Mir si želim jaz, mir si želiš ti, mir si želimo vsi! Usoda umaknjenega predloga Ko se je svet za vzgojo in izobraževanje pri Predsedstvu republiške konference SZDL 11.1. m. prvič sestal v novem letu, ni mogel mimo razprave o usodi amandmaja k resoluciji o gospodarskem razvoju v letu 1985, ki ga je pripravil ob podpori Izobraževalne skupnosti Slovenije in po katerem naj bi bila rast sredstev za vzgojo in izobraževanje ter raziskovalno dejavnost enaka rasti dohodka. Svet za vzgojo in izobraževanje se je po vsestranski kritični oceni gmotnega stanja v vzgoji in izobraževanju in nezadovoljivega položaja prosvetnih delavcev zavestno odločil, da bo terjal od slovenske skupščine, naj to področje in njegove delavce v resoluciji za leto 1985 obravnava enakopravno z gospodarstvom in spremeni prej predlagano določilo, da mora rast sredstev za to dejavnost zaostajati za 10 odstotkov za rastjo družbenega dohodka. Razlogov za tako odločitev je bilo dovolj: s programom gospodarske stabilizacije je opredeljeno, da so vzgoja, izobraževanje in raziskovalna dejavnost pomembni dejavniki družbenega razvoja, zato morajo imeti prednost. Po ustavi, zakonu o Združenem delu in drugih predpisih moramo zagotoviti prosvetnim delavcem enak družbeno-gospo-darski položaj kot delavcem drugih dejavnosti. Sami prosvetni delavci pa tudi čedalje bolj glasno opozarjajo, da je treba odločneje odpravljati ugo- tovljena nesorazmerja in zaostanke. Zaradi teh razlogov je Svet za vzgojo in izobraževanje pripravil amandma k resoluciji, z njim pa je soglašala tudi Izobraževalna skupnost Slovenije. Med razpravo o resoluciji v Skupščini SR Slovenije ta predlog ni bil zavrnjen, marveč ga je med usklajevalnim postopkom umaknila Izobraževalna skupnost Slovenije. Tako se ni zgodilo, da bi se morali delegati slovenske skupščine opravičevati prosvetnim delavcem in jim pojasnjevati svojo odločitev — za to so poskrbeli tako rekoč sami prosvetni delavci, izvajalci in uporabniki izobraževanja, povezani v Izobraževalni skupnosti Nadalj. na 2. str. Med drugim preberite • RAZVREDNOTENJE UČITELJEVEGA DELA V CELODNEVNI OSNOVNI ŠOLI str. 2 • DRUŽBENO-MORALNA VZGOJA — DA ALI NE? str. 2 • MIROVNO GIBANJE IN NJEGOVI CILJI, str. 3 • Z MANJ DENARJA DO BOLJŠE ŠOLE? str. 4 • ZAKAJ SO UČITELJI MALODUŠNI? str. 5 • VREDNOTE IZ NARODNE ZAKLADNICE, str. 9 • PRED ŠTIRIDESETIMI LETI USTANOVLJEN PROSVETNI SINDIKAT, str. 10 0 miru za mir ------- N. ZGODOVINSKI DOGODEK V zadnjčm prizoru, v vrhuncu človeške zgodovine, bomo nastopali vsi: kot žive baklje, kot moderni Elije se bomo na ognjenih vozovih popeljali v nebo. Svod bo potemnel. Zemlja bo ovdovela. Zgodovina se bo končala. v NEŽA MAURER , OTROCI PIŠEJO Smrt je sklenila, da bo uničila civilizacijo človeštva. Da bo uničila prozo, poezijo, ljubezen, igre in tudi gradiče, ki jih otroci grade iz peska. Sklenila je, da bo uničila cvetoče tulipane in mlade nedolžne žuželke... • Nočemo vojne, hočemo mir. Po vsem svetu naj zavlada mir, pravični odnosi in svoboda. m ■ Borimo se proti vojni, proti sovraštvu, proti nasilju, proti ubijanju, proti vsem grozotam. Borimo se za mir, za ljubezen, za sočutje, za toplino, za vsa plemenita dejanja. • Voditelji, znanstveniki, vojaki! Odrasli ste, ne igrajte se več! - Kot otroci ste videli vojno. Ostali ste živi. Bomo ostali tudi mi? Če bi bil jaz generalni sekretar OZN, bi zahteval, naj uničijo rakete, jedrske glave pa naj bi dali v jedrske elektrarne. Imeli bi dovolj električne energije. • Nočem, da bi bila vojna! Hočem svobodo, da bi se v miru igrala in učila. • Nočemo vojne zato, da bi srečno živeli! Da bi rakete in letala spremenili v igrače! Da bi bil mir na svetu! Da ne bi skrbeli, kdaj bi bomba padla na hišo! Da bi imeli žive starše! • Na svetuje veliko vojn. Nedolžni ljudje dajejo svoja življenja. Povsod'po svetu je preveč tovarn za izdelavo orožja. Najhujše vojne so v Iraku, Iranu, Libanonu in drugod po svetu. Veliko otrok je sestradanih in lačnih. Človek je razumno bitje, a nekateri ljudje ne znajo uporabljati pameti za dobre namene, temveč dajejo denar za oborožitev. Po radiu in televiziji večkrat slišim, da ljudje stavkajo protijedrskemu orožju, ki se vse pogosteje pojavlja v svetu. Zato moramo zbirati material za tiste, ki trpijo v vojni. • Popotniki, ki gredo skozi atomski vek smo mi vsi ljudje, ki živimo v 20. stoletju. To sem tudi jaz, moje sošolke, sošolci in vsi, ki živijo v moji okolici. »Kako gremo skozi to obdobje?« NASPROTJA 'VSAK DAN UMRE ENA HIROŠIMA Lani je bilo v svetu 53 jedrskih poskusov. Od tega so jih naredile Sovjetska zveza 27, Združene države Amerike 16, Francija 7, Kitajska 2 in Velika Britanija 1. Moč ene jedrske eksplozije je znašala približno 150 KT. Svetima veliko jedrskega orožja: njegova rušilna moč je enaka moči 15 milijard ton trinitrotoluola ali na vsakega zemljana bi prišlo 3,5 tone močnega eksploziva. Reagan je uporabil v prvih štirih letih za vojaške namene v Pentagonu približno 800 milijard dolarjev. Vsi izdatki za vojsko v letu 1985 bodo dosegli 1000 milijard dolarjev. Zaradi pomanjkanja hrane umre vsak dan 90.000 ljudi, od teh 40.000 otrok. To se pravi, da umre na dan ena Hirošima. Vzpetih letih bo 510 milijonov ljudi podhranjenih (zdaj 450 milijonov), 600 do 700 milijonov pa bo podhranjenih do konca tisočletja. Družbeno- moralna vzgoja — da ali ne? Že nekaj časa prihajajo na dan dvomljivi predlogi, ki so kljub previdnim izrazom, meglenosti in nedorečenosti vsaj posredno usmerjeni k temu, naj bi ukinili v osnovnih šolah družbeno-moralno vzgojo. Težnje po ukinitvi tega predmeta, ki smo se jim odločno uprli tudi v našem glasilu (glej PD štev. 1, 4 in 5-84), so se pojavile najprej kot zanikanje potrebe po načrtnem izobraževanju učiteljev za ta predmet: Tako je namreč predvidel Republiški komite za vzgojo in izobraževanje — v prejšnji sestavi; v novi sestavi je spremenil stališče in se zavzema za načrtno visokošolsko izobraževanje učiteljev tudi za ta predmet in to področje. Med nasprotniki tega predmeta so se znašli nekateri, ki raziskujejo njegovo učno in vzgojno uspešnost in ugotavljajo, da pogosto ne uresničuje pričakovanja. Med nasprotniki so tudi taki, ki so nemara obupali nad tem, da lahko z vzgojo plemenitimo človeka in mu pomagamo od mladih let, da razvije svoje dobre lastnosti, češ, vzgoja je lahko tudi prisila, vzgoja je lahko tudi nasilje in »manipulacija« z mladimi. Ne vem, zakaj se pedagoški delavci sami tako lahko iznever-jamo nekaterim pedagoškim načelom in zatiskamo oči pred resnicami, za katere bi morali biti prav mi najbolj občutljivi. Kdorkoli je delal z mladino, ve, da se v letih zorenja, proti koncu osnovne šole in kasneje, znajde pred neštetimi odprtimi vprašanji, v nemajhnih navzkrižjih med načeli in ravnanjem odraslih, pred dvoličnostjo, neodgovornostjo in nedoslednostjo, tako pogostimi v svetu odraslih, pa tudi pred lastnimi razvojnimi težavami, moralnimi dilemami in negotovimi življenjskimi načrti. Vemo, da imajo starši premalo časa za pogovor z mladimi, da se vezi med njimi in mladostniki pogosto rahljajo; redki so učitelji, ki si ob natrpanih učnih načrtih vzamejo čas za take pogovore, ki jih tudi ni tako lahko voditi. Tako je marsikje predmet družbeno-moralna vzgoja domala edina priložnost, ko prisluhnemo stiskam mladih, jih pustimo govoriti, skupaj z njimi iščemo odgo- ,Vor na pereča življenjska vprašanja. Tega ne zmore vsak učitelj atni za tako vzgojno-svetovalno vlogo mora imeti učitelj poseben dar, pa tudi posebej mora biti zanjo usposobljen. Katedra za družbeno-moralno vzgojo pri Pedagoški akademiji v Mariboru je veliko storila za usposabljanje in strokovno izpopolnjevanje učiteljev tega predmeta; ocene učiteljev, ki so obiskali njene seminarje ali se vključili v redni ali dodatni študij pri njej, so pohvalne, spodbudni pa so tudi njihovi uspehi pri družbeno-moralni vzgoji. Kljub temu bi bili nekateri najraje zatrli to dejavnost, ker ima posebno vlogo v sistemu in ker je izobraževanje učiteljev za potrebe tega predmeta nekoliko drugačno kot pri drugih predmetih. Ker je za uspešno družbeno-moralno vzgojo potreben poseben dar, posluh za težave mladih, razvita sposobnost svetovanja in spodbujanja, mora biti pouk tega predmeta dostopen tudi učiteljem drugih predmetov, ki čutijo veselje do njega in se zanj dodatno tudi usposobijo. Kjer tega niso upoštevali in so dodajali ure družbeno-moralne vzgoje komurkoli, uspehov ni moglo biti. Ni dvoma, da prav pri tem predmetu ni mogoče uspevati brez široke življenjske razgledanosti in poznavanja posebne metodike tega področja. Učitelj družbeno-moralne vzgoje je specialist; s svojo vlogo ne odvzema drugim učiteljem nalog, povezanih z vzgojo in vsestranskim oblikovanjem mladih, njihovo delo samo dopolnjuje. Na vprašanje: družbeno-moralna vzgoja da ali ne, so dah jasen odgovor že v Zavodu SRS za šolstvo in Strokovnem svetu SRS za vzgojo in izobraževanje, kasneje pa še na Marksističnem centru CK ZKS. Tudi predsedstvo CK ZKS je odločno nastopilo proti barantanju z utemeljenostjo družbeno-moralne vzgoje in predmeta za samoupravljanje s temelji marksizma. Za družbeno-moralno vzgojo je dovolj družbenopolitičnih in pedagoških utemeljitev. Razmišljanje mora iti v drugo smer: kako povečati njeno uspešnost, uskladiti programe s potrebami niladih in kako bolje usposobiti vse, ki poučujejo in bodo poučevali ta predmet, ter jim dati v roke potrebne učne pripoinočke. Gospodarsko in politično krizo spremlja, 'o tem ni dvoma, tudi globoka moralna krita. V njej bomo morali iskati sami izhod, ohraniti in utrditi vrednote, ki so temelj naše socialistične samoupravne družbe, kritično ovrednotiti in obsoditi, kar je v nasprotju s temi vrednotami in uveljaviti višjo stopnjo moralnosti in odgovornosti. Se lahko šola razbremeni te naloge, ko pripravlja za življenje rod, ki bo na njem slonela naša prihodnost? Lahko ostane učitelj zunaj teh tokov kot njihov ravnodušen opazovalec? Razprave o družbeno-moralni vzgoji v obdobju, kakršno je danes, lahko samo potrdijo utemeljenost dozdajšnjih prizadevanj in spodbudijo k iskanju boljših poti za vsestransko vzgojo mladih za življenje, ki mu —ne brez zaskrbljenosti —gredo naproti. ODPRTO PISMO KOORDINACIJSKEMU ODBORU ZA UVAJANJE CELODNEVNE OSNOVNE ŠOLE PRI PREDSEDSTVU RK SZDL SLOVENIJE Razvrednotenje učiteljevega dela v celodnevni osnovni šoli Nezadovoljne smo in obupane, le odgovornost, ki jo čutimo do zaupanih nam otrok, nas je zadržala, da nismo posegle po tisti zadnji možnosti, ki vedno pritegne pozornost vseh odgovornih in zagotavlja hitro reševanje nakopičenih problemov. Probleme smo skušale samoupravno reševati v delovni skupnosti in občini — toda brez uspeha; zato se zdaj obračamo na vas v upanju, da se vrednotenje učiteljevega dela v celodnevni osnovni šoli uredi enotno za vso republiko ali pa naj se celodnevna osnovna šola zaradi morebitnega pomanjkanja denarja ukine in se uvedejo oddelki podaljšanega bivanja. Z zanimanjem smo prebrale članek v 19. številki Prosvetnega delavca z naslovom Nova priložnost za presojo dosežkov. Ker bo praznovanje desetletnice celodnevne osnovne šole potekalo delovno, upamo, da se ga bodo udeležili tudi učitelji celodnevnih osnovnih šol, prav gotovo pa tudi tisti, ki imajo največ zaslug pri ustanavljanju celodnevnih osnovnih šol. Želimo, da se seznanijo z dosežki iz naše celodnevne osnovne šole in naše občine. Delamo v šoli, ki ni v celoti celodnevna, če- prav bi po načrtu že morali preiti v to obliko dela tudi oddelki od petega do osmega razreda. Vzrok je seveda jasen — pomanjkanje denarja. Posledica tega pa ni le zastonj pri nadaljnjem uvajanju oddelkov celodnevne osnovne šole v občini, temveč tudi krepko zaostajanje pri vrednotenju učiteljevega dela v celodnevni osnovni šoli. Vse ugotovitve o težjem, zahtevnejšem in odgovornejšem delu učiteljev v celodnevni osnovni šoli so v naši občini zgolj »klic vpijočega v puščavi«. Tu ni pomoči. Delo učitelja v celodnevni osnovni šoli se ne razlikuje od dela učiteljev v poldnevni osnovni šoli in ni težje. Tako ugotavlja ravnatelj, izvršni svet skupščine občine in občinske izobraževalne skupnosti, sindikat, občinski komite ŽKS in Koordinacijski odbor za celodnevno osnovno šolo pa se z ugotovitvijo nemo strinjajo. Seveda meni tako tudi sodišče združenega dela v Murski Soboti (tja smo se pritožile le zaradi ukinitve dodatka, ki je znašal približno 11 % osnovnega osebnega dohodka, ker prevladuje mnenje, da je značilnost celodnevne osnovne šole zgolj vsakodnevno neprekinjeno učiteljevo delo v šoli od 7. do 15. ure. Z mrežo usmerjenega izobraževanja še zmeraj veliko težav Skupščina Izobraževalne skupnosti Slovenije sprejela izhodišča za uskladitev obsega vpisa in smotrno razmeščanje programov Način zbiranja denarja za JOŽE VALENTINČIČ vrednotenje programov srednjega usmerjenega izobraževanja — vsoto le-tega začrtujejo po programu gospodarske stabilizacije vsakoletne resotacije o politiki uresničevanja usmeritev družbenega plana — zahteva vsako leto, da skupščina Izobraževalne skupnosti uskladi šolsko mrežo. Tako je namreč mogoče po posebnih izobraževalnih skupnostih poenoteno razmestiti in pravičneje porazdeliti omejeno vsoto denarja. Pravijo, da bi bili bolj smotrno razmeščeni programi lahko tudi ustrezneje ovrednoteni kot pa so zdaj, ko je tako imenovana šolska mreža preveč razvejena. Usklajevanje obsega vpisa in ob tem tudi šolske mreže, ki So ji namenili veliko pozornosti tudi na nedavni seji skupščine Izobraževalne skupnosti Slovenije, letošnjega 7. februarja, se zmeraj znova izkaže kot zelo zapleteno vprašanje, ki mu, kot je videti, še dolgo ne bomo kos. Razpravljanja o razmestitvi programov so se zmeraj zagovori tako imenovanih ožjih interesov izvajalcev in uporabnikov, prizadevanja, da bi vsak s čim močnejšimi' utemeljitvami dokazal svoj prav, pa zavlačujejo seje v neskončnost. Za mikrofonom se zvrste delegati — vsak od njih brani programe svojega kraja in okolja in dokazuje, da ni mogoče brez škode skrčiti vpisa v oddelke ali pa programe celo odpraviti. Ponavljajo se opozorila, da je tudi na tem področju potrebna dolgoročnejša usmčritev in da prenagljene odločitve lahko povzroče nepopravljivo škodo; da je mreža šol tudi občutljivo družbeno-politično vprašanje, saj se pri njenem oblikovanju zahtevam po gospodarnosti in učinkovitosti pridružujejo tudi težnje po ustrezni organiziranosti, kakovosti in aktualnosti programov na nekaterih tudi gospodarsko manj razvitih območjih. Ob vsem tem pa moramo upoštevati predvsem zaposlitvene možnosti mladih, možnosti za njihov življenjski obstoj, dolgoročne programe gospodarskega razvoja in predvidene spremembe v sestavi prebivalstva. Skratka, brez ustreznih razčlenitev in dolgoročnejših projekcij so tudi načrti o šolski mreži velikokrat zgrešeni. Težave, ki se kažejo že vsa štiri leta, odkar usklajujemo vpis in mrežo srednjega usmerjenega izobraževanja, opozarjajo, da je treba jasneje opredeliti merila za razmeščanje vzgojno-izobraže-valnih programov pa tudi pravočasno sklepati o razmestitvi in vpisu v dislocirane enote. Vrata naj bi bila še nadalje odprta prednostnim programom, pri obsegu izobraževanja naj bi upoštevali gospodarske načrte in cilje, pri obsegu vpisa pa kadrovske potrebe tudi po stopnji zahtevnosti dela itn. Strokovna služba Izobraževalne skupnosti, ki razčlenjuje in preučuje, kako potekajo zadeve, ugotavlja, da je kljub nekaterim izboljšavam še marsikaj hudo narobe: mreža šol je še zmeraj zelo razdrobljena, narašča pa število oddelkov, ki po številu učencev niso v skladu s sprejetimi normativi. Vse to vpliva na ceno storitev pa tudi na kakovost pouka in uporabo opreme. Podatki o vpisu učencev v prvi letnik srednjih šol v lanskem šolskem letu kažejo, da od 875 vpisanih oddelkov kar v 52 oddelkih skrajšanih programov in 134 oddelkih srednjih programov niso upoštevali določil družbenega dogovora o mreži šol, še več »odklonov« pa kaže predlog vpisa za letošnje šolsko leto; ponekod je vpisan en sam oddelek, namesto dveh ali treh, ponekod pa samo dva namesto treh. Mimo predpisov so potekali ponekod tudi vpisi glede na število učencev v oddelkih: v 18 oddelkih od vseh so vpisali manj Nadalj. na 4. str. Učiteljice na naši celodnevni osnovni šoli se pripravljamo na neposredno vzgojno-izobraže-valno delo z učenci v šoli le delno, ker v šoli nimamo ustreznih možnosti za nemoteno delo. Pred letom dni smo izenačili osebni dohodek na vseh šolah v občini, čeprav je na dveh šolah polovica oddelkov v celodnevni osnovni šoli. Čas je, da izenačimo tudi delo. Zato zahtevamo, da se oddelki celodnevne osnovne šole pri nas ukinejo, saj je postopno uvajanje celodnevne osnovne šole prineslo v kolektiv razdor, ki traja predolgo in ga bo težko zgladiti. Čudno se nam tudi zdi, da v naši družbi ni nikomur mar, kako se namenska sredstva uporabljajo. Vemo, da je oddelek celodnevne osnovne šole za dobrih 50 % dražji od oddelka v poldnevni šoli, kar zadošča za poravnavo drugih stroškov in tudi za primemo nagrajevanje učiteljev. Družba ta sredstva zagotavlja v občini in s pomočjo republiških solidarnostnih sredstev. Šole, ki niso v celoti postale celodnevne, imajo na voljo neprimerno več denarja kot druge poldnevne šole, če se jim posreči razvrednotiti delo učiteljev v oddelkih celodnevne osnovne šole tako, kot se je to zgodilo v naši občini na obeh šolah, ki sta le delno celodnevni. Samoupravno razvredno- ■ if titi delo učiteljev v celodn£tf p< osnovni šoli ni posebno težko, s* iij nas je v kolektivu le manjši^ ka Ukinitev dodatka za čelade nevno osnovno šolo, opravljani to do 30 ur neposrednega dela1 učenci (na teden) za osnof ži osebni dohodek, združevafl? ti( oddelkov pri urah, namenjen** ds za kosilo (ena učiteljica skrbi zJii 60 otrok), nadzorovanje do učencev v prostem času — to51 »stabilizacijski ukrepi« na račnj celodnevne osnovne šole v tP? občini. Posledica teh ukrepovif11 tudi manj dodatno zaposleni1' učiteljev na oddelek. Za družbo je celodnev*1’ * osnovna šola še zmeraj draga n*'1 ložba, v bistvu pa je pri nas v ob' čini mnogo cenejša od oddelk1*' * podaljšanega bivanja. Prihrani iz dodatnih sredstev so tolikšn* | da bi brez težav lahko uvedli (f lodnevno osnovno šolo tudi v vik jih razredih. Če zahtevamo ukinitev celof nevne osnovne šole se za naš* zahteve v občini nihče ne zme*** Sprašujemo se, kako dolgo s1 nameravajo z nami igrati? A1 smo res brez vsakih pravic, ke' nas je malo in nam ostane satn*1 pravica do težjega in odgovo*' nejšega dela? OSNOVNA ŠOLA IVANA NEMCA VOJKA RADENCI UČITELJICE CELODNEVN* OSNOVNE ŠOLE Usoda umaknjenega predloga Nadalj. s 1. str. Slovenije, po svojih predstavnikih. Razumljivo je, da zdaj ti prosvetni delavci terjajo od vodstva Izobraževalne skupnosti Slovenije pojasnilo za tako ravnanje. To se je zgodilo na nedavni seji skupščine Izobraževalne skupnosti pa tudi na seji Sveta za vzgojo in izobraževanje. Pojasnilo očitno ni preprosto, saj ga bo Izobraževalna skupnost šele pripravila v obliki pisne informacije. Tak odgovor dajemo ponavadi takrat, ko so zadeve zamotane. Svet za vzgojo in izobraževanje pa je želel podrobnejša pojasnila takoj, ne iz trmoglavosti posameznikov, marveč iz bolj načelnih razlogov: ni mogoče z vso odgovornostjo sodelovati pri reševanju tako perečih družbenih vprašanj, če tavaš v temi in nimaš na voljo potrebnih informacij ter jasnih odgovorov na zastavljena vprašanja, je poudaril predsednik sveta Miro Jančigaj. Če se zavzeta prizadevanja Sveta in njegovih članov tako razblinijo, kot tokrat, kakšen pomen ima še delo takega telesa, se je vprašal Franček Lasbaher. Ob pojasnjevanju usode umaknjenega predloga smo tako zvedeli, da so predstavnike sveta pri usklajevanju najdlje podpirali odgovorni predstavniki republiške konference ZSMS in Centralnega komiteja ZKS (drugi so se umaknili). Izvršni svet SRS je zagovarjal prejšnji predlog resolucije, češ da bi izjemno obravnavanje vzgoje, izobraževanja in znanosti sprožilo podobne zahteve tudi pri drugih družbenih dejavnostih in bi se v resoluciji predvidena razmerja pri delitvi družbenega proizvoda porušila. Izobraževalni skupnosti Slovenije je ponudil drugo možnost: smela naj bi namensko uporabiti dodatna sredstva, ki se dotekajo na njen žiro račun in bi jih morala sicer vrniti združenemu delu. C.e za vsote, ki so po oceni nekaterih morda celo višje, kot bi znesla prej omenjena 10-od- stotna razlika v resoluciji (1,3* milijarde dinarjev). Izobraž« valna skupnost Slovenije j* prevzela obveznost, da pripra'' poseben načrt za porabo tel* sredstev, ki naj bi bila nantf' njena predvsem posodabljanj1* vzgoje in izobraževanja. Svet za vzgojo in izobraževa nje je zahteval od Izobraževaln* skupnosti ne le podrobno poje' snilo o tem, pač pa tudi predlo! programa, ki naj bi ga plačali * dodatnim denarjem. Pri tem n( moremo mimo žarišč nezado voljsfva med prosvetnimi dela'" ci, so opozorili delegati. Za tfaf' Ijivim povprečjem se skrivaj1* primeri osnovnih in srednjih šol' kjer pedagoški delavci v osebnil* dohodkih občutno zaostajajo povprečjem. Pokojnine pri*' svetnih delavcev, ki odhajajo ** zasluženi pokoj danes, ogrožaj** njihovo socialno varnost. Pro*! nami je reforma univerze; no'** programi očitno niso usklajeni2 denarnimi možnostmi, pa s? bodo odnosi tudi tu zaostril* Vse to moramo na glas povedat; s tem morajo biti seznanjeni tu<** delegati slovenske skupščine, k** bodo razpravljali o uresničeva' nju usmerjenega izobraževanj3, Le z glasno in odgovorno bes®' do, jasnimi informacijami in stimi računi lahko prepričam** tiste, ki odločajo o gmotnem p°' ložaju vzgoje in izobraževanj3; da je treba dati tej dejavno«** več, ne zaradi nje same, ampa1 zaradi naše skupne prihodnost' zaradi našega gospodarskega i** kulturnega napredka. Izvršni svet obeta, da bo poseb*** delovna skupina spremljala ra« osebnih dohodkov v gospoda1' stvu in družbenih dejavnost*** ter sproti predlagala potreba® ukrepe. Izobraževalna skupno* pa išče še zmeraj notranje f(' zerve v šolstvu, kje bi še kaj p*1! hranila. Bomo vzeli še zada)* denar strokovnemu izpopolnj6' vanju pedagoških delavce'1, Bomo z ukinitvijo dotaciji obs**-dili na smrt še pedagoške rev*Jc in časopise ter mladinsko ped°' diko? J. V. H>* ^ SVET BREZ VOJNE Mirovno gibanje in njegovi cilji t*vema letoma je bila pri Svetu za mednarodne odnose RK i, ustanovljena Delovna skupina za mirovna gibanja, vendar se je ^ bcah in množično pojavila šele konec leta 1983. Konec leta 1983 L a>Jireč prispele v Evropo prve ameriške rakete Pershing II (po po-ievUi|ia ,fe^nih pogajanjih SZ in ZDA), nasprotovanje, da bi jih namestili, ^'1° glavni motiv za delovanje zahodnih mirovnih gibanj. Mno-ŠinJur1 Protesti proti nameščanju raket, tako ameriških Pershing II ■lofi' |j0 0r sovjetskih SS20 in proti ravnotežju strahu, ki lahko privede le anji, Ptopada sveta, so gotovo vplivali tudi na nastanek slovenske mi-:la' v ^.skupine. Če drugega ne so se nekateri tudi zaradi tega začeli za-ovK K Jugoslavija ni osamljen otok, varen pred jedrsko grožnjo, anji i, an9 je, da Jugoslavija nima jedrskega orožja in ne pripada nobe-enil dj . vojaškemu bloku — to pa budi varljive upe in celo prepričanje, ,j ji ogroženi. Podatki kažejo, da imata obe velesili na ozemlju lOi države toliko jedrskih ciljev, da bi bila Jugoslavija ob jedrskem 0 ji ™Padu popolnoma razdejana. ičuj na! r|l.