi, in razglase, de se bo v dan sv. Petra in sv. Pavla po vsili cerkvah k podpori terpečiga papeža pobiralo — vdokazanje serčne vdanosti vsih Njih duhovnih sinov in hčer svobodnih deržav severne Amerike. Slovstvo. V Regensburgu pride skorej na svitlo vesoljna zgodovina sveta, spisano po bivšim Jezuitu v Luceruu Dr. J. Dambergerji. Govori se, de to delo jc v vsakim oziru zmedverstno. Iz velike Britanije. 31. mal. Serpana so posvetili Dr. \Viseman, katolški škof in apostolski vikar v Londonu novozidano Jezuitarsko cerkev. — To je perva cerkev, ki jo ta red ima v Londonu. (Skorej je preteklo tri sto let, kar je Angležka dežela Jezuite in druge katolške rede preganjala in pobijala, zdaj pa se zopet k njim obrača. 3Ii pa, kakor je viditi, smo zdaj ondi, kjer so Angleži pred tri sto leti bili; in Bog ne daj! de bi tudi nam bilo toliko časa treba, nas zmodriti, kolikor Anglezam. Učimo se od družili narodov, kaj je prav in človečno, de nam ne bo zgodovina oskrunjena s takim trinogastvam, kakor druzih narodov. — Ta sveti red, ki se za Jezusa vojskuje, kaj pa, de mora z Jezusam terpeti laž, potuhnjeno obrekovanje, preganjanje, rop in jezero krivic, posled-njič bo pa vender zmagoviten ostal nad hudobneži, kakor vselej pravična reč. Rim. 5. dan Kimovca so sv. Oče v Neapelnu, v kapeli sv. Januarija Neapolitanskiga patrona, veliko mašo imeli vpričo brezštevilne trume vernih. Kar ljudje pomnijo, ni bil nihče tako slovesno v Neapelnu sprejet kakor zdej Kristusov namestnik. Po masi so se podali k kardinalu nadškofu kjer so duhovni iz mesta pred-nje prišli ter lepe spodbudne opominjev anja iz Njiii ust slišali in apostolski blagoslov prejeli. Kolera se jc skorej po celim svetu več ali menj pokazala. VTrieru so imeli devetdnevnoan-doht za odvernjenje bolezni. Duhovni imajo silo veliko opraviti, ker marsikteri, ki poprej ni na nebesa ne na pekel porajtal, hoče svojo vest poravnati in se s pokoro po spovedi z Bogam spraviti. Ravno tako so tudi v Ameriki, v Cincinati, kjer jih je mesca Rožnika 2V4 na koleri umerlo. cerkve cel dan napolnjene in spovednice od spokomikov obsute. Natiskar Joicf Blaznik v Ljubljani.