IVAN MICHLER: Nekaj o telelni vzgoji mladine. Ko prebiram naše politiške, kakor tudi zmanstvene in strokovne časopise, povsod in v slehrnem naletim na članek, ki se v njem razpravlja o raznih reformah na tem ali onem polju, samo za reformo telesne vzgoje naše mladine se skoro nihče ne zmeni. In vendar se tudi ta stran narodove vzgoje ne sme zanemariti. Kaj pomaga državi, če ima duševno visoko naobražene prebivalce, če so pa telesno pohabljeni, slabega zdravja ali bolehni. Le telesno zdravi starši lahko rode zdrave otroke, rnedtem ko so potomci bolnih staršev z največjo gotovostjo telesno manjvredni — slabiči? Primerov za to ima življenje nebroj. Tako n. pr. izumrjejo cele rodovine, ki so socialno visoko naobražene. Vzrok temu je popolno zanemarjenje telesa že od mladosti ali pa podednost. Gotovo je, da se vsi ljudje telesno ne morejo enakovredno razviti. Vzrok tiči v tem, da se kakor duševnemu razvoju tudi telesnemp. stavijo nasproti razne zapreke, ki jih časih sploh ni mogoče premostiti. Tako n. pr. igrajo veliko vlogo podednost, prirojene telesne hibe ali tuberkuloza. Smer telesnemu razvoju posameznika je dana v družini, iz katere izhaja. Uostikrat se prigodi, da se lastnosti pradeda pokažejo na tem ali onem potomcu, ravnotako je pa tudi mogoče, da se telesne hibe, ki so družini v navadi — torej podedovane — pri kakem potomcu sploh ne pojavijo. Velikega vpliva na telesni razvoj posameznika je tudi podnebje in okolica, ki v njej prebiva. Svetovna vojna je telesu našega naroda prizadela nebroj težkih ran, katerih posledice se bodo pojavljale še pri poznejših rodovih. Koliko je mož in mladeničev, ki so se vrnili domov z boleznijo v telesu! Ne mislim pri tem ravno na spolne bolezni, ki so bile žalibog tudi med našim vojaštvom tako hudo razširjene. V poštev prihajajo tu tudi druge bolezni, kakor živčne bolezni, tuberkuloza itd. In kakšna je naša mladina, ki leta in leta ni imela ne duševne ne telesne vzgoje! Zanemarjena, podivjana, telesno zaostala, s kaljo bolezni pohaja po gostilnicah, kavarnah, kinematografih i.n drugih nočnih zabaviščih. Cut za naravo, lepoto, umetnost, red in družahnost je pri njih izumrl. Treba je torej energičnega in sistematičnega dela na polju telesne vzgoje, če se hoče vsaj malenkost onega popraviti, kar je zadala vojna telesu posameznika. Kakor drugje, tako nai bi tudi tu daja!i odrasli zgled rnladini. Država naj priskoči na pomoč s tem, da gmotno podpira sokolska in športna društva, da jih pomaga ustanavljati m da otvori na visokih šolah dveletne tečaje za izobrazbo učiteIjev telovadne vzgoje. Koliko pa imamo danes strokovno naobraženih učiteljev telesne vzgoje? Njih število je jako majhno. Končno še ne zadostuje, če zna kdo dobro telovaditi, da je potem tudi že zmožen mladino tetesno vzgajati. Saj smoter telovadbe ni doseči višek telovadne umetnosti. V tem slučaju bi zadostoval poukti telesne vzgoje lahko vsak dober telovadec. Smoter telovadbe na šolah naj ne bo torej gojiti telovadbo kot umetnost; predvsem naj stoji vedno pred očmi tele&na vzgoja mladine. Potemtakem mora biti smoter telovadbe na ljudskih. nieščanskih in srednjih šolah sledeči: Vsestranski in harmonični razvoj telesa; ohranitev in utrditev zdravja; privaditi mladino na neprisiljeno in lepo držanje telesa: vzgojiti fo k naravnim kretnjam; razviti telesno moč in spretnost, gibčnost; bistriti čutila; krepiti pogum, premišljenost, vztrajnost, čut za red in družabnost; zbuditi ljubezen do prirode in stalno zanimanje za telesne vaje; otroci naj na lastnem telesu spoznajo vrednost telesnih vaj in prostega gibanja na zraku. Da bo pa ta obsežni smoter vsaj deluma dosegljiv, je potreba obširne reforme učnega načrta telovadnega pouka na ljudskih, meščanskih in srednjih šolah, kakor tudi na obrtnih in strokovnih. Enako nastane tudi potreba po pomnožitvi števila primerno naobraženih vzgojiteljev. Pouk telovadbe naj bi bil na vseh šolah sploh (izvzete naj bi bile samo visoke šole) za dečke in deklice obvezen predmet. Oproščeni obveznosti naj bodo samo ani, ki se izkažejo z zdravniškim izpričevalom. Telovadba naj bi se v šolah več ne podrejala drugirn predmetom, ampak naj bo enakovredna duševni vzgoji mladine. Število ur telovadnega pouka naj se poveča v toliko, da bi imeli učenci priliko vsaj vsak dan po eno uro se telesno uriti. V kolikor dopuščajo vremenske razmere, naj se goji telovadba pod milim nebom. Torej vun iz zatohle telovadnice! V učni načrt naj se sprejmejo po možnostih in okolščinah poleg prostih in redovnih vaj, vaj z orodjem in na orodju tudi mladinske igre, plavanje, lahka turistiak, peš potovanja, drsanje, sanjkanje in smučkanje. Le s tako razširjenim učnim načrtom pripravimo mladino v skoro stalni stik s prirodo, jo odvračamo od slabih potov, pohajkovanja in ponočevanja, skrbimo za vsestranski _n harmonični razvoj telesa, krepimo in utrjujemo nje zdravje, jo vzgajamo k naravnim kretnjam, k lepemu držanju telesa, k samozavesti in samostojnosti, bistrimo vsa čutila, krepitno pogum, premišljenost, vztrajnost in čut za red in družabnost. Učenci sčasoma vzljubijo prirodo, se v prostih urah radevolje zatekajo k njej in v resnici .jim postane druga mati. Šola bo le takrat v pol-ni meri izpolnila svojo dolžnost, če bo poleg duševne in moralne vzgoje skrbela v enaki meri tudi za telesni razvoj mladine, a ne kakor danes, ko se poslednja stran popoirioma podcenjuje in zanemarja. Znano je, da je bila v mirnetn času notrjenost k vojakom najmanjša pri onih ljiideh, ki so najdalje obiskovali šolski pouk. Razvidno je torej iz tega, v koliki meri škoduje šola razvoju telesa s svojo enostransko vzgojo. Mesece in leta sedi mladina sključena v zatohlih in prašnih sobanah, kjer jo pitajo z razno znanostjo. Vsa pozornost vzgoje je obrnjena le na dušo, a na telo so popolnoma pozabili. Ako hočemo irneti duševno razvit in telesno krepak narod, je skrajni čas, da pričnemo z reformo telesne vzgoje mladine. Pojdimo se v tem oziru učit k Angležem, Anieričanom, Švedom in Dancem!