^elovnega vzorca zahodnih 'vi ^ovnih gibanj se ne da prenesti 5 |(i na^a f'a> so ugotovili mirovni-^ saj so okoliščine, ki povzro-delovanje, različne. Menijo, in. .“se mora mirovno gibanje uk-o^atjati, -- . i ’ saj so okoliščine, ki povzro-sv®’ c5]0 dc ■ ' - - Stiku »i at* tud> *n predvsem z mirov- fl*CmrHanji-na domač‘h 'leh \ na nn na<; ni iprivcRf*«; ;ši%0Žj to, da pri nas ni jedrskega Al^ja, še- ne zagotavlja miru. ^roani Delovne skupine za mi- na gibanja so zapisali v pro-j, da ni miru brez demokra-J11*1 in humanih družbenih in 'd bo(f°darskih odnosov, zato si e “ni sodelovati pri odločanju in ajanju nalog na področju rambe in varnosti, mora biti željna zasnova jugoslovanske ie Podaljšanje služenja je “laškega roka na petnajst me-g vi ^ jc prineslo več slabega kot :el> j| rega; to je pokazala tudi raz-ie- k| !lltev> ki jo je napravila Repu-)jii konferenca ZSMS. Zato si tovniki prizadevajo, da bi vo-rok ponovno skrajšali. To j.56 marsikaj je mirovna sku-^ zapisala v svoj program. ^ Od zaretka ip DpIov oj st • °d začetka se je Delovna i ‘ na za m'rovna gibanja spo-n, ^ “ala z mnogimi spornimi za- te art1.' ‘n ovirami. Ena od ovir je , 21 Za> ki ima veliko zagovornikov, 0sebni interes. Tako je gibati. bi6 *Udi pdsev zapiranja ustanov, j , r°kratizacije družbe in izraz n P° spontanem izražanju ‘ L eresov. Socialistična zveza de-stj.nega ljudstva in Zveza sociali-&Cne mladine, ki po definiciji i- DrStoPata pluralistične samou-tevVrie interese, bi morali upoš-aj ati načine in oblike dela giba-k°t sestavine svojega delo-tiari a’* razmišljajo mirovniki in 1 td - u-iej0; "Gibanje kot oblika ^tzevanja na podlagi skup-8a interesa omogoča sponta-at> uresničevanje človeka kot nj ajteznika in samoorganizira-v|e brez hierarhičnih odnosov, t0 to> kar institucija z argumen-taoči in drugimi odtujenimi SreC‘"i dela zavira. S takim nepo-lišri aim Prenosom zamisli in sta-IU4 v družbeni sistem gibanja širi tllcj'.evrski prostor znotraj insti- SprJ> s tem pa jih posredno Kih601*1^3 in razvija. Pri tem pa anje (ki je na nek način del in- !e^ ins &b; stitU(Vb "Je) ne sme postati podalj-s 'tstitucije — mora ohraniti ( ‘^ojtost. Ta je mogoča le, oblii.r0gram, predloge in kritike nja . uJejo občani znotraj giba-jy,|i’"ZUnaj njega, in ne njihovi ""eni predstavniki.« Že od samega začetka se mirovna skupina ubada z denarnimi in prostorskimi težavami. Republiška konferenca ZSMS jim nekoliko pomaga predvsem s tehničnimi sredstvi, večino stroškov pa poravnajo mirovniki iz svojega žepa. Pred nekaj meseci je skupina odprla »mirovni sklad«, kamor lahko vsakdo nakaže prostovoljne denarne prispevke, te pa bodo mirovniki porabili za svoje dejavnosti. Prostorske težave so se s tem, ko so dobili sobico v Mladinskem domu na Kersnikovi 4, nekoliko zmanjšale, kljub temu pa mirovniki še vedno nimajo primernega prostora za predavanja ali druga srečanja, ki bi se jih udeležilo več ljudi. Vsak najem prostorov pa je za tistega, ki nima denarja, velik izdatek. Ko se v kakšnem družbenem prostoru pojavi nekaj novega, drugačnega —v tem primeru mirovno gibanje (ki še nastaja) — so odzivi na to novo zelo različni. »Ker delamo formalno znotraj ZSMS, nam je marsikdo očital, da smo podaljšek institucije, in da je sklicevanje na samostojnost le vaba za pridobivanje pripadnikov. Na drugi strani smo od predstavnikov raznih institucij zvedeli, da. smo oporečniki, da smo proti ,naši neuvrščenosti in proti naši vojski...'. Dialog tako z enimi kot z drugimi nam je pobral veliko dragocene moči, ki bi jo lahko koristneje uporabili za pripravo mirovnih akcij.« Kdo so mirovniki in kako delujejo Mirovnikom se lahko pridruži vsakdo ne glede na starost, poklic, versko pripadnost ali politično prepričanje, ki bi rad tudi sam kaj storil za mir. Slovenska. mirovna skupina je ena redkih v svetu/ ki nima niti enega zaposlenega. Delo v skupini je na prostovoljni podlagi —vsak pač dela po svojih sposobnostih in zanimanju. Na samem začetku je delovno skupino za mirovna gibanja sestavljala le skupinica ljudi, večinoma študentov. Že v prvi akciji na ulicah — informativni stojnici, na kateri so delili letake, plakate in značke ter se pogovarjali z mimoidočimi, so zbrali nad dva tisoč podpisov v podporo svojemu delovanju. Takrat so se mirovnikom pridružili tudi Španski borci in kasneje še Zveza društev civilnih in vojnih invalidov Slovenije. Tako je mirovna skupina po starostni sestavi prerasla mladinsko organizacijo, zato si mirovniki prizadevajo, da bi se izoblikovala kot društvo. Potem bi imeli več možnosti za delo, manj pa bi bilo tudi težav z denarjem. Lani so pripravili še štiri stojnice: solidarnostno stojnico z narodnoosvobodilnimi gibanji, stojnico na temo Nikoli več vojne, naslednjo ob tednu razorožitve in ob koncu leta stojnico proti bojnim igračam in vojnim igram. Ob tem so zbrali tudi 2700 podpisov za protestno pismo, ki so ga poslali izdelovalcem in uvoznikom tovrstnih igrač. Po izobraževalnem programu so pripravili več predavanj v Ljubljani o možnostih za razorožitev, pogledih kristjanov o tem vprašanju... O svoji dejavnosti in pogledih so mirovniki predavali po raznih krajih Slovenije in s tem spodbujali nastanek novih skupin. Mirovna sku- pina je v Ljubljani, kjer je najmočnejša, poleg te pa delujejo tovrstne skupine še v Ajdovščini, Radovljici, na Jesenicah, v Celju, Mariboru, Ptuju, Sevnici in Litiji. Pri tem se mirovniki spopadajo s krizami, z zmanjševanjem delovanja, ki mu sledijo nove zamisli in nov zagon pa tudi nove oblike dela. Mirovniki iz vse Slovenije se srečujejo na plenarnih srečanjih. Tam se dogovarjajo o vseh pomembnih vprašanjih in o prihodnjih akcijah mirovnih skupin. Prvi večji shod, ki so ga pripravili konec lanskega aprila, je bil mirovni tabor v Ajdovščini, ki se ga je udeležilo približno 70 mirovnikov iz vse Slovenije. Poslušali so predavanja, sicer pa so delali v mirovnih delavnicah, kjer je nastal kulturni program z mirovno vsebino, bilten in še marsikaj. Delovna skupina za mirovna gibanja sodeluje tudi z mirovnimi gibanji po svetu, najtesneje pa je povezana z mirovnimi gibanji na območju Alpe-Jadran. Tako je v začetku lanskega novembra skupaj z Neodvisnimi avstrijskimi mirovnimi iniciativami in s Koordinacijo mirovnih skupin Furlanije-Julijske krajine pripravila na Srednjem vrhu nad Gozdom Martuljkom mednarodni mirovni tabor, na katerem je sodelovalo 60 mirovnikov iz Avstrije, Italije, Švice, Zahodne Nemčije, Madžarske in Slovenije. Sama zamisel o tovrstnem sodelovanju je dobila jasnejše oblike na tretji mirovni konferenci v Perugii v Italiji. Na predlog avstrijskih Neodvisnih mirovnih iniciativ se je med konvencijo sestajala posebna delovna skupina, v kateri so sodelovali predstavniki gibanj iz držav, ki so se potem udeležile tudi mirovnega tabora na Srednjem vrhu. Na samem začetku sodelovanja je bilo precej nezaupljivosti tako do avstrijskega predloga o oblikovanju nejedrskega in delno demilitariziranega območja okrog Avstrije, v katerem je marsikdo videl nostalgijo po avstro-ogrski monarhiji (slovenska skupina je na ta predlog pristala le kot na vezni člen med Palmejevim koridorjem in balkanskim nejedrskim območjem) kakor tudi do slovenske mirovne skupine, ki so jo nekateri enačili z mirovnimi komiteji in sveti v Vzhodni Evropi. Oba pomisleka, so povedali mirovniki, sta se razblinila na mednarodnem mirovnem taboru. Za Slovenijo in Jugoslavijo je bila to izvirna skušnja, kajti prvič se je zgodilo, da so se na naših tleh zbrale neodvisne mirovne skupine iz Zahodne Evrope, da so se tabora udeležili tudi predstavniki iz Madžarske, pa ima že kar mednarodni pomen. S tem so se namreč pokazale možnosti za sodelovanje mirovnih skupin in aktivistov iz držav z različnimi političnimi sistemi, držav obeh vojaških zvez, nevtralne Avstrije in neuvrščene Jugoslavije. Skupna misel vseh mirovnikov je bila, da je treba spremeniti blokovski način razmišljanja, in sicer z neposrednimi stiki med ljudmi, saj se ljudje le tako lahko znebijo predsodkov. Udeleženci so se zavzeli tudi za manjšinske pravice, saj so menili, da brez tega mir ni mogoč. Dogovorili so se, da morajo skupne akcije nadaljevati, pa najsi bo to mirovni tabor, pohod, predavanje ali katera druga oblika sodelovanja. Mirovniki iz Koroške, Furlanije in Slovenije so ustanovili skupni Koordinacijski komite, nekakšno skupno mirovno gibanje, ki bo pripravljalo skupne mirovne akcije na tem območju. INGRID BAKŠE KRIK PEPELA Nebo je barvna paleta. Krika ni slišati. Nežni lističi glasilk so zogleneli. Kjer so bila usta, kjer je bilo telo, Vrel veter jih je razvel... Ko se bo dotaknil z žarečim prahom ušesnih membran, je belo žarenje. bo krik na pomoč dozorel v pepel. NEŽA MAURER Plakat ob mirovnem taboru Ajdovščina 1984 V NAS SPOMIN Pomrli bomo od izčrpanosti, strupov, brezciljnosti in strahu. Vse smo žrtvovali za nagrobne luči: satelite in protisatelite, rakete in protirakete... Večno bodo krožili okrog mrtve zemlje — v naš spomin. NEŽA MAURER AKCIJA »Dajte otroku možnost« Ž igračami, otroškimi igrami in po množičnih občilih (tisk, televizija, gledališče....) se v otrokovi podzavesti in v zavestni logiki oblikuje notranji odnos in način komuniciranja. Zato ta sredstva niso in ne smejo otroka zamotiti, da bo priden, temveč ga morajo vzgajati za humane medčloveške odnose in spoštljive odnose do narave nasploh. Bila naj bi torej tisto, kar bo otroka vzgojilo v pridnega. Iz otrok zrastejo bolj ali manj napadalni ljudje, ujeti med večne možnosti za izbiranje — med dobroto, humanostjo in poštenjem na eni in napadalnostjo, izkoriščanjem in_ hudobijo na drugi strani. Otroci se odločijo za tisto, za kar jih zmore kdo prepričati, motivirati in notranje pritegniti. Sam položaj posameznika in komuniciranje v družbi otroka velikokrat prepričujeta, naj se nagiba v drugo skrajnost, zato morajo prav vzgojna sredstva pomagati otroku rešiti dilemo v prid prve strani. Mir v svetu krojijo ljudje. Ljudi kroji vzgoja, ki je tako najtesneje povezana z mirom in mirovnimi prizadevanji. S temi mislimi je bila utemeljena široko zasnovana akcija Delovne skupine za mirovna gibanja pri RK ZSMS Ljubljana, ki poteka od decembra 1984 na treh ravneh. Prva raven so starši, ki nema-lokdaj pozabljajo, kako zelo pomembna je za otroka igrača, ki mu jo ponudijo. Velikokrat je otroka najlažje zadovoljiti z že ustaljenimi in dobro preskuše-nimi igračami in igrami (puško, sabljo, igra partizani — Nemci...), več pozornosti in truda staršev pa zahteva izbira ustvarjalne igre, igrače ali dejavnosti. Da bi spodbudili starše k razmišljanju in odločitvi v tej izbiri, smo pripravili decembra 1984 več informativnih stojnic. Informativni letak — poziv k razmisleku in protest proti vojnim igračam in bojnim igram, je izdala Delovna skupina, financirala pa ga je RK ZSMS. Akcijo so spremljale odobravajoče in bodrilne besede — povečini tistih, ki so med nakupi pred novim letom opazili naš poziv. Na Plečnikovem trgu, kjer je bila postavljena stojnica, je v dveh popoldnevih blizu 2000 ljudi s podpisom na protestno pismo, naslovljeno na izdelovalce in ponudnike igrač, podprlo našo akcijo. Trgovska ponudba in izdelava igrač je druga raven, na kateri še zmeraj poteka naša akcija, z dopolnjevanjem dokumentacije o izdelovalcih, posrednikih in prodajalcih igrač, načinu razvoja in snovanja igrač pn prvih in načinu izbire v ponudbi pri sled-. njih. Do zdaj še nismo mogli zbra ti podatkov o načinu uvajanj novih in razvoja igrač in iger tovarnah. Obrtniki se večidel oc ločijo za izdelavo po svoji prešo in ustvarjalnosti, z mislijo na po slovno uspešnost svojega izdel ka. Vodje oddelkov za prodaj igrač v trgovinah se odločajo z naročila največkrat po svoji prt soji glede na povpraševanje i) ponudbo. Ponudba je povečini' rokah večjih trgovskih podjeti m posrednikov, le redki proda jalci pa sledijo dogajanju na trgi tudi po sejmih igrač in učil. N tem področju nameravam spodbujati izdelovalce k nove stim^ in razvoju ustvarjalni igrač, jih širše seznanjati z vzgoj nim pomenom takih igrač te spodbujati njihovo osebno zavzetost pri neposrednem stiku • kupci. Tretja raven sta vzgoja i: izobraževanje v družbenih orga nizacijah in z množičnimi občil (vrtci, osnovne šole, televizi ja...). Do zdaj smo podrobnej raziskali le stanje v vrtcih, kjer s je v naše veselje izkazalo, da s vzgojiteljice dobro seznanjene i pripravljene na akcijo proti agre sivnim igram in igračam. Ne na bavljajo bojnih igrač, otroki skušajo spontano preusmeriti ' alternativne igre, ne dopuščaj uporabe bojnih igrač in staršen na roditeljskih sestankih pogosti o tem govorijo, jih seznanjajo problemom in usmerjajo Usmerjati skušajo tudi dejavno sti tedaj, ko otroci niso v vrtcu jim predlagajo ustvarjalne igre ii oddaje, ki naj si jih ogledajo n televiziji. O tem obveščajo tud starše. V ta namen načrtuje De lovna skupina »mirovno vzgojo-z občasnimi predavanji v osnovn in srednjih šolah, ki smo jih pri pravljali tudi že lani. snujejo in razvijajo igrače (ti mo rajo biti predvsem psihologi in n ekonomisti), pri prodajalcih i pri nakupovalcih spodbuditi čl odgovornosti, ki ga morajo ime: že tedaj, ko otroku igračo ponu dijo. Pozivamo jih k razvoj takih igrač, ki bodo otroka spod bujale k ustvarjalnosti in vzga jale k človečnosti. Kar zadev vzgojitelje, učitelje in množičn občila pa želimo poudariti velik vlogo in možnost, ki jo imaj le-ti s svojimi programi in učnin načrti in jih pozivamo k premiš Ijeni izbiri iger, svobodnih de javnosti, tem v predavanjih ir oddaj, namenjenih otroku. Za vedati se morajo, da ga z vsen tem vzgajajo v odraslega člove ka, ki bo med drugim krojil tud svetovni mir. MARKO HREN dogodki novosti Drug poleg drugega Kako deiujejo strokovne službe v vzgoji in izobraževanju Priprave za uresničevanje družbenega dogovora S seje Zveznega odbora sindikata predvidena izmenjava delegacij s sindikati Japonske, Madžarske, Danske, Francije, ZR Nemčije V Beogradu je bila pred nedavnim seja Zveznega odbora sindikata delavcev v vzgoji in izobraževanju, znanosti in kulturi. Na njej so člani razpravljali o tem, kako naj bi izdelali izhodiščne osnove za ugotavljanje zahtevnosti in odgovornosti pri delu in opredelili delovne pogoje za področja izobraževanja, znanosti in kulture. Gre za pomembna dela in na- in Čehoslovaške, sodelovali pa bodo tudi pri delu nekaterih mednarodnih organizacij in zvez (FIAI, FIPESO, FISE, SPIE). Na seji zveznega odbora so sprejeli tudi besedilo Povzetka in priporočil, ki so ju pred nedavnim izoblikovali na jugoslovan-ure za pomemona dela m na- ^kem posvetovanju o neposred-loge, pri katerih morajo sodelo- nihuodnosth p n z zadovoljevanju vati vsi republiški in pokrajinski 'zobrazevalnih m kadrovsKih po- odbori sindikata, zavodi za pro-svetno-pedagoško službo, zveze samoupravnih interesnih skupnosti za izobraževanje, znanost in kulturo, poslovna združenja in skupnosti. Vsa ta dela bo usklajeval zvezni odbor, pri katerem bodo ustanovili usklajevalno telo za izdelavo osnov. Podobne koordinacijske odbore bodo ustanovili tudi pri republiških in pokrajinskih odborih sindikatov, pri njihovem delu pa bodo sodelovali predstavniki znanstvenih ustanov in organizacij združenega dela. Zvezni odbor je obravnaval tudi osnutek načrta dela za leto 1985 in načrt za mednarodno sodelovanje. Sklenili so, naj vsi republiški in pokrajinski odbori predlagajo teme, o katerih menijo, da bi moral razpravljati zvezni odbor, potem pa naj bi skupno zasnovali načrt dela. Mednarodno sodelovanje sindikata delavcev v vzgoji in izobraževanju, z znanosti in kulturi je zelo bogato. Leta 1985 je treh. Na predlog Zveze združenja, likovnih umetnikov uporabnih umetnosti in oblikovalcev Jugoslavije je zvezni odbor podprl dopolnilo k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu. Po tem predlogu zakona bi se znašli uporabni umetniki in oblikovalci zaradi neprimernega obdavčenja še v težjem položaju, zato je poleg Sekcije Zvezne konfet renče SZDLJ za kulturo podprl omenjeno dopolnilo tudi sindikat. Ker je Djordje Djurič, dozdajšnji predsednik Zveznega odbora sindikata delavcev v vzgoji in izobraževanju, znanosti in kulturi prevzel naloge v Svetu zveze sindikatov Hrvaške in postal direktor časnika Radničke novine, so za novo predsednico izbrali mag. Narciso Potezica iz Zagreba, dozdajšnjo članico zveznega odbora in Sveta zveze sindikatov Jugoslavije. DJORDJE DJURIČ Vsakoletna razprava o delu, poročilih in načrtih Zavoda SRS za šolstvo odpira zmeraj na novo nekatera, za razvoj vzgoje in izobraževanja zelo pomembna vprašanja: Kako je organizirana razvojno svetovalna in nadzorna služba, kakšna je njena resnična uspešnost, kam je usmerjena glavna skrb pri razvijanju vzgoje in izobraževanja, kako so vse te službe — Zavod SRS za šolstvo. Pedagoški inštitut. Izobraževalna skupnost Slovenije, Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo ,— usklajene pri načrtovanju in uresničevanju vsakoletnih programov? Tudi letošnja razprava o poročilu in delovnem programu Zavoda SRS za šolstvo, ki je bila 6. 2. 1985 na Republiškem komiteju za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, je iskala odgovor na ta vprašanja. Če pregledujemo delo Zavoda, naše osrednje razvojno svetovalne in nadzorne službe, moramo priznati, da opravlja delo izrednih razsežnosti. To naj bi bila gonilna sila pri prenavljanju vzgoj-no-izobraževalnega dela, pri uvajanju novega programa dela v vzgojno-varstvenih organizacijah, novega programa življenja in dela v osnovnih šolah, novih programov v srednje izobraževanje. Vse to je povezano z usposabljanjem učiteljev, s pripavo priročnikov, učbenikov in učnih pripomočkov, s pripravo programov in z njihovim preverjanjem v praksi. Pedagoška služba naj bi imela pregled nad celotno vzgojno-izobraževalno dejavnostjo, nad delom vzgojno-var-stvenih organizacij, osnovnih in Glasniki miru Z manj denarja do boljše šole? S seje izvršnega odbora RO Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti Slovenije Položaj šolstva se posebno v zadnjih petih letih nenehno slabša. Tako je z vsemi področji vzgoje in izobraževanja: od predšolske vzgoje in varstva, osnovnega in srednjega pa do višjega in visokega šolstva. Kljub nenehnim opozorilom s šol in prizadevanjem Republiškega odbora Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti Slovenije, da bi se izboljšal gmotni položaj prosvetnih delavcev in področja nasploh, se nič bistveno ne spremeni. Ugotovimo lahko le splošno zaostajanje: osebni dohodki prosvetnih delavcev capljajo za dohodki delavcev v gospodarstvu, pokojnine so še naprej beraške, znotraj dejavnosti se razraščajo neupravičene razlike, v osnovnih šolah podiramo sistem solidarnosti, srednje šole nimajo ustrezne opreme, znanost hira.... Zakaj tako? Povsem razumljivo je, da se vse bolj krči vsota denarja za vsa področja, ker nas pestijo dolgovi, inflacija in še kaj, nerazumljivo pa je, da mora najtežje breme zdajšnjih gospodarskih težav nositi prav šolstvo. Družba zahteva od učiteljev, da bodo vzgajali mlade v sposobne in odgovorne prihodnje delavce, hkrati pa krivično vrednoti njihovo delo. Kako bo vzgajal nezadovoljen učitelj? In kako naj šole dobro delajo, če denar za materialne stroške ne dohiteva skokovite rasti cen in inflacije in če šole komaj poravnajo najnujnejše stroške poslovanja? Da o posodabljanju učne tehnologije in vzdrževanju zgradb sploh ne govorimo. Na seji izvršnega odbora Republiškega odbora Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti Slovenije smo slišali, da po planskih izhodiščih primanj- kuje okrog 50 starih milijard dinarjev za vzgojno-izobraževalno dejavnost. Dodatni denar — 136 starih milijard, ki jih bo kot pomoč področju odobrila republiška skupščina, pa bo treba uporabiti le za namenske programe. Po splošni oceni materialnih možnosti usmerjenega izobraževanja v letu 1985, ki jo je pripravila strokovna služba Izobraževalne skupnosti Slovenije na temelju Resolucije o politiki uresničevanja usmeritev družbenega plana SRS za obdobje 1981-85, se bo v prihodnje takole vrednotilo: upoštevano bo povečanje dohodka za 47.7 odstotka, za materialne stroške povečanje za 50 odstotkov, obračun amortizacije se bo povečal za 50 odstotkov, revalorizacija osnovnih sredstev vzgojno-izo-braževalnih organizacij pa za 54 odstotkov. Denar so načrtovali za dejavnost na področju srednjega izobraževanja, za domove srednjih šol ter višjega in visokega šolstva, ki se je začela v letu 1983-84. Ob tem predvidevajo, da se ne bo poveča! vpis v šolskem letu 1985-86. Dodatno bo treba zagotoviti še potreben denar za nove oddelke za izobraževanje in usposabljanje otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, amonizacijo za nove zavode, za nove, dražje programe v visokem šolstvu, za nove amortizacijske stroške, zaradi opremljanja in obnove šolskih prostorov v lanskem letu... 1 Ob tem nismo našteli še osnovnih in skupnih nalog posebnih izobraževalnih skupnosti in Izobraževalne skupnosti Slovenije. Res pa je tudi, da strokovna služba še nima vseh podatkov (poračun vzgojno-izobraževal-nih programov srednjih šol, amortizacijo vzgojno-izobraže- valnih organizacij za letos itn). Po. teh približnih ocenah bi morali letos zagotoviti 16911 milijonov dina/jev ali 52,6 odstotka več denarja kot lani. To pa je kar 546 milijonov več kot predvideva resolucija, po kateri bo za usmerjeno izobraževanje mogoče zbrati 16,365 din ali 47,7 odstotka več kot lani! V to vsoto niso všteta posebna namenska sredstva za prednostne programe v izobraževanju, ki jih je odobrila republiška skupščina. Poseben program o tem. kako se bodo ta sredstva porabila, bosta izdelali Izobraževalna skupnost Slovenije in Raziskovalna skupnost Slovenije in o tem poročali republiški skupščini. Glede na usmeritve, ki jih je dala republiška skupščina, bo 100 milijard namenjenih Raziskovalni skupnosti in visokemu šolstvu (raziskovalne naloge, magisteriji in specializacija, delna obnova računalniških sistemov, amortizacija), preostalih 36 milijard pa bo Izobraževalna skupnost Slovenije namenila (za intenzivno izobraževanje pedagoškega šolstva), za uvajanje računalništva, za računalniško opremo in za opremo, potrebno za pouk stro-kovno-teoretičnih predmetov. Opozoriti je treba, da ta namensko razdeljeni denar za področje usmerjenega izobraževanja ne bo izboljšal osebnih dohodkov, niti drugih možnosti za vzgojno-izobraževalno delo. Kot kaže, se bo položaj vzgoje in izobraževanja v letu 1985 še poslabšal. In kje je rešitev? V kritični razpravi smo slišali predlog Izobraževalne skupnosti Slovenije, da bo treba poiskati še druge možnosti znotraj vzgoj-no-izobraževalnega področja: spoštovati bo treba predvsem standarde in normative glede vpisovanja učencev in študentov (30 na oddelek). Ob tem smo slišali pripombo, da je mreža šol neustrezna — narekovati bi jo moralo združeno delo, v resnici pa jo določa občinska politika. Povedano je bilo tudi, da ne bi smeli povečati obsega visokošolskih programov, niti podaljševati študija na visokih šolah. Spomnili so še na nekatere negospodarne naložbe v domove, ki ostajajo prazni ali jih spreminjamo v hotele. V razpravi smo večkrat slišali opozorilo, da je treba pri vsaki odločitvi upoštevati tudi finančne posledice. Izvršni odbor RO Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti je sprejel sklep, da bo na prihodnji seji marca Osrednja točka razprave zdajšnji in prihodnji družbeno-gospodarski položaj prosvetnih delavcev. Spodbudili pa bodo tudi Republiški svet in Svet za vzgojo in izobraževanje pri SZDL, posebej obravnavata isto vprašanje, in tudi predlog Izobraževalne skupnosti Slovenije o še neizrabljenih možnostih znotraj izobraževalne dejavnosti (standardi in normativi), ki jih je trega oceniti tudi skozi panožne sporazume — le tako bodo podatki primerljivi. Zvedeli smo, da pripravljajo delovno gradivo za panožne sporazume od predšolske vzgoje, osnovne do srednje šole. Metodologija bo izdelana do konca februarja. In še dodatna obveznost Republiškega odbora Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti Slovenije: v šestih mesecih bo moral pripraviti katalog z opisi del in nalog ter pogojev dela za poklice vzgoj-noizobraževalnega področja. O katalogu, ki bo veljal za vso Jugoslavijo, bo razpravljala in usklajevala mnenja strokovna komisija republik in pokrajin v Beogradu. T. DOMINKO srednjih šol, posebnih šol in domov za učence — učiteljem in vzgojiteljem naj bi bila svetovalka, ravnateljem pa pomočnica pri pedagoškem vodenju. 159 pedagoških strokovnjakov je zaposlenih na Zavodu SRS za šolstvo: 95 izmed njih dela v pedagoški službi, razdeljeni na 9 organizacijskih enot; 44 jih je zaposlenih v razvojnem sektorju, na katerega se grmadijo zmeraj nove naloge in zahteve; 13 jih je v sektorju za učbenike in učno tehnologijo. Podatki o delu pedagoške službe povedo, da je bilo lani 313 individualnih pregledov v vzgojno-varstvenih organizacijah, 2000 v osnovnih šolah in 907 v srednjih šolah. Nihče pa ni dal vsa ta leta dokončnega odgovora o tem, koliko je to tradicionalno romanje svetovalcev od šole do šole smotrno in kakšni so njegovi resnični uspehi. Aktivi, ta vedno aktualna oblika razvoj no-svetovalnega dela, so med letom ponekod zbrali celo dvakrat ali trikrat vse učitelje, da so se lahko pogovori li o svojih težavah in dobili odgovor na odprta vprašanja. Seminarji so postali večinoma enodnevni; v njih se je zvrstilo v osnovnem šolstvu 8880 udeležencev, v srednjem šolstvu pa čez 2700. Sodeč po vsebini so postali seminarji ena izmed osrednjih metod za usposabljanje učiteljev in vzgojiteljev za nove naloge. Kot kaže trajanje seminarjev, pa nimamo sistema poglobljenega permanentnega izobraževanja pedagoških delavcev. Poročilo navaja analitično raziskovalne naloge, ki jih opravlja Zavod in jih ima v načrtu — od evalvacije novih programov do uvajanja računalništva. Ob tem bralec nehote pogreša program Pedagoškega inštituta, da bi videl, kam so usmerjena celotna naša prizadevanja v raziskovalni in razvojni dejavnosti, saj je slovenski prostor razmeroma majhen in bi si ne smeli privoščiti, da bi načrtovali drug mimo drugega. Tudi na seji komiteja je bila razprava kritična bolj k0* valna. Ni nova ugotovite' . celotno razvojno-svetovT nadzorno delo usmerjeno skladu z nekdanjimi kot z® njimi družbenimi odnosi-Ije obravnavamo kot posl11' izvrševalca napotkov in namesto da bi čimbolj spo^ njegovo samostojno in ^ jalno delo. Nobeno področje nima toliko na^ kov in svetovalcev, na no1,' področju dela nimamo množičnih individualnih F dov in tako organiziranih111 tivnih pregledov dela celot11 ganizacije. Kljub tolikim kovnjakom, ki jih imamo zvojno-svetovalni in na* službi, specialistov za posatf učne predmete in podroel nam izredno primanjkuje kovnjakov za razvoj in org8 cijo šolstva, ki bi mu pom® globljim notranjim spm bam in usmerjali tokove nje reforme. Zavod za , ostaja — kljub družbeniui jenosti v stalno izobraževat v ustaljenih okvirih izobr® nja in vzgoje mladine; izf vanje ob delu in iz dela, kig1 razvijajo vsaka po svoj1 Zavod popolnoma zane8 Evalvacija programov usm nega izobraževanja bi mo tem času že zbrati ocene F jenega izobraževanja ob!1 pri delu. Žal teh ocen nim® tem pa tudi ne odgovora nJ plošene kritike usmerjene!? braževanja. Vse te kritične pripom' pomenile, zavedno ali n6 samokritiko razpravljavci malem slovenskem proste morali skupaj načrtovati & raziskovalno in razvojno-® valno delo, najti čas za sl razčlenitev perečih vpraš* prednostnih nalog. Zato publiški komite na eni izm1 hodnjih sej dal na dne'111 razpravo o delovnih načrti!1 republiških strokovnih s vzgojo in izobraževanje. J. V. I mrežo usmerjenega izobraževanja še zmeraj veliko težal Nadalj. s 3. str. učencev, kot bi jih po normativih morali (povprečno 27 namesto 30); tako nesmotrno oblikovani oddelki pa se seveda nadaljujejo tudi v drugi, tretji in četrti letnik. Kar 116 letošnjih oddelkov drugega letnika ali 13 odstotkov — samo srednjih programov brez prilagojenih — ima povprečno po 20 učencev. Zaradi takega ravnanja se je letos, čeprav je vpisanih 3136 učencev manj kot lani, nabralo v srednjih šolah kar za pet oddelkov več. Vse to, tako opozarjajo na Izobraževalni skupnosti Slovenije, pa zahteva precej več denarja. O tem, koliko učencev in študentov bodo vpisale srednje in visoke šole letos, so odločali na nedavni seji skupščine Izobraževalne skupnosti s tem ko so potrdili predlog usklajenega obsega vpisa za prihodnje šolsko leto: v prvi letnik srednje šole se bo lahko vpisalo 27500 učencev, v prvi letnik višjih in visokih šol pa 9000 študentov. Odrasle čaka 9000 mest v srednjih šolah in 3000 na višjih in visokih. Da se ne bi ponavljale napake iz preteklih let, je strokovna služba Izobraževalne skupnosti pripravila tudi Izhodišča za uskladitev obsega vpisa v prvi letnik usmerjenega izobraževanja in razmestitve izvajanja vzgoj-no-izobraževalnih programov za šolsko leto 1985-86. Tudi ta so sprejeli delegati na februarski seji skupščine. Po omenjenih izhodiščih smejo srednje šole vpisati v prihodnjem 27500 učencev — to je n* številka, dovoljena glede n® imenovani generacijski 1 učencev iz osnovnih šol, ima lahko največ toliko programa, kolikor posat"1 oddelkov bo vpisanih. PrC ali študijska smer naj se ih; v oddelkih, v katerih je n®l po 30 učencev. Ob tem ni1 opozorilo, da bodo šole d denar za celotni oddelek Ki ta oblikovan po normativih pa le v deležu, ki jim bo p1® glede na število učencev,1 nih v oddelke (izjema so 1®' programi za izobraževanj® citarnih poklicev). Enotne osnove standaf" normativov za op ra1' vzgojno-izobraževalne J nosti, sprejete v Izobči skupnosti Slovenije, bo dosledno upoštevati tudi/ zmestitvi programov višW visokega šolstva. Med df1 zahtevami je ta, da lahke košolska organizacija izvajati program le, če j® vpisanih najmanj 30 štud®1 program, kjer bo izjemof/ dentov manj, pa lahko ® ena sama visokošolska 011 zacija v Sloveniji. In kaj če se bo prijavilo2* v visoke šole vendarle P! študentov? Tedaj — tak® čujejo »izhodišča« — , dodatno povečuje vpisi®*-grame prednostnih usfl'® M. K. 2 a kaj so učitelji ■nalodušni ? ko1 :ev. ival" no :l[. i1 jsl«* dit' )0^ i a* jrai ia^1 1ot)i no ip' v ^azborovanju slavistov je bilo sekciji za osnovno šolo slišati ^'tične pripombe o tem, kako ^ ajamo nove učne načrte. Po-|. br>a negodovanja in zaskrb-Jenost učiteljev se ponavljajo na strokovnih aktivih in v šol-K,h zbornicah. *kje so vzroki, da tako po-enibno dejanje, kot je prenova cnih načrtov in njihovo prilaganje novostim v stroki, naleti na k0 kritičen odmev. ... Zagotovo jih ne smemo iskati ih k ^nio pri učitelju. Glavni vzrok Sporazumov je nepovezanost, ^Usklajenost med dejavniki, ki 0 odgovorni za vzgojno-izobra-. ?evalno delo. Strokovni svet SRS a vzgojo in izobraževanje ima al°go, da prilagaja programe , r0v*.rn družbenim razmeram in '.Ovijanju različnih strok; skrbi, ® ^a je pouk sodoben in za daljše ■udobje povsem reformira Vzgojno-izobraževalno delo. Izobraževalne skupnosti in ra-r^ui piši skrbijo za denarno Podporo xu se Začne zapletati, bfl' ,.aJ je denar zadnja leta zagotov-zot ,!en le za redno dejavnost. Vsa- t 113 novosti pa zahteva oj< udi svojo obračunsko različico, 0ve učbenike, delovne zvezke, u°datno izobraževanje učiteljev, udatno pedagoško in organiza-'Jsko delo. Zakonodajalec in fi-)b!> ancer se torej nista predčasno ?°govorila, kako naj bodo uskla-June pravice in dolžnosti. . Inštituti, šole zavodi in matične naj bi poskrbele za učna jedstva in usposobljenost učite-fv. Tudi ta člen verige najpogo-‘eje odpove. Letos, ko uvajamo °ye načrte za slovenski jezik v g.S ‘ln 5- razrede osnovne šole, ni sj(1 ae učbenikov ne delovnih zvez-- ■j,0v.ne priročnikov za učitelje. udi enotnega stalnega strokov-aega in metodičnega izobraže-auja ni. Delo je potekalo v rajnih območjih različno, odvi-U° pač od prizadevnosti peda- goškega svetovalca in iznajdljivosti učiteljev. Ce govorimo o stalnem izobraževanju, potem le-to ne bi smelo potekati stihijsko in ne bi smelo'biti odvisno od denarnih možnosti šole. Biti bi moralo redno in nagrajeno. Vsaka reforma zahteva tudi takojšnjo spremembo učnih načrtov na šolah, ki izobražujejo pedagoški kader. Vendar filozofska fakulteta v Ljubljani še vedno nima katedre za metodiko jezika. Uvedba novih učnih načrtov pa prav kliče po sodobni metodični izobrazbi učitelja. - Dognanja dr. Olge Gnamu-ševe pomenijo revolucionarno dejanje v poučevanju jezika. Ce ne bo prodrlo do slehernega učitelja, če ne bo postalo redna metoda dela, bomo lahko še naprej ugotavljali hud jezikovni primanjkljaj rodov, ki zapuščajo šolo. In končno smo pri učitelju: — zakon mu nalaga, da uvaja novosti; — financer poziva k stabilizaciji — torej dodatnega denarja ni; — tisti, ki morajo pripraviti nova učna sredstva, obljubljajo, da bodo ta kmalu nared; — Zavod SRS za šolstvo s svojimi svetovalci zahteva takojšnjo spremembo dela: nove letne programe, nove učne priprave, nove vaje, nove teste___ In učitelj, kot že tolikokrat doslej, išče in piše in sestavlja in prenavlja in krpa.... Tudi tu so vzroki, da postajajo učitelji ma-lodušni, da se počutijo nemočne, da niso zadovoljni z dosežki svojega dela. Tako kot proizvodnja tudi šola zahteva posodabljanje dela: novo tehnologijo, nove kadre, uvajanje novosti. Še zdaleč ni dovolj, da je nov le načrt, vse drugo pa teče po starem. MARICA NAKRST Še o dvopredmetnosti 3 telesne vzgoje 9 Pobudi Pedagoške akade aije iz Maribora o dvopredmet-|em izobraževanju učiteljev te Sne vzgoje je bilo v Prosvetnerr .k'avcu in v drugih množični! j°«lih že veliko povedano, falce bi rad opozori! le na znane • oihU-tate iavne razprave osnov-( k1 S°1 o dvopredmetnem izo-Ll Juvanju učiteljev telesne /Soje, ki jo je opravila Pedago-l a akademija na pobudo stro-fd k>Vne8a sveta Posebne izobra-zvi tr,'alne skupnosti. Javna raz-al „ ava Je pokazala, kako prav in jno je, da ob tako pomembnih nj7ernembah vprašamo uporab-uke _ osnovne šole — po njiho-n potrebah. To pa žal vse premalokrat storimo, iik ■ 413 osnovnih šol, kolikor VnJ- V SR Sloveniji. j'h je na .Prasalnik odgovorilo nekaj več 1 j 37 odstotkov, 94 odstotkov -teh pa se je odločilo za predlog ^Predmetnega izobraževanja. C*ede na število prispelih odgo-lahČ>V P° Porareeznih območjih n. ugotovimo, da sta zanima-sti J" iasno izražena potreba po Dr !JU te*esne vzgoje in še enega edmeta aktualna v vsej Slove-I* in da so predlagane vezave L/.obne: to je tudi razumljivo, J unajo šole podobne težave z Poslovanjem učitelja telesne TJe' tev 2 zanimivejša pa je ugotovi-5, ’ da se tudi »velike« šole (v U£its!!h)> kjer polna obveznost froč 3 .telesne vzgoje ne pov-tan 3 lezav’ Prav tako zavzemajo šot v°Predmetnost. Nekaj večjih D,..5* je izreklo proti dvopred-Po„v03!: s pojasnilom, da lahko )(, .CuJe telesno vzgojo le učitelj, f.rokovnjak samo na tem da r°vjn- Pripomniti moramo, v Si manjših osnovnih šol 0v'eniji učijo strokovno neu- strezno usposobljeni kadri prav zaradi enopredmetnosti vzgoje. Iz mnogih poročil šol, ki so svoje odločitve utemeljile, lahko sklepamo, da so šole na svojih sestankih odgovorno preučevale vprašanja izobraževanja učiteljev telesne vzgoje, da je ta problematika celo mnogo pomembnejša, kot smo pričakovali, saj je večina šol svoje odločitve za dvopredmetni študij obrazložila in predlagala konkretne vezave. Menimo, da je tak rezultat tega dela javne razprave tako močna utemeljitev, da jo moramo upoštevati. Jasno pa je, da je treba pri vseh odločitvah upoštevati utemeljitve, ki govorijo za, in tiste, ki so proti. Tudi tokrat bo treba to storiti. Verjetno zadeve ne bo mogoče rešiti s polemiko posameznikov, čeprav je tudi ta lahko zelo zanimiva. Pedagoška akademija Maribor je ponudila program (objavljen v Prosvetnem delavcu), ki bi bil za prakso zelo sprejemljiv; to je potrdila tudi javna razprava osnovnih šol. Rezultati le-te so bili objavljeni v Delu in Večeru. Ker so se osnovne šole v Sloveniji zelo strinjale z našim predlogom in je problem aktualen, bi ga kazalo dobro preučiti in ga primemo rešiti, pri tem pa upoštevati tudi potrebe prakse, ki ji premalokdaj prisluhnemo. Ker to ni samo zadeva tele-snovzgojne stroke, pričakujemo, da bodo strokovne službe Posebne izobraževalne skupnosti za pedagoško usmeritev, Zavoda SRS za šolstvo in Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo reševanju tega problema namenili primerno pozornost. STANE P ROJE 0 osnovnošolskih učbenikih Brez rešitev, brez vrnitvene informacije Dokler je bil cilj izobraževati izbrance, je bilo mogoče prirejati merila izbire tako, da je dobivala izobrazbo samo privilegirana plast. Ko pa so se sodobne družbe dokopale do spoznanja, da napreduje narod le tedaj, kadar napreduje vsakdo po svojih zmožnostih, zanimanju in željah, so se spoprijele z vprašanjem diferenciacije, to je, z vprašanjem, kako zagotoviti vsakemu kar najhitrejše napredovanje. Diferenciacija in individualizacija vzgojno-izobraže-valnega dela sta danes tisti temeljni smoter, ki zaposluje raziskovalce vsega sveta. Zavzemamo se za vsako novost, zamisli se pogosto sprejemajo še preden so dovolj preverjene v praksi (npr. programirani pouk). sebnih sposobnosti je postalo po pomembnosti zadeva druge vrste, na prvem mestu sta individualizacija in diferenciacija. V težnji, de bi se vsakdo kar najbolj razvil, nastaja vprašanje, kako zagotoviti individualno motiviranost, hkrati pa stopa v ospredje vprašanje ustvarjalnosti. Tekma v tehnološkem in družbenem razvoju zahteva čimveč ustvarjalnosti, za to pa je sposobno vsako normalno človeško bitje. Treba je torej spodbujati vsakega delavca in vsakega, ki se izobražuje. Kako spodbujati ustvarjalnega duha pri šolskem delu, kako zbuditi ustvarjalni nemir otrok in odraslih, je eden prvih poudar-,kov sodobnih vzgojno-izobraže-valnih sistemov. Nekatera spoznanja o tem, npr. o sprotnem vrnitvenem informiranju o uspehu ali neuspehu, so že upoštevana v izobraževalnih sistemih. Hkrati je ugotovljeno, da je uspeh, ki ga posameznik doživi, bistveno večja motivacijska spodbuda kakor neuspeh, da imajo spodbujevalne metode prednost pred represivnimi. Z metodikami neposrednega dela (poučevanja) in z metodami pripravljanja učnih pripomočkov vseh vrst (posredne metode) naj bi dosegli, da bi tisti, ki študi- rajo, dobivali sprotne vrnitvene informacije o svojem napredovanju. Razvila se je samostojna teorija o motivaciji, t. i. teorija podkrepitve, ki jo zagotavlja vrnitvena informacija ali dvosmerna komunikacija. Ker je učencev zmeraj več kakor učiteljev, ni mogoče zagotoviti vseh potrebnih vrnitvenih informticij po neposredni metodi, zato naj bi pri tem pomagali tudi učbeniki in druga učila. Ce upoštevamo to načelo, je nujno uvrstiti pravilne reškve v vse učne pripomočke, kadarkoli snov zahteva reševanje problemov. Prav reševanje problemov pa je vodilno metodološko načelo vzgojno-izobra-ževalnega dela, ker razvija ustvarjalnost. Fo pomeni, da bi moral imeti vsak učbenik z nalogami objavljene tudi pravilne rezultate, da lahko tisti, ki rešuje probleme, preveri, ali je nalogo pravilno rešil. Intelektualno napredovanje (spoznavanje) je človekova naravna potreba, doseženo zadovoljstvo ob napredovanju pa je povezano z vrnitveno informacijo, ki pove, ali je napredek resnično dosežen, ali ie rešitev pravilna. K ustvarjalnosti spodbuja tudi samo končni rezultat, ki je včasih lahko še posebno metodično koristen, npr. pri matematiki, ker dopušča različna pota do pravilne rešitve. Premočrtna in repetitivna pot do cilja ne spodbujata ustvarjalnosti. Že zelo stari učbeniki matematike pri nas imajo na koncu rešitve nalog, danes, ko sta pedagogika in psihologija dokazali, kako želo pomembne so vrnitvene informacije, pa rešitve pri novih učbenikih opuščamo. Komisija za razvoj vzgoje in izobraževanja pri Unesco je pred časom objavila ugotovitve, koliko časa mine, preden preide pomembna novost v nek vzgoj-no-izobraževalni sistem. Ugotovila je, da je ta pot prav dolgotrajna: za njo je potrebno približno 25 let. Očitno se strokovnjaki ne motijo. JOŽE TRČEK Nikoli več vojne! Piskat Zveze društev civilnih invaSdov vojne SR Slovenije 1984 Uredništvu Prosvetnega delavca! _________________________ Zgrozil sem se ob vašem članku Do kdaj bodo imeli prosvetni delavci še svoje glasilo?! Pa ne nad vašim člankom, temveč nad ugotovitvami v članku. Zato mi dovolite, da podprem vaša prizadevanja, da imamo še naprej prosvetni delavci svoje glasilo in da se najresneje zamislim nad vsemi tistimi dejavniki v naši družbi, ki so pripeljali list do tega stanja. Na koncu me ugotovitve niti ne presenečajo. Žal. Vse preveč je očiten odnos družbe do vzgoje in izobraževanja, da se kaj takega lahko dogaja in dogodi. Pod »odnos« si pač predstavljam vse tisto, kar ne bi smelo biti. M islim, da si »družba« vsega tega ni izmislila in da težnje prosvetnih delavcev, pa tudi vas v uredništvu, da imamo svoje glasilo, niso samo želje po uveljavljanju posameznikov in ozkega kroga ljudi ob glasilu, ampak da je to nuja časa v katerem živimo! Zato mislim, da se za akcijo ukinjanja ali zmanjševanja sredstev za glasilo skriva pač nekdo, id mu je vsa povojna leta prosvetni delavec v napotje. Pa ne, da ni nikoli dokončal štirih razredov osnovne šole in je to njegovo maščevanje za življenjski neuspeh? Zato predlagam, če je Družbi — naši, socialistični, samoupravni, delegatski tako malo za dokaj strokovno in stanovsko glasilo, naj ga ukine. Samo sklep a ukinitvi naj ukinjevalecpodpiše s polnim imenom in priimkom in naj se ne skriva za »družbo«, ker sem del te družbe tudi sam, ki sem najostreje proti ukinjanju glasila. Sicer pa, ali ni lahko uspešna le tista družba, ki ima močne temeljne stebre: vojsko, policijo, sodstvo in prosveto? Pri nas je očitno vsaj en steber zelo trhel in majav. Vse razprave zadnjega časa jasno kažejo, da je tako. Ampak Prosvetni delavec bo še živel! FRANC ČERNE, Radovljica V čem je vrednost kolonije? Pod pokroviteljstvom borčevske organizacije, socialistične zveze in zveze kulturnih organizacij občine Šentjur je bila lani že devetič organizirana mala slikarska kolonija Bohor žari. Tedaj so v Šentjurju slikali otroci višjih razredov 36 slovenskih osnovnih šol na temo Pot XIV. divizije. Pod vodstvom likovnih pedagogov so nastajala dela, ki na otroški, a likovno vreden način, spominjajo na težke, velike dni naše zgodovine. Nastalo je sedemdeset del, ki so jih naslednji dan razstavili v osnovni šoli. Avtorjem najboljših slik so podelili nagrade in pohvale. Nagrajeni so bili: Petra Pižmuh, Osnovna šola Slavko Šlander Celje (mentorica je Marija Cene); Sabina Hajdik, Osnovna šola Ljubo Šercer Loče (likovna pedagoginja Jožica Hanžič); Peter Arlič, Osnovna šola Franja Malgaja Šentjur (likovni pedagog Ivo Brodaj); Marta Kovačič, Osnovna šola Iva Kovačiča-Efenka Gelje (likovni pedagog Vinko Zajc) in Breda Štajnaher, Osnovna šola Oplotnica (mentorica Jelka Višnar). Pohvaljeni pa so bili: Damjan Kejžaj, Osnovna šola Boris Vinter Zreče (likovni pedagog Milan Lanovec); Slavica Rauter, Osnovna šola Veržej (likovni pedagog Marjan Šadl); Simona Debenjak, Osnovna šola Dobrovo v Brdih (mentorica Milena Stepančič); Aleš Straže, Osnovna šola Frana Malgaja Šenčur (likovni pedagog Ivo Brodaj) in Andreja Gorčenko, Osnovna šola Makole (likovna pedagoginja Bernardina Paj). Prireditve, kot je bila ta kolonija, gotovo vsebujejo določeno poslanstvo in svežijo sporočila narodno-osvobodilnega boja. Toda likovni pedagog, ki se z deli svojih učencev prireditve udeleži, misli predvsem na tisto, kar mu mora taka manifestacija likovne ustvarjalnosti dati za njegovo nadaljnje ustvarjalno delo z učenci v razredu. Da bi zadostili takim pričakovanjem, bi morali biti v dnevnem redu prireditve določen čas za kritično strokovno vodeno razpravljanje o razstavljenih otroških likovnih delih. O čem bi se morali v Šentjurju najprej pogovoriti? Prav gotovo o likovnem motivu. Razstava v Šentjurju je bila likovno vredna, toda nekam mlačna in neizrazita. Največ je bilo partizanskih kolon, ki so se končevale v prisiljeni perspektivi. Na otroških slikah skoraj ni bilo oboroženega sovražnika, kakor da so se partizani bojevali le z naravnimi ne-prilikami, kakor da ni šlo predvsem za življenje in smrt. To so lahkotnejše rešitve, ki temeljijo pretežno na barvni sorodnosti in jih je bilo mogoče pričakovati. Kajti ob velikem številu slik in ilustracij na partizanske teme, ki jih otroci dobro poznajo, je težko ustvarjati sveže, drugače in boljše. Sveža obravnava motiva pa je več kot polovično zagotovilo, da bo delo uspelo. Ce otrok, ki je preobremenjen z likovnimi predstavami o narodnoosvobodilnem boju, take obravnave ne zmore, ima mentor, likovni pedagog, priložnost;'da ga do tega pripravi. Načinov, kako to doseči. je gotovo zelo veliko, odvisno od pedagogove ustvarjalne domišljije. Včasih pa dosežemo svež prijem že s tem, da posrečeno združimo motiv in likovno zakonitost, ki je zapisana v učnem načrtu za višje razrede osnovne šole. Recimo: razna srečanja med partizani in Nemci je mogoče slikarsko prikazati v nasprotnih barvah ali v komplementarnem barvnem nasprotju ali v toplo-hladnem barvnem nasprotju; vedre trenutke počitka ob nastopih kulturniške skupine pa v toplih barvah, ki se stopnjujejo v še toplejše barve v pravo barvno radost. Srečanje s pokrajino, v kateri je kmečka hiša, skoraj ne more biti drugačno kot v barvni družini terciarnih rjavih barv, in podobno. Kolonija je dala veliko priložnosti za pogovore in osebne pobude za boljšo slovensko likovno pedagogiko. Vendar je vrednost kolonije še drugje: to je srečanje ljudi dobre volje, ki mimo gmotnega povračila, največkrat skriti za besedo mentor, na področju, ki je potisnjeno na skrajni rob našega vzgojno-izobraževalnega sistema, mlajši in starejši, hočejo pošteno in dejavno izpolnjevati svoje pedagoško poslanstvo. V tem je največja vrednost kolonije. JOLANDA PIBERNIK * FESI 85 Dobro zapečen vsakdanji kruh Če smo v zadnjem času slišali kakega župana svojemu mestu zares govoriti iz srca v srce, je bil to govor beograjskega »prvega moža« Bogdana Bogdanoviča ob odprtju letošnjega Pesta, tega petnajstega zapovrstnega poskusa predstavitve najboljšega, kar je ustvarilo lansko filmsko leto na vseh svetovnih ustvarjalnih meridianih. Bogdanovič je čestital »festov-cem«, da so vsem jugoslovanskim težavam navkljub poskrbeli za teh petdeset filmov, ki so — tako ali drugače — pretresli svet, ter dokazali, »da se je tudi v kriznih razmerah mogoče uspešno spopasti s kulturnim zapiranjem«. Ves njegov nagovor je bil en sam krik odpora zoper »temačna dejstvu provincializacije«, zoper »kulturno izolacijo« in zoper »prepuščanje resignaciji palan-ke«, kar vse, na žalost, kot možnost in grožnjo že od nekdaj občutimo na teh naših geografskih in duhovnih tleh. »Ješe nekaj, kar je hujše od gmotne revščine,« je poudaril uvodničar Pesta — in svojo (ter našo skupno) misel definiral zelo na kratko: to je »skopuško zapiranje vase«. Pest naj bi bil in ostal eno izmed znamenj našega uspešnega postavljanja po robu tej nevarnosti, ki jo občutimo pa tudi doživljamo na mnogih korakih zdajšnje devalvirane motivacije. Ali je tak tudi v resnici — ne samo v vznesenih besedah njegovih govorcev? Sodbe v avditoriju so slej ali prej različne. So (tudi kvalificirani) gledalci, ki zatrjujejo, da spored, kot ga ponuja Pest, v primerjavi z velikimi mednarodnimi filmskimi pregledi ni nič drugega kot ništrc. Filmsko manifestativ-nih dogodkov, promocij, premier, omembe vrednih avtorskih srečanj in podobnega, kar bi dajalo beograjskemu februarju veljavo v očeh svetovne filmske javnosti, v njegovih okvirih v resnici ni niti za pokušino. Nobeden izmed filmskih ustvarjalcev sve-tovne ravni ne misli, da bi se moglo v Beogradu zgoditi karkoli takega, zaradi česar bi bilo vredno in potrebno priti za kak dan pogledat, kako in kaj. Pest je pač res samo znotraj-jugoslovan-ska akcija, namenjena seznanitvi nas samih z-glavnimi »postavkami« svetovnega kina ter hkratnemu distribucijskemu razporejanju kopij teh filmov za potrebe jugoslovanskega kinematografskega tržišča (kije —za oči in poslovne, občutke prodajalcev — prejkoneNevno in nezanimivo). In vendar... mi sami nočemo in ne smemo živeti odmaknjeni od vsega, kar se vrednega dogaja na kinematografskem Braadua-yu, na Elizejskih poljanah, na berlinskem Kurfursrendammu... Biti in ostati želimo sestavni del tega repertoarnega pretoka, izrekati o njem tudi lastne vrednostne sodbe, se vesti kot enakopraven člen v verigi svetovne odzivnosti. Pri tem smo zadnji čas nemara res premalo impulzivni in intenzivni, preveč izolirani, tako da našega glasu drugod po svetu ni slišati dovolj, S svojim sporedom je Pest S3 svoj namen in svoje — iz teh in takih opozoril izhajajoče — poslanstvo prav gotovo izpolnil. V skupnem desetdnevnem sporedu je zbral vse, kar je bilo omembe in pozornosti vredno na lanskih velikih filmskih sumarijih: berlinskem, kanskem, beneškem, pa r Riu, Miinchnu, Londonu, San Franciscu, Karlovyh Varvh, Mannheimu, New Delhiju, Melbournu, Taškentu, Šopom, Taormini, Barceloni da podeljenih filmskih Oskarjev in ne na- zadnje tudi izbire med najboljših deset filmov v sezoni 83/84, kot jo objavlja International Film Guide 1985, posebej niti ne omenjamo. Na Pestu (lanskem in letošnjem) smo videli vse »oskarjevce« lanskega leta: Obdobje nežnosti, Pot v vesolje, Nežno usmi-)jenje, Fanny in Alexander, Flashdance, Jedijeva vrnitev... Vsi ti filmi so že bili —ali še bodo —tudi na našem rednem kinematografskem sporedu. Prav tako »na tekočem« smo, kar zadeva »najboljših deset« po izboru International Film Guide: I. Pod vulkanom (Johna Husto-rta) —Pest 85, 2. Intimni dnevnik (Marte Meszaros) — Pest 85, 3. Ladja plove (Federica Fellinija) — Pest 85— J. Veliki hlad (La-, wrenca Kasdana) — Pest 84..' 7. Nedelja na vasi (Bertranda Ta-verniera) — Pest 85, 8. Pariš, Texas (Wima Wendersa) —Pest 85— 10. Kaos (Paola in Vitto-ria Tavianija) - Pest 85. Le treh izmed desetih Pest v svoj spored ni zajel, pa jih bo nemara ob letu. Največji mednarodni festivali — Berlin, Canrtes, Benetke, Rio de Janeiro, Karlovy Vary — so nagradili: Berlin 84 Cassavete-sove Ljubezenske tokove, Olive-rovo Majhno umazano vojno, Stolov Ples. Kuckelmannov Jutri v Alabami, Ferrisov Rembetiko, Todorovskega Vojno balado in Varesovega Garderoberja. Vsi (razen dveh) so bili v Festovem sporedu, pa tudi v teh dveh primerih se je prihod »ponesrečil« iz določenih tehničnih razlogov. Cannes 84 je razdelil svoje »palme« med avtorje filmov Pariš, Texas ( Wim Wenders), Intimni dnevnik (Marta Meszaros), Nedelja na vasi (Bertrand Taver-nier), Cul (Pat O Conor), Sveti nedolžneži (Mario Camus), Druga dežela (Marek Kanievska) ter Johnu Hustonu (ob filmu Pod vulkanom) — za njegovo življenjsko delo. Vsi zapovrstjo so bili na Pestu 85. V Bentkah 84 so dali »leve« Letu mirnega sonca (v režiji Krzysztofa Zanussija), So-tuttiiti (Kanadčanke Micheline Lanctot), Ljubimcem lune (Gruzijca losselianija v francoski proizvodnji), Potovanju (Indijca Ghosha) pa še Fiprescijeva priznanja Domovini (Nemca Reitza) ter Za rešetkami (Izraelca Bar-basha). Na Pest 85 sta prispela le prvi in slednji, zato pa več drugih »beneških« — nenagrajenih — filmov. Tistega, kar sodi v nesporni svetovni filmski vrh, je tokrat zares malo odpadlo. Velika ve-čina vsega najboljšega pa seje zanesljivo zvrstila na velikem platnu beograjskega Sava-centra ter pojde v naslednjih dneh ali tednih še na pot po jugoslovanskih mestih od Ljubljane do Skopja in od Novega Sada do Titograda, pač v obliki že tradicionalnih in vedno bolj razvejeno popularnih mini-festov. Kasneje bodo, v prav tako zanesljivem ritmu, saj bo dobršen del festovsko promoviranih filmov tudi odkupljen, dotekali ti naslovi r redni kinematografski spored. Parada prvih nagrad, r katero so zajeti najvišji dosežki argentinske, britanske, ameriške, sovjetske, zahodnonemške. španske, , madžarske, češkoslovaške, avstrijske, italijanske, poljske in še nekaterih kinematografij, nepretrgoma bogati ttaš življenjski in doživljajski prostor ter našo odprtost r ustvarjalna dogajanja sveta. Bitka z zaprtostjo, provin-cializacijsko nevarnostjo in resignacijo na tem »sektorju« velike fronte je bila s Pestom 85 znova uspešno izbojevana. VIKTOR KONJAR Ustvarjalnost ohranja kulturno dediščino Na Osnovni šoli Bratov Vodopivec Pivka smo imeli kulturni dan, ki je bil organiziran za vse učence in je združeval kulturni praznik z ohranjanjem kulturne dediščine in ustvarjalnost učencev. Učitelji in učenci razredne stopnje so se odločili, da bo potekala kulturna dejavnost ločeno po razredih, saj so tako lažje razvrstili učence po zanimanju in razvojni stopnji. V prvem razredu so izdelali sceno in stožčaste lutke za igrico Rdeča kapica. V skupinah so si razdelili vloge in zaigrali lutkovno predstavo. Na uspešno dramatizacijo so povabili učence drugih razredov in učitelje. Učenci drugega razreda so" se po svoji izbiri razvrstili v več skupin. Sestavljali so uganke, rešitve ilustrirali in liste povezali v knjižice. Bevkovo besedilo Starka in razbojniki so dramatizirali in ilustrirali. Pesem Neže Maurer Ptiček se ziblje so zapeli in jo ponazorili z izraznimi gibi. Skupine so sklenile dejavnost s skupnim nastopom in razstavo. Tudi učenci tretjega razreda so opravljali kulturna dejavnost skupinsko. Risali so narodne vzorce na risalne liste; na te so nalepili liste s pesmimi, ki so jih oblikovali pri literarnem ustvarjanju. Dramska'skupina je napisala scenarij in s prenesenimi igračkami prikazala igro Živalska olimpiada. V četrtem razredu so učenci pisali spise o temah Moj dom in Moja domovina. Najuspešnejše so pritrdili na liste in jih okrasili. Druge skupine so iz vezanih plošč izdelale kmečke skrinje v pomanjšanem merilu. Učenci predmetne stopnje so se po razredih in zanimanju razvrstili v skupine, se tako poglabljali dramsko, literarno in likovno kulturno dediščino in ustvarjali. Člani dramskega krožka so predstavili igrici, drugi pa so sku- • šali ugotavljati spremembe pri ljudeh in v prostoru in pVikazo-vati razna občutja. ^Improvizirali so položaje iz vsakdanjega življenja (prepir, gneča v avtobusu). Skupina učencev petega razreda je pred kulturnim dnem zbirala stare predmete, ki so jih nekoč uporabljali v gospodinjstvu in kmetijstvu. V šoli so opisali, kako se jih uporablja. Več učencev šestega razreda je opisalo ljudske običaje (fantovščino, tepežni dan, pustovanje idr.) in prikazalo nekatere že pozabljene otroške igre (zbijanje koze, kamenčkanje). Literarna skupina učencev sedmega razreda se je poglobila v Prešernovo delo in pri tem uporabila avdiovizualna sredstva. Skoraj polovica učencev predmetne stopnje se je odločila za likovno ustvarjanje, zato je bilo treba oblikovati več skupin. Učitelji, ki so. vodili likovno ustvarjanje, so dobili ustna in pisna pojasnila o likovnih nalogah in navodila za začetek dela, spodbujanje ustvarjalnosti in samostojnosti učencev pri delu, za izbiro izdelkov za razstavo, upoštevanje meril za vrednotenje likovnih del pa tudi razlago osnovnih pedagoških načel sodobnega likovnega pouka in Mladi likovniki iz Smlednika nagrajeni Med tistimi, ki delajo v krožkih interesnih dejavnosti v Vzgojnem zavodu Frana Milčinskega v Smledniku, so vsekakoi najuspešnejši likovniki, ki so razvili to svojo dejavnost še posebno po letu 1970, Tako kot vse interesne dejavnosti je tudi likovna izjemne pomembna za otroke z osebnostnimi in vedenjskimi motnjami, ki so čustveno oškodovani in v več primerih tudi družbene manj prilagojeni. Gojenci zavoda so oškodovani tudi na področju dejavnosti, saj je bilo njihovo uveljavljanje pred prihodom v zavod — negativno ravnanje in vedenje njihov temeljni način odzivanja. Med drugimi jim tudi likovna dejavnost kat najbolj omogoča, da se uveljavijo, vrača jim zaupanje v človeka in v svoje sposobnosti. Pozitivna uveljavitev otrok ir vsega zavoda pa je toliko večja, kolikor bolj se njihova dela predstavljajo javnosti; zato se mladi likovniki Vzgojnega zavoda Frana Milčinskega v Smiedniki pojavljajo na občinskih, republiških in zveznih razstavah. Osrednjo letošnjo predstavitev svojih del so pripravili Mestnem . gledališču Ijubijan-skem< kjer so ob prvi premieri \ letošnji sezoni pripravili samostojno razstavo. Ob tej priložnosti je mag. Helena Berce Golob iz Zavoda SRS za šolstvo zapisala v gledališkem listu: »Spodbuditi mlade, da lahke tudi likovno izražajo svoja vsakdanja doživetja, pa tudi svoja najnežnejša čustva in pretres- ljive izpovedi, ni dano vsakemu. Prenesti vsa ta čustva in izpovedi v izvirno, bogato in občuteno likovno govorico, uspeva samo učencem, ki jih vodi učitelj prijatelj, mentor človek. Razstava v Mestnem gledališču' ljubljanskem prikazuje le del izpovedi mladih. Predstavljena so likovna dela v materialih in tehnikah, ki jih na šolah ne najdemo tako pogosto. Občudujemo lahko kipe in reliefe, izdelane v les, reliefe oblikovane v glini in zanimive grafike. Posebnost likovnovz-gojnega dela pa so plastike iz papirja in reliefne maske, patini-rane na kovino. Tematika in motivika se prelivata v izvirno, bogato in globoko občuteno likovno izpoved. Dela učencev so sveža, kot bi jih pravkar odložila otroška roka.« Pred nedavnim so razstavili mladi likovniki iz Smlednika svoja dela tudi na jugoslovanski razstavi likovnih del otrok v Novem Sadu. Žirija je med 15 000 poslanimi izdelki v galeriji Matice srbske pripravila razstavo 900 najboljših del otrok iz vse Jugoslavije. Likovniki Vzgojnega zavoda Frana Milčinskega v Smledniku so prejeli eno bd prvih nagrad Djure Jakšiča za najuspešnejšo likovno kolekcijo. Likovna dejavnost, ki jo v smledniškem zavodu že več let uspešno vodi in razvija likovni pedagog Slavko Zupan, prinaša vedno nekaj novega — nekaj, kar pomeni otrokom celo več kot tistim zunaj zavoda. AR Vabilo Bralce Prosvetnega delavca vabimo, da postanejo naročniki in sodelavci Sodobne pedagogike, najstarejše pedagoške revije na Slovenskem, ki prinaša vse več aktualnega in praktično uporabnega gradiva, nepogrešljivega pri vsakdanjem vzgojno-izo-braževalnem delu vseh poklicnih pedagoških delavcev. V zadnji številki SP (1984/9-10) je priloženo posebno vabilo za so-delovanjev.ki vas bo podrobneje seznanilo z namerami uredniškega odbora za izboljšanje revije. Naročilo in svoj natančni naslov pošljite na naslov: Uprava Sodobne pedagogike, 61000, Ljubljana,"Gosposka 3. osnovnih likovnih tehnik. Učenci so slikali po svoji izbiri na teme o ljudskih pesmih (Pegam in Lam-bergar), Prešernovih pesmih (Turjaška Rozamunda, Povodni mož) in mislih — Žive naj vsi narodi (Zimska olimpiada v Sarajevu), o kulturnem ustvarjanju med NOB (po pripovedovanju borcev) in sedaj (prosto izbran motiv). Dela za razstavo v vsaki skupini so izbrali po trije učenci in učitelj. Dosežki kulturne dejavnosti skupin šobili prikazani na skupni razstavi. Razstavljeni so bili stari predmeti, opisi običajev in igric, literarna razmišljanja in najuspešnejša likovna dela. Učenci od tretjega razreda naprej so gledali film Franceta Štiglica Tistega lepega dne. Želeli smo ugotoviti, kako uspešen je bil kulturni dan. Naslednji dan je odgovarjalo 230 naključno izbranih, učencev na vprašalnik z naslednjo' vsebino: 1. Oceni kulturni dan z oceno od 1 do 5. Odločili so se za oceno dobro, prav dobro in odlično (skoraj polovica učencev). Srednja ocena je bila 4,34. 2. Kaj ti je v kulturnem dnevu ugajalo? Učenci so zelo pohvalili Pr“ gram kulturnega dne; zanje Je 11 ' dan prekratek. Radi so del3*1],,1 skupinah. Lepo jim je bilo, l , vsi delali. Zelo so bili navdu56,]* nad razstavo in uspešnostjo kovnih del tistih učencev, dotlej na likovnem področj11 ; J niso izkazali. ... 3. Kako bi dopolnil dejav^T kulturnega dne? -d’ Skoraj vsi učenci si želijo 11 več takih dni, večina ne bi nic ^ , dajala. Skoraj petina učence^ želela še kratko skupno pro*111 ^ pred ogledom filma. O uspešnosti kulturnega ijf-ni in rezultatih vprašalnika sf) pogovarjali učitelji z učenci P* razrednih urah in družbeno-I,,, ralni vzgoji. Tudi razrednik1^ « mentorji interesnih skupnost1. .J ovrednotili kakovost kulturni ’ dne in spoznali odgovore cev iz vprašalnika. , Pri izvajanju dneva za turno dejavnost so sodelo'u,[ tudi nekdanji učenci, ki obisk ,lc jejo šolo pedagoške usmeri? f Uspešno izveden kulturni & P in zadovoljstvo učencev spod®!: ‘ jata učiteljski kolektiv k še ve[| ' prizadevnosti pri razvijanju k* ^ turne dejavnosti KRISTINA ŠAJN ( Literarno leto — v spomin 80-letnice dr. Bogomira Magajne Na Srednji zdravstveni šoli smo v letu 1981 ustanavljali šolsko kulturno društvo. Domislili smo se dr. Bogomira Magajne, zdravnika —psihiatra, pisatelja, organizatorja in pobudnika kulturnega dela v partizanih. Nekaj časa je ostalo samo pri naslovu društva, potem pa smo po njem poimenovali še bralno značko. V Prosvetnem delavcu sem našla razpis osnovne šole dr. Bogomir Magajna v Divači. Sklenila sem, da se moramo pri organiziranju Magajnove bralne značke povezati s to šolo. Pisala sem na šolo. Čez čas je prišlo prijazno povabilo k sodelovanju in odkritju plošče na Magajnovi rojstni hiši. Spoznali smo se kar po telefonu, saj je ob koncu šolskega leta, ob zadnji maturi na srednji šoli, zmanjkovalo časa za osebne stike. Naše šolsko kulturno društvo je tedaj prvikrat- nastopilo kot Društvo Bogomir Magajna. S seboj na obisk smo povabili vse učence, ki so se med šolskim letom kulturno uveljavljali. KUL TURNI DAN V Divači je prestavljen na prvi počitniški dan, zato je nekaj dijakov manj, vendar jih ostane še dovolj, da zasedemo avtobus. Pred odhodom v Divačo položimo na Magajnov grob na ljubljanskih Žalah šopek rdečih nageljnov z rožmarinom in narodnim trakom. V Divači nas pričaka ravnateljica osnovne šole s svojim kolektivom, ki vodi vse kulturno dogajanje tega dne (23. junija 1984). Po proslavi si v šolskih prostorih ogledujemo tudi razstavo-o delu in življenju dr. Bogomira Magajne. Pred-nami stoji iz lesa izklesan veliki Brkonja Čeljustnik, umetniško delo šolskega likovnika in njegovih sodelavcev — učencev. Odgrinjajo se spomini iz otroških let, ko smo brali o tem divjem možu kraškega podzemlja, pa o Račku in Liji z Opekarske ceste... Po prijaznem sprejemu se odpeljemo proti Škocjanskim jamam. Učitelji in učenci nas vodijo po podzemlju, tik pred izhodom je pripravljena proslava, kot so jih nekdaj v teh jamah prirejali dr. Magajna in njegovi vrstniki: peli so slovenske pesmi Italijanom navkljub. Vseeno smo veseli, ko se po mnogih stopnicah povzpnemo iz jame v beli dah. Sonce žari in obide nas lepota toplega junijskega dneva. Posedemo na prostem h kosilu. Z Magajnovimisorodniki kramljamo o pisatelju, i« a or, marsikaj si zapišemo. Kmalu fl' ramo dalje po panorami Kras1 Gornje Vreme. I' Po obisku pisateljeve hiš1 VI > M f lr /s o ss hss n rt c rt l/l hl lU F’ spominsko sobo nas povabiftv' kuhinjo z zvrhanimi skledii■n/. her se ji mudi nazaj v 'r)e- Šljano in ne utegne k njim. jc£ akrat je bila prva pomlad mo- ^!Sn°Vania' '• )!or r' ^Zadovoljna. Znanja, kisem > " f.ridobila v šoli, ne morem po-o k‘-' dšoda bi šla naprej v šolo, vej ji Postala učiteljica. 9l.ete Je bil en sam smeh: »Ja, . Pridi! Do jeseni 'bo že prostor nas. y kuhinji boš spala.« j ^Sa takega nisem pričakova-. efme odločne besede so moje iJe spremenile v resničnost: riala bom učiteljica. Prošnja za Pendijo res še ni bila rešena, ,Pak teta mi je obljubila brez->)U° Pren°eišče v Ljubljani. ,več ti ne morem dati. Hranila jj, °šy menzi, učila v šoli... Pa j,° sj podobna mami! Njej sem n °c' obljubila... No, pridi jese-Nasvidenje! Pozdravi v...« •- L Seto je povedala v smehu, kot lisi [le sama presrečna, in odhitela dPrdak. 'f l^totična sem strmela za njo in yl l!° Premislila: Plašč sem ku-'VTŠevlje ,ud‘- Ra nekaj oblek in Dovolj bo za čas, ko bom ■ Ib'*10- “ifL onta sem sporočila tetine Cl>Jla^rave ‘n v rib saP‘ še novico, Kit P°jdem v Ljubljano v šolo. Pr%®nlhso mi. Posebno ata: »Kaj JjjPš dobre službe in lepe plače? r'{tl( ^0rna ne boš nič dobila. Če bomo zmogli mlajšim omogočiti vsaj toliko šole, kot je imaš ti!?« Ni šlo za plačo. To sem vedela. Za kaj je šlo? Še danes ne vem. Postala sem učiteljica. »Si naredila?« Tudi teh maminih besed, ko sem po diplomi prišla domov, mi še ni zbrisal spomin. »Prva med prvimi,« sem se pobahala, da me je postalo sram. »Reeees?« Vse drugo sem videla v maminem srečnem nasmešku. Še vedno me je sram. Z diplomo sem pohitela zato, ker sem si med študijem od ata sposodila denar za čevlje in za obleko nisem upala prositi. Zdaj sem učiteljica. Z vsemi slabostmi in napakami. Opominjajo me mamine besede: »Najbolj rada moraš imeti tistega, ki v šoli najbolj nagaja!« Kolikokrat se spomnim teh besed! In kako težko jih uresničujem! Po pravici povedano je tako: »Najraje imam pridne in ubogljive učence, nagajive pa imam »najbolj rada«. Ne razumete? V razredu skušam hliniti svojo naklonjenost marljivim učencem ter zavestno usmerim korak k nepazljivim in nemirnim učencem in se potrudim, da jim kar se da prijazno ponovim, kar so drugi že slišali. Javno ne hvalim dobrih in ne grajam slabih. Vendarle večkrat žalim nagajive učence. In nič ne pomaga zven maminih besed: »Nagajajo zato, ker jih nima nihče rad!« Zgodi se, da kateri od poredne-žev verjame, da ga imam rada in mi je hvaležen za to. Čez več let me na cesti prijazno pozdravi. »Pa pozabite moje mladostne napake,« mi je pisal od vojakov fant, ki sem ga pred leti grobo odslovila, ker mi je ugovarjal. Še zdaleč ga nisem imela najraje. Če je on čutil mojo naklonjenost, je bila to naklonjenost moje mame' (»najbolj rada«). Ob spominu na mamine besede: »Če jih boš imela rada, te bodo ubogali,« me zapeče vest. loja mati je Nemka !>\ razredu imam učenko, ka-Vf.IJ Hiama je Nemka. Družina ‘dleta živi v Sloveniji, pa de-'a%nsi!a^0 ze^° dobro govori slo-* ho, da je po govoru nihče ne l0S\^0Se/ razlikovati od drugih Pa se to pozna pri nr, ^etu spoznavanje narave in I^Žbe 'rim, p Pri obravnavi beril, vka-ie zanjo veliko več novih VL^°V hot za druge učence, j/i Pripovedujem vse to? 1 gd]f!ek tem šolskem letu smo pisali neznanega besedila z dokaj R P10 strokovno delo, čeprav a b‘ neznane besede mo- 1!‘!KPrei mzložiti. Ker tega ni sto-'lJ0 ’So nekateri otroci med nare-^jlK ^Praševali, kaj pomenijo ne-'^■P' b.razi. Zmedli so se in zato ovtmui hitrost in T rt 1 ■ !o me še n‘ toliko potrlo mQ 0r izjava, ki zadeva deklico, o ;i Ler' Priem. Logopedinja meni, i4V 111 fašim slovenskim staršem ? pa tudi večina nemških ih razen redkih izjem, je ■ačjrijočrinia, da spozna otrok jezik le tako, če dobro pozna ^tihkg tetaterinščino. Le tako 1 Zori v čustveno zrelo oseb- Ali poznamo dve morali? Eno za domovino, drugo za naše ljudi v tujini? Sprašujem učiteljice matere, ki mislijo tako kot jaz: Ali bi govorile ljubkovalne besede svojemu otroku v tujem jeziku, če bi jih pot po naključju zanesla v drugo republiko ali tujino? Pri tej deklici iz mojega razreda se ni bati, da ne bi znala dobro slovensko, vprašanje pa je, koliko bo ohranila svoj materni jezik. Njeni materi, ki se je sorazmerno lepo naučila slovensko, vedno rečem, naj z otrokom govori nemško (mati bi jo naučila tudi spačeno slovenščino — to so naredili mnogi naši starši v tujini —in nemški učiteljišč tožili, dale s težavo popravljajo napačno Zgradbo stavka in napačno izgovorjene besede). Mati Nemka začudeno pravi: »Lani so mi pa svetovali drugače!?« Pa drugo leto ji bodo najbrž spet. " Prav bi bilo, da bi o tej temi spregovoril strokovnjak, saj imamo vse več otrok, katerih materni jezik ni slovenščina. Za konec naj zapišem še izpoved nemške matere, poročene s Slovencem, ki sem jo spoznala med službovanjem v Nemčiji. Pravila je, kako hudo ji je, ko oče (Slovenec) govori z otroki nemško, pri tem pa dela take napake, da se ga lastni otroci sramujejo, čeprav je drugače zelo dober in iskren oče. Dejala je, kako škoda je, da z otroki ne govori slovensko. To napako je skušala ta Nemka popraviti tako, da je s svojimi tremi že velikimi otroki hodila k slovenskemu dopolnilnemu pouku, da bi se naučili očetovega jezika. ELFRIDA PREŠIČEK Vseh dvaintrideset v razredu naenkrat ne morem imeti rada. Zakaj sem, kar sem? Ne, da to ne bi hotela biti. Svoj poklic imam nadvse.rada. Tu vse svoje pridobljeno znanje koristno porabim. Zgodi se, da premalo znam, da bi vsem dvaintridesetim odgovorila na vsak: Kako? Zakaj? Nihče me ni silil v ta poklic. Na mamino željo naj bi postala šivilja ali pa medicinska sestra, da bi pomagala bolnim. Meni se je to zdelo brezupno početje. Hotela Zazvonilo je sem pomagati zdravim do poštenega in koristnega življenja. In če naj bi se po meni uresničila mamina velika želja, se za vsakega iztirjenca, ki sem ga učila in je šel ob svoji polnoletnosti v zapor, namesto opravljat svoj poklic, svoji mami obtožujem: »Nis.em vredna Tvojega velikega ideala!« Ne toliko zato, ker premalo znam, kot zato, ker premorem premalo ljubezni do nepriljubljenih mladostnikov. UČITELJICA V mrzlo in sivo jesensko jutro se je predirljivo oglasil šolski Zvonec in naznanil začetek pouka. Učitelji so počasi zapuščali zbornico in odhajali v razrede. Napotila sem se v prvo nadstropje, kjer me je čakalo mojih 28 učencev.. Nekakšna težka slutnja je bila v meni, ki si je nisem znala razložiti. Da bi se otresla žalostnih misli, šem med potjo premišljevala o svojih učencih. Me bodo mirno pričakali? Koga bom lahko pohvalila? Koga bo treba spet grajati? Bodo imeli vsi nalogo? So se naučili pravilo, ki smo ga pridobili zadnjo uro slovenščine? Taka in podobna vprašanja so se mi motala po glavi, ko sem odprla vrata na hodnik v prvem nadstropju. Tu pa me je zdramilo strašno kričanje^ ki je prihajalo iz prve učilnice. Šla sem naprej po hodniku in pogledala v drugo učilnico, kjer so se učenci podili po razredu in se pretepali. Končno sem obstala pred široko odprtimi vrati svojega razreda. Spet se je, kot že tolikokrat, nekaj toplega dotaknilo mojega srca, zakaj pred seboj sem zagledala 28 učencev, ki so mirno sedeli na svojih mestih. »Mar veste, kako vas imam rada?« sem jih brez besed spraševala in zdelo se mi je, da mi prav tako molče pritrjujejo. Začeli smo delati. Pregledujem naloge. Spet jih niso vsi napisali. Sprašujem pravilo. Ne znajo ga vsi. Pa jih začnem karati, jih opominjam, hkrati pa vem, da bo jutri spet kdo brez naloge. Slabe volje sem, zadiram se nad učenci. Ti gotovo čutijo, da se je v teh trenutkih nekaj porušilo med nami, vedo, da niso ravnali prav in nekateri se morda na tihem odločajo, da se bodo poboljšali, drugim pa je vsega tega malo mar. Nadaljujemo delo in počasi znova raste vez med nami. Kmalu postanemo spet velika družina, v kateri nastajajo trenja in nesoglasja, ki pa zna vse to prebroditi in v kateri je čutiti ljubezen in povezanost med njenimi člani. Še naprej bi premišljevala, če me ne bi zmotilo trkanje na vrata. Vstopil je dežuni učenec, in mi sporočil, da želi govoriti z menoj tovariš ravnatelj. S strahom sem zapustila razred in se napotila proti ravnateljevi pisarni. Kaj je narobe? Le kaj sem storila napak, da me kliče? Misli so se mi druga za drugo podile po glavi, ko sem končno vstopila v pisarno in obstala pred ravnateljem kot obtoženka pred sodnikom. Ne vem, kako dolgo sem kar tako brez besed stala tam in boječe gledala okrog sebe, zakaj besede, ki jih je izrekel ravnatelj, so me prizadele mnogo bolj, kot bi me lahko še tako huda graja. »Zaradi sprememb, ki so nastale v kolektivu, ste premeščeni nazaj v 4. razred.« Nisem mogla ugovarjati ne prositi za razumevanje —s sklonjeno glavo sem zapustila pisarno in odšla nazaj v razred. Ne, saj nisem šla. Vlekla sem še, zakaj noge so mi bile težke kot svinec in v glavi mi je butalo. >*Zapustiti bom morala učence, ki jih imam tako rada. Ne, saj to vendar ni mogoče, ni res!« Obstala sem pred razredom in nisem mogla vstopiti. Bila sem zmedena in jokala sem. Taka vendar ne morem pred učence, s katerimi sem živela, se smejala in Žalostila že drugo leto. Potem pa sem dvignila glavo, si obrisala solze in vstopila. Nadaljevali smo delo. Čas je bliskovito mineval in že se je začela zadnja ura pouka med njimi. Nisem mogla več učiti. Učencem sem dala tiho delo, sama pa sem premišljevala, kaj naj jim povem ob slovesu. Hotela sem jim povedati nekaj lepega, velikega, nekaj takega, kar bi jim za zmeraj ostalo v spominu. Pa se nisem domislila ničesar. Potem sem vendarle spregovorila. Govorila sem o našem skupnem delu, o vsem, kar nas je vezalo in kar nas je ločevalo. Zaželela sem jim sreče v šoli in v življenju, govorila sem o človekovih moralnih vrednotah. Molče so me poslušali, potem pa sb njihove vesele, bistre oči začele postajati vse bolj žalostne in motne. Začeli so se bolj in bolj odmikati od mene, njihovi obrazi so postajali čedalje bolj nejasni, nazadnje pa jih skozi od solz zamegljenih oči nisem več videla. Opotekla sem se k mizi in sedla. Tedaj je zazvonilo. I. V. Zakaj kupujemo našim otrokom bojne igrače? Letak je izdelala skupina za mirovno gibanje RK ZSMS, 1984. Preveč zahtevno za osnovno šolo? Na avtobusu je prisedla k meni stara znanka. Nekoč sva bila v službi na isti ustanovi. Razveselil sem se je, ker je vedra, čeprav ji življenje ni zmeraj najbolj naklonjeno. Potem ko sva izmenjala uvodne ugotovitve o vremenu in podobnem, je naenkrat planila vame z vprašanjem: »Ti, ki poučuješ slovenski jezik, povej mi no, kaj je povedkovo določilo. Prej sva se to z Urošem učila, pa nisva dobro razumela.« Začel sem ji razlagati: »Vzemiva stavka Moj oče je šofer in Moj oče je na vrtu. Ta dva je nista enakega pomena. Besedna zveza je šofer pomeni približno isto kot šofira, povedek je v terfi primeru sestavljen iz glagola nepopolnega pomenain iz povedkovega določila šo/er. V drugem primeru pa je je polnopo-menski glagol. To lahko dokažemo tako, da je zamenjamo s kakšnim drugim polnopomenskim glagolom, npr. Oče se nahaja na vrtu. V tem stavku je je povedek, na vrtu pa prislovno določilo kraja.« »Kateri pa so še glagoli nepopolnega pomena?« jo je zanimalo. »Vseh ne vem, vzemiva g\a.go\ postajati. Ali ločiš: Uroš postaja nemiren in Uroš postaja pred izložbo? « »Menda ločim, v prvem primeru gre za glagol nepopolnega pomena.« »Da,postaja nemiren pomeni isto kot.v e vznemirja, v drugem stavku pa lahko postaja zamenjaš z glagolom stoji, torej je glagol polnopomenski.« »Saj je nekaj na tem, ampak kako naj to razložim Urošu? Ali ni to že preveč zahtevno za šesti razred osnovne šole? Saj veš, da je Uroš cerebralik.« Hotel sem se ravno naostriti, da bi ubranil zamisli osnovnošolskega učnega načrta za slovenščino, pa me je njen zadnji stavek razorožil. Pobito sem nadaljeval pogovor: »Da, spominjam se, da ima Uroš minimalno cerebralno oškodovanost. Kako'pa mu gre pri slovenščini?« »Oh, saj ima še nekaj smisla za jezik, ampak dostikrat napiše uroš kar z malo začetnico,gdo zg... Saj veš, kako je s takimi.« Avtobus je pripeljal do pošte, kjer prestopam na drug avtobus. Na hitro sva se poslovila, tako da mi ni bilo treba odgovoriti na vprašanje o potrebnosti povedkovega določila v osnovni šoli. Pa tudi zdaj, ko sem o tem že bolj v miru premišljal, Uroševi mami ne bi znal odgovoriti povsem tako, daje ne bi bolelo. FRANCE ŽAGAR Žepnina Hiteli smo urejat eno od številk šolskega glasila Mladi vir. Sestajali smo se celo pred poukom, ne samo po njem. Moji mladi časnikarji so opravljali vse naloge zelo vestno. Ko smo razvrstili prispele članke, je ostalo nekaj časa za pogovor. »Sestavimo članek o žepnini!« je predlagal Slavko in potegnil iz 'Žepa škatlico z žvečilnimi gumiji. »Ali si jih kupil za žepnino?« ga je vprašal Emil. »Ja. Včeraj, vsak dan mi dajo moji stari nekaj denarja. To'je Žepnina.« » Vsak dan? Ne bahaj se!« ga je posmehljivo zavrnila Petra. »Zakaj dobiš denar?« sem vprašala. »To je plačilo za delo,« je odgovoril fant. »Za delo? Ali starši svojim otrokom plačujejo za opravljanje vsakdanjih obveznosti?« sem se čudila. »Ja. Seveda. Kajpak. Mnogi to delajo,« so pritrdili Darko, Jana, Petra, Emil in Slavko še posebej. »Kaj si ti naredil za denar?« sem hotela vedeti. Nisem mogla verjeti, da je to res. » Vsak dan vsem v družini očistim čevlje. Danes zjutraj sem navsezgodaj, preden sem šel v šolo, očistil tri pare čevljev. Za vsak par dobim določeno vsoto.« » V vaši družini imajo vsi bleščeče čiste čevlje, ali ne?« se je ponorčeval Darko. »Imajo. Jaz pa imam na knjižici v banki že precej denarja,« se je hvalil Slavko. V mojem otroštvu še vedeli nismo, kaj je žepnina. Ne morem napisati, kaj vse sem delala na kmetiji, ker mi nihče od zdajšnjih otrok ne bi verjel. Toda nikomur od mojih vrstnikov ne bi prišlo na misel, da bi jim starši za delo doma dajali denar. »Ali mislite, da je to prav?« jih vprašam. »Prav je, če starši dajejo otrokom žepnino, ni pa dobro, da jim opravljeno delo plačujejo,« je rekla Petra. »Denar potrebujemo za šolanje, a delati moramo, ker je pač treba doma marsikaj narediti. Pri nas si vse enakopravno razdelimo,« je povedal Darko. Na koncu smo zapisali vprašanje bralcem našega šolskega glasila Mladi, vir, naj nam napišejo kaj mislijo o tem. ZLATA VOLARIČ IZ STARIH LISTOV Ne naredi iz svojih otrok žive pesmarnice ali arhiva. Ako človek hodi po takih prostorih, zdi se mu, kakor bi bil med mrtvimi. . Nobena reč se učitelju tako malo ne poda, kakor prevzetija. Prevzet-neži so slineži in lizuni. Če cvetoče drevo dež namaka, da misliš, da bode dež mrčese z drevesa opral, opere z mrčesi tudi cvetje. Tako je tudi vzreji: Če preveč govoriš ter samo svariš in opominjaš, še nisi kar nič vzrejal. predšolska vzgoja Gugalnica-ptič, ki jo je izdelal Dušan Kus za diplomsko nalogo na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani pod vodstvom mentorice prof. Brede Dobovišek. Gugalnico so testirali v VVO Andersen v Ljubljani, kjer je bila zelo pohvaljena. Ropotuljice sta izdelali Lili Fele in Janja Ošlaj, učenki 4. razreda Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Ropotuljice so bile izbrane za BIO razstavo 1984 v Ljubljani. Predal-avto je igralo, ki ga je izdelala diplomantka Katja Cetin na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani Diplomant Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani Robert Primožič je izdelaš igro, kjer barva prevzame vlogo številke in oblike Nova metoda — priljubljen predmet Pouk kemije v vzgojiteljski usmeritvi Učitelji naravoslovnih predmetov imamo velikokrat težave s poukom kemije v družboslovnih, kulturnih ali drugih usmeritvah. Na Srednji šoli pedagoške in kulturne usmeritve v Mariboru, kjer poučujem, je pouk kemije obvezen za učence učiteljske, vzgojiteljske in kulturne usmeritve. V učiteljski usmeritvi traja pouk kemije tri leta, četrto leto pa imajo ta predmet samo v naravoslovni usmeritvi. V vzgojiteljski usmeritvi traja pouk kemije dve leti, v kulturološki pa samo eno leto. Zato je razumljivo, da vzgojiteljice in kulturologi sprejemajo pouk kemije kot nujno zlo, ki se ga želijo čimprej rešiti. Učitelj, ki poučuje v takšnih razredih, ima dve možnosti: vztrajati pn predpisani učni snovi, to pomeni deliti veliko slabih ocen, ali pa se prilagoditi ravni razreda in zahtevati le najnujnejše znanje. Tudi sama sem se znašla v podobnem položaju, ko sem pred osmimi leti začela poučevati v vzgojiteljski usmeritvi. V začetku sem vztrajala pri obširni učni snovi in ob redovalni konferenci je imela skoraj vedno četrtina učencev slabe ocene. Čedalje bolj sem dvomila, ali delam prav, in se zmeraj znova spraševala, kako naprej. Nekega dne sem odšla v bližnji vrtec in poprosila vzgojiteljice, naj si zapisujejo vprašanja o naravi in okolju, ki jih otroci najpogosteje postavljajo. Kmalu sem dobila nekaj vprašanj, ki sem jih prebrala učenkam v razredu. Učinek je bil presenetljiv. Učenke sem na primer vprašala: Kako bi razložile otrokom, zakaj sije sonce? Začudeno so me gledale, nato pa postale prizadete, ker tega niso vedele. Razlago o zgorevanju vodika v helij, ki je temelj sončne energije, so poslušale tako pozorno, kot še nikoli. Začela sem uvajati nove metode pri pouku kemije v vzgojiteljski smeri. Od tedaj so učenke sprejele kemijo za »svoj predmet« in odpor do predmeta je izginil. Še zmeraj sem vztrajala pri predpisani učni snovi, vendar sem ob tem spremenila prijem. O kislinah in bazah sem predavala tako, da sem učenkam razdelila rdeč in moder lakmusov papir. V domačem okolju so poiskale kisle in bazične snovi ter sestavile ustrezno preglednico. To pa je zelo zanimivo in prijetno delo tudi za predšolske otroke. V lanskem šolskem letu smo priredile razstavo z naslovom:. Poskus uvajanja kemije v predšolske ustanove. Tudi največji dvomljivci so mprali priznati, da je mogoče na videz tako razumljive kemijske zakonitosti predstaviti preprosto in z veliko domišljije. Na primer: Učenke so sešile lutke, ki so predstavljale atome. Prva je bila lutka dojenček — vodik (najmanjši atom), druga je bi! velikan — uran (največji atom v naravi) in tretja lutka je bil zelenec z zlobnim izrazom (zeleni in strupeni klor). Maja smo priredile seminar za_ vzgojiteljice mariborskih vrtcev. Predstavile smo vaji: Molekulam zraka je vroče in Zakaj se sol in sladkor raztapljata v vodi. Po seminarju je potekala razprava, ki sta jo vodili tovarišici Romana Jazbec in Jožica Sinič. Junija smo priredile seminar z enako vsebino tudi za učitelje kemije v vzgojiteljskih usmeritvah iz vse Slovenije. Naša dejavnost nenehno živi, saj tudi letos pripravljamo razstavo in seminar, na katerih bomo predstavile nekatere kemijske vaje. Poudariti pa moram, da je premalo ur kemije v vzgojiteljski usmeritvi, sicer bi bilo lahko naše delo še boljše. V drugem polletju se namreč pouk kemije skrajša na eno samo uro na teden. Učenke opravijo naj- več dela poleg rednega Pj doma ali pa ostajajo popo^ šoli. Prav zato še bolj cenit’!1 bova prizadevanja, ki hkra® kazujejo, da pravilno mol''1 nega učenca ni treba siliti k"1 Slabe ocene iz kemije so za moje učenke le še neljubi teklost. Novo metodo pouka — ^ s poudarkom na zgodovin’ mije — uvajam tudi v kultntl ški usmeritvi. Tudi tam se ^ posrečilo vsaj deloma preiti odpor do kemije pri učenci MAJDA N A JI Prijetno presenečenje Pismo avtoricam kompleta Plesna vzgoja Ko sem prejela naročeni komplet delovnih lističev PLESNA VZGOJA, sem bila prijetno presenečena, zato vam pišem. K pisanju me je spodbudilo razmišljanje o načrtovanju vzgojnega dela v vrtcu in zapisi na mapi delovnih listov. V našem vrtcu smo naročile komplet organizirano. Menim, da zaslužite posebno pohvalo, ker ste gradivo zbirali prav iz prakse. Kaj vse naredimo v vrtcih, pa največ tega ostane le pri nas! Ljudje tega ne vidijo, zato tudi našega dela ne znajo ceniti. Povedati moram, da se zelo rada pogovarjam o vzgojnem delu in o otroku nasploh. Želim sodelovati pri oblikovanju vsega, kar potrebujemo pri delu, da bi bilo čim boljše in lažje. Kaj mi je všeč pri delovnih listih? Otrokove ustvarjalne igre Knjiga Otrokove ustvarjalne igre je namenjena vsem, ki imajo radi otroke, predvsem staršem in vzgojiteljem, koristno pa jo bodo uporabljali tudi drugi, ki se ukvarjajo z otroki. Založba Otto Maier v Ra-vensburgu je leta 1930 izdala knjigo Kinderbeschaftigungen avtorice Johanne Huber. Kasneje so knjigo večkrat ponatisnili. Zadnjo izdajo leta 1976 je strokovno uredil Bertrun Jeit-ner, posamezna poglavja pa so pripravili priznani psihologi in pedagogi. Dopisna delavska univerza Univerzum se je odločila, da bo to knjigo izdala pod naslovom OTROKOVE USTVARJALNE IGRE v prevodu Aloisa Angererja. Nekatera poglavja, predvsem tista o glasbi in jeziku, so obogatena z izvirnimi slovenskimi pesmimi. Knjiga je zelo pregledna, saj s posebnimi znaki opozarja na ustvarjalne igre s področja jezika, telovadbe in razgibavanja, glasbe, likovnega ustvarjanja, narave in stvarnega sveta. Otroke spodbuja, kaj lahko naredijo sami, v njej pa najdemo tudi zamisli za otroška praznovanja. Praktične ustvarjalne igre so razvrščene v petih sklopih po starosti otrok: od rojstva do treh let, od treh do petih let, od petih do sedmih let in od sedmih do desetih let. Oblikovana je tako, da jo lahko uporabljajo kot priročnik starši, vzgojitelji in učitelji, pa tudi sami predšolski otroci in učenci. Bogatijo jo barvne in grafične ilustracije, odlikuje pa se tudi po aktualnosti. Iz knjige lahko izbiramo dejavnosti za pomlad, poletje, jesen in zimo, v njej najdemo razvedrilo za bolnega otroka in pomoč ob navezovanju otrokovih socialnih stikov. Otrokove ustvarjalne igre so knjiga, ki je dragocena tudi zato, ker spodbuja starše k sprostitvi in k igri z otroki. Le-ta pa bogati življenje vse družine. ZMAGA GLOGOVAC doma. Tako se mi je vse gradivo kopičilo v sobi in drugih prostorih. Nisem vedela, kam s tem. Nekaj tega sem dala v kabinete, drugo pa sem si uredila v kartoteko. kepo bi bilo, če bi uredili takšne delovne liste tudi za druga vzgojna področja. Vzgojiteljica bi jih razvrstila v kartoteko in jo dopolnjevala z novim gradivom (na delovnem listu za beležke vzgojiteljice). Treba bi bilo organizirati tako zbiranje in o njem obvestiti vzgojne varstvene organizacije. sredstva, prostor... Pri nem postopku bi bilo raZ^‘ zaporedje, motivacija, orgf ■ cija prostora, prehodi, sklep1 Če bi imele delovne liste 'J področja, bi lahko v priprav1 pisale le naslednje; iz katere^ lovnega lista smo izhajale, spremembe smo uvedle. M lovni list bi si beležile razčlet prostora in motiva. Bolj ^ lahko poglobile in razčleni1] kako so vsebino sprejemati samezniki. PRAKTIČNA OBLIKA Vzgojitelj ob njej prihrani dragocen čas, ki ga lahko koristneje izrabi. Vzgojiteljice zapravimo veliko časa za načrtovanje vzgojnega dela. Prejšnja leta sem cele popoldneve in praznike presedela ob knjigah in revijah, ko sem načrtovala trimesečno delo. To poletje sem si delo olajšala tako, da sem vse zbrane vsebine prilepila ali zapisala na kartončke, jih uredila in spravila v škatlo. Zdaj pri načrtovanju vzamem iz kartoteke ustrezne kartončke in izpišem vsebine, ne da bi izgubljala čas za iskanje. Zapisujem si tudi zamisli, ki so se pokazale uspešne pri delu. Te razvrščam v svojo kartoteko. Prej sem v službo nosila veliko knjig, zdaj vzamem s seboj le kartonček. Do take ureditve me je prisilila stiska s prostorom. Največ gradiva sem pripravljala RAZČLENJENOST Posebno všeč so mi navedene oznake: vzporedna dejavnost in naloge vzgojitelja. (Že dolgo namreč ugotavljam, da obrazci za pisne priprave niso ustrezni.) Všeč mi je tudi način označevanja pod navedbo vsebine. JEDRNAT, KRATEK OPIS, ZLASTI PRI METODIČNEM POSTOPKU PROSTOR ZA OZNAČEVANJE OPOMB VZGOJITELJICE Ob gledanju delovnih listov menim, da bi lahko brez škode opustili pisne priprave take, kot jih pišemo zdaj. Uvesti bi morali drugačno obliko. To bi bilo mogoče, če bi imeli natisnjene delovne liste za vsa področja. Tako bi bilo naše delo lažje in bi imele več časa za druga opravila. Mislim, da je napačno ločevati dejavnost po želji od usmerjene dejavnosti, saj trdimo in želimo, da bi se tidve dejavnosti prepletali. Želim, da bi se prepletale individualna, skupinska in spontana oblika dela. Iz naše priprave pa ni razvidno, kako se to prepleta. Tak obrazec zavaja vzgojiteljice. V praksi, vsaj pri nas, strogo ločujemo usmerjeno dejavnost od dejavnosti po želji. V času dejavnosti po želji se izvaja individualno skupinsko obliko usmerjene dejavnosti, toda to se beleži kot spontana dejavnost. Skupinsko obliko dela pojmujemo malo drugače. O tem sem se pogovarjala z našo pedagoško vodjo. Več sva o tem govorili letos, ko sem po šestletnem vodenju oddelka za pripravo otrok na šolo prvič začela voditi oddelek malčkov. Tu sem naletela na težave, ker nisem imela izkušenj. O malčkih in o delu z njimi je vse premalo napisano in raziskano. Tu sem še posebno začutila, kako neustrezna je oblika naše pisne priprave (mislim na obrazec). S pedagoško vodjo sva se pogovarjali, da bi bil obrazec ustrezneje oblikovan tako, da bi imel le navpične črte. Vanje bi vpisovale oznake za vrsto zaposlitve (U, po želji), obliko dela, Vzgojiteljica bi v delo'1’1 listu našla oporo. Zakaj bij sovala, kar je že nekje ličnof sano? Iz priprave bi bilo j kako se je vzgojiteljica znj okoliščinah, kjer dela, kd vsebinsko prilagodila svj okolju in hkrati tudi, v čemj1 ustvrjalna. Le če bi imela11, zamisel, ne bi uporabljala d1 nega lista, temveč bi priprtij ležita po vzorcu delovnega’ Take priprave bi se na konj ali tromesečja zbirale, najbolj poslali na določen naslov, j se zbiralo gradivo, ki bi se U pripravilo za tisk. Tako bi V nove zamisli koristno izrabiti druge vzgojiteljice. Razčlembe dela bi bile vtl teljici opora pri pisanju zap j otroku in pri govorilnih uta delo s starši. Tudi o slikovnem gradila razmišljala. Kupila si bom d fotografski aparat in slikala otrok v vrtcu, tako da bom ti fotografijo uporabila pri d1 starši, ali pa, da bom s pota fotografije iskala nove Zt>? Beležke o zamislih hranim, j gradivo pa odvržem vetf zato, ker nikoli nisem povseti dovoljna s svojim delom. Fotografiranje pa je za $ nje razmere zelo drago. Fold firam le otroke na izletih, v ti rih in druge zanimivosti. M zato, ker vodim v vrtcu ^ »Ciciban planinec« in o pišem dnevnik, ki ga upor d tudi pri delu s starši. Včasih' pravim tudi razstvo foto gr j pa mi pomeni nepozabno ' vetje. Pri tem mi je pomagaj društvo. V vrtcu pa fotografi le razne prireditve, saj si n1' remo privoščiti, da bi razmeti dragocen denar za karkoli;11 bilo prav, če bi otroke na j” fotografiranja prikrajšali i drugo. Da bi lahko delali, pf zbiramo odpadni material ^ nakupih dobro premislim^' bomo kupili, kaj je najnujtt* kaj je treba dopolniti. Ob koncu želita še enkrat’1 pohvalo in priznanje vsem, * sodelovali pri pripravi kotj PLESNA VZGOJA. Z njiti nam veliko pomagali in nat’’11 šali delo. PINA PIŠTAN Naš svet bi bil lep in srečen, če ne bi bilo vojn in če nihče ne ^ trpel lakote, če bi vsi otroci živeli v miru in svobodi, če bi vsi ime'\ starše, če bi vsak lahko govoril svoj materin jezik, če bi bilivJl enakopravni in prijatelji. To bi bilo lepo. ker bi vladal razum"’ p? ol<)! rati oti' k* zafi ibal iell> :Z^. ■ga*1 M ■el* ■os* Vrednote k »andne zaicSadgiiee ^javnosti, kj lepšajo življenje na tujem Prostovoljne dejavnosti so se-avni del vzgojno-izobraževal-dela z otroki in mladino v “Jtni, eden izmed dejavnikov, ki Pliva na oblikovanje mladega loveka. Potekajo po programu, t! ga sprejemajo pionirji, mladci in mentor. jej Otroci in mladina se vključu- "jo vanje povsod, kjer jih orga-J^iramo: v društvih, v klubih in v "Melkih dopolnilnega pouka. ''Kupno pripravljajo proslave, Prireditve, športna srečanja, iz-aajajo literarna glasila, tekmu-!ejo za bralno značko, se udele-2ujejo tekmovanj vesele šole, ?rganizirajo obiske v domovini Pri razvrstitvi prostovoljnih Pojavnosti ni enotnega merila. sako društvo ali oddelek do-P°lnilnega pouka v tujini si po Sv°jih zmožnostih, zanimanju in °Koliičinah izbere in pripravi Svpje dejavnosti. dei Prostovoljne in druge kulturne /javnosti učencev so neprecen-JiVe vzgojne vrednosti. Ob njih učenci spoznavajo, kako po-red ^trnbno je znanje materinščine Za povezovanje z matično domo-"ro. Utrjujejo svojo narodno Zavest, saj bistveno pripomorejo k i ■čil* h ' Poustvarjanju naših kulturnih •nič Vredriot za slovensko in tudi tuje .j °Pčinstvo. S svojimi kulturnimi sPoredi se lahko potrjujejo tudi 1,3 domačih tleh, pred svojimi jetniki, sredi svojega naroda, kadar obiščejo domovino. Analiza o stanju slovenskega i°Polnilnega pouka za šolsko Mo 1983/84 je pokazala, da so svol‘ Prostovoljne in druge kulturne dejavnosti učencev zelo pestre. .ajbolj so razširjeni: folklorno-. ritmični, dramsko-recitacijski in iias^eno‘instrumentalni krožki. * "lanj je dopisnih, likovnih krož-) kpv in tistih za ročna dela ter | rOnirskih hranilnic. Krožki, ki CrPajo iz narodne zakladnice, Posebej z govornim, glasbenim ln gibnim izražanjem, so še po-bil' 5ebno razširjeni in pomembni, ?pj združujejo učenje materinš- ,r Vezujejo mlade in starejše, uri , roke in starše, člane društev pa udi druge. di 'oid St tii o ■ai s ih1' rafl o al»' raji m ret* i;> j d i/i’ po* d rtOi ‘e s kulturno dejavnostjo, po- reditve, pomembni ^Iturni dogodki Pri prostovoljnih dejavnostih M ^novn°šolci in mladina skupaj z j .d^elji dopolnilnega pouka in z ’r‘ ?rugimi pripravljajo predvsem tevilne kulturne in druge spo-,ede za domovinske praznike, Jubileje, javne prireditve in raz-» JaVe’ rac^' obiskujejo Slo-enct v tujini od blizu in daleč, f npadniki drugih jugoslovan-! i |lb narodov in narodnosti, di-1 Plomatsko-konzularni delavci in w Predstavniki države gostiteljice. Med proslavami in priredi-Vami prevladujejo praznovanja Uorriovinskih praznikov. Skoraj v Sakem okolju praznujejo: dan rvepublike, dedka Mraza, dan . ensk, slovenski kulturni praznik u dan mladosti ali majska sreča- . Ponekod prirejajo priredi-,m ob dnevih tujcev, festivalih ntf Prise!jencev in sodelujejo na vrugih prireditvah, ki jih pripravo države gostiteljice. Najslo-i' esnejše je praznovanje dneva ^Publike, ki je skoraj povsod j^ezano s sprejemom cicibanov •■i k Pionirsko organizacijo. Priča-f letVan^e Mraza ali novo- l n° rajanje je ku!turno-za-avna prireditev, ki združuje |°ke, mladino in odrasle v ve-doK Pbdukovanju novega ob- p^lovenski kulturni praznik je ^ Pouku povezan s spoznava-ut slovenskih del in njihovih ustvarjalcev in v društvih z literarnimi večeri, povezuje pa se tudi s tekmovanjem za bralno značko in s tekmovanjem »Tito, revolucija, mir«. Dan žensk je množična kul-turno-zabavna prireditev, ki s svojim vedrim sporedom nagrajuje delo in življenje žensk. Dan mladosti sestavljajo kulturna in športna srečanja otrok in mladine. Zasnovana so na medsebojnem spoznavanju in sodelovanju pripadnikov jugoslovanskih narodov in narodnosti v tujini. Mnogi starši in društveni delavci so navdušeni nad slovesnimi prireditvami ob koncu šolskega leta, ki so povezane s kulturnim sporedom ali srečanjem v naravi. Ob takih priložnostih postanejo prejete nagrade in pohvale za učence še pomembnejše, popestrijo pa jih športna srečanja in Vesela šola. Na vseh prireditvah sodelujejo skoraj vsi učenci slovenskega dopolnilnega pouka: pojejo, recitirajo, plešejo, uprizarjajo igrice in muzicirajo. Ob tem se med seboj bolje spoznavajo in čutijo, da pripadajo istemu ali bratskemu narodu in skupni domovini SFR Jugoslaviji, o kateri se učijo pri dopolnilnem pouku., Ob nekaterih praznikih izdelujejo in pišejo čestitke ter pisma svojim bližnjim in daljnim prijateljem ter razstavljajo svoja likovna in ročna dela. Prireditve so največkrat pomembni kulturni dogodki, ki udeležence obogatijo ob skupnem in osebnem doživljanju lepega in vrednega ter so posreden stik z domovino. Ponekod je za učence in učitelje po štiri ali pet prireditev na leto, drugod pa tudi petnajst do enaindvajset. Iznajdljivost premaguje ovire Skoraj ni učitelja slovenskega dopolnilnega pouka, ki ne bi sodeloval s slovenskimi društvi. Ni tako malo učiteljev, ki delajo celo v dveh ali treh društvih svojega širokega šolskega okoliša. Kljub njihovemu trudu pa vendarle ne teče vse tako, kot bi si želeli. Marsikje ni mogoče organizirati prostovoljnih dejavnosti, ker je učencev malo ali pa stanujejo daleč vsaksebi, saj so društveni prostori v odročnih krajih ali neprimerni ali pa jih sploh ni. Učitelji si morajo pomagati tako, da uvrstijo prostovoljne dejavnosti delno v pouk, delno pa jih pripravijo po pouku, kar v šoli, če je to dovoljeno. Drugače se učitelji z učenci znajdejo v zasebnih stanovanjih ali v pisarnah staršev. V takih izjemnih razmerah učitelji organizirajo manjše skupine učencev v več krajih in delajo z njimi občasno. Večina učiteljev pa vendarle dela v društvenih prostorih in to največkrat ob sobotah. PonekofJ ovirajo to učiteljevo dejavnost šolske oblasti države gostiteljice, ki je ne podpirajo in jo štejejo za učiteljevo zasebno zadevo. Tam seveda učitelji ne smejo uporabljati šolskih prostorov v te namene. Tudi premajhno zanimanje ali lagodnost staršev ponekod odtegujejo mlade od društvenega dela. Srečanja z domačim krajem navdušujejo Povezanost naših otrok z vrstniki in domačimi kraji v domovini jim pomaga, da ohranjajo in~ poglabljajo stike z deželo svo- jega naroda. Zelo jih navdušujejo neposredna srečanja ob izmenjavi obiskov pobratenih krajev ali občin, zimske in letne šole v naravi, skupne prireditve. Po podatkih, ki jih ima Zavod SR Slovenije za šolstvo, se je leta 1983 udeležilo zimske šole v naravi 6 skupin s 113 učenci, zli učitelji in 19 starši. V letni šoli v naravi je bilo 10 skupin s 163 učenci in s 13 učitelji. Občine je obiskalo 5 skupin s 101 učencem, 7 učitelji in 96 odraslimi. Skupaj je obiskalo ožjo domovino po teh podatkih 21 skupin oziroma 375 otrok, 31 učiteljev in 115 staršev. Največ, 353, jih je prišlo iz Nemčije, 12 iz Švedske in 10 iz Avstrije. Ugotavljamo, da je bilo v ■ letu 1984 skoraj prav toliko organiziranih obiskov otrok v domovini kot leta 1983. Koordinacijski odbor za izobraževanje naših državljanov na začasnem delu in bivanju v tujini pri Republiškem komiteju za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo si prizadeva ustvariti možnosti za programsko bogatejše in organizacijsko bolj spo-polnjeno izvajanje prostovoljnih dejavnosti otrok v tujini ter organiziranih obiskov otrok iz tujine v domovini. Tako je bilo sprejeto Navodilo za organizacijo skupinskih obiskov, zimskih in letnih šol v naravi in drugih oblik vključevanja otrok iz tujine v domovini ter način, kako naj se učitelji pri prostovoljnih dejavnostih in s programom dejavno,-sti v okviru ZPMS in ZSMS. Vanje naj bi se enakovredno vključevali tudi otroci iz tujine. LUCUA UŽMAH Zamišljena Odmevi iz Berlina Sredi septembra sem prišla v Berlin kot učiteljica slovenskega dopolnilnega pouka. Poučujem na petih šolah otroke različnih starosti. Delo je Pestro. Posebno prisrčni so mlajši otroci. V osmem in devetem razredu pa opažam pri učencih podobne težave, kakršne sem opazila doma. To je namreč tista starost, ko učenci niso več otroci, pa tudi še ne zreli ljudje. Pri pouku ni dovolj časa za vsa vprašanja, ki se porajajo v mladih glavah, zato pa nam ni dolgčas v prostorih društva, kjer se lahko o vsem pogovorimo. Člani društva »Slovenija« se srečujemo vsak petek na Palas-strasse 35. Ob 18. uri siva stavba zaživi. Najmlajši pridejo v malo šolo po prvo učenost. Ob slovenskih pravljicah, pesmih in igricah se malčki razživijo. Njihovi starši in drugi si pripovedujejo novice, prelistavajo Delo, Pavliho in druge časopise iz domovine. Nekaterim je ljubši šah ali namizni tenis. Tako kot so različna zani- manja, so različne tudi dejavnosti. Nekoliko mlajši se zberemo ponavadi v drugem prostoru, kjer se sprostimo ob plesu in prijetni glasbi. Vedno je tudi dovolj časa za prijeten klepet pa tudi za šah, tenis in branje. Vsak se sam odloči, kaj bo počel tisti dan. Ples in šport pritegneta največ ljudi. Poleg namiznega tenisa, šaha in kegljanja se najde čas še za šivanje, risanje, za fotografijo in pred prazniki tudi za recitaci-je. Vsak si lahko najde v društvu tisto, kar ga najbolj veseli in tako polno preživi svoj prosti čas. Prepričana sem, da se moramo še bolj povezovati in se srečevati ne samo v društvu Slovenija, temveč tudi v drugih jugoslovanskih društvih. V tem kratkem času, ki sem ga preživela med Slovenci v Berlinu, sem spoznala, da se otroci, ki redno prihajajo v društvo, lepo izražajo v svojem materinem jeziku in imajo dokaj bogat slovenski besedni zaklad. MARTINA KONDA doma drugod Stik z matičnim narodom Slovenska manjšina v Italiji je solidarna s Koroškimi Slovenci Slovenci, ki živijo v deželi Fur-laniji-Julijski krajini, imajo svoj slovenski radio, ki prinaša novice iz dežele v materinščini in jih vsak dan obvešča o političnih in ■ kulturnih dogodkih slovenske manjšine v zamejstvu. Že več let pa zaman zahtevajo od oblasti tudi televizijske oddaje v slovenščini. Na boljšem so Slovenci na Tržaškem in Goriškem: ti lahko vsaj kakšno uro na dan gledajo slovenski spored koprske televizije, namenjene Slovencem v zamejstvu pa tudi spored ljubljanske televizije, ki večkrat prinaša reportaže o Slovencih v deželi Furlaniji-Julijski krajini. Tudi za slovenske otroke je na ljubljanski televiziji veliko primernih mladinskih oddaj. Precej slabše se godi Slovencem na avstrijskem Koroškem. Tam imajo slovenske radijske oddaje radia Celovec le po nekaj ur na dan in tudi televizijske oddaje so samo v nemščini. Veseli so, če lahko spremljajo spored ljubljanske televizije, toda to v mnogih krajih Koroške ni mogoče, ker nimajo pretvornika, ki bi omogočil sprejem ljubljanske televizije. Prosvetno društvo »Trta« iz Žitare vasi v dolini Podjune je v novoletni noči postavilo s svojim denarjem televizijski pretvornik, ki oskrbuje s signalom ljubljanske televizije in z drugim programom ORF približno 500 do. 600 družin. Ta novi pretvornik pa je v Avstriji dvignil veliko prahu. Ko so po enem mesecu uslužbenci pošte, v čigar pristojnost spada napeljava radijskih in televizijskih oddajnikov, pretvornik našli, je to izzvalo hude polemike med avstrijskimi oblastmi. Taki in podobni dogodki kažejo, kako pojmuje avstrijska oblast demokracijo. Zanimivo pa je, da je za nemško manjšino v Italiji, kjer je ORF (avstrijska radio televizija) tudi v najbolj hribovitih in težko dostopnih predelih postavila na stotine pretvornikov; tako lahko prav vsi prebivalci nemškega jezika na Južnem tirolskem spremljajo oba programa avstrijske televizije. Tržaški Slovenci.smo solidarni s Koroškimi Slovenci. Ob tej novi preizkušnji jim želimo, da bi ohranili pretvornik ter tako na zaslonu spremljali.spored iz matične Slovenije in se še bolj povezali z njo. MARKO PAULIN V SRBIJI BODO POPRAVLJALI USMERJENO IZOBRAŽEVANJE Več praktičnega znanja Srednje usmerjeno izobraževanje v SR Srbiji bo ubralo jeseni 1986 novo pot. Sprememba bo predvsem v tem, da se bodo učenci odločali za stroke in poklic v prvem razredu, ne pa kot do zdaj, po končani skupni vzgojno-izobrazbeni osnovi. Menijo, da bodo tako prinesli iz šolskih klopi več praktičnega znanja. Novi šoli najbolj zamerijo to, da premalo usposablja učenca za delo. Iz lega razloga tudi Skupščina SR Srbije ni sprejela dokumenta o smereh nadaljnjega spopolnjevanja sistema srednjega usmerjenega izobraževanja. Tudi strok in poklicev bo manj, kot jih je bilo doslej, programi pa naj bi postali bolj splošni. V SR Srbiji se torej pripravljajo na spremembe v srednjem usmerjenem šolstvu. Pred nedavnim so delovne skupine za izobraževalne profile in učne načrte, ki delujejo pri Republiškem zavodu za napredek vzgoje in izobraževanja Srbije, izoblikovale predloge, javna razprava pa bo trajala do konca letošnjega februarja. V novem predlogu izobraževalnih profilov za srednjo šolo je kar za polovico manj strok in poklicev, kot pa jih je bilo doslej. »V elektrotehniški stroki, npr. jih je od dozdajšnjih 29 profilov na tretji stopnji predvidenih 14, od 24 na četrti stopnji pa 11. V strojni stroki naj bi bilo po predlogu namesto dozdajšnjih 70 le 50 poklicev, prihodnji gradbinci pa se bodo odločali za 14 poklicev na tretji in samo za 5 na četrti stopnji strokovne izobrazbe.« Tako nam je povedal mag. Rajko Milovanovič iz Niša, član delovne skupine za programe v elektrotehniški stroki, ki deluje pri republiški komisiji. Predlagajo tudi, naj bi imeli namesto 40 poklicev v naravo-slovno-tehnično-matematični in hidrološki stroki v prihodnje samo osem poklicev v dveh strokah: naravoslovno-matematični in hidrološki. Mladina v uprav-no-administrativni stroki naj bi se izobraževala za dva poklica na tretji in za tri na četrti stopnji. Le v zdravstveni stroki predvidevajo na tretji stopnji dva nova izobraževalna profila. Posebnost novih predmetnikov je v tem, da se je za praktično usposabljanje učencev povečalo število ur na teden. Tudi proi-zvodno-tehnično področje je namenjeno stroki. Predlagajo, naj bi vse stroke in poklice v prvem razredu obogatili z osnovami tehnike pa tudi z osnovami informatike in programiranja. V prvem razredu naj bi namenili stroki 10 ur na teden, v drugem pa 13. Pomembna novost je tudi to, da poklicna praksa ne bo več poseben predmet; praktični pouk bodo po novem poimenovali praktično usposabljanje. Zanimivo je, da prakse v organizacijah združenega dela ne bodo organizirali na koncu šolskega leta, temveč kar med letom; menijo, da bo tako v organizacijah združenega dela manj zadreg, lažje pa se bodo tudi dogovorili za čas in delo tedaj, ko bodo učence res potrebovali. Vse te novosti zahtevajo tudi spremembo zakonskih predpisov v usmerjenem izobraževanju, novo šolsko mrežo, drugačno organiziranost šol in podobno. Menijo, da je do tedaj, ko bodo srednje usmerjene šole začele uvajati novosti, še dovolj časa in da bodo lahko vse pravočasno pripravili. TUGOMIR KOSTIČ f Med grmenjem topov je rasla nova šola Pred štiridesetimi leti se je oblikoval nov rod prosvetnih delavcev Tudi nasprotnik se je zavedal, kako pomembna sta vzgoja in izobraževanje mladega rodu, zato je z vsemi močmi in za vsako ceno hotel obdržati staro šolo s starimi učno-vzgojnimi načrti in preprečiti, da bi v njej uveljavili zamisli narodne osvoboditve; to se mu je vse bolj spodmikalo, ne le v predelih, ki so jih osvobodile brigade NOV, temveč tudi v postojankah, kjer je imel fizično premoč. Poleg težav, ki jih je bilo treba premagovati ob prizadevanjih, da bi postala nova šola ne le izhodišče, ampak tudi žarišče naše nove kulture, s katero naj bo prepojen naš najmlajši rod, je bilo najpomembnejše vprašanje učiteljskega kadra. Večina predvojnih strokovno usposobljenih učiteljev se je pridružila borcem NOV ali pa so bili kot aktivisti, ki so delovali v nastajajoči ljudski oblasti. Samo na osvobojenem ozemlju, ki sta ga nadzorovala NOV in POS, na ozemlju t. i. »Ljubljanske pokrajine«, kjer je bil pouk v letu 1943—44 v 104 osnovnih šolah — te je obiskovalo'13.858 učencev —je bilo na voljo le 227 pred vojno usposob-benih učiteljev. Če prištejemo Štajersko, Gorenjsko in Slovensko Primorje, kjer je bil položaj učiteljev še neprimerno težji, pa se je pokazalo pomanjkanje primernih učiteljev v vsej razsežnosti. Misliti pa je bilo treba tudi na prva povojna leta, ko bodo šole polno zaživele po vsej svobodni Sloveniji. Zato je odsek za prosveto pri Predsedstvu SNOS že spomladi 1944 načrtoval posebne pedagoške tečaje, v katere naj bi vključili predvsem aktiviste mladinske organizacije (SKOJ) obeh spolov, ki imajo veselje in sposobnosti za učno-vzgojno delo v osnovnih šolah. Poleg teh prirojenih in pridobljenih lastnosti pa je moral imeti kandidat najmanj končano osemletno osnovno šolo ali meščansko šolo ali štiri nižje razrede gimnazije, Po skrbnih organizacijskih in vsebinskih pripravah se je začel poleti 1944 prvi tečaj, in sicer na osnovni šoli v Dobličah, nedaleč od Črnomlja v Beli krajini. V poslopju osnovne šole v Dobličah se je začel oblikovati nov učiteljski rod. Na razpis je bilo izbranih 32 deklet in fantov, ki so prišli z osvobojenega ozemlja in od drugod. Ti mladi ljudje so bili polni idealizma in mladostne zagnanosti ter željni izobrazbe za delo z mladino v osnovni šoli. Okvirni delovni program je bil po obliki in vsebini natrpan in zahteven. Pri tem pa je bilo treba upbštevati, da ni bilo učnih pripomočkov in da so bili zapiski edino sredstvo za obnavljanje in poglabljanje predavane snovi. Ni si težko predstav- ljati, kako zelo so se morali tru-ditik andidati, ko so si pridobivali znanje od temeljev splošne pedagogike, psihologije otroka, PRED ŠTIRIDESETIMI LETI JE BIL USTANOVLJEN PROSVETNI SINDIKAT Skupni boj in skupna misel o enaki šoli "'K _ Čeprav so v drugi polovici leta 1944 združeni sovražniki Nemci, Čerkezi, domobranci in pristaši črne roke obupno in brezupno napadali osvobojeno ozemlje na Dolenjskem in Belo krajino, je bilo tod zelo živahno in delovno ozračje. Črnomelj, imenovan .slovenska Moskva1, je bil takrat središče vojaškega, političnega, kulturnega in drugega življenja. Prav v tem obdobju, na pragu svobode, sta si O F in Partija odločno prizadevali, da se vse pripravi za prihodnje življenje v osvobojeni domovini —organizacijsko in kadrovsko. Potekala so razna zborovanja in posveti, na katerih so razpravljali o raznih načrtih in drugih pripravah za takojšnje nemoteno delo po zmagi in prevzemu oblasti. Štirideset let v zgodovini naroda ne pomeni veliko, za mladi rod v prelomnem zgodovinskem obdobju pa precej. Zato je prav, da na kratko obudimo spomin na čase, ko se je sredi krvavega boja za narodov obstoj oblikoval naš novi učitelj in vzgojitelj. Povod za ta zapis je tovariško srečanje takratnih udeleženk in udeležencev pedagoškega tečaja. »Ko grme topovi, gradimo novo šolo«, je bil naslov uvodnika glasila SNOS—odseka za prosveto v maju 1944. Vsebina pod tem naslovom ni kazala samo resničnega stanja, ampak je hkrati pozivala k še večjim prizadevanjem, da bi tudi na šolskem področju že med bojem zasnovali in začeli osvobojeno in prenovljeno družbeno-politično in prosvetno Življenje ljudstva. T udi prosveta ni mirovala. V tem obdobju smo imeli več večjih in širših organizacijskih in političnih zborov, ki so bili nekakšna priprava za čas po osvoboditvi. pedagoške tehnike, se pravi, didaktike in metodike posameznih učnih predmetov, do praktičnih nastopov pred učenci osnovne šole. Predavatelji so bili izkušeni večletni pedagoški delavci, ki so na tečaju redno ali pa le občasno predavali. Delali so v nenehni nevarnosti, da utegnejo vdreti okupatorji in belogardistične enote, vendar so eksplozije bomb in regljanje strojnic le nekajkrat prekinile redno delo. Trud šesttedehskega dela so nagradili z nepričakovanimi uspehi, ki so bili posledica intelektualnih sposobnosti kandidatov, njihove vodje in prizadevnosti. Vse to je zahtevalo izredno veliko truda, znanje, ki so ga kandidati pokazali na sklepnem izpitu, pa je presenetilo izpitno komisijo. S tem so propadli tudi nekateri pomisleki, ki so se porajali ob prejšnjih načrtovanjih. Pridobljene izkušnje prvega tečaja so bile hkrati dragocen kazalnik za nadaljnje tečaje. Prvemu je namreč sledil drugi, ki je trajal od 21. septembra do 11. novembra. Vanj je prišlo kar 48 tečajnikov, med njimi devet fantov. Bil pa je prav tako v Dobličah. Vse pa je bilo pripravljeno tudi za tretji tečaj, pa tudi za tečaj pri Pokrajinskem odboru OF za Slovensko primorje, ki se je že začel — toda oba je prekinila sovražna ofenziva. Za 40-letnico so se 19. oktobra zbrali v Ljubljani udeleženci in udeleženke s še živečimi predavatelji drugega tečaja. Na srečanje so prihiteli iz vseh predelov Slovenije, da obudijo spomine na dobliško šolanje pred Štiridesetimi leti in prehojeno življenjsko pot. Na temelju izpopolnjevanja pridobljenega znanja so se po vojni strokovno izpopolnjevali in končali šolanje z zrelostnim izpitom, precej pa si jih je pridobilo tudi višjo in visoko izobrazbo. Po 40 letih ni bilo lahko prepoznati nekdanjih mladih deklet. V živahnem pogovoru in obujanju spominov pa je znova zaživela podoba nekdanjega kolektiva v dobliški šoli, le čas je opilil mladostni idealizem in verjetno marsikomu zapustil razočaranje. Kakorkoli že: začetna pot v poklic prosvetnega delavca je zarezala v njihov spomin in zavest nepozabne čase, kar je imelo močan odmev v živahnem pogovoru in tovariškem razpoloženju. Vsak izmed udeležencev srečanja ima za seboj zanj imanentno življenjsko pot, pa naj si bo v stroki ali pa zunaj nje. Še vsi pa so polni življenjske moči. To je najboljše zagotovilo za srečanje ob 50-letnici, ki naj bi bilo kar v Dobličah. Tedaj bi dobila zgradba osnovne šole tudi spominsko ploščo — opozorilo na čase, ko se je v tej šoli v našem prelomnem obdobju oblikoval nov rod slovenskih prosvetnih delavcev. MARTIN MENCEJ Julija 1944 je bila v Starem trgu ob Kolpi konferenca okrožnih šolskih nadzornikov iz vse Slovenije. Prišli so tudi nadzorniki iz Primorske, Gorenjske in Savinjske doline. Pridružili so se nam še nekateri kulturni delavci. Konferenca je bila na zelo visoki idejni, politični in pedagoški ravni, saj so nam predavali Boris Ziherl, France Bevk, dr. Vlado Schmidt in drugi, vse skupaj pa je izzvenelo kot priprava za delo po osvoboditvi: za obnovo šolstva, idejnopolitično in strokovno menjeno pa je bilo vsem učiteljem Bele krajine. Prav na tem zborovanju je nastalo veliko predlogov za nadaljnji razvoj šolstva po osvoboditvi. Ob tej priložnosti smo videli tudi prvo številko mladinskega časopisa Novi rod, ki naj bi mladim šolarjem pomagali pri učenju. Tu so tudi predlagali, da bi ustanovili Strokovno organizacijo prosvetnih delavcev, v kateri bi reševali skupne zadeve, probleme šolstva, vzgoje in izobra- '-Z- **-«?•* Na sliki so udeleženci konference: Vilko Kolar, Vlado Dernač, Venčeslav VVinkier, Brenk, Martin Mencelj, Milan Apih, Mira Jančar, Oskar Venturini, France Bevk, Drago Vončina, Dušan Povh-Škrbenk in Bogomil Gerlanc vzgojo prihodnih učiteljev, saj smo se zavedali, da bodo morali mnogi prosvetni delavci na druga pomembna in odgovorna mesta v novi ljudski oblasti. Zato so bila kadrovska vprašanja žgoča tema tega sestanka. ževanja in drugo. Tako je vzniknila misel o ustanovitvi prosvetnega sindikata, ki je tudi kmalu zaživel. Načeli smo tudi vprašanje učbenikov, saj smo vedeli, da bomo morali tu orati ledino. Učbenikov ni bilo, kolikor pa jih je še ostalo, niso vsebinsko ustrezali novemu družbenemu življenju. Imeli smo že osnutek nove začetnice, kot prvi korak na tem področju. STROKOVNA ZVEZA UČITELJEV IN PROFESORJEV Ta konferenca, ki je trajala nekaj dni, je bila zelo pomembna, saj smo vsi, ki smo se je udeležili, morali po vojni prevzeti v naši prosveti pomembna in odgovorna mesta. Prvim pobudam za ustanovitev strokovnega društva — sindikata prosvetnih delavcev — so sledila razna posvetovanja na najvišji ravni. Ko je bilo vse razčiščeno, vsebinsko in politično, so bile dane možnosti za sklic ustanovnega občnega zbora Strokovne zveze učiteljev in profesorjev. Le-ta je bil v dneh 12., 13. in 14. novembra 1944 v Čr- nomlju, kjer se je zbralo okrog " de' sto prosvetnih delavcev z vseh področij osvobojenega in nadzorovanega ozemlja. ZBOROVANJE UČITELJEV PO OKROŽJIH Na vsem osvobojenem in nadzorovanem ozemlju so bile konference učiteljev po posameznih okrožjih. Tudi na teh konferencah so se obravnavala vprašanja o obnovi šolstva po končni osvoboditvi. Zadnje in eno največjih zborovanj je bilo v Metliki, na- To je bila pisana druščina: stari in mladi, vojaki, aktivisti in civilisti, prišli so iz brigad in divizij, z visokimi vojaškimi čini, iz okrožij in rajonov, mnogi so bili do zob oboroženi, tudi ranjeni, prišli so iz šol, od blizu in daleč, skozi zasede, z vseh delov osvobojene in še okupirane Slovenije. Skratka, Črnomelj je bil poln prosvetnih delavcev, ki so prišli- na veliko in pomembno delovno srečanje. Občni zbor se je začel 13. novembra v dvorani Laknerjeve gostilne. Zbor je začel in vodil znani šolnik in partizan tovariš Andrej Flajs Sočan, ki je v svojem uvodnem govoru orisal naš narodnoosvobodilni boj in poudaril razvoj in rast šolstva na osvobojenem ozemlju ter velik delež, ki so ga k temu prispevali prosvetni delavci. Omenil je tudi uničevanje slovenskih šol in knjig na Štajerskem in Gorenjskem ter vlogo partizanskih enot pri ustanavljanju ilegalnih šol na teh območjih. Dejal je, da je prišel čas, ko je treba ustanoviti skupno organizacijo prosvetnih delavcev, saj drugi delavci na osvobojenem ozemlju že imajo take organizacije. vali. Ljudje tega niso bili nf],. ni, saj so že več kot leto dniP] ^ svobodi. t V Pohiteli smo na trg okrožje in tam zvedeli, da pr[ ^ rajo proti Beli krajini trisov^: kolone: iz Kočevja, mesta in Hrvaške in da je ^ evakuirati Črnomelj, v kateri bilo takrat veliko raznih tisF' ^ in poveljstev. Glavni štab NOV je evakuirati vse vojaške oddeli11 jih poslati na položaje, evakP |)( so tudi bolnišnico v Kan&f' kjer je ležal hudo ranjen med' „ gimi tudi Dušan Kveder To<* ^ Tudi mi smo se po skupinah j, na vse strani in tam nadalje delo. Po njegovih uvodnih besedah smo poslušali dva strokovna referata, ki sta ju imela Martin Mencej za učiteljsko sekcijo, Viktor Smolej pa za profesorsko. Oba sta orisala razvoj šolstva v stari Jugoslaviji in stanje po letu 1941 ter razvoj osnovnega in srednjega šolstva v boju slovenskega ljudstva za svobodo in novo ljudsko oblast. Navzoči so pozorno sledili obema poročevalcema, ki sta navajala številna vprašanja, o katerih naj bi razpravljali vprihodn jih dveh dneh. Naša skupina, v kateri smol Venčeslav Winkler, Martin M1 cej, Zoran Hudales, Zora Kot Vlado Dernač in jaz in še nek1 ri, katerih imen se ne spomi,,f več, je odšla proti Suhorju, smo se po daljšem pohodu ^ vili v neki kmečki hiši, da se ^ ogrejemo in posušimo, saj ^ vso pot močil dež. Takoj ko smo se malo of smo začeli razpravljati, kol'0 spominjam, o nižje organiziP šolah in njihovi nadaljnji usd novi domovini. V nadaljevanju so govorili o pravilih in imenu nove strokovne zveze in izvolili odbora. Sprejet je bil sklep, da se ustanovi Strokovna zveza učiteljev in profesorjev. Za predsednika je bil izvoljen znani pedagoški delavec in borec za ideje nove šole v Stari Jugoslaviji in takratni upravitelj osnovne šole v Črnomlju Matko Ljubič, za podpredsednika pa ravnatelj takratne gimnazije v Črnomlju dr. Jože Bevk. V upravni odbor so prišli številni učitelji in profesorji. Hkrati sta bili ustanovljeni tudi obe sekciji — učiteljska in profesorska, ki sta izbrali svoje odbore. To je bil rojstni dan nove organizacije prosvetnih delavcev, ki je združila učitelje in profesorje v enotno strokovno zvezo. Združila sta jih skupni boj in skupna misel o enotni šoli in vzgoji naše mladine. Medtem nam je gospod1 skuhala nekaj krompirjev, I nam zelo teknili, saj nismo dan še nič jedli. Sredi pogO* sem zaslišal zunaj nemško g°' rico. »Fantje, Švabi!« sem A ca/ in že smo bili na nogah- * spodinja nam je pokazala * izhod na dvorišče, kamor St!*, umaknili. Previdno smo se 0$ okrog, toda o Švabih ni bd0 duha ne sluha, pač pa jo okrog nas veliko partizano'! glej čudo, le-ti so govorili d ško: to je bil namreč avstd partizanski bataljon. Oddtffl smo se in v kuhinji nadalje delo. Prenočili smo na nekem J ku, kjer je bilo vlažno in rtu Tu smo našli tečajnike iz pedi škega tečaja v Dobličah. Veliko je bilo zanimanje za nadaljnje delo, to je za razpravljanje o obeh referatih, in sicer po sekcijah. Zgodilo pa se je drugače... Zjutraj je deževalo. Trobente in plat zvona so že zgodaj zjutraj prebudile speče Črnomaljce in seveda tudi nas, ki smo tu zboro- Naslednji dan smo se ra Zoranom Hudalesom sva 0 proti Dolenjskim Toplicam, je imelo naše okrožje na d svoj sedež. Ko sva prišla dol sva ugoto vila, da sva si na tel nabrala uši. Toda —kaj je bi v primerjavi z velikim delo" smo ga opravili na tem zbo1 tem, koliko koristnega srno5 nili in koliko znancev in 11 rišev smo našli. VILKO KOLAR DOMEN ..... Srečanje odredov Bratstvo — enotnost (Foto: Stjepan Jagič) llJBl-JANA Podbudno ^vzgojne zavode I Pobudo slovenskih vzgoj-^v°dov je konec lanskega u. Vet za vzgojo in izobraže-Pr* Republiški konferenci oC klical posvet o stanju in ^Ih nadaljnjega razvoja os h zavo^ov za vedenjsko ebnostno motene otroke in V?fnike-.. f v0j OVeniji je osem vzgojnih rcl ov, ki vzgajajo, izobražu-11 oskrbujejo 530 otrok in fiV' P'% e ere* is t<‘ N, * )stnikov, in dva mladinska ^ Va» v katerih je prostora za ^ejs'‘n res primerni za vzgojo r i raževanje otrok in mladi-L' ?° jim namenjeni. Tako ! n> standardi in normativi v oi )3v°dih ne ustrezajo in ne 0 JJ° Ponuditi otrokom niti ta- |ej0k°lja. kakršnega so bili I y h' v domačem okolju. IB * Mnogih posvetih doslej , j a8°tovili, da se je po vojni lil j iV°st vzgojnega dela v zavo-^istveno zboljšala. Spremi-'n dopolnjevale so se za-.e vzgojnega dela, izboljšala ( ^adrovska sestava zaposle-j^niotne in druge možnosti za yPa se skoraj niso spremeni-zf>ojni zavodi so ostali vse do :0t Jna robu družbene skrbi, h'udeleženci seje pri Repu-j1 konferenci SZDL so pod-iiti 5Vedene ugotovitve in spre-f:i 0y°z'v> da se v naslednjem na- OVal uaaicunjcm im- : jj.^em obdobju pri ustano-ivi jju — Izobraževalni skupno- V),fs°Venije — zbirajo namen-^ ldite^stva ^ prenovo starih in :Vtev novih poslopij — po-b kot se je to urejalo za dija-ffiiL Oraove. Zavodi so v ta 72!] n ze izdelali idejne projek- j ^ji so opozorili tudi na d®0 Problematiko vzgojnih za-ril iv v, Pereča je svobodna me-itrif »ae*a> ki poteka med zavodi izobraževalno skupnostjo 'urje in posameznimi intere-skupnostmi. Govorili so o finega skrbstva, ki kot ^ bnik storitev vzgojnih za-v Premalo skrbi za zagotav- otrok, zato bo treba čimprej uresničiti sprejete dogovore s tega področja. Uredili naj bi tudi odnos posameznih interesnih skupnosti na republiški ravni, ki svoje vloge do vzgojnih zavodov ne izpolnjujejo v celoti. Večina vzgojnih zavodov deluje v prostorih, za katere se zanima tudi spomeniško varstvo. Toda ta zavzetost je zgolj verbalna. Strokovnjaki s tega področja sicer obiskujejo domove, ugotavljajo, kaj vse bi bilo treba v njih preurediti, nikoli doslej pa ni spomeniško varstvo napravilo za vzgojne zavode nič določenega, zato je prav, da se ta interes opredeli — če seveda obstaja. Vrveži z diagnosticiranjem in triažiranjem otrok in mladostnikov z vedenjskimi in osebnost-nimi-motnjami so poudarili, da morajo ustanove, ki to opravljajo, poenotiti merila diagnostike ter stališča do oddaje v vzgojni zavod. Udeleženci posveta so soglašali, da je nujno nameniti pozornost tudi dopolnilnim in alternativnim oblikam zavodske vzgoje v obliki poldnevnega vzgojnega dela, prostovoljnega dela v zavodih in stanovanjskih skupinah. Glede na gibanje deviantnih pojavov, z mladinsko delinkvenco vred, predvidevamo, da celotnih zavodskih zmogljivosti v SR Sloveniji ne bi kazalo bistveno spreminjati. Po sodobnih stališčih in glede na to, kar je pokazala praksa, se v prihodnje zavzemamo za vzgojne zavode manjših zmogljivosti in za vključevanje dopolnilnih oblik vzgoje. Navzoči, med katerimi so bili vsi predstavniki slovenskih vzgojnih zavodov, republiških strokovnih in upravnih organov in drugi, so spregovorili tudi o drugih perečih problemih in nerešenih vprašanjih zavodske vzgoje. Strokovna in širša javnost dobro ve, da je tudi vedenjsko in osebnostno moten otrok in mladostnik naš otrok — otrok, ki je zaradi okoliščin drugačen od vrstnikov in je zanj potrebna posebna družbena skrb. V tej skrbi bomo vsekakor morali takoj preiti od besed k dejanjem, ki jih je delno začrtal tudi ta republiški posvet. gmotnega standarda F. R. ilKvENlCA tnimivosti s seminarja učitelje nemškega jezika 5‘«RAP„rj:S,PvdcSke? 1,1 ts? nekaJ let zapored med Ut(fl tel• Petnicami seminar za ’■ . J6 nemškega jezika. Tako ™'ekal tak seminar letos od 0 26- januarja. Tema semi-jla Slovnica Pri Pouku tujega ’ ^'uarja se je udeležilo okoli 7'ejjev nemščine iz SRH, 2 Javnika iz SR Srbije in 4 iz ea>je. Predavali so: prof. v Avstrija), prof. Kaminski iul.V KHese (lektorja Zvezne Ll . Nemčije in Nemške l 'ratične republike), prof. il Jelle Vinkov (lektor v E? Sadu). Žal je v zadnjem 0i Ku prof. Piepho, priznani jl(QVnjak za nemščino kot tuji ^'Odpovedal svojo udeležbo. ,|Ornačimi predavatelji so !%■ en Dolenc, voditelj sefe ^ r’ Predstavnica Školske fvf Herka Biškupič Tomlje-|(sl’ jarnara Marčetič s Filo-‘akultete in drugi, fcj al smo zvedeli o vlogi slov- MlTku tujih jezikov? P'kot slovnlce se je spremi-Ifeenrf50 se spreminjale meto-tce,,!1~ar Popolnoma brez slov-k 'Kolinišlo. Zdaj jepouda-L zavestnem — kognidv-°stoi eniu tujega jezika in sa-delu. Torej se izogi-•dehaničnih vaj. S slov- nico začnimo takoj, ko začnemo učenje tujega jezika. Kadar je to mogoče, jo primerjajmo z maternim jezikom. Tovarišica Tamara Marčetič nam je kot soavtorica predstavila novi učbenik: Uberlege und sage es auf Deutsch. Če prelistamo učbenik, opazimo, da je slovnična razlaga v hrvaščini, da ima vsaka učna enota dva dela, obveznega in fakultativnega. Med vajami se spet pojavi prevod iz maternega jezika. Avtorica je povedala, da je knjiga namenjena učenju nemščine kot drugega tujega jezika, za katerega sta večinoma na voljo le dve uri na teden. Zato temelji učbenik na samostojnem učenju. Učitelj naj ne uvaja novih besedil, temveč naj to delo prepusti učencu. Ta si bo ob samostojnem delu celo bolj zapomnil nove besede ali slovnične strukture. Knjigo spremlja tudi delovni zvezek. Tudi tu so obširna navodila v materinščini. Med predavanji tujih predavateljev se mi je zdelo zanimivo, kako je prof. Vinkova razložila svoj način dela. Na fakulteto (v Novem Sadu) prihajajo študenti z različnim predznanjem. Z vsemi dela enaka besedila, znane, a poenostavljene pravljice. Ko pa se začno ukvarjati s slovnico, dobijo slabši manj za- htevne vaje, boljši pa težje. Poskusili smo praktično s pravljico o srečnem Janezku. Najprej nam je napisala na tablo začetek te pravljice, ustno pa je povedala vsebino dalje in ob pripovedovanju napisala na tablo pomembnejše podatke. Potem smo v skupinah sestavljali manj zahtevne in zahtevnejše slovnične vaje. Naslednjega dne smo dobili besedilo Trnuljčice, ki pa ga je bilo treba pripovedovati od konca nazaj proti začetku in to same časovne stavke: Potem ko... Med seminarjem smo slišali tudi več o problemih usmerjenega izobraževanja v SRH, predvsem o težavah prehoda iz osnovne šole v srednjo šolo. O položaju pri testiranju nemškega jezika nam je govorila tovarišica Zdenka Krstulovič iz Zavoda za prosvetno pedagoško službo v Zagrebu. Najprej je opozorila na neenake zahteve ob testiranju različnih šol. Razčlenila je več besedil, ki so jih sestavile šole same in našla v njih mnogo neprimernega, neznane besede, slovnično snov, ki so jo poprej komaj omenili in množico tipkarskih napak. Prebrala nam je zanimiv predlog testa za nemški jezik, ki so ga sestavljali skupaj učitelji osnovnih in srednjih šol in šolski pedagog. Te teste bodo tiskali in jih bo mogoče kupiti. Okoli 20 takih verzij bo in tisti, ki bi mogoče teste že prej reševali, se bodo ob tem lahko temeljito pripravili na sprejemni izpit. Med seminarjem smo se srečali tudi vsi predstavniki šol za odrasle in si izmenjali izkušnje. Potem smo se predstavili še obema skupinama učiteljev srednjih šol. Pri tem je predstavil svoje učbenike Izobraževalni center za tuje jezike v Ljubljani. Center za učenje stranih jezika iz Zagreba pa je predstavil osnutek začetnega učbenika za gostince. Napisali so ga po večletnih izkušnjah ob tečajih za gostinske delavce v Plitvicah. Učbenik upošteva sodobni prijem pri jeziku. Ker izhaja iz prakse, obravnava le tiste najpogostejše položaje in preproste slovnične strukture, ki jih mora poznati vsak začetnik. Verjetno bi bil primeren tudi za naše gostinske šole. MIRA GANTAR Učend s starši in učitelji iz Osnovne šole Karel Destovnik Kajuh v Gropadi in Padričah pri Trstu so obiskali istoimensko šolo v Šoštanju MOZIRJE Novo ime nas zavezuje 7. novembra 1984 še je Osnovna šola Mozirje poimenovala po borcih II. grupe odredov. Ta dan smo proslavili z bogatim kulturnim sporedom, ki so ga pripravili člani šolskega kulturnega društva, in s prijetnim pogovorom z borci II. grupe odredov, ki so nas popeljali po partizanskih poteh Dobrovelj in Crete. Med drugimi so nas obiskali Franc Poglajen, narodni heroj in generalpolkovnik, Bogo Gorjan, predsednik Republiškega odbora Zveze združenj borcev NO V, in narodni heroj Mirko Jerman, nekdanji komandant Šlandrove brigade. Slavnostni govornik je bil tovariš Bogo Gorjan. Med drugim je dejal: »Pri opravljanju naših nalog smo morali premagati izredno veliko naporov. V tistih časih je bilo potrebno veliko junaštvo. Takega junaštva od vas mladih zdaj ne zahtevamo in tudi GABROVKA ne želimo, da bi vi doživljali takšne strahote, kakršne smo sami. Da se to ne bo več ponovilo, pa bomo morali združevati vaše mlade moči z našimi izkušnjami, z izkušnjami borcev, ki so danes med vami. Samo če bomo tako ustvarjali nove odnose med mladimi, če si bomo zaupali, če bomo vsi skupaj zvesti resnici in naši zgodovini, bomo dosegli cilje, za katere smo se bojevali in se še bojujemo.« Delavci naše šole se zavedamo, da nas novo ime zavezuje, da bomo še bolj predano prenašali na učence svetle cilje našega narodnoosvobodilnega boja. Borci so nam svobodo priborili, mladi rod pa jo mora varovati. Zato se zavedamo, da je naša naloga zelo pomembna; da bodo mladi kos vsem tem nalogam, jim moramo dati bogato doto: predanost idejam naše revolucije, tovarištvo in ljubezen do domovine. MARIJA VENEK Osmo srečanje prosvetnih delavcev Na področju vzgoje, izobraževanja in kulture imamo, v litijski občini tri matične šole in dvanajst podružnic, eno vzgojno-var-stveno organizacijo s štirimi enotami ter zavod za izobraževanje in kulturo. Za delavce navedenih družbenih dejavnosti pripravita Občinska izobraževalna skupnost Litija in ena od osnovnih organizacij sindikata vsakoletno srečanje; na njem podelijo priznanja najprizadevnejšim posameznikom, vsebuje pa tudi kulturni spored in družabno srečanje. Letošnje, že osmo, je potekalo v Gabrovki. Gostitelji, to je delavci gabrovske osemletke, so se zelo potrudili. Pripravili so celo razstavo starih predmetov, dokumentov, denarja in fotografij; pri zbiranju so sodelovali tudi šolarji in krajani. Po uvodnem pozdravu Cirila Vertota, ravnatelja šole, je pred- sednik skupščine Občinske iz- nja. Tokrat so jih preje MARTA BOŽIČ, učiteljica r zrednega pouka na podružnič šoli Dole, MARTINA NAGLI vzgojiteljica v Vzgojnovarstve organizaciji . Litija, DRAG ZAJC, učitelj predmetne^ pouka na osnovni šoli v Šmat nem, NIKA ŽUNKO, učitelju razrednega pouka in MARIJ PRAUNSEIS, učiteljica prei metnega pouka —obe na osnov, šoli v Litiji. Kulturnemu sporedu, ki so f. pripravili pevke ženskega pe\ skega zbora KUD Fran Levstik Gabrovke in domači šolniki, sledil najprej zabavni progran nato pa, še družabno srečanje. 2 prijetno razpoloženje je skrb ansambel KOBRA iz Litije. B. ŽUŽEK LIMBUŠ PRI MARIBORU Srečanje kiparjev Na dan pionirjev smo v občini Maribor-Tabor odprli razstavo s prvega kiparskega srečanja na temo Človek. Srečanje kiparjev — učencev osnovnih šol občine Maribor Tabor — je bilo 16. junija na dvorišču osnovne šole Rado Robič v Limbušu. Mentor srečanja je bil kipar Ivo Gvisniker. Učenci so si najprej ogledali film Kiparji pod Pohorjem in diapozitive o sodobnem slovenskem kiparstvu. Po pogovoru z mentorjem so začeli z veseljem obdelovati les. Večina jih je imela dleta in kladiva prvič v rokah. Ustvarjali so posamezno, v dvojicah ali v skupinah. Pri delu so mlade kiparje usmerjali in spodbujali mentor in likovni pedagoginji Ida Težak in Ana Krajnc. Delo mladih kiparjev je posnel na filmski Irak Drago Pelci, za dokumentacijo so poskrbeli fotografi. ŠOLA V APAČAH Ze čez nekaj ur so pred nami nastale nekoliko robate, a v svoji naravnosti iskrene figure. Tudi lesene plošče so zaživele pod vztrajanimi rokami otrok. Nastali so reliefi, ki segajo po motiviki v našo kmečko idiliko. Prvo kiparsko srečanje v občini Maribor Tabor so omogočili: Delovna organizacija Marles, ki je bila pokroviteljica srečanja, TVT Boris Kidrič, TUB Swaty, Osnovna šola Rado Robič in Zveza kulturnih organizacij Maribor Tabor. Ob odprtju razstave so v kulturnem programu sodelovali učenci osnovnih šol Rado Robič in Veljko Vlahovič. Za svoje sodelovanje so učenci prejeli priznanja. Stoječe plastike so podarili delovni organizaciji Marles, druga dela pa šolam, ki so sodelovale. ANA KRAJNC V korak s časom Malo je šol v Sloveniji, ki se ponašajo s tako dolgo tradicijo kot osnovna šola v Apačah. Po ustnem izročilu, ki je bilo kasneje zapisano, so jo namreč ustanovili že leta 1804. Zdaj torej praznuje 180-letnico. Ob tem visokem jubileju, ki so ga proslavili pred nedavnim, smo ravnatelja šole Toneta Rovšnika povprašali, kaj pomeni šola v Apačah danes, katerim nalogam namenjajo še posebno pozornost in kaj si želijo v prihodnje. »Predvsem skušamo iti v korak s časom — z razvojem kmetijstva in industrializacije v apaški dolini. Tako smo pred tremi leti podpisali samoupravni sporazum z delovno organizacijo LINA Apače in v našo šolo prenesli del njihove proizvodnje. Izdelujemo namreč drobne dele za pianine. V sodelovanju s temeljno organizacijo združenega dela Kmetijstvo Črnci pa pridelujemo sladkorno peso in koruzo. Proizvodno delo je postalo MURSKA SOBOTA Šole sestavni del našega šolskega urnika. Mislimo namreč, da skoraj ni boljše ure, kot je spoznavanje kake snovi v neposredni praksi. Poleg tega skoraj vsako leto uvajamo nekaj novega. V tem šolskem letu smo pri prometni dejavnosti uvedli popravljalnico koles, uvajamo piiudi računalništvo. In kaj si najbolj želimo? Da bi se uresničili vsaj tisti načrti, ki so bili zasnovani ob prvi fazi gradnje naše šole leta 1969, to je dograditev učilnicin telovadnice, tako da bi lahko tudi mi prešli na enoizmenski pouk.« Ob koncu naj poudarim, da je šola v Apačah postala osrednje izobraževalno in kulturno središče apaške doline in da je od priključitve tega predela k Jugoslaviji (1. 1918) prevzela tudi skrb za ohranjanje in rast slovenskega jezika v svojem okolju. Iz kronike o razvoju šolstva v Apačah lahko namreč razberemo, da je bil učni jezik v šoli vse do leta 1922—23 nemščina. JOŽE GRAJ se morajo bolj povezati z okoljem Kljub zaostrenim razmeram v gospodarstvu se položaj šolstva v soboški občini izboljšuje, saj sov lanskem šolskem letu dokončali novo telovadnico pri osnovni šoli v Puconcih in zgradili novo podružnično šolo (iz amortizacijskih sredstev vseh šol v občini) v Dolencih, na nekaterih šolah pa zboljšali delovne razmere s preureditvijo prostorov. Težave, ki nastajajo zaradi neustreznega ali neurejenega učnega prostora pa so še vedno najhujše na osnovnih šolah v Rogašovcih, Bakovci h, Edvarda Kardelja in Prekmurske brigade Murska Sobota, Bogojina in Kuzma. Pouk je v minulem letu potekal na vseh šolah skladno s predmetnikom, učnim načrtom in šolskim koledarjem. Učni uspeh je tako rekoč že optimalen — 96,9 odstotka — vprašanje pa je, koliko je tudi stvaren, saj ima nemalo učencev, ki nadaljujejo izobraževanje v srednjih šolah, potem precej slabši uspeh. Tako pa je najbrž tudi še marsikje v Sloveniji in o tem bi kazalo pripraviti širšo strokovno analizo. Prizadevanja šol na vzgojnem področju pa niso dala vseh pričakovanih dosežkov, ker so bile šole ponekod premalo povezane med seboj, drugje pa so tudi same premalo storile. V prihodnje bo vsekakor treba doseči večje podružbljanje tega področja, in to ne le z zunanjimi mentorji, ampak zares vsestransko povezovanje šole z okoljem. V soboški občini tudi ne morejo biti zadovoljni z izvajanjem dodatnega pouka, poglobljenega dela z nadarjenimi učenci, ki so marsikje prepuščeni sami sebi Pa nagrajevanje prosvetnih delavcev? Zaradi neenakega položaja posameznih šol in območij v naši republiki nastajajo prevelike razlike v osebnih dohodkih za enako opravljeno učiteljevo delo. JOŽE GRAJ ussss RAVNATELJI ŠOL, ^ UČITELJI, ^ STROKOVNI SODELAVCI! Cy (0 (6 C □ © saKia O CQ O INOVACIJE U NASTAVI so prva specializirana jugoslovanska revija o sodobnem pouku in učenju. Uredniški odbor: dr. Dragutin Frankovič (Beograd), dr. Petar Mandič (Sarajevo), dr. Vladimir Mužič (Zagreb), dr. Velizar Nedovič (Kraljevo), dr. Radisav Ničkovič (Beograd), Tomislav Savovič, (Kruševac), dr. France Strmčnik (Ljubljana), dr. Mladen Vilotijevič (Beograd), mag. Boško Vlahovič (Kruševac) in Gordana Žindovič Vukadinovič (Beograd). Časopis urejata dr. Dragutin Frankovič in mag. Boško Vlahovič. PRVIČ SO V ENI SAMI REVIJI OBRAVNAVANA VPRAŠANJA sodobne učne tehnologije, šolske arhitekture ter organizacije prostora in opreme. V NJEJ BOSTE NAŠLI ODGOVORE NA TEORETIČNA IN PRAKTIČNA VPRAŠANJA o problenskem pouku, programiranem učenju, skupinskem delu in delu v dvojicah, o pouku z uporabo televizije, radia in filma, o uporabnosti računalnikov pri pedagoškem delu idr. ZVEDELI BOSTE, KAKO POVEČAMO UČINKOVITOST IZOBRAŽEVANJA! INOVACIJE U NASTAVI — najkrajša pot do informacij o sodobnih tokovih v vzgojno-izobraže-valni tehnologiji, vir novosti o aktualnih dogajanjih v vzgoji in izobraževanju. Letna naročnina za delovne organizacije znaša 1200 din, za posameznike 600 din, za naročnike v tujini pa 2500 din. Revijo naročite na naslov: Medjuopštinski zavod za una-predjivanje vaspitanja i obrazovanja — Centar za inovacije u obrazovanju, 37000 Kruševac, Čupičeva bb., telefon (037) 28-988. Naročnik ................ Ulica in številka ....... Poštna številka in kraj .... Nepreklicno naročam(o)... Naročilo potrdil ..................... NAROČILNICA (priimek in ime) letnikov revije Inovacije u nastavi za leto 19.. Naročnikov podpis ■ - ■ iggamage*? Komisija za delovna razmerja VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNE ORGANIZACIJE ŽALEC TOZD OSNOVNA ŠOLA IVAN FARČNIK BUČ VRANSKO Obvestilo PRED STO LETI JE IZŠEL UČITELJSKI IMENIK ZA KRANJSKO X OIVJ IV. 11 um UV. 1 V.V.1J OIV1 imeniki še precej redki. Do takrat sta v slovenščini izšla dva imenika za učiteljstvo na Kranjskem, in sicer leta 1870 in 1871 in za vse pokrajine skupaj leta 1874. Na seji 7. 2. 1884 je odbor Slovenskega učiteljskega društva sklenil, da bo izdal novi imenik za učiteljstvo na Kranjskem. " Jredili ga bodo Jakob Praedika, glavni učitelj na učiteljišču, ter okrajna šolska nadzornika Andrej Žumer in, Ivan Lapajne. Imenik je izšel z novim letom 1885, urednik pa je bil le Jakob Praedika. Knjižico je naslovil. Imenik šolskih oblastev, ljudskih šol, učiteljev in učiteljic na Kranjskem, natisnil pa jo je tiskar MilicvLjubljani. Vsebovala je seznam članstva osrednjega šolskega oblastva ministrstva za uk in bogočastje, deželne šolske oblasti, izpraševalne komisije, deželnega šolskega nadzomiš-tva, imenik šolskih krajev in učiteljskega osebja. Natisnjen je bil v 550 izvodih, prodanih pa jih je bilo le malo več kot polovica. Pri popisu učiteljskega osebja je bilo natančno navedeno, kdaj in kje je bil kdo rojen, od kdaj uči in koliko zasluži. Kritika je knjižico dobro sprejela, svetovala je le, da bi bil koristen tudi statistični pregled o številu in kategorijah ljudskih šol, učnem jeziku, številu ljudskošolskih učiteljev in učiteljic, stalnih, začasnih in pomožnih. Redno so začeli izdajati uči-:eljske koledarje šele leta 1887. TATJANA BOJAN razpisu je prosta dela in naloge — PSIHOLOGA za nedoločen čas Pogoj: končana filozofska fakulteta, lahko tudi pripravnik. Prijave z dokazili o zahtevani izobrazbi pošljite v 8 dneh od dneva razpisa Komisiji za delovna razmerja Osnovne šole Ivan Farčnik Buč Vransko. Kandidati bodo obveščeni o izbiri v 15 dneh po končanem zbiranju prijav. Člane SAMOPOMOČI pri Zvezi društev pedagoških delavcev Slovenije obveščamo da znaša članarina v letu 1985 600,00 din, pomoč svojcem ob smrti člana pa 12000,00 din. Članarino lahko plačate v dveh obrokih po 300,00 din. Naša pisarna je še vedno v Ljubljani, Gosposka 3, telefon 221-832, številka žiro računa 50101-678-47100, Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije, Ljubljana — za Samopomoč. Komisija za delovna razmerja VVO LJUBLJANA CENTER Komisija za delovna razmerja ZAVODA ZA REVMATIČNE IN SRČNE REKONVALESCENTE ZA MLADINO DR. MARKO GERBEC ŠENTVID PRI STIČNI * razpisuje prosta dela in naloge — UČITELJA MATEMATIKE, FIZIKE IN TEHNIČNEGA POUKA za osnovno šolo v zavodu, za določen čas (nadomeščanje delavke na bolniškem dopustu) do 30. junija 1985. Pogoji: končana PA ustrezne smeri. Začetek dela takoj. Prijave z dokazili o izobrazbi pošljite v 8 dneh po objavi razpisa. Kandidati bodo obveščeni o izidu razpisa v 15 dneh po opravljeni izbiri. razpisuje prosta dela in naloge 34 VARUHOV Pogoji: — šola za varuhe — starost 18 let — 3-mesečno poskusno delo Delovno razmerje bomo sklenili: — s 27 delavci za nedoločen čas s polnim delovnim časom — s 4 delavci za nedoločen čas z delovnim časom krajšim od polnega — s 3 delavci za določen čas Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev v 8 dneh po objavi razpisa na naslov: Komisija za delovna razmerja, VVO Ljubljana Center, Ljubljana, Čufarjeva 14. O izidu razpisa jih bomo obvestili v 30 dneh po opravljeni izbiri. Šolski center Sevnica TOZD OSNOVNA ŠOLA TRŽIŠČE razpisuje prosta dela in naloge — UČITELJA TELESNE VZGOJE IN TEHNIČNEGA POUKA, PRU ali P, za nedoločen čas. Začetek dela: L 5. 1985. Na voljo je garsonjera. ZA PODRUŽNIČNO ŠOLO TELČE — UČITEUA RAZREDNEGA POUKA, U ali PRU za določen čas (nadomeščanje delavke, ki bo na porodniškem dopustu) Začetek dela: 7. 4. 1985. Družinsko stanovanje v šoli. Prijavite se v 15 dneh po objavi razpisa na naslov: Šolski center Sevnica, TOZD OSNOVNA ŠOLA TRŽIŠČE. Komisija za delovna razmerja OSNOVNE ŠOLE LOG—DRAGOMER razpisuje prosta dela in naloge — UČITELJA MATEMATIKE IN TEHNIČNE VZGOJE (nadomeščanje delavke, ki bo na porodniškem dopustu) Delavec bo izbran za opravljanje omenjenih del in nalog za določen čas s polnim delovnim časom. Prijave na razpis pošljite v 8 dneh po objavi razpisa. Prijavljene kandidate bomo izbrali v 15 dneh, o izidu razpisa bodo obveščeni v 15 dneh po izbiri. Začetek opravljanja del in nalog: L 4. 1985. Prijave pošljite na naslov: Osnovna šola Log—Dragomer, Šolska cesta 1, 61351 Brezovica. Šola je ob glavni cesti Ljubljana—Vrhnika, 10 kilometrov iz Ljubljane. Prometne zveze so dobre. Marija Molan Na reškem pokopališču Ko-zala so 19. novembra 1984 pospremili k zadnjemu počitku upokojenko defektologinjo Marijo Molanovo, ki je v ‘štiriino-semdesetem letu starosti umrla v .Lovranu. Marija Molan je bila prva od šestih otrok Josipa in Katarine Jerončič. Rodila se je 26. januarja 1901 v Podgori (zdaj Pie-dimonte) pri Gorici. Tu je.bil njen oče zaposlen v tovarni papirja. Ko je bila Marija stara štiri leta, se je oče po neki nesreči v tovarni z družino preselil v Trst, kjer je bil sprejet v državno službo kot stražnik. V tem mestu je Marija obiskovala osnovno šolo pri S. Ivanu in meščansko šolo (Cirila in Metoda). Šolanje je nadaljevala na učiteljišču v Trstu, ker se je le-to zaradi bližine bojišča, iz Gorice preselilo v Trst. Po končani prvi svetovni vojni za zavedne Slovence, kakršen je bil Marijin oče, v Trstu ni bilo več kruha. Zato se je družina Jerončič preselila v Maribor, kjer je Marija lahko končala šolanje. Na mariborskem učiteljišču je maturirala leta 1920. Njeno prvo delovno mesto je bilo na osnovni šoli v Razvanju pri Mariboru. Od tam je odšla v Kamnico, pa v Limbuš, Podovo in leta 1925 spet v Maribor na osnovno šolo na Pobrežju. Leta 1931 je opravila gospodinjski tečaj na kmetijsko-gospodinjski šoli v Mariboru in se tako usposobila za poučevanje gospodinjstva. Istega leta se je zaposlila na takratni pomožni šoli v Mariboru in v njej poučevala do začetka druge svetovne vojne. Pred tem je leta 1936 v Beogradu opravila izpit za predmetno učiteljico defektologinjo. Leta 1941 jo je, takoj po prihodu Nemcev v Maribor, doletela enaka usoda kakor vse druge zavedne učitelje. Z družino so jo izgnali v Srbijo. Jeseni istega leta so jo sprejeli v službo v Zavodu za vzgojo in izobraževanje slepih v Zemunu. Ko je bil njen sin Branko maturant zemunske gimnazije januarja 1944 kot član SKOJ in zaradi sodelovanja v narodnoosvobodilnem gibanju zaprt in obsojen, so zaprli tudi Marijinega moža. Kasneje so ga izgnali v Zagreb in tja se je za njim odpravila tudi Marija. V Zagrebu je poučevala na dveh osnovnih šolah in še na pomožni šoli do L septembra 1947. Ker je bil Marijin mož jeseni tega leta premeščen na R6*, tudi sama zaprosila za pr6111' tev. Službo je dobila na o5"! šoli Podmurvice. Tretjega0 bra 1949 je po nalogu ref(( za posebno šolstvo pri W stvu za socialno skrbstvo P° prejšnjem zbiranju podap duševno zaostalih otrocih poučevati na novo ustano* pomožni šoli, ki se je leta preselila v Lovran in kas®8' Iko. Tam je bila Marija*" nova leta 1951 tudi stat® upokojena. Leta 1953 je spet začela**8 Sprejela je službo v Zavo“' gluho mladino v Portorož*1 šeni istega leta je postala I ravnateljica v Vzgojnemza!' Elvira Vatovec s pomožna ki se je pod njenim vodstvo10 čela postopno razvijati v ^ zredno šolo. Tovarišica ^ nova je kot ravnateljica in0 šena defektologinja pre®0 svoje obširno znanje in h° delovne izkušnje s pof vzgoje in izobraževanja d^ nezadostno razvitih otro* mlajše člane svojega kok" Uspešno je vodila zav® šolo v najtežjem obdobju,1 je posebno šolstvo na 0^ težkim delom in z rezultati1 jega humanega dela ustv» ustrezno mesto v širši ja''1’ Za razvoj in napredek teg2 stva je bilo že tedaj ustv®1 potrebno družbenopol1’ ozračje. K temu je veliko Pf mogla prav Marija Mola® Zadnjega decembra 19' bila dokončno upokojen® do svoje smrti se je živo.zafl11 za zavod in šolo ter se ud«* vala vseh pomembnih ohl1 zavoda v Strunjanu. Zelo j° naklonjena glasbi in gleda* Tako je zavzeto so delo'3' gledališkem zboru in z Glasbene matice v Maribo*1 v zboru KUD Vinka Jed*1 Zagrebu. Povojna leta je tudi sindikalna delavka. ^ je tečaje za nepismene v Z®S| in tečaje hrvaščine za prip®11, italijanske narodnostne sk®f sti na Reki. Otroški pevski' je vodila tudi na svojem zad* službenem mestu v Porto* In tistega deževnega dne,’ se svojci in predstavni® Vzgojnega zavoda Elvire vec poslavljali od nje na pol lišču na Reki, so ji dežne kap izrekale zahvalo v imenu P1 detih otrok. ŠTEFANIJA CVITAN Vzgojni zavod E. Vatovec -njan Zakaj ne za polovico cenejše? Vodstvom vzgojno-varstvenih in vzgojno-izottf* ževalnih organizacij ter razpisnim komisijam spor<° čarno, da bomo zunaj uveljavljenih razpisnih rok<>J objavljali razpise prostih del in nalog po niŽF cenah, za polovico ceneje kot dnevni tisk. Na nas se nenehno obračajo na novo diplomira11 učitelji, vzgojitelji in drugi pedagoški delavci, ki i’ čejo zaposlitev. Tudi prosvetni delavci, ki želijo m? njati zaposlitev, iščejo informacije najprej v naše111 glasilu. Zakaj ne bi tudi med šolskim letom objavljali va^ razpisov predvsem v našem skupnem glasilu? Tako boste privarčevali nekaj denarja za druS' nujne izdatke, glasilu pa pomagali opravljati nj* govo družbeno in strokovno-informatlvno vlofl0 Bralci! Preverite, ali sta vodstvo vaše organizacij* in razpisna komisija seznanjeni z ugodnostmi, kij'1: ponujamo! Vsem naročnikom pa ponujamo * drugo ugodnost: brezplačno objavo kratkih spo^ čil o obletnicah mature in drugih srečanjih. Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom. -Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: predsednik Aleš Golja, Bo- gdan Čepič, Tea Dominko, Leopold Kejžar, Franci Kržan, Marjana Kunej, Vida Nered, Albin Puclin, Alenka Pučko, Marija Skalar, Janez Sušnik, Jože Valentinčič, Viktor Žorž Direktor: Jože Valentinčič Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko Troha, Jože Valentinčič, Marija Velikonja, Majda Vujovič Uredništvo: Jože Valentinčič, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104 Rokopisov in fotografij ne vračamo. Letna naročnina znaša 550 din za posameznike, 850 din pa za organizacije združenega dela in delovne skupnosti. Cena izvoda 30 din, pri povečanem obsegu pa 40 din. Študentje imajo pri skupinskih naročilih poseben popust. Številka tekočega računa: 50101 -603-46509. Tiska, ČTP Ljudska pravic* ISSN 0033-1643 „ Po mnenju Republiškega ' teja za vzgojo in izcbražev®, časnik »Prosvetni del* prost temeljnega prona®1: davka od prometa pr012'!, (glej 7. točko 1. odstavi člena zakona o obdavceJ( proizvodov in storitev v Pr“ tu). ___________ _________